X
Književna poročila.
X
kot nepristnih. To velja tudi o naših čustvih in stremljenjih. Žalost, ki jo do* živim pri gledanju kake drame v gledališču, je ravno tako pristna, kakor ona, kijg doživim doma v rodbini. Nepristna žalost je žalost v spominu, v domišljiji.
Če bi predočevali doživljaji predmete v smislu Vebrovega predočevanja, bi moralo biti možno doživeti nepristen doživljaj (n. pr. predstavo), tudi če nisem nikdar doživel dotičnega doživljaja pristno, saj je predočevalno razmerje v obeh primerih (pri pristnih kakor pri nepristnih predstavah) isto: brezčasno* aprijorno, vseskozi neempirično. Izkušnja pa uči, da česar nisem nikdar pristno doživel, tega mi tudi nobena nepristna predstava predočevati ne more. Iz tega pa sledi, da je pristni doživljaj neprimerno različen od nepristnega, različen ne samo po deju, ampak tudi po bistvu vsebine.
S  tem izsledkom je pa izpodkopan  temelj  predmetni  teoriji.
Dr. Alfr. Šerko.
France Bevk: Pesmi. Opremil Fran Kralj. Gorica 1921. Tiskala tiskarna ^Tiskovnega  društva«  v^Kranju.
Ko sem vzel pričujočo zbirko v roke, sem se spomnil Doma in Sveta iz let 1914—1918, ko se je pod okriljem dr. Iz. Cankarja pojavila nova pesniška struja in se s krepkim nastopom kmalu uveljavila. Proizvodi teh pesnikov so očitovali sočnost, klenost in lapidarnost oblike in podčrtavanje miselnosti, kar je napravilo vtis  svežosti in pomlajenosti.
Toda to hotenje po lapidarnosti izraza je postalo slednjič več ali manj iskano, poudarjanje miselnosti pa se je cesto uveljavilo na škodo resničnemu doživetju in vsa pesem je bila le metafora za vsiljeno misel.
Tej nevarnosti se je precej izognil Bevk, ki je zdaj izbral svoje pesmi v lično knjižico, kateri pa se vidi, da so mu pri sestavljanju kumovali različni pre* natančni mentorji.
Zbirka je razdeljena v pet nejasno občrtanih oddelkov, skozi katere se vleče kot rdeča nit povest iskajočih se  src.
Uvodna — vsaj tak vtis ima čitatelj — «Pipico kadim« brez dvoma ne spada^ v to zbirko, ker docela nasprotuje pesnikovemu življenskemu naziranju, ki sta mu dekadentstvo in prenasičenost tuja, in preveč spominja na trudno gesto zehajočih kavarniških poetov.
A vse drugačen vtis napravi naslednja pesem «V polju«, ki je sicer ne od* likuje kako povsem novo in močno doživetje, a nas vendar ogreje in vzbudi nameravano občutje. Tej sorodne so na primer tudi «Med rožami«, «Pred viharjem«, «Mak». .., ki se mi zde posebno značilne za Bevkovo mehkočutno naravo, ki je bolj vzprejemljiva kot pa idejno oblikujoča, kar potrjujejo mnogo* tere lične impresije, izmed katerih opozarjam posebno na uspeli «Vas na križu« in  «Metež».
Doba velike vojne, ki je še tako vase zapredenega lirika priklicala iz za« sanjanih pokrajin, je tudi Bevku ^narekovala nekaj pesmi, ki kajpada ne grme v železnih ritmih in tudi ne valujejo v dinamiki veletokov, dasi je pesnik že preje poskušal ubrati socijalni ton (Tolminska pomlad), a je zapustil le remini-scence na Župančičevo Dumo, ki jjh ni prost tudi v «Jutru v Brdih«. Groza po* gašenega evropskega požara pa se pri njem izraža v odličnih kakor dahnjenih intericurjih, v katerih je zgoščena zadržana bol in tiha trpkost, kakršne je pri nas  ustvaril  samo   še   Gradnik  v   «Padajočih  zvezdah«.
Tu mislim predvsem na »Pomladno pesem«, «Na maršu«, «Motiv» (pri kate* rem motijo narejeni verzi in «polne bučelic šumele« in nerodni «rada te imela«), «Vojna nevesta« in «V noči«.
—   246   —
Književna poročila.                                                    X
Vzporedno s temi bi uvrstil njegove erotične pesmi, katerim daje poseben čar neka izrazita formalna umirjenost, ki pa je le fino prosojno ogrinjalo, raz* prostrto nad škrlatnimi zublji trgajočega se srca. Ta tišina čudovito veje iz «Bolesti», «Najine žalosti» in «Verza». V «Prvem hipu ljubezni» in «Prebujenju» pa je doživetje tako silno in poglobljeno, da je v teh par stihih utesnjen za* rodek cele drame.
Višek čustvene jakosti in narodni pesmi sorodne priprostosti forme pa oči* tujeta «Zapuščena» in «Roža Marija», ki sta vredni, da prideta v kak zbornik slovenske moderne lirike; posebno zanimiva je zadnja, v kateri je najprikladneje dobila izraza pesnikova čisto slovenska pasivnost, v katero se zateče pred viharji zunanjega sveta in je obenem molitev pesnika katolika.
Brez škode bi pa lahko izostale — kot že omenjeno — «Pipico kadim», «Otrok posluša», «Maj», «Skrivnostno pismo», «Pismo», «Jutro» in «Zimska silhueta», katere bi mnogo bolj upravičeno nadomestil z nekaterimi, po raznih letnikih Doma in Sveta priobčenimi, seveda nekoliko predelanimi pesmimi, n. pr. «Bela smrt 1», «Jesen», «Park», «Koča na samoti», «Osivela mladost», «Blodnje», «Sirota», «Dež», «Njen god», «V vrtu» in «V zapuščenosti».
Lično opremljeni knjigi so pridejane F. Kraljeve slike. Toda tu naj pri* pomnim, da vsake — pa najsi še tako samostojno zamišljene ilustracije —JBLav občutno motijo. V tej knjigi pa še tembolj, ker vidimo združene umetnine dveh tako  različnih oznanjevalcev življenja kot sta F. Kralj  in Bevk.
Dočim sta za Bevkove pesmi značilni neka topla barvitost in nihajoče ob* čutje, pa vidi F. Kralj povsod le linijo, ostro začrtano misel, in je mnogo bližji Lovrenčiču,  dočim bi našel Bevk sorodnejšega interpreta v Jakacu.
Tako je n. pr. ilustracija k «Med rožami« ponesrečena, ker je popolnoma nasprotna občutju, ki veje iz imenovane pesmi.
Vesel pa sem bil slike na «Zapuščeno»; prapreprostost te pesmi je dobila v Kraljevih primitivističnih linijah skladno  odmevajoč izraz.          Miran Jarc.
M. Begovič:  Dunja v kovčegu. St. Kugli. Zagreb  1921. 220 str.
Desetletna^ .Rodjena tam nekje v dalmatinskem Zagorju se je zaljubila v triindvajsetletnega dijaka Dušana. Dušan pa je šel na visoke šole. Ob slovesu je poljubil Rodjeno na nedolžna usta, poljubil napol v šali, napol v zdravem nagonu krepkega mladeniča, slutečega v otroku več kakor otroka. «Moja, moja, moja Rodjena!» je drhtel in jo poljubljal. In ona «je samo prebacila glavu preko njegove ruke, zatvorila oči, otprla usne in pustila, da je cjeliva.» Nazadnje ji je dejal: »Rodjena, hočeš li zaboraviti svoga Dušana?» Tako je vzel s seboj vso njeno ljubezen, ves njen mir.
Sedem let ga je čakala, verovala vanj, skrivala, branila in hranila zanj ^ svoje srce, polno opojnih sanj, in svoje devištvo, polno čudnega koprnenja f in nemira. Nikogar ni marala, vsem se je umikala, z vsemi mislimi je bila le » pri Dušanu in je bila zanj kakor dišeča ku_tina (d u n j a) med perilom v kovčegu. *
Dušan v tujini ni mislil nanjo, marveč je po mili volji lahkomiselno osipal ¦ dekliško cvetje, kjerkoli je hodil, na Dunaju pa se je resno zagledal v koncertno " pevko  Kristino  in  se  zares  zaročil*ž njo.
Kot došolan arhitekt in mož tridesetih let je prišel ^Žez sedem let domov.
Z Rodjeno sta začela plesti romantično ljubezen, tajno in bojazno, sladkih bolesti   in  vročega   nepočakanja   polno.
Rodjena je živela do zdaj v neki omotici, v neki notranji zagledanosti in razmišljenosti, -•—' zdaj  pa je zakoprnela z vso  svojo  silno  čuvstvenostjo.
—   247   —