št. 11.	v Ljubljani, dnd S. junija 1899.	Leto XII.
tretji četrtek meseca. Ako jc lu ilan praznik, i/ule dan poprej. Cena mu je 80 kr. na leto. Inserati se sprejemajo in pljujejo po dogovoru.
Slovenskemu ljudstvu
v poduk in zabavo.
Spisi in ilopisi se pošiljajo:[ Uredništvu „Domoljuba", Ljubljana, Scmeniške ulice št. 2. Naročnina in inserati pa: Upravnistvu »Domoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2.
Po prazniku.
Delavski praznik — je minil. Minil tako, da so vsi prijatelji krščansko-socijalnega gibanja med nami lahko s takim izidom zadovoljni. Bil je to res praznik naroda slovenskega, tistega naroda, o katerem
pravi pesnik :
Te žuljave rok«': in vse krvave.
To narod so, up njega in podpora!
In spodobilo se je,
I »a poleg slave in bogastva, vodo
I žulji kdaj dospejo do besede!
Srčno radi bi bravcem ..Domoljuba" obširno popisali prekrasno vseslovensko delavsko slavnost. Toda 'aku smo na tesnem s prostorom, da se moramo omejiti samo na nekaj kratkih stavkov.
01) najlepšem vremenu se je v soboto zvečer zvržila bakljada inserenada. Udeležba je bila velikanska. Bili so navzoči že tudi bratje Hrvatje, ki "o došli popoldne iz Siska in Zagreba z dvema krasna zastavama, v skupnem številu nad 50. Krasan je M sprevod, ki se je na to razvil. Mnogoštevilna mno 'lcai ki je korakala po mestnih ulicah v svitu ne-številnih bakelj in lampijončkov ter med sviranjem godbe, je navdušeno pozdravljala kumico gospo Pol-akovo in knezoškofa. — Pevski zbor zapel je izvrstno nekaj pevskih točk. V ime kumice se je zahvalil g. Pollak. Knezoškof je prisrčno zaklical iz
svoje palače: „Z Bogom za krščansko ljudstvo! Živeli krščanski socijalci!" Kratke, a prisrčne besede so padle kot iskra v ljudstvo.
Po bakljadi se je v natlačenih prostorih ,.Katoliškega doma" vršila večerna zabava na čast d o S 1 i m gostom. Veselje je bilo splošno in neprisiljeno. Dr. Krek je pozdravil goste v slovenskem, hrvaškem in češkem jeziku; poleg njega jc še več drugih govornikov v lepih besedah dajalo duška svojim srčnim čutilom. Bil je lep večer.
V neaeljo je bilo vreme skrajno neugodno. Dež jc lil, a zastopniki delavskih stanov se niso plašili dežja. Okoli 100 društev in deputacij je korakalo v krasnem redu po ljubljanskih ulicah.
Slavnostni sprevod so poveličevale krasne uniforme bratov Hrvatov, Slov. zidarskega in tesarskega društva, ognjegascev in posebno narodne noše slovenskih gorenjskih kmečkih fantov pa ljubljanskih deklet.
Zavito zastavo „Zveže" so spremljale belo oblečene deklice in kot častna straža čestiti starčki s številnimi znamenji svoje vojaške hrabrosti. V slavnostnem sprevodu je korakalo nad 3000 oseb. Za sprevodom so se v kočijah peljale kumica in družice. Društvenih zastav je bilo dvajset. V Zvezdi je bilo občinstva nad 15.000. Cerkveno opravilo se je — žal — moralo opraviti v nunski cerkvi.
Vzvišeni knez in škof je iskreno pozdravil zastopnike delavnega slovenskega naroda. Skoro tričetrt ure je v krasnem govoru razvijal pomen nove zastave, posebno pa one, pod katero smo se zbrali vsi katoličani takoj po svojem rojstvu.
Knezoškof je na to blagoslovil zastavo, želeč ji zmage. Topovi na ljubljanskem gradu so se oglasili. Sledilo je zabijanje, žebljev: knezoškof, kumica dr. Krek, župan Hribar, zastopniki Prage, Zagreba, Siska, in načelniki navzočih društev. Kumica je pripela na zastavo krasen trak, istotako društvenice „Kat. društ. za delavke". Zastava se je ponosno dvig nila ter posestrila s svojimi tovarišicami. Po sv. maši se je sprevod pomikal proti staremu strelišču. Žal, da je razvoj sprevoda kvaril dež. Na čelu sprevodu so šli ognjegasci, potem godba, za njo „Zveza1' z novo zastavo, Hrvatje, ostale zastave za njimi pa ljudstvo v nepregledni vrsti. Staro strelišče je bilo do zadnjega kotička napolnjeno.
Vkljub močnemu dežju zbralo se je občinstvo na dvorišču strelišča. Z nepopisnim navdušenjem izrazila se je udanost zborovalcev cesarju in papežu. Poleg mnoge odlične gospode sta bila navzoča dež. predsednik baron Ilein in dež. glavar pl. Detela.
G. Pollak je kot načelnik pripravljalnega odbora pozdravil zborovalce ter predlagal dr. Kreka za predsednika. Vsprejeti sta bila po gg. Jakopiču in Ra-kovcu predlagani udanostni izjavi na papeža in cesarja.
Ker vsled naliva ni bilo zborovanje mogoče, dovršil se je drugi del zborovanja deloma v dvorani, kjer je bil obed. Skupnega obeda se je udeležilo nad 800 oseb.
Dr. Krek je pozdravil zbrane. Pozdravljam vas, dejal je, „kot nepovabljene goste'1 v Ljubljani. Oni, ki se štejejo gospodarje Ljubljane, nas niso povabili, in ko bi nas bili vabili, bi mi gotovo ne prišli, ter bi nas bilo sram, da nas vabijo taki ljudje. Vabijo nas le v davkarije plačevat davke, v vojake, v ječe. A nas vabi krščansko prepričanje, naše srce — in to vabilo je nepremagljiva sila ! In če mislijo ..pobožni" liberalci, da so oni izprosili dežja, se motijo, dež gre, ker sedanja Ljubljana ni vredna, da bi se mi v njej pokazali v svoji moči in svojem razvoju. Vsaka kapljica današnjega dežja bodi blagoslov na njivo krščansko-socijalno. (Burno odobravanje).
Voditelj Goriških Slovencev dr. Gregorčič je pozdravil zbrane kot sosklicatelj shoda, kot zastopnik pete kurije ter kot zastopnik goriških Slovencev, kateri so mu opetovano skazali zaupanje. Povdarjalje, da je pričakoval obilne udeležbe, a tako ogromne ni se nadejal. Tudi goriški Slovenci stojimo na tem stalu, dvojna svetinja nam je draga: vera in narodnost. Veseli se, da je ideja krščanskega socijalizma tako prešinila slovensko ljudstvo. Dal Bog, da bi bila v prospeh slovenskemu narodu.
Državni posl. Vencajz je pozdravil zborovalce kot pooblaščenec načelnika zveze slovenskih državnih poslancev g. Povzeta.
G. Karol Pollak je v dolgem, krasnem govoru proslavljal krščanski socijalizem.
Kanonik Kalan je pozdravil Hrvate. Hrvatje in Slovenci so bili v najhujših časih za našo državo branik proti Turkom. Tudi v sedanjih za državo kritičnih časih se kaže tesnejša zveza med Slovenci in Hrvati. Naravna smer kaže Slovencem proti jugu, naše velike reke Soča, Sava in Drava drve proti jugu. Kakor je našim vodam nemogoče obrniti tok, tako je nemogoče zavreti razširjanje vzajemnosti hrvatsko-slovenske. Tem iskreneje pozdravljam današnje hrvatske goste, ker niso sledili vabilu demokracije in mažaronov, marveč se z nami vred oklepajo krščansko socijalne ideje.
Dr. Gregorčič jc govoril o krščanstvu, ki druži vse v najlepšo harmonijo.
Kakor more le Hrvat, govoril je v ime Hrvatov g. Zagorac iz Siska. Govoril je vznešeno o bojih Hrvatov nekdaj in sedaj, pozdravljal Slovenke, ki se oklepajo krščansko socijalne ideje. Stavil jim je v izgled Špartanke. Govornika so nosili po dvorani.
1'rednik Jakopič je pozdravljal kumico in družice.
Zastopnik češkega krščansko socijalnega društva v Pragi g. Ilovanek jc pozdravil navzoče ter se čudil, kako mogočna je že v Slovencih ideja krščansko-socijalna. Pokrepčan se bo vračal v domovino. Iskreno so ga pozdravili.
Slavnostni govor in prolog je govoril državni poslanec dr. Krek. Krasno so prepevali pevci ,Sloge" iz Siska, »Zvona", Slov. zidarskega in tesarskega društva in „Lipe". Poseben vtis na občinstvo je napravil pevk številni zbor „Kat. društva za delavke", ki je prepeval ljubke narodne pesmi. To petje je občinstvo očaralo. Dvorane starega strelišča so bile od poldne do noči natlačeno polne.
Težko je bilo slovo. Poslovil sc jc od gostov dr. Krek. Imenom Hrvatov se je poslavljal Zagorae ter predsednik „zanatlijskega društva" obljubu joč, da po današnjih prizorih bode vez tem tesneja in da bodo Hrvatje še rajše prihajali med nas.
Govorili so še drugi govorniki. Navdušenost je bila splošna. Btsedc govornikov so padale na rodovitna tla. Ako Bog d&, rodile bodo bogatega sadii: k r š ča n sk o - soc i j a 1 n a misel, sprejeta v srca toliko tisoč udeležencev vseslovenske delavske slavnosti, raznesla se je na vse strani lepe naše domovine. Naj se razvija ta misel med narodom dalje, dokler ga ne privede do popolne zmage — Pod praporom krščanskega socijalizma 1 In to je praktičen vspeh te slavnosti 1
PROLOC
:jt
k vseslovenski delavski slavnosti dne 28. maja 1899. I. zložil dr. Janez Ev. Krek.
Bog Te vsprejmi, kdor si prišel, prišel, da si naš
med nami, , z razprostrtimi rokami! z žuljavo desnico brate : in nakit za naše svate, vneta naša četa peva. gromko vre ji s src zahteva !
Naša družba te pozdravlja Najprej Tebe, druže mili, Saj so žulji nam svetinje Žuljavim desnicam slavo, Žuljavim desnicam pravo
Zdrav pa tudi vsak prijatelj, vsak tovariš v našem boji,
Zdrav med nami, Bog te vsprejmi. Ti si naš in mi
smo Tvoji!
Danes smo sc tukaj zbrali, da bi slavnost praznovali,
Da bi pri zastavi novi novih si moči nabrali. Kvišku dviga bo zastava, danes Hogu posvečena, Kvišku tudi naša srca, prcmlajena, prerojena. S srci roka sc dviguje, vije krepko sc zastava In oh nji prisega Bveta nam v nebeške krajo plava.
Carju delavcu, mučencu, njemu se glasi prisega, Da ga ljubi naša četa, da mu kri in život tvega. Kvišku zro oči v nebesa, ko prisega naši družbi, Kjer jc temelj vsem oblastim in podlaga vsaki
službi.
Kvišku tilnik! Ta ljubezen, ki nam v naših
srcih zori,
Tudi jc doma le kvišku, tam pri Bogu v večnem
dvori.
To udanost, car naš, vsprejmi, moška je, a je
iskrena,
Trdna jc, kot vera naša, kot na Boga up ognjena!
Domovina, zlata mati, naša četa Ti je vdana, Pri zastavi posvečeni Te pozdravlja, zate vžgana. stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne, Iskra kot so naši vrelci in kot reke srebrovalne. Ko pa kdaj bi Tvoje skale, stari Triglav, se
razdrle,
Pa bi naše čete vstale, Tebe Triglav, bi podprle. Ko pa kdaj bi Tvoji vrelci, bistra Sava, usehnili, Pa bi srčno kri Ti v strugo naškropili, natočili.
Zla puščava je življenje in skušnjave so v puščavi, Pa prihaja v nji skušnjavec, kamnje kaže, lažno
pravi:
"Vzemi kamen si sovraštva, kamen strasti
otrovljene,
Vzemi kamen jeze ljute, kamen bede nevkročene, j1® razbij si vero sveto, do domu ljubezen steri, n raztrupi si Blobodo, moško silo si poderi!
Spuli vzore si iz duše, srce shladi, nade vstavi, Pa iz kamenja do sita vzraste kruha ti v puščavi.« Ej skušnjavče grdogledi, mame tvoje so besede, Kruha ni v Bovražnih strastih, kjer krivične so
zajede.
Ni ga v jezi, ni v brezverstvu, ker doni le krik
osvete.
Marno vabiš, mamo lažeš svoje klete nam obete, Kruha za nas je v obilju iz besede božje svete:
Vi, ki se trudite, Ste obteženi, Jaz poživim vas vse, Pridite k meni!
Vi, ki gladujetc, V solzah utopljeni, Jaz poživim vas vse, Pridite k meni!
Vdove, sirotice, Vsi zapuščeni, Jaz poživim vas vse, Pridite k meni!
Jaz sem odkupil svet, Svet pogubljeni, Poj te sc vsi otet, Pridite k meni!
S križa ponujam vam Mir zaželjeni, S križa objemam vas, Pridite k meni!
Križ nam je potni les,
Cilj domačija; Vanjo privede vas Mati Marija!
Golobice, urne ptice, nosijo novice kobne. Te novice so žalobne, tožne kot gredice grobne: Da se rušijo prestoli, moč državam ee razdeva. Da poginjajo rodovi, da človeštvu cvet zveneva: Da strupena rosa pada, da mori nam rože mlade, Da se kri v potokih lije, da za kratko vse propade. Vsemorilne, vsepobojne, burne, strašne so novice, Jedne pa ne prinesejo nam novice golobice, Te novice, da bi četa, ki ob križ se sveti vpira, Ki pod varstvom se Marijnim v boj za svoje
vzore zbira, Da Bogu udana zveza, Materi nebeški zvesta, Kdaj propadla, kdaj zastavi svoji bila bi nezvesta.
Četa naša! vriskaj žrtvam, plani v bitko bogoupna, Ej, brez plaha, ej brez straha, neprodajna, ne-
podkupna,
Zlatu glave ne vpogibaj, podle se ne boj klevete, Licemeroem in zlogolkom brani drog zastave
svete 1
Staro zemljo mraz pretresa, drob se krči ji in poka. Na porodu nove dobe v krutih bolečinah stoka. Zora pa zori na vshodu, da pozdravi mlado dete: Dobo pravde, dobo sreče, dobo sprave
in osvete.

^gfefe.
$ Listek, i«
Pojdimo za njim!
(Povest iz časov Kristusovih. — -I Sienlieuic:.
V.
Preteklo je leto in mlada Ctnova žena je veljala še vedno za nekako boginjo v moževi hiši. Cina jo je varoval in ljubil kakor punčico svojega očesa. Koncem prejšnjega poglavja smo rekli, da je mislil mladi mož, da je njegova sreča kakor nepregledno morje. Pa pozabil je, da ima morje tudi odliv.
Anteje se loti grozna, nepoznana bolezen. V sanjah je gledala strašne prikazni, ki so ji glodale življenje, kakor glodajo črvi jelovo desko. Njeno cvetoče lice je usehnilo, da je bilo podobno prozorni lupini, in oči so se ji udirale vedno globokejše pod čelo. Bila je suha in bleda kakor mrlič.
Prikazni so postajale vedno groznejše.
Ko je stopilo solnce opoldne najvišje na nebu in je zavladala po mestu vsled neznosne vročine smrtna tišina, se je zdelo Anteji, da sliši okoli sebe stopinje nevidnih bitij, pred sabo v zraku pa je videla zarumenel obraz mrliča, ki jo je gledal bodeče s svojimi črnimi očmi Zdelo se ji jc. kakor da jo vabijo te oči v nek mrak, poln skrivnosti in strahu V takih trenutkih se ji je začelo telo tresti kakor v mrzlici, in na čelo so ji stopile mrzle znojnc kaplje. Ležeč na postelji se je strahotna obračala do moža kakor bi mu hotela zaklicati: „Reši me, reši me!"
Toda Kaj ni videl ničesar, naj je še tako napenja) oči in strmel v ono stran, kjer je videla Anteja grozno prikazen.
Prikazni so se ponavljale vedno pogosteje, nazadnje že vsak dan, in to povsod, naj je bila Anteja v hiši ali na vrtu, v mestu ali zunaj mesta. Cina je dal poklicati po nasvetu zdravnikov godce, da bi za-glušili šum, ki so ga delala nevidna bitja, pa vse zastonj. Mrtvec v zraku je gledal Antejo s svojimi steklenimi očmi in jih zdaj pa zdaj obračal nazaj, kakor bi ji hotel reči:
„Pojdi za menoj!"
Včasih se je zdelo Anteji, da se mrtvecu ustnice lahno premikajo, drugikrat je opazila, da lezejo iz njih črne in ostudne muhe in lete po zraku proti nji. Sama misel na to prikazen jo je napolnila z grozo in naposled je postalo življenje za njo taka strašna muka, da je prosila Cino, naj jo ubije ali naj ji da
piti strupa. A Cina je čutil, da bi moral poprej zbla-zneti kakor ji uslišal to prošnjo, tako jo je ljubil.
Cina je storil vse, da bi jo rešil.
Peljal jo je v puščavo blizo Memlisa, toda prebivanje v senci velikanskih piramid ni izd.tlo nič. Vrnil se je z njo v Aleksandrijo ter pripeljal k bolni ženi vražarice in čarovnice, ki so ji zaklinjale bolezen, pa ker tudi to ni nič pomagalo, sklenil je ubogati nekega judovskega zdravnika, po imenu Jožef, ki mu je svetoval, naj gre v Jeruzalem, češ da nimajo v tem mestu duhovi nikake oblasti in moči do ljudi.
V Jeruzalemu je bil tistikrat za poglavarja Poneij Pilat, ki je bil Činov znanec in prijatelj.
Ko sta prišla Cina in Anteja v Jeruzalem, ju je vzpiejel Poneij z odprtima rokama in jima dal za stanovanje svoj lastni poletni gradič ne daleč za mestnim obzidjem.
Toda tudi tukaj ni zapustila Anteje čudna prikazen mrtveca in pričakovala je s strahom vsak dan poldneva, ko se ji je prikazoval mrlič s svojim ru menim obličjem in svojimi bodečimi očmi.
Dnevi so jima potekali v stiski, strahu in pričakovanju smrti.
VI.
Dasi je bilo še zgodaj spomladi, so bili vendar dnevi že neznosno vroči; celo na letnem gradiču, kjer sta stanovala Cina in njegova bolna žena Anteja, je bila ta vročina zelo občutna, ker je puhtela od segretega marmorja neka čudna soparica, da je človeka kar dušilo. — Ne daleč od gradu je raslo staro, košato ligovo drevo, ki je razprostiralo daleč na okrotr svoje veje. Pod njim je pihljal lahen vetrič, zato je ukazal Cina podenj postaviti z raznimi rožami in cvetjem jablan ozaljšanc nosilnice, v katerih je počivala Anteja. Nato je sedel k nji, položil svojo roko na njeno, ki je bila bela kakor da ni v nji niti kapljice krvi. ter jo vprašal:
„Ali ti je kaj bolje, predraga?"
„Bolje\ je odgovorila Anteja s slabim glasom. — Oči so se ji zaprle, kakor da se je je polotila dremota. Pa kmalu zopet spregleda.
„Kaj!" spregovori tiho, ,,ali je res. da se je pokazal v tej deželi modrijan, ki zna bolnike oztlrav Ijati ?"
»Domačini pravijo takim ljudem preroki", odgovori Cina. »Slišal sem o njem in ga hotel poklicati k tebi, pa se je pokazalo, da je bil le sleparski čudo-delnik. Zraven tega je pa tudi govoril in delal proti velikim duhovnom tukajšnjega tempeljna in pr°l1 postavam te dežele, zato ga je poglavar obsodil v smrt in danes bo križan."
Anteja je nagnila glavo.
„Tebe bo ozdravil čas", pravi Cina, ko vidi, kaka žalost se je pokazala na njenem obličju.
„Čas je v službi smrti, pa ne življenja", odvrne ona tiho.
In /.nova nastane molk. Naokrog so se kakor prej utrinjali solnčni žarki, izpod tal pa so lezli gibki martinčki ter se greli na solncu.
Cina je gledal zamišljen Antejo. Kolikrat ga je že obšla žalostna misel, da nima svet zdravila, ki bi mu zlečilo oboževano ženo. In ona bo kmalu peščica pepela v katakombah, peščica pepela bo še priča in ostanek nekdanje lepote. — Vsaj že tukaj, ležeča z zaprtimi očmi sredi cvetlic na nosilnici, bleda in suha, je bila bolj podobna mrliču kot živemu človeku.
„I'a pojdem tudi jaz za teboj", dejal je v duhu
Cina.
Med tem se začujejo od nekod koraki. Nesrečna mučenica je bila prepričana, da se ji bliža tolpa nevidnih bitij, ki sc ji navadno prikazujejo pred glavo mrtveca. Toda Gina jo prime za roko in jo začne miriti.
„.\nteja, ne straši bo ; te korake slišim tudi jaz." In čez nekaj časa pristavi:
»Poncij Pilat gre k nama."
In res, tam na ovinku steze se prikaže Poncij I'ilat: spremljala sta ga dva sužnja. On sam je bil že postaren človek, okroglega, oguljenega obraza, poln umetne resnobe, ob enem pa tudi kaj dolgočasen in pust.
„Pozdravljen mi Gina, in tudi ti, oboževana Anteja!" reče stopivši v senco drevesa. „Po hladni noči imamo danes kaj topel dan; naj bi vama prinesel obilo sreče, zlasti pa Anteji zdravja!"
»In tudi s tabo mir!" odgovori Cina.
Poncij sede na skalo, pogleda Antejo, molče na-grbanči čelo ter reče:
»Samota rodi žalost in bolezen; sredi ljudi ni prostora za strah. Zaradi tega vama dajem ta-le svet. Na nesrečo tukaj v Antijohiji ali Cezareji ni iger, ni tekališč, in če bi se katero zasnovalo, bi je jeruzalemski bedaki že drugi dan razdrli. Tukaj slišiš samo besedo: „Postava ..
»Kakšen svet si nama mislil dati, Pilat?!"
»Kes, zašel sem na stran. Dolg čas je tega kriv. Hekel sem, da sredi ljudi ni prostora za strah. Tudi vidva imata danes priliko videti nekaj posebnega. V Jeruzalemu mora biti človek zadovoljen z malim — zraven je pa tudi potreba, da je Anteja opoldne, ko 'ma °no grozovito prikazen, med ljudmi, morda ji ne bo tako strašno. Danes bodo umrli na križu trije Gojenci. Boljše je nekaj kot nič. Vrh tega se je zhalo v mestu zaradi velikonočnih praznikov na ti-80{e ljudi vse zemlje. Nagledata se lahko do sita le£a ljudstva. Preskrbel vama bom v bližini križev
pripravno mesto, odkoder bota videla vse. Prepričan sem, da bodo umirali junaško. Eden izmed njih je čuden človek: pravi, da je Božji Sin; krotak je kakor jagnje, in res ni zakrivil nič takega, za kar bi ga bilo treba kaznovati."
„In ti si ga vendar obsodil v smrt?"
»Nasprotno, jaz sem ga poskušal rešiti, toda ose in sršeni, ki letajo iz tukajšnega tempeljna, — pis-marji in farizeji — me niso nehale pikati. Saj že tako pošiljajo čez me pritožbe v Rim. Sicer pa ta Naza-renec ni rimski državljan ..,"
„Ce je, ali ne, trpel ne bo nič manj zaradi tega."
Pilat ne odgovori na to pripombo; še le čez nekaj časa začne sam seboj govoriti:
»Tukaj v Jeruzalemu je zame neznosno, in vendar moram tu bivali. Kako me to muči, kako mi je to hudo . . ." Obrne se do Cine: »Torej pojdita pogledat, kako jih bodo križali. Vem, da bo Nazareneo hrabro umiral. Ukazal sem ga bičati, ker sem upal, da ga rešim na ta način smrti. Nisem tak trdosrčen surovež. Ko so ga tepli, da mu je padalo meso s telesa, molčal je potrpežljivo, zraven pa je blagoslavljal narod, ki je zahteval, naj ga križam, križam. Ves oblit s krvjo jc obračal svoje oči proti nebu in molil.
Čuden človek res to, kakršnega nisem še dobil v življenju. Zaradi njega mi ni dala moja žena tudi minute ne miru. „Ne pusti, da umrje nedolžni", me je prosila. Tudi jaz sem hotel to; dvakrat sem poskusil, obrnivši se k tem zabitim prenapetežem — višjim duhovnikom in farizejem — pa odgovorili so mi enoglasno, odpirajoč usta gori do ušes:
„Križaj ga, križaj ga!"
„In ti si odjenjal?" zapraša Cina.
?Ko bi ne bil odjenjal, vzdignili bi se po mestu prepiri in neredi, morda celo punti, jaz pa sem zato tukaj, da vzdržujem mir. Zaradi splošnega blagra sem rajše žrtvoval življenje enega samega človeka, zlasti še, ker je nepoznan in se nihče ne poteguje zanj. Slabo je zanj tudi to, da ni Rimljan."
„Saj solnce ne sije samo Rimljanom", zašepeče Anteja.
»Oboževana Anteja«, odgovori Pilat, Jahko bi ti rekel, da sije na rimsko gospodstvo po vsi zemlji, in da treba za to gospodstvo, za to našo rimsko nadoblast žrtvovati vse, pa prosim te raje samo tega: ne zahtevaj, naj spremenim obsodbo. Tudi Cina ti lahko pove, da je to nemogoče, in da more sodbo, ki je enkrat izrečena, spremeniti samo cesar. Jaz je ne morem, tudi ko bi hotel. Ali ni res, Kaj ?«
»Res.«
Na Antejo so napravile te besede očividno grozen utis; mislila si je, kaj bi bilo, ko bi bila ona na mestu Nazarenčevem obsojena brez krivde. Reče tedaj:
„ Torej, to se pravi toliko kot da se lahko zgodi, da človek trpi in umrje, obsojen v grozno smrt — brez vsake krivde ?"
»Nedolžnih ljudi ni" pravi Pilat. »Ta Nazarenec ni zakrivil nič hudega, zato sem si jaz kot poglavar umil roke. Kot človek pazametujem njegov nauk. Nalašč sem se razgovarjal z njim dalj časa, koteč ga izprašati natančnejše o njegovem nauku in slišal sem čudne reči. Tega, kar on uči, ni mogoče izpolnjevati. Nihče naprimer ne taji, da so dobra dela potrebna, tudi jaz ne. Tudi naši modrijani uče nekaj takega, pa pri tem vendar ne zahtevajo, da se mora človek vsemu odpovedati, imetju in dobrim obedom, zabavi in uživanju. Povej ti Cina, ki si razsoden človek, kaj bi si mislil o meni, ko bi jaz meni nič, tebi nič dal to-le hišo, v kateri vidva -stanujeta, capinom in barabam, ki se grejejo na solncu tam pri Jopejskih vratih? In zraven on še trdi, da treba ljubiti vse ljudi, vse enako: Jude tako kot Rimljane, Rimljane tako kot Kgipčane, Kgipčane tako kot zamorce intakodalje. Priznam ti, da jaz tega ne morem. In kako je nastopal ta Nazarenec pred sodbo. Za življenje mu je šlo, pa se je držal, kot bi vse to ne zadevalo njega marveč koga drugega: ves čas je učil in — molil. Jaz nisem dolžan rešiti koga smrti, če sam noče. Povsodi se mora držati človek prave mere, in kdor tako dela, ta je pameten in razborit. Vrh tega se imenuje Sina Božjega in podira temelj, na katerem sloni človeška družba. Naj misli v srcu, kar hoče, samo na zunaj ni treba tega kazati, ker se s tem ljudstvo vznemirja. — Naposled Nazarencu ne more biti smrt strašna, ker trdi, da bo vstal od mrtvih «
Cina in Anteja se začujena pogledata.
„Od mrtvih ?"
»Nič prej nič pozneje kot tretji dan. Tako nekako vsaj pripovedujejo njegovi učenci. Njega samega sem pozabil vprašati. Sicer je pa tudi vse eno, ali vstane ali ne. Po njegovem nauku se začne pravo, blaženo življenje še le po smrti. O tem govori tako prepričevalno, kakor da je popolnoma uverjen o tem. V njegovem raju je svetlejše kakor na našem svetu, katerega obseva solnce — ; pravi, da čim več kdo tukaj trpi, tembolj gotovo pride v raj; treba je samo, da ljubi, ljubi — Boga in bližnjika.«
»Čuden nauk« vzdahne Auteja.«
»In njegovo ljudstvo je vpilo: ,Križaj ga, križaj ga?« vpraša Cina.
»Povem vama, da se jaz temu prav nič ne čudim. Vsa moč, katera to ljudstvo vodi in nagiblje, je sovraštvo, kajti, kaj drugega kakor sovraštvo more zahtevati križ za ljubezen?
Anteja si otre čelo s svojo suho roko.
»In on je prepričan da se more živeti in biti srečen — tudi po smrti?«
„Saj zato se tudi no boji ne križa ne smrti."
»Kako bi bilo to dobro, Cina !« . . .
Minuto pozneje ona spet vpraša: »Odkod neki
ve to?«
Pilat mahne z roko :
»Pravi da ve to od Očeta vseh ljudi, kije Judom to kar nam Jupiter, s to razliko, da je oni po besedah Nazarenca, edin in ta edini Bog je usmiljen.«
»Kako bi bilo to dobro, Kaj 1" — ponavljala je bolnica.
Cina je odprl usta, kakor da hoče nekaj pove dati, toda obmolčal je. Pogovor je zastal. Poncij je očividno nadalje premišljeval čudoviti nauk Na/.a-renčev, ker je stresal z glavo in skomizgal z rameni. Slednjič vstane in so poslovi.
Anteja reče naglo:
„Kaj, pojdiva pogledat tega Nararenca!"
»Le požurita se", pravi Pilat odhajajoč z vrta, — »sprevod bo kmalu na poti.« ('Dalje pride).
Politični razgled.
Nemške zahteve. Za binkoštne praznike so zastopniki nemške opozicije izdali dolgo pisanje, v katerem naštevajo dolgo vrsto zahtev za Nemce po vseh avstrijskih deželah. Ko smo prebrali ta nestvor, rekli smo takoj: ljudje so ob pamet! Za božjo voljo, kje pa se pri nas v Avstriji godi krivica nemškemu ljudstvu? Saj bodo kmalu terjali, da bodo še naše krave in koze morale znati nemški brati. In vendar rokomavharji^ trdijo, da vlada Nemce povsod zatira in ponižuje. To je grda laž, ker ravno nasprotno je res. Nam Slovencem in sploh Slovanom ne privoščijo božjih in državnih pravic. Od nas zahtevajo nemški liberalci, da bi bili njihovi hlapci ali celo sužnji; da bi s krivimi hrbti pob rali pod mizami drobtine, ka tere sitim Nemcem ostajejo. Nemci so zopet pokazali, da hočejo samo vladati v Avstriji, ukazovati drugim narodom. To je predrzno in ošabno, ker vseh Nemcev je v Avstriji komaj tretjina po številu. Pa še od teh Nemcev je gotovo polovica tacih, ki hočejo mirno živeti s Slovani v Avstriji. Ne bomo naštevali, kar zahtevajo Nemci za-se, rečemo le: Leta 1866. se je Avstrija ločila od Nemčije. Dd tedaj so slovanski narodi dorasli in hočejo tiste pravice, kakršne imajo Nemci, Lahi in Mažari. Te pravice so narn zagotovljene tudi v državnem zakonu. Slovani ne bomo nikdar dovolili, da bi nas tepli s škorpijoni, ^ato pa tudi ne bomo privolili v to, kar sedaj zahtevajo liberalni Nemci. Sicer pa je sedaj v Avstriji nemogoča vsaka vlada, ki bi mogla to izvršiti, kar so Nemci zapisali na potrpežljiv papir. Časi so minuli,
ko so nemški valptje narekavali nam tlako in desetino.
Mininterski stoli se tnajejo. Znano je našim bravcem, da so že dve leti vlečejo obravnave med našo ogersko vlado glede nove trgovinske pogodbe, ki se sklepa vsako deseto leto. Oni vsak čas več ter iajo. Avstrijska vlada jim jo pokazala prst, a zgrabili so za celo roko. Doslej so še vedno Ogri zmagovali s svojimi zahtevami in Avstrija ]c plačevala račun. Sedanji avstrijski ministeraki predsednik, grof Thun, pa hoče varovati avstrijske koristi in se odločno upira mažarskim pretiranim zahtevam. Dan na dan vršč sc na Dunajn posvetovanja ministrov, toda brez vspeha. Grof Thun je na Dunaj sklical tudi načelnike vseh onih strank, na katere se vlada vpira, da bi zvedel njihove mnenje. Strune so torej jako napete. V tre-notku, ko to pišemo, položaj še ni jasen. Eni trdijo, da odstopi grof Thun, drugi »gibljejo, da se ob enem umakne tudi ogerska vlada. Ko čitatelji dobo tu vrsto v roke, bode gotovo to vprašanje žc rešeno. Mi le želimo, da se stvar ne reši zopet na naš račun.
Mir? Kakor smo že zadnjič omenili, posvetujejo se v llagu na Nizozemskem zastopniki vseh evropskih in nekaterih drugih držav, kako naj hi se sklenil mir med državami, odpravile vojske in zasejal ljubi mir v človeška srca. To je jako lepa in blaga misel, ki pa se nc bode uresničila, kakor vse kaže. Ali je mogoče, da bi se lačen volk ali medved ne lotil jagnjeta? Saj vidimo, kako razne države škilijo čez mejo ter preže na sosedovo dvorišče. Tako Angleži niso nikdar siti zemlje, povsod imajo svoje grabljive roke vmes. Danes ali jutri bodo morali braniti z vsemi močmi svoja posestva v Aziji. In Nemčija? Tudi ta država na vse strani obrača poželjive poglede in išče novega sveta za svoje ljudi. Francozi se vedno niso pozabili Alzacije in Lotaringije, kateri deželi so zgubili v vojski 1. 1870. Ali je potem mogoče misliti, da bodo države odpravile ali vsaj zmanjšale armade in ogromno stroške za vojake?
Sa Filipinskih otokih še sedaj ni miru. Američani so upali, da bodo kar z metlami in brezovimi šibami vstaše zapodili v morje. Toda vstaši so vajeni boja že iz prejšnjih let in branijo vsako ped zemlje proti Američanom, ki so hočejo polastiti otokov. Ameriški vojaki morajo mnogo trpeti vsled mrzlice, bojev in truda. Po več tednov se še preobleči ne morejo, ker so vedno na nogah. Zato si jako že 16, da bi bilo vojske kmalu konec. Tudi na Kubi je še vse razdejano in opustošeno. Mnogo milijonov je vojska požrla, a še več škode je napravila po nasadih m opustošenih mestih.
Cerkveni letopis.
Posvečenje človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu.
Dne 24. maja je sveti oče izdal novo okrožnico, kl ž njo opominja človeštvo, naj bi sc posvetilo Pr<svetemu Srcu. Kristus ima gospostvo čez vse Ni in sicer z dvojno, s prirojeno in pridobljeno P^vico; s prirojeno, ker je pravi Bog, s pridobljeno, Ker je Odrešenik vseh. Vsi ljudje so mu podložni, a ne prejemajo vsi od njega posvečevalnega vpliva resnice, pravice in ljubezni. Mnogo jih je še, ki jih Pokrivajo smrtne senco; mnogo jih je še tudi, ki
so sicer krščeni, a ki so vendar izgubili ljubezen božjo; vsi pa potrebujemo božje resnice, pravice in ljubezni. Posebno še tudi države. Države so se odtrgale od cerkve, da bi se tako odtegnile vsakemu vplivu vere in kar je isto, da bi zatrle vero v Kristusa in prognale, ko bi bilo mogoče, Boga z zemlje. Odtod toliko zmede, toliko zmot, toliko ho-inalij; odtod toliko zla in gorja v človeštvu. Brez vere se morajo porušiti stebri občne blaginje. V tej žalostni dobi je le ena pomoč: zateči se moramo h Kristusu. On je pot, resnica in življenje. Kristusu se moramo darovati in posvetiti. Res je že vse, kar imamo, njegovo, ker je gospostvo njegovo vesoljno. Vendar je tako milosrčen, da vsprejme od nas vse, kakor da bi bilo naše. Zato mu darujmo svojo voljo in svojo ljubezen za se, za vse brate, ki se ne menijo za božje zapovedi, za vse brate, ki še hodijo daleč od luči, za države, da bi ae vrnile na pot resnice in miru. Ker pa je slika in prilika Kristusove neskočne ljubezni Srce njegovo, zato se posvetimo in darujmo njegovemu Srcu.
To so vodilne misli nove prekrasne okrožnice. Sveti oče še omenja, da je zaseben vzrok te okrožnice tudi ta, ker mu je Bog dal v nevarni bolezni zopet ljubo zdravje Končno odločuje, naj se 9., 10. in 11. t. m. vrš<* v glavni cerkvi vsakega mesta in kraja pobožnosti na čast presvetemu Srcu, pri kateri naj se molijo poleg druzega tudi novopotrjene litanije presvetega Srca; zadAji dan pa naj se moli tudi posvečevalna molitev.
Papež bo imenoval v prihodnjem konzistoriju meseca junija nastopne za kardinale: Fr. Nava, nuncij papežev v Madridu ; Richelmy, nadškof v Tu-rinu ; dr. Jakob M i s s i a, nadškof goriški; Casanova, nadškof v St. Jakobu v Chili; Casali del Drago, latinski patriarh v Carjem gradu; Cassetta, latinski patriarh Antiohijski; Gennari, predsednik rimske kurije, Ciosca, tajnik zbora za razširjanje svete vere iz reda Avguštinov; P. llyacint Cormier, generalni prokuratur iz reda bratov predikantov in P. Jožef de Llevaneras, iz reda oo. kapucinov.
Na Vnebohod so prebrali v cerkvi sv. Petra in v rimskih glavnih bazilikah papeževo bulo, ki ž njo napoveduje sveti Oče jubilej ali sveto leto. Začne se 24. decembra t. 1. in konča 24. dec. 1900. To je dvajseto sveto leto.
Smešno, kaj?
Nedavno se je hotela omožiti v Hanover ju mlada gospodična. Država ji ni dala dovoljenja, ker se ni moglo dokazati iz civ. registra, oziroma iz krstnih bukev, da je to dekle sploh rojeno bilo. Državni uradnik je vprašal njeno mater, kdaj je bil otrok rojen. Ta se ni mogla natanko spominjati dneva; vedela pa je, da je hči stara okrog 24 let. Uradnik ji je rekel, naj ji da narediti rojstni list. To je bilo nemogoče. Deklica je bila krščena šele 4 leta po rojstvu in po čudnem naključju jo je pozabil vpisati pastor v protestantsko rojstno knjigo. Država je dala nato dovoljenje, da se upiše 24 letna nevesta v civ. register med novorojence iz leta 1898.
Slovenski novičar.
Kranjsko.
(Romanje v Jeruzalem). Ker se je pokazalo, tla obrok do 31. maja za zglaševanje ne zadostuje, se obrok podaljša do 81. julija. Vsi oni, ki se žele udeležiti romanja v Jeruzalem, naj se zglasijo najbolje pri svojih župnikili, kjer izpolnijo dotične zglasnice in jih dopošljejo v Ljubljano. Zglasniee in denar naj se pošilja na n a s 1 o v: I v a n S u š n i k, kanonik v Ljubljani. Duhovniki naj blagovolijo dobrohotno sodelovati pri sprejemanji in zglaševanji romarjev, oziroma priporočati pri onih osebah, pri katerih je pričakovati, da se utegnejo romanja udeležiti. Ker to romanje ni navadni zabavni izlet, ampak ima posebno namen utrjenje katoliške zavesti med Slovenci, toraj pospeševanje tega popotovanja vsem pravim domoljubom toplo priporočamo. Da nedeljska služba Božja radi romarjev duhovnikov ne bode škode trpela, se bode podelila pravica biniranja vsem onim duhovnikom, kateri bodo romarje duhovnike namestovali in na izpraznjenih mestih s službo Božjo oskrbovali. Natančni program se bode izdal v romarski knjižici, katero dobi vsakateri romar pravočasno. V tej knjižici se nahajajo vsa potrebna navodila glede obleke, popotne prtljage itd. Tudi na ladji bode omogočeno večini duhovnikov brati daritev sv. maše. Ako komu nedostaja »Zglasnic«, naj jih zahteva od tukajšnjega odbora. Odbor.
(Osebue vesti). Č. g. Jožef Vole, kapelan v Ribnici, gre za župnega upravitelja na novo ustanovljeno župnijo Velike Poljane pri Ribnici. — Se-meniški duhoven g. Janez Petrič je imenovan za kapelana v Školjo Loko, gospod Jožef Potok ar za kapelana v Tržič gospod Anton Abram za kapelana v Košano. G. Jožef Jaklič, župnik v Dolenji vasi, je imenovan za kanonika v Novem mestu.
(Umrl je) v Ljubljani g. Jakob Smolej, bivši deželni šolski nadzornik in gimnazijski ravnatelj na višji gimnaziji ljubljanski. Naj blaga krščanska duša počiva v miru !
(Služba božja na Brezjah) je letos tako le urejena: ob nedeljah je vselej zjutraj ob pol sedmih in ob pol enajstih pridiga in potem sveta maša. Ob zapovedanih praznikih je prvo opravilo kakor ob nedeljah, drugo slovesno začne se ob desetih. Pred vsako nedeljo in pred vsakim praznikom so litanje pred solčnim zahodom. Ob delavnikih so gotove maše ob šestih, sedmih in poldesetih.
(Podpore za zdravljenje škrofulozuih otrok). Kakor v preteklih letih bode deželni odbor tudi letos nekaterim škrofuloznim otrokom podelil podpore po 50 gld. iz deželnega zaklada, da jim bo mogoče iti
V morsko kopelj v Gradeži. Dotične prošnje naj se pošljejo do 10. junija t. I. deželnemu odboru, morajo pa biti podprte s krstnim listom, z zdravniškim ter ubožnim spričevalom.
(Oženji Binkoštni ponedeljek opoldne je pogorela hiša Matija Zalarja v Jablani z vsemi gospodarskimi poslopji. Škodo cenijo na 1400 gld., zavarovan jo bil posestnik samo za 400 gl. Zažgal je petletni sin z žveplenkami.
(Povotleiij.) Vsled deževja sta potoka Bistrica in Rača v kamniškem okraju preplavila mnogo sveta v občini brezo viški in i ban s ki ter naredila veliko škode.
02 ovac ubilo.l Dne 20. maja popoldne je uda rila strela v četo ovac, broječo 115 glav, ki se je pasla blizu vasi Hrušica. Ubila je 62 največjih in najlepših ovac, pastirja pa samo omamila.
(Hranilnicam posojilnica v Cerkljah,) registrirana zadruga z neomejeno zavezo prične uradovanje v Dvorjah št. IG ter obrestuje hranilne vloge po "„: rentni davek plačuje sama.
(Izvršitev smrtne obsodbe preložena.) V Novem mestu pripetil sc je nenavaden slučaj, da je bila izvršitev smrtne obsodbe nad znanim ciganom Simonom lleldom — preložena. V petek zjutraj pred Binkoštmi bi bil imel biti obešen. A v četrtek po poldne je naznanil preiskovalnemu sodniku nekaj novih stvari glede sokrivcev, katere je bil poprej zamolčal, in ob enem jc vložil pritožbo. Novomeški sodni dvor ni hotel pritožbe zavreči, ampak jo jc poslal drugi instanci — nadsodišču v Gradec. Tudi nadsodišče ni hotelo pritožbe zavrniti, ampak jo jc poslalo kasacijskcmu dvoru na Dunaj. Rabelj s svojima pomočnikoma pa jc odšel v Tarnopol v Galicijo, kjer ga je čakal enak žalosten posel. Dvajset let je že rabelj, vendar tacega slučaja še ni imel. Vislice so podrli in zopet spravili, a cigana odpeljali v ječo nazaj. Kakošna bo sedaj njegova usoda, se nc ve; mogoče, da bo pomiloščen, ker bi to čakanje bilo sicer nekako poostrenje smrtne kazni. — Obsojenec se je spravil z Bogom ; za jed in pijačo se je jako malo menil; le eno željo je še imel, namreč, da bi smel še pred smrtjo dve pesmi na goslih zaigrati!
(IzWestl'alskega,) iz P a u k 8 e 1 a nam piše naročnik : Veliko veselje je zaigralo v naših srcih, ko smo zaslišali glas, da pride slovenski duhovnik med svoje rojake na Westfalsko. Bila je res žc velika potreba; zlasti zaradi prejema sv. zakramentov. Kratki so bili dnevi, ko smo imeli v svoji sredi veleč, gosp- profesorja I. Ev. Kreka; a nepozabni nam ostanejo. Samo Bog vsegamogočni ve, koliko dobrega so nam storili. Zato jih pa more tudi le Bog vsegamogočni poplačati za veliki trud, ki so ga z nami imeli. In mi prosimo Boga, da stori to v najobilnejši meri!
(Toča.) Letošnji binkofitni pondeljek je bil za kmete na Kranjskem dan velike nesreče, Po črn o-m a 1 j s k c m, novomeškem, litijskem, ljubljanskem in kamniškem okraju je padala taka toča, da je naredila škode okoli 350 tisoč goldinarjev. Poročila iz posameznih krajev so silno žalostna. Sem ter tja je padala toča debela kot lešniki in orehi; uničila je po nekaterih krajih vse poljske pridelke, zlasti rž tako, da jo je komaj mogoče pokositi. (Irdo je oklestila sadno drevje; trtje, staro in novo amerikansko, je uničeno; samo v Semiški fari n. pr. je naredila v vinogradih škode za kacih IG tisoč goldinarjev. Poškodoval je silen naliv tudi več potov in cest. Najbolj je menda zadeta Be lak raji na. Ker je belokranjsko ljudstvo že sicer večinoma prav ubožno vsled različnih uim in nesreč, ki je zadevajo leto za letom in ker mu jc v prizadetih občinah odvzeto še zadnje upanje, katero jc stavilo na nove amerikanske vinograde, ki si jih je priredilo l obilimi žrtvami in delom, je njegovo stanje vsled zadnje toče v pravem pomenu obupno in ubo gim ljudem proti, ako ne dobijo izdatne podpore, lakota. Visoka vlada in slavni deželni odbor naj se usmilita s čim mogoče večjo podporo ubogih poškodovancev. da jim vsaj nekoliko olajšata njihovo obupno stanje. — Kakor čujemo, so naši državni poslanci Povse, Vencajz in Pfcifer že storili potrebne korake za poškodovance po toči. Bili so pri deželnem predsedniku, ki jim je obljubil, da bo storil vse, karkoli je v njegovi moči. Državni poslanci zber6 vse potrebne podatke in jih v posebni spomenici izroče dunajski osrednji vladi s prošnjo za izdatno pomoč. Upati je, da se jim na ta način posreči izposlovati z ozirom na ogromno škodo primerno državno podporo.
Iz Mekinj pri KaDiuiku.) Dne 14. majnika smo imeli lepo, spodbudijivo slavnost; veleč, gospod prelat Dr. Janez Kulavic je tukajšni Marijni dekliški družbi blagoslovil družbeno bandero. Z vnemo in veseljem so pletle Marijne hčere kite in vence, ter od znotraj in zunaj olepšale našo prijazno cerkev, ki se je ta dan oblekla v praznično obleko. Zjutraj so bile Marijne hčere pri skupnem sv. obhajilu Ob '/s3 popoludne je bil sprejem 4 novih udov Marijne družbe in na to so prinesle 3 belo oblečena dekleta zastavo pred veliki altar, katerega so obstopile vse Marijne Mere. Ko je velečest. gosp. dovršil blagoslov, je v vznesenih besedah izročil dekletom bandero, ter jih opominjal, naj se pod njim srčno bojujejo za čednost in lepo krščansko življenje in pod Marijnim varstvom bodo v težavnem boju zoper mnoge dušne sovražnike zmagale. Pri tej ganljivi izročitvi zastave so zaigrale solze mnogim v očeh; nato so zapeli duhovniki: »magnificat", hvalno Marijno pesem. Sledil je potem nagovor z leče; med govorom so dekleta ponovile
obljubo Mariji in zvestobo zastavi njeni. Nato se je razvrstila običajna potresna procesija s podobo Marij-nega Srca. Krog 50 mladenčev in 100 deklet — se je je vdeležilo z gorečimi svečami. Med obhodom so se še razlegale lavretanske litanije s klicom »Marija k tebi uboge reve", itd. rožen venec in Marijne pesmi. Ob koncu je bil blagoslov z Najsvetejšim. Naj je tukaj izrečena očitna in iskrena zahvala preč. gosp. prelatu Dr. Kulavicu za veliko prijaznost, č. g. frančiškanskemu gvardijanu o. Angelu pa za njegovo pomoč pri spovedovanju. Marija naj je plačnica. Pri-pomnimn še: da bi se v vsaki slovenski župniji ustanovila lepa Marijna družba, ker nihče ne verjame, kdor ne skusi, kako blagodejno vpliva na svoje ude. Kdor res hoče mladino obraniti čednostno, naj ne opusti tega najvspešnejšega pripomočka. Množite se, vstajajte, Marijne družbe, na slovenskih tleh ter rešite našo ljubo slovensko mladino splošne izprijenosti!
(Ie Le« pri Tržiču) se nam obširno poroča, kako se je dne 14. maja tam vršila slavnost blagoslovljenja nove šolske zastave. Ker nam primanjkuje prostora, samo na kratko omenjamo, da se je vsa slavnost vrlo krasno izvršila, zlasti so se obnesli šolski otroci pri svojih nastopih v deklamovanji in igri »Germanici." Bog tisočkrat povrni vsem tistim, ki so s svojimi darovi pripomogli, da se jo mogla omisliti zastava in prirediti slavnost, za naš majhen kraj jako pomenljiva.
Primorsko.
(Shod v Rojaua.) Binkoštni pondeljek popoldne se je vršil v Rojanu pri Trstu javen ljudski shod kršč. socijalcev. Za predsednika je bil z veliko večino voljen g. prof. Kleinmajer nasproti soc.-dem. Kopaču. Govorili so: g. Gostinčar o neizpeljivosti soc.-dem. načel v praktičnem življenju in o delavski slavnosti v Ljubljani. Č. g. dr. Pavlica o načelih in nazorih kršč. socijalizma. — Govor č. g. Pavlice bil je krasen in je vzbudil splošno odobravanje. Kopač je napadal kršč. socijalce in duhovščino na najsuro-vejši način. Temu možu, kakor je tu s svojim govorom pokazal, je zašla soc.-dem. olika v mozeg in kosti. Dokazati ni hotel nič, zato ne moremo umeti, kako mu verjamejo sodrugi. Zavrtnik je obračal svojo ost proti kršč. socijalcem Kazal je na gospodarstvo kršč.-soc. na Dunaju. Moža boli, da hoče mestni svet Dunajski zidati cerkve. Ko je še dr. Pavlica pojasnil vprašanje nekega „sodruga", zakaj duhovniki spremljajo »nekatere" samomorilce na pokopališče in jih cerkveno pokopavajo, je predsednik zaključil shod ob V«8- Treba bode še shodov;, ko se ustanovi potrebno društvo, katero je v tiru, se bode lahko tudi v Trstu marsikaj doseglo.
(Toča na otoku Visu.) V noči med 26 in 27. majem je padala po celem otoku izredno debela toča
Nekateri vinogradi so bili meter debelo pokriti z ledom. Škodo cenijo na 700000 gld.
Koroško.
(Iz celovške škofije.) V Naborjetu je dne 25. maja umrl po daljšem bolehanju tamošnji župnik č. g. Fil. Lobe. Ranjki porodil se je v Labudu dne 30. aprila 1834, bil v masnika posvečen dnč 26 julija 1857. N. v m. p.! Faro NaLorjet bode oskrboval č. g. Jož. Eichholzer, provizor v Lipaljivasi. — O binkoštnih praznikih je bilo v celovški stolnici birmanih 1013 otrok, povodom kn. šk. vizitacij meseca maja vkup 1672 otrok.
(Troje otrok zgorelo.) Dne 17. t. m. pogorel je svinjski hlev posestnika Blaža S'.ularja na S p o d-njem Jezerskem (Koroško). Zažgali so bržkone otroci, ki so se igrali z žveplenkami. V ognju so se ponesrečili tudi otroci imenovanega posestnika, Uršula, Angela in Florijan, stari 7, 5 in 4 leta. Pazite na otroke!
(Koroške ilovice.) Posestnik Miha Bukovnik v Železni Kaplji peljal je nedavno z vozom nekega Žagarja od tam na Štajersko. Nazaj grede je bil ob 10. uri zvečer v neki gostilni v Prevaljah, od tod hotel se je še peljati do Poljan, da bi tam prenočil. Pa do Poljan je dospel konj sam. Mož pa je padel grede v vodo, kjer je utonil. Našli so ga v Prevaljah mrtvega in ga tam dne 8. maja pokopali. N. v m. p.! — V nedeljo, dne 7. maja so se vozili hčeri cerkovnika v Logi Vasi Ana in Marija Švan s kmetskim sinom J. Trebesingerjem iz Celovca domov. Na Žagi pod Vrbo se je splašil konj pred tovornim vlakom in drl naravnost na tir, kjer je vlak vez prevrnil. Dekleti in fant so še ob pravem času skočili raz voz konja je vlak usmrtil. Vsi trije so bili težko poškodovani ter so jih še z istim vlakom prepeljali v bolnišnico. —
Kako molijo Italijani k Mariji.
Italijani so sicer zelo vročekrvni ljudje, toda kar Be tiče molitve, se jim mora priznati, da so pobo-žnejši kakor marsikateri narod. V cerkvi molijo tako da bi se marsikomu čudno zdelo, kdor ne pozna njih navad.	1
Generalni vikar Gom (Gaume), slaven pisatelj je bil nekoč v stan jezuitski cerkvi v Neapeljnu. Zraven njega je stala neka ženska, ki je molila k Materi božji, majniški kraljici, katere podoba je bila v vehkem altarju. Oči je imela vedno v Marijo uprte in klicala : „0 mati, o mati!« Zraven ji je razkladala kakor mal otrok svoji ljubi mamici vse hišne skrbi želje, upe in strah. Jokala je in ji metala od daleč
poljube z roko; končno se poslovi od nje ljubeznivo in konča svojo molitev: „Povedala sem ti zdaj vse; stori zdaj, kakor se tebi zdi prav. Jaz grem od tebe, pa zanašam se nate: ali slišiš? Adijo, mati, adijo!" In šla je, pa še večkrat po cerkvi nazaj na Marijo poeledala. In kar je storila ta uboga žena, storilo jih je ob enem dvajset, trideset drugih, ne da bi se to komu čudno zdelo, ali da bi se kdo pohujševal nad odkrite srčn-.stjo molivk in molivcev.
Znamenit učenjak je molil tako-le k prečisti Devici : »O Marija, tebi se morda zdi, da si mi že veliko dala. Ne tajim tega. toda mnogo, mnogo več si mi še dolžna ostala. Zračunajva. Vse postave dajejo otrokom pravico do imetja in premoženja njih matere. zlasti še. če je le ta dobila premoženje zaradi svojih otrok, to se pravi: zato, da jih razdeli med svoje otruke. Zdaj pa poglej, kako si ti bogata. Ti si kraljica nebes in zeinl|e, de-livka milosti, mogočna gospa, kateri je poslušen Bog sam. Pomisli, da so ti bili dani vsi tvoji darovi, vse milosti, katere je zaslužil tvoj Sin s svojim trpljenjem in smrtjo, za nas. torej tudi zame, zadnjega izmed tvojih otrok. Vidiš torej, da pripada tudi meni vse, kar imaš. Kar pa si mi dala do zdaj, ni prav nič v primeri s tem, kar še imaš. Torej mi ostaneš še za leta in leta dolžna in sicer veliko. Mati prečista, ali moreš reči, da ne?* —
Taka prisrčnost in očitost sicer ni v naravi Slovencev, toda, kdor jo ima, tega moramo srečnega šteti. Saj on počiva kakor nedolžen otrok v naročju svoje nebeške matere, in lahko je prepričan, da Marija usliši vsako njegovo prošnjo!
Premeten „nečak."
Bogat, star hišni posestnik je potoval proti domu. Stopil je na večerni vlak proti Parizu in pri sebi je imel dobro rejenega »mačka" z 12 500 franki. Vsedel se je v kot in zaspal. Kmalu na to vstopi elegantno napravljen gospod kakih 30. let in se vsede nasproti starcu. Cez nekaj časa pravi smehljaje popotnikom: »Gospodje, če nimate nič proti temu, hočem svojemu stricu „eno narediti." Vzel mu bom denarnico in šel bom do bližnje postaje v sosedni kupe, da bom mogel skozi ključavnico opazovati strica, kako bo gledal, ko ne bo dobil brž svojega denarja."
Vsem se je zdela ta šala prav zabavna, in nihče ni ugovarjal. Mladi gospod vzame denarnico in na bližnji postaji izstopi. Malo pred Parizom se stari gospod vzdrami. Hitro pogreši denar in ves ubupan zavpije: „0krad<;n sem!" Sopotniki se smejejo in eden iz med gospodov mu pravi: »Pomirite se, saj je vse skupaj le nedolžna šala vašega nečaka!" -„Moj Bog, saj nimam nobenega nečaka! Okraden sem!" — In bilo je res tako. Elegantno opravljeni gospod je bil prekanjen tat, kteremu se je ta „ne dolžna" šala izvrstno sponesla.
Drobtinice.
Mučenlštvo 1». Viktorlna v Kini. Dne 5. decembra m. 1. je padel P. Viktorin v roke morskim roparjem ki so ž njega obleko strgali, roki in nogi zvezali ter nesli v Ilouang-poohau. Tje so prišli med groznim krikom. Kdor je mogel, ga je tepel, potem bo ga odvlekli v Sekešan. Trpljenje je bilo veliko. Pet dni je visel na drevesu za roki, pri čemur so ga zbadali z razbeljenimi škarjami. Telesne muke so spremljevale muke duševne. Videl je, kako so ob-glavili 8 njegovih novokrščencev. Dih: 11. decembra so tudi njemu glavo odsekali. Vsak načelnik čete ga je udaril s svojo skrhano sabljo. Glava je padla šele po 17. zamahljeju. Zverine so gasile žejo ž njegovo krvjo, glavo so vlačili skozi blato. Lobanjo so razbili, možgane pojedli; slednjič so še truplo razsekali in si ga razdelili. P. Viktorin je bil star 29 let.
Itoinanje v Lurd. Od 17. do 20. aprila je po-romalo v Lurd nad (50.000 francoskih romarjev, samih mož! Bili so zbrani plemiči in kmetje, tovarnarji in delavci.
Električen kanon. V Londonu je sin nekega kramarja, učenec v tovarni za torpede, izumil električen kanon. Prednost tega kanona je, da strelja brez vrišča in dima, a z veliko silo. Brzina je 5V, angl. milj v dveh sekundah.
Iz lakomnosti glada umrla. Na Pruskem v Arsvvaldu je te dni umrla 50 let stara samica, kije živela navidezno v zelo skromnih razmerah. Hranila se je z najslabšim krompirjem, ki so ga drugi ljudje odbirali za živino, iz z odpadki drugih jedil, ako-ravno je redila osem koza. Opravljena je bila be-raški; v sobi, kjer je bivala b prašiči in kokoši vred, je vladala kajpada največja nesnaga. Po njeni smrti pa so našli v raznih zabojih do 10.000 mark gotovine, vse njeno premoženje se pa ceni na 18.000 mark. Umrla je seveda za lakoto.
Poskusen samomor laradi sobobola. V Bero-linu je nedavno skočila v vodo 25 letna dekle En -gol, ker ni mogla prestajati bolečin vsled zobo-bola. Mesto k zdravniku je šla v vodo. Kaj takega je mogoče pač le pri članih sedanje moderne, brez-verske družbe.
Kuga v Aleksandrijl. Sedaj je dokazano, da so Nravstvena oblastva v Egiptu več časa prikrivala kugo, ki se je prikazala v Aleksandriji že 4. maja. Kuga je nastopila pri neki perici, ki je prala obleko potnikov iz Meke. Ta poročila so vznemirila tudi Prebivalstvo v Trstu in na Reki. Avstrijska vlada je 8edaj za vse ladje in potnike iz sumljivih krajev do-ločila sedemdnevno opazovanje.
Vzgoja.
Kar bojim se, stopiti zopet pred bravce domoljuba«.
»Kje pa si bil toliko časa?" me bodo vprašali. „Parkrat si se oglasil začetkom leta, potem pa kar zopet utihnil. Prej ti je bila vzgoja tako važna; kaj je naenkrat nehala važna biti?"
Ne, ljubi moji, ne; vzgoja je še vedno prevažna reč, če je tudi — njen razlagavec zanikaren! Da je res tako važna, priča tudi to, ker je neki jako velik gospod med tem časom mojega molčanja vprašal urednika „Domoljubovega" : »Kaj o vzgoji ne bo nič več?"
Prepričani o važnosti in potrebi dobre krščanske vzgoje, nadaljujmo torej svoje razgovore.
Kdor ima mladino, ta ima prihod-njost. To je že davno znana resnica. Zato se za mladino trga vse.
Da je mladino treba zase pridobiti, kdor hoče kaj doseči, to vedo zlasti naši nasprotniki, liberalci, judje, frajmavrarji. Ti ljudje nas mnogokrat prekosijo v modrosti — seveda svoji modrosti — in v gorečnosti za svojo stvar. »Otroci sveta so modrejši v svoji vrsti, kakor otroci luči", dejal je božji Zveličar in je le prepogOBtokrat res. — Ne spominjam se danes, kje je že bilo in kedaj, ko so se take baže ljudje med seboj menili, kako bi najlože in najhitreje izvedli svoje črne namene, ter so drug za drugim predlagali svoje nasvete ; tedaj je vstal eden izmed njih in je rekel — podobno, kakor nekdaj Kajfa, ko so se posvetovali, kakč bi Jezusa ukončali —: »Vi nič ne veste. Mladino dobimo zase, pa bomo imeli vse!"
Kes so se zagnali nad šolo in jo dobili v svoje roke. Šola naša je »interkonfesijonalna", to bi se reklo po slovensko »medverska". Rečemo pa lahko tudi »brezverska", kajti če ni za vero, z;a Boga, je zoper njega. „Kdor ni z menoj, ta je zoper mene". — Veronauku je sicer odločen majčken kotiček med premnogimi drugimi šolskimi predmeti, sicer pa se postava šolska in po postavi vsa šolska vzgoja nič ne ozira in nič ne praša po Bogu. Ona obdeluje otroka le kot človeka in ne kot kristijana. Baše ga in baše z raznimi potrebnimi in nepotrebnimi rečmi, ki naj človeku služijo v teh kratkih dneh njegovega tavanja po zemlji. Za kaj drugega ne skrbi.
Mi pa smo zadnjič rekli, da se mora vsako delo, in tako tudi vzgoja, ozirati na končni namen. Končni namen pa je pri človeku: večna sreča-Vzgoja, ki noče biti enostranska, pomankljiva, polovičarska, mora imeti pri otroku vedno ta končni namen pred očmi, ter obdelavati vse otrokovo bitje:
njegovo dušo in telo. Sedaj pa šolska postava sama nič neče vedeti o kakem življenju otroka po smrti, marveč je le od dobre volje učiteljeve odvisno, če se hoče kaj ozirati na to. Seveda dobri krščanski učitelji, katerih je še nekaj, to store.
Kaj pa, če otrok pride v roke človeku, ki mu je vere malo mar ali pa celo odločno sovraži vse, kar je verskega! Zares, vnebovpijoča krivica je, da država po sili trga otroke starišem, da jih morajo izročati v roke takim ljudem! — In koliko jih je takih! Na Dunaju je 1600 takih učiteljev, SOO pa katoliških. Torej polovico manj. Pa vam povem, da se mi veliko zdi, da je vsaj toliko katoliških!
Ravno pred par dnevi so liberalci v Avstriji praznovali tridesetletnico, odkar obstoji sedanja šolska postava. Seveda so jo proslavljali po svojih listih na vso moč. — Trideset let tedaj že imamo šole po sedanjem vrejene. Koliko otrok je šlo v tolikih letih skozi te šole! Koliko zla je rodila!
In mi katoličani smo take uboge reve, da se ne moremo dokopati do kaj boljšega! Kako jo pa tudi liberalci branijo, to svojo ,,pridobitev"; kakor zver svoj plen, ki ga ji hoče kdo iztrgati. Branijo torej in proslavljajo svojo postavo. Kdo bi ne V Saj to je voda na njih mlin; pšenica jim gre v klasje, pa se jim dobro zdi. Brezverska šola rodi svoje sadove. Mladina marsikje, zlasti pa mladina po mestih — kakšna je! 15. 17 let stari pobalini — koliko predrznost, upornost, divjost dostikrat razodevajo! Kaj so počele druhali takih ljudi pred poldrugim letom po nemških mestih! Vpile, razbijale, divjale.
Pri nas še ni tako hudo, ali vsaj nc splošno tako hudo. Da ne bo šlo na hujše, imamo en pomo-ček — domačo vzgojo.
Domača knjižnica.
»Kje se pa prodaja vse to, kar priporočate v Domoljubu", utegne vprašati tu pa tam kak priden čitatelj »Domoljubov". Obstati moram, da naša trgovina s knjigami ni še povoljno razvita; zlasti pogrešamo »kolportaže" t. j. takih kramarjev, ki bi tudi naše knjige in liste nosili čez hribe in doline po hišah ponujat, kakor nosijo rute, gumbe, glavnike itd. Vsaj v vsakem večjem kraju bi moral biti knjigotržec, ki bi imel na razpolago vse naše boljše knjige. Kjer ga pa ni, ne preostaja drugega nič, nego da se piše založniku, ali pa velikemu knjigotržeu v mesto. Jaz hodim po take reči najrajši v „P r o d a j a 1 n i c o katol. tiskovnega društva" ali k „Nič-manu«, pa v „K a t o 1 i š k o Buk varno". Kar pa človek sam rad ima, to priporoča tudi drugim Da mi torej ne bo treba pri vsaki knjigi posebej
omenjati, kje je na prodaj, vam kar enkrat za vselej priporočam prej imenovani tvrdki ali prodajalnici.
IX, (Spisi Krištofa Šmida.) 1. Ljudevit Hrastar. Golobček.
Posl. P. 11 u gol in S a 11 n e r. Novo meslo 1880. J. Krajec. Cena broš. :S0, kart. 40 kr. — Posebno zaslugo za naše ljudstvo ima knjigotržec J. Krajec v Novem mestu, ker nam je dosedaj v slovenskem prevodu podal že 11 knjig izvrstnega nemškega pisatelja KriMofa Šmida. Naj bi bile g. izdajatelju te le moje ocene Krištof Šmidovih del nova vzpodbuda, da naj Se hitro nadaljuje to svoje vrlo podjetje. — Prvi zvezek nam je prinesel dve jako ljubeznivi povesti. Povest »Ljudevit Hrastar« nam kaže, kako ima majhna nepokorščina in neprevidnost večkrat najnesrečnejSe nasledke. Neubogljivost sicer pridne deklo je vzrok, da Ljudevita, grofovskega sinii odpeljejo cigani v roparsko votlino, kjer mora več let prebiti pod zemljo; slednjič je rešen ter pride k preblagemu samotarcu, ki ga prelepo poučuje o božjem stvarstvu; materina podoba pripomore, da pride zopel k svojim. Prečudno lepo je tu opisano božje veličastvo v naravi in vodstvo v človeškem življenju. — V drugi krasni povostici je golobček rešitelj: Dragica, hči »Sokolovskega viteza« obvaruje golobčka pred jastrebom, ga podari svoji mladostni prijateljici Krni v Višnjegrad, kamor sta pozneje prišla roparja po romarsko oblečena, da bi poizvedela za grad »Sokolovo« in sp zmaščevala; njun laški pogovor o tej nameri razume deček, Io jima kaže pot, ter brž naznani svoji gospodi. Ta odpošlje golobčka s pismom v grad »Sokolovo« da bi se tam zavarovali o pravem času; dobra živalica prinese pismo pravočasno, — lolo-vaje polovijo. Jako koristno in blažilno berilo za male in velike čitatelje.
Za smeh in kratek Jas.
(V razstavi.) — Gospod : „Ta zbirka ima veliko zanimivega, n. pr. lepe posode in lonce, ki so bili najdeni v grohčh egiptovskih kraljev. Gotovo ste o tem zc kaj slišali— Gospodična: »Seveda — to so gotovo tisti sloveči lonci, polni mesa, po katerih sc je Izrael ceni v puščavi tako tožilo!"
(V Šoli.) — Učitelj: ..Poredncži, Čc mislite, da mi boste za hrbtom po nosu skakali, sc zelo motite!"
Dem ant.
			a			
		a	a	a		
	it	h	č	d	d	
<1	e	e	e	e	g	g
i j	k	k	k	1	nt	m
0	0	P	P	P	P	r
	r	r	r	r	t	
		t	t	u		
			z			
Lrke naj se zamenijo med seboj tako, da sc bo citalo 9 besed od leve proti desni, srednja, to jc 5. beseda pa tudi od zgoraj navzdol. Besede naj imajo ta pomen: 1. Soglasnik ; 2. orožje; 3. dan v tednu; 4-zrn berača; 5. rusko mesto ; 6. ptica ujeda ; 7. francosko mesto ; 8. plevel; g. soglasnik.
Besedna uganka.
S t je veliko mesto ; s p del človeškega telesa ; s k sveto opravilo ; /. b nahajaš ga mnogo po gozdih. Kaj je tor
Zastavica.
|'o šest reči prejmeta dva: Ako pa šteti zAčneta, Jih sedem skupaj imata. Kaj je to!
Rešitev ugank v z a d n j i številki:
1. Zviti dijaki in prevarjeni krčmar: • ••••••
1. • i. •
2. lic s c ti na uganka: okrog 't. U a č u n sk a uganka:
9 8 7 « 5 4 3 2 1 = 4:') 1 2 3 4 5 0 7 8 !) =* 45
Zviti dijak je sedel na mestu št. i., ^ če se je štelo na levo; ako se jc pa štelo na desno, na mestu št. 2.
gorko.
	8	G 4 1	9	7
l' a r n a		u g a n	k a:	
ilo/.i	št.	0 na	št.	2
-	♦»	7 r	ft	2
n	n	1 ' „	n	15
rt	n	io „	rt	>5
)t	n	4 .	n	1 2
rt	rt	3 »	rt	1 2
rt	n	' 3 »	n	9
rt	r>	'4 »	tt	9
rt	rt	5 »	rt	i
»»	rt	8 n	rt	i
kupec.
2.
Keši se pa ta uganka tudi še na drug način.
Vse štiri uganke sta prav rešila: .lanez Strahovnik iz Velenja in Fran Ferjan, dijak v Ljubljani. — i., 2. in 4. uganko s;> rešili: Alojzij in Florijan Vidic ter .lanez Mušič v Poilgorju pri Kamniku, Josip Zorko v Široki Seti pri Vačah, Tamo Koprivšek V Spitaliču, Anur. Porenta v Virmažah, Ferd. in Terezija Pihlar v Zerovincih, Staj., Simon Jelene na Jesenicah, Val. Sušnik v Prošah lan. Andolšek v Trnji pri Vel. I.oki. — 1., 2. in 3. je rešil Ivan Vidic v t.jubnem na Gorenjskem. — 1. in 2. sta rešila : Ma-•'ia Bobnar, župan v Lahovčah in J. Fatur na Rakeku. — 2. in 4. s7 rešili: Ivan Jalen v lllebcah pri Lescah, Fran Vavpetič v Tu-njicali, Benedikt in Henrik Karner v Šmartnem pri Slov. Gor. in Matevž Verbič v Kosezah. - Samo 1. so rešili: J. Brezar v 7.adru, A"t. Strnad v Ljubljani in Fran, Ana ter Polona Zabret, učenci v Kranju, — Samo 2. sta prav rešila: .lan. Ifatič, posest, sin v Žabji vasi 'n Goth, Zupan v Litiji.
SS- Prihodnja številka »DOMOLJUBA« izide dne 22. junija 1899 zvečer.
71	62	59	32	60
81	35	90	59	4
14	4	79	61	66
63	35	29	40	15
Loterijske srečke.
Dan«], '27. maja: Grade«, 27. maja: Line, 3. junija. Trst, a junija:
Največja maka dana i nJega časa je cela armada živčnih in srčnih bolečin, želodčnih boleznij, pomanjkanja krvi, bledoličnosti i. t. d., katerim fo jele poganjati korenine že v otroški dobi z vzburljivimi pijačami kakor so vino, pivo in prav posebno bobova kava, katera tako zelo Škoduje našim živcem in provzroča srčne hibe. Nobena hišna gospodinja, zlasti nobena mati bi ne smela dajati mladim ljudem pri hiši bohove kave, ako enkrat spozna ta dokazani vzrok poznejših boleznij. K sreči je pa sedaj mogoče mesto bohove kave privaditi se Kathreiner-Kneippovi sladui kavi, katera ima duh in okus po bobovi kavi in katero se lahko in brez težave upelje v blagor cele družine. Sprva naj se upotreblja tretina Katlireinerjeve sladne kave kot primes k dvem tretinam bohove kave, pozneje pa vsake kave pol, se zmeljela obe skupaj in se pripravi kava na običajen način prav skrbno. Nenavadno dobri, prijetno mili okus bode gotovo vsakogar izne-nadil. Toda dolžnost, nujna vestna dolžnost je, otroke ne več vaditi na bobovo kavo. Skuha naj se jim prav močno Kalhreinerjevo sladno kavo in naj se jim jo da, kakor navadno, z mlekom in sladkorjem. Pravo veselje bode gledati, kako izvrstno ug-ija malim ta kava, kako pri tem cvet6 in rastejo. Toda ludi bolniki in slabotneži, kadar se enkrat privadijo čijti Kathreinerjevi kavi ip njenim posebno dobrodejnim urinkom, jo pij6 vedno rajši. Pri njih kakor pri otrocih je to dokazala že tisočera izkušnja. Važno pa je, da se rabi vedno »pristni Kathreiner« v znanih izvirnih zavitkih.
»Naša straža".
V velikem slovenskem mestu dobi takoj službo vsestranski izurjen in marljiv ter pošten sedlarski pomočnik.
Za isti kraj se išče tudi za novo ustanovljeno skladišče manufakturnega blaga »krojaške zadruge« vešč voditelj. Slednji bi nastopil svojo službo 1. oktobra t. 1.
Več pove »Naša straža« v Ljubljani.
Sladna kava Šolske dražbe sv. Cirila In Metoda
Cenjena gospodinja l
Ke dajte si vsiljevati drugih izdelkov cikorij, ampak zahtevajte povsod najboljši pridevek k pravi bobovi kavi, ki se Vam bo gotovo dopadel, to je iz čiste cikorijske in sladove tvarine napravljena domača
kava in sladna kava
Šolske družbe sv. Cirila in Metoda
411 7 20 Dobiva se povsod!
Hladna kava Šolske družbe sv. Cirila in Metoda
S
I
HERBABNY -jev
podfosfornasto-kisli 416 20 (5
Ta 29 let z največjim uspehom rabljeni prani alrup raztaplja »le*, upokojuje kaielj. pomanjiuje pdt, daje slast do Jedi, poapeiuje prebavljanje in redil nost. telo jadl in krepi. Železo, ki je v sirupu v lahko si prisvajajoči obliki, je jako koristno za narejanje krvi, raztopljive foaforno -apnene aoll, ki so v njem, pa posebno pri slabotnih otroolh pospešujejo narejenje kostij.	f20 - 20)
Cena steklenloi 1. gld 25 kr. po poitl 20 kr. ved za zavijanje. (Polsteklemc ni.)
Prosimo, da se vedno zreeno zahteva Herbabny-Jev apneno - ieleznl alrup. Kot znak izvora se nahaja v steklu in na zamaSku ime, ,.Herbabny'' vtisnjeno z vzvišenimi črkami in nosi vsaka steklenica poleg stoječo uradno registrov, varstveno znamko, na katera znamenja naj se blagovoli paziti.
Osrednje skladišče
Dunaj, lekarna „zur Barniherzlgkelt"
VH.,1, Kalaeratraaae 73 in 75.
V zalagi skoro v vseh lekarnah na Dunaju In v krtnovlnah.
Ia najvišje povelja Ijega
c. in k. apost. Veličanstva
XX. c. k. državna loterija
aa skupne roJaSke dobrodelne namene.
Ta denarna loterija - edina v Avstriji postavno dopuščena — ima 12728 dobitkov v gotovem denaril in skupnem znesku 403.160 kron.
©lavni dobitek znaša:
200.000 kron.
Za izplačilo jamči c. k. loterijski urad. Žrebanje bode nepreklioljivo dni 15. junija 1899. W jedna srečka stane 4 krone.
Srečke so dobiti pri državni loteriji na Dunaji I Riemergasse 7, v loterijskih kolekturah, pri davčnih, postnih! brzojavnih in železničnih uradih, po menjalnicah itd Načrt aa kupovalce srečk zastonj.	101 io_8
Srečke ae pošiljajo poštnine prosto.
431 4-3 c. k. vodstvo državne dohodnije Oddelek za državne loterije.
Urban VVEBER nasl.
Zalilog, pošta Železniki. Na prodaj Je ved tlaod atotov 433 5-4
strešnih skale (Dachschiefer)
iz lastnih škrilolomov po jako nizkih cenah. Prevzamem
pokrivanja vsakovrstnih stavb kakor tudi cerkvA in zvonikov.
M 7 A R frl(Špitaiske) Likarjev« ulice
111. U Al l Ul »kresijski palači.
Največja izbora za krojače in šivilje, zaloga raznovrstnega drobnega blaga, dalje
vencev, obuval, perila, ass 3-3 kravat i. t. d.
t * t t tis* t * *: t: tttt>
Nj. svetost papež Leon XIII.
»poročili in po svojem zdravniku prof. dr. Lap-poni-ju g„sp. lekarnarju O Ploooliju t Mnbljani prisrčno zahvalo za doposlane Jim stekleničlce
tinkture za želodec
in so njemu i diplomo dne 27. novembra 1897 podelili nulor „Dvorni isloinik NJ. svetosti-' ■ pra-tico v svoji flrmi poleg naslova imeti tudi grb NJ. svetosti.
Imenovani zdravnik ter tudi mnogi drugi »loviti profesorji in doktorji sapisujejo bolehavim O. Plo-oolljevo želodčno tinkturo , katera krepča želodec, povečujo slast, pospešuje pre-bavljenje in telesno odprtje. ,	Naročila vspre-
Ijema proti povzetju in 'točno izvrtaje G. Plc-coll, lekarnar „pri angelu" v Ljubljani, na Itunnjski cesti.
Tinkturo za lelo-dec pošilja izdelovatelj v škatljah po 12 steklo-po 24 stekl. za gld. 2-40, 70 za gld. 6-ftO, po 110 zs
nlčie za gld. 1-2(1 a v po 86 za gld. S flO, po
10 30.
361 12—8
Mostnino mora plačati p.'n. naročnik.
f
Hranilnica in posojilnica za Cerklje
in okolico
registrovaua zadruga z neomejenim poroštvom",
obrestuje hranilne vloge po - ■ '/« ";0, ter daje posojilo pod zadostnim poroštvom. 415 2
i8
-V
o o.
72
ja o
-it
e« N
k
5
fe
5 i % 'g
v o
K
o
rt 'O ®
g »<«
nj
m KM

z enim ognjem
s popolno opravo, na vodni moči, katera nikoli ne peša, je tik mesta Kamnika s stanovanjem vred trajno v najem oddati. — Ponudbe naj sc pošljejo trgovcu Ant. Pintarju v Kamnik.
416 3-2
Ivžpf^ppfi^i
V najem se da
eno uro od postaje Zatičina. Natančneje sc izve pri poscBtnici Ani Breg ar, Muljava, št 22. Pošta Krka, Dolenjsko.	460 3-1
Liniment Capsici compos.
363 ti lakira« Blohter-Java v Pragi 24-16
priznano Izvratno bolečine olajšujoče mazilo je dobiti posodica po 40 kr., 70 kr n 1 gld. v vseh lekarnah. Zahteva naj se to sploh priljubljeno domač« zdravilo kar kratko kot 7o9 40-38
Richter-jev liniment s .sidrom'
ter sprejme i* previdnosti le v steklenicah s mano varstveno marko „gidro" kot prlstss-
Riohterjeva lekarna
pri ilatem levo v Pragi.
Najboljša
427 5
živinska
je Barthel-novo apno za kiajo,
za branja 000 lizanje lesa
od stranja
vzbuja
pospešuje
namnoži
daje
redi
vsako žival
shujžanje slast, prebavo, mleko, dvlavno moč meso itd Za prepotrtbno.
Popis na zalite vanje brezplačno Z'	6 klg. od Dunaja za 1 (fld.
M. Barthel in dr.
Dunaj, X., Kt pplergasse 20.


Na prodaj sta
i?© hiši
t Zgor. KaSlJu. V jedni hiSi je gostilna že 80 let, v drugi pa prodajalnica špecerijskega blaga že 16 let Proda se zraven tudi polje ali .samo h ši. Več se poizve v Zgor. KaSlju St. 20, pri papirnici, pošta Zalog pri Ljubljani.	435 2-2
® ® 5P -5P iP ® -5E

F. P. Vifllc tJfc C -
v I^j ■■ t> IJnnl
ponudijo po najnižji eenl poljubno množino
stavbinske opeke, 432 4
lirei&e elieii® »pefee
(Strangfalz-Zlegel) in temu pripadajočo
»tekleno zarezno opeko.
Strešna okna i* litega ielena.
Peci in sledilna ognjišča
(lastni Izdelek).
Roman-cement, dovski Portland-cement
pa tudi vse druge za stavbe potrebne predmete.
Najnižje cene. SS
6-6
43/4 klg. kave,
420
peStnine prosto proti povzetji, ali če se denar naprej poSlje, zajamčeno najboljše blago. Afrlk. moka, biserni . gld Santos, fini . . • • » Salvador, zelen poseb. fini » Cejlon, modro zelen p. f. » Zlati java, rumen. p. f. » Biserna kava, zelo fina » Arab. moka, blagodižefi » Cenik in carinski tarif zastonj.
Ettllngcr & Co., Hamburg
370 3'70
4-35 610
5-90 5-55 690
JII.	Ali.
TTT frr
Koverte s firmo
vizitnice in trgovike račune
priporoča
Katol. tiskarna
v Ljubljani.
AIA Atji^ifc Jtli jmhJItdHfcAill
Oelz-ova kava
je od ^.priljubljena
kerbodo dnč boli HillJulJiJullu bovo kavo spremeni v z d r a v o, okusno
in pokrepčevalno redilno sredstvo.
400 (20-8)
Rudeči zavitki z belim trakom.
Vožnje karte
ln
^tovorni listi
, ISO.
312 19 Kraljevi belgijski postni parnik
Red Star Linie iz Antverpna naravnost v
Novi Jork in Filadelfijo.
Koncesijonovana od visoke c. kr. avstrijske vlade Pojasnila daje:
BKedL M « i« «• Xilni«>
Ounaj IV., VViedenergiirtel 20,
ali pa	317 26-11
ANTON REBEK v Ljubljani, Kolodvorske ulice 29
Birmanska darila!
Priporočam svojo bogato naj večjo zalogo zlatih, srebrnih in nikelnastih	442 4
verižic, uhanov, zapestnic, ovratnih verižic, prstanov n I.
^po jako znižanih cenah.
Se priporočam ter uljudnn i vabim
Fr. Čuden
trgovina z zlatnina in srebrnino v Ljubljani, na mestnem trsu.
J Cent k i grntiH t« franku! ^ gtT' Naj novejše stvari. — Vse novosti najceneje
Jamči se za vsak stroj. — Najnižje cene. — Nad 200 strojev v zalogi.
Karol Kavšeka nasl.
Ljubljana. Dunajska cesta
Ker se bliža mlačev. opozarjava one posestnike, kateri si hočejo omisliti Iz-vb-m* ■■«» >■■ liat l I ■■ I .«?«» (slamoreznico) ali	na najino bogato tovarniško zalogo in
zagotavljava jih, da bode vsakdo Ceneje in bolje postrežen, kakor da bi dir c k t n o pri kaki tovarni kupil, to pa sosebno raditega, ker najini stroji so vsi preskušeni, predno se razpošiljajo.
Posebno pa še opozarjava na najine ■■■ ■ **« « ■ J «««>- „ Ij|h R»l js»iB»(S katere so na pol ložje goniti, kakor vsaka druga mlatilnica, pri vsem tem so pa veliko bolj jednostavno sestavljene in trpežne, tako da se ne pokvarijo zlepa.	448 1_1
Slednjič si dovoljujeva ie priporočati najino bogato zalogo tromb in cevij za vodovode.
1 nr 1 Ce|»a "»latilnicam na roke ali z gepeljem je cd 60 ,10 120 gld ; gepeljni z vsem skupaj (kompletni' od 7j do 130 gld. - Za solidnNt v«rh rtrojev se jamči Na željo postavi kompletne garniture najin monter Železo, traverze, zelezniske sme cemerrt nagrobne križe, štedilnike, okove za vrata in okna in vse v železninarsko stroko spadajoče stvari imamo vedno veliko v zalogi po najnižjih cenah
ker le edino pri ia « doM	:nho ,z Skr,»' Wa6ovoli "aJ »e obrnit, do mene podpisanega,
mmiiKboFneJši kranjski ikri (]
let- -	^ ^ «*• "^oHdneje. Jamstvo na več
437 10-4
'■faiVUfMfMVll?WfUfk#
z
Fran Kovič
Osredke, p. Dol, (Lustlhal) Kranjsko.
Izdajatelj: ir. I. Janaili,
Odgovorni urednik: Ivaa Rakaveo.
Tiska »Katoliška Tiskarna-