„ŠKRAT" vsako prvo in tretjo soboto V meseci vsakem razlil bo togoto.
„ŠKRAT" stane vse leto 3 gld., pola leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.
V Ljubljani, dne 21. februvarja 1885. Številka 2. — Tečaj III.
Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu, spisi pa uredništvu v , Narodno Tiskarno" v Ljubljani.
Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo.
O
Čifutska hrabrost.
Zložil Koštrun.
g* o še komis smo klestili gp^ In moško se nosili,
Kot v Kamerunu spestili Že vse bi Črnce bili.
Strupeni Anzeljev se bas Cuj! v Cifuta zadere, hi ta mu reče: „Waisste was? To kri samo izpere!"
In vse lepo po reglema Je brzo šlo avanti; Za to skrbeli so, se zna, Oboji sekundanti.
Ko bil prišel je boja dan, Pa Anzelj meri cesto, Od prošle noči še zaspan, Tja na nesrečno mesto.
Ko jih ugleda: Wai gesehrien! Se v postelji preteza: „Au wai gesehrien! Ibinganshin, Ker mrzlica me preža!"
Res bil njegov obraz je ves Bledejši mimo zida; Res tresel se je kakor pes, Ko iz vode se skida;
Smeje mu Anzelj reče: „ Sme nt, To me je pretresnilo! Naredil bom svoj testament, Ce bi se kaj zgodilo.
Zastonj pa pričakujejo Tam hrabre Cifutine; In se zastonj hudujejo, Ker Flekelesa ni ne.
A modri so možje tako Soglasno ukrenili, Da strah dvoboja ga samo V bolezen mrzlo sili.
Prišla do tebe ni še vest Od kranjske korenine, Ki šale ne pozna, in šest Jih pade, kjer porine."
In sekundantje podado V njegovo se jazbišce, Da zvedeli bi, kaj je to, Da ni ga na bojišče.
Z upitjem Cifutje samo So le se bojevali, So s krikom jerihonskem to Ad punetum dokazali.
Tu hrabrost čifutska se je Pač vrlo pokazala: „Is ka Profitche, ako me Svinčenka bi pobrala!"
O
T
8
ŠKRAT.
Godčevska.
rf)ustni čas je pri kraji; a že vedno se ^Pi mnogo govori o klobasah in kolinah; zatorej vam hočem tudi jaz povedati pri-godbo, katera se sicer pripoveduje v raznih oblikah, toda v resnici se je prigo-dila tako-le:
Župnik — recimo mu Podbrdnik — iskren prijatelj in zagovornik krvavih in jetrnih klobas, ogledoval je ravno na dvorišči svojega dobro rejenega prašiča, ko ga obišče majhen suh možiček — vaški učitelj.
„Kaj ne, lep prašič," ogovori ga župnik ter potaplja po hrbti prašiča? r A kaj mi koristi, ko ga moram nad polovico razdati, ako hočem vrniti koline vsem onim, kateri so jih meni darovali. In ravno sedaj premišljujem, kako bi se rešil iz te zadrege."
Kakor sraka svoj kljun, kedar ugleda osamljeno pišče, tako si je obrisal suhi učitelj svoj dolgi nos, šepetaje župniku na uho.
„Veste kaj, gospod župnik; najbolje bo, ako prašiča na tihem zakoljete, potem pa razglasite, da vam je bil ukraden. Potem vam ne bode treba nikomur vračati kolin."
„Dobra je ta!" vsklikne veselo župnik ter povabi, ne sluteč kaj slabega, prekanjenega učitelja na poliček vina. Toda župnik je mislil, učitelj pa storil.
Bilo je pozno po noči in luna se je skrivala za oblake. Učitelj in slaboglasni mesar Brivar pa sta tedaj previdno korakala po župnikovem dvorišči ter izginila v svinjak.
Vse je bilo zopet tiho in mirno, le sedaj pa sedaj čul se je zamolkli glas iz svinjaka, a naposled je tudi ta utihnil. Učitelj in Brivar pa sta polagoma zapuščala oprtana z nekim bremenom župnikov dvor ter izginila v nočni tmini.
Komaj je drugo jutro prilezlo solnee izza gora, vedel je že župnik, da mu je prašič ukraden. Jeza zaradi tolike izgube ga je ga tako trla, da na prvi hip niti vedel ni, kaj mu je storiti, a pozneje, ko se mu kri nekoliko pomiri, povabi učitelja k sebi ter mu razodene žalostno novost!
,,Izvrstno!" vsklikne učitelj, ko mu župnik pove, da mu je prašič ukraden. „Izvrstno! Le vsakemu tako povejte in brez dvojbe vam mora verjeti."
,,Ali verjemite mi, da se ne šalim; prašič je v resnici izginil iz svinjaka," zagotavlja ga župnik.
„Le tako naprej. Bolj ko bodete trdili, bolj se vam bode verjelo," odgovarja mu prekanjeni učitelj.
Dolgo sta še trdila župnik in učitelj vsak po svoje, naposled pa vender župnika mine potrpežljivost ter se razkačen zadere nad učiteljem:
„Pojdite, pojdite! Ali ste tako zabiti ali pa hudobni, da me nečete razumeti."
Učitelj, natihoma veseleč se svoje izpeljave, zapusti župnika, a še med vratmi ga zagotavlja, da izvrstno igra svojo ulogo in ako bode vsakega tako odpravil, kakor njega, potem ni o kolinah niti govora.
Skoro potem se raznese po vasi govorica, da je bil župniku ukraden prašič, in starikave vaščanke so takoj iztaknile, da ima učitelj mnogo več kolin na sušilu pri vaščanih, nego bi kdo pričakoval. Seveda tudi župniku ni ostalo dolgo tajnost, kar je govorila vsa vas.
,.Dobra je ta," godrnjal je župnik sam pri sebi, ko je izvedel, katerega imajo vaščani na sumu, da bi mu ukradel prašiča. ,,Tako, tako! Tudi jaz sem imel učitelja na sumu, toda dokazov mi je nedostajalo, a sedaj imam tudi te."
(Konec prih.)
LISTEK.
Literarno pismo.
/T\ ragi! V zadnjem listu si me naganjal, I§P da bi ti pisal včasi kaj o naši književnosti. Fiat voluntas tua! Rad ustrežem tej želji, da te tolikanj bolje upeljem v naše književno delovanje in pokažem dobre in slabe strani naših piscev in pesnikov. Sedanji svet je ves hudoben in poln zvijač. In te slabosti in podlosti v svetu zanašajo nam celo na naše leposlovno polje. Tudi pri nas se je že jela ugnjezdovati marsikatera napaka v književnost. In v tej največjej nevarnosti pride nam, kakor rešilni angelj z neba, mož, ki je učen in ima vse filozofske sisteme v svoji oblasti. Mož je premišljeval, kako bi stopil v javnost, ter s to svojo učenostjo vsaj nekoliko pokazal svetu, kar zna in kar ne zna. In glej! Kakor nalašč se mu ponudi naša leposlovna literatura, da jo pretrese nekoliko na svojem filozofskem rešetu in da postavi meje slovenskemu pisanju. Le to mi ne gre v glavo, kako da se ni že prej oglasil in preprečil povodenj, ki se
je jela širiti po naši beletristiki. Ko bi hodili vsi naši pisatelji za tem možem, imeli bi literaturo, katera bi bila popolnem izvorna in se razločevala od literatur vseh ostalih narodov. Ta mož odprl je novo ero v naši književnosti in „Ju-lijevi pogovori z Mirkom" bodo ostali gotovo klasično delo. „Dodatek" pa se bode tiskal v tisočerih proizvodih in širil slavo slavnega moža. In kdo je, ki je gotovo prvi jel hoditi v šolo k temu filozofskemu možu? To je pisatelj spisa „Kaj človek skusi, če na Dunaj peš gre".
Pač ti ne bi mogel oceniti tega spisa, ker je „unter — pardon — ohne aller Kritik". To je uzor potopisov! Pač nam je „Glasnik" prinesel jedenkrat „Pot iz Ljubljane do Šiške", ali ta še ni vse nič proti temu spisu. Tu se ne nahaja tisto opisovanje, katerega se tako radi poslu-žujo potopisci, in prav je tako! Opisovanje in naštevanje krajev, mest, gora itd. spada v zemljepisje ne pa v beletristiko. In ti krepki izrazi, kakor: „en dober šti-keljc", „fitigot" sole spis, da je kaj. Spis je prav naroden in želje vredno je, da bi se v spisih na take izraze bolj gledalo, da se ne poizgube. Kako miče bralca to zanimivo pripovedovanje o ,,šunki", ,.podvici" itd ; kar z roko bi lahko prijel tako drastično je vse naslikano. Ženske so v tem spisu v nekako mitično temoto zavite. Celoto pa bele nedosežni dovtipi in jezik je tak, kakor bi bil pisatelj pisal pred 50 leti. Celo slovenščini tako prilegajoči se členi se tu pa tam dobe in pisatelj si najbrž želi onih časov nazaj, ko je našo literaturico vodil otec Marko Pohlin. Spis je epohalne važnosti in pisatelji bodo izvestno hodili za njim; toda dosegel ga bode težko kdo. Uresničujo se Preširnove besede:
„Bog ti zaplati uk! po tvoji volji Bom pel: gosen'ce kaj naj repo var'je, Kak prideluje se krompir najbolji; Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Loviti miš' učil bom gospodarje."
Taka mora biti naša literatura in potem ji gotovo ne bode mogel nihče očitati pantejizma, materijalizma, fatalizma in drugih —izmov, potem bode stala na pravi podlagi in ne morem si kaj, da zaključim prvo pismo z besedami prvega našega pesnika, če tudi nerad, ker je tako pregrešne pesni delal:
„0, svitli vek zdaj Muzam kranjskim pride!"
Na svidenje!	Rak.
I
I
Štev. 2.
ŠKRAT.
i	PESMI.
V kazini.
Ko trata brez cvetja Pod snegom leži, Ko gaj je brez petja, (Ker tičev več ni,) Ko vrabec zavetja Iskaje kriči, A kmet brez imetja Pri peči sedi; Tedaj se v kazini Šop iri junak, Razlaga družini Nemčur dolgokrak, Kako je za Nemce
V	Ljubljani hudo, Da manj so kot sence Oslove, ho, ho!
In takrat po lici, Vdero jim solze, Žene in možici Najjočje kriče
V	nemčurski da hiši Miru prej ne bo Najmanjše da miši Slovence požro. „Škrat."
Majkin svet.
„Oj, ne kadi vedno," Majka mi svetuje: „Oj, ne kadi vedno, Zdravju to škoduje."
Da si majke blage Dobre svete hvalim, Vender vedno drage Smodčice si palim.
Kaj pa deva krasna Ravno jih prodaja? Kaj pa zornojasna Se mi nasmehava?
Ljuboslav.
133 Njej.
Znala deva mila si, Da me cvetje veseli: Vsaj na okno si je dela, Ko sem mimo bil hodeval, Da bi žar njegov proseval, Mi čutila otemnela — Da še bolj me vzradosti Tvoj obraz — li znala si? Da bi znala — prikazala
Bi za cvetjem se. Da bi znala — darovala En pogled mi le.
Ljuboslav.
ŠKRATOGRAMI. J
Škof j a Loka. Ločani neso zadnji mej »omikanimi": dobro se jim nemški jezik poda.
Celje. Naš opat Wretsehtschko je iznajdljiv mož. Čeravno slovenskega „oče-naša" ne zna, vender niti na prižnici ne pride v zadrego, če druzega ne ve, pa začne pripovedovati o svojej pravdi proti g. Likarju in dr. — Ta Vrečko ni dečko, ampak je Vrečko opat — sapienti sat! Če pojde tako dalje, bode opat Vrečko iz svojih vernikov napravil same »kriminal-doktorje", in priporočalo bi se, da hodijo ljudje namesto v cerkev, rajši k obravnavam pri okrožnej sodniji.
Ormuž. Kdor drugim jamo koplje, sam va-njo pade. Izvzeti niso niti kmetiči.
Pariz. Kolera je sicer že davno ponehala, a ljudje vender še mrjo.
Carigrad. Sultan našel je danes J na sprehodu srebern tolar. V svojej radosti šel je takoj v „Hagijo Sofijo" zahvaljevat se Allah-u in proroku. Zvečer mesto razsvitljeno, navdušenje veliko. — Turške srečke so vsled tega poskočile, turški upniki pa še ne.
Z onega sveta. Wawreczlco snuje „Ortsgruppe" nemškega „Schulvereina".
# .
POGOVORI. A ^
A.	(videč prijatelja B. za pod pazduho na drevesu obešenega ga vpraša): »Kaj pa vendar počenjaš?"
B.:	„Obesil sem se!"
A.:	»Tepec! Ako se že hočeš obesiti, moraš dejati vrv okrog vratu."
B.:	»Sem že tudi tako poskusil, a potem nisem mogel dihati."
ESI
Oče: »Janezek! Kaj si včeraj ves dan delal?"
Janezek: „Nič!"
Oče: „Kaj pa ti, Tonček?"
Tonček: „Jaz sem pa Janezku pomagal."
rs a
Strežaj: »Milostljiva gospa baronica, danes bodo led pripeljali. Sedaj pa ne vem, kam bi dejal lanskega kolikor ga je še v ledenici?"
Baronica: »Dajte ga ubogim. Ubogi vse poletje niso imeli ledu."
Gospa (prosjaku): »Na vse zgodaj že
po žganju smrdite." Prosjač: „ Men i te li, da more človek, če tako le krajcarje skupaj prosjači, šampanjca piti."
DROBIŽ.	|
Na plesu, katerega je priredilo fil-harmonično društvo na prejšnjem strelišči, vskliknil je nekdo iz odbora, ko je ugledal v dvorani polno praznega: „Malo nas je, a smo ljudi!"
rsa
V nekej aristokratskej družbi so se pogovarjali, da je neka tovarna ustavila svoje delo in zdaj na stotine delavcev nima kruha. »Naj pa žemlje jedo," oglasi se dobrosrčna dama.
E9
Voltaire se je mudil na svoja stara leta tudi v Ferney, kjer so ga ljudje mnogoštevilno obiskavali. Starčeku postajala je drznost tujcev že toli nadležna, da je bil primoran često Miniti bolezen. Jedenkrat pride tudi nekoliko Angležev v Ferney. Domači sluga naznani tuje prišlece. Voltaire: »Recite, da sem za smrt bolan." Sluga objavi gostom gospodov odgovor. Angleži prosijo potem za dovoljenje, da bi gospoda radi samo videli. Voltaire: »Povejte jim, da sem umrl." Zopet sporoči sluga to tujcem. Angleži moledovajo slednjič za dovoljenje, da bi videli vsaj mrtveca. Ko sluga zadnjo prošnjo gospodu objavi, zakliče Voltaire na skrajno mejo pritiran jako nejevoljno: „Nu torej — recite jim, hudič me je vzel!"
-ocgle-
i LISTNICA. &> |
Koštrun: Prejeli in kakor vidite ste nam ustregli. »Čifutsko hrabrost" smo porabili za prvo stran, a bržkone odmenili bodemo tudi ostalim isto mesto. — Maležu : Hvala ! Natisnili smo nekaj že v izšlo številko, a vse drugo priobčimo polagoma. — Blag. gosp. J. U. v P.: Prejeli, toda jednake »tvari je težko priobčevati. Pri priliki kaj druzega! — Ljuboslavu: Hvala za poslane pesmice. Nekaj sedaj, nekaj prihodnjič. — Blag. gosp. G. P. v K.: Hvala! Jako nam bodete ustregli, ako nam pošljete obljubljeno, toda ne preostro, da nas ne konfiskujejo. — Vsem drugim gospodom dopisnikom lepa hvala!
Blag. gosp. J. K. v Genovi: Za poslane »lire" smo prejeli 1 gld. 44 kr. Naročnina za Italijo znaša za vse leto 3 gld. 50 kr. Pozdrav!
Številko 2. smo poslali vsem onim častitim naročnikom, kateri so nam poslali naročnino vsaj za četrt leta. — Postreči moremo novim naročnikom s prvo in drugo številko.
Ko zima pridirja, — ko nimam kaj jest'; Ko sem brez »kvartirja" — na Žabjek grem sest'.
Prijetno po leti — brez dela je res;
Kjer morem kaj vzeti — pa prosim še vmes.
Mož (ogledujoč stvari, katere je žena ravnokar iz prodajalne domu prinesla): »Ti pa tudi vse najslabejše pokupiš. Kar nobeden drugi ne mara, pa ti vza-meš!"
Žena: »Prav je, da sam priznaješ slabost, katero pa sem najbolj tedaj pokazala , ko sem vzela tebe."
Vseh potrtih in razdrapanih jetrc in spridenega želodčeka, naznanjam vsem prijateljem in častilcem presunljivo vest, da se je vsestranski spoštovani gospod
Dolgovslav Pust,
lastnik neštevilnih kotiljonovih redov, prouzročitelj dolgov, iskren častilec plesa
in norčije itd., itd.,
po šesttedenskem hiranji žepov in drugih jednakih bolezni 17. fe-bruvarja 1885. leta, preselil v kraljestvo negotovosti.
Pogreb nepozabljivega ranjkega, katerega priporočamo vsem njegovim častilcem v blag spomin, bil je pepelnično sredo zjutraj iz prejšnjega strelišča, spremljan od neštevilnih zaspanih pogrebcev.
Opravila po ranjkem bodo imeli še več mesecev vsak torek in četrtek uradniki ljubljanske zastavljalnice.
V Ljubljani, dne 18. februvarja 1885. leta.
„ Škrat."
Žena: »Poglej, dragi moj, svojega tovariša, kako je vedno elegantno oblečen. ti imaš pa tako obnošeno obleko, da se celo jaz sramujem, a vender ni tvoja plača nič manjša od njegove."
Mož: To je prav naravno, kajti ' plačujem kroji*. oni pa mu ostaja dolžan."
Tisek „Narodne Tiskarne" v Ljubljani. — Izdajatelj in lastnik: Srečko Magolič in dragi. — Odgovorni urednik: Srečko Magolič.