Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 54 Demetra JARC Inge KALAN LIPAR Idejna zasnova mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo, GO 57.15 V prispevku predstavljamo diplomsko delo[1] o idejni zasnovi med- narodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo. Prika- zali smo zgodovinsko ozadje obravnavanega območja, urbanistični razvoj Gorice in Nove Gorice ter njuno sodelovanje in soustvarjanje skupnega središča skozi čas. Opisali smo lokacijo dveh obstoječih po- slopij ter njuno trenutno stanje in namembnost. Sledi razmišljanje o prenovi, torej o postopku in ciljih oblikovanja nove podobe in novega programa stavbe. Posebej smo obravnavali temo sovpadanja stare, že obstoječe arhitekture in novega dograjenega dela, podoba katerega je bila v nasprotju s slogom starejših objektov ustvarjena načrtno. Interier smo povezali z novo namembnostjo prostorov, kulturnim centrom. Cilj naloge je bil preurediti staro arhitekturo, ji spremeniti namembnost in ustvariti objekt, ki bo okolju, torej obema Goricama, ponujal nove prostore za ohranjevanje in nadgradnjo njune skupne kulturne dediščine. Ključne besede: prenova, povezovalni arhitekturni element, meja, kulturni center, mednarodno sodelovanje 1 Uvod Leta 2025 bosta Evropsko prestolnico kulture gostili Slovenija in Nemčija. Slovensko prestolnico kulture bosta zastopali me- sti Nova Gorica in Gorica. Prejeli bosta zelo prestižen enoletni naziv Evropska prestolnica kulture (EPK), zaradi česar bosta izvajali izvirni kulturni in umetniški program s poudarkom na evropskem kulturnem bogastvu. Projekt prihodnjega dogodka nosi ime GO! 2025, cilj tega pa je preseči ovire in združiti me- sti, ki ju je vojna razdelila, ter tako postati čezmejno evropsko mesto kulture. V perspektivi tega dogodka smo želeli ustvariti idejni projekt mednarodnega centra, ki bi se nahajal na meji med država- ma, kjer bi ne le obe mesti, ampak tudi obe državi, Slovenija in Italija, prikazali prepleteni kulturi. Pojem kulture, ki jo bo mednarodni kulturni center zaobjemal, bo zelo obširen, zdru- žil bo kulinariko, zgodovino, umetnost ipd. Projekt je primer združenih kulturnih navad Slovenije in Italije v družbenem in zasebnem smislu. Objekt vsebuje manjše in večje konferenčne prostore, restavracijo, manjši muzejski del in manjše število sob za namestitve morebitnih mednarodnih, vplivnejših gostov na ogledu mesta ali poslovni poti. V diplomski nalogi, iz katere izhaja članek, je zasnovan idejni koncept prenove trenutno dotrajane mestne hiše s senikom, ki stoji v neposredni bližini meje na italijanski strani. Stavbi na jugozahodni strani gledata na goriški srednjeveški grad. Ena od njiju se zaključuje na stranski, manj prometni cesti, druga pa stoji tik za njo. Med stavbama je dvorišče. Na severovzhodni strani ju od meje ločuje zelena površina, ki je trenutno name- njena kmetijstvu. Idejni koncept, ki ga bomo predstavili v tem članku, bo zajel prenovo obeh objektov s spremembo njune namembnosti. Zasnovali bomo tudi modernejšo arhitekturno povezavo med stavbama, namen katere bo povezati arhitekturi obeh mest, Gorice in Nove Gorice. Zelena površina, ki leži za objektoma, bo spremenjena v pešpot in kolesarsko stezo, ki se bo povezala z že obstajajočo kolesarsko stezo na novogoriški strani. Ta povezava bo omogočala dostopanje do kulturnega centra iz obeh držav. Projektu bodo poleg opisnega dela dodani načrti in 3D-vizualizacije (internet 1). Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 55 2 Zgodovina obravnavanega območja 2.1 Gorica Villa quae sclavorum lingua vocatur Goriza (v slovenskem prevodu »Vas, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica«), je bilo 28. aprila 1001 zapisano v darovnici cesarja Otona III. oglejskemu patriarhu. To je prva omemba Gorice v pisanih zgodovinskih virih. Ime je dobila po gorici, torej majhni gori oziroma 150 metrov visokem griču, na katerem še danes stoji mestni grad (Marušič idr., 2002). Italijanska različica imena Gorizia izhaja iz notarske tradicije, ki je toponime prilagajala italijanščini s končnico -itia, po zgledu imena Venetia (Benet- ke) (internet 2). Gorica se je hitro razvijala, zato ji je že v 13. stoletju cesar Oton IV. podelil tržne pravice. Del naselja je sicer ohranil status vasi vse do leta 1455, ko je grof Henrik IV. združil vas in trg in Gorici podelil mestne pravice. Nastane mesto, v katerem še da- nes sobiva slovensko, italijansko, furlansko in nemško govoreče prebivalstvo (Marušič idr., 2002). Po izumrtju goriških grofov (Eppenstein, Mosburg, Lurngau) konec 15. stoletja so upravo mesta prevzeli Habsburžani. Vse do konca prve svetovne vojne leta 1918 (razen krajšega obdobja med letoma 1809 in 1813, ko postane mesto del Napoleonovih Ilirskih provinc) je bila Gorica, ki so jo v tem obdobju poznali tudi kot avstrijsko Nico, del avstro-ogrskega cesarstva (internet 2). Po koncu prve svetovne vojne je prišla Gorica dokončno pod italijansko oblast in tako je postala Goriška pokrajina vzho- dna mejna dežela, stik s tedanjo kraljevino SHS (Marušič idr., 2002). Dokončno podobo enotnega prostora je zarisal zgo- dovinski čas po drugi svetovni vojni, ki je Goriško na podlagi pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 razdelil med dve državi: manjši del z mestom Gorica pripade Italiji, večji del pa Jugosla- viji. Gorica ostane brez naravnega zaledja: Soške in Vipavske doline, dela goriškega Krasa, Brd, Trnovskega gozda in Banjšic. Del Goriške pod jugoslovansko oblastjo pa ostane brez uprav- nega, gospodarskega in kulturnega središča (Bufon, 1995). 2.2 Nova Gorica Leta 1947 se je na slovenski strani meje začelo graditi novo srce Goriške, mesto Nova Gorica, najmlajše slovensko mesto. Urbanistični načrt je za gradnjo izbral Solkansko polje, na ka- terem je bilo prej goriško pokopališče (Bufon, 1995). Izbira naj bi bila premišljena, ker naj bi nadaljevala že obstoječo tradicijo premikanja prebivalcev Gorice v to smer. Po odločitvi, da bo novo naselje zraslo na ravnini med železniško progo, Panovcem in Solkanom z mestnim jedrom na Blančah in Ledinah, so bili predlagani trije načrti, ki so jih izdelali arhitekti Gvardjančič, Zupančič in Ravnikar. Sprejet je bil načrt inž. Edvarda Rav- nikarja in po sprejetju tega so pripravljalna dela hitro stekla (Lozič, 2022). Začetek gradnje ni bil prav obetaven, spremljalo ga je veliko težav z dobavo materiala in delovno silo. Ljudska mladina Ju- goslavije je leta 1948 odločila, da na gradbišče pošlje mladin- ske delovne brigade: okoli 8.000 brigadirjev, številni so bili iz drugih jugoslovanskih republik, je skupaj z gradbenimi, mizarskimi in drugimi podjetji do leta 1950 ob glavni mestni prometnici na obeh straneh zgradilo pet stanovanjskih blokov, v katerih je prebivalo okoli 700 ljudi. Danes šteje Nova Gorica okrog 13.000 prebivalcev (internet 3). Ime novega naselja, Nova Gorica, se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949, ko je prezidij Ljudske skupščine LRS določil, da je naselje Nova Gorica sestavni del okraja Solkan. Mesto in sedež občine je Nova Gorica postala šele 18. aprila 1952, ko je Ljudska skupščina LRS sprejela zakon o razdelitvi republike na mesta, okraje in občine (Lozič, 2022). 3 Meja med Italijo in Slovenijo 3.1 Oblikovanje meje v času Narodnostna meja med Slovani in Langobardi se je skoraj do- končno oblikovala že v 7. stoletju: prvi so se na tem območju pojavili okrog leta 570 in se naselili v višinskem pasu današnjih Brd, medtem ko so drugi zasedli ravnino. Tudi v obdobju vla- davine Karla Velikega je Goriška obmejno področje, s tem da so jo Slovani poselili še globje proti Furlanski nižini (Rupel, 1995). Iz omembe Gorice leta 1001 je razviden mejni status Goriške med nastajajočo goriško grofijo in oglejskim patri- arhatom. Meja med Beneško republiko in Avstro-Ogrsko je bila od Goriške odmaknjena proti zahodu, Rapalska pogodba iz leta 1920 pa je mejno črto premaknila proti vzhodu. Za- dnja sprememba, ki je doletela to območje po drugi svetov- ni vojni, je bila Pariška mirovna pogodba, ki je začela veljati leta 1947. Goriško je razdelila med dve državi: manjši del z mestom Gorica pripade Italiji, večji del pa Jugoslaviji oziroma njeni naslednici Republiki Sloveniji (Marušič, 1998). Odno- si med Italijo in Jugoslavijo so po podpisu sporazuma ostali napeti in neprijateljski. Do izboljšanja je prišlo šele leta 1975 z Osimskim sporazumom (Bufon, 1995). Znotraj Gorice so leta 1947 postavili celo betonski zid, tako imenovani Goriški zid – betonsko konstrukcijo s širino 50 centimetrov, na vrhu katere je bila poldrugi meter visoka ograja. Zid ločuje Gorico od predmestja in železniške postaje, mimo katere je peljala t. i. čezalpska trasa, ki sta bila ob koncu druge svetovne vojne priključena Jugoslaviji. Šele leta 2004, po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, so del zidu, ki je goriško severno postajo delil na dvoje, porušili (internet 4). Idejna zasnova mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo, GO 57.15 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 56 D. JARC, I. KALAN LIPAR Na uspešno obmejno sodelovanje držav kaže čezmejna vodna oskrba z reko Sočo, električna oskrba iz bližnjih soških elek- trarn, možnost izbire prebivalcev za državljanstvo ene ali druge države, dvolastniške izkaznice za lastnike zemljišč v stometr- skem obmejnem varovalnem pasu, maloobmejni prehodi, ki so prebivalcem obmejnega pasa omogočali prehode s posebno dovolilnico, prepustnico (Bufon, 1995). Ti dejavniki so ohra- njali normalen sosedski vsakdan in že krojili novo čezmejno življenje. 3.2 Tihotapstvo čez mejo Nenazadnje je treba omeniti še posebno obliko »izmenjave«, to je tihotapstvo, šverc (iz nemške besede schwarz = črno, neza- konito) ali kontraband (iz italijanščine contrabbando, contro la legge = proti zakonu), skrivno prenašanje različnih dobrin čez mejo. Nekoč je bilo namreč prepovedano prenašati dolo- čene izdelke čez mejo in so jih v primeru odkritja preprosto zasegli. V Muzejski zbirki Pristava – Goriški muzej, v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda Pristava, so postavili stal- no razstavo, posvečeno tej povojni dejavnosti (Goriški muzej, 2022). Uvedba dvolastniških dovoljenj in pozneje prepustnic pripo- more k večjemu in lažjemu pretoku skozi takrat dokaj zaprto mejo. Tako se začne tihotapljenje blaga iz Italije v Slovenijo oziroma Jugoslavijo in v obratno smer. V Italijo so prinašali meso, žganje, cigarete, maslo, saj je bilo tega v Jugoslaviji na pretek. Iz Italije pa so prinašali to, česar je v Jugoslaviji pri- manjkovalo ali je bilo slabše kakovosti: kava, sladkor, riž, južno sadje, rože in konfeti, oblačila in podobno. Pri tem početju so bili izjemno iznajdljivi in prilagodljivi, iskati so morali različne možnosti skrivanja blaga in predvidevati, kam cariniki na eni in drugi strani meje ne bodo pogledali, in ugotovili skrivališča. Sčasoma postane tako trgovanje celo donosen posel (Goriški muzej, 2022). 3.3 Meja v času epidemije covida-19 1. januarja 2007 je Slovenija stopila v evroobmočje, s čimer dokončno pade gospodarska meja ter izginejo mejni prehodi s stavbami, rampami, mrežami in kontrolami. Generacije, ki so zrasle s temi preprekami, so se morale skoraj čez noč privaditi na svobodna prehajanja po ozemlju (internet 5). Po vseh letih svobodnega čezmejnega prehajanja je leta 2020 epidemija covi- da-19 spet zarezala v to pokrajino. Plastični in cementni bloki, veliki kamni in skale so zajezili vse prehode in pri starejših generacijah vzbudili neprijetne spomine, pri mlajših začudenje, pri obojih pa občutek omejevanja in zavedanje nesmiselnosti namišljenih črt skozi prostor, ki kratijo svobodo posameznika (Devetak, 2020). Vse to pravzaprav dokazuje, kolikšen je po- men obmejnega prostora, ki s svojo posebnostjo in enkratno- stjo tvori nevtralno cono in edinstveno vez med sosednjima narodoma (Bufon, 1995). 4 Urbanistični razvoj in arhitektura mesta Gorizia (Gorica) Pisna dokumentacija mesta Gorizia, slovensko Gorica, sega v srednji vek, iz katerega imamo tudi prve zapise njene urba- nistične zasnove. To obdobje je močno zaznamovalo podobo celotnega mesta, predvsem njenega jedra. Urbanistična zasnova je bila v tem obdobju primerljiva drugim srednjeveškim me- stom. Razvila se je okoli gradu, ki še danes stoji na griču sredi starega mestnega jedra ter ostaja ena največjih znamenitosti in simbolov Gorice. Morfološka konstrukcija mesta se je razvijala počasi ( Jarc, 1997). Do prve polovice 16. stoletja je razvoj potekal le v delu tik pod gradom, ki ga je obdajalo obzidje, ter v delu, ki se je širil na drugo stran obzidja na vznožje griča in do jarka, ki so ga izkopali v 14. stoletju. Nato začne razvoj mesta slediti tržnim potem, ki so takrat potekale proti Soški dolini (Rupel, 1995). V 18. stoletju so zasuli jarek in ožje mestno središče s pomočjo mostov povezali z okolico. V tem stoletju doživi Gorica gospo- darski razcvet zaradi velikega števila obrtniških dejavnosti, ki so potekale v okolici mesta. To je omogočilo obnovo starogra- dnje, gradnjo novih palač, razširitev cest ter ureditev okolice in same podobe mesta. Obdobje je v arhitekturnem pogledu zaznamoval arhitekt Nicolò Pacassi, ki mu pripisujejo vodomet na Travniku in palačo Attems. Iz 19. stoletja pa izhajajo prvi poskusi prostorskega načrtovanja mesta (Rupel, 1995). Morfološka podoba mesta se je najbolj spremenila po prvi sve- tovni vojni, saj je bilo v času vojne mesto zelo poškodovano. To je spodbudilo k popravilu in sanaciji celotnega mesta in bližnjih naselij. Nastal je urad za načrtovanje vojno poškodova- nih naselji (ita. Ufficio Provinciale Ricostruzioni e Architettura, UPRA), na čelu katerega je bil arhitekt Maks Fabiani, eden izmed vodilnih arhitektov pri oblikovanju podobe Gorice. Njemu pripisujemo regulacijske plane in prenovitvene načrte med letoma 1915 in 1922 za območje, na katerem je pote- kala soška fronta. Vpeljal je stavbeni red, ki se zgledoval po dunajskem in ga je določala mestna uprava. Pri gradnji novih predelov so uvedli nove uredbe – oblikovanje načrta za cestno regulacijo pred načrtom parcelacije območja, ceste z ravnim in primerno velikim cestiščem in obojestranskim pločnikom, stanovanjske hiše so morale imeti ograje, ki niso presegale 2,5 metra ipd. Fabianiju gre tudi zasluga za prvi začetniški urba- nistični zakon Julijske krajine po odobritvi zakona o prenovi vojno poškodovanih naselij ( Jarc, 1997). Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 57 Po Fabianiju je leta 1969 pripravil nov regulacijski načrt za Gorico arhitekt Luigi Piccinati. Osredotočil se je predvsem na prenovo mestnega jedra in urejanje območja, ki je bilo zgrajeno v 19. stoletju, torej hrbtenico Gorice. Piccinatijevemu načrtu je sledil regulacijski načrt inženirja R. Coste iz leta 1981, cilj katerega je bila sprememba teoretične naselitvene zmogljivosti Slika 1: Gorica po prvi svetovni vojni (fotografija: Daniel Jarc) Slika 2: Piccinatijev načrt Gorice (fotografija: Daniel Jarc) Slika 3: Ravnikarjev načrt Nove Gorice (fotografija: Daniel Jarc) Gorice ( Jarc 1997). Predlagal je ureditev severozahodnega dela mesta, kar bi omogočalo skladen razvoj Gorice in Nove Gorice (Rupel, 1995). Gorico še danes najbolj zaznamujejo srednjeveška arhitektu- ra  – goriški grad, goriška stolnica (duomo) in cerkev svetega Roka (San Rocco) –, Pacassijeva arhitektura iz 18. stoletja, na primer palača Attems, in modernistična Fabianijeva arhitektu- ra, npr. Trgovski dom. 5 Urbanistični razvoj in arhitektura Nove Gorice Nova Gorica je nastala v povojnem obdobju zaradi nove meje med Italijo in Slovenijo, ki je ločila takratno Gorico in zaledje na dvoje ter pustila slovenski del Goriške brez glavnega središča (Angellino idr., 1993). Prvi načrt Nove Gorice je delo arhitekta B. Gvardiančiča, ven- dar je takrat iskanje primerne lokacije za pozidavo še potekalo. Idejna zasnova mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo, GO 57.15 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 58 Po izbiri lokacije so med tremi predlaganimi osnutki načrtov izbrali delo arhitekta Edvarda Ravnikarja. Po dokončanem načrtu se je leta 1948 začela gradnja Nove Gorice. Podoba mesta izhaja iz izobrazbe arhitekta Edvarda Ravnikarja in se zato zgleduje po urbanističnih teorijah Le Corbusiera. Osno- va teorije je razdelitev mesta na štiri območja za štiri glavne potrebe človeka, in sicer bivati, delati, zabavati se in premikati se ( Jarc, 1997). Razvoj mesta pa se je po zadostitvi osnovnih potreb, torej s pozidavo prvih stanovanjskih objektov, začel zelo odmikati od začetnega Ravnikarjevega načrta. Ravnikarje- vi bloki s svojimi strešinami in detajli ter generalno prostorsko projektiranje mesta ostajata danes glavni simboli podobe Nove Gorice (Krečič idr., 1996). 6 Soustvarjanje centra med Gorico in Novo Gorico V devetdesetih letih 20. stoletja je postalo ozaveščanje o pro- blematiki skladnosti obeh Goric zelo aktualno. Prvi izziv za prostorsko urejanje mesta je mednarodni natečaj arhitekture Europan 2 leta 1991. Arhitekta Angellilo, ki sta zmagala na na- tečaju, sta predstavila projekt z nekaj urbanističnimi predlogi skupne Gorice. Njun cilj je bil predvsem ovrednotiti goriško naravno bogastvo in neuporabljen obmejni pas. Obenem je projekt zaobjemal načrt nove obmejne obvoznice, ureditev treh parkov in združitev dveh železnic z vmesnim parkom ( Jarc 1997). Poleg bratov Angellilo se je s prostorskim načrtovanjem Goric ukvarjal tudi novogoriški studio AXA, ki sledi nekate- rim že obstoječim goriškim urbanističnim načrtom in raziskuje predvsem skupne osnove za razvoj obeh mest (Poženel idr., 1991; Jarc 1997). V devetdesetih letih je postala meja, ki je pomenila konec vsega, prvič možnost za vzpostavitev nove razsežnosti na regionalni in lokalni ravni. Prvi večji dosežek Goric kot celote je danes zelo aktualen. Mesti sta bili namreč decembra 2020 izbrani za Evropsko prestolnico kulture 2025. Gorici kot skupku dveh doslej ločenih mest bo prvič povrnjena nekdanja vloga gospo- darskega in kulturnega središča (Poženel idr., 1991). 7 GO! BORDERLESS Evropska prestolnica kulture 2025 7.1 GO! BORDERLESS Od leta 1985 se je Evropska prestolnica kulture razvila v ene- ga najambicioznejših kulturnih projektov v Evropi: ponuditi Evropejcem priložnost, da bi se bolje seznanili s kulturo dru- gega, izkusili skupno zgodovino in vrednote, užili občutek pripadnosti isti evropski skupnosti, razvili evropske kulturne povezave in partnerstva, in poudariti vlogo kulture pri razvoju mest (internet 1). Leta 2025 bosta Evropsko prestolnico kulture gostili Slovenija in Nemčija, slovensko prestolnico kulture bosta zastopali Nova Gorica in Gorica s čezmejno kandidaturo in sodelovanjem ter ciljem postati čezmejna evropska prestolnice kulture. Glede na zgodovinsko povezanost tega območja bi bil kateri koli pro- jekt za samo eno stran nesmiseln, ker gre, kot je zapisano v projektu, za novo življenje že prej skupnega območja, ki ga še vedno ločuje upravna in zakonska meja. Ustvarjati Evropsko prestolnico kulture samo v Novi Gorici bi bilo tako, kot če bi poskušali očistiti reko samo do točke, kjer prečka državno mejo. Kajti kultura se tako kot voda ne meni za točke in črte na zemljevidu (internet 1). Trg Evrope – Transalpina, skupni trg dveh Goric, bo izho- diščna točka projekta GO! BORDERLESS, s katerim je bila Nova Gorica skupaj z Gorico izbrana za Evropsko prestolnico kulture 2025. Dvojica, ki že vrsto let ponazarja sožitje kultur na meji, želi še dodatno nadgraditi sobivanje z revitalizacijo urbanega prostora, s spoznavanjem skupne dediščine čezmej- nega prostora, ustvarjanjem kulturne produkcije, ki ne pozna meja in je povezana z osnovnimi vrednotami evropske kulture. V letu 2025 se bo zvrstilo več kot 600 kulturnih dogodkov in izvedenih bo več kot 60 projektov, ki bodo potekali v obeh mestih, toda tudi na njunem širšem območju na obeh stra- neh meje: Vipavska dolina, dolina reke Soče, Goriška brda, Trnovska in Banjška planota, del Krasa in Goriška pokrajina (Vipavska dolina). Slika 4: Urbanistični načrt novogoriškega studia AXA (fotografija: Daniel Jarc) D. JARC, I. KALAN LIPAR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 59 7.2 Konurbacija – Conurbazione – Somestje Na spletnih straneh javnega zavoda GO! 2025 piše: »Če bi kritična prebivalca Nove Gorice in Gorice poprosili, da na krat- ko opišeta kulturni profil svojih mest, bi se za Novo Gorico odgovor najverjetneje glasil: ,Moje mesto nima duše‘, za Gorico pa, ,moje mesto nima življenja‘. Urbani jedri kulturno bogate in zanimive pokrajine težko v polnosti uresničujeta svoje potenci- ale in ostajata ujeti: Gorica v nostalgični zazrtosti v »mesto, ki je nekoč bilo«, Nova Gorica pa v nejasni viziji »mesta, ki to še mora postati«. In prav s konurbacijo, oblikovanjem somestja, to je medsebojno povezanih mest, v katerih se dejavnosti in funkcije ne le seštevajo, ampak dopolnjujejo, lahko pridobimo količinsko in kakovostno nadgrajeno središče, ki ga posamezno mesto ne bi moglo doseči. To je vizija projekta, srž katerega je živeti v enem mestu, ki se razteza v dve državi in iz teh črpa, kar je najboljše in kot celota pomeni dodano vrednost. To je gradnja mednarodnega prostora, ki ne dopušča marginalizacije območij, ki ležita na obrobjih. To je tudi dokaz, da se lahko, kjerkoli v Evropi, enotna in umetno razdeljena območja po- novno poenotijo, da so lahko tudi obrobja kulturna središča Evrope (internet 1). 8 Lokacija Obravnavana objekta ležita na stranski ulici umirjene Sveto- gorske četrti Gorice. Lokacija je zaradi neposredne bližine istoimenskega mejnega prehoda znana tudi kot Casa Rossa, oziroma kot ji pravijo pripadniki slovenske manjšine iz Gorice, Rusa hiša. Lokacija je bila pri zasnovi projekta ključnega pomena, saj za- objema zastavljen cilj in predstavljeno zgodbo. Ulica, na kateri stoji hiša, že iz obdobja po prvi svetovni vojni poteka po vznož- ju griča, ki ga krasi goriški grad, tik ob glavni, prometnejši, obvoznici in slovenski meji. Parcela objektov sega na eni strani do goriške ceste Pompeo Giustiniani, ob kateri stoji prva hiša Slika 5: Novo stanje lokacije (ilustracija: Demetra Jarc) Slika 6: Dnevna soba – obstoječe stanje (fotografija: Demetra Jarc) Slika 7: Kuhinja – obstoječe stanje (fotografija: Demetra Jarc) Slika 8: Spalnica – obstoječe stanje (fotografija: Demetra Jarc) Idejna zasnova mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo, GO 57.15 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 60 in katere fasada gleda v smer goriškega gradu, na drugi strani pa sega do slovenske meje in novogoriške kolesarske poti. Zato bi lahko rekli, da je parcela obravnavanega objekta povezovalna nit obeh Goric. 9 Obravnavan objekt Projekta obravnava objekta, ki stojita na zgoraj omenjeni lo- kaciji. Objekta sta si med seboj precej različna, zaradi svoje različne namembnosti skozi čas in trenutnega stanja. Prva stavba, ki stoji tik ob ulici Pompeo Giustiniani in gleda proti goriškemu gradu, je v nekoliko boljšem stanju, saj so v njej živeli vse do leta 2020. Zgrajena je bila pred prvo svetovno vojno kot stanovanjska hiša. V njej je živela družina Močilnik vse do tridesetih let 20. stoletja, ko so lastniki zaradi krizne- ga obdobja druge svetovne vojne začeli poslopje oddajati in se preselili v poslopje, ki stoji za prvim in so ga predhodno uporabljali za kmetovanje. V petdesetih letih 20. stoletja so se ponovno preselili v glavno stanovanjsko hišo ter drugo upo- rabljali kot garažo in vinsko klet. Tako je ostalo vse do danes. Fasada stanovanjske hiše je tipična meščanska, značilna za Go- rico pred prvo svetovno vojno. Na njej je le en prepoznaven detajl, in sicer izbočeni liniji, ki se ponavljata tudi na sosednjih objektih. Trenutni objekt sestavljajo pritličje, v katerem imamo vhod, jedilnico, dnevno sobo, kuhinjo, sanitarije in verando, prvo nadstropje s tremi spalnicami, od katerih sta dve manjši in ena nekoliko večja, in kopalnico z balkonom ter podstrešje. Tloris objekta je bil med leti nekoliko spremenjen, dodan je bil namreč prizidek na severozahodni strani poslopja, v katerem so uredili kopalnico v prvem nadstropju in verando v pritličju. To stavbo ločuje od sosednje 8 metrov dolgo dvorišče. Stavba, ki so jo v zadnjih letih uporabljali kot garažo in klet, je v precej slabšem stanju kot prva, saj je zaradi sekundarne namembno- sti od povojnega obdobja, ko so jo preuredili v stanovanjsko enoto, skoraj niso obnavljali. V povojnem obdobju so le od- stranili nepotrebno opremo in povečali vhod v garažni prostor. Poslopje trenutno sestavljata pritličje z garažo, vinsko kletjo in ločenim nižjim prizidkom in neuporabljeno prvo nadstropje z relativno nizkim stropom. V omenjenem prizidku je prehod na zelenjavni vrt, ki leži za hišama in je tudi zadnji del ograjene parcele. V tem delu so druga dvoriščna vrata, ki vodijo na daljšo njivo s sadovnjakom, ki leži tik ob meji s Slovenijo. Slika 9: Klet – obstoječe stanje (fotografija: Demetra Jarc) Slika 10: Prehod – obstoječe stanje (fotografija: Demetra Jarc) Slika 11: Garaža – obstoječe stanje (fotografija: Demetra Jarc) D. JARC, I. KALAN LIPAR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 61 10 Prenova objekta Cilj prenove temelji na kombiniranju starega in novega, saj bi radi obdržali videz že obstoječih zgradb in mednju umesti- li nov povezovalni del s popolnoma kontrastno arhitekturo. Zaradi slabega stanja bi sekundarno zgradbo porušili in jo po- novno zgradili v popolnoma enakih dimenzijah, prilagodili pa bi notranjo postavitev sten in odprtin glede na namembnost posameznih prostorov. Edina večja razlika pri prenovi bi bila višina objekta, saj bi ga zaradi razgledne točke in lepega pogle- da na slovenske griče povišali za eno nadstropje. Pri primarni konstrukciji bi gabarit stavbe ostal nespremenjen. Nosilnih sten s širino 60 cm v tlorisu prenove ne bi premikali. Edina večja sprememba projekta bi bilo zvišanje dela strukture, kar vključuje rušitev strehe in poenotenje višine z vmesnim doda- nim delom. K prenovi bi največ prispevala vmesna povezovalna konstrukcija v obliki črke L med že obstoječima objektoma. Ta del se po obliki in strukturi popolnoma razlikuje od drugih dveh, kar je tudi glavni cilj prenove. Dodana jeklena konstruk- cija ne povečuje le novonastalega objekta, ampak ustvarja tudi poseben svetlobni efekt v prostoru zaradi velikega števila oken in transparentnosti. Dodan objekt omogoča tudi integriranje rastlin v skupne prostore. 10.1 Kombiniranje starega in novega Kombiniranje starega in novega, torej starejše in modernej- še arhitekture ter že obstoječih in dodanih struktur, je bilo pri prenovi ključnega pomena. Kontrast, ki se je ustvaril med deloma nastale konstrukcije, je pripomogel temu, da sta oba dela in oba pristopa arhitekture pridobila svoj čar prav v svoji raznolikosti in v lepoti njune kombinacije. Za ta kontrast smo se odločili, ker verjamemo, da je čar in simbol obeh Goric prav dodajanje starejši, že obstoječi osnovi nov, modernejši obraz. Obe arhitekturi se prelijeta v nov objekt, ki postane skupno kulturno središče obeh Goric. 11 Zgodba in cilji prenovljene arhitekture Cilj prenove obstoječih objektov, ki sta v Gorici (Gorizia), tik ob slovenski meji, je ustvariti prostor, zbirno točko in kultur- ni center obeh Goric, ob upoštevanju dogajanja in potreb po novih prostorih za Evropsko prestolnico kulture leta 2025 in njen program GO! 2025. Slika 12: Volumetrični prikaz začetnega stanja in rušitev (ilustracija: Demetra Jarc) Slika 13: Volumetrični prikaz prenove obstoječih objektov (ilustracija: Demetra Jarc) Slika 14: Volumetrični prikaz dodanega arhitekturnega elementa (ilustracija: Demetra Jarc) Idejna zasnova mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo, GO 57.15 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 62 Za prenovo smo se odločili zaradi potrebe po oživljanju starih, degradiranih mestnih območji, ki zaradi neuporabe izgublja- jo svoj čar in spreminjajo zunanji videz mesta. Ohranjanje, prenavljanje in dograjevanje degradiranih objektov v starih me- stnih četrtih je potrebno ne le iz gospodarskega vidika, ker bo leto 2025 pripeljalo v mesto večje število turistov, ampak tudi zato, da trenutno zakotnemu mestu povrnemo njegov nekdanji sloves. Prav iz teh razlogov smo se pri projektiranju odločili, da bo objekt obravnave stara domačija, ki ji bomo dogradili nov del v popolnoma drugačnem arhitekturnem slogu in ji dodelili novo namembnost. Tako je nastalo kulturno središče dveh Goric GO57.15, ime katerega izhaja iz oznake meje, ki ločuje Gorico in Novo Gorico (Aebischer, 2018). Želja po povezovanju obeh Goric nas je vodila k temu, da smo pri objektu ustvarili dva glavna vhoda: enega na italijanski strani, torej na ulici Pompeo Giustiniani, drugega pa na strani stavbe, ki gleda v smer Slovenije. Vhod iz novogoriške strani se nadaljuje s kolesarsko potjo, ki vodi vse do slovenske meje. Tu smo na obravnavani parceli oblikovali urejeno dvorišče z odprto kolesarnico in vrsto dreves, pod katera smo postavili klopi za sedenje. Cilj prenove je ustvariti prostore za učenje, sodelovanje, in- terakcijo in sprostitev. Želeli smo torej ustvariti multifunkci- onalen prostor za obe, od nekdaj povezani mesti, da bi jima povrnili izgubljeno, skupno točko. Kulturno središče bi spod- bujalo obiskovalce vseh starosti k raziskovanju in sodelovanju na mednarodni ravni. Obenem bi novi prostori obeh Goric prispevali k ohranjanju njune skupne kulturne dediščine ter bili izhodišče za raziskovanje lepot in posebnosti dveh mest, ki se ločujeta po nacionalnosti in jeziku, vendar si že več kot tisoč let delita kulturo, šege in navade. Hkrati bi bili prostori v solastništvu dveh držav vzor ter bi vodili v številna podobna čezmejna sodelovanja in povezovanja. 12 Nova podoba objekta 12.1 Interier Kulturni center GO57.15 je zasnovan v treh nadstropjih, in sicer pritličju, prvem in drugem nadstropju. V pritličju imamo dva glavna vhoda na dveh nasprotnih stra- neh stavbe, ki se združujeta v recepcijskem delu. Tik ob re- cepciji pod stopniščem, ki vodi v zgornje nadstropje, imamo čakalnico za goste. Eden izmed glavnih zanimivih posegov v interier je odprtina v zgradbi, locirana tik za recepcijo, ki se razprostira čez vsa tri nadstropja. V njej imamo rastlinje in dvigalo, ki omogoča dostop invalidom v zgornji nadstropji. V levem delu zgradbe imamo v pritličju tudi bistro z dodatnim prostorom za catering in kavarno. Bistro se nadaljuje tudi v sredinski del zgradbe, iz katerega se prehaja tudi v zadnji del pritličja v desnem delu objekta. Tu imamo večji prostor, name- njen sestankom, in manjšo pisarno, ki lahko po potrebi postane tudi soba za debate in sestanke manjših delovnih skupin. Ta del smo za boljše prehajanje svetlobe v prostore zasnovali s steklenimi pregradami. Sejne sobe ločuje od sanitarij za moške, ženske in invalide ožji hodnik. Prehod v zgornje nadstropje je mogoč prek stopnišča ob recep- ciji ali z dvigalom na sredini objekta, kjer so štiri sobe z lastno kopalnico, namenjene ožjemu izboru pomembnejših gostov. Povezuje jih večji osrednji prostor za druženje in sproščanje. Prehod v glavni del objekta, ki je v drugem nadstropju, je mo- goč le z uporabo dvigala. V tej etaži je velik odprt prostor s pogledom na slovenske griče, ki ima različno namembnost, saj se lahko uporablja kot predavalnica ali kot razstavni prostor. Poleg je tudi manjši prostor za bar in skladišče. Pri prenovi interierja smo se odločili, da obstoječega pohištva ne bomo obdržali, saj je zelo raznovrstno in izhaja iz različnih Slika 15: Pogled objekta (ilustracija: Demetra Jarc) D. JARC, I. KALAN LIPAR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 63 Slika 16: Tloris opreme z opisi prostorov – pritličje (ilustracija: Demetra Jarc) Slika 17: Tloris opreme z opisi prostorov – prvo nadstropje (ilustracija: Demetra Jarc) Slika 18: Tloris opreme z opisi prostorov – drugo nadstropje (ilustracija: Demetra Jarc) Idejna zasnova mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo, GO 57.15 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 64 zgodovinskih obdobij, hkrati pa ni poenoteno z zunanjim vi- dezom objekta, ki je bil zgrajen v drugem obdobju in drugač- nih okoliščinah. Pri oblikovanju interierja smo se odločili za modernejši pristop v povezavi z dograjenim arhitekturnim de- lom. Želeli smo, da bi notranji prostori stavbe izražali svežino, novost in alternativo, predvsem pa da bi bil interier poenoten s programom kulturnega središča. Prostori, ki so namenjeni učenju, debatam in sodelovanju, zahtevajo namreč primerno opremo, barvne tone in razsvetljavo, kar smo seveda upoštevali pri notranjem oblikovanju. 12.2 Fasada Glavni cilj prenovljene fasade je ohraniti čim več značilnosti že obstoječe konstrukcije, zato smo pri prenavljanju ohranili ho- rizontalni štukaturi nad etažama in prav tak detajl dodali nad novo etažo. Zaradi zviševanja objekta smo liniji ponovili tudi na višji točki, torej med prvim in drugim nadstropjem. Fasado bi dopolnili z levim kontrastnim delom nove konstrukcije. 12.3 Razsvetljava in svetlost prostorov Eno izmed glavnih vodil pri oblikovanju interierja je svetlost prostorov. Zato in hkrati zaradi estetskega vidika in žele- ne kombinacije starega in novega smo velik del dograjenega objekta oblikovali s steklenimi površinami. Tako pridobimo v vseh skupnih prostorih ogromno svetlobe. Z istim razlogom smo v prostoru, ki se po potrebi spremeni v manjši prostor za debate, in sejni sobi ustvarili steklene prosojne stene, ki ohra- njano hodnik svetel in spuščajo svetlobo iz skupnih prostorov tudi v delovne sobe. V spalnih prostorih lahko jakost svetlobe prilagajamo željam uporabnikov. Število luči je v teh prostorih manjše. Pri prešibki sončni svetlobi lahko prostor osvetljujemo tudi s stropnimi svetili. 12.4 Izbrani kosi pohištva Pri opremljanju smo želeli biti alternativni, zato smo oblikovali pohištvo, ki se prilagaja prostoru in se mu lahko dodajo izbrani dizajnerski kosi. Pomemben del interierja sta oblikovanje in umestitev knjižnih omar v večino skupnih prostorov, ki ponu- jajo obiskovalcem možnost učenja in raziskovanja. Slika 19: Vizualizacija fasade (render: Demetra Jarc) Slika 20: Vizualizacija detajla fasade (render: Demetra Jarc) Slika 21: (a) Vizualizacija recepcije – 1, (b) vizualizacija recepcije – 2, (c) vizualizacija bistroja (render: Demetra Jarc) a b c D. JARC, I. KALAN LIPAR Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 65 12.5 Materiali in teksture Pri oblikovanju interierja, pri katerem želimo ustvariti poseben učinek, so pomembni materiali in teksture ter njihova kom- binacija v prostoru. V konstrukciji objekta prevladujeta jeklo in steklo, zato smo kot protiutež uporabili barve toplejših in svetlejših odtenkov in v interier umestili leseno pohištvo. Oblikovali smo dva tipa prostorov: skupne delovne prosto- re in zasebne prostore. V prostorih, ki so namenjeni učenju, raziskovanju, spoznavanju in sestankom, bi bili težki elementi in materiali moteči za koncentracijo, zato smo tu uporabili svetlejše in umirjene barvne tone. V prostorih, ki so namenjeni sprostitvi, zasebnosti in počitku, smo uporabili več toplejših in temnejših materialov. V sku- pnih kopalnicah smo kombinirali omare, oblečene v aluminij z marmornatimi stenami. Podobno smo tudi v bistroju in baru kombinirali aluminijaste mizice z marmornato steno in usnje- nim naslonjalom. Za tlak smo po celotni stavbi izbrali teraco v odtenkih rdeče in oranžne. Iz istega materiala je tudi recepcijski pult, ki tako ustvarja iluzijo, da je sestavni del tlaka. Prostoru dajejo mehkobo stoli, obloženi s tekstilom v dveh barvnih od- tenkih. Nameščeni so v pritličju in drugem nadstropju. 12.6 Dodana vrednost interierja Dodana vrednost interierja je rastlinje, ki ga najdemo v vseh skupnih prostorih, predvsem pa v osrednjem odprtem delu zgradbe, ki obkroža dvigalo s hidravliko v kletnem prostoru zaradi boljše funkcionalnosti in lepšega videza celotnega in- terierja. Z umeščanjem rastlinja v večino prostorov ustvarimo rdečo nit in skladnejši videz objekta, hkrati pa prostorom do- damo mehkobo in svežino. 13 Sklep V članku smo predstavili prenovo objektov v Gorici (Gori- zia), tik ob meji med Italijo in Slovenijo. Opis okolja, loka- cije, zgodovinskega ozadja obeh Goric in spreminjanje meje med njima skozi čas smo dopolnili z idejnimi načrti prenove dveh objektov. Glavna značilnost prenove je integracija novega modernejšega arhitekturnega dela, ki je po videzu popolnoma nasproten starejšemu delu poslopja. Kontrast med starim in novim je bil glavno vodilo pri oblikovanju. V idejnem projek- tu smo ustvarili prostore za učenje, sodelovanje, interakcijo in sprostitev, torej multifunkcionalne prostore za obe, od nekdaj povezani mesti, s čimer smo jima želeli povrniti izgubljeno skupno točko. Obiskovalci bi imeli v kulturnem centru mo- žnost raziskovanja, spoznavanja in sodelovanja na mednarodni Slika 22: Vizualizacija sejnega prostora (render: Demetra Jarc) Slika 23: Vizualizacija prostora za druženje in sproščanje (render: Demetra Jarc) Slika 24: Vizualizacija spalnice (render: Demetra Jarc) ravni. Hkrati bi prostori prispevali k ohranjanju in nadgradnji kulturne dediščine obeh Goric. Demetra Jarc, dipl. diz. Fakulteta za dizajn, smer notranja oprema, Dunajska cesta 129, 1000 Ljubljana E-pošta: demetrajarc@gmail.com Doc. Inge Kalan Lipar, mag. inž. arh. Fakulteta za dizajn, Dunajska cesta 129, 1000 Ljubljana E-pošta: inge.kalanlipar@fd.si Idejna zasnova mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo, GO 57.15 Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 16 66 Opombe [1] Prispevek je nastal na podlagi diplomskega dela Idejna zasno- va mednarodnega kulturnega centra na meji med Italijo in Slovenijo GO57.15, ki ga je pod mentorstvom doc. Inge Lipar Kalan, mag. inž. arh., na Katedri za notranjo opremo Fakultete za dizajn napisala in leta 2022 uspešno zagovarjala diplomantka Demetra Jarc. Viri in literatura Aebischer, T. (2018): 57/15: Linea di confine tra Gorizia e Nova Gorica alla stazione Montesanto. Città di Castello, Edizioni Nuova Prhomos. Angelillo, Al., Angelillo, An., in Menato, C. (1993): Gorica/Nova Gorizia, Nova Gorica/Gorizia (Italiana). AB, Arhitektov bilten, 23(117–118), str. 104–112. Bufon, M. (1995): Prostor, meje, ljudje: Razvoj prekomejnih odnosov, kon- strukcija obmejnega območja in vrednotenje obmejnosti na Goriškem. Trst, Slovenski raziskovalni inštitut. Devetak, I. (2020): Izredne razmere: Zakaj nas spet mrcvarijo z mejo? Dostopno na: https://www.primorski.eu/kolumne/izredne-razmere-za- kaj-nas-spet-mrcvarijo-z-mejo-AY472640 (sneto 22. 7. 2022). Goriški muzej (2022): Muzejska zbirka Pristava. Dostopno na: https:// goriskimuzej.si/stalne-zbirke/muzej-na-meji/muzejska-zbirka-pristava (sneto 22. 7. 2022). Internet 1: Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica – Gorizia. Do- stopno na: https://www.go2025.eu (sneto 18. 7. 2022). Internet 2: Gorizia. Dostopno na: https://it.wikipedia.org/wiki/Gorizia (sneto 18. 7. 2022). Internet 3: Nova Gorica. Dostopno na: https://sl.wikipedia.org/wiki/ Nova_Gorica (sneto 18. 7. 2022). Internet 4: Muro di Gorizia. Dostopno na: https://it.wikipedia.org/wiki/ Muro_di_Gorizia (sneto 18. 7. 2022). Internet 5: Per conoscere Nova Gorica/Spoznajmo Novo Gorico. Dostopno na: https://www.isonzo-soca.it/allegati/1/allegati1106.pdf (sneto 19. 7. 2022). Jarc, D. (1997): Raziskovanja prihodnosti v prostorskem planiranju: Proble- mi integracije funkcionalnih urbanih regij Gorice in Nove Gorice. Tipkopis. Krečič, P., Marušič, M., in Zupan, G. (1996): Edvard Ravnikar, arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj, publicist: Umetnostno zgodovinski oris. Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica. Lozič, M. (2022): Zgodovina Nove Gorice. Dostopno na: https://www.no- vagorica-ks.si/zanimivosti/2015052614094241/Zgodovina%20Nove%20 Gorice (sneto 18. 7. 2022). Marušič, B. (1998): Nova meja na Goriškem. Acta Histriae, 6(6), str. 271–284. Marušič, B., Daniel, J., Bratuž, L., Waltritsch, M., Rupel, A., Kralj, F., in Ta- vano, L. (2002): Goriza 1001–2001, Slovenci v Gorici: Gli Sloveni di Gorizia. Gorica, SLORI, Konzulta za vprašanja mestne manjšinske skupnosti pri goriški občini. Poženel, D., Jurca, N., in Torkar, V. (1991): Skupne osnove prostorskega razvoja dveh Goric/ Basi comuni di sviluppo del territorio delle due Gorizie. Nova Gorica, International Congress Berlin. Rupel, A. (1995): Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji: Topografski, ze- mljepisni, zgodovinski, kulturni, gospodarski in turistični podatki o krajih v Italiji, ki jih naseljujejo Slovenci ali sodijo v isto upravno enoto. Gorica, Slovenski raziskovalni inštitut, Narodna in študijska knjižnica. D. JARC, I. KALAN LIPAR