NA PLANINCAH
zdenko vrdlovec
35mm, barvni, 90 min.
producent Studio Arkadena d.o.o. režija Miha Hočevar scenarij Miha Hočevar, Ozren Kebo fotografija Slobodan Trninič glasba Mitja Vrhovnik Smrekar montaža Olga Toni igrajo Milena Zupančič, Filip Djuric, Saša Tabakovic, Mustafa Nadarevič, Karin Komljanec, Sabina Kogovšek
Slovenci so ksenofobi, ugotavljajo sociološke ankete, toda vsaj v slovenskem filmu ženski spol popravlja to stanje, ker "ljubi Bosance". V uvodni sekvenci filma Mihe Hočevarja Na planincab, kjer se mostarska mu-larija zabava ob Neretvi, nekdo vzklikne Saniju, ki se odpravlja v Slovenijo, naj se pazi Slovenk, ker ljubijo seks, Sani pa je Bosanec, čeprav šele 12- ali 13-leten. Na planincab s to uvodno sekvenco, pa tudi poznejšim dogajanjem, ki potrjuje opozorilo o spolnih preferencah Slovenk, morda aludira na film Jožeta Babica Po isti poti se ne vračaj (1965), ki se je prvi lotil problematike t.i. sezonskih delavcev - iz takrat še "drugih republik" - v Sloveniji. Ze tu se je namreč v mladega bosanskega delavca Abdula (Ljubiša Samardžič) zagledala Lenka (Miranda Zaharija), zaradi česar ¡e prišlo do glavnega konflikta oziroma gostilniškega pretepa, v katerem so slovenski fantje reševali svoj "ranjeni ponos". Babičev film se odlikuje z mračnim, depresivnim realizmom, ki ni niti najmanj naklonjen zaničljivemu slovenskemu odnosu do prišlekov iz drugih republik. Vendar ni tako zajedljiv kot Filip Robar-Dorin v Ovnih in mamutih (1985), kjer morajo slovenska fanta Marka {Marko Der-ganc) in Blaža (Blaž Ogorevc) zaradi njunih izgredov, porojenih iz patološkega sovraštva do Bosancev, zapreti v norišnico. V Klopčičevi Zgodbi, ki je ni (1967) je glavni junak, prav tako sezonski delavec, sicer iz neimenovane "druge republike", a mora vseeno skozi ves film bežati, ker ga preganja občutek krivde, čeprav ni zagrešil nič drugega kot to, da se je znašel v tuji deželi, Sloveniji.
Hočevarjev film Na planincab se precej oddaljuje od te tradicije sloven-sko-bosanskega razmerja, kolikor jo pač predstavljajo omenjeni trije
filmi, kar predvsem pomeni, da iz tega razmerja ne dela kakšnega posebnega problema. Resda se tu in tam nakaže neka stopnja slovensko-bosanske napetosti, vendar je brž umirjena ali nevtralizirana - in to gibanje nakazovanja nekega problema in njegovega brisanja ritmizira ves film. Kar zapusti precej hladen, nevtralen vtis, kot da se Hočevarjev film ni želel zameriti slovenskemu občinstvu ali vsaj ne toliko, kot je s svojimi ženskimi liki pokazal prikupen obraz do bosanskih priseljencev. Natančneje, do dveh, Ada in njegovega mlajšega brata Sanija, ki ju igrata v Sloveniji rojena bosanska potomca, Saša Tabakovic in sin Branka Djuriča, Filip. Morda je že sama igralska zasedba "kriva", da v filmu ne pride do večje nesreče v slovensko-bosanskih odnosih, razen tiste prave oziroma dobesedne nesreče, ko Sani pade s strehe garaže naravnost pred avto. Naslednji prizor je sicer vpeljan, kot da se je ta padec končal tragično, vendar je - kot finalni poudarek omenjenega ritma nakazovanja in brisanja težav - brž humorno zasukan oziroma ublažen z mavcem. Bolj kot na kakšnih težavah v slovensko-bosanskih odnosih je torej poudarek na "mednacionalni erotiki"; po zaslugi kar štirih ženskih likov -materinske stričeve žene Marije (Milena Zupančič), njene seksistične sosede (Karin Komljanec), ki jo mika celo mladoletni Sani, natakarice oziroma študentke meteorologije (Sabina Kogovšek), ki se naveže na Ada, in končno Mojce, ki bi pogrešala Sanija, če bi se vrnil v Bosno - je življenje bosanskih priseljencev v Sloveniji vendarle znosno, saj se celo slovenski mačo prej zapije, preden jim ga poskuša zagreniti. In prav ti prizori "mednacionalne erotike" tudi zagotavljajo filmu neko privlačnost.«