9. številka.
September — 1900.
Letnik XXIII.
1
M
ULi
Organ Gecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo lelo z muzikalno prilogo vred 4- krone, za ude Gecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone.
Vredništvo in lipravništvo Koinenskegfa (Poljske) ulice št. 12.
0 zboljšanji organistovske plače.
Spisal Fran Bernik.
Motto: Primum vivere, dein philosopliari.
frelep je bil namen, ki si ga je bil postavil oče cecilijanstva, slavni Dr. Fr. Witt, takorekoč za svojo življensko nalogo, namen, za katerega se je skozi dolgo vrsto let tako nesebično, požrtvovalno trudil z vsemi svojimi močmi. Zboljšati je hotel cerkveno petje, cerkveno glasbo, oprati jo je hotel silnih madežev, kateri so zatemneli njeno prvotno čistoto in lepoto. Kako lepa je bila ona vender v svoji zlati dobi, za „kneza cerkvene glasbe". Palestrine! Ž njim vred so delovali velikani glasbeni Vittoria, Manino, Orlando Lasso, naš Gallus i. dr. in so ustvarjali nesmrtna dela, katerih lepoti se čudi še dandanes vsakdo, ki ima res čut in razum za pravo lepoto.
A ti časi so minuli. Minuli so časi verske vneme, gorečnosti sploh. Zunanje, pulilo je postalo versko življenje ; puhlost humanizma, jožefinizma je je razjedla. Kako naj bi torej ob tej splošni propalosti nedotaknjena ostala tako nežna cvetka sv. Cerkve, kot je ravno umetnost v obče in glasba še posebej. Spiritus immundus corrupit eam. Abominatio desolationis je vladala skozi dolgo vrsto let tudi na cerkvenem koru. In kakor drugod, tako tudi pri nas.
A začelo se je daniti. Dr. Witt je posegel z vso silo vmes, začel je reformovati. „Zum Reformieren gehort ein Eisenkopf und gehoren Eisenfauste dazu". Tako je rekel sam, tako tudi delal. Začel je boj, neizprosen boj za lepoto cerkvene glasbe, boj cecilijanstva proti nececilijanstvu, kakor se je stvar začela takoj imenovati. Ni pa ta boj bil nič druzega, nego boj za čistoto, lepoto cerkvene glasbe, da bi ona zopet postala res nekaj lepšega, vzvišenejšega, dostojna hiše božje.
Kdo tega boja ne pozna? Saj je znano, da je ideja Witt-ova posegla z elementarno silo dalje, tudi izven Nemčije, v Avstro-ogrsko, Italijo, celo v Ameriko i. dr. Povsod so bili mnogi, ki so se za Witt-ove ideje zavzeli, mnogi, ki so jim nasprotovali. Boj je bil strasten, ker je bil boj za ideje.
V teku časa pa se je stvar polegla. Tudi tukaj je dobra stvar prodrla, zmagala. Dandanes smo, hvala Bogu, vsaj po večini tako daleč, da načelno
cecilijanstva ni treba več utemeljevati. Vsi, ako smo le količkaj dobre volje, smo si edini v tem, da je cecilijanstvo res nekaj lepega, da 0110 res povzdiga čast božjo, dviga pobožnost ljudstva.
Edino, kar dandanes vzbuja dvome in pomisleke, je težkoča, katero pro-vzroča petje na navidezno novi podlagi „Saj bi rad, ko bi mogel! A ne gre, nimam moči, denarja, pripomočkov!" Tako se sliši često. Seveda so taki izgovori pogostokrat piškavi. Sama od sebe ne gre nobena stvar. In kakor drugje, treba je i tukaj truda, pridnega in vstrajnega dela, ako se hoče res kaj doseči. Per ardua ad astra.
Vender v enem oziru pa je žalibog ta izgovor opravičen in popolnoma na mestu: ako se oziramo namreč na — m ateri j e 1 n o, gmotno stanje tistih, ki so v prvi vrsti poklicani delovati za zboljšanje cerkvene glasbe, o r g a n i s t o v.
Saj kako naj vender prospeva dobra cerkvena glasba, kako naj se organist trudi z veseljem, požrtvovalnostjo zanjo, ako je njegovo gmotno stanje slabo, vsega obžalovanja vredno! Tudi pri najbolj idealni stvari — pri umetnosti ! — sme in mora biti človek vsaj v toliko materijalen, da hoče živeti, da si hoče vsaj toliko prislužiti, da primerno preživi sebe in svoje. Tudi največje navdušenje, največja gorečnost za lepo stvar mu le ne nadomesti kruha in česar vsak dan potrebuje za življenje. „Primuin vivere, dein philosophari".
Izgovor torej, da vsled tega reforma cerkvene glasbe marsikje zaostaja, ali vsaj ne napreduje, kjer je plača organistovska prepičla in preslaba — ako je resničen, opravičen! — nikakor ni prazen, marveč je celo največjega pomena že sam na sebi, največjega pomena še posebno dandanes, ko se socialno gibanje tako širi, ko si vsi stanovi hočejo zboljšati svoje materielno stanje. Sam organist torej naj ostane vedno na isti stopinji plače, kot pred 60, 80 in bogve kolikimi leti! Samo njemu naj se zameri, ako tudi on prosi kruha, hoče živeti!
Ali je torej ta izgovor opravičen? Ali so res organ isti slabo plačani?
Na to vprašanje bi prav za prav ne bilo treba odgovarjati. Vsak, ki le količkaj pozna stanje orgnnistov po mestih in po deželi, ve, da je temu res tako. Poglavitno, kar nam je v tem oziru treba najprej povdarjati, pribiti, je dejstvo, da je plača organistov, pevovodij redno ostala še neizpremenjena, pri starem, kakor je bila nekdaj pred leti. A to nikakor ni prav. Dandanes so tudi glede organistov povse druge razmere, kakor so bile nekdaj, prav kakor n. pr. glede učiteljskega stanu vse druge razmere sedaj. Tudi organistu se je treba dandanes v obče vse drugače pripravljati na svoj stan, kakor nekdaj. Včasih je bilo že dovolj, da je znal kake pesmice in kako »okroglo" zaigrati svojim poslušalcem. O kaki pravilni harmouizaciji niti ni bilo govora. S par akordi, katere je popolnoma po svojem posluhu, okusu in razumu pri-kladal vsaki pesmici, kakor je ravno „ratalo", je bilo vse opravljeno. Vse je bilo dobro, samo da je vriščalo, da je šlo skozi ušesa, da je bilo joj, in, no, da je bilo okroglo. Pa so bili ljudje zadovoljni s svojim organistom, on pa tudi sam seboj. Bila je zares „sancta simplicitas".
Dandanes pa ne gre več tako. Treba se je poprej pridno vaditi in učiti v orglarski šoli v Ljubljani, kar gotovo vzaine mnogo časa in stane mnogo truda in denarja.
Treba pa je dalje sedaj tudi v cerkvi veliko več delati! Imeti mora organist svoj zbor, večji ali manjši, kakoršen je že kraj. A ta zbor mu je treba pridno vaditi in vežbati, da zamore v cerkvi dostojno nastopati. Dandanes ne velja več oni obligatni „naprej" in „sekund". Koliko pa je tudi sedaj novih slovesnosti in pobožnosti, pri katerih je treba organistu sodelovati, n. pr. šmarnice, pobožnost Srca Jezusovega, devetdnevnica v adventu, razne tridnevnice i. dr., česar poprej niso imeli. In pri vsem tem naj ostane plača vedno ista, kakor nekdaj ?
Pa ko bi ona vedno ista ostala! Kakšno vrednost pa ima denar dandanes v primeri s prejšnimi časi! Kakšne so potrebe današnjih dni v primeri s prejšnjimi! Koliko se plače, kakor pri duhovnikih, tako tudi pri organistih zgubi, glede na to, da velik del njihove plače obstoji v takozvani biri, le-ta pa se često le neredno ali da celo ne oddaja, ker so posestva obubožala, se razprodala i. t. d.
Prav ima torej oni organist z Notranjskega, ki v lanskem letniku »Cerkvenega Glasbenika" ravno v tem oziru tako-le toži: „Tako zanemarjene plače, bi skorej rekel, nima noben stan na deželi, kakor ravno naš. Mnogi predpisujejo organistom pravila, kako se imajo vesti; a da bi se kaj brigali za njihov telesni blagor, takih je malo. Bil sem na prvi orglarski službi in tam sem imel plačila za orglanje — 15 mernikov pšenice na leto! Preraču-nimo, kolikrat je treba iti za to malenkost na kor in lahko izprevidimo, da ga ni nobenega dela, ki bi bilo tako slabo plačano, kakor ravno to, dasiravno se mora orglavec prej več ali manj učiti . . . ." In nek cerkveni pevovodja piše celo z Dunaja mej drugim: „Sploh prav nehvaležna reč je dandanes se posvetiti cerkveni glasbi. K temu je treba nenavadne nesebičnosti in poguma
—	lakote umreti! Prve sem imel dovelj, druzega mi pa manjka. Haberl je bil velik duh, kateri se je za malenkosti malo brigal; »prišel je, videl je, zmagal je in — poginil gladu". Mnogokrat moram poskušati z enim samim pevcem. In ako bi zapovedoval in bil nevoljen, bi ne imel ni enega pevca na koru. Žalostno, da se naši rectores ecclesiastici za našo reformo tako malo brigajo in le od pevovodje vse zahtevajo. Zgledne potrpežljivosti in prirojene jančje pohlevnosti je treba , da si vedno proseč ohranim prostovoljno sodelojuče pevce i. t. d."
Pa, da ne ostanemo kar pri samih tožbah — saj toži dandanes vse vprek!
—	oglejmo si kar konkretno v številkah gmotno stanje nekaterih posameznih organistov enega dekanata, namreč vrhniškega, ki je pisatelju teh vrstic najbolj poznan, ker že skorej G let deluje kot duhovnik v tem dekanatu!
Na Vrhniki dobi organist letne plače '206 gld. Od tega plačuje 7gld. davka in še za priboljšek pevcem na leto okrog 30 gld. Seveda so pevci od cerkve še posebej nekoliko plačani. Služba cerkvenikova je posebej.
V Borovnici ste obe službe združeni. Od obeh bi moral organist dobiti 25 mernikov pšenice (dobi je komaj 12 mernikov), 20 mernikov prosa, (a dobi komaj Smernikov); 15 gld. od ustanovljenih maš; 50 gld. v denarji;
60 gld. štolnine; 10 gld. štantnine od mežuijskega sveta in od cerkvenega patrona 28 gld.
V	Horjulu dobi organist 100 gld. v denarji od ljudi in Se 50 gld. od cerkve. Služba cerkvenikova je posebej.
V	Hotedrš i ci dobi organist na leto 80 gld. od ljudij, ako mu seveda plačajo vsi. In sicer plača na leto vsak gostač 20 ki\, bajtar 24 kr., zemljak 50 kr., J/3 zemljak 74 kr., J/2 hi s/4 zemljak 1 gld. 20 kr. in celo-zemljak 2 gold. 40 kr. Ravno toliko in po istem načinu dobi tudi cerkvenik. Stanovanja nima prostega!
V	Logatec-u, kjer ste tudi obe službi ločeni, dobi organist v denarju 130 gld. in kar še zasluži pri pogrebih in mašah obletnicah. Stanovanje ima prosto.
V	Podli p i dobi 34 gld. vsega skupaj.
V	Preserji dobi organist in cerkvenik skupno okrog 10 mernikov pšenice, nekaj hlebov kruha, 20 mernikov mešanega žita; 40 gld. od ustanovljenih maš in od perila; 25 gld. od županstva za drva in štolnine okrog 80 gld. Ima stanovanje prosto in nekaj cerkvenega sveta.
V	Polhovem Gradcu dobi organist skupno 100 gld. In sicer se dobi to v biri od ljudi. Kar primanjka do 100 gld. doda se iz cerkvenega.
V	Rakitni dobi organist in cerkvenik kakih 14 mernikov pšenice, 13 mernikov ječmena, 1 mernik ovsa, 146 povesem prediva, 2 mernika boba, nekaj derv in štolnine 15 gld.
Tako je torej stanje organistov v omenjenih farah. Koliko pa je fara, na katerih se jim godi še veliko slabše !	(Dalje prili.)
Orgle v starem veku.
lavni Mozart je imenoval orgle kraljico instrumentov. In prav je imel! Saj ga ni instrumenta, ki bi donel tako mogočno, tako veličastno in zopet tako nežno in ljubeznivo kot orgle, ni ga glasbila, ki bi moglo napraviti tako raznovrstne vtiske na človeško srce. Zdaj človek strmi poslušajoč mogočne zvoke, zdi se mu, kot da bi čutil božjo neskončnost in vsemogočnost, zdaj mu glasovi vlivajo v srce radost, mir in tolažbo.
Toda ta kraljica ima kaj nizek rod, iz priproste pastirice se je povzpela do te veljave. — Ako namreč zasledujemo razvoj orgel do prvih začetkov, pridemo do navadne pastirske piščalke.
Te so delali stari iz trsja prav take, kakršne še dandanes otroci pri nas delajo iz vrbovega lubja. Ker pa ena taka piščalka da le en ton iz sebe, zato so zvezavali po več piščalk in jih urejali po velikosti, tako da je nastala nekaka škala, ki so po nji mogli piskati tudi razne napeve. Grki so imenovali tako zbirko piščali s i r i n g o. Ohranila se je še do danes; še pri nas v Slovencih se dobi semtertje; ponekod imenujejo ta instrument mende „dudle". Seveda je bilo utrudljivo piskati na siringo, treba je bilo veliko sape, treba je bilo poleg tega migati z glavo semtertje. Skušali so torej dobiti sapo po
drugem potu. Nastavili so piščalke na deščico, pod njo pa meh, kakršne rabijo italijanski godci, ki semtertje tudi zaidejo v naše kraje ; navadno mu pravimo »dudelzak". To je torej izvor orgel: pastirska piščalka in „d u d e 1 z a k".
Ta meh pa ni dajal redne sape, zato so ga kmalu namestili z drugim mehom, ki je bil iz vrste naših kovaških mehov. A tudi iz tega je dohajala sapa neredno, sunkoma ; zato je bilo vse to piskanje in orglanje pravzaprav le bolj zdihovanje in stokanje kot pa pravo orglanje, take orgle so bile prava „Seufzerschachtel". Ne smemo pa misliti, da so morda igrali čveteroglasno, ali da so takoj spočetka imele take orgle klaviaturo, pedal in registre. Stari so igrali vse enoglasno, mesto klaviature so prvotno s prsti zapirali luknjice piščalk, in ker imamo le po deset prstov, zato prvotne orgle gotovo niso mele več kot deset piščalk, bržkone pa le osem ali sedem.
To okorno glasbilo so pozneje izpodrinili takozvani hidravli, t. j. orgle na vodo. Kdo jih je iznašel in kdaj, o tem ne vemo nič gotovega. Nekateri trdijo, da jih je iznašel znani matematik Ar hi med krog 1. 280 pr. Kr., drugi pravijo, da je verjetnejše, da jih je izumil kakih sto let pozneje mehanik K tezi bi j. No mi smo mnenja, da jih bržkone sam ni izumil niti ta niti oni, vsaj ne takih kakor nam jih popisuje krog 1. 100 pr. Kr. slavni mehanik Herou v svoji knjigi „P n e u m a t i c a" ali V i t r u v i j krog 1. 50. po Kr. v peti knjigi svojega dela „Architectura\
Po H e r o n o v e m popisu so bile nekako takele : Čveterooglata bronasta omara je bila nekako do polovice napolnjena z vodo. V tej omari je stal bronast tudi z vodo napolnjen kotel, čigar trebuh je bil obrnjen proti dnu omare in podprt s poleni ali lesenimi čoki. Bil je na vse strani zaprt, le na spodnji strani trebuha je imel več odprtin, da je voda skoz nje lahko dohajala in odhajala. Ta kotel je bil po neki cevi v zvezi s stiskalno sesalko (Druckpumpe); prostor med obema je zapirala zatvornica (ventil). Ta zatvor-nica je bila zaprta, ako je sesalka vsesavala sapo, ako je pa bat pritisnil v sesalki na zrak, se je zatvornica odprla, stisnjeni zrak je prihajal po cevi iz sesalke in pritiskal na vodo v kotlu ; voda je vsled zračnega pritiska odtekala v večjo posodo, tu se je dvigala, zrak se je vsled pritiska vode vedno bolj zgoščeval. Iz zgornjega pokrova omarinega je vodila pravokotno upognjena cev v drug prizmatičen prostor, sapnica, (VVindlade). V sap-ničnein pokrovu so bile zvrtane luknjice, okrog teh so bili pritrjeni neki obročki, in v te so postavljali piščalke. Pod tem pokrovom je bila za vsako piščalko pričvrščena v olju namočena deščica, tako da se je dala vun in noter potezati. Na sredi je imela luknjico, ki je prišla z luknjico v pokrovu v eno črto, če je bila deščica noter potisnjena, ako pa je bila vun potegnjena, je pa zapirala luknjico v sapničnem pokrovu. Ta deščica je bila po dvo-ramnem vzvodu v zvezi s tipko, ki je bila enoramna in se je vrtela v pod-porišču navzdol.
Ako je torej igravec pritisnil na tipko, zavrtel se je zgoraj omenjeni dvorani ni vzvod, potisnil deščico v sapnico, luknjici v deščici in pokrovu sta prišli druga nad drugo, zgoščena sapa je imela prosto pot v piščalko. Ko je pa pritisk na tipko prenehal, je pritisnila vzmet, ki je bila napravljena iz
roženine in pritrjena na premakljivo deščico, deščico iz sapnice, vzvod je vsled tega potegnil tipko kvišku — bržkone je bilo tudi pod tipko pritrjena kaka prožna vzmet, da jo je spravila v vodoravno ležo — in glas je utihnil ker je deščica zaprla sapi pot v piščalko.
Te orgle so imele le eno vrsto piščalk; koliko da jih je bilo, o tem viri molče, vendar pa smemo iz stare glasbene teorije in prakse sklepati, da jih ni bilo nikdar črez šestnajst, a navadno manj, posebno začetkoma, marda dvanajst, deset ali celo le osem ali sedem. Zakaj stari so igrali le enoglasno in iz večine le, da so spremljali petje. Ker pa petje nikdar ni presegalo dveh oktav, t. j. petnajst oziroma šestnajst tonov, zato tudi orgle niso imele več kot šestnajst piščalk, manj kot sedem oziroma osem jih gotovo tudi ni bilo, saj je imela že lira sedem strun.
Orgle, kakor nam jih popisuje Vitruvij, so bile izvečine podobne ravnokar opisanim, vendar pa so bile v toliko popolnejše, da so imele več vrst piščalk, dve, štiri, šest, nekatere celo osem: imele so, modernorečeno več registrov. Sapnica je bila pritrjena neposredno na pokrov z vodo napolnjene omare; imele so torej prednost, da je sapa naravnost, brez ovnikov prihajala v sapnico in piščali. Sapnica sama je bila podolgem prepažena v toliko predalov, kolikor vrst piščalk je imela v pokrovu. Vsak tak predal je imel na dnu luknjo, ki je skoz njo prihajala sapa iz spodnje, z vodo napolnjene posode Zapirale so pa te luknjice okrogle kovinske ploščice, ki so se dale vrteti po kovinskih žicah, ki so bile nanje pripete.
V teh orglah imamo torej v priprosti obliki že vse : m e h in sicer tako-zvani založili, magacinski meh (Magazinbalg), čigar spodnjo premikajočo se ploščo je tvorila površina-vode; tudi so imele že pripravno klaviaturo in registre, tako da jih še tisoč let pozneje niso znali tako dobro napraviti.
Zato jih Tertulian po pravici rabi za primero, ko govori o raznovrstnih duševnih zmožnostih in nje enoti: Poglej čudovito umetno delo Arhimedovo — mislim namreč orgle na vodo (hidravle) — toliko udov, toliko delov, toliko sklepov, toliko potov za glasove, toliko zvočne moči, toliko kombinacij, toliko vrst piščalk, a vse le ena mogočna stavba.1)
Ker so bili hidravli povečjem narejeni iz kovine, so bili jako dragi, zlasti, ker so jih radi krasili z dragimi kameni, srebrom in zlatom. Omisliti so sijih mogli le bogataši, pri katerih so bili zelo priljubljeni; rabili jih niso toliko zaradi umetnosti ampak le bolj v čutno in razkošno razveseljevanje. To razsvetljuje dovolj tudi dejstvo, da so bili hidravli najljubši instrument razuzdanega in razkošnega veseljaka Nerona.
Znameniti arheolog Ambros, ki je vsestransko predelal in proučil glasbeno zgodovino, meni,2) da končno ni izključeno, da bi stari ne bili imeli tudi orgel z navadnimi mehovi. Forkel ima namreč na naslovni strani podobo nekih orgel posnetih po kamenitem spominku, kjer nek mož dovaja
') Tertullianus : De anima, cap. XIV.; Specta portentuosum Archirnedis munificitium, organuni hydraulicum dico, tot meinbrn, tot purtes, tot compagines, tot itinera vocum, tot coinpendia sonoruin, tot commercia modoruin, tot acies tibiarum et una nioles omnia.
2) Ambros: Musikgcschichte, 2. zv., str. 490.
piščalim sapo z dvema ročnima mehovoma. Te orgle imajo klaviaturo in šestnajst piščali, igra jih neka deklica.
Z razpadom mogočnega rimskega cesarstva je izginila njegova paganska kultura in umetnost, izginili so skoro brez sledu tudi hidravli; iz mladega krščanstva, polnega življenja in moči pa je vzklila na novi podlagi nova, trajna kultura, razvila se nova, lepša umetnost, polna vsebine in najvišjih idej. Krščanstvo si je tudi polagoma samo ustvarilo nove orgle. Pač je trpelo dolgo in veliko so morali iskati, so tudi našli in izumili „ kraljico instrumentov".
F. K.
Dopisi.
Štanga. — Nove orgle. — Gospod Karol Kriegel, orglaiski mojster iz Ljubljane, je postavil v Štangi nove orgle po najnovejšem sistemu. Orgle imajo dva manuala in 15 pevajočih spremenov. Dispozicija: I. Manual (54 tipk). 1. Principal 8', 4 piščali lesene, 50 cinastih. 2. Salicional S', 9 piščal lesenih, 45 cinastih. 3. Gamba 8', 9 piščal lesenih, 45 cinastih. 4. Krit 8', 54 piščal lesenih (krit.). 5. Flauta 4', 54 piščal lesenih (odprt), (i. Octava, 54 cinastih piščal. 7. Mixtur, štirikratna, 216 cinastih piščal. 11. Manual (54 tipk). 8. Goselni principal 8', 9 lesenih piščal, 4-5 cinastih. 9. Dunajska flavta S', 54 lesenih piščal. 10. Eolina 8', 9 lesenih piščal, 45 cinastih. 11. Undamaris 8', 42 cinastih piščal. 12. Dulciana 4', 54 cinastih piščal. Pedal (27 tipk). 13. Principalbas 16', 27 lesenih piščal (odprt). 14. Subbas 16', 227 lesenih piščal (pokrit). 15. Violoncello 8', 27 lesenih piščal (odprt.). Skup [lesenih piščal 283, cinastih 596] 879 piščal. Postranski vlaki: 1. Manualni sklep. 2. Pedalni sklep k 1. manualu. 3. 1'edalni sklep k II. manualu. 4. Suboctavni sklep z I. man. v II. man. Pneumatični zbiralniki: I. Mezzoforte. II. Forte. III. Tulti. Omara je jedna, katero je naredil g. Dovgan iz Dravelj. Prav lepo jo je pofladral g. Kam s. Na vrhu one omare sta dva angelja s trompetiina, kateri je prav umetniško izdelal g. GotzL Pred omaro je igralnik, tako da igralec gleda k allarju. Meh je v orglah in ima 890mm moči. Orgle so na stožke (Kegelladen). Intonacija je izvrstna. Odgovarja vse prav urno, da je veselje. Nežni spremeni kar očarajo poslušalca s svojim milim značajem. Posebno krasni so: Principal 8', Gamba 8', Eolina 8', i. t. d. V svoji milobi pa vse presega krasna Undamaris 8'; to moraš slišati, popisati se ne da. Glas polnih orgel je lep, veličasten in enakomeren. Sploh orgle so take, da so vsakega zadovolile, kdor jih je slišal. Živela domača umetnost! — Dne 2. sept. t. 1. je preč. gosp. dekan I. Lavrenčič, blagoslovil te nove orgle. Pri ti priložnosti pelo se je sledeče: po blagoslovu orgel „Nove orgle" zl. D. Fajgelj; med slovesno sv. mašo Introitus in Gommunio iz Graduale Romanum ; Missa tertia Mihael Haller op. VII. b. Graduale Ant. Foerster; Offertorium Stehle ; Respon-soria čtveroglasno Ant. Foerster. Pri izpostavljenju presv. Hešnega Telesa „0 sacrum con -viviuin" Ig. Hladnik. Pred blagoslovom „Tantum ergo" in „Genitori" Ign. Hladnik op 25. Po blagoslovu „Laudate" iz Cecilije. Potem je bilo darovanje za nove orgle. Peli smo „Vse o Bog" in »Angelj božji" obe iz Cecilije.	Alojzij MihelHč,
organist.
Razne reči.
-j-. Častiti gospod Frančišek Jožef Battlog, župnik v Gurlis-u na Predarlskem in velezaslužni vrednik cerkv. glasbenega mesečnika „Der Kirchenchor" je dne 9. septembra po dolgi, mučni bolezni, previden z vsemi sv. zakramenti za umirajoče, mirno v Gospodu zaspal. Rojen 1. 1836 v Bartholmaberg-u na Predarlskem, 1. 1866 za mašnika posvečen, bil je ranjki napred beneficijat-zgodnjik v Gascburn-u, kjer je služil 15 let, in ustanovil vzorno šolo za cerkveno pelje. Cerkveni zbor te gorske vasice se je po Battlogu kmalu tako povspel, da je mogel umotvore starih mojstrov izvrstno izvajati. Poleg lega se je trudil s svojim „Kirchenchor-om" (od 1. 1870), s svojimi spisi „Die liturgischen Gebete beim Hocbamte"
(1875, Regensburg, Fr. Pustet), „Liturgischer Katechismus" (Graz 1879) ter z mnogimi članki, životopisi i. t- d. priobčenimi v raznih časnikih za zboljšanje cerkv. glasbe; to delovanje je nadaljeval tudi kot ekspozit v Gurtis-u celo v bolezni do svoje smrti. Bil je ranjki vseskozi blag, za čast božjo navdušen mož ter vsem duhovnikom najlepši vzgled, da se tudi s pičlimi močmi da veliko doseči za povzdigo službe božje. Naj v miru počiva.
—	Orglarska šola „Cecil. društva v Ljubljani" je začela novo šolsko leto 1900/01. dne 18. septembra in šteje letos 21 učencev. Oglasilo se je bilo za-njo na novo 25 mla-denčev. A ker je bilo od lani preostalo še 15 učencev, moglo se jih je zdaj sprejeti le 8, t. j. 3 več, kakor po naših razmerah dopušča učni načrt šole in gmotne razmere.
—	Slovenski časniki so prinesli poslednje dni nastopni oklic, ki si ga usojaino tu ponatisniti: „Cecilijino društvo" za lavantinsko škofijo priredi povodom 70-letnice cesarjeve svoj občni zbor prav sijajno in sicer s sledečim sporedom. Dne 3. oktobra ob pol 8. zveč. oratorij: „Sv. Cecilija" za mešani zbor, soli se spremljevanjem klavirja, zložil M. Haller v Regensburgu. 7. oktobra ob 9. uri pontifikalna sv. maša, ob enem cesarska maša, kojo bodo darovali prem. in prevz. g. knezoškof. Ob 11. uri dopoludne slavnostno zborovanje. Popoldne ob pol 3. uri zborovanje udov, volitev odbora, razni nasveti. Ob 4. uri popoldne v prelepi novi Marijini cerkvi čč. oo. frančiškanov predavanje odličnih cerkvenih skladb. Natančneji program bode se v eni prihodnjih številk objavil. Opozarjamo vse preč. gg. duhovnike, gg. učitelje in organiste, da se mnogoštevilno tega zborovanja udeležijo, za katero se priprave prav marljivo delajo.
—	Na Ponikvi (Štajersko) obhajala se je slovesno dne 5. avgusta t. 1. lOOletnica rojstva slavnega knezoškofa lavantinskega An tona Martina Slomšeka. Slovesnosti izven cerkve tu popisati ni namen našega lista; objavimo samo cerkveno slovesnost po .Slovenskem Gospodarju" št. 32, kateri piše: .Slovesno sv. mašo je imel celjski opat Ogradi. — Cerkv. petje so oskrbeli z dovršenostjo celjski pevci pod vodstvom celjskega organista in voditelja ondolue orglarske šole g. Bervarja. Pri vlogi (1 Vr.) za obhajilo je sodelovala č e t v o r'i ca celjske narodne godbe.
Oglasnik.
Missa solcninis ad IV voces inaequales cuin organo aut comilantibus 2 violinis, viola, violon-cello, contrabasso, 2 clarinnettis, tlauto, 2 corntbus et trombone. Composuit lgnatius Hladni k op. 38. Cena part. in 4 gl. 4 K, posam. gl. a 30 h, orkestralna partitura 2 K Založil skladatel v Rudolfovem, natisnila Katoliška tiskarna v Ljubljani. G. skladatelj nam je podal uže mnogo maš; glejte zopet eno, ki sicer nima nič polifonije, pa vendar kaže zanimivo lice. Vrste se v tej skladbi enoglasni stavki z večglasnimi, spremljanje zahteva spretnega organista, v celosti pa nikjer ni težav za zbor, ki izvršuje navadne čveteroglasne skladbe. Priporočeno bodi to delo, ki se strinja popolnoma z načeli prave cerkvene glasbe in priča o marljivosti moža, katerega spretno pero nam je podalo uže mnogo dokazov njegove praktične izobražbe posebej v cerkveni glasbi. Maša je posvečena mil. g. proštu dr. Seb. Elbertu v Rudolfovem.
Cerkvena pesmarica za učence slovenskih ljudskih šol. Zložil in sestavil Danil o Fajgelj op 163. Izdaja za organiste stane 1 K 20 h, za pevce (dvoglasno na eni vrsti) 40 h. Založil Dr. Fr. Sedej v Gorici, tisk Mili če ve tiskarne v Ljubljani. Ta zvezek prodajata knjigarja L. Schvventner v Ljubljani in Gašpar Likar v Gorici. Za vsakih 10 iz-tisov se dobi 1 na vrh. — Obseg tega lepo natisnjenega zvezka je: 2 mašni pesmi (po 3 napevi), 4 obhajilne, 6 Marijinih, 2 adventni, 2 božični, postna, velikonočna, križev teden, Duhovo. Rešnje Telo, sv. Alojzij, s. angelji varuhi, zahvalna, papežka in cesarska himna, .Častimo" in .Sveto", Tantum ergo z odgovorom. Ime skladateljevo samo pove, da so pesmi vseskozi ne le cerkvenega duha, ampak tudi za nežno šolsko mladino pripravne. Polovica vseh 33 številk ima obseg deškega glasu do c ali d v ostalih pride prvi glas do e, pri cesarski himni celo do f; po drugi strani je .Sveto" precej nizko v D-dur postavljeno. Težavno je, za vse pevce ugodne leže najti: zato si spretni učitelj lahko transporuje kako pesem v ležo učencem primerno. Sedem napevov je sprejel g. skladatelj, od drugod. (Po pomoti sloji pri št. 28. .Martin" namesto .Mihael".) Konečno kar najtopleje priporočamo to pesmarico vsem gospodom učiteljem, naj jo pridno uporabljajo ; dozdaj ni bilo tako lepe zbirke za nežno mladino, bodimo hvaležni gospodu skladatelju za njegov trud 1
Corrigendum: V zadnjega lista prilogi št. 13. takt 11. bodi v sopranu dis nameslu d; št. 16. takt 6. pa bodi v altu as namestu c.
Današnjemu listu je pridana 9. štev. prilog.