Priloga „Našemu Listu" št. 23 z dne 2. rožnika 1906.

s


Slovenska Gospodinja

Izhaja vsako 1. soboto v mesecu kot priloga »Naš. Listu« in velja posebej prejemana na leto 3 K.
Leto ll.
V Ljubljani, 2. rožnika 1906.
o-
Št. 6. --o
Uredništvo »Slovenske Gospodinje« je v Ljubljani, Mestni a <7 a trg štev. 17 a v a
..Mladika."
. e več let se je javno in zasebno naglašala nujna potreba boljšega internata za slovenske deklice iz srednjih in gmotno najugodnejše živečih slojev. Kakor povsod, so nam tudi na tem polju prednjačili Nemci, ki so torej jemali v vzgojo in oskrbo tudi slovenske deklice ter jih seveda odgajali v svojem, našemu narodu neprijaznem ali vsaj v indiferentnem duhu. Koliko škodo je imel od tega narod, si je lahko misliti. Skrajni čas je bil že torej, da se je začelo delati na to, da dobimo slovenski internat za deklice, ki se bodo vzgajale v njem v narodnem duhu.
V Ljubljani se je namreč osnovalo društvo »Mladika«, ki si je — kakor poročajo listi — stavilo nalogo:
a)	skrbeti za vsestransko vzgojo ter tudi za strokovno in gospodinjsko naobrazbo slovenskih deklic;
b)	za primerna stanovanja slovenskim deklicam,
c)	za dobro nadzorstvo gojenk izven šole.
Svoj namen hoče društvo dosezati:
1.	z ustanovitvijo in z vzdržavanjem dekliškega internata,
2.	z ustanovitvijo in vzdržavanjem privatne dekliške ljudske štirirazrednice v Ljubljani,
3.	z otvoritvijo gospodinjske nadaljevalne šole in
4.	z nadzorovanjem stanovanj onih deklic svojih zavodov, ki ne bodo stanovale v internatu.
Društvena pravila so od vlade že potrjena in v kratkem se skliče občni zbor, da voli stalni odbor, ki prične z rednim delovanjem.
Društvo »Mladika« ima torej jako vzvišen in koristen namen ter bo zlasti za narodni prospeh največje važnosti. Zato pozdravljamo z veseljem to društvo. Vendar pa bi si usodila, preden se otvori ta internat, izraziti nekatere svoje misli glede odgoje v takih, že omenjenih zavodih.
Princip moderne vzgoje mora biti — vzgajanje svobodnih individualnosti! Dalje mora biti vzgoja praktična ter naj nam ne podaje nikakih le teoretsko izo-
mikanih, le blaziranih, smešno ošabnih, vse domače zaničujočih punčik, ki vihajo nad vsako stvarjo bla-gorodni svoj nosek. Odgoja bodi skozi in skozi demokratska! Mi Slovenci imamo le prav malo »višjih hčerk«, zato nikakor ne kaže, da bi se uravnala odgoja v našem bodočem slovenskem zavodu po okusu tistih redkosejanih mater le posameznih »višjih hčerk«, torej po vzorcu raznih nemških institutov in sacre-coeurov, kjer se uče dekleta vsega možnega in nepotrebnega. Ko pa dovrše te svoje študije, so navadno vendarle prave pravcate goske, polne nadutosti in snobizma.
Slovenski zavod mora biti zavod resnega dela, praktičnega, za življenje uporabljivega učenja; poleg tega pa naj tudi ne zanemarja zdravega športa, kajti le v krepkem telesu biva krepka duša. Slovenci potrebujemo resnih, tr e z n o m i si e č i h, samostojnih, resnično naobraženih, narodnih ter za delo sposobnih žen in deklet. Tako imenovanih insti-tutk, ki so vzgojene po šabloni, ki imajo ves »bon ton« v glavi, ki ne smejo prestopiti brez spremstva praga domače hiše, a napravijo vkljub temu ali morda prav zato vsak trenotek veliko neumnost, takih ma-rijonetk Slovenci ne moremo rabiti! Če bomo učili svoja dekleta značajnosti, samostojnega mišljenja ter jih navajali, da bodo cenile same sebe, če jim ne bomo prav do poročne postelje prikrivali vsega onega, kar je naravno, če jih bomo učili vedno in povsod resničnosti, odkritosti in poštenosti, tedaj se nam ni bati, da krenejo naše hčerke s pravega pota, četudi ne bodo imele vedno in vsak hip za seboj celega krdela gardedam.
Prav ravna vsaka mati, ki nadzoruje svoje otroke, ptav učiteljica, ki nadzoruje svoje učenke. Toda to nadzorovanje naj ne sega predaleč, naj ne zatira v deklici najboljšega, t. j. njeno osebnost (individualnost) in naj je ne sili, da postane marijoneta, ki govori, stopa, pleše in se kreta tako, kakor jej je naročila vzgojiteljica ter dela vtisk kovinaste punčike na žici.
Starši in učitelji ne smejo smatrati otrok za svoje slepo pokorne podložnike, ne smejo jih izkušati pretvoriti docela po svoji avtokratski volji, nego morajo celo krepiti vse, kar je dobrega v njih in ne' izpreminjati
Zahtevajte Zvezdno dvorijo!
njihove osebnosti. Ravnati morajo ž njimi kakor s samostojnimi ljudmi samolastnega duševnega in telesnega življenja.
Da se more deklica svobodno razvijati, se je ne sme siliti vsak hip k čemu druzemu, ne smemo je zmerjati za vsako neznatno malenkost. Če ni otrok v nobeni stvari samsvoj, če ne sme misliti s svojo glavo in ne čutiti s svojim srcem, potem je stroj, ki dela le to, kar drugi hočejo. Taka deklica je v življenju oblaček, ki se igra ž njo vsak vetrec.
Otrok sam mora spoznavati, kaj je lepo in kaj grdo. Mnogi vzgledi nas uče, da uspeva vedno bolje tisti, ki je bil od najnežnejše dobe prepuščen po previdnosti svobodni volji in svojim izkušnjam, kot oni otroci, ki so jih od mladosti vodili starši in učitelji na povodcu. Taki otroci brez neprestanega varstva in vodstva ne vedo ničesar početi, saj je bil vsak njihov korak diktiran, korigiran in izpreminjan.
Amerikanska dekleta imajo najsvobodnejšo vzgojo. Navadno študirajo skupno z dečki, opravljajo iste posle kot moški, posečajo javne kavarne, gostilne, oziroma klube in zabave, a brez izrečno angažiranih gardedam... Človek omejenih in ozkosrčnih nazorov bi mislil, da so ta dekleta prave razuzdanke. Statistika nas pa uči, da stoje Američanke v moralnem oziru vobče nad nami Evropejkami. Zakaj? Ker spoznavajo Američanke že v zgodnji mladosti resnično življenje, ker ga ne gledajo v svitu bengalske luči, ker spoznavajo polagoma in pravočasno tajnost narave in tako tudi svojo vrednost kot bodoče matere in se zato ne — zame-tajo. Našim dekletom sicer ni treba amerikanske od-goje, a tudi nemških Margaretic ne maramo.
Nevednost, hinavščina in lažnjivost so najdražje lastnosti, in marsikatero z nervozno skrbljivostjo vzgajano ter z najvišjim moraličnim zidom zavarovano dekle je moralo bridko poplačati svojo nevednost, v kateri jo je ohranila lastna dobra mati. Dokazano je, da se taka dekleta najprej spotaknejo in da so takozvane institutke najnesrečnejše stvarice na svetu. Tudi v Ljubljani poznamo več takih eksemplarjev. Do svojega 18. leta ali še dalje so živele za ograjo, a jedva so prestopile prag, se jim je zmedla glavica. Poglejte pa dekleta, ki so uživale svojo odgojo v javnosti, ki so se svobodno kre-tale v družbi! Kako mirno, resno, a vendar iskreno veselo, pametno in izobraženo se kretajo poslej med svetom! Od mladega vajene dela in skrbi, ne boje se boja za obstanek, nego se ga lotevajo z ravnodušnostjo in s pogumom.
Prvo je torej, da dobi bodoči slovenski internat vodstvo modernih pedagoških načel, narodno ženo, ki ne tiči z obema nogama v konservativnem duhu pred-potopne priderije in smešne omejenosti, ki bi učila gojenke le sladkobnih komplimentov, igralsko sramežljivega zavijanja oči in teatralnega zardevanja — kakor se godi to v raznih institutih — nam je treba dame, ki pozna iz lastne izkušnje do dna mlado žensko dušo,
zahteve modernega izobraženega sveta in potrebe našega naroda. Taka dama pa more biti le učiteljica, ki je obenem izborna mati!
Toliko za danes. Govorili pa bomo v bodoče še o tem zavodu in njegovi uredbi. Jako želeti bi bilo, da izrečejo tudi drugi listi svoje mnenje glede vzgoje naše ženske mladine. Slovenska Gospodinja rada sprejme še nadaljna razmotrivanja o tem, za nas velevažnem predmetu.	m q
Rekruf Ivan.
Spisal K. O—r.
J§van Zupan je bil potrjen za vojaka in prisegel vieJ? je, da je »pripravljen zmeraj, ponoči in po dnevi, na suhem in na morju braniti svojo domovino.«
Ta čast je torej doletela tudi Ivana, a nič je ni bil vesel. Ni kričal in tulil po vasi kakor njegovi prijatelji, ni vriskal od veselja, nego stisnil je dobljeni listič v žep ter ves potrt korakal proti domu. Srce mu je pokalo bolečine; ko pa je vstopil v zaduhlo sobo, kjer
ga je nestrpno čakal osiveli oče, je zajokal na glas.
* *
*
Tam ob glogovi seči sta stali dve temni senci. Nad vasjo je plaval mesec, oddaleč so se čuli vriski fantov in s stolpa nizke cerkvice se je čulo dvoje plahih udarcev na drobna zvonca. Njun odmev je pre-letal vso tiho, v rumenkasti mesečini se kopajočo dolinico ter zamrl hipoma s tožnim disakordom. Zdelo se ti je, da je zaihtel nekje v spanju žalosten otročiček.
»Sedaj pa moram iti, Ivan«, je rekla Lenka, a mesto da bi odšla, se je še tesneje privila k njemu. »Oh, Ivan, ne pozabi name... saj veš... vse veš!«
»Ne pozabim te, Lenka moja! A tudi ti me ne pozabi in piši mi... vsaj vsaki mesec mi piši! Oh, kaj bom počel v tujini, kjer ne poznam nikogar... brez tebe! Kakor otrok se bojim tistega in zdi se mi, kakor bi šel v smrt...«
Hipoma ga je premagalo in oklenil se je plavo-
lase njene glavice ter ihtel in ihtel...«
* *
. *
Minili so meseci, rekrut Ivan pa je stal v vrsti svoje kompanije, bil je z nogami po zemlji, obračal se na desno in levo, vihtel puško, snažil vsak večer deset parov blatnih čevljev, šival raztrgano obleko, dokler ga ni večerna trompeta klicala k spanju. Vstajal je, ko je kazalo štiri zjutraj. Postlal si je posteljo, pometal in čistil hodnik, medtem ko so njegovi tovariši še spali. Hodil je po prstih semintja in se oziral plaho po spečih, ter bil vesel, da ni nikogar zbudil.
In ko je opravil, vse, je sedel na . svoj kovčeg, izvlekel iz žepa list, na katerem je imel napisane vse stotnike, majorje, podpolkovnike, polkovnike, generale in feldmaršale. In težko se je učil Ivan vsa ta čudna imena na pamet. Tiho jih je mrmral predse, duh njegov pa je bival pri Lenki, ki jo je imel rad nad vse na svetu.
Srečne ure sta preživela, kramljajoča o bodočnosti, o sreči in svoji večni ljubezni. Smehljale so se jima ustnice in lesketale se oči od velike radosti...
Zaškripala so okna, zaslišala se je zjutranja trompeta:
»Vstanite, vstanite, je že beli dan!«
Ivan je planil raz kovčeg ter tekel v kuhinjo po kavo za gospoda korporala.
»Ali šele zdaj prihajaš za gospoda korporala?« je zaklical umazani kuhar. Ves prestrašen je postavil Ivan skledico s kavo pred korporala ter s tresočim glasom rekel:
»Gospod korporal, pokorno javim, da sem prinesel.«
»Lenoba!« je zarohnel nad njim korporal ter si česal svoje brke.
»Rekrut, moje čevlje!« je vpil narednik.
»Rekrut, moje hlače!« je vpil tam v desnem kotu še zaspani tambor. *
»Rekrut, postelji, pometi!« — Vse je kričalo nad njim; Ivan pa je skakal semintja, nosil in čistil, priklanjal se, salutiral ter jecljal: »Pokorno prosim, pokorno javim!«
Tako se je godilo Ivanu Zupanu pri vojakih, zato mu je domotožje čim dalje bolj trgalo dušo in srce. Misli njegove so bile le pri Lenki, očetu in materi in v domači vasi, kjer ga je vse ljubilo. Tako je prišlo, da je storil v svoji raztresenosti marsikaj narobe, in sleherni dan je pozabljal, kar je že znal prejšnjega
dne, vsi so ga imeli za največjega bedaka.
* *
*
Bila je Martinova nedelja. Vsa vojašnica je bila malone prazna. Rekrut Ivan pa je slonel sam v sobi; vsi tovariši so šli na plesišče, le on je bil kaznovan ter je moral ostati doma. Sedel je zopet na svojem kovčgu ter čital pismo Lenke:
»Oče so bolni, jaz — saj veš — okoli Božiča menda bo. Ako me imaš še kaj rad, pridi o Božiču domov!«
In čital je vedno in vedno iznova, poljubljal pismo, na katero so padale gorke solze sreče in žalosti. Potem pa je napisal dolgo, dolgo pismo Lenki, kako strašno se mu zdi, da bo moral tri dolga leta ostati pri vojakih, kjer je vsem tuj, kjer ga nihče ne razume in da se veseli, ko bo o Božiču pritisnil na srce njo in svojega otroka. Oh, kako bo srečen!
Skozi odprto okno so prihajali v sobo zvoki vesele godbe. Tudi Ivana so zazibali v sladek sen o bodočih prostih dneh, o bodoči sreči.
Naslednjega dne pa je prišel stotnik na vojaško vežbališče. Bil je dobre volje ter je govoril z navdušenjem in največjim ponosom o vojaškem stanu.
»Mi vojaki se moramo ljubiti med seboj«, je dejal z nosljajočim glasom, — »biti moramo ena duša in eno srce. Ljubiti se moramo, kakor ljubi brat brata. In kako se imenuje ta ljubezen, vi korporal?«
»Pokorščina! gospod nadporočnik.«
»Da, pokorščina je tista železna veriga, ki nas veže, ki nas naredi močne. Vojak mora ljubiti vse svoje predstojnike, od prvega desetnika do najvišjega generala. — Rekrut Zupan, povej, kdo je prvi predstojnik v našem polku?«
»Lajtnant Mah«, je zajecljal Ivan preplašen.
»Tepec! Tri dni ne smeš iz vojašnice! — Gospod lajtnant, prosim, učite ljudi; nihče nežna in ne ve ničesar!« — Obrisal si je čelo z robcem, govoril dalje svoj govor o pokorščini ter zaključil, da tisti, ki ne zna vseh svojih predstojnikov na pamet, ne pojde o Božiču na dopust . . .
* * *
Žalosten je gledal Ivan za svojimi tovariši, ki so odhajali za božične praznike domov. On sam ni smel nikamor; zmedel je bil že zopet tista preklicana imena, pozabil je pozdraviti narednika, na puški se je pokazala rjasta pika, enkrat je celo vzdignil najprej desno nogo mesto leve . . . Tako se je zgodilo, da za Božič ni dobil dopusta.
Ves obupan je presedel Ivan vse praznike na svojem kovčgu ter čakal, da mu piše na porodu bolna Lenka. Pisala je, a očitala mu je, da ni lepo, da jo pušča na take praznike samo, ko ve, da je bolna. Naštela mu je vse one, ki so prišli na dopust k svojim dekletom. Le on jo zapušča, le on ne mara zanjo!
To je bilo Ivanu preveč. Po sprejemu tega pisma ni mogel vso noč nič spati. Črne, obupne misli so se mu podile po glavi; zdelo se mu je, da ne bo nikdar več videl svojega rojstnega kraja, svoje Lenke in svojega sinčka lvančka. Do konca dni bo moral tu hlap-čevati vsem svojim neštevilnim predstojnikom, ki ga le psujejo in zmerjajo.
»Ne, teh treh let ne bo nikdar konec!« Ta misel se je vsesala Ivanu v možgane ter ga je osvojila docela. Ves zbegan in zmučen je vstal s svojega ležišča, postlal posteljo, pometel po sobi, hitel v kuhinjo po črno kavo za korporala, jo postavil pred spečega; nato je vzel iz svojega kovčega vsa Lenkina pisma ter je odšel v snežno noč.
Glasno je budila trompeta speče vojake, ki so zehaje poskakali raz postelje, oblačili modre suknje ter srkali črno kavo.
»Zupan, moje hlače!«
»Zupan, metlo sem!« . . .
Toda Ivana ni bilo nikjer. Vsi so stali začudeni ter se spogledovali. Kje je njih pridni, pokorni in ponižni rekrut?
Takrat pa je zašumela smreka v bližnjem gozdu; pripognila se je od teže snega, ki je padal v kepah na zmrznjeno truplo obešenca.
Svarilo.
Deva cvetko ogleduje, Jo smehljaje poljubuje, Ah predraga cvetka mi, Kako še srečna bodeš ti!
Ko te njemu bom pripela, Boš na prsih mu cvetela, Bodeš gledala v oči, Ki na svetu lepših ni!
Sapica je zapihljala, Cvetka se je pomajala, Povesnila je glavo Kot bi rekla jej tako:
Kakor jaz si mu — cvetlica, Dok cveto ti rožna lica; Ko pa cvetje ti je preč, Se ne zmeni zate več.
Manica.
Naši posli.
ii.
poklic in vsak stan v človeški družbi ima iiC svoje dolžnosti. Te stanovske dolžnosti mora dobro poznati vsakdo, ki se hoče posvetiti dotičnemu stanu ali poklicu. — Dolžnost gospodinje je, da vodi in oskrbuje gospodinjstvo ter nadzoruje vso hišo. Ker pa navadno ne zmore vsega sama, si vzame pomočnice, služkinje, ki imajo v prav mnogih ozirih iste dolžnosti, kakor jih ima gospodinja. Zato je pač velike važnosti, da se priuče dekleta, ki hočejo služiti, čimpreje vsega, kar jim treba znati v gospodinjstvu.
Dekle, ki pride s kmetov v mesto, je neizkušeno in neizobraženo, nevedno in nesamostojno; vse jej je tuje, vse novo. Ko pa se začne gibati in kretati med omikanci, se jej vidno širi obzorje; če ima dovolj dobre volje, ako je pridna in poslušna ter ima vedno odprte oči in ušesa, za vse, kar vidi in sliši, se dekle hitro izobrazuje v svojih poslih ter se jej bistri hratu tudi duh in se jej blaži srce. Toda treba je mnogo dobre volje in mnogo vztrajnosti.
Predvsem pomnite služkinje! Ko vas je sprejela gospodinja v svojo službo ter ste stopile v krog nove rodbine, ste s tem obljubile, posvečati jej svoj čas in svoje moči! Ako tratite čas s postavanjem, z malomarnim, počasnim in površnim delom, tedaj jej kradete čas in denar, delate jej krivice prav
tako kakor bi jo delala gospodinja vam, če bi vam kaj pri trgovala od vašega zaslužka!
Da, največ škodujejo posli svojim gospodinjam s tem, da zapravljajo po nepotrebnem dragi čas! Zlasti nekatere služkinje so v tem oziru brez vesti. Povsod postajajo in povsod klepetajo; če jih pošlješ kam, jih po cele ure ni nazaj. Kar bi imele storiti danes, store komaj jutri ali pojutrajnem, ali pa sploh ne. In ker se delo zavlačuje, se potem zanje seveda mudi, in zato se izvrši vse površno, zanikamo in le navidezno. — Da se o tem prepričamo, treba iti v mestih n. pr. samo zjutraj na trg. Pri mesarjih, pri branjevkah, v prodajalnah in zunaj po trgu, — povsod stoje služkinje v gručah ter — klepetajo. Potem se pa naenkrat domislijo svoje dolžnosti, sedaj se seveda mudi, da ne bo gospa preveč godrnjala. Dekleta torej nakupijo v naglici — (prodajalci jih že dobro poznajo ter jim vrinejo prav lahko najslabše blago) — ter pozabijo včasih kar polovico naročil. Tako treba storiti mnogokrat še enkrat isto, hoditi včasih celo prav isto dolgo pot iznova. Služkinja je zaraditega vsa upehana in trudna; toda nič se ne more oddahniti. Ko se vrne domov, je že skrajni čas, da začne pripravljati za obed. Pa še prav hiteti jej je treba. Zato leti vse vprek, vse gre narobe in dostikrat se kaj potolče. Zakaj? Ker je služkinja tratila zjutraj po nepotrebnem čas, ker si ni mogla zato ničesar pripraviti, ničesar postoriti. In tako gre navadno ves dan. Povsod zamuda, povsod površnost in netočnost.
Potem pa tožijo taki nemarni posli, da nimajo nikdar svobodne minute, da so sužnji, da nimajo ni-kakih pravic, da smejo šele pozno zvečer v postelj, a morajo vstajati zgodaj zjutraj i. t. d. Ne pomislijo pa, da so vsega tega navadno sami krivi. — Če služkinja zjutraj in dopoldne pridno dela ter štedi s časom, potem se prav lahko po obedu nekoliko odpočije. — Če jo pa čaka delo, ki bi bilo moralo biti storjeno že dan prej ali zjutraj pred zajutrkom, potem pač ne more zahtevati prostosti. Marsikateri posel potrati po dve — tri ure na dan, ne da bi sam sploh kaj vedel za to, in ne da bi se pri tem kaj odpočil; niti on, niti gospodinja nimata nobene koristi od tega.
Zato pa ne morem dovolj toplo priporočati služkinjam, naj bodo vestne in natančne v izvrševanju svojih poslov. To pa ne samo takrat, kadar jim stoji gospodinja za hrbtom. Nasprotno! Ravno kadar ni gospodinje poleg, naj dekleta pokažejo, da tudi same kaj zmorejo, da zaslužijo zaupanje, ki ga stavi gospa vanje.
Mnogo je služkinj, ki prenehajo z delom ter stečejo h kaki sosedi v vas, če gospodinja le odmakne pete. Potem se pa nekatere še hvalijo: »O naša gospa nič ne reče, četudi ne naredim vsega, kar mi naroči; saj ničesar ne zapazi i. t. d.« — Taka gospa navadno že vse prav dobro vidi in sliši, a ima potrpljenje s svojimi posli ter misli, da bo s prizanesljivo dobrohotnostjo
vzbudila v njih čut odgovornosti in vesti. Vsaka gospodinja tudi ne kriči in ne zmerja rada ter ne ponavlja vedno in vedno vnovič stvari, ki jih je treba izvršiti vsak dan in vsak teden enako. Zamalo se jej zdi, da bi ravnala z odraslim, razsodnim dekletom tako, kakor s kakim otročičkom. Če služkinja noče tega razumeti in ne ubogati ter ne zna ceniti takega ravnanja, si poišče gospodinja končno pač drugega vestnejšega posla, ki polaga večjo vrednost na lepo spoštljivo ravnanje.
Služkinja, ki pozna in izvršuje svoje dolžnosti ter stori včasih tudi nekoliko več kot je treba, služkinja, ki je urna, vestna, poštena in samostojna, je pravi biser in gospodinje se kar trgajo zanjo. Godi se jej povsod dobro ter zasluži več kot kaka trgovska pomočnica, pisarica, kontoristinja ali slabo plačana poštna odpraviteljica, ki sedi ves dan v pisarni in mora neprestano delati z nervozno naglico. Služkinja dobiva v dobrih hišah izvrstno hrano, ima čedno stanovanje ter dobiva 16—30 K mesečne plače ali še več.
Neprecenljive vrednosti je za služkinjo, ako zna biti potrpežljiva. Vsak stan ima pač svoje težave, in delati vedno le po volji drugih vsekakor ni vedno prijetno. Toda pomisliti je treba, da nima posel drugih skrbi kakor izvrševati naloženo delo, medtem ko ima gospodinja morda skrbi, o katerih se služkinji niti ne sanja.
Nekatere služkinje so tudi silno jezične. Vtikajo se v tuje razmere, posluškujejo, opravljajo ter raznašajo vso hišo. Domišljajo si, da so poklicane soditi vsakogar. Da se vse boji take služkinje, se razume samo ob sebi.
Lepa čednost posla je, da je varčen. Varuj vsako reč v hiši, kakor da je tvoja last. Hrani pri kuhanju, pri kurjavi, pri luči ter sploh povsod, kjer le moreš. Računaj nekoliko in videla boš, kako velikanske stroške ima gospodinja, kjer je večja družina. Ne povečuj torej teh stroškov in z njimi gospodinjinih skrbi, temveč trudi se, da jih zmanjšaš.
Glede poštenosti bodi služkinja jako natančna ter naj ne daje niti v malenkostih gospodinji povoda, da bi jej ne mogla popolnoma zaupati.
Kakor naj gospodinja nikdar ne pozabi, da je tudi služkinja človek, ki trpi duševno in telesno, tako naj ima tudi posel toplo in rahločuteče srce za svojo gospodinjo in sploh za vso hišo.
Svojega svobodnega časa naj ne porablja služkinja s svojimi prijateljicami in moškimi v slaboglasnih zabaviščih ali v slaboznanih in razupitih gostilnah, nego naj si privošči včasih kako plemenitejšo in koristnejšo zabavo. Ako pa že gre v gostilno, naj si izbere tako, ki je na najboljšem glasu, kjer so gostje le dostojni ljudje.
Dandanes zahtevamo tudi že od služkinj, da so izobražene ter da so zavedne Slovenke, ki govore lep, čist, slovenski jezik. Dandanes se že od hlapcev in
dekel zahteva, da se znajo lepo vesti, da niso nerodni, surovi in nevedni. In čim izobraženejši je človek, tem boljše se mu godi, ker ima pravico do večjega ugleda.
Napredek časa stavlja do človeka vedno večje zahteve in tudi na posle vpliva napredujoča doba tako, da zahtevajo delodajalci skoraj brez izjeme od svojih uslužbencev duševne in srčne izobrazbe in telesne olike. Zato mora tudi posel — dekla ali hlapec — imeti vedno in povsod odprta ušesa in odprte oči ter truditi se, da se lika in mika dalje. V ta namen pa so najboljše in najlažje sredstvo knjige in časopisi.
Beri torej, kadar utegneš in ne ubijaj časa z neumnim blebetanjem, opravljanjem in nespodobnim šaljenjem! Uporabljaj vsako minuto na korist svojega zdravja in duha!
Mnogo je poslov, ki nimajo za izobrazbo prav nič smisla, pač pa se oblačijo šopirno in drago, da ni možno razločiti gospodinje od dekle. Mesto da bi se nosile skromno in ponižno, a čisto in snažno, se oblačijo nekatere služkinje v žamet in svilo, obešajo nase trakove, čipke in zlatnino, v žepu pa nimajo beliča. Pametnejše bi storile, če bi varčile in devale na stran svoje prihranke za starost, za bolezen ali pa za ustanovitev lastne hiše.
Marsikatera služkinja si pridobi dobrega ženina, a ga hitro zopet izgubi, ko izve ženin, da nima nevesta ničesar druzega, kakor to, kar nosi na sebi. Marsi-kakšna sreča se je že ubila zaradi lažnjive potratnosti in bahatosti.
Sploh pa naj dekleta nikar preveč ne hrepene prezgodaj po samostojnosti! Mnogo je poslov, ki so prepozno spoznali, za koliko so bili na boljšem, dokler so služili, kakor potem, ko so dosegli toliko zaželjeno samostojnost. Boriti so se morali poslej s težavami in skrbmi, o katerih se jim prej še sanjalo ni.
Žalostna istina je, da so služkinje večinoma silno lahkomiselne glede moštva. Vsaka stremi za tem, da bi se omožila čim preje ter bi postala tako samostojna gospodinja. Zakon jim je raj, v katerem je vse svetlo, sladko in lahko. In v tej slepi domišljiji so slepe in gluhe, da ne vidijo in ne slišijo resnice. Dober jim je že vsak lenuh in postopač, samo da ima brke pod nosom. Seveda jih postane mnogo žrtev brez-značajnih in nesramnih lopovov, ki izkoriščajo dekleta dotlej, dokler jim nimajo vzeti ničesar več . . . Zaman so potem vse solze, vse kletve in vse molitve. Denar in čast sta izgubljena in ne vrne ju več moč nobena. Nekdaj lepa in živahna deklica se izpremeni kar črez noč v obupano, žalostno in osramočeno beračico, s katero pa nima nihče usmiljenja.
Marsikatera bivša služkinja se pa tudi v zakonu kesa, da ni ostala služkinja samica, ki je imela v tuji hiši vsega dovolj in malo skrbi, dočim ima v svojem' domu bolezen, lakoto, tepež in nesrečo. — Tedaj šele verjame, da je podlaga sreče le enakost značaja
moža in žene, pridnost in skromnost obeh in resnična ljubezen. Žal, da je že prepozno!
Ženska čast je najdragocenejši zaklad, kar ga je dala stvarnica; ženska čast je zaklad, ki ima vrednost le popolnoma nedotaknjen in neoskrunjen, ki pa izgubi mahoma vse, ako se tudi le za hip lahkomiselno izpostavlja. V tem oziru ni med žensko častjo visoke gospodične ali ponižne dekle, princese ali služkinje prav nobenega razločka. Deviška čistost je krasna in sveta, pa naj jo vidimo na kronani glavi ali na kmetiški pastirici.
Ako izgubi ženska čast, jej ne pomaga ne denar, ne ugled, ne lepota, ne učenost; zaničevana in prezi-rana je.
To velja tudi za čast poslov. Dekla, ki je padla in izgubila čast, dobi le težko službo; povsod jo gledajo nezaupno in neprijazno. Boje se pač, da bi se padec ne ponovil in da nakoplje hiši novo sramoto. Najmanjši pregrešek v hiši se jej zelo zamerja in poslušati mora najhujše žalitve.
Na svojo čast mora paziti vsaka ženska, najbolj pa mora ščititi svoje poštenje služkinja. Pazi pa naj tudi, da ga ne izgubi v lastni hiši, da ne pade v mrežo, ki jo ji morda nastavlja domači sin ali celo gospodar. Vse je možno na svetu in marsikdaj se je že pripetilo, da so postale služkinje žrtve svojih gospodarjev. Pokorščina ima tudi za posle svoje meje in nihče ne more nikdar in nikjer zahtevati, da bi se služkinja morala pokoriti strasti gospodarja ali gospodarjevega sina. Ako bi služkinja ne imela v tem oziru miru v hiši, naj zapusti takoj službo. Ako pa bi jo kdo žalil in jej storil dejansko krivico, naj se gre brezobzirno pritožit k sodišču. S tem bo obvarovala škode in sramote vse svoje naslednice.
Slovenski posel, spoštuj samega sebe, da te bodo spoštovali tudi drugi. Stori rad in z veseljem svojo dolžnost in — kadar treba — še več; potem te bodo ljubili oni, ki jim služiš! Potem postaneš resničen član družine, s katero boš delil veselje in žalost prav tako, kakor domača hči ali domači sin!
Ivanka Smrekarjeva.
Noua ljubica.
Saj res je, da ljubica tvoja ima prelepe rumene dukate in svilo in žamet in bisere in strice in tete bogate.
Pa dote obilo in balo težko in še več ima ljubica tvoja; a jaz ? — Jaz pa imam svoj ponos, pa te ji prepuščam brez boja.
Nitka C. S.
Prazen okvir.
Angleški spisala George Egerton.
je preprost, čeden majhen okvir, kakršnega moremo kupiti za nekaj novcev v vsakem bazarju. Narezljani les je bil belo lakiran, znotraj pa obrobljen z bledomodrim baršunom. Edina posebnost tega okvirja je bila, da je bil prazen. In vendar je stal sredi ob robu peči v spalnici, ki nikakor ni bila bogato opremljena. Noben kos pohištva ni sodil h drugemu, bila je prav tipična sobica penzijonatov.
Kdor je ohranil navado otrok, nadeti mrtvim stvarem človeške lastnosti, ta si je mogel domišljati, da se plapolajoči plamen ognja zabava s tem, da prikazuje iz uboštva sobice baš samo svetle stvari. Poigraval se je na srebrno okovanih krtačicah in na fino izbrušenih stekleničicah parfimov na toaletni mizici, — skakal je po koncih koketnih, malih šolenčkov in po jekleni zaponki kovčga tam v kotu; pri tem pa je širil po sobi tisti mamljivi svit domačnosti, s katerim more napraviti nežna ženska roka tudi naj-odurnejši prostor prikupljiv.
Tedaj je vstopila ženska, čudovito mehkotna in mi-lobna v vsem svojem kretanju. Zdelo se je, kakor bi lahno plavala, ne da bi gibala roke ali noge. Njeni prsti so polzeli naglo preko gumbov obleke, v hipu se je je osvobodila; krilo je padalo za krilom dokler ni bila skoraj gola. Oblekla se je v nočničo in v komodno volneno haljo, smuknila je z nagimi nogami v kožuhaste šolne s tako kretnjo, kakor da se je s tem osvobodila tudi nekega duševnega pritiska. Karkoli je storila, vse se je zgodilo tako naglo, da je bila izvršitev skoraj bolj hitra, kakor doba dejanja samega.
Ženska je omahnila v stol pred pečjo, sklenivša roke za svojo glavo ter je strmela v žareče oglje. Plamen ognja, ki jo je obseval od spodaj navzgor, je spačil uprav kruto njeno lice; neusmiljeno, kakor ljubosumna tekmovalka je razsvetljeval in nekako podčrtava] sledove, ki so jih zapustili v njenem obrazu preživeli duševni boji. Črte na njenih nežnih in misli polnih sencih so postale strožje, dvojna guba med nepravilnimi obrvmi njenih pametno zročih oči je bila videti globočja. Njen obraz je bil bolj značilen nego lep. Devet izmed desetih moških bi šlo brezbrižno mimo nje, deseti pa bi prodal zanjo svoje izveličanje. Brada je bila ostro rezana, obraz je kazal odločnost, v podbradku je bila majhna jamica. Njene oči niso govorile, a ostre so bile, preiskujoče ter zasledujoče rajši tuje misli, nego bi razkrivale lastne. Ves obraz je izdajal izredno moč in samostojnost. Samo usta so nasprotovala temu; — strastna bujnost zgornje ustnice z nemirnimi koti in majhna, tenka spodnja ustnica, ki se je nekam boječe skrivala pod zgornjo, je bila porok, da navidezna resnost ni prevelika.
Preko njenega obličja je bila razlita rahla ble- ! dota, lahno trepetanje jej je prešinjalo život. Njen duševni boj je vplival na zunanjost prav tako kakor jedka tekočina na občutljivo pločo; jeza, porogljivost, sočutje in zaničevanje so se pojali kakor sence preko njenega obraza. Njene oči pa so visele na praznem okviru, in prazni beli prostor je zadobil življenje zanjo. Spomin je izpolnil okvir s sliko, katero je oklepal nekdaj v rahlem objemu. Ta slika je kazala moža, nenavadnega tudi med najlepšimi moškimi, z bujnimi, nazaj počesanimi lasmi, ponosno vzravnanega, ki je delal na vsakogar vtisk velikega samostojnega in zma-gujočega genija. Poteza okoli ust in močni vrat sta izdajala krepko, nepremagljivo naravo. Čutila je neo-doljivi nasmehljaj njegovih oči, katerih pogled jo je storil slabo kakor otroka in krotko kakor gladnega ptiča . . .
S tihim, tožečim glasom je iztegnila ženska roke, ki so jej pa naglo omahnile, in strmela je, vglobljena v spomine, v svoje roke in na bele svoje gležnje. Zaprla je oči, in solza za solzo je tekla izpod njenih vek, potočila se je preko njenih lic ter padla v naročje. Ni ihtela, plakala je brezglasno, in prav kakor da ima ono pismo še danes v rokah je čitala besede, ki so zapečatile njeno osodo:
»Ti me ljubiš, vem, ti -polovica mojega bitja! Ti me potrebuješ, da izpolniš svoje življenje, kakor potrebujem jaz tebe, ti dobro, sladko dekle!
Ti nežna, slabotna, drobna stvarica s svojo krepko voljo in s svojim velikim bogatim srcem!
Ti čarovnica s čisto, belo, žarko dušo! Poljubljam tvoje ročice (tako majnih še nisem videl na svetu), tvoje ozke otroške rokavice, ki so tako mehke in hladne kakor snežinke!
Dušica, pridi, potrebujem te, — sedaj, — vedno! Bodi moja, delaj, živi z menoj, ti, moje bitje, moja kraljica!
Ljubim te, obožavam te, — toda moja načela so ti znana. Ne morem, nočem se vezati s kako postavno ali versko zvezo. Svobodno in neovirano hočem vedno storiti samo to, kar se mi zdi pravo. Če hočeš priti k meni s polnim zaupanjem, podarim ti se pošteno in odkritosrčno, tvoj hočem biti kolikor hočeš, tvoj za veke. Klečal bom pred teboj — ah, zakaj neki tako rad klečim pred teboj? — ne morda iz plahe spoštlji-vosti, ampak iz hrepenenja klečati pred teboj in le pred teboj.
Pridi!
Leči hočem k tvojim nogam — tvoj suženj hočem biti.«
In ona mu je odgovorila: »Ne« ter se je poročila izmed števila svojih čestilcev z onim, ki se jej je zdel najbolj primeren zanjo. — — —
(Konec prih.)
Iz ženskega sveta.
Prvoboriteljica za pravice ženstva. — 13. marca je umrla v Rochestru velika, po vsem svetu znana ženska prvoboriteljica Susan Brovvnell Anthony, ki je že 1. 1848. prisostovala v svoji ameriški domovini prvi konferenci za žensko volilno pravico. Mis Anthony je živela življenje polno resnega dela. Ves svoj čas, svoje delovanje, svoje premoženje, svojo mladost, svojo moč in svojo starost, vse svoje misli in svoja čustva je žrtvovala ta nenavadna žena svojim idejam. Bila je učiteljica, a se je odpovedala svojemu poklicu, ostala je samica, samo da bi je nič ne motilo, nič ne odvračalo od delovanja za žensko duševno in telesno osvobojo. 60 let se je borila mis Anthony za žensko politično enakopravnost. V času, ko je začela svoje delovanje, je bila ženska, ki nastopa javno in zahteva tudi za svoje tovarišice pravice, ki jih vživajo možje, nekaj smešnega, zaničevanja vrednega. Zato so jo zapustili celo njeni prijatelji, tako da je dolgo časa nadaljevala osamljena svojo trnjevo pot. Potovala je križem po deželah, po železnici, z vozom, s pošto ali peš. Včasih je spala po cele mesece vsak dan drugod, a vkljub temu si je ohranila dovolj svežosti, da je govorila z navdušenjem o tem, kar jej je polnilo blago dušo. Povprečno je imela Susan Brownell Anthony po 75—100 shodov na leto, in na vseh teh shodih je sama govorila. Odprava suženjstva, pravni položaj žene v javnem in zasebnem oziru, politična enakopravnost, — za to se je potezala mis Anthony vse svoje življenje. In kdor zasleduje, kakšne pravice in kakšna mesta zavzema danes amerikansko ženstvo, ta mora priznati, da je izvršila Susan Anthony nad vse častno svojo nalogo. — Na kongresu v Berolinu 1. 1904, katerega se je udeležila mis Anthony kot 84-letna starka, se je pripeljala nalašč zato iz Amerike. Predsedovala je kongresu ter je bila povsod središče največjega zanimanja in spoštovanja. Tudi tu je z njej lastno energijo vedno in vedno nanovo povdarjala, da si mora ženska predvsem pridobiti pravico, da sme javno govoriti in svetovati, kjer gre za blagor celote. Seveda je imela mis Anthony, kakor vsi veliki ljudje, tudi dokaj nasprotnikov. Toda gotovo je nekaj vzvišenega na človeku, ki je imel pogum in vztrajnost zasledovati vse svoje življenje jasno začrtan cilj — osvobojo ženske. Zato pa so lahko poleg Američank vse ženske kulturnega sveta ponosne, da je živela kdaj Susan Brovvriel Anthony. Njeni cilji so cilji izobraženega ženstva na svetu in njeno ime mora biti naš program. Slava jej!
Gospa Curie, udova po znanem iznajditelju radija in njegova zvesta sodelovka pri fizikalnih raziskovanjih, je imenovana naslednikom svojega moža, Petra Curie na stolici za fiziko vseučilišča Sorbone v Parizu.
Žena in politika. Na Francoskem izhaja od začetka t. 1. ženski list »Le Journal du Progres feminin«,
ki se bavi samo s političnim in pravnim položajem žene ter deluje na to, da postane ženstvo popolnoma enakopravno z moškimi. Urednica tega lista je gospa Jane Misme. — Pod predsedstvom gospice H u-bertine Auclert se je tudi osnovalo žensko društvo »Le Sufragge des Femmes«, ki si je stavilo nalogo priboriti ženstvu politične pravice.
Večkrat se klatijo po slovenskih krajih razni agenti nemških in židovskih tvrdk ter priporočajo svoje nemške in židovske izdelke, celo po dve ali tri škatljice puste v vsaki hiši brezplačno. To pa delajo zategadelj ker si hočejo Nemci in Židi pridobiti naše gospodinje kot odjemalke za svoje blago. Premotili bi jih radi, češ le naše blago kupujte, le to je dobro in pristno.
Mnogokrat je »Slovenska Gospodinja« priporočala svojim cenj. bralkam, naj se drže gesla svoji k svojim. Zakaj bi Slovenci rabili nemške in židovske izdelke, zakaj bi podpirali naše narodne nasprotnike, ljudi, ki niso nikoli nič storili v naš prid, pač pa nam škodujejo, kjer le morejo in tudi radi vtaknejo v žep naš groš. Slovenke! imamo narodno podjetje Prvo jugoslovansko tovarno kavnih surogatov v Ljubljani! Kupujte izdelke te tovarne. Ti izdelki nosijo kot svoj znak Zvezdo s polmesecem. Rabite le Zvezdno cikorijo, saj je danes tako izborna, da prekaša vse druge kavine surogate (cikorije). Da je res dobra, kaže že to, da se povsod zahteva.
To spoznavajo tudi naši nasprotniki. Čutijo, da so se začele zavedati naše gospodinje, da kupujejo slovenski izdelek, Zvezdno cikorijo, katera vedno bolj izpodriva nemške in židovske izdelke.
Torej pozor gospodinje! Pazite pri nakupovanju na znak: Zvezda s polmescem. Zahtevajte izključno le zvezdno cikorijo, ter podpirajte le domača narodna podjetja.
Če Vam pa pride zopet kak usiljivec hvalit in ponujat nemške in židovske izdelke, pokažite mu vrata in spomnite se, da ste Slovenke, da je treba podpirati domača, narodna, podjetja.
Naša naročnina.
Z veseljem moramo omeniti, da nam dohajajo dan za dnevom naročila na »Slovensko Gospodinjo.« Sicer počasi se seznanjajo Slovenke s tem edinim slovenskim ženskim listom, ali vendar sčasoma bo in mora biti »Slovenska Gospodinja« v vsaki slovenski hiši doma, saj je naša naročnina tako neznatna in lahka, da jo pač vsaka Slovenka lahko žrtvuje.
Le one listke, ki so pod pokrovcem vsake škatljice Zvezdne cikorije, je treba nam poslati in s tem se že naroči »Slovenska Gospodinja.'«
Z današnjo številko končamo prvo polletje tega leta in zato prosimo vse one cenj. naročnice, ki nam še niso poslale ali pa le malo število listkov, da to store da jim lahko pošiljamo še naprej »Slovensko Gospodinjo.«
Prosimo pa tudi vse svoje cenj. naročnice in vse Slovenke, da priporočajo in razširajo »Slovensko Gospodinjo«, da kupujejo le Zvezdno cikorijo in nam pošljejo one listke kot naročnino.
Razširjajte in priporočajte edini ženski list »Slovensko Gospodinjo« in pa edini slovenski izdelek te stroke: Zvezdno cikorijo.
Naše naročnice same govore, da je »Slovenska Gospodinja« res dober list. Kakor sem omenil, nam dohajajo vsak dan naročila na »Slovensko Gospodinjo.« Naše naročnice nam pa tudi pričajo, da je edini slovenski izdelek: Zvezdna cikorija izvrstna in da more izpodriniti vse nemške in židovske cikorije.
Sicer je imela spočetka tudi Zvezdna cikorija nekaj napak ali teh se je že pred dvemi leti iznebila in danes je izvrstna. Ako katera gospodinja trdi, da ni dobra, ali cikorije ne pozna ali pa je zlobna. Danes je Zvezdna cikorija izvrstna in ako komu prej ni ugajala, naj poskusi zopet in gotovo bo zadovoljen.
Iz sledečih dopisov, ki smo jih sprejeli od nekaterih naročnic, se same prepričate, kako sodijo naročnice o »Slovenski Gospodinji« in o izdelkih, ki jih priporoča »Slovenska Gospodinja.«
Slavno uredništvo!
Štejem si v dolžnost najiskreneje se Vam zahvaliti za »Slovensko Gospodinjo.« Bodite tako prijazni in mi še nadalje pošiljajte Vaš cenj. list, ker želim biti naročnica.
Pošiljala Vam bodem vedno one listke in tudi agitirala, da bodo tudi druge kupovale Vašo cikorijo.
V naši družini se zanimamo za »Slovensko Gospodinjo«, ker nam jako ugaja. Ta list je kakor nalašč za Slovenke.
Pozdrav!
Marica Primožič, Trst.
Slavno uredništvo!
Pošiljam Vam 16 listkov od cikorije in si naročim »Slovensko Gospodinjo«, katera se mi zelo dopade. Pa tudi z Vašo cikorijo sem zadovoljna in jo zategadelj tudi drugim toplo priporočam.
Vas pozdravi J. Barbiš, Šembije.
Slavno vodstvo Jugoslovanske tovarne!
Tukaj Vam zopet pošljem listke od Vaše cikorije, ker vedno to kupujem. Kavini surogati iz Jugoslovanske tovarne so izvrstni in edino pravi.
»Slovenska Gospodinja« pa uči, kako naj gospodinja skrbi in dela ter živi.
Z vsem spoštovanjem udana
Josipina Kocjančič-eva v Preseki.