leta 1938 imenovali za člana posvetovalnega odbora za bančništvo v Beogradu medtem ko je bil za dopisnega člana Slovanskeho ustavu v Pragi imenovan že JLU.1J3. lifo Z. V vsem tem času je veliko pisal o valutni in devizni politiki ter o gosroo- '™ ^nNHSrej je obiava članek >>NaSa dosedanja devizna politika« (Cas Ä.1V, 1920, 180—197), potem »Valutne razmere, devizna politika in bankarstvo« (Slovenci v desetletju 1918—1928, 552—574), za članke v dnevnem časopisju pa se nimamo pregleda. Po osvoboditvi se je najprej ukvarjal z jezikoslovjem. Sestavu je pisavo ki jo je imenoval »linguografija«. Leta 1960 mu je oblast dovolila, da je ustanovu linguografsko društvo v Ljubljani, kjer je imel od januarja do marca 1961 tudi predavanja o sistemu te mednarodne pisave. Kompletni tip- kopismi elaborat pa ni našel založnika ne doma ne v tujini. Skoraj vzporedno s tem delom se je dr. Slokaij spet lotil historiografskih raziskav. Po nekem programu, ki ga je izdelal ljubljanski mestni arhiv v za­ četku 50. let, naj bi Slokar sodeloval pri razpravah za III. knjigo Zgodovine Ljubljane, ki naj bi zajela novejšo dobo. V tej perspektivi se je Slokar res ^Л s}u^ia vuov v mestnem in državnem arhivu, v Ljubljani in do pomladi 1958 dodelal približno 20 razprav večjega ali manjšega obsega na okoli 300 do d50 tipkanih straneh. Izmed teh rokopisov je Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, objavila v letih od 1954 do 1963 skupaj 8 prispevkov (Zgodovina steklarske industrije na Goriškem', Kron XII, 1964 64—66 ne spada v sklop »Zgodovine Ljubljane«), Zgodovinski časopis pa' v letih od 1956—57 do 1963 skupaj 6 prispevkov. Približno 6 elaboratov hrani v tipko- pisu ljubljanski mestni arhiv. V tipkopisni obliki je ostala tudi njegova po­ sebna 127 strani obsežna razprava »Kaleidoskop razvoja rokodelstva in in­ dustrije na slovenskem ozemlju, gledan skozi prizmo reklame in propagande do razpada Avstrije.« Zamisel je originalna, vsebina teksta pa polna koristnih podatkov. Tako tipkopis kot obsežno po abecedi urejeno kartotečno kazalo mi je izročil spomladi 1964 z namenom, da bi izposloval objavo v primerni reviji (objavo brez kartotečnega kazala). Do tega ni prišlo, pač pa je elaborat odku­ pil Institut za zgodovino delavskega, gibanja; hrani ga njegov arhiv. Priznati je treba, da je dr. Slokar kljuh sorazmerno- visoki starosti in bo- lennosti — ko je pisal omenjene tekste, je že prekoračil 70. leto, ovirali pa sta ga sladkorna bolezen in širjenje-mrene na očeh — ponovno dokazal veliko zanimanje za naso gospodarsko zgodovino. Elaborati niso kompilacije, ampak temelje na izdatnem študiju virov; ntetodä dela je soUdna, nekritičnih eks- kurzov v tekstu ni. Najbrž ne pretiravam," če zapišem, da si je tudi s temi razpravami zajamčU dostojno mesto med našimi gospodarskimi zgodovinarji Njegov ugled je oživila tudi dunajska univerza s tem, dal'rtiu je ob 50-letnici promocije za doktorja filozofije slovesno obnovila doktorsko diplomo (prim Österreichische Hochschulzeitung z dne 15. februarja 1959). Umrl je v 86. letu starosti 11. julija 1970 v Ljubljani. Pokojnika bomo ohranili v častnem spominu zlasti iz dveh razlogov: kot priznanega gospo­ darskega zgodovinarja in kot sposobnega organizatorja slovenskega bančni­ štva med obema vojnama (s čimer je pa tudi že prešel v sklop te veje gospo­ darske zgodovine). Jože Som MILADA PAULOVÄ (1891—1970) 17. januarja 1970 je umrla Milada Paulovâ, Ph. Dr., Sc, Dr. h. c, univ prof., odlična češka zgodovinarka. Rodila se je leta 1891. Na praški filozofski fakulteti je poučevala od leta 1923j do 1959. Büa je prva ženska, ki je v Pragi dosegla naslov univerzitetne docentke in profesorice, letai 1965 pa častni dok­ torat. V njenem obsežnem znanstvenem opusu se orisu jeta dva kroga zanima­ nja: bizantinsko slovanski odnošaji in pa zgodovina jugoslovanskih narodov v začetku 20. stoletja, zlasti v času prve svetovne vojne, njihova povezanost 106 z osvobodilnimi prizadevanji Cehov in Slovakov. K prvemu področju jo je usmeril prof. J. Bidlo in njena disertacija je obravnavala stike čeških husitov s carigrajsko cerkvijo. To svoje znanstveno zanimanje je dejavno uveljavljala tudi pozneje, posebno v prvih letih po drugi svetovni vojni, kot urednica obnov­ ljenega časopisa »Byzantinoslavica«. Postala je častna namestnica predsednika Mednarodne asociacije bizantoloških študij. K drugemu področju, ki je po njem postala tako dobro znana širši javnosti v Jugoslaviji, pa jq je usmerila delovna priložnost po prvi svetovni vojni. Leta 1920 jo je češkoslovaška »Ju­ goslovanska komisija« (pozneje je dobila ime Ceškoslovaško-Jugoslovanska liga) poslala v Jugoslavijo zbirat gradivo o jugoslovanskem gibanju v času prve svetovne vojne. Tedaj ni preučevala samo arhivskega gradiva, ampak je zapisovala tudi osebna ustna sporočila neposrednih udeležencev tega gibanja. Kritično vrednotena, pomenijo ta sporočila izredno pomemben vir, saj so bila dana v času, ko so spomini bili še sveži (v letih 1920 do 1923). Veliko teh zapisov je uporabila šele v svoji zadnji knjigi, skoraj pol stoletja pozneje. Najbolj znani rezultat njenih raziskav, njeno habilitacijsko delo, njen še danes temeljni »Jugoslavenski odbor« je izšel že leta 1925. Knjiga je obravnavala predvsem dejavnost jugoslovanske emigracije. Dejavnost češkoslovaške in ju­ goslovanske politike med prvo svetovno vojno na domačih tleh pa je začela obravnavati leta 1928 v knjigi »Jihoslovansky odboj, a češka Maffie« (izšel le prvi del), ponovno pa desetletje pozneje v široko zasnovanem delu »Dëjiny Maffie. Odboj Cechû a Jihoslovanu za svetove vâlky 1914—1918«. Prva knjiga je izšla v Pragi leta 1937, prvi' del druge knjige pa leta 1939, že v znamenju nemške zasedbe, ki je nadaljnje izhajanje pretrgala. Nadaljevanje te vrste, njena tretja knjiga, je dejansko ta, ki o njej v tem zvezku poročamo. — Poleg teh temeljnih, je Milada Paulovâ objavila še številne druge razprave z istega področja, nekatere tudi v knjižni obliki. To so predvsem: — Tajna diploma­ tička hra o Jihoslovany za svëtové vâlky, Praha 1923 (iz uradnih spisov C. Hoetzendorfa, Tisze, Buriana, Czernina, Clama-Martinica, Rhemena, Sarkotića in drugih); —• Kongres potlacenych, narodnosti Rakouska-Uherska v Rime 1918, Praha 1926; Vznik Riecke resolucé (Bidlûy* sbornik, 1928); Politika Riecké resoluce a Slovaci (Sbornik »Milan Hodža« 1930), Pöcäky vnitfiiiho odboje u Slovincû a Chorvatü (Časopis Nârodniho musea 1931, roč. 105); Tomas G. Masaryk a Jihoslovane, Prahà 1938; Balkanske vâlky 1912—1913 a cesky lid. Rozpravy Ceskoslovenské akademie véd, roč. 73,, Praha 1963 (zasnovano na Berchtoldovem arhivu) ; Kongres potlačenih naroda Austro-Ugarske^ u Pragu •u svibnju 1918 / zbornik: Jugoslavenski odbor u Londonu, Zagreb 1966); K, problematice česko-jihoslovanske spoluprâce za prvni svëtové vâlky / Cesko- slovensko a Juhoslävia, Bratislava 1968). • V člankih, ki so izhajali ob njenih jubilejih in zdaj žal že tudi po njeni smrti, je najti velika priznanja in laskave pohvale njenih delovnih kakovosti in njene vdanosti znanstvenemu cilju: izreden historični talent, raziskovalna delavnost, erudicija, potrpežljivost, marljivost, znanstvena discipliniranost in zahtevnost, zanimanje in spodbudnost v pedagoškem delu in še veliko drugega lepega. Nedvomno je življenjsko delo Milade Paulove izreden primer bràtov- skega darovanja talentov, časa in moči jugoslovanskim narodom, primer de­ janske solidarnosti v naporih za osvoboditev človeka in narodov. Poznanje enega odločilnih časov naše preteklosti bi brez dela Milade Paulove bilo močno okrnjeno. S tem delom si ni pridobila le častno mesto v zgodovinski litera­ turi o nas, ampak se je zapisala tudi v naša srca. Janko Pleterski 107