Blaž Lukan
Blaž Lukan TO ŽIVLJENJE
LADJA IN SANJE
Ladja miruje kot zaledenela, galeb jadra nad njo, ne da bi zamahnil s perutmi, veter se je ustavil kot na fotografiji, vali so se vzpeli in kapljice so se razpršile v pahljačo, oddaljeno oko se je zasolzilo od miru in se počasi zaprlo,
podobo pa za vselej preselilo v sanje.
NESPEČNOST
Mesečina žge, da se ni mogoče umakniti v nobeno temo, v nobeno senco, v nobeno zavetje,
znoj prenika skozi zvezdno nebo
na ono stran, da se je treba samo pokriti z nočjo in zaspati.
DALJNI VALOVI
Veselje je doma v večernih zvokih, vidim jih na polknih kot svetlobne lise, bežeče nekam ven, v zrak, čez gore, na morje, nad Ocean-
969
Blaž Lukan
970
dokler me ne zagrne tema in oblije tišina, polna daljnih valov.
PREBUJANJE
Lahkotno dihanje prihaja iz napetih prsi, globoko v telesu spi bolečina, na senceh se zgodnji žarek za hip ustavi
in pramen las zaplapola po pravkar prebujenem dnevu.
VETROVI
Vetrovi strmo zavijajo nad zemljevidom, čez kožo nosi listje, odtrgano s podrtih dreves, poti so zabrisane in po njih hodijo samo psi,
vetrovi so najzvestejši tovariši pozne jeseni.
LJUBEZENSKA PESEM
Večerne svetlobe se ne da zapisati, tudi njene menjave ne, mogoče se je čuditi, čutiti barve na koži kot rahel dotik, na mrežnici kot žarenje, v laseh kot dih, v nosnicah kot vonj, na jeziku kot slad, na ustnicah kot šepet ljubezenske pesmi, ki je najglasnejša,
ko se že popolnoma znoči.
PRSTAN
Sneti moram prstan, da roka spet zaplava po zraku kot ptica, da se znova dotakne las, trebuha,
971
TO ŽIVLJENJE
podplatov, da se lahko znova dotipa do roke,
s katero je zvezana na veke vekov.
TO ŽIVLJENJE
Vrtinec je odneslo daleč na ono stran, z njim je šla tudi mladost; zdaj se črte na dlani ukrivijo navzdol, poti preraste mah iz srebrnih las, za očmi se ob jutrih dviga drobna megla.
Hrbet je miren, kot bi pod njim spal mlad pes, v gube na čelu je čas zapisal svoje žalostne pesmi, med stisnjene ustnice se krivulja neskončnosti več ne ujame, v brezvetrju se rodi samo bolečina
in skoznjo izhlapi to življenje. LE BESEDA
Ko je beseda samo še dotik, otip, toplota dveh kož, vročina, ki ju zvari v trdno, nedeljivo telo, skozi katero polje dvoje življenj kot eno samo, ki hoče postati vec kot telo, življenje, spomin na vse to, zgodba, čas, njegov izvir in še več - še manj:
čas, ko še ničesar ni bilo, le beseda.
OKO IN ZVEZDA
Po vsemirju je dež, po duši so iskrice, iz oči se dvigajo zvezdne meglice.
Veliko oko gleda globoko v nebo, v črnino zenice se potopijo zvezdice.