Sto "beril
Po italijanskih izvirnikih priredil
JANKO LEBAN,
nadučitelj v Begunjah nad Cerknico.
za otroke.

V Ljubljani.
Založil in izdal Janez Giontini. 1896.

A,
141339 "
/0 H,
U mII
V l^io |OCT;
Ljubimo gospoda Boga, ker je dober. On je ustvaril svet, pa je ustvaril tudi človeka. Bog nam je dal življenje ter nas ohrani, dokler mu bode všeč. Solnce greje, mesec sveti, zvezde blišče, ker On tako hoče. Travnik rodi različne trave in cvetice; polje nam daje žito, drevje nam rodi sadje, ker Bog hoče. Gospod Bog nas ljubi, ker je dober, in nam izkazuje brezštevilno dobrot. Bog nam veleva, da se ljubimo kakor bratje. Kdor je dober, ljubi svojega bližnjika ter mu dela dobro, kolikor le more. Delajmo dobro in tedaj tudi najdemo dobro. Bog nam povrne vsako dobroto, katero smo storili bližnjiku. Kdor ne ljubi Boga, ne more ljubiti bližnjika; kdor pa ne ljubi, ni dober. Prosimo Boga, naj nam izkaže milost, da bodemo < i. Hudobni ljudje so zelo nesrečni.
iT
2. Jutro.
Komaj se dan zaznava, odhaja kmet na polje delat. Rokodelec odpre delavnico ter se loti dela. Ovce se pasejo po seno-žetih, koze po skalovji. Vola vprezamo v jarem, konja gonimo na delo. Čebela brenči od cvetu do cvetu ter si nabira med. Mravlja si išče zrnec ter jih vlači v mravljišče. Pti-čice pojo ter odhajajo po živež za svoje mladiče. Vse se budi, vse zopet hiti na navadno delo. Noč je zato, da se odpočijemo po dnevnem delu. Spočiti lahko veselo odhajamo zjutraj na delo; toda prej poprosimo Boga pomoči. Otroško delo je: moliti, slu-šati in učiti se. Torej molimo, slušajmo in učimo se!
3. Metuljček.
Glej, glej, kako lep metuljček! Zdaj leta okolo luči! Ne hodi, metuljček, tako blizu k sveči! Plamen žge, pomisli to! Pa glej ga no! Igra se še bliže plamena! Pazi, metuljček, pazi! . . .
Oh, zdaj je padel! Opalilseje; plamen mu je sežgal nežna krilca, kakor bi trenil! Ubogi metuljček!
Toda svaril sem te! Zakaj me nisi slušal? A kaj pravim? ... Saj nas metuljčki ne morejo slušati, saj ne razumejo naših besed. Otrok pa umeje besede svojih roditeljev. On ve, da mu žele le dobro, ko ga opominjajo. Zatorej st6ri otrok vselej to, kar mu velevajo dobri roditelji. Potem se mu gotovo ne bode godilo slabo.
m
4. Sadje.
Milan najde košarico sadja ter se ga tako naje, da mu kmalu pride slabo. Strašno ga je bolel trebuh. Moral je leči, in njegovi roditelji so poklicali zdravnika. Ta mu je dal jako grenko zdravilo. A uživati ga je vender moral, ker drugače bi bil celo umrl. Kdor hoče ozdraveti, mora uživati zdravilo, ki mu ga zapiše zdravnik. Milan je zdravilo pil in ozdravel. Milana je izkušnja izučila, da človeku ni dobro biti požrešnemu. Ali je pa sadje škodljivo ? Ne, še dobro je; toda tudi najboljša jed škoduje, ako jo uživamo nezmerno. Kruh je gotovo dobra jed. A najej se ga preveč, ne bode ti dobro! Slaščice so tudi dobre, pa Bog varuj, da bi se jih najedel preveč! Voda je dobra; ž njo
si gasimo žejo, ž njo se umivamo, da smo zdravi. Z vodo zalivamo rastline, da bolje uspevajo. Toda če reke narastejo ter prestopijo bregove, tedaj poplavijo polja in travnike ter nam provzroče neizmerno škodo. Lehak vetrič je prijeten; toda če nastane vihar s točo, pobije drevje in poškoduje hiše.
Vse, kar je preveč, škoduje. Varovati se je torej nezmernosti. V preobili meri škodujejo tudi dobre reči.
iT
5. Strijc.
„Koliko slaščic ti je prinesel strijc! Kaj bodeš počenjal, Tonček, s tolikimi slaščicami?"
,,Takoj jih pojem", odgovori Tonček in že se jih loti.
„Čuj, Tonček, bratci in sestra so odšli na izprehod. Kaj stori Marica, kadar dobi kaj slaščic? Morda jih poje vse sama?"
„Ne, razdeli jih med nas vse; slaščice pojemo skupno."
„Ali ti ugaja, da Marica s tabo deli slaščice?"
„Seveda mi ugaja! Da, naša Marica
je tako dobra deklica! Tudi moji bratje vselej z mano dele slaščice."
„In ti, Tonček, bi jih pojedel kar sam? Ne misliš li na sestro Marico in na brate?"
Tonček se zardi ter odloži slaščice, čakaje, da se vrnejo bratje in sestre.
Ko pridejo, steče jim vesel naproti. Slaščice razdeli mednje, a tudi sam užije svoj delež. Teknile so mu bolj, ker jih ni jedel sam.
X
6. Sirota.
Milica je izgubila očeta in mater. Zdaj je bila čisto sama na svetu. Tako mlada in že sirota! Uboga Milica! Stara žena, njena teta, jo je vzela k sebi. Dajala ji je to, kar je imela, dasi je bila sama tako uboga!
Milica ni imela kaj obleči. Vsa je bila raztrgana, da je človeka srce bolelo, ko jo je videl.
Mnoge deklice so slišale te pogovore. Takoj izpregovori jedna: „Dala bodem Milici staro krilce." — „Jaz pa ji dam svojo ruto za na glavo." — „Jaz pa par čevljev", pristavi tretja, „če mi le mati dovolijo."
,,Dobro, Rezika", oglasi se učiteljica, ki je poslušala ta pogovor. „Otrok ne daruj ničesar, če mu ne dovolita oče in mati."
„A ti, Olgica, kaj ne daš ničesar ubogi siroti?"
Olga, lahkomiselno dete, odgovori: „Džt, da, podarim ji svoj solnčnik!"
„Učiteljica pa reče: „Čemu bi ji bil tvoj solnčnik ? Milica potrebuje česa dragega, nikar da bi se branila solnca! Imamo reči, ki so nam potrebne, brez katerih ne moremo biti. So pa tudi reči, ki jih imamo le za veselje ali za lišp. Teh rečij lahko pogrešamo! Uboga deklica, ki nima niti najpotrebnejšega, kaj bi počela s solnčnikom? Se nadležen bi ji bil, veruj mi, Olgica!"
Olga je spoznala, da je bilo njeno govorjenje nespametno. Bila je sicer lahkomiselna, a dobrega srca. Zato je naprosila mater, da ji je časih podarila kaj krajcarjev. Prihranjeni denar pa je nosila Milici, da sta imeli s teto za kruh.
7. Cvetice in sadje.
„Ko bi imel te travnike in ta polja", dejal je Vinko, ,.nasejal bi tja same cvetice! Cvetice so tako lepe in diše tako prijetno! Da, cvetice so moje veselje! Potrgal bi vso to travo tukaj, to zelenjavo, to žito, ta lan! Ali je na vsem tem kaj lepega?"
Oče pa, ki so bili z Vinkom, izprego-vore: ,,Povej mi, ljubi Vinko, ko zazvoni poldne in sedeš za mizo k južini, kaj li ješ?"
,,Jem", odgovori sinček, „kruh, meso, zelenjavo, sploh vse, kar mi dado mati."
„A kadar si zaspan, kaj storiš?" vprašajo oče.
,,Kadar sem zaspan, spravijo me mati v posteljo; zavijem se v rjuhe ter zaspim."
,,No, zdaj mi pa povej, Vinko: Ali bi bil zadovoljen, če bi ti dali, kadar si lačen, šopek lepih cvetic namesto kruha?"
„Ne, ljubi oče! Cvetice so sicer lepe, toda ob južini je treba jesti."
„In kadar bi bil zaspan, ali bi ti bilo ljubo, ko bi te posuli s cveticami, nikar da bi se zavil v rjuhe?"
„Tudi tega ne, ljubi oče! Kdor je zaspan, mora v posteljo, cvetice mu tedaj ne rabijo."
„No, vidiš, Vinko! Tista trava tam-le je za to, da jo govedo je in se debeli po nji. Meso dobro rejenega goveda pa nam je ljubo na mizi pri južini. Iz žita delamo kruh; iz lanu dobivamo platno. Kdor bi povsod sejal le cvetice, moral bi tudi živeti zgolj ob cveticah; ali ne?"
Deček nekoliko pomisli, potem reče:
„Cvetice so lepa reč, to je res, pa ob zgolj lepih rečeh človek ne živi! Cvetice so lepše od sadja; a sadje je boljše od cvetic. Bolje, da se držim dobrega nego lepega. Bil bi res brezpametnik, ko bi pustil dobro, a si želel le lepega!"
,,Tako je prav", pohvalijo ga oče. „Le sejmo cvetice na vrtove sebi v veselje. Toda naša polja naj nam rode žito, lan in zelenjavo; ob tem živimo!"
8. Nerednost
Ivanka dohaja zmerom kasno v šolo. Nikoli ne utegne. Nikdar ne sklene kaj dobrega. In veste li, zakaj ne? Videl sem jo v njeni sobi. Ni je reči, da bi jo imela v redu. Ko zjutraj vstaja in se mora obleči, pomislite: jeden čeveljček ima v tem, drugega v drugem kotu. Jedno nogavico ima na mizi, drugo na postelji, krilce na stolu, životec Bog vedi kje!
Tako je treba dolgo večnost, predno najde vse svoje reči, da se obleče. Naj pa išče te ali one reči, gotovo je, da je brž ne najde. Toda naj porabi še toliko časa, da se opravi, umije in počeše, vender nikoli ni taka, da bi bilo vse na nji. No, kot je naposled
oblečena, pride drugo delo na vrsto. Išče namreč knjig in zvezkov! Pa da bi bilo to lahko! Ali ta knjiga leži v tej sobi, druga v drugi; j eden zvezek leži ves zamazan in zvit tukaj na tleh, drugi pa tam, pomešan med igračami. Ivanka iščoč iztika zdaj tu zdaj tam. Po mnogem trudu dobi vse ter se napoti v šolo. Tja pride seveda pol ure kesneje od tovarišic. A šele tedaj se spomni, da je doma pozabila to in ono.
Ivankini zvezki so zmečkani, da se ne da več pisati vanje; njene knjige pa so od sile zamazane.
Ivanka ima brata, ki ji je podoben kakor jajce jajcu. Tudi on je nereden kakor njegova sestra, da bi človek kar obupal. Uboga otroka! Nimata več matere, a nikogar ni, da bi ju doma učil rednosti in točnosti.
Kdor hoče biti točen in reden ter neče tratiti časa, imej svoje reči v lepem redu!
m
9. Vžigalice.
Mati je rekla Dragotinki	že tolikokrat, naj pusti pri miru škatljico za vžigalice.
Dragotinka je bila sicer dobra	deklica; toda
časih je le pozabila slušati.	Ni bila sicer
nepokorna nalašč, ampak le zato, ker je rada pozabljala zapovedi. Ko je bila nekega dne sama v sobi, igrala se je s fkatljico vžigalic. Odpirala jo je, jemala klinčke iz nje ter jih štela. Prigodi se pa, da se ji ob drgnjenji vname nekaj klinčkov. Dragotinka je stala blizu posteljnega pregrinjala, katero je takoj zagorelo. Bilo je pa pregrinjalo iz mušelina, in zato se ga je takoj polotil plamen. Dragotinka je pokušala ogenj zadušiti. Toda bilo je prepozno. Ni se ji posrečilo. Ogenj preskoči s pregrinjala celo na njeno krilce. Postelja je bila v ognji, a tudi obleka dekličina se ji je vnela na živem telesi. Zastonj se je deklica trudila, da bi pogasila ogenj na sebi. Ob jednem pa je kričala na vse grlo, kolikor je mogla. Ljud-1 je prihite. Iz težka otmo ubogo deklico. Ali imela je polno opeklin, tako da je zelo trpela nekaj dnij. Posteljno pregrinjalo je zgorelo do cela; k sreči so oteli druge reči v sobi. Dragotinka je trepetala od strahu in bolečin. Mati ji sicer ni očitala ničesar,; toda ko je deklica ozdravela, pazila je sama bolje na to, s čim se je igrala. In če ji mati sedaj kaj zapove, verujte mi: Dragotinka pazi, da ne pozabi materinega povelja.
10. Stvarnik.
Poglejte proti nebesom! Vidite solnce, gledate mesec in zvezde. Kakšno veličastvo! Poglejte pa okolo sebe! Vidite gore, doline, ravnine, morje, jezera, reke — kolika lepota! Evo tukaj zopet drevja, trave, cvetic, štiri-nožnih živalij — in kako različnih! Evo ptičev tisočih razlik, rib brez števila, žuželk različnih oblik in barev!
Ko ugledate lepo palačo, gotovo vprašate, kdo jo je naredil? Imenujejo vam moža, po čegar načrtu je bila sezidana.
v
Dobro! Ce pa se ozirate po širnem svetu in vidite toliko lepih, velikih in dobrih stvarij, kako li, da ne vprašate, kdo jih je naredil ?
Vsa ta čuda je ustvaril Bog s svojo močjo. Prej ni bilo ničesar.
Bog, ki je ustvaril toliko stvarij, kako mora biti mogočen! Da, zovemo ga celo vsemogočnega, ker more vse, kar hoče!
Boga imenujemo tudi Gospoda, ker je gospodar vseh stvarij.
Dragi otroci! Častimo Gospoda, hvalimo ga za vse, kar nam je storil dobrega. Prosimo ga, naj nam pomaga! Mi sami iz sebe ne vzmoremo ničesar. Brez božje pomoči ne moremo storiti nič dobrega. Kdor
hoče storiti kaj dobrega, mora začeti z Bogom!
Ob vsakem delu torej pokličimo Boga na pomoč. Zaupno se zatekajmo k Njemu v molitvi; zakaj on je naš Oče, ki brezkončno ljubi svoje otroke!
11. Roditelji.
Praviš mi, da imaš rad očeta in mater. Toda pomisli, ali ju res ljubiš tako, kakor praviš!
Misliš li, da tiči ljubezen le v besedicah: „Rad te imam" in v tem, da očeta ali mater nekolikokrat gorko poljubiš?
Ko so mati bolni in ne morejo trpeti šuma, tedaj skačeš in ropotaš, da jih še bolj boli glava. Dragi otrok, to se ne pravi ljubiti mater!
Kadar ti mati kaj ukažejo, a jih ti ne slušaš, vznemirjaš jih s tem. A to kaže, da jih ne ljubiš!
Oče pišejo ali čitajo ter si žele miru. Ti pa jih motiš z ropotanjem ali jih nadleguješ z neumnimi in nekoristnimi vprašanji, da tako izgubljajo čas!
Če
jim pa hočeš dokazati,] da jih res ljubiš, paziti moraš, da jih tedaj ne nadle-

OMfV™**? —^ ^	_Ig
guješ in ne jeziš. Ni ti treba provzročevati, da izgubljajo čas, ki je tako drag.
Če je res, 'da ljubiš očeta in mater, moraš vselej storiti to, kar ti velevata. Slu-šati ju moraš rad in ne zabiti njiju povelj. Izpolnjevati moraš svojo dolžnost, dobro se učiti, vršiti moraš natanko in točno, kar ti je naloženega. Ne smeš razgrajati po hiši, kvariti ničesar. Ne zahajaj tudi v nevarnosti, da ne žališ očeta in matere. Iz kratka: Storiti moraš vse, kar diči dobrega otroka. Izpolniti moraš vsako željo svojih roditeljev. Tako bodo zadovoljni i teboj.
Vidiš, dragi moj , tako bodeš prav ljubil očeta in mater! Lepo govorjenje še nič ne pomaga. Z deli dokaži ljubezen do roditeljev. In kakšna so ta dela, to sem ti povedal. Zdaj glej, da se bodeš ravnal po teh naukih!
12. Gnezdo.
Tiho, tiho in počasi! Ne bližajte se preveč! Pridite sem in poglejte! Tam na drevesi je — gnezdo! Poglejte, v njem so štirje mladički! Ko zaslišijo šum, odpro kljunček in dvignejo glavice. Mislijo pač, da je mati, ki jih prihaja pitat! Stopimo sem na stran
ter glejmo, ali jim pride „stara" kmalu streč.
Oh, glejte jo, glejte jo, nekaj ima v kljunu, najbrže žuželko, ki gre ptičem prav v slast! Zdaj je zletela v gnezda. Oh, čujte, čujte, kako mladiči čivkajo! Zdi sevam, da so veseli matere, ki jim donaša piče.
Toda stara se hitro vrne. Zakaj pač ni ostala pri mladičih? Ubožica, šla je po novo pičo za mladiče! Ves božji dan ga nima pokoja. Zdaj zleti sem, zdaj tja, da preredi mladiče!
In — on, stari, oče? Tudi on ima isto delo. Ko pa nastane noč ali slabo vreme, priletita oba ter pokrijeta mladiče s perutimi. Tako jih varujeta prevelikega hlada, sape in dežja!
Oh, kako se mora pač ljubiti teh šest božjih stvarec! Glejte, otroci, da jih ne bo-dete nadlegovali in plašili. To bilo grozovito!
In vender so tudi taki otroci, ki ubogim ptičkom razdirajo gnezda. Kdo bi se ne razjokal, ko vidi prihajajoča stara! Oble-tujeta in obletujeta gnezdo, a ne najdeta več mladičev, ker jih je vzela grozovita roka! Kako popačeno mora biti srce, da prizadevne toliko žalost ptičicam, ki se tako zelo ljubijo! Star pameten mož je rekel: ,,Kdor ne ljubi ptičic, ne ljubi niti ljudij."
13. Sneg.
Ej, ej, kakšen mraz! Čuj, kakšna sapa brije! Glej, kako sneži! Vrhovi so že vsi beli! Tudi travnike in polja že krije sneg!
Hodite oprezno; lahko padete, če ne pazite!
Ta sneg bode trajal malo časa. Izpre-meni se kmalu v vodo, iz katere je nastal. Treba le, da pride južno vreme. — Sneg se nareja iz vodnih hlapov. Ti puhte iz vode in pozimi v zraku zmrzujejo. Ko zmrznejo, spoprijemljejo se in padajo v snežinkah na zemljo. Ali prijeten ta sneg ni. Lahko bi kdo padel na cesti. Včeraj je padla uboga stara žena.
Deklica, ko je to videla, pritekla je takoj starici na pomoč. Podala ji je roko, da bi lože vstala; potem jo je spremila do boljše, okidane ceste. Tedaj izpregovori stara žena: ,,Bog ti stotero poplačaj, draga deklica! Dovolj si me spremila. Tu so sneg že spravili s ceste. Zdaj že lahko grem sama. Hvala!"
Deklica je bila zelo vesela, da je tako ravnala s staro ženo. Skoro da ni čutila več mraza, najsi jo je bilo prej zeblo.
v
Človek se ogreje, ako se pregiblje. Vidite li tam tiste dečke, ki tekajo s kepami v rokah? Poredneži jih mečejo v vsakogar, kdor gre
mimo. Teh dečka gotovo ne zebe. Pregibati se, da se človek ogreje, to je dobro. Dobro pa ni, ljudi nadlegovati, kakor jih nadlegujejo ti dečki!
Bolj mi ugajajo ti-le otroci, ki so tu napravili „sneženega moža." Res je, njih delo ne bode trajalo dolgo. Vender so pametnejši. Vesele se in ne nadlegujejo nikogar.
Na polji je sneg koristen. Tam varuje, da zemeljska gorkota ne izpuhti in da jesenske setve ne pozebejo. Star rek pravi:
Pod vodo glad tiči, Pod snegom kruh zori.
14. Prava pobožnost.
Kadar molite, pomislite, da govorite z Bogom. Bodite torej zbranega duha in pobožni. Ne igrajte se, ne pečajte se z drugimi rečmi. Mislite na to, kar izgovarjate. Ni dovolj, da molimo le z usti, treba moliti tudi s srcem, t. j. čutiti moramo, kar pravimo. Bog vidi naše srce. Ce bi kdo mrmral molitve le z usti, ob tem pa mislil na kaj drugega, ne bi taka molitev hasnila nič. Bog bi je ne poslušal.
Molitev bodi kratka. Ne dolga molitev, nego kratka, iskrena, srčna molitev, ta ugaja Bogu! Kaj ti pomaga dolga molitev, če pa
ne misliš na pomen besed? Bolje malo moliti, a to dobro!
Poznam deklico, ki prekleči po cele ure. Ali v tem, ko moli, se guglje zdaj sem, zdaj tja. Ozira se zdaj na desno, zdaj na levo. Ne miruje niti z rokami, nasmiha se tova-rišicam ter jih moti.
Vsa drugačna pa je njena sestričina Slavica! Ko zjutraj vstane, opravi najprej molitev, potem se šele loti dela ali učenja. Pred jedjo in po jedi, opoldne in zvečer, predno odhaja spat, vselej moli. Toda nje= na molitev je vselej kratka, pobožna in iskrena. Slavica se ne guglje, ni razmišljena. Svete besede izgovarja s premislekom. Vidi se ji, da ji prihajajo iz srca. Slavica ve, da se moleč pogovarjamo z Bogom. Slavica ve, da bi grešila, ko bi se pogovarjala z Bogom lahkomiselno in nepazno.
Ce zanemarjate molitev, ne bode kaj prida iz vas, Ce vam Bog ne pomaga, trudili se bodete zastonj pri slednjem delu. Bog vam pa ne bode pomagal, če ne molite pazno, pobožno, pohlevno in vneto. Vaša molitev bodi kratka. Mrmrati brez misli dolge molitve, to ne ugaja Bogu. Boljša je kratka, a srčna molitev.
iT'
15. Starček.
Ubog starček je šel po cesti prav počasi. Huda sapa je pihala. Zdajci popihne tako močno, da starčku odnese klobuk.
Ker ga hoče hitro prestreči, pade mu iz rok še palica, ob katero se je opiral. Ubogi starček omahuje, in da ni zraven zidu, na katerega se nasloni, še padel bi bil!
In zdaj, ali bi verjeli? Miško, videč ubožega moža v taki zadregi, se zasmeje na vse grlo. Oj malopridni otrok!
Toda njegov tovariš Milutin steče, kakor bi trenil, za klobukom, ki se vali po cesti. Ujame ga, potem pobere še starčkovo palico ter mu izroči oboje.
„Bog ti poplačaj, blagi, dobri otrok", izpregovori starček ganjen. „Blagoslov božji rosi nate, koder bodeš hodil ter ti naklanjaj usmiljenih src!"
Milutin starčka pozdravi te gre molče svojim potem. Miško pa se je kislo držal ter molčal. Sram ga je bilo samega sebe.
16. Živali.
S čim se li kratkočasi oni-1'e deček? Že vidim: Iz luknjice prihajajo mravlje. On
pa takoj pobije s kamenom vsako, ki pride na dan.
Kolika grozo vito st! In kaj neki so ti storile te uboge živalce, da jih pobijaš?
Lepa tudi ta! Nič mi niso storile. Pa zakaj ne bi jih smel pobijati, da se s tem pokratkočasim ? Moj oče ubija ptiče. Moj strijc je včeraj ubil celo lisico. Vrtnar vsak dan hodi po vrtu ter ubija gosenice; jaz se pa kratkočasim tako, da pobijam te mravlje.
Ali čuj me, deček, čuj! Tvoj oče lovi ptiče, da jih je. Tvoj strijc je ubil lisico, ker nam lisice davijo kokoši; vrtnar pa ubija gosenice, ker bi mu sicer uničile vse rastline. Torej vidiš, vsi trije vedo, zakaj delajo tako. A ti, imaš li kaj vzroka, da ubijaš mravlje ? Žive ti ne delajo nič škode; mrtve ti niso v korist. Ubijaš jih le sebi v veselje. Toda, povej mi: Kakšno veselje je to, gledati trpečo žival? Kdo bi se kratkočasil s tem, da bi jemal komu življenje? Uboge mravlje! Neutrudno delajo in ne nadlegujejo nikoga. Žive skupno ter se ljubijo kakor dobre sestre, človek se lahko od njih uči pridnosti, opreznosti in zloge. Niso li ljubke živalce? Ali se ti ne zde vredne, da jih puščamo pri miru?
Odtod, odtod, deček moj! Ne kratko-
časi se s takimi grozovitostimi! Slišal sem o nekem svetem možu. Ce je našel mravljo na cesti, brž jo je pobral ter dejal na stran, da ne bi je kdo pohodil. Ta mož je bil usmiljenega srca. Otrok, posnemaj ga!
17. Gizdavost.
Dragica je jako lišpava. Kaj mislite: Prstanek hoče, uro z verižico, zapestnike, zlato iglo in vedi ga Bog, kaj še! Da bi ji roditelji dovolili, odela bi se vsa z različnimi trakovi, s svilenimi čopi, s cveticami in z drugo tako šaro.
Tega pa ni vedela, kaj vsako deklico bolje diči od naštetih rečij, namreč — snaga! In prav na snago je pazila Dragica jako malo. Nikoli ni bila do dobra umita. Njena obleka je bila vsa povaljana in zamazana od olja in černila. Dragica nič ne pazi na to, kaj ji pride v roko. Ne gleda niti na to, kam seda, kam se naslanja. Odtod toliko madežev in nesnage na njeni obleki. Dragica tega ne ve, da je največa dika vsake deklice: preprostost v obleki, natančnost v opravilih, snaga in lepo vedenje.
Poglejte pa Bredo! Ta je vzgled vrle
deklice! Zmerom je umita in snažna, da jo je veselje gledati. Njena obleka je taka, kakor bi bila nova, dasi je jako preprosta. In kako se ji lepo podaja! Breda je uljudna in lepega vedenja. Tako ljubko pozdravlja, predstavlja se tako vseeno, hodi in sedi tako lepo! Vsako delo zvrši prav dobro inv natanko. Umazane je še nisem videl. Ce si pišoč časih umaže prste s črnilom, brž si jih umije. Umiva se pa jako skrbno, tako da ni mogoče na njeni koži videti madeža. Prav tako! Snaga ne pospešuje le čiste kože, ampak nas tudi varuje mnogih boleznij.
18. Stari konj.
Uboga žival, resnično se mi je smilila!
Še
zdaj se ves tresem .. . Ubogi konj!
Bil je star konj, suh, ves zdelan, nekaj zaradi težkega dela, nekaj zaradi starosti. Ni mogel več dalje. Kmet mu je bil naložil preveliko breme. Pod silno težo se je šibilo njegovo telo. Pot je curkoma lil z uboge živali. Vsaka dlaka na njem je imela svoj kanec. Toda pri brezsrčnem kmetu ni bilo milosti. Pretepal ga je s palico, kolikor je mogel, da bi ga pognal dalje. Konj se je opotekal, kazalo je, da se zgrudi pod silno težo. Kmet je pa le
še bolj udrihal po njem. Zdelo se mu je, da žival ne čuti več njegovih udarcev. Zato ga je pretepal zdaj sem zdaj tja, kjer je menil, da bi ga bolj bolelo.
Konj se prestopi dvakrat, trikrat, potem zopet obstane. Omahuje, kakor bi zdajci padel. Naposled pade ropotaje na tla na prednje noge. Izbuljene oči je upiral v mučitelja tako, da bi bil genil kamenito srce. Toda kmet ni gledal na to. Poskušal ga je vzdigniti z uzdo. Pri tem pa ga je s palico bil po vratu, po glavi, kamor je priletelo. Bil je to grozen prizor.
Mimo pride gospa. Ni mogla gledati surovega počenjanja kmetovega. Dasi se ni nadejala, da bi njene besede kaj izdale in se je bala, da ne bi je surovež ozmerjal, vender se je usmilila uboge živali. Naglo je stopila h kmetu ter ga razjarjena okregala.
Ugledavši gospo, ki se poteguje za konja, kmet neha tepsti ter iznenaden glupo pogleda gospo.
Kmalu prihite še drugi ljudje, ki vsi izreko, da govori gospa prav. Hudo ozmerjajo brezsrčnega kmeta ter ga prisilijo, da razbremeni konja ter ga odžene domov.
Res je: žival je žival! Toda človek, ki ravna ž njo tako kakor omenjeni kmet, je hujši od živali!
Hvala Bogu, da se dandanes že vsaka omikana država upira trpinčenju živalij!
19. Dobra deklica.
Marička je zvedela, da je neka gospa, njena dobrotnica, hudo obolela. Srce jo je bolelo zaradi tega. Steče na vrt, nabere najlepših cvetic ter jih povije v šopek, potem gre v bližnjo kapelico, položi šopek na oltar, poklekne ter se zatopi v iskreno molitev za svojo dobrotnico. Bog je uslišal njeno molitev. Gospa je ozdravela, a Marička je bila vesela. Molite za svoje dobrotnike !
20. Častna svetinjica.
„ Izvrstno, Ratko! Danes sem zadovoljen s tabo! Ta narisek se ti je res posrečil! Nihče ni naredil boljšega! Dobiš srebrno svetinjico v spomin! Pojdi sem, da ti jo pripnem na prsi!"
Ratko se zardi ter se približa učitelju. Ko se pa ta pripravlja, da mu pripne svetinjico na prsi, tedaj zakliče Ratko: ,,Ne, ne, gospod učitelj, ne morem, nečem, ne smem vzprejeti svetinjice, zakaj te časti nisem zaslu-
žil! Ne hudujte se, gospod učitelj, tega nariska nisem napravil jaz, ampak Vojteh mi ga je naredil za veselje. Darilo gre tedaj Vojtehu!"
Gospod učitelj pokliča* Vojteha, pripne mu svetinjico na prsi ter pohvali Ratka, da je bil odkritosrčen. Naposled še reče: „Ratko in Vojteh sta dobra, velikodušna učenca. Taka ostanita še dalje, in gotovo bode iz vaju kaj prida!"
21. Pravi nesrečnik.
Bilo je o velikih počitnicah. Srečko je dejal materi: „Vsi moji prijatelji so se odšli na počitnice kam poveselit. Nekateri so šli na kmete, drugi v kopališče. Le jaz moram prebiti počitnice med štirimi stenami doma!" Ob teh besedah se je začel kujati.
Drugi dan ga vzame mati s seboj v bolnico. Srečko se je kar stresel, ko je tu videl toliko nadlog, toliko bolečin. Gredoč po sobah, pride k postelji, v kateri je ležal ubog otrok. Ta se je Srečku tožno nasmihal. Srečka je genil ta prizor do solz. Stopi k bolniku, tolaži ga, podari mu denar, ki ga je imel pri sebi ter mu obljubi, da pride še k njemu.
„0h, mati!" zakliče Srečko, ko odideta

iz bolnice. „Tisti bolni deček nima, zi, duše na svetu. Sam pa je tako hudo bolan, da bode moral gotovo še dolgo ostati v bolnici. In vender se mi je smehljal in ni tožil! In jaz sem včeraj godrnjal, jaz, ki sem zdrav, ki imam še roditelje žive ter mi ni nič! Bil sem res poreden!"
„Prav, da si spoznal svoj pregrešek", odgovori mati. „ Nikoli ne toži o previdnosti božji ter pomisli na tiste, ki se jim godi slabše nego tebi!" 1
22. Laž.
Gospod Rožnik je jako ljubil vnuka in vnukinjo. Vodil ju je na izprehod, kupaval jima slaščic in igrač, toda gorje njemu, ki bi se bil zlegal! Neko nedeljo se je Slavko zlegal. Zato ga gospod Rožnik ni vzel na izprehod. S sabo je vzel le Berto, ki je bila plavolasa, dobra deklica. Slavko se je jokal, Berta pa je prosila zanj. Toda gospoda Rožnika ni to omečilo kar nič. Mali ležnik je moral ostati doma!
Kako dolgčas mu je bilo tukaj! Kako je vzdihal, in težko čakal, da bi se vrnila ded in sestra Berta! Zdaj ju ugleda! Berta stopi vesela v hišo. Urno ji steče Slavko
naproti. „Na", pravi Berta, „ prinašam ti nekaj slaščic, a ob jednem ti naznanjam, da ti je ded odpustil!"
Slavko ganjen objame sestrico, poljubi dedu roko ter slovesno obljubi, da se ne bode več legal.
23.	Usmiljenost.
Pes je prišel pod voz, ki mu je stri nogo. Tožno je cvilil na cesti. Ljudje so hodili mimo. Nekateri psa niti pogledali niso, drugi so ga milovali, a nihče mu ni pomogel. Milenku, mlademu dijaku, pa se je smilila uboga žival. Počene k psu, po-gladi ga ter mu povije bolno nogo z ruto. Potem izroči psa v oskrbo bližnjemu vrtnarju in mu plačilo njegov trud takoj odšteje.
Bodite usmiljeni tudi z živalimi!
9C
24.	Odpuščajte!
Milena se je jako jokala ob uri počitka. „ Zakaj se jočeš?" vpraša jo učiteljica.
„ Jokam se zato, ker me je Vida sunila. Oh, nikoli več je ne pogledam!"
„Zadosti slabo, ljuba Milena!" miri jo
U
učiteljica. „Vida te ni sunila nalašč. Tekla je le neoprezno in te je nehote sunila. Sicer pa vsi lahko grešimo. In ali naj si ne odpuščamo radovoljno, če smo bili razžaljeni? Oh, saj je tako sladko odpuščati!"
Milena si naglo obriše oči, steče k Vidi, objame jo ter vzklikne: „Bodiva zopet prijateljici, Vida! Odpuščam ti!"
Obe deklici se poljubita ter spopri-jaznita. Odpuščajte radi, če vam kdo kaj stori. s
^LIG S£,AVi 25. Laž ima kratke noge.
Če vam povem, da poznam dečka, ki je ležnik, morda bi mi ne verjeli. Zakaj zdelo bi se vam čudno, da se laž, ki je tako grda reč, more prikrasti otroku na ustnice! In vender, žal, Vitko je ležnik! Nekega dne stopi skrivaj v očetovo pisarnico. Na mizi ugleda nožič; bil je ostro nabrušen. Vitko se prične igrati ž njim, odpira ga in zopet zapira. Po nerodnosti pa se ureže v prst ter zlomi klino. Kakor mačka se zmuzne iz sobe ter gre na vrt, kjer si obeže prst. Oče se vrnejo domov ter vidijo, da je nožič zlomljen. Takoj se jim zazdi, kdo je to napravil. Pokličejo torej Vitka ter ga vprašajo,
kaj je delal z nožičem. Vitko pa jim zatrjuje, da nožiča še videl ni, nikar da bi ga bil zlomil.
Oče primejo Vitka za okrvavljene roko ter ga prisilijo, da pove resnico. Potem ga še ostro posvare zaradi njegove ležnivosti. Vitko obljubi, da se ne bode več legal. Ali žal, do danes še ni izpolnil te obljube.
Dragi otroci, prosimo zanj Boga in upajmo, da se poboljša!
26. USjudnost.
Radinko je slonel na oknu očetove vile*) ter gledal ljudi, ki so hodili mimo nje. Zdajci je prišel mimo tudi gospod, ki je vodil za roko morebiti petletno deklico. Postala je pri zamreženih vratih ter se ni mogla nagledati lepih cvetic, bačve in kipov. Radinko steče v hišo ter naprosi očeta, ali bi smel povabiti tistega gospoda, da si z deklico ogledata vrt. Ko mu oče dovolijo, prihiti na ulice, stopi uljudno pred gospoda ter mu reče: „Ali hočete vzeti svojo hčerko na naš vrt?" — „Jako rad", odgovori gospod ter prestopi hišni prag. Deklica vzklikne od samega veselja ter tleskne z ročicami.
*) Vila je lepa hiša, kakeršne imajo bogatini po kmetih.
Radinko se je pokazal uljudnega dečka. Otroci, posnemajte ga! Pregovor pravi: Uljudnost ne stane dosti, koristi pa jako.
27. Kar danes lahko storiš, ne odlagaj na jutri.
Janez je imel navado, da je vsako delo rad odkladal na jutri. Ce so mu mati rekli: „Dovrši nalogo," odgovarjal je: „ Jutri, jutri!" Če so mu gospod učitelj v šoli očitali, da se ni navadil tega ali onega, obljuboval je vedno, da se bo tem pridneje učil jutri. Obljuboval je pač, a storil ni ničesar!
Bližala se je izkušnja ob konci leta. Šolska soba je bila že okrašena, ljudje že povabljeni, dan izkušnje določen. Gospod učitelj in roditelji so Janezu pravili: „ Zadnji čas je, uči se, da nam ne napraviš ob izkušnji sramote." — „ Oh, saj je šc čas; jutri začnem!"
Prišel je dan izkušnje. Janezovi so-učenci so se dobro odrezali v odgovorih. Mnogi so dobili tudi lepa darila. Janez pa ni znal ničesar in tudi ni dobil darila. Bil je jako potrt ter se je osramočen razjokal.
iT
28. Babica.
Vernikova je bila stara, srebrnolasa gospa. Nosila je naočnike ter je hodila oprta ob palico. O dolgih zimskih večerih je sedela na velikem stolu tik peči. Pletla je ter pravila vnučkom toliko lepih pravljic! Iz njenih ust so prihajale pametne besede, ljubeznivi nasveti in opomini. A otroci, zbrani okolo nje, so jo poslušali pazno in spoštljivo. Njeno lice je bilo tako jasno in čestito, njene oči tako zveste, da se je otrokom kar od miline topilo srce.
Oh, babica je res blagoslov božji v vsaki družini! Spoštujte jo, ljubite jo, pa bodite dobri, pošteni in pridni. Ako bodete taki, bode to sladilo življenja večer dobri babici.
29. Pravila lepega vedenja.
Zvezdana in Draga sta se igrali „gospe." Oblekli sta dva stara života svoje matere, na glavo pa sta si deli dolgo tenčico. Jedna je bila „teta", druga pa „netjakinja." »Glej", dejala je Zvezdana, „kadar hočeš iti mimo koga dalje, moraš dejati: ,Dovolite!' Predno stopiš v sobo, treba potrkati na vrata. Pomni tudi, da se ni treba v tuji hiši dotikati
rečij, ki so razpostavljene po mizah. Nikomur ne obračaj hrbta. Tudi vedi, da ne smemo govoriti, če nas kdo ne vpraša ..."
„Umejem, draga teta", odgovori Draga. „A zdaj lepo prosim, bodite vi nekoliko zanet-jakinjo. Jaz bodem teta in vas gotovo naučim tudi še kaj lepega."
Tako sta se te dve deklici igraje učili pravil lepega vedenja.
Jf
30. Srčnost.
Oh, ubogi ljudje, kakšna nesreča! Ogenj je nastal na seniku (senjaku). Vsa hiša je že v ognji, vse njih imenje je v plamenu. Ubogi ljudje! Poglejte tisto mlado ženo, kako obupno joka, kako kliče na pomoč, kako se pokuša izviti krepkim rokam, ki so jo objele. Bog ve, zakaj? Glejte, tam sredi plamena je pozabila Milčeta, jedinca svojega! čuje, kako otrok kriči... Ti glasi ji presunjajo srce huje od ostrega meča. Rada bi skočila sama v ogenj, da bi otela otroka. Toda nevarnost je prevelika. Umrla bi v plamenu. Zato jo zadržujejo, da ne zvrši tega obupnega namena.. . Uboga mati!
Ali — glejte! Blaško, mesarski pomočnik, teče tam z lestvico. Pristavi jo k oknu; ne
3
boječ se plamena, stopi skozi okno. . . Skoro se vrne z otročičem v rokah! Rešen je otrok, rešen Blaško, najsi sta se nekoliko opekla. Potolažena mati veselo vzkrikne v priznanje Blaškovega dejanja. Pa tudi strmeče ljudstvo z veselim vzklikom pozdravi srčnega rešitelja. Njemu pa je to priznanje dovoljno plačilo za junaško delo.
Kdor je srčen, ne da bi bil zato domišljav ali prevzeten, je dober človek.
31. Dobro delo.
Lavra je bila hči mestnega uradnika v Gorici. Šla se je z materjo izprehajat na »ljudski vrt", kjer je o prekrasnem dnevi vse mrgolelo ljudij. Na jedino še prazno klopico sedeta; zakaj bili sta trudni. Domenjeni sta bili, da počakata očeta, vračajočega se iz urada. Zdaj se jima približa ubog starček ob palici. Očitno težka mu je bila hoja. Ob vsakem koraku se je opotekal. Brezupno je gledal, kje bi dobil prazno klop, da bi si odpočil. Toda vse klopi so bile polne. Trepetajoč je obstal pred klopjo, kjer sta sedeli Lavra in mati. Lavri se starček zasmili. Vstane 1 ter mu ponudi sedež. Starček nekoliko pomisli, potem sede in reče s tihim glasom:
„Bog vam vrni, blaga deklica!" Lavra je storila dobro delo. Koliko dobrih del lahko že storite, otroci!
32. Hvaležnost.
„Kaj delaš lepega, Bogdana?" vpraša teta svojo netjakinjo. „Vzglavje delam, vezeno z zlatom in svilo." — „In ali se sme vedeti, komu delaš to?" — „Bodisi, vam že lahko povem! Ali se spominjate, ko sem bila tako hudo bolna? Matere in očeta ni bilo doma; odšla sta bila na Dunaj. Ali ob moji postelji je posedala po cele dneve lepa usmiljena gospa, prijateljica materina; ali se je še spominjate? Skrbela je zame, kakor bi mi bila mati! Oh, koliko dobrega mi je storila blaga gospa! Za nekaj dnij bode praznovala svoj god; a tedaj ji poklonim to vzglavje, da se ji tako izkažem hvaležno." — „Izvrstno, Bogdanicamoja!" pritegne ji teta. ,,Spominjaj se vedno njih, ki ti store kaj dobrega."
Hvaležnost je sicer redka, a lepa čednost.
33. Čas.
„Če je življenje tako dolgo, če je toliko dnij v letu, čemu treba, da se tolikanj
3*
ubijamo z učenjem? Ne bi li mogli še počakati?" Tako je dejal mali Branko svojemu stricu.
Stric ga vzame s seboj k reki, vrže v vodo list ter reče Branku: „Vidiš li valček, na katerem se trese oni list? Zdaj ta list še vidiva. Pa glej, že odhaja in kako hitro odhaja! Glej, že prehaja skozi most! Zdaj je izginil. Za nekaj ur se že pridrevi v morje!"
„Dobro, stric. In kaj potem?" odvrne Branko. Stric pa nadaljuje: „Glej, Branko, valček, na katerem sva videla oni list, se ne vrne nikdar več semkaj. Takisto ne bodemo več videli minulih dnij; nikdar več se ne povrnejo. Zakaj bi jih torej izgubljali, ne da bi storili kaj dobrih del sebi ali bližnjiku na korist? Uči se torej pridno tudi zdaj, dragi Branko, zakaj
Pomni: Ura zamujena Ne povrne se nobena!
34. Ne draži živalij!
„Živko, miruj vender. ne draži te živali. Vedeti moraš, da so mačke hinavske. Delajo se tako, kakor ne bi videle in čutile ničesar. Toda naposled hipoma oprasnejo." — Take so mati svarili Živka, ki se je igral 2
mačko. A Živko jih zavrne: „Mati, mati, ne bode hudega, ne! Poglejte, kako lepa je mačka v tem-le slamniku! Kako lepo ji pri-stoja! Muc, muc, le pridi sem! Naučim te mnogo lepih rečij! . . . Mati, poglejte mojo roko! Kako me boli!"
„Saj sem ti pravila!" vzkrikne mati. „Slušal bi bil! Ne draži živalij!"
m
35. Napačna sramežljivost.
Povej mi, kaj so tvoj oče?" vprašajo gospod učitelj Miladina. — „Ne vem", odgovori deček, zardevši se ter povesi glavo. — „Kako da ne bi vedel tega? Kaj pa prodajajo, kaj izdelujejo?" vprašajo dalje gospod učitelj. — Miladin nekoliko pomolči, potem se spusti v glasen jok. Petko, so-učenec Miladinov, se približa gospodu učitelju ter jim reče natihoma: „ Morda se Miladin sramuje povedati, da so njegov oče čevljar!"
Gospod učitelj se obrnejo k Miladinu ter ljubeznivo izpregovore: „ Ni prav, da se sramuješ, Miladin! Tvoj oče so poštenjak, najsi le čevljar! Vedi, da je človek, bodisi še nižjega stanu, lahko čislan in spoštovan, če je le pošten in priden!"
iT
36.	Veselje ubogih ljudij.
Josipina je imela brata, ki je bil vojak. Bilo je ob vojski. Dolgo časa niso dobili roditelji pisma od sina vojaka. Bili so jako žalostni, a tudi Josipino je bolelo srce, če se je domislila brata. Nekega večera sede za mizo pri skromni večerji. Josipina s po-vzdignjenim glasom čita neko Slomškovo povest. Zdajci nekdo močno potrka. Odpro, in hipoma prihiti lep vojak v naročje roditeljev in sestrice! Vsi se razjokajo, potem se nasmehujejo ter poljubujejo dragega prišleca. „Oh, Tine, kako lepo svetinja!" zakliče Josipina. — „Ali ti ugaja? Res? Dobil sem jo za hrabrost v vojski."
Oče in mati sta solznih očij gledala hrabrega vojaka. S trepetajočim glasom so dejali oče Josipini: „ Glej, Josipina, da tudi ti prineseš iz šole kako darilo." Vsi so gin-jeni molčali.
Vidite, tudi otroci ubožnih roditeljev lahko s svojimi vrlinami napravljajo očetu in materi veselje!
iT
37.	Pomagajte ubožčkom!
Stanislav je lepega pomladanskega popoldne sedel na pragu očetove hiše
in jedel kos kruha in klobaso. Časih je vrgel kosec jedij Belinu, svojemu psičku, ki se je vzpenjal nanj ter zadovoljno migal z repom. Savo pa, sin ubogega dninarja, je sedel blizu tam pod drevesom. Bil je bled in lačen ter je poželjivo gledal na kosce kruha in klobase, katere je Stanislav metal psu Belinu. Zdaj pride iz hiše Stanislavova mati. Videč Savove poželjive poglede, pokliče ga, da mu obilo jedi ter pravi: „Le pridi vsak dan k meni. Dobival bodeš potrebno hrano. Kakor vidiš, godi se pri nas dobro celo živalim; te zauživajo to, kar bi morali dobivati ubožčki."
Savo zahvali gospo ter odide. Stanislav pa osramočen povesi oči. Razumel je materin nauk!
38. Čuk.
„Mati, mati! Uboga sosedova Zorka se joče in je vsa obupana, ker je sinoči čuk pel na strehi, prav nadv njeno spalnico. Ali res umrje
Zorka?" — „Čuj' me, Dorče", odgovore mati, posadivši sina na koleno. „Dobro si zapomni, kar ti pravim! Vse živali nimajo jednakih navad in jednakih svojstev. Nekatere jedo travo, druge zrnje, tretje meso.
Nekatere živali so učene, druge zopet divje. Nekaterim ugaja podnevna svetloba, druge so vesele skrivnostne nočne sence. Čuk, sova, i. t. d. podnevi spe, ponoči pa bde. Ko sije solnce, tedaj so vsi tihi in žalostni; ko pa zaide, veseli so ter se glase po svoje. Zato slišimo čuka le ponoči.
Čuk lovi netopirje, hrošče, najrajši pa miši. Če se je glasil nočoj nad Zorkino spalnico, kaže to, da je čutil tam blizu kaj hrane. Vidiš torej, da je Zorka prav po nepotrebnem žalostna in obupana. Čuk je po krivici razvpit za mrtvaškega ptiča."
„Hvala lepa", odgovori Dorče. ,^Povedati hočem to tudi Zorki, da jo potolažim."
39. Učite se citati!
Gospod Valentin je bil že pred nekolikimi leti oslepel. Po več ur na dan je sedel na velikem stolu poleg okna. Seveda mu je bilo dolgčas. Večkrat je vabil k sebi otroke svojih najemnikov ali sosedov, da so mu družbovali. Nekega dne so pri njem zbrani otroci gledali knjigo s podobami. Zdajci prinese listonosec gospodu Valentinu nujno pismo. „Otroci", izpregovori gospod Valentin, „srebrno desetico podarim onemu,
ki mi prečita to pismo." Otrokom se zažare oči od veselja, ko ugledajo v rokah gospoda Valentina lepo, svetlo desetico! Spogledujejo se; a nihče se ne gane. Samo Dobrovoj se spoštljivo približa gospodu Valentinu in pravi uljudno: ,,Poskusim jaz, gospod Valentin, ne za plačilo, za ono desetico, ampak zato, da vam ustrežem." Po teh besedah jame citati pismo razločno in gladko. ,,Izvrstno, Dobrovoj", pohvali ga gospod Valentin. ,,Le vsak dan pridi k meni, da mi bodeš čital kaj lepega. Ne bode zastonj. Kupoval ti bodem vsakovrstnih pisarskih potrebščin in knjig!"
Drugi otroci so pobiti poslušali te besede. Kesali so se, da se niso bili naučili čitanja tako kakor pridni Dobrovoj.
Učite se citati! Dobre knjige so naše prijateljice!
m
40. Pomagaj si sam, in Bog ti pomore.
Rajko je bil sin silno ubožnih roditeljev. Živeli so malone zgolj ob črnem kruhu in vodi. In še Bog, da so to imeli! Dasi je bil Rajko še majhen, vender je premišljeval, kako bi očetu in materi olajšal skrb za vsak-
danji kruh. In vrli deček je dobil pomoček. Ko so se tovariši igrali ali se preganjali po skednjih, tedaj se je on prav tiho napotil na breg k potoku, nabiral cvetic ter jih po-vezaval v šopke. Ali pa je hodil v gozd po jagode. In kaj je delal s cveticami in jagodami? Prodajal jih je v bližnjem mestu po hišah premožnejših ljudij. Nekega dne pride v hišo blage gospe ponujat svoje šopke. Gospa ga vpraša, odkod je, kako mu je i. t. d. Odkritosrčni in dobri deček ji je tako ugajal, daje odslej skrbela za njega, za očeta in mater.
Pomagaj si sam, in Bog ti pomore!
41. Hvalite Boga za vsakdanji kruh.
„Ne bodem jedla riža, ne!" dejala je Milica. ,,Ne ugaja mi!" To rekši udari z nogo ob tla, potisne skledico od sebe ter kriči in joka, kakor bi se ji bila dogodila Bog ve kaka nesreča. „Prav", reko mati, „pa je ne bodeš jedla! Zaprem pa skledico riža v omaro za jedila. Napravi se, da ideva na izprehod."
Skoro potem odideta mati in hči z doma. Na poti srečata ubogo ženo. Vlekla se je za deklico, suha kakor treska, a bleda kakor zid. Deklica se je jokala. — ,,Zakaj
se joka deklica?" vpraša Miličina mati ubogo ženo. „Ker je lačna, a jaz nimam grižljaja kruha, da bi ga ji dala." — „Nate, nate nekaj krajcarjev, pa kupite ubožici kruha! Z Bogom!" — Ko Milica vse to vidi in sliši, zardi se in solze ji stopijo v oči. „Jaz nisem marala dobre in obilne jedi, katero mi naklanja vsak dan previdnost božja", dejala je, „a mnogo ubožčkov umira od same lakote! Oh, res sem hudobna in nehvaležna!"
Domov prišedši, naprosi mater, naj ji dado shranjeni riž. In pojedla ga je slastno in hvalila Boga, da ji ne krati vsakdanjega kruha.
a©
42. Delo plemeniti in tolaži.
„Oh, kako je dolgočas! Kako se vender vlečejo ti dnevi! Reza, kdaj bode že južina?" Tako je vprašala mlada gospodičina Vera staro hišno postrežnico.
„Skoro bode jednajst", odgovori po-strežnica. — „Kaj pravite, komaj jednajst? Oh, kaj naj počnem do južine! Oh, ti ljubi Bog! Človek bi umrl od dolgega časa!" — „čujte, gospodičina", oglasi se zopet Reza, stopivši k Veri. „ Služila sem v vaši hiši že takrat, ko ste se porodili. Pestovala sem vas, in zato upam, da vam smem govoriti odkritosrčno."
»Dobro, dobro, le povejte mi kaj lepega!" pravi Vera. — „Le ne smejte se, gospodi-1 čina, nego poslušajte me!" deje Reza resno, „saj so mi vas priporočili tudi rajna mati, Bog jim daj nebesa! Torej zapomnite si: Če človek ničesar ne dela, če se brez namena guglje zdaj sem, zdaj tja, ni čuda, da se mu zde ure leta, a dnevi dolga večnost! Delajte, učite se, gospodičina! Ce nimate potrebe delati zase, delajte za uboge ljudi. Tako bo-dete koristili na dve strani: ubožcem boste izkazovali milost, a sebi preganjali dolgčas. Kaj pravite nato, hej?" — „ Prav pravite, ljuba Reza," odgovori gospodičina. „Da, delala bodem, spominjaje se uboge rajne matere!" Ko to izreče, zabliščita se v Verinih očeh dve debeli solzi. Deklica vstane ter viharno pritisne zvesto služabnico Rezo na srce.
iT
43. Ne sodi!
„Veš li prav gotovo? Čuvaj se, Mirko! Vedi, da nam je treba biti jako opreznim, če obdolžujemo bližnjika!"
„A čujte me, oče! V tej sobi ni bilo nikogar razven Milovana. Srebrna igla je ležala tu, prav tu! Nihče drug ni prišel v sobo, niti ni šel iz sobe. Vidite torej, ljubi
oče, da igle ni mogel vzeti drug kakor le Milovan!"
9Slabo, moj otrok, slabo! Trudiš se dokazati, da je tvoj prijatelj tat! Ali nasprotno bi bilo lepo: če bi se bil potrudil, da bi dokazal njegovo nedolžnost! S svojim govorjenjem ne kažeš dobrega srca! Zal bi ti moralo biti, če se je Milovan res toliko spozabil. Poglej tisto mačko, kako se valja po tleh. Zdi se mi, da ima nekaj vkrempljih."
Mirko se nagne k mački ter pobere srebrno iglo, s katero se je žival igrala. Ves rdeč položi iglo pred očeta. Zmeden izpre-govori: „ Oprostite mi, oče, odslej bodem opreznejši! Ne bodem sodil prezgodaj!"
„ Dobro tako!" pristavijo oče resno. &
43. Darilo.
Moder učitelj je bil določil mesečno darilo onemu učencu, ki bi se izkazal, da je napravil najboljše delo. Bilo je genljivo poslušati, kako so otroci ob početku vsakega novega meseca poročali sivolasemu gospodu učitelju, kaj so storili dobrega v prejšnjem meseci. „Jaz", prične Slavoj, „utrgal sen r od ust, da sem mogel ubogemu slepcu vsak ian kaj dati od svoje južine." — „Jaz pa",
povzame Janko, ,,povedal sem odkritosrčno očetu in materi, da sem se pregrešil." — „Jaz sem hromcu pomagal čez stopnice", pove Boris. — „Jaz pa", reče Milutin pohlevno, „dal sem Jurijčku nekaj vinarjev, katere sem si bil prihranil, da si kupim igračo. Dal pa sem mu denar zato, ker je bil hudo lačen, najsi me časih draži. Predvčerajšnjim mi je celo kamen potisnil v glavo." — ,,Tvoje je darilo!" zakliče gospod učitelj ter Milutinu izroči lepo knjigo. ,,Kdor izkazuje dobrote nesrečnikom, stori gotovo nekaj hvale vrednega. Toda sovražnikom dobro storiti, to je še več vredno. Tako delo je res zaslužno, sveto delo!"
Vračaj hudo z dobrim!
45. Črešnje.
Gospa Bojana je bila dobra žena. V njeni hiši si dobival zmerom vse polno dobrega. Pozimi debel kostanj, sušje*) (suho sadje), različne sadne zakuhe; poleti pa razno sadje, lepo razpostavljeno po polici v jedilnici. Toda na svojo nesrečo je imela gospa Bojana sedemletno hčerko. Ema ji je bilo ime. Bila je od sile sladkosnedna. Zato je
*) Lep izraz na Goriškem.
večkrat plenila materino zalogo. Zdaj si je | prisvojila perišče debelega kostanja, zdaj lepo sočnato breskev, zdaj zopet kaj grozdja. Poletnega dne si napolni žepe belega krilca z debelimi črešnjami. Uprav se hoče izmuzniti na vrt, kar zapazi mati na nje oblačilci rdeč madež. Tudi so ji nekateri črešnjevi peclji viseli iz žepov. Mati prisili Emo z ljubezni-j vimi besedami, da izpove svoj greh in da vrne črešnje. Deklica naprosi mater oprostila ter obljubi, da ne bode več kradla sadja.
| '	JBffiLlC SuAVi
r ■
46. Pomagajte starim ljudem!
„Pavel, zakaj si se vrnil domov tako pozno? V velikih skrbeh sem bila zate!" — „Cujte, mati! Ke sem šel iz šole, srečal sem ubogega starčka, ki je nesel veliko breme drv, da se mu je hrbet šibil pod njim. Komaj je hodil; v srce se je moral smiliti oni starček vsakemu človeku. Pristopil sem ter mu dejal: „Dajte mi malo teh drv; pomagal vam bodem nositi." Starček, iznenadejan in , ganjen, mi je dal polovico drv. Ko sem se pa poslavljal, položil mi je tresočo roko na glavo ter dejal: „Bog blagoslovi tebe in tvoje roditelje!"
Pavlova mati niso odgovorili ničesar, za-
kaj bili so jako ginjeni. Vender pa so gorko objeli Pavla ter ga poljubili na čelo. Ni li bilo to lepo priznanje vrlemu Pavlu? Ni slajše reči na svetu od poljuba materinega!
47. Sloboda.
Davorin je bil kupil vrabca ter ga je zaprl v kletko. Imel ga je silno rad. Pital ga je ter ga skrbno čuval, kakor čuva mati svojega otroka. Toda vrabec ni bil zadovoljen. Zmerom se je iz kletke nekamo tožno oziral po cvetočem drevji in po sinjem nebu. Nekega dne, ko kletkina vratca niso bila dobro zaprta in ni bilo nikogar zraven, je porabiFpri-liko, in fr, pod milo nebo! Ko najde Davorin prazno kletko, spusti se v jok. Ponoči pa se mu je senjalo, da je prišel k njemu vrabec ter mu rekel: „Davorin, dober deček si in ljubil si me. Hvala ti lepa! Toda jaz potrebujem zraka, svetlobe in slobode. Z Bogom, Davorin! Pomni: Zrak, svetloba in sloboda so neprecenljivi zakladi!"
Jb
Skopost.
Josip bi bil šel za boren vinar Bog ve kam! Bil je deček, ki je storil vsako reč le
sebi v dobiček. Skrbno je hranil, kopičil vinar na vinar. No, če bi bil s prihranjenim denarjem pomagal siromaku ali če bi bil te novce porabljal za peresa, svinčnike, zvezke i. t. d., ne bi bilo slabo. Toda deček ne bi bil potrosil vinarja za take stvari, ko bi mu bilo zdajci umreti. Njegovo veselje je bilo le, če je bila njegova pušica polna in če je videl lep kupček novcev na mizi.
Hraniti je lepo svojstvo. Ali kdor hrani le zategadelj, da ima zmerom večji kupček novcev, pa če s temi novci ne koristi ne sebi ne drugim, tak človek je skopuh. Skopost je grdo svojstvo! Skopuhi ne ljubijo nikogar. Če poznate dečka, ki dela kakor Josip, prečitajte mu te vrstice! Recite mu, naj se poboljša!
49. Ni vse dobro, kar se nam zdi lepo.
Tilki so mati obljubili, da ji kupijo novo obleko, ako bi bila ob konci leta v šoli odlikovana. Obljubili so ji celo, da si sme sama izbrati katerokoli blago. Res je bila Tilka odlikovana, in mati so jo vzeli s seboj v prodajalnico. Tu jima je trgovec pokazal različno blago. „To mi ugaja, to!" vzklikne Tilka, ugledavši višnjelkasto blago z belimi cve-
4
ticami. „Kupite mi to, to je lepo!"— „Pa-zi, Tilka, pazi! Zdi se mi, da je barva slaba; to blago bode menda hitro zbledelo. Poglej rajši to pepelnato blago!" — „Ne, mati, ne! Bodite vender dobri, kupite to; to je grdo! Saj ste rekli, da si ga sama lahko izberem!" — „Dobro, tebi kupim to višnjelasto, a tvoji sestrici to pepelnato blago!"
Prihodnjo nedeljo sta imeli obe sestrici novo obleko. Šli sta na izprehod. Zdajci vse vlije huda ploha. Moča do dobra opere obe deklici. Uboga Tilka! Oblačilce, na katero je bila tako ponosna, je takoj zbledelo. Obleka sestrina pa je obdržala barvo, in dolgo jo je nosila.
Tako se je Tilka naučila, da ni vse tudi
dobro, kar se nam zdi lepo.
&
50. Ne zanašaj se na bogastvo!
„Kdor je bogat, njemu ni treba delati! Jaz sem bogata, zato mi ni treba delati. Res ne vem, čemu se ti tako trudiš s tem sitnim ročnim delom!" Tako je govorila Živka sestri Cvetani. — „Bog ve, kaj še vse pride?" odgovori Cvetana, „ne veš li, da se vse menja na svetu? Ne moremo li še obubožati?"
Živa se nasmeje ter odkima z glavo. Nekoliko mesecev potem umrje njijin oče od žalosti; zakaj potopila sta se mu dva parnika, na katerih je imel vse svoje premoženje. Obe deklici sta bili sedaj siroti. Za Cvetano še ni bilo tako slabo, ker je bila vajena dela. Kot spretna šivilja si je toliko služila, da je lahko pomagala materi in sestri Živi. Ta se je zdaj kesala, da se ni bila za časa učila kaj prida ter se nij ^^^^vadila^ delu.
51. Naglica nikoli ni prida.
Ivanka je bila dobra deklica. Imela je pa to slabost, da je vse reči opravljala hitro, brez pozornosti. Mati so ji večkrat dejali: „Hitro in dobro, to ni mogoče!" Todalvan-ka se le ni poboljšala. Nekega dne ji mati ukažejo, naj prinese v jedilnico hranit nekaj krožnikov od najboljšega porcelana. Toda priporočili so ji, naj delo dobro opravi. Najbolje bi pač bilo, če bi nesla krožnik za krožnikom na polico v jedilnico. Toda Ivanka je hotela opraviti vse hkrati. Prime tore^ vse krožnike skupaj ter odhiti proti jedilnici. Ali spotoma se spotakne ob stolico, in vsi krožniki ji padejo iz rok. Razbijejo se na tisoč koscev. Ivanka prebledi kakor zid.
4»
Spusti se v glasen jok. Njena žalost je bila tolika, da se je mati niso upali okregati. Samo rekli so ji: „Nadejem se, da te ta bridka izkušnja izmodri in da bodeš odslej opreznejša!"
m
52. Hvaležna nčenka.
Stanka je bila učenka drugega razreda na štirirazredni šoli. Ob konci šolskega leta je dobila dobro izpričevalo. Imela je stopiti s prihodnjim šolskim letom v tretji razred ter dobiti novo učiteljico.
Stanka je bila zadovoljna, da bode s svojim napredkom razveselila očeta in mater. A bolelo jo je, da bode morala zapustiti dosedanjo gospodičino učiteljico.
Zato stopi k učiteljičini mizi ter deje s tihim in trepetajočim glasom: „Žal mi je, gospodičina, da vas bodem morala zapustiti. Vem, da dobim tudi v tretjem razredu pridno in dobro gospodičino učiteljico. Toda pozabiti vender ne morem vseh dobrot, ki ste mi jih storili vi! Bodite prepričani, čestita gospodičina, da se vas bodem vedno hvaležno spominjala." Ko to izreče, zablišče se Stanki solze v očeh. Gospodičina učiteljica pa ginjena objame vrlo deklico ter pravi s

povzdignjenim glasom: „Izvrstno, Stanka moja! Hvaležnost je lepa reč! Vse tvoje tova-rišice te lahko posnemajo v tem!"
m
53. Obleka ne dela človeka.
Julika in Dragotin sta bila povabljena z očetom in materjo v bogato hišo na godbeno veselico. Otroka se nista mogla nagledati v dvorani velikih zrcal in drugih prelepih rečij. Tudi sta se čudila dragemu lišpu, ki so ga imele došle gospe. Nad vse pa sta se čudila mladeniču, ki je zamišljen sedel v kotu ter je bil j edini uborno oblečen človek v tej družbi. Kdo naj bi bil tako slabo oblečen sredi tega bleska in leska? Najbrž je bil služabnik, ki je čakal povelja svojega gospodarja. Pa ne! Saj tam-le prihajajo služabniki in ti so vender oblečeni mnogo bolje od tega mladeniča. Tako sta ugibala Julika in Dragotin. Ali kako se začudita, ko ubožni mladenič hipoma vstane ter sede h klavirju. Vse utihne, a on prične igrati na klavir tako lepo, da se vsakomur topi srce od miline. A še bolj ostrmita Julika in Dragotin, ko po zvršeni igri vse pohiti k mladeniču in mu stiska roko ter ga hvali. Tedaj jima oče povedo, da je bledi, siromašno oblečeni mla-
denič jeden najbolj slovečih igralcev na klavirji. „Ali vidiš", zakliče Julika bratcu, „naša babica ne pravijo zastonj, da ni treba soditi ljudij po zunanjosti; zakaj: Obleka nedela človeka!"
54. Hvaležni rešenec.
Ulrik, sededemleten deček, je bival z roditelji poleti na kmetih. Tu so imeli hišo. Večkrat je vzel vrvco s trnkom ter šel lovit ribe na precej strm breg. Nekega dne se mu po neopreznosti spodrsne, da strmoglavi v reko. Gotovo bi bil utonil, zakaj očetova hiša je stala daleč od reke. Nihče ni slišal njegovega vpitja. Ubogi Ulrik je bil bled kakor smrt, klical je mater na pomoč, priporočal se Bogu. Valovi pa so ga odnašali dalje, in moči so mu pešale.
A glej, Bog se ga usmili: Pošlje mu pomoč! Kmetski deček Hrabroslav je zaslišal vpitje. Priteče k reki in spozna nevarnost. Sleče se ter skoči v reko. Dečka prime, potegne ga iz vode in ga nezavestnega položi v travo.
Ko je Ulrik izpregledal, bil je že v svoji postelji; oče in mati sta stala poleg nje.
Polagoma se domisli, kaj se je dogodilo.
Objame očeta in mater ter vpraša po Hrab-roslavn. Ugledavši ga ob postelji, poda mu ginjen roko, rekoč: „Hvala ti, veš! Gotovo nikdar ne pozabim, da si mi otel življenje!"
Ulrik je izpolnil, kar je bil obljubil. Vse žive dni je ljubil in podpiral srčnega rešitelja.
55. Stara služabnica.
Polona je bila že petdeset let v službi gospoda trgovca Viduliča. Bila je že pri hiši, ko se je trgovec porodil, pestovala je tudi njegovo hčerko, ljubeznivo malo Liziko. Polona je bila vsa sključena in bolehna. Komaj je še opravljala ložja dela. A zato so jo njeni gospodarji venderle ljubih. Imeli so ž njo veliko potrpljenje. Sosebno udana je bila Lizika. Od prihranjenega denarja ji je večkrat kaj podarila. Pomagala ji je brisati prah po sobah in ji je tudi stregla pri drugih delih. Večkrat ji je čitala zgodbe Sv. pisma, katere je starica tako rada poslušala. Iz kratka: Lizika je bila dobra deklica. Spominjala se je tega, kar je čitala v sv. evangeliji, da so si posli in gospodarji jednaki pred Bogom.
V osemdesetem letu je Polona umrla, lahko in z nasmehom na ustnicah, zahvaliv-
ši Boga in svoje gospodarje za izkazane dobrote. Vsa Viduličeva rodbina se je jokala ob krsti zveste stare služabnice. Naročili so ji lep pogreb, kakor bi bila domača.
Oh, da bi bilo le dosti tako vrlih služabnic, kakeršna je bila Polona, in tako blagih gospodarjev, kakeršni so bili Viduličevi!
iT
56. Spoštuj očeta in mater!
Boleslav je bil nadarjen mladenič blagega srca. Za Bogom je najbolj ljubil očeta in mater. Dasi sta bila uboga, vender sta ga pošiljala v šolo ter ga oskrbovala z vsemi potrebnimi stvarmi. Odličen in bogat gospod se je seznanil z Boleslavom. Blagi mladenič mu tako je ugajal, da ga je vzel k sebi za domačega učitelja svojih otrok ter ga sklenil poslati ob svojih troških celo na visoke šole. Boleslav je delal svojemu dobrotniku vso čast. A tudi gospod je ravnal ž njim, kakor bi bil njegov. Oblekel ga je gosposki. Neko nedeljo ga vzame s sabo v kočijo. Polagoma se pripeljeta na veliki mestni trg, kjer je mrgolelo ljudij. Med njimi je bilo največ gospode. Vsi so spoštljivo pozdravljali tudi Boleslava, zakaj poznali so njegove vrline. On pa zato ni bil napihnjen.
Ljubeznivo je odzdravljal, in zdelo se je, da njegove oči nekoga iščejo med množico. In koga, mislite, da je želel videti? Svoje dobre roditelje, kateri so tudi morali biti nekje na trgu! In res, zdaj jih mladenič ugleda. Ko mu dobrotnik dovoli, takoj skoči z voza, odhiti proti očetu in materi ter ju vpričo tolike množice objame kar najpre-srčneje. Dolgo časa je govoril ž njima. Ni se ju naveličal gledati, govoriti ž njima ter jima kazati, kako zelo ju ljubi. Odhajaje zopet na voz, segel jima je v roke, poljubil ju in pozdravil.
Boleslav je bil dober sin. A Bog mu je tudi dal srečo, zakaj naposled je bil sloveč odvetnik Tedaj je svoje dobre roditelje vzel k sebi. Živeli so pri njem srečno do pozne starosti. Otroci, posnemajte Boleslava !
57. Domovina.
Bojan je bil sin hrabrega častnika, ki se je bil že proslavil v boji za domovino. Pri tej priliki je dobil oče več ran. In ker potem ni bil več za vojaško službo, zato so ga upokojili. Živel je sam zase na tihem s svojo družino. Zaslužni vojak je večkrat pravil sinčku Bojanu, kaj je vse doživel na
vojski, boreč se za slobodo drage domovine. Tako je mladega Bojana vnemal z živim ognjem svete domovinske ljubezni. Nekega dne mu je pravil o vojaku, ki je, predno je umrl na bojišči, prosil, naj mu prineso črno-rumeno našo zastavo. Ko ustrežejo njegovi želji, jo umiraje poljubi ter dahne s trepetajočimi ustnicami: „Zdaj pa rad umr-jem, ker sem videl in poljubil zastavo, za katero sem se boril. . ."
Bojanu se je zablestela solza v očeh, ko je zaslišal to genljivo povest. „ Oh, oče!" zakliče, „ kadar dorasem, bodem tudi jaz vojak, zakaj tudi jaz ljubim našo lepo domovino!"
„Da, ljubi Bojan!" odgovori oče ginjen ter pritisne sina na srce. „ Zapomni si pa, da ljubiš domovino tudi že s tem, če si dober in pošten!"
3*
58. Gostoljubnost.
Zmagoslavov oče je bil posestnik v Gorici. Njegov prijatelj v Ljubljani je imel sina Srečka, ki je bil Zmagoslavovih let. Tega je Zmagoslavov oče povabil, naj pride k njim v Gorico in naj ostane nekaj časa pri njih. Malo trenutkov, predno je prišel Srečko iz Ljubljane, poklical je oče Zmagoslava k sebi
ter mu ljubeznivo dejal: „Gostoljubnost zahteva od nas marsikaj dolžnostij. Ti, Zmago-slav, bodeš moral slovesno vzprejeti Srečka, ki pride še danes iz Ljubljane. Vedi, razža-liti ga ne smemo s tem, da bi ga hladno vzprejeli. Gledati bodeš moral, da bodeš ustrezal njegovim željam. Družbovati bodeš moral f tovarišu. Seveda, časih ga moraš tudi pustiti samega, da mu ne bodeš prenadležen in da lahko dela, kar se mu poljubi. Tudi
I jaz in mati bodeva skrbela zanj.
Namenila sva mu najlepšo sobo. Kuhali bodemo to, kar mu najbolj ugaja. Sploh je treba gledati, da bo Srečku pri nas prijetno." — Zdaj nekdo pozvoni. Zmagoslav gre odpirat. Ugledavši Srečka, seže mu prijazno v roko ter radosten vzklikne: „Dobro
Idošel, Srečko! Upam, da se pri nas ne bodeš dolgočasil in da se bodeva dobro imela!" To rekši odide z dečkom k roditeljem.
Ko se je Srečko vrnil iz Gorice v Ljubljano, pravil je doma, kako ljubeznivo so ga vzprejeli v Gorici in kako dobro se mu je godilo v hiši Zmagoslavovega očeta.
iT
59. Mala mama.
Emica je dobra deklica, ki zelo ljubi
malega brata. Kadar odhaja mati iz hiše, pravi Emici: „Idem z doma; pazi na bratca. Moraš mu biti mama."
In Emica sede k zibelki bratca Lojzka ter se ne gane, dokler se mati ne vrne. Če Lojzek joka, tolaži ga, dokler se ji ne nasmeje, če je zaspan, zapoje mu pesenco. Kadar pa zaspi, sedi Emica prav mirno, da ne bi ga vzbudila. Tudi mu prav na lahko brani muhe od obraza kakor prava mati. Oh, Emica je res dobra hčerka! Ko pa do-rase, bode gotovo dobra mama.
Bog jo blagoslovi!
m
60. Prvi šolski dan.
Tonček je bil jako živ deček. Najsi mu ni bilo še šest let, obljubili so bili ven-der gospod učitelj, da vzamejo Tončka v šolo. Tudi oče so želeli, da bi se Tonček naučil čitanja, pisanja in česa drugega koristnega. Nekega dne ga pražnje oblečejo, rekoč: »Tonček, zdaj, ko že razumeš to in ono, moraš v šolo. Bodi dober, slušaj, spoštuj gospoda učitelja, ljubi pa tudi tovariše, kakor da so tvoji bratje. Nekega dne spoznaš, koliko je vredno, če je človek hodil v šolo ter se je česa naučil."
Tonček je šel rad v šolo. In ta dan je bil zanj praznik. Učil se je dobro. Ko je dorasel, spominjal se je rad prvega šolskega dne. Blagoslavljal je očeta in gospoda učitelja. Res je lepo, če se kdo dobro izuči!
*
61. Slabo prebavljanje.
Petko je deček bled kakor smrt. Boleha, najsi je ves božji dan. Zakaj mu torej ni dobro in zakaj večkrat bljuje? Prav zato, ker zmerom je.
Poglejte pa njegovega bratca! Ta je redno, zdrav je in ima lica kakor kri in mleko!
Otroci, ne bodite požrešni, zakaj kdor preveč je, temu želodec ne prebavlja. Tisti pa, kateremu želodec ne prebavlja, ne more biti zdrav!
ae
62. Zeleni volk ali zelenec.
Ko je jed skuhana v bakreni posodi, treba je, da posodo dobro osnažimo in posušimo. Ako ne, naredi se v nji zelena skorja, ki se zove zeleni volk ali zelenec. Zeleni volk je hud strup. Ce ne verjamete, vprašajte Glažarjevega Mihca. Glažarjev Mihec

ni bil le neoprezen deč , ampak tudi požrešen, zelo požrešen. Imel je to razvado, da je polizal vsak krožnik, vsako skledo. Nekega dne so bili mati pozabili nekoliko mleka v bakreni ponvi. Mleko se je bilo že ohladilo, in naredil se je bil v ponvi zeleni volk. G-lažarjev Mihec najde tisto ponev ter takoj izpije mleko ter še vse ostanke poliže iz ponve. Toda skoro so ga napadle velike bolečine. Hudo je bljeval in toliko da ni umrl. Ta šola mu je koristila vsaj toliko, da odslej ni bil več tako požrešen.
63. Ne devajte vsake reči v usta!
Dora je imela navado, da je vsako reč devala v usta. Opominjali so jo zaradi tega. Tudi kaznovana je že bila; a poboljšala se le ni. Nekega dne so bili njena mati bolni. Zdravnik jim zapiše zdravilo. Dora najde steklenico z zdravilom. Tiho tiho jo prime, nagne k ustom ter izpije. Skoro potem se je lotijo grozne bolečine. Zvijala se je kakor črv, na katerega stopiš. Strašno izpreme-njen ji je bil obraz. Oči so ji bile izbuljene; na ustnicah pa se ji je nabirala zelena pena kakor strup.
Pokličejo zdravnika. Komaj jo ugleda,
zakliče: „Moj Bog, deklica je zastrupljena!" Tedaj je Dora izpovedala, da je popila nekoliko materinega zdravila. Tisto zdravilo pa je bil močan strup. Mislite si, kakšen strah je zavladal v hiši Dorinih roditeljev! Zdravnik je storil, kar je vedel in znal. Dajal je deklici zdravil proti strupu. Toda vse ni nič pomagalo. Ubožica je umrla v strašnih mukah.
In kaj bi rekli, če vam povem, da poznam več otrok, ki imajo tako razvado, da nosijo vse v usta, kar jim pride pod roko? Lani sem celo opazil, da je učenec pokušal tinto, ki je tudi silno nevarna! Otroci, čuvajte se!
64. Mora.
Bogomil je spal vedno zelo nemirno. Strašne sanje je imel. Večkrat se je vzbudil ves prestrašen. Kričal je, da so vsi v hiši vstali ter prišli gledat, kaj mu je. Oče in mati nista vedela, kaj je temu vzrok. Bila sta zaradi tega zelo žalostna. Nekateri bab-jeverci pa so trdili, da Bogomila ponoči tlači „mora" ali da ga nadleguje „vedomec."
Nekega dne povedo Bogomilovi roditelji o tem tudi zdravniku. Ta pa odgovori: „Poglejte, morda ima Bogomil navado, da leži
v postelji na levi strani. Vidite, to je slabo! Kadar spimo na levi strani, tišče jetra ob želodec. Spanje se moti, in tedaj nastajajo one strašne sanje."
In res je bilo tako! Odslej Bogomil spi na desni strani in nima več tistih nemirnih sanj.
iT
65. Zobje.
Človek, ki nina zob, gotovo ni lep. Pa kaj to! Niti zdrav ne more biti nihče, kdor nima zob; zakaj zobje nam rabijo za to, da do dobra prezvečujemo jedila. Želodec lahko prebavlja dobro prežvečena jedila. Čepa pridejo jedila neprezvečena v želodec, tedaj jih ta ne prebavlja, in to provzroča mnoge bolezni.
Da pa si ohranimo zobe, moramo jih skrbno čistiti. Ne smemo piti premrzle vode, sosebno ne takrat, če smo pojedli malo prej kaj gorkega. Tinica pa ni hotela razumeti tega. Mati so ji večkrat dejali: „ Tinica, čuvaj zobe, da se ne bodeš kesala!" Vse zastonj! Tinica jih ni poslušala! Kadarkoli je dobila kaj prav mrzle vode, izpila jo je kar brez premisleka. In če je zapadel sneg — hitro v usta ž njim!
Toda poglejte Tinico zdaj! Dasi je še
na pol otrok, ima le malo zob, in še ti so pokvarjeni! Vsi pravijo: „Tinica bi bila lepa deklica; toda zob nima, to jo kazi!" No, to bi se še prebilo. Pa Tinico muči zdaj še drugo zlo. Ubožica boleha, ker ne more prežvekovati jedij!
Otroci, čuvajte zob!
iT
66. Ne zaničujte prijateljev!
„Kaj ti je, Polde, da se jokaš", vprašajo mati svojega otroka. „Jokam se zato", odgovori Polde, ,,ker Jakec neče več priti k nam, da bi, se igrala. Prosil sem ga, a odgovoril mi je, da ne pride nikoli več!"
„Lepa tudi ta!" zavornejo ga mati. „Ali se pa ne spominjaš, kolikokrat si ga zaničeval? Kadar imaš dobrega prijatelja, glej, da si ga ohraniš; zakaj zastonj se jočeš po njem, ko si ga že izgubil!"
Otroci, ljubite male prijatelje ter jih ne zaničujte, ako nečete, da se vam ne bode godilo tako, kakor se godi zdaj Poldetu!
X
67. Na izprehodu.
Vinka so v šoli pohvalili, a oče so mu
5
zato darovali krono. Ves vesel gre zvečer z očetom s krono v žepu na izprehod. Srečata dečka vsega raztrganega iu bosega. Vodil je staro slepo ženo, ki je prosila miloščine. Vinko reče očetu: „Oče ali ste zadovoljni, da dam krono tema siromakoma? Gotovo sta lačna." — „Dobro, Vinko moj!" odgovore oče. „ Se veseli me to! Le daj jima krono;. Bog ti gotovo stotero povrne!"
Vinko steče proti nesrečnikoma, da jima krono ter nasmehoma zopet priskače k očetu. Oh, kako je bil zadovoljen in vesel svojega dejanja!
68. Umazana obleka.
Veselje je bilo gledati Angelo. Zmerom je bila snažna, umita in počesana. Če si jo hotel razžaliti, pa je bilo dovolj, da si ji nekoliko zamazal obleko. Kako se je tedaj jokala! Ako je zapazila na obleki le najmanjši madež, pa se ji je zdelo, da ga vidi ves svet in da se mu roga. Prav je ravnala, zakaj če je človek nečimeren, gizdav, je to slabo; a snažnost je lepa krepost.
In vender je toliko deklic, ljubkih in lepih deklic, ki ne ljubijo snage ter jih ni sram, da hodijo med ljudi umazane in nepo-česane!
Deklice, posnemajte Angelo! Bodite vedno snažne, in vsi vas bodo imeli radi!
36
69. Brusač.
Velika vročina poletnega popoldne. Z zvonika udari ura dve. Solnce žarko sije, da so vse ulice razbeljene.
Meščani so zaprli oboknice, da ne bi vroči solnčni žarki posijali v sobe. Nekateri sladko spe.
Zdaj se začuje s ceste glas: „ Brusač, brusač! Imate kaj brusiti: nože, škarje . . . no—že, škar--je !"
Ubog človek je brusač! In vender ne prosi milostinje, nego samo dela. Nihče ga ne kliče. Nekateri mu celo očitajo, da jih drami iz spanja!
Lovro začuje brusačev klic ter reče očetu: „Ali temu možu ni vroče?" — „Oh, seveda", odgovore oče, „toda gledati mora, da si kaj zasluži, ako ne, ob čem naj bi živel ? Ako ne bi hodil po ulicah ter ne klical, kako bi dobil kaj dela?"
V tem se brusač približa, a Lovro naprosi očeta, naj da ubogemu možu kaj zaslužka. Oče radi ustrežejo dobremu sinu.
5*
Blagoslovljeni otroci, katerim se smilijo ubožni trpini!
70. Ne zabite trpinov!
Bilo je neko noč pozimi. Neka dobra žena je bila doma v sobi ter se je grela s svojimi otroki pri ognji.
Sapa je hudo pihala ter zanašala snežinke ob zmrzlaokna. Iz kratka, bila je strašna noč. ,,Cujte, mati", izpregovori jeden otrok, „danes je res slaba noč! A mi smo, hvala Bogu, na varnem. Kako nam je prijetno tu pri gorki peči!"
Mati odvrnejo: „Oh, spomnite se, dragi otroci, kako slabo se godi njim, ki nimajo gorke peči kakor mi, na pr. pomorščakom na širokem morji! Zahvalimo Boga, da nam je dal tako dobro. Zajedno pa molimo za ubožčke, ki trpe, in za nje, ki so izpostavljeni tej vremenski nezgodi, temu metežu!"
Otroci obkolijo mater, sklenejo roke ter pomolijo. Gotovo jih je uslišal ljubi Bog, ker so molili tako iskreno.
Otroci, v sreči ne zabite trpinov!
71.	jVe bodite zmrzli!
Josip je bil zmrzel deček. Za noben denar se ne bi bil pozimi umil v mrzli vodi, kakor delajo drugi otroci. Kar mrzlica za je stresla, če je pozimi ugledal ubogega kme-tiškega dečka bosega!
Josip je tudi doma imel zmerom klobuk na glavi. Mati so imeli veliko opravila s trmastim dečkom, in kakšen nasledekje imelo vse to? Josip je bil zmerom bolan! če je le potegnila sapica, že se je prehladil: dobil je nahod, če je šel v cerkev ter se je moral odkriti, takoj je kašljal ali kihal. Iz šole se je vračal zmerom s kako nadlogo domov; zdaj so ga boleli zobje, zdaj grlo. Tako je zrasel bo-lehen in ni bil za nobeno rabo.
Otroci, ako hočete, da bodete čvrsti in zdravi, že zgodaj se privadite mraza in vetra! Umivajte si zmerom, tudi pozimi, obraz, vrat in prsi z mrzlo vodo, in kesali se ne bodete nikoli!
Jf
72.	Dobrosrčni Tonček.
Bilo je o južini. Tonček je sedel z očetom in materjo za mizo. Ko so bili uprav najboljše volje, je nekdo potrkal. Bil je ubog starček, ki
t
je dejal s tožnim glasom: r,Dajte mi za Boga, dajte mi malo kruha! lačen sem, nimam ga vinarja ter trepečem od mraza!" In resnično, ubogi starček je bil jako bled ter se je tresel po vsem telesi. Tonček ga steče pogledat ter ganjen zakliče: „Moj Bog, moj Bog, kako trepeče ubogi starček! Zakaj mu ne damo kaj južine? Zakaj ga ne pokličemo k peči ? Mi smo se dobro najedli, a ta ubogi starček je teše?"
Oče in mati se spogledata. Kdo bi bil mogel odreči dečku to, kar je zahteval ? Brž pokličejo starčka v sobo, da se ogreje pri peči; potem ga tudi nasitijo.
Blagoslovljeni bodite, otroci, ki imate srce za ubožčke!
73. Na kmetih.
Desimir je bil meščanski deček, ki se je vtikal v vsako reč. Vsem je zavidal ter ni bil nikoli zadovoljen in vender se ni imel pritoževati o čem. Zakaj njegovi roditelji so bili bogati in so živeli zelo dobro. Desimir ni nikoli ničesar pogrešal. Roditelji so skrbeli zanj, kakor bi bil grofič!
Neko nedeljo se odpeljejo vsi skupaj v bližnjo vas, kjer so imeli svojo hišo, da
bi prebili nekaj veselih nr v čvrstem zraku. Ko dospejo v vas in ko ugleda Desimir kmete, ki žive tako preprosto, vzklikne: ,,Kako lepo je pač živeti na kmetih! Kako mi ugaja to življenje! Oh, kako so ti ljudje srečni!" Ves božji dan je potem tako vzdihoval. Naposled so se oče tega vzdihovanja že naveličali in so nejevoljni vprašali Desimira: ,,No, ali bi rad tako živel, kakor žive ti kmetiški otroci?" — „0, rad, rad!" odgovori Desimir hitro. ,,Dobro; poskušal boš!" pristavijo oče, pokličejo najemnika ter reko: „Pustim vam Desimira tu za nekaj dnij. Pazite pa nanj! Živi naj prav tako kakor vaši sinovi! Ste li umeli? Prav tako kakor vaši sinovi, ne bolje, ne slabše! Delati mora vse, kar delajo vaši sinovi, dokler ne pridem ponj!"
Po teh besedah se odpeljejo Desimirovi roditelji. Drugi dan na vse zgodaj pokliče najemnik Desimira. Da mu platnene hlače, debelo okovane čevlje ter ga pošlje s svojim sinom vred ovce past. Pomislite: Desimir, ki je doslej živel kakor grof, ki je bil zmerom snažno in lepo oblečen, on je moral zdaj pasti ovce! Iz prva je še šlo. A toliko da je tekel nekolikokrat za živalimi po pečinah, pa se je utrudil. Tožil je, toda zastonj! Zdaj je bil daleč od doma. Moral se je klatiti po hribih do poldne. Opoldne pa je do-
bil za južino kos črnega kruha in malo vode.
Zvečer se je vrnil domov bolj mrtev nego živ. Dali so mu nekaj slabo zabeljenih žgancev in potem — spat! Drugo jutro, ko ga pridejo budit, odgovori: „Ne morem vstati!" Toda najemnik zakriči nanj: „Nič izgovora! Po konci! Tu je treba delati!" —
Hočeš — nočeš, moral je vstati! In zopet je moral pasti ovce ter jih loviti po strmih pečinah. Solnce pa ga je žgalo v hrbet, da je bilo gorje. Tako je šlo do večera.
Ko je tako prebil nekaj dnij, začel je jokati in obupovati. Ni kazalo drugega kakor naprositi očeta, da so prišli ponj. Tako je De-simir spoznal, da je doma bolje. Odslej je
bil mnogo pametnejši.
&
74. Nedeljski denar.
Štefan je bil mizar. Delal je prav pridno od zore do mraka. Tako je služil dovolj, da je živil sebe, ženo in dva sina. Ta dva sta bila še dečka. Oče so ju imeli v delavnici, da bi se izučila njih rokodelstva. Sleharno nedeljo so dali vsakemu desetico. Delali so pa to zato, da bi dečkoma obudili veselje do dela ter bi ju privadili varčevanja. Peter
tako se je imenoval starejši deček — je shranil vsako desetico v svojo pušico. Mlajši, Frančišek, pa se je hodil s tovariši veselit ali pa denar zaigravat.
Prigodi se, da mojster Štefan zboli. Bog, da je imel nekaj prihranjenih novcev, ob katerih je zdaj živel. Toda ta zaloga je skoro pošla. Njegova žena se potoži otrokoma: „Oče so silno bolni; treba jim je skrbnev postrežbe; a niti vinarja ni več pri hiši. Ce nam ne pomore Bog, slabo nam pojde!"
Peter odgovori: „Ne žalujte, mati; jaz imam še vse svoje nedeljske desetice prihranjene. Počakajte nekoliko, skoro jih prinesem!" Ko to izgovori, hitro odide. A čez nekaj časa se vrne in izroči materi prihranjene novce. Ganjeni ga mati poljubijo, rekoč: »Blagoslovljen bodi!" Nato se obrnejo k Frančišku ter vprašajo: „Kaj pa ti, Frančišek, imaš li tudi ti kaj novcev ?"
Frančišek, ki ni imel niti vinarja, se je ' zardel ter je osramočen povesil oči. Očitno mu je bilo žal, da je zapravil denar ter ni mogel očetu in materi pomagati v njiju siromaštvu.
75. Ne nosite žerjavice v spalnico.
Stojana je bila zmrzla. Ko je pozimi
hodila spat, pa so ji morali vselej prinesti v spalnico žerjavnico,1) polno žarečega oglja. Ubožica ni vedela, da žareče oglje kvari zrak ter zavira dihanje, sosebno če je spalnica popolnoma zaprta.
Stojana je imela spalnična vrata odprta, a vender ji je bilo vsako jutro, ko se je vzbudila, jako slabo, ne da bi bila vedela, zakaj.
Nekega večera, ko jo je bolj zeblo nego po navadi, zaprla je spalnična vrata ter se spravila v posteljo. K sreči so imeli Sto-janina mati navado, da se vsak večer, predno so odšli spat, pogledali v Stojanino spalnico, ali deklica že spi. Tako je bilo tudi ta večer. Stopivši v sobo, hitro začutijo slabi, omamni vzduh. Hitro odpro vrata. Bil je skrajni čas, zakaj Stojana se že ni več zavedala. . . Da niso prišli mati o pravem času ter odprli vrat, zadušila bi se bila.
Deklica se je polagoma zopet zavedela; a odslej ni več trpela žerjavice v spalnici. In prav je bilo tako, zakaj bila je zdravejša.
X
76. Beseda sladka, domovina!
„Kaj je — domovina?" vpraša deček svojega deda. Starček si posadi vnučka na
') Žerjavnica = posoda, v katero devljemo žareče oglje.
koleno ter izpregovori: „Dragi moj, premajhen se mi zdiš, da bi še razumel to sladko besedo! Domovina je vse to, kar je okolo tebe! Ta lepa polja, katera vidiš; to sinje nebo, ki se razpenja nad tabo; to zlato solnce, ki dela naša polja krasna in rodovitna; zrak, ki ga dihaš vase; otroci, ki govore isti jezik kakor ti; cerkev, kamor te vodijo mati, da moliš ljubega Boga; vrt, kamor se hodiš veselit in rožic trgat: — povej, ali ti niso vse te stvari drage, kakor sta ti draga oče in mati?" — „Da, da, ljubi ded!" odgovori vnuček. — „No, vidiš! Ako bi vsem tem lepim rečem skupaj dal jedno ime, rekel bi: domovina! Pomni: Avstrija je naša skupna domovina!" — „Oh, kako lepa reč je ven-der domovina!" vzklikne deček veselo. „Da, lepa reč je domovina!" primetne starček ginjen. „Tisočkrat bodi blagoslovljena ta zemlja, na kateri so živeli že davni naši očetje! Prosi Boga, da bi ohranil našo domovino vedno srečno in mogočno!"
Beseda sladka, domovina,
Ne prideš več mi iz spomina,
Kot živa iskra v srci tliš,
Ljubezen k sebi mi budiš!
ŠP
77. Vojaki.
Mali Frančišek je bil jako boječ deček. Bal se je celo vojakov. Kadar je srečal vojaka, stisnil se je k očetu ter se tresel.
Frančišek je bil pač brezpameten. Pomislil ni, da so vojaki mladeniči kakor drugi in da smo jih celo dolžni ljubiti. Ubogi mladeniči! Gredo z doma od roditeljev. Njih življenje je jako naporno. Žrtvujejo se, da branijo naše dežele, imovino našo!
In ko nas zadene nesreča, kdo nam pomaga, če ne vojaki? Večkrat smo že videli vojake pri delu, če so po obilnem deževji reke prestopile bregove ter poplavile deželo. Koliko hiš je pokrila voda! Koliko družin je bilo v veliki nevarnosti, da se v vodi ne potope! In kdo je prihitel nesrečnikom na pomoč? Vojaki! In gorje, da niso pomagali vojaki! Bog ve, koliko ljudij bi se bilo po-gubilo! Brdki vojaški mladeniči pa so poska-kali v vodo, odpravljali nevarnosti, objemali nesrečnike ter jih prenašali iz vode! In koliko vojakov je utonilo pri tem požrto-valnem delu!
Če nastane požar, kdo je, ki se vrže v plamen, da potegne na dan one nesrečnike, kateri bi sicer zgoreli? Zopet vojaki! Vojaki stavijo v nevarnost svoje življenje, da rešijo
nesrečnike! Spominjam se mladega vojaka, ki se je mnogo trudil, da je otel majhno deklico iz ognja. Že do polovice dogorelo obleko si je raztrgal s telesa ter skočil v ogenj po otroka. Pri tem si je osmodil lase. Toliko da ni umrl. A vender ni odjenjal, dokler ni prinesel otroka iz ognja ter ga položil v naročaj obupaj oče materi!
Otroci, ljubite vojake, zakaj vojaki so naši branitelji in rešitelji. Vojaki so prvi, ki tvegajo življenje nam v prid! Kako brez-pameten je bil pač mali Frančišek, da se je tako bal vojakov!
78. Koliko vzmorejo materine besede.
Mladenič je moral k vojakom. Biti vojakom, nam je dolžnost, katero imamo proti domovini, zakaj domovino je treba braniti sovražnikov. Mladenič, o katerem vam pripovedujem, je jako ljubil svojo mater. Lahko si torej mislite, kako težko se je ločil od hiše. Prišel je dan ločitve. Treba je bilo x potrpeti in se osrčiti. Vrla žena si obriše solze iz očij in se ohrabri. Dasi jako žalostna, vender objame sina, rekoč: »Pojdi, dragi sin, pojdi v imeni božjem! Bodi mož ter se spominjaj matere!" Jokaje je sin odšel. A
tiste besede „Bodi mož in spominjaj se matere" so se mu tako vtisnile v srce, da jih ni pozabil nikdar! Spominjaje se matere, je vedno pazil, da ne bi storil kaj takega, kar bi utegnilo užaliti mater. Res je bil mož, umen človek. Veliko vzmorejo materine besede!
79. Peške.
Stanislavi so bila kaj všeč jederca. Ko je pojedla breskev ali marelico, shranila je peške. Potem jih je stolkla ter jederca pojedla. Nekega dne si je bila nabrala mnogo pešek. Stolče jih ter poje vsa jederca.
Stanislava ni vedela, da imajo taka jederca v sebi kislino, ki je — strup! Seveda jedno samo jederce ne napravi škode. A kdor bi jih pojedel več, lahko mu škodujejo. Tako se je zgodilo tudi Stanislavi. Strašno jo je bolel želodec; zelo je trpela.
Nihče ni vedel, odkod izvirajo nje bolečine. Toda vprašuje so zvedeli roditelji, kaj je snedla. Pokličejo zdravnika ter mu povedo, da se je Stanislava najedla jederc. Zdravnik takoj pove, da le od onih zaužitih jederc izvirajo Stanislavine bolečine. Od tega dne pa Stanislava ni več marala jederc.
80. Telovadba.
Branko je hodil v šolo; a telovadbe ni [maral, ker je bil lenoben. Ni vedel, da je telovadba koristna; zakaj pri nji se človek giblje, a gibanje je zdravje. Moč dobimo uprav s telesnimi vajami. Le poglejte kmete! Ti se mnogo gibljejo in trudijo ves božji dan. Zato so pa tudi mnogo močnejši od mestnih gospodičev, ki žive kakor v bombaži! Branko tega ni hotel verjeti. A kesal se je. Ko je dorasel, bil je šibak in vedno bolehen. Ce se je le kaj malega spotil, že je dobil nahod. Ce je deževalo, ni smel izpod strehe, ker bi bil dobil mrzlico. Naj je popihal le vetriček, že se je bilo bati za njegovo zdravje. Živel je tako, kakor bi bil slabotna, razvajena eenska. Njegovi tovariši, ki se niso bali telovadbe, pa so vzrasli lepi in močni, da jih je bilo prijetno gledati. Bili so zdravi in {veseli. Otroci,*»e,/boj±e se telovadbe!
r „ mvin^ SIAVA^
81. Hrana.
„Zakaj dajete ubogajme onemu možu? Mi ne vidite, kako je len? Glejte ga no, tako težko hodi. Skoro da se neče premikati!" Tako je dejal Rudolf očetu. Oče pa ;a zavrnejo: „Ta siromak nima kruha, da
bi se nasitil. Da ima dovolj hrane, ne bi bil počasen v hoji! Veruj mi, da bi tedaj hodil hitro kakor ti! Tudi bi govoril jasno in glasno! Hrane nima, in to ga tako tare! Ti, Rudolf, bi bil še slabši od tega siromaka, da nimaš zadosti hrane! Si li že videl parni stroj? Dokler devlješ vanj drva, deluje. Ko pa ni več drv in ko ogenj ugasne, obstoji tudi stroj. Taka je z našim telesom! Če mu daješ dovolj hrane, ima moč in deluje. Brez hrane pa se telo poleni kakor stroj brez ognja. Poskusi dajati onemu beraču dovolj hrane, in skoro se bode popravil. 0-krepčal se bo, čvrsto bo hodil in delal. Ali si razumel?"
iT
82. Ne spite pod milim nebom!
Božidar se je nekega poletnega večera prikradel na vrt. Tam je legel ter zaspal. Mati, to zvedevši, so ga stekli hitro budit. Okregali so ga ter ga poučili, da mokrotni ponočni zrak škodi. Božidar tega ni verjel. Ko je bilo nekega večera zopet nekaj ljudij pri Božidarjevih roditeljih in se mati niso utegnili geniti iz sobe, takoj je Božidar zopet smuknil na vrt. Zleknil se je v travo ter zaspal.
A kaj se zgodi? Večerna mokrota je kodovala njegovim očem. Toliko da ni oslepel.
Tedaj je bil šele prepričan, da so mati >rav govorili! Jokal je in je trpel več mesecev.
m
83. Ljudski vrt.
„ Zakaj zapirajo ljudski vrt že tako zgo-laj in zakaj nam ni dovoljeno, da bi se tudi po-toči igrali na njem?" Tako vpraša Ivko očeta, ržaškega meščana, gredoč z vrta domov. )če odgovore: „Podnevi je lepo in zdravo »ivati v senci dreves in drugih rastlin. Zakaj astline s pomočjo svetlobe potezajo vase ieko sestavino, ki je v zraku in se imenuje ■gljikova kislina. Ta ogljikova kislina je rast-inam koristna, ker jim je hrana; živalim a človeku pa je škodljiva, ker jih duši. Mi edno dihamo ogljikovo kislino iz sebe. Da se 3 preveč ne nabere v naravi, zato nam rast-ine čistijo zrak, katerega dihamo iz sebe, ker gljikovo kislino porabljajo zase. Ponoči pa emu ni tako, zakaj brez solnčne svetlobe astline ne morejo čistiti izdihanega našega raka! Celo izparivajo, izločujejo ogljikovo :islino. Zato pa je zrak, katerega dihamo on oči pod rastlinami, škodljiv našemu dravju. Ti, Ivko, si še majhen. Ne umeješ še eh rečij. Ravnati se moraš po odraslih,
omikanih ljudeh ; zakaj ti že vedo, kaj je v našo korist in kaj ne."
84. Korist svetlobe.
Grozdana je imela lonec, v katerem so rasle rože. Toda ker ga je imela zmerom le v sobi, se niso rože lepo razvijale.
„Zakaj ne uspeva moja rastlina tako lepo kakor druge?" vprašala je mater. „Da hi le videli, mati, kako lepe so rože, katere ima gospodičina učiteljica na vrtu!"
Mati odgovore: „'Tvoje rože zato ne uspevajo, ker tudi rastline dihajo; potrebujejo svetlobe kakor mi. Poglej one rudarje, ki delajo zmerom v podzemeljskih rovih, kamor ves dan ne posije l,j.ubo božje solnce, oh, kako so bledi in bolehni!
In nisi li še nikdar videla onih ubogih otrok, j ki stanujejo po pritličnih izbah, kamor le malokdaj prisveti ljubo solnce? Kako slabi so videti! Vidiš,i tako je tudi z rastlinami! Vzemi lonec in postavi ga na svetlobo! Videla boš, da roža vzraste in se razcvete. Prav tako: Rudar naj zapusti podzemeljski rov, pa naj gre na deželo, na katero ljubo solnčece rsiplje svoje žarke! Videla boš, da bode skoro krepak
in cvetočih lic kakor roža!"
*
85. Vlažni zrak.
„Zakaj ni danes mačka tako dobre volje kakor sicer? Poglejte, kako zaspano sedi na stolici in miži, kakor bi hotela spati!" Tako je vprašal Cvetko očeta. „Dragi Cvetko, to je zato, ker je danes vlažen .
dan. Vlažen zrak zavira dihanje. Zato tudi mačka ni tako vesela in skočna kakor druge dni. Ali nisi veselejši in ali ne dišeš prosteje, kadar je zrak čist in suh? In če že žival trpi v vlažnem zraku, koliko morajo trpeti oni nesrečni ljudje, ki prebivajo po zatohlih, mokrotnih krajih?"
Gita se, da so otroci vratarjev na Angleškem jako bledi in želvasti.1) Zakaj angleški vratarji imajo stanovanja v pritličji na mokrotnih in temačnih krajih.
86. Zračite sobe!
Marija je bila nekoliko zmrzla deklica. Pozimi se je zapirala v sobico. Nikakor ni bila zadovoljna, da bi odpirala okna, ker se je bala, da se soba tako preveč ne razmrazi. Ljubila je cvetice ter imela cele šopke na mizi. Bila je tudi sladkosnedna. Zato je imela v sobi raznovrstnega sadja, katero je polagoma uživala. Če je zjutraj vstala in se umivala, ni ji bilo dobro. Zdelo se ji je, kakor bi jo tiščal venec ob delo. Bila je tako slabotna, slabovoljna in na pol bolna! Mati so časih mislili, da je Mariji škodila ta ali ona jed, katero je imela prejšnji večer za večerjo. Časih so zopet mislili, da ji je škodil kozarec vina, ki ga je popila. Zatekali so se k zdravniku po zdravila; toda vse ni nič pomagalo!
Nekega jutra pa pride zdravnik sam k Mariji na dom. Deklica je bila ravnokar vstala, ko je stopil v njeno spalnico. Ustavi se na pragu ter zakliče: „Za Boga, ali ne čutite, kako slab duh je v tej spalnici? Ni čuda, če človek oboli, ko mora dihati tako nezdrav zrak!"
«) Želvast je človek, kateremu se n. pr. na vratu na-rede bezgavke, iz katerih mu teče gnoj.
In res je bil strašno pokvarjen zrak v Marijini spalnici! Dišalo je po ugasli luči, po sadji, po cveticah, po potu. Ni bilo mogoče dihati. Zdravnik je dal odpreti okna. Ukazal je, naj jih odpira vsako jutro, da se spalnica prezrači. Tudi je dal odnesti cvetice in sadje iz spalnice.
Od tega dne Marija ni več potrebovala zdravnika. Ni je več bolela glava. Bila je zdrava kakor riba v vodi.
87. Veter.
Bilo je nekega jutra aprila meseca. Miroslava so oče spremljali v šolo. Ker je pihal hud veter, držal se je Miroslav z jedno roko klobuk na glavi, z drugo roko pa se je trdno oprijemal očeta. Bal se je, da bi ga veter ne podrl. „Kaj pa je veter, to bi rad vedel!" vzklikne spotoma. Oče odgovore: „Nič drugega nego zrak, ki prehaja od strani do strani! Seveda ne vidiš zraka, ker nima barve. Toda vedi: Zrak je venderle telo. Če ga ne vidiš, pa ga čutiš! Glej, če bi te ne držal, pa bi te zrak vrgel na tla!" — „In čemu je ta veter?" vpraša deček. — „Jako je koristen", pouče ga oče. „Brez vetra bi zmerom dihali jednak zrak, kar ne bi bilo dobro. Veter odnaša slabe hlapove, kateri se vzdi-gujejo iz gnojišč in nezdravih krajev. Veter čisti zrak, ki ga dihamo. Zdaj ga hladi, zdaj zopet greje. Časih prinaša veter sušo, časih vlažnost in dež, ki je potreben rastlinam. Brez vetra bi ostala zemlja tam, kjer je suha, zmerom suha; a kjer je močvirnata, bila bi vedno močvirnata. Veter deli vsem po potrebi: zdaj hlad, zdaj gorkoto. To je prav potrebno za naše življenje in za življenje živalij. Torej vidiš, da veter ni nekoristen! In naposled pomisli:
Kako bi se brez vetra premikale jadreniee? Kadar ne piha veter, obstanejo ubogi mornarji sredi širega morja. Ne morejo ni naprej ni nazaj. Kako veseli j so, ko opazijo, da zopet vstaja veter!
Ti, Miroslav, si še majhen in morda ne ume-; ješ do dobra, kar ti pripovedujem. Ko doraseš, učil i se bodeš o mnogih lepih rečeh, katere sedaj sicer vidiš, a jih še ne ceniš po vrednosti!"
88. Zrak na kmetih.
Dušan se je čudil, da so kmetje skoro zmerom bolj rdeči in močnejši od meščanov. Oče pa mu reko: „Kmetje so močnejši, ker mnogo hodijo in ker opravljajo naporna dela. Pregibanje in delo pa čvrstita telo. Zdravejši pa so zategadelj, ker je zrak na kmetih boljši, čistejši od onega po velikih mestih. Na kmetih je dosti drevja, a drevesa čistijo zrak. Ulice na kmetih pa niso tako ozke in zadušne kakor one po mestih. Po mestih živi tudi mnogo več ljudij. Porabijo z dihanjem torej tudi več dobrega zraka. In škodljive pare, ki izhajajo po mestih iz različnih smetišč, stranišč? In različni parni stroji tolikih in tolikih tvornic? In dimniki ? Vidiš, vse to po mestih kvari zrak. Je li torej čudno, če se na kmetih bolje živi nego v mestu? Na kmetih je zrak dosti prostejši. Ljudstva je tam mnogo menj; vetrovi prosto pihajo ter čistijo zrak. Zakaj meniš, da se seli toliko bogatih družin iz mesta poleti na kmete? Pač le zato, da dihajo čist zrak ter si s tem utrjujejo zdravje!"
JT
89. Pregibanje.
Če pogledaš svojo kožo, opaziš na nji prepolno
luknjic. Zdi se ti, kakor bi videl tkanino drobnega sita za moko. Te luknjice se imenujejo znojnice in so jako koristne. Po teh luknjicah prihaja pot, in po njih izločujemo iz telesa vse, kar bi nam utegnilo škodovati, če bi ostala v telesi. Toda če se ne pre-gibljemo in ni gorkote, pa se ne potimo in ne vrši se izparivanje. Tisti ljudje, ki žive po vlažnih krajih iu se ne gibljejo, so bledi in bolehni.
Dobroslav živi na kmetih, skače, teka pod milim nebom, da pripeka solnce nanj. Pa ga poglejte, kakšen je! Res, nekoliko je zagorel; a vender je zdrav in čvrst, zakaj vedeti morate, da gibanje in čisti zrak zelo ugajata našemu zdravju!
iT
90. Snaga.
Ali ste videli, kako so grdi oni dečki, ker si ne umivajo obraza in rok ? Niti niso podobni ljudem; kar gnusno jih je gledati! Skoro zmerom imajo bolne oči; rumeni so kakor vosek. Drugače tudi ne more biti; zakaj nesnaga, katero imajo na koži, brani potu, da ne more iz znojnic. Tako se izparivanje ovira. Zaradi tega so ti dečki bolni in grdi. Človek mora biti snažen! Umivati se mora vsak dan in o vsakem letnem času, ako želi biti zdrav. Lenobi se ne smemo udajati. — Maško se boji mraza. U-miva si obraz z gorko vodo. Kaj se zgodi? Ko pozimi zjutraj odhaja v šolo, drži se jako zmrzlo. Rame vzdiguje, da mu uiti ne vidiš vratu. Podoben je grba-stemu starčku ! Nadleguje ga več n nahod. Gorkavoda kožo slabi ter provzroča, da se pogrdi in nagubanči. Ako bi se Maško ne bal mrzle vode, bil bi rdeč in zdrav, kakor so drugi otroci, ki se radi vsak dan umivajo z mrzlo vodo in se ne boje mraza. s

91. Bela oblačila.
..Zakaj nosimo poleti bolj bela oblačila?" vpra-[ ša Tehornil očeta. Oče odgovore: „Zato, ker bela barva ne srka gorkote vase." — ,,A kaj se to pravi: | Ne srka gorkote vase?" zopet popraša Tehomil. — „Moj Bog, koliko me vprašuješ! Majhen si še in kako bi že umel take reči!" — ,,Le povejte, oče; [ to bi tako rad vedel!" — ,.No, pa bodi!" pravijo oče. ,,Kadar pravimo, da bela barva ne srka gorkote vase, hočemo reči, da ne vzprejemlje gorkote, ampak da jo še odbija. In resnično: Obleci si ; črno obleko, in mnogo ti bode gorkeje. Natakni bele rokavice, pa ti bode v njih hladneje, nego če : si natakneš črne. Ali si že kdaj videl ledenico? Ledenica je nizka klet, kjer poleti hranimo led. Toda led se od vročine raztaja in zopet izpremeni v vodo. Da se pa to ne zgodi, pokrijejo ledenice od zunaj z apnom, ki je, kakor veš, belo. Kakor sem ti rekel, bele reči odbijajo gorkoto, in tako ostane tudi ledenica hladna."
92. Kostanj.
Anica je v kuhinji na ognjišči pekla kostanj v ponvi. Zdaj pa zdaj je vstala ter pogledala, ali je kostanj že pečen. Zdajci se razpoči jeden kostapj. Ko zasliši Anica nenadni pok, se močno prestraši. Ponev se prevrne, a deklica zakriči, kolikor ji grlo da.
„Zahvali Boga", izpregovore mati, stopivši v kuhinjo, ,,da ti kostanj ni ranil očij! Kostanj ima v sebi plin (zrak). Ta zrak se ob vročini širi ter sili na dan. Ker pa zaradi lupine ne dobi izhoda, razžene lapino z velikim pokom. Da pa more ta zrak kje
na dan in nam kostanj ne poka, razrežemo kostanj, predno ga začnemo peči."
93. Zemlja se vrti.
„Pravijo, da se zemlja vrti. Toda če bi se vrtela, morali bito videti!" Tako je dejal Brajan gospodu učitelju. „Meni se zdi, da se vrti pač solnce; saj se nam skrije vsak večer za goro!"
Gospod učitelj se nasmehnejo ter pouče Bra-jana tako: „Dragi Brajan, nam se zdi, da se solnee premika. Toda to je zmota. Kaj si opazil, ko si se peljal na vozu ali še bolje po železnici? Kaj ne da, malo si se takrat, zavedal, da se voz premika. Nasprotno se ti je pa zdelo, da drevesa, hiše in vasi hite mimo tebe! In vender se ne premikajo niti drevesa, niti hiše, niti vasi. Pač pa se premika voz, na katerem sedimo! Prav taka je s solncem! Nam se le zdi, da se premika; v resnici pa se vrti le zemlja."
94. Pes.
Pes je pametna žival, zvest in zelo udan gospodarju. Pes je človekov najboljši prijatelj. Če ga gospodar kdaj kaznuje ali udari, ni kar nič hud, ni razžaljen kakor nekateri poredni otroci, kadar na njih životu zapoje očetova ali materina leskovka! Pohlevno se privije gospodarju in kakor v spravo mu liže roko, s katero ga je tepel! Pes je dober čuvaj, zanesljiv in zvest vratar. Brani ovce; zanje se zaganja v krvavi boj z volkovi in drugimi zvermi.
Sv. Bernard je visoka gora. Ondot je jako nevarno potovati, ker pogostoma zapade silen sneg. Ali
glejte, v samostanu na Sv. Bernardu so imeli izučene pse, ki so bili potnikom kažipotje ali vodniki. Če seje potniku prigodila nesreča, da ga je zasul sneg, pa so ga bernardinski psi izkopali iz snega in oteli gotove smrti! Kje je človek, ki ne bi poznal pasje zvestobe? Pes spremlja gospodarja, kamorkoli gre; zanj trpi, brani ga, zanj gre celo v smrt!
V nekem mestu je umrl gospod. Ko so ga po-grebci nesli na pokopališče, stopal je pes za krsto. Mnogo truda je bilo, predno so ga odpodili s pokopališča. Dan kesneje vidi grobar, da je zemlja •razkopana uprav na grobu onega gospoda, ki so ga pokopali včeraj. Stopi bliže in ugleda na grobu psa, ki so ga včeraj spodili s pokopališča! Zvesta žival si je bila izkopala na grobu luknjo in je ždela v nji. Grobar poskuša psa prepoditi. A videč, da je zastonj njegov trud, reče ganjen: „Uboga žival! Poginiti hoče na gospodarjevem grobu!"
Takoj naznani to gospodarjevi rodbini. Domačini so prišli po psa ter ga odgnali domov. A bil je zmerom žalosten, ni hotel jesti. V malo dnevih je poginil! Oh, kje je človek, ki bi bil gospodarju udan tako zvesto kakor ta pes? In vender požnam otroke, ki pse mučijo, tepejo, lučajo s kameni! Sram jih bodi!
95. Konj.
Konj je lepa, plemenita žival. Lahko nam je za vzgled zvestobe in udanosti. Da, ljubi otroci, tudi živali so nam lahko za vzgled. Časih so mnogo u-danejše in mnogo pokornejše od otrok, ki ne uganjajo drugega kakor sitnosti. Konj je velik in jako močan. Gotovo bi ga ne bilo strah človeka, ko bi
le hotel. Toda rajši se odreka prostosti, da le koristi gospodarju. Rad stori vse, kar mu ukažeš. Pripravljen je tudi poginiti za gospodarja. Konj potuje ponoči in podnevi. Vsaki nevarnosti se upira. Izkazanih dobrot se spominja bolj nego marsikateri človek.
Poznal sem gospoda, ki je prodal svojega konja. Toda novi gospodar ni ravnal ž njim tako dobro kakor prejšnji. Nekega dne, ko je bil hlev slučajno odprt, trudil se je konj toliko, da je raztrgal vrv, ob katero je bil pripet. Takoj zbeži iz hleva. In kam li, kaj mislite? Naravnost k staremu gospodarju! Tu začne rezgetati, dokler ga stari gospodar ne opazi. Mož ga nato pogladi, zopet odkupi ter odslej za zmerom pridrži za svojega. Prav je storil; zakaj zvestobi — plačilo!
96. Kukavica.
Bilo je nekega večera poleti. Vinko zasliši na izprehodu z očetom iz gozda glas: „Kuku ! Kuku!" — ,,Kaj je to?" vpraša očeta. „To je ptica", odgovore oče. „Zove se kukavica prav zato, ker zmerom ponavlja svoj „Kuku! Kuku!" Ker zmerom imenuje svoje ime, pravijo, da se ji druge ptice rogajo; češ, da vedno hvali samo sebe. Kdor hvali samega sebe, ne ravna modro!
Pa kukavica ima še drugo grdo navado. Tako je lena in nemarna, da niti neče sedeti na svojih jajcih! Zato jih polaga v gnezdo drugim ptičem. Ti jih izvale. Ko pridejo male kukavice na svet, vrinejo se pod trebuh drugim ptičicam, kateri so v gnezdu. Zadenejo jih na hrbet ter povlečejo do kraja gnezda. Drugo za drugo potem potisnejo iz gnezda, a gnezdo si osvoje same. Kaj se ti zdi, Vinko, ni
li to velika nehvaležnost? Toda vedi, vse ptice zaničujejo kukavico. Istotako bi te tudi ljudje zaničevali, ako bi bil nehvaležen in bahav! Pazi torej, Vinko, pazi!"
iT
97. Lastovke.
Lastovke so ptice selivke, zakaj pri nas ostanejo le v gorkih mesecih. K nam pridejo spomladi; jeseni, ko se bliža mraz, odlete zopet od nas v gor-kejše kraje. Lastovke namreč ne morejo trpeti mraza. Predno odlete, zbero se na morskih bregovih. Potem se vzdignejo ter se skupno odpravijo preko morja. Lastovke so zelo ljubke ptice. Kakor bi imele pamet, pripravljajo se kaj dobro na pot. Dobro prej jedo, da se opitajo. Zakaj tolšča hrani in brani drob. Tako lože prebijejo potovanje. Gorje jim, če bi se prej ne opitale! Kako bi toliko časa stradale ter prebile vse težave!
Lastovke ravnajo bolje nego mnogi otroci, ki ničesar ne premislijo ter ne znajo drugega kakor se razveseljevati.
In kako spretno si lastovke stavijo gnezda! Ko se spomladi vrnejo k nam, poiščejo si stara gnezda. Dasi so bile odletele v daljne, daljne kraje, ni se bati, da bi izgrešile pot do starih gnezd!
V Paviji na Laškem je bilo lastavičje gnezdo. Iz njega so za poskušnjo vzeli stara ter ju odnesli v laško mesto Milan. Tu so ju šele izpustili. V trinajstih minutah sta stara zopet priletela v prejšnje gnezdo k mladičem!
&
98.	Kanarček.
Kanarček je ljubezniv ptič. Zove se zato tako, ker je tuj ptič, ki je prišel k nam s kanarskih otokov v Afriki. Ti so lepi, polni temnih gozdov, v katerih veselo pojo kanarčki. Kanarčki, pa, katere imamo mi, prišli so na svet pri nas. Na Tirolskem, na Harci (na Nemškem) in drugod jih na pr. vzre-jajo v večjem številu. Zato so pri nas že čisto udomačeni. Kanarček je odličen pevec. Navadi se pes-mij, katere sliši, in jih ponavlja. Krotak je že tako, da se razveseli in začne peti, če sliši, da se ljudje pogovarjajo. Kolikor mu le grlo da, poje in poje pesmi, katere je slišal ali katerih so ga naučili. Kanarček pozna ljudi, kateri ga ljubijo; odzivlje se jim, če ga kličejo. Če mu dado kaj živeža, vzame ga jim s kljunom iz rok. Kdo ne bi ljubil tega ljubeznivega ptiča? Tako ljubimo tudi one dobre otroke, ki so zmerom veseli ter niso trmasti.
m
99.	Mravlje.
Kdo ne pozna mravelj ? Bog ve, kolikokrat vas je veselilo, če sfe jih nadlegovali. Toda tedaj ste ravnali le slabo; zakaj mravlje so nedolžne in pridne živalce, prav kakor čebele! Tudi med njimi so samci in samice. Mravlje, ki nimajo kril, imenujemo delavke. Mravlje žive ali v zemlji ali pa v drevesnih deblih. Delavke napravljajo v mravljiščih poti ter delajo jako umno. Pozimi mravlje otrpnejo. Ali si, ljubi otrok, že kdaj poleti opazoval delajoče mravlje? Koliko se trudijo! Kolikokrat nese mravlja zrno ali mrtvo žuželko, ki je večja od nje! Toda ne odneha. Toliko časa vlači in vlači zrno ali žuželko, dokler je ne
privleče v mravljišče. In če ne bi vzmogla jedna sama, poklice še jedno, dve ali več tovarišic na pomoč! Tudi mravlje imajo svoje vojske; a to takrat, kadar jih pridejo nadlegovat tuje mravlje. Premagane mravlje potem obsodijo. Časih ujamejo mravlje tudi majhne žuželke. Rede jih v svojo korist, kakor n. pr. mi doma redimo krave, da nam dajo mleko. Mravlje pa ujetim žuželkam pijo sladki sok. Kakor čebele, tako so tudi mravlje vzgled pridnosti. Otroci, posnemajte jih!
100. Zadnja povest.
„Mati, mati, prečitala sem vse, vse!" zakliče mala Ljudmila, objemši mater. — „Kaj vse?" vprašajo mati. — „No vseh Sto beril za otroke!" — ,,A tako? No, pa mi povej jedno samo povest iz te knjižice!" — „Ne spominjam se, mati!" — ,,Povej vsaj, kaj si se naučila, ko si prečitala to knjižico?" — „0, naučila sem se mnogo rečjj; a če bi imela zdaj kaj povedati, ne bi vedela...!" — „Vidiš hčerka moja! Tako se godi otrokom, ki čitajo prehitro! Da ti bode čitanje resnično kaj koristilo, čitaj počasi, premisli vse, kar čitaš! Čitajoč se uči! Le tako bodo imele knjige tudi zate kaj koristi!" — „Čitala bodem po jedno berilo na dan, a zvečer ti povem, kaj sem čitala; ali si zadovoljna?" — „Da, ljuba Ljudmila. Tako je prav!" — To rekši mati goreče poljubijo Ljudmilo.
Gosp. Janko Leban se je med tiskom te knjige preseli) kot nadučitelj na Trebelno pri Mokronogu.
1. Bog .	....., . . . S!ra3
i 2. Jutro ...............4
Z. Metuljček...............4
jt. Sadje...............5
5? Strije................6
£>. Sirota.................7
7.	Cvetice in sadje............8
8.	Nerodnost..............10
9.	V&gattee...............11
,10. Stvarnik...............13
i U". Roditelji...............14
12. Gnezdo ...............15
J.& Sneg ................17
14.	Prava pobožnost............18
15! Starček...............20
16. Živali................20
•17. Gizdavost.............22
Hi Stari fcolij.............23
19.	Dobra deklica.............25
20.	Častna svetinjica...........25
21.	Pravi nesrečnik.............26
'§2T Laž.................27
15.	Usmiljenost...............28
24.	Odpuščajte..............28
25.	Laž ima kratke noge..........29
26.	"Uljudnost ...............30
27.	Kar danes lahko storiš, ne odlagaj na jutri 31 26C Babica . . ..............32
29.	Pravila lepega vedenja.........32
30.	Srčnost.....•.........33
31.	Dobro delo..............34
32.	Hvaležnost..............35
Stran,
.................35
34. Ne draži živalij............36
.35. Napačna sramežljivost.........37
j56, Veselje ubogih ljudij..........38
37.	Pomagajte ubožčkom.........38
38.	Čuk.................39
391 Učite se čitafi.............40
40. Pomagaj si sam, in Bog ti pomore . . . . 4t
jJ-KHvalite Boga za vsakdanji kruh.....42
"42. Delo plemeniti in tolaži.........43
43.	Ne sodi...............44
44.	Darilo...............45
45.	Crešnje...............46
46.	Pomagajte starim ljudem.......47
47.	Sl&boda . ■.............48
48.	SkopOst...............48
49.	Ni vse dobro, kar se nam zdi lepo . . .49 Ne zanašaj se na bogastvo.......50
.jjl. Naglica nikoli ni prida.........51
52. Hvaležna učenka. . . . . . ......52
53 Obleka ne dela človeka TCTTTT . . 53
54. Hvaležni rešenec ...........54
Stara služabnica............55
|>6. Spoštuj očeta in mater! ........56
i>7. Domovina.............57
68. Gostoljubnost .............58
59. Mala mama..............59
.60. Prvi šolski dan............60
Slabo prebavljanje...........61
62,. Zeleni volk ali zelenec.........61
i63. Ne devajte vsake reči v usta......62
' Mora................63
65. Zobje................64
®>. Ne
zaničujte prijateljev.........65
67. Na izprehodu.............65
Stran
£8. Umazana obleka...........66
Brusač...............67
Ne zabite trpinov...........68
yC. Ne bodite zmrzli...........69
3%! Dobrosrčni Tonček..........69
Na kmetih..............70
/t%. Nedeljski denar............ 72
75.	Ne nosite žerjavice v spalnico.....73
76.	Beseda sladka, domovina.......74
Jtf. Vojaki...............*"■
J&. Koliko vzmorejo materine besede .... 77
1M. Peške................78
80. Telovadba..............79
Hrana...............79
82. Ne spite pod milim nebom-.......80
-83. Ljudski vrt.............81
84. Korist svetlobe............82
Vlažni zrak.............82
86.' Zračite sobe •.............83
87! Veter................84
88. Zrak na kmetih..........85
80. Pregibanje..............85
p0/. Snaga ...............86
91.	Bela oblačila.............87
92.	Kostanj............... 87
93.	Zemlja se vrti............88
94.	Pes................88
£5. Konj................89
96.	Kukavica.......i......90
97.	Lastovke..............91
98.	Kanarček..............92
99.	Mravlje . ...............92
100. Zadnja povest...... ... .... 93