čeških slovstvenih zgodovinarjev? In da imajo katoliški Slovenci, vkolikor ga poznajoi n. pr. o Vrchlickega filozofiji svoje mnenje, kdo jim bo sodil? So stvari, o katerih ne bo obvladala nikoli ena teorija. In taka reč je tudi s slovensko protestantovsko dobo!
Dr. P. P,
Stritarjeva antologija. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. V Ljubljani 1919, Izdala in založila Tiskovna zadruga.
V okusni obliki z naslovno dekoracijo J. Vavpo-tiča je izdala Tiskovna zadruga antologijo Stritarjevih pesmi z uvodom urednika pesmi dr. Ivana Prijatelja. Eno tretjino knjige zavzema uvod, ki je literarna razprava o Stritarjevi književnosti in sintetična ocenitev njegove pesniške osebnosti. Dr. Prijatelj je najsposobnejši in stilistično najverziranejši slovstveni estetičar Stritarjeve dobe. Svoj sloves si je ugotovil z eno najzanimivejših slovenskih knjig, z akademično, široko zasnovano monografijo o Kersnikovi dobi. Od te knjige se je preko Jurčiča do uvoda v izbor Stritarjevih pesmi znatno izpopolnil, poglobil v metodi in slogu, potem ko se je bil rutiniral do nekakega velikega slovstveno-zgodovinarskega sloga v kozmopolitičnozrelih študijah o slovenskem slovstvu v slovenskem, nemškem in srbskem jeziku. Prijatelj je v Stritarjevi dobi v snovnosti svojega naturela in je strokovnjak, ki bo s svojo metodo in svojim slogom ustvaril tradicijo v zideh bodočega slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Ni ekzak-ten analitičar v zmislu starejše slovstvenozgodovinar-ske slavistike, je bolj sintetičen kritik v zmislu moderne filologije, estet, ki se je šolal v germanistih in romanistih, in ki je edini med slovenskimi literarnimi zgodovinarji praktično, kot; prevajatelj tujih klasicitet študiral tajnost umetniškega sloga (Puškin). V uvodu v Stritarja sem opazil drznost nove slovenske znanstvene terminologije poleg nekake aristokratskozrelo izbrane tuje, ki tvori nekako izrazito osebnostno noto Prijateljevega pisateljskega značaja. Prijatelj je napisal v Uvodu nekaj končnoveljavnih definicij o Stritarju (Stritar je centralna postava slovenskega slovstva; Ši-rokost njegovega duha presega globokost njegovega talenta i. p.) in je zlasti v odstavku o Stritarjevi pesmi povedal pietetnomirno objektivno sodbo o Stritarju-pesniku, povdarivši dvakratno »ogorčenje« kot impulz »golobove« muze. Njegova karakterizacija je izčrpna, dasi je tesna. Našel bi se bil morda še pregnanten izraz za Stritarjev humor, za Stritarjevo naivnost-n o čuvstvovanje in recimo za njegov liberalni bon ton ali e s p r i t. Presenetila me je naravnost klasičnotaktno izražena vzporeditev Stritarjevega idealizma z Rousseaujevim (65 si.) in zrela akademska intelektualnost Prijateljeva, ki pusti govoriti o naj-rahlejši točki Stritarjeve pesniške osebnosti pesnika samega in mu tako prihrani bridkost svoje sodbe, ki bi se glasila, da je Stritar kot pesnik kaj racionalen, hladen refleksivnik in prigodničar srednje vrste (str. 80 si.). Govoreč o tujih vplivih pri Stritarju, je omenil Prijatelj najmočnejše in ni opozoril na vplive od strani časovnega slovstva (Monakovčani, nemški epigoni in formalisti), kateremu je lastna prav ista eklektika kakor Stritarju. Poučno bi bilo n. pr, navesti o ideolo-gizmu pevca-trpina nekaj tujih paralel (Grill-parzer:   Der  Abschied  von  Gastein)   ali  pa  primeriti
filistrstvo Stritarjevih »misli« z Bodenstedtovo pivsko filozofijo, kakor n. pr. Grafenauer. Odločno potrebno bi bilo opozoriti na dejstvo, da je živel Stritar kot pesnik v miljeju literarne gostilne in dunajskega ozračja in da morda zato ni mogel za Jurčičem v domač realizem, kamor sta dospela Kersnik in Tavčar. Z ozirom na »dodatek« bi bilo omeniti, da je očividen v teh pesmih senilni kvietizem Gregorčičeve vrste (Le solnce, solnce), trudnost moža, »ki ga je utrudila zemeljska hoja« (str. 244). Glede me-trične formalnosti bi zaslužila izrecne omenitve hiper-katalektika jambov v »Dunajskih sonetih«. Sicer pa je Prijateljeva slika vzornoplastična, sočna in prijetno drapirana v elegantni patos simbolizmov Prijateljevega okusa (»Košata lipa«, »jagnje«, »Rejenka«), Izbor pesmi je bogat. Deloma bi bila smela ena in druga brez škode izostati (Popotna 10. (str. 100), Konju (112 si.), ki je v zadnji kitici višek naivne banalnosti); dalo bi se tudi kaj pristriči, n. pr. prav nujno pesem »Jesenska sreča« za zadnji dve kitici (str. 108), Nekaj tiskovnih napak (iz ne 140, sa 157, solce 246) je v vestnem berilu ostalo, Neumljiv je verz: ti vživaj, ne vživaj sad in cvet (106), brez škode bi se popravilo: Škrjanec vrte se v sinjo višavo (94) v vihteč se; »Bogsprimi, svetlo te jezero« v »Pozdravim, svetlo te jezero« (103); pero za peresom (108) v list za listom; ne davi mi rok v ne stiskaj mi rok i. dr.
Stritarjeva antologija bo zasebni in salonski knjižnici cenen okras in slovenski srednji šoli dobrodošel tekst. Prijateljev uvod je in bo ostal eden najlepših literarnih  študijev v  slovenskem  jeziku.
Dr. I. Pregelj.
F, S. Finžgar: Veriga. Ljudska zgodba v treh dejanjih.  Nova knjižnica, II., Ljubljana 1919,
O »Verigi« bi se dala napisati zelo poučna študija, ki bi dokazala, da se pesnik ni zavedel daleko-sežnosti atributa »ljudska zgodba«, zato, ker ta naslov ni za »Verigo« točen: zato ker je »Veriga« res dramatika in ker Finžgar sam kontradiktorično pove, da ni samo »zgodba in nič drugega«, temveč da je »za ogledalo postavljena«, to se pravi parabolično-idejna tipika, kar mora biti vsaka življenja vredna dramat-ska, tragična umetnina. »Veriga« je elementarnolepa, a ni brez elementarnodramatičnih hib. Te hibe pa so zelo spretno prikrite in temeljijo v nekaki Finžgarjevi problematičnosti, v tisti konipromisnosti, ki se mu je očitala pri »Naši krvi« (Trseglav). Snovnost fabule (Romeo in Julija, Der Erbforster, G. Keller) je vzrastla Finžgarju neorgansko v načinu Cankarjevih determinističnih, paraboličnih dram (Kralj na Betaj-novi) in pod rahlim vzdušjem ruske realistike (Moč teme, Na dnu); Veriga, (Izaijev besedni simbol) člene k v členek, greh iz greha, oče pravdar — sin pravdar. To: bi bila filozofija »Verige« v Cankarjevem zmislu. V realistu Finžgarju pa ni. Njegova veriga je dejanski corpus delicti in ne simbol in vendar konkretizacija v zmislu Cankarjeve komedijske grotesknosti (grešniki na niti!). Finžgar je torej nameroval gotovo sintezo realizma in simboličnega parabolizira-nja. Ali mu je uspelo? Ni! Toda ustvaril je problem artizma, ki je zaslužil, da je izšel v »Novi knjižnici«, ki izdaja elementarno nove umetnine in problematičnosti  slovenskega  umetniškega  stremljenja.  Drama-
236