KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZC. ODOVINO PRVA UPRIZORITEV MLADINSKE IGRE V SLOVENSKEM JEZIKU V LJUBLJANI KRISTINA BRENKOVA S pričujočim sestavkom nimam namena posegati v delo naših slovstvenih zgodovi- narjev, ne v zapise o zgodovini slovenskega gledališča. Zrasel je iz zanimanja za mla- dinski oder, ki me je zamikal že zadnja leta pedagoškega študija na ljubljanski univerzi. Ko sem v letu pred drugo svetov- no vojno oddala za revijo »Kroniko« drob- no študijo z naslovom »Mladinske predsta- ve v Ljubljani«, mi jo je uredništvo odklo- nilo z motivacijo, da je napisana v komu- nističnem duhu. Osnovo za očitek so dali zadnji, zaključni odstavki, v katerih sem pripovedovala, kakšno naj bi bilo bodoče slovensko gledališče za mladino. V letih po osvoboditvi, ko sem se znova lotevala vprašanj mladinske odrske kultu- re pri milijonskem narodu, me je povsem naravno zaneslo iskanje nazaj v zgodovino. Ob nemoči, da bi uresničila idealno zamisel slovenskega gledališča za mladino, sem se ustavila ob dejstvu, da so v Ljubljani že pred stopetdesetimi leti poslušali mladinsko igro v slovenskem jeziku. Tako se je iz slu- čajnostnega iskanja, iz na pogled brezuspeš- nega prizadevanja zložila pomanjkljiva po- doba snovanja v naši preteklosti okrog slo- venske predstave »Tinčka Petelinčka« leta 1803 v ljubljanskem stanovskem gledališču. Preden preidem k stvari, še nekaj opomb, ki bodo že v prvi knjigi v zgodovini slo- venske gledališke dejavnosti napisane ne- dvomno v izdatnih poglavjih. Prve zapise o odrski uporabi slovenske govorice imamo iz časov protireformacije, ko so leta 1657 go- jenci jezuitske šole v Ljubljani uprizorili »Raj«, pustno burko. V ohranjenem jezuit- skem dnevniku 22. januarja 1657 je zapisa- no poročilo, ki pomeni prvi dokument o odrskih prireditvah v slovenskem jeziku. Zoisova liiša na Bregu v Ljubljani Slede poročila o pasijonskih igrah v Skofji Loki, Rušah, Kranju (1700—1730), pri kate- rih so igralci govorili verze v domači govo- rici. Sledi pomembno leto 1789, ko so' prvič uprizorili Linhartovo »Zupanovo Micko« (28. decembra). Igrali so jo ljubljanski me- ščani, med njimi tudi prevajalec oziroma prireditelj in njegova žena. Leta 1790 sta »Micka« in »Veseli dan ali Matiček se ženi« izšla — prvi tiskani igri v slovenskem je- ziku v času, ko je rastel na Koroškem prvi tehtni predstavnik ljudske tvornosti v zgo- dovini slovenskega gledališča, Andrej Šu- ster Drabosnjak (1768—1825), nadarjeni ljudski pevec-sainouk. Uprizarjal je svoje, humorja bogate igre ljudem v domačem je- ziku. O njem je zapisal Prežihov Voranc: »Avstrijska policija jc zažgala plod njego- vega dela in truda na grmadi, njega same- ge pa vtaknila v ječo.« Na prevalu osemnajstega in devetnajste- ga veka, po Linhartovi smrti (1795), je v najožjem krogu bivše Linhartove družbe vznikla tudi misel o uprizoritvi mladinske igre v slovenskem jeziku. Srce in glava te družbe je bil nedvomno baron Žiga Zois, ki je vodil »izbrano četico mož, ki se je bila osvestila svojega naroda in se zavzela za njegov preporod v zvezi z najnaprednejšim gibanjem evropske misli in s polaganjem temeljev slovenski posvetni literaturi.«* In še: »Ti možje, ki so se zbirali v Zoisovi hiši, so položili temelje poznejši slovenski lite- raturi in kulturi. Na njihovih tradicijah se je razvijalo vse duševno življenje slovensko v prvi polovici XIX. stoletja.«- Prvega med njimi naj omenimo Valentina Vodnika. Biv- ši koprivniško-gorjuški župnik, slovenski pesnik in pregnani frančiškan, se je po šti- rih letih župnikovanja na Koprivniku vrnil v Ljubljano. S hribov ga je spravil baron Zois, ker je upal, da mu bo temperamentni, nadarjeni Kranjec postal dober in uporaben stKlelavec. Ob Vodniku stoji v zvezi z našo uprizoritvijo prve mladinske igre v sloven- skem jeziku Jernej Kopitar, takrat še štu- dent, doma iz Repenj pri Vodicah, ki je bil' okrog leta 1800 do 1803 domači učitelj v družini Zoisove sestre, poročene s plemeni- tim Bonazzo. (Predniki kasnejše trgovske hiše Bonač.) Leta 1804 je Jernej Kopitar postal Zoisov tajnik, star komaj 24 let. Z Vodnikom sta bila najprizadevnejša sode- lavca barona Zoisa, ki je svoji družbi v pro- 160 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA svctiteljskem duhu dajal delovni program in naloge. Po prvih dveh javnih uprizoritvah »Žu- panove Micke«, 1789 in 1790. po tiskani igri »Veseli dan ali Matiček -se ženi«, L 1790, in po Linhartovi smrti 1. 1795, je ostal baron Žiga Zois s praznimi rokami pred širokim poljem slovenske gledališke ustvarjalnosti. Nedvomno je nagovarjal Vodnika, ki ga je spravil v Ljubljano predvsem zaradi slavi- stičnega krožka in ki je potem uresničeval baronove načrte od izdaje Velike pratike do njenega nadaljevanja »Lublanskih novic«, da bi napisal slovensko igro. Tako se je Vodnik, ta vedri, skromni, prilagodljivi de- lavec, ki je redno hodil na obisk k baronu Zoisu v prvo nadstropje njegove hiše na Bregu (baron zaradi bolezni že od leta 1797 ni zapustil hiše niti, da bi šel v gle- dališče), pričel ukvarjati po Linhartu tudi z mislijo na slovensko dramatiko. Baron Zois je bil takrat star komaj 50 let, z njim je živela njegova 70-letna mati, Slovenka (t 1798), poročena z baronovim očimom gro- fom Aichenburgom. Baron je imel brata Karla, znanega botanika, in sestro Johanno, poročeno s pl. Bonazzom. Johannini otroci so pri naši uprizoritvi najvažnejši sodelavci. Leta 1803, ko se je najbrž odigrala enkratna uprizoritev Tinčka Petelinčka, so bili Jo- hannini otroci že 2 leti brez očeta, stari: Franc Anton 18 let, Marija Jožefa 17 let, Marija Johanna 16 let in Klet 13 let. Njihov inštruktor in domači učitelj je bil Jernej Kopitar, za celih 33 let mlajši od Zoisa. Nadvse podjetni, temperamentni Gorenjec je bil izrazito filološko nadarjen, vendar se je v tistih letih zanimal predvsem za pri- rodoslovno znanost nedvomno pod vplivom Zoisovih prirodoslovnih raziskovanj in pri- zadevanj. Ob naših glavnih osebah: Zoisu, Vodniku, Kopitarju ter Jolianni Bonazzo in njenih otrocih moramo za dopolnitev ustvarjalne- ga omizja omeniti še ljubljanskega mešča- na Franca Repiča, fiskalnega adjunkta, biv- šega Linhartovega diletanta, njegovega bra- ta Jeana Repiča, advokata, ki se je poročil z vdovo Barbaro Podobnik, ženo Linharto- vega prijatelja. Sklepati smemo, da je bil član te družbe in glasbeni sodelavec pri uprizoritvi prve mladinske igre v sloven- skem jeziku tudi Janez B. Novak, uradnik češkega pokolenja, ki je skomponiral pev- ske in orkestralne vložke za »Matička«. Lah- ko si skoraj z gotovostjo mislimo, da je Ja- Staro stanovsko gledališče v Ljubljani nez B. Novak uglasbil 17-vrstični dvospev, ki ga je spesnil Valentin Vodnik in je da- nes ohranjen v rokopisni zapuščini v NUK. S tem bi zaključili galerijo oseb, ki so od- igrale večje ali manjše vloge pri uprizoritvi prve mladinske igrice »v krajnšni«, pri uprizoritvi, ki je žal ostala le enkratna epi- zoda. Kako je prišlo do uprizoritve v sloven- ščini? Poudarjam še enkrat, da to niso po zapisih utemeljena in dokazana zgodovin- ska dejstva, temveč zelo verjetna sklepanja in domneve na osnovi dogajanj in okoliščin, kot nam jih navajajo naši literarni zgodo- vinarji. V letih po Linhartovi smrti in po Vodnikovi vrnitvi s Koprivnika v Ljubljano je bil nedvomno baron Žiga Zois usmerjeva- lec Vodnikovega peresa. Vodnik je že leta 1797 urejeval in dvakrat na teden izdajal ča- sopis »Lublanske Novice« ter tako s svojim delom živo posegal v regeneracijo slovenske- ga preporodnega gibanja za pritegnitev no- vih, necerkvenih panog v slovensko litera- turo, ki je okrog leta 1800 štelo že kakih 30 prizadevnih let. Valentin Vodnik se je ta- krat seznanil z deli A. Kotzebueja, znanega nemškega pisatelja igrokazov in dram. Vodnik se je, brez dvoma pod Zoisovim vplivom, lotil prevajanja Kotzebuejeve igre »Malomeščani«. Ne smemo pa pozabiti, da je bil Vodnik izobražen mož, ki je znal la- tinsko, nemško, laško, francosko in je razumel vse slovanske jezike ter bil muzi- kalično izobražen. Postal je že leta 1798 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO profesor V. razreda gimnazije v Ljubljani, kjer je učil osnove nemščine in latinsko pesništvo, grščino, zemljepis, zgodovino in matematiko. Bil je veder, šaljiv dru- žabnik, skromen, uvideven in prilagod- ljiv sobesednik, ki je kot bivši frančiškan oče Marcelijan še zmeraj izpolnjeval redov- niške obveznosti in je moral vsak dan brati mašo. Vse njegovo delo pa je bilo prežeto z veliko željo »kranjski jezik čeden nare- diti«. Vendar ga je obilica opravkov v šoli in cerkvi in delo, zastavljeno pri slovenski slovnici, slovarju, časopisu in celo pri ku- harskih bukvah, tako zelo oviralo, da mu je prevajanje Kotzebuejeve igre komaj napre- dovalo. Zois je ob tem nedvomno postajal iz dne- va v dan nestrpnejši. Dvakratna uprizori- tev Zupanove Micke v slovenskem jeziku (leta 1789 in 1790) je postajala le epizodni dogodek (in je ostala tako še celih 14 let); Linhartova priredba Matička je bila le na- tisnjena, igrati je niso smeli, in še Linharto- va smrt, vse to je usodno poseglo v njegov preporoditeljski načrt. Zoisov program je šiel poleg slovnice slovenskega jezika, slo- Krunjska kmečka noša konec iti. stoletja — kmetica varja, zgodovine slovenskega naroda in po- ljudno ljudskega časnika še zadnjo, važno postavko — gledališče. In prav tu je zazija- la najgloblja vrzel. Leta 1799, štiri leta po Linhartovi smrti, pa je prestopil prag Zoisovega salona ko- maj dvajsetleten fant nizke rasti, zgovoren že do ujedljivosti, razgledan, neugnano pri- den, nesporno ambiciozen: Jernej Kopitar, kmečki sin iz Repenj pri Vodicah. V naj- krajšem času je zavzel pomembno mesto v Zoisovi družbi. Romantično zaljubljen v kmečko govorico, s tenkim posluhom in ču- tom za jezik je izjavljal, da je le kmečka govorica izvor pristne in nepokvarjene slo- venščine. O slovenski literaturi je bil mne- nja, naj pisatelji pišejo le, kar je mikavno za kmeta in utegne zadovoljiti njegove po- trebe. — Kaj čuda torej, če je skušal mladi mož ustreči spoštovanemu gospodu, učenja- ku, mecenu in duši svoje družbe baronu Zoisu ter je prostodušno mimo Vodnikove- ga prevajanja Kotzebuejevih »Malomešča- nov« priredil igrico istega pisatelja »Der Hahnenschlag«. Ni dvoma, da je Kopitarja moral zamikati že motiv, zrasel iz kmečke- ga okolja, in karakterji oseb — trdnih kmetov, medtem ko je Vodnik po vsej ver- jetnosti občudoval pedagoško vrednost igri- ce. Dali so ji domiselno slovensko ime »Tin- ček-Petelinček«. Mislim, da sklepam pravilno: Kopitar je ponašil verzificirano nemščino v slovensko prozo. Saj mu ni manjkalo živega argumen- ta, da naš kmet ne bo govoril v verzu, nosil jc v sebi lepo dikcijo gorenjščine in navse- zadnje: pesnik je bil Vodnik. Ta je tudi prevzel nalogo, da pevski vložek posloveni v ritmu in rimi in je to tudi storil. In teh 17 Vodnikovih verzov je ostalo zapisanih v Vodnikovem zvezku kot edina neposredna, do danes znana ohranjena priča pomembne- ga kulturnega dejstva v zgodovini mladin- skih uprizoritev v našem jeziku. Mogoče bodo naši slovstveni zgodovinarji kdaj in kje še izkopali dejstva^ kdo je dal pobudo, kdo je predlagal prav to delce, ver- jetno bodo našli v plesnivih arhivih policij- skih avstrijskih cenzurnih listov celo kak- šen zapis ali del zapisa Kopitarjevega ro- kopisa, nemara bo zgodovinar slovenske glasbene tvornosti našel list s kompozicijo J. B. Novaka in na njem Vodnikove prepro- ste verze pod notami. Preveč verjeti tega ne morento, prav tako j^a ne izključevati. Igrica je bila tu »po kranjsko« zapisana, mojster Zois je imel nad njo svoje veselje, nastalo je le še vprašanje: Kdo jo bo igral? Mladi, neugnani Kopitar, zajet v ozračje ži- 162i ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJE^NO ZGODOVINO KRONIKA ve ambicije, je rešil tudi to uganko, razvo- zlal vozel, ki se nam zdi danes vse prej kot pomembno vprašanje. Igrajo naj igrico nje- govi gojenci, otroci Zoisove sestre gospe Jo- hanne pl. Bonazzi. Ne le, da so to voljni igralci, še več, avstrijska policija bo morala več kot pogledati skozi prste, morala bo k temu vljudno pokimati. pohvalno reči: da; saj bodo verjetno dohodke te »nedolžne« otroške predstave dali prireditelji za ljub- ljanske reveže, kot so dali izkupiček vstop- nine za »Zupanovo Micko«. Zasesti so morali štiri moške in eno žen- sko vlogo. Tu je Johannin sin Franz Anton Bonazzo, takrat osemnajstleten mladenič. Kdo od njega bi bil primernejši za vlogo mladega, mater ljubečega gorenjskega voja- ka Tineta. Mali, komaj trinajstletni Klet bi nemara zmogel naučiti se dveh prizorov, v katerem nastopa s petelinom v čajni. Zmo- gel bi jih otroško pogumno, glasno pove- dati na odru v govorici, ki jo posluša in govori v stričevem salonu in jo govore ma- terine kuharice, sobarice, mlekarica, kočijaž in stric Vodnik. Tu je še Fran Repič, fi- skalni adjunkt, ^navdušen odrski diletant, ki ima že veliko prakso, saj je igral v Zu- panovi Micki; zakaj ne bi zaigral ob otrocih tršatega kmečkega očanca, prav takega, kot jih je domači učitelj nosil v živem spominu iz svoje vasi. Tu je še ženska vloga zaljub- ljene, mile Micke. Kdo jo bo igral? Šest- najstletna Kletova sestra Marija Johanna ali pa pastorka advokata Jeana Repiča, šest- najstletna Ernestina Podobnikova, ki je ta- ko brez upa všeč mlademu, malce grbave- mu, zbadljivo duhovitemu Kopitarju. Tako je Jernej Kopiiar prvič stopil pre- ko delavnega Vodnika, kot mu je kasneje še vseskozi uspešno posegal v delovno pod- ročje tako pri katalogizaciji Zoisove knjiž- nice kot pri slovnici slovenskega jezika in ki mu je verjetno od srca zavidal lahkoten nastop, prostodušnost, priljubljenost, pesni- ško žilico, česar sam ni imel. In tudi Kranjsko je tako v prvih letih devetnajstega veka komaj opazno preletel rahel odtenek gledališkega dogajanja za- hodne Evrope. Saj so že v šestnajstem sto- letju nastopali otroci na dvoru angleške kraljice Elizabete. Kasneje so v Franciji, Angliji in Nemčiji nastopale profesionalne otroške igralske skupine, ki so bile le vir dohodkov prirediteljem, ne pa izraz druž- benega prizadevanja v smeri estetske vzgo- je mladostnikov, za čemer teži dvajseti vek. Uprizoritev »Tinčka Petelinčka« je do neke mere tudi rahel odmev te, drugje že obrab- ljene mode. Kje so igrali igrico? Ne v salonih Zoisove \ hiše na Bregu, temveč v ljubljanskem sta-; novskem gledališču spomladi leta 1803. Dva j zapisana dokumenta nam pričata o tem. ; Pivi je zapis v tedniku Laibacher Wochen- j blatt, ki je izhajal od leta 1804 do 1819, do j leta Zoisove in Vodnikove smrti. Leta 1806 i je v skupni številki 33 in 34 pod naslovom i »Historische Fragmente iiber die krainische ; Poesie« izšel naslednji vmesni odstavek, ki: zaključuje poročilo o Linhartovem delu z j besedami: »Im Sommer 1803 wurde auf dem! rheater zu Laibach von einer Kindergesell-1 schaft eine Umarbeitung von Kotzebues ¦ Hahnenschlag unter dem Titel: »Tinzhek; Petelinzhek« mit Gesang aufgefiihrt. Hierin ? herrscht schon eine reinere vind gebildetere Sprache (misli na Antona Linharta) und i sehr viel Naives aus unserer Kinderwelt. Es \ ist in der Tat Schade. dass dieses artige j StUck noch Manuscript ist.«' j Tako prvi dokument. In drugi je stran v ] zvezku iz Vodnikove zapuščine, shranjene: v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljub- ; Ijani. Zvezek ima 156 zaznamovanih listov; ] sklepni Vodnikovi verzi k igrici so s pesni- : Kranjska kmečka noša konec 18. stoletja — kmet 163 KRONIKA CASOriS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO koviin peresnikom zapisani prvič na strani 122 a in nato še enkrat na strani 124 a, pod takimle naslovom: Petelinzhek Kamedia i egr ana v Liibl ani 1802 Sklep. Ta list iz Vodnikove zapuščine je popisal profesor Nikolaj Omersa.'' To so dokumenti. Igro o Tinčku Petelinč- ku so igrali otroci v ljubljanskem stanov- skem gledališču. Toda Laibacher Wochen- blatt ne omenja prevajalca, poudari le, da je jezik čistejši, oblikovno dognanejši kot je bil pri Linhartu. Zdaj moramo za osvet- litev spet k Nikolaju Omersi, ki je priob- čil v Časopisu za zgodovino in narodopisje študijo z naslovom: »Psevdonim B. E. v Pi- sanicah«. Tam piše: »Ko sem pred leli iskal gradivo za neko razpravo o prebujenju slo- venskega slovstva ob koncu 18. stoletja, so mi prišli v ljubljanskem muzeju v roko štir- je zvezki slovstvenih beležk, ki si jih je za- pisoval baron Erberg (Baron Erberg je živel v Ljubljani in na Dunaju. Napisal je Ver- such eines Entwurfes der Literaturgeschich- te in Krain. Material je shranjen v Muzej- skem arhivu v Ljubljani. Erberg je pisal leta 1825. Op. K.B.). V drugi zvezek (str. 10—16) si je prepisal iz Ljubljanskega ted- nika (Laibacher Wochenblatt) članek »Hi- storische Fragmente iiber die krainische Poe- sie«. Iz članka posnemam naslednji odsta- vek: »Im Jahre 1803 iiberarbeitete Barth. Kopitar Kotzebues Hahnenschlag unter dem Titel: Tinček. Es war eine kleine, sehr niedliche Oper und wurde im Sommer des namlichen Jahres.auf dem Theater zu Lai- bach von einer Kindergesellschaft aufge- fiihrt. Schade, dass der Verfasser sein Ma- nuskript, von dem nur eine einzige Ab- schrift vorhanden war, so wenig achtete," er Ijes es in den Handen der Kinder, unter denen es gar verloren wurde.« Nato Omersa nadaljuje: »Se nekaj o Tinčku Petelinčku. V Vodnikovem rokopisu se nahaja verzificirani sklep Tinčka Pete- linčka v dveh zapisih. Slovstveni zgodovi- narji so zato sklepali, da je Tinčka preve- del Valentin Vodnik. To splošno mnenje je popravil dr. I. Prijatelj v zgoraj omenjenem članku o Narodnem gledališču, rekoč: »Sa- mo še neko otroško igrico je bil Zoisu v veselje spravil Kopitar, učitelj Zoisovih ne- čakov, leta 1803 na oder.«' Besede dr. Pri- jatlja* potrjuje tudi naše poročilo iz leta 1809. Igro samo je prevedel Kopitar, ob kon- cu pa je vsekakor na željo barona Zoisa do- dal Vodnik še nekaj verzov, ki so jih igralci po tedanji šegi zapeli, da se je predstava s tem večjim efektom zaključila. Sporna je seve Omersova trditev, da je baron Erberg prepisal odstavek iz L. W. Primerjala sem tekst, kot ga je dobesedno navedel A. Trste- njak in ga navajam tudi jaz. Ce je pisal Erberg po spominu ali po ustnih podatkih, ne vemo. Vsekakor izdatno dopolnjuje Žu- pančiča, ko navaja prevajalca Kopitarja in omenja izgubo rokopisa. Kje je ostal rokopis »Tinčka Petelinčka«? Po mnenju barotia Erberga, avtorja Frag- mentov, so otroci uničili original in s tem edini njegov izvod. — Toda, mar niso mo- rali iger, ki so jih posebej v slovenščini igrali v Ljubljani, oddati v pregled ljub- ljanski cenzuri. Zelo verjetno je. Možno pa je tudi, da so v Ljubljani smeli brez cen- zure igrati igro, ki so jo že prej uprizorili na Dunaju in da je Tinček Petelinček spa- dal med te. Verjetno je. In to bi mogel biti tudi razlog, da Tinčka Petelinčka ni v ar- hivih izpred stopetdeset let. Stanovski ar- hiv do leta 1804 je pregledal Joka Zigon, knjižničar Narodnega .muzeja v Ljubljani, vendar po lastnem zatrdilu ni našel nobe- nih sledi o rokopisu Tinčka Petelinčka.'' Tako sem leta 1955 ob stopetdesclletnici prvo uprizoritve mladinske igre v sloven- skem jeziku v Ljubljani spet ponašila Kot- zebuejev Der Hahnenschlag. (Igrica je na- tisnjena kot priloga te številke Kronike in bo utegnila s pridom služiti našim šol- skim in pionirskim odrom.) Priredba je zrasla iz želje, da bi ob stopetdesetletnici prve uprizoritve mladinske igre v našem jeziku v Ljubljani spet oživela skromni do- kument o začetku slovenske tvornosti na jjodročju gledališke mladinske kidttire in iz globokega, iskrenega spoštovanja do kul- turnih delavcev v naši preteklosti, katerih dela nmramo poznati in na njih graditi v bodočnost. OPOMBE /. Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave I. Lj., Slo- venska Matica 19>2, 144. — 2. Isto, str. 143—46. — 5. Nava- jeni dobesedno iz knjige: Anton Trstenjak, Slovensko gleda- li.?če. Lj. 1S92, 29. Podpisan je J. A. Zupančič. 4. Nik. Omersa, Vodnikove pesmi. III (XI.) izvestje c. kr. državne- višje realke v Idriji /.a .šolsko leto 1911-12, v Idriji 1912, 8. — 5. Nikolaj Oiuersa, Psevdonim B. E. v Pisanieah. C2N XXII (1937), 77-78, 79, SI. — 6. SN 1918, šl. 222. — ?. Na tem mestu se mu lepo zalivaljujem za vse podatke, navodila in literaturo, ki mi io je dal. 164