Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
S
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
SPOMINSKI DNEVI
29. 6. 1919. Sklenjen Versajski mir.
2. 7. 1866. Rojen v Rožeku Peter Markovič, slikar.
2.	7. 1944. Akcija vzhodno - koroškega
odreda na Mežico.
3.	7. 1941. Osnovan prvi partizanski
odred v Srbiji.
Letnik IV.
Celovec, v sredo 29. VI. 1949
itev. 50 (235)
Uto&ški Stoi/enu
in tnicovna p&g-frd&a <z, Avstufo
Čudno je, da se danes še dobe taki krat-kovidneža, ki trdijo, da je sporazum sklenjen med Sovjetsko zvezo in imperialističnimi državami na račun koroških Slovencev, na račun jugoslovanskih narodov in na račun borbe malih narodov za svobodo in pravico do samoodločbe, uspeh demokratičnih sil, uspeh naprednega gibanja v Avstriji v njegovi borbi za dosego vseh socialnih in demokratičnih pravic, v njegovi borbi proti današnjemu reakcionarnemu režimu imperialističnih agentov, izžemalcev in zatiralcev ljudstva.
Koroški Slovenci brez dvoma poudarjamo pred vsem, da se nam je zgodila težka zgodovinska krivica. In tako tudi je. Toda ta sporazum ni samo udarec nam, ampak je udarec proti vsem demokratičnim silam, zlasti pa še proti demokratičnim silam Avstrije v njihovi borbi proti reakciji. Sporazum, sklenjen med Sovjetsko zvezo in imperialističnimi državami, spvrazum, pri katerem ni bila upoštevana volja prizadetega ljudstva, sporazum, ki predstavlja odstop Sovjetske zveze v bistvenih vprašanjih bodoče mirovne pogodbo z Avstrijo, ne more nikdar slabiti pozicij avstrijske reakcije, ampak, na sprotno, je te pozicije samo utrdil. Zaradi tega ni slučajno, Če vsa reakcija danes piruje in vsepovsod poudarja „zmago za-pada nad vzhodom", če govori o „diplo-tpatski defenzivi Sovjetske zveze" in podobno. Ne, ne more biti govora o „zmagi '/-apada", ampak se lahko samo govori o odstopu, ki je reakciji vlil novega poguma, ki jo je navdal z novim upanjem, s samozavestjo, ki je izražena v besedah, da je „danes v Avstriji nemogoč puč komunistov. ‘ Lahko se govori samo o odstopu, vendar o odstopu, ki je bistvene važnosti in ki mora vsakogar, ki se resnično čuti člana velike demokratične družine, ki se resnično čuti internacionalista, navdati z resno skrbjo.
Zato je demagoško, če danes nekdo trdi, da se vsak deloven človek veseli sklenjenega sporazuma in skrajno bedasto, če se povzpne celo do trdive, da je to „še zlasti uspeh za koroške Slovence, ki so zadnja leta poleg zatiranja in zapostavljanja s strani reakcionarnih avstrijskih oblasti posebno občutili težo imperialističnih vojaških sodišč." Vsakdo, ki se je brez rdečice sramu povzpne do takih izjav, je lahko samo skrajni demagog ali pa še več, sovražnik delavskega gibanja. Vsakdo pa, ki stvari presoja z gotovo dozo kiitike, bo ugotovil, ker mora ugotoviti, da je Ja sporazum, sklenjen za kulisami, zadal težak udarec avstrijskemu naprednemu gibanju, da je močno oslabil pozicije, ki si jih. je avstrijsko ljudstvo ustvarilo v povojni dobi in s tem tudi otežkočil njegovo nadaljnjo borbo, ki jo vodi proti imperia-litom in njihovim domačim agentom. S renj ni rečeno, da avstrijsko ljudstvo v tej borbi nekoč ne bo uspelo, gotovo pa je, da sporazum trenotno avstrijsko reakcionarno oblast ni niti odstranil niti oslabil, ampak samo ojačal.
Ce Svet zunanjih ministrov, ki je zadolžen, da rešuje povojne probleme v korist utrjevanja demokracije in pravičnega miru, ni bil sposoben najti glede avstrijske mirovne pogodbe tako rešitev, ki bi spoštovala pravice koroških Slovencev in jugo-slovartskih narodov in hkrati koristila resničnim interesom avstrijskega ljudstva, bi bila njegova dolžnost, da prepusti reševanje neposredno prizadetim narodom. Joda, namesto, da bi se v tem pogledu doseglo, da morajo sporne medsebojne probleme zporazumno urediti koroški 7lo-venci, jugoslovanski narodi na eni in avstrijsko ljudstvo na drugi strani, se je v Nasprotju z vsemi leninističnimi načeli za rbtom koroških Slovencev, jugoslo-\inskih narodov in avstrijskega ljudstva •menil enostranski sporazum z imperiali-1‘ 5Pprazum, ki utrjuje pozicije avstrijske
Veliki štiije so prizadejali koroškim Slovencem največio zgodovinsko krivico
Protestna nota Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško
Celovec, 27. junija 1949. Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško je po soglasnem sklepu svoje plenarne seje, ki je bila dne 22. t. m., poslal Svetu zunanjih ministrov Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije protestno noto naslednje vsebine:
»Na podlagi soglasnega sklepa na današnjem plenarnem zasedanju Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško — edine legitimne politične predstavnice koroških Slovencev — izražamo v imenu vsega slovenskega naroda na Koroškem najodločnejšl protest proti odločitvi zunanjih ministrov Sovjetske zveze. Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije, ki so se na konferenci Sveta zunanjih ministrov v Parizu v tajnih, za demokratično javnost nedostopnih pogajanjih o bodoči mirovni pogodbi z Avstrijo sporazumeli, da ostane ozemlje Slovenske Koroške še vnaprej v mejah Avstrije .
Koroški Slovenci smo ogorčeni nad tem sklepom Sveta zunanjih ministrov, ker pomeni odkrito teptanje načel resnične demokracije in samoodločbe narodov, ker je v ostrem nasprotju z načeli Atlantske karte in karte Združenih narodov, sploh z vsemi načeli, za katerih uresničitev so se borili svobodoljubni narodi, med njimi tudi koroški Slovenci v času velike protifašistične vojne. S tem sklepom so Veliki štirje prizadejali slovenskemu narodu na Koroškem največjo zgodovinsko krivico. Poteptali so pravico malega, stoletja zatiranega naroda do svobodnega življenja in ga prepustili nadaljnjemu zatiranju in zasužnjevanju prav tistim, ki so ga stoletja izkoriščali, desetletja načrtno in nasilno raznarodovali in v času fašističnega zmagoslavja sistematično fizično uničevali.
Zunanji ministri velikih štirih so pri svoji krivični in pristranski odločitvi vede in hote prezrli vse neizpodbitne argumente, s katerimi so koroški Slovenci v obširnih spomenicah in številnih resolucijah Svetu zunanjih ministrov in njihovih namestnikov podprli svojo nesporno pravico do nacionalne svobode in svoje upravičene in utemeljene zahteve po združitvi z matičnim narodom. Prezrli so dejstvo, da se slovenski narod na Koroškem že sto let zavestno bori za svojo nacionalno in politično enakopravnost in svobodo, da že sto let vztrajno kljubuje političnemu in gospodarskemu pritisku avstrijskega veleuemštva. Niso se ozirali na neizmerne žrtve,ki so jih dali koroški Slovenci v najtežjem času svoje zgodovine, ko so se borili proti fašizmu za svojo in vseh zatiranih narodov svobodo. Niso upoštevali tlsočev slovenskih Izseljencev, ki so jih nemško-avstrij-ski nacisti nasilno deportirall v nemška taborišča in na prisilno delo, njihove domove pa sl prilastili, izropali ali požgali, ni-
ti ne tlsočev onih, ki jih je nemško-av-strijski fašizem metal v gestapovske ječe, v koncentracijska taborišča in jih mučil in ugonabljal v kamnolomih, poskus-, nik postajah in krematorijih v Mauthau-sen-u, Buchenwald-u in drugih uničevalnih taboriščih. Zunanji ministri so z omalovaževanjem prešli celo preko dejstva, da so se koroški Slovenci edini na ozemlju prve avstrijske republike in na ozemlju celotnega velenemškega rajha že leta 1942 organizirano z orožjem v roki uprli fašizmu in se v partizanskih odredih v sklopu jugoslovanske armade ramo ob rami borili na strani velikih zaveznikov, dokler niso zmagali in osvobodili Slovensko Koroško, da je v tej borbi žrtvovalo nad tisoč najboljših sinov svoja življenja, da je to borbo aktivno podprlo vse slovensko ljudstvo ua Koroškem in s tem jasno izpričalo, da hoče živeti svobodno in združeno z brati v skupno osvobojeni domovini.
Zunanji ministri so prav tako prešli preko vseh dejstev, ki govore o ponovnem zatiranju v vseh štirih letih po zmagi nad fašizmom, prešli so preko vsega terorja, ki so mu koroški Slovenci izpostavljeni vse do danes in ki je najbolj vidno izražen v 280 krivičnih aretacijah zavednih slov. antifašistov, v 100 obsodbah naj-zavednejših Slovencev na 21 let ječe in visoke denarne kazni, v skoraj 400 neutemeljenih in zastraševalnih hišnih preiskavah. v prepovedi in razpuščanju demokratičnih organizacij koroških Slovencev in v neštetih drugih oblikah zatiranja, ki sc ga poslužujejo britanske okupacijske in avstrijske nedemokratične oblasti, da bi zadušile borbo slovenskega ljudstva za nacionalno in socialno enakopravnost. Prešli so tudi preko tega, da je slovensko ljudstvo na Koroškem kljub takim najtežjim okoliščinam in kljub vsemu nasilju nacističnih in neofašističnih terorističnih band, ki je izraženo v več kakor 200 napadih na slovenske antifašiste, vztrajalo v svoji borbi in vedno znova jasno in množično manifestiralo svojo voljo po svobodi.
Neupoštevajoc vsa ta dejstva so zunanji ministri pristransko odločili v prid Avstrije, ki se kljub moskovski deklaraciji iz leta 1943 ne more sklicevati niti na del takega doprinosa k svoji lastni osvoboditvi kakor so ga doprinesli koroški Slovenci za zavezniško stvar in za svojo svobodo, vsled česar si v svoji rdeče-belo-rdeči knjigi prilašča celo žrtve koroških Slovencev za svoje. S svojo pristransko odločitvijo so zunanji ministri dejansko nagradili Avstrijo zato, da je ves čas svojega samostojnega obstoja načrtno zatirala in germanizirala koroške Slovence, da je bila vedno predstraža velenemškega imperializma, da je dopustila razvoj in zakoreninjenje nacizma v Avstriji, da se je brez odpora vrgla Hitlerju v naročje, da je kot Ostmarka v sestavu Velike Nemčije pripravljala vojaški pohod proti jugo-
reakcije. Zato mora ta sporazum vsakega, ki je internacionalist, ki pošteno misli, navdati z resno skrbjo.
Bedaste in skrajno škodljive so vedno ponavljajoče se klevete proti novi Jugoslaviji, smešne gnusne laži o njeni „izdaji mednarodnega proletarskega revolucionar-nega gibanja." Nova Jugoslavija je izrazila oster protest proti sporazumu, sklenjenemu med Sovjetsko zvezo in imperialističnimi državami. V tem protestu se poleg skrbi za bodočo usodo slovenskega naroda na Koroškem odraža predvsem bojazen za rezultate, ki jih lahko v vrstah inter-
nacionalnega revolucionarnega gibanja povzroči ta sporazum sklenjen med državo socializma in imperialisti, sporazum, ki ima znčaj trgovske transakcije kljub temu, da se nanaša na vprašanja, ki bi jih moralo reševati samo ljudstvo prizadetih narodov. Sporazum, kjer se je ljudstvo zamenjalo za petrolej in dolarje, ni in ne mora biti v skladu z leninističnimi načeli, kjer so se na račun petrolejskih vrelišč in carinskih ugodnosti močno ojačale pozicije imperializma in domače reakcije, ni in ne more odgovarjati interesom revolucionarnega proletarskega gibanja.
slovanskim narodom, da se je udeleževala vseh fašističnih roparskih napadov na evropske in celo izvenevropske dežele, da je vse do kapitulacije Nemčije vztrajala na strani Hitlerja in mu do zadnjega služila kot vojaški arzenal, kar je ugotovil tudi sovjetski predstavnik Zarubin na seji namestnikov zunanjih ministrov v Londonu dne 11. februarja 1.1., ko je opozoril na to, da je Avstrija ob pričetku vojne imela pod orožjem poldrug milijon mož, da je konec leta 1944 izdelovala 801) bojnih letal, 1400 letalskih motorjev, 500 tankov, da je imela 46 institucij, ki so se pečale z znanstvenimi raziskovaji vojaške proizvodnje. Vse to so zunanji ministri čez noč pozabili, za vse to Avstrijo celo nagradili.
Svojo pristranost so zunanji ministri pokazali čisto očitno tudi s tem, da niso ugodili zahtevi Koroških Slovencev po zaslišanju njihovih pooblaščenih zastopnikov, da večina njih ni niti hotela sprejeti predstavnika naše matične države FLR Jugoslavije, da bi iznesel predloge jugoslovanske vlade, ki je že ua letošnji londonski konferenci namestnikov zunanjih ministrov v želji po demokratičnem miru in mednarodnem sodelovanju predlagala tako sporazumno rešitev koroškega vprašanja, ki bi varovala osnovne politične# gospodarske in kulturne pravice koroških Slovencev, v kolikor bi še bili prisiljeni ostati izven meja svoje domovine; sprejeli in poslušali pa so predstavnike Avstrije in si popolnoma osvojili velenemško stališče ter s tem legalizirali imperialistični seužermenski diktat in vse dosedanje nasilje nad koroškimi Slovenci, jih kot živ del slovenskega naroda ponovno degradirali v položaj nacionalne manjšine in dali s tem znova osnovo za nadaljnje nasilje, zatiranje in germanizacijo sovenske-ga ljudstva na Koroškem.
Rešitev koroškega vprašanja kot jo je sprejel Svet zunanjih ministrov pomeni odkrito podporo avstrijskemu šovinizmu, v Avstriji in posebno na Koroškem globoko zasidranim pangermanistiČnim tendencam, vojaško sicer razbitemu a ideološko še ueizkoreuinjenemu nacizmu, na vseh koncih in krajih oživljajočemu sc in favoriziranemu ueofašizmu. Taka rešitev je dejansko zmaga nacističnega vojnega zločinca Rainerja, Maier-Kaibitscha in drugih SS-ovcev. Taka rešitev ni samo naj-krivičnejši udarec za koroške Slovence, temveč je hkrati najresnejša ovira za razvoj resnične demokracije v Avstriji. Svet zunanjih ministrov naj se zaveda, da je s svojo odločitvijo prevzel pred zgodovino vso odgovornost za vse škodljive posledice, ki bodo nastale vsled tega, ker je uzakonil krivico.
Koroški Slovenci apeliramo na odločujoče velesile in odločno zahtevamo, da Svet zunanjih ministrov ponovno nepristransko prouči vprašanje Slovenske Koroške ter v interesu načel resnične demokracije in pravice revidira svoj krivični sklep in najde tako rešitev, ki bo zajamčila pravico slovenskega naroda na Koroškem do svobodnega življenja in s tem trajen in pravičen mir v tem delu Evrope.«
Prepis protestne note je Pokrajinski odbor OF posla! tudi Zavezniškemu svetu za Avstrijo tna Dunaju in Generalnemu sekretariatu Organizacije združenih narodov v Lake Sucess-u.
Po Judeževih stopinjah
Dolgo časa, vse do dne, ko so velike sile odločile naj sporno ozemlje Trsta in bližnje okolice tvori »Svobodno tržaško ozemlje« pod nadzorstvom Varnostnega sveta in naj Gorica ostane v okviru Italije, imperialistične agenture in domači odpadniki v Slovenskem Primorju niso smeli in niso upali začeti s svojo reakcionarno pro-italijansko in protijugoslovansko politiko. Premočne so bile težnje tržaškega in goričkega ljudstva in preveliki njegovi napori za pravično rešitev vprašanja primorskih Slovencev za priključitev k novi
Jugoslaviji, da bi^ domači odpadniki skupno z belogardističnimi izdajalci mogli javno začeti s kakršno koli politično in špi-jonsko delavnostjo proti novi Jugoslaviji. Zavedali so se predobro, da bi jih priključitvam volja antifašističnega ljudstva Slovenskega Primorja v tistem času zdrobila, da bi se že tedaj za vso bodočnost vnaprej razkrinkali in onemogočili.
Tako je ostalo do onega dne, ko so se za zeleno mizo sporazumeli o bodočem statusu Trsta in Slovenskega Primorja. Kakor hitro pa je odločitev padla, se je naenkrat, čez noč rodila SDZ (Slovenska demokratična zveza), ki se je pod krinko združevanja »slovenskih protikomunističnih sil« javno zadala nalogo razbijanja antifašistične enotnosti slovenskega 'ljudstva v Trstu in Gorici, tajno pa poleg tega prevzela nalogo špijonske agenture imperialističnih sil v borbi proti novi Jugoslaviji. Zvesti navodilu svojih delodajalcev so izdajalci in agenti, ki so dotlej igrali uslužno volgo »Slovencev, antikomunistov, ki pa so kljub temu, če tudi ne javno, vendar pa v svoji notranjosti za priključitev k Jugoslaviji«, potem ko je zveza padla, preradi strgali s sebe krinko, ki naj bi jim dajala videz poštenjakov, in z vso v.nemo takoj nato nastopili v svoji resnični, pravi vlogi, vlogi Iškariotov, prodanih duš in razbijačev demokratične enotnosti slovenskega ljudstva v 1 rstu in Gorici.
Tako je bilo tedaj v Trstu in Gorici. Tako, prav tako je danes tudi pri nas na Slovenskem Koroškem.
V začetku tega meseca je bila v Postojni sodna razprava proti vojnemu zločincu, agentu tuje obveščevalne službe in članu tajnega odbora SDZ Hrvoju Mage-zinoviču. Obtoženi je pred sodiščem opisal razvoj in delo špijonske in razbijaške imperialistične agenture SDZ in s tem v zvezi tudi povedal, kako se je že takrat skušala ta razbijaška, zločinska akcija S prenesti na ozemlje Slovenske Koroške.
» . . . SDZ je z raznimi načini skušala razbijati demokratično gibanje v Trstu. Na neki seji tajnega odbora SDZ je dr. Agucletto povedal, da dr. Tončič, Ferfol-ja in Mihelčič nameravajo iz OF iti v SDZ. Dr. Tončič je smatral, da za to še ni čas, ostala dva pa sta bila že pripravljena vstopiti .... Razbijanje Osvobodilne fronte pa je SDZ hotela prenesti tudi na Slovensko Koroško, kamor je hotel iti dr. Vesel Franc s Fleibanom. Ker pa je tedaj Branko Agneletto šel v Salzburg k špi-jonu Glušiču in v Innsbruck k eksponentom »kraljevskega komiteja«, se je v Celovcu sestal s Ouježem, bivšim belogardističnim oficirjem. Dogovorila sta se o zamenjavanju »Demokracije« in »Koroške Kronike« ter razpravljala o možnostih organiziranja SDZ na Slovenskem Koroškem«. (Iz poročila o razpravi proti vojnemu zločincu Hrvoju Magazinoviču »Slovenski poročevalec«, 3. junija t. 1.
Takratna pogajanja o ustanovitvi podružnice SDZ na Koroškem niso rodila zaželjenega takojšnega uspeha. Ljudje, ki so se udeležili tega in poznejših pogajanj, so trezno ocenjevali situacijo in preložili ustanovitev na poznejši čas, ker so se zavedali, da bi slovensko ljudstvo, ki se je tedaj nahajalo v najhujši borbi za dosego pravične rešitve vprašanja Slovenske Koroške, z največjim gnusom izpljunilo iz svoje srede tiste, ki se stavljajo na pot njegove pravične borbe, ki skušajo razbiti borbeno enotnost slovenskega naroda na Koroškem. Vedeli so tako kakor oni v Trstu, da bi vsako ustanavljanje imperialistične agenture v nepravem času razkrinkalo in onemogočilo za vse čase tiste, ki svoje izdajstvo in agentstvo skrivajo za navideznim »slovenstvom«.
Toda tako kator nekoč v Trstu in Gorici tudi pri nas še ni minulo oseminštirideset ur od krivičnega in nedemokratičnega pariškega sporazuma, ko se je na namig od »zgoraj« čez noč rodila koroška podružnica špijonske in razbijaške imperialistične agenture SDZ pod imenom
Sfrah jih je njihove brezupne osamelosti
Zgodovina Slovenske Koroške glasno priča o tem, kolikega pomena je bila v vseh nj‘enih obdobjih in zgodovinskih trenutkih enotnost slovenskega narodo. Enotnost, ki je vezala naš narod za časa suženjstva, je dosegla svojo najmočnejšo utrditev v narodnoosvobodilni borbi, ki je združila ves naš narod brez razlike verskega in svetov-no-nazornega gledanja. Orožje narodne enotnosti je bilo ono, ki je omogočilo osvobodilnemu gibanju zmago nad nasprotnikom na bojišču in doma nad peščico belogardistov, ki so pozabili na svojo narodno dolžnost in postali tuji hlapci. Narodna enotnost je bila ona, ki je popeljala slovenski narod iz suženjstva v svobodo, tudi nas koroške Slovence.
Že takrat, to je v času, ko je šlo za naš narodni obstoj in v zadnjih letih, ko je šlo za priznanje našega velikega doprinosa, za dokončno pravično rešitev koroškega slovenskega vprašanja, se je od naše skupnosti okrušila drobtinica ljudi in šla svojo pot. Ta drobtinica, ki je v njej prevladala osebna korist pred skupno, je propagirala čakanje, molk in prilagoditev razmeram in na vse mogoče načine poskušala našega človeka uspavati v borbi za priključitev, o kateri je sicer dema-goško tudi govorila, katere pa nikdar resno ni hotela. Kljub svoji hinavski taktiki in preračunanemu izrabljanju vere pa so ostali drobtina, zavržena drobtina.
Ko smo pri naporih svoje brezkompromisne borbe že skoraj pozabili na sramotno izdajstvo teh ljudi, pa so že kovali nove podlosti. Komaj je namreč v Parizu z barantanjem padla krivična odločitev, že so snovali novo zaroto proti naši narodni skupnosti. Čez noč so se čutili zmagovalce in s tem ponovno jasno izpovedali svoje izdajstvo. V tej svoji zaroti pa nikakor niso sami. Zavedati sc moramo, da je preteklost dala tudi našim narodnim nasprotnikom dober nauk in ta je, da se bodo vse njihove ofenzive razbile ob enotnosti našega ljudstva in da je zato prvi pogoj za njihov uspeh razbitje prav te enotnosti. Naši nasprotniki se ‘dobro zavedajo, da bodo njih napori dosegli svoje cilje le takrat, kadar se bo slovenski narod na Koroškem politično razcepil in s tem zgubil svojo odpornost in udarnost. Zato so tako naše odločinlnc borbe zadnjih let poskusili na različne načine, da bi razdejali naše vrste. Toda niti z ZAS-om niti z BHS-om niso uspeli, ker naše pošteno delovno ljudstvo ni nasedlo . Pač pa so že tudi tedaj našli zaveznike v naših tako imenovanih „razumnikih“. Znano je, da je po lastni izjavi pri zločinskem poskusu razbitja Slovenske prosvetne zveze igral agenta varnostne direkcije dipl. trg. Dolfej Picej; znano je, da sta pred odhodom Wedcniga v London in Pariz z njim barantala dr. Vinko Zwitter in dr. Joško Tischler; znano je končno, da je isti krog »razumnikov" pošiljal preko vojnega zločinca Lavriha svoje udanostne spomenice ameriški vrhovni komandi v Salzburg.
Kaj čuda za to, da se jih deželna vlada ponovno poslužuje za razbitje naše v borbi preizkušene narodne enotnosti. Prvi dan po sporočilu o barantanju v Parizu dne 21. 6. 1949 je „Die Neue Zcit" po običajnih izpadih proti OF zapisala med drugim: „Ali se bodo (OF) še naprej upali izdajati se za edino legitimne predstavnike koroških Slovencev?" in hkrati namigavala na neko novo snujočo sc strujo v slovenskih vrstah. V tem smislu moramo zato tolmačiti včerajšnji ustanovni sestanek „Narodncga
sveta", ki ga snujejo ti kompromisarski hlapci v času, ko se moramo vsi Slovenci še bolj zavestno in trdno združiti in strnjeni braniti našo narodno enotnost, čuvati plod stoletne borbe za narodni obstanek, z vsemi sredstvi moralno in idejno utrditi njeno zavest ined ljudstvom in tako znova pred vsem svetom izpričati, da smo Slovenci gospodarji na svoji zemlji in da znamo vselej to svojo zemljo, svoj jezik, šege in kulturo braniti povsod in proti vsakomur. Snovanje »Narodnega sveta" pod vodstvom kompromis, instrahopet-nežev, ki so odpovedali v najodločilnejšem času v borbi za priključitev, ni nič drugega, kot poskus naših nasprotnikov nam pred dokončno odločitvijo v Parizu servirati svojo »kulturno avtonomijo", kakor jo je koroški deželni zbor predlagal 17. julija 1927 in ki jo je že tedaj naše zavedno ljudstvo razkrinkalo kot še bolj spretno sredstvo za legalno uničevanje našega naroda. »Narodni svet" je torej vzet iz repertoarja zločinske nakane naših največjih nasprotnikov in v resnici tudi njihovo delo. To so pokazali tudi že njegovi prvi življens-ki znaki v Hodišah, kjer je bilo njegovo prvo delo, da je po nalogu bivšega SD-člana in sedanjega »Regierungsrata" poskušali razbiti Slovensko prosvetno društvo »Zvezda", ki je prav ta mesec praznovalo svojo 45. letnico obstoja. Najbolj gnusno pri tem početju pa je, da so šli za to v borbo pod krinko skrbi za vero in hoteli preprečiti na naših
odrih uprizoritev največjega slovenskega dramatika Ivana Cankarja. Tak kulturni škandal so si v zgodovini slovenskega dramatskega nastopanja dovolili samo še anglo-ameriški imperialisti v Trstu, ki so prav tako prepovedali Cankarja. Naši »razumniki" so se jim sedaj pridružili, saj imajo sijajne zveze z njimi preko agentov okoii »Koroške Kronike" in preko pobegle izdajalske bele garde Lavriha, Odila in drugih, ki so se iz strahu pred bližino svojega lastnega ljudstva odstranili tudi iz Slovenske Koroške. Toda ob zrelosti našega zavednega ljudstva tudi z zlorabo najglobljih verskih čustev niso uspeli tokrat in tudi v bodoče ne bodo, čeprav bodo še poskušali, in je potem vseeno, ali pod krinko borbe za vero ali pod novo firmo »Narodnega sveta". Po krivični odločitvi v Parizu so takoj zlezli iz mišjih lukenj* in že vrgli svoje mreže, skušali bodo še sidra. Zato bomo vedno srečavali po naših vaseh sladkobesedne agente, zagovornike »stare enotnosti", gorečneže za obrambo od nikogar napadene vere, toda ostati morajo in bodo ostali drobtina, od-krhnjena od naše narodne skupnosti, kajti pot za njimi vodi nujno v narodno od-padništvo, Tega se morajo danes zavedati vsi oni maloštevilni, ki so se včeraj zbrali kot osamljenci v Celovcu na ustanovnem sestanku »Narodnega sveta" in ki bi bili pripravljeni v svoji slepoti slediti varljivim vabam njih, ki jih je strah njihove brezupne osamlenosti.
Nova Jugoslavija je najdoslednejši branitelj - pravic in interesov koroških Slovencev
Dunaj, 24. junija 1949. Danes se je zglasila delegacija Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, sestoječa iz predsednika IOOF tov. dr. Franca Petka, podpresed-nika IOOF in podpresednika Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške tov. dr. Luke Sienčnika ter članice IOOF in sekretarke AFŽ za Slovensko Koroško tov. Milene Mohor na Političnem predstavništvu FLR Jugoslavije na Dunaju pri ministru generalu Jaki Avšiču. Ker je bil minister general Avšič odsoten, je sprejel delegacijo odpravnik poslom ministra, ki mu je vodja delegacije dr. Petek izjavil:
»Pokrajinski odbor Osovobodilne fronte za Slovensko Koroško nam je na svojem zasedanju dne 22. t. m. poveril nalogo, da Vas kot predstavnika FLRJ naprosimo, da vladi FLRJ, posebno pa predsedniku vlade maršalu Titu, podpresedniku vlade in zunanjemu ministru Edvardu Kardelju in njegovemu namestniku dr. Alešu Beblerju tolmačite zahvalo za njihovo dosledno in odločno prizadevanje za pravično rešitev vprašanja Slovenske Koroške. Koroški Slovenci upravičeno gledamo v novi Jugoslaviji najdoslednejšega branitelja pravic in interesov slovenskega naroda na Koroškem. Medtem ko predstavniki zapad-nih sil že od vsega začetka niso hoteli upoštevati velikih žrtev, ki jih je doprineslo slovensko ljudstvo na Koroškem v minuli vojni v borbi na strani velike protifašistične koalicije in so vsa povojna leta prezirali njegove utemeljene zahteve po nacionalni svobodi, je sedaj tudi Sovjetska zveza nenadejano spremenila svoje dosedanje stališče do bodoče usode koroških Slovencev in pristala na tak sporazum, ki bo znova uzakonil krivico in omogočil nadaljevanje nacionalnega in socialnega zatiranja Slovencev na Koroškem.
Slovensko ljudstvo na Koroškem je * začudenjem sprejelo vest, da je tudi Sovjetska zveza spremenila svoje stališče, ko je vendar vedno naglašala, da je zaščitni-ca malih narodov. Pristanek Sovjetske zveze na sklepe, kakor tudi način kakor je sklepala v Parizu sporazum, pa je Izzval veliko ogorčenje.
Nova socialistična Jugoslavija Je edina vztrajno, neomajno in dosledno branila življenjske interese slovenskega naroda na Koroškem. Na slovensko ljudstvo na Ko-(Nadaljevanje na 3. strani)
PO SIRNEM
SVETU
»Narodni svet koroških Slovencev«. Inici-atorji tega sveta so smatrali, da je prišel čas, ko lahko odvržejo masko in začno javno s tistim podtalnim, razbijaškim delom, s katerim so skozi štiri leta naše borbe skušali onemogočiti vsak uspeli, predvsem pa pravično rešitev vprašanja Slovenske Koroške.
»Narodni svet koroških Slovencev« nas ni iznenadil. Pričakovali smo ga zato, ker ga je moral pod tem ali onim imenom pričakovati vsakdo, ki je pazljivo spremljal razvoj dogodkov v Trstu in Gorici, ki je kolikor toliko pazljivo in budno sledil poskusom imperialističnih agentov in plačancev, da bi, neizbiraje sredstva, razbili demokratično enotnost antifašističnega ljudstva Slovenskega Primorja in na teli pozicijah zgradili močno špijonsko in diverzantsko postojanko proti novi Jugoslaviji. Zato, ker smo vedeli, da se bodo ti poskusi skušali prenesti tudi pa Sloven-
sko Koroško, smo pravočasno opozarjali naše ljudstvo, zlasti še sedaj po sklenitvi krivičnega sporazuma, ki je Slovensko Koroško znova odtrgal od domovine.
Razvoj dogodkov je nam dal prav *in nas potrdil v prepričanju, da so ljudje, ki jim je premalo njihovo »proavstrijsko« stališče, ki hočejo zato v praksi in s pomočjo največjih sovražnikov koroških Slovencev in delovnega ljudstva sploh uničiti vse, kar smo s tolikimi žrtvami ustvarili v naši težki borbi, našo enotnost, našo povezavo z avstrijskim delovnim ljudstvom in končno uničiti slovenski narod na Koroškem.
Zato pa bo naše ljudstvo tudi znalo odgovoriti tej najnovejši spletki tujih agentov, ki jim ni nič več sveto, niti naša s krvjo naših najboljših prepojena zemlja, niti naša beseda niti žrtve, ki smo jih v dolgoletni borbi dali za zmago pravice, svobode in napredne misli
Pariz (TASS). Vojaško sodišče v Tunisu v Afriki jc pod pritiskom javnega mnenja spustilo na svobodo sekretarja Komunistične partije Maurica Nizard-a, ki je bil obtožen zaradi članka proti vojaškim predpripravam vojnih hujskačev.
Praga. 132 med vojno delno do tal porušenih cerkva na Slovaškem je bilo do začetka letošnjega leta spet obnovljenih. Vlada je za ta dela dala na razpolgo več kot 50 milijonov kron.
Moskva (TASS). Sovjetska zadružna delegacija je odpotovala v Stockholm, kjer se bo udeležila sej izvršnega odbora in centralnega komiteja Mednarodne zadružne zveze.
Berlin (TASS). V Berlinu so na podubo antifašističnih strank in organizacij ustanovili komite za osvoboditev Maksa Rci-mann-a.
London. Kakor je razvidno iz tiska, so britanske kolonialne oblasti odredile v Kcnye vaje vojnih letal, da bi ustrahovale afrikansko prebivalstvo, ki zahteva svojo vlado. Kakor poroča „Daily Graphic", so po cestah mesta Nayrobi patruljirali tanki in tovorni avtomobili težko oboroženimi vojaki.	•
W ashington. Na neki tiskevni konferenci je zunanji minister Acheson izjavil, da Amerika Avstriji ne misli dati posojilo za plačan jc 150 milijonov dolarjev v swrho odplačila nemške imovine.
Birmingham (AFP). Novinar birminghamskega časopisa, ki je hotel preiskovati delovanje Ku-Klux-Klan-a, je bil napaden od bande, ki je bila zakrita s kapucami.
Atene (AFP). Pred vojaškim sodiščem v Atenah so obsodili tri člane komunističnega partijskega vodstva v Atenah, in sicer Markcnizis-a, Licheros-a in Niko-laides-a, na smrt. Nadalje tudi komunističnega novinarja Hainoglou-o na 20 let prisilnega dela ter še Štiri druge obtožence na manjše kazni.
Mi pa ostanemo, kakor smo bili
Val protesta gre po razglasu komunikeja velikih štirih o usodi Slovenske Koroške skozi vrste izmučenega, teptanega in izkrvavelega slovenskega ljudstva na Koroškem. Ta val, ki mu daje ljudstvo vseh naših občin izraža v protestnih pismih in resolucijah, kipi iz globočine. Spet naj bi triumfirala krivica, nasilje, zloba in zahrbtnost, spet naj bi uganjali orgije nad našim ljudstvom šovinistični nasprotniki, narodni izdajalci in nestrpneži. Stoletne krivice nad slovenskim ljudstvom na Koroškem bi bile na ta način potrjene, sancionirane, smrtna obsodba, justifikacija, koroških Slovencev bi sc izvršila.
Od Zilje do Labuda kriči slovensko ljudstvo po naši zemlji o brezvestni krivici, ki mu jo namerava svet spet naprtiti. Narod sc dobro zaveda, da je Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško v svoji za-griženi in brezkompromisni borbi za končno osvoboditev storila vse in prepričala vse demokratične narode sveta o naši jpravični borbi in o edini pravilni in demokratični rešitvi vprašanja našega ozemlja. Ljudstvo je brez pridržka prepričano, da mu bo Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško tudi v teh trenutkih edina prava in resnična voditeljica in ga bo nadalje vodila k pravičnemu visokemu cilju. Ljudstvo tudi globoko čuti, da nova svobodna domovina Jugoslavija ni opustila ničesar za pravično in edino demokratično rešitev razmejitve med Jugoslavijo in Avstrijo. Zaradi tega se ljudstvo danes bolj kot kdaj poprej z vso zavestjo in zvestobo oklepa Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško in s popolnim zaupanjem gleda v novo Jugoslavijo, ki se ne bo nikdar odrekla pravičnim teritorialnim zahtevam po Slovenski Koroški. Osvobodilna fronta Za,Slovensko Koroško je in.bo ostala zvesta tradicijam nardno-osvohodilnc borbe in si K prvenstvo v vodstvu Slovencev na Koroškem po svoji zaslugi legitimirala. Vsakdo sc spomejnja, kako je vse ljudstvo za časa oborožene narodno-osvobodilne borbe gledalo v Osvovodilni fronti garanta za čimprejšnji trajen in pravičen mir ter našo končnoveljavno narodno in socialno svobodo.
Bridka, trpka in junaška preteklost je koroške Slovence ujeklenila, zato tudi
danes, pod novimi udarci, ne kloni naš duh. Samozavestno dvigamo glavo in smo prepričani, da ni danes zadnji dan ter smo ponosni na svojo junaško in pravično borbo, ki bo in mora zagotoviti slovenskemu ljudstvu na Koroškem enakopravnost in človeka vredno življenje. Z razumom in srcem se je ljudstvo strnilo v enotni ideji, vsi brez izjeme, ki jim dobrobit in obstoj naroda ni prazna frazna, vsi ki so v priključitvi Slovenske Koroške k matičnemu narodu videli edino pravo rešitev. Res je, da se je mala številka rojakov zaradi ugodnega življenja, osebnih ambicij in kapric v odločilnih trenutkih izmikala borbi in se v hlapčevski ponižnosti udinjala nasprotniku in reakciji. Postali so maroderji za fronto, skušali so ribariti v kalnem in so v svoji kompromisarski strahopetnosti zadajali neustrašenim borcem brce in sunke v hrbet in pohlevno čakali, kaj bo. In danes mislijo, da je prišel čas, ko morejo priti izza plotov in nadaljevati s svojimi temnimi načrti. Toda to so ljudje, ki so se v hlapčevstvo tako vživeli, da se ga ne morejo otresti in se udinjajo na vse strani, se klanjajo gospodi in mogotcem, katerim služijo. Naše ljudstvo jih pozna, pozna njihovo strahopetnost, pokazali so svoj značaj v času oborožene narodnoosvobodilne borbe in v dobi priključitvenc kampanje. Taki ljudje so zaigrali legitimacijo za vodstvo prekaljenega ljudstva.
v
Šmartno pri Rožeku
Dne 22. junija t. 1. nas je za vedno zapustil tovariš Hebein Andrej pd. Trupejev oče v šmartnu. Bil je mož-značaj, ki je vse svoje dolgo življenje, dosegel je 83 let, kot skala stal na braniku nacionalnih in socialnih pravic našega ljudstva v občini. Bil nam je vedno vzor in je mnogokrat v kritičnih časih kazal pravo pot, ki edina vodi do zmage, pot Vztrajnosti, borbe in dela.
čeprav je bil že star in rahlega zdravja, je prihajal na naša zborovanja in sestanke in tako dajal mladini dober zgled in jo vzgajal v ljubezni in spoštovanju do na-
Zavcdamo se, da nas v bodočnosti čaka borba za vsako drobtinico narodnih in socialnih pravic. Vemo, da živimo v državi, kjer močnejši narod razpihuje mržnjo med obema narodoma, da avstrijska vlada, čeprav se imenuje demokratična, nima namena, da bi ustvarila pravo sožitje med obema narodoma, ki bi slonelo na narodni strpnosti in medsebojnem spoštovanju. Izkušnje z vsemi avstrijskimi vladami, za časa monarhije, prve avstrijske republike da danes dovolj jasno govorijo o tem.
Sami z lastnimi močmi, brez tuje pomoč kljub vsem oviram smo se Slovenci na Koroškem dvignili na kulturno višino v stalni borbi za naše najosnovnejše pravice v obrambi proti načrtnemu in nasilnemu ponemčevanju in iztrebljenju našega naroda. V takih razmerah bi nas morala ščititi demokratična ustava in mednarodne pogodbe, toda zadnja desetletja so nas prepričala o nasprotnem in bojimo se, da bi tudi danes ostalo vse le na papirju.
Zaradi tega je danes klic časa, da strnimo enotno naše vrste, da gremo vsi v borbo za dosego vseh naših pravic, za naše neokrnjeno in svobodno narodno kulturno, gospodarsko in politično izživljanje. Borimo se za tako sožitje med vsemi narodi, kjer bo vladala narodna strpnost in medsebojno spoštovanje, nikdar pa na račun poteptanih naših narodnih pravic.
roda in materinega jezika, ki se naj izkaže v dejanju. Pravilno je pregovoril ob odprtem grobu domači g. župnik, ko je med drugim rekel: če bi imela naša občina več takih korenin, bi bilo gospodarsko in politično stanje veliko boljše.
Tovariš Hebein je umrl, a ostal nam bo v trajnem spominu kot opomin in vzor za nadaljno borbo za naše lepše življenje.
Bodi mu slovenska zemlja lahka!
SPZ naznanja
Slovensko prosvetno drušvo »Srce« v Dobrli vesi bo danes ob 15. uri gostovalo z igro »Ženitev« pri Šercerju v Šmihelu. Pridite vsi!
M’ ILJIN	7 n n«« ....	
POVEST O VELIKI	EN NAČRTU
Seveda to ni mogoče. Vendar pa JV Shermann to predlaga. M. Sherman predlaga, naj bi se gospodarski tnehani zem v državah na Zapadli prisilil k na črtnemu delu. Toda ali je mogoče zedini ti svetovni gospodarski mehanizem? Ne Mnogo je velikih in majhnih mehanizmov velikih in majhnih podjetij, ki delajo sla bo kakor stare ure. Sto slabih meha fiizmov ne more napraviti tega, kar na pravi samo en dober mehanizem. Kdo hoče zboljšati gospodarski mehanizen sveta, ga mora docela preurediti. Trebi je odvzeti gospodu Foksu in gospodi Poksu pravico, da delata po svoji volji in združiti vse tovarne sveta v eno sami tovarno, ki bo delala po istem skupnen načrtu.
l’o pa je propad tradicij in reda zapad nih narodov.
Sicer pa, kdo bi bil upravnik tega sve tovnega podjetja? Kdo bi upravljal z de lom tega mehanizma v korist vsega elo-veštva, ne pa v korist nekaj Jjudi ali skupin? lo bi moglo biti samo delovno ljudstvo, ne pa ta ali oni posameznik: gospoi Foks ali gospod Poks. To je pač jasno Zakaj ne gospodu Foksu ne gospodu Poksu ni mar človeštva. Njima ne gre za to da bi proizvajala za ljudi koristne reči. marveč samo za zaslužek. Ali mislite, da kradita tovarne zato, da bi vsak človek miel to, kar potrebuje? Kaj še! Ako bi bil 0 njim smoter, ne bi prišlo do svetovne krize, do čezmerne proizvodnje. Na zem-'JI Vz,.vi Približno dve milijardi ljudi, ki njih .večji del nima najpotrebnejših stvari za
zvljenje. Kapitalisti pa se ne menijo za to, ali ima vsak človek to, kar potrebuje. Kapitalisti ne proizvajajo blaga za one, ki ga potrebujejo, temveč za one, ki ga plačajo. Do krize je prišlo zato, ker je premalo ljudi, ki bi mogli kupiti blago. Večina ljudi živi v bedi in bo tako živela, dokler bodo gospodarstvo vodili kapitalisti.
Ako naj se zgradi načrt za vso družbo, da bi se odstranila zmeda, ki vlada na Zapadu (kakor to priznava sam M. Shermann), je potrebno, da postane gospodar sveta delovno ljudstvo, ne pa g. Foks in g. Poks.
Ni mogoče združiti vseli podjetij sveta v en sam razumen in skupen organizem, ako ne odpravimo kapitalističnega reda in ga nadomestimo s socialističnim redom, zakaj metode skupnega načrta se ne dajo prilagoditi kapitalističnemu redu.
Konj ne more postati avtomobil, če ga osedlate z avtomobilskim motorjem.
DRUGO POGLAVJE
—Predhodniki petletnega načrta
1. Raziskovalci petletke
Lahko je reči: zgradimo sto novih mest in tisoč tovarn. Iz česa naj jih zgradimo? Iz zraka pač ne. Ali imamo dovolj opeke, cementa, stekla za stavbe? Ali imamo dovolj železa za stroje?
Izdelanih predmetov imamo malo, toda surovin imamo v izobilici.
Ako iz okna vagona vidite samo ledine, gozdove in močvirja, pomeni, da ničesar ne vidite.
Ledine so pesek, kamen, ilovica. Gozdovi so grede, tramovi, podporniki, pragovi.
Šotna močvirja so električni tok.
Iz ilovice in peska delamo opeko, iz ilovice in apna cement iz železne rude železo. Surovin imamo pri nas dovolj. Toda prva naloga, ki jo je treba začeti, je raz-iskavanje. Ni mogoče spustiti se v bitko, ako se prej ne razgledamo, ako ne pošljemo naprej izvidnikov. In ta izvid se tudi tu vrši.
Vsako leto pošiljamo raziskovalne odprave v najoddaljenejše kraje naše države: v polarne kraje, v puščave Kazahstana, v gorovje Altaja in Pamirja.
Neka skupina se prebija nekje v Sibiriji po močvirnati tundri. Potuje brez zemljevidov, skoraj na slepo srečo. Ljudje imajo obraze pokrite z maskami iz črne mreže, sicer bi se ne mogli ubraniti komarjev in mušic. Spremlja jih leteča odprava za uničevanje komarjev. Tundra je podobna velikanskemu ravnemu krožniku, nikjer ne vidiš grička, nikjer najmanjšega drevesca.
Istočasno pa potuje daleč na jugu druga skupina raziskovalcev. Vzpenja se po gorski stezi, kakor bi ljudje hodili po robniku velikanske stene. Pod njimi zija sto metrov globoko brezno, če se prestrašiš in se spotakneš, še tvojih kosti ne najdejo več. Toda raziskovalec ne sme poznati strahu. Ljudje pa gredo dalje, pritiskajoč se z vsem telesom h kremeniti steni, previdno otipajoč z bosimi nogami štrline skal.
V teku desetih let, t. j. od 1919. leta dalje, je Akademija znanosti odposlala tri sto ena in sedemdeset odprav.
In to samo Akademija znanosti! Koliko
Nova Jugoslavija je naidosied-nejsi branitelj pravic in interesov kor. Slovencev
(Nadaljevanje z 2. strani)
roškem je napravil odločni nastop vlade FLR Jugoslavije globok vtis, ko je proti sklepom Sveta zunanjih ministrov protestirala in zahtevala revizijo sklepa, ter svečano izjavila, da se nikdar ne bo odrekla Slovenski Koroški.
Kakor do sedaj bomo koroški Slovenci tudi v bodoče z brezmejnim zaupanjem zrli v novi Jugoslaviji svojo trdno oporo v naši nadaljnji borbi za ohranitev slovenskega naroda na Koroškem in za dosego vseh nacionalnih iu demokratičnih pravic, ki mu pripadajo kot sestavnemu delu slovenskega naroda.«
Odpravnik poslov ministra se je natp zahvalil za zaupanje, ki ga imamo koroški Slovenci v novo Jugoslavijo in dejal, da bo to sporočil vladi FLRJ. Zagotovil je, da bo nova Jugoslavija tudi v bodoč® vztrajala v prizadevanju za pravično rešitev vprašanja Slovenske Koroške in vedno dosledno podpirala pravično borbo koroških Slovencev za njihovo dokončno, osvoboditev.
Kmečka zveza za Slovensko Koroško naznanja:
Občni zbori Kmečke zveze za Slovenska) Koroško bodo:
v nedeljo, dne 3. julij al949, ob 10. uri pri Krznarju v Svečah;
v nedeljo, dne 10. julija 1949, ob 9.3Q uri v Skoči jan u v Prosvetnem domu;
v nedeljo, dne 10. julija 1949, ob 15 uri za Kozdanjc. pri Rumasu na Korenu;
v nedeljo, dne 17. julija 1949, ob 11 uri za Železno Kaplo pri Kolarju v Železni Kapli.
V nedeljo, dne 3. julija 1949 ob 16 uri. bo v Kosi pri Ledenicah kmečko posvetom vanje.
Kmetje, pridite v obilnem številu!
Kmečka zveza za Slovensko Koroško
vabi na
tekmo koscev
ki bo v nedeljo, dne 3. julija 1949 ob 14. uri pri Plazniku na Obirskeiu.
Na sporedu je tudi: Nagovor petje iu prosta zabava.
Pridite vsi od blizu in daleč!
Kmečkazveza za Slovensko Koroško
raziskovalcev pa so odposlali drugi naši znanstveni zavodi! Koliko ljudi pa dela pri raziskovanjih tam, kjer je določeno, da postavijo železniške proge, kjer je treba izkopati prekope, napraviti premogovne rove, sezidati tovarne!
Raziskovalci delajo po vsej državi.
2. Kaj govorijo raziskovalci
Kaj pravijo? Ali se jim je posrečilo kaj odkriti?
Oni nam pravijo, da sploh ne poznamo ni odkrita.
V	Kardeliji, za tečajnikom, so odkriti sredi tundre ogromno Hibinsko gorovje. In ali veste, iz česa so te gore? Iz zeio dragocene surovine: iz nefelina in apati-ta. Nefelin nam da steklo, apatit pa su-perfosfat, ki ga uporabljamo za izboljšanje polj. In te surovine je tam na desetine, na stotine milijonov ton.
V	puščavi Kara-Kum so našli čudne gričke. Kakor da bi se bili nekoč velikapi zabavali in delali opeke iz peska. Ko so kopali v teli gričih, se je pokazalo, da to ni pesek, temveč zmes peska in žvepla. Žveplo pa kupujemo v Italiji, vozimo ga od daleč in plačujemo zanj drag denar. Žveplo pa nam je potrebno za izdelovanje papirja in izdelovanje gumija. Z žveplom škropijo trto in bombaževec, da ju obvarujejo škodljivih zajedavcev. In sedaj se je pokazalo, da imamo žvepla v izobilici.
(Dalje.)
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Glavni uiednik: Franjo Ogris odgovorni urednik: France Kosutnik, oba Celovec Salmstrafie 6. Uprava: Celovec, Viilkermarkter Strahe 21. Dopisi naj se pošiljajo Da naslov: Celovec, - Klagenfurt 2, Poslscliliefifacli 17. Tiska: Karntuei Volksverlag G. in. b. H.“ Celovec.
10. Oktoberstrafle 7
Življenje Moskve v eni noči
Dvanajst enakomernih udarcev je zadonelo nad Rdečim trgom. Moskva želi lahko noč vsem, ki počivajo po trudljivem delovnem dnevu. Ulice počasi zamirajo.
Kako bi zmerili in pretehtali vse ono, kar so Moskovčani naredili v tem dnevu? Avtomobile, jeklo, pestro blago, nove stroje, težke trolebuse in natančno orodje, stiskali so kdo ve koliko novih knjig znanih pripovednikov, znanstvenikov in strokovnjakov. V Sovjetski zvezi poznajo še eno merilo, to je njihov petletni plan, ki jim daje po uspešno dokončanih v prejšnjih letih novega poguma in vere v prihodnost. V enem samem dnevu v Moskvi bi lahko napisali veliko knjigo; in prav sedaj je en tak delovni dan končal.
V	moskovskih gledališčih so spustili zavese in počasi ugašajo luči. Tudi hoja na stopniščih stanovanjskih hiš počasi zamira. Avtomobilski promet se zmanjšuje na križiščih, vedno manj ljudi na ulicah in vozovi cestne železnice peljejo zadnjič V tej noči.
Kremelj je še vedno razsvetljen. Na injem je luč kakor na mostiču kapitana, ki čaka novega dne.
Nastala je noč, toda mnogo Moskviea-nov še vedno bdi ob uri ko okrog njih .vse spi.
V veliki tovarni
V	državni tovarni krogličnih ležajev L. iM. Kaganoviča napeto delajo. Dvorane so polne svetlobe. Ne slišiš drugega kot ropot strojev agregatov in žerjavov. Sedaj dela prva nočna ztnena.
Tudi ob tej uri opaziš v tovarni vso drugačno skrb za ljudi kot v tovarnah kapitalističnih dežel. V Sovjetski zvezi skr-be za ljudi, da se odpočijejo, gledajo na njih zdravje in polagajo vso pažnjo na njihove potrebe. V drugem nadstropju imajo tovarniške bolnišnice. Delavci in delavke dnevnih sinen, ki so potrebovali zdravniško pomoč, so prišli sem po delu. Sedaj se tu zdravi 70 ljudi pod zdravniškim nadzorstvom. Po ureditvi se ti prostori lahko primerjajo z najboljšimi sanatorji.
Nočni bufet ima nov jedilni list: mleko, kompoti, svež beli kruh, pirožke in pečena jajca. To noč so porabili 240 steklenic mleka. Bufet ima lastno hladilnico.
Svež kruh
V	tovarni kruha — avtomatu N. S. Our-ščeva je delala to noč ena najboljših zmen. Izdelali so na desetine ton pšeničnega kruha raznih oblik za leningrajski krasno-presnenski in fruzinski okraj. V vseh petih nadstropjih je teklo delo v polnem teku. Delavke v belih oblekah so stregle, avtomatom, ki so mešali testo, ga spravljali v zaželene oblike, tehtali in nalagali v peči, iz katerih so že preje preložili kruh na vozičke in iz vozičkov na avto-
mobile. To noč je 37 tovornih avtomobilov prevažalo kruh po mestnih okrajih.
Časopisi
Ob dveh ponoči je na j večje delo v redakcijah časopisov. V Patakovski ulici je ena največjih tiskam — kombinat »Moskovski boljše vik«. Tam tiskajo vsak dan pet velikih in 115 manjših časopisov. Vsako uro vlije strojni stavec 5000 črk na ly-notipu. V 10 minutah zmetirajo eno stran; takoj zjutraj bodo imeli Moskovčani časopise pri roki.
Najmlaj^i Moskovčani
To noč se je porodil v bolnišnici št. 4 delavki M. O. Čaginovi deček. Tehtal je 3.6 kg. To je bil njen šesti otrok. Do tretje ure je rodilo 11 mater, 6 deklic in 5 dečkov. Vse matere so povedale, da so hvaležne sovjetski vladi za vse, kar je ta storila za nje in za njih otroke, saj imajo vse matere na razpolago strokovno zdravniško pomoč ter vse ugodnosti. Malo pred jutrom se je rodil še en deček.
Na postaji
Močne so luči na postaji. Tu je skupina ljudi, ki čaka na zveze. Otroške jasli na postaji »delajo« s polno paro. To noč je čakalo pomoči in počitka 140 mater s 17 otroci.
Ob 5.40 je prišel iz Sofrina pryi motorni vlak, ljudje s prednfestja so prišli na delo v tovarni glavnega mesta.
To noč ni bilo posebnih dogodkov
Moskovske ulice so še vedno tihe. Iz daljave se začuje ritmičen peket. To je nočna straža jezdne milice. Major milice Petrov lista ob 5. uri zjutraj po knjižnici.
10.30: na dvorišču št. 29 sc je igral deček z granato, ki mu je potem razpočila. Pripeljali so ga v bolnico.
14.30: Zaradi petrolejskega kuhalnika je nastal v hiši št. 31 ogenj. Poklicali smo gasilce.
22.00: Na Pljuščih je bil zadržan meščan Padejev zaradi kraje.
*
Odpirajo se vrata Metra — moskovske podzemeljske železnice. Cestna železnica prevaža ljudi k delu. Sirene tovarn javljajo delovne zmene. Na tržišča prihajajo polni avtomobili. Kolhozniki so pripeljali meso, krompir, zelenjavo, mleko itd.
Poulične svetilke ugašajo. Sončni žarki se že odbijajo na čeladah, pravkar zamenjujejo straže pred Leninovim mavzolejem. Delovni dan glavnega mesta socialistične države se je pričel.
V Baškiriji je vzklilo novo življenje
Letos je poteklo 30 let od osnovanja Baškirske avtonomne socialistične republike. V carski Rusiji polkolonialna zaostala dežela se je v letih sovjetske oblasti izredno razvila. Centralni komite VKP(b) in sam tovariš Stalin so mnogo prispevali za proč vit republike.
Baškirija leži pod južnim Uralom. Pri-rodna bogastva, ki jih je v tej deželi mnogo, so izkoriščali kapitalisti, ki so zaradi svojih interesov ovirali razvoj teh krajev. Že v 18. stoletju so vedeli, da leže na baš-kirskem ozemlju bogata ležišča nafte, vendar jih niso izkoriščali. Na partijski konferenci 1934. leta je Stalin postavil nalogo, da se mora izkoriščati ležišča nafte v južnih predelih Uralskega hrbta. To veliko Stalinsko idejo so uresničili sovjetski narodi. Baškirija je postala republika nafte. Za uspehe, ki so jih dosegli v zadnjih letih pri pridobivanju nafte je dobil „Ncftzavod“ odlikovanje od Lenina. Mnogi delavci na naftinih poljih so bili še posebej nagrajeni.
V Baškiriji pred Oktobrsko revolucijo ni bilo nikakih tovarn. Le v glavnem mestu Ufi je bila majhna železolivarna z nekoliko majhnimi stroji. V Stalinski petletki pa so zrastle v Ufi nove velike
železolivarnc, tovarne kombajnov, katere vidiš po vsej Baškiriji v Povoliju in po Daljnjem Vzhodu. Nove stroje za vrtanje nafte tudi izdelujejo v Ufi. V zadnjih letih je bila elektrificirana cela Baškirija. Ce potujemo od Sterlitamaka proti vzhodu nas ob vsej progi spremljajo razsežni gozdovi. Na tisoče kilometrov lesa je pripravljeno v Baškirij v zadnjih 30 letih. Poleg izkoriščanja nafte velikih tovarn težke industrije, elektrifikacije se je razvila v tej deželi tekstilna industrija usnjarska in mnogo panog lahke industrije. Iz Baškirije izvažajo danes v ostale republike Sovjetske zveze poleg strojev in nafte tkanine, čevlje, posodo, papir, steklo, pisalne stroje in mnoge druge proizvode.
Ce primerjamo stari zemljevid Baškirije z novim, vidimo nove železniške proge, ceste, mesta. V Stalinski petletki je na novo zraslo mesto Išinbaj. Z rastjo tovarn je naraslo število delavstva, toda tudi baš-kirski kmetje so zaživeli novo življenje. V republiki je organiziranih 43 sovhozov in 4374 kolhozov. Država je izročila kolhozom v last preko 7,5 milionov hektarjev zemlje. Kmetijska gospodarstva se razvijajo s pomočjo strojne tehnike, saj imajo na tisoče traktorjev in kombajnov. V lanskem letu jc dobilo 13 delavcev kmetijskih go-
POZGANICA
Rojenice
Prvi dnevi prevrata so krajevne voditelje slovenske stranke spravili iiz ravnotežja, čeprav ni prišel zanje prevrat iznenada. Toda da bo prišel v taki obliki, niso pričakovali: obsedenost uboge gmajne, plenitve, obračunavanje na lastno pest — to jim je pognalo kri v glave.
Odlagali so dan, dva, tri dni — skoraj z isto preplašenostjo so strmeli nad viharjem, ki je oral po dolini, kakor njihovi dovčerajšnji sovražniki, voditelji nemške stranke in krajevni avstrijski stebri, po katerih hrbtih so padali udarci ljudske jeze...
»Kdo bi se mislil, kaj takega!«...
Nekaj dni je trajalo, preden so jim otrpli udje zopet začeli oživljati in nekega temnega, mokrotnega večera so se sestali zaupniki slovenske stranke v samotni hiši gostilničarja Oseta. Poslednji je prišel prevaljski župnik Rep.
Tiho in nemo je tonila hiša v noč, brez znamenja vsakega življenja, kot mrtvašnica. Vsa okna so bila zaprta z linami, v sobi v prvem nadstropju, kjer se je tajni sestanek vršil, so bila okna zadelana s težkimi odejami, da bi se najmanjši šum ne slišal skoznje.
Le kdor bi imel mačje oči, bi mogel iz teme razločiti nekaj temnih postav, ki so se plazile okrog hiše in varovale vse dohode do nje.
>Ali smo vsi?« je vprašal oštir Oset.
»Vsi nismo, toda dovolj nas je,« je menil Lešnik iz Guštanja z nestrpnim glasom.
Prva beseda jc pripadla župniku Repu in kaplanu Mvačniku, zato se je Oset takoj obrnil k župniku z vprašanjem:
»No, kaj je?«
»Kaj je?« se je razjezil župnik. »Saj sami vidite, kaj je!«
Župnik iu Oset se nista mogla, duhov-
ščina je imela Oseta za odkritega liberalca. Osetu pa so bili duhovniki okoreli nazadnjaki.
Zaupnik Lešnik, kateremu je bila znana ta rivaliteta, je takoj posredoval:
»Namreč, če je že kaj novega od Narodnega sveta v Ljubljani?«
Zdaj je posvetovanje šele prišlo v pravi tir.
»Še nič novega, odločilnega ni prišlo! Vsi vemo, da je v Ljubljani proglašena vlada Narodnega sveta, ki je proglasila tudi Slovensko Koroško kot svoje območje. Ali drugega nič! Niti čet niti kakih odredb — človek sploh ne ve kaj bi storil —«
Stari Župane je nervozno zaosal po stolu, potem pa po svoji stari navadi z enim samim stavkom povedal vse, kar je mislil:
»Antantinih čet ni!«
»Da, antantinih ni, a tudi Narodni svet ni nič poslal!«
Vsi so molčali in premišljevali.
Oštir Oset se je prvi zganil:
»Ali ni Narodni svet izdal direktive, da se povsod ustanove krajevni narodni sveti in z njimi tudi narodne straže? Meni se zdi...«
»Da, to navodilo je prišlo! Toda bilo bi bolj preprosto, če bi prišle antautine čete in zasedle deželo, dokler se ne uredi nova vlada. Bilo bi brez komedij...» je menil župnik Rep. »Mislim, da moramo odločno začeti!«
Kaplan Mvaonik, ki je te besede izrekel, je bojevito pogledal po omizju.
spodarstev visoko odlikovanje in naziv „herojev socialističnega dela.“
V času Velike domovinske vojne je Baškirija z vsemi svojimi silami pomagala Rdeči armadi. Mnogi kolhozniki so odšli na fronto. Na fronto so poslali tudi mnogo traktorjev in avtomobil ter konj. V takih prilikah so kolhoznice-žene, starci in nedorasla mladina nadomestili može-borce in pridelali toliko, da so lahko pošiljali velik delež Rdeči armadi. Jasno je, da so sc delavci prav tako kot Baškirski kplhoz-niki, odzvali klicu za obrambo domovine.
Ko je sovražnik rušil sovjetska mesta v Ukrajini in Belorusiji, so v Baškiriji v globokem zaledju rastle nove tovarne, ki so jih evakuirali iz zapada. Okoli teh tovarn pa so vznikla nova mesta.
Baškirci so pred Oktobrsko revolucijo bili skoro nepismeni. Na sto ljudi jih jc komaj 5 znalo pisati in brati. Zato je bila ena izmed prvih nalog sovjetske oblasti, da kulturno dvigne baškirski narod. Organizirali so takoj šole. A danes jih jc v republiki že 5200, 49 tchnikumov in 8 visokih šol. V vseh baškirskih šolah je učni jezik baškirski.
Pod sovjetsko oblastjo je zrastla nacionalna kultura. Mnoga dela so tudi prevedena na baškirski jezik. V popolni izdaji so dobili Baškirci dela Lenina, Stalina, Puškina, Gogolja, Tolstoja itd.
Republika ima 13 gledališč. V glavnem mestu Ufi je rusko dramsko gledališče, baškirsko akademsko gledališče ter baš-kirska opera in balet. V Ufi je tudi igralska in glasbena akademija, v kateri se izpolnjuje večje Število domačih igralcev in glasbenikov.
Baškirsko ljudstvo živi danes polnovredno življenje.
ilOMMiliOM V siOH^/CUtill
Razsvetljava stanovanja je važno poglavje pri naši opremi. Dobra luč lahko mnogo pripomore, da je stanovanje prijetno, važno pa je predvsem zaradi oči, da imamo pravilno razsvetljavo. Prostor, v katerem delamo, naj bo najbolj razsvetljen. Svetloba zelo različno učinkuje, če jo izžareva luč direktno ali indirektno; različne so tudi barvne svetlobe, kar pa jc odvisno' od senčnika. Tople svetlobne barve dosežemo z roza,' oranžnimi in rumenkastimi senčniki. Omenjene barve tudi mečejo na naš obraz prijetno barvo. Zeleni in plavi senčniki pa izžarevajo mrzlo svetlobo in so zato bolj primerni za pisarne.
Vsak prostor ima primerno svetlobo. Kopalnica in toaletno zrcalo naj bosta vedno močno razsvetljena, kajti nihče ni rad v temi, ko se brije, češe, umiva itd. Tudi jc dobro, da si denemo lučko k zglavju, če beremo v postelji. Seveda ne sme biti lučka premajhna, osvetljevati mora vso knjigo, tako da si ne kvarimo oči. Prostor, kjer zvečer delamo:	pišemo,
beremo, vezemo naj bo vedno močno razsvetljen. Najbolj primerna je za to stoječa svetilka.
»Tako je!« so pritrdili nekateri.
»Nekaj moramo začeti, dokler je še čas!« je trdil Lešnik.
Zaupnik Abraham iz Prevalj, ki je bil znan kot specialist za delavska vprašanja, je zdaj povzel besedo.
»Nekaj je nujno treba podvzeti, dokler je še čas. Ali vidite, kaj dela delavstvo? Nihče ne ve, kaj tiči za tern, kaj se iz tega lahko skuha.«
»Da, to, kar se je zgodilo zadnji dni...« Župnik Rep si je obrisal znojno čelo.
Dva kmeta iz Tolstega vrha, ki sta bila dozdaj tiha poslušalca, sta rekla oba hkrati:
»Prav so imeli delavci, da so malo zgrabili te oderuhe, te priganjače!«
Ostali so se naredili, kakor bi te opazke ne bili slišali, a kaplan Mvačnik je nadaljeval:
»Nekaj moramo začeti, dokler je še čas. Če bomo oklevali, bomo kmalu sami ostali! Koliko naših ljudi se je že pridružilo, kar samo od sebe pridružilo viharju, ki ori po dolini. Tako je povsod — ljudje gredo s tistim, ki si upa na dan, ki dela ... In čeprav je vse le votlo bobnenje, napihovanje!«
»Potem je še druga nevarnost — Biir-gergarde!« jc opomnil Lešnik.
»Te garde niso slabe, kolikor varujejo red! Kam bi pa prišli, če bi šlo tako dalje ...?« je prostodušno zinil zaupnik iz Stražiš, imetnik velike, bogate kmetije.
{Dalje)