Prof. dr. Bratko Kreft
OSEBNOST FRANA KIDRIČA
(Govor na III. kongresu Zveze slavističnih društev FLRJ pred odkritjem spomenika)
Življenje in delo dr. Franceta Kidriča, slovenskega literarnega zgodovinarja, nekdanjega dolgoletnega profesiarja in delkana filozofske fakultete v Ljubljani ter soustanovitelja slovenske univerze in Slovens.ke akademije znanociti in umetnosti, kateri je bil od osvoboditve do svoje smrti tudi predsednik, je skupaj z njego'vam najožjim sodelavcem dr. Ivanom Prijaiteljem zajeto v doibo, ki jo v naši književnosti zastopa taiko imenovana Moderna: mlado umrla pesnika Dragotin Kette in Josip Murn-Alefcsandrov, pesnik Oton Zupančič in Ivan Cankar, iter umetmdško najpomembnejši sopotnik zadnjih let Moderne, ki je po svoje iskal poti v novejše obdobje slovenskega lirsikega ustvarjanja — pesnik Alojz Gradnik. Prijatelj in Kidrič pa nista le edina zastopnika naše slavistike in posebej slovenistike v tej dobi, ki je bila v 1'iiteraturi kakor tudi v slavistiki tako plodna za razvoj naše lepe knjiiževnosti in duhovnih znanosti. K zgoraj imeno-vaniima je treba na področju slavistike poleg Prijatelja in Kidriča omeniti še vsaj štiri naše slaviste, ki so rastli iz iste dobe: najstarejšega med njimi: Matijo Murka, ki tvori zvezo tega pofcolenja še z Miklošičem, Rajka Nahtigala, Ivana Grafenauerja in Frana Ramovša, h katerim pa je treba poleg milado umrlega Vatroslava Oblaka šteti vsaj še Jožo Glonarja, prešemoslovca Avgusta Zigona, Avgusta Pirjevoa (zadnja sta hila oba žrtvi fašizma in nacizma) ter Antona Breznika. Upravičeno smemo govoriti v tej dobi o celi plejadi pomembnih naših slavistov. Nekateri iz njih, med njimi je vsekakor Fran Kidrič, so se v mladosti šolali pri slavistiki, ki jo je takrat zastopalo delo in osebnost Vatroslava Jagiča, Miklošičevega naslednika na dunajski slavistični stolici, ki je imela mednarodni sloves. Fran Kidrič označuje v svojem spominu Jagičev seminar takole:
»Dunajski slavistični seminar je bil v pravem pomenu beseide splošno slovanski, saj so se tu zbirali slušatelji od vseh strami in vsak je prinesel s seboj kos svoje domovine. V semiinarju se je seveda vsak najraje ukvarjal s svojim narodnim predmetom, a Jagič ni tnpel prezgodnje in preozke specializacije. Današnji ljubljanski slavisti bi debelo pogledali, če bi imeli profesorji za nekaj samo po sebi umljivega, da morajo pasivno obvladati vse slovanske jezike in obenem poznati seveda tudi vse slovanske literature. Ze takoj prvi teden po prihodu na slavistiko sem na primer doWl v obravnavo za seminarski referat izdajo ruskih bylin, ki jo je oskrbel Rybniikov. . . Tudi moja tedanja prijateljstva so bila seveda precej splošno slovanska. Med moje ožje znance so spadaili:
33 i
češki literarni zgodovinar Hysek, ukrajinski etnograf Zenon Kuzelja, Hrvatje Fan-cev, Ribarič in Nagy, Srbi Vladimir Corović, Julika Gjorgjević-Hlaipec, Vaso Glu-šac in še nekateri drugi... Jagić je bil polnokrven filolog in mu je bila literarna zgodovina dejansko tuja, dasi je umel pri predavanjih in v seminarju prijetno kramljati n. pr. o stari hrvatski in ruski književnosti ali o Puškinu. V svojem področju je bil vsekakor mojster, ki je 2Jnal slušatelje pritegniti in jih tudi prikleniti na svoj predmet. Mnogi rusiki, poljski in 'bolgarski študentje so prihajali na dunajsko slavistiko pač samo zaradi Jagiča... Pod njegovim vodstvom sem se takrat ukvarjal z glagolizmom in v tem okviru je tudi nastala moja disertacija »Revision der glagolitischen Kirchenbücher« leta 1906. Zaradi stikov s temi problemi sem doživel tudi prijetno presenečenje. Na nekem hrvatskem protestnem zborovanju glede cerkvenega glagolizma sem bil namreč na predlog hrvaškega tovariša izbran za predsednika.«
Pokolenje, h kateremu je pripadal Kidrič, si je že delilo med seboj razna področja slavisitike. Zato so se eni usmerili v jezikoslovje, drugi v literarno zgodovino, ki je kmalu postala tudi glavna domena Kidričevega življenjskega dela. Slovenci smo se že od 1848. leta začeli organizirano boriti za svojo univerzo, ki pa smo jo lahko ustanovili šele leta 1919, leto dni po razsulu avstro-ogrsike monarhije. Pokolenje slavistov, kateremu pripada Kidrič, se je takoj v začetku svojega dela pripravljalo zanjo, in to tako načrtno, da sta si že okrog leta 1908 Kidrič in Prijatelj razdelila področji svojih bodočih literarnozgodo-vinskih raziskovanj: Kidrič je prevzel zgodovino slovenske književnosti od po-četkov dalje do revolucionarnega leta 1848, oziroma do leta 1849, do dobe, ki je na koncu kronana z delom pesniškega genija Framceta Prešerna, Prijatelj pa od leta 1848 dn Prešernove smrti 1849. leta do najnovejših časov. Napovedala sta boj dilentantizmu, rodoljubnim lažem, »pomotam dn potvaram za razne potrebe«, kakor je naslovil Kidrič svoj bojeviti članek v »Naših zapiskih«. Tudi prva večja, že omenjena Kidričeva razprava, ne nosi zaman v naslovu besede — revizija, marveč je značilna za vse njegovo bogato znanstveno delo.
Na področju naše slavistike je bil to iisti boj, ki ga je začel pred njo biti ivan Cankar v naši književnosibi in javnosti: boj zoper čitalniško primitivnost in dLletantizem ter roidoljubno, psevdoromantično laž. Družba je bila v hudem vretju. Proiti kapitaliamu se je širil odpor ne le v proletarskih množicah v tujini in doma, marveč tudi med dolom takratne mlade inteligence, ki se je začela zbirati okrog časopisa »Naši zapiski«. Ta sicer ne nosi idejno enotnega pečata, ker so v njem sodelovali razni naši razumniki, ki so bili za svobodo mišljenja in Izražanja. Zato so med njimi pristaši masarikovske idealistične filozofije in njegovega političnega, na duhovnih, narodnih in človeških vrednotah zgrajenega meščanskega demokratizma, prav tako pa prvi zastopniki socialnodemokratsko usmerjenih intelektualcev, med katerimi so bili nekateri tudi organizirani člani socialnodemokratske stranke, ki je bila kot »Jugoslovanska socialnodemokra-tična stranka« ustanovljena v Ljubljani že leta 1896, torej dve leti prej ko »Ros-sijskaja social-demokratičeskaja rabočaja partija«.
Kot mlad literarni zgodovinar se je Kidrič šolal pri takratni najmodernejši meščanski literamozgodovinski šoli, ki jo je zastopal pozitivizem. Sam pravi: »... Z novimi historičnimi vidiki sem se sicer seznanil že zgodaj, a sem jih postopoma poglabljal s študijem Taina, Pypina, Scherer j a in nekaterih drugih literarnih zgodovinarjev. Slej ko prej pa mi je bilo že tedaj jasno, da ne sme raziskovalec slovenske Literature slepo prevzemati tujih metod, pač pa jih mora sam dognati in izdelati na osnovi posebnosti in potreb svojega predmeta.«
34
Posamezniki iz tega pokotenja so znali, misliti samostojno in samobitno. Tako je Ivan. Cankar v svojem prediavanju »Očiščenje in pomlajenje« že leta-1918 povedal eno izmed bistvenih misli, ki jo izpoveduje tudi naš socializem ves čas od upora leta 1941, ko je zapisal: »... temeljna načela socializma in zadnji cilji njegovi so last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ciljev, si more začrtati le vsak narod zase, po svoji osebnosti, po svojih domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah.«
Prav Itako se je znanstvenik Kidrič dobro zavedal, da ni mogoče mehaoično in apiniomo ustvarjati sintez, ter z naslednjim navedkom že leta 1940 nastopil zoper dogmatizem, ki je dobil po vojni vzdevek — ždanovščina: »Od svetovnega nazora si niisem nikoli dal diktirati notoene sodbe o zgodovinskem dogajanju. Sovražim postopek, ki napiše najprej vsoto, napravi črto in potem šele išče komponent in dokazov. Seveda upoštevam tudi jaz ekonomsko ozadje, toda zgodovinskega dogajanja ne razlagam v tem smislu, da bi vise in vsaka posameznost morala biti neposredni odmev ekonomskih prilik. Zavedam se važnosti osebne iniciative, liraporta dn zilasti še odpora, reakcije na ostarelo stanje. Pozi-tivističen odnos do gradiva pa ima in mora imeti vsak resen znanstvenik.«
S tem je hkrati kritično poudaril vrednosti pazitivizma tudi za moderno literarno zgodovino, saj je razmerje do njegovih pozitivnih lastnosti podobno, če ne isto, kakor je razmerje marksističnega historičnega An dialektičnega ma-terializma-v filozofiji do starega matemalizma, zlasti do materializma 18. stoletja. Literarnozgodoviniski pozitivustični metodi in vidikom je ostal Kidrič zvest vse življenje, le da jih je v zadnjih petnajstih letih svojega življenja in dela skušal razširiti in po^gilotoiti z metodo in pogledi historičnega in dialektičnega materializma. Do njih ne prihaja le po filozofski in politični poti svojega osebnega razvoja, na katerega je neposredno vplivalo tudi revolucionarno-politično in publicistično delovanje njegova sina Borisa Kidriča, ki je poleg Edvarda Kardelja 'kmalu ¦zavzem-al važno mesto v ilegalnem politično-komuniističnem in revolucionarnem, marksističnoTkulturnem gibanju, marveč tudi z raziskovanjem iin delom na široko zasnovani, a žal zaradi nenadne smrti nedokončani monografiji o Prešernu. PoziMvistiöna metoda in pogledi mu niso več zadoščali, ker se z njih pomočjo ni mogel doikopati do odkritja vseh umetniških vrednot velikega Prešernovega dela.
Tako se je njegova razvojna pot v,zadnjem življenjskem o'bdobju oplajala ' in žlahtnila iz dveh dragocenih virov, ki jih je 'sikušal tvorno združiti na koncu drugega dela svoje monografije o Prešernu v sintezi, ki naj bi združevala tako napredne sooiološke, literamozgodovinske kakor tudi estetske ugotovitve. Ze leta 1940 je izjavil:, »... Ves potek naše literarme tradicije bo treba še določneje in jasneje povezati na eni strani z gospodarskim in političnim ozadjem, na drugi strani pa s stilnim razvojem likovne in glasbene umetnosti na naših tleh.« Čutil je sam faktografsko preobilje, čeprav za nas še zmeraj tudi po tej plati dragocenega zajetnega dela »Zgoidovina slovenskega slovstva oid začetkov do Zoisove smrti«, ki je pioleg nedokončane monografije o Prešernu njegovo življenjsko, monumentalno delo, mimo katerega ne b>o mogel nikoli več noben bodoči literarni zgdovinar. Zato je istega leta 1940 izjavil: »Pri izdelavi tako obsežnega teksta, kakor je moja .Zgodovina', ki je izhajala kar celih deset let, so se polagoma med izvedbo pojavljali novi problemi, nove osvetljave in nove kompozicijske zamisli, ki jih je bilo treha up>oštevati.« O novi izdaji in redakciji, ki je' tudi ni mogel več reallizirati, ker mu je to preprečilo barbarsko fašistično in nacistično preganjanje — nekaj časa je bil kot talec tudi v zloglasnem taiborišču
35
Begunje — je dejal: »Kar se tiče razporedbe snovi in razvrstitve problemov, ne bi zadnjih poglavij svoje .Zgodovine' kdo ve kaj predrugačil, pač pa bi prva uredil po teh. Sploh bi me veselilo prirediti novo izdajo, v kateri bi o^dipadlo marsikaj,' kar sem moral sprejeti v prvo kot dokumentacijo in kar jo pač pre-obremenjuje.«
Kljub tej avtokritični pripombi ni čas zmanjšal vrednosti njegovega natančnega, zgodovinsko resnico iščočega in razčlenjujočega, na dokumentih in resnici zgrajenega in sdntetizirajočega literamozgoidoviniikega dela, marveč je v zadnjem desetletju po njegovi smrti narastla, ker se zmeraj bolj izikristalizira bistvena vreänotst njegovega opusa. To bo najbolje potrdila izdaja njegovih izbranih del, v katerih bo zbrano-tudi njegovo številno in podrobno delo, ki je razmetano po raznih domačih in tujih casopdsih in h katerjm bo treba slej ko prej pristopiti, kar bi bjla leipa naloga Slovenske akademije znanosti in iHnetnoisti. H kratki svoji nepcnolni ozmačbi njegovega velikega dela, ki je skiom.na, a hvaležna učenčeva oddclžitev ob cdikrOtju njegove spominske sohe pred Narodno in univerzitetno knjižnico, pa bi rad pred zaključkom navedel za podporo svojih trditev nekaj miLli, ki jih je ob njegovi smi'ji zapisal danes tudi že pokojni veliki srbski^ slavist dr. Aleksander Belič, čigar zelo pomembnega dela se prav tako , kakor Kidričevega, Nahtigalovega in Ramovševega spominjamo na našem kongresu:
»Nema ni jednog djela kulture slovenske — ticala se ona prosvjete, kulturnih ustanova, štamparija i sličnog kojemu nije posvebio pažnju dodajući nešto^ novo što je on u arhivima pronalazio, ili znatno dcpunivši eno što je bilo poznato ... Za vrijeme sveg predsedovanja Kidrič je vrlo mnogo učinio za Slovensku akademiju, koja danas sa punom čašću stoji naporedo sa Jugosloven-skom akademijom znanosti i umjetnosti u Zagrebu i Srpskom Akademijom nauka u Beogradu .. Djelo Franca Kidriča, koje zrači talentom i velikom radljivošću — ostat će čvrsto kao granitni spomenik. Malo je učeijjaka za koj^ se to može reći u onoliko j mjeri u kolikoj za Kidriča . ..«
K meritornim besedam dr. Belica bi dodal le še eno: Kidrič je bil pokonci mož kot znanstvenik in kot človek, nič manj pa ni bil pomemben pedagog, ki je skupaj s svojim najožjim sodelavcem dr. Prijateljem, Nahtigalom in Ramovšem vzgojil več rodov slovenskih slavistov. Z vsem svojim delom in življenjem se je kot do skrajnosti vesten in goreče resnicoljuben učenjak žlahtnega naprednega kova trdno zapisal v anale slovenske, jugoslovanske in mednarodne slavistike, v kateri zastopa svojo samoniklo in značilno osebnost znanstvenika in" človeka prav tako častno kot njegov sin Boris v naši revoluciji.