URN_NBN_SI_DOC-UZAE4P2A

Ivan Pintarič 1. Uvod M ednarodna organizacija za delo oziroma njeni organi so v ju niju 1975 sprejeli konvencijo o poklicnem usm erjanju in uspo­ sabljanju. Iz njene vsebine povzemamo: Vsaka članica bo sprejela in razvila vsestransko in koordinirano politiko te r program e poklic­ nega usm erjanja in poklicnega usposabljanja. P olitika in program i bodo načrtovani tako, da bodo izboljšali sposobnosti posameznika, da bo razum el potrebe in zahteve delovnega procesa in da bo indi­ vidualno ali kolektivno vplival na delovno in družbeno okolje. Politika in program i bodo m orali spodbujati vse in jim pomagati, da bodo brez kakršnekoli diskrim inacije razvijali in uporabljali svoje sposobnosti za delo sebi v prid, v skladu s svojimi željam i in potrebam i družbe. S prejeta konvencija ni samo ena izmed mnogih papirnatih de­ klaracij, am pak je »živ dokument« časa, v katerem je nastajala; je odraz in potrditev stanja, ko se na vseh področjih človekovega delovanja še kako močno občuti pom anjkanje dobro usposobljenih strokovnih kadrov, brez katerih si ni moč zam isliti kakršenkoli večji napredek. Izobraževanje strokovnih kadrov ne sodi samo pri nas, tem več tudi drugod po svetu med najbolj pereče probleme. Iz besedila konvencije pa jasno izhajajo tudi realni pogledi na reše­ vanje te problem atike — vlaganje v sposobne kadre je močna in rentabilna gospodarska naložba, ki se bo obrestovala čez točno dolo­ čen čas. Ta čas pa je lahko izm erljiv. Ob p reb iran ju naših družbenih dogovorov s področja kadrov­ ske politike lahko zasledimo skoraj ista prizadevanja, kot smo jih zaznali v m ednarodni konvenciji: — omogočiti slehernem u delavcu uresničenje njegovih pravic in obveznosti za pridobivanje dopolnilnega in funkcionalnega,