Marijini. zvončki. V V fumnikova Vidka je bila jako pridna deklica. Vselej je bila poslušna na prvo besedo. Še pet let ni bila dopolnila, pa so jo že lahko porabili za marsi-katero domače opravilo. Posebno lepo je znala kratkočasiti in oskrbovati mlajšejja bralca Tončka, da mujiiti pL-stunjc ni bilo treba. Bil je šc v oni dobi, ko otroci začno kazati. da ne bodo mutasti, začel je žo izgovarjati nekatere besede. Tudi Tonček je bil krotka, dobra dušica. Šumnikovi gospej so večkrat ¦•-•¦ ¦ — 40 — , / častitale sosede in prijateljice, da ima tako pridna in blagodušna otročiča. Saj ju je pa tudi sama tako rada itnela in čuvala kakor najdražji zaklad. Posebno Vidke je bila kaj vesela. Le pri molitvi je prišlo včasih nekcliko naskriž. Tega ne, da bi ne bila Vidka rada molila; o, še prosila je večkral mamo, naj molijo ž njo. Zvečcr bi je nc bilo mogoče spraviti k počitku, ko bi ne bila poprej z mamo opravila vcčerne molitve. Sama seveda še ni znala. Ali nekai drugega ji je delalo težavc. Mama so bili namreč te misli, da se malemu Tončku še bolj mudi k počitku. torej so njega poprej položili v po-steljico, potlej so se še le začeli ukvarjati z Vidko. To pa veste, kako so dolgi tisti trenutki, ko je človek hudo zaspan, pa mora še čakati, predno se sme zariti v gorko posteljico. Tisto je sicer res, da bi bili gospa Šumnica malega Tončka lahko kar brez tnolitve položili v posteljico, češ, tako ncžno detece ni še za molitve. A bogoljubna gospa so bili drugacnih misli in so celo zgodaj tudi ž njim pričeli prvc molilvene vaje. So že vedeli, zakaj je dobro, da (ako ravnajo. Sicer je Tončkova molitev trajala le malo časa. Pokrižati se še ni znal, kako neki: torej so ga pokrižali mama. Vsa njcgova pobožnost je bila v tem, da je moral nekaj trenutkov prav miren biti na materinem kolenu: če je le kaj začel otepati z nožicami, so ga takoj ustavili, seveda tako rahlo, kakor znajo le dobra mali. Druga naloga njegove de-tinske pobožnosti je bila v teni. da jc moral nekaj časa rokice držati sklenjene pa poslušati mamo, ki so mu molili najlažjo molitvico izmed vseli, kar so jih znali. No, semtertja je za mamo tudi sam poskušal iz-govoriti kako bescdo. Če se mu je tudi spotoma neko-liko pokazila, njcgov angelček jo je gotovo takoj po-pravil in v najpravilnejši obliki nescl pred božji prestol. Kakor sem rekel, vsa Tončkova večerna pobož-nost je bila kratka. A kar se nam odraslim Ijudem zdi kratko, to se večkrat otrokom zdi dolgo kot vcčnost. posebno takrat, če se jim mudi — iti spat. Saj jo vidite našo dobro, pridno Vidko, kako tcžko čaka, da bi že skoro prišla na vrsto. Povrhno oblekico jc že slekla, — 42 — , . čeveljčki 50 žc raz noge, — samo šc molitev, pa pojde ... Nekega večera je bilo pa drugače. Sumnikova gospa so imeli nujna opravila. Tončka so spravili že zgodaj v posteljico. Temu ni nič ugovarjal, saj jc bil dobro dete, ki je slušalo še v težjih rečeh, kakor takrat, ko čuje glas: ,,Spančkat pojdeš!" Vidki so pa mama rekli: ,,Nocoj ne utegnem s tcboj moliti. Kar sama moli: ti bo že angelček pomagal in molil s tabo." Pa so šli iz sobe. Vidka nekoliko osupne, in preclno se odpravi k počitku, poskuša moliti, pa sama ne more kaj prida opraviti. S tem niC kaj ne zadovoljna, leže v posteljo in pričakuje, kdaj pride angel, da bi ji pomagal, in pre-mišljuje, kako bo neki pomagal. ali tako kakor mama ... Toda — predno si utegne odgovoriti na taka vprašanja, je že zaspala. Ali je tako živo mislila na angela in Mater božjo, katero je hotela počasfiti s če-ščenamarijo, ali, ne vem, kaj je bilo vzrok, da se ji je začelo sanjafi nckaj silnc lcpega. Približala se je njcnj posteljiti nepopisno It-pa, v čudtvni luči bleščeča gospa. ki se je z miloprijaznim obličjcin nagnila proli nji. Vidka se prestraSi, gospa z milim glasom popraSa: ,Ali si bolno, dete moje r Kcr jc bilo vpražanjt1 (ako mirno in prijazno, sc Vidka osrči in odgovori: nNet lepa gospa; a povejfe nii vendar. kdo pa s(e in kaj hočete tukaj pri meni?" .Jaz", odgovori krasna gospa, ,jaz sem ona, katero te je učila ivoja mati vsako jutro in vsak večer pozdravljati in častili. Imam še veliko, vcliko otrok na zemlji, katerih nobenega ne pozabim. Kadar me zjulraj ali zvečer pozdravljajo v molitvi, \e tako, kakor bi zvonilo veliko zvonov in zvončkov in globoki in močni glasovi se z visokimi in (anko donečimi glasovi zvončkov sirinjajo v čudovito lepo zvonenje. Dobro poznam vsak gflas in vsak zvonček, kt»r pa tvojega noi.oi ni bilo vmes. sern se holela prepriCali. je-li tcga kriva bolezcn ali kaka druga nesreča." Lepe sanje so minulc, Vidka je pa sladko spala, spala do belcga dne. doklcr je niso zbudili dobra mamica. Natanko se je ie spominjala prelepib sanj, m 1 kar ni mogla dopovedati. kako ..strašno" lepa je bila j h ¦ - 43 - gospa, ki je prišla k njeni postelji, in pa kako jc bila neizrečeno prijazna, in kaj ji je rekla. Gospa Šumnica sama ni vedela, kaj hi si mislila, ali je morda res angel varih, kateremu je bila pripo-ročila svojo hčerko, prinesel Vidki te lepe sanje. Opo-minjala pa jo je, naj nikdarv svojem življenju ne opuSča zjutranje in večerne molitve, pa tudi po dnevu na] vcCkrat počasti Mater božjo s češčenamarijo. Vidka je obljubila in zvesto izpolnjevala to obljubo do danaS-njega dnc, ker lcga bi ne mogla prenesti. da bi 5e kdaj njenega zvončka ne bilo v družbi drugih Marijinih zvončkov. Od takrat pa se je že Vidka postarala, in stara Vida vsak čas pričakuje, da se bo treba preseliti v večnost, in trdno upa; da bo prijazno vzprcjeta v veselo družbo prelepe nobeške Matcre. ter poslušala nebeško rajske glasove večne sreče. ¦ Internus (Po listn Mannn*.)