Sveti Stanislav Kostka. 'm 8. zvezek. Iti Pomladni Glasi «\s\) posveeeni slovenski mladini. S štirimi slikami. Uredil in založil Jan. Ev. Zore. V Ljubljani, j Tiskala Katoliška Tiskarna. 1898. .............iniiiiiiiiiiiiiMllli;::!:;iiiiiiililllliiilllllllllllllllllllllllllli|lilllilllllllliiiiiiilllllllliiiilllllilllli| = rrrrrr'rrrrrrr"rrrrrrrr V0 KAZALO. Ljubljenec mladine....................i 1. Prvo darovanje....................2 2. »Angeljček"...........4 3. Roža v trnju....................6 4. V rajski družbi .........8 5. „Moja ljuba mati" ........13 6. Junak.............17 7. Na materino srce.........23 Zvonček..............28 Slike iz mladih dni..........30 I. Veliki teden..........31 II. Šmarnice...........36 III. Šolska veselica.........40 IV. Na kresni večer.........44 V. Na paši............48 VI. Tepežkanje...........54 Vijolica..............60 Mabuba, zamorska deklica........61 Marjetica .............75 Ivanka..............77 Vrnitev tičke selivke.........87 Solnčnica..........................88 Glej v nebo...............92 Za vero in denar.......... Trobentica.............. 1 g Pastir................. Šentjanževa roža...........122 Sveta Germana....... ... 127 \\ LjubljeneG mladine. aj veš, ljubi sv. Stanislav, da si mi mej iz-—* voljenci božjimi posebno ljub. In čim dalje te gledam na podobi tu pred seboj, tem ljubši si mojemu srcu. Komu bi se pač ne omilila tvoja ljubezniva ponižnost, o kateri priča preprosta jezu-vitska obleka na tebi, sinu preimenitnih roditeljev? Komu bi se ne prikupila angeljska čistost, ki se v nebeškem sijaju razodeva na tvojem mladeniškem obličju r Koga bi ne vnemala vroča ljubezen do Boga, ki ti sije iz deviških oči. s katerimi se tako ljubo oziraš na božje Dete počivajoče ti v naročju ? In vrhu tega se je pretakala po tebi, ko si hodil po tej revni zemlji, poljska kri, kri nam Slovencem bratskega naroda. Kako bi torej ne želel vtisniti tvoje podobe globoko v srce naši mladini! Kako bi ne želel, da bi tebe ljubila ona, kakor ti gotovo ljubiš njo! JK x. Prvo darovanje. Do plemenite poljske rodovine Kostka je bil dobri nebeški Oče res po božje radodaren. S časnimi dobrotami jo je kar obsipal. Z vencem slave in časti je ovijal glave vseh njenih udov. Več stoletij zapored so namreč bili člani te rodbine vojvode in staroste ali kraljevi namestniki v različnih pokrajinah poljskega kraljestva, drugi pa visoki vojaški in cerkveni dostojanstveniki. In 1. 1574. je malo manjkalo, pa bi bil Ivan Kostka celo izvoljen za poljskega kralja. Ali Bog je namenil tej blagi rodovini čast še večjo nego kraljevsko. V svoji neskončni ljubezni ji je podaril 28. oktobra 1550 dete, katero že stoletja časti in slavi ne le poljski narod, marveč ves katoliški svet. To dete je naš Stanislav Očetu njegovemu je bilo ime Ivan, materi pa Marjeta. Živela sta tedaj na svojem gradu Rostkovu. Stanko je imel tri brate in eno sestrico. On je bil zadnji mej njimi po rojstvu, a prvi po svetosti. Rodil se sicer ni kot svetnik, marveč omadeževan z izvirnim grehom kakor vsak drug Adamov otrok. Pri svetem krstu pa je očistil sveti Duh njegovo dušo in ji podelil nepopisno lepoto. — Videli ste že, kako lepo se zrcali zlato solnce v bistrem potoku, kakor bi res bilo njegovo dno drugo nebo in na njem solnce prav tako krasno kakor na pravem nebesnem oboku. * Tako odseva iz duše, ki je prejela od Boga prelepo obleko milosti božje, samo večno Solnce, to je neskončno lepo obličje božje. Zato je taka duša lepša kakor rožno-zlata jutranja zarja, lepša kakor polnočno nebo z milijoni zvezd in zvezdic, lepša, kakor vsa krasota celega sveta. Kako nespameten je torej — kaj ne? —, kedor se noče varovati greha, zlasti smrtnega, kateri naenkrat vzame duši vso to lepoto ! Naš ljubi Stanislav si je ni dal vzeti nikdar. K temu je gotovo precej pripomogel pobožni njegov krstni boter. Bil je to kaj imeniten gospod, Andrej Radza-novski, ki se pa kljub svoji imenitnosti ni sramoval pobožnosti. Precej po svetem krstu je nesel Stankota k altarju, na katerem je prebival sam nebeški Kralj v mali hišici, v tabernakeljnu. Kar na alrarjeve stopnice je dete položil in prav iz srca prosil Boga, naj ga vzame v svoje varstvo, naj ne pripusti, da bi kedaj zapravil prelepo obleko nedolžnosti, katero je prejel pri krstnem kamenu, in mu je sam Bog več dati ne more, če jo izgubi. Da bi pa nebeški Oče s tem večjo skrbjo čuval nad Stankotom, daroval mu ga je dobri boter popolnoma, češ, naj ž njim stori, karkoli on hoče. S koliko ljubeznijo je pač gledal Jezus iz taber-nakeljna na malega Stanislava, ki je po krstu postal njegov bratec! S kakim veseljem je sprejel to njegovo prvo darovanje po pobožnem botru! * 2. ,,Angeljcek. Opazovali ste, mladi prijatelji, to pomlad in sploh vsako, kar jih pomnite, da blagodejno pomladno solnce s svojimi prijetno toplimi žarki nekatere cvetlice prej prikliče iz zemlje kakor druge. Zvončki se že pokažejo, ko po osojinah še ni skopnel sneg. Nekoliko pozneje začno piskati trobentice. Tudi pohlevne vijolice priklijejo iz zemlje, bolj skrito sicer in sramežljivo, vendar še dosti zgodaj. Polagoma se razcvete ves pomladni kras. Ali se ne godi podobno v otroškem srcu ? Pri sv. krstu vsadi vanj sam Bog kali nebeških cvetlic, krščanskih čednosti, in zlato solnce božje milosti ogreva ta rajski vrtec, otroško srce. In kakor cvetke spomladi se tudi čednosti ne pokažejo vse naenkrat; druga za drugo se razvijajo, če jih ne zamori greh že v zgodnji mladosti. V nedolžnem srcu našega Stankota se je najprej in najlepše razvila prelepa lilija angeljske čistosti. Zato so ga njegovi stariši navadno klicali „angeljček". Sicer sploh radi tako pravimo otrokom zavolj njihove nedolžnosti. Da je pa naš Stanko to ime posebno zaslužil, priča nam to-le : V gradu rodbine Kostka se je shajalo pogosto obilo tujcev. Kaj čuda, ko so bili oče Stanislavov tako imeniten in bogat gospod. Tudi gostje so bili seveda splošno plemenite krvi, a ne vselej plemenitega srca. Kakoršno pa je srce, tako navadno usta govorč. Zato se je večkrat zgodilo, da so pri ko- zarcu vina visoki gospodje prav nizko nespodobno govorili. Ali komaj je kedo kaj takega izustil, zardel je Stanislav do ušes ter je povesil glavo in oči. Ce gost ni opazil, kako ljubeznivo ga angeljski otrok po svoje svari, in ni nehal razuzdano govoriti, tedaj je dvignil mali svetnik svoj pogled proti nebu in nato padel v nezavest. To pa se ni zgodilo le enkrat, ampak kakor je njegov brat sam s prisego potrdil, vselej, kedar je kedo v svojem govorjenju žalil spodobnost. Zdaj se ne boste čudili, mladi prijatelji, če vam že kar naprej povem, da je naš svetnik ohranil belo lilijo angeljske čistosti neomadeževano ves čas svojega življenja. Bil je sicer po svoji naravi močno živahen in vrhu tega nenavadno lep. Vendar se je znal Lako premagovati, da je vsakdo nehote občutil v sebi ljubezen do svete čistosti, če je pogledal tega angelja v človeški podobi In kako se je premagoval.' Svoje oči je krotil, da niso pasle radovednosti. Ogibal se je slabih tovarišev; rad in večkrat pa se je pogovarjal s svojim predobrim tovarišem, svetim angeljem varihom. Njega je prosil, naj ga ohrani nedolžnega. In še nekaj: goreče je častil prečisto Devico Marijo. O kako lep je čisti rod! Kako všeč je vam sveti Stanislav, ker je bil tako nebeško čist in nedolžen ! Kako radi bi tudi vi bili njemu podobni, kaj ne? Storite, kar je storil on, in boste lepi kakor angeljci. 3. Roža v trnju. Kedor je moral v zgodnji mladosti zapustiti domačo hišo, trato in vas ter iti v šolo v daljno neznano mesto, ta ve, kako mu je bilo takrat pri . srcu, ko se je poslavljal od ljube matere, ki so ga s solzami v očeh zadnjič pokrižali, in ko je segal v roke tovarišem, s katerimi se je tolikrat igral „konja" in „vojake" in „roparje". Tudi sv. Stanislav se je moral, 14 let star, ločiti od rojstne hiše ali prav za prav od rojstnega gradu in iti daleč daleč v cesarsko mesto Dunaj. Vendar smemo soditi, da njemu ni bilo tako težko izviti se iz objema ljubeče matere in v slovo poljubiti roko skrbnemu očetu; saj je že takrat mislil le na Boga in njega je imel povsod. Vrhu tega je šel ž njim njegov dve leti starejši brat Pavel. Prvo leto svojega šolanja je bival naš svetnik v zavodu, katerega je bil ustanovil cesar Ferdinand I., da bi se v njem pod vodstvom najboljših učiteljev jezuvitov vzgajali mladi sinovi plemenitih starišev. Tu je preživel prijetne, srečne ure. Vse ga je rado imelo, vse spoštovalo. Tovarišem njegovim se je zdelo precej, ko so ga ugledali, kakor da jim je Bog poslal angelja iz nebes. Njegovo ljubeznivo-skromno vedenje, njegova otroška veselost, angeljska nedolžnost, ki mu je sijala na cvetočih, vedrih licih, prisrčna pobožnost, ki je prevevala vse njegovo govor- jenje in vedenje, — vse to ga je takoj vsem prikupilo. Eden njegovih součencev, ki je pozneje postal velik gospod, je potrdil s prisego, da so ga od prvega trenutka vsi častili kot svetnika. Ali kogar ima Bog posebno rad, temu da gotovo priliko, da pokaže, kako rad ima on Boga. In zato je tudi to nežno, lepo cvetlico, mladega Stanislava, v trnje presadil s prijaznega vrta, kjer mu je sijalo solnce ljubezni vseh tovarišev, z vrta, na katerem se je smel prosto obračati, kamor ga je vlekla sapica božje milosti : poslal ga je iz jezuvitskega zavoda v hišo nekega luterana. Ni še preteklo leto, odkar je bival Stanislav na Dunaju, ko je umrl blagi cesar Ferdinand. Njegov sin in naslednik Maksimilijan pa je odpravil zavod za vzgajanje plemičev; ti so se torej morali vrniti v domovino, ali pa iskati stanovanja v mestu, če so hoteli še dalje hoditi v šolo k jezuvitom. Brata Kostka sta ostala na Dunaju in Pavel je, kot starejši, poiskal stanovanje. Ker pa je bil svojemu mlajšemu bratu podoben le po priimku in morda po zunanjosti — tega ne vem —, nikakor pa ne po srcu in mišljenju, zato je gledal le na to, da bi dobil kolikor mogoče zložno in lepo stanovanje. V največjo žalost Stanislavovo si je izbral hišo nekega krivoverca. Ali to mu še ni bilo zadosti. Hotel je tudi svetega brata po sebi preustvariti, in to je poskušal zlepa in zgrda, in sicer ne le z ostrimi be- sedami, marveč tudi s trdimi udarci. Tako se je večkrat zgodilo, da je Stanislav po noči molil na tleh kleče. Storil je to sicer tiho; zakaj svetniki nočejo, da bi drugi vedeli za njih dobra dela. Vendar ga je včasih Pavel začutil; tedaj je vstal in, kakor bi brata ne videl in zanj ne vedel, izpodtaknil se je nalašč obenj. suval ga z nogami ali celo hodil po njem. Svetnik je vse tiho potrpel. Zakaj roža božje ljubezni je že tako globoko pognala korenine v njegovem srcu, da je več ni moglo zadušiti trnje bridkosti in zaničevanja, marveč se je nasprotno tem bujnejše razcvitala, čim bolj ji je božji Ženin prilival iz ke-liha trpljenja. Če pa ga je brat hotel zlepa zase pridobiti, če mu je prigovarjal, naj bo „pameten" in naj vendar nekoliko pokusi veselje sveta, dokler je mlad, tedaj mu je Stanislav nebeško-modro odgovarjal: „Za kaj višjega sem rojen!" Kedo je vam bolj všeč — posvetni Pavel ali njegov sveti brat? Zdaj trgate vijolice in marjetice, in kmalu boste iztikali po gozdu za šmarnicami, da jih postavite doma v kozarec vode pred podobo Matere Božje Ali če jim tukaj še tako skrbno prilivate, vendar navadno kmalu povesijo svoje glavice in takorekoč v službi božji venejo. — Takim cvetlicam je bil podoben sveti Stanislav. Odtrgal se je od zemlje in 4. V rajski družbi. povzdignil k Bogu. Pred njim je vedno stal, v njegovi pricujočnosti je živel, nanj mislil, zanj delal in trpel, trpel veliko. Saj veste, kako trdo je ž njim ravnal brat Pavel. Vrhu tega pa je že sam ostro pokoril svoje nedolžno telo. Spanja mu je privoščil le malo, posta in bičanja pa obilo. Kaj čuda torej, če je začel veneti, hirati. Ali svetniki so junaki. Ne podere jih vsaka sapica, čeprav jim postane telo vsled silnih naporov slabotno kot šibka bilka; neupogljiva je namreč njihova volja, njihova zvestoba v službi božji. Morda so vam kedaj pravili oče ali ujec, kako so v mladosti kot hraber vojak stali na straži v mrzli zimski noči. Medel je sneg in burja jim je piskala krog ušes, pa so vendar vzdržali do jutra, da jih je prišel drug nadomestovat. Tako zvesto služijo svetniki svojemu nebeškemu Kralju. Tudi sveti Stanislav se ni udal prvim nap.adom bolehavosti, marveč je po navadi opravljal svoja spokorna dela. Ali bil je vidno slabejši od dne do dne, in kmalu se je njegova slabost izpremenila v smrtno bolezen, ki ga je prijela s toliko silo, da se ji ni mogel ustavljati. Udan v voljo božjo se je vlegel. Smrti se pač ni bal. Saj je bila njegova duša tako čista, tako nebeško lepa, da bi bila lahko vsak hip vzletela v družbo svetih angeljev. A neka druga bojazen je začela mučiti njegovo ljubeče srce. Želel si je namreč le še nekaj pred smrtjo. Te nebeške želje njegove vam ne morem lepše povedati, kakor je to storil sam sv. Duh. On pravi namreč v svetem pismu tako ljubeznivo: „Jezik dojenčkov se prijemlje neba zavoljo žeje; otroci prosijo kruha, pa nikogar ni, da bi jim ga lomil." ') Res, prav tako je hrepenel naš ljubi Stanislav po angeljskem kruhu, kakor dojenček po materini hrani. Saj ga je prejel v svoje ljubeče srce vsako nedeljo in vsak praznik; kako bi bil torej mogel brez njega umreti? Toda kakor otroci revnih starišev pogosto zastonj pogledujejo mater ali očeta milo proseč kruha, tako tudi za našega svetnika ni bilo upanja, da se mu izpolni ta jedina želja njegove svete ljubezni : pokrepčati se pred smrtjo z angeljskim kruhom. Saj že veste, da je stanoval v hiši nekega luterana. Ljudje te vere so pa tako nesrečni, da ne verujejo v vedno priču-jočnost Gospoda Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu. Zato se je po pravici bal Stanislav, da ne bo pustil njegov hišni gospodar k njemu katoliškega mašnika s sv. popotnico. Pavel si še o tem krivovercu črhniti ni upal. Ali Bog ni hotel odreči svojemu ljubljencu največje tolažbe. Zato mu je dal misel, naj si od svetnikov izprosi, česar ne doseže pri ljudeh. Mej izvoljenci božjimi je častil Stanislav posebno sv. Barbaro. Na njen praznik, katerega je obhajala sveta cerkev nekaj dni pred njegovo boleznijo, l) Žalostne pesmi Jeremijeve, 4, 4. se je pripravljal z molitvijo, postom in drugim zatajevanjem. Tudi je bral takrat njeno življenje. V njem je zvedel, da si more človek po tej mogočni priprošnjici izprositi od Boga milost sv. popotnice. Zato se je še ostreje pokoril in na dan njenega godu z vso pobožnostjo pristopil k angeljski mizi. Po sv. obhajilu pa je otroško zaupno prosil svetnico, naj milostno sprejme njegovo pokoro in molitev ter mu izprosi od Boga neprecenljivo milost, da bi ne umrl „brez gospoda". Tako je molil takrat. In svetniki niso trdi in skopi, marveč, kakor se spodobi mogočnim nebeškim kraljem in kraljicam, poplačajo tudi najmanjše delo. katero opraviš njim v čast. Kako bi bila torej mogla sveta Barbara odreči prošnjo svojemu ljubljencu Stanislavu, ki jo je častil tako goreče O božiču 1. 1566. je bilo. Že zdavnaj je bila smrt premagala naravo. Oropala jo je vsega krasu, le cvetlice ji je pustila, toda — ledene. Mraz jih je slikal po oknih. Tudi naš svetnik je bil tisti čas blizu smrti, in bati se je bilo, da ta rajska cvetlica vsak hip oledeni. Zato se njegov domači učitelj ni ganil od Stanislavove postelje sedem noči. In on sam je povedal pozneje pod prisego, kaj se je zgodilo zadnjo tistih noči. Cujte njegove lastne besede, mladi pri- „V neki nevarni bolezni sv. Stanislava Kostka na Dunaju sem bdel sedem noči, vsak trenutek pri- jatelji ! M pravljen za postrežbo, katere je bolnik tako potreboval v svojem nevarnem stanju. Neko noč sedim pri njegovi postelji; kar mi zakliče jasno in razločno: ,Molite sv. Resno Telo, katero mi neseta dva angel j a v družbi svete device in mučenice Barbare!' Te njegove besede je razlagalo in potrjevalo njegovo vedenje. Niti tisti trenutek, niti preje ali pozneje v svoji bolezni ni izgubil zavesti. Ko je one besede izrekel, se je zbral in v vsi svoji zunanjosti kazal veliko spoštljivost. Dasi slab, je po kleknil poleg postelje, trkal na svoja prsa in govoril: ,Gospod, nisem vreden, da greš pod- mojo streho, ampak reci le z besedo, in ozdravljena bo moja duša.' Ko je prejel Telo Gospodovo, je zopet legel z izrazom najginljivejše pobožnosti." — Ali ni bilo pri tem svetem obhajilu vse an-geljsko.' Iz angeljskih rok je prejel angeljski kruh mladenič, ki je bil že v življenju bolj podoben an-geljem kakor ljudem. Srečni Stanko ! Kolika radost je pač napolnjevala njegovo srce, ko je gledal prelepe nebeške duhove ! Kaka rajska slast je napajala njegovo dušo, ko je iz njihovih rok prejel Jezusa, sladko, edino Ljubezen svojo ! Ljubi moji! Veliko manj srečni niste vi. Saj so tudi poleg vas vedno lepi, čisti, sveti angelji božji ; z veseljem bivajo pri vas, dokler ste nedolžni. Le mislite si jih prav živo poleg sebe. Kako prijazno in ljubeznivo se ozirajo na vas, kako skrbno pazijo I 2 na vas ti prelepi rajski duhovi ! Seveda jih ne vidite s telesnimi očmi; a z duhovnimi jih glejte večkrat, mislite na nje pogosto prav živo! Zopet so priromale k nam pastaričice in lastovke in pčnice. Morda je tudi že slišal kedo izmej vas, mladi prijatelji, kukavico ter s strahom in upom štel, kolikokrat mu bo prvič zakukala. Koliko dela imajo zdaj ti popotniki! Lanska gnezda so uničena, in treba je znašati nova. Ali ste jih že opazovali kedaj pri tem opravilu? Kako se trudijo! Koliko morajo večkrat preleteti za eno samo bilko! In če dva h krati najdeta eno. ne pomišljata se spustiti se za njo v boj. In koliko je treba takih bilk za eno gnezdo! Treba pa jih je ne le najti, marveč tudi umetno splesti. Toda, saj se trudijo za novi zarod, njemu pripravljajo mehko posteljco, zato jim je trud prijeten. Bog je vsadil namreč tudi v mala ptičja srca neki poseben nagon, ljubezen do lastnega zaroda. In če je bil kedo izmej vas že tako poreden — kar Bog varuj ! —- da je pobral kaki ptici mladiče iz gnezda, kako milo jih je pač klicala stara, ko se je vrnila, nesoč jim hrane ! Kako žalostno je obletavala prazno gnezdo! A ne le ptice, te ljubke živalce, nam pričajo, da je materina ljubezen res nekaj posebnega; o tem govori vsa narava. Kolika mora torej še le biti lju- 5. ,,Moja ljuba Mati: * bežen človeške matere do svojih otrok, ko je človek kralj narave! Res ni ga na svetu čustva tako nežnega, a hkrati tako močnega, kakor je sveta ljubezen materina. Česa ne stori mati za svoje dete? Naj bo še tako nabogljeno, ona ga ljubi; če je vsem v nadlego, je materi v sladkost. Pri njem so vse njene misli; zanj trpi, zanj živi. Kako rada pritrga svojim ustom, da le otroka ne vidi lačnega! Kako prečuje brez tožbe noči in noči, da le dete počiva v njenem naročju ! Kako drage volje trpi tudi najhujši mraz, ako nima s čim pokriti otroka nego z lastno borno obleko ! Res, močna kakor smrt je ljubezen materina ! Ali če nam že zmanjkuje besed, ko popisujemo ljubezen zemske matere do svojih otrok, naj si-li upamo povedati, kako nas ljubi naša nebeška Mati?! To ljubezen bomo prav spoznali še-le tedaj, ko bomo počivali na njenem materinem srcu v nebesih Le toliko vem: ko bi se dala meriti ta ljubezen, bila bi gotovo večja kot vse morje in vsa zemlja in vsi svetovi, kar jih je Bog ustvaril. Veliko bolj kakor mi so vedeli svetniki, kako nas ljubi naša nebeška Mati. Zato so jo pa tudi vsi ljubili res otroško. A posebno se je odlikoval v ljubezni do presvete Device naš mili Stanislav. Cesar je polno srce, to rado iz ust gre. Če ste morda v mestu v šoli in mislite na svoj dom, bi vedno radi o njem govorili, in vsak drug pogovor vam je zoprn. Ce komaj čakate velikonočnih praz- H nikov, vrte se vse vaše besede o ropotcih, s katerimi boste ropotali veliki petek, in o pirhih, če jih že znate sekati. Ako se bliža dan prvega svetega obhajila, koliko veste povedati o sreči, ki jo boste uživali takrat! Tako je tudi naš svetnik najraje govoril o dobri nebeški Materi, ker so bile njegove misli vedno pri njej. Znal je pa tako lepo govoriti o presveti Kraljici svojega srca, da so njegovi tovariši v občevanju ž njim vedno napeljali besedo na preblaženo Devico. Seveda ga k takemu pogovoru ni bilo treba siliti; in če ga ni pričel sam, bila je vzrok temu le njegova ponižnost. Tudi v svojih nalogah za šolo je opisoval krasoto in slavo Matere Božje vselej, kedarkoli je mogel Več let je razun šolskih knjig bral skoraj le take, ki so govorile o prečisti Devici Mariji, in na rob svojih knjig je zapisal večkrat otroško prošnjo: »Mati, bodi mi milostna! Kjer je videl zapisano presladko Ime Marija, ga je poljubil. S posebnim veseljem je spletal presveti Devici oni venec, katerega si je prva spletla sama, namreč sveti rožni venec. Kedar pa je slišal pri službi božji peti „Češčena bodi Kraljica", tedaj je nebeško veselje napolnilo njegovo dušo, ljubeče srce mu je začelo biti hitrejše, solze so mu stopile v oči in nenavadna rdečica je polila njegovo obličje. In ko ga je nekdo vprašal, ali res prav iz srca ljubi Devico Marijo, tedaj je ljubeče vzdihnil: „Kaj naj porečemi Saj je moja ljuba Mati!" Te besede je izgovoril tako ginjeno, tako otroško-prisrčno, tako milo in sladko, tako ne-beško-ljubeznivo, kakor bi bil v tistem trenutku gledal milo obličje svoje nebeške Matere ali počival na njenem materinem srcu. Kako mu je pač vračala presveta Devica njegovo ljubezen! S koliko ljubeznijo se je ozirala iz nebes na svojega izvoljenega, nedolžnega, tako ljubečega otroka! Pa tudi pokazala mu je na poseben način, da ga res ljubi kakor mati Čujte, kako. V oni bolezni je bilo, ki je našega svetnika spravila na kraj groba, kakor že veste. Stanislav je trdno pričakoval smrti. Saj je prosil sveto Barbaro, naj mu preskrbi za zadnjo uro sveto popotnico. Ker mu je izprosila svetnica to milost, zato je po pravici mislil, da se bliža njegova zadnja ura. Tu se mu prikaže njegova ljuba Mati. V svojem naročju je imela malega Jezuščka. Polna ljubezni je stopila k Stanislavovi postelji, ljubeče vanj vprla svoj mili pogled in da bi dala okušati svojemu ljubemu Stankotu morje nebeške sladkosti, je položila poleg njega svoje božje Dete. Kako je pač na srce pritisnil angeljski mladenič milega Jezuščka ! Mladi prijatelji! Pustite zdaj nekoliko presrečnega Stanislava, čeprav se je vam gotovo že toliko priljubil, da se le težko ločite od njega. Pustite ga, naj ljubkuje božje Dete, naj plava v morju božje ljubezni, pa pomislite, ali ste že vi uživali kedaj vsaj podobno srečo in veselje. Ali ste že bili pri sv. obha- r 6 jilu ? Nekateri izmej vas gotovo že, morda celo večkrat; drugi bodo letos prvič pristopili k angeljski mizi, nekateri pa čez nekaj let. Ali ste kedaj prav živo pomislili, kedo takrat k vam pride.' Ni mar v hostiji skrit pravi tisti Jezušček, katerega je objemal sv. Stanislav? Ravno tako je lep, dober, mil in ljubezniv. In vi ga ne objemate s svojimi rokami, marveč on gre naravnost v vaše srce. Ne vidite ga sicer s svojimi telesnimi očmi, kakor ga je gledal srečni Stanislav; toda vidite ga z očmi svete vere. Zato vselej pred svetim obhajilom obudite prav živo vero, da božje Dete resnično prebiva v mali hostiji, potem boste gotovo uživali vsaj podobno srečo, kakor jo je užival vaš ljubi Stanislav. Koliko časa je naš svetnik imel v svojem naročju malega Jezusa, tega ne vemo; zakaj v nebeškem objetju minevajo ure kakor minute. Mati Božja je zopet vzela svoje Dete, še enkrat ljubeče pogledala presrečnega Stanislava ter mu ukazala — stopiti v družbo Jezusovo. 6. Jnnak. Ali ste že slišali kedaj o družbi Jezusovi? Morda še ne veste, kaj je, in torej tudi ne razumete povelja, katero je dala Mati Božja svetemu Stanislavu. Kar naprej vam povem, da to povelje ni bilo tako lahko. Zahtevalo je od našega svetnika, naj postane malo manj kakor boren beraček. Zakaj kedor hoče biti sprejet v dražbo Jezusovo, mora poleg druzega sveto odpovedati se vsemu bogastvu in vsi časti. To mora storiti iz ljubezni do Gospoda Jezusa, ki je bil tudi vse svoje življenje reven in zaničevan, in mu je ta družba posebno posvečena. Ustanovil jo je sveti Ignacij leta 1540., torej deset let pred rojstvom našega svetnika. Tisti časi so bili namreč posebno hudi za sveto cerkev. Na Nemškem je bil začel učiti krivo vero Martin Luter, o katerem ste že gotovo kaj slišali. Cele dežele so poslušale tega lažnjivega preroka in odpadle od cerkve Kristusove. Tu je poslal Bog novih delavcev v svoj vinograd: vrle očete jezuvite; tako namreč navadno imenujemo ude družbe Jezusove. To so res božji služabniki, kateri so že neizmerno veliko storili za sveto vero. Začeli so brez strahu vojsko z onimi krivoverskimi sleparji in v ta namen spisali mnogo učenih knjig. Sklenili so pa tudi postavo božjo zopet zapisati v srca ljudi; zakaj navadno začne vera pešati tam, kjer ni življenja po veri. Vrhu tega so hoteli namesto nezvestih otrok, kateri so odpadli v tistih časih od svoje matere svete cerkve, pridobiti jej novih. Pogumno so šli mej nevernike in jih veliko veliko izpreobrnili. Posebno pa jim je vedno pri srcu dobra vzgoja mladine. Neki jezuvit je rekel naravnost: Dajte nam mladino, vse drugo vam pustimo. Kratko: Družba Jezusova je močen steber svete katoliške cerkve in posebno dobra prijateljica mladine. •Aa Vse to sovražniki Kristusove cerkve dobro vedo. Zato so preganjali to družbo, odkar se je porodila. Se dandanes se slišijo večkrat o jezuvitih najgrše laži. Toda kedo bi verjel, da je hudobna tista družba, ki je dala nebesom že toliko svetnikov, tista družba, v katero je moral po ukazu Matere Božje stopiti tudi sveti Stanislav"! Kmalu po oni prikazni nebeške Kraljice je ozdravel naš svetnik. Vedel je dobro, zakaj mu je presveta Devica izprosila zdravje. Popolnoma jasno mu je bilo: Bog me kliče k jezuvitom. Toda kaj poreko k temu oče, imeniten poljski plemič in kraljev namestnik? Tudi to je vedel dobro. Imel ni trohice upanja, da bi mu dovolili odpovedati se posvetni časti in postati reven, zaničevan menih. Ali pred očmi mu je bila jedino volja božja; zato se ni pomišljal niti trenutek, kaj naj stori. Bal se ni nobenega boja, nobene žrtve. Najprej je potrkal pri jezuvitih na Dunaju. S solzami v očeh je prosil, naj ga sprejmo. Zastonj! Niso si namreč upali nakopati si sovraštva njegovega očeta, tako mogočnega gospoda, ki bi jim napravljal lahko toliko sitnosti. Stanislav ni obupal. Vedel je, da mu Mati Božja ne ukazuje nič nemogočega. Zato se je v gorki molitvi zatekel k njej. Ali uvidel je, da se mu nikakor ne more izpolniti želja na Dunaju; sklenil je torej obrniti se drugam. Bilo je v drugi polovici meseca avgusta 1. 1577. Poletno solnce še ni izgubilo svoje moči, marveč je hudo pripekalo na mladega popotnika, ki je korakal po cesti z Dunaja proti jugu. Oblečen v siromašno romarsko haljo, prepasan z vrvjo, na kateri visi rožni venec, v roki preprosto palico, meri naglo svoje korake. Vročina ga prav nič ne zadržuje. Na lepem obrazu se mu bere nekaka bojazen, hkrati pa sveto veselje in hrepenenje. Ste ga že spoznali.'' Oh dži, to je naš Stanislav. Kam se mu neki tako mudif Kaj pomeni ta revna obleka, ki krije telo sinu kraljevega namestnika? In zakaj gre peš v največi vročini on, ki bi se lahko vozil v zlati kočiji.'' Stanislav je skrivaj pobegnil z Dunaja. Ker je pa vedel, da bosta njegov brat in domači učitelj hitela za njim, da ga ujameta, zato se je preoblekel in tako pospešil svoje korake. Najprej je sklenil iti v mesto Dillingen, kakih 150 ur od Dunaja, kjer je takrat bival predstojnik jezuvitov na Nemškem. Bil je to Peter Kanizij, katerega je sveta cerkev že tudi prištela mej izvoljence božje, in ravno lani je minilo tristo let, kar je umrl. Bog se ne da prekositi od ljudi. Tudi Stanislavu je hitro poplačal njegovo junaško ljubezen. Na potu z Dunaja v Dillingen je namreč naš svetnik prejel zopet iz angeljskih rok sv. obhajilo. Na tako čudovit način pokrepčan z nebeškim kruhom je sveto obljubil popotne palice ne prej položiti iz rok, M dokler ne bo sprejet v kak jezuvitski zavod, in ko bi mu bilo treba potovati do konca sveta. S takimi čustvi, poln nebeške tolažbe je stopil pred blaženega Petra Kanizija ter ga prosil, naj ga sprejme v družbo Jezusovo. Očetovsko ljubeznivo je Kanizij objel Stanislava, svetnik je svetnika pritisnil na svoje srce. Vendar pa je hotel prej poskusiti mladega prosilca, predno bi mu izpolnil prošnjo. V ta namen mu je ukazal, naj streže gojencem zavoda pri mizi. Stanislav je to storil z veseljem. Kar mu je kedo ukazal, je opravil tako spretno in skrbno, s toliko ponižnostjo in pokorščino, s tako prisrčnostjo in pozornostjo, kakor da je bil dotlej vedno služabnik. Veselje ga je bilo gledati pri tem opravilu. Sveti predstojnik je kmalu spoznal, da ne vleče mladega plemiča v samostan nepremišljena gorečnost, marveč močna ljubezen, ki za Boga rada žrtvuje vse posvetno. Že čez tri tedne je sklenil poslati ga v Rim, da bi bil varen pred svojimi domačimi. Dal ga je njegovemu visokemu stanu primerno preobleči, in tako je nežni, komaj sedemnajstletni mladenič v spremstvu dveh mladih redovnikov nastopil 300 ur dolgo pot v večno mesto. Spremljajte ga v duhu. mladi prijatelji! Glejte, kako ga bolj nese ljubezen do Boga kakor šibke noge! Občudujte tega junaka, ki se toliko trudi za to. da bi svet zapustil, in učite se od njega poslušati božji glas, izpolnovati voljo božjo! 25. oktobra je dospel sveti popotnik na kraj svojih želja. Vrhovni predstojnik družbe Jezusove je bil tisti čas sveti Frančišek Borgija. Temu so že poročali jezuvitje z Dunaja o Stanislavu, in tudi zveličani Peter Kanizij mu je pisal, da „se je izkazal mladi prosilec v vsem zvestega v službi in stanovitnega v poklicu". Zato je svetnik komaj pustil Stanislavu izgovoriti prošnjo. Sprejel ga je v družbo z besedami : „Z veseljem Vas sprejmem, Stanislav. Toliko dokazov imam, da Vas Bog kliče k nam. da Vam ne morem odreči prošnje. Pravijo sicer, da Vam bodo Vaši stariši napravljali obilo težav ; ljubi Bog jih bo že pomiril. Odslej ne imejte nobene druge skrbi nego dopasti Bogu in bodite tako svet jezuvit, kakor ste bili kreposten učenec." Koliko sladkosti je občutil naš ljubi Stanislav pri tem sprejemu, se ne da izraziti. Saj je zdaj dosegel, kar si je tolikanj želel, za kar je toliko jokal, molil in žrtvoval. Izpolnil je zdaj povelje svoje nebeške Matere. Dolga je bila sicer pot, ali pripeljala ga je v obljubljeno deželo njegovega srca. Točil je solze veselja, čeprav se je odpovedal vsemu veselju sveta; ali prav za prav: ravno zato se je topil v nebeški radosti, ker se je odpovedal posvetni. Zakaj zdaj je bil edino le Bog njegov delež, in svet zameniti za Boga pač ni slaba zamemba. O srečni Stanislav! t- t5K. 7. JVa materino srce. Kedo izmej vas ne pozna divje rože ? Saj raste pri nas po vseh mejah in sččih. Bela je ali pa bledo-rdeča. Njen cvet je sicer nežen, a ima le pet lističev. Ce pa jo vrtnar presadi na svoj vrt, ji skrbno zaliva, jo hrani in goji, kako bujno se razvije, kako krasen postane njen cvet! A ne le roža, tudi druge cvetlice se lepo razvijajo, če jih presadiš in namenu primerno gojiš. Podobno se je godilo našemu Stanislavu. Gvetel je sicer že mej svetom kakor rajska cvetlica ; a bil je bolj samemu sebi prepuščen. Stopivši v družbo Jezusovo pa je prišel v roke izkušenim in svetim možem. Ti so gojili njegovo pobožnost kakor vrtnar goji nežno cvetko. Kaj čuda torej, da se je tako naglo razvila do tolike svetosti, da je že čez deset mesecev presadil Bog Stanislava v nebeški vrt. Prvi dan avgusta leta 1568. je bilo. Zveličani Peter Kanizij je bil takrat v Rimu. Predstojnik družbe Jezusove, ki ga je visoko častil zaradi njegove sve tosti, ga je naprosil, naj bi nekoliko izpregovoril mladim jezuvitom. Sveti mož je to storil z veseljem. Govoril je svojim mladim poslušalcem, mej katerimi je bil tudi naš Stanislav, kako dobro je vsak mesec tako začeti, kakor da je zadnji v našem življenju. Po končanem govoru je dejal naš svetnik v krogu svojih tovarišev: „Te besede so pač za vsacega sva- rilen klic, ali posebno so veljale meni; zakaj za-me je ta mesec res zadnji." V teh njegovih besedah se je razodevalo nekaj kakor milo ilomotožje in hrepenenje po nebeški domačiji. A Stanislav je bil takrat popolnoma zdrav, čvrst, cvetoč. Kako je torej mogel kaj tacega trditi o sebi i Vidiš, ljubi mladi bralec, to je takole. Navadno Bog prikriva ljudem zadnjo uro v svoji neskončni modrosti. Zakaj nekateri bi od strahu ne vedeli, kaj naj store, ko bi jim Bog povedal nekaj dni naprej, kedaj bodo morali stopiti prčdenj. Drugi bi pa hoteli še zadnje trenutke življenja porabiti edino za to, da bi užili kolikor še mogoče svetnega veselja, češ: saj vem, kedaj bom umrl, in v zadnjem trenutku bom vse z Bogom poravnal. Pri svetnikih je pa drugače. Oni se smrti ne bojč, marveč po njej hrepenč. Pa tudi grešili ne bi, ko bi jim kedo za en sam greh ponujal vse veselje sveta. Zato včasih kakemu svetniku Bog naznani naprej, kedaj pojde njegova duša v obljubljeno deželo. To veselje je napravil tudi našemu Stanislavu. Tovarišem so se zdele one besede svetnikove popolnoma neverjetne. Pa so se vendar izpolnile. Deset dni po onem dogodku je bil god svetega Lovrenca, katerega je naš svetnik posebno častil. Sel je na ta dan k svetemu obhajilu z nekim pismom na svojem srcu. V svoji nedolžni preprostosti je namreč pisal svoji ljubi nebeški Materi, kako bi že te rad počival v njenem naročju, in kako prisrčno želi biti na dan njenega vnebovzetja pri njej, da bi mogel dostojno praznovati ta veseli spomin. Svetega Lovrenca je prosil, naj izroči to pismo nebeški Kraljici in podpira njegovo prošnjo. Se tisti večer ga je začela nenadoma napadati bolezen, dasi je bil zjutraj popolnoma zdrav. Ni bilo sicer nič posebno hudega, vendar je moral v postelj. Tovarišem, ki so bili poleg njega, je vnovič zatrdil, da bo v malo dneh umrl. A še vedno mu nihče ni verjel. Prišel je dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Bolezen se ni še nič shujšala. Minilo je dopoldne, in še vedno nobenega znamenja smrti. Stanislav pa je le trdil, da je zanj ta dan zadnji. In res je bil. Popoldne ga je začela nepričakovano spreletavati zima in mrzel pot mu je stopil na čelo. Padel je v smrtno omotico. A zopet se je zavedel. Zdaj so se začeli tudi najbolj neverni bati, da se bo prerokovanje res izpolnilo. A svetnik se tega ni bal, marveč komaj je čakal trenutka, ki ga bo za vekomaj združil z dobrim nebeškim Očetom in z ljubo Materjo in svetimi bratci in sestricami, z angelji in svetniki. Dve želji je še imel: prejeti zadnjič v življenju angeljski kruh in umreti kot spokornik. Predstojniki so mu izpolnili obe. Dali so ga položiti na tla, kakor je prosil, in prinesti mu sveto popotnico. Ko je vstopil mašnik P- s svetim Resnim Telesom, je zažarelo angeljskemu mladeniču obličje v nebeškem veselju. Saj je vedel, da bo v kratkem gledal od obličja do obličja neskončno lepoto njega, katerega bo zdaj zadnjič sprejel v svoje srce skritega v mali hostiji. Vsem navzočim so stopile solze v oči; Stanislav pa se je veselo smehljal. Ko so ga vprašali, je-li pripravljen živeti ali umreti, kakor je božja volja, je udano odgovoril: »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno je moje srce!" Oči je imel navadno obrnene proti nebesom; zdaj pa zdaj se je ozrl na podobo pre-blažene Device poleg sebe, katero je potem vselej prisrčno poljubil. V rokah je imel rožni venec. Ko je nekdo izmej navzočih izpregovoril presladko Ime Marija, je svetnik takorekoč pozabil, da umira. Kakor da so se mu vrnile telesne moči, se je začel živahno gibati, nato žareče pogledal proti nebesom in stegnil svoje roke, kakor da hoče objeti svojo ljubo Mater. Po polnoči pa je začel pojemati. Prosil je vse odpuščanja, iz srca se zahvalil družbi Jezusovi, da mu je bila tako dobra mati, in ji slovesno zatrdil, da jo iskreno ljubi. Potem je vzel sveti križ v svoje roke in molil z navzočimi molitve za umirajoče. Nato se je zamaknil. Obličje se mu je izpremenilo; ustnice je nekoliko premikal, in lahek smehljaj se je zibal na njih. Videti ga je bilo kakor angelja. Kar vsklikne: „Glejte, moja ljuba Mati v krogu svetih devic" — in njegova duša je splavala na materino srce. Na vzhodu je ravno začela žareti jutranja zarja — bilo je četrt na štiri zjutraj 15. avgusta —, ko je presrečni Stanislav, v hipu vtopljen v neizmerno morje rajske slasti, pozdravil njo, katero je tolikanj ljubil, po kateri je tako hrepenel : „Zdrava, Zarja jutranja!" Zdaj je gledal mili, prelepi obraz svoje Kraljice. Sama je prišla, da ga spremi na rajske livade. Kako milo se je ozirala nanj! Angeljci so mu godli, svetniki prepevali. Device so mu stlale lilije na pot, spoznavalci pa so nesli pred njim krono iz čistega zlata, posuto z neštevilnimi biseri in dragimi kameni, ki so blesteli kakor tisoč in tisoč solnčec in zvezdic. Na tronu pa ga je čakala presveta Trojica. Pred njo je Stanislav pokleknil in poljubil dobrotno roko svojega neskončno ljubečega in ljubljenega Očeta, ki mu je zdaj položil krono na glavo. Kralj večne slave, Jezus Kristus, pa mu je dal v roke kraljevo žezlo v znamenje, da bo večno vladal ž njim v nebeškem kraljestvu. In sveti Duh je izlil v njegovo srce morje svoje božje ljubezni, s katero bo v nedopovedljivi blaženosti vso večnost ljubil Boga in Mater Božjo in angelje in svetnike in tudi vas, mladi prijatelji, če boste vsaj nekoliko njemu podobni. Jan. Ev. Zore. Zvonce^. Legenda. Sred nazarčških pisanih trat Sin se je Božji sprehajal Z nčba sijal svit solnca je zlat, Zemljo je zimsko premlajal. Topla pomlad milobno je v svet Novo življenje dehnila, Z mehkim pa dihom premnogi je cvet Zopet iz zemlje zvabila. Kamor prišel nebes je Gospod, Cvetke so glave sklonile, In blagoslavljale cvetje povsod Roke Gospodnje so mile. Zvonček v grmičju ob potu je skrit Skromno iz zemlje poganjal, Stebelce svoje na pol nerazvit Bogu ponižno je klanjal. Všeč je Gospodu bila ta stvar; Zvončku prijazno je rekel: „Bodi slej svetu ti prvi klicar, Da se bo v cvet preoblekel. Zndni ti zemlji otožni pomlad, — Slaba podoba je raja, — Tisoč radosti človeku in nad V srcu takršit se poraja . ..." Leto za letom iz vigrednih tal Zvonček priklije najpreje, Kedar spet solnce iz južnih se dalj Vrne in zemljo ogreje. * * * Fr. Kralj. Slike iz mladih dni. \f L gostoljubna je Zarnikova hiša in njeni prebi- /T. J ^vjBSjn^ valci. Vem, da , Janez, mož res- ! / j/^js nega obraza, a dobrega srca. Smehljaje nas bo sprejela gospodinja Ana, mati pri najboljših letih, ki živi za Boga in otroke. Veselo nam bodo naproti priskakljali štirje razposajenci, živi kot iskra, vedrih in zornih lic kot pomladansko jutro in razcvela roža, navadno pridni in ubogljivi, a včasih tudi nekoliko poredni. Razka-zali nam bodo vse svoje stvari, šolske in druge knjige, in kar imajo še svoje lastnine; hitro se bomo v njih družbi udomačili. Starejši šteje dvanajst let; kličejo ga Janko. Drugi, Milan deset, Rezika osem, in najmlajši, Tonček, je šele šestkrat gledal pomladno naravo in tudi šole še ni videl znotraj. Oni trije pa so že učenjaki v abecedi, računici in v pisanju. I. Veliki teden. Gotovo pomnite one resno-slovesne dni veli-cega tedna, ko obhajamo spomin trpljenja in smrti Gospodove. Tudi pri Zarnikovih so bili otroci bolj mirni in pridni nego sicer, ker so jim mati vedno zatrjevali, da Bog trpi za naše grehe. Popoldne so hodili v cerkev k slovesnim ju-tranjicam ; starejša dva sta tudi ropotala z ropotcem koncem svetih molitev. Nista prej mirovala, dokler jima niso kupili oče ropotcev od Ribničana, ki je nosil take stvari po vasi. Se celo Tončku so ga morali kupiti; a kmalu ga je polomil. V četrtek dopoldne sta šla Janko in Rezika v cerkev, Milan in Tonček sta pa odšla na hribec, ki -t se dviga nad -Zarnikovo hišo, da bi videla, kako gredo zvonovi v Rim. Gledala sta in gledala proti cerkvi, a nista nič videla. To jima je bilo hudo, posebno še zato, ker so jima dejali oče, da zato nič ne vidita, ker sta grešnika. Natanko sta si vest izprašala. in res je Milanu očitala, da je pri izbiranju orehov marsikatero jedrce izginilo v njegova usta, posebno, če je bilo veliko in lepo. V soboto dopoldne se vračajo zvonovi iz Rima. To pot sta jih šla čakat Rezika in Tonček, ki pa zopet nista nič videla. Torej je bila tudi Rezika grešnica, ker ni zvonov videla, in Milana je to s pridom utešilo. V petek so hodili ,božji grob molit'. Popoldne so šli oče, Janko in Milan, zvečer pa mati, Rezika in Tonček. Ta se kar ni mogel načuditi božjemu grobu. Toliko lučic je svetilo nad njim in pod njim! Grob pa so čuvali štirje vojaki z ostrimi sulicami. Teh se je Tonček tako bal, da se je nehotč prijel za materino krilo. Sicer je tudi vedno motil mater v molitvi. Vse je hotel izvedeti: zakaj imajo vojaki sulice, zakaj so tako hudi in tako čudno oblečeni. Mati mu niso mogli na vse odgovarjati, ker se v cerkvi ne sme tako meniti, kakor doma. Ali Tonček je bil preveč radoveden, da bi bil poslušal materino prepoved, naj bo tiho v cerkvi. Res je bil nekaj časa miren, a kmalu je spet ugledal kaj novega. Mati so uvideli, da ne kaže druzega nego končati ; zato so šli od božjega groba h križu, ki je ležal na črni blazini pred velikim oltarjem. Reziki in Tončku so dali vsacemu jeden krajcar, da bi ga nesla v puščico, ki je stala poleg Križanega. Rezika je precej nesla, a Tonček se je dolgo branil. Komaj je dobil krajcar, že ga je stisnil v pest in radostno materi polglasno rekel: „Mati, ta krajcar bom dal v svoj hranilček!"—-Oče so mu namreč kupili na semnju lončen hranilček za dva krajcarja, in Tonček ga je bil silno vesel. Od tistega časa je delal vedno pogodbe z očetom in materjo in vsako delo je hotel imeti plačano; in res je nabral že nekaj okroglega. Tudi nocoj bi ne bil rad izpustil krajcarja v puščico; precej ostrosti je bilo treba, da ga je naposled nesel. Ločil se je pa od njega tako težko, kakor bi se mu odtrgalo pol srca. Sicer mu ne smemo preveč zameriti, da je bil do Boga tako skop, ker je bil še mlad ; ali mati so vendar spoznali, da bo mali Tonček precej trdih rok. Doma je pripovedoval vsem, kaj je čudovitega videl. A bratca sta mu nagajala, češ, da je hotel Boga okrasti. To se mu je tako hudo zdelo, da so morali mati trikrat zatrditi, da je naposled res vrgel krajcar v puščico. Vendar so oče rekli: „Ti boš še veliko imel, ker si začel tako mlad skopariti. Le bodi varčen, a do Boga nikdar ne skop!" Velikonočni ,,blagoslov" (Slikal Jurij Šubic.) V soboto popoldne so hodili gospod župnik blagoslavljat velikonočne jedi. Kako radi bi bili naši junaki „ blagoslov" pokusili precej, ko so odšli gospod, pa morali so počakati drugega jutra; zato so se ga pa veliko nedeljo na vse zgodaj lotili. Proti večeru je bilo vstajenje. Otroci so že dopoldne obhodili vsa prisojna mesta in brda, da so dobili vijolic, trobentic in zvončkov. Zdaj so pa komaj čakali, kedaj pohitč v cerkev. Rezika se je oblekla v svojo novo, belo obleko in dela v pisano košarico raznih cvetic, da bo posipala pot pri procesiji pred vstalim Zveličarjem. Janko in Milan sta pa z drugimi šolarji pred Bogom svetila. Prav slovesno je bilo. Pevci so zopet in zopet ponavljali veselo alelujo. Vmes so zvonovi tako lepo zvonili in topiči še lepše pokali. Vsaj Jankotu se je tako zdelo, ker je bil streljanju velik prijatelj. Vec kot dvajset luči je svetilo pred Kristusom in deset belo oblečenih deklic je pot posipalo s cvetjem. Vso slovesnost je pa še poviševalo lepo vreme in pomladanska narava, kakor bi vse stvari hotele hvaliti dobrega Jezusa, ki nam že na zemlji privošči toliko nedolžnega, svetega veselja in nam je s svojim vstajenjem porok, da nas čaka neizmerno veselejša aleluja, kedar bomo vsi vstali k večni, neskončni blaženosti. 35 3 * JI. Šmarnice. Ni še posebno dolgo, odkar so se vpeljale po naših krajih šmarnice ; vendar se je ta pobožnost pri nas tako udomačila, kakor bi bila že stoletja stara. Saj pa že sam mesec majnik s svojo krasoto priganja in vabi človeka k pobožnosti. Tudi pri Zarnikovih so obhajali leto za letom to priljubljeno domačo pobožnost. Imeli so lep kip Matere Božje, katerega je izdelal domači umetnik Tilh. Postavili so ga v kot na polico, katero so pre-grnili z lepim čipkastim prtom. Na vsako stran kipa so deli dva lepa angelja iz papirja, katera so mati nalašč za majnik v mestu kupili. S tem je bil narejen hišni altarček. Otroci so hodili po cvetlice, katere so sveže prinašali dan za dnem. Pa menite, da jih je bilo treba kaj k temu siliti i O kaj še! Kako radi so hodili in prinašali velike šope zlatic, vetrnic, pete-linčkov, šmarnic in drugih cvetic. Nato so delali šopke in pletli vence. Najlepše vence je znala delati Rezika, a tudi Milanovim in Jankotovim se ni dalo nič očitati. Le Tončku so se vsi poskusi, s katerimi je hotel zasloveti, popolnoma ponesrečili. Kar mogel ni narediti šopka. Ker je samo pridil cvetlice, sta ga brata odpodila; on pa je šel svojo sramoto potožit materi, ki so ga potolažili in mu zatrdili, da bo še velik umetnik, kedar bo dorastel. In Tonček se je res utolažil in odslej zavistno gledal brata in sestrico, češ, jaz bom še vse kaj druzega znal, kedar bom velik. Težko so se tudi zbogali, kaj bo kateri opravljal pri majnikovi slovesnosti. Branje si je prilastil Janko, ker je znal najbolj gladko čitati. Ustavljal se mu je sicer Milan, a ne z vspehom, ker so mu dokazali, da še vseh črk prav ne pozna Te sramote bi gotovo ne bil prenesel, da mu niso izročili častnega posla, prižigati in ugašati sveči pred Marijinim kipom. To je Milana popolnoma pomirilo in znova je začel delati šopke in spletati vence. Rezika je pa krasila in lepšala altarček, in za ta posel je bila kakor nalašč. Zalivala je lončke, v katerih so rastle cvetlice, jemala stare vence s kipa in jih nadomeščala z novimi Tako je bil vsak s svojim opravilom zadovoljen in ne bi bil menjal z drugim za ves svet. Rezika bi bila najraje cel dan krasila kip, Milan prižigal in ugašal sveči, Janko pa s slovesnim glasom bral kakor gospod župnik v cerkvi. Po večerji se je zbrala domača družina pred Marijinim altarčkom in majnikova slovesnost se je pričela. Altar je bil okrašen z raznovrstnimi cvetlicami, da se je komaj kip videl. To je bila ponosna Rezika na svoje delo! Pa pristopi Milan in z največjo resnostjo prižge lojevi sveči, češ, jaz naredim, da se kaj vidi. Janko pa vzame Jeranove Smarnice in bere s slovesnim, vznesenim glasom določeno berilo. Držal se je moško, kakor se spodobi ob tako slovesnih prilikah. Vse je bilo pobožno ; samo Milan je le prevečkrat pogledoval na obe sveči, če še dobro gorite, če že ni prevelikega olrinka. Tončku pa ni- * kamor niso oči dolgo vhajale; spanec mu jih je navadno zatisnil, predno se je pobožnost končala. Sicer je pa bilo tudi potrebno, da je Milan pazil na sveči. Neki večer bi se bila kmalu velika nesreča pripetila. Dasi vesten v svoji službi je mladi cerkvenik menda za trenutek zadremal; kar se vnameta prt in levi angelj. Janko ni nič opazil, ker je bil tako zaverovan v svoje branje, mati in oče tudi ne. Menda je že Milan pomaknil svečo preblizu angelja, ker je vedno rad premikal in prenarejal; pa je sveča zapla-polala in v hipu je angelj zgorel. Hitro so sicer pogasili ; ali levega angelja vendar ni bilo več, in tudi prt se je toliko osmodil, da ni več posebno altarčka krasil. Ostre je takrat slišal Milan od očeta in kmalu bi bil izgubil čast domačega cerkvenika Kaj čuda, da ni imel po oni nesreči več takega veselja; vendar je bolj pazil in dremal ni več Pridni so bili sicer ti otroci in Mati Božja jih je bila gotovo vesela, a neko napako so le imeli : naveličali so se kmalu in popuščali v svoji prvotni gorečnosti. Na sramoto Reziki moramo omeniti, da ni krasilo kipa toliko vencev koncem meseca kot v začetku, Milan ni več tako vneto prižigal sveč, in Janko ni več tako slovesno bral. Vendar jih ne smemo prestrogo soditi. Otroci se prej utrudijo in naveličajo kot starejši. In pa še ona nesreča je Milana popolnoma splašila. Saj sta se tudi Janko in Rezika vedno iz njega norčevala, čes da je slab cerkvenik, ker je altar zažgal, in da nima več angelja variha, ker mu je zgorel. Žalostilo je to Milana, a prepustiti ni hotel svojega posla nikomur. Koncem meseca so vsi prejeli plačilo za svoj trud. Janko je dobil nov klobuk, Milan novo šolsko torbico, Rezika pa lepo rožasto ruto. Tako so jih že stariši poplačali. Marija, kraljica majnikova, jim pa tudi ne bo dolžna ostala. Nekaj dni pred sv. Alojzijem je bilo ono leto, ko je ves katoliški svet obhajal tristoletni spomin, kar je umrl ta svetnik, patron zlasti šolske mladine. Naši znanci so nenavadno hitro prišli iz šole domov in vsi v eni sapi pravili: „Veselica bo, veselica!" Rezika je hitela k materi z veselo novico, Janko in Milan sta pa na dolgo in široko popisovala Tončku, kako veselje ju čaka, tako da sta reveža spravila v jok in zbudila v njem gorko željo, da bi vendar že kmalu hodil v šolo. Pa kmalu je minilo Jankota prvo veselje in postal je zamišljen in resen. Spomnil se je namreč, da so mu gospod učitelj dali nalogo, naj se nauči slavnostne pesmi : „Turki na Slevici", katero bo pred-našal pri šolski veselici. Nemalo je bil sicer ponosen na to. da so ga gospod tako odlikovali; a skrbelo III. Šolska veselica. ga je tudi, da ne bi slabo napravil. Odtod njegova resnoba. Začel se je se tisti dan učiti na vse kriplje in kmalu je znal pesem kakor očenaš. Gospod učitelj so ga pa naučili, kako se mora držati, kako gibati z rokami, da bo primerno vsebini. Vse mu je šlo vrlo od rok. Pa se je tudi potem bahal, da je bilo kaj. Vedno ga je moral Milan poslušati, kako zna silno kričati kakor divji Turčin, pa Marijo milo pomoči prositi kot ponižen kristjan. V upu in strahu je prišel naposled zaželjeni dan. Janko ni mogel nič jesti od same skrbi in razburjenosti, Milan ga je pa še dražil. Nevoščljiv mu je bil, ker niso njega izbrali za slavnostnega dekla-matorja. Kako, ko še revež črk ni dobro poznal! Tonček bi bil seveda tudi rad šel ž njima; zato se je kremžil, ko sta se brata praznično oblačila in na ves glas je jokal, ko sta odšla Janko je po poti ponavljal pesem in prosil Mater Božjo in sv. Alojzija, da bi se mu dobro izteklo. Iz šole so korakali paroma na bližnji holmec, kjer stoji romarska cerkev presvete Device. Deklice so šle spred, dečki pa zad; za njimi gospoda: župnik in učitelj. Lepo je bilo videti ta roj žive mladine, te jasne obraze, izraz nedolžnih src. Na hribu so najprej gospod v kratkih, prelepih besedah priporočali ljubljenim otrokom, naj goreče častč svojega angeljskega patrona, in naj si zlasti prizadevajo za njegove kreposti. Potem je bila sv. maša, pri kateri so peli mladi pevci ono priljubljeno pesem o svetem Alojziju: »Prelepa lilija cvete . . . Bog ve kako lepo je niso peli, pač pa krepko in glasno, da je kar od sten odmevalo. Po maši so odšli v cerkvenikovo hišo, kjer je bilo naročeno kosilo; a poprej se je vršila ona tako težko pričakovana šolska veselica. Najprej so mladi pevci zapeli nekaj Marijinih pesmi, nato zopet znano Alojzijevo in naposled priljubljeno: „Seničjo tožbo", ki se tako-le začenja : Krepko so jo peli. Najbolj so kričali tisti, ki so najraje preganjali in morili ptiče. Menda so hoteli pre-vpiti seničjo tožbo. Potem je pa nastopil Zamikov Janko. Malo se je bal, in glas se mu je tresel. A kmalu se je označil tako, da je prav častno rešil svojo nalogo. Samo preveč divje je gledal, kakor bi bili pred njim sami pravcati Turčini. Sicer je pa bilo dobro, in gospoda sta mu še celo ploskala. Janko pa ni znal, kaj pomenja ploskanje, in je menil, da se gospoda norčujeta iz njega, ker je slabo napravil. Že mu je malo na jok sililo; tu mu povedo gospod učitelj, da pomeni ploskanje pohvalo in priznanje. Stoji učilna zidana Pred njo je stara jablana. Potem so se prosto zabavali na dvorišča. Poskusili so vse igre, kar so jih znali: ,kozo' so bili, v ,vodnjak' so gledali, .roparje' lovili in poskušali, ,ali je trden most kakor kamen in kost'. Vse je bilo veselo, vse zadovoljno. Kaj tacega še ni bilo, kar hodijo ti otroci v šolo. Komaj so se dobro naskakali in naigrali, jih je že čakal pripravljen obed. Dobro so jedli; saj so dobili mesa, in meso je prva slaščica na kmečki mizi. Se celo nekoliko vina je dobil vsak, tako da so nekateri postali nenavadno zgovorni Kar se odpro vrata, in noter stopi Zarnikova Rezika z gospodom učiteljem. Imela je lep šopek v roki, katerega je podala gospodu župniku z lepim pozdravom, kakor so jo naučili gospod učitelj. Kako pogumno je nastopila! Vsi so jo občudovali. Še Jankotu se je za malo zdelo, ker so jo župnik potrkali po ramah v pohvalo, njega pa niso. Popoldne so odšli z gore domov. Nič več ni Janko slovel s svojo pesmijo, ampak mala Rezika. Ni se pripravljala cele dneve kakor Janko, saj še vedela ni, da bo pozdravila gospoda, pa je vendar tako izvrstno napravila. Tudi oče so jo pohvalili, mati pa še celo; saj je bila njih ljubljenka. Tudi Milan je le Reziko hvalil, ker je bil Jankotu nevoščljiv. Tako je prišlo še do malega prepira, ki se je pa kmalu polegel. Vesela tristoletnica smrti sv. Alojzija jim je pa ostala še dolgo v spominu in iT Jk pomnožila v njihovih srcih ljubezen do tega svetnika in njegovih čednosti. »Popoldne bosta šla vidva po praproti in kresnic", reko mati starejšima tisto dopoldne pred sv. Janezom Krstnikom. in v istem hipu tudi Tonček. „Le pojdi, pa boš samo za napotje; prinesel tako ne boš nič", uslišijo mati Tončkovo prošnjo. „To bo lepo, to! Po vsi hiši bomo nastlali praproti in cvetlic, potem se bomo pa valjali po njih", je brž odločil živi Milan. „Nastlali boste že. valjati se in skakati pa ne smete, ker se bodo prišli po noči angeljci igrat na praprot," posvare mati. Nato je vzel Janko očetov krivček, pa je moral trdno obljubiti, da ga ne bo izgubil, Milan je imel svoj pipec za dva krajcarja. Rezika pa že celo srp. dasi je bila še tako majhna. Tonček ni imel ničesar; pa saj so mati rekli, da bo za napotje in to se je Tončku zdelo dovelj in njegovim bratcem tudi. Odšli so torej po južini vsi v log po praprot in kresnice. IV. Na kresni večer. » Še jaz naj grem, mati", pravi proseče Rezika, Minilo je neka| ur, predno so se vrnili domov. Vsak je prinesel večjo ali manjšo butarico praproti na glavi in na rokah celo naročje rmenobelih kresnic. Še celo Tonček je prinesel nekaj kresnic, da se je lahko pobahal materi. Praprot je bila še mlada in se je rada rezala tudi z Milanovim pipcem, ki ni imel najboljše ostrine. Proti večeru pa so nastlali praproti po hiši, veži in dvorišču tako na debelo, da se niso skoro nič videla ta Na materino prepoved, da se ne smejo po praproti valjati, so pa čisto pozabili. Večkrat je tisti večer Janko Milana vrgel na mehka tla, Milan pa Tončka. Ta se ni mogel drugače maščevati, kakor da je na vse pretege jokal No, pa se je kmalu potolažil in se še sam malo povaljal po preprosti posteljci. Potem so šli butare napravljat za kres. Janko je namreč spomladi hodil v gozd po mlade in na novo ozelenele bukove veje. Doma jih je osmukal in dal mehko listje živini, vejice je pa posušil in spravil za kresni večer. Cel kup jih je bilo, tako da bi zadostovale do polnoči, ako treba. Stara poročila pravijo, da tisti večer ne smejo jesti močnika ali kislega zelja, ampak kaj boljšega. In Zarnikova mati so se menda že ravnali po tem, ker so prinesli na mizo štrukljev v občo zadovoljnost otr6k. Po večerji so molili skupno sveti rožni venec, potem pa hajdi — kres kurit. In udrli so jo otroci na prosto. Nebo je bilo nocoj jasno kot ribje oko in na njem je migljalo tisoče zvezd. A tudi po zemlji so se že prikazovali tu in tam kresovi. In zdi se, da se je nocoj kosala zemlja z nebom, kedo bo imel več jasnih lučic. Seve, da je nebo zmagalo. Hitro so zakurili. Otroci pa niso bili sami, ampak oče so na nje pazili, da se ne bi kaj napačnega zgodilo. Po vasi je bilo že mnogo kresov: vsaka večja hiša je imela svojega, starejši fantje pa tudi svojega. Ti so prepevali in streljali s topiči. Janko je bil ves navdušen za streljanje in silno rad bi bil šel k fantom, da bi vsaj od daleč pogledal, kako streljajo, toda bal se je očeta. Otroci so zapeli tudi nekaj pesmi, mej njimi tisto o sv. Janezu, ki pravi: Ta pesem govori sicer o sv. Janezu Nepomučanu; toda naši pevci so jo vendar peli tudi o sv. Janezu Krstniku. Ko so slišali sosedovi otroci petje, so še oni prišli, in potem je bilo veselje na vrhuncu. Smeh, petje, igranje, celo metanje se je vrstilo pozno v noč. Potem so pa oče odredili, naj gredo spat. Neradi so sicer šli, kar nič niso bili zaspani, pa ubogali so vendar. Sveti Janez mašnik bil, Rad nevedne je učil. Še nekaj moram omeniti. Janko je izbral šest najlepših svežih kresnic in jih postavil po redu na prednje hišno okno. Zakaj, me vprašujete radovedni. Precej povem. V tistem kraju je bila razširjena prazna vera, da oni človek kmalu umre, kateremu zvene kresnica tisto noč. Janko jih je tako razstavil, da ima prva pomeniti očeta, druga mater, potem Jankota, Milana, Reziko in Tončka. Nato so šli spat. Milan kar ni mogel zaspati. Gledal je izpod odeje, če bodo angeljci prileteli iz nebes igrat se na praprot. Dokler je čul, ni videl ničesar; a v sanjah je gledal cel trop nebeških kri-latcev. Komaj se je Janko vzbudil, že je hitel k oknu, da vidi, kake so kresnice. Vse so bile lepo sveže, samo Tončkova je bila nekoliko ovenela. Zato so pa Tončku nagajali, da bo najprej umrl. A mati so jih posvarili, da je to prazna vera, ki nič ne pomeni. In res — Tonček še zdaj živi, dasi je že davno oni kres minil. Tisto jutro so morali tudi pomesti hišo, vežo in dvorišče. Kakor so otroci prejšnji dan radi raz-stiljali, tako so danes neradi pometali. Pa oče so jih le ostro pogledali, in pometati so začeli. Po kosilu so zvezali več šopkov iz praproti in cvetlic, privezali jih na preklje in nesli na polje. Za vsako žito posebej so zasadili na njivi eno prekljo s šopkom, da bi sv. Janez Krstnik varoval polje toče, 4-7 povodni in drugih uim. A to bi jim malo pomagalo, ko bi se ne priporočali svetnika v gorkih molitvah, naj jim izprosi od Boga blagoslova tudi na polju. V. Na paši. Pri Zarnikovih niso imeli Bog ve koliko živine; a tudi to, kar je je bilo, so neradi pasli naši znanci. Dokler so imeli občinski pašnik, je že še bilo. Živina se je pasla pri čedi, pastirji so pa kurili in pekli krompir in koruzo. Pa ono leto je prišla tista postava, — ne vem, katera je že, — da mora vsak pasti po svojem. Zarnikovemu očetu je bilo to prav, saj so imeli paše dovelj; a ne tako našim pastirjem. Zamikov pašnik je bil namreč bolj na samoti, in tako je bilo konec pastirskega kratkočasja za naše junake. Nič kaj radi niso poslej hodili past, pa oče niso trpeli ugovorov ali ustavljanja To je Janko, ki je tisto leto pasel, dobro vedel; zato je tiho gnal na pašo. Če je le mogel, dobil je tudi Milana ali Reziko, da sta šla ž njim. S Tončkom ni bil kaj zadovoljen, ker še ni znal vračati, a za silo je že bil ; nosil je vsaj trske ali slamo, da je Janko zakuril Modrih očetov pravilo slove, da se ne sme kuriti, ako ni mraza; ker ,če je veliko dima, živina velike lakotnice imaL. Pa za to pravilo Janko ni bil dovzeten, češ da pravi pastir ne sme biti brez ognja. Včasih je pa Janko vendar rad pasel, zlasti kedar je koruza dozorela in se je krompir debelil. Sam seveda tudi takrat ni hotel biti na paši, a zadovoljil se je tudi s Tončkom. Rajši je imel kajpada Milana. Če je le mogel in če so mu stariši dovolili, vzel je kar vse tri s seboj. Sredi meseca septembra je bilo, ko je izmole-doval pri očetu, da smejo vsi iti past. „No, danes bo zopet vesel dan", si misli modro Janko in zleze na polico po vžigalice. Ni se zadovoljil z jedno ali dvema, ampak precej jih je vzel. češ da mu ne bi ugasnilo. Potem gre pod streho, kjer so imeli trske, in vzame dve dolgi ter jih raz-lomi v manjše kosce. Te da Tončku, da jih nese za njim. Sam pa izpusti tistih pet repov katere je moral pasti, ter jih požene na pašnik. Z Jankotom je gnala Rezika svojo kozo. Svojo, pravim, ker je bila res njena; kupili so jo oče za denar, katerega je dobila od birmske botre. To so bili pastirji; šest glav so pasli štirje! Pa ko bi jih bili pasli! A pognali so živino v dolino, kjer je bilo že vse popaseno, češ da ne bo treba vedno vračati. Samo Rezika se ni ločila od svoje koze. Počasi je prikorac&l za njimi Tonček. Dvakrat je mej potjo jokal, trikrat padel pod butarico trsak, vpil in kričal, naj počakajo, a niso mu prošnje usli-šali, ker je bila nagajiva živina bolj hitra kot Tonček. Naposled je vendar pricapljal za njimi; izgubil je 49 4 sicer polovico trsak, a ostalo jih je še toliko, da so lahko zakurili. Sicer je imel vsak svojo lastno pečico pod nekim kamenom, a danes so skupaj kurili, da bo večji ogenj. Mej dvema grmoma so določili prostor. Janko je uprasnil pod klobukom katerega mu je držal Milan, da mu veter ne ugasne ognja. Srečno so zakurili, samo jedno vžigalico so porabili. To omenjam zato, ker se po tem ceni vsakoga spretnost v kurjenju, če porabi malo vžigalic. Vem, da se je vedno bahal Janko, da on zakuri z jedno samo vžigalico, čeprav se mu je to le takrat posrečilo. Zakurili so torej srečno. Janko skoči po koncu ves rdeč in se zadovoljno ozre v plapolajoči ogenj, ki je veselo objemal in požigal trske, kar jih je bil Tonček prinesel. „Zdaj pa le naglo po drv \" ukaže samosvestno Janko. „Kdor jih bo več prinesel, dobi več koruznih storžev." Razdajal je že storže kot pravcati gospodar, dasi ni imel sam nikake pravice do njih. Hitro so se razpršili na vse strani, iskat drv. Se celo Tonček je šel počasi in prinesel celi dve suhi vejici. To je zaleglo, to! Onadva pa sta več prinesla, in ogenj je postajal Čimdalje večji in krepkejši. Sklenili so, da mora vsak kaj drv prinesti, kdor gre vračat. In vračat je bilo treba večkrat iti, ker je živina vedno silila iz tiste dolinice, a naši pastirji so jo vračali nazaj. Kmalu je postala lepa žrjavica, in Janko je šel po storže. Dolgo so se prepirali, na katero njivo bi jih šli nalomit. Poleg pašnika je bilo namreč Zarni-kovo polje, precej zraven pa sosedovo. In čudno: kakor je Jankotu bolj dopadel sosedov kruh, tako so se mu zdeli tudi lepši sosedovi storži. Pa Rezika se mu je upirala, češ da je greh, in naposled je zmagala. Izbral je torej Janko na domači njivi za vsa-cega en storž. Milan je sicer zase zahteval dva, ker je največ drv donesel in še! največkrat vračat, pa Janko je postal skop, češ da bodo tako še pekli krompir. Urezal je potem vsakemu palico z zgodovinsko-imenitnim pipcem, katerega je že trikrat izgubil, a vedno srečno našel, in nataknil storže na palice. Onadva sta sama pekla, a za Tončka je moral peči Janko. To je pokalo zrnje, da je bilo veselje! Lepo so spekli vsi, a najlepše Janko. Kar nič ni storža obžgal, ampak ves je bil lepo rmen in razpokan. Saj pa tudi še ni nihče v vasi spekel toliko koruze na paši nego on. Kako je pa šele znal Janko peči krompir! V tem je bil res pravi mojster; prav po laško ga je pekel, kakor se je naučil pri bližnjih sosedih Laščanih. Vzel je debel klinec in šel kopat na njivo. Le velike je pobiral, male pa puščal njihovi usodi. Kmalu se je vrnil k ognju s polnim klobukom. Ostrgal je s krompirja prst in ga položil na žrja-vico. Pustil ga je na njej toliko ča^a, da se je spotil in potem osušil do cela. Nato ga je po vrhu po-tresel s prstjo, da se ne bi preveč ožgal, in potem popolnoma zakopal v žrjavico. Lepo se je spekel, nič ni bil ožgan. Jedli so ga, da je bilo veselje! A bili so tudi prižasti krog ust kot Indijani. Posebno Tonček je imel velike lise. neumetniško začrtane po rdečih licih. ---% 52 Radi bi bili še z ogljem streljali, tudi kovačnico ali vsaj kopo bi bili naredili, pa ni bilo časa. Mrak se je vlegel na zemljo in pokril pašnik s svojim temnikastim plaščem Jz zvonika pa je tudi že zapel zvon Ave Marija. Naredil je še vsak križček na mestu, kjer je sedel, da se bodo prišli po noči angeljci gret. ne pa hudobec. Nato so pognali živino domov. Zadovoljni so bili danes na paši, a ne tako oče Videli so prestradano živino in lisaste obraze, pa so precej vedeli, kako so pasli In če se ne motim, je imel vsaj .Tanko jako rdeča ušesa tisti večer. Večerje niso dobili nič, pa saj je niso bili potrebni. A hujši je bil ukaz, da ne sme Janko več kuriti in da mora odslej sam pasti. Gotovo bi bil še rad lasan, samo da bi razveljavil ta strogi ukaz. Pa se ni dalo. Nekaj dni res ni kuril, potem pa je zopet začel, češ da je mraz. In res so bila že hladna jutra. Pasel je pa odslej sam. Skraja mu je bilo dolgčas, a pozneje je začel jemati s seboj katekizem in se ga je prav pridno učil In to mu je tudi največ koristilo. Ni še namreč preteklo leto od onega dne, ko je Janko že pristopil prvič k angeljski mizi. O kako je bil takrat hvaležen očetu, da so ga tako trdo prijeli tisti večer, in kako zvesto je obljubil ljubemu Jezusu, vedno' ubogati svoje dobre stariše I * VI. Tepežkanje. „Ali veš nekaj, Milan:" vpraša ga Janko nekaj dni pred božičem. „Kaj bo kmalu, kaj meniš?" „1 nič! Božič, novo leto, pa golobice ') bomo dobili od botrov. Ti seveda nič, ker so ti boter že umrli", odgovori mu Milan, ki je ravno izdelaval nalogo za drugi dan. „Pa še nekaj, kar je več vredno ko golobice, pa ti ne povem. — No, daj mi jednega zajčka, tistega belega, pa ti povem", moti ga Janko dalje. Tedaj pa odloži oni pero, obraz se mu namrdne, in jezno odgovori: »Kajpada! Najljubšega zajčka bi ti dajal, ko tako nič ne veš." A kmalu zmaga v njem radovednost in pomirjen pravi: „Le povej, kaj bo, pa ti bom dal malo svoje golobice, kedar jo dobim od botra." ^Ne boš", ga draži poredno Janko. „Ali zajčka, ali pa pol golobice; za manj pa ne pravim ničesar." V Milanu pa je bolj in bolj zmagovala radovednost, da naposled obljubi pol golobice. „Veš, kmalu bo tepežni dan", dč Janko važno, počasi in skrivnostno. „Ali mar ni moja novica vredna pol tvoje golobice:" ') „Golobica" je bel kruh, spečen v golobičji podobi, katerega dajo krstni botri vsako leto otrokom za božič. Milan mu ne odgovori ničesar, ampak poskoči izza mize in hiti naravnost v kuhinjo vprašat mater, če bo res kmalu tepežni dan. Moral je že dobiti povoljen odgovor, kajti pritekel je v sobo in vpil na vse grlo : „Bo, bo ! Pa še korobača nimam. Brž pojdiva narezat bekovih šibic, oče ga bodo nama pa spletli!" „Oče ga že ne bodo; tako grdega naredč, da se kar krivi. Sosedov stric ga bodo, meni že," ugovarja brat. In šla sta po beke. Milanova naloga je pa čakala sama na mizi cel popoldan in dolgčas ji je bilo. O, ko bi to oče vedeli, to bi naglo tovarišila skupaj Milan in ta preklicana naloga! Naša znanca sta pa mislila le na tepežni dan. Dobila sta lestvico, naslonila jo na beko, ki je rastla ob hišnem oglu, in šibke so letele na tla kot bi točo stresal. „Jaz vama bom pokazal," zahude se oče, ki so prišli k beki. „Kaj mi delata škodo! Najdaljše šibice mi režeta, katere bom rabil za strešne trtice. Za vajin posel so krajše dovelj dobre." Tiho sta bila onadva gori na beki, in odslej so le kratke šibice padale na tla. Kmalu jih je bilo dovelj. Pobereta jih in neseta v hišo. Tu ju že obsujeta mlajša dva z vprašanji: wAli sta za naju kaj narezala? Midva bi šla tudi rada tepežkat " In na jok se jima je sililo. „Kam bosta šla, reveža", zaničljivo pravita starejša dva hkrati. „Menita, da se doma tepežka ? To je daleč, da se od naše hiše še ne vidi ne!" „Saj sama vem; dlje ni ko v šolo ali pa v cerkev, in v šoli in v cerkvi sem že bila", trdi Re-zika malo nejevoljno. Tudi Tonček se je kislo držal in nabiral ustnice v jok. „Saj se boš v snegu izgubila, ko si tako majhna, da še na mizo ne vidiš", prepira se Janko. „Le poglej me, da vidim." In šla je Rezika k mizi, stopila na prste in je res malo videla na mizo. A majhna je vendar bila ta Zarnikova Rezika. Se bi se bili dalje prepirali, morda tudi malo poskusili, kedo je močnejši v pesteh in kedo trdnejši v laseh, da nista oče in mati odločno odredila, da bosta smela iti tepežkat samo Janko in Milan. Rezika naj ostane doma. ker bi se lahko prehladila, o Tončku pa še misliti ni, da bi šel. Te besede so imele različen učinek. Janko in Milan sta pograbila bekove šibice in jih nesla k sosedovim, da bi jima stric spletli korobač; mlajša dva sta pa zagnala obupen jok, kakor da se jima je zgodila Bog vč kaka krivica. Pa so jima dali oče zdravila. Pograbili so šibo, katero sta pustila starejša, in jima zapretili. To je nenavadno hitro pomagalo. Jok se je izgubljal čimdalje bolj, in le pretrgano ihtenje in posamezni globoki vzdihi so se še čuli iz otroških grl. In lepo so spletli sosedov stric korobača; kar nič se nista krivila in dolga sta bila. Veliko koro-bačev se je takrat spletlo v vasi, a lahko rečemo, da sta Zarnikova imela najlepša. To je bilo vršanja in drvenja mej vaškimi na-gajivci tiste dni! Nikoli niso bili ugnani. In lahko rečem, da je mnog korobač pred časom in z drugim namenom zapel, nego za kar ga je namenil umetnik ali pa njegov posestnik. Naposled je vendar prišlo tako težko pričakovano jutro nedolžnih otročičev ali tepežni dan. Malo sta spala naša znanca in skoro vso noč sitnost delala očetu, ki so trdili, da je šele polnoči. Komaj se je petelin začul, že sta vstala naša prijatelja. V naglici in poltemi sta se popolnoma narobe napravila. Veliko dela so imeli ž njima mati, da so ju uravnali za odhod. Mlajša dva sta pa še sladko spala, ko sta si nadela Janko in Milan velike torbe krog vratu in s korobačem pod pazduho odšla v poltemno, mrzlo jutro. Pa nista bila sama tako zgodnja. Po vasi je bilo že polno otročadi, ki so se stiskali v dve gubi in si s sapo ogrevali premrle roke. Zmenijo se, da gredo najprej v farno vas, kjer so gospod župnik, učitelj in trgovci. Tam bodo dobili krajcarje, rožiče ali pa vsaj kaj sladkega. Res so jo udrli najprej proti župnišču. -to. JF- Gospod župnik so se ravno napravljali, da odidejo maševat, ko jih obkoli mlada četa tepežkarjev. Toda vsem je pogum upadel. Radi bi bili udarili po gospodovem talarju, kakor se pri tepežkanju mora, pa si ni nobeden prav upal. Zamahnili so že s svojimi korobači, a zopet jih pobesili. Tudi pri govorjenju jim je šla trda. Reči bi bili morali: Rešite se, rešite se, Do leta osorej! Pa so mislili, da morajo gospoda onikati, zato se jim je vse pokazilo. Gospod so pa bili prijazni in jim niso te zadrege šteli v zlo. Vendar so odredili, da morajo iti najprej k sveti maši, potem bodo dobili, kar jim gre. Neradi so šli, pa ubogali so vendar, ker si niso upali ustavljati se gospodu. Skrbelo jih je, da ne bi ta čas drugi prišli in obrali v vasi. Odkrito moram povedati, da niso prav pobožno molili. Niso prosili Boga, naj jih po vzgledu nedolžnih otr<_čičev vedno ohrani nedolžne, ampak le zato so molili da bi nabrali dosti krajcarjev in rožičev. In kako dolga se jim je zdela maša! A dobro jim je bila poplačana; vsak je dobil od gospoda štiri krajcarje. To je pa že nekaj! Nato so se razpršili po vasi na vse strani. Zbrali so se v posamne gruče, po trije ali štirje, in hodili od hiše do hiše. Naša dva junaka in sosedov Francek so hodili skupaj. Najprej so šli h gospodu učitelju, kjer so dobili peres. No, je že bilo tudi pero ; a ti učenjaki bi bili raje denar, ker so bili mnenja, da je še staro pero dobro. V prodajalnicah so dobivali rožičev ali slaščic, po hišah pa krajcarje, orehe ali lešnike. In kako modro so povsod ravnali! Pred vsako hišo so se ustavili, in če se jim je zdela premožna, so šli vsi trije hkrati notri Navadno se niso zmotili. Ako se jim je pa hiša zdela sumljiva, so poslali jednega naprej. Ce je dobil krajcar, sta še druga dva šla, ako pa kruha, so pustili hišo v miru Kedo bo danes kruh nosil, so si mislili mladi modrijanje. Marsikje jih je pa tudi goljufalo. Prvi je dobil krajcar, drugi pa ne. To je bilo jezice in malo je manjkalo ob takih prilikah, da se niso tepežkali mej seboj. Tako so obrali naši tepežniki vse in proti poldnevu so se vračali domov, ker se po starih poročilih popoldne ne sme tepežkati. Vračali so se trudni, premrli in tudi lačni, dasi tega nihče ni čutil. Reziki in Tončku pa ni bilo nič žal, da nista smela iti ; saj so jima mati kupili rožičev in orehov in — kar je še več vredno — povedali jima zgodbo o božjem Detetu, ki je iz ljubezni do nas hotelo bežati pred hudobnim kraljem Herodom, in o nedolžnih otročičih, ki so že v nežni mladosti za do- brega Jezuščka prelili svojo kri. Ravno so zgodbo končali, ko se prikažeta pri vratih Janko in Milan. In tako so vsem veljale zadnje besede dobre matere : „Posnemajte, ljubi moji, nedolžne otročiče vsaj v njihovi nedolžnosti, ko jih ne morete posnemati v trpljenju!" Fr. Kralj. fijofi ca. Legenda. V dolini trpljenja premnogo že let Kesanja solze Adam je pretakal. Udano, spokorno, a vendar težko Je sprave z dobrotljivim Bogom čakal. Usmili se Večni in z jasnih nebes Mu pošlje nadangelja Gabrijela Adama skesanega zagotovit, Da mu odpuščena krivda je cela. Hvaležno spokornik v nebo se ozre, Takoj pa srce mu otožnost pokrije; Ponižno povesi svojo glavo, In zopet oko mu solza zalije. Ponižnosti solza je padla na tla, Iz nje pa je vzklila vijolica mila. Zato je ta cvetka ponižnosti znak Ker jo je pokora ponižna rodila. Fr. Kralj. ^ o" > .V .V ,v-.\ •. Sal. Wat\l. ----Jfc u8 Yro6enfioa. Legenda. Angelji božji v dvora nebeškem Peli so pesmi krilate; Toda iz rok jim belih pri petja Padle trobente so zlate. Padale so od zvezde do zvezde, Slednjič prišle do zemlje so: V tlži so vsadile trobente se zvočne, Cvetke rodile nove so. Groza zavladala v raju je jasnem, Angelji so prebledeli. Brez trobent Vsemogočnemu slavo Težko pač bodejo peli. No, pa jih sveti Peter pomiri, Modro tako jim svetuje: „Ponje takoj na zemljo hitite: Težko, da svet brez tatu je!" Svet ključarjev vsem je povelje, Angelji slušajo radi. Res na zemljo odplovejo urno, Lahno kot vetrec pomladi. Zemlja slovenska se razprostira, Kamor trobente so pale. Ljubka pomlad je ravno sijala, Cvetke rodila je zale-. Iz trobent pa so angeljskih tudi Nežne trobenti ce vzklile, Da slej zemlji leto za letom Novo pomlad bi znanile. Fr. Kralj. Pastir. Pozdravljene srčno domače mi trate, Pozdravljen veselja pastirskega kraj! Saj bile življenja to ure so zlate, Ko ve ste mi bile moj zemeljski raj. A božja previdnost drugače sklenila, Od vekov izbrala je v mašnika me In stariše dobre mi je naklonila, Da v mesto poslali so s pašnika me. Otrok še zapustil tedaj sem planino, Kjer čiste radosti sem toliko vžil ; Nameril korake sem zgodaj v tujino, Ker željo le eno sem v srcu gojil. Pač ljuba pastirska mi služba je bila, Le čedo drugačno sem čuvati htel. Še malo, in želja se bo mi spolnila, Duhovne ovčice poslej bom imel. In zdaj, ko te gledam, planina domača, V veselju se dvojnem srce mi topi: Na srečo pastirsko spomin se mi vrača, Še lepših obeta mi upanje dni. Tu mirno mi teklo je mlado življenje, Piščali sem delal in žvižgal in pel. Zdaj čaka gotovo me mnogo trpljenje, Zato pa Gospod bo na veke moj del. Prijetno je čuvati bilo ovčice, Živinico pasti je bilo lepo. A stokrat bo slajše hraniti dušice Z življenja nesmrtnega pašo sladko. Ta paša prečudna, ta hrana življenja Je angeljski kruh, ki rosi ga nebo. On lek je trpljenja, on vir je rešenja, On v raj preustvarja to solzno zemljo. Sladkost me navdaja, ko v duhu mi vstaja Spomin na veselja pastirskega vir. A radost še večja mi dušo napaja, Ker drugim delil bom tolažbo in mir. Premišljam, primerjam, in v sladki radosti, V ljubezni hvaležni mi vzdihne srce: Kako pač, moj Bog, bi zahvalil Te dosti ? — O daj mi živeti edino za Te! Zadnji žarki zahajajočega solnca so že umirali na sivih gorah. Pastirji, ki so pasli na strnišču poleg brezovega gozda, so že odgnali svojo živinico domov. Iz kupčka svežih vej, katere so pri odhodu name-tali na tlečo žrjavico, se je dvigal dim in ovijal siv venec okrog mračnega gozda. Večerna rosa je začela umivati obrazke prašnih cvetic, da bi bile snažne drugo jutro, ko jih pride solnce obiskat. Vsa narava je legala k počitku; le šentjanževec tam mej belimi brezami je še nekaj pripovedoval svoji sosedi praproti. Posebno zanimivo je moralo biti; zakaj čriček je nehal piskati na svoj „klarinet", se usedel pred Jan. Ev. Zore. V svojo hišico in vlekel na uho, kaj imate njegovi sosedi. Tudi rogačka, ki je brenčeč priletela, se je usedla v travo in poslušala važen pogovor „Daleč tam v Palestini v gradu Maheru je bil zaprt sv. Janez Krstnik, od katerega imam svoje ime. Zapreti ga je dal lahkoživi Herod, ker mu je svetnik večkrat očital njegovo pregrešno življenje, in ker ga je k temu nagovarjala hudobna Herodijada." Praprot zamaje s svojimi narezanimi listi, kakor bi hotela grajati počenjanje Herodovo. „Prišlo je še hujše." Čriček radovedno dvigne svojo črno glavico. „Nekega dnč je bila v onem gradu velika pojedina. Velikaši celega kraljestva so se zbrali v krasni dvorani in obhajali god kralja Heroda. — Ko so že stene v dvorani odmevale hrupnega veselja, stopi mej goste nečimerna Šaloma, hči Herodijade, in se začne pred njimi vrteti kakor vrtavka." Čričku je bilo to tako všeč, da je s skočnimi koraki zapraskal po prstenih tleh in malo zapiskal na svoj „klarinet". „Vinjenega kralja je ples tako omamil, da je obljubil plesavki izpolniti vsako željo. Hči je vprašala svojo mater, česa naj prosi, in hudobna mati ji je svetovala, naj zahteva glavo sv Janeza, ki ga je nad vse sovražila." „Kmalu nato stopi rabelj z mečem v ječo, v kateri je bil zaprt sveti Janez Krstnik. Svetnik nagne glavo, krvnik zamahne, in mrtvo truplo se zgrudi na tla." Te besede je slišal tudi bližnji topol; žalostno je vstrepetal in povesil svoje svitle liste. „Glavo sv. Janeza prineso v skledi pred Hero-dijado. Njeno hudobno oko se pase na bledih potezah; a to ji še ni zadosti. Iz svojih las potegne zlato iglo, se zlobno zasmeje ter prebode ž njo sveti jezik, ki ji je tolikrat očital njeno pregreho." Čriček zaškriplje tako žalostno, da se tudi praprot zgrozi nad nečloveško žensko. Rogačka nevoljna zabrenči v travi. „ln rdeča kri priteče iz mrzlega jezika. Kapljica pade na tla, in glej čudo — iz nje izraste šentjan-ževec — moj praded " „Iz Palestine se je razširila naša družina po celem svetu. Povsod nas spremlja božji blagoslov ; zakaj po naših žilah se še vedno pretaka kri svetega Janeza. Le poglej me, kedar me pokosi smrtna kosa, in videla boš, da bo pritekla iz moje rane rdeča kri sv. mučenika.') In srečen tisti človek, ki me tedaj pobere in vtakne v streho. Varujem mu hišo strele. Če me pa vojak nosi s seboj v žepu, ga ne zadene nobena krogla. In ti, „brzi konjiček", deni nekaj mojih cvetov v svoje črne čevlje, in ne boš se utrudil, če še tako dolgo skačeš po travnikih." ') Sok te rastline je res rdeče barve. „E, bahaj se komu drugemu; muren ti tega ne verjame. Od koscev, ki so kosili na senožeti in se pogovarjali o šentjanževcu, sem slišal, da je to le vraža", zavrne čriček cvetico. „Rekli so pa, da iz tvojega cvetja delajo šentjanževo olje. Devajo je namreč v steklenice, nanj nalijejo dobrega laškega olja, pridenejo nekaj kafre, in vse to v zamašeni steklenici postavijo za osem dni na solnce. Potem pridenejo še nekaj brinjevega olja in s tem zdravilom se zdravijo, če se udarijo na roko ali nogo, ali pa če jih pes ugrizne. Tudi živini neki pomaga če se udari." „Tudi to sem mislila povedati, pa si me prehitel", pokara roža sv. Janeza črička nekoliko ne-voljna. „Pa tudi za gnijoče rane sem dobro zdravilo. Naj bi ljudje mene vprašali za svet, pa ne lazili krog konjederk. Stolkli naj bi me in položili na rano; prav gotovo bi jim pomagalo. — In kolikrat se kedo opeče, in potem stoka in vzdihuje, a mene se ne spomni. Kako hitro bi mu jaz potegnila ves ogenj in vse bolečine iz opekline, in mu zacelila rano. Čriček ni mogel tem besedam nič kaj verjeti. Nekam dvomljivo je gledal pripovedovalko. „Le verjemi, le ! To ni prazna vera", prepričuje šentjanževa roža neverjetnega murna. „Saj še celo hudobni duh veruje, da imamo tako moč. Zato bi nas bil nekoč rad s pota spravil. Nekega dnč je zgrabil mojega starega očeta, in ga hotel izru-vati. Toda naš zavetnik sv. Janez tega ni pustil. Tedaj pa se našega sovražnika poloti jeza, ker ni mogel doseči svojega namena. Da bi si jo nekoliko ohladil, je prebodel s kremplji vso obleko mojega deda. Le poglejta jutri, ti čriček in ti, neokretna rogačka — o, kaj že dremljeta? —, moje liste proti solncu, in videla bosta, da imajo še sedaj prozorne pičice — sled satanovih krempljev." Pri zadnjih besedah je tudi pripovedovalka začela kimati, čriček pa je že trdno spal. Gotovo bi se bil zunaj na prostem prehladi!, da ga ni vzbudilo šepetajoče listje topola in mu posvetila kresnica, da je mogel najti pot v svojo hišico. Nato je vse utihnilo, vse mirovalo. Le topol je s svojim skrivnostnim šepetanjem še vedno motil nočno tišino. Iv. Petrič # * Sveta Germana.1) Igrica s petjem v treh dejanjih. Osebe: Lovrenc, oče. Germana, hči. Marija, mačeha. Ludovik, njen sin # Ana, prva soseda. Druga soseda. Sosed. Angelj; zbor angeljev. Dejanje se vrši v vasi Pibraku na južnem Francoskem, dne 15. in 16. marca 1601. ') Kar se pripoveduje tu iz življenja svete Germane, je zgodovinsko resnično. Rojena je bila leta 1579., umrla pa je, stara 22 let, dne 15. junija 1601. Slavni papež Pij IX. so jo 29. junija 1876. prišteli mej svetnice. Več o njej beri v lepi knjižici: Sveta Germana, izgled krščanske potrpežljivosti. Spisal in založil Anton Kržič. V Ljubljani 1888. 8°. Cena 5 kr. Prvo dejanje. Malo kmečko dvorišče. Na desni hiša, na levi majhen, na pol podrt ovčji hlevec; njegova vrata se ne vidijo, ampak samo okence. Pri hiši se vidijo vrata in jedno okno. Mačeha stoji pred hišnimi vrati, nasproti ji pride soseda Ana. Soseda: Bog dober daj večer, soseda moja! Hladilen vetrec sem pihlja od gore. Po dnevnem trudu dobro je počiti; Zato prišlži sem, da se kaj pomenim. Li novega kaj veš ? Kako ti gre ? Mačeha: Ne smem tožiti, bodi Bogu hvala! Kar svoje imam dece od Boga, Vsa zdrava je in pridna in poslušna. Le tujka ta, Germana, mi je v zlo: Hinavsko je dekle in nepokorno ; Pobožno res se kaže pred sosedi, Doma pa mi napravlja britke ure. Zato z boleznijo je Bog jo kaznil; Bolezen nalezljiva je in smrtna, Zato pošiljam v hlev jo vedno spat, Da moja zdrava deca ne zboli. Prvi prizor. Mačeha in soseda Ana. Mrači se. % Soseda: A taka je Germana, ta »svetnica" ! Saj res na misel mi prihaja nekaj, Kar večkrat že sem vprašati te htela: Odkodi pač dobiva toli kruha, Da nosi dan za dnem ga stari vdovi, Ki samotari v koči tam za logom? To cela zna že vas, in ti ne veš ? — Mačeha (je^no): Kaj? Kruh razdaja grda mi tatica? Odkod naj jemlje, če mi ga ne krade? En kos ji zjutraj dam za celi dan, Od tega pač razdajati ne more. Sedaj se mi jasni, zakaj tako Od vsake peke kruh mi naglo gfne. Drugače bo, zat6 bom že skrbela: Od hiše mora drzna mi tatica In ona beračica naj gre služit, Saj tudi me trpive vse življenje. Soseda: Da, res: Trpljenje naše je življenje. Le pazi slej! — To lepa je pobožnost, Ce krade kdo doma, da drugim daje. — A že mrači se, noč na zemljo pada, Domov bo treba, Bog te torej varuj! Soseda hoče oditi; v istem trenutku se začuje iz daljave petje, ki prihaja vedno bliže, da soseda nehote obstoji in posluša. (Nekdo poje): Mogočni Bog ti pokoj moj, Molitve moje milo čuj; Pri meni angeij varih stoj, In zlega me nocoj varuj! Mačeha: Kako svetniško poje, čuješ Ana ? Soseda : A glas ima Germana rajsko lep, Zdi meni se kot angeljci bi peli. Pa iti moram. Z Bogom! (Odide.) Mačeha : Lahko noč! Drugi prizor. Mačeha in Germana. Germana pride krog ogla pred hišni prag s pastirsko palico in torbico, katero obesi na duri, potem pravi: Bog dober daj večer, predraga mati! Lepo so se napasle moje ovce Mačeha : Kedaj pa so postale ovce tvoje, Da že prevzetnica si jih lastiš;' Germana : Nikar mi, mati, ne zamerite; Besede nepremišljene sem rekla. Saj vem, da vse je vaše: jaz in ovce. Mačeha: Kaj se ponujaš, ko za-te ne maram ? Čemu mi malopridna bo bolnica? Bog hvaljen, da ti nisi moja hči ! Od žalosti bi morala umreti, Ko tacega imela bi otroka. Zato ne jezi delj me, pojdi v hlev, Mej ovcami imaš tam stan in prostor! Germana: Saj rada grem, z veseljem srčnim idem, Ker v hlevcu se Zveličar je rodil. Samo hudi na-me ne smete biti; Ge kaj sem vas žalila, odpustite! Mačeha : No, lepa ta! Sedaj mi še veleva, Da ljubim naj tatice in hinavke. Oj ti pobožnost, sveta ti nedolžnost! (Germana odide v hlev, mačeha ostane.) T r etj i p ri z o r. Mačeha in njen sin Ludovik. Ludovik (priteče hiše): Vas spet jezi Germana, ljuba mati? Očetu bom povedal, da spode jo. A jaz bom hodil past; saj pasem rad, Ce pridne so ovce in bujna paša. Mačeha : Očeta brž pokliči, ljubi sinko, Nocoj za trdno bomo odredili ; Na vsak način od hiše iti mora. Kedo pod streho trpel bi tatico ? (Ludovik odide v hišo.) Če se posreči mi, kar nameravam, Nocoj zaspala zadnjič bo pri nas Hinavka ta, ki mi greni življenje, Za vsa svarila moja se ne zmeni, A kara dobre mi otroke moje, Ce v lahkomiselnosti kaj greše. Č e t rti prizor Mačeha. Lovrenc pride z Ludovikom. Lovrenc: Kdo spet jezi te? Kaj imate znova? Mačeha : Nikar ne povprašuj; saj vendar veš, Kdo tužne ure vedno mi povzroča, Kdo spodkopuje mi poprejšnje zdravje. In zdaj sem novo krivdo zasledila, Da kruh mi krade dan za dnem Germana Ter nosi ga ničvredni beračici. Tatice pa ne maram, strani mora! Lovrenc: O Bog, da večni je prepir pri nas! Kako, da tak je moj otrok postal, 0 Saj nekdaj pridna bila je Germana. Skrbno mi stregla je v bolezni dolgi, Od moje postelje se ni ganila, Stradala rada za-me je, trpela. Da, še beračit šla je radovoljno, Ko glad takrat se vselil v naš je dom. Sedaj pa vsa drugačna je postala. Le čakaj, jutri bom jo kaznoval. Ker še tatvine več se ne sramuje, Kot prej beraštva ni je bilo sram. Zato jaz hočem, da jo odpodimo. Dovelj je stara, naj si kruha služi. Kaj bi lenarila! Saj svet je velik. Lovrenc: Domačega miru želim na starost, Zato pa stori, kar se tebi zdi. A kdo bo pasel ovce mesto nje.' Ludovik : Ovce pa jaz bom pasel, ne-li mati.'' Samo, da gre Germana stran, ki kara Za vsako stvar me, sama pa še krade. Lovrenc: Storite, kakor veste, da bo prav. Mačeha: Ne. nje nobena kazen ne poboljša, (Odide on in Ludovik.) Peti prizor. Mačeha {sama) : Dosegla sem, kar dolgo sem želela. Naj grč od hiše, saj ni moja hči! Hoče oditi v hišo, a zagleda Germanino torbo. Sname jo in v njej dobi štiri kose kruha. O dobra sreča, kaj sem notri našla! Dokazi tu so za tatvino njeno. Ukradla mi je štiri kose kruha, Da jutri bi jih nesla beračici. Izvrstno to za moje je namene, Naklep bom svoj tem lažje izvršila. Se pred sosedi bom jo počrnila, Da ložje s krivdo jo spodim od hiše. Sosedje res jo še spoštujejo, In menijo celo, da je svetnica, Da jaz zato jo črtim, ker je tujka. Sedaj pa jasno vsem bom dokazala, Da zlobna je hinavka in tatica. Lepo Germano jutri bom sprejela In dala ji prijazna kos bom kruha; Slutila nič ne bo, kaj nameravam. In gnala bo Čez vas vesela ovce, Češ da so „ljuba mati" ž njo prijazni. Za njo do srede bom vasi hitela, Tam ji potegnem naglo torbo z rame, Glasno bom vzkliknila, da je tatica. Ljudje nabrali bodo se na klic. In vsem dokažem, da je res hinavka. Sovraštvo mej sosedi bom vzbudila, Da nihče k sebi je ne bo sprejel. Zato oditi morala v tujino bo, Tedaj šele prav varna bom pred njo ! (Odide vesela v hišo. Zavesa pade.) Hlevec. Na desni strani je v jaslih slaba postelja, ob jaslih kleči Germana; nad posteljo je malo okence. V začetku je prostor Germana (moli): Minil je zopet dan v življenju mojem. Morda je zadnji bil, sam Bog to v£ Kako res srčno hrepenim, Gospod, Da kmalu po tem zemeljskem trpljenju Zašije mi obličje tvoje v vek. Dotlej pa slavo usta naj pojo Za vse trpljenje, ki mi je pošiljaš. Le tepi me na zemlji, saj se zde Udarci sladki mi iz tvojih rok, Da le pred sodbo mene se usmiliš! Nevredna res služabnica sem tvoja, A jednega te prosim iz srca: Da se pred mojo smrtjo spreobrne Predraga mačeha, da bo spoznala, Da v zmoti je, če me tako sovraži . . . Drugo dejanje. mračen, le malo razsvetljen. Prvi prizor. A morda se le motim, jaz jo žalim: Premalo sem prijazna in ponižna; Tedaj, o Bog, src6 mi izpremeni! — V življenje prošlo duh se moj zamika, Ko rajna mati so z menoj molili. Imela vse sem, kar sem poželela: Bila sem srečna, bodi Bogu hvala! — Prišla je mačeha. Od prve ure Me zaničuje . . . Bodi Bogu hvala ! Prezirajo me tudi lastni oče In vsi otroci . . . Bodi Bogu hvala! Poslali v hlev so me kot kužno stvar: Zato največja, Bog, Ti bodi hvala, Ker si povišal me tako visoko, Da smem posnemati življenje Tvoje, Ko sam si v hlevu se rodil, moj Jezus ! (Pri zadnjih besedah postaja čimdalje svitlejše ) Drugi prizor. Mahoma se hlev razsvetli v čudovitem svitu. Angelj, belo oblečen, modro prepasan, stoji pred Germano. Iz daljave se čuje mila godba. Angelj: Pozdrav Germana, hči Najvišjega! Poslal me Bog iz jasnih je nebes, Da naj naznanim ti njegovo voljo : Izpolnjena je vroča tvoja želja, Čez mesece že tri boš v raju svitlem. Uslišal pa je tudi tvojo prošnjo, s Da mačeha se tvoja spreobrne ; In predno drugič solnce bo zašlo, S teboj bo vroče mačeha molila! Germana : Oj hvala ti zato, poslanec božji! Saj to mi bil življenja je namen, Da mačeha se spokori in reši .... Angel j: Le hrabra bodi v boju te še ure! Trpljenje kratko je, veselje večno. (Angelj odide.) Svitloba ostane ista, godba postaja čimdalje močnejša, angelj i pojd nevidno: Lepo žari se sinjih gor V dolinski svet večerni zor, Todži jasnejše se blesti' Germana v sveti čistosti. Lepo ponoči vrh neba Nešteto zvezd se lesketa, Todk še lepša se nam zdi Germanica v ponižnosti. Oj lep je svet, lepo nebo, Drago vse zemlje je zlato, A lepše nje življenje je, In dražje nje trpljenje je, Petje utihne, kmalu nato tudi godba. Svitloba ostane še nekaj časa. Tretji prizor. Germana (sama veselo): Kako vesela sem, kako sem srečna! Za kar prosila sem, za kar molila Doma in pri ovčicah ram na paši, Dobrotljivi je Bog uslišal milo. — Marija ti, najboljša moja mati! Na strani mi skrbeče vedno stoj, Da, ko mi zadnja ura bode bila, Pred Božji prestol bodeš me spremila! (Svitloba pojenja. Zavesa pade.) Tretje dejanje. Vrši se prihodnje jutro. Cesta. Na vsaki strani ceste stoji hiša. Germana žene na pašo ovce, ki so se pa že skrile za prvo hišo. Prvi prizor. Germana, (oblečena kakor prejšnji večer, s pastirsko palico in s torbo na rami, poje): Pojdite, moje ovčice, se past! Čuvala bodem vas skrbno in zvesto, Travica sočnata gre naj vam v slast, Pojdite past na najboljše se mesto. — Kako res srečna sem, kako vesela! Kar angeij mi sinoči je povedal, Že danes čudežno se izpolnjuje. Prijazna mačeha je danes bila, In velik kos mi kruha je podala. To bo vesela ona stara reva, Ko toliko ji kruha bom prinesla ! Res, dober Bog — — — — Pri teh besedah se prestrašeno ozre, kajti za seboj čuje klice: tatica, tatica! Iz ene hiše stopi soseda Ana, iz druge druga soseda. Za njo priteče mačeha, ki vpije: tatica, tatica! Drugi prizor. Germana, sosedi, mačeha. Mačeha grabi Germano ^a roke ter vpije): Sedaj sem hudobijo zasledila. (Obrne se proti sosedama): Poglejte, ta »svetnica" je tatica! Druga soseda: Je-li mogoče to, Germanica? Germana : Oh mati, prav ničesar nisem vzela, Odkar živim, kar bi ne bilo moje. Mačeha: To bomo videli, pokaži torbo ! (Vzame ji torbo z rame.) Germana: Ves ta-le kruh ste vi mi dali, mati! Za neko revo sem ga prihranila. Mačeha: Nikar tako nesramno mi ne laži! Kaj ti od zraka božjega živiš ? Mačeha torbo odpre in — oj čudo! — mesto kruha dobi notri lepo dišeče raznobojne cvetice, kakoršne ne rasto v onem kraju. Vsi ostrme, ko vidijo ta čudež. #--— 139 Mačeha (prestrašena): Kaj to pomeni ? Bog moj, to je čudež! — Prva soseda: Neznane te-le so pri nas cvetice. Povejte nam, kaj se je dogodilo. Druga soseda: Kako lepo diše! Kje pač rasto ? Germana: Jaz res ne vem, kaj tu se je zgodilo. Imela v torbi pet sem kosov kruha, Katere prejšnje dni sem prihranila, Da stari vdovi bi jih podarila. Kako, da zdaj cvetice te so notri, Ne vem; popolnoma mi je neznano. Mačeha: Očiten čudež se je tukaj zgodil, Germanino nedolžnost priča jasno, A priča tudi mojo hudobijo. —• Kaj sem učiniti hotela, čujte! Od hiše bi Germano rada dala, Zato razvpila sem jo kot tatico; A čudežno za njo Gospod skrbi. — Mi boš, Germanica, pač odpustila, Ker sem tako hudo te razžalila: Germana: Na vas še nisem nikdar bila huda, Zato ničesar nimam odpuščati; Ne vi, le jaz žalila vas sem, mati! Mačeha (jo objame): Ti moje ljubo, dobro, blago dete ! Odslej mi bodeš hči, nikdar več tujka; Molili skupaj bove, skup živeli. Germana : Najlepši ta je dan v življenju mojem. Druga soseda; Res, čudež velik Bog je danes storil, Nagiblje srca, misli, kamor hoče. (Odide v hišo na levo.) Tretji prizor. Prejšnji in Ludovik. Ludovik (priteče): Zdaj past grem, če ste njo že odpodili. Mačeha; Le vzemi hitro palico in pojdi! Germanica poslej ne bo več pasla, Dovelj si star in velik, da ti paseš. Germano pa slej slušaj kakor mene, Beseda vsaka nje ti bo povelje! Ludovik : Ne boste je spodili, kot ste rekli ? Saj ste dejali včeraj, da vam krade. Mačeha : Le molči mi, hudobni ti otrok! Moj Bog, kako sem slabo vas vzgojila! Ludovik: Ne grem zdaj past, če še ostane ona. Germana: Naj grem jaz past, kot sem navajena, Saj Ludovik za pašo je premajhen. Mačeha: Nikakor, ta ubogati me mora. Bolehna ti si, več ne boš mi pasla, In v hlevcu več odslej ne bodeš spala, In z nami boš pri skupni mizr jedla. Ti ukazuj, poslušni vsi ti bomo, Ker vemo, da si v milosti pri Bogu. Ludovik vzame obotavljaje se in nerad palico ter odide počasi za hišo. Le pojdive domov, Germanica, Bogu se zahvalive za ta čudež, Da svojo hudobijo sem spoznala. Hočete oditi. Tu pride iz leve hiše sosed. Četrti prizor. Prejšnji. Sosed. Sosed: Kaj čul sem ravnokar od svoje žene, Da kruh se je premenil v krasne cvetke? Prva soseda: Zgodilo res se to je, le poglej, Tega smo čudeža mi vsi ti priče. Sosed: Se čudovitejše reči jaz vem o njej. Že večkrat videl sem jo v tihem gozdu, Ko v jutru k sveti maši je zvonilo. Germana palico je zasadila, Krog nje pa vse ovčice so se zbrale — Hitela k maši je kot rajski angelj. Prišla je do dereČega potoka, Storila križ nad njim — to sam sem videl — In šla je čez kot jaz po trdi zemlji Germana: Jaz nisem vedela, da kdo me vidi; To kar tako, preprosto sem storila, Zato o tem ne pravite mi dalje. Sosed: Povedati tega res nisem mislil, Da ne bi kdo imel me za sanjača; A zdaj povedati pač smem, mar ne? Prva soseda: Le kar govori, rada te poslušam! Sosed: Sinoči pozno sem domov se vračal, Ko čul sem godbo Čudno in neznano, In hlev je ves bil razsvetljen, kjer spi Germatiica. Kaj bilo je, ne vem. In zdaj že tretji danes to je čudež. O blagor ti, da tako imaš hčerko! % Germana : Za jedno, mati, le vas bom prosila, Da smela bi kot preje v hlevcu spati. Mačeha: Ne, to preveč bi me spominjalo, Kako hudobna bila sem s teboj. Germana : Pokorna hči vam vedno hočem biti, Zato naj bo, karkoli vi želite. Mačeha: Največji čudež se z menoj je zgodil Da Bog mi je srce tako spremenil. Kako zahvalim naj za to ga milost! In tebi, ljuba hči, kako naj plačam, Da za-me nisi nehala moliti! Uslišal Večni tvojo je molitev, Dodelil meni čudežno rešitev. (Objame Germano.) O daj, predobri vsemogočni Bog, Človeštvu mnogo takih še otrok! (Zavesa pade.) Fr. Kralj. *