TEDNIK PEN TEDENSKO DOGODJE 1. april 2022 št. 13/2022 UVODNIK DOGODKI BLED 2022 ZA MIR MEDNARODNI PEN UVODNIK št.13/2022 PRED 54. BLEJSKIM SREČANJEM PISATELJEV Pred slabim letom dni je Slovenski center PEN na mednarodno članstvo pisateljev in pisateljic naslovil pismo – apel, v katerem opozarjamo na neizprosno izkoriščanje planeta in "imperializem, ki v belih rokavicah bohotno cveti in se igra zemljo krast in ubijanje nedolžnih". Besedilo je osnovala Draga Potočnjak s kolegi in kolegicami. Takrat smo si težko predstavljali, kako preroško bo naše sporočilo in s kakšno rušilno silo se bodo interesi kapitala sprevrgli v krvavo vojno čisto blizu nas, v Ukrajini. Vojne so bile še do pred mesecem dni oddaljene, Jemen, Sirija, Irak in Afganistan pa nesrečne dežele na drugem koncu planeta, o katerih so poročale novice z grozljivimi podobami. Zdaj evropske države z odprtimi rokami sprejemajo ukrajinske družine, četudi še lansko zimo niso kazale človeškega obraza do beguncev, ki so pri nas iskali zavetje zaradi vojn in lakote. Napočil je trenutek, ko bo treba temeljnim vrednotam pogledati v obraz, jih vzeti zares ter jih deliti z vsemi ljudmi na Zemlji, ne glede na to, od kod prihajajo. Letos bo minilo trideset let, odkar so se k nam zatekli begunci iz Bosne, kar bo Vodnikova domačija obeležila s prireditvami v maju, o katerih vas bomo obvestili. Slovenski center PEN je v devetdesetih naredil veliko za tovariše v obleganem Sarajevu, o čemer priča ganljivi esej Borisa A. Novaka, prvič pa objavljamo tudi seznam pisateljev, ki so jim takrat med drugimi pomagali. Nedvomno gre zahvala našim slovenskim kolegom in posebnemu odboru za pomoč Bosni, da je danes Mednarodni PEN veliko bolje pripravljen na izzive zadnjega meseca, tako v smislu materialne kot vsebinske pomoči ukrajinskim pisateljem. Letos se bo na Bledu odvijalo 54. mednarodno srečanje pisateljev in generalna skupščina odbora Pisatelji za mir. Lahko se boste srečali z ukrajinskimi, beloruskimi, ruskimi in številnimi drugimi pisateljicami in pisatelji. Prišli bodo gostje iz Francije, Portugalske, Švice, Bosne, Turčije, Hrvaške, Nemčije, Španije, itd; pridružite se nam. Okrogle mize v četrtek, 12. maja, se bodo posvetile propadanju vrednot, ki so nekoč vsaj v našem delu sveta desetletja zagotavljale mir, zdaj pa so jih prevpili gonjači in kričači vojne, za katerimi nemalokrat prežijo kapitalski donosi. Zlo, ki se rojeva v raznih oblikah sovražnega govora, omejevanja svobode in ekonomski cenzuri, diskriminaciji določenih skupin, korupciji političnih vodstev in teženj po avtoritarni oblasti, s katero so dve leti uravnavali epidemijo in rušili demokracijo, se je razlilo tudi čez meje Evropske unije, prejemnice Nobelove nagrade za mir. Pisatelji in pisateljice se težko upremo tankom in bombnikom. Lahko smo zgolj "duh v prostoru, ki magično luč razseva," ... Lahko osvetlimo, razlagamo, občutimo in trepetamo z brati in sestrami v človeštvu, z bratranci in sestričnami v naravi. Naše orožje so zgolj besede in te ne morejo ustaviti uničevalnih osvajalskih pohodov ali končati vojne. Vendar nenehno beležijo, izpovedujejo, ganejo, premikajo, obsojajo, spodbujajo, gradijo in ostajajo natisnjene v knjigah za vse večne čase. In prav po tej večnosti v tišini knjižnih polic hlepijo in se je hkrati smrtno bojijo tirani. Kot da hodim // po osteh, // vedno hujša mi je // tvoja mirna bližina. Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra PEN (verza sta iz pesmi Srečka Kosovela Evakuacija duha in Ostri ritmi) DOGODKI št. 13/2022 KOROŠKI KULTURNI DNEVI V LJUBLJANI Četrtek, 7. 4. 2022 ob 18.00, dvorana Slovenskega centra Pen in DSP, Tomšičeva 12 »Mostovi nad bregovi«, literarno branje koroških slovensko in nemško pišočih avtoric: Gabriela Russwurm-Biro (1966, Dunaj), pesnica, umetnostna zgodovinarka in fotografinja, predsednica Zveze koroških pisateljev in pisateljic; Ivana Kampuš (1947, Tešinja pri Šentjakobu v Rožu), pesnica, pisateljica in prevajalka, profesorica slovenščine in angleščine; Karin Prucha (1964, Dunaj), pesnica, pisateljica za otroke in odrasle, dramaturginja, režiserka in organizatorka v kulturi. Gostje bo predstavila pisateljica Tanja Tuma, predsednica SC Pen. Petek, 8. 4. 2022 ob 17.00, Desni atrij Mestne hiše Ljubljana »100/10 - Janko Messner«: odprtje razstave »Solidarnost ob meji«, recital »Beseda je kulturnemu človeku dragulj« (nastopata gledališka in filmska igralka ter glasbenica Lara Vouk in gledališki igralec, režiser, radijski in televizijski voditelj Aleksander Tolmaier; glasbena spremljava: perkusionistka in učiteljica tolkal Nataša Konzilia) ter predstavitev dvojezične knjige »Solidarnost ob meji. Zapuščina Janka Messnerja«. O pisatelju in dramatiku profesorju Messnerju bo spregovorila pesnica in esejistka mag. Lidija Golc, razstavo in dokumentarni zbornik pa bosta predstavili njegova urednica dr. Elena Messner, literarna znanstvenica in prozaistka, ter grafična opremljevalka knjige in razstave Dana Rausch. Dvojezični zbornik bo na voljo po promocijski ceni. - Priloga: program prireditve in nastopajočih v recitalu. Razstava bo v atriju na ogled med 6. in 20. aprilom 2022, vsak dan od 8. do 20. ure. PROGRAM DOGODKI št. 13/2022 PROGRAM CENTRA ZA POEZIJO TOMAŽA ŠALAMUNA - APRIL 2022 četrtek, 7. 4., ob 17.00 - Roševi dnevi 2022 - branje finalistov četrtek, 7. 4., ob 19.00 - Ivo Svetina Hvalnica vzgoji / Željko Kozinc - Ledina neba (Poetikonove lire) soorganizacija: Hiša poezije - Poetikon, moderator: Ivan Dobnik LITERARNI VEČER »SPOTIKANJ« Vljudno vas vabimo na aktualni pogovor z legendarnim televizijcem mag. Ladom Ambrožičem ob izidu njegove nove knjige Spotikanja (založba Buča), kjer spregovori od rojstva naše mlade države dalje o pritiskih politike na javno televizijo. Pogovor bo moderiral nekdanji televizijec, vodja stikov z javnostmi v kabinetu rektorja Univerze v Ljubljani in volilnega štaba nekdanjega predsednika Vlade RS Mira Cerarja (2014) ter diplomat mag. Gregor Jagodič, za glasbeno spremljavo bo poskrbel kitarist Erazem Izidor Grafenauer, ki velja za enega najboljših kitaristov pri nas. Pogovor bo potekal v torek, 12. aprila 2022, ob 19:30 uri v prostorih PENa, Tomšičeva 12, 1000 Ljubljana. Pogovor se bo zaključil ob 20:45 uri. Na dogodku bo možno kupiti njegovo knjigo po promocijski ceni. Avtor knjige mag. Lado Ambrožič bo na željo podpisoval izvode knjig. četrtek, 14. 4., ob 19.00 - Vojna kot generator literature - pogovor z Veroniko Simoniti in Adriano Kuči organiacija: MIRA, modertorka: Gabriela Babnik torek, 19. 4., ob 18.00 - Delavnice kreativnega pisanja organizacija: revija Nebulae četrtek, 21. 4., ob 20.00 - Branje ob zaključku literarne delavnice "Kako shaja moje telo?" četrtek, 28. 4., ob 19.00 - Predstavitev antologije mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+ "Srca v igri" berejo: Ajda Bračič, Alex Kama, Alina Špan, Aljaž Koprivnikar, Bengal Cafuta, Eva Kokalj, Filip Vurnik, Gregor Brdnik, Jaka Šoster, Katja Zgoznik, Lan Aidan Remec, Miha Pongrac, Nela Poberžnik, Nežka Štruc, Pavla Zabret, Pino Pograjc, Sara Nuša Golob Grabner, Špela Setničar, Taja Rihtaršič, Veronika Razpotnik in Vesna Liponik. DOGODKI št. 13/2022 PROFIL - NATAŠA KONC LORENZUTTI M I R A branje ženskega odbora PEN, v podporo Ukrajini Demokracija je pramodel človeške duše in ustvarja dobro življenje vseh različnih ljudi. S temi besedami Vas Mira, Ženski odbor Slovenskega centra Pen kliče: malo dobrega uniči veliko zla. VIDEO POČASTITEV ANDREJA BUDALA OB 50LETNICI SMRTI Vabimo Vas na muzejski torkov večer 5. aprila 2022 ob 19. uri na Grad Kromberk Predavatelji: Aldo Rupel, Po časovnih in ozemeljskih sledeh Andreja Budala Dr. Bogomila Kravos, Tržaška leta Andreja Budala Mag. Marija Mercina, Literarno ustvarjanje kot etični imperativ Prireditev bodo spremljale recitacije in petje: Darinka Kozinc, ljudske pesmi ob spremljavi kitare bodo zapele pevke iz skupine Sanje, ki jo vodi Eva Sfiligoj, prof. kitare. Spominski večer organiziramo v sodelovanju z Goriškim literarnim klubom Govorica. To je prva . prireditev kluba v nizu dogodkov, posvečenem pomembnemu, čeprav prezrtemu slovenskemu ustvarjalcu. Gostja oddaje je bila pisateljica, dramska igralka, magistrica umetnosti in pedagoginja Nataša Konc Lorenzutti. V svojem novem romanu z naslovom Beseda, ki je nimam se dotika boleče teme ukradenih otrok v času druge svetovne vojne. Roman je nastal na osnovi zgodovinskega gradiva in srečanja z ljudmi, ki so bili leta 1942 kot otroci ukradeni staršem na Celjskem in odpeljani v delovna taborišča in domove, ki jih je vodila nacistična organizacija Lebensborn, zadolžena za širitev arijske rase. Pisateljica sodeluje tudi kot soscenaristka pri snemanju dokumentarnega filma Zajeti v izviru, slovenski otroci Lebensborna v režiji Maje Weiss. Nataša Konc Lorenzutti je tudi avtorica številnih del za otroke in mladino. V romanu Gremo mi v tri krasne se posveča aktualni problematiki motenj hranjenja in odvisnosti mladih od digitalne tehnologije. Brez prisiljene didaktičnosti se zna približati bralcem na prepričljiv in sproščujoč način. Voditeljica: Alenka Zor Simoniti VIDEO JE DOLGA, DOLGA PRAŠNA POT Delček solidarnostnega recitala mladinskih književnikov za otroke in mlade iz Ukrajine si lahko ogledate na spodnji povezavi. VIDEO BLED 2022 št. 13/2022 54. Mednarodno srečanje pisateljev na Bledu 11.-13. maj 2022 Spoštovani člani in članice Slovenskega centra PEN! Opomnik po 24. februarju – PEN stoji z Ukrajino. Naše povabilo in dnevni red sta bila načrtovana pred rusko invazijo Ukrajine in naši načrti posledično spremenjeni. Odbor Pisateljev za mir vabi vse udeležence k pisanju ter razpravah o vojni in miru. Ta tema bo prevladovala tudi v vseh drugih razpravah, zato nameravamo večino Generalne skupščine v sredo in četrtek posvetiti Ukrajini in našim gostom. Prosimo vas, da nam pošljite svoje pesmi, eseje in z nami delite svoje misli. 54. Mednarodno srečanje pisateljev na Bledu organiziramo med 11. in 13. majem 2022. Čeprav iskreno upamo, da se v čim večjem številu vidimo osebno, bomo omogočili tudi sodelovanje preko spleta vsem, ki bi jim to bilo ljubše oziroma lažje izvedljivo. Kot vsako leto, bo v ospredju srečanje mednarodnega odbora Pisatelji za mir Mednarodnega PEN. 12. maja vas vabimo na okrogle mize: PEN stoji z Ukrajino, Propad globalne etike: odziv pisateljev, Pet jezdecev apokalipse: covid, sovražni govor, nasilni protesti, globalno segrevanje in zaton demokracije in Bosna in vse svetovne »Bosne«. Za prijavo na srečanje vas prosim, da jo pošljete do 10. 4. 2022. Kot običajno, imate člani Slovenskega PEN-a možnost udeležbe dogodkov brez kotizacije, poravnati pa morate stroške poti in spanja na Bledu. Izjema so člani in članice, ki s prispevki sodelujete na okroglih mizah – vam pokrijemo eno nočitev. Kot nam narekuje tradicija, bomo razpravljali in izmenjali mnenja na okroglih mizah. Zaradi številnih težavnih situaciji v naši regiji in po svetu, smo se letos odločili za kar štiri okrogle mize in ne za dve, kot je bilo to v naši navadi. BLED 2022 št. 13/2022 Mednarodni odbor Pisatelji za mir se želi s temo PEN stoji z Ukrajino odzvati na rusko invazijo, ki smo ji priča v zadnjih tednih. Zaradi naraščajoče zaskrbljenosti nad obnašanjem številnih evropskih in svetovnih vlad na okrogli mizi pa želi razpravljati tudi o temi Propad globalne etike: odziv pisateljev. Preštevilne vlade na svetu se ne glede na njihovo velikost vedejo z naraščajočo cinično ignoranco do človekovih pravic, liberalne demokracije in svobode govora. Njihovo početje predstavlja grožnjo miroljubnemu sobivanju in osebnim svoboščinam. Etični fundamenti svetovne ureditve so se zamajali prav v deželah, ki so jih osnovale po 2. svetovni vojni. Slovenski PEN želi odpreti dve razpravi. Prvo na temo Pet jezdecev apokalipse: covid, sovražni govor, nasilni protesti, globalno segrevanje in zaton demokracije. Epidemija je razgalila družbena nasprotja kapitalizma, ki so se tudi v demokratičnih deželah nagnila v smer avtoritarnega vodenja, nasilja in zastrašujočih družbenih pojavov; ekonomske cenzure, omejevanje svobode izražanja, celo pregon ustvarjalcev pod plaščem epidemioloških ukrepov ter spodbujanja nasilja s sovražnim govorom v političnem diskurzu, v medijih, na družabnih omrežjih in nasilnih protestih, kar vodi v razgradnjo demokracije. Hkrati je izkoriščanje narave in ljudi za dobrobit peščice najbogatejših preseglo vse meje in grozi nam zaton civilizacije, če ne uničenje planeta. Kako vsi ti družbeni pojavi vplivajo na pisatelje? Druga razprava pa zadeva temo Bosna in vse svetovne »Bosne«. Bosna in Hercegovina skupaj s širšo regijo, t. j. Črno goro, Makedonijo in Kosovim, je ponovno v primežu nacionalizmov in nevarnih družbenih, mednacionalnih ter medverskih trenj. Ob počasnem vključevanju v Evropsko unijo obstaja velika nevarnost, da pride do ponovnih spopadov in nove vojne. Sovraštvo je eskaliralo tudi na drugih kriznih žariščih po svetu in bazira na verskih, rasnih in nacionalnih nestrpnostih. Zakaj v deželah, kjer vlada mir, vedno znova pogledamo stran namesto, da bi pomagali graditi svetovni mir? Vaši pisni prispevki bodo objavljeni v zbirki literarnih del, če jih boste poslali do 10.4.2022 v enem od uradnih jezikov srečanja; v francoščini, angleščini ali slovenščini. Besedilo naj ne presega 4.000 znakov s presledki. V želji, da bi spodbudili čim večje število ljudi k sodelovanju, letos prvič ne sprejemamo le esejev, ampak prav vse literarne oblike. Prosimo vas, da se za prevode iz slovenščine v tuje jezike, dogovorite sami. Na srečanje smo povabili številne ugledne pisatelje in publiciste. Svojo prisotnost sta potrdila predsednik Mednarodnega PEN-a, pisatelj Burhan Sönmez in nekdanji visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino gospod Valentin Inzko. Prišli bodo pisatelji in pisateljice iz Belorusije, Rusije in Ukrajine, dogovarjamo se z Andrejem Kurkovom, ki je že obiskal Bled. Nobelov nagrajenec za mir urednik in novinar Dmitry Muratov ima trenutno polne roke dela, a mogoče mu vseeno uspe. Prijavnico lahko izpolnite v word formatu in jo pošljete po elektronski pošti na naslov penwritersforpeace@penslovenia-zdruzenje.si ali slopen@guest.arnes.si. Veselimo se vaše prijave. Emmanuel Pierrat, predsednik odbora Pisatelji za mir Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra PEN Sara Katarina Zver, koordinatorka in urednica odbora Pisatelji za mir BLED 2022 št. 13/2022 APEL ali 0,01 % Bled, 10. 6. 2021 Sodobni čas pospešeno rojeva diktatorje in nove oblike fašizma. Slike razdejanega sveta so postale nova normalnost. Revščina, lakota in vojne so kruta usoda večine in nadležna vsakdanjost bogatih ... Bogatih, tiste peščice najbogatejših Zemljanov, ki so nič manj kot glavni izkoriščevalec sveta. Težnja po popolnem kaosu postaja vse očitnejša past, v katero veliki kapital, s katerim upravlja le 0,01 odstotka (!) ljudi, lovi svoje žrtve. Imperializem v belih rokavicah bohotno cveti, še se igra zemljo krast in ubijanje nedolžnih. V imenu visoke rasti najrazvitejših demokracij, v imenu še večje porabe in ropanja virov za bogate in najbogatejše, v imenu največjih izpustov toplogrednih plinov, v imenu še radikalnejših posegov v naravo, v imenu uničenja planeta. Vendar se podnebna kriza, ki ji ne moremo uiti, pa naj si nadenemo še tako velike plašnice, dotika vprašanja prihodnosti vsakega živega bitja in življenja nasploh. Zgodba je univerzalna, njen konec pa nepredvidljiv. Odvisen od ljudi, ki kljub temu, da jih je skoraj osem milijard, in kljub vsakodnevnemu izumiranju številnih rastlinskih in živalskih vrst še vedno zavzemajo le 0,01 odstotka vseh na Zemlji živečih vrst. Znanstveniki so črno prihodnost že »izračunali«. Pisateljice in pisatelji povsod po svetu sveta pa imamo glasove, ki bi morali takrat, ko gre za ohranitev življenja na Zemlji, ne več samo opozarjati, ampak zahtevati in kričati. Spremeniti se moramo v zagovornike ne le svobode govora in človekovih pravic, ampak življenja nasploh. Postati moramo zagovorniki planeta. NAŠE ZAHTEVE: - Vsako živo bitje na Zemlji ima enako pravico do obstoja, do življenja in do trajanja - Noben človek nima pravice zavestno uničevati, pleniti in izkoriščati narave in njenih habitatov v imenu kopičenja dobička. Že Blejski manifest mednarodnega odbora Pisatelji za mir je leta 2013 opozarjal na okoljsko krizo in čas je, da se dopolni tudi Temeljna listina Mednarodnega PEN, ki s tem ne bo ogrožena, ampak zgolj dopolnjena in posodobljena. Pod obnebjem globalne katastrofe je udobja konec. Vsaj to bi nam moralo med zadnjo pandemijo postati jasno. Spoznati bi morali, da imajo mikroorganizmi veliko večjo preživetveno moč kakor človek. Zveni kot absurd, a morda gre zgolj za samozaščitno ravnanje narave in življenja, kot ga poznamo … na Zemlji. Upravni odbor SC PEN ZA MIR št. 13/2022 Boris A. Novak »NOČEM VOJAKOV, HOČEM CIVILISTE« (poročilo o humanitarni pomoči Slovenskega in Mednarodnega PEN-a za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu) spominu pogumnih, lepih duš Susan Sontag in Maruše Krese Na začetku oktobra 1991, ko smo v Sloveniji z olajšanjem pričakovali dokončen umik vojakov Jugoslovanske »ljudske« armade, agresija na Hrvaško pa se je tragično razdivjala, sem kot predsednik Slovenskega PEN-a sprožil humanitarno akcijo za begunce, ki so zaradi vojne nevarnosti ali političnega preganjanja začeli prihajati v Slovenijo iz različnih krajev nekdanje skupne države. Med prvimi so bili dubrovniški pesnik Luko Paljetak z ženo, prevajalko Anuško, črnogorski pesnik Jevrem Brković, beograjski novinar in ustanovitelj Romskega PEN centra Rajko Đurić itd. Naša solidarnostna dejavnost je bila karseda razvejena: obsegala je finančno pomoč, iskanje začasnega dela in zavetja, omogočanje zdravstvene oskrbe za begunce in člane njihovih družin, organiziranje številnih skupnih literarnih in mirovnih prireditev, prevajanje in objavljanje njihovih del, urejanje pravnih problemov (predvsem v zvezi z vizami, tranzitnimi vizami, pravnim statusom v Sloveniji in drugih državah), omogočanje šolanja otrokom begunskih družin itd. Zbiranje finančne pomoči je bilo pravzaprav najlažji del te dejavnosti. V času vojne smo finančno pomagali 40 pisateljem – beguncem, številko pa je treba pomnožiti s člani njihovih družin; celotna vsota je znašala dobrih 40.000 nemških mark. Kmalu je postalo očitno, da Slovenski PEN ne more sam nositi tako težkega finančnega bremena, zato smo zaprosili za pomoč Mednarodni PEN, ki se je odzval z nekaj čeki Sklada za nujno pomoč (Emergency Fund) s sedežem na Nizozemskem; vodil ga je pokojni pesnik Henk Bernlef. Od novembra 1992 smo humanitarno pomoč osredotočili na oblegano Sarajevo, mesto, kjer se je začela in končala tragedija 20. stoletja. Bosanski pesnik Josip Osti, ki ga je začetek obleganja rojstnega mesta presenetil v Sloveniji, nam je predlagal, da pošljemo pomoč desetim pisateljem, za katere je zanesljivo vedel, da so v Sarajevu. Sledilo je še dvanajst pošiljk denarja. Osti nam je še nadalje bistveno pomagal z informacijami in z zvezami. V naslednjih letih je seznam prejemnikov pomoči narasel na 155; celotna vsota je znašala 165.000 nemških mark. Držali smo se načela, da naj pomoč prejmejo vsi pisatelji in pisateljice, ne glede na nacionalnost, tudi Srbi – pod pogojem seveda, da niso sodelovali pri napadih na Sarajevo. Da bi s finančno pomočjo »pokrili« čim večje število ljudi v stiski, smo prosili sarajevske kolege, naj termin »pisatelj« uporabijo na najširši možni način; tako smo med prejemnike pomoči vključili tudi publiciste, književne prevajalce, univerzitetne profesorje itd. Pomoč so čez meje in področja oboroženih spopadov tihotapili naši zanesljivi in pogumni kurirji, enkrat tudi jaz sam, novembra 1994. Kar petkrat jo je nosil Sašo Novak, Slovenec, ki je dolgo živel v Sarajevu. Bil sem zelo ganjen, ko mi je povedal, da je bil kot otrok med drugo svetovno vojno tudi kurir mojega očeta Anteja, partizanskega komandanta. ZA MIR št. 13/2022 Vse pošiljke so prišle na cilj. Edina izguba, ki smo jo pri tem utrpeli, je 500 mark, ki jih je eden izmed naših kurirjev morali plačati na mejnem prehodu med Hrvaško in BiH, sicer bi mu zaplenili celotno vsoto, ki jo je nesel. To pomoč sta po Sarajevu, v sila nevarnih okoliščinah, nadvse korektno razdeljevala pesnica Ferida Duraković in pesnik Goran Simić, sicer neformalni vodja skupnosti Srbov, ki so ostali v obleganem Sarajevu, zvesti zavezi sobivanja s someščani in sodržavljani drugih nacionalnosti. Če seštejemo pomoč beguncem in sarajevskim pisateljem, dobimo številko 205.000 nemških mark, kar pomeni, da je sleherni pisatelj z našega humanitarnega seznama prejel v povprečju 1.000 mark. Da bi si bolje predstavljali, kaj je ta vsota takrat pomenila, naj navedem, da sem kot urednik na založbi na začetku 90-tih let prejemal plačo v vrednosti 300 nemških mark, povprečna plača v Bosni in Hercegovini pa je bila še bistveno nižja, znašala je 100 mark. Pesnik Marko Vešović si je s prvo pošiljko pomoči kupil »furuno«, pečko na drva, ki je njegovi družini pomagala preživeti tri ledene sarajevske zime, ko v mestu ni bilo elektrike. Organizirali smo mrežo PEN centrov in drugih organzacij, ki so donirale pomoč. Najbolj velikodušne vsote je prispevala dunajska ustanova Literar-Mechana na pobudo Avstrijskega PENa, izredno solidarnost pa so poleg Avstrijskega PEN-a izkazali tudi Nemški, Švedski, Francoski, Danski in Galicijski PEN center. Pomoč je pošiljala tudi skupina ameriških pesnikov in študentov Kreativnega pisanja pod vodstvom pesnika Richarda Jacksona. Mnogi posamezniki in posameznice so prispevali dragocene vsote; naj med njimi posebej izpostavim širokogrudno kitajsko pisateljico Han Suyin. Po svojih kanalih smo v Sarajevo posredovali tudi pomoč, ki so jo zbirale druge organizacije, npr. ameriški in slovenski gledališčniki. Upoštevaje vse te različne vire je pomoč, ki smo jo pošiljali, zajela 445 intelektualcev, pisateljev in drugih umetnikov. Razvili smo tudi druge oblike pomoči. Najtežje je bilo prepričati veleposlaništva različnih držav, da beguncem podelijo vize in statuse, ki so jim omogočali zaščito. Izjemno naporno in polno razočaranj je bilo sodelovanje z oblastmi novoustanovljene slovenske države: režim na mejah in odnos do beguncev se je nenehno spreminjal, pogosto sem moral urgirati pri najvišjih politikih, ki sem jih poznal še iz disidentskih časov; včasih so prisluhnili in pomagali, še pogosteje pa ne. Moj predlog, naj bi sistemsko uredili zdravljenje za begunce umetnike, je vlada zavrnila, obljubila pa je, da bo neformalno namignila pristojnim, naj poskrbijo za zadevo. Nižji uradniki so bili osorni, tudi kričali so name. Poudariti velja, da je našo humanitarno dejavnost moralno podpiral tedanji predsednik RS Milan Kučan. Oblegano Sarajevo sta obiskala zunanji minister Dimitrij Rupel in notranji minister Igor Bavčar. Slovenska policija naši dejavnosti sicer ni bila naklonjena, vendar se je korektno držala dogovorov, česar ne morem trditi za vsa naša diplomatska in konzularna predstavništva, ki sem jih v tej zvezi kontaktiral. Ob tem je treba upoštevati, da se je v tem obdobju v Slovenijo zateklo kar 70.000 beguncev, kar je bil za mlado državo tudi v ekonomskem smislu velik napor. Solidarnost v tistih prelomnih, hudih letih je bila torej precej večja kot pozneje, ko se je Slovenija ekonomsko okrepila, a je na svojih mejah dvignila bodeče in žiletne žice zoper begunce. Toplo sprejemanje nesrečnih ukrajinskih otrok in njihovih mater v Sloveniji v teh dneh, ko njihovi očetje in možje branijo svoj dom in domovino pred agresijo ruske armade, po svoji človečnosti spominja na odprtost Slovencev v letih jugoslovanskih vojn. ZA MIR št. 13/2022 S hvaležnostjo se spominjam velikodušne pomoči, ki so jo ranjenim in bolnim beguncem nudili slovenski zdravniki in drugo medicinsko osebje – včasih tudi brez kritja in vednosti uradnih organov, tako rekoč ilegalno. Vsaka čast tem plemenitim Hipokratovim dedičem! Večjemu številu beguncev sem pomagal tako, da sem jih v tretje dežele pošiljal s pomočjo solidarne gostoljubnosti mnogih pisateljskih društev po svetu. Naj omenim le nekatere primere: l. 1993 je Ameriški PEN na moj predlog podelil mirovno nagrado Zoranu Mutiću, beguncu iz Sarajeva, in Svetlani Slapšak, disidentki iz Beograda. Nemški in Avstrijski PEN sta organizirala štipendije za pisatelje begunce. V tem okviru je več sarajevskih pisateljev – Kaća Čelan, Josip Osti, Valerija Skrinjar Tvrz in Stevan Tontić – na moj predlog prejelo štipendije Böllove fondacije, kar jim je omogočilo večmesečno bivanje in mirno literarno delo v Nemčiji, enako beograjski pesnik Milan Đorđević in drugi. Sarajevski pesnik Mile Stojić se je z družino začasno naselil na Dunaju, ker je dobil štipendijo Literar-Mechane. V povezavi s Komitejem za preganjane pisatelje (Writers in Prison Committee) Mednarodnega PEN-a ter z Ameriškim in Švedskim PEN-om smo predlagali več pisateljev beguncev za različne mirovne nagrade. Švedski PEN je beguncem in njihovim družinam priskrbel stanovanja in vso potrebno oskrbo. Humanitarna dejavnost Slovenskega PEN-a ne bi bila možna brez požrtvovalnega dela pokojne gospe Sonje Tomše, neskončno skrbne in natančne blagajničarke, ter gospe Elze Jereb, dolgoletne sekretarke in duše Slovenskega PEN-a, ter neutrudnega Josipa Ostija, ki nam je pomagal s številnimi nasveti in imeni pisateljev, ki so ostali v njegovem rojstnem, obleganem Sarajevu. Leta in leta pozneje sva ob vsakem srečanju rešetala te sezname in se pogovarjala, kaj se dogaja s sarajevskimi kolegicami in kolegi, ki sva jim med vojno pomagala. Še zmeraj se o tem pogovarjava z Josipom, skozi steno odsotnosti. Kadarkoli je bilo potrebno, sta na pomoč priskočili sijajni, globoko človeški tajnici Društva slovenskih pisateljev, Anja Uršič in pokojna Barbara Šubert, ter drugi. DSP je prav tako ustanovilo poseben sklad za pomoč pisateljem beguncem. Svetovni kongres Mednarodnega PEN-a v Riu da Janeiru decembra 1992 me je določil za organizatorja solidarnostne pomoči pisateljem beguncem in kolegom, ki so ostali v obleganem Sarajevu. Na kongresu PEN-a v Santiagu de Compostela septembra 1993 pa je skupščina delegatov ustanovila ad hoc komite, poimenovan Sarajevski komite, v katerega se je včlanilo 35 centrov. Predsedniško mesto je bilo zaupano meni. Na tem kongresu je bil po dolgoletnih naporih in bolečih polemikah končno ustanovljen tudi PEN center Bosne in Hercegovine, kar je bosanskim pisateljem ogromno pomenilo; za prvega predsednika so izvolili prof. dr. Tvrtka Kulenovića. Humanitarna pomoč v prid bosanskim pisateljem pa ni bila omejena le na člane Sarajevskega komiteja. Nekateri penovci so organizirali tudi izjemno obsežne solidarnostne akcije, ki so zaradi splošnega humanitarnega značaja daleč presegale pomoč, namenjeno zgolj pisateljskim kolegom. Nemara največja dejavnost te vrste je bila belgijska Balkan Aktie, ki jo je ustanovila in vodila tedanja predsednica Flamskega PEN-a, pisateljica Monika b. van Paemel. Organizirala je nič manj kot 42 begunskih centrov, večinoma v Bosni (na oskrbi je imela tudi sarajevsko bolnišnico Koševo), nekaj centrov pa je bilo tudi na Hrvaškem in celo v Srbiji (Deliblato); v Sloveniji je bila pomoč te organizacije namenjena begunskim otrokom na Ptuju ter beguncem, tedaj zbranim v ljubljanski vojašnici na Roški cesti. Bosanskim beguncem je baronica van Paemel v Belgiji uredila poseben status, ki ga je Kraljevina Belgija letos ponovno posnela in uporabila za nesrečne ukrajinske begunce. ZA MIR št. 13/2022 Pri humanitarni pomoči se je z osebnim pogumom izjemno izkazala Maruša Krese, ki je v Sarajevo prinašala velikodušno pomoč iz Nemčije, kjer je pred tem dolgo živela in delala. V spomin pokojni pisateljici in prijateljici naj povem, da sem jo l. 1993 prepričeval, naj nikar ne gre v Sarajevo, saj je še zmeraj imela odprto rano po operaciji – odstranitvi ledvice, ki jo je darovala svojemu bolnemu sinu. Ni me poslušala, velika, lepa duša. Šla je v oblegano Sarajevo. Nekateri PEN centri, ki so bili sicer člani komiteja, so ob skupni razvili tudi lastne dejavnosti, za katere jim gre pohvala in zahvala. Poudariti velja velikansko materialno in moralno pomoč, ki jo je omogočil Ameriški PEN, v Sarajevo pa prinašala Susan Sontag. Naj se pohvalim, da je pri pripravah na potovanje v Sarajevo ta fascinantna gospa podrobno preštudirala obsežno dokumentacijo, ki sem ji jo posredoval prek tedanje izvršne direktorice Ameriškega PEN-a Karen Kennerly. Pozneje sva s Susan Sontag sodelovala pri urejanju namestitve nekaterih beguncev v zahodnih državah. Kot je splošno znano, je Susan Sontag s svojim obiskom veliko naredila za oblegano mesto, tako v smislu konkretne pomoči kot v smislu udarne simbolne geste; njena režija Beckettove drame Čakajoč Godota v le s svečami razsvetljenem Kamernem teatru bo ostala zapisana v zgodovino etike. Enako velja za Juana Goytisola, Moniko van Paemel, BernardaHenrija Lévyja in druge. Susan Sontag nikoli nisem srečal v živo, v tistih hudih letih pa sva komunicirala prek intenzivne korespondence. Kar najbolj me je počastila z vzdevkom, ki mi ga je nadela – Novak the Good, Novak Dobri. Naj tu evociram tudi spomin na obisk slovenskih pisateljev obleganemu mestu. Tja smo potovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, lani žal umrli Josip Osti in jaz. V Sarajevo sta nas povabila kulturno društvo Cankar, v katerem so se zbirali tamkaj živeči Slovenci, in med vojno ustanovljeni PEN center BiH. Energični spiritus movens kulturnega življenja sarajevskih Slovencev, Stanislav Koblar, je obisk organiziral z zanj značilno pedantnostjo. Po dolgotrajnih pripravah se je primeren trenutek prikazal ob koncu oktobra 1994. Slovenska nacionalna komisija za UNESCO nam je s prijazno pomočjo gospe Zofke Klemen Krek priskrbela vse potrebne dokumente: imeli smo status delegacije UNESCA, ker je ta agencija Združenih narodov za znanost in kulturo organizirala obiske umetnikov v obleganem mestu; polnomočje nam je s posebnim pismom podpisal g. Federico Mayor, tedanji generalni direktor UNESCA. Kot se je pozneje izkazalo, nas je ta dokument po verjetnosti rešil velikih nevšečnosti, morda nam je celo rešil življenja. Obenem sem sam odpotoval v Sarajevo kot organizator penovske humanitarne pomoči, zato je naša četverica imela tudi status odposlancev Mednarodnega PEN-a. Na podlagi teh dokumentov nam je UNPROFOR (tedanja vojaška formacija Združenih narodov za mirovno posredovanje v jugoslovanskih vojnah) izdal dovoljenje za polet z vojaškim transportnim letalom. Predstavniki UNPROFOR-ja so nas pisno in ustno resno opozorili, da je položaj v Sarajevu precej labilen in nevaren, da nam potovanje odsvetujejo ter da nam v primeru zelo možnih zapletov ne morejo zagotoviti povratnega poleta. V Sarajevo je bilo namreč laže priti kakor iz njega oditi. Pomenljivo je bilo v tem smislu že samo uradno ime te vojaške letalske zveze – MAYBE AIRLINES. Poleteli smo z zagrebškega letališča, vendar ne direktno v Sarajevo, temveč v širokem loku čez s soncem obsijano Dalmacijo. Veselo sem bil presečen, da sem na letalu srečal sarajevsko prijateljico Amelo Simić, ženo zgoraj že omenjenega Gorana, našega zaupnika pri razdeljevanju pomoči sarajevskim pisateljem. Amela je bila prevajalka Susan Sontag. Po kratkem potovanju v normalen svet, oddaljen od vojne, se je vračala domov, k družini, in nam je dala obilo koristnih informacij in napotkov. ZA MIR št. 13/2022 Na sarajevskem letališču, ki je bilo videti kot en sam bunker, so nam predstavniki britanske ambasade, ki so prišli čakat Amelo z džipom, ponudili, da nas zapeljejo do mesta. To prijazno gesto smo odklonili, saj nas je čakal oklepnik UNPROFOR-ja, kar se je izkazalo za napako, ki bi nas utegnila drago stati. Oklepnik so namreč vozili egiptovski vojaki, ki so nas – kljub jasnim navodilom, kam smo namenjeni – iz ne povsem jasnih razlogov (nevednost? naivnost? nemarnost? nespoštovanje povelj? namenoma?) peljali čez ozemlje, ki so ga kontrolirali bosanski Srbi. Sedel sem ob ozki lini za voznikom. Prvo znamenje, da nekaj ni v redu, sem začutil, ko sem na cesti zagledal množico ljudi, med katerimi se mnogi niso hoteli umakniti oklepniku; otroci so tekali po pločnikih, skakali pred drveče vozilo ter kazali dvignjene sredince in druga provokativna znamenja. Množica pred nami se je vse bolj zgoščala, tako da je moral voznik čedalje bolj upočasnjevati vožnjo. Nazadnje nas je ustavil tesen obroč, sestavljen iz kakšnih sto, morda dvesto ljudi. Bilo nam je jasno, da smo med Srbi. Oklepnik je obkolila skupina mladeničev, ki so proti nam uperili kalašnikove. Samodejni spomin na vojaščino mi je prišepnil, da samo po sebi to še ni nevarno, saj z brzostrelkami jeklenega vozila ne bi mogli prebiti; za to bi potrebovali težje orožje. Tedaj je mladenič kakih sedemnajstih ali osemnajstih let s kalašnikovom na prsih stopil k zadnjim vratom oklepnika in v srbščini ukazal, naj odpremo vrata. Dotlej smo bili mirni. Vznemirili smo se šele takrat, ko smo opazili hud strah v obnašanju naših oboroženih spremljevalcev – egiptovskih vojakov ZN; začeli so živčno kričati na nas »ID, ID (aj di, aj di)!«, češ da se moramo legitimirati. Nato so naredili nekaj, kar je bilo po pravilih UNPROFORJA najstrože prepovedano in je bilo tudi povsem nepotrebno: odprli so vrata oklepnika! (Vsi pa smo se živo spominjali poročil, kako so na ta način nekoč zajeli podpredsednika legitimne bosanske vlade in ga na mestu ustrelili.) Spreletela me je skrb za Ostija: ker je bil znan kritik agresije bosanskih Srbov, bi se mu lahko kaj zgodilo. Bliskovito sem razmišljal: ne smemo pokazati osebnih dokumentov. Jaz pa sem nosil 20.000 mark pomoči za sarajevske pisatelje; skrival sem jih pod svinčenim oklepom, a šlo je za zajeten kup prepotenega papirja, v bankovcih po 5, 10 in 20 mark, saj so bili večji na sarajevskem črnem trgu neuporabni. Če bi me pregledali, najbrž danes ne bi pisal tega poročila. Iz žepa sem izvlekel le dokumente Združenih narodov in jih podal Niku, ki je sedel pri vratih. Stari borec se je odlično znašel: oboroženim mladeničem je mirno in suvereno pomolil pod nos te dokumente. Nezadovoljno so momljali in očitno razmišljali, kaj storiti. Vsi mi smo molčali, da ne bi izdali, da smo Slovenci. Zavedali smo se namreč, da nas v tem primeru ne bi kar tako spustili naprej. – Vse se je srečno končalo. Zgodilo se je tako hitro, da ni bilo časa za strah. Da smo bili tedaj v smrtni nevarnosti, je prišlo za nami, ko smo dosegli cilj poti – Sarajevo. Da je bilo ravnanje egiptovskih vojakov strahopetno in neregularno, smo se imeli priložnost prepričati ob vrnitvi iz mesta na letališče, ko nas je peljal oklepnik v sestavi francoskega bataljona, ki je držal položaje na najbolj občutljivi točki mesta – v samem središču, ob reki Miljacki. Francoski vojaki so ves čas vožnje imeli brzostrelke uperjene skozi line navzven, pripravljeni za strel. Sprejela sta nas član bosanskega predsedstva, g. Mirko Pejanović, in predsednik BiH, g. Alija Izetbegović. Pričakovali smo krajšo, zgolj protokolarno avdienco, vendar se je čedalje živahnejši in toplejši pogovor raztegnil krepko čez uro. Predsednika Izetbegovića sem seznanil s humanitarno dejavnostjo Slovenskega in Mednarodnega PEN-a, Drago Jančar pa je opozoril na težak položaj tistih Srbov, ki so zvesto ostali v mestu, izpostavljeni tako obstreljevanju srbskih topov kot nezaupanju svojih sosedov drugih narodnosti. Naš visoki sobesednik je modro sprejel Jančarjevo kritiko: rekel je, da so Srbi edini segment sarajevske populacije, ki je imel možnost moralne izbire – ostati ali zapustiti mesto, ter da je tiste, ki so ostali, treba toliko bolj spoštovati. ZA MIR št. 13/2022 Josip je izkoristil naš obisk Sarajeva, da je ponovno videl in objel svojo mater, ki je vojna leta preživela v obleganem mestu. Ostijev roman Življenje je srhljiva pravljica (2019) je pretresljiv izraz njegove globoke navezanosti na mater. Osrednji del romana tvorijo vojni dnevnik Veronike Osti in pisma, ki jih je vsakodnevno pisala sinu ter vsebujejo šokantne in ganljive detajle o triletnem obleganju Sarajeva: kako preživeti tisoč in eno noč obleganja, pogosto brez vode in elektrike, kako si priskrbeti živež, ki ga ni bilo, kako pomagati sosedom in prijateljem v stiski, kako preživeti v stolpnici, ki jo obstreljujejo, kako rešiti Josipovega mačka, ki je ušel na teraso, izpostavljeno očem ostrostrelcev? Gre za dragoceno pričevanje, ki dviga ta roman na raven enega najpomembnejših literarnih, zgodovinskih in etičnih dokumentov peklenskega obleganja Sarajeva. Do konca svojih dni bom prelistaval spominski album podob obleganega Sarajeva: Josip, Niko, Drago in jaz v oklepnem vozilu z registrsko oznako UNPF 6278 – Ulica Vase Miskina in tržnica, kjer sta eksplodirali morilski granati – Amela in Goran – Ferida in Stanko – naš dragi Jurica, se pravi dobri Juraj, prof. dr. Martinović, profesor slovenske književnosti na tamkajšnji univerzi in nekdanji župan mesta, med vojno ranjen – dostojanstvena in modra prof. dr. Hanifa Kapidžić Osmanagić – veliki pesnik in velika duša Izet Sarajlić, ki mi je v zahvalo napisal pesem, da sem deški dvojček Annette von Droste-Hülshoff, nemške pesnice, katere portret je krasil bankovce za 20 mark – fotograf Božović, ki je posnel nekaj najbolj dragocenih fotografij naših življenj – dobrodušni šofer Siniša – taksist, ki nas je vozil skozi sarajevsko noč s sto na uro in z ugasnjenimi žarometi, ker se je bal ostrostrelcev – in otroci, otroci, ki so se brezskrbno igrali na sarajevskih ulicah, spremenjenih v tarče ... In tiha gospa, ki je v Cankarju kuhala za nas, nam pa je bilo vselej tako nerodno, dvakratno nerodno, ker so dobri gostitelji poskrbeli za našo prehrano v mestu, ki je bilo na smrt lačno, in zato, ker nismo vedeli, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi – sprejeti ali zavrniti tako dragoceno darilo ... Naj v zvezi s to tiho gospo zapišem zgodbo, ki sem jo upesnil tudi v svojem epu Vrata nepovrata. Susan Sontag je med drugim svoji dragi prevajalki Ameli Simić podarila dišeče milo, Amela pa ga je v znamenje hvaležnosti podarila – pravzaprav vsilila – meni. Potem ko sem bosanskim penovcem izročil 20.000 nemških mark, smo med stiki s slovenskim kulturnim društvom Cankar s šokom ugotovili, da sarajevskim Slovencem slovenska država ne pomaga dovolj. Zato sem s soglasjem svojih sopotnikov društvu Cankar izročil denarno rezervo iz blagajne Slovenskega PENa, ki sta mi jo zaskrbljeni gospe Jereb in Tomše dali za vsak primer, če bi morali dlje časa ostati v obleganem mestu. Ker nisem imel ničesar več za tiho gospo, ki nam je ves čas obiska požrtvovalno pomagala, sem ji dal tisto dišeče milo, ki ga je Susan dala Ameli, Amela pa meni. Leta pozneje, ko sem nekoč v Sarajevu bral pesmi, me je po literarnem večeru počakala ta tiha gospa in se mi zahvalila za milo. To dišeče milo, ki je šlo iz rok v roke in nazadnje pristalo v rokah, ki so ga najbolj potrebovale, sem v epu Vrata nepovrata upesnil kot simbol obleganega mesta in medčloveške solidarnosti. Milo je postalo milost. Prepričan sem, da ta drobna zgodba več pove o grozi nekajletnega obleganja Sarajeva kot glasne, velike, patetične besede. Resnico našega obiska je lepo strnil Goran Simić: »Doslej so Sarajevo obiskali mnogi, ki so obljubljali pomoč, pa niso ničesar storili. Slovenski pisatelji pa so najprej nekaj naredili za nas ter šele nato prišli na obisk.« S temi besedami nas je nagovoril v prostorih kulturnega društva Cankar, ki je tedaj imelo sedež na Ulici Maršala Tita, v precej razrušenem poslopju Ljubljanske banke. V tej zvezi naj bo za vse večne čase znana sramota, da je v nasprotju s slovenskimi pisatelji osrednja slovenska banka svoje bosanske stranke pustila na cedilu! ZA MIR št. 13/2022 Če bi slovenski bankirji – ti sebični idioti! – v letih vojne na Hrvaškem in v Bosni ravnali tako kot slovenski pisatelji, bi bila NLB zdaj najmočnejša banka v regiji, tako pa ... tako pa slovenski davkoplačevalci, vključno s pisatelji, zdaj plačujemo za bankirsko sebičnost in idiotizem. Iz Sarajeva smo se vrnili živi in zdravi. Obdajali so nas mešani občutki: ob skrajni pretresenosti smo bili obenem srečni, da je sarajevsko potovanje – med podzemeljske sence smrti – za nami in da se vračamo v življenje ... Prepričan sem, da smo vsi štirje čutili, da smo v Sarajevu dokončno postali »vojni kameradi«. Tesno sodelovanje pri organiziranju humanitarne pomoči je utrdilo moje prijateljstvo z Josipom. Nastopil je tudi na literarnem večeru Društva slovenskih pisateljev v Cankajevem domu 27. junija 1991, na večer prvega dne vojne za Slovenijo, takrat, ko je zunaj divjala nevihta v vsakršnem smislu besede, občinstva pa je bilo manj kot nastopajočih pesnikov. Z Nikom in Dragom sem nato preživel vse dneve in noči te k sreči kratke vojne na uredništu Nove revije: po svojih močeh, kot intelektualci, smo se borili za Slovenijo, pošiljajoč sporočila o resnici agresije Jugoslovanske armade na vse konce sveta. Skupaj z Jaroslavom Skrušnyjem, Tomažem Zalaznikom in Gordano Vrabec smo sestavljali »vojno redakcijo« Nove revije. »Vojno kameradstvo« je intenziven in doživljenjski odnos, ki se ga ne da reducirati na običajna razmerja tovarištva in prijateljstva. Ima posebno čustveno barvo prav zato, ker nastane kot posledica skupne izkušnje nečesa najstrašnejšega in najhujšega – vojne. Pri humanitarnem delovanju smo se soočali tudi z zelo bolečimi psihološkimi problemi: begunci so ljudje, ki izgubijo svoje družine, ognjišča in domovine, zato niti najširša humanitarna pomoč ne more nadomestiti njihove izgube. Prejemanje pomoči utegnejo doživeti kot ponižanje; nekateri begunci so bili včasih prizadeti ob naših najboljših solidarnostnih namenih. Mnogi med njimi so živeli v takem stresu, da so postali živčno razrvani ali pa povsem pasivni; pričakovali so, da bomo vse postorili namesto njih. Včasih so se pojavila tudi znamenja podzavestnega sovraštva zoper humanitarne aktiviste, ki smo jim pomagali. V takih primerih smo se morali obnašati racionalno in se zavedati psihološkega mehanizma, ki jih je pripeljal v to stanje. Očitno je šlo za transfer: namesto tistih, ki so jih pahnili v trpljenje, so sovraštvo prenesli na najbližje, tiste, ki smo jim pomagali. In: kdor daje pomoč, ima moč nad tistimi, ki jo prejemajo, zato slednji – ob zavestnih občutkih hvaležnosti – včasih obenem podzavestno sovražijo tiste, od katerih so odvisni. V nekaterih, k sreči redkih primerih smo zasledili tudi poskuse zlorabe naše humanitarne dobre volje ali pa celo prilastitve denarja, ki ga pravzaprav niso potrebovali ali pa so ga drugi bolj nujno potrebovali. V razmerah tragične vojne smo sicer lahko razumeli tudi take reakcije, vendar so bile zaradi korektnih medčloveških odnosov in drugih beguncev seveda nesprejemljive. Eden izmed najbolj drastičnih tovrstnih primerov je bila bosanska pisateljica, ki si je na račun bolnih otrok na veliko sposojala denar z obljubo, da ga bom vrnil jaz. Švedski PEN jo je z družino najprej naselil v manjšem severnem mestu, vendar je pisateljici uspelo prepričati švedske kolege, da so družino preselili v Stockholm, kjer smo se l. 1994 srečali. Pisateljica mi je prostodušno dejala: »Res je, vse sem okrog prinesla, kaj sem pa v tej stiski mogla drugega?« In jaz? Smejal sem se. In smo se vsi smejali, tudi navidezno mrzli, pa v resnici tako dobri Švedi. ZA MIR št. 13/2022 Mučni so bili napadi, ki so bili motivirani bodisi z ljubosumnostjo (da so drugi dobili več in preveč) ali pa z politikantskimi in nacionalističnimi motivi. Najbolj neprijeten tovrsten zaplet je bil povezan z nagrado Sklada za svobodno izražanje (Fund for Free Expression) iz ZDA, ki nas je prosil, naj za njihovo nagrado predlagamo pisatelje iz nekdanje Jugoslavije. Predlagal sem celotno skupino pisateljev, ki so ostali v obleganem Sarajevu. Mojega predloga niso sprejeli. Sklad za svobodno izražanje je nedvomno imel najboljše namene, vendar je naredil napako, ko je omejil število nagrajencev na zgolj 24. Čeprav nam ideja o omejitvi seznama nagrajencev ni bila všeč, saj je šlo za selekcijo med pisatelji, ki jih je vse enako zadela nemila usoda, smo nagrajencem korektno posredovali ta denar (24.000 dolarjev = 1.000 dolarjev za slehernega pisatelja na seznamu izbranih). Zaradi te nagrade je četverica sarajevskih pisateljev, članov Hrvaškega PEN-a, na krivičen in zlonameren način v delu hrvaškega tiska večkrat napadla našo humanitarno dejavnost, poimensko pa Susan Sontag in mene, predvsem pa Josipa Ostija, češ da smo skovali zaroto ter črtali s seznama za to nagrado imena hrvaških pisateljev. Večkrat smo bili prisiljeni objavljati demantije. Hrvaški PEN se je odločno postavil na našo stran in javno zanikal te nepravične obtožbe. Eden izmed dokazov naše nepristranskosti je dejstvo, da so vsi štirje pisatelji, ki so nas obtožili predsodkov zoper Hrvate, prejemali finančno pomoč iz našega humanitarnega sklada – dejstvo, ki so ga v svojih obtožbah namenoma zamolčali. Še bolj mučen pa je bil nesrečen razvoj naših naporov, da bi pomagali pri obnovi Nacionalne knjižnice BiH, znamenite Vijećnice, ki je bila l. 1992 uničena med bombardiranjem Sarajeva. Direktor te pomembne ustanove je na varno evakuiral najbolj dragocene knjige, npr. znamenito Sarajevsko Hagado, enega najpomembnejših spomenikov judovske kulture.Glasbeni novinar Ognjen Tvrtković, ki je med požarom pomagal reševati knjige, je ravno nesel na varno pesniške zbirke Daneta Zajca, ko je zaradi žeje spil tekočino, za katero je mislil, da je bila voda, pa je bil žal vitriol, ki mu je požgal želodec; zdravil se je v ljubljanskem Kliničnem centru. Direktor knjižnice se je spomladi 1993 zatekel v Slovenijo, kjer je organiziral skupino za obnovo knjižnice v okviru Univerze v Mariboru. Slovenski PEN, Sarajevski komite in Mednarodni PEN so pomagali tej skupini vzpostaviti stike z narodnimi knjižnicami in različnimi skupinami po vsej Evropi, ki so pokazale pripravljenost pomagati pri obnovi tako pomembne kulturne institucije; v ta plemeniti projekt so se vključili tudi predsedniki več evropskih držav – zelo aktiven je bil češki predsednik in naš pisateljski kolega Václav Havel. Del uničenega knjižnega fonda je bil obnovljen zato, ker so vse narodne knjižnice v nekdanji skupni državi (v vseh prestolnicah nekdanjih republik) prejemale dolžnostne izvode knjig vseh jugoslovanskih založnikov; v ta projekt se je dejavno vključila tudi Narodna in univerzitetna knjižnica iz Ljubljane, ki je darovala del svojih knjig, da bi pomagala obnoviti knjižni fond sarajevske Narodne knjižnice. – Spomladi 1994 se je v Ljubljani pojavil visoki predstavnik vlade BiH in me povabil na večerjo. Obvestil me je, da so imenovali novega direktorja Narodne knjižnice, češ da je prejšnji direktor škodoval interesom te ustanove in celo sam podtaknil požar. Na neprijeten način je izrazil pričakovanje, da se bom distanciral od dosedanjih dejavnosti za rešitev knjižnice. Jasno sem mu dal vedeti, da tem obtožbam ne verjamem. Samo po sebi se razume, da je imela vlada BiH pravico voditi politiko svoje narodne knjižnice, a očitno je bilo, da se je zamenjava na vodstvenem položaju zgodila samo zaradi dejstva, ker je bil prejšnji direktor po narodnosti Srb. Ta nesrečni konflikt je paraliziral dejavnost mnogih skupin po vsej Evropi. Seznam prejemnic in prejemnikov naše pomoči mi še zmeraj drhti pred notranjimi očmi spomina. Od daleč še zmeraj spremljam te kolegice in kolege, izide njihovih knjig, uspehe, težave in žal tudi smrti. Ne morem drugače, saj se še zmeraj čutim odgovornega zanje. Naj tu omenim le nekatere zgodbe. ZA MIR št. 13/2022 Prednost pri razdeljevanju pomoči so seveda imeli ranjeni in bolni pisatelji ter njihovi družinski člani. Tako smo pokrili stroške specialističnih pregledov za moža dramatičarke Kaće Čelan, ki je bil operiran zaradi možganskega tumorja. Poskrbeli smo za zdravljenje bolnega sina pisatelja Ivana Lovrenovića. Pri bombardiranju ranjenemu pesniku Rešadu Hadroviću smo organizirali in plačali operacijo oči, ki je morala biti takojšnja, sicer bi v enem mesecu povsem izgubil vid. Teman je bil dan, ko sem pred nekaj leti izvedel za njegovo smrt. Eden izmed bosanskih pesnikov je uporabil našo finančno pomoč, da je podkupil različne paravojaške formacije ter na ta način zaščitil sebe in člane svoje družine pred smrtjo, ki jim je grozila med pobegom iz bosanskega pekla. Pesnika Amira Talića sem rešil iz zapora v Banja Luki. Zbral sem protestne izjave in zahteve za izpustitev, ki jih je spisalo več evropskih PEN centrov. Nakar mi je v roke po naključju prišel privatni naslov direktorja zapora. Bal sem se, da najvišji banjaluški birič moje pošiljke ne bi prejel, če bi jo poslal z uradne slovenske pošte, saj bi jo po vsej verjetnosti prestregla cenzura Republike srbske. Zato sem se sredi noči odpravil na avtobusno postajališče ob Gospodarskem razstavišču, od koder je vozil avtobus za Banja Luko. Podkupil sem enega izmed potnikov, da je pošiljko oddal na banjaluški pošti. Že čez tri dni sem prejel obvestilo, da je bil Amir Talić izpuščen iz zapora. Direktor se je očitno na smrt prestrašil, da mednarodna skupnost pozna njegov osebni naslov, da torej utegne odgovarjati za vse nasilje, ki ga je izvajal z arogantno zavestjo varnosti, da mu nihče nič ne more. Velikega pisatelja Dževada Karahasana sem razglasil za mrtvega. Prejel sem novico o njegovi smrti in jo, kot je bilo v navadi, preveril pri več medsebojno neodvisnih virih, in vsi so jo potrdili. Nato sem napisal nekrolog za Dževada in ga razposlal po svetu. Čez nekaj dni se je izkazalo, da je bila ta novica k sreči neresnična. Ob prvem srečanju se mi je Dževad s smehom in tipičnim bosanskim humorjem zahvalil za najlepši tekst, kar jih je kdo kdaj napisal o njem. Najbolj presunljive so bile usode otrok, sarajevskih in begunskih. Naj to ilustriram z zgodbo, ki se je srečno končala. Potem ko sta junaško prestala obleganje Sarajeva, sta se na predvečer osvoboditve in miru sarajevska prijatelja Goran in Amela odločila, da njuni mešani srbskomuslimanski družini ni več obstanka v tem nesrečnem mestu. S Susan Sontag sva spisala obsežno korespondenco pri iskanju rešitve za to družino. Susan je uporabila vso svojo moralno avtoriteto, ki jo je uživala v mednarodnih krogih, da je tej družini uredila zavetje v Kanadi. Amela se je v zadnji vojni zimi z obema otrokoma – dvanajstletno deklico in sedemletnim dečkom – prebila čez planino Igman med obstreljevanjem kolone beguncev. (Za našo generacijo je ta dramatični dogodek razkril vso degradacijo srbskega nacionalizma, saj je ena izmed najbolj junaških in tragičnih epopej druge svetovne vojne bil zimski marš Prve proletarske brigade čez Igman januarja 1942; pri tem umiku pred nemško ofenzivo ob izredno nizki temparaturi je veliko partizanov izgubilo življenje ali pa so jim morali brez narkoze amputirati ude.) Na poti v Kanado se je ta tako ljuba trojka ustavila v Ljubljani. Otroka sta bila čudovita, nenavadno mirna. Deček je skoraj polovico življenja preživel v vojni. Bilo ga je ganljivo gledati, kako uživa v najmanjših podrobnostih za nas povsem samoumevnih civilizacijskih pridobitev. Želel si je v veleblagovnico Maximarket, da bi se peljal s premičnimi stopnicami. Ves dan je govoril o lego kockah; ko pa sem mu v trgovini z igračami hotel podariti škatlo lego kock z gusarji, me je do dna pretresel njegov odgovor: »Neću vojnike, hoću civile. (Nočem vojakov, hočem civiliste.)« ZA MIR št. 13/2022 Toliko let pozneje mi gre ob teh besedah na jok ... Danes je ta deček star štiriintrideset, njegova sestra pa devetintrideset let. Obema želim srečno in mirno življenje! ___________________________________________________________________ To spominsko poročilo sem sestavil l. 2018 na podlagi svojega Poročila o humanitarni dejavnosti Slovenskega PEN centra in Sarajevskega komiteja mednarodnega PEN-a od oktobra 1991 do novembra 1994 (za 61. svetovni kongres Mednarodnega PEN-a v Pragi, novembra 1994) ter zapisa Obisk delegacije slovenskih pisateljev v Sarajevu (Nova revija, št. 153-154, januar-februar 1995). 5. maja 2018 je bilo objavljeno v Sobotni prilogi Dela. Za objavo v Tedniku PEN-a sem ga ažuriral. Josip Osti, Boris A. Novak, Niko Grafenauer in Drago Jančar v oklepnem vozilu UNPROFOR-ja v obleganem Sarajevu l. 1994 (naslovnica revije "Zora Cankarjeva" slovenskega društva "Cankar" v Sarajevu), foto: Andrej Božanović. ZA MIR št. 13/2022 ZA MIR št. 13/2022 ZA MIR št. 13/2022 ZA MIR št. 13/2022 ZA MIR št. 13/2022 ZA MIR št. 13/2022 ZA MIR št. 13/2022 ZA MIR št. 13/2022 VLADIMIR GAJŠEK Označeno ozemljeno središče Sredi uničujočega vrtinčstega orkana – tišina, sredi vojnega viharja – smrtni izid molka – zato kričimo v središče nesrečnega kaosa in smo, ki smo! In čeprav smo kot nori v usmiljenju, si med seboj še z begunci pomagamo, smo vztrajniki medčloveške govorice, celo v samoti, v samosledilni samoti. Vzdŕžimo to središče, ki vihra nad nas oddaljeno ukrajinsko, v potresu raket in bomb, tankov in strojnic, pod drhtljivim nebom, v odsevih krvave zemlje! Smo, da vzdržimo dovolj dolgo, da ostanemo do konca, dokler da ostanejo begunci pri nas – sčasoma prihranjeno trpljenje, nikoli pozabljeno, kjer se je vrtinčilo središče vojne, da se je zavrtelo naposled tudi okrog nas, ki bomo kričali, tudi čisto navadni. ZA MIR št. 13/2022 DIALOGI O VOJNI Na voljo je 10. epizoda pogovorov #DialoguesOnWar. Ukrajinski in tuji intelektualci govorijo o izkušnjah vojne in delijo svoja opažanja. Govorci 10. epizode: - Natalka Sniadanko, pisateljica - Margaret Atwood, pisateljica. POVEZAVA MEDNARODNI PEN št. 13/2022 ODPRTO PISMO Mednarodne organizacije nasprotujejo obsodbi neodvisnih novinarjev, članov nekdanje Fundacije Violete Barrios de Chamorro in La Prensa v Nikaragvi Latinska Amerika, 24. marec 2022. Spodaj podpisane organizacije obsojamo sodno farso, ki se dogaja v Nikaragvi, kjer so bili neodvisni novinarji in nekdanji delavci zdaj že ukinjene Fundacije Violete Barrios de Chamorro (FVBCH) obsojeni na 7-13 let zapora. V sredo, 23. marca, je bil Juan Lorenzo Holmann, generalni direktor časopisa La Prensa, spoznan za krivega domnevnega pranja denarja. Sodnica Nadia Camila Tardecillas je na drugem kazenskem okrožnem sodišču zahtevala kazen devetih let in štirih mesecev zapora ter denarno kazen. Holmanna so aretirali 14. avgusta, ko je policija vdrla v časopis, ki je bil takrat edini neodvisni tiskani medij, ki je še izhajal v državi. Njegovo sojenje se je končalo v sredo, 23. marca, končna sodba pa bo prebrana 31. marca. V ponedeljek, 21. marca, je sodnik Luden Martín Quiroz na devetem kazenskem okrožnem sodišču v Managui novinarko in kandidatko za predsednico Cristiano Chamorro spoznal za krivo zaradi pranja denarja, "zlorabe upravljanja" in "ideološke laži". Obsodba je povezana z njenim mandatom predsednice FVBCH. Chamorri bo morala plačati tudi denarno kazen v znesku, ki je enak domnevnemu pranju denarja. Sojenje je potekalo od 3. do 7. marca v policijskem kompleksu Evaristo Vásquez, splošno znanem kot "El Chipote", kjer so bili priporniki izpostavljeni ponižujočemu, krutemu in nečloveškemu ravnanju, vključno z mučenjem. Poleg tega je večina političnih zapornikov, ki so pridržani v tem objektu, pridržana brez komunikacije. Samovoljni sodni postopek proti Chamorri in drugim pripornikom je potekal v prisotnosti zastraševalnega policijskega kontingenta in ni zagotavljal nikakršnih jamstev za pošten postopek, vključno z dejstvom, da je bilo odvetnikom na voljo zelo malo časa za predložitev izjav v podporo svojim strankam. Poleg drugih resnih nepravilnosti in neupoštevanja dejstva, da so obtoženci imeli dokaze o svoji nedolžnosti, se je sojenje končalo brez predložitve več kot 1000 ključnih dokumentov, ki so podpirali primere obtožencev. Cristiana Chamorro je od 2. junija 2021 v hišnem priporu. Za zdaj še ni jasno, kam bo premeščena. Nikaragovsko pravosodje, ki služi avtoritarni vladi, je na devet let zapora obsodilo tudi Pedra Joaquína Chamorra, 70-letnega brata Cristiane Chamorro in direktorja časopisa La Prensa, zaradi obtožb o poneverbi sredstev, "ideološki laži" in "zlorabi upravljanja". Spodaj podpisane organizacije kategorično obsojamo te in druge sodbe, ki so bile izdane proti političnim zapornikom, ki sta jih pridržala režima Daniela Ortege in Rosario Murillo. Nikaragva je odgovorna za življenje in varnost vseh zapornikov vesti. Pozivamo k njihovi takojšnji izpustitvi in prenehanju kriminalizacije njihovih dejavnosti ter razveljavitvi vseh sodb, ki so bile izdane proti njim zgolj zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja. VEČ št. 13/2022 Tednik PEN, glasilo Slovenskega centra PEN, št. 13/2022 Izdal: Slovenski center PEN, Tomšičeva 12, 1000 Ljubljana Zanj: Predsednica Tanja Tuma Uredništvo Odgovorna urednica: Tanja Tuma Glavna urednica: Maja Ferjančič Oblikovanje: Maja Ferjančič Leto izdaje: april 2022 Kraj: Ljubljana ISSN 2784-7586 Publikacija Tednik PEN je brezplačna. POVEZAVA https://www.penslovenia-zdruzenje.si/tednik Naslovna fotografija: Teunard Droog