125 Zabavne stvari. Popotne črtice. Spisuje političen sitnež. (Dalje.) Ce bi jaz bil plemenitaž ali vsaj častitelj nemčur-skega kranjskega plemstva, bi bil pred to Apfaltrernovo podrtijo v žalost zamislil se. In skoro se me je kaj ta-cega hotelo lotiti, kajti moj gospod tovariš me dregne pod rebra z opombo: „Pojdi no, pojdi! Pred kakim krasnim poslopjem se tako zamaknjeno stoji, ne pa pred takimi bodočimi razvalinami. Ali še nisi nikdar kaj grdega videl ?" Prav ima moj prijatelj , pustiva ta spominek nekdanjega robstva naroda našega in stopiva rajše v fa-rovž, kamor sva se namenila. Ali kaj! Pri besedi „fa-rovž" si skoro vsak misli lepo, prostorno, če ne uže krasno poslopje. To pa je čisto priprosta kmetiška hiša, ki vsa po starini diši, česar gospod župnik — se ve da — ni kriv. Vendar je še dosti lepša od bar, Apfal-trernovega grada, vsaj čednejša je videti in ne tako zapuščena. Pred pragom se na solncu greje cela čeda malih lovskih kužekov, vsi kakor krajcarji si podobni in kar za igračo; to je znamenje, da je lovec v hiši. Gospoda župnika jaz nisem poznal, zato sem bil tem bolj iznenađen , ko se mi je pokazal jako izvedenega moža; na mizi njegovi je bilo tudi raznih časnikov, kakor v marsikateri čitalnici ne. Kratko — brž se mi je prikupil uže postarani gospod, kije dober lovec in tako krepak, da mu let ne boš poznal. Jaz sem bil prav vesel, da je podal se vabilu mojega spremljevalca in napotil se z nama nazaj v Motnik, kjer je bila gosp. Janezova „Marta" uže napravila nam okusno kosilo. Le prenaglo so nam pretekle ure ob živahnem razgovar-janji in kaj nerada sva pustila gospoda špitališkega župnika domu, ko je moral iti obiskat bolnika. Prej mi ni bil znan, a zdaj , ko sem ga spoznal, sem tega prav vesel. V pogovoru sem zvedel marsikaj, med drugim tudi to, da so se zadnji čas po teh gorah in gozdih prikazali volkovi in uže več ovac raztrgali; bil je na-nje tudi uže večkrat lov, a mrcina se je ogibala lovskih cevi, da ji niso mogle do kože. No, jaz se bojim volkov, pa le dvojenogatih, štirinogatih ne, ker sem videl zadnje uže večkrat žive in mrtve, pa si nismo nič hudega storili drug drugemu, čeravno sem bil svoje dni tudi jaz nekak kos lovca, kateremu pa puška ni vselej dobro nesla; na Krasu, kjer sem se ž njo postavljal in razno divjaščino strašil, si še zdaj pripovedujejo, da mi je na lovu, ko sem stal na „štantu", zvita lisica vzmak-nila iz žepa zadej ko3 pečene piske, katerega sem seboj vzel z doma — za oe, ne za lisico, in da moja nabita dvocevka ni vedela nič za to predrzno tatvino; pravijo cel6, da tista lisica še zdaj živi, čeravno je tega uže ravno 17 let. To pa sem le opomnil zato, da dokažem, zakaj se jaz štirinogate zverine ne bojim in tudi ona mene ne, če imam puško v rokah ali ne; se uže dobro poznamo. Dosti tega. Moje popotne noge so jele nemirne postajati, podplati me srbeti in tako je moj gosp. Janez, ki me je hotel spremiti vsaj do Vranskega, bil uže prej naprosil špitališkega gospoda, da nama pošlje voz. Proti večeru voz pridrdra in hajd na nj! Jaz bi bil šel skoro rajši peš,, pa nič ne de, sprememba je tudi na poti prijetna. Od Motnika do štajarske meje ni daleč, cesta po vsem podobna oni proti Spitaliču. Ob desni šumlja po- tok , na obeh straneh pa so hribi, na kranjski strani obraščeni, na štajarski zeleni, večidel njive in pašniki. Kmalu sva na veliki cesti in brez posebnih dogodjajev tudi na Vranskem. Ta trg mi je pa znan, brž se mi pred očmi od-grne podoba, kakor sem jo videl pred 20 leti, le prav malo spremenjena. „Vransko" prihaja najbrž od besede „vran", to je črn, ker se kot, v katerem leži trg, od Celja prihajajočim res vidi temen, črn, — zavoljo košatih gozdov po gorah. Zakaj so ga pa Nemci krstili „Franz", mi ne gre v glavo; najbrže je bilo nekdaj še več nemčurskih „Franceljnov" tam, kakor jih je zdaj. Najprvo se oglasim jaz na pošti in to s telegramom v Ljubljano, ki ima sporočiti, da me niso motniski volkovi pohrustali, ampak da sem še dobre volje in za daljno potovanje dobro nabrušenih nog. Gospodična, ki tam „na telegraf špila", moj slovenski telegram pač nekako pisano gleda, vendar pa prešteje besede in tudi sprejme denar za-nje; kakor sem pozneje izvedel, je telegram tudi še tisti večer v Ljubljano dospel — res nekoliko pokvarjen, pa ne toliko , da bi ga dotični ne bil mogel razumeti. To je jasen dokaz, da je slovenski jezik tako trd in dobro izdelan, da se ne da lahko po-mečkati in pokvariti. pd tod naju konj zapelje, — kam? Pred krčmo, pri S en taku se pravi. Menda je bila pohlevna žival ravno tako žejna kakor jaz piva željen. Da, pivo, to je kaj zame, posebno če ga več dni ne vidim. Motnik utegne biti v vsem drugem izvrsten kraj , ali piva tam ne dobiš, če bi dajal cekin za nj. Toraj moje želje in žeja. Pa kaj! Ta nesrečni Sentak naju sprejme z veseljem, ali iz njegovih ust pridejo tudi žalostne besede, da nima piva, vsaj danes ga nima. Hm, na, kaj pa zdaj? Tako ponosen trg bo imel vendar kje piva, vsaj z& me, zato pustiva voz in konja tam, pa se napotiva iskat te rumenkaste kapljice. In dobila sva jo, tam uže prav ob koncu, in tudi dobra je bila, nič reči! Vrček je izginil in še eden, čeravno ga nama je natakarica najprvo po nemški ponujala; potem pa, ko je zapazila, da imava za ta jezik nekako kosmata ušesa, se je izdala, da je tudi ona, kakor gostilničarica, prej znala slovenski ko nemški, in da to prav za prav še zdaj bolje zna. (Dal. prih.)