)


s*














LEO TAXIL.

IZPOVEDANJA

BIVŠEGA PROSTOMISLEGA.


IZ FRANCOŠČINE PRELOŽIL

MARTIN ŽILTIR.

LJU BLJANA.

SAMOZALOŽBA. — TISK »KATOLIŠKE TISKARNE«.

1890 .

Olo°i°i z4v

^telajmo se ponosne, kolikor drago, bodimo mo-
droslovci in umovalci — prizadevajmo si kolikorkoli
za trenotne vspehe, zaprimo se v ječo učenosti, —
in vendar, kdo izmed nas čuje brez sledu šum teh
lepih krščanskih praznikov, kdo more prezreti oni
ginljivi glas zvonov, ki je kakor materino očitanje?
Kdo gleda brez zavisti vernike, ko gredo v trumah
iz cerkve, ko gredo pomlajeni in prenovljeni od mize
božje? Duh ostane pač trden, a duša je žalostna,
tožna. Rahleje čuteči odloži takrat pero in zapre
knjigo. Zdržati se ne more, da ne bi rekel: „Oj,
zakaj nisem tudi jaz med njimi, če tudi najpre¬
prostejši, najmanjši med njihovimi otroci? Zakaj? ...“
(Michelet, histoire de France.)

Mislite si človeka, ki je prehodil vse stopinje
hudodelstva! Naložite mu na rameni najgrozovitejših
zlodejstev, ki si jih morete izmisliti! Evo! tu spi
tisti človek. Vsemu dobremu domneva se odtujenega;

1

ne čuti več nemira, nima več vesti, vsaj tako
misli! . . . Toda uresničuje se zopet Nabuhodono-
zorjev senj. Kamen odtrga se visoko v gori, bobni
navzdol ter razbije podobo velikana z glinastimi no¬
gami . . . Prišel bo dan, in utrnila se bode solza
brez vidnega vzroka v tem obupanem srcu; vskipela
bode v srcu in hitela po potu od Boga ubranem,
dokler mu ne dospe v utrujeno oko. Kosila mu bode
lice. In j edina ta solza odkrila mu bo resnico, vrnila
spoštovanje do dobrega.

(Laeordaire.)

I.

Otroška leta.

Naša družina. — Zavod presvetega Srca. —
Mongre. — Dobro prvo obhajilo.

Pisati svojo zgodovino je gotovo najzoprnejše,
kar si moremo misliti. Vendar lastni životopis, ki
ne namerava služiti nečimurnosti pisateljevi, marveč
nravnosti, olajšuje to neprijetnost. Takšno je tudi
moje stališče.

Sedemnajst let sem pobijal cerkev s silo in
srdom, kakor malokdo. Naenkrat pa se mi je izpre-
obrnil duh, nepričakovano in izredno; izlezel sem
iz brezdna sovraštva. Dolžnost mi je torej, izpovedati
se pred občinstvom svoje preteklosti.

In ta dolžnost mi je sladka: ker naštevajoč
svoje blodnje in pripovedujoč skrajne svoje zmote
in pa ko sem poslednjič pošteno se vrnil k resnici,
prilil bom — tega sem prepričan — nekoliko za¬
upanja onim, ki objokujejo zaslepljenost sorodnika
ali prijatelja svojega.

Zdelo se je, da sem izgubljen za vedno ter
zapleten popolno v zmote in zlobe. In vendar sem
se jim iztrgal. Nevidna roka me je prijela in po-

1 *

4

tegnila zoper mojo voljo iz žrela. Zato, ker je usmi¬
ljenje božje toliko, ker je v resnici neskončno, ker
vsi kristijani moramo brez nehanja staviti n&nje
svoje zaupanje.

Rodil sem se — povem naj to najprej — iz
neke južnofrancoske družine, kjer je bila pobožnost
vedno v časti.

Od strani mojega očeta so v našem rodovni¬
škem drevesu sv. Frančišek de Regis, občudovani
apostelj languedoški, in oče Klavdij de La Colombiere,
častitljivi vodnik blažene Marjete Marije; od strani
moje matere gospod Affre, nadškof-mučenec, ki je
padel na barikadah v predmestju sv. Antona v Pa¬
rizu, v trenotku, ko je izpolnjeval junija 1848 po-
slanje miru in ljubezni. Smrtno ga je zadela kroglja
morilca, do danes neznanega.

Moj ded po očetovi strani, Karol Jogand, je imel
petero otrok. Bili so: Viktor, umrši v službi božji,
kot duhovnik dobrodelne naprave v Marseillu ; Marij,
moj oče, Josipina, moja teta, sedaj redovnica v
Lyonu. Ljudevit je umrl, zapustivši vdovo in tri
otroke; Gabrijel pa je poginil prav mlad v zalih
okoliščinah na zahodnji strani Afrike, kot žrtva
divjih prebivalcev.

Moja mati, rojena Josipina Pages, ima le eno
sestro, Rozo po imenu. Le-tii je sedaj vdova z dvema
otrokoma.

Rodbina Pages je prvotno iz Languedoca, Jo¬
gand pa iz Provence. Pri prvih dobi se nekaj repu-

blikancev zmerne stopnje. Tak bil je moj ujec, Leo¬
nida Pages, in njegov brat Junij, bivši mestni sveto¬
valec v Marseillu, v dobi 4. septembra. Le-teh, kakor
tudi njih sorodnikov Affrov ni zadržaval liberalizem,
da ne bi bili globoko udani veri katoliški.

Moj oče je pred vsem katoličan, za politiko se
ne meni dokaj, ter jo deva brezpogojno pod vero,
ki je v njegovih očeh bistvo.

Eojen sem v Marseillu 21. marca 1854. Stariši
dali so me krstiti na ime Gabrijela v spomin na
mladega strica, umorjenega po dahomejskih divjakih.

Po navadi zelo razširjeni na jugu sem zedinil
materino ime z očetovim. Zato se imenujem Gabrijel
Jogand-Pages (Žogan-Paže). ■ " j

Drugorojenec sem v naši družini; prvi, Mav-
ricij, je štiri leta starejši od mene; ker je tudi on
pisatelj, naju ljudje velikrat niso prav ločili; dasi-
ravno bi mislil, da zmota ni mogoča, ker sem jaz
iz kasneje navedenih vzrokov vsprejel pisateljsko
ime Leo Taxil in nisem nikdar podpisal kacega
spisa s svojim družinskim imenom: pa tudi v na¬
zorih o verskih tvarinah je velika razlika med menoj
in bratom.

Imel sem tudi sestro, Marjeto; ni dolgo, kar je
umrla.

Starega polpeto leto dali so me kot izrednega
učenca v neko marseillsko učilnico, v zavod pre¬
svetega Srca, v bartolomejski ulici.

6

Spominjam se te šole, kakor da sem še sedaj
ondi. Imel sem malo okrajšano obleko malih dečkov.
Učencev nas je bilo nekako dvajset. Brati je učila
sestra Marija-Antonija. Dali smo jej veliko opraviti.
Pa blaga sestra je imela neverjetno potrpežljivost,
in je bila zelo dobra; ljubila nas je, kakor da smo
njeni otroci.

Pozneje nisem bil zadnji izmed prostomiselskih
časnikarjev, ki popisujejo z vso strankarsko silo
divjost sester, učiteljic majhne dece. Najmanjša krca
po nosu, poslana mej svet po kateremkoli časniku,
služila nam je v pretvezo za visokoleteče govore;
uho manj ali bolj potegneno, kako lepa prilika kri¬
čati, da je trapilo zopet uvedeno. A dobro sem se
ogibal govoriti o svojih osebnih spominih; ker bil
bi prisiljen spoznati, da je bila dobra sestra Marija-
Antonija, sestra Bonbon, kakor smo jej rekli, ker
je imela vedno žepe polne sladkarij, za nas prava
mati.

Ostal sem pri presvetem Srcu, da sem bil star
devet let.

Učeniki, ki sem jih imel, dali so mi dober
prvi pouk. Bili so: g. Eipert, dober star očka, ki
nam je ukazoval vsem vkupaj peti: „Maitre corbeau
sur un arbre perche" („Zletevši mojster krokar na
drevo"). G.Pilliol-a imeli so za kralja lepopisja. Gosp.
Boubaud pa, častitljiv majhen rentier, je postal
učenik, da bi si zboljšal nedostatek skromnih svojih
dohodkov. Kadar je hotel ta tobaka v nos vzeti,

7

zginil je naenkrat v svojo stolico in se zopet vzdignil
kriče: „Jogand, sklanjaj: rosa, roža !“

No, vrhovni nadzornik pa je bil strašen. Bil je
duhoven Plane, in nesrečnež je imel najnehvalež-
nejši obraz. Tako jamičast je bil, da se nikoli ni
mogel popolnoma obriti. Mislite si groyski sir, ko
bi mu lasje v jamicah zrastli. Temu je bil podoben.
Imeli smo pred njim grozen strah. Ko se prikaže
g. Plane pri durih, nihče si ne upa več črhniti ;
vsakdo zadržuje svojo sapo. Bali smo se, da nas ne
zaloti „raztresene“, da ne bi trebalo „kak glagol
prepisavati“. To pravico zasluži, da s kaznijo ni
skoparil. Priden si pri njem moral biti. Kratko, bil
je najboljše strašilo. Pa sedaj, ko je pretekel čas
otroških strahov, rad verjamem, da ni bil hujši
mimo druzega, in da ga je vodja izbral brez dvoma
zaradi svoje glave, nezmožne za ostra opravila
vrhovnega nadzornika.

Vodja, duhovnik Ytier, bil je uprav drug mož.
Kolikor smo se tresli pred g. Plane-om, toliko smo
se oklepali izvrstnega g. Vtiera. Vedno je bil pri¬
zanesljiv, vedno pripravljen nam šolo omiliti. On si
je posebno pridržal verski pouk; on je tudi tisti,
od katerega sem pridobil prvo znanje krščanskih
resnic.

Oktobra 1863 pošljejo me stariši v kolegij naše
Gospe de Mongre, v Villefranche - sur -Saone pri
Lyonu. Mongre je prosto učilišče, lastnina družbe
Jezusove. Hiša je zidana, da se je čuditi, stoji na

obširnem posestvu. Učilišče more vsprejeti do šest sto
gojencev. Ondi se biva prav dobro v vsakem oziru.
V gmotnem pogledu prekosi Mongre katerikoli licej
in celo veliko katoliških učilišč; o tem govorim iz
skušnje: ustav vzdržujejo v taki zložnosti, da si je
težko misliti. Kar zadeva višino učenja, je med naj¬
višjimi.

Ce mi moja vest očita veliko ocenjevanje pro¬
stovoljne zlohotnosti, če sem v svoje zadolženje iz¬
ustil veliko presojevanj zoper svoje prepričanje v
neumnem svojem boju zoper cerkev, imam vsaj to to¬
lažbo, da sem bil vedno pravičen do svojih mongreskih
učenikov. Vtis, ki sem ga ohranil na tem učilišču,
ostal je stanovitno tako dober, moji izvrstni spomini
nanj so bili tako neizbrisni, da se tudi za svojih
najhujših napadov na jezuvite sploh nisem mogel
vzdržati, izjemno govoriti o mongreskih očetih. To
je bilo močnejše od mene.

In vendar nisem več ko dve leti preživel v tej hiši.

Jezuviti so sprejeli način poučevanja, ki je po
mojih mislih najboljši, ki pa terja učenikov, ka-
koršnih je prav težko dobiti. Pri njih otrok ne
menja vsako leto učenika, kakor je to navada v
drugih učilnicah. Eden oče ima opraviti z gojenci
od najnižjega razreda do naj višjega. Tako otrok, ki
ima vedno ravno tistega učenika, dela rajši, in od
druge strani učenik, ki pozna do dna posebne spo¬
sobnosti svojega učenca, vodi ga bolje skozi težave
učenja.

9

Zato je potrebno, da je vsak oče-učitelj nena¬
vadnih zmožnostij ter zna h krati udati se vsem
zahtevam svojega posla. No, recite kacemu profe¬
sorju retorike na vseučilišču, da se poniža eno leto
v začetnem razredu učiti francoščino . . .

Gojenci pa tudi vro k jezuvitom.

Dve leti, ko sem bil jaz v Mongre, bil je ko¬
legij polnoštevilen. Ondi so se shajali gojenci od
štirih vetrov sveta. Kolikor se spominjam, jih je
bilo izmed druzih narodov po številu največ iz Italije
in Portugala; pa med mojimi tovariši bili so tudi
otroci iz Batavije, Sydneya in Novega Orleana. Tisti
čas je bil superior ali oče rektor, oče de Bouchaud
(Bušo). Stopil sem v šesti razred; šlo je za to, da
se vspopolnim v latinščini, ker pri presvetem Srcu
zajel sem le začetne pojme tega jezika. Učenik
šestega razreda se je imenoval oče Bihard. Bil je
zelo priljubljen svojim učencem. Nezmožen najmanjše
surovosti, ohranil si je veljavo pri otrocih le s
svojo krotkostjo; pa ta ni bila pri njem le hli¬
njena, marveč v njegovem značaju. Bil je dobrota
sama.

Ob vročih poletnih dnevih, poslužujoč se lepega
vremena, nas je peljal katerikrat na polje precej
daleč. Nesli smo s seboj kruha in šokolade; med
potom kupi od kacega kmeta črešenj, ter nam jih
razdeli. Ustavimo se pod drevjem, in tu, v senci uči
nas slovnico, latinsko, katekizem ali zgodovino. Po¬
tem smo se igrali in jedli po travi.

10

O, povem vam, da smo se skušali, kdo bo bolje
znal svoje naloge pri takem učeniku. Izleti te vrste
so bili redki; pa kako se je sleherni poprijel'svojih
nalog, da ustreže dobremu profesorju in se mu za¬
hvali tako za njegove podučne sprehode!

Ves kolegij bil bi rad v razredu očeta Riharda.

Jaz nisem bil slab gojenec. Mogel sem, hvala
postrežljivosti sedanjega očeta rektorja, najti „pal-
marium“ od 1864. in 1865. leta, in prepričal sem
se na svojo radost, da pri delitvi daril nisem bil
pozabljen.

V šestem razredu (1864) sem dobil prvo da¬
rilo iz pravopisja, ter drugi „accessit“ iz latinskih
nalog in latinskih prevodov.

V petem razredu (1865) sem dobil prvo da¬
rilo iz latinskih nalog, drugo darilo iz zgodovine in
pravopisja, prvi „accessit“ iz krščanskega nauka, iz
vedenja in iz latinske prestave, drugi „accessit“ iz
pravopisja in posebno častno opombo pri očitnih iz¬
praševanjih.

Pa pustimo te male vspehe učenja, prestopimo
k predmetu vse drugačne imenitnosti ter govorimo
o dogodku, ki je gotovo odločil mojo prihodnost!

Enajst let sem imel, leta 1865, ko sem bil
drugo leto v Mongretu. Ta čas sem prvikrat pri¬
stopil k svetemu obhajilu.

V kolegiju so namerjali slovesno posvetiti novo
veliko kapelo. Da bi bila slovesnost znamenitejša,
pridržali so se otroci prejšnjega leta, in tako nas je

11

bilo krog šestdeset, ki smo se pripravljali na to ve¬
liko dejanje krščanskega življenja.

Navadno so nas ločili od drugih gojencev. Ho¬
dili smo sicer v razrede kakor po navadi; toda za
časa zasebnega učenja in oddihljeja smo bili v
majhnem gradu zraven kolegija, imenovanem grad
de la Barmandiere; ondi smo imeli tudi svojo jedil¬
nico in spalnico.

Voditelj tega odtegališča prvoobhajancev je bil
oče Samuel, redovnik prav velikih zaslug in goreče
pobožnosti, s kratka, eden izmed ljudij, ki niso od
tega sveta.

Dolžnost mi je, temu svetemu duhovniku skazo-
vati prav posebno spoštovanje. Njemu se imam za¬
hvaliti, da sem bil pripravljen, da ni mogoče bolje.

Pričakoval sem ves čas kakor zamaknen lepega
dne, ko mi je imelo biti dano prejeti svojega stvar¬
nika in Boga.

Vse moje misli so se stekale v to željo, v to
nebeško lakoto. Tudi šolsko delo je vzbujalo v moji
otroški duši občutke najživejše vere.

Enkrat nam je dal profesor za nalogo, naj spi¬
šemo dogodbico iz morske bitve pod poveljstvom
Hanibala proti Evmenu.

Hanibal, da bi zmagal, ves in edin napor obrne
proti ladiji, na kateri je bil načelnik sovražnikovega
brodovja. Gre naravnost proti tej ladiji, ne meni se
za druge, ki sujejo nanj svoje najgroznejše strele.
On zgrabi Evmenovo ladijo, in kartaginski mornarji

12

zaženo na njegov ukaz veliko število lončenih po¬
sod. Sovražniki se posmehujejo. Kaj! ena sama ladija
je prišla zoper vse njih brodovje, in da mečejo gli¬
naste lonce nanje, to je ves njih napad?

Pa naenkrat zasmehovanje jenja. Posode, raz-
bivši se, dajo iz sebe nevarno golazen, ki se raz¬
leze po ladiji, ovija se okoli mornarjev, ovira jih in
mori. Evmen, poveljnik brodovja, se ne more bra¬
niti, in Hanibal je zmagal.

Obdelal sem to nalogo, kakor drugi tovariši;
pa ta predmet, če tudi nima nič z vero opraviti,
mi navdihne pobožna premišljevanja. Po uku pošljem
svojemu izpovedniku očetu Futy-ju pismice, v ka¬
terem ga prosim prisrčno, naj pride v grad, ker
mu imam naznaniti nekaj prav imenitnega. Oče
pride močno vznemirjen.

n Kaj je, ljubi moj?“

„Ljubi oče, do vas nimam nobene skrivnosti;
popolnoma poznate mojo dušo, njene slabosti in na¬
pake; povejte mi, prosim vas, katera je moja po¬
glavitna pregreha?"

»čemu to prašaš?"

»Glejte!“

Pripovedujem izpovedniku zmago Hanibala nad
Evmenom in pristavim:

»Evmen, poveljnik sovražnega brodovja, je moja
poglavitna pregreha; drugi sovražniki so moje na¬
pake, nepopolnosti in slabosti. Glejte! jaz sem Ha¬
nibal in hočem popolnoma zmagati. Kakor karta-

13

ginski poveljnik moram premeteno ravnati. Dajte
mi spoznati Evmena; šel bom naravnost n&denj, ne
mene se za druge sovražnike. Ukazal bom svojim
mornarjem, da bodo metali na nasprotnike posode
polne majhnih kač: mornarji so moje maloštevilne
čednosti, male kače pa molitev. Te se bodo ovile
okrog mojih slabostij in jim bodo vzele moč; med
tem pa bom jaz osebno razvil vse svoje moči zoper
poglavitno pregreho, in pobil jo bom na tla, ne
bom prej odjenjal. Ko bo Evmen ubit, pomeeem v
morje njegove razorožene in oslabljene vojake in s
sovražnikovim plenom in s kupom za njegovo bro-
dovje postavim tempelj živemu Bogu. Mornarji
ostali mi bodo udani, drugi vojaki bodo prišli iii
se združili ž njimi privabljeni po blišču moje zmage,
in potem, slaven in zmagovalen, mogel bom prejeti
v srce Kralja kraljev, kakor je vreden.“

Taka mi je bila dispozicija (priprava), ko se je
bližal veliki dan.

Solze mi pridejo v oči, ko berem pisma tistega
časa, pisma, ki so jih razni moji sorodniki skrbno
shranili in blagovolili pokazati.

Preteklo leto, nekoliko po svojem izpreobrnjenju
to je v novembru 1885, sem šel obiskat drago svojo
teto v Lyon. To priliko sem porabil, da sem šel v
Mongre. Dva ali tri dni poprej sem prosil očeta rek¬
torja, naj me blagovoli vsprejeti. Prišel sem torej
malo neprevidoma.

14 -

Srečnega sem se čutil, zroč zopet ta toliko lju¬
bljeni ustav, kjer sem preživel najboljša leta svoje
otroške dobe. Prvega zagledam očeta Samuela, onega
redovnika, ki me je pripravljal na prvo sv. obhajilo.
Bil je tudi na potu v Ville -Franche; poslužil se je
nekega potovanja, da se je ustavil nekatere minute
v Mongretu.

S kolikim veseljem, kakor otrok, sem segel okrog
vratu svetemu duhovniku! Mislite si, kako dober je
Bog, da mi je dal po dvajsetih letih zopet videti
častitljivega voditelja za prvo obhajilo!

Prosil sem novic o vseh očetih, ki sem jih po¬
znal: nekateri so bili mrtvi, drugi razkropljeni po
daljnih deželah.

Ustav ni imel več svojega nekdaj tako veselega
obličja. Vladni progon se je zagnal, kakor znano,
pred vsem zoper jezuvite. Mongre ni mogel obdržati,
kakor le štiri ali pet očetov za oskrbljevanje ne-
premakljivščin in vodstvo učenja; profesorji so sedaj
duhovniki in neduhovniki, ki stanujejo zunaj.

Tudi jaz sem bil eden onih, ki so tirjali progon
verskih redov v imenu prostosti . . . Koliko pekoče
vesti za vse življenje, kar mi ga je še ostalo! . . -

Oh, kako sem molil ta dan v kapeli kolegija,
in iz vsega srca hvalil Boga, da mi je odpustil moje
zablode in pregrehe. Ta obisk v Mongretu je bil
zame neizmerna tolažba. Nikdar tega ne pozabim.

Oče rektor me je vodil po prehodih in raz¬
redih; potem me pelje k galeriji, kjer so obe-

15

šene vse stare častne table od ustanovitve zavoda.
Tukaj, če tudi sem se storil nevrednega svojih uče¬
nikov, bilo je moje ime vedno na tablah 1864. in
1865. leta; nikdar ga niso izbrisali.

In, ko ginjen razodenem svoje začudenje, reče
oče rektor:

V Mongretu nismo nikdar dvomili, da se vrnete
še k Bogu.

Oče Samuel doda: Vi ste tako pobožno prejeli
prvo obhajilo.

Jaz sem ga spomnil nekaterih dejanj iz tistega
časa; on me spomni drugih, poudarjajoč, da moja
pobožnost je bila v resnici vzgledna.

Neko jutro, tako mi je pravil, stopil sem v
gradu v kapelo, da bi molil, predno opravim sveto
mašo. Zarija se še ni prikazala. Veliko je bilo moje
strmenje, ko zagledam otroka ležečega na stopnji-
cah pri altarju: po noči je zapustil spalnico, vzel
veliki križ z oltarja, ter je ondi čul: še je držal v
svojih rokah Odrešenikovo podobo na križu, objemal
jo in s svojimi solzami močil. Ta prikaz me glo¬
boko gine; pravil sem vsem našim očetom izpod-
budljivo dogodbo ... In ta otrok bili ste vi. To
čuvanje tako goreče pobožnosti pripetilo se je nekaj
dnij pred vašim prvim obhajilom.

Zahvalil sem se očetu Samuelu, da mi je oživil
spomine. Bes, ohranil sem zavest, da je moje prvo
obhajilo vse izpodbudilo. Izvoljen sem bil tudi za
neko predstavljanje enemu izmed škofov, ki so pri

16

tej priložnosti prišli v Mongre, enoglasno od svojih
tovarišev kot govornik imenom mladih obhajancev.

Slovesnost je bila v četrtek na dan Vnebohoda.

Nebeški kruh delil nam je S. E. mgr. de Bo-
nald, kardinal-nadškof lyonski, stregli so mu mgr.
Mermillod, škof genevski, in mgr. de Marguerye,
škof autunski (otenski).

Naj se mi prizanese, da sem zašel v tolike po¬
drobnosti. Želel sem dokazati vpliv prvega dobrega
obhajila na prihodnjost kristijana. Kar mene zadeva,
je to dejanje posebno oznaeljivo in neovrgljivo.

Katoličani, vso skrb obrnite v to, da vaši otroci
opravijo z naj večjo gorečnostjo to delo, odločilno za
versko življenje, in imejte potem prepričanje, da jih
milost božja, tudi če bi jej postali uporni, nikdar
ne bo zapustila.

II.

Spačenost.

Saint-Louis. — „Malo dejanje.“ —Louve-
teau. — Zadnja molitev. — Božji rop. —
Mojprvičasnik. — Bistro oko profesorjevo.

Med počitnicami leta 1865 sem se ponesrečil.
Padel sem z višave prvega nadstropja in se polo¬
mil na levi nogi. Ko je prišel čas, da grem v šolo,
nisem se mogel vrniti v Mongre. Tri mesece moral
sem ležati v postelji, nogo ukleneno med dve deski.
Se-le o božiču sem shodil.

17

Močno sem se ohladil med svojim dolgim zdrav¬
ljenjem. Pred vsem sem bil žalosten, premišljajoč,
da moji tovariši brez mene napredujejo v učenju
tam doli v Ville-Franche. Cas tako nesrečno izgubljen
ni se več vrnil.

V januvarju 1866 še nisem bil popolnoma
zdrav. Moja mati je silila, naj me pošljejo v kak
marseillski kolegij, oče moj jej ni hotel naspro¬
tovati.

Eavno se je ustanavljalo veliko vzgojevališče na
zemlji škofa samega. Prelat marseillski, začetnik tega
zavoda, je bil mgr. Cruice. Temeljni kamen je vložil
mgr. Dupanloup. Novi ustav je dobil ime kato¬
liški kolegij sv. Ljudevita. Prebival sem v Saint-
Louisu tri šolska leta. Prvo leto sem imel za pro¬
fesorja g. duhovnika Girarda, o katerem se ne spo¬
minjam nobene reči, vredne, da jo zapišem. Drugo
leto g. duhovnika Joueta, o katerem bom imel nekaj
malega govoriti; tretje leto g. duhovnika Carbonnela,
ki je slutil mojo bodočo brezbožnost.

V letih 1866 in 1867 so me dali v „srednji
oddelek."

Napredoval sem dobro, pridnosti pa je bilo
malo; zelo premeten delal sem veliko preglavice
našemu nadzorniku g. duhovniku Guigou-u, dobremu,
skromnemu staremu mašniku.

Dobil sem, kakor rečeno, temeljit poduk v Mon-
gretu, in ko sem bil dejan v.Saint-Louis, videl sem,
da sem veliko pred gojenci svoje starosti, svojimi

2

18

součenci. Ta prememba kolegija, izvedena v tacih
okoliščinah, vplivala je name slabo.

Poduk v razredu, kamor so me dejali, mi je
bil večjidel znan, ni torej bilo veliko zasluženje, če
sem bil največkrat prvi v nalogah. Pri učenju do¬
vršil sem svoje naloge brez težave in točno; dovršil
sem v eni uri delo dveh ur, in ker nisem imel več
opravka, ko so moji tovariši še preobračali slovarje,
zabaval sem se, da je kakorkoli le čas minul.

Odtod izvira nepravilno razmerje, da me je moj
profesor razglasil kot najboljšega gojenca v svojem
razredu, paznik pa je trdil, da sem najbolj Raz¬
tresen" v njegovem oddelku. Pri razdelitvi plačil
leta 1866  sem dobil množino daril; pa za lepo
vedenje jih ni bilo mnogo.

To leto sem bil birman; prejel sem zakrament
v izvrstnem razpoloženju. Moja porednost ni zmanj¬
šala pobožnosti.

Dobro leto sem bil v razredu g. duhovnika
Joueta. Y mojem takratnem profesorju gorela je
resnična krščanska gorečnost. Prinesel je iz Issou-
duna novo pobožnost: pobožnost do naše Gospe
presvetega Srca. Iskreno je želel ustanoviti verski
red: imel je najlepša svojstva apostolskega poklica.

Kadar nam je razgrinjal svoje pobožne namere,
zavrelo mu je v duši; kot učenik je pozabil svoje
naloge. Izpremenil se je. Neka posebna navdušenost
ga je unemala, da nam je govoril s korenito zgo¬
vornostjo.

19

Duhovnik Jouet mi je skazal čast ter me je
izvolil za svojega pomočnika v kolegiju; imenoval
me je za „prvega gorečnika" med gojenci. — Neka
otroška bratovščina se je ustanovila namreč v Saint-
Louis-u med nekaterimi tovariši s potrjenjem višjega
g. duhovnika Magnana. Mi smo jo imenovali „la
petite Oeuvre“ (malo dejanje). Vsak ud malega de¬
janja se je posvetil razširjanju pobožnosti do naše
Gospe presvetega Srca. Želeli smo poskrbeti nekoliko
za vzdržavanje misijonarjev v Issoudunu. V tem mestu
se je rodila misel, kateri je posvetil duhovnik Jouet
svoje življenje.

Najmanjši donesek na leto je bil en sold (2 kr.
av. velj.). Eden mojih součencev, Stefan Jouve, ki
ni nikoli odstopil od pravega pota in ki sedaj za¬
vzema više mesto v južnem časnikarstvu, zložil je
v prid malega dejanja, katerega gorečnik je bil tudi
sam, nekaj vrstic. Dali smo je natisniti na čelo listi¬
nam doneskov. Njegov poziv na katoliško dobrodel¬
nost se je začel tako:

En sold na leto, malo je
In je veliko. Majhen vzrok
Učinek velik razprostrl:

Tako začne se veletok.

In res smo se mnogo trudili, da bi naše početje
dobro vspevalo. V naše hiše in v hiše naših prija¬
teljev in povsod, kjer smo imeli znanje, smo hodili
ob prostem času razširjajoč svoje prizadevanje, na¬
birajoč brez prenehanja novih udov. Nič ni kazalo,

2 *

20

da bom kdaj odpadel od cerkve in šel v službo
njenih sovražnikov.

Med počitnicami me je peljal moj oče nekateri-
krat ob nedeljah v „verski krog“ ali v čudovito „var-
stvo“, ustanovljeno od duhovnika Allemanda, da bi
obvaroval posvetne sprijenosti mlade trgovske po¬
močnike. Gledal sem tu le dobre vzglede, povsod
sem slišal le izveličavne svete.

Bilo je med šolskim letom 1867—1868. Takrat
sem se spridil.

Prišel sem v ,,oddelek velikih 1 *. Med mojimi
součenei je bil sin nekega mornarskega kapitana,
po imenu R., srednje nadarjen, tovariš pa prijeten.
R. in jaz sklenila sva prijateljstvo.

Oče mojega prijatelja je bil prostozidar. Pa
seveda, ko je dal svojega sina v Saint-Louis, tega
ni povedal vodstvu. Bil je brez dvoma eden izmed
tistih republikancev, kakoršnih je prav veliko, ki
pošiljajo svoje otroke v katoliške naprave, da bi
vsprejeli ondi dober poduk. Zraven pa imajo namen
razdejati kasneje njih krščanske resnice.

R. torej mi je povedal pri nekem zaupljivem
prijateljskem razgovoru, da je njegov oče ud neke
skrivnostne družbe. On sam pa, da je „louveteau“.
Ta prijateljska vest, o kateri molčati sem mu moral
obljubiti, je silno vzbudila mojo otroško rado¬
vednost. Omislil sem si dan izhoda slovečo knjižico,
katero je spisal ravno prej mgr. de Segur o prosto¬
zidarjih. To berilo bi mi imelo pokazati brezdno,

21

proti kateremu sem se dal tirati, pa nič tega. E.
mi je zagotavljal, da prostozidarstvo ni tako hudo¬
delsko, kakor ga slika mgr. de Segur; ker njegov
oče mu je pravil vedno najboljše reči o tej družbi.
In res, od škofove knjižice nisem ohranil druzega,
nego vrste, v katerih je bilo nekaj naznanil o raz¬
ličnih obredih pri vpeljavanju v skrivnosti.

Nenavadne prostozidarske poskušnje, muhasti
skrivnostni obredi, vse to se je živo vtisnilo v mojo
dušo, nasproti pa sem ostal neobčutljiv za ocenje¬
vanje in zaključevanje pisateljevo.

Nabavil sem si posnetke iz knjige in sem jih
prepisal. Priredil sem si tako nekako ročno knjižico,
imajoč jo spravljeno v pultu. Učil sem se skrivaj
med učenjem na pamet te izpiske.

Med božičnimi počitnicami poklicali so mojega
očeta v kolegij, da mu naznanijo imenitno zadevo.
Višji, takrat g. duhovnik Daime, sili v mojega očeta,
naj me vzame domov. Nisem vedel, kaj to pomeni.
— No, tako-le je bilo. Paznik je našel mojo pro¬
stozidarsko ročno knjižico. Voditelji kolegija osup¬
nejo. Pozovejo me pred-se: Prašajo me, kaj to
pomeni. Odgovorim, da je izpisek iz knjige mgr. de
Segur-jeve. Ker je bilo očividno, da je to resnica, so
bili voditelji nekoliko v zadregi. Kaj storiti z menoj pri
teh okoliščinah, je bilo težko določiti. Tudi nihče
ni mogel sumiti, iz katerega namena sem naredil te
izpiske; nisem namreč dal spoznati, kaj mi je raz¬
odel prijatelj R. Samo moj profesor v tretjem letu,

22

duhovnik Carbonnel, je izustil, da imam sigurno
slabe namene zato, ker nisem obdržal iz spisa nič
druzega nego navajanja, ki so bistveno prosto¬
zidarska.

Konec posvetovanju je bil, da nisem kazni vreden.
Toda od onega dne me je opazoval duhovnik Carbon¬
nel. V svesti si tega opazovanja sem pazil na se in
skrbel, da ne bi storil kaj napačnega. Leto sem dobro
začel, kar se tiče šolskega napredka; častihlepen hotel
sem dobiti tudi darilo pri razdelitvi plačila in zato
mi je bilo na tem ležeče, ogibati se vsega, kar bi
dalo priliko zapoditi me iz Saint-Louisa. A duša je
bila bolna. Nisem bil več, kakor prejšnja leta. Zmirom
sem se učil pridno grško, latinsko, zgodovino ali ma¬
tematiko; bolj in bolj pa me je zapuščalo veselje do
krščanskega nauka.

Razjedala me je notranja bolezen. V dneh iz¬
hoda kupoval sem skrivaj časnike prostomislecev,
jih prebiral in potem sežigal, da nihče ni mogel
slutiti, kaj se godi. V tem dušnem boju čutil sem
nekaterekrati željo v sebi zateči se k duhovniku
Jouetu, ki se je vedno kazal dobrega proti meni.
Bil je prvi paznik oddelka velikih. Časi sem hotel
k njemu in mu vse povedati; tega nisem storil.

Zato pa nisem nehal biti gorečnik malega de¬
janja. Ko mi je vest klicala, da grem v pogubljenje,
skušal sem temu nasproti delati. A zopet sem zašel,
v dvom, ki se me je polastil. V teh odločilnih bojih
sem kdaj prosil tudi našo Gospo presvetega Srca.

23

Prosil sem jo, naj me brani. To so bile zadnje moje
molitve.

Prišel je velikonočni čas. Moj izpovednik 0.,
sedaj službujoč kot duhovnik v neki vojaški bolniš¬
nici, sprevidi popolnoma, da moja duša je za smrt
bolna. Izpovedal sem se, da zadostim vnanjosti.
Nič pa se nisem menil za njegove nauke. Spoznavši,
da mu zakrivam resnico in da ne pridem k izpo-
vednici, kakor le primoran in prisiljen po zahtevah
hišnega reda, stori poslednjo poskušnjo dan prej,
kakor je imel ves kolegij iti k velikonočnemu obhajilu.

Dete moje, vidim, mi reče, da nisi tacih čutil,
ki so neobhodno potrebna za sveto obhajilo, zgub¬
ljaš vero, naštevaš mi napake, ne kakor bi se tožil,
temuč kakor bi pripovedoval kdo kako dogodbo. Nimaš
kesanja . . . No, reci, če se motim; daj se, moje
dete, od dobrega giniti, bodi odkritosrčen!

Res je, jaz ne verujem več, odgovorim ubo¬
gemu duhovniku, kojega je to kakor na tla pobilo.

Moj Bog, torej sem prav sodil, reče užaljen in
pobit, je li mogoče? ... Pa, ljubo dete, ne morem
ti dati odveze.

Gospod duhovnik, rečem mu nesramno, in na¬
enkrat sem nehal nagovarjati ga z „moj oče“, gospod
duhovnik, če mi daste odvezo ali ne, jaz grem jutri
k sv. obhajilu.

Moj spovednik se zjoka in reče zamolklo:

Nesrečnež, ti se torej ne bojiš storiti božjega
ropa?

24

Vstanem in nagnivši se proti njemu rečem
mu mrzlo s tihim glasom:

Ce ne grem z vsemi drugimi k obhajilu, se
bo to takoj opazilo; drugim bo v izpodtiko. Že
sedaj mi moj profesor duhovnik Oarbonnel ne
zaupa. Res, nič druzega ni treba, nego da ne
opravim velikonočnega obhajila, in gotovo me po¬
šljejo domov.

Drugi dan vršila se je slovesnost skupnega ob¬
hajila. Gojenci so šli v skupinah iz posameznih
klopij k oltarju. Moj spovednik je kleče molil v
nekem kotu kapele. Ko se vzdignejo tovariši v
moji klopi, ko pride vrsta nanje, grem tudi jaz ž
njimi. Prejel sem nevredno Boga.

V trenutku, ko sem zapustil oltar ter se vrnil
na svoje mesto, zagledam nenavadno gibanje na
koncu kapele. Profesorji, pazniki vrtili so se okoli
duhovnika C. Ravnokar mu je slabo prišlo.

Oh, čutil sem takrat, da me je hudo grizlo;
pa joj mene, ne zaradi božjega ropa, katerega sem
hladnokrvno storil. Nisem si očital ostudnosti, katero
je imelo nevredno sveto obhajilo samo na sebi,
marveč bal sem se slabih nasledkov za svojega ubo-
zega spovednika.

Kako slab dan sem preživel! Nisem si upal
sam iti k duhovniku 0., da bi zvedel, kako mu je.
Strah me je bilo, kaj bo konec te nezgode; ker iz¬
vrstni duhovnik je imel silen napad. Rad bi bil šel
k njemu in ga prosil odpuščanja; čutil sem, da če

25

to storim, bo dobro vplivalo. A zadržal meje drug
strah: rekel sem si, če grem pogledat bolnika, se
bo vse vedelo ali vsaj moglo se bo razumeti, in
potem bom spoden iz Saint-Louisa.

Ko sem božji rop doprinesel, postal sem straho-
pezljivec. Koliko sprijenje!

Duhovnik 0. je vendar ozdravel. Nisem se mu
več pokazal pred oči; izbral sem si druzega spo¬
vednika, pa sem se skrbno ogibal razodeti mu svoje
hudodelstvo.

Ker ni bilo vkupnega obhajila, kakor o veliki
noči, omejil sem se nadalje tako, da sem šel k iz¬
povedi — vedno le na videz — po enkrat na mesec
po navadi kolegija.

To je bil konec. Dobrega majhnega mongre-
skega Gabrijela ni bilo več. Moji stariši niso slutili
o tej premembi. Le v Saint-Louisu so koncem šol¬
skega leta določili za gotovo, da ima moj duh nag-
nenje k nebrzdanosti. Součenci so me imeli za re¬
publikanca, ne pa za brezbožneža, ker skrival sem
svojo nevero in dajal spoznati le svojo neomejeno
ljubezen do neodvisnosti.

Tovariši smo si tisti čas izmislili ustanoviti z
roko pisan časnik, katerega bi iz rok v roko dajali
mej prostim časom. Ta stvar oddelka velikih ime¬
novala seje:leType. Bili smo trije uredniki: Štefan
Jouve, Leo Magnan in jaz. Drugemu gojencu, po
imenu Berenguier, je bila dana naloga, list previ-
devati s podobami.

26

„Type“ razglasi v prvi številki nekak program
v trijoletih, zloženih od Jouva, ki je bil bard (pesnik)
kolegija. Trijolet mene zadevajoč glasil se je tako:

Zvest praporu rudečemu
Jogand goji politiko.

Omenjam ta spomin le zato, ker naznanja moje
tedanje namere. Dopolnil sem štirinajst let, nekaj
dlačic pod nosom — dozorel sem zelo zgodaj —
domneval se za veljavno osebo. Namesto metati žogo
ali loviti se, zbiral sem okrog sebe nekatere svojih
tovarišev, razlagajoč jim politiko po svojem ko¬
pitu. Po vsakem izhodu prinesel sem v kolegij od¬
mev vojskovanja republikanske stranke proti ce¬
sarstvu.

Duhovnik Oarbonnel, moj profesor, pravi mi
neki dan: Gabrijel, vi se na slabo obračate; začeli
ste s skromnimi igračami „Typa“; to vas bo pri¬
vedlo k prekucijskim zabavljicam in brezbožnostim
Siecla.

Poslednjič so moji članki ubili „Type“. Po ne¬
kolikih številkah nam višji Saint-Louisa ukaže, da
ima nehati naš časnik, ker nimajo taki spisi nikake
zveze s šolo.

Tako sem preživel tri leta v katoliškem kolegiju
v Marseillu. Začetkom junija zbolim. Vročinska bo¬
lezen me je odvedla domu dva meseca pred velikimi
počitnicami. Obležal sem prav nevarno in toliko, da
nisem umrl. Še-le prve dni avgusta sem bil iz ne-

27

varnosti. Pa če je telo ušlo nevarnosti, je bila pa
duša v tem žalostnejšem stanju. Moj napuh, združen
z nezdravo radovednostjo, odvrnil jo je od Boga,
in strašen božji rop je provzročil noč v moji duši.

III.

Upor.

Slepilo pamfletista. — Dva bogotajca. —
Žid. — Nespametna nakana. — 25 fran¬
kov „Naše Gospe presvetega Srca“. —
Beg iz očetove hiše. — Mettray. — Dvo-
živno stanje. — Pismo mojega očeta
Piju IX. — Odgovor papežev.

Prvega junija 1868 izšla je prva številka „Lan-
terne“ Henrika Rocheforta. — Od enega konca
Francoske do drugega se je govorilo le o stru¬
penem tedenskem pamfletu.

Komaj ozdravim od vročinske bolezni, že sem
hotel brati ostre besede Rochefortove, moža, včeraj
še neznanega, ki je s prekucijskim duhom napolnil
vso deželo. Dobim osem ali devet številk „Lan-
terne“, ki so do tedaj izšle. Prav do črke sem jih
požrl.

„Evo ti pravega moža,“ — si rečem.

Moje navdušenje za Rocheforta je bilo skoro
blaznost. Ta mesec avgust sem preživel v tolikem
dušnem razvnetju, da si ni mogoče misliti.

28

„Lanterne“ je izvabila v deželi množico silo¬
vitih listov, ki sem jih s slastjo prebiral. Rad bi
bil časnikar. Pisati in branemu biti od občinstva,
kako lepe sanje!

Kupoval sem vse časnike napredne stranke in
jih skrivaj zbiral. Prekucijski nauki so me k sebi
vlekli kakor zaljubljenca. Živel sem od najpretira-
nejših spisov.

In ti rudeči časniki niso imeli posebno bogatih
vrednikov, da bi si mogli privoščiti zunanji sijaj postav¬
nega varstva, in so morali pisati o politiki le z zbadanjem
in prikritimi besedami. Ker je bilo pa treba na¬
polniti listove predale, ponavljala so se zasmeho¬
vanja vere in njenih služabnikov. Vsi ti listi so se
imenovali filozofski časniki, da bi imeli pravico
živeti.

Dokler si mlad in občuduješ kakega človeka,
želiš ga tudi poznati, naj velja, kar hoče. Obiskal
sem i jaz vsa uredništva, in s kako pretvezo, ki mi
je ravno prišla na misel, prosil sem, naj bi mi
dovolili govoriti s pisatelji, katere sem občudoval.
Povsod sem bil dobro vsprejet. Moj položaj je bil
tudi ves nenavaden. Kaj bolj čudnega v očeh teh
prekucijskih in bogotajskih časnikarjev, nego da za¬
haja sin rodovine, znane po vsem svetu zaradi njene
pobožnosti, k njim z vsem ognjem svojih štirinaj¬
stih let!

Na ta način sem se seznanil proti koncu av¬
gusta z dvema radikalnima materijalistoma, z gg.

29

Leballeur-Villiers-om in Royannez-om. To druženje ž
njima je uplivalo name odločilno.

Gosp. Leballeur-Villiers je bil vzor dovršenega
agitatorja. Pri njem je bilo zbirališče, pri njem so
se delale zarote zoper oblast. Bil je fotograf po
svojem stanu, pečal pa se je bolj s politiko, nego
s fotografijo.

Bil je vražji človek: velik, suh, žilav, trdne
volje. Imel je nekam osivelo brado, pa iskro oko.
Star je bil ta Mefistofeles kakih petdeset let. Za
druzega decembra poslan je bil v pregnanstvo, če
se dobro spominjam, v Lambesso. Sovražil je ce¬
sarstvo z neutolažljivim sovraštvom. Ko mi je pri¬
povedoval grenkosti svojega izgnanja, bil sem kar
priklenjen na njegove ustnice. Ubiti bi se bil dal
za g. Leballeura.

Imel je ženo prav preprosto, krotko, popolnoma
sebi udano. Udala se je njegovemu vplivu in je
bila ž njim enakih mislij.

Ko sem bil pri teh ljudeh, čutil sem se kakor
pijanega. G. Leballeur-Tilliers je bil tudi borilec in
je nenavadno spretno streljal s samokresi. Na pet¬
indvajset stopinj je pognal krogljo v sredo tarče,
ki je imela komaj deset centimetrov v premeru.

Neki dan sem pil pri njem kavo. On se je
zabaval s streljanjem na svojem vrtu.

»Gospod Leballeur," — mu rečem, — »hočete
li lepo tarčo? Strelite v ta krožnik.“ — In, roko

30


stegnjeno, držim s konci prstov krožnik skodelice
za kavo.

„Bodi,“ — mi odgovori, — „ne ganite se!"

Njegova žena zaupije.

On vzdigne roke in mi ponovi: „Ne ganite se!“

Ne ganem se, zaupajoč v njegovo izurjenost.
Take neumnosti se uganjajo, dokler je človek otrok.
On ustreli in krožnik se razleti v črepinje.

„Dobro!“ — zaupijem jaz.

„Dobro Vam, mladenič!" — mi zavrne in me
objame; potem dostavi, obrnivši se k svoji ženi:
»Glej, tu je eden, ki bo znal, če treba, storiti svojo
dolžnost na barikadi."

Zdelo se mi je od tega časa, kakor da sva
zvezana drug z drugim. Gosp. Leballeur-Villiers se
ni zmotil glede mene. Takrat bi bil ob kaki vstaji
rad dal svoje življenje za republiko. Tako napet
sem bil.

In g. Royannez, ta je bil ves drugačen. Tre¬
bušen, široke postave, imel je najmirnejšo hojo. Pa
pisal je v časnikih članke, katerih silovitost ni bila
nič manjša nego v „Lanterni“. V sobi je priprav¬
ljal vstajo. Gosp. Leballeur-Villiers je mislil vsako
jutro, da je prišel čas, stopiti na ulice. G. Royannez
pa ga je hladil, veleč, da duhovi še niso priprav¬
ljeni; menil je, da treba čakati dogodkov. Učil je
prevrat; g. Leballeur-Villiers ga je pa izvrševal.

Vse moje sočutje se je nagnilo k poslednjemu.
Previdnost prvega se mi je vedno zdela neumestna.

31

Tedaj ne bomo končali nikdar cesarstva, če bomo
odkladali prekucijo vedno na jutri.

Nekega dne pride vojak k g. Leballeur-Villiersu,
da bi se dal fotografovati. Ko je pddoba vsprejeta,
začne se razgovor; vsaka priložnost je bila umetniku
ugodna za razširjanje njegovih nazorov. Tojak pre¬
slepljen se izreče za republikanca. Gosp. Leballeur-
Tilliers ga obdrži pri jedi. Bil je srečen. „Vojna
je za nas,“ — pravil je zvečer, — „moramo iti v
boj.“ Govoril je tako iz najboljšega prepričanja. G.
Bojannez pa je hladil to norost. Bil je previdni
Nestor ter brzdal tega vročega Ahila.

Pri g. Bojannezu je bilo življenje mirno. On
ni razbijal krožnikov s krogljami samokresovimi.
Bil je nekoliko družinsk, govoreč z ženo o gospo¬
dinjstvu; prihranil je vse svoje politične nauke za
vzrejo svoje hčerke Jovane, ki je postala pozneje
žena Olovisa Huguesa.

Tretji radikalec, katerega sem takrat spoznal,
bil je žid g. Simon Weil. Ta je v prvi vrsti črtil
katoličanstvo, v drugi cesarstvo. Tsprejel me je v
posebno prijateljstvo. Čestokrat mi je rekel: „Prvi
sovražnik je papež. Ko razdenemo cerkev, pojde
vse drugo lahko."

Mojemu očetu so bile neznane te zveze. Zelo
sem ga ljubil in nisem si upal naznaniti mu svoje
izpremembe. Da bi se mu ne zameril, spremljam ga
ob nedeljah k maši. Kadar je šel k obhajilu, pri¬
stopil sem tudi jaz ž njim k sveti mizi, oskrunjajoč

32

brez strahu zakrament, v katerega nisem vež ve¬
roval. Vendar mi je bilo zoprno tako ravnanje. Ne
mene se za božje rope, mi je bilo pa silno težko,
biti hinavec. Moja hudobija proti Bogu mi je bila
lahka; prikrivanje očetu me je težilo.

Pa kako mu povedati resnico ? Kakšen udarec
zanj, ko bi zvedel resnico! Zmerom sem se obotav¬
ljal, nisem se mogel odločiti, da bi mu razodel resnico.

Med tem časom so Bocheforta preganjali in
obsodili, — prisiljen je bil bežati v Belgijo.

Izgnani pamfletist je sedaj pri meni dvakrat več
veljal, ker njegovo preganjanje je podvojilo njegovo
slavo.

Ne vem, kako mi pride neko jutro misel, da bi
šel in se mu pridružil v Bruselju. Bila je to nora,
nespametna misel; pa v dušnem stanu, kakor sem
bil takrat, ni se mi zdelo nič nemogoče. Rekel sem
si: „Moje mesto je zraven Rocheforta. Pojdem k
njemu, mislim si, dal se mu bom spoznati, povem
mu svojo zgodovino, in on me bo razumel. Vsprejel
bom, da bom živel, kakoršnokoli službo, če bi bilo
treba umivati tudi posodo v kaki gostilni. V prostih
urah bom pisal, izdelal kako knjigo in, bivajoč iz-
van oblasti cesarske, udeležim se tudi jaz s peresom
vojske brez usmiljenja, h kateri je dala „Lanterne“
znamenje. Potem, ko udari ura prevrata, pojdem v
Pariz, pomešam se med zarotnike in s puško v roči
boril se bom za ustanovitev ljudovlade na razvalinah
nasilstva."

33

Tak je bil moj načrt, in negoval sem ga, ne
videč ničesar nespametnega v njem. Živel sem le
že za to, da ga izvršim. Največja težava je bila
priti v Belgijo. Od Marseilla v Bruselj je daleko.

Iti čez Francosko, na to ni bilo misliti. Do¬
mneval sem si, da, ko bo meja med menoj in mo¬
jimi stariši, pač ne bo nihče imel več moči, peljati
me nazaj v očetovsko hišo.

Preudarivši ves račun, — treba je bilo raču¬
nati še z mojimi pičlimi pomočki, — sklenem iti
na tuje čez Alpe. Do tje bi mogel priti. Enkrat v
Italiji, — mislim si, — bom živel, kakor bo mo¬
goče, poprimajoč se zdaj v tem, zdaj v drugem
mestu kakoršnegakoli dela, pridržujoč to, kar bi za¬
služil, jedino le za troske potovanja. Tako bi prišel
počasi do te obljubljene dežele svoje razbrzdane do¬
mišljije, do Belgije.

Nisem čutil v sebilpoguma, razodeti svojemu
očetu, da sem prišel ob vero; a pripravljal sem se,
zapustiti za vselej svojo družino. Razloži, kdor more,
to nepravilnost!

Vendar nisem bil jaz sam doma, beroč skrivaj
bogotajske časnike in prekucijske knjižure. Moj brat,
dasi starejši, prišel je pod moj vpliv. Štiri leta sta¬
rejši od mene, naju je ločil vendar le en razred v
kolegiju. Tako je bil on v Mongretu v četrtem, ko
sem bil jaz v petem razredu. Med počitnicami sva
bila še bolj skupaj. Nihče ni šel sam brez drugega
na izprehod. Če tudi se ni zatelebal toliko v poli.

3

34

tiko, kakor jaz, bil je vendar klativiteškega duha,
in on je bil sokriv z menoj hlinjenja, katero sem
jaz zadolžil proti svojemu očetu.

Brat torej rad vsprejme moj nasvet. Ko je
prišlo na vrsto vprašanje bežati iz očetove hiše, da
se odtegneva stanju, ki naju je težilo, pridružil se
je on mojemu načrtu potovanja.

Vse, kar sva imela, izpremeniva v denar. Enega
za drugim znosiva svoje slovarje, učne in druge
knjige k prodajalcem starih knjig; imela sva pa
prav dobro preskrbljeno knjižnico. Prodala sva to
previdno, tako, da najini stariši niso'*'mogli sumiti,
da so knjižnjaki, kamor sva devala svoje reči, prazni.
Ničesa pridržavši si, kakor neobhodno potrebno,
oskrbela sva, da je zginila tudi najina obleka in šla
k starinarjem, če je bilo mogoče kaj zanjo dobiti.
Pet ali šest tednov nisva izdala niti krajcarja od
denarja, kar sva ga dobila od svojih ljudij za kako
majhno veselje. Poslednjič, na dan odhoda,*sva pro¬
dala svoje ure in dragotine. Nasproti sva si pa tudi
kupila vsak po en žepni revolver in bodalo. Ostalo
nama je še krog stoinpetdeset frankov; ker še nisva
imela nikoli toliko imetja, mislila sva trdno, da s
tem moreva dospeti, če treba, do konca sveta.

Odšla sva 18. oktobra zjutraj. Bila je nedelja.
Na nevihto se je pripravljalo. Rečem očetu, da
greva z bratom k maši, v cerkev „Naše Gospe de
la Garde", in da po tem malem romanju, če se
vreme razjasni, pojdeva vozit se po morju.

35

Da bi nihče ne sumničil najinega bega, bil
sem toliko nesramen, da sem prosil mater, naj pri¬
pravi za kosilo jed, katero sem prav rad imel, s
pristavkom, da o polu dvanajstih bova gotovo doma.
Vihar je navstal; bila je strašna nevihta. Jaz in
brat sva se tega veselila: »Štariši bodo mislili," —
dejala sva, — „da sva šla vozit se po morju, in
da sva postala žrtva svoje neprevidnosti. “

Pa evo še ene posebnosti, ki bo čitatelja na¬
tanko seznanila z mojim značajem.

Ker nisem nikdar priznal duhovniku Jouetu,
kako sem se izpremenil, ostal sem zoper svojo voljo
gorečnik „malega dejanja"; kot imejitelj listin udov
pa sem moral, če nisem hotel videti svojih namer
razkritih, nabirati dalje doneske ondi, kjer sem prej
razširjal pobožnosti do »Naše Gospe presv. Srca".
Lahko si tu mislite nevoljo in zadrego mojo. Ta
denar ni bil moj; dasi je bil namenjen cerkvi, ka¬
tero sem takrat sovražil, in če tudi sem neizmerno
želel, kakor si že bodi več denarja skupaj spraviti,
vendar nisem mogel tega denarja sebi prilastiti; to
bi bila tatvina.

Nekoliko dnij pred najinim begom srečam du¬
hovnika Joueta. Voditelj »malega dejanja" bil je
gotovo po mojem odhodu iz Saint-Louisa zaupno
podučen od duhovnika Oarbonnela, zadnjega mojega
učitelja; verjetno mu je ta razodel svoje skrbi glede
mene. Kes, duhovnik Jouet je bil zelo hladen, ko
me zagleda. Jaz, na ulici, se razgovarjam z nekim

3 *

36

svojih novih prijateljev, čegar kretanje je bilo v po¬
sebni meri demokratsko.

Ondi pustivši svojega prijatelja, grem naravnost
proti misijonarju „Naše Gospe 1 *. Zelo je osupnil.

»Gospod duhovnik,“ — mu rečem, — »imam
še ostanek doneskov, odločenih »malemu dejanju* 1 .
Blagovolite mi povedati, katero uro bodete jutri
domd, da vam izročim omenjeni denar.**

Denarja je bilo okroglo petindvajset frankov.
Drugi dan ob določeni uri prinesem ga duhovniku
Jouetu.

Ko misijonar mesec pozneje po žalostnih na¬
znanilih, dobljenih v Saint-Louisu, ni imel več
dvoma o mojem sprijenju, katero so smatrali vsi
za neozdravljivo, ni mu šlo iz glave moje vedenje
glede »malega dejanja* 1 , če mu je kdo rekel: »Naš
ubogi Gabrijel je za zmirom izgubljen,“ je edini
duhovnik Jouet med profesorji katoliškega kolegija
imel zaupanje, da se bom izpreobrnil. „Ne,“ —
zavrnil je, — »ni mogoče, da bi milost zapustila
našega dragega otroka; preganjala ga bo, ko jo bo
najhuje zametaval, in ga bo premagala v hipu, ko
se bo mislil najbolj oboroženega s hudim. On ima
za-se varstvo Marije, in naj se je tudi peklo zapri¬
seglo zoper njega.**

Leta 1882 meseca junija sem šel v Italijo k
Garibaldijevemu pogrebu. V Bimu me povabi de¬
mokratsko študentovsko društvo, da bi govoril v
seji do zbrane učeče se mladine. Gospod senator

37

Caracciolo de Bella mi ponudi dvorano „Napre-
dovalnega društvaS  srcem, kipečim satanske
jeze, zaganjal sem se kakor besen proti papeštvu
in veri.

„Molimo bratje,“ — tako je govoril pridigar
ravno tisti dan, — 10. junija, — vernikom z leče
neke rimske cerkve, — „molimo za nekega zaslep¬
ljenca; molimo za enega mojih nekdanjih učencev!
Pekel se raduje plena, a mi ga mu ne smemo pre¬
pustiti!" Nato pove govornik, ne da bi me ime¬
noval, že znano povestico o petindvajsetih frankih
„malega dejanja"; ko je pripovedoval, igrale so mu
v očeh solze. Tisto uro so kipele vroče molitve
proti nebu za-me.

Oni pridigar ni bil nihče drugi, nego nekdanji
misijonar v Issoudun-u, moj profesor v St. Louis-u.

Vroča želja njegovega apostolskega srca se je
bila izpolnila. Ni se imenoval več Abbe, ampak
pater Jouet. Papež je potrdil red „Naše ljube Gospe
presvetega Srca", in razširjen je sedaj že po celem
svetu. P. Jouet mu je bil prvi generalni predstojnik
in kot tak je bival leta 1882 v Rimu.

Toda, poglejmo nazaj, kako sem kot begunec
zapustil domačo hišo. Bilo je v nedeljo. Odpeljeva
se — jaz in pa brat — in jo vdariva proti Aix-u,
kjer sva ostala čez dan. Mislila sva, da ve že ves
svet o najinem begu. Da bi naju nihče ne zapazil,
skrivala sva se v veliki množici. Koncert v neki
kavarni naju je privabil s svojim vriščem; tu sva šla

38

med družbo. Upitje pevcev najnižje vrste, zmedeni
glasovi sicer priprostega, a tembolj kričečega orke¬
stra, smrdeči vzduh alkohola in velike množice naju
je tako omotil, da sva pozabila svoje stariše, ki so
bili dom& v neizrekljivih skrbeh radi naju.

Zapustila sva hrumečo množico, da bi v na¬
vadni krčmi kaj povžila. Toda jed nama ni dišala.
Po jedi se vrneva zopet k omenjeni druhalji, da bi
nekoliko zadušila očitajočo vest.

Pošta proti Digue je odhajala še le o polunoči.
Morala sva torej čakati. Tisto noč nisem zatisnil
očesa. Voz me je pretresaval, vest me je pekla, nisem
se mogel umiriti.

Moj potovalni načrt je bil, da bi se peljal po
severnem delu departementa »Basses Alpes" do
meje in čez gore preko argentierskega prelaza v
Italijo. Iz Digue peljeta dve poti v Italijo. Krajša
pot čez Jovil in Barcelonnethe nama ni zato uga¬
jala, ker vodi malone povsod skozi obljudene kraje,
kjer bi naju lahko zasačili.

Izvolila sva si torej daljšo pot. Morala sva iti
najprej nazaj proti Var-u; ko sva ostavila Barreme,
hodila sva samo še skozi male vasice. Pot naju je
peljala poleg morskih planin čez gore in doline,
dokler ne prideva v prav samotni kraj pred ozko
sotesko argentiersko.

Ko sva že pol dneva prebila v Digue, napotiva
se po pošti proti Barreme. To je glavni kraj okraja.
Tu se nisva upala ostati. Kreneva jo torej v malo

39

vasico, Norante, kjer ni bilo več kakor štirideset
prebivalcev. Krasni gorski svet je nama všeč. Y srcu
se nama vname boj. Mudilo se je nama v Italijo,
vendar bi še rada dihala dober domači zrak. Skle¬
nila sva naposled ostati do četrtka v Norantu in
potem brez odlaganja odriniti proti zabeljenemu cilju.
Tu niti krčme ni bilo. Prebila sva v neki dobri
kmetski družini. Vrla družina se je imenovala, če
se ne motim, Perard. Četrtek, 22. oktobra, ko sva
se ravno vrnila od sprehoda, sva izvedela, da hoče
ljudobranski brigadier iz Barrema z nama go¬
voriti.

Nekoliko osupnena prideva pred zastopnika
javne sile. Kako se ustrašiva, ko nama pove, da
čaka v Digue najin oče. Z največjo prijaznostjo
se nama ponudi orožnik za spremljevalca. Naspro¬
tovati je bilo tu nemogoče.

Kmalu smo dospeli v Digue. Cesarski proku¬
rator naju vpričo globoko užaljenega očeta dobro
okara. Očetu dlje časa ni bilo mogoče radi žalosti
izpregovoriti besedice. „ Zakaj, “ — pravi, ihteč se,
■— „sta odpotovala? Kaj vaju je vendar sililo za¬
pustiti mojo hišo?“

Tudi midva sva se jokala. Povedala sva, da
sva se namenila pisati starišem precej, ko bi prišla
čez mejo. Najin ubogi oče je bil ves potrt. Napo¬
sled se napotimo nazaj v Marseille. Med potjo nama
pripoveduje, kako je bilo med tem dom&. Ko se tisti
dan nisva vrnila domov, mislili so, da se nama je

40

pripetila kaka nesreča. Mati je šla k nekemu pri¬
jatelju, mojemu nekdanjemu sošolcu, da bi poizve¬
dela, na katero stran sva jo krenila. Prijatelj, kateri
je tudi vedel o najinem begu, pravi ji, da njemu
ni nič druzega znano, kakor da sva hotela poskusiti
vožnjo po morju. Ne vem, s katerimi besedami je
to povedal. Toda najina mati je takoj slutila, kaj
je. Izvrstna in umna žena je spoznala, da tu ni
več misliti na kako nesrečo, ampak da se ji resnica
le prikriva.

Domov prišedši, preišče hitro najine omare.
Ker so bile prazne, ni več dvojila, da sva po¬
begnila. Iznenadili so jo pa nekateri časopisi, ki
sva jih pozabila. Bili so časniki g. Royannez-a.
Takoj se spomni, da sva večkrat z veliko nauduše-
nostjo govorila o njem. „Prav pri g. Royannez-u
bom zvedela resnico,“ — misli si ljubeče materino
srce, in ni se varala.

Hitro gre k Royannez-u, in ta ji ne prikrije
ničesar. Pove ji vse, kar je vedel, ter se izgovarja,
da ni kriv tega, temveč da je naju še svaril. To je
bilo res. Skrbni stariši se obrnejo takoj do posvetne
oblasti. Po brzojavu sva bila zasačena. Domov pri¬
šedši sva morala poslušati mnogo zasluženega oči¬
tanja od vseh sorodnikov. Izgovori so bili sicer
resnični, toda najinega dejanja niso mogli opravičiti.
„Kar se tiče mene,“ — dejal sem očetu, — „nisem
ti mogel razodeti, da sem svoje verske dolžnosti
izpolnjeval le svetohlinsko; nemogoče mi je bilo

41

udeleževati se pobožnostij in drugih šeg, katere
sedaj sovražim. Tako stanje je bilo za-me pravo
mučenje. Hotel sem se ga torej na vsak način iznebiti.“

Stariši so premišljali, kaj bi z nama naredili.
Slednjič so spoznali, da sem bil jaz kriv bega in
da sem tudi zapeljal svojega brata. Moja nebrzdana
domišljija in mladeniški ogenj sta bila kriva našega
zadnjega potovanja k Bochefortu in v Belgijo.

Moj oče, ne vedoč, kaj bi z menoj počel, po¬
svetoval se je z vsakim človekom. Njegov trgovski
sodrug mu nasvetuje, da bi bila za-me resna kazen
v kakem pokorilnem zavodu najboljša. Tako so tudi
stariši sklenili. Moj brat je smel nadaljevati študije,
jaz pa naj bi šel v Mettray, dokler bi ne dobil
boljših mislij.

Oče se torej obrne vsled svoje očetovske pra¬
vice do predstojnika civilnega sodišča, da bi dovolil
mene zapreti. Dne 1. novembra ostavim Marseille,
spremljan od orožnika. Ta pa ni bil, kar si bodi,
ampak je bil dobro znan z našo rodbino. Cela rod¬
bina ga je zelo spoštovala, ker je nekdaj splašenega
konja mojega strijca ustavil in mu tako rešil živ¬
ljenje. Tendar — „vrli prijatelj Becoulet 11  je bil
za-me le . . . orožnik.

Kako sem preklinjal odhajajoč vse svetovalce
svojega očeta! Škripal sem jeze, da se nisem
mogel ubraniti te poniževalne osode. Prisegel sem
veri večno sovraštvo; prisegel, da se strašno mašču¬
jem nad onimi, ki so bili krivi tega ravnanja.

42

Dolga pot od Marseilla do Tours-a se mi je
zdela pravo trinoštvo. Zam&n sem mislil na beg,
kajti moj spremljevalec me ni izgubil niti za tre-
notek izpred očij.

Dospevši v Mettray me izroči vodju zavoda.
Kmalu sem tičal v tesni celici za železnimi durmi;
okna so bila preprežena z železnimi mrežami.

O, nočem se izgovarjati. Moje dejanje je bilo
v resnici grdo, a še danes trdim, da je očetu njegov
sodrug zelo slabo svetoval. Nihče mi ni mogel oči¬
tati kakega zločinstva, in vendar sem moral tičati
v zaporu. Blagroval sem med golimi stenami one
mlade ljudi delavnega oddelka, ki so bili radi po¬
hajkovanja prisiljeni k delu. Sveži zrak, prosto gi¬
banje pri delu, — to sem jim zavidal. In jaz, —
jaz sem čepel med štirimi stenami v mali celici, v
kateri sem se komaj štirikrat prestopil. O kolika
muka! — „Menijo,“ — rekel sem, — „da bodem
prosil odpuščanja. Nikdar; sedaj le še kljubujem."

Zastran hrane se nisem mogel pritoževati. Oče
je skrbel, da sem imel vsega obilo; vse je bilo iz¬
vrstno. Vsakdo izmed osobja je bil prijazen proti
meni. A kaj mi je bilo za to? Nisem se zmenil za
postrežljivost. „Trinogi," — vskliknil sem večkrat, —
„dajte mi raje črnega kruha, da mi le daste svobodo!“

Bil sem vedno razburjen. Kakor ujeta zver, ki
vedno tuli, penil sem se od srda in jeze. Neki pro¬
fesor, imenovan Messire, je dohajal večkrat k meni,
da me je poučeval.

43

Oče je namreč vedno upal, da se poboljšam,
in je zato skrbel, da ne bi zanemarjal popolnoma
svojih študij. Seveda mi je to ugajalo, a ne radi
vedoželjnosti, temveč zato, da sem dobil zopet pa¬
pirja v roke.

Zapisaval sem skrivoma razna svoja čustva mla¬
dega jetnika. Se sedaj hranim tiste vrste. Ogledalo so
ljute besnosti. Oitatelj naj oprosti, da nekatere na¬
vedem. Večkrat se je občinstvo čudilo časnikarski
drzovitosti, ker ne poznč, vzroka temu, torej je ko¬
ristno, da si stavi čitatelj pred oči moje tedanje
duševno stanje, ko sem v mettrayskem zaporu divjal
besnosti.

Zato čitaj eden izmed najznačilnejših delov.
Imel je čast prvega mesta v mojem jetniškem za¬
pisniku.

Moja mladost (bil sem star štirinajst let) in
velika razburjenost naj me izgovarjata. Napis je bil:
»Psalmi osvete".

I.

V oceanskih valovih je soluce zatonilo; temna
noč zakriva svet v zvezdnato krilo.

Domsi pretaka mati solze, briše si mokre oči.
Daleč od nje se solzi tudi nje sin. Po telesu sta
ločena, a nju srci veže britka bolest.

Preganjalci se vesele, s cveticami si dičijo
glave, ustnice namaka izbrana vinska kapljica.

Petje se razlega, zlobni jeziki preklinjajo:

44

„ Zdihujta, jokajta, mati in sin, žalostita se.
Mi se pa radujemo.

Na otrokovih solzah se pasejo naše oči; ihtenje
materino je naše veselje.

Uživali bodemo veselje, pijani bodemo slad¬
kosti: v srebrnih čašah naj se pretaka nam nektar. “

Vrč izliva valove najslastnejše pijače; kadilo
puhti v zrak dišečo vonjavo.

II.

A med tem: daleč od hrupa in upitja — tiči
nesrečni jetnik v temnem zaporu.

Od bolečine težka glava se naslanja na roki,
ukovani v železo.

Obličje žari od togote in jeze, ubogo srce v
prsih pa vzdihuje.

V jezi se bliska oko, solze mračijo pogled.

Strah in up, ljubezen in maščevanje napolnju¬
jejo dušo, vedno stoji mati pred njo.

O bolečina, ki trpinči mojo mater, njo, katero
ljubim neizrekljivo.

Brez dvoma so zdaj sovražniki srečni; v tugi
vzdihuje srce tiste, ki mi je dala življenje.

Trinogi, ki ste me iz njenega naročja iztrgali,
vašemu veselju se bliža konec.

Krivica, meni storjena, zahteva maščevanje.

Predraga mati, kdo me bo zopet k tebi pri¬
peljal?

Sovražniki se vesele, naju pa mori bolečina.

45

Zakaj se nisem ustavljal preganjalcem, zakaj se
ni vzdignila moja roka zoper one, ki so mi nasta¬
vili zanjke?

Zakaj se niste odprle oči, ko so me tako daleč
gnali? Zakaj sem se pustil voditi, kakor vodijo
otroka ?

Zakaj nisem še razgnal verig? Zakaj še nisem
preplazil zidovja, katero me zapira?

Jeza me teži, nespravljivo sovraštvo me na¬
polnjuje.

Kdo me reši sužnosti, preslab sem sam.

Predraga mati, kdo mi povrne tvojo ljubezen?

III.

Blisk raztrga oblak, svit razžari jamo jetnika.

Glas doni na moje uho, po celi dolini se
razlega:

„Vstani sin, izkušnjo si prestal.“

Prišel je trenotek, da trinoštvo razdeneš, da
svoji materi povrneš srečo.

Sovražniki tvoji oholi se bodo do prahu poni¬
žali, ko tebe zagledajo.

Po mrličih boš hodil, maščevanje te bo sprem-
ljevalo.

Vstani sin, hiti, reši svoje brate!

Primi za meč, vojskuj se zoper ošabneže.

Pregnani vstane, strese svoje močne rame.
Rožljajo odpadejo okovi.

On gre; nič ne zadržuje njegovih nog.

46

Pred njim se razgrne zidovje, pred njim se
poravnajo hribovi.

Na njegovo povelje zapustijo jetniki zapore,
trinogi pa trepetajo na zlatih prestolih.

IV.

V sredi močvirnate ravani se vzdiguje grad,
in okrog njega je zid z nazobčenim nasipom.

Obdaje ga jarek, po njem se pretaka krvava
voda, sedem levov straži vrata.

Tigri in leopardi zalezujejo kraj, hijene čakajo
plena.

Jastrebi letajo, v krempljih nosijo kose mesa;
sikanje kač se sliši okrog.

Dvorišče napolnjujejo človeška trupla, tlak je
iz človeških črepinj.

Velika klada leži v sredi dvorišča, pokriva sli¬
nasto strupeno golazen.

Na kladi sedi žena, držeča v rokah meč. Mo¬
drasi ji ovijajo glavo, iz očij švigajo bliski.

Konec orožja krvavi, znoj teče od njenih rok.

Ta žena je strašna, daleč okrog vlada ona.

Vsakdo trepeče pred njo, kajti nihče njeni jezi
ne uide.

Ona popelje pregnanca iz ječe; maščevalna
furija žrtvuje zatiralce.

Pri tem nespametnem početju nisem očeta imel
v mislih. Predobro sem bil prepričan in nisem se
motil, da je ravnal po nasvetu drugih. Mislil sem

47

vedno, da me miluje in da me je le zoper svojo
voljo tako kaznoval.

Zato sem tudi napisal sledeče vrstice:

»O drobni ptički, kje se vi igrate?

Svoboda vam je radost, vam je vse,

Jetnik, ki se v svoji ječi vspne,

Kako bi rad pozdravil vas kot brate,

In družil z vami se pojoč!

A plačem sam, v samoti stočem,

Le pojte ve, zakriti hočem
Veselim tuge grozne moč.

In lastovka, ki z juga pripotuješ,

Ki tje se vračaš, tje v poletni kras,

Poleti mi v Provenco, tje do nas,

Pozdrav očetu pčj, ko mene čuješ.«

V kipeči jezi sem rohnel tudi zoper Boga;
rotil sem se, da je ozidje moje celice odmevalo v
strašnih kletvah.

Potem sem zopet kakor onemogel govoril pri
sebi: „Ne, ni Boga!“ Prepričati sem se hotel o
neslanem nauku bogotajstva. Po takem brezbožnem
početju napadla me je globoka žalost. In zopet so
me navdajale čudne misli. Čutil sem, da vlada nad
nami višje bitje, akoravno imena nisem vedel. V
tem zmislu sem skoval te-le vrstice:

Božič izgnanca.

»Božič se slavi. Vesoljna cerkev
Radostna rešitelja opeva.

Veseli se; jaz od majke daleč
V grenkem bolu se solzim samotno.

48

Okrog mene vlada bodra vedrost;

Klici radosti mi vr6 v uho;

Vse je srečno* jaz, le jaz žalujem,

Dan najlepši mi poraja vzdihe.

Svod nebesni vspenja se nad vsemi
Vedro-modro; mene le obdaje
Črna noč, v viharju divjem
Ure mi minevajo bolestne.

Prazen kraj je za očetno mizo,

Kjer sedel sem nekdaj samosvesten;

Vseh oči odsevajo veselje;

Mati toži le — pogreša dete.

O nesrečnik zapuščen in beden!

Težka, huda je nesreča.

Bog, kdor-kol si, daj, da vera Tvoja
Sine mi in v srcu vžge ljubezen!

Te vrste — upam — da zadostujejo, da
spozna vsakdo brez težave moje tedanje dušno
stanje. Ako sedaj prebiram svoje tedanje opazke,
ki pričajo tu o srdu, tam o otročji ljubezni, zopet
o tugi, še celo o malem zaupanju v Boga, vriva se
mi večkrat misel: ,Ali bi ne bilo bolje, da bi bili
takrat stariši pridobili moje srce z ljubeznijo, kakor
da so me s svojim strogim ravnanjem pehali od
sebe? 1  Nasledki so bili strašni. Mojemu značaju ni
bil primeren ocet, trebalo mu je medu.

Kazen me ni mogla upogniti, nasprotno, postal
sem vsak dan odurnejši in trdovratnejši.

Slednjič se vendar udam usodi. Upokojim se.
Moj sklep je bil, nikdar se ne udati. Pogodim jo

49

tako: V treh letih in treh mesecih bodem star
osemnajst let; do tedaj bodem sedel v zaporu. Dne
21. marca 1872 grem k vojakom. Po postavi sem
imel to pravico. Kajti tisočkrat mi je ljubša vojaš¬
nica, nego ječa. Rajši sem Bonapartejev vojak, kakor
pa jetnik duhovnikov.

Domišljeval sem si, da sem v resnici žrtva du¬
hovnikov. Kajti mislil sem, da sta naš župnik in
moj strijc, ki je bil duhovnik, potrdila očeta v onem
nesrečnem sklepu.

Nisem več mislil na drugo, kakor na oni dan,
ko mi bode mogoče pristopiti k vojaštvu. V to svrho
sem si napravil deščico, na kateri sem zaznamoval
vse dneve do svojega osemnajstega leta. Vsak večer
sem prečrtal en dan. Predno sem legel, govoril sem:
>Se 1184 . . ., še 1188 . . ., še 1182 dnij mojega
trpljenja . . . Potem mi zasije svoboda, — kako
strašno se bodem maščeval!‘

Nekega jutra stopi vodja v mojo celico in za¬
pazi mojo desko. Vpraša me, kaj pomeni. Jaz mu
razložim. Osupel maje z glavo in odide. Zdelo se
*ni je, kakor bi hotel reči: ,S tem ne bode nič. 1
Vodja je bil po mojem mnenju dober, pameten mož.
fhez dvoma je on očetu nasvetoval, naj me oprosti ječe.

Šestega januarija leta 1869 mi podvodja na¬
znani, da sem sedaj rešen zapora. Ni me bilo treba
Prositi, da sem hitro pospravil svoje reči. Neki očetov
Poslanec me je spremil v Tours. Tu mi izroči potni

4

50

list do Marseille-a in nekaj denarja, potem mi želi
srečno pot.

Ne vem, kako mi je bilo, ko sem bil zopet
na vlaku.

Veselil sem se, da sem zopet užival prostost,
vendar me je tudi žalostila misel, da me rodbina
ni iz lastne volje oprostila ječe. Zaradi tega nisem
kar nič zahvalil očeta. ,Stariši moji/ — rekel sem
sam pri sebi, — ,so le poskušali z menoj; a to se
jim je ponesrečilo. Zato so me oprostili. Tem bolje
za-me, a tem slabše za duhovstvo, ki je bilo krivo
mojega mučeništva/ Vnovič sem prisegel strašno
maščevanje svojim sovražnikom.

Gitatelj morebiti pričakuje, da mu bodem opisal
Mettray. Z najboljšo voljo mu ne morem s tem po¬
streči, kajti zavoda nisem nikdar videl.

Samo to mi je znano, da je Mettray delavnica
za dečke, katere sodnija radi mladosti in nevednosti
drugače kaznovati ne more. Obdelovali so polje, ki
je merilo 200 hektarov. Poleg tega je imel vsakdo
priložnost, izuriti se v kakem rokodelstvu. Uživali
so pri tem vendar nekoliko prostosti; a jaz nisem
niti ene minute bil pri delavcih.

Ne vem, ali niso prekoračili naročila mojega
očeta. A to vem, da sem od prvega do zadnjega
trenotja prebil v sobici, v onem delu poslopja, ki
se imenuje, — ako se prav spominjam, — oddelek
za kaznjence. Tesnejše sobe si ne morem misliti,

51

kakor je bila moja sobica. Za posteljo ni bilo pro¬
stora. Imel sem le slamnico, ki je visela na dveh
železnih obešalih. Okno je bilo tako visoko pod
stropom, da ni bilo mogoče k njemu dospeti. Bilo
je tudi tako majhno in omreženo, da je le malo
svetlobe dohajalo skozenj. Samo hrana, kakor sem
že prej omenil, bila mi je po godu. Toda raje bi
bil imel črnega kruha, ko bi bil le smel z dru¬
gimi dečki delati na polju. Vsak torek sem moral
po dve uri v drvarnici drva cepiti. To je bila moja
edina telovadba. Nisem mogel umeti, zakaj li z
menoj ravnajo huje, nego s tatovi in drugimi
zločinci.

Bil sem v zaporu petinšestdeset dnij. To so
bili za me dnevi muke in trpljenja. Ne bodem jih
pozabil nikdar. Ustrašil sem se vsakega, ki je k
meni prišel; vsakega sem imel za trinoga. Edini
profesor Messire mi je bil všeč. Podučeval me je
nekoliko v zgodovini in v računstvu. Bil je poštenjak
in jako prijetnega vedenja.

Na marseilleskem kolodvoru me je čakal oče.
S solzami v očeh me objame. Nisem se branil nje¬
gove ljubeznivosti, a izpregovoriti nisem mogel
druzega, nego: „Nisem hud na-te . . ., ne, oče,
na-te nisem hud.“

Mati je silila, da bi nadaljeval študije. A kje?
V kakem katoliškem zavodu ne! Torej sem obisko¬
val ondotni licej. Bil sem pol dijaka, pol časnikarja.
Domi sem urno spisoval svoje naloge, potem sem

4 *

52

čečkal bogokletstva, katera sem raznašal po radi¬
kalnih časnikih.

Poleg sem še obiskoval svoje nekdanje prija¬
telje: rovarja Leballeur-Villierja, bogotajca Royannez-a
in zida Simona Weil-a. Prikrival nisem svojega po¬
četja očetu, zato je bil obupan.

Ponosno sem doma skazoval dobre rede, katere
sem si pridobival s pismenimi sestavki. V teh me
je malokdo prekosil. H krati sem razširjal in pre¬
obračal kak rudečkarski časopis, n. pr. „Voix du
Peuple -1  in „Excommunie“.

Mati je gledala samo moje hvalno napredo¬
vanje v šoli, a oče je videl globoki prepad, v
kateri sem se bil pogreznil. Ako me je pa včasih
opominjal, dvignil sem prst in kazal na velik papir,
kateri sem obesil na zid moje sobe.

Z velikimi črnimi črkami, ki so bile rudeče
obrobljene, napisal sem besedo: „METTRAY“. Ka¬
morkoli sem prišel, povsod sem napisal to besedo.
Pri mizi nisem drugače odgovarjal in tudi se ne
zagovarjal, kakor z besedo „Mettray“. — „Mettray“,
ta beseda se je razlegala po hiši kakor smrtno zvo¬
njenje. Bilo je v resnici smrtno zvonjenje za mojo
ubogo dušo, za moje razdejano srce.

Meseca marca je šel v Rim neki jezuit od mi¬
sijona za Francijo in voditelj katoliškega društva, v
katerem je bil tudi moj oče. Moj oče mu izroči
pismo do sv. Očeta. Yedel je, da druge pomoči
za-me ni več, kakor edino molitev.

53

Pismo do sv. Očeta Pij a IX.:

„Sveti in ljubljeni Oče!

Usmilite se me; imam dvoje selo bolnih
otrok. Priporočim ju v Vašo sveto molitev. Dva
dečka sta, eden šestnajst *), drugi devetnajst let
star. Ne verujeta več niti v Boga, niti v neumr¬
ljivost duše.

Vaš zvesti sin, ki Vas ljubi. Ud
društva „ Cercle Beligieux u ,
Marius Jogand.

Marseille, 30. marca 1869.  “

Bedovnik, ki je imel izročiti pismo sv. Očetu,
tolažil je mojega očeta, nazaj vrnivši se, tako-le:
„Zaupajte, Bog Vas ne bode zapustil. Vaša nesreča
je zelo ganila sv. Očeta. Dokaz očetovske ljubezni
do Vaših otrok naj Vam bodo vrstice, katere je
Njihova Svetost blagovolila lastnoročno napisati.
Torej zaupajte!"

Zares! Takoj, ko je Pij IX. prebral pismo,
gleda nekaj trenotij proti nebu, vzame pero ter za¬
piše v preroškem duhu te-le besede na rob pisma:

„Dominus te benedicat, et illuminet fUios
tuos, ita ut videant et amplectantur veritatem.
— (Slovensko: Bog Te blagoslovi in razsvetli
Tvoja sinova, da spoznata in vsprejmeta resnico.)

Mus JST.“

*) Moj oče se je bil nekoliko zmotil. Takrat sem bil
star samo petnajst let.

54

Kako čudna so pota božje previdnosti! Ali ni
gotovo, da je Pij IX. — sveti — bil na zemlji in
v nebesih moj najboljši priprošnik pred prestolom
božjega usmiljenja? Molitev svetnika, Pija IX., je
bila uslišana.

Moj oče mi je svoje pismo do sv. Očeta in
njegov odgovor prikrival do zadnjega časa. Še le
potem, ko sem se spreobrnil, pove mi o svojem
dejanju, ter mi podari dragoceni rokopis.

Celih sedemnajst let sem živel v sužnosti sata¬
novi. To je storilo nevredno sv. obhajilo. Zašel sem
daleč od prave steze. Molitev sv. Očeta sem povra-
čeval s tem, da sem častitljivega moža grdil z naj-
gnusnejšim obrekovanjem. O čudovito usmiljenje
božje! Ravno o trenotku, ko sem zbiral vse svoje
moči, da bi oskrunil spomin na Pija IX., zadela
me je milost božja.

Pij IX. je pisal očetu: „ Gospod Te blagoslovi
jn razsvetli Tvoja sinova, da spoznata in vsprejmeta
resnico.“

Papeževo voščilo od leta 1869 se je izpolnilo
leta 1885. Božja pota so neumljiva! Dopustil je,
da sem razodel vso zlobnost svojega brezbožnega
srca. Zavrženost moja je prikipela do vrhunca. Po¬
tem je še le uslišal molitev svojega namestnika.
Kako borni neznatni črvički smo v neskončni večnosti!

55

IV.

Na krivem potu.

Licejalec in bivši političen jetnik. —
Šolski upor. — Tj e v en dan. — Pri poli¬
ciji. — Češčenje Marat-a. — Gambetta
in Esquiros. — Plebiscit. — Zarote. —
Begun iz bogoslovja. — Francosko-nem-
ška vojska. — Zvav po goljufiji. — Trde
postaje. — Sprejem razveljavljen. —
Mlada mestna legija. — Garibaldi. —
Meščanska garda. — Trije prefekti za
eno prefekturo. — Komedija bojevitih
izletov. — Gent in nenajdljiva kroglja.

— Klubi. — Leo Taxil.

Bil sem torej v marseilleskem liceju.

Vsi moji tovariši so precej dobro poznali mojo
preteklost. Neki radikalni časnik Gustava Naqueta,
„Le Peuple“ (Narod), je o njej pisaril. Zdi se, da
je bila o moji zadevi nekoliko postava prekoračena:
ko so me zaprli v Mettray, nisem še imel postavnih
let. Tudi je spisal republikanski odvetnik, gosp.
Ohappuis, o mojem zaporu članek, v katerem je
imenoval moje jetništvo naravnost kot nepostavno.
Ta članek je vzbudil po deželi nekaj hrupa; dotikal
se je predsednika sodišča in cesarskega prokuratorja.

In jaz, jaz sem bil neizrečeno vesel teh obdol-
ževanj. Mislil sem si, da že kaj veljam, in moji so-

58

učenci so me radovedno pogledovali. Tn res ne
najdeš pogostoma v šoli učenca, ki bi bil zaprt iz
vzrokov, kakoršni so mene priveli v Mettray. V očeh
licejalcev nisem bil nič druzega, nego „bivši poli¬
tičen jetnik 1 '. Torej mučenik: kdo bi si na to ne
domišljeval ?

Od druge strani so me pa ravno zaradi te po¬
sebne lastnije težko videli šolska gospoda, in posebno
vodja. Bil sem na čelu vsem malim šolskim upo¬
rom. V takih razmerah nisem mogel dolgo ostati
licejalni učenec.

Konec 1869. leta so hoteli skrajšati božične
počitnice. Učenci so se kar popolnoma vzdignili.
„Veliki“ se zberejo; določijo, da se mora ugovar¬
jati. Pet ali šest, med katerimi sem bil jaz, imelo
jih je polno moč za vodstvo gibanja.

Določili smo, dokler vodja ne prekliče svojega
sklepa, da se oddihljeji porabijo v ropotanje; to je,
namesto da se igrajo, zbirajo naj se učenci v sku¬
pine po hodiščih, vpijejo naj na vse mogoče načine,
delajo naj pravo „mačjo godbo".

To seje natanko izpolnjevalo. Komaj je bil poduk
končan, zberemo se vsi, notranjci in vnanjci, v gruče
in neprenehoma tulimo. To vam je bilo rujovenje,
kakor si ga misliti ni mogoče. Prebivalci okrog
liceja se povprašujejo, če se učenci niso uprli, če
nismo na potu pobiti profesorje in zažgati poslopje.
Ubogi učitelji, obkoljeni in zasmehovani, niso vedeli
kaj storiti.

57

Razven tega sem napisal strupen članek zoper
vodjo, in „Le Peuple“ ga je sprejel v svoj list.
Članek smo izrezali in nabili v vsakem razredu in
v vseh učnih sobah; podpisan je bil s polnim
mojim imenom: „Gabriel Jogand-Pages“.

Ropot je trajal tri dni. Da ga ustavi, vodja
odjenja, ker je vedel, da je upor kar najbolje ure¬
jen, — ves licej se ga je namreč udeleževal, in da
je ostal pri okrajšanih počitnicah, ne preostalo bi
mu druzega, nego zapreti šolo. Pa, da zapreči v
prihodnje take upore, izključi voditelje. To se ve,
da sem bil jaz prvi izključen.

Stariši tarnajo, hodijo okrog profesorjev. Vod¬
stvo, ker ni bilo hudobno, še enkrat odjenja, in pri
vrnitvi so bili izključeni učenci zopet sprejeti, le
jaz ne. Treba je bilo vzgleda. Mojemu članku se
ni moglo zanesti; predaleč sem tiral duha nepokor¬
ščine. Plačal sem torej jaz kazen za vse upornike
kot glava upora.

Zdaj je bilo mojemu očetu dosti. Meni pa tudi:
čeravno nisem potreboval več, kakor eno leto še,
da dokončam nauke, nisem hotel slišati o nikakor-
šnem kolegiju več. Trdil sem ponosno, da hočem
odslej že sam skrbeti za-se.

Bil sem spočetka pri svoji babici; pozneje se
preselim k tujim ljudem. Od takrat je bila ločitev
med menoj in mojo družino popolna.

Bog sam vedi, kako sem v začetku živel. Nosil
sem poročila časnikom, za katere pa, kar je dobro

58

pomniti, nisem bil plačan. Sploh je bil vedno le
moj oče, ki je hrano za-me plačeval. Mislim, da
edino plačilo za moje tedanje pisarjenje dobil sem
za nekatere pesmice, zložene za koncertne kavarne
v mestu.

Zašel sem.

Zvečer sem hodil, ker mi je ostalo še nekoliko
nagnenja do učenja, poslušat nauk o fiziki na uči¬
lišče (Faculte). Slednjič pa mi je to pomagalo, da
sem se obnašal, kakor pravi pouličnjak.

Tako mi neko noč, ko sem prišel od učnega
tečaja, pride lepa misel, pobiti stekla komisarju tistega
mestnega oddelka, g. Lambertu. Drugi pot pobil
sem okna hiše, kjer je stanoval župnijski vikar, du¬
hovnik Daspres. Pa ta večer me prime „in flagranti“
neki sostanovnik duhovnikov.

Izročen v roke policiji, dobil sem kot plačilo
za svoje junaštvo tri dni zapora vkljub zagovoru
svojega odvetnika, g. Bruta Bouchet-a, ki je bil ta¬
krat generalni svetovalec in pozneje poslanec. Mislim,
da ni dobiti večjega rokovnjača, kakor sem bil jaz
tisti čas.

Bližal se je konec cesarstvu.

Ker sam nisem bil volilec, šel sem streč vsem
prekucijskim odborom in sem raznašal njih programe,
okrožnice in volilne liste. Pri tem delu sem kazal
največjo vnemo.

Prejšnje leto, pri splošnjih volitvah, je bilo
politično delovanje prav živo. Glavna republikanska

59

kandidata v Bouches-du-Rhcine sta bila Gambetta
in Esquiros. Meni se je zdel Gambetta veliko pre-
bled; zato se ponudim v postrežbo Esquirosovemu
odboru. Oba sta bila voljena, ker sta se ponudila v
različnih volilnih okrajih; a jaz sem zaupal le
Esquirosu. V mojih očeh imel je Gambetta neod¬
pustljivo krivdo, da je slabo govoril o Marat-u v
svojem oklicu do volilcev.

Ta oklic sem se naučil na pamet in se še spo¬
minjam glavnih stavkov. Prav po besedi morem na¬
vesti iz spomina le, kar me je zbodlo. Bile so le-te
besede:

^Odkritosrčna in postavna demokracija," — je
rekel Gambetta marseilleskim volilcem, — „je edina
sovražnica demagogije, edina brzda, edin jez proti
napadom vsakoršne vrste. Demagoge delimo v dve
vrsti, zovejo je Cesar ali Marat. Bodisi, da je eden,
ali da jih je več, sila je, s katero hočejo zadostiti
svoji slavohlepnosti ali svoji poželjivosti. Te dvoje
vrste demagogija zdi se mi enako zavržljiva ;.i po¬
gubna."

In Marat je bil za-me bog. Njegov spomin mi
je bil posebno častitljiv. Takrat so prodajali po pa¬
pirnih prodajalnicah fotografske slike glavnih mož
iz časa revolucije. Imel sem pri sebi vedno Maratov
portret.

In zdaj si drzne ta Gambetta, o katerem se je
govorilo toliko, da je „dober“, da je „čist“, ime¬
novati Maratovo ime na razžaljiv način. Celo v

60

svoji primeri ga kandidat stavi pod tirana; po njem
je imel Cesar slavohlepnost, Marat le poželjivost.

Vznevoljen grem k g. Leballeur-Villiersu.

„Ali veste, kaj se godi?“ — kričim proti
njemu. — „To Vam je lep kandidat, ta Gambetta!
In takega nam pošiljajo pariški odbori! Ta trenotek
nabijajo na zidu njegov oklic, v katerem revoluci-
jonarje obdeluje kakor demagoge."

In povem mu, kaj je dal nabiti.

„Kaj mislite o tem, g. Leballeur?" — vpra¬
šam. — „Jaz, jaz mislim, da nas ta Gambetta
izdaja. Vkljub svoji republikanski zunanjosti ima
na sebi krinko klerikalca."

Gosp. Leballeur-Villiers me skuša pomiriti. Ne,
da bi pritrdil Gambetti, ne: toda kandidat je bil
nekako po okoliščinah vsiljen.

Kes, bil je le zmeren republikanec, le giron-
dist; pa treba je podpirati njegovo kandidaturo, če
tudi zoper voljo.

To mi ni šlo v glavo. Gosp. Leballeur-Villiers
mi razklada, da je Gambetta zmožen človek, in ker
ima opraviti z nevarnim konkurentom, g. de Les-
seps-om. oficijalnim kandidatom, mora previdno po¬
stopati, da si pridobi orleaniste in legitimiste. Na¬
pad na Marata ima namen pomiriti plemstvo in
dobrikati se buržijanom (bourgeois).

»No, in ljudstvo?" — odvrnem jaz; — »ali
to ne šteje nič? Kakšen kandidat je to z dvema
obrazoma, ki se dobrika aristokratom in tretjemu

61

stanu, poleg tega pa se ne boji zameriti ljudstvu?
Kar se mene tiče, ne ponesem nikomur niti enega
volilnega lista tega licemerca.“

Nasproti pa, če tudi sem bil še licejalee, pod¬
piral sem vendar po vsej svoji moči Esquirosov
odbor. Esquiros mi je bil všeč. Pisal je zgodovino
hribcev (Montagnards); on vsaj ni obdeloval revo¬
lucij onarjev kot demagoge. Torej sem tudi zvečer,
vrnivši se iz kolegija, obletel vse ulice svojega sta-
nišea in potiskal liste za Esquirosa v pisemske skri¬
njice vseh hiš.

Leta 1870 sem kazal še večjo gorečnost. Živeč
izvan svoje družine, nisem bil nikomur odgovoren,
kako porabljam čas. Vsi republikanci so se trudili,
da bi se glasovalo z „ne“. Kar seje dalo, so delali
na to. Med volilnimi listi, ki so jih hoteli razdeliti,
bili so nekateri silno kočljivi; z 4 nje je trebalo od¬
borom pogumnih in ob enem premetenih pa od¬
ločnih ljudij: v mislih imam liste za vojaštvo.

Jaz se za to ponudim prekucijskemu odboru,
čegar predsednik je bil Gaston Cremieux, mlad od¬
vetnik, ki je objavljal prav silovite pesmi v časniku
gg.  Leballeur-Villiers-a in Royannez-a.

Cremieux je mislil, da ne bo nihče sumil mla¬
deniča šestnajstletnega, in mi je zato izročil del
listov, da jih razdelim po vojašnicah. Obhodim torej
T se kraje, kjer so stanovali vojaki, nagovarjam"jih
J n jim skrivaj delim antiplebiscitarne oklice in gla¬
sovnice z „ne“. Ker premeteno ravnam, priplazim

62

se nekega dne celo v vojaško bolnišnico; toliko mi
je bilo do tega, da opravičim zaupanje Gastona
Cremieux-a.

Glasov zoper cesarstvo je bilo veliko v Mar-
seille-u. Ponosen sem bil na tolikem vspehu, kakor
da je moj osebni dobiček.

Takrat so se delale zarote na vsej črti; živel
sem v zaroti, kakor riba v vodi. Med skrivnimi
kraji je bil eden, ki mi je posebno godil: bil je v
mestnem oddelku du Yieux-Port, v temni ulici, ki
je držala od „boulevard-a de la Oorderie“ na „quai
de Rive-Neuve“. V dvorani so se nekaterekrati zbi¬
rali tudi prostozidarji; na zidu videl si sledove njih
znamenj. Tukaj se je šuntalo zoper vlado in si
drug drugemu glave polnilo; vsak je komaj čakal
dobiti znamenje k oboroženi vstaji.

Neki večer bere nam devetnajstleten človek z jami-
častim obrazom in s ščetinastimi lasmi pesem zoper
„despote“, kije vzbudila mej nami veliko navdušenje;
ta je prišel na novo med nas. Dospel je iz Vaucluse.
Ognjevit značaj; hotel je sprva postati duhovnik in
je preživel svojo mladost v seminarju; potem pa,
ker menda ni čutil v sebi poklica za duhovski stan,
odloži talar in je ravnokar prišel, po vzgledu svojega
rojaka Raspail-a, da se vrže v prekucijski trušč. Zaradi
tega obnašanja in nekake podobnosti od doma sem
bil poln občudovanja do njega. Na koncu seje grem
k njemu in mu krepko roko stisnivši rečem:

63

„Dobro, državljan! Tudi jaz sem bil vzgojen
v zmoti, in kakor Vi, prišel sem do resnice. Ali
hočete, da postaneva prijatelja za vselej ?“

„Za življenje in smrt!“ — mi odgovori s svojim
južnim ognjem.

Objameva se. Gosp. Royannez ali kdo drug mu
je povedal, kdo sem. On tudi meni pove svoje ime;
bil je Olovis Hugues.

Tako mi je tekel čas, živel sem brez namena,
obiskaval klube, črnil papir in mešal se med vse
ljudske izjave.

Ko pa je nastala vojska, nisem držal z mno¬
žico. Neizmerna večina je kričala: „V Berlin!" Vse
je mislilo, da bomo kar pozobali sovražnike, Pruse;
v tem so bili prijatelji in nasprotniki vlade ene
misli. Samo, da so republikanci mislili, da bo to
cesarstvo utrdilo.

Prekucijski odbor pod predsedstvom Gastona
Oremieux-a zato sklene, da je treba napraviti veliko
izjavo v prid miru. To se je zgodilo prve dni av¬
gusta. Posrečilo se je zbrati precej veliko množico,
in s praporom na čelu smo prehodili glavne ulice
mesta.

Ker so pa izjavljalci prišli s tem v nasprotje
z ljudskim mišljenjem, to dokazovanje ni bilo brez
Prigodkov; slišalo se je nekaj žvižganja, prejelo in
krnilo se je nekaj sunljajev; praporščak, neki čev¬
ljar, držal se je kakor starodavni junaki, branil je
pogumno svojo zastavo proti množici, ki mu jo je

64

hotela vzeti in je kričala: „Na tla s Prusi!“ Na
trgu pred županstvom vstane resno rovanje; žan-
darji nas napadejo; nekatere peljejo v zapor.

Ko so bili izjavljalci razkropljeni, vračam se
žalosten domov, premišljujoč z užaljenjem nedosled¬
nost množice. Marseillsko ljudstvo je bilo republi¬
kansko; nisem torej mogel razumeti, da pritrjuje
vojski, od katere bi prirastel dobiček le cesarstvu.

Res je, tisti čas je vsakdo pričakoval le zmag;
marseillsko ljudstvo je pozabilo cesarstva in je pra¬
znovalo le zmagoslavje Francije.

V koncertnih kavarnah se je pela „marsellaisa“.
Prasko pri Saarbrucknu so imeli sprva za veliko
bitvo. Potem Weissenburg kot junaški dan; izid
tega bojevanja je tisek prevrgel. Dne 9. avgusta so
krožila najčudnejša poročila po mestu: Mac-Mahon,
— govorilo se je, — je uničil vojno pruskega kra¬
ljeviča, ki je naš jetnik s 25.000 Nemci, in mi smo
gospodarji Landau-a. Kako bi torej ugajala ljudstvu
izjava v prid miru!

Vesela pijanost množice se ni mogla obdržati.
Ko smo zvedeli, kaj je misliti o vojaških podjetjih
ob renskih bregovih, ko se je v vsej svoji grozi
pokazala resnica o Reichshoffnu in Forbaehu, na¬
stala je grozna treznost. Takrat se je očitno navdu¬
šenje izpremenilo po svojem načinu. Niso več vpili:
»V Berlin!", temveč: „Rešimo Francijo!"

Mene posebej je novica o naših nesrečah pre¬
več razdražila. V teh okoliščinah pridružil sem se

65

množici in se ločil od svojih prijateljev, prekucijskih
odborov, ki so bili mnenja, da je treba „pustiti ce¬
sarstvo, naj se vredi".

M 0,“ — so govorili, — „ko bi Francija ne
imela cesarja na čelu, to bi bilo kaj druzega. Okli¬
čejo naj ljudovlado, tedaj bomo prijeli za orožje in
branili narodno zemljišče.“

Za osodo domovine se niso menili od trenotka,
ko ni imela oblike vladanja, kakoršno so si sami
domnevali.

Jaz sem bil vznevoljen zaradi takega obnašanja;
zdaj premišljam, da mi tako obnašanje ni odprlo
očij. Kakor sem bil za mir v začetku vojske, tako
sem postal besen strankar. za vojsko, ko so tujci
trgali francosko zemljo.

Dne 16. avgusta sklenem zapisati se med vo¬
jake. Pa, da morem vstopiti kot prostovoljec, trebalo
mi je po postavi osemnajst let; imel pa sem jih še
le šestnajst. Kako odstraniti to napotje? Grem v
urad, ter si ddm izročiti izpis svojega rojstva. Tu
je stalo, da sem rojen 21 .  sušca 1854. Popravim
četverko in iz nje naredim dvojico. Na ta način je
kazal moj stanovski izpisek pravilnih osemnajst let.
Nič me ni moglo več ovirati od vojaštva. Zakrivil
sem se ponarejanja; pa naravnost povem, da me
zaradi tega še nikdar ni vest grizla. Še nekaj pa
mi je bilo na potu: kratkoviden sem, in prav močno.
Pa ker se ta slabost prav lahko skrije, storil sem
to brez težave, ko se prikažem pred pregledno ko-

5

66

misijo. Prav močno sem bil vesel, ko major, pre¬
gledujoč me še ne prav eno minuto, reče navadne
besede: „Dober za službo 11 .

Polk, v kateri sem se zapisal, bil je tretji
zvavov (17. avg.). Vstopivši so večinoma mislili, da
bodo zdaj poslani na lice vojske. Nikakor ne. Prosto¬
voljci so se pošiljali najprej proti mestu, kjer je bil
polk ob mirnem času za posadko: tako so torej tisti,
ki so hoteli, kakor jaz, postati zvavi, mesto da gredo
v ogenj, poslani bili v Alžerijo.

Ko nam prišedšim v vojašnico povedo, da bomo
šli proti Toulonu, da pridemo na barko, smo ugo¬
varjali, kolikor se sploh da v vojni ugovarjati. Sled¬
njič, da zadušimo svoj domoljubni nemir, nam raz-
lože, kako nam je neogibno potrebno, da se neko¬
liko privadimo sukati orožje, in da se to more zgo¬
diti le v polkovem založišču. Vojak ni več svoj;
morali smo torej za-se ohraniti svojo slabo voljo;
nam se je pač zdelo, da ni potrebno nas tako
daleč poslati, nego da se tudi bliže navadimo ra¬
biti puško.

Dne 18. avgusta na večer dospemo v Toulon.
Bilo nas je več tisoč prostovoljcev, pripravljenih
stopiti v ladije. Dne 19. avgusta zjutraj namečejo
nas v razne brodove. Jaz sem bil na krovu „ Intrepide-a “.

Dne 21. avgusta bili smo v zatočju pred Alže-
rom. Odpravijo iz ladije može prvega polka zvavov,
in brod odpluje dalje noseč v Philippeville tretjega
polka moštvo.

67

Štora zove se luka, kjer se ustavi „Intrepide“
zadnjikrat, 23 .  avgusta. To vam je majhen trg, ne¬
koliko kilometrov od Philippeville. Prebivši tri dni na
tem kraju, napotimo se v Oonstantine, po novozidaui
železnici, in 37. avgusta dojdemo v založišče.

Mene denejo v sedmo stotnijo prvega bataljona.
Naša stotnija ni imela stotnika; častnik, ki je oprav¬
ljal njegovo službo, imenoval se je Larguille.

Da bi nas izurili, pošljejo nas v gorati kraj,
v katerem Oonstantine leži na najvišjem vrhu, to
je, na Atlasu. Gora, kjer smo taborili, je Djeb-el-
Quach. Kraj je prav lep, pa grozno divji; po noči
so se hijene in šakali bili okoli naših šotorov za
ostanke naše hrane, ter nam napravljali koncert, ki
ni kazal nič blagoglasnega.

Taborovanje po Djeb-el-Quachu je trajalo do
7. septembra. Zgodaj zjutraj ta dan dobimo ukaz :
„vrečo na hrbet!", in na potu smo preko gor, brez
vednosti, kam?

Redkokdaj sem videl krajino tako čudovito, tako
lepo, kakor to, katero smo prehodili na tem potu
čez gore iu doline.

Prvi dan, 7. septembra, smo imeli priti v
Smendou, ki je v ravni črti oddaljen 27 kilometrov
od Djeb-el-Quacha, skupaj več kot 80 kilometrov po
skalnatem potu. Pa kako lahko smo hodili! Vsa
moja zvavska oprava me ni težila za unico. Kako
veselje, iti po raztegajoči se dolini za Qued-el-Kebi-
rom, ki teče z visokih vrhov, odkoder smo mi odšli,

5 *

68 .

in se drvi z ropotom, sedaj peneč se, sedaj zvijajoč
se ljubko; potem pa se vrže čez skalne prepade in
se slednjič stisne v velikanske soteske in globoka
gozdna žrela; tako nas veselo spremlja in kratko¬
časi z godbo divjega potoka, ko se premetava od
slapa do slapa. Pot se nam je ta dan zdela prav
kratka.

Naslednji dan drugi hod, od Smendou-a v El-
Arroueh, 33 kilometrov. To je bil še prijeten spre¬
hod. Šli smo skozi El-Kantour, pa se nismo ondi
nstavili, in dospeli zvečer v mraku k namenjeni po¬
staji. V El-Arrouch-u je bil semenj, zato so bile
gostarije. Pa semenj je privabil tudi v bližino tabora
neke goste iz gozdov, ki niso dobro došli. Naša
četa vso noč ogenj kuri, da ohrani v spodobni daljini
te zlodejne zveri. In vendar vso noč nismo mogli
zatisniti očesa; tako cvileče glasove provzročeval je
šunder teh mesožrcev. Drugo jutro pri odhodu so
nam pravili prebivalci, da so imeli panterji tega
kraja med seboj bitvo.

Odhajamo ob prvih solnčnih žarkih. Tretji dan
nam je bila najdaljša pot, 44 kilometrov; pričako¬
vali pa smo oddihljeja za celi dan v Jemmapes-ih,
kamor smo imeli priti.

Takrat je pot izgubila prijetnost. Postajali smo
trudni. Od El-Arrouch-a skozi Gaston-Yille do Saint-
Charles-a je bila pot enolična. Potem priti od Saint-
Charles-a v Jemmapes, je bilo treba prekoračiti strme
gore, in taka hoja, strmo navkreber in strmo navzdol,

69

ki nas je začetkom očarala, ni bila več za naše
utrujene noge.

V tem delu našega potovanja smo imeli, ne
bom dejal, veselje, temveč ugodnost srečati lepega
leva. Mirno je sedel na griču, oddaljenem nekoliko
od našega pota, in nas je gledal, ko smo šli mimo,
in ni iskal prav nikakega prepira z nami. Mi skle¬
nemo vrste, pojoči utihnejo; dosti, da smo bili pazljivi,
ko bi nas hotel napasti, in mirno smo nadaljevali
svojo pot brez vsacega izzivanja. Mislim, da gospod
lev in mi, oboji, smo le radovedni eden drugega
ogledovali. Ko smo bili izpred oči veličastne živali,
razodeli so nekateri zlovoljni misel, da nismo
prav storili, ker nismo rabili šaspotov (pušk); pa
pustili smo jih govoriti.

V Jemmapes-ih, kamor smo prišli precej pozno
zvečer 9. septembra, zvemo, da je bila na Franco¬
skem oklicana ravnokar ljudovlada. Prebivalci, med
katerimi je bilo veliko izgnanih zaradi državnega
udara, sprejeli so nas toplo. In mi tirjali smo eno¬
glasno, naj nas peljejo nazaj v Philippeville.

Gotovo so došli novi ukazi po brzojavu povelj¬
niku čete, kajti drugi dan na jutro nam naznani,
da nameravanega oddihljeja ne bo in da bomo šli
na pot, da pridemo v luko, kjer nas bodo ukrcali.
Treba je bilo prejšnjega pota nekoliko nazaj storiti
in četrtič iti, in sicer 38 kilometrov. Pa veliko jih
je preveč zaupalo svojim močem; med tistimi bil
sem tudi jaz. Oe tudi sem imel najboljšo voljo, s

70

šestnajstimi leti človek ni trden; po takih naporih
so mi pošle moči.

Zjutraj sem še hodil; pa od poludneva naprej
so mi odpovedale noge. Sedem obupan na kraj
ceste in rečem „z Bogom!" tovarišem. Vročina je
bila neznosna; solnce je žgalo alžerske gore, usta
so mi bila osušena, in ni bilo kaplje kakoršnekoli
tekočine, da bi udušil žejo. Privlečem se, kakor
morem, k neki gozdni jami, v kateri ugledam na
dnu majhno lužo vode; naj stane, kar hoče, moram
tje priti. Po mnogih naporih, plazeč se po kolenih,
pridem do luže. Ostuden prizor; luža, komaj meter
široka, je bila polna krastač. Vendar pa se pri¬
pognem z ustmi do te nezdrave in smradljive vode
in jo pijem. Pa ker nisem mogel premagati gnusa,
takoj vržem iz sebe to okuženo pijačo. Kaj bo iz
mene, samega, zapuščenega v tem samotnem kraju?

Misel, da bi molil, — oh! obstati moram, —
ni mi prišla. Kes je, da drugi ondi v domovini so
molili za-me.

Misel se me poloti, da utegnem postati plen
kake divje zveri. Spomnim se leva, katerega smo
videli prejšnji dan; panterjev, ki so se takrat tako
množili v filipvilski okolici. Se moči, braniti svoje
življenje, nisem čutil v sebi. Ko me sprehajajo take
obupne misli, izgubim zavednost.

Po ne vem kolikem času se zopet zavem. Dva
rujava obraza sta bila čez-me nagnena; eden teh
Arabcev mi je dajal piti krepilno pijačo. Ker me

71

nista razumela, jima rečem : „Philippeville, Philippe-
ville!“ Tako me razumeta, primeta eden pod pazduho,
drugi za nogo, in tako končam svojo pot. Imel sem
nekaj denarja pri sebi, katerega jima ponudim, pa
ga nočeta sprejeti. Ta dva poštenjaka sta bila vesela,
da sta rešila življenje „malemu zvavu“.

Z njijino pomočjo pridem do vojašnice in do-
idem stotnijo, in to noč sem spal, kakor bi me
bili ubili. V štirih dneh smo prešli 145 kilometrov
in po najgršem potu.

Drugo jutro, 11. septembra, dobimo ukaz iti
iz Philippeville v Storo. Videč moj upehani stan,
dajo mi pravico, to pot premeriti na vozu ža stre¬
livo. Vbarkali smo se na prenosno ladijo „Jura“.
Dne 14. smo bili v toulonskem zatočju in 15. pri¬
demo v Montpellier, mesto ravnokar odločeno za
založišče 3. zvavom za časa vojske.

Tukaj so nas hoteli razdeliti v nove stotnije,
ker nas je bilo preveč v eni. Tako je naša 7. stot¬
nija 1. bataljona zaradi preobilnosti pristopivših imela
okoli 600 m6ž. Trebalo je to reč odpraviti, predno
bi nas poslali v ogenj.

Pa pisano je bilo, da ne pojdem na vojno po-
zorišče. Po mojem odhodu iz Marseille-a je moja
mati poizvedovala za menoj; vedela je, da pred do¬
vršenimi sedemnajstimi leti ne more nihče v vojake,
in preskrbljena s pristnim izpiskom o mojem rojstvu,
pade kakor bomba 16. septembra pred generala
Messiat-a, ki je bil poveljnik v Montpellier-u.

72

Komaj sem došel, ko me general pokliče in
vpraša, kako sem pač mogel biti sprejet v vojake.
Moral sem priznati svojo sleparijo. Pošteno me
ošteje in uniči moj sprejem kot neveljaven že v
začetku. Bil sem torej zvav po slepariji ravno jeden
mesec.

Pripeljan po materi v Marseille, zopet stopim v
domačo hišo. Vendar pa opirajoč se na oklic repu¬
blike in na stan splošnje zmešnjave, delal sem domd,
kar sem hotel.

Prefekt Ronskih ustij (le bouches-du-Rhone)
je bil imenovan od vlade ravno tisti Esquiros, za
kogar izvolitev sem se toliko trudil.

Esquiros je imel sina moje starosti, Viljema.
Sprijazniva se, in s Clovvisom Huguesom, katerega
sem zopet naletel v Marseille-u, zberemo trumo
mladeničev, ki si dii ime „mlada mestna legija".
Vsprejmemo obleko podobno onej Franc-tireurjev
(prostostrelcev). Esquiros nam d4 dragonske kara-
bine. Celi dan smo igrali vojake.

Takrat so mislili na splošno vstajo, katero je vlada
nameravala. Vse narodne garde, — govorilo se je,
— bodo odrinile. Mlada mestna legija bode prevzela
brambo Marseille-a. No, Prusi bi se gotovo ogibali
pokazati na bregovih Durance. In, razposajeni pa
bojeviti, bili smo popolnoma prepričani, da bi se
brez nas les Bouches-du-Rhone ne mogle ubraniti
sovražnega vpada; k sreči smo bili mi tu.

73

Mi pa tudi sebi nismo prizanašali. Priznati
nam je po pravici, da, če nismo kaj velikanskega
dovršili, smo si vsaj dosti zlega prizadeli. Od jutra
do večera smo se borili na ravnini S. Mihela. Ho¬
dili smo sem in tja in napravili tisočero vojaških
zasukov. Jaz kakor „stari zvav“ to si je misliti,
sem vodil vaje. Vendar so nam tudi postavili na čelo
dva moža, ki sta svojo nalogo za resno smatrala:
načelnik bataljona Giraud in stotnik Henry.

In viši stan (generalštab)! No, tega bi bilo
treba videti. Da sem bil jaz poleg, ni treba ome¬
njati. Prefekt nam je dal hišo ob Cannebiere-i
sami, v sredi mesta. Po pomolu smo razobesili
toliko grbov in praporov, da dan ni mogel skozi
okna, ob 2. uri popoludne se je moral prižgati plin.

Ko je Garibaldi, prišedši s Kaprere, stopil na suho
7 Marseille, dala mu je mlada mestna legija od luke
»dela Joliette" do prefekturnepalače častno spremstvo.

Navdušenje Marseillcev za laškega generala se
je dotikalo blaznosti. Dobre žene s trga so se mu
hotele na vrat obesiti. Nismo vedeli, kaj storiti, da
hi jih zadržali; želele so, da bi se dale streti od
koles njegovega voza. Spominjam se ene teh dobrih
kumic, kateri se je posrečilo, pretrgati naše vrste;
Proti Garibaldiju je molela svoje dete, kriče:

„Batiza lou! batiza lou!“

Garibaldi vpraša, kaj hoče ta ženska.

»Hoče, da bi jej Vi krstili njeno dete,“ —
odgovore mu.

74

General se nasmehne in stegnivši svojo roko
proti dečku reče:

„Jaz te krstim za republikanca. “

»Dobro!“ — zagrmi na to. Garibaldijeva vo¬
žnja po marseillskih ulicah je bila zmagoslavje.

Sploh so Marseillke ves čas vojske na tisočere
načine kazale svoje rodoljubno srce. Kadar je prišel
kak bataljon iz Afrike, obstopile so vojake, postregle
jim, kar mogoče, posule s šokoladnimi tablicami, z
oranžami in sladkarijami; turkosi, spahiji, zvavi od¬
hajali so proti meji bolj obloženi s sladčicami, nego
s strelivom. Ko pride kak sprevod ranjenih vojakov,
ne vedo, kaj bi storile, da pokažejo sočutje tem
revežem; prirejajo nabire, lepotičje, dragotine, vse
je šlo v ta namen. In kolika skrbnost! Povsod se
gibljejo te dobre gospe!

Zanje to ni bila strankarska reč. Prosile so
blagoslova Garibaldija; tudi Charette-u bi bile noge
poljubljale. Sploh, ob volitvah leta 1871 je bilo
mesto Marseille pripravljeno voliti za poslance prav
tako rojalista Charetta in Cbatelineau-a, kakor radi¬
kalca Esquirosa in Ledru-Rollina. Kdorkoli je v
očeh provencalskega ljudstva predstavljal misel vojske
do poslednjega moža, tisti je bil pozdravljan in po-
viševan do oblakov.

Mnogo so se posmehovali mojim rojakom ob
grozni vojski leta 1870—1871. Niso nam prizana¬
šali s smešnicami. Gotovo, dajali smo sami prilož¬
nost za smeh z mestnimi legijami in svojimi prosto-

75

strelci; zares, imeli smo vojake, katerih ni bilo mo¬
goče mobilizovati. To mi je znano, pa tudi prve
kritike so imele pri nas svoj začetek.

Ali, če so naše zapoznjence bolj opazovali, prišlo
je to odtod, ker takoj v začetku vojskovanja so od¬
rinili vsi možje resne volje, in ti, ti so bili mnogo¬
številni. Naj se kdo potrudi povprašati vojne arhive,
■n uvidel bo, kako velikansko število prostovoljcev
se je dobilo na jugu, brž ko so dospele novice o
naših prvih nesrečah. V brodovih, ki so nas nosili
v polkovna založišča, po vlakih, ki so nas vlekli,
bili smo v pravem pomenu besede nametani. Nismo
Čakali 4. septembra, da bi položili svoje ime na
altar domovine.

Kar se tiče preobilnosti zunanjih čutil, kar je
nam naravno, očitalo se nam je še le po vojski v
tiskanih dovtipih. Nič ne de, južni prebivalci, kakor
drugi, storili so svojo dolžnost.

Po tem ovinku se mi zdi bolj primerno, sme¬
jati se pezdirju šaljivih stranij marseillskega domo¬
ljubja. Odpustila se mi bo toliko bolj moja šala,
ker sem sam prvi, na katerega leti.

Pregledujoč dogodke šestnajst let potem, kaj
ki pač mogel dobiti bolj čudnega, kakor našo me¬
ščansko gardo; njena junaštva bi bila vredna pro¬
slavljena biti v epinalskih podobah.

Meščanske garde bile so prefekturni pretorijani.
Sodijo naj se po tej gotovo resnični dogodbici.

76

Poveljnik garde je bil kupčijski mešetar, ime¬
nom Matherou; stotnik barvar Gavard.

Neki dan, ko sta igrala domino, pravi mešetar
barvarskemu umetniku:

„Ali veš, stotnik, da je v bližini Marseille-a
kmetski župan, o katerem so mi naznanili, da je
strahovito pritiskal na to, da bi se pri plebiscitu
glasovalo z „da“?“

„To je mogoče, poveljnik; ti kmetski župani
so bili vsi pomagači nesramnega cesarstva. Kdo pa
je nevredni občinski upravitelj, o katerem mi go¬
voriš? 0

„Zupan v Septemesu."

„Prav dobro, “ — zaključi barvar Gavard, —
„tega hočem do živega vzeti v roke."

Drugi dan na vse zgodaj zasede stotnik me¬
ščanske garde svojega konja „Robespierre-a“ in od¬
ide v Septemes.'

Septemes je občina, ki ima 1500 prebivalcev
in je dvanajst kilometrov od Marseille-a na potu
proti Aix-u.

Ko naši vaščani vidijo priti okoli devete ure
dopoludne konjika s klobukom, olepšanim s svetlimi
peresi, karabin v jermenu, pas pa mu je napolnjen
s samokresi in revolverji vsake vrste, jamejo se pre¬
strašeni zbirati. Stotnik barvar še ne stopi raz konja,
ki je ves penast, ko že vpraša:

„Kje je župan? Peljite me k županu te občine!"

77

Prebivalci ubogajo. Tako torej stoji vaški ma¬
gistrat pred Gavardom. Nesrečni župan je bil priden
kmet, ki je tisti čas ravno obsekaval seč svojega vrta.

„Zdaj sem na mestu!“ — reče stotnik brez
druzega uvoda. — „Župan! Narodno mnenje Te
toži, da delaš zarote s Prusi, da bi se vojski stavili
zadržki."

„Pa, gospod . . .“

„Tukaj ni gospoda, tukaj so državljani; ali
uraeš, pomagač cesarstva? ... In državljan, ki Ti
izkazuje čast, da s Teboj govori, ima dalje to, da
je Tvoj stotnik . . . Imenuj me torej: državljan, moj
stotnik!"

„Državljan, moj stotnik, jaz ne urnem, kaj po¬
ceni ta tožba; jaz sem poljedelec, ki . . .“

„Tebi ni treba tega umeti, pomagač cesarstva!
• • . Zagotavljam Te, da si tožen pri sodišču ljudske
Pravice, katero jaz v svoji osebi predstavljam, da
si za časa plebiscita razžalil narodni čut, ker si
Provzročil, da je to prebivalstvo glasovalo z „da“,
•n ker si jim zatrjeval ostudno laž, da je cesarstvo
mir. . . . Torej Tebi je in ostane dokazano, da si
Nasprotnik vojske, vojske do zadnjega, katero jaz
Predstavljam z enakim naslovom in v enakem raz¬
merju ... In torej ni dvoma, da se Ti pogajaš s
Prusijo, to je, s tujcem. ... V imenu narodnega
mnenja, katerega pooblaščenec sem jaz, odet spolno
močjo, odstavljam Te od Tvojih opravil, občinskih
dostojanstev in drugih, ne krateč tega, kar še

78

pride. ... In tako torej, ker si vsled tega odstav-
Ijenja dobro zasluženega zdaj zunaj postave in po
pravici oropan svoje parlamentarne nedotakljivosti,
ohranim Te v zaporu."

Ubogi župan je bil popolnoma omamljen in
nezmožen za najmanjši upor. Gavard više z divjim
pogledom svoje brke. Septemsko ljudstvo ni vedelo,
kaj to pomeni. Poznali so mestne le po slovesu; pa
sloves je bil tak, da si ni nihče upal ustavljati se.

K sklepu stotnik-barvar doda:

„Naprej! . . . Sedi na križ za-me, državljan,
bivši župan! Vzel Te bom seboj k prefekturi. Ondi,
pri državljanu-prokonzulu, boš razpravil svojo za¬
devo. Če je čisto Tvoje srce in brez graje Tvoje
domoljubje, ni se Ti ničesar bati; pa stori mi ve¬
selje in čast, malo urneje ubogati! No, meni ni
presojati tirjatev svoje službe; izvrševalec sem vi¬
sokih del narodnega mnenja."

Razpeli so torej na Gavardovega konja septem-
skega župana bolj mrtvega, kakor živega. Njegova
žena je jokala, vaščani so plaho zrli za njim.

„Na pot k prefekturi," — reče slednjič stotnik
meščanske garde. — „Državljan, bivši župan, trdno
sedi, okleni se me z vsem životom, da ne padeš,
in pred vsem pazi, da ne sprožiš mojih samokre¬
sov .. . Naprej, hi, Robespierre!“

In zbode z ostrdgami konja.

Na potu iz Septemes-a v Marseille trebalo je
iti skozi več vasij. Prva, do katere se pride, je v

79

divji soteski, med verigo de l’Estaque in verigo
de 1’ Etoile. To selo, skrito v sredi teh žrel, ki grozo
delajo, imenuje se Assassin (razbojnik).

Septemski župan v strahu, kaj bo ž njim,
šklepeče z zobmi, ko se drži oklenen stotnika; ne¬
srečnež meni, da je prišla zadnja ura zdnj. Kurja
polt ga je oblila.

Gavard, ki se je za sedaj osmelil imeti žejo na
svoj račun, ustavi Kobespierra pred assassinsko
krčmo.

„Stoj pet minut," — reče, ko skoči na tla in
potegne za seboj jetnika ... — „Tukaj trčiva s
kozarci . . . Državljan, bivši župan, sedaj zastavljenec
vrhovnega ljudstva, pil bodeš s stotnikom Gavardom
Na zdravje naroda . . . Skušaj, da boš vreden časti,
ki se Ti skazuje; republika, umej, Ti plača kapljo!"

Ubogi jetnik, kateremu še na misel ni prišlo,
Nasprotovati predstojniku ljudske pravice, ne ugo¬
varja.

Izprazneta kozarec afriškega champoreau-sa,
grozne mešanice kave in žganja; to je bila najljubša
Pijača častnika s pernatim šopom.

Nato se odpravita zopet na pot.

V Vistei-i zopet obstaneta: nov champoreaux in
Nova domoljubna napitnica. Sedaj je bilo na zdravje
državljana-prokonzula, na katerega trkati je stotnik-
^ ar var prisilil jetnika. Vasi Saint-Louis in Orottes,
*ako tudi predmestje Arene dajo vzrokov k podob-
niI N postajam. Septemski župan ne more več; pa

80

kako bi se mogel ustavljati zahtevam svojega groz¬
nega žandarja? Da si reši življenje, ki se mu zdi
v veliki nevarnosti, požre vse champoreau-se, katere
mu ponudi Gavard, — in tako je pil zaporedoma
na marseillsko kommuno, na internacionalo in na
Robespierra. Pri nobenem kozarcu ne pozabi reči
stotnik:

„Veš, bivši župan, da si bolj češčen, kakor
zaslužiš; republika Ti plača kapljo!"

Slednjič izvrševalec visokih del narodnega
mnenja in zastavljenec ljudske pravice oba skupaj
okobelj na zasopljenem, potrtem, polomljenem in
zmršenem Robespierru prideta mogočno v mesto.
Mimogredoči ju radovedno gledajo. Gavarda je po¬
znalo vse mesto; povprašujejo, kaj pomeni nova ta
neumnost barvarskega umetnika, ki je hipoma po¬
stal stotnik. Gavard in njegov jetnik se naposled
ustavita pred prefekturno palačo; neki gardist, ki
je bil ravno v službi, pelje konja v konjarno; stotnik
pa pelje ubogega župana pred prefekta Esquirosa.
Ta ni ničesa vedel o vsej zadevi; in kar je posebej
pomniti, naš junak še tikal ni prefekta.

„Državljan, prokonzul republike," — mu govori,
— „izročam v Vaše neoskrunjene roke bivšega sep-
temskega župana, ki se imenuje poljedelca, pa v
resnici nič druzega ni, kot pomagač cesarstva in
pruski agent. Zgrabljen je bil ravno v hudodelstvu,
ko je delal zaroto za mir in se skušal ustavljati
vojski do zadnjega, kakor žele vsa naša domoljubna

81

srca. Njegova parlamentarna nedotakljivost mu je
bila odvzeta danes dopoludne ob deveti uri; pekoča
vest ljudstva, katerega upravitelj je bil, mu je raz¬
trgala občinsko šarpo, katere se je storil nevrednega
s svojimi malopridnostmi. Septemes so ga izročile
meni v varstvo, in jaz sem ga pripeljal Tam, da
prejme v štiriindvajsetih urah kazen za svoja hudo¬
delstva. Tendar pa moram pričati njemu v polaj-
šanje, da potem, ko je bil prijet, kazal se je iz-
gledno pokornega, in še celo dobrega domoljuba;
pil je na Vaše zdravje, da ne naštevam druzega.
Ti, državljan, prokonzul republike, razsodite, če ta
verna podložnost more služiti kot olajševalna okoli¬
ščina jetniku tu vklenjenem."

Esquiros, vajen takih pustolovstev, pokliče takoj
poveljnika-mešetarja Matherona, da reši to uganko;
kajti septemski župan, ne vajen afriškemu champo-
reaux-u, in poleg tega še močno prevzet zaradi
svojega težavnega položaja, nikakor ni mogel po¬
jasniti stvari.

Matheron pride; reč se pojasni.

Esquiros, ki je poklical vse vrage, da bi vzeli
gardnega stotnika, ošteje ga krepko in ukaže dati
prostost svojemu jetniku.

„Prav dobro, državljan-prokonzul," — odgovori
Gavard; — „tisti trenotek, ko je krivični nedolžen,
izroči se svoji družini, ki joka za njim. Republika
je veledušna. Pravična je pred vsem drugim in brani
slepca in siroto. Živela republika!"

6

82

Nato mojster Gavard objame septemskega žu¬
pana, roti ga, naj se nič več ne meni za črni strup
krvavega obrekovanja; d& osedlati drugega konja,
in sprejemši za hrbet bivšega jetnika, pelje ga
zmagoslavno nazaj v Septemes.

To pot pa, mesto da pijeta zdravice, obedovala
sta pri Saint-Antonu poleg Tiste. Oba popotnika sta
bila lačna. A župan je plačal obed.

Ko dovršita to epično potovanje, stotnik Gavard
z višine svojega sedeža nagovori vaščane, ki so po¬
stajali bolj in bolj preplašeni, s temi besedami:

„Septemci! Pripeljal sem nazaj med Vas kre¬
postnega magistrata, ki je čast Vaše delavne občine.
Obtožen groznih hudobij, je zmagovito dokazal domo¬
ljubno nedolžnost svojega republikanskega srca . . .
Državljani, ta zaslužni vzgled Vam bodi v poduk . . .
Francija, v boju s tujcem, gleda na Vas. Ne izdajte
zaupanje republike, ki Vam je mati. Ponavljajte
svojim otrokom in svojih otrok pravnukom, da me¬
ščanska garda v Marseille z eno roko drži meč
dolžnosti in z drugo tehtnico pravice . . . Sprejmite
od te garde brez strahu in brez graje svojega spo¬
štovanega župana; skazujte temu vzglednemu magi¬
stratu vso dolžno čast; zapišite na pročelje občinske
hiše v Septemes njegovo spoštovano ime z zlatimi
črkami, da se ohrani plameneče in žareče do naj-
poznejšega potomstva. Živela republika!“

Ne morem Vas zagotoviti, da bi bil od besede
do besede natančno zapisal govor stotnika Gavarda;

83

vendar če bi bila kaka majhna razlika v besedi, je
to vsekako nepomenljivo. Kar pa se tiče pusto¬
lovstva samega, Vam jamčim njeno popolno res¬
ničnost, tako ujetničenje in pretirano domišljave na¬
gibe, kakor tudi dvojno pot meščanskega barvarja,
za hrbtom imajoč jetnika in slednjič kozarčke cham-
poreaux-a.

Po tej dogodbici se more soditi o pretorijanski
gardi prokonsula Esquirosa. In dogodba septemškega
župana bila je le junaško-smešna odiseja; pa ni
bilo vedno tako. Meščani imajo na vesti dolgo vrsto
drugih dejanj, ki so provzročila splošno nevoljo nad
Marseille-om.

Ob podanju Metza navstala je na jugu kakor
po vsej drugi Franciji splošna nevolja, katero so
prevratniki znali porabiti v svoj prid.

Esquiros je osnoval ligo južnih departementov.
Oluseret, ki je pozneje postal vojni minister pariške
komune, je bil poklican za poveljnika zvezne vojne.
Pa jeden del narodne garde se ni hotel podvreči
njegovi oblasti. Prišlo je do boja. Meščani so bili
dosedaj pred vsem drugim smešni, pa bali so se
jih tudi; sovražiti pa so jih začeli kar moč zaradi
ustreljenj v meilhan-skih drevoredih; tekla je kri,
nekaj so jih ubili. Ker so se torej dogodbe zasuk-
nile na žalostno stran, pošlje Gambetta v Marseille
novega prefekta.

Nered je dospel na vrhunec.

6 *

84

Strankarji južne lige so pokrili vse mestne zi¬
dove z velikanskimi nabitimi listi, na katerih so se
brale v neizmernih črkah le-te besede:

„Mi hočemo , da se obdrži TJsquiros!“

Novi upravitelj departementa, državljan Mark
Dufraisse, pride, gre na prefekturo, pregleda položaj,
spozna, da se ne more obdržati, in se izgubi brez
bobna in trombe; v zadoščenje mu izroče prefek¬
turo morskih planin, katerih se je bilo lože polastiti.
Gambetta pa je hotel imeti zadnjo besedo v tej
reči. On odloči, da ima prevzeti Esquirosovo mesto
Alfons Gent v imenu tourske vlade. Gent pa je
imel zasesti mesto ne jednega, temveč dveh prefek¬
tov; pozabil sem Vam namreč povedati, da smo
imeli v Marseille-u dve glavi ob enem; ena je bila
Esquiros z naslovom upravitelja ronskih ustij, druga
Delpeeh z naslovom prefekta. Ne bom govoril o
Mauriciju Rouvier-u, kateremu je tourska vlada tudi
ponudila to prefekturo med odklonitvijo Marka Du-
fraiss-a in sprejetvijo Alfonsa Gent-a; Rouvier, hudo¬
mušen, prepričavši se kakor glavni tajnik, da upra-
viteljstvo ronskih ustij ponuja več trnja, kakor cvetic,
je odgovoril: „Hvala; ponudite to mesto komu dru¬
gemu !“

Imenovanje Gent-ovo je bilo vsprejeto s krikom
srda od Esquiros-ovih in Delpech-ovih strankarjev.
Jaz sem bil v številu teh. Rekli smo si, da je
Francija izgubljena, če novi upravitelj posede pre-

85

fekturo. Natanko govoriti, žrtvovali smo Delpech-a,
prefekta št. 2, Gambettovim tirjatvam; pa prefekta
št. 1, to je, Esquiros-a, nikdar!

Pri mladi mestni legiji so nekateri držali s
toursko vlado, in drugi z južno ligo. Girondisti,
kakor smo mi rekli legijancem, ki so sprejeli Gent-a,
bili so premeteni kakor „hribci“. Naredili so državni
udar. Neko noč so pobrali vse karabine, s katerimi
smo mi izvajali zasuke na šentmihelski ravnini in
so jih izročili bataljonom narodne garde, ki so bili
za novega prefekta.

To je bila „prokleta izdaja". Obrnil sem se
na Iegijonee, ki so ostali zvesti Esquiros-u. Se¬
stavimo vojno sodišče, kateremu smo rekli „mar-
cijalni dvor“ mlade mestne legije, in gremo sodit
izdajalce.

Seveda, ne jeden onih se ni ponižal priti pred
mareijalni dvor, pa to je malo koristilo, mi smo
jih vendar sodili.

Spominjam se, da sem jaz opravljal službo
državnega pravdnika. Uradni odvetnik, kateremu je
bilo naloženo braniti nenavzoče, Elija Deveze, je
bil licejski tovariš, ud višjega stanu legije.

Eesnobno se trikrat pokličejo legijonarji-giron-

disti.

„Tistin Oapefigue! . . . Tistin Oapefigue! . . .
Tistin Oapefigue! ..."

Molk.

86

Nato začnem:

„Zatoženi listin Oapefigue se ne oglasi pri
branji svojega imena; ker pa je izdaja očividna in
se ne d& utajiti, predlagam, naj ga marcijalni dvor
sodi, če tudi nenavzočega.“

„Dovoljeno,“ — zamrmra predsednik.

Elija Deveze vstane:

Jz kakih vzrokov je tožen moj varovanec Ti-
stin Oapefigue?"

„Njemu so bili," — pritegnem jaz, — „izro-
čeni ključi omar, kamor smo spravljali legijske ka-
rabine. Tistin Oapefigue je dal ključe sovražniku.
To je izdaja v vojnem času. Predlagam torej ob¬
sodbo na smrt za Tistina Capefigue-a.“

Predsednik povabi uradnega branitelja, da pove
svoj zagovor.

„Državljani, udje marcijalnega dvora," — rekel
je Elija Deveze, — „težavno nalogo imam: zmanj¬
šati hudodelstvo, katero je zakrivil ta zločinec, ki
nosi ime Tistina Capefigue-a; to Vam je delo, ki
presega moje moči. Vendar se ne morem odtegniti
dolžnosti, da bi ga ne branil, ker mi je Vaša mo¬
drost naložila to tlako. Ne vidim nikakega izgovora
za obnašanje svojega varovanca; noč je bila, naše
zaupanje je zlorabil, ko je izdal sovražniku ključe
od omar našega višjega stanu. Pridružujem se torej
predlogu spoštovanega uda državnega pravdništva.
Vendar kot branitelj Tistina Capefigue-a predlagam,

87

da se njegovemu imenu nikako očitno sramotno
znamenje ne vtisne zaradi veljavne njegove družine."

Marcijalni dvor se posvetuje in obsodi Tistina
Capefigue-a, da ima biti z orožjem umorjen, brž ko
bodo okoliščine pripustile, da ga zgrabijo.

Vsi legijonarji, Gent-ovi strankarji, so bili prav
tako obsojeni, da bodo ustreljeni ob prvi priliki.
Le to nas je togotilo, da nismo mogli izvršiti svoje
razsodbe, ker nismo imeli pušk.

Pa tudi girondisti niso prizanašali „hribcem“.
Tudi ti sestavijo marcijalni dvor mlade mestne le¬
gije in nas enako sodijo v nenavzočnosti. Pa bili
so bolj usmiljeni od nas, če tudi so imenovali našo
namero, obdržati Esquirosa, »hudodelstvo razžaljene
domovine". Mi smo šli v grozovitosti tako daleč,
da smo vse na smrt obsodili; oni pa so imeli toliko
prizanesljivosti, da so nas obsojali le na dosmrtno
posilno delo.

Ko so se posvetovali naši marcijalni dvori in
je Oluseret moral gledati, kako se branijo drug za
drugim bataljoni narodne garde priznati njegovo
oblast, stopi Alfonz Gent v Marseille, prišedši z avi-
njonskim vlakom.

Mislil je priprosti vaukluzijan, da se mu je le
prikazati na prefekturi in da ga bodo vsi prebivalci
ronskih ustij priznali. Gambetta, imenovavši ga,
menil mu je posladiti osvalek. Pa oh, pač nesreč¬
než je hitro moral spoznati iz lastne skušnje na¬
sprotno stran prefektovske svetinje.

88

Zvečer, ko je prišel, zbere okrog sebe osebstvo
svojega urada; napravil je domoljuben govor, čedno
nacifran, ki mu je imel pridobiti nasprotnike. D&
znamenje, nastane tiho. On odpre svoja usta in
začne nagovor . . . Puf! Strel zagrmi . . . Kaj, kaj
je? ... Ali so kako petardo zažgali na čast novemu
upravitelju? Ne, ne! Gent nese roko k svojemu
pasu, opre jo pod pazduho svojega telovnika in
zaupije:

„Umorili so me! . . . Smrtno sem zadet . . .“

To je bil prvi gledališki prizor. Vse hiti proti
prefekturi št. 3. Nesejo ga za zagrinjalo, — opro¬
stite ! — v bližnjo stransko sobo. Neki okrajni sve¬
tovalec, živinozdravnik, reče:

„To je moj posel.“

Alfonz Gent se sleče. Nič mu ni. Vendar je
kdo s samokresom ustrelil; vsi pričujoči so slišali.
Gredo nazaj v vsprejemno dvorano, premaknejo vse
pohišje, iščejo kroglje. Pa ni je kroglje, niti praske
na lesorezbah.

»Otroci moji,“ — zamrmra Gent z ginjenim
glasom, — Jaz odpuščam svojemu morilcu.“

Ta veledušnost prevzame navzoče. Delpech, pre¬
fekt št. 2, pravi, da je premagan tolike blagoduš-
nosti, in dči odpoved.

Hitro se razglasi po mestu šum o napadu in
novica o vzgledni kratkosti tega novega Avgusta. Tisto
malo bataljonov narodne garde, ki so si še pomi-
šljevali, upije: „Živel Gent!“

89

Le meščanska garda še nadalje pozdravlja pre¬
fekta št. 1:

„ Živel Esquiros!“

Ees, prav nikoli se ni zvedelo, kaj je misliti o
tem glasovitem strelu s samokresom. Nekateri trdijo,
da se je res ustrelilo in da se ima Gent zahvaliti
za svoje življenje Srebrnjaku za pet frankov, jedi-
nemu premoženju starega pregnanca, ki ga je nosil
pod pazduho. Drugi trdijo, da Gambettov poslanec
ni tako priprost, kakor so si ga mislili, da je igral
komedijo in da je kak kum ustrelil z orožjem, ki
ni bilo nabasano s krogljo.

Bodi si že ta napad na življenje resničen ali
izmišljen, dobiček je prinesel prefektu št. 3. Med
temi homatijami je nesrečna dogodba Esquirosa v
žalovanje spravila. Njegov sin Viljem, že nekaj
Gnij bolan, umrje. Žalosti prevzet, prepusti predsednik
južne lige prefekturo svojemu tekmovalcu in se vrne
v zasebno življenje.

Meščanska garda in mlada mestna legija sta
kili z dekretom razpuščeni. In Oluseret jo je še ob
Pravem času popihal. Poklican je bil od liginih
osnovateljev, in od njega tirjali so odgovor zaradi
nastalih homatij. On, ki ni bil kar nič prizadet pri
teh dogodbah, prevzeti je moral odgovornost za vse.
^a, še celo mislim, da je Gambetta izdal ukaz, naj
ga primejo in ustrele. Treba je bilo maščevati mo¬
tilni napad na tega ubogega Alfonza Gent-a.

90

Ker prevratniki niso mogli več kazati svoje
gorečnosti v tem, da zapro vsakega, ki jim ni bil
všeč, vrnili so se h klubovim pomočkom.

Bila sta takrat dva prav obilno obiskovana
kluba: Alhambra in Eldorado. Prvi se je shajal v
neki koncertni kavarni, ki je propadla, drugi v neki
dvorani. V Alhambri kakor v Eldoradu je bila družba
zbrana; prišel je, kdor je hotel.

Tukaj so ustrelili vsaki večer po enega gene¬
rala, v podobi.

Predsednik skupščine je dal prebrati poročila,
ki so tisti dan došla.

„Državljani, glejte, kaj se godi vVogezih: ge¬
neral Oambriels je ravnokar oddal svoje poveljništvo
v roke generala Michel-a.“

Mnogoštevilni glasovi:

»Oambriels je izdajalec ... V smrt, v smrt! . . .“

Predsednik zvončka:

»Tisti, ki mislijo, da mora biti general Cambriels
ustreljen, naj blagovole vzdigniti roke.“

Yse roke dvignejo se kvišku.

Dva dni pozneje ustrele generala Michela, ker
ni dal usmrtiti generala Oambriels-a.

Neki večer vendar niso nikogar ustrelili. Ne
vem, kateri šaljivec je stopil na oder ter rekel:

»Državljani alhamberskega kluba, Vi stojite na
ognjeniku. Monarhija se pripravlja požreti republiko.
Od včerajšnjega dne je grof Chambord v Marseille-u,
stanuje pri svojem prijatelju, marquisu de Foresti.

91

Današnji dan je porabil v to, da je trosil zlato med
vojake, in ravno ta trenotek je med nami, tu v
dvorani."

Te besede provzroče nepopisljivo vrenje. Vsi
pričujoči začnd rjoveti. Vsakateri dolži svojega so¬
seda, da je grof Chambord. Več jih mora priti na
°der opravičit se in dokazat, kdo so. Kratko, vrnemo
se spat brez kakega sklepa.

Jaz sem bil med navadnimi govorniki v AI-
hambri. Na moje priporočilo ustrelili so neko lepo
nedeljo marseillskega škofa.

Našel sem v mestni knjižnici zidni napis od
leta 1793, obsegajoč sodbo prekucijskega kriminal¬
nega sodišča departementa ronskih ustij. Ta sodba
Pošilja na giljotino Janeza Joahima Gail-a po imenu,
starega petdeset let, vikarija v Salonu, bivšega ka¬
nonika, kateremu je bila dokazana hudobija proti-
Prekucije.

Ves ponosen na ta zaklad, prinesem v klubu
na oder prepis sodbe prekucijskega sodišča in ga
preberem navzočim. Potem berem razne izpiske iz
nekega poslanja marseillskega škofa do vernikov v
z ačetku leta 1870, v katerem jim priporoča, naj se
ločijo od nasprotnikov vere.

»Državljani, kaj mislite o tem?“ — vprašam
na način sklepnega predloga. — »Ali se Vam ne
z di škof Plače tisočkrat bolj protiprekucijsk, kakor

kanonik Gail?“

92

»Da, da!“ — odgovori množica.

„Dobro; kanonik Gail je prejel kazen za svoje
hudodelstvo, in škof Plače še živi.“

»Ustrelimo ga, ustrelimo ga!“

»Kavno to je, kar sem hotel Vam predlagati."

Glasovalo se je torej z vzdigovanjem rok, da
se marseillski škof v kratkem usmrti.

Tako so se dražile hude strasti množice. Jaz
sam na najvišji stopnji besnosti nisem spoznal zla,
katero sem činih

Dosegel sem nekoč potrjenje nasveta, naj se
postavi stanovitna giljotina na borznem trgu. »Treba
je," — rekel sem, — »v strah prijeti klerikalstvo."
In spominjam se, da so me poslušali, da so mi
ploskali, meni mladiču šestnajstih let! . . . Kadar
mislim na to žalostno preteklost, me je sram sebe
in naroda.

Imel sem takrat priljubljeni stavek, ki je vzbujal
v klubih veliko zadovoljnost.

»Ustanovimo za vselej republiko," — sem go¬
voril, — »in če se reakcija podstopi vzdigniti glavo,
mi bomo pripravljeni jo odsekati."

Ta krvoločna govorniška figura mi je prinesla
sijajne pohvale. Odkritosrčno, moral sem biti brez
uma, in vsi naši marseillski klubisti tudi.

Jeden človek pa je bil silno užaljen zaradi teh
brezmernih besnostij: moj oče. Vse mesto je vedelo,
da je mladi govornik v Alhambri njegov sin. Moji

93

kanibalski nasveti prišli so na svetlo v nekaterih
časnikih z mojim imenom: Gabrijel Jogand-Pages.

„Ti spravljaš ob čast ime svoje družine,“ —
pravil mi je večkrat potrti oče.

Ker sem često moral slišati to jadikovanje,
mislil sem, da uidem takim pritožbam, je najbolje,
če si nadenem kako izmišljeno ime. Moj ded po
materi, moj boter, imenoval se je Leonidas. Odbijem
dva zadnja zloga njegovega krstnega imena, in ostane
mi: Leo. V kolegiju me je pa očaralo ime nekega
mdskega kralja, Taxila, ki je zavezo sklenil z Ale¬
ksandrom Velikim; do njega imel sem posebno ve¬
liko sočutja; odbil sem konečni e tega samovladarja
Nekdanjih časov. Skupina, Leo Taxil, zdela se mi
Je blagoglasna. Tako sem si zložil psevdonim, kateri
s em tudi ohranil. Pod tem imenom me poznajo.

To so bili vzroki, iz katerih sem popustil dru¬
žinsko ime. Hotel sem hoditi po svoji poti, po svoji
hudi poti; nisem pa hotel žaliti starišev v tem, kar
Je zadevalo rabo njih imena v dejanjih in pisanjih,
kakoršne so obsojali.

94

V.

Komuna.

Gospodstvo časnikarjev. — Gent in splošnje
volitve. — Neutemeljeno veselje Spullerja.
— Uradni vspored narobe izvršen. — Ne¬
sreče Henrika Fouquier-a. —Vlada v na¬
glici osnovana. — Marseille pojde v zrak.
-— V s tajno blato. — 4. april. — Konec
prekucijske komune.

Kazen klubovega šundra bili so Marseillci za
Gentovega upraviteljstva dosti mirni. Esquirosov na¬
slednik, da bi si pridobil milost tiska, obda se s
časnikarji vseh barev. Ni bilo najti na prefekturi
druzega, nego časnikarjev: dvorane, kabineti, oddelki
in pisarne so jih bile polne; videti jih je bilo celo
po hodiščih in v stanovanju vratarjevem.

Potrkali ste na duri, vstopili, da bi prosili zmanj¬
šanja naklade ali dali vpisati kak patent, alo! opra¬
viti ste imeli s časnikarji domačih listov. Če ste
prišli v pisarno podpiranih otrok ali v ono okrajnih
posestev, ali k vodstvu pogrebov, ali k nadzorstvu
zavodov za blazne: nasproti ste imeli podlistkarje,
vredniške tajnike, gledališke poročevalce. Predsobno
službo so opravljali časniški donaševalci, ki so bili
brez dela.

Načelnik prefektovega kabineta bil je tudi čas¬
nikar, Avgust Oabrol, radikalec z dušo in telesom,

95

veseljak, ki je pušil iz velikanske pipe. Ob koncu
zaslišanja stiskal je prijazno roke svojim obisko¬
valcem . . .

Tudi generalni tajnik ni imel več veljave. Bil
je mlad marseillski časnikar, 82 let star, ki je pa-
zneje plezal više. Ta ni bil radikalec, o ne! Spisal
.je nekaj člankov v „Figaro“; ko pride konec cesar¬
stva, 4. septembra, postavi ga neki trgovec s suknom
v Marseille; le-tega imenoval je Gambetta tudi za
prefekta. Bil je na čelu časnika, imenovanega „la
vraie republique“ (prava republika), ustanovljenega
zato, da spravi ves svet v en koš.

Lahko vam je presoditi, koliko vspeha more
imeti tak časnik v deželi Cannebiere. Kupec s suk¬
nom je pri njem zgubil nekaj prihranjenega, in je
zapustil prefekturo ob prihodu Esquirosa in Del-
pecha. Ko pa se je „la vraie republique“ trdovratno
branila pokrivati stroške vkljub vsem zmožnostim
svojega vrednika, in trgovec s suknom tudi ni več
upanja gojil zopet postati prefekt, posadil je našega
časnikarja k prav prav majhni skledi, čakajoč časa,
da popolnoma zatre nekoristni časnik.

K sreči se je ravno tisti čas Gent vsedel na
prefektov stol, ter ponudil generalno tajništvo pre¬
fekture dobremu mladeniču, ki je ta posel sprejel.
Da vam še povem njegovo ime: to je Henri Fou-
fuier; ki še danes sodeluje pri „Figaru“.

Ondi v Marseille so ljudje zelo vajeni vesti se
po domače. Zato so mu rekli gospod Henri ali še

96

kar kratko Henri; to ga je pa jezilo, da povem še
to, ker čutil se je imenitnega, ravno nasprotno
Avgustu Oabrolu. Pa generalni tajnik naj je grizel
še tako ustnice in delal še tako resen obraz, nihče
v starem fokijskem mestu se ni mogel sprijazniti z
mislijo, da je kar naenkrat postal resen človek, in
so se mu bližali ravno tako brez ovinkov, kakor ka¬
binetnemu načelniku.

To je trajalo, da je odšel v Pariz. Splošne vo¬
litve so se izvršile v Franciji prenaglo, kar je vsem
znano; pa posebno v Bonskih ustjih so se vršile
bolj zložno, ko kje drugej. Premirje, kar je znano,
je bilo podpisano 28. januarja 1871. Drugi dan,
29., je vlada izdala odlok, ki kliče k volitvam v
sredo 8. februarja. Ta odlok je bil brzojavno poslan
vsem prefektom.

Ali veste, kaj je storil Alfons Gent, marseillski
prefekt? Kar v žepu je pridržal to sporočilo. Pa
najlepše pri tej reči je to, dočim volilci ronskih
ustij niso bili klicani in so eden drugega povpra¬
ševali, kdaj bo volitev, da se je Gent ponujal za
poslanca v sosednem okraju, v Vaucluse. Na pre¬
fekturi se jim je zdelo to zvito dejanje ljubeznjivo.
Sostavljali so uradne kandidate in si mislili, da bodo
tako konservativce nepripravljene napadli. Vsi Gentovi
tajniki in podtajniki so si meji roke. Visoko upravno
osebstvo tega urada je pa imelo tudi s čim se za¬
bavati. Prošenj je kar deževalo; cela skladalnica
dopisov nabrala se je od neke vrste bratov in

97

prijateljev, ki so prosili Genta, da bi jih uvrstil
med prefekturine kandidate.

Med drugimi je pisal Steenackers, mož, katerega
na jugu ni nihče poznal. Poročil je BI. januvarija
našemu izvrstnemu prefektu: „Znano Vam je, kaj
veljam; če Vam je treba kakega imena na Vaš
zapis, postavite moje.“ (Prav po besedi.) Fiso ga
postavili, in ta ubogi Steenackers še nikjer voljen
ni bil.

Nazadnje, ko je prefektura mislila, da se bodo
volitve izvršile po njeni volji, nabila je odlok, ki je
skliceval volilee. Tukaj imate povedan prav natančno
dan tega razglasa: Dne 3. februvarija po noči.
Marseillci so zvedeli torej 4. zjutraj, da so pokli¬
cani k volitvam 8. februvarija. Državljan Alfonz
Gent še živi in je sedaj senator (starejšina, ud višje
zbornice); izzivam ga, naj me postavi na laž. Na
kmetih je bil nabit vladni odlok le dva dni pred
volitvijo.

Vesela dogodba je pa tista, katere junak je bil
Spuller, Gambettin zvesti prijatelj. Dne 5. februva¬
rija dobi Gent to-le brzojavno pisanje (prepisal sem
si je tako, da nisem premenil niti vejice):

„Bordeaux,  5. februvarija 1871,

5. ura zvečer, št. 7842.

Spuller Gentu, prefektu, v Marseille-u.

Berem v Vašem brzojavnem pismu od včeraj
zvečer (poslali ste je našemu ministru), to-le pre¬
prosto in kratko črtico: „Citoyen, je vous recom-

7

98

mande Spuller“ (državljan, priporočam Vam Spul-
lerja), in nič več.

Ali hoče to reči, da bi Vi z veseljem pozdra¬
vili mojo izvolitev v Marseille-u?

Vzrok imam to misliti in hočem Vam, dragi
prijatelj, s tem izreči svojo globoko hvaležnost, ki
jo imam do Vas zaradi tega cenjenega spričevala.

Plačan bi bil bolj, kakor zaslužim, če bi bil v
plačilo uslug, ki sem jih mogel skazati Franciji in
republiki s tem, da sem podpiral Gambetto od 4.
septembra nadalje, izvoljen za poslanca velikega in
republikanskega mesta, kakor je Marseille.

Ne upam pričakovati tolike dobrohotnosti; pa
Vam, ki ste imeli misel take izvolitve za-me, morem
povedati na skrivaj kot prijatelju, da vse moje živ¬
ljenje bi ne izpraznilo hvaležnosti, in da mi je taka
čast izkazana, mislil bi, da ne morem drugače Mar¬
seille-u vrniti, nego da posvetim veliki in bogati
prihodnjosti tega mesta, živahni in razumni demo¬
kraciji, ki prebiva v teh zidovih, ves svoj razum z
brezmejno udanostjo in neomahljivo hvaležnostjo.

Pišite mi, prosim Vas; lahko Vam bo umeti,
kako od včeraj vse vre po meni. E. Spuller."

Vidi se, da je brzojavka bila na državne troske;
prijatelj Spuller ni bil skop z besedami, bil je celo
razsipen. Pa tukaj ne gre za to. Ko so prejeli na
marseillski prefekturi to čudno brzojavnico, za¬
grmel je grozen smeh iz ust Genta, Fouquiera in
drugih.

99

Nikdar ni kdo brzojavil Gambetti prošnje, naj
priporoči Spullerja; nikomur se ni sanjalo o Spul-
lerjevi kandidaturi v ronskih ustjih.

To-le se je zgodilo: Garnbetta je naznanil te¬
žave, ki mu jih dela Jules Simon; zatrdil je svo¬
jemu prijatelju, da bo odstopil, ker ga zavirajo nje¬
govi sovladajoči drugovi. In Gent odgovori v zlogu
tovariša Gambetti: „Yous etes malade, je vous re-
commande a Spuller  (Vi ste bolni, priporočam
Vas Spullerju).

Brzojavni uradnik je pozabil besedo „a“. Odtod
je nastalo napačno sporazumljenje, ki je provzročilo
nevtemeljeno veselje ministrovemu drugu.

Ko je nehala krohotati Gentova okolica, po¬
šljejo Spullerju, da bi ohladili njegovo vročo kri,
to-le brzojavko:

»Marseille,  5. februvarija 1871,

8. ura 25 min. zvečer.

Prefekt Spullerju, Bordeaux (zaupno).

Pisal sem Gambetti: „Vi ste bolan, priporočam
Vas Spullerju“. Zakaj mi niste prej pisali? V seda¬
njem položaju, kakor so duhovi strankarski in do¬
mišljavi, bi bilo težko, pa nemogoče menda ne. Ne
morem si odpustiti, da nisem na to mislil.

A. Gent.“

Akoravno je prišla volilcem nepričakovano hitro
volitev, dasi so grozno pritiskale oblasti, in si je
prefektura vse prizadela in nepostavno ravnala, ven-

7 *

dar vspeh splošnjega glasovanja v ronskih ustjih ni
bil tak, kakor ga je pričakoval Gent. Marseillci so
si izbrali poslance najrazličnejših barv.

In Gent, ta je bil voljen v Vauclusi. Kot po¬
slanec je odložil čast prefekta, in na njegovo mesto
pride admiral Oosnier. Novi marseillski prefekt je
obdržal Henrika Fouquiera kot generalnega tajnika.

Zdaj smo v dčbi, ki je bila najnemirnejša za
časa komune.

V provinciji so začeli dremati ultraradikalci;
18. marec jih je vzdramil. Marseillci ne smejo biti
zadnji, ki bi izlezli iz otrplosti.

„Pariz ima prekucijsko komuno," — govorilo
se je, — „zakaj bi je tudi Marseille ne imel.“

Prefektura je ponudila, seveda tega ni hotela,
nepotrpežljivim zaželjeno priložnost. Cosnier, Fou-
cpiier, župan Bory, vse močne glave zmerne repu¬
blikanske stranke so se posvetovale: kaj bi bilo
storiti v teh posebno težavnih okoliščinah?

Sklenili so, naj se skličejo vsi bataljoni narodne
garde 28. marca in naj pod vodstvom nekega pol¬
kovnika po imenu Jean-Jean prehodijo mesto s kri¬
kom: „Živio Versailles!"

Ta misel se je zdela čudovita tistim spretnim,
ki so jo imeli. Fouquier, kakor marseillec, rekel je,
da nihče ne pozna tako čutil svojih rojakov, kakor
on; in polkovnik Jean-Jean je bil gotov svojih ba¬
taljonov. „Versailles!“ bodo klicali prebivalci zoper
Pariz kar enoglasno.

101

Narodne garde so bile torej na povelje skli¬
cane, kakor je bilo prav, in so se zjedinile in pre¬
hodile za ta uradni sprehod določeno pot. Samo
jedna številka vsporeda je bila izvršena narobe. Vsi
bataljoni razven dveh so kričali: „Živel Pariz!“ in
ttala svečanost je imela sklep, kakoršnega niso pre¬
ždeli Oosnier, Fouquier, Bory in Jean-Jean: na
koncu sprehoda so se izjavljalci z naskokom polastili
prefekture.

Nemirni del prebivalstva se je pridružil, kar
se tako ve, narodnim gardam in se je vdeležil njih
protiizjave. Stari meščani tudi niso premišljali, na to
stran pristopiti. In mi, mladi narod mestne legije,
smo bili tudi zraven.

S kakšnim veseljem smo se polastili prefekturne
palače! ... To je bil naval, ki se mu ni moglo
Ustaviti.

Generalni tajnik Fouquier med drugimi, ki niso
pričakovali takih dogodkov, revež, ta jo je naletel.
On je bil po padcu Esquirosa med najodločnejšimi
strankarji, ki so tirjali, da se imata zatreti meščanska
garda in mlada mestna legija. Tudi ga niso ne
Meščani, ne legijonarji posebno v srcu nosili.

Vendar jaz nisem bil med onimi, ki so z ne¬
srečnim Fouquierom tako poniževalno ravnali, in o
komur je ves Marseille govoril s zasmehovanjem;
tisti čas sva jaz in moj solegijonar in prijatelj De¬
reze pripravljala rudeč prapor, ki smo ga hoteli obe¬
siti pri velikih vhodnih vratih.

102

Nekateri meščani torej, srditi na glavnega taj¬
nika, so ga preganjali in kričali:

„V stranišče! V stranišče!“

In nesrečnež je bil zgrabljen in prekucnen v jamo
prefekturnih stranišč, iz katere se je le po največjih na¬
porih izkopal. Ta dogodba, ki je bil smešni pripetljej
vstaje, zapustila je v žrtvi razdraženost in nevoljo,
da sem moral jaz, če tudi nedolžen, pogostokrat
čutiti nasledke. Henrik Fouquier ni nikdar odpustil
takega osramočenja onim, katere je sumničil, da so
mu je prizadeli. Meščani z nekaterimi mladeniči
mestne legije so mu napravili neprijetni prekuc.
Ker sem bil legijonar, me je to izročilo njegovi
mržnji; in od takrat ni nikdar zamudil maščevalni
nadtajnik Gentov priložnosti v vseh časnikih, ki so
priobčevali njegovo prozo, streljati na-me s svojimi
zlovoljnimi in togotnimi kritikami.

Vendar ponavljam, da nevolja Henrika Fou-
quiera, kar mene zadeva, ni zadela pravega pota,
ker jaz nisem bil med onimi, ki so ga skopali; še
le drugi dan sem izvedel po javnem potu zgodovino
tega nepriličnega maščevanja svojih legijskih tova¬
rišev.

Dne 24. se je ustanovila prekucijska komuna.
Na čelu jej je bil Gaston Cremieux, mladi pred¬
sednik nekdanjega zoperplebiscitnega odbora. Drugi
udje so bili povzeti izmed okrajnega svetovalstva in
najbolj prenapetih klubovih govornikov.

103

Redna vojna ni pripoznala te komune, ki je
vso oblast na-se potegnila, in je odrinila iz Marseille.
Mestno svetovalstvo, sestavljeno iz zmernih republi¬
kancev, ni dalo več znamenja življenja, in župan je
prvi pobegnil. Prefekt Cosnier pa je bil vjet v pre¬
fekturi kot zastavljenec vstajnikov. In Henri Fou-
quier, ki mu ni bila skrb za novo kopanje, odtegnil
se je previdno v varen kraj.

Jednajst dnij je bilo mesto v najpopolnejšem
brezvladju. Načelniki v naglici sestavljene vlade niso
bili kos svojemu stališču. Nihče mojih rojakov me
ne bo postavil na laž, če rečem, da marseillska ko¬
muna je bila čudno smešna. Med načelniki je bil
jeden vlasuljar in jeden čevljar; da bi utrdili med¬
narodno načelo, postavili so med vladajoče tudi jed-
nega zamorca. Za vrhovnega generala vstaj nih močij
so imenovali nekega limonadarja.

Prav za prav so prevratniki posnemali le radi¬
kalce. Delpech je bil 4. septembra le skromen
knjigovodja neke kupčijske hiše. Dne 6. je bil ime¬
novan za podprefekta v Aix-u, in šestnajst dnij po¬
zneje za prefekta ronskih ustij; torej v osemnajstih
dneh je prešel vse stopinje administracije, ker je
Marseille prefektura prve vrste. In še bolje: ko je na
Esquirosovo in njegovo mesto prišel Gent-Delpech,
ni imel nikoli druzega v rokah, nego peresno držalo in
strgalni nožič — je bil vendar imenovan generalom,
poveljnikom druge brigade vogeške vojne. (Uboga Fran¬
cija!) Radikalci tedaj ne morejo očitati prevratni-

104

kom, da so se lahkomišljeno postavljali v najvišje
vojaške in upravne službe.

Vendar je pričakovala komuna, da bo napadena
od redne vojne; mislila je torej pripraviti se na
brambo. In poveljnik mlade mestne legije je dobil
nalog, da ustanovi vstajni arzenal, ker mestne trd¬
njavice niso hotele priznati Gastona Cremieux-a
in njegovih sodrugov. Dobili so, — ne vem že več,
kje in kako, — nekaj topov in krogel, ter so jih
postavili na dvorišče prefekture. Oh, kake čudeže
smo delali. Pečali smo se celi dan z vožnjo krogel,
in bilo jih je prav težkih. Ko smo jih skladali z
voza in jih nosili in pokladali v lepe piramide, joj,
kako smo se potili! Zvečer po dokončanem delu pa
smo imeli zavest, da smo spolnili dolžnost.

„Ali bodo gledali Versaillci, če pridejo!" —
menili smo se,— „ zadovoljni bodo z vsprejemom!...“

In naš načelnik mestne legije, naš junaški po¬
veljnik Giraud, ta si je dal opraviti! Nič ni bilo
bolj znamenitega, nego videti ga, kako se je obnašal
v svoji pisarni; bila je v prvem nadstropju na levo,
ob strani dvorane. Kakor je trdil, bil je tisti od¬
delek prefekture, ki si ga je odbral, poln razletljive
tvarine. Komaj si stopil v njegovo sobo, skoči s
svojega sedeža.

„Varujte se!“ — je kričal, -- „pozor! ne do¬
tikajte se ničesar! V tej sobi so reči, s katerimi je
mogoče ves Marseille pognati v zrak."

105

Če ste imeli nesrečo, premakniti, prevrniti stol,
bližati se kaki omari, izpremenil je svoj obraz, da
je bil ob enem prestrašen in skrivnosten, in Yas
je prisilil, da se niste kar nič ganili. Zdelo se je,
da bo tisoč bomb se razletelo iz vseh kotov, če se
le ganete.

„Ne ganite se! ne ganite se!“ — je ponavljal.
— „Ne morete si misliti, kako grozno odgovornost
sem tukaj na-se vzel!“

Po tem, kakor ga je bilo slišati, pripisovala se
mu je velika važnost, in na prefekturi so si domne¬
vali, da imajo vsake vrste razdevajočih naprav. Pov¬
sod je bil nered, da si enakega ni mogoče misliti.
Pariška komuna nam je poslala tri pooblaščence:
Megy-a, Amouroux-a in Landeck-a. Ti so hoteli
ukazovati, in vsak je za svojo osebo kaj zahteval.
Od časa do časa so se med seboj obdelovali kot
izdajalci; govorilo se je veliko več, da se bodo po¬
strelili, kakor pa uredili.

Semtertje dali so stražam povelje hipoma, kar
pa ni bilo nikakor opravičeno. Tako je neki dan,
ne vem kdo, dal stražam ukaz, da ne smejo niko¬
gar ven pustiti brez pisanega dovoljenja. Prvi, ki
je hotel skozi vrata, ni čisto nič vedel o povelju.
Bil je jeden navadnih govornikov v Alhambri, po
imenu Pancin.

Meščan, ki je v službi, ga ustavi:

„Ne smete skozi!“

„Pa jaz sem meščan Pancin. “

106

„Vem to dobro; pa jaz imam ukaz, nikogar
ven pustiti brez pisanega dovoljenj a. “

Panein gre nazaj v prvo pisarno, ki jo naleti,
vzame papir, ne meneč se, kakošen je, in zapiše n&nj:

„ Pustite ven iti meščana Pancina.

Podpis: Panein.*

Potem resnobno koraka doli in poda straži svoj
papir. Meščan bere.

„Prav dobro, meščan, Vi ste v redu.“

In pusti ga oditi.

Ta priprosta, pa resnična dogodbiea, če tudi
neverojetna, bo zadostovala kot dokaz, v kakošnem
blatu je gazila komuna.

Dne 4. aprila zjutraj je bilo vse iznenadjeno,
ko so videli vojake taboriti na več krajih mesta.
Da bi se polastila prefekture redna vojna, ne bilo
bi jej treba druzega, kakor priti pred vrata in
notri iti.

Ne vem, kakošna poročila je dobival general
Espizent. Gotovo je, da, če so ta poročila kazala na
vstajnike, kakor da imajo groznih pomočkov, niso
bila resnična.

Ne bodem pripovedoval o tem dnevu, ker se
je to že mnogokrat zgodilo. Le nekatere osebne
spomine hočem omeniti.

Ko se je streljanje pričelo, hiteli so k povelj¬
niku Giraud-u, ki je tolikrat obetal, da bo sovražnika
potrl v prah. Poveljnik pa obstane, da, če je go¬
voril, kakor je bilo povedano, se je to zgodilo le,

107

da bi v teh, ki so k njemu prišli, obudil spoštovanje
do komune. Odpro omare njegove pisarne, tiste gla-
sovite omare, v katerih je bilo toliko bomb; v njih
ni bilo nič najti.

Gredo na dvorišče prefekture, postavijo top za
hrambo in ga hočejo nabasati. Oh, res da, nemo¬
goče je dobiti kroglo, ki bi mogla v&nj. Premer
teh krogel, s katerih vožnjo smo se mi toliko trudili,
je bil večji, kakor pa širjava votline topov. Nikomur
ni prišlo na misel, da bi preiskal, ali so pripeljane
prave krogle za topove.

To je bilo neizmerno smešno; samo da so se
jeze smejali.

Kaj storiti? Kateri so imeli veselje do boja,
preostalo jim ni druzega, nego streljati po ulicah
izza dveh ali treh barikad v mestu. Pri tem sklepu
je ostalo, in celi dan je bila prefektura, namesto
trdnjava, bolnišnica, kamor so nosili ranjence obeh
strank.

Z griča „de la Garde“ in iz trdnjavice sv. Ni¬
kolaja so dežile granate. Na lepovidu prefekturne
ure sta moj tovariš Elija Deveze in meščan Panzin
stanovitno držala do štirih popoludne beli prapor,
da bi izprosila ustavljenje bombardovanja. Pa gra¬
natni dež se je polegel še le ob solnčnem zahodu.

Med dnevom, ko sem odjedel o poludne doma,
grem za trenotek na prefekturo, kamor se je moglo
priti na lastno odgovornost in nevarnost, ker šlo se

108

je čez trg skozi točo krogel, ki so padale iz so¬
sednih hiš, zasedenih od vojakov.

Strankarjev komune ni bilo več mnogo. Neko¬
liko starih meščanov stražilo je admirala prefekta,
ki so mu pridružili kot zastavljenca še županovega
sina. Dvorane so bile izpremenjene v vojaške bol¬
nišnice; neka mlada ženska in ranocelnik, ki nista
držala z nobeno stranko, sta vstajnike kakor tudi
ranjene vojake obvezovala. Y več pisarnah, katere
je prevratna vlada izpremenila v skladišča vojaške
oprave, je bilo dobiti še obleke prostostrelcev in
Garibaldovcev.

S tremi legijskimi tovariši nategnem nd-se
platnene hlače in višnjev jopič in gremo ustrelit
nekaterikrat iz pušk prav zraven na barikado, kije
bila na vogalu ceste Montgrauel in trga St. Ferreol.
Odtod smo merili slabo ali dobro na narodne gar¬
diste, ki so s svoje strani nam pošiljali krogle
s stopnjic sodnijske palače. Nazadnje pa pripeljejo
top in nam pošljejo nove poklone v podobi topov¬
skih krogel, ki so provzročile, da je ena hiša na¬
sproti se razpočila. Takrat smo sodili, da stranke
niso več enake in zapustimo barikado; hitro se vr-
nivši na prefekturo odložimo izposojeno obleko in
oblečemo svojo.

Proti peti uri lezem na grič, „de la Garde“,
da bi videl, kam streljajo naši nasprotniki. Bilo je
ondi nekaj radovednežev; pa vojaki nam prepovedo
ondi stati.

109

Poslednjič, ko se je naredila noč, pridejo mor-
ščaki fregate „la Couronne“, ki so bili nastavljeni
na borzi ter so čakali ugodnega trenutka pred pre-
fekturno palačo, ki so jo vstajniki že zapustili, da
zlezejo skozi okna vanjo. Niso dobili druzega od
zastavljeneev, katerim pa ni nihče žalega storil.

Po marseillski komuni je bilo.

VI.

Iz Marseille v Pariz.

La Marotte in 1’ Egalite. — Z osemnaj¬
stimi leti pred porotniki. — La jeune
Republique. — Boj zoper obsedni stan.

— Le Furet in la Fr o ude. — Trije dvo¬
boji. — Pravde. — Prognanstvo v Genfu.

— Pomiloščenje tiskovnih hudodelcev.

— Montpellier in le Prondeur. — Repu¬
blikansko bratstvo. — Pariška razstava.

Komuna je prinesla Marseille-u obsedni stan.
V tem času sem postal popolnoma časnikar. Prve
mesece potem, ko sem se vrnil od polka, sodeloval
sem poleg govorjenja v klubih pri raznih prekucij-
skih časnikih; pa to delo mi nikdar ni prineslo vi¬
narja. Slednjič sem stopil, 1. januvarija 1871, k
„Egalite“, časniku, ki je bil ustanovljen od Mavri-
cija Rouvier-a in Delpech-a, in čegar glavni vrednik

110

je bil takrat neki bas-alpski profesor, gosp. Gilly la
Palud. „Egalite“ je prvi časnik, ki mi je plačeval
sodelovanje.

Bila sva dva vrednika; imela sva nalogo po
vrsti vsak jeden dan dati životopis kakega slovečega
moža. Ta vrsta življenjepisov se je imenovala „Ephe-
merides republicaines 11  (republikanski dnevnik); osebe,
katerih življenje sva pripovedovala in kojih dela sva
imela našteti, če so bili pisatelji, so bile razvrščene
po dnevih njih rojstva. To delo stalo je kaj pa da
mnogo časa. Treba je bilo včasih delati štiri in pet
ur v mestni knjižnici, da sva nabrala podlago ka¬
kemu življenjepisu. Moj sodelavec je imel posebej
popis slovečih umetnikov slovstvenikov, jaz pa m6ž
političnih.

Opravništvo časnika nama je določilo za te živ¬
ljenjepise nagrado desetih frankov (4 gld. v zlatu)
na mesec; da povem natančneje: vsak naju dobil
je po pet frankov. Nihče, mislim, ne bo trdil, da
sem našel srečo v začetku pri tisku.

Po komuni je bil moj sodelavec zaprt. Tedaj
je ležalo vse delo na meni. A vendar sem mu po¬
šiljal vsak mesec del njegove plače, dasi sem sam
urejal življenjepise. In to je bilo pravično, ker je bilo
zoper njegovo voljo, da se ni več vdeleževal dela,
ki sva ga skupno začela. Pa pet frankov ni moglo
zadostovati mojim potrebam. Šel sem na hrano ka¬
kor pred vojsko k tujim, in moja rodovina je pla¬
čevala. Pa mudilo se mi je priti do tega, da bi

111

ničesar ne potreboval od svojih starišev, katerim
sem se bolj in bolj odtegoval.

Sklenil sem torej s sedmimi ali osmimi tovariši
ustanoviti časnik. Prikazal se je prvi dan po komuni
pod imenom „La Marotte“ (norčeva kapa), in je
živel dve leti. Bil je zabavljiv tedenski list, previden
z najdebelejšo soljo; napadal je do skrajnosti kon¬
servativce in posebej generala-poveljnika obsednega
stana. Po nekaterih številkah bili smo le še trije
uredniki. Pod pretvezo šale smo napadali može oblasti
s pravo besnostjo. Časnik je bil vsak čas zaplenjen
in ustavljen; zgubljal se je brez prenehanja in se
je zopet prikazal pod drugim imenom. „La Marotte"
je postala zaporedoma „La Marmotte“ (godrnjalka),
„Le Sans-Culotte“ (brezhlačar), „Le Bouffon“(burkež);
po vsaki premembi na čelu prikazala se je še vedno
„Marotte“ na obzorju ter je žvenkljala s svojimi zvončki.

Tiskar in odgovorni vrednik, — ker nisem bil
polnoleten, sem moral imeti odgovornega vrednika,
— sta plačala jedenkrat moje neumnosti z več kot
mesečno ječo v kazematah trdnjavice sv. Nikolaja.
Ne bom govoril o tožbah pričetih od zasebnikov.

Prišel je čas, da zaradi povodnji sodnijskih po¬
vabil nisem mogel več tiskarja dobiti v Marseille-u;
in časnik se je moral zateči k tiskarnam političnih
somišljenikov v la Ciotat, pozneje v Toulon.

Koncem leta 1872 sem dobil ukaz priti pred
porotnike ronskih ustij zaradi zasramovanja vere.
Star sem bil osemnajst let.

112

Časnik je vkljub vednemu preganjanju, katero
je imel prestati, in morda prav zaradi tega, imel
dokaj vspeha. Tiskalo se ga je do 15.000 odtisov,
kar je veliko za tedenski list v provinciji, ki stane
deset centimov (4 kr.). Dohodki prodaje so pomagali
životariti mojim sodelovalcem in meni. Časnik „Ega-
lite“ moral sem ustaviti. Moj življenjepis Eobespierre-a
je ustrašil časnikove vodje, ki so bili vendar radi¬
kalci. Marat-ovega so odklonili kot prenevarnega.
Imel je odstavke v takem-le zlogu:

„Obračam se do ljudij plebejske vrste, katere
tako po krivici zaničuje ošabno plemstvo ... Ne
skrivam tega, jaz ljubim one, ki so napadli konvent,
da so nedolžnost Marat-ovo razgrnili; čislam tiste
pogumne ženske, ki so pod vodstvom Theroigne de
Merico urt šle v Versailles iskat despota (trinoga)
Oapet-a (kralja). Ljubim tisto množico, ki je, navdu¬
šena po Desmoulins-ovi zgovornosti, pokrila svoje
čelo z zelenim listjem in prevrnila spomenik tri-
noštva (Bastillo). Ljubim tisto delavno druhal, ki je
zdaj razvrščena okrog prapora očetnjave hitela nazaj
potisniti tujca med petjem „marsellaise“, in zdaj
se gnetla okoli morišča, da gleda, kako teče kri
plemenitažev in duhovnikov med pripevom: „ča ha!“

Glavni vrednik, g. Gilly la Palud, je rajši za
vselej zatrl časnik, kakor bi bil v nevarnosti, da
utegnejo kako jutro po upravnikovi nepaznosti priti
med občinstvo vrste podobne zgoraj navedenim. Ven¬
dar, ker mu je bilo do mojega sodelovanja, mi je

113

dal mesto pomožnega poročevalca dnevnih dogodkov,
z mesečno plačo trideset frankov. Potisnen na po¬
ročila o prihodu brodnikov in na pripovedovanje
zgodb zmečkanih psov nisem mogel nadalje v čas-
nikovih predalih duška dajati svoji prevratni bes¬
nosti.

Tisti čas sem torej sodeloval pri „Egalite“,
poleg pa sem bil glavni vrednik „Marotte“. Eaztrgal
sem vse vezi s stariši in prijatelji otroških let. Ni¬
sem sicer toliko služil, da bi mogočno živel; vendar
toliko, kolikor je zadostovalo mojim potrebam. Iz¬
polnjene so bile moje želje: nikomur ne nadlege
delati.

Dne 10. januarija 1873 mi predlagajo lastniki
„Egalite“, da bi namestil Marotte z drugim listom,
sicer tudi zabavljivim, ki pa bi bil vendar manj
predmestnega značaja; dali so mi kavcijo in pomno¬
žilo se je uredniško osebstvo. Tako je bila ustanov¬
ljena „la Jeune republique“ (mlada republika), ki
je živela eno leto: najprej je bila ustavljena za tri
mesece, potem popolnoma prepovedana prodaja na
očitnih krajih.

Leti 1874 in 1875 sta bili posvečeni urejevanju
„Euret-a“ (podlasica), majhnemu listu v duhu Marotte.

Najimenitnejša pravda je bila tista, v kateri
sem moral pred porotnike. Moj odvetnik je bil
g. Maglione; postal je kasneje marseillski župan.

Druga pravda, naperjena proti meni 1. 1873
po nekem zasramovanem duhovniku, se je na Jugu

8

114

nekoliko razlegala. Tožnik ni bil nihče drug nego
moj nekdanji predstojnik v kolegiju Saint-Louis,
g. duhovnik Magnan.

„La Marotte“ in „la Jeune republicjue" sta
sprejeli kot pravilo, da hočeta vedno razlivati pso¬
vanje in smešenje na vse katoliške pisatelje. Gospod
duhovnik Magnan torej, ker je sodeloval pri nekem
konservativnem časniku v mestu, pri le Oitoyen-u,
je bolj ko kdo drug služil za tarčo našim dovtipom,
in ti so bili velikrat dvomljivega ukusa.

Enkrat je bilo g. Magnanu dosti; hotel je konec
storiti tem napadom, ki so bili nezaslišane silovi¬
tosti; zato me je zatožil in z menoj odgovornega
urednika. Prestopili smo zares vsako mejo dostoj¬
nosti. Neko pesem v proven^alskih vrsticah razgla¬
sili smo na ime častitega duhovnika. Imela je v
sebi besedo več kot surovo. Pesem ni bila moja,
pa prišla je za vrsto mojih člankov. Baš ta nedo¬
stojna pesem je določila sodnijsko postopanje. Na
skupino člankov, mojih kakor druzih urednikov, pa
je merila tožba. Sploh so bili vsi ti napadi enake
podlosti.

V prvi instanci smo imeli korist od nejasnega
članka, ki je obravnaval zatrtje sramotilnih hudo¬
delstev, in sodišče ni hotelo ne oprostiti ne obso¬
diti časnika. Vprašanje o pravu te tožbe je šlo do
ovržnega sodišča; najvišje sodišče pa je dalo prav
našemu nasprotniku. Poslednjič je bila razsodba
dvora v Aix, ki je sodil o zatožbi, izrečena za ve-

115

Ijavno, in časnik je moral plačati gosp. Magnanu
2000 frankov odškodnine.

Moj nekdanji predstojnik je sprejel, zdi se mi,
1600 frankov, in jih je porabil za zgradbo altarja
v čast Sveti Devici v cerkvi svojega rojstnega mesta ;
ostanek mi je prostovoljno odpustil.

Leta 1878 sem mu izrekel še posebej kesanje
zarad tega grdega tožarenja, in veseli me, da mu
je morem tukaj očitno ponoviti. Pa razen pravd so
mi kopali časniki izza mladosti še sitnosti druge
vrste.

Leta 1873 sem imel dvoboj z nekdanjim tova¬
rišem iz kolegija, s Horacijem Martinom, starejšim
mimo mene. Nisem poznal prvotnih naukov o. bo-
renju, on pa tudi ne. Vendar sva se bila, kakor
besna. Boj se je ponavljal trikrat s tanjkimi meči.
Tretjič mi je desno laket skozi in skozi prebodel.
Toda moja živahnost na borišču je bila tolika, da
priče niso niti opazile moje rane, dokler nisem tudi
jaz dosegel nasprotnika na levi roči. Dvoboj je bil
ustavljen; meni je močno kri tekla. Zdravnik obveže
najprej mene, ker je bila zadeta velika dovodna
žila. Potem je bil na vrsti moj nasprotnik, s ka¬
terim sem se spravil.

Nekaj časa nisem mogel pisati; slednjič sem
ozdravel, in danes nimam druzega nego dve progi
za spomin tega pustolovstva. Ne, motim se. Vsled
tega dvoboja ohranil sem prijateljstvo srčnega moža,
enega 'izmed prič Horacija Martina, g. Mercier-a,

8 *

116

ki takrat ni bil mojih mislij, pa je to pripisoval
moji neumnosti in me je začel ljubiti; mnogokrat
me je oštel zaradi mojih izgredov in nikdar ni
obupal nad mojim poboljšanjem.

Leta 1873. sem zopet križal meč, pa zdaj z
nekim republikancem, z Edvardom Ohevret-om. Ta
strankar mojih menenj je vrgel v me ravno tisto
psovko, ki jo je podarila „la Jeune republique“
g. Magnanu. Na borišču sem dal široko drso ubo¬
gemu Chevret-u, ki je bil slikar in bolj vajen voditi
čopič kakor golo orožje.

Leta 1874. tretji dvoboj. Moj nasprotnik je bil
mladi časnikarski poročevalec v Marseille, Emil
Rastignae; med njegovimi pričami bil je Leopold
Peyron, danes uredujoči tajnik pri senatu. Boj je
bil v Monaku. Poslala sva si dvakrat po dve kroglji,
na 25 korakov; nihče ni zadel.

Trikrat je prav malo manjkalo, da ni bilo kon¬
čano moje protikrščansko življenje. Da sem umrl v
teh okoliščinah, nastopiti bi bil moral večno pokoro
za svoja hudodelstva. In Bog tega ni hotel. Kako
dober je Bog!. . .

Proti koncu obsednega stanja, prve dni 1.1876.,
sem sprejel vodstvo zabavljivega lista z naslovom
„la Fronde“ (frača).

V tem sem bil kakor v „Marotte“ popoln go¬
spodar svojih spisov, ker nisem imel nikogar blizo
sebe, ki bi bil miril mojo vročo kri. Tiskar, moj
drug, se je prvi smejal mojemu divjanju s peresom.

117

Torej sem se mu tudi s popolnim srcem udal. Yrhu
tega sem bil še popolnoma odgovoren za svoje
članke. Od dne svoje polnoletnosti sem prevzel od¬
govornost za svoj časnik. Ko sem pravdo imel, bil
sem sam poklican. Kmalu pa je zapustil tiskar Mar¬
seille, višji oziri so ga klicali v Montpellier, kjer je
ustanovil „le Petit Meridional" (mali jugovec). Postal
sem lastnik zabavljivega lista. Od tistega časa nisem
poznal več mej.

V nekoliko tednih sem imel trinajst pravd. Ob¬
sodbe, kot nasledek pravd soštete, dale so z osebnim
zaporom za odškodovanje znamenito vsoto, ki je pre¬
segala osem let ječe. Ker mi je bilo pa najmanj na
tem, da bi bil pri vladi na hrani, hitel sem na vlak,
ki me je odnesel v Genf. Nisem si nič prikrival
grozne revščine, kakoršna me je čakala v Švici. Pa
bodi. raje sem trpel revščino, kakor izgubo pro¬
stosti.

Kot prognaneu dala mi je kantonska oblast pri¬
voljenje bivanja, ki pa se je moralo vsake tri me¬
sece obnoviti. Tako sem prebil v Genfu leti 1876
in 1877.

Živel sem od zaslužka svojega peresa. „La
Pronde" se je preselila v Montpellier in nadaljevala
pod imenom „le Frondeur". Nadalje so mi poma¬
gali živeti dopisi v različne francoske časnike. To
življenje ni imelo nič veselega. Na tuje prognan
časnikar malo zasluži, tudi prav težko dospe do
svojega plačila.

118

Videl sem prognance, o katerih menijo, da so
ondi razsipno in potratno živeli, ki pa so bili ravno
narobe revni kot Job. Oluseret, med dragimi. Na
Francoskem so pripovedovali, da je kot prognanec
veselo živel v veličastnem gradu; če bi se smelo
verojeti časnikarskim poročevalcem, ni šel iz Genfa,
kakor ponašajoč se na ponosnem belem konju.

Jaz sem bil vsprejet v njegovem gradu. To
vam je bila revna koča, od katere je plačeval gotovo
kakih 150 do 200 frankov najemščine. Njegovo po¬
sestvo je bil prav majhen vrtec; v njem je vzgajal
zelenjav in jo je hodil prodajat, z jajci svojih ko-
košij in z mlekom svoje koze, na trg Oarouge.
Njegov konj je bil vedno neviden in nedotakljiv,
iz vrste živalij imel je za tovariša dobrega in zve¬
stega psa, z imenom Porthos; druge živine nisem
opazil. Oluseret, katerega francoski časniki razgla¬
šajo za bogatega na milijone, je živel brez vsakega
premoženja. Če bo bral po naključju to knjigo, go¬
tovo ga bo neprijetno zadelo krščansko prepričanje,
ki me navdaja. Nisem danes več mladi brezbožnež,
kakoršnega me je poznal. Pa se bo vsaj prepričal,
ko objokujem njegovo zaslepljenost, da kot spreobr¬
njenec katoličan, govorim resnico, ki daje čast nje¬
govi poštenosti.

Pavlihe v prognanstvu pa niso imeli daru, vleči
me na-se. Živel sem mirno, skrivajoč svojo revščino,
ne mešajoč se v hrumeče shode burkarjev, ki denar
kujejo iz prognanstva. Živel sem tako popolnoma

119

zakrito, da nihče celo izmed redkih političnih pri¬
jateljev, katere sem obiskaval, ni sumil mojega te¬
žavnega položaja. Y spisu, kakoršen je ta, mi je le
govoriti o svojem javnem življenju, in čitatelj bi
pač ne vedel, zakaj naj mu razkladam reči, ki ga
ne zanimajo, kakor n. pr. o svoji družini. Vendar,
če tudi ne bodem pravil podrobnostij, je morda
koristno, če povem, da v Genfu nisem bil sam.
Skrbeti mi je bilo za družino: za ženo in dva
otroka. Svojo drago ženo sem jaz odvrnil od Boga;
otroka sta bila vzgajevana izvan vsake vere. Štirje
smo torej imeli nositi grenko breme prognanstva:
štirje trpeti in postiti se. Zgodilo se nam je, da
smo celi mesec morali živiti se edino s kruhom.
In še kruha nam je jelo primanjkovati. Dajala sva
otrokom, kar sva še imela, in jaz in žena bila sva
cele tri dni brez jedi. Bevščina je taka postala, da
sem obupan hotel iti in skočiti v Bodan, pa so¬
proga me je ustavila, da nisem izpolnil te strašne
namere.

Naš žalostni stan je sumil prijatelj, ki sam ni
pripadal nobeni stranki. Ta nam je prinesel pomoč
z redko nežnočutnostjo. Ime njegovo smem pove¬
dati: bil je Julij Klein, godbeni skladatelj. Ta ni
bil prognan, bival je v Genfu vsled lastne volje.

In tako se je godilo, da sem s praznim trebu¬
hom, pa vedno pošten, včasih šel obiskat naše pre-
kucijske glave: Courbet-a, Bazon-a, Cluseret-a, Boche-
fort-a.

120

Ljubil sem nad vse Bochefort-a. Vtis, ki mi ga
je vcepila nekdaj njegova „Lanterne“, bil je neiz¬
brisen. Z&nj sem bil, o tem sem prepričan, popol¬
noma nepomenljiv. A za to se nisem menil; na-me
je vplival vedno njegov nekdanji blišč.

Od druge strani, če tudi moje stiske niso opazili
republikanci, in dasi v Genfu nihče ni z4njo izvedel,
kakor jeden sam mož, tuj vsem strankam, vendar
jo je slutil tovariš otroških let daleč od mene. Ta,
če tudi konservativec, me je tako rad imel, da je
zaradi mene trpel na svojem dobrem imenu. Najina
zveza ga je privedla do razpora s prav mnogimi
osebami, s katerimi je imel zvezo.

Takrat torej — bilo je za vlade 16. maja —
mi je pisal prijatelj H***, — danes šteje se med
najodličnejše marseillske zdravnike, — da mi pokaže
„nespamet moje svojeglavnosti braniti reč, ki mi
sama na sebi, kakor po njenih privržencih, ne po¬
nuja druzega, nego nehvaležnost in iznenadjenja“.
Bazvil je vso svojo zgovornost, da bi me prepričal.
Imeniten konservativen časnik se je ustanavljal na
jugu. H*** mi ponudi mesto s 6000 franki na leto,
in vodje časnika so se zavezali, pridobiti mi od vseh
verskih družb, ki so me preganjale^ odpuščenja.
Prav iz srca sem se zahvalil svojemu prijatelju;
toda odgovoril sem, da „rajši lakote umrjem v pro-
gnanstvu, nego da zapustim zadevo republike*.

Volitve 14. oktobra so dale na Francoskem
zmago moji stranki, in od takrat nisem druzega

121

želel, nego zopet videti svojo tako ljubljeno očetnjavo.
Napačen obrat nove zbornice mi odpre vrata v deželo.

Pod ministerstvom gg. de Broglie in Fourtou
je imelo veliko republikanskih časnikov razrešiti vozle
s sodišči. Zbornica, da bi naznanila svoje zmago¬
slavje, je glasovala za pomiloščenje vseh, ki so bili
obsojeni zaradi tiskovnih hudodelstev, „storjenih od
16. maja do 14. oktobra 1877“. To je hotelo reči,
da so sodišča v tistem času izrekala krivične sodbe.
Senat sprejme pomiloščenje, izbriše pa čas, ki je
bil nalašč sprejet v predlog postave. Z drugimi be¬
sedami: višja zbornica je privolila, da se potegne
goba čez vsa tiskovna hudodelstva; ni pa hotela,
da bi se vpraševalo, če so bile obsodbe izrečene v
gotovem času.

Tako popravljena postava je koristila časnikar¬
jem, ki so bili obsojeni, kakor jaz, pred 16. majem.
Bilo nas je samo šest v tem položaju. Treba je bilo
še vedeti, če bo zbornica, da ustreže šestim repu¬
blikancem in da ne pride v boj s senatom, hotela
premeniti svoje glasovanje, privoliti, da se izbriše
čas, ki ga je vpisala v svojo prvo predlogo, z dobro
preudarjenim namenom, ne samo razveljaviti neka¬
tere tiskovne obsodbe, marveč pred vsem vtisniti
sramotilni znak dobi, v kateri so bile izrečene.

K sreči je bil med pomiloščenimi po senatovi
predlogi Raspail-ov sin; zbornica je torej sprejela
popravljeno postavo, in vsi zaradi tiskovnih hudo¬
delstev obsojeni so se mogli vrniti na Francosko.

122

Oj, kako se nam je mudilo priti na domovinsko
zemljo; kako smo hiteli zapustiti deželo prognanja,
kakor hitro mogoče! ♦

Jeden izmed nas, Justin Alavaill, časnikar v
Perpignan-u, je še preveč hitel. Odšel je iz Genfa,
predno je bila senatova postava potrjena od zbor¬
nice. Prijeli so ga na meji; pa minister je po brzo¬
javnem potu ukazal, izpustiti ga in pustiti, da se
prosti vrnejo v Francijo vsi zaradi tiska obsojeni.

Ta prav spretna določba kabineta Dufaure je
dala znamenje k vrnitvi vsem obsojenim pisateljem.
G. Dufaure je želel iz namena poravnave, da bi
zbornica ne prišla v nasprotje s senatom; ko nam
je odprl precej po prvem glasovanju vrata v domo¬
vino, je zvezal roke poslancem; ti niso mogli od
takrat brez zamere stisniti pomiloščenja v meje ob¬
sojencev po 16. maju in tako siliti republikance,
da bi se vrnili na pot prognanstva.

Po vrnitvi v Francijo (27. februvarija 1878)
sem šel neposredno v Montpellier, kjer se je tiskal
moj časnik „Le Frondeur", ki je bil izginil pod mi-
nisterstvom Broglie-Fourton in se je zopet prikazal
z Dufaurovim kabinetom.

Pomiloščenje pa ni odpravilo obsodb, ki so
bile izrečene na tožbe zasebnikov; teh sem imel
nekaj. G. Mereier, o katerem sem govoril pri poro¬
čilu svojega prvega dvoboja, je bil toliko prijazen,
da je govoril za-me pri osebah, katere sem napadel.

Z veliko dobrotljivostjo so te različne osebe, vse iz-

123

med katoliških krogov, podpisale izjavo, da od-
jenjajo.

Bil sem okoli jednega leta v Montpellier-u. Dva
pripetljaja med tem časom sta mi pokazala zopet
jedenkrat lepoto republikanskega bratstva. Prvi se
je tikal glavnega odvetnika Jouvion-a. Ta uradnik,
radikalec, je bil obdolžen po svojih sovražnikih sra¬
motnega dejanja, in se je sam umoril. Preiskava po
smrti je pokazala, da je bil obrekovan. Vendar so
nesrečneža zapustili njegovi najboljši prijatelji in še
njegovega spomina niso branih. Oportunisti so se
veselili, da so se znebili radikalca, in radikalci, ko
hitro ni bilo več nesrečneža, menih se niso več
zanj. Bilo nas je samo sedem tako stanovitnih, da
smo spremili njegovo truplo na pokopališče.

Drugi pripetljaj se je dogodil o priliki časnikar¬
skega prepira z županom v Cette.

Bepublikanska stranka je bila v Oette, kakor drugje,
razdeljena v dva tabora, v oportuniste in radikalce,
ki so drug druzega iz srca črtili. Da sem se jaz usto-
pil zoper oportuniste, ni treba praviti. Župan Espi-
talier, njih glava, imel je časnik „Le petit Cettois“,
ki se je bojeval s „Frondeur“-jem. Le način časni¬
karskega prepira je vsak list drugače tolmačil.
„Frondeur“ je presojal politična in opravniška de¬
janja župana Espitaliera. „Le petit Cettois“ je odgo¬
varjal z osebnimi napadi. Vsa moja osebna dejanja,
najmanjša dela, ki se ne dotikajo občinstva, bila so
na glavo postavljena z najostudnejšo lažjo. Da se

124

ne bo kdo čudil temu, je dobro vedeti, da župan
Espitalier je bil prostozidar, in prostozidarji imajo
laž za čednost.

„Le petit Oettois" je celo natisnil, ko se jaz v
zlatu topim, da pustim svojo mater glada umirati.
Tako so oportunisti občinstvu kazali zgodbo moje
ločitve od rodovine. No, jaz sem takrat dobival po
300 frankov (120 gld. v zlatu) na mesec, in moji
materi je bilo malo treba pomoči, ker je ravno tisti
dan, ko je ta članek Espitalierov prišel na svetlo, ku¬
pila hišo v Marseille-u za 70.000 frankov in jo je
precej plačala.

Te članke urejevalo je več plačanih grdilcev.
Jeden teh dobrih oportunistov je imel v svojem
sodnijskem predalu obsodbo na deset let prisiljenega
dela zaradi goljufnega bankrota.

Pa to še ni vse. Pozneje se župan Espitalier
ni več dobro razumel s svojim glavnim urednikom.
Ta, ko se je bil ločil od svojega gospodarja, je ne¬
koliko odkril način polemike med „Le petit Cettois“-cm
in „Frondeur“-jem, ki je osupnil južno občinstvo.
Ležeče mi je na tem, da jedno odkritje v spomin
pokličem, če ne za drugo, da vsaj dobro spoznajo
moji čitatelji ljubeznjivo obnašanje republikanske
stranke.

Ko sem bil jedenkrat v mestu, v katerem je
vladal prostozidar Espitalier, grem k uredništvu „Le
petit Cettois u -a, da bi prosil glavnega urednika po-
jasnjenja o nekem članku, pisanem proti meni.

126

Drugi dan izve Espitalier o mojem pohodu, in na¬
pade ga divja jeza zoper svojega sodelavca.

„Kako!“ — je zavpil, — „Leo Taxil je bil v
Vaši pisarni, sam z Vami samimi, in Vi mu niste
pognali kroglje v glavo?"

„Meni se ni trebalo braniti," — odgovori
urednik; — „on ni prišel k meni kot napadnik,
marveč se je prav pošteno obnašal; samo vprašal
me je, in prav uljudno, kdo je pisal članek, ki je
bil priobčen zoper njega."

„Eh, to nič ne de!" — zavrne Espitalier. —
„Vi ste ga imeli v svojih rokah, bil je v Vašem
stanovanju, priče ni bilo nobene. Treba mu je bilo
pognati krogljo v glavo, Vam pravim. Ko bi bil
Vaš mož mrtev, bili bi Vi izrekli, da Vas je de-
janjsko napadel, in da ste se smeli braniti po po¬
stavi. Porotniki bi Vas bili brez ugovora oprostili."

In zvečer pošlje župan - prostozidar zabojček
svojemu glavnemu uredniku; v zabojčku je bil re¬
volver in pismice, v katerem je stalo napisano:

„Prvič, Jco zopet pride  7c Vam Taxil, mi to
sprožite (Prav po besedi.)

Republika je imenovala poštenjaka Espitaliera
za glavnega pobiralca davkov v Saint-Affrique-i
(Aveyron), kjer je sedaj; on je tudi v tistem mestu
„Častitljiv" lože 1’ intime Union velikega Orienta
Francije.

Kako je lepo, mar ni res, republikansko bratstvo!
Kako plemenita, velika, blagosrčna je demokracija!

126

In sedemnajst let sem bil v tej galeji! . . .

Danes se mi zdi, ko sem bil neprevidoma
vzbujen, da sem se znebil nečiste more.

Razstava leta 1878 mi dč, priložnost, iti v Pariz
meseca septembra. To je bil prvi pot, da sem stopil
v glavno mesto. Ugajalo mi je toliko, da sem sklenil,
ondi se naseliti. Lastniki „Frondeur“-ja privolijo, in
1. januvarija 1879 je imel časnik prodajalno zalogo
v Parizu.

VIL

Vojska zoper Boga.

Načrt voj skovan j a. — Začetek mojih brez¬
božnih knjižur. — L’ Anti-Clčrieal in
l’Avant-Garde. •— A bas la Oalotte. — G.
Pavel de Cassagnac. — Drugič pred po¬
rotniki. — Zvitapota LeRoyer-a. — Mgr.
Guibert. — Knjigarna protiklerikalna. —
Nove pravde. — Dobri sobratje. — Kan¬
didatura vNarbonne. — P r o st oz i d ar s t vo.

— Prvi pariški shod prosto  m is  el stv  a.

Veliko in bogoskrunsko bojevanje se je torej
imelo pričeti. Bil sem v Parizu. Do takrat sem imel
z vero le majhne praske. Zdaj je prišlo do tega,
da se poprimem odločnega vojskovanja. Moj načrt
je bil ta: Ustvariti poleg „Frondeur“-ja poseben
list, namenjen za napade na cerkev, njene verske

127

resnice, njeno bogočastje in njene služabnike; s po¬
močjo tega časnika trositi med ljudstvo dober kup
knjižure, seznaniti ljudstvo s protiklerikalnimi mi¬
slimi; ko bi bil začetek premagan, izvabiti po vsem
Francoskem ustanovitev številnih družb prostomisel-
stva, zvezati jih med seboj, urediti, z jedno besedo:
protiklerikalce združiti v vojskujočo politično stranko.

Ko sem bil v Švici, dopisoval sem mnogo Ga¬
ribaldiju, ki je ohranil dober spomin zmagoslavnega
sprejema v Marseille-u, v sredi spremstva mlade mestne
legije. Označil sem mu svoj načrt; popolnoma ga je
odobril, pa mi vendar rekel, da bom zadel na ne-
številne težave. Toda zapreke me niso strašile.

Da bi spravil svoj načrt v dejanje, začel sem
s tem, da sem nehal laskati se ti ali oni republi¬
kanski stranki. „Ne intransigent, ne oportunist, mar¬
več protiklerikalee v vsem in vedno," to je bilo
moje geslo. Vojska katoličanstvu je bilo po mojih
mislih torišče, na katerem bi se morali združiti vsi
delavni demokrati.

Gambetta je ravnokar izrekel v Komans-u to
besedo, ki je imela tolik odmev: „Le clericalisme,
voila 1’ ennemi (klerikalstvo, to je sovražnik)!" Te
besede obsegale so cel program.

Videl sem, da Gambetta je ta krik — in moje
srce se ga je močno zveselilo — povzdignil le za
to, da bi zbral okrog sebe radikalce, nemirne zaradi
svoje priljubljenosti med ljudstvom. Pa, če je to
govoril iz politične zvijače, ali ne, sovražne namere

128

bile so vendar napovedane. Prav resno sem se po¬
prijel romanskega programa.

Prve težave naletim pri „Frondeur“-jevih last¬
nikih. Mislil sem obdržati ta časnik. Bil je izvrsten
list, da so se mogla čisto politična vprašanja šaljivo
obravnavati. Imel je veliko obliko po 15 centimov
odtisk, oddalo pa se ga je do 80.000 odtisov.

„Frondeur“-jevi lastniki niso dobro razumeli
mojih namer. Gledali so na kupčijo in si mislili,
ko začne izhajati „L’ Anti-Clerical“, bom zanemarjal
drugi časnik, ali ga zapustil. Imeli so list, ki je
močno razširjen, dajal izvrstne dohodke; zakaj bi
torej iskali nevarnosti z ustanovljenjem novega lista,
mislili so si. K temu morda tudi niso prav zaupali,
da bi imel vspeh novi list „L’ Anti-01erical“.

Odgovorili so mi torej z ugovori. Ker sem pa
le silil, dali so mi na izbero: odpovedati se svoji
osnovi, ali odstopiti od „Frondeur“-ja. Bil sem v
veliki zadregi. Pri „Frondeur“-ju mi je bil zago¬
tovljen vsakdanji kruh, in jaz sem se ravnokar na¬
selil v Parizu. Odstopiti: to je, kot sebe vreči po¬
šteno na cesto. Ko sem vse dobro preudaril, pustil
sem svoje mesto.

Tisti trenotek je neka knjižura, ki sem jo ravno
izdal, napravila nekaj hrupa. Začetek tega pamfleta
pa je naslednji: Ko sem bil še v Montpellier-u in
se bojeval za radikalce proti oportunistom, so ti
našli pomoček, znositi se nad menoj. Vse moje
stare obsodbe, ki so me skupno popolnoma strle in

129

me prisilile, bežati v Genf, niso bile s pomiloščenjem
popolnoma odpravljene. Postava si je pridržala hudo¬
delstvo zasramovanja zasebnikov in oskrunjevanja
očitne in verske nravi. To zadnje hudodelstvo je
kasneje zbornica zatrla, a leta 1878 je bilo še v
veljavi.

Jaz pa sem dal na svetlo 19. marca 1876 v
Marseille-u številko „Fronde“, ki je vseskozi zasme¬
hovala na najbrezbožnejši in robatejši način praznik
svetega Jožefa. Preganjan zaradi tega čina, sem bi!
oproščen po sodišču prve stopinje; potem se je
obrnil prokurator na višjo stopinjo, in sodišče v
Aix-u me je obsodilo na osem dnij zapora.

Ta obsodba ni bila odpravljena s pomiloščenjem.
Pa ker je bila kazen tako majhna, mi je reklo
državno pravdništvo v Montpellier-u, da brez po¬
sebnega ukaza varuha pečatov me ne bo sililo, jo
dosedeti. Za to sta bila še dva vzroka: obsodba je
bila že pred davnim časom izrečena, od druge strani
obravnavalo se je ravno zdaj vprašanje, določiti po¬
stave o tisku, in grdenje verske nravi bi se ne imelo
več šteti med hudodelstva.

Le da sem jaz pozabil svojih dobrih prijateljev-
oportunistov. Moja polemika s cetteskim županom
jih je razdražila; tirjali so od varuha pečatov po¬
sebni ukaz, ki bi mi naložil dosedeti tistih osem
Pozabljenih dnij.

Prišel sem torej v ječo. Pa dejanje mojih na¬
sprotnikov se je vsem zdelo nizko maščevanje. Gospod

9

130

Emil de Girardin je v „France“ dobro poudarjal,
kako je ob enem smešna in ostudna izvržba ob¬
sodbe, ki je že čez dre leti stara, ko so mi katoli¬
čani blagosrčno odjeiijali, odpovedali se dobičku in
obsodbam proti meni.

Teh osem dnij zapora sem porabil v to, da
sem izbral nekatere svoje članke iz „Frondeur“-ja
v knjižuro; zbirko sem dal po prihodu iz ječe na
svetlo pod naslovom: „AImanach anti-clerical pour
1879 “.

Ta almanah je bil še dobro vsprejet. To mi je
navdalo misel, izbrati vsake tri mesece nekatere
svojih člankov in jih razglasiti pod skupnim imenom.

Prva knjižura te vrste, izdana v Parizu, je
imela naslov: „A bas la calotte" (na tla z duhovsko
kapico)! Ta knjižura je izšla ob času, ko sem se
raztrgal s „Frondeur“-jevimi lastniki in tako po¬
pustil ta časnik. Almanahovi tiskarji so mi ponudili
svojo pomoč. Večina mojih sodelavcev je šla za
menoj, in tako sta bila ustanovljena: „L’ Anti-Cle-
rical“, časnik posebne vrste in popolnoma nov, in
„L’ Avant-Garde“, vrejevan kakor „Frondeur“.

Nisem se goljufal v svojih nadah. „L’ Anti-
Clerical" je bil koj od začetka zelo iskan od ljudske
množice. Tako slave, kar je grdega. Po preteku de¬
setih mesecev je postal časnik iz tednika dvakrat
na teden izhajajoč, in moji sodelavci in jaz smo za¬
trli „L’ Avant-Garde", da smo se popolnoma po¬
svetili listu, katerega je najrajši imelo republikansko

131

občinstvo. „L’ Anti-Clerical“ je izhajal v izvodih do
60.000. In knjižure „A bas la calotte" je bilo pro¬
dane čez 130.000 izvodov. Ta števila, katerih se
sedaj sramujem, navajam, da moji čitatelji dobro
previdijo obseg razdejanja, ki so ga učinile moje
brezbožnosti, da bodo vedno opravičeni, mi očitati
neizmerno zlo, koje sem zakrivil, in da vsak spozna,
kako sem dolžan popravljati brez presledka.

Veliko kristijanov je precej spoznalo nevarnost
teh priobčevanj, namenjenih za ljudstvo; Pavel de
Oassagnac je prvi to oklical z govornice v zbornici.
Jaz pošljem 15. maja vredniku „le Pays-a“ psovalni
list; on pa je imel toliko pameti, da se ni zmenil
zanj. G. de Oassagnac, ne meneč se za mojo togoto,
nadaljuje v svojem časniku izjavljanje svojih mislij
po tem načinu divjega razširjanja, kakor sem je
jaz začel v Parizu. Na to sem prosil dva svojih
prijateljev, južna poslanca, jeden je bil iz Bonskih
ustij, drugi iz le Var-a, da bi šla k svojemu kon¬
servativnemu soposlancu, in tirjala v mojem imenu
zadoščenja z orožjem. Bad bi bil imel dvoboj z g.
Pavlom de Oassagnac-om; moj napuh bi se bil s
tem ponašal. Pa nisem mogel dobiti tega zadoščenja.
Le Gerski poslanec pokaže mojim pričam moj list
od 15. maja in jima samo to reče:

„Ne razumem, zakaj tirja gosp. Leon Taxil,
da bi mu odgovarjal zaradi razžaljenja, ko mi je
pred desetimi dnevi sam on poslal to psovalno
pismo."

9 *

132

Prijatelja sta odšla poparjena. Da mi je ta
dvoboj izpodletel, me je zelo jezilo. Veselila pa me
je pravda, začeta od državnega pravdništva zaradi
moje knjižure. Službeno prisiljen, preganjati ta pam¬
flet božjastnega prostomisleca, ni se mogel varuh
pečatov odtegniti svoji dolžnosti. Prišel sem 29. maja
pred seineske porotnike. Moj zagovornik je bil mlad,
prav nadarjen odvetnik, g. Albert Faivre, Floquetov
tajnik.

Vendar sem pa tudi jaz sam govoril. Imel sem
drznost, reči pred porotniki, da ne napadam Boga
in vere, temveč bogočastje in njene služabnike.
Pomen vseh rečij je bil tako spačen, da se je ču¬
diti, kako se dobe ljudje v našem lažnivem stoletju,
pri katerih imajo take zvijače moč. Pariški porotniki
so povžili takega gada.

K temu je moj odvetnik, ki je obravnaval le
pravno stran, navedel vzrok, ki je naredil vtis. Pou¬
darjal je to, da je knjižura sestavljena samo iz že
razglašenih člankov v mojih različnih časnikih, in
ti članki niso bili nikoli preganjani. Niso jih mogli
prezreti, ker sem imel druge pravde za ravno te
časnike, kar priča, da moje pisanje bero gospodje
državni pravdniki. „Torej je gotovo," — rekel je
g. Faivre, — „da sem mislil z dobro vestjo, da ti
članki, če že napadajo, napadajo v mejah pripušče-
nega razpravljanja.”

Pa tudi moje obnašanje pri obravnavi mi je
naklonilo sočutje pri porotnikih. Nisem bil sam za-

133

tožen. Poleg mene je sedel knjigotržec, glavni pro¬
dajalec moje knjižure. Njegov odvetnik, da bi ga
videl oproščenega, ni se vedel posebno prijazno
proti meni; ne da bi branil svojega klijenta, me
je skoro toliko obtožil, kakor državni pravdnik. Jaz
pa sem v svojem govoru do porotnikov tirjal od¬
ločno vso odgovornost za svoje spise; rekel sem,
če je kdo kriv, sem jaz, in ne knjigotržec, in sam
jaz naj bom obsojen.

Rekel sem nadalje: Ali naj bo prostost tiska
popolna, da vsakdo, ki drži pero v rokah, sme prosto
izražati svoje mnenje, če tudi obrača na smešno
stran nazore svojih nasprotnikov: in v tem slučaju
sem jaz nedolžen, Vi me morate oprostiti; — ali
pa je pravično, da se jeden način mišljenja postavi
nad vse druge, vsakdo se mu mora klanjati in ga
spoštovati; in v tem slučaju, ker sem razžalil verske
članke katoličanov, ker sem silovito napal bogo¬
častje, sem se močno zadolžil in nisem vreden ni-
kakega usmiljenja. Nič ne more olepšati mojega
hudodelstva, in slednjič, ker se ne kesam zaradi
nobene vrste, niti zaradi kake besede svojih člankov,
odbijam zmanjševalne okoliščine.

Nazadnje, — če je verojetno, kar mi je pravil
neki porotnik, — je ta premislek provzročil moje
oproščenje: Poslužil sem se pri svojem nagovoru
na porotnike prav živih besedij, pokazal sem se
besnega protiklerikalca. Predsednik in udje so¬
dišča večkrat niso mogli zatreti svoje nevolje. Ko

134

so bili porotniki torej v posvetovalni dvorani, so
si rekli:

»Gotovo, članki tega mladega človeka zaslužijo
grajo in kazen: pa opraviti imamo s prenapetnežem,
trebalo bi ga le ostro posvariti. Če bi n. pr. mi
vedeli, da mu bo knjižura dala tri ali šest mesecev
zapora, bi rekli, da je kriv. Pa državna oblast tirja
od nas, da je kaznovan po postavi, ki ukazuje do
pet let ječe. Mi porotniki ne odmerjamo kazni, nam
je samo izreči, ali je toženec kriv, ali ne; sodišče
vsled našega izreka določi mero kazni, kakor se mu
zdi koristno. No, kakor nam je bilo mogoče videti,
sodišče namerja najhujše zoper tega mladega moža,
in, če ga izrečemo za kaznjivega, ne bo ušel trem
ali štirim letom ječe. In to bi bilo preveč."

Zato so porotniki, če tudi v večini prepričani,
da sem kriv, izrekli se za moje oproščenje.

To Vam je bilo torej zmagoslavje moje brez-
božnosti, in pariški prostomisleci niso skoparili s
svojimi pohvalami.

Nadalje je tudi vredno povedati, da moja pravda
je bila le vladni preobrat. V tej dobi so republi-
kanci prišli ravno k popolni moči. Grevy je bil iz¬
voljen za predsednika začetkom leta. Varuh pečatov,
ki me je ukazal preganjati, je bil Le Royer, sedaj
predsednik senata; ni bila torej dolžnost do vere
(ta ga je malo zanimala), da me je pravosodni mi¬
nister izročil porotnikom. Namerjalo se je to:

135

Tisti čas je bilo treba vladi obsoditi Pavla de
Cassagnaea, ki se je na čelu konservativnega tiska
kazal posebno gorečega napadnika na republiko.
Poslanec-časnikar je imel priti pred ravno tiste po¬
rotnike, v ravno tistem zasedanju, nekoliko dnij za
menoj. Varuh pečatov je torej mislil pokazati spret¬
nost, če se stavi pred sodišče doslej neznan knji-
žurnik, in to vsled javne zatožbe voditelja zemlje.

Jaz sem bil izdan za žrtvo. Ko bi bila izrečena
ostra obsodba zoper mene, bi bil rekel namestnik
varuha pečatov: „Vi ste udarili siloviteža naše stranke;
ne morete zdaj drugače, nego da udarite tudi kon¬
servativca, od katerega vlada že predolgo časa pre¬
naša silovitosti. “

Izrek seine-ske porote je odpihnil ta ministerski
grad iz papirja. Le Koyer-ova prekanjenost se je
obrnila zoper njega. Ker je bil Leon Taxil oproščen
od porotnikov, je tembolj moral biti oproščen Pavel
de Cassagnac. To se je tudi zgodilo.

Izpregovorim naj še besedo o knjižuri: „Abas
la calotte!" Njen predgovor je vzbudil posebno po¬
zornost. Generalni odvetnik ga je dal prebrati pred
porotniki. To Vam je bilo vzgledno pisanje. Opomnil
sem svojega zapora v Mettray-u in vmešal v ta pri¬
zor Mgr. Guibert-a, ki je bil leta 1868 tourski nad¬
škof. Kes me je obiskal takrat v ječi duhovnik one
škofije; pa kdo je bil, ne vem. Morda je bil veliki
vikar, morda in najbrže kak priprost kurat. Dogodbe
sem popisal natanko; pa oni, ki se je z menoj raz-

13G

govarjal, nikakor ni bil Mgr. Guibert. Uvel sem ga
v razgovor le zato, da bi bilo pripovedovanje bolj
zabeljeno. Ker sem iz nečimurnosti zamenil osebo,
smatram sedaj za dolžnost in čast, ponižati se, ko
zopet resnično dejanje v veljavo postavim. Mgr.
Guibert je umrl tako, da ni nikdar oporekal zoper
mojo prostomiselsko laž; tem več vzroka za-mo, da,
ko sem zopet postal kristijan, zadoščenje dam spo¬
minu pokojnega kardinala-nadškofa pariškega.

Za ostudno knjižuro, ki me je drugič pripeljala
pred porotnike, je prišlo kmalu več drugih, vse s
silovitimi naslovi. Vendar pa za slovstvo, kakoršnega
sem se poprijel, ni bilo mogoče dobiti kakega
izdajatelja. Prodaja mojih spisov je bila izključ-
ljivo v rokah tiskarjev in nekaterih velikih proda¬
jalcev.

Takrat je moji ženi, ki se je dala popolnoma
pridobiti za moje nazore, prišla misel, ki jo je tudi
izvršila: postati namreč izdajateljica in glavna pro¬
dajalka mojih del. Prve dni junija 1880 je torej
izjavila ministerstvu notranjega, kakor je zahtevala
postava takrat, da bo odprla knjigarno. Protikleri¬
kalna knjigarna je bila ustanovljena. Ni se pozabila
ta hiša na „rue des Ecoles“, iz katere je vsak dan
izšlo in se raztrošilo po Francoskem in po tujem
na tisoče knjig, knjižic, podob, pesmij, poljudnih
knjižic, skratka vse, kar je bilo pripravno vzbuditi
sovraštvo ljudstva do vere in duhovstva. Zlo, ki ga
je storila ta hiša satanskega izdavanja, bi se ne

137

moglo zmeriti. Pa pred Bogom, to izrekam, sem le
jaz sam odgovoren za vse.

Odgovoren sem tudi za največji del prosto-
miselskih družb, ustanovljenih od 1880—1885 v
Franciji in Alžeriji. Moja neverska priobčevanja
so bila za-me le pomoček delovanja. Kakor hitro
sem iz naročilnih zapisnikov „L’ Anti-Clerical“-a uvi¬
del, da je v kakem kraju pet ali šest oseb, ki so
bile vnete za brezbožnost, sem se potrudil, spraviti
jih v zvezo drugo z drugo, da so ustanovile vojsku¬
jočo se skupino. Vsaka skupina si je potem priza¬
devala pridobiti novih udov, in kmalu so tako na¬
stale nove prostomiselske družbe.

Med urejevanjem teh družb so me vznemirjali
z ugovori duhovniki, katere je „L’ Anti 01erical“
brez prenehanja napadal; ti ugovori so bili veliko¬
krat združeni s poklicem pred sodišče. Glavne sodbe
v tej dobi zoper mene dosežene so bile te:

Kazensko sodišče v Auch-u, 15. novembra 1879:
zasramovanje duhovnika Duc-a, vodje semeniškega;
50 frankov kazni, 500 frankov odškodnine, 850
frankov za uvrstitev sodbe v časnike.

Apelacijsko sodišče v Angers-u, 3. maja 1880:
zasramovanje bratov krščanskih šol tega mesta;
300 frankov kazni, 3000 frankov odškodnine, 800
frankov za uvrstitev.

Okrajno sodišče v Montpellier-u, 29. decembra
1881: zasramovanje spomina Pija IX.; pravda na¬
peta po g. grofu Hieronimu Mastai, nečaku pokoj-

138

nega papeža; 60.000 frankov odškodnine, 5000 fran¬
kov za uvrstitev sodbe v 60 časnikih.

Okrajno sodišče v Parizu, 13. aprila 1883:
zasramovanje šestih verskih kongregacij, ki se pe¬
čajo s podukom; 12.000 frankov odškodnine.

Več teh kaznij in odškodnin je bilo plačanih
iz blagajnice „L’ Anti-CIerical“-a. Plačanih je bilo,
posebej, okoli 1000 frankov v auch-ski zadevi; 200
frankov za neko majhno pravdo, napeto po nekem
župnijskem oskrbniku iz le Var-a. Angerska zadeva
z vsemi troški je stala časnik več kot 5000 frankov.

Leta 1881 je bila plačana tudi neka obsodba
za 4000 frankov odškodnine zaradi ponovljenih na¬
padov na dinan-sko semenišče. Vendar se je v tej
reči dosegla poravnava, in časnik se je rešil, kakor
se mi zdi, z 2000 franki.

Pravda, ki je napravila največ hrupa, je bila
ona napeta od nečaka Pija IX. Vendar časnik ni
imel nikdar druzega plačati v tej zadevi, nego troske
in plače odvetnikov in pooblaščencev, ki so presegli
4000 frankov.

Obsodba 29. decembra 1881 je bila izrečena
v nenavzočnosti (kontumacija) zoper tiskarje in mene.
Mi smo se uprli sodbi, ker smo upali to zadevo
zavleči in potem doseči zmanjšanje odškodnine. Ko
smo torej prišli pred okrajno sodišče v Montpellier-u,
da bi pravo pravdo začeli, jeli smo govoriti za ne¬
pristojnost okrajnega sodišča. 13. maja 1882 so se
izrekli sodniki za pristojne. Mi vložimo priziv. So-

139

dišče, izrekši se, kaj je pravo, nas zavrne pred
okrajno sodišče v Montpellier-u, da bi o reči sami
se zagovarjali. Po določilih postave je dobil g. grof
Hieronim Mastai nalog, da nam naznani odlok so¬
dišča. Gotovo utrujen in videč, da bi se vsled nešte-
Hlnih zvijač postopanja pravda nikoli ne končala,
opusti nadaljno preganjanje, in odlok, določujoč
pristojnost okrajnega sodišča, nam ni bil nikdar
naznanjen. In tako je ta zadeva, ki je provzročila
toliko hrupa, padla v vodo.

Toda posledice, ki bi utegnile nastati iz take
Pravde, so mi rojile po glavi. „L’ Anti-Clerical“,
Ustanovljen jedno leto pred knjigarno, je postal
ttioja osebna lastnina; pokupil sem polagoma deleže
svojih sodrugov. A nadaljevati časnika ni bilo mo¬
goče; razven Mastajeve pravde sem imel takrat
Proti sebi preganjanje šestih verskih kongregacij,
ki se pečajo s podukom. „L’Anti-Clerical“ seje
presilil in je moral v kratkem podleči po obsodbah.
Zatrl sem torej ta list, ki je bil v toliki nevarnosti,
in sem ga precej nadomestil z drugim, ki mu je
bil podoben, kakor kaplja kaplji. Novi list se je
'ttenoval „La Kepublique Anti-01orical“ in je bil
lastnina knjigarne; vendar ogniti se sodnijskim ne¬
prijetnostim, je bil v osebnih napadih previdnejši;
Pomnožili smo svoto bogokletstev, ko smo zmanjšali
°sebna zasramovanja.

Kar zadeva stare pravde (grofa Mastaja in
kongregacij), za te nisem bil več v skrbeh, ker po-

140

tem, ko je bil „L’ Anti-Clerical“ zatrt, nisem imel
več osebne lastnine, ki bi bila porok nasprotnikom
za plačo odškodnin, h katerim bi mogel biti sled¬
njič obsojen. Takega ravnanja se takrat nisem nič
sramoval; tako postopanje zdelo se mi je prav dobra
vojska, ki so jo odobravali vsi moji prijatelji. V druž¬
bah, v katere sem zahajal, se jim je zdelo, da sem
bil prav priprost, da nisem že prej te zvijače rabil.
Zasramovati redovnike, metati blato s polnimi ro¬
kami na spomin papeža, to je bilo ljubeznivo; pa
da bi bil popoln, bilo bi treba razsipati psovanja,
ko bi si bil prej zagotovil popolno nekaznjivost.

V tej dobi sem se mogel večkrat prepričati,
da je v Parizu kakor v provinciji republikansko
bratstvo grozna laž.

Vspehi mojih spisov mi niso nakopali malo
nevošljivcev. Večina naših pisačev radikalnega tiska
je pred vsem z zavidnim očesom gledala, da je ta
mladi jugovec brez podpore v teku dosegel, da ga je
občinstvo bralo. Nizka zavist ciganskega pisateljstva
je mislila na hudo potem, ko sem bil oproščen od
porotnikov; v dejanju se je pokazala v neki popol¬
noma civilni pravdi, katero sem obširno razložil v
prvem poglavju dela: „les Freres Trois-Points“
(Bratje Tri-Pikarji).

Govoriti hočem o zadevi Boussel, de Mery.

Popolna podobnost v imenih je provzročila, da
so prostomiselski časnikarji menili, da jeden glavnih
vrednikov „L’ Univers“-a je uskok iz protiklerikal-

141

stva. Ta misel je bila splošna ondi, kjer sem jaz
živel. Eepublikansk trgovec, o katerem nisem imel
vzroka misliti, da me hoče na led speljati, prinese
mi zbirko pesmij, pripisovanih g. Avgustu Eoussel-u ;
vse mi je soglasno svetovalo, naj to delo na novo
izdam; to bi bil najhujši udarec za sodelavca g.
Louisa Veuillot-a.

Knjigarna „de la rue des Eeoles“ je dala na
svetlo zbirko po nizki ceni v enem trimesečnih
zvezkov, ki so se skupaj imenovali: „Bibliotheque
Anti-Clerical“. Odgovoren za ta perijodična priobče-
vanja sem bil jaz. Ta zvezek se'je začel prodajati
29. junija 1880, to je ravno tisti dan, ko so bili
prognani očetje jezuviti.

Nekaj pozneje pride neki Avgust Eoussel, raz¬
ličen od „L’ Univers“-ovega urednika, in ugovarja.
Bil je pravi začetnik pesmij. Že prav star človek je
kmalu potem umrl, in njegov ugovor so poprijeli
njegovi dediči v podobi kupčijske pravde. Eazvidno
je, da sem se zadolžil. Zlobnost namenjena katoli¬
škemu pisatelju se je obrnila proti meni. Vendar
pa ni šlo radikalnemu tisku, ki je bil v enaki zmoti,
ni šlo „dobrim bratom*, ki so do takrat mislili,
kakor jaz, da je jeden sam in ravno tisti Avgust
Boussel; ni šlo, pravim, očitati mi, da sem se
zmotil v osebah.

Sodišče me torej obsodi na odškodovanje. Go¬
tovo, drugače ni moglo biti. Imel sem po nesreči
Republikanskega sodnika, g. Cartier-a, tistega, ki je,

142

ko je kandidoval za senat, izustil, da „lastnina, dru¬
žina in vera so le gugalnice“. G. Oartier, kateremu
brez dvojbe moja oseba ni bila všeč, ni bil zado¬
voljen, da me je sodil in obsodil; poslal je tudi
besede razsodbe nekaterim prijateljskim časnikom.
„Dobri bratje" so hiteli jo ponatisniti in so jo odo¬
bravali z neštevilnimi, za-mč zlovoljnimi opombami.
In vendar so vsi vedeli, kako sem se zmotil, kar
je bil prvi vzrok moje nezgode; pri obravnavi so
slišali pričevanje prostomiselskega trgovca, ki mi je
prinesel pesmi, ter mi zagotavljal, da je njih za¬
četnik sodelavec g. Ljudevita Veuillot-a, in ki je
pod prisego izrekel, da on sam je tako mislil.

Izmed časnikov je bil do mene najtrši „L’ In-
transigeant“. In tajnik „L’ Intransigeant“-a, g. Ro¬
bert Charlie, je ravno to zmoto naredil in priobčil
del teh pesmij, pa brez nezgode, dasi jih je tudi
lastil g. Avgustu Roussel-u pri „L’ Univers“-u.

Omenim naj še, da se je ta zadeva za-me
častno končala. Pri apelacijskem sodišču so odsto¬
pili; moj nasprotnik je priznal, kar zadeva njego¬
vega umrlega prijatelja, da sem bil v popolno dobri
zavesti; preganjanje se je opustilo, in antiklerikalna
knjigarna je dobila pravico po pooblaščencu dedičev
Roussel-a (de Mery), na novo izdati zbirko pesmij,
ki so bile predmet pravde. Ta druga izdaja prišla
je na svetlo z vsemi potrebnimi pojasnili.

No, ali mislite, da so „dobri bratje" republi¬
kanskega tiska, naznanivši prej s tolikim veseljem

143

mojo obsodbo, razglasili pozneje kakoršenkoli po-
pravek? Menite li, da so podučili svoje bralce o
izhodu te zadeve? Nijeden ni popravil, nijeden ni
črhnil besedice o konečnem popuščenju.

Sedaj, ko mislim na te zlobnosti, očitam si,
da sem to zaslužil. Raztrgal sem vezi resničnega in
prisrčnega prijateljstva, teptal z nogami ljubezen
svojih starišev, da sem zašel k ljudem, ki imajo
srce polno žolča. Našel sem, kar sem zaslužil. Po¬
sebno slep sem moral biti, da nisem odprl očij pri
razvezanju podlega sovraštva. Namesto spoznati, da
sem prišel na slabo pot, da sem zgrešil pravo stezo,
postal sem trdovraten, premagal nevoljo, in nada¬
ljeval, če tudi z grenkim čutom, svoje brezbožno
delo.

Mislil sem, da mi bo moč, zadušiti tesnosrčno
tekmovanje, strupeno zavist, in od druge strani,
da bi se mogel še vspešneje vojskovati zoper kato-
ličanstvo, sem imel nekaj trenotkov neumno misel
postati poslanec.

Bili smo takrat v letu 1881. Izreklo se je, da
je oblast zbornice potekla, ko ni nihče tega priča¬
koval; in vlada, da bi se izvolitve njej po volji iz¬
vršile, okliče hipoma 31. julija odlok, naj se volilci
zbero k glasovanju 21 .  avgusta.

Kandidaturo so mi ponudili štirje okraji. Odločil
sem se za narbonskega. Čas je potekal. Šel sem iz
Pariza 12 .  avgusta. Imel sem ravno osem dnij
za-se. Tu je moj volilni program:

144

Osrednji odbor radikalne zveze narbonskega okraja.

Program, državljana Leona Taxil-a.

Politika in opravništvo.

Senat se zatre.

Predsednik republike se odstavi; razglašenje
in izvršitev postav se izroči predsedniku minister-
skega sveta; ministre imenuje zbornica.

Prememba ustave v najbolj demokratičnem
smislu.

Ločitev države od cerkve; poslanec pri papežu
se odslovi; duhovščina stopi popolno pod občno
pravo; konkordat se odpravi. Vladna in okrajna
decentralizacija; upravna neodvisnost občin.

Prvotni in drugi poduk dajejo neduhovniki;
ta poduk je zastonj in vsak se ga mora vdeleževati.
Višji poduk se daje zastonj od države najboljšim
učencem vsled razpisa.

V slučaju diplomatskih zapletenostij izključno
pravo narodu, ki se ima vprašati v osmih dneh,
da sklene vojsko; v slučaju vojske izključno pravo
narodu, ki se vpraša med premirjem, da sklene mir.

Vojna služba je dolžnost vseh zdravih mdž
brez izjeme in se stisne na tri leta.

Vdeležba ljudstva pri določitvi ustave in ustav¬
nih postav po vlogah, ki jih izdelajo volilni okraji;
pravica peticij bodi zagotovljena vsem državljanom,
vlada naj prevzame dolžnost, podvreči postave po-
trjenju ljudstva (kakor se to godi v Švici), kakor

145

hitro so dosegle peticije, katerih verodostojnost mora
biti uradno spričana, določeno število. Uradniki se
smejo odstaviti; pri vseh državljanskih, hudodelskih
in kazenskih zadevah razsojajo porotniki (po žrebu
določeni); porotniki za vpeljavo pravd; volitev po
splošnjem glasovanju in z omejenim pooblastilom
sodnikov, ki imajo voditi obravnave in postavo obra¬
čati na posamezne slučaje po izreku porotnikov.

Vse verske kongregacije se razpuste; iz fran¬
coske zemlje se izženo tujci, ki so sedaj udje ka¬
terekoli kongregacije.

Popolna prostost združevanja za vse državljane
s tem poroštvom za državo: zarota zoper republiko
in narodne koristi se ostro kaznuje.

Popolna prostost tiska s tem poroštvom urad¬
nikom in zasebnikom : ostro kaznovanje obrekovanja;
pravica torej tudi, da pisatelj dokaže dejanja, katera
pripisuje tožniku; če je dokazovanje se posrečilo,
razsodijo porotniki.

Odgovornost uradnikov in upravnikov.

Odstavljenje vseh republiki sovražnih upravni¬
kov, naj bodo na katerikoli stopinji in v katerem¬
koli opravništvu.

Denarstvo.

Troški za bogočastje in vse podpore kakorkoli
podeljene različnim vrstam duhovstva od države,
okrajev in občin jenjajo; najemščina od prostorov
posvečenih bogočastju; kdor jih rabi, plača.

10

146

Velike plače se zatro; nihče ne sme nakopičiti
več služb za svojo osebo; za ministre poleg plače
za poslance nič več, kakor odškodovanje za troške
zastopanja.

Plača za vse volilne posle.

Odprava vseh davkov in njegov nadomestek le
ta edin: davek po razmerju dohodkov.

DejanjsM socijalisem.

Pravo do dela za vse zdrave može in žene.

Pravo do podpore za vse bolnike, stare in otroke.

Odprava monopolov in dela po ječah, ki tek¬
mujejo z delavci; odprava verskih delavnic, imeno¬
vanih „euvroirs“.

Prepoved tekmovanja, kakor so je vpeljali pod¬
jetniki, med možkim in ženskim delom; vsak spol
delaj primerno svojim dotičnim lastnijam; zvišanje
plače ženskam.

Popolna prostost združevanja, to je, posamez¬
nim priznanega prava, da skupljajo po svoji volji
svoje posebne koristi (politične ali trgovske), da jim
dajo več moči po združevanju.

Ne sme se zameniti združenje s kongregacijo,
ker kongregacija se sestavlja iz posameznikov, ki
se odpovedo svoji volji in svojim koristim v roke
enega, dajo tako eni glavi, velikokrat tuji, moč, ki
se obrača pogubno zoper narod.

Priznanje državljanske osebe syndikalnim (de¬
lavskim) zbornicam; delodajatelj se ne umešavaj v

147

oskrbovanje delavskih blagajnic; prememba postave
o izvedencih; delavske skupine se pripuščajo pri
oddajanji javnih del.

Vpeljava razrešenja zakona.

Postave velike prekucije se posredno porabijo.
Narodu se vrnejo duhovska posestva; samostani se
predelajo v poslopja za javne koristi; dohodki dru¬
gih kongregacijskih lastin se obrnejo v napravo šole
za delavske učence in v podporne blagajnice za
stare in zbolele od dela.

Način glasovanja.

Ker je ljudstvo samo vrhovnik (souverain), ima
ono določiti, kako hoče biti vprašano. Nadalje ni
mogoče za vselej določiti, kako naj se glasuje, ker
današnji volilci nimajo pravice, vezati prihodnjih
volilcev. Zato se ima šest mesecev pred koncem
vsake postavodajne dobe sklicati ljudstvo, da se iz¬
reče o, načinu glasovanja, ki ga hoče sprejeti za
obnovljenje svojih zastopnikov.

Dolžnosti poslancev.

Poslanci so vezani po naročilih svojih volilcev
(mandat imperatif). Prepovedano je poslancem kot
takim biti v upravnih svetovalstvih denarnih družb.

Zbornica je zavezana, obravnavati vsako leto
socijalno vprašanje, če treba, tudi vposebnem zasedanju.

Dolžnost poslancev, dati račun o svojem po¬
slanstvu štirikrat na leto in predložiti načrte pre-

10 *

148

ustroja zavrženih predlogov, kolikorkrat to pravilnik
dovoli. — Dolžni so poslanci pri vsakem računodajanju
povprašati svoje volilce o krajnih koristih; zato
morajo prinesti v zbornico in ondi potegovati se
v odsekih in na govornici za krajne zadeve, za ka¬
tere bi se večina volilcev izrekla.

* *

*

Mislil sem, da mi je na novo priobčiti to pi¬
sanje. Iz njega se lahko razvidi, kam sem dospel
trinajst let po mettray-ski kazni. Misel maščevanja
me je vedno vzdržavala.

Troje republikanskih bratov nas je bilo; v
imenu konservativcev se ni nihče oglasil. Jaz sem
imel to neugodnost, da sem bil tuj v deželi in da
sem nastopil, ko so moji tekmovalci že veliko prej
delali za svojo kandidaturo.

Vladni kandidat, podpiran od prostozidarstva,
bil je g. Malric, župan jednega glavnih krajev vo¬
lilnega okrožja in generalni svetovalec-oportunist.
Drugi tekmovalec, kolektivist ali anarhist, je bil
državljan Digeon, nekdanji predsednik prekucijske
komune v Narbonne; sodeloval je takrat z Lujizo
Michel, pri časniku „La Eevolution Sociale", ki je
bila, kakor je nedavno odkril g. Andrieux, denarno
podpirana od policijske prefekture.

V teh osmih dneh kandidovanja sem mogel
obiskati samo štirinajst občin, šteje pa jih to okrožje
jedeninsedemdeset. Tudi nisem bil kaj znan v tem
kraju; le glas mojih nedavnih pravd je šel pred

149

menoj; in še večina teh vrlih poljedelcev je slišala
le površno pripovedovati o mojih razporih s pravico;
veliko jih še ni prav vedelo, kaj je hudodelstvo za¬
sramovanja. Moji republikanski tekmovalci so se
okoristili s to nevednostjo volilcev in so dali nabiti
zjutraj na dan glasovanja v vsem okrožju take-le
napise:

„Naznanilo volilcem. — Nepotrebno je glaso¬
vati za kandidata Leona Taxila. Glasi njemu oddani
se ne bodo mogli šteti. G. Leon Taxil se ne more
voliti, ker je bil mnogokrat obsojen, in to večkrat
zaradi tatvine. “

Vkljub tem zaprekam, vrednim moje drage de¬
mokratične stranke, dobil sem 2279 glasov, kar je
prouzročilo ožjo volitev. Toda nisem več kandidoval
pri drugem glasovanju. Do dobrega se mi je pri-
studilo. Odkritosrčno povem, da me je manj bolelo,
da sem podlegel, kakor so se mi studile republi¬
kanske šege. Gorje, da se navadno krivica spozna
še le, ko je tudi nas zadela osebno. Jaz sem do
takrat menil, da je vse dovoljeno proti veri; zvedel
sem na svoje stroške, da je obrekovanje najostudnejša
in najzaničljivejša reč na svetu.

Tudi silovitosti se moji ljubeznivi tekmovalci
niso zdržali. Na večer pred volitvijo sklical sem vo¬
lilni shod v narbonsko gledišče; ondi so se dogodili
prizori pristnega divjaštva; kolektivisti so poskusili
raznesti dvorano s tem, da so prebili in odtrgali več
plinovih cevij.

150

Narbonsko okrožje, v katerem sem skušal za¬
saditi protiklerikalni prapor, je zibel svetnika moje
družine: sveti Frančišk de Regis je bil namreč rojen
v Fontcouverte pri Narbonni.

Leta 1881 sem postal ud prostozidarstva, in
vendar sem se vsiljeval za poslanca zoper brata
Malric-a, kandidata sprejetega od velikega Orijenta.
Ta neodvisnost mi je donesla neutolažljivo jezo v
družbi. Pravil sem drugje o spletkah, kakoršne so¬
mi delali moji ložni tovariši. Ko sem bil sprejet v
skrivno družbo, vedel sem že naprej za komedijo-
različnih poskušenj. Znanih mi je bilo mnogo rečij,
iz katerih delajo veliko skrivnost; vedel pa nisem,
da si vsak ud naloži verigo, ki se tako težko nosi.
Družba me je na-se vlekla po svojem neverskem
sovraštvu; ko bi si bil mogel domnevati robstvo,
kateremu se udje podvržejo, gotovo bi se ne bil dal
sprejeti v njih skrivnosti.

Kakor hitro sem pokazal voljo, da hočem biti
prost, se je pravo rovanje začelo med velikim Ori-
jentom in menoj. V prvem zvezku dela „les freres-
trois-points“ (Bratje s tremi pikami) je opisan ta
prepir, v katerem sta posredovala Victor Hugo in
Louis Blanc. Ti dve častitljivi osebi sta tajili, da bi
bili pisali neka pisma; resnica je, da zaradi svoje
velike starosti se nista več spominjala. Treba mi je
bilo pokazati njuna lastna pisma in osramotiti ju
pred občinstvom zaradi njih pomanjkljivega spomina.
Ta sramota nasproti dvema velikašema demokracije

151

uničila me je popolnoma v srcu glavarjev prosto¬
zidarska. Poslednjič sem izstopil iz nestrpne ločine
v oktobru 1. 1881.

En mesec prej je bil prvi splošni shod prosto-
miselstva v Parizu. Vdeležil sem se tega shoda kot
zastopnik šesterih družb prostozidarstva. V tem zboru
je bilo veliko šundra in ukrenilo se je precej hudega.
Glasovali so navzoči za to, da se katoličanstvo v
kratkem uniči; Bog naj se prepodi iz bolnic in šol,
odpove naj se konkordat, zatro stroški za bogo¬
častje itd. Zavezali so se, vzdržavati v deželi veliko
protiklerikalno delovanje, da se počasi prisili očitno
oblastvo spolniti želje zborovalcev. Poslednjič so
sklenili, da ima biti velik mednaroden shod pri¬
hodnje leto v Rimu samem, iz sovraštva do pa¬
peška in kakor vrhovno zatrjevanje prostomiselstva
in socijalizma pred Vatikanom samim. Odbor pet¬
najstih udov je bil imenovan za prirejenje imeno¬
vanega shoda v Rimu.

V tem zboru je bilo precejšnje število poštenih
in nesvarljivih ljudij iz zasebnega življenja, ki so po
nesreči zašli v to najzaslepljenejšo stranko. Razun
teh odkritosrčnih prenapetnežev bili so pa tudi ne¬
sramni kričači in celo osebe dvomljive nravnosti, in
ti so znali najspretnejše užigati neversko strast
množice.

Seje so bile javne. Spominjam se enega svojih
sobratov pri časnikarstvu in prostomiselstvu, takrat
je bil intransigeant in sedaj oportunist, temu so

152

kot govorniku najbolj ploskali na tem pariškem
shodu. Pripeljal je s seboj ženo: dočim on razklada
svojo modrost na govornici, ona po dvorani lovi
pooblaščence iz provincije. Ni si moč misliti ostud-
nejšega in sramotnejšega.

Ker je pravično, pustiti vsakemu, kar mu gre,
hočem takoj dostaviti, da se ta ostudni par ni pri¬
števal skupini zveze, znane pozneje pod imenom:
antiklerikalna liga; mož se je prišteval družbi po¬
svetne vere (foi laique).

Protiklerikalna liga se je takrat še le porodila,
bila je še le v zibeli. Kasneje bom odločil celo po¬
glavje tej ligi, kajti igrala je imenitno ulogo v fran¬
coskem prostomiselstvu.

Od zdaj na dalje ne bom več pripovedoval v
časoslovnem redu. Citatelj pozna načrt vojskovanja,
začetega zoper Boga, vero in njene služabnike; videl
je, kako sem prišel do tega, da sem se zapisal med
vojake te nespametne vojske; ve, po kakih okoliščinah
sem postal praporščak brezbožnosti. Odslej, da se
pripovedovanje bolje razume, bode dobro skupaj po¬
staviti brez določbe dobe, dejanja, o katerih se mi
je še izpovedati. Končal bom to razpravo s pripo¬
vedovanjem, kako sem bil poslednjič rešen zoper
svojo voljo iz tega brezdna pogube.

153

VIII.

L  v r

a z i.

V o 11  e r j e v o načelo. — Pravljica o žup¬
niku Meslier-u. — Kako in zakaj je
bil obrekovan spomin Pija IX. — Go¬
vori o inkviziciji. — Svetinja prosto-
miselstva. — Stare pravljice pomla¬
jene. — Lažnjive prestave. — Podlo¬
žena listina. — Norčevanje. — Pr e j eno
p o r a z u m 1 j e n j e protikatoliških pisa¬
teljev za razširjanje obrekovanj.

Prvo vodilo vsakemu, ki pobija Cerkev s pe¬
resom ali živo besedo je to:

„Vsako orožje je dobro zoper vero in njene
služabnike. Klerikalizem je sovražnik, ki se ga je
treba znebiti s kakoršnim-koli pomočkom. Bog je
zlo; zatorej karkoli more odvračati ljudi od Boga,
je bistveno pošteno; neverska nepoštenost je ne¬
mogoča. Zato je laž, kakor hitro more škodovati veri
in duhovnikom, popolnoma dovoljena. 11

Voltaire je bolj ko kdo drugi rabil to podlo
orožje; more se reči, da je povzdignil laž na višavo
pouka. On je prvi s pasjo nesramnostjo razvil to
ostudno teorijo. Til so njegove besede:

„Laž je pregreha le, kadar dela hudo; prav
velika čednost je, kadar dela dobro. Bodite bolj
krepostni kot prej. Treba je lagati kakor hudič, ne

154

s strahom, uiti nekaj časa, marveč drzno in vedno.
Lazite, prijatelji, lazite!“ (Lettre de Voltaire a son
ami Thieriot, 21. oetobre 1736. Oeuvres eompletes
de Voltaire, edition Garnier freres, 2e volume de la
eorrespondance, page 153.)

Torej, ko kdo stopi na torišče verskih sovraž¬
nikov, imej za temelj, da največje dobro, ki si ga
moreš misliti, je: popolno uničenje krščanske vere;
lagati zoper cerkev se pravi čednost v dejanju ka¬
zati. Protiklerikalni pisatelj in brezbožni govornik
imata dolžnost iznajti vse, kar more ob veljavo
spraviti verske resnice in katoliško bogočastje; obre¬
kovanje postane duhovska služba.

Ta teorija se vsak dan dejanjsko izvršuje v ne¬
vernem republikanskem tisku in na klubovi govor¬
nici. Uči se v ložah prostozidarstva. Pri zidarskem
sprejemu na stopinjo učenca, kar je prvi korak v
razkritju, izrazi se „častitljivi u  tako govoreč spre¬
jetemu: „Laž je pripovedovanje dejanja, ki je zoper
resnico; toda govoriti laži, pravi se pripovedo¬
vati  jih, to se ne pravi lagati.“ (Eituel de 1’Apprenti-
Ma^ou, par le P.-. Ragon, Venerable de la Loge
„les Trinosophes“, de Pariš; edition sacree, adoptee
par le Grand Orient de France, page 37.)

Ko se je torej razodelo, da laž je le pripove¬
dovanje, moreš, če je laž taka, da zaničuje cerkvene
osebe in reči, ponavljati jo, na novo izdajati, razšir¬
jati; to ni več nečedna laž, ne, to ni nikakor to,
kar se navadno imenuje lagati se. Ni pa tudi do-

155

biti boljše reči, nego če se povečajo laži, katere je
že kdo drugi med ljud spravil.

Eden mojih nekdanjih prijateljev, Leon Bien-
venu, v pariškem tisku prav dobro znan, pisal je v
nekem svojem delu, v katerem je vse svoje moči
zbral, da bi osmešil in pristudil papeštvo, to-le:

„Ni mogoče zvedeti vseh hudodelstev, ki so
jih storili papeži; če se pove dvakrat ali trikrat več,
kolikor se ve, ostane gotovo še vedno pod resnico."

To priznanje ni zavito; kakor v šali je pisatelj
dovolil svojemu peresu to zapisati. Pa nič ne de,
vendar ima svojo veljavo, je značilno. Kar je Leon
Bienvenu pisal smeje se, enako pišejo vsaki dan
vsi moji nekdanji sobratje, republikanski prosto-
miselniki, le da ne povedo vsega javno.

Oh, ko bi vsak hotel povedati, koliko je pri¬
zadet pri lažeh, ki jih verjame nevedno ljudstvo!
Ne ostalo bi več mnogo tistih obrekujočih pravljic,
katere so si eni izmislili, drugi pa jih povečujejo.

Da popravim, kolikor je mogoče, hudo, katero
sem učinil ali zakrivil, mi je dolžnost povedati vse
laži, pri katerih sem sodeloval, misleč, da delam
dobro po načelu Voltairja in prostozidarstva. Joj
mene nesrečnega, nespametnega!

Ena najdrznejših laži sedanjega časa je brez
ugovora čudna oseba izmišljen  e ga  Janeza Mesliera,
župnika, ki je umirajoč zatajil vero, katere služabnik
je bil. Ta pravljica je kakor nalašč ustvarjena, da
zbega duha priprostih ljudij; pa so jo tudi posebno

156

zlorabili protiklerikalei. Tudi jaz nisem zamudil,
izdati po knjigarni „rue des Ecoles" dela župnika
M e sli er-a,  in 30.000 zvezkov vsaj te izdaje se
je razneslo med svet.

Vendar, ko sem mislil ponatisniti ta dela, nisem
vedel, da pravljica o tem nevernem župniku ni
mogoča. Prvi dvomi o pristnosti tega dela se mi
zbude pri popravljanju poskušenj prvega zvezka.
Neko očitno protislovje me stori pozornega, začnem
preiskovati, in kmalu najdem resnico. Pa takrat se
je izdanje že tiskalo, in vse dobro premislivši si
mislim, da je dobro delo goljufati občinstvo devet¬
najstega stoletja; saj posnemam Voltera, ki je go¬
ljufal občinstvo osemnajstega veka. Župnik Meslier
je torej Volterova iznajdba; ali vsaj Volter je prav¬
ljico spravil med ljud. Spočel je to misel prijatelj
Thieriot. Thieriot je mislil, da bi vero zadel grozen
udarec, če bi se priobčilo kako brezbožno delo, v
katerem bi se reklo, da ga je spisal kak selski župnik.
Šlo je zato, da se doseže namen; o delu bi se reklo,
da je posmrtno, ker duhovski pisatelj ni upal tacega
pohujšanja storiti, ko je živel. Volteru je bila ta
Thieriot-ova misel zelo všeč; vendar bi bil rad po¬
stavil na pozorišče ne priprostega župnika, marveč
kar naravnost kacega škofa.

„Kaj če ta vaški župnik, o katerem mi pišete?"
odgovoril je svojemu sokrivniku dne 23. novembra
1735. „Treba ga je postaviti za škofa Saint-Yrain-ske

157

škofije! 1 * (Oeuvres completes de Voltaire, 2. volume
de la correspondance, page 555.)

Gotovo je opomnil Thieriot, da bi se sleparija
hitro odkrila, če se delo pripisuje škofu. Zato res
filozof-goljuf odjenja; zadovoljen je bil s skromnim
kmetskim župnikom, ki bi bil kolikor mogoče ne¬
znan, zato, da bi manj v oči bodlo, če bi se do¬
kazala laž.

Našli so selo, do katerega raziskovalcem skoraj
ni mogoče priti: Etrepigny, vas skrita v notranji
Champagne. Izmislili so si, da neki duhovnik z ime¬
nom Jean Meslier, župnik vEtrepigny, je umrl leta
1738. ter zapustil prav čudno oporoko. V tem testa¬
mentu prosi odpuščenja svoje župljane, da jih je
ves čas svojega življenja zapeljeval v zmoto s tem,
da jih je učil vero. Ta testament, ki ima naslov:
Extraits des sentiments de Jean Meslier adresses
a ses paroisisens (posnetek misli Janeza Mesliera do
svojih župljanov), je bil pisan od prve do zadnje
vrste od Voltera, — kogar pisava se tudi prav lahko
spozna.

Prvo izdanje je izšlo leta 1762; pa Volter je
skrbel, da so v napisu letnic šli nazaj za dvajset
let. Tiskar je postavil na čelo dela leto 1742., in
čitatelji so mislili, da imajo v rokah delce, ki se je
ravnokar našlo; bilo je nalašč natisneno na star
papir, in vsakdo je bil prepričan, da je našel kaj
imenitnega.

158

In Volter je zapisal na koncu te podvržene
listine s svojo navadno nesramnostjo:

„Tu je natančen posnetek testamenta Janeza
Mesliera. Naj se preudari, kolike veljave je priče¬
vanje umirajočega duhovnika, ki prosi Boga od-
puščenja."

Da bi bolje goljufal občinstvo, Volter ni pred¬
stavil svojega izmišljenega župnika kot bogotajca;
bil je deist njegove vrste, ki priznava naj višje bitje,
kakoršno-koli že, ki pa ima katoličanstvo za krivo
vero. Goljuf je dosegel svoj namen. Filozofom enciklo¬
pedistom se je zdela izvrstna Volterova iznajdba.
Eden izmed njih, baron d’Holbach, je dobil nalog,
da spopolni mojstrovo delo v rokodelstvu laži; ta
predela eno svojih knjig, materijalistiško delo z na¬
slovom: „le Systeme de la Nature" (sostav nature),
in naredi iz njega „le Bon Siens du cure Meslier"
(dobri čut župnika Mesliera), ki je bilo pridejano
testamentu.

Vendar, — med nami ostani, — mora že tako
biti, da ljudska neumnost nima mej; ker še pazlji¬
vega prebiranja ni treba, da se spozna sleparija iz¬
najditeljev Janeza Mesliera. To delo med delavskimi
krogi tako razširjeno, deli se na dvoje: testament
izmišljenega župnika, in njegova učena razprava:
le Boux Sens. Prv£ polovica je protikrščanska, pa
priznava da je Bog; z eno besedo, ta je theiška, po
Volterovem kroju; nasproti, druga polovica je po¬
polnoma materijalistiška in bogotajska.

159

To protislovje me je osupnilo, ko sem poprav¬
ljal poskušnje ponatiska, izvršenega po protiklerikalni
knjigarni. Hitro sem ločil testament, in ga pridržal
za drugi zvezek, da bi različnost mišljenja dveh so¬
delujočih sleparjev ne bila preobčutna. In tako sem
testament pridejal nekemu drugemu delu barona
d’ Holbach, ki je obsegal tako imenovano zgodovino
duhovščine pod naslovom „les Pretres demas ques“
(duhovniki razkriti); to dvoje, vedno pripisovano
župniku Meslieru, pride na svetlo v enem zvezku v
pohujšanje, pod tem napisom: To so duhovniki.

Poslednjič neko tretje delo Holbacha Ja Mo¬
rale Universelle" (vesoljno nravoslovje), je dobilo
ime Ja Religion Naturelle" (naturna vera) in je
spopolnilo izmišljeno delo šampanjskega župnika.

Povečal sem Volterovo laž. Res, poprašujem
se, kako da nihče izmed 80.000 bralcev izdaje „de
la rue des Ecoles“ ni spoznal sleparije.

Republikanski tisk, ki je vedel za to sleparstvo,
ki se je samo razodevalo, je dajal ob tej priliki ne¬
izmerno hvalo protiklerikalni knjigarni in povzdigoval
korist ponatiska „del Janeza Mesliera". Res se mora
priznati, da je bila naša hiša močno cenjena od
upravništev demokratskih časnikov; plačevala je
dobro te pohvale; to in ono časnikarsko upravništvo
bi mogel navesti, ki je za ljubeznive uvrstitve pri
drazih sobratih dobivalo iz naše neverske blagajnice
na mesec po 4000 do 6000 frankov.

160

Ko sem zarad svojih izpovedanj imel govoriti
o izmišljenem etrepignyskem župniku, naj h koncu
povem še smešno dogodbo, ki se je pripetila v kon-
ventu zarad tega zlaganega duhovnika.

Dne 17. novembra 1793. neki ud konventa,
Anaharsis Olotz, tisti ubogi norec, ki je verjel naj¬
bolj nemogoče laži in najčuduejše izmišljotine pre-
kucije, tisti don Quichotte naturališke filozofije stopi
na govornico in predlaga, naj se postavi spomenik
Janezu Meslieru „prvemu duhovniku, ki je imel
pogum in vestnost, odpovedati se verskim zmotam".

Ta predlog je bil izročen odseku za očitni
poduk, ki je začel popraševanje. Vendar se ni mogel
izvršiti; odsek je namreč spoznal brez težav, da
tega odpadnega župnika nikdar ni bilo. Ker bi pa
priznanje resnice škodovalo prostozidarstvu, ker to
bi se reklo razglasiti Volterovo in Holbachovo sle¬
parijo, so to zadevo pokopali v akte, in odsek za
očitni pouk ni nikdar o njej poročal.

Nadalje delujoč po Volterovem in prostozidarskem
načelu, sem se vdeležil snovanja najostudneje laži,
ki je bila kdaj izmišljena zoper papeštvo. Govoril
bom o ostudnostih, s katerimi sem hotel ogrditi
spomin Pij a IX.

Preteklo je že nekaj časa, odkar sta si dva
poslanca v laški zbornici, g. Petrucelli della Gattina
in g. grof Luigi Pianciani, dovolila izpregovoriti o
nedostojnostih novejši čas tako češčenega papeža.
Vsako obrekovanje poželjivo pobero sramotilci po

161

rokodelstvu. Ti zagrabijo za najmanjšo senco, ter
jo razpihajo, kakor se jim ljubi. Žaba v kratkem
času postane vol. Knjižurniki so torej hlastnili po
nekaterih besedah, ter so na to sozidali nekaj malo
znanih knjižic. Taki pamfleti se navadno izdajajo v
Švici in Belgiji. Ko sem bil v Genfu, sem si neko¬
liko taeih nabral in jih skrbno dejal na stran. Pri¬
ložnost po njih seči, ponudi se mi neki dan, in sicer
tako-le: Tiskarji v Montpellieru so mi pomagali pri
izdavanju mojih prvih knjižur in pri ustanovitvi
„1’ Anti-Clericala“; ti pa so se zapletli leta 1881. v
reč, iz katere jim je prihajalo samo iznenadenje.
Bogat vinogradnik v Languedoc-u, g. de L***,
glavni svetovalec okraja, je žrtvoval dvestotisoč frankov
za ustanovitev radikalnega dnevnika po 5 centimov,
imenovanega „Le Petit Eclaireur". Gg. Firmin in
Cabirou, njegova tiskarja, sta zanj kupila krožeče ti-
skalnice in stereotipno napravo; to je požrlo okoli
80.000 frankov. Ta reč, pri kateri sta bila prizadeta,
je bila prav velikansko opravljena. Pa dobičkarsko
podjetje se ni posrečilo. Po nekaterih mesecih spe-
čaval se je radikalni langdoški list komaj v 4 do
5 tisoč iztisih in je požrl okoli 80.000 frankov vlo¬
žene glavnice.

Gg. Firmin in Cabirou sta bila v veliki zadregi.
Od nikoder se jima ni kazalo kaj vspeha, za gmotno
urejenje malega Eclaireurja sta prevzela bremena
čez svoje moči: z eno besedo, gledala sta, kako bi
si mogla kaj dobička izkoristiti od tega podjetja,

11

162

pa pod drugimi pogoji; na razpolaganje sta imela
še veliko denarja. Kakor tiskarjema jima je bil znan
izvrstni stan „1’ Anti-Clerieala“. Tudi sta vedela, da
so moji spisi zelo razširjeni, posebno pri jugovcih,
mojih rojakih. Naredila sta si ta načrt: mene pre¬
govoriti, da bi stopil na čelo malega Eclaireur-ja.

Obiščeta me v Parizu. Gospoda mi stavita naj¬
sijajnejše ponudbe. Uredništvo naj bi prevzel kot
glavni urednik z jako dobro plačo; vsi sodelovalci
se bodo izpremenili po moji želji; dvajset tisoč
frankov bi se obrnilo v to, da se list spravi na novo
v tok, in 100.000 frankov, kolikor bi jih še ostalo
v blagajnici, bi postala moja lastnina čez eno leto,
ko bi bil vspeh dokazan. To je bila ponudba, da si
ni misliti bolj vabljive. In jaz se še zavezal nisem,
da bi moral izključno delati le za malega Eelaireurja;
mogel sem nadalje voditi T Anti-Clericala in pisati
knjižure in zvezke za knjigarno v „rue des Eeoles“.

Jaz sprejmem in pogodba se takoj podpiše.
G. de L*** jo potrdi in mi izroči sto tisoč frankov
delnic, polovico časnikove glavnice. Da bi mogel teh
sto tisoč delnic čez eno leto izpremeniti v gotov
denar, sem hotel, naj velja kar hoče, časnik posta¬
viti v dober stan..

Začel sem s tem, da sem dal listu naslov, ki
bi mu označil politično smer: „Ie Midi Kepublicain“.
Potem odrinem v Montpellier s tremi svojih na¬
vadnih sodelavcev. Eden prevzame podlistek, ki bi
moral biti izviren in v velik spodtikljej.

163

Tako mi je prišlo na misel, okoristiti se iz ne¬
znanih knjižic, ki sem jih nabral v Švici in obre¬
kovati spomin Pija IX. Jaz sem torej podal misel
za tisti prokleti roman, katerega sedaj samo ime
zapisati me rudečica sprehaja.

Ker je spodobno življenje vrhovna čednost vsa-
cega papeža, je bilo koristno, staviti pred oči umr¬
lega papeža kot žrtvo razuzdanosti. Zato je sramo¬
tilni roman imel naslov: les Amours Secretes de
Pie IX. (Skrivna znanja Pija IX.) Pa to še ni bilo
vse. Da bi se dalo delu več zabelje, je bilo treba
iznajti kacega župnika Mesliera. Ustvarili smo si
torej iz vseh basnij izmišljenega tajnega kamornika
papeževega in mu dali ime Carlo-Sebastiano Tolpi,
in roman se je prikazal na svetlo s tem lažnjivim
podpisom. Da, spisal sem še jedno pismo izmišlje¬
nega kamornika, ki je bilo priobčeno kot predgovor
in je pomoglo k še večjemu oslepljenju občinstva.
To pa je tudi bilo vse moje sodelovanje. Vidi se,
da, če tudi jaz nisem spisal tega romana, moram
vendar jaz na-se vzeti največ odgovornosti pred
sodbo občinstva, ki je bilo tako nespodobno golju¬
fano. Nimam izgovora: prvotna misel se je rodila
v moji glavi; vse blato lažnjivih pravljic, katere je
pisatelj razvil in kar je še sam iznašel novih oseb
in pustolovin, sem jaz nabral in podal.

Dosegel sem namero. Spodtikljivi podlistek je
učinil, da so se jeli zanimati za časnik. Pozornost
nanj smo jaz in sodelavci obdržali s tem, da smo

11 *

164

brezštevilno člankov priobčili, ki so se vsi odlikovali
s svojo skrajno silovitostjo. Priredili smo si brzo¬
javno službo prve vrste; „le Midi Republicain" je
na enkrat stopil v sredo najbolje poučenih časnikov
v provinciji. Po preteku petnajstih dnij se je vsak
dan tiskal v 26.000 do 27.000 izvodih.

Začetek tega lista je bil pozdravljen od dveh
glavarjev francoske demokracije.

Pariz, dne 20. aprila 1881.

Jaz sem z vami, dragi sobratje.

Jaz sem z vsemi, ki obračajo mladino proti
luči in Francijo proti prostosti.

Victor Hugo.

Louis Blanc mi je pisal to-le pismo:

Pariz, dne 18. aprila 1881.

Moj dragi sobrat!

Čujem z velikim veseljem, da hočete ustanoviti
v Montpelliera pod naslovom „le Midi Republicain"
časnik, ki ima namen edinosti republikancev proti
klerikalstvu in preiskovanje socijalnib vprašanj. Delo
tako ima vsa moja sočutja.

Pogum!

Sprejmite zagotovilo moje bratovske udanosti.

Louis Blanc.

S kratka, vspeh je prekosil vse nade lastnikov
časnika. Tiskarji so poskakovali; tisti, ki je denar
dal, je začel zopet nazaj dobivati svote, katere je
požrl „le petit Eclaireur". In langdoški katoličani!

165

Ni mi treba praviti, kakošna je bila njih nevolja.
Dati jim moram to pohvalo, da njih obnašanje je
bilo najodloenejše v teh okoliščinah. Pobožne osebe
l’Herault-a so posebno skočile po konci zaradi sra-
močenja; vsakdo se je čutil prizadetega po teh
obrekovalnih psovkah, ki so letele na češčeni spomin.
V manj kakor treh tednih je bil podpisan protest
od več kakor dva tisoč gospej montpellierske škofije.

Prav za prav sta bila gg. Firmin in Cabirou
le trgovca, pečala sta se le z gmotno stranjo čas¬
nika. Nikakoršno osebno sovraštvo ju ni gnalo zoper
cerkev. Ko sta videla, koliko ugovorov se je vzdig¬
nilo zoper roman, me prosita, da bi ga zatrl. Ve¬
ljavo si je sedaj pridobil „le Midi Republicain“,
mnogi so ga čislali zaradi novic in zaradi navadnih
člankov. To mi je izjaviti v oproščenje časnikovih
lastnikov. Ko so me gg. Firmin in Cabirou in g.
de L * * * silno prosili, da ne bi več priobčeval sra¬
motilnega podlistka, poslušali so pritisk razburjenega
javnega mnenja.

Jaz pa sem bil slep. Moja togota zoper vero
je bila tolika, da sem se hotel raje odpovedati svo¬
jemu dobičku. Da bi ne delal zoper voljo teh go¬
spodov, pretrgam roman in ga zopet začnem v
„1’Anti-01erical-u“, kjer sem bil sam gospod; od¬
ložil sem glavno uredništvo pri „le Midi Republicain".

Zgrabil sem in raztrgal na štiri kosce notarski
papir, ki mi je zagotavljal stotisoč frankov po pre¬
teku nekoliko mesecev. Gg. Firmin in Cabirou sta

166

se neizmerno čudila. Vedela sta, da me goni ne¬
zaslišana besnost zoper papeštvo; pa si nista mislila,
da je tolika, da bi teptal z nogami popolno izredne
denarne koristi.

Ker je moje sodelovanje toliko pomoglo k vspeku
časnika, me prosita, naj ju ne zapustim; stavita mi
pred oči, ko ima „le Midi Republicain“ zagotovljeno
prodajo v domačem kraju, da mu je zagotovljena
prelepa prihodnost; kažeta mi, kako je mogoče nje¬
govo urejevanje brez izgredov; sploh sta vse storila,
da bi me obdržala; pa nisem hotel odjenjati in po¬
vrnil sem se v Pariz.

Bilo je proti sredi maja, ko je „le Midi Ke-
publicain“ prenehal z romanom zoper Pija IX. Polu-
tretji mesec pozneje, dne 30. julija, smo bili gg.
Firmin in Oabirou ter jaz klicani pred sodišče po
papeževem nečaku. Pred sodiščem sta izjavila, da
sta samo dovolila priobčiti roman v svoji tiskarni;
ko sta to trdila, sta govorila le resnico. Pravi krivnik
v tej zadevi, še enkrat rečem, sem bil le jaz.

K temu naj še dostavim, da sem se od svoje
strani osebno okoristil s pamfleti, ki sem jih nabral
v Švici. Za romanom, ki ga je spisal neki prijatelj
pod krinko izmišljenega kamornika Volpija, dal sem
na svetlo tri zvezke pod naslovom: Pij IX. pred
zgodovino; v tem delu sem se čez vse znašal nad
sv. očetom kakor nad verskim glavarjem in poli¬
tičnim možem; obrekovanja zadevajoča njegovo nrav¬
nost sem skrčil na nekoliko stranij.

167

Velikrat so me prosili, naj bi povedal ime pi¬
satelja „des Amours Secretes de Pie IX“. Vedno
sem se branil temu, ker me je pisatelj prosil, ko je
bil še moj prijatelj, naj nikdar ne dam natisniti
njegovega imena: ker je moje spreobrnjenje zaprlo
antiklerikalno knjigarno, togoti se nad menoj; ne
odpusti mi, da sem posredno kriv padca te hiše, ki
mu je v štirih letih odštela okoli 60.000 frankov.
Pa ta jeza bi ne opravičila brezozirnosti, ki pa je
sicer brez vrednosti. Delo  je slabo, delo se mora
preklicati; kaj se menijo pošteni ljudje, če se reče,
ta je to pisal? No pa med pisatelji je znano nje¬
govo ime. Moj nekdanji sokrivnik se je razodel pre¬
teklo leto za pisalca nesramnega romana pred nekim
bližnjim sorodnikom gosp. Henrika Fouquiera, in
»le XIX. Siecle“ se je čutil zavezanega, imeno¬
vati pisatelja, in povedal je o njem tudi najmanjše
podrobnosti.

Pa bodi dosti o tej sramoti. Kar naravnost bom začel
poročati o drugih lažeh, za pisanimi obrekovanji
pridem k lažem, ki sem jih govoril z živo besedo.

Prostomiselske družbe so me velikrat prosile,
da bi prišel v njih mesto in imel kak govor. Take
shode so protiklerikalne družbe javno napravljale;
dajale so jim priložnost, dejanjsko delati za razšir¬
janje svojih načel. Vselej, če sem le mogel brez ve¬
likih neprilik, sem prejel povabilo.

Posebno rad sem govoril o hudodelstvih inkvi¬
zicije. Sostavil sem o tem predmetu dolg govor, ki

168

ga je bilo moč po volji podaljšati ali okrajšati, da
je trajal tri četrt ali dve uri po razpoloženju poslu¬
šalcev. Tvarino so mi dali vsi protestanški pamfletisti
dveh zadnjih stoletij, ki, kakor je znano, obkladajo red
sv.'Dominika z neštevilnimi nemogočimi hudodelstvi.

Dokazano je — da le eno dejanje navedem —,
da Galilei ni nikdar dobil kake krce po nosu. Vendar,
ker je bila preiskava o njegovi sloveči iznajdbi, da
je zemlja okrogla, so sovražniki cerkve rekli, da je
prišel na tezalnieo. Kako sem skrbno zbral te laži!
Kako širokoustno sem izražal svojo nevoljo, ko sem
jih na dalje razširjal!

Pa moj junak je bil Giordano Bruno, odpadni
menih 16. stoletja. Spisal sem si po mnogih enci-
klopedijskih slovarjih imenik različnih postopanj pri
tezalnici, kakor so bila v navadi v srednjem veku,
in tako sem slikal Brunovo mučenje, ko sem ga
predstavljal, kakor da je prestal različna mučenja
navadna v tistih preteklih časih drugo za drugim.
Tako sem množil popisovanja; poslušalci so groze
kar kričali. Pa so tudi imeli za kaj ; eno samo teh
mučenj, kakor jih je prestal Bruno po mojem pri¬
povedovanju, bi zadostovalo ga umoriti desetkrat.

Nisem pa hotel povedati pri teh popisih, ako-
ravno sem po svoji volji pretiraval, da so bile gro¬
zovitosti le nasledek moje nevere, marveč pripisoval
sem jih tisti dobi, in zamolčal sem, da so rablji
srednjega veka služili ne papežu ali škofom, marveč
rednim magistratom.

169

Če bi bil ostal na potu, katerega sein nastopil,
mislim, da bi bil poslednjič iz Cartouche-a fglasovi-
tega razbojnika, ki je bil kažnjevan s smrtjo na
kolesu) ustvaril prostomiselskega junaka, žrtvo du¬
hovnikov, in trdil bi bil, da mu je duhovščina na¬
pela tezalnico in ga usmrtila na kolesu.

Kaj se ve? . . . Morda pride kdaj dan, ko bo
kak protiklerikalni govornik, slikajoč groze Jacque-
rije, mogočno kakor po navadi trdil, da socijalni
kmetje 14. stoletja so bili le kapucini, pijani moritve
in naščuvani na Francosko. In govornik, ki bo pravil
zgodbo tistega viteza le Beauvoisis-a, kogar ženo in
otroke so prisilili jesti osmojeno in krvaveče meso,
imel bo poslušalce, ki mu bodo ploskali, če ne bo
pozabil pripisovati te republikanske grozovitosti ka¬
kemu slovečemu cerkvenemu dostojanstveniku, ali
kakemu začetniku verskega reda.

Neki semanji dan sem videl v razstavi človeka,
ki je skazoval nenavadne reči, imel je mučilno orodje.
Med drugimi rečmi je kazal občinstvu dvojnato taco,
ki jo je kupil v nekem severnem mestu in ki je
prišla, rekel je, iz zapuščine nekega nekdanjega
rablja. Ta grozna naprava je menda v tistih bar¬
barskih časih služila v to, da so prsi iztrgali ne¬
čistim hudodelnicam.

Izposodim si od tujega umetnika to orodje in
dam si potem enako napraviti od svojega ključarja.
Pri svojih govorih sem dal to orodje, da je šlo po
dvorani iz roke v roko. Prvikrat sem rekel:

170

Državljanke in državljani, ta-le naprava za mu¬
čenje, imenovana „pajek“ ali „iztrgaj-prsi“ je po¬
dobna tisti, katero je rabil abbevillski rabelj na po¬
velje duhovnikov, da je trpinčil mladega prosto,mi¬
sleca Lefebure-a de La Barre.

„Pajek“ je dosegel svoj namen.

Po tem vspehu drznejši, upam si drugi pot
reči, da to orodje, ki je kupljeno v sommeskem de-
partementu, utegnilo bi biti ravno tisto, ki se je ra¬
bilo, itd. Pri tretjem predavanju je bil „pajek“ sve¬
tinja prostomiselstva.

Ne vem, kam je to orodje prešlo. Morda si ga
je prisvojila kaka protiklerikalna družba ter ga
skrbno varuje. Ce je tako, naj prizadetim povem,
da prvič mladeniču de La Barre niso nikdar prsij
trgali, — čast te iznajdbe gre nekemu uredniku
„du Mot d’ Ordre“, g. Bdmundu Lepelletier-u, —
in drugič, da je tega „pajka“ naredil pred petimi
leti v Parizu g. Mazet, ključavničar, 6, rue de Bierre,
za petdeset frankov. Pristavljam še, da g. Mazet ni
vedel, čemu bo orodje, katero sem mu dal napra¬
viti, in če bo bral to knjigo, gotovo se bo čudil, da
je čudno mojstersko delo, prišedši iz njegove ko¬
vačnice, postalo antiklerikalna svetinja.

To so poglavitne laži, katerih sem se nepo¬
sredno udeležil. Omeniti mi je še nekaterih starih
pravljic, izmišljenih od protestanških pamfletistov,
katere sem izdal in jim dodal nekaj nove zabelje,

171

postavim : papeško Jovano, zadevo Katarine Cadiere,
obrekovanja izmišljena zoper Leona X. itd. itd.

Učene bogoslovske knjige o »slučajih vesti“ so
mi tudi dale tvarine za zabavljice. Ta dela so la¬
tinsko pisana; torej mi je bilo lahko priobčiti lažnjivo
prestavo. Nič ni lažjega v takih slučajih, nego za¬
vijati besede, pretiravati misel bogoslovcev in nalašč
žaliti sramožljivost občinstva z rabo robatih izrazov,
katere čitatelj potem pripisuje duhovščini. Tako je
mogoče popačiti in popolnoma ostuditi katerokoli
zdravniško razpravo. Tem grdobijam sem dal ime:
les Livres Seerets de Seminaires (skrivne semeniške
knjige). Pavel Bert mi je dal vzgled; in jaz sem ga
vesel posnemal, srečen, da sem mogel motiti duše
in jih z goljufijo pogubljati.

V tem smislu imel sem več predavanj o spo¬
vedi. Moje stališče je bilo: najzlobnejše pretiravati:
vsi duhovniki — sem jaz učil — morejo biti le
nevredni služabniki; vsi apostoli so bili Judeži.

In vendar bi bil lahko bolje ko kdo drugi
pričal, da spovedna skrivnost se ne izdaje. Nisem
mislil v tistih norčavih urah na svojega izpovednika
v Saint-Louis, na onega blagega duhovnika, ki je
skoraj umrl, uvidevši, da sem storil božjeropno ob¬
hajilo, in vendar ni odprl ust, da razodene skrivni
vzrok svoje bolezni.

Oh! ali bom mogel, vprašujem se, popraviti
kdaj množino svojih sleparij?

172

Neka moja laž pa se .je vendar enkrat uresni¬
čila. Bil sem tako nesramen, da sem poslal papežu,
našemu svetemu očetu Leonu XIII., enega svojih
brezbožnih romanov. Govorečemu o tej pošiljatvi z
nekim prijateljem mi pride na misel, razširjati glas,
da sem izobčen; moj prijatelj je komaj dobro raz¬
nesel to lažnjivo novico, ko neki katolišk časnik v
Rimu naznani, da sem dejan na indeks (imenik pre¬
povedanih knjig in pisalcev). Lažnjiva novica, raz¬
nesena iz baharije, se je uresničila.

Takoj mi pride na misel osmešiti papeštvo s
tem, da podam občinstvu kako podvrženo bullo (pa¬
peževo pismo) izobčenja. Vsi republikanski časnikarji
so ponatisnili to bullo in so vsak po zmožnosti po¬
šalili se z Vatikanom. No, zdaj pa je treba neko¬
liko odjenjati; iz Vatikana ni prišla ta čudna listina.
Odprite, dragi sobratje, tisto delo visoke domišljije,
ki se imenuje Tristam Shandy, od Sterne-a; ondi
boste dobili od besede do besede moje izobčenje v
LXXVII. (77.) poglavju. To je toliko, kakor da bi
podali občinstvu, pod imenom pristnega pisanja,
kako menjico gospoda Pavlihe.

Vendar naj pa takoj pristavim, da nimam svojih
republikanskih sobratov za take nevedneže, da bi
ne bili sumili vira moje bulle. Večina med njimi je
gotovo vedela zanj. Pa to zvijanje se jim je zdelo
izvrstno in zato so se hitro storili sokrivnike no¬
vega sleparstva. Ena laž več ali manj v tako ime¬
novani stranki resnice; kaj to šteje?

Naj sklenem slednjič svoje dogodivščine z na-
štetjem nekaterih smešnih pravljic, kajpada, na troske
duhovščine, kakor vselej; za te pa moram navesti
olajševalne okoliščine, šlo se je za norčevanje.

Neki pariški časnik, ultrasocijalen, „La Bataille",
me je prijel, ker pri neki pravdi revolucionarjev
nisem kazal posebnega občudovanja za zatožence,
iz katerih se mi je zdelo, da puhti močan duh poli¬
cijske prefekture (da so policijski ovaduhi). *La Ba-
taille" me je napadla, rekoč, da prerad ušesa na¬
stavljam obrekovanjem, ki jih širijo zoper kolekti-
viste, in da sem se močno zadolžil, ker nisem pre¬
iskal resnice take govorice.

Takrat sem si privoščil veselje, norčevati se iz
socijalnega časnika. Pisal sem vodji, g. Lissagaray-u,
nekako tako-le pismo:

„ Gospod!

Jaz sem zasebni tajnik pariškega nadškofa.

Iz razlogov, ki Vam jih ne morem povedati,
iz srca sovražim svojo višje.

Ali me hočete sprejeti med sodelavce svojega
cenjenega lista?

Odkril Vam bodem vse spletke, ki se predejo
v nadškofiji, in ne bodem zahteval nikakoršnega od¬
škodovanja.

Posebej zahtevam, da ne bodete izkušali zve¬
deti, kdo da sem.

Podpis: Jean -Pierre.

174

Drugi dan sem bral v „La Bataille“-i te pri-
proste besede:

a Gospodu Jean-Pierre-u. Prav radi sprejmemo."

Precej začnem poročati. Pošiljal sem v „La
Bataille" najgroznejše neslanosti; vse je dala natis¬
niti, brez pomisleka.

Pravil sem, med drugimi lepimi rečmi, kako
sta prišla Jules Ferry in Jules Simon, da bi se
skrivaj porazumela z mgr. Guibert-om, da bode za
gotovo kardinalu nasledoval mgr. Richard. To je
bila pravljica, da bi človek stoje spal. Vendar je
obhodila ves republikanski tisk.

Drugič razkladam, kako kanoniki „Naše Gospe",
ko se zbirajo v doljnih kletih, snažijo staro mučilno
orodje in se pripravljajo, da bi je rabili, ker upajo,
da se bo že bližnjo prihodnost zopet ustanovila stara
monarhija.

Vsa pojasnila, dana „La Bataille“-i, so bila
take vrste. In časnik jih je priobčeval. Drugi pa¬
riški listi so jih ponatiskovali., „Le Temps“ je mislil
in rekel, da sodelavci g. Lissagaray-a so brljavi.

Taka brezumna poročila so trajala skoro jeden
mesec. V pisarnah „L’ Anti-Clerical“-a so se smeha
zvijali vselej, ko sem oddal na pošto pismo s pod¬
pisom: „Jean Pierre". Bili so gotovi, da ga bodo
drugi dan videli v „La Bataille“-i. Naposled sem
se utrudil. Jean-Pierre je nehal razkrivati spletke v
nadškofiji.

175

To pustolovstvo priča, kako lahkomišljeno
pobere republikanski tisk kakoršno-koli
obrekovanje, da je le obrneno zoper du¬
hovščino. Nihče si ne misli, kako močen je na¬
gon k porazumljenju med prostomiselskimi pisatelji,
da se ta namera doseže. Najmanjša laž, prižgana v
kakem kotu najneznanejšega lista, posveti se, kakor
bi trenil z očesom, po vsej Franciji; je, kakor me¬
rica smodnika, ko se ga dotakne ogenj.

Tisti dan, ko se bodo konservativni časniki po-
natiskovali z enako splošnostjo in hitrostjo za obrambo
obrekovanih, obrekovalci ne bodo imeli tako lahkega
stanja.

Pridi iz tega, kar hoče, jaz moram sedaj, ko
sem se prej ravnal po Volterovem nauku, priznati
svoje osebne laži, da zmanjšam nasledke, če je
še čas.

Pa po teh priznanjih, ker je na tehtnici odgo¬
vornosti mera mojih sleparij tako grozno obložena,
naj mi dovoli pošteno občinstvo, da v nasprotni
krožnik vržem resnico, kateri nisem postal nikdar
nezvest; to je jedino dobro dejanje, ki si ga imam
pravico lastiti v sredi vseh svojih slabostij.

Red Bogu posvečenih devic me je vedno navda¬
jal s spoštovanjem. Naj se prebero moje grozne
knjižure in moji slabi časniki, ne bode se dobil
ondi le jeden napad na sestre sv. Vincencija Pav-
ljanskega. Zakaj me je čednost teh devic usmiljenja
silila k skritemu občudovanju, ne morem si razložiti,

176

ker sem bil takrat v pesteh vesti, ki je popolnoma
glupa. Resnica je, da to notranje občudovanje je
gospodarilo nad menoj in da je bilo močneje, kakor
vsi moji sramotni nagoni besnega prostomisleca.

O, da bi si mogel sedaj, ko sem se odkrito¬
srčno vrnil k resnici, zopet pridobiti spoštovanje
vseh dobrih ljudi j!

In naj me ne miluje nihče; naj nihče ne misli,
da mi je bilo težko, tako očitno spovedati se !

Ne; nasproti čutim, ko sem spisal te vrste, da
mi je odvzeto breme, ki me je hotelo streti.

Srečnega se čutim, da sem razbil okove, in
pomilujem svoje nekdanje sokrivnike v sramoti, ne¬
srečneže, ki še nosijo breme svojih sleparij in ni¬
majo poguma, da bi se ga znebili.

IX.

Hudo se širi.

Osnova. — La Lanterne. — La Petite Re¬
publike Pran^aise. — Dva rablja otrok.
— Delavci hudega. — Defrokani. — Za¬
vedni zapeljivci. — Prenapeteži. — Ne¬
sebičnost. — Protiklerikalni ustav v
Montreuil-sous-Bois-u.

Ker sem bil izmed najbolj vnetih v razširjanju
hudega, imam dolžnost pokazati osnovo, po kateri
smo širili zlobnost.

177

Od začetka svojega vojskovanja zoper vero sem
mislil, da moram posebno na to meriti, da moji spisi
proderejo v mala mesta in vasi. Da to dosežem,
sklenil sem posluževati se posredovanja najbolj raz¬
širjenih pariških in provineijalnih časnikov in jim
dati zato veliko dobička.

Sel sem najprej k vodji časnika „Lanterne“, k
gosp. Evgeniju Mayer-ju, in mu to-le predlagal:

„Vi ste v zvezi s tremi ali štirimi sto proda¬
jalci v provinciji; pošljete jim vsak dan precejšnje
število izvodov svojega časnika. Ysled železničnih
tarifov jih imate pravico poslati vselej do gotovega
števila kilogramov, katero število pa redkokdaj do¬
sežete. No, jaz imam knjižice, katerih prodajo bi
mogli Vaši prodajalci prevzeti; zakaj bi jih ne ho¬
teli toliko doložiti, da dosežejo Vaši časniški zavoji
dovoljeno težo? Vi jih boste službeno (brez pošt¬
nine) pošiljali svojim prodajalcem; in ti bodo po
preteku gotovega časa po ravno tistem potu nazaj
pošiljali tiste, katerih bi ne prodali. Ta zveza bi
vse stranke oprostila prevožnine in bi bila torej
vsem neizmerno ugodna.“

Gosp. Mayer sprejme, in od takrat je prodajal
svojim zaveznikom svoj časnik in še knjižure proti¬
klerikalne knjižnice. Pozneje mu je dajala knjigarna
„de la rue des Ecoles“ od svoje strani zvezkov in
knjižic, vse, kar je izdala, in pošiljatve „Lanterne“
so se kmalu izpremenile v pravo zasebno pošto. Tako
je upravništvo časnika postalo oskrbništvo knjigarstva.

12

178

Da se dobro razumejo koristi te zveze, je treba
čitatelju vedeti nekatere podrobnosti knjižne kupčije
v provinciji. Mali knjigarnar iz provincije se le
redkokdaj obrne naravnost do izdajateljev v glavnem
mestu. Vzrok je prav priprost: splošno izdajatelji
tem prodajalcem druzega reda prav malo dobička
dovolijo, 30 od 100, včasih 25 ali le 20, ker veli¬
kost dobička je v razmeri z velikostjo naročil. Vsak
teh prodajalcev pa na drobno prav malo razpeča.
In tako, ko bi se ti prodajalci obračali naravnost
do izdajateljev, požrli bi troski vožnine največji del
njih zaslužka. Zanje je torej koristno, da naročajo
svoje stvari pri kakem oskrbniku v Parizu, ki hodi
okrog raznih izdajateljev, nakupuje vse knjige, ka¬
tere potrebujejo njegovi klijenti, in jih skupaj od¬
pošlje; to zniža voznino na nepomenljivo svoto.

Ker pa oskrbnik nakupi pri izdajatelju za več
klijentov na jedenkrat, in to koj plača, kakor je
navada, dobi vse veliko ceneje, kakor bi dobil vsak
posamičen klijent.

Knjigarnar v provinciji in oskrbnik v Parizu
sta jeden na druzega navezana; oba imata zaslužek
pri tej zvezi.

Skrbno sem preiskal to vprašanje, in po mojih
zvezah se je še spopolnil sestav navadnega oskrb-
ništva: odpadli so popolnoma troski prevažanja.

Nadalje je to dajalo malim knjigarjem v de-
partementih dvoje važnih koristij: 1. ker so bili v
naračunski zvezi s časnikom, ni jim bilo treba več

179

naprej plačevati zvezkov in kujižur; 2. niso bili

več v nevarnosti izgube, ker je časnik, posredovalec
nakupa izdajateljevih priobčenj, nazaj vzel nepro¬
dano blago, da ga zopet od svoje strani vrne izda¬
jatelju, ali ga brez troskov pošlje drugim proda¬

jalcem.

S takim prodajanjem na debelo in na drobno
nihče ni imel izgube; na vseh straneh je bil do¬
biček. Najmanjši vaški kramarji, prodajalci papirja,
tobaka itd., ki so doslej imeli na prodaj le časnik
kot neki dodatek, preskrbeli so se s knjižurami,
zvezki, sešitki in podobami, kakor knjigarnarji glav¬
nega okraja. Ker je odpadel strah izgube in se po¬
množil dobiček, jih je vsak dan bolj zvezal z do¬
bičkom časnika, po katerem jim je od dne do dne

rastel dobiček pri nadrobnem razprodajanju.

Pa tudi časnik je dobival moči po vedno ra¬
stoči gorečnosti svojih prodajalcev; tudi njemu je
neslo to obilo cvenka. Dobiček, katerega je dovolila
antiklerikalna knjigarna „Lanterni“ za njeno posre¬
dovalno kupčijo do svojih prodajalcev, je bil pa res
velik, kakor do takrat ni bil v navadi pri izdaja¬
teljih: 40 od 100.

Poslednjič je prodal izdajatelj desetkrat več
svojih priobčenj, kakor bi jih bil brez te zveze.
„Lanterne“, radikalni list, pa ni bil jedini republi¬
kanski časnik, kateremu se je zdel bistroumen ta
sestav, in je tako preplavljal občinstvo z mojimi in
z mojih sokrivnikov spisi. „La Pelite Republique

12 *

180

Frai^aise*, oportuniški list, jo je posnemal, in tudi
on je bil očaran od denarnih vspehov tega ravnanja.

Oba, intransigeanti in zmerni, stojita na ne-
verskem torišču. Potem pa, ali je treba še praviti?
Denarna stran te kupčije je „Lanterne“ in „La Pe-
tite Republique“ vlekla na-se. Kdo bi si mislil, ko¬
liko dobička jima je dajala antiklerikalna knjigarna?

„Lanterni u  je neslo na mesec tri- do štiri-
tisoč frankov čistega, in k temu pride še dobiček
njenih prodajalcev. „La Petite Kepublique“ si je
tudi nekako toliko pridobila.

Pa to še ni vse. Kavno to zvezo so sprejeli
najbolj razširjeni republikanski časniki v provinciji.
Konservativci so mnogokrat ugibali, kako more priti
to, kar izdaje knjigarna „de la rue des Kcoles“, v
najmanjša sela. Rad jim sedaj odkrijem to skrivnost,
ki nima vzgleda v preteklosti.

Marsikak časnik v mestu, ki šteje 50.000 pre¬
bivalcev, je imel z izdajateljem teh brezbožnostij
letni obračun od 30.000—35.000 frankov. Listom
velikih mest so prihajali po antiklerikalni knjigarni
čudoviti dobički. Zato so tudi, ko se je novica o
mojem izpreobrnjenju zasvetila kakor strela, in je
zadala smrtni udarec izdajateljski hiši, preklinjevanja
republikanskega tiska v Parizu in v provinciji pri¬
redila koncert, ki je bil enako soglasen, kakor hru¬
meč. Zaklal sem kokoš, ki je zlata jajca nesla. Hudo¬
delstva te vrste pa se ne odpuščajo.

181

Med listi, ki so me napadli, se je odlikovala
„Lanterne“ po silovitosti in togoti. Njena skrajna
jeza je bila v natančnem razmerju s tolarji, ki so
vsled mojih del dežili v njeno blagajnico.

In „La Petite Kepublique“ ? Njen vodja, gospod
de Eoussen, tudi ni zamdn dal ukaza svojim peres¬
nim hlapcem, naj me potegnejo nekoliko po blatu.
Ta ljud celo hvaležnosti denarnega žepa nima.

Ta umazana jeza je prinesla srečo gospodu de
Eoussen-u. Kupil je bil otok Porquerolles, in neko¬
liko dobičkov, ki sem mu jih jaz naklonil, je gotovo
pripomoglo k tej pridobitvi. Neki sodelavec, gospod
Quentin, ko je postal vodja javne podpore, dosegel
je z&nj, da so mu dali veliko zapuščenih otrok za
naseljenje njegovega otoka. G. de Eoussen je na¬
redil iz te naselbe pravo galejo, kjer so z mukami
mučili te male in pa tako nespodobno izžemane
ubožce na tak način, da je morala pravica vmes
poseči in vzeti te zanimive žrtve ostudnim trapilcem.

Kdo bi mislil? Vodja tega pekla je bila žena,
gospa Lapeyrere. Ta gospa, pisateljica nekaterih
protiklerikalnih romanov, priobčenih pod imenom
Pierre Ninous, zdela se je dosti ljubeznjiva vodji
male republike; zaljubljeno je ž njo občeval in ji
naročal podlistke. Ločila se je od svojega moža in
je postala gospa de Eoussen, po republikanski šegi.
Ta nežni par je zagrešil sramotne zločine, katerim je
ves tisk, brez izjeme kake stranke, užgal to-le zna¬
menje: „les scandales de PorquerolIes“ (porkerollske

182

nespodobnosti). Gospa Lapeyrere — ali gospa de
Roussen, kakor kdo hoče, — je nedavno pravila
vsakemu, ki jo je hotel poslušati, da zbira svoje
predmete iz življenja, da hoče pisati romane, ki
čitatelje na-se vlečejo. Po tem načelu se sme torej
misliti, da ima v mislih roman, ki bo morda kmalu
izšel. Njegov naslov je popolnoma naznanjen: „Rablji
otrok".

Zameril bi sam sebi, da toliko popisujem to
gmotno stran, po kateri se je hudo širilo. Pa treba
je, da priobčim nekoliko številk in nekatere podrob¬
nosti. Želeti je, da se osnuje tudi tako konservativni
tisk, in po njem se bo dobro širilo. Sedaj je na
prostomiselskem polju osnova, kakor sem jo razložil,
splošna. Pa, oh! rečeno je bilo, da so otroci teme
spretnejši, kakor otroci luči. Kdo bi odtresel otrp¬
lost od katoličanov?

Če je ljudstvo nasičeno z nezdravimi spisi, je
to zato, ker znajo kvarilci razviti delavnost v vseh
svojih podjetjih, da je strmeti. Konservativci se
preveč zanašajo na svojo dobro reč. Pozabljajo stari
pregovor: »Pomagaj si sam, in Bog ti bo po¬

magal." *)

Končal bodem z nekoliko besedami o delavcih
brezbožnega posla. Deliti se morejo v tri vrste:
nekdanji duhovniki,  razsrjeni zato, ker so
vsled svojega odpada iznenadeni; zavedni zape-

*) Ali ni pri nas prav tako? Žal....  Opazka preložnika.

183

ljivci, ki nad vsem dvomijo, za katere je bogo¬
kletstvo zabava; igrajo se z izmišljevanjem najne-
verjetnejših pravljic; prenapetneži,  ki si pol¬
nijo glavo, in poslednjič v resnici verujejo domišljiji
svoje glave.

Defrokani, — tako se zovejo v republikanskih
krogih nekdanji duhovniki, — kažejo se z nekako
najeto gorečnostjo; ti so se, — da tako rečem, —
udali v svojem delovanju silovitosti. Kdor ž njimi
občuje, lahko spozna njih notranji boj. Poznal sem
nekatere teh izvrgov duhovščine. Zaupnik sem bil
njih notranjega trpljenja in grenkosti. Zelo so mi-
lovanja vredni.

Verni jih po notranjem čutu odrivajo od sebe,
in brezbožniki jih ne sprejemajo med-se. To so
Vam najnesrečnejši ljudje. Da sem najzadneji med
nevrednimi, da sem kak Vincencij Pavlanski, ustvaril
bi pribežališče, da zlajšam vrnitev tem nesrečnim
krivičnikom. To je ložje, kakor si kdo misli. Nihče
ne ve, koliko iznenadenja imajo okusiti v svojem
življenju brez namena. Prepričan sem, ko bi se ta
reč resno v roke vzela, da bi skoro vse nazaj pri¬
peljali. K temu naj še dostavim, da jih ni veliko.

Zavednih zapeljivcev je na stotine. Naše sto¬
letje gloda bolezen skepticizma (dvomljivstva). Laže
se iz zabave, in to se imenuje: „biti kratkočasen".

Da so se norčevali iz občinstva, pisali so moji
sodelavci tiste nesramne mistiiikacije, ki imajo na¬
slove: „Le Secret de Tropmann" (Tropmanova skriv-

184

nost), „Marat ou les Heros de la Revolution" (Marat
ali junaki prekucije), »Les Amours secretes de Pie
IX.“, »Histoire seandaleuse des d’ Orleans 11  (pohuj-
šljiva zgodovina Orleancev) itd.

„No, kaj hočemo povedati dobremu ljudstvu v
prihodnjem zvezku ?“ — povpraševali so se vsak dan.

In izmišljali so si najnenavadnejša pustolovstva.

„Tropmanova skrivnost", — češ, da je Napo¬
leon III. sam sodeloval pri zavratnem umoru dru¬
žine Kinek na ianglois-skem polju v Pantin-u. To
hudodelstvo je skrivalo grozne politične skrivnosti,
in Tropmann, na videz žrtvovan, ni bil gilotinovan
(obglavljen).

Vsaka neslana misel se je sprejela z veselim
krohotom, le da bi bil preslepljen preprosti čitatelj.
Bil sem navzoč pri porodu »zgodovinskih romanov",
katerih pisatelji so si smeha lakotnice tiščali pri
snovanju. Ko sva delala načrt za »Marat ali junaki
prekucije", sva moj sodelavec in jaz v resnici izzi¬
vala lahkovernost občinstva. Prišla sva do tja, da
sva predstavljala Marata kakor očeta »Theroigue de
Mericourt".

Pohujšljiva zgodovina Orleancev, pri kateri ni¬
sem sodeloval, pa sem sledil vse pripetljeje fabri-
kacije, je vrhunec nebrzdane mistifikacije. Prva misel
tega čez mero domišljavega spisa je od nekega pri¬
jatelja in sobrata tistih časov, ki je sedaj pariški
poslanec. Glavni urednik je vaudevilliste (pisalec
veselih iger s petjem) na glasu v boulevardskem

185

gledališču. Krivili so se v pravem pomenu besede
zaradi smejanja, ko so si izmislili kako burkasto
nemogočost in se povpraševali, kako bi se mogla
podpreti, da bi jo občinstvo verjelo.

Tako se je obložila družina Orleancev z naj-
groznejšimi hudodelstvi v veliko veselje pisaleev.
Ko so videli, da ima občinstvo rado njih delo, go¬
vorili so, smeje se:

„Le naprej! — človeška neumnost nima mej.“

Pa poleg teh junakov slepilstva so tudi, —
naj se mi dovoli skleniti dve besedi, ki se boste
rotili, ker ste vkup zadeli, — so, pravim, — „ od¬
kritosrčni lažn  ik  i“.

Prav res, poznal sem take čudne pisatelje, ki
so bili naposled prepričani, da so resnične njih
lastne iznajdbe. Z osupljivo resnobo zatrjujejo naj¬
bolj nesmiselna dejanja, ki se niso nikjer drugje
godila, nego v njih možganih; pa jih vendar ver¬
jamejo, prepričani so o resničnosti, in to z dobro
vestjo. Ti prenapetneži zaslužijo, da se postavijo v
posebno vrsto. Sploh so to ljudje, ki so veliko trpeli
v boju življenja, pri njih je nravni čut bolan. Ljudje
mislijo, da so hudobni; nikakor ne, to so najboljši
ljudje, izredne dobrotljivosti v zasebnem življenju,
občutljivi za najmanjšo postrežljivost, za najmanjše
znamenje prijaznosti.

Jeden teh političnih zablodnikov je pisal knji¬
žice za protiklerikalno knjigarno. Pod komuno je
igral vlogo, in njegova silovita mnenja so izvirala

186

brez dvoma iz revščine; pa bilje skrajne poštenosti,
njemu vstaja ni prinesla bogastva, kakor nekaterim
drugim. Vedno je ostal reven. Na „Rue des Ecoles“
me je večkrat obiskal in mi dajal v presojo svoj
rokopis.

Jedenkrat je v nekem svojih „ zgodovinskih
romanov" postavil na prizorišče princa Napoleona
Bonaparta, nekoliko pred državnim udarom. Pred¬
stavljal je predsednika kot zarote snujočega zoper
republiko, pa tudi veselo živečega. Neki odstavek
njegove povesti se je nekako tako-le glasil:

. . In ta večer je princ-predsednik, da bi
se oddahnil od svojih političnih skrbij, večerjal pri
Celini Montaland."

„Ali ste gotovi tega, kar tu pišete?" •— vpra¬
šam pisatelja.

„Popolnoma.“

„Vendar se pa meni zdi, da leta 1851 je bila
Celina Montaland še malo mlada, da bi sprejela na
večerjo Louis-Napoleona."

Odpreva slovar sodobnikov. Od Celine Monta¬
land je ondi stalo, da je rojena v avgustu 1843.
Leta 1851 je štela torej osem let.

Mirno prime moj mož za pero, prečrta v svo¬
jem rokopisu ime igralke in ga takoj nadomesti z
imenom neke druge, ki je bila deset let starejša:
Suzane Lagier.

Nekaj dnij pozneje sem šaleč se vprašal pisa¬
telja :

187

„No, kaj pa Suzana Lagier? Ali velikokrat
obedova s princem Napoleonom Bonapartom v Va¬
šem romanu?"

Pogleda me zelo začuden.

„Vi to govorite, kakor bi se šalili. Ali Vi dvo¬
mite morda o tesnih odnošajih, ki so bili med Su¬
zano Lagier in princem za dobe državnega udara?
Dragi moj gospod, nobena reč ni bolj potrjena! To
je glas občinstva, in jaz, jaz sem tega gotov."

Nisem več n&nj pritiskal. Mož se je privadil
svoje iznajdbe, in zdaj je bil prepričan.

Vendar je prav, če se pristavi, da taki značaji
so prav redki. Moji sodelavci so bili v veliki večini
globoki dvomljivci.

Tisti, kateri hudobijo širijo, pa ne zajemajo
vedno iz studenca dohodkov. Ko sem jaz vero po¬
bijal, delal sem to s popolno nesebičnostjo. Prosto-
miselske družbe vedo, da nisem nikoli vzel centima
od dohodkov pri svojih predavanjih, dočim si večina
naših protiklerikalnih govornikov dela denar iz svoje
zgovornosti. Da sem šel govorit v kak dobrodelni
namen, oddaljil sem se velikokrat od Pariza celo
500 in 800 kilometrov, in si še nisem dal povrniti
potnih troskov.

Tako obnašanje ni malo pripomoglo vzbuditi
mi sovražnikov pri ljudstvu, ki je na straži v,prosto-
miselski stranki. Torej so povsod ponavljali, da to
ni nobena zasluga za-me, in ker sem si pridobil

188

neizmerne svote, imam dohodkov od naloženega
denarja 25- ali 30.000 frankov.

Nič ni bilo bolj napačno. Nikdar nisem imel
krajcarja premoženja. Dohodki antiklerikalne knji¬
garne, — prav veliki, to je res, — so se kupičili
v hraniščih v podobi kupčijskega blaga, stereotipnic
itd. Gotovina se je obračala vedno le v to, da je
bogatila tiste, ki sedaj najhuje zoper mene divjajo;
blagajnica te izdajateljske hiše je bila vedno na
razpolago za razširjevalna dela; in taki, ki me zdaj
psujejo, zajemali so nekaterekrati iz moje osebne
denarnice.

Časnik, katerega bi pač imelo biti sram, da
me psuje, zove se „La France". Ko se je glavni
urednik, g. Kamill Farcy, potegoval za poslanstvo
kot radikalec v petem okrožju, prevzela je knjigarna
na „rue des Ecoles" okrog dva tisoč frankov volit-
venih troskov na-se. Tajnik uredništva se je poslužil
celo priložnosti, da si je izposodil od mene osebno
400 frankov, katere mi je še dolžan. In to vedo
pri „La France“, in vendar je ta med onimi, ki
pri vsaki priliki mečejo na-me blato. In ta vzgled
ni jedin. Legijon je ime tistim, ki so med politi-
karji republikanske stranke postali naši dolžniki.
Zoprno mi je take reči razkladati; pa dobro je ve¬
deti take stvari, ne za-me, ki se ne menim več za
to, marveč da se spoznajo moji obrekovalci.

Yendar nisem tak, da bi samo sebi pripisoval
nesebičnost v boju zoper vero. Sedaj, ko so mi oči

189

odprte, štejem si pa v dolžnost, povedati katoli¬
čanom :

„Ce jih je mnogo, ki Vas pobijajo zaradi oseb¬
nega dobička, dobe se tudi nekateri, ki so protikle-
rikalci z zatajevanjem. Treba je veliko moliti za iz¬
gubljene, katerih ne vodi lakomnost. Kristus nam
je ukazal ljubezen do sovražnikov. No, to so prvi,
katere je treba ljubiti.

Vsakdo na Francoskem je že slišal govoriti o
tistem vzgojevališču v Montreuil-sous-Bois, pri pa¬
riških vratih, kjer se uče dekleta bogotajstva. Veliko
svojih čitateljev bom v začudenje pripravil, če jim
povem, da voditeljica temu ustavu je prava pravcata
udanost. Ne poznam dosti oseb, ki bi imele tako
blago srce. Zaslepljenost in predsodki drže to gospo
pri širjenju neverstva. Ko bi jej Bog dal milost
razsvetljenja, hodila bi vštric z našimi čudovitimi
„sestrami ljubezni 11 . Res, nesreča je, da ta tako
dobro obdarovana oseba rabi svoje moči pri delu,
ki je pred vsem brezbožno. Močno jo priporočam
v molitev gorečih duš.

Bojujmo se zoper hudo, pa tako, da tudi go¬
reče prosimo za svoje nasprotnike. Z molitvijo bo¬
demo premagali protiklerikalno širjenje. Naše mo¬
litve bodo prinesle luč resnice sovražnikom.“

190

X.

Garibaldi.

Njegovo prijateljstvo. — General Oanzio.
Spominskaslavnost v zimskem cirkusu. —
Hlinjenje naših senatorj ev in republikan¬
skih poslancev. — Mestni odbor v Parizu
in meč „de la Tour d’Auvergne“. — Z o -
rilla. — Garibaldi v zasebnem življenju
in v svojih odnošajih z ljudmi svoje
stranke. — Resnica o Garibaldijevi nese¬
bičnosti med vojsko v letih 1870 — 1871.
— Generalov zli duh. — Vsa in pristna
pisma o Bor done-u. — Uničujoče priče¬
vanje. — Prostozidarstvo je vsililo Bor¬
dona republikancem.

Pripovedoval sem, kako je Garibaldi, prišedši
s Kaprere, stopil na suho v Marseille-u. Stari laški
domoljub je ohranil vedno živo v spominu navdušen
sprejem, kateri mu je priredilo moje rojstveno mesto;
posebno rad se je spominjal naše mlade mestne
legije, ki ga je spremljala od luke Ja Jouliette"
do prefekture. In ker sva bila jaz in Esquiros-ov
sin med osnovatelji te legije, spominjal se me je
velikokrat.

Opazil je mojo mladost in zgodnjo zrelost. Za¬
nimali so ga moji časnikarski boji, moje trpljenje
v prognanstvu. Skratka, sprejel me je za svojega
prijatelja. To prijateljstvo sem mu jaz stoterno vra-

191

žal. Za-me je bil Garibaldi nad vse druge ljudi.
Ljubil sem ga, kakor ljubi sin svojo mater, kakor
vernik ljubi svojega Boga. Njegov sem bil z vsem srcem.

In glejte, kako je velika moč te ljubezni. Še
sedaj mi je drag Garibaldijev spomin; njegovo pri¬
jateljstvo mi ostane za vselej cenjeno. Pozabljam
politično osebo na njem in mislim le nanj kakor
na zasebnika. Vidim v njem dve osebi: sovražnika
papeštva, katerega objokujem, katerega zmot sem
se i jaz vdeležil; vidim pa v njem tudi družinskega
očeta, z zlatim srcem, z dušo polno nežnosti, za
katerega se moje nagnenje ne da omajati.

Garibaldi se mi je namreč razodeval v tem
dvojnem oziru: nekaterikrat mi je zaupal svoje
protiklerikalne načrte, in drugikrat mi je odkril
svoja najskrivnejša veselja. Jaz pa sem mu poročal
o neštevilnih pripetljejih svojega neverskega vojsko¬
vanja, in vedel je tudi za moje male sreče doma¬
čega ognjišča.

Ko se je oženil nekoliko let pred smrtjo s
Frančiško Armosino, poslal je v Pariz le dve brzo¬
javki, da je naznanil prijateljem to ženitev, zaradi
katere se je močno veselil, dasi jo je praznoval brez
hrupa na svojem zapuščenem otoku. Bibič s Ka-
prere preveslja v čolnu morsko ožino, ločečo otočie
od Sardinije, in izroči dvoje sporočil na brzojavnem
uradu male maddalenske luke. Jedno teh sporočil
je bilo napisano na g. Avgusta Vacquerie-a, drugo
je bilo namenjeno meni. Sporočil mi je:

192

„Danes se ženim s Frančiško Armosino. Mislite
na naju in pijte na najino zdravje dobro vino pri¬
jateljstva. “

Kadar mislim na to nagnenje, ki mi ga je
kazal prostomiselski general, ne morem, da bi
ga ne primerjal z ono tesno vezjo, ki je ukle-
pala pred sto leti Volterja in La Harpe-a, in ki je
preživela izpreobrnjenje tega zadnjega.

Zgodovina La Harpe-a je nekoliko moja, s tem
razločkom, da njegova zmota je trajala štirideset
let; bil pa je tudi sunljej, ki ga je vrgel iz brezdna,
silovitejši od mojega. Goreč republikanec, besen
brezbožnež, napojen je bil s sramoto od neverskih
demokratov, svojih sokrivnikov, v dnevih zablode.
Tudi jaz sem bil za tarčo najnesramnejšim napadom
svojih strankarjev; vendar pa nisem izpil tolike
gošče, kakor La Harpe. Znano je, da je Volterjev
najljubši učenec našel zopet vero v ječi v Luksen-
burgu, kamor so ga vrgli njegovi prekucijski pri¬
jatelji za časa groze. Treba mu je bilo preganjanja
do skrajnih mej, da je spoznal, kako je štirideset
let hodil po zmoti med stranko najgroznejšega so¬
vraštva, med ljudmi, ki so bili hujši od volkov, ker
se volkovi, — pravi pregovor, — ne žro med seboj.

In La Harpe, razsvetljen, ostal je še vedno
zvest svojim starim nagnenjem. „Ostal je stanovitno
občudovalec veleuma in prijatelj Volterjeve osebe,
tudi ko mu je izpreobrnjenje vdihnilo nove nazore
in mu dalo moč, prav ceniti dela, ki so izšla iz

193

rodovitnega peresa tega slovečega moža, ter pokazati
brez usmiljenja brezdno, katero je provzročil po
svoji lahkomišljenosti zoper vero in nravnost.“

V tistih groznih časih so republikanci, krvi
pijani, giljotino vali drug drugega, ■ in Voltaire bi
bil, da je živel, poslan na morišče od Eobespierre-a
in Fouquier-Tinville-a. Izpreobrnjenec La Harpe pa
je bil med redkimi prijatelji, ki so, videč le zaseb¬
nika, branili spomin Ferney-skega filozofa.

Jaz sem dolgo prej, kakor sem odprl oči res¬
nici, prepričal se tisočkrat, kako malo je političnih
mož francoske republikanske stranke, ki bi odkrito¬
srčno ljubili Garibaldija. Razven nekaterih izjem
nobena znamenita oseba mojega nekdanjega tabora
ni kazala resničnega občudovanja za kaprerskega
gosta. Kakšne glumače sem videl, ki so imeli je-
dino skrb, razkazovati sebe, in katerim je Garibal¬
dijevo ime služilo le v to, da so k sebi vlekli
množico!

Jedno leto po generalovi smrti pride Canzio,
njegov zet, v Pariz, da bi izročil v imenu družine
mestnemu svetovalstvu častni meč „de La Tour d’
Auvergne“, ki je postal lastnina starega laškega
domoljuba. Ob tej priliki priredila se je spominska
slavnost v čast Garibaldiju v zimskem cirkusu: No,
če je ta slavnost, — zdaj že smem to povedati, —
lepo izvršila se, za to se ne more zahvaliti pomoč
naših senatorjev in republikanskih poslancev. Osno-
vatelji so povsod zadevali na tiho sovraštvo, na

13

194

splošno zlovoljo, katere si ni moči misliti. Jaz po¬
znam le g. Delattre*a in g. de Douville-Maillefeu-a,
ki sta pri tej priliki pokazala, da jima je Garibal¬
dijev spomin res ljub. Seveda niso odkrili občinstvu
tega napada hinavske zlovoljnosti. Niso se smeli
ob veljavo pripraviti v očeh ljudstva ti izvoljenci,
katere ima splošno glasovanje za odkritosrčne.

Vspeh slavnosti je bil zasluga samega pariškega
prebivalstva. Nikdar ne bodem pozabil temnih obra¬
zov teh poslancev in senatorjev z levice, ki so pri¬
hajali in odhajali, mrzlični in z nagubanimi čeli,
in so skrivali v cirkusovih konjarnah svojo togoto
in nezadovoljnost, ker prav po črki so ob um prišli,
ko so videli neizmerno množico, povzdigujočo drugo
ime, ne njihovega; srditi so bili, ker se niso mogli
skrivaj odtegniti: nadležno jim je bilo, da so bili
prisiljeni, stopiti na povzdignem prostor. Lockroy
je z bledimi in stisnenimi ustnicami pozdravil Jaške
brate" ; Clemenceau je vil svoje brke in šel skozi
vse mavrične barve. Vsi jednoglasno so škripali z
zobmi.

Ondi zgoraj na sedežih in odrih si je dobro
ljudstvo, malo seznanjeno z malimi skrivnostmi za
zagrinjali, mislilo, da njih predstojniki veselja vriskajo.

V mestnem svetovalstvu so se pač drugače ob¬
našali. Odborniki so se skrivaj posvetovali, ali bi ne
odbili meča „de La Tour d’ Auvergne", katerega je
prinesel general Canzio-Garibaldi v imenu svoje dru¬
žine glavnemu mestu Francije. Da bi utrudili zeta

195

republikanskega junaka, in ker so mislili, da ne
more ostati dolgo v Parizu, odkladali so od dne do
dne sejo, v kateri bi moralo svetovalstvo sprejeti
častni meč, tako da niso rekli ni da, ni ne.

In vendar je šlo za zgodovinsko orožje, za na¬
rodno svetinjo, za meč, katerega je podarila preku-
cijska vlada tistemu, ki so ga naši dedi od leta
1792 imenovali „prvega grenadirja republike".

Canzijeva stanovitnost, — nimam pravice več
reči, — je zmagala vso podlost. Naši edili so sled¬
njič sklenili po pritisku nekaterih predstražnih čas¬
nikov sprejeti meč „de La Tour d’Auvergne" in
Garibaldijev.

Za svojega bivanja v Parizu je Canzio blago¬
volil stanovati pri meni. On ve, s kako globoko
udanostjo do kaprerskega moža sem z nogami teptal
vsa republikanska sovraštva, ki so me takrat napa¬
dala, in kako si jih iz glave zbijal, da bi ne dal,
ker sem se vsega posvetil občnemu blagru, kake
pretveze skritim sovražnikom garibaldovske spo¬
minske slavnosti.

V teh okoliščinah sem spoznal Ruiza Zorillo,
slovečega španskega agitatorja. Morda je dobro, če
pristavim o njem mimogredč kako besedo.

Glavar čezpirenejskih radikalcev je visoke po¬
stave, vzraščen kakor Herkul. Vse na njem diha
drznost, pa tudi silovito častihlepnost. On si misli,
da je poklican igrati še imenitno vlogo v svoji
domačiji.

13 *

196

Dolgo smo se neki dan razgovarjali, ko je
prišel vrnit obisk Oanziu. Od tega razgovora sem
si ohranil prepričanje, da je Zorilla republikanec
vseposebne vrste, in da so ga mogli slišati moji
prijatelji tistih časov, kako se je brez hlinjenja iz¬
razil, ko smo bili sami, menim, da bi jih veliko
nehalo gledati v njem kakega Bayarda španske de¬
mokracije. Ko je razložil svoj bojni načrt, in me je
ta močno osupnil, nisem se mogel zdržati, da ne
bi bil rekel kakor za sklep našega razgovora:

„Kaj torej, državljan Zorilla, je, kratko rečeno,
Vaš zasebni program v politiki?"

Zorilla pokaže tak izraz na obrazu, ki se ne
more naslikati, in mi odgovori:

„Prevratnik pred konservativci in konservativec
pred prevratniki!"

Prav po besedi poročam to izjavo načel, in no¬
čem reči druzega o njej, nego da je čudna. Ko bi
ga ne bil slišal s svojimi ušesi, ne verjel bi, da
more političen človek reči kaj takega.

A naj se vrnem k Garibaldiju; njemu gotovo
niso taka načela služila.

Papeštvo ima pravico, gledati na .Garibaldija
kot na svojega srditega sovražnika; vendar pa go¬
tovo zgodovina ne bode očitala nikdar italijanskemu
generalu, da bi bil mož z dvema obrazoma. O njem
kot o protiklerikalcu nočem govoriti. Meni ne gre,
da bi govoril o tej Garibaldijevi strani, pa vsaj so

197

tudi znana njegova očitna dejanja vsemu svetu. Ta
knjiga je osebna „mea culpa“ (obtožba). Jokam se
nad seboj in nad vsemi, ki so se vdeležili mojih
zablod; jaz pa nimam pravice, postati tožnik tujih
zmot, in posebno tožnik tega, katerega sem najbolj
ljubil. Ali ni nasproti najbolj naravno, da govorim
za olajševalne okoliščine?

V zasebnem življenji bil je Garibaldi najboljši
človek: sočutje je imel za vsako lepo dejanje; solze
so mu stopile v oči, ko so mu pravili o kaki naj¬
manjši nadlogi; njegovo srce kot moža in očeta je
bilo zaklad dobrote, ki ga ni bilo moč izprazniti.
V odnošajih s svojimi somišljeniki je bil poosebljeno
bratstvo. Ne razumem, kako je mogel živeti in
umreti v stranki, v kateri tli pod odejo najbolj divje
sovraštvo. To bratsko navdušenje do svojih gnal je
Garibaldi predaleč; zato je bil tudi velikokrat po
nevrednih goljufan. Ko je slišal republikanca, da je
govoril slabo o drugem republikancu, potegnil se
je precej za "črnjenega. Obrekovanje pri njem ni
prav nič škodovalo. Ko ga je kak nevrednež golju¬
fal, mu njegovi najboljši prijatelji, celo njegovi si¬
novi niso mogli odpreti oči: goljuf je republi¬
kanec,  torej je nedotakljiv.

V političnem življenji je bil Garibaldi prena-
petnež; pa to se mu mora priznati: bil je živa ne¬
sebičnost. V tem oziru imam dolžnost, odkriti reč,
kateri se bodo čudili katoličani in prostomisleei,
oporekalo pa se ji ne bode.

198

Republikanci so prepričani, da so Garibaldi,
njegovi sinovi in njegov zet prišli na pomoč Franciji
popolnoma brezsebično, in da so se vojskovali zoper
prusko vojno na vzhodu tako, da jim vlada narodne
brambe ni dala niti jednega centima za plačo med
vsem časom njih vojskovanja. Konservativci pa mi¬
slijo, da je to le pretveza, s katero so ti glavarji
laških prostovoljcev slepili ljudstvo, njih blagosrčnost
da je izmišljotina, in da jim je bila vojnina popol¬
noma plačana od francoske države.

Kdo ima prav? Nihče.

Ti in oni se nekoliko motijo. Obe nasprotnih
mnenj se morete podpirati; v vsakem je nekaj res-
niee, pa tudi pomote. Resnično je to-le: Garibaldi,
njegovi sinovi, njegov zet in celo nekaj laških čast¬
nikov iz najbližje okolice so se vojskovali na vzhodu
s popolno nesebičnostjo; niso sprejeli niti centima
svoje vojnine. Pa ... ta vojnina je bila vendarle
plačana od francoske države in vzdignena v Gari¬
baldijevem imenu po nekom, ki si jo je prisvojil.

Ta „neki“, dober demokrat, živi in je vrednik
„Republique-Fran<jaise“. Garibaldi je imel v tega
človeka neomejeno zaupanje. Ko se je prav pozno
odkrila ta skrivnost, odprle so se mu oči; pa nje¬
gova prevelika dobrotljivost do svojih ga je zadržala,
da ni kažnjeval krivičnika. Kadar je s prstom po¬
tipal nesramnost potepuha, bilo je tudi že prepozno.

Bilo je dolgo časa po vojski. Kaprerski gostae
je bil ravnokar izvoljen za poslanca v Rimu. Ne-

199

kaka sprava se je naredila med sinom Viktorja
Emanuela in njim. Garibaldi je bil večkrat navzoč
pri sprejemih visoke družbe uradne Italije.

Pri nekem takih večerov se je govorilo o gla-
sovitem pripetljeju v bordeauxski zbornici in o nese¬
bičnosti laškega domoljuba, tako grdo plačanega od
Francozov. .Jeden naših diplomatov, ki je bil priča
razgovoru, pobere tožbo nehvaležnosti, izrečeno zoper
našo deželo, in izpregovori prav bodeče:

„To dobro priznavam Garibaldiju/ — pravi,
— „prišel je k nam kakor prijatelj. Pa treba, da
konec storimo jednemu delu te pravljice; če je
prišel kot prijatelj, je bil plačan kakor general."

Garibaldi skoči s svojega sedeža. In ker ni
hotel priznati, da je bila njegova vojnina plačana
od vlade narodne brambe, potrdijo mu nekoliko
dnij pozneje pisma, ki opravičujejo oni zagovor.

Nevrednež, ki je tako zlorabil njegovo zaupanje,
ki je vzel in podpisal zanj, je bil izmed njegovih
najboljših prijateljev, človek, zaradi katerega se je
večkrat razprl s svojimi sinovi in z vso svojo dru¬
žino. Bil je načelnik glavnega stana, Bordone.

Če je imel kdo škodljiv vpliv na Garibaldija,
je gotovo ta Bordone, in n4nj se zavrača odgovor¬
nost vseh slabih dejanj, pripisovanih generalu za
vojskovanja.

Kdo pa je Bordone? — Ubogi narod ne ve
tega. Republikanci in prostomisleci vidijo v njem le

200

protiklerikalca. Jaz jim hočem posvetiti. In prvič,
vlada narodne hrambe je vedela, kaj je misliti o
njem.

Tukaj moram zaplesti v to zadevo nekatere
osebe, ki imajo dostojanstvo v republiki; ker pa ve¬
čina teh živi, bo njih molčanje, — ker vsakoršna
tajitev je nemogoča, — govorilo.

Bordone je bil lekarnar v Avignonu. Precej
bom povedal, zakaj se je zvezal z Garibaldijem.
Leta. 1870 šel je po naročilu južne lige iskat na
Kaprero starega laškega generala. Tourska vlada je
imenovala Bordona za polkovnika višjega stana.
Gambetta pa se je uprl temu imenovanju. Dne
15. novembra podeli opravila načelnika glavnega
stana pri Garibaldijevi četi polkovniku Frappoliju,
Lahu. To je bil ukaz Gambettov, na katerega se
pa ni oziralo, tolika je bila takrat zmešnjava močij.

.»Tours, 15. novembra 1870.

Ud vlade narodne brambe, minister notranjega
in vojske, potrjuje zopet g. polkovnika Frappolija v
opravilih načelnika glavnega stana pri generalu Ga¬
ribaldiju, kakor so bila omenjena po sklepu vlade. Njemu
jedinemu priznavam ta naslov in moči, kijih  obsega.

Gre naj torej brez odloga, da prevzame to
stopnjo pri generalu Garibaldiju, in naj izbacne go¬
spoda Bordona, kogar sodnijska preteklost iu obna¬
šanje bi se ne mogli zjediniti z značajem predstoj¬
nika francoske vlade.

Podpis: Leon Gambetta."

201

Gosp. Frappoli je ta ukaz ohranil, in jaz sem
mogel dobiti pristni prepis. In kakošna je bila
Bordonova sodnijska preteklost, o kateri je govoril
Gambetta?

Ker se avignonski lekarnar ni dal izbacniti,
dala se je vlada podučiti od prvega vira. Minister
prava je pisal prokuratorju republike v Avignon,
naj mu pošlje sporočilo, kaj pravijo sodnijska
pisma o Bordonu. To je sporočilo prokuratorja na
vlado:

„Avignon,  23. novembra 1870.

(Št. 5375, sporočilo s številkami.)

Prokurator republike, Avignon, ministru prava,
Tours.

Prepis sodnijskih pisem o Bordonu:

„2. julija 1858, kazensko sodišče v Lachatre-i:
odstranjenje zarubljenih predmetov; 50 fr. kazni.

24. julija, dvor v Parizu: prevara; 2 meseca
ječe, 50 fr. kazni."

Videli bodemo pozneje, da sodnijska pisma,
poslana ministru prava od prokuratorja v Avignonu,
niso bila popolna.

Pa Bordone se je smejal svoji odstavi. Imel je
vzrokov, ostati pri Garibaldiju, in on je tudi ostal
vkljub ministru, vkljub družini in prijateljem gene¬
rala. On je spočel in vzdržaval nered, da bi pri¬
pravil ob zaupanje laške prostovoljce in škodoval
brambi.

202

Sporočilo v podporo:

„Lyon,  5. decembra 1870.

Ronski prefekt ministru notranjega in vojske,
Tours.

„ Obnašanje Bordonovo v Autunu je predmet vse¬
stranskih pritožb, vzrok zgube poguma, prav velika
nevarnost. Ono zasluži vojno posvetovanje. Vi bodete
o tem več vedeli, kakor jaz; pa to, kar jaz vem,
me sili izreči, da tak načelnik glavnega stana je
očitna spodtika. Garibaldi je slep; Vi ne morete
biti. Ali ni pomočka, odstraniti Bordona, ne da se
žali Garibaldi? Pridi, kar hoče, vse mora odjenjati,
ko gre za občni blagor.

Podpis: Challemel-Laeour.“

Drugo sporočilo o Bordonu:

„Chaumont,  4. decembra 1870.

Haute-marne-ski prefekt vodji splošne varnosti,
Tours.

Znano Vam je, da mi je naložil Gambetta,
povedati generalu Garibaldiju, da bi rad videl, ko
bi se znebil pomoči polkovnika Bordona. Tudi ste
mi naznanili, da imate gotovost o obsodbi, katera
sramotilno znamenje vtiska osebi polkovnika Bor¬
dona. General Garibaldi, hoteč ustreči Gambettovi
želji, mi je naročil, Vam povedati, da mora, predno
se znebi pomoči koristnega moža, imeti dokaz o
tej obsodbi in zagotovilo, da ni bila uničena po
sodnijskem sklepu višjega reda. Čaka Vašega od¬
govora, da se odloči. Podpis: Spuller."

203

V Toursu so prišli skoro do trdnega mnenja o
nravni vrednosti Bordonovi; poznali so vsaj jeden
del njegovih sodnijskih pisem. Ali je vlada nazna¬
nila Garibaldiju vspeh svojih poizvedovanj, ne vem.
Gotovo je, da tisti trenotek je neki francoski repu¬
blikanec, po imenu Gauckler, posredoval v prid Bor¬
dona, in narodna bramba se je udala trpeti lekar-
narja-goljufa.

Tukaj je sporočilo Gambette odposlancu v Bor-
deaux-u, ki je g. Freycinet sam:

„Lyon,  24. decembra 1870.

Minister notranjega odposlancu za vojsko, Bor-
deaux.

Nekaj dnij  imam brati veliko sporočil, podpi¬
sanih od Bordona. Ta človek, kakor veste, je načel¬
nik višjega stana pri Garibaldiju; veste tudi, kaj se
o njem govori; torej je umestno, ne zapustiti glede
na njega pravil previdnosti. On ukazuje, reže, deli,
dela vse pri Garibaldiju.

Prvič opomnim, da so njegova sporočila pisana
velikokrat v nesprejemljivi obliki. Nikdo ne govori
in ne piše, kakor on. Prav bi se reklo, da je vse¬
mogočen. Daje ukaze prefektom, predpisuje naredbe
itd. Ni je reči, ki bi je on ne delal povsod, v nje¬
govi okolici, kakor zunaj nje.

Zdi se mi potrebno, Vas še jedenkrat oprez¬
nosti opomniti zoper njegova brezmerna prevzetja,
katerih ne moremo trpeti . . . Glejte torej, da ga
že zavrnete! Znano mi je, da položaj zahteva pri-

204

zanesljivost; pa je pomoček,  zavrniti g. Bordona
v njegov pravi tir, in prosim Vas, da s svojo na¬
vadno spretnostjo tega ne opustite.

Podpis: Leon Gambetta."

V tej dobi je bil prefekt ronskih ustij Alfonz
Gent; človek, kakor Bordone. Glejte, kaj je Gam¬
betta brzojavil na to stran, Gentu, o njegovem avi¬
gnonskem rojaku:

„Lyon,  25. decembra 1870.

Minister notranjega prefektu, Marseille.

. . . Gotovo veste, da ima Garibaldi za načel¬
nika višjega stana Bordona, s katerim je, kakor se
zdi, prav težko živeti; ker je veliko odstopov v
Garibaldijevi četi, provzročenih po njegovem rav¬
nanju, njegovem vsemogočnem obnašanju, njegovi
neznosni ošabnosti, da ne omenim drugih vzrokov,
o katerih nočem tukaj ničesar reči.

Ce morete porabiti svoj vpliv, storite nam
veliko uslugo. Podpis: Leon  Gam  bet  ta. “

GotoVo je, da je Bordone delal na to, da bi
onemogočil Garibaldija, in je vse v nered spravljal.
Njegov namen je bil tudi, odstraniti, če treba, z
obrekovanjem tiste Lahe, ki so dobro voljo imeli.
V tem delu nereda in sramočenja mu je pomagal
njegov akolit, polkovnik Gauckler, ki se ni sramoval
poskušnje, opljevati vrlega Canzia, čegar obnašanje
v tem vojskovanju je bilo tako junaško, da so mu
vsi hvalo dajali. Gauckler je predstavljal Bordona
kakor jedinega človeka, zmožnega, rešiti položaj.

205

Sporočilo:

„Autun,  6. januvarija 1871.

Polkovnik Gauckler odposlancu za vojsko, Bor-
deanx.

Garibaldi ne more več potovati; zdi se, da so
njegove moči pošle; on je v rokah svoje laške oko¬
lice, ki je prav malo vredna, posebno njegov zet,
in Lobbia, podnačelnik višjega stana, znan malo
hvalno.

Kadar ni Bordona, ta okolica v Garibaldijevem
imenu stori neumnosti in grdobije, ki v nered sprav¬
ljajo in sprijajo vojno. Zdi se, da so sklenili, ne
delati. Vsled belih listov in pooblastil, danih Lob-
biju, se zgode imenovanja in zmešnjave, da se ob¬
činstvo nad njimi spodtika.

Francozi bi se radi bili in se čutijo ponižane,
ker imajo laške načelnike, nezmožne in brez po¬
štenja. Bordone ima veliko truda, da preprečava
odstope v trumah, in bode le težko rešil Garibal¬
dijevo ime madeža, ki bode polisal republiko.

Predolgo, da bi Vam dejanja navedel. Če želite,
pošljem pismeno.

Rajši bi imel preiskovalno komisijo.

Najbolje bi bilo, če bi Garibaldi odpovedal
vlogo, katere igrati ni več zmožen zaradi svojega
stanja, ali da bi kak komisar, previden z zadostu¬
jočimi močmi, prišel očistit vojno in pazit na red.

Podpis: Polkovnik  Ga  uckler.*'

206

Kaj je storil g. de Frejeinet? Imenoval je za
generala človeka, katerega je Gambetta zaničeval,
katerega je Kanc razglasil za nečastnega, in o ka¬
terem je ves svet vedel, da mu nedostaje poštenja.
Tukaj so besede tega nerazumljivega imenovanja:

„Bordeaux,  18. januvarija 1871.

(11. ura zvečer. — Št. 7253.)

Vojska generalu Bordonu, Dijon.

Vlada Vas je ravnokar imenovala za brigadnega
generala, za načelnika višjega stana vogeške vojne.

Ko smo Vam podelili to stopinjo, smo hoteli
pomnožiti Vašo veljavo, poplačati Vaše vojaške za¬
sluge in zlajšati še veče, katere pričakuje od Vas
republika.

Podpis: 0. deFreycinet.“

Kes se je treba vprašati, če ne sanjamo . . .
Uboga Francija!

Šest dni pozneje je ravno ta g. de Freycinet
brzojavil novemu generalu:

„Bordeaux, 19. januvarija 1871.

Vojska generalu Bordonu, Dijon.

Ne razumem vednih vprašanj, ki mi jih sta¬
vite, da bi vedel, kdo ukazuje, tudi ne težav, ki
vedno nastanejo tisti trenutek, ko hočete kaj storiti.
Vi ste edini, ki se vedno sklicuje na težave in raz-
pore, da bi seveda opravičil svojo nedelavnost. Ne
prikrivam vara, da je vlada prav malo zadovoljna s
tem, kar se je ravnokar zgodilo.

207

Vi niste dali vojni Bourbaki-ja nobene pomoči,
in vaša navzočnost v Dijonu je bila popolnoma brez
vspeha na pomikanje sovražnika od zahoda na vshod.
Kratko, manj pojasnil in več dejanj, to se terja
od Vas.

Podpis: 0. deFreyeinet.“

In tretji dan:

Bordeaux, 21. januvarija 1871.

Vojska generalu Bordonu, Dijon.

Če se ima to nadaljevati, odklonil bom za-se vso
odgovornost pred vlado za vaše sodelovanje, in vlada
bo poskrbela.

Priznam, da sem pričakoval druge reči od vas
v tem vojskovanju, in žal mi je, da sem vas tako
gorko zagovarjal, nadejaje se, da vas to odloči k
domoljubnemu delovanju, ki bi pokopalo vse v po¬
zabljenje.

Podpis: 0. de Freycinet.“

Ali se zdaj razume, da je bil Bordone zli duh
Garibaldijev, njega predobrega, in izgovorimo besedo,
preslabega?

In nisem še vsega povedal o tem nečastnem
malopridnežu, čegar obnašanje je več kakor sumljivo.

Med bivanjem v Genfu, leta 1876, sem imel
velikrat priliko videti Cluseret-a, — tega pravega
generala, — ki je bil pooblaščen za vojsko pod ko¬
muno. Neki dan govoriva o Bordonu. Cluseret me
popolnoma poduči. Imel je med svojimi zapiski vsa
pisma o njem, in mi je dal pravico prepisati po-

208

snetek vseh pisem od njegove roke, da se ga smem
poslužiti, kader se mi bo primerno zdelo. Ta posnetek,
če se dobro spominjam, je del spominov  o do¬
godkih in ljudeh onega časa, katerega Cluseret
ureja v zložnih urah. Pa bodi, kakor že hoče, tukaj
je po besedi tisti značljivi oddelek:

„ Dolžnost imam povedati z listinami v rokah,
kaj je g. Bordone, avignonski razlekarnar, ker vloga,
ki jo igra petnajst let na račun francoske in laške
vlade, zanima ves svet.

Od 22 .  marca, ko sem prišel v Pariz, do 8.
aprila 1871, stanoval sem na policijski prefekturi.
Ker nisem imel nič dela, preživel sem svoj čas s
tem, da sem pregledaval in velikrat prepisaval skrivne
listine. Med prepisanimi so bile tudi listine, tikajoče
se g. Bordona; to pa je bilo v njih:

Tri obsodbe, in dve od teh zaradi goljufije.
Prva, izrečena po sodišču v Lkhatre, ni imela ni-
kake zaznambe nagibov, ne kazni naznanjene (to je
obsodba na 50 gl. kazni, ker je izmaknil zarubljene
reči, ki je v sodniškem sporočilu poslanem od avi¬
gnonskega pravdništva ministru prava tourske vlade).

Druga, dva meseca zapora, izrečena po pariškem
sodišču.

Tretja, tri leta, po sodišču v Cherbourgu.

Kakor se vidi, politika nima nič, prav nič opra¬
viti s temi dogodki.

Ne obsodi se v treh različnih mestih, pri treh
različnih sodiščih ena in ista oseba za eno in isto

209

hudodelstvo, ponavljam trikrat, v treh dobah in na
treh različnih krajih, samo zato, da bi se spravil s
političnega prizorišča človek, ki je ondi tako malo
veljal, kakor avignonski lekarnar.

Ne hodi mi na misel, da bi se vzdignil za
branitelja politične nepristranosti cesarskih sodišč
Francije; vendar pa moram potrditi, da možje, ki
so vse drugače imenitno vlogo igrali kakor g. Bor¬
done, gnani vsled drugačne togote, vzdržavani po
drugačnih strasteh, niso nikoli morali bežati zaradi
kake zatožbe goljufije.

Ne Gambon, ne Delescluze, ne Vermorel, ne
Flourens, ne Varlin, ne, to morem reči, kdo drugi
izmed mož, ki so znameniti v demokraciji, niso se
morali zagovarjati pred sodiščem zaradi hudodelstva
goljufije.

Ne morem torej sprejeti in nihče ne bo sprejel
kot izgovor za hudodelstvo, očitano g. Bordonu po
francoski pravici, strah, s katerim je navdajal fran¬
cosko vlado.

Pa to ni najbolj obteževalno, in ko bi imel
opraviti le z goljufom, ne trudil bi se razkriti ga,
ker to bi zadevalo le policijo ali osebe, ki so gmotno
vdeležene pri njem.

Goljuf seje sprevrgel v mednarodnega ogleduha,
da bi ubežal zasluženi kazni, in petnajst let je po¬
stavljen od francoske in laške vlade, da nadzoruje
Garibaldija. To je obteževalno, to zanima ves svet,
in zato pišem te vrste.

14

210

Listine o Bordonu se dele v dve polovici. Prva
obsega vse, kar zadeva tožbe. Druga obsega dopise
med vitezom Nigro, laškim ministrom, in med mi¬
nistrom vnanjih zadev Francije o priliki, ko so se
poslale listine Viktorju Emanuelu.

V prvem delu je mogoče slediti stopinjo za sto¬
pinjo napore različnih pravdništev, da bi bil prijet
v nenavzočnosti obsojeni Bordone. V drugem delu
se dobi nit, predena po listinah, poslanih iz Pariza
na dvor Viktorja Emanuela, potem iz Italije na mi-
nisterstvo vnanjih zadev Francije, katera jih je
vrnila pravdništvu z opombo: Na višji ukaz naj
se ustavi zasledovanje.

Od tistega trenutka je mogel mednarodni ogleduh
prosto odhajati in prihajati v Franciji in Italiji.
Zanj bi bilo prav, kakor bi delal.

Od teh listin naredil sem tri prepise. Enega
sem poslal gosp. Pavlu Meurice-u od Bappel-a, in
enega nekemu republikanskemu časniku v Lyonu.
Ne ta ne oni ga ni uvrstil. Pozneje, ko sem vprašal,
zakaj se ni uvrstilo, dobil sem odgovor: „To bi
bilo preveč veselja duhovnikom napravilo!"

Priznavam, da ne razumem. Posebno ne raz¬
umem, da dolžnost, prva dolžnost vsakega poštenega
človeka, podučiti svoje sodruge o nevarnosti, ki jim
preti, ne zadeva politike. Prej smo ljudje, potem
politiki.

Tretji prepis je v * * *, z drugimi papirji. Pa
če bi tudi ta zginil, listin o Bordonu ne bo težko

211

na novo dobiti s pomočjo pravdniških arhivov v
Lachatri, Parizu in Cherbourgu na eni strani, in
od druge strani iz arhivov vnanjih zadev.

Leta 1861 sva bila Bordone in jaz v Napolju,
oba pri južni vojni. Ker so krožile prav slabe go¬
vorice o njegovi poštenosti, zedinili so se Fran¬
cozi in me odposlali z nekim drugim častnikom,
da dobiva pojasnil v Parizu. Kolikor je moj spomin
še zanesljiv, je bil g. Planat de la Faye, in zdi se
mi, da sva se obrnila na Henrika Martin-a zaradi
zaželjenih pojasnil. Bila so slaba, pa ne določna.
Niso hoteli, ne mogli nama priobčiti kake gotove
listine. Zadeva je tu obtičala. Kako se je znal Bor¬
done delati nenadomestljivega pri generalu Garibal¬
diju, tega ne bom preiskavah Gotovo je, da gluh za
opomine svojih najstarejših in najudanejših prijateljev
je držal po koncu človeka, ki je v očeh vsega sveta
popolnoma izgubil dobro ime. Morda misli, da mu
agent, ki ga pozna, več koristi, kakor škoduje. Našte¬
vati vse usluge Bordonove v zameno prostosti bi
bilo predolgo. Govoriti čem le o zadnjem vojsko¬
vanju. Njegove usluge se vklenejo v dve besedi:
Garibaldija je osamil in osramotil.

Osamil! ker je zadržal polkovnika Frappola, da ni
zavzel mesta načelnika višjega stana, katero mu je
bilo odkazano, ko je ob veselje in pogum pripravil
veliko udanih republikancev, ki bi bili radi služili
pod Garibaldijevimi povelji. Osramotil, ker je dajal
izpodtikajočemu se ljudstvu prizore požrešnosti, gnane

14 *

112

do nesramnosti takrat, ko je Francija pojemala in
ko je laški višji stan Garibaldijev, kakor on sam,
dajal svetu vzgled republikanskih krepostij in ostrostij.
Osamil! po globokem razporu, nastalem po takem
obnašanju in takih vzgledih med starimi Garibaldi¬
jevimi tovariši in mlado Bordonovo okolico. Osra¬
motil! po svoji globoki vojaški nezmožnosti, ki ga
je gnala do izdajstva. O tem hočem navesti le en
vzgled aulunski.

Prusi so preganjali vogeško vojno, ki je na¬
padla Dijon, pa brez vspeha, in je prišla umikajoč
se do Autuna. Bordone in njegov višji stan so se
gostili, ko mu pridejo naznaniti, da so Prusi samo
nekaj kilometrov še oddaljeni. G. Theuriet pa, iz¬
kušen domoljub, župan v Saint-Denis-u, vasi manj
ko štiri kilometre od Autuna, ki je bil v vsakdanji
zvezi z Bordonom, sporoči, da so Prusi že v nje¬
govem vrtu.

„Moja policija je boljša od katerega si bodi
generala", odgovori posmehujoč se; „ni mi treba
praviti, kje je sovražnik. Halo, trčimo!“ Zastonj do¬
hajajo prestrašeni kmetje s krikom, da so jim Prusi
za hrbtom.

„Strah povečava reči," odgovarja Bordone, in
smejoč se dalje pije.

Granata se razleti na dvorišči podprefekture,
kjer se Bordone masti. Jezi se nad nerodnežem, ki
dela ta nepriležni hrup.

„To je pruska granata", odgovore mu.

213

Bordone zmajuje z ramami. Poslednjič druga
krogla poči v sobi, ki je zraven obedne. Zdaj vstane
Bordone od mize. Pa igra je bila pri kraju. Prusi
so imeli časa napeljati svoje baterije na sredi saint-
deniške rebri. Strah popade vogeško vojno; in ko
bi ne bilo priličnih zasukov Cremer-ja in krepke
delavnosti autunske narodne garde pod vodstvom
podprefekta Maraisa, bil bi Garibaldi, nenadoma na¬
paden pri Autunu, za kar je moral zahvaliti Bor¬
dona, mogel ondi pustiti prostost in morda svoje
življenje. Ali je bil za to poslan Bordone?

Pokazal sem Bordona, to mi je dosti. Mrtev
za čast, ta človek ne more več biti za poštene ljudi.

General G. Oluseret."

Tukaj je določno pisanje in pričevanje, kakor-
šnega demokrati, še toliki intransigeanti, ne morejo
zavreči.

Preteklo leto sem bil še v zvezi s Cluseretom.
Bival je takrat v Carjigradu. Zvedel je iz mojega
časnika, da se čem užaljen umakniti iz prostomi-
selstva in zlomiti svoje protiklerikalno pero. Takrat
(v maju 1885) se nisem še popolnoma odločil. Pa
izprevidel sem, da se kdaj utegnem pečati z grdo
osebo, ki je tako nesrečno vplivala na Garibaldija
in sem poprosil Clusereta še nekaterih pojasnil
o njem.

Odgovoril mi je 27. junija.

Garibaldi je pred smrtjo dobil listine o Bordonu.
Pantaleon mu je dal en prepis.

214

„Garibaldi, pisal mi je Cluseret, ni dobro sprejel
reči, in ker ga ne poznate tako dobro, kakor mi, ne
morete limeti nekaterih slabostij, katere poznamo mi,
njegova vojaška družina. Njegovi sinovi so mu iz¬
rekli, da naj se odloči za Bordona ali zanje; tem
so se pridružili najstarejši njegovi tovariši v orožju
od Brazilije in od 1849. leta. Vse je pred vrata po¬
stavil. Od tod moje ohlajenje za Garibaldija proti
koncu.

Bordone je goljuf s podlago ogleduha, z zna¬
čajem obeh v eno združenih.

In se podpisavam:

Cluseret. “

General Cluseret je prišel v Francijo po marcu
1886, in popustivši vojaško življenje, biva v toulonski
okolici. Prosim ga, naj mi ne zameri, da nisem
prej porabil pojasnil o Bordonu; pa prepričan sem,
ker ga poznam kot moža, ki drži pred vsem na
čast, da jih bo potrdil, kdorkoli bi se hotel nanj
obrniti.

Treba je bilo Garibaldiju poslednjič odpreti oči
zarad osupljivega odkritja o njegovi vojni plači, ki
jo je blagosrčno prepustil Franciji, in katero je
Bordone vzdignil v njegovem imenu. Mednarodni
ogleduh je spravil tudi plačo sinov, zeta in več
laških častnikov pri Garibaldiju — posebej majorja
Gattorna, kakor mi je ta ustno potrdil.

Večina teh nesramnostij je bila znana pri „Re-
publique Fran^aise", ko so zaupali Bordonu opra-

215

vila zborničnega poročevalca. Taka je oseba, ki pred¬
stavlja v bourbonski palači uradni časnik oportunstva.

Ali želite še vedeti, kako je prišel Bordone
zopet v milost pri Gambetti, Challemel-Laeouru,
Kancu in Spullerju?

To je bilo v dobi poskušenega združenja, v
letu 1873, da bi se zopet vpeljala monarhija v Fran¬
ciji.

Ko je konservativna večina narodne skupščine
pripravljala postavna pota za vrnitev kralja, snovale
so lože zidarske v temi vstajo.

Bordone, ki je visoko cenjen v prostozidarstvu,
je bil izvoljen za načelnega generala vojne zarot¬
nikov od južnih republikanskih poslancev.

Lože so čudovito razpredle zaroto. Vstaj na
vojna je bila velika. Zraven sposobnih mož zvezanih
z osrednjim odborom (v Lyonu), katerim je bilo
ukazano, na prvo povelje zbrati se na določenem
kraju svojega bivališča, da zopet ustvarijo nekdanje
stotnije narodne garde, razpolagalo je prostozidarsko
s celo teritorijalno vojno, pripravljeno zbrati se v
vsakem mestu, in tudi z velikim delom dejanjske
vojne, razstavljene po različnih založiščih ronske doline.

Pridobili so posebej veliko častnikov od pešcev
11., 15., 16. in 17. kora vojne, kateri imajo biva¬
lišča v Lyonu, Nimes-ih, Marseille-u in Montpellier-u ;
niso pa mogli pridobiti konjištva in inženirstva.
Pušk tudi ni manjkalo. Neki denarničar, Gambettin
prijatelj, je veliko vsoto dal za nakup orožja in

216

streljiva, ki se je skrivaj uvažalo čez vogeško mejo;
v poplačilo tega republikanskega bankirja je bila
pozneje poslana vojaška moč v Tunizijo; vsakdo ve,
da ta vojaška odprava je imela pred vsem denarno
namero na tuniški dolg, ki se je pozneje vsled po¬
kroviteljstva navalil na Francijo. Kratko, zarota
1. 1873. je bila velikanska, in če ni izbruhnila, bilo
je zato, ker se je grof de Chambord raje odrekel
prestolu, kakor da bi bil dovolil nekatere reči.

Prostozidarstvo je torej ob priliki tega kovarstva
spravilo Bordona z oportunisti. Od tistega časa spre¬
jema z razpetimi rokami parlamentarne dvorane
levica goljufa, mednarodnega ogleduha, ovaduha, ki
se je pritihotapil k Garibaldiju, izdajalca, ki si je
prilastil vojnino, podarjeno od starega domoljuba in
njegove družine, z eno besedo, Bordona. Poslanci
in senatorji republikanski so potegnili gobo čez sod¬
niško in drugo njegovo preteklost.

Goste ga, pestujejo ga, tako zmerni kakor ra¬
dikalci, ker prostozidarstvo vsem ukazuje. Lockroy
ga objema, Spuller mu stiska roko in Clemenceau
mu pravi: „moj dragi prijatelj". Tudi jaz, ko sem
bil v tej stranki, delal sem kakor drugi; trpel sem
Bordona. Po vzgledu Pavla Meurice-a od Rappel-a
nisem priobčil listin, podanih od Olusereta. Tudi jaz
sem si rekel: „To bi napravilo preveliko veselja du¬
hovnikom."

Kako grd je republikanski jarem! Iz politike
sprejemajo v tem svetu slepcev najzadnjega hudodelca.

217

Nikoli ne bom pozabil, koliko sem trpel ob
spominski slavnosti za Garibaldijem v zimskem eirku,
ko sem moral biti v dotiki s tem grdežem, o ka¬
terem sem vedel, da je ogleduh in tat. In Oanzio,
tako odkrit in vrl! ... Bil je na tezalnici. rudel je
jeze in sramovanja. Toliko je ljubil Garibaldija, da
se je udal skrajnemu žaljenju, ko je imel nečastnega
Bordona poleg sebe pri mizi pri dveh banketih,
pripravljenih laškim odposlancem, zato, da bi ne
motil te slavnosti v generalov spomin. Le eden,
major Gattorno, predstavljajoč genovske demokra¬
tične družbe, ni mogel brzdati 'nevolje svoje, in je
po seji, v kateri je pariško svetovalstvo sprejelo
meč „de La Tour d’ Auvergne", ravnal pri pitni
mizi v Flore-ovi kolibi z Bordonom, kakor je za¬
služil. Pa osebe navzoče pri prepiru niso nič raz¬
umele, ko je bil imenovan Bordone „tat“, po laški
(ladro).

Skoraj bi bil jaz obdelal Bordona kakor Gattorno.
Bilo je pri obedu, ki ga je pripravil g. Mayer, vodja
„Lanterne“, pri sebi, Canziu in njegovim laškim
prijateljem, grofu Piancianu, rimskemu poslancu
g. Bosdari-ju, ankonskemu poslancu in osnovateljem
slavnosti. Jaz sem bil med njimi.

Pri mizi posadi hišni gospodar Bordona med
g. I)elattre-a, seineskega poslanca in mene. Misliti
si je, kako sem bil potrt zaradi tacega sosedstva.
Bordone se maščuje s predrznostjo. Bil pa je med
voditelji, ki so si vedno prizadevali podreti delo

218

francosko-laškega odbora, in si je upal oglašati se.
Nisem se mogel premagati, da bi ga ne bil zavrnil
na njegov prostor. Nekaj grenkih besed sva si rekla;
nazadnje rečem Bordonu:

„No, dosti je že! Zaradi republikanske časti
me ne silite več reči!“ Bordone, ki je vedel, da mi
je znana njegova preteklost, umolkne. Tega krat¬
kega prepira ni nihče opazil pri splošni obedni ve¬
selosti. Tisti trenutek so na drugem koncu mize
Avrelijan Scholl, Yves Guyot in grof de Douville-
Maillefeu nči-se vlekli pozornost gostov po svojih
razveseljujočih se protiodgovorih.

Samo g. Dellatre je opazil pripetljej, in pre¬
pričan sem, da ga ni pozabil. Ce bo bral to knjigo,
mogel si bo razlagati nagibe mojega studa, ki mi
ga je delal Bordone, in rekel si bo morda, da pri
vseh teh okoliščinah garibaldskih slavnostij sem po¬
kazal prav veliko zatajevanja, ko proti meni zlo¬
voljnost bratov in prijateljev ni imela mej. Bes je,
da Bordone je bil varvanec lož, jaz pa sem bil v
očitnem vojskovanju z glavarji velikega vshoda
(Grand Orient) Francije.

Končavam. Vsakdo, ki je nekoliko poznal Gari¬
baldija, je prepričan, da njegova srčna dobrota je
bila že slabost. Treba je to nravno razpoloženje v
poštev jemati. Stari laški general ni odgovoren za
vsa svoja dejanja. Njegov zli duh, sem rekel in do¬
kazal, bil je Bordone.

219

Poslednjič, Garibaldi je bil čudovite priprostosti.
On ne bi bil nikdar trpel, — kakor je trpel Viktor
Hugo, ta norec ošabnosti, — da bi človek pokleknil
predenj ter ga molil.

XI.

Vojskovalno prostomiselstvo.

Prostozidarstvo in prostomiselstvo. —
Antiklerikalnaliga. — Ustanovi j en j e. —
Njena načela. — Njena osnova. — Njeno
delovanje. — Oporoka za necerkvene po¬
grebe.— Francoske skupine lige. — Z njo
zvezane družbe.

Sem ter tj e mislijo po katoliškem svetu, da so
prostomiselske družbe kar prostozidarske. Pa je pre¬
cejšen razloček med njimi. Pri prostozidarjih komaj
deseti del privržencev pozna pravi namen ločine,
ko pa pri prostomiselskih družbah vsi udje vedo,
kaj si imajo misliti o njej že pri sprejemu in
še prej.

Nadalje je konečni posledek, ki ga hoče do¬
seči prostozidarstvo, vse drugačen, kakor ga namerja
sedanje prostomiselstvo. Obe družbi se strinjata, to
je res, v tem, da bi pokončali katoličanstvo; pa
tukaj je konec skupnih namer. Sedanje prosto¬
miselstvo hoče zatreti s katoličanstvom vsa druga
verstva in nič ne postaviti na njegovo mesto. Prosto-

220

zidarstvo sprejema podporo židovstva in protestant¬
ska v boju zoper rimsko-katoliško verstvo; pa ima
tudi verske člene, obrede; z eno besedo, ono je
pravo skrivno verstvo s skrivnostnim bogočastjem.

Poleg verskih členov prostozidarstva, ki se vedno
bolj razodevajo sprejetim začenši s stopinjo mojstra,
je Bog, osnovatelj (in ne stvarnik) svetov, kateri
zasluži češčenje človeštva, pa ta Bog ni tisti, ka¬
terega molijo kristijani. V svojih kapitulih in areo-
pagih ali ložah višjih stopinj prostozidarsko uči, da
je sveto pismo prevrglo vloge čeznatornih močij, in
zato ločina pravi, da namerja postaviti resnico. Po
njeni trditvi je Bog katoličanov le hudoben načelnik,
zlodejen duh, zaviden, divji, netvarinsk trinog, srdit
sovražnik sreče ljudij; nasproti pa je Lucifer, njegov
zoprnik, dobrodejen duh, kreposten in moder na¬
čelnik, duh prostosti, prijatelj človeškega rodu, in
ta je pravi Bog. Zato je tudi v zadnjih ložah Lu¬
cifer, ki se ima za očeta Kajna, Kanana in nekega
Hirama, moljen od prostozidarjev pod različnimi
naslovi Najvišjega bitja, Boga narave in Velikega
zidarja vesoljstva.

Torej je sedanje prostomiselstvo bogotajsko, ki
sprejema k večemu dvomljivce, kateri, če Boga ne
taje, se vsaj nikakor zanj ne potegvajo; prosto¬
zidarsko pa je bistveno hudiču služno.

Da bi zakrivali svojo igro, prostozidarji včasih
trdijo, da so od njih sprejeti naslovi, kakor Naj¬
više bitje, Bog narava in Veliki zidar (arhitekt), le

221

splošnji izrazi, izmišljeni iz namena spravljivosti, da
bi zadruga mogla sprejemati ljudi različnih verstev.
Resnica je, da ločina jemlje k prvemu odkritju verne
in neverne katerega si bodi bogočastja: pa tudi
pusti v ložah nizih stopinj dvomljivce in kristijane,
ki se ne vidijo pripravljeni, da bi sprejeli njene
prevržene verske člene; kar pa zadeva bogotajce,
če si kdo izmed teh dovoli celo zunaj lož napasti
velikega zidarja, se precej izključi iz zadruge.

Pa iz tega ni sklepati, da bi se prostozidarstvo
ne menilo za delovanje prostomiselskih družb. O ne!
Ceni jih kakor pomočnike v svojem boju zoper ka-
toličanstvo; pa to je tudi vse. Dosti je spretno, da
vrine nekatere svojih privržencev v take družbe, to
mu dovoli, da se okoristi s protiklerikalno goreč¬
nostjo in da jih celo vodi, ne da bi kdo vedel, po¬
sebno v okoliščinah, v katerih ima delati tako, da
bi se ne očrnilo. Vendar pa čuje posebno nad tem,
da ostanejo te prostomiselske družbe brez zveze ena
z drugo: v njegovih očeh je vsaka zveza materija-
listiških skupin tekmovalna moč, in uporablja na
skrivnem najstanovitejše napore, da bi jih razdru-
žilo. Kakošna odkritja bi mogel o tem podati, ko
bi ne bila le druge vrste pomena!

Zdaj, ko je čitatelj natanko spoznal razloček
med prostozidarstvom in med tem, kar se danes
imenuje prostomiselstvo, začel bom govoriti o raz-
širni zadrugi bogotajcev in dvomljivcev, ki je znana
pod imenom protiklerikalne lige.

122

Leta 1881., 13. .julija — gotovo ni še pozab¬
ljeno — dogodila se je rabuka v Rimu o priliki
prenesenja trupla Pija IX. Rimske lože so nadra-
žile nekaj predmestnih delavcev, da so se vzdignili
po njih ščuvanju in skušali papeževo krsto vreči v
Tibero. Oborožena moč, vsled garancijske postave,
je bila prisiljena posredovati, in svetoskrunska po-
skušnja rabukarjev se ni izvršila. Pa prepričavši se,
kolika je bila unetost nesrečnih zapeljancev delav¬
skega stanu, misli si laško prostozidarstvo, da bi
sodelovanje silovitih fanatikov moglo koristiti pri
drugih priložnostih. Določi se, naj se ustanove vo-
jevalne skupine pod imenom protiklerikalnih krogov,
te skupine bi se sostavljale posebno iz prosto-
mislecev, katerih ločina zaradi njih nizkega družbe¬
nega stališča ne dopusti v svoje lože, in nekateri
vpel.janci, ki bi služili za skrivne navdihovalce, bi
se med nje vmešali.

Ta načrt se je izvršil. V nekoliko dneh je bilo
deset krogov ustvarjenih v Rimu, in osnova se raz¬
širi po drugi Italiji.

Poučen od Garibaldija o ustanovitvi teh skupin,
ne da bi mi bil v začetku razodet zidarski značaj
osnovateljev, sklenem tudi jaz provzročiti v Franciji
ustanovljenje podobnih vojevalnih družb. Moje za-
početje so odobrili glavarji laške protiklerikalne
stranke, s katero sem dopisoval. Šel sem na delo v
dobi pariškega shoda prostomiselnikov, o katerem
sem govoril v nekem prejšnjem poglavju. Pa hitro

223

sem zapazil, da sem slabo razumel misel danih mi
naukov. V Italiji namreč so se snovale protikleri¬
kalne skupine pod skrivnim vodstvom velikega vshoda
tako, da so jih držali osamljene eno od druge, fran¬
coske snovitve, katerih začetnik sem bil jaz, delale
so se zunaj vsakterega vpliva prostozidarstva in pod
obliko neodvisne zveze.

Garibaldi, tedanji veliki mojster laškega prosto¬
zidarstva, je vendar odobril francosko ligo. Nasproti
pa jo je francoski veliki vshod nerad videl, in postal
sem tarča njegovim nagajivostim; v oktobru sem se
ločil od zidarske ločine.

Morda bi se kdo čudil, da je Garibaldi v takih
okoliščinah še z menoj občeval. Da razjasnim to
reč, moram povedati, da je bil Garibaldi nekako
časten prostozidar, kogar ime je služilo za prapor
laškemu velikemu vshodu; pravi glavar je bil gosp.
Adriano Lemmi, ki je sedaj veliki mojster po na¬
slovu in predsednik osrednjega odbora protiklerikal¬
nega v Eimu. Ta se je ohladil proti meni za časa
mojih razporov s francoskim velikim vshodom.

Nič ne de, upirajoč se vsakemu skrivnemu
gospodstvu, delal sem z večjo vnetostjo ko kdaj za
stvaritve skupin, vso skrb sem obračal v to, da bi jih
postavil v popolno neodvisnost; posrečilo se mi je po¬
slednjič, zvezati jih zunaj vsakega delovanja zidarskega.

Po preteku sedmih mesecev je bilo ustanov¬
ljenih tri in dvajset francoskih skupin. V februvariju
1883 ste bili sto in dve. Poslednjič, za časa mo-

224

.jega izpreobrnjenja, je štela francoska zveza sto
osem in trideset družb naravnost zedinjenih ena z
drugo, ne vštetih sto tri in štiridesetih skupin, ki
so se prve držale in jej dopisovale. Naravnost zve¬
zane družbe, ki so sostavljale „zadrugo Francije"
(union de France), štele so okoli sedemnajst tisoč
udov. Osrednji odbor je bil v Parizu.

Dne 15. avgusta 1882 se ustvari španska liga
po zgledu francoske zveze z osrednjim sedežem v
Barceloni. V teh zadnjih časih se je ustanovila četrta
liga v južni Ameriki z osrednjim sedežem v Gvatemali.

Vse te lige — zadruga Italije, zadruga Fran¬
cije, zadruga Španije in zadruga južne Amerike —
so si dopisavale vkljub svojim različnim osnovam.
Imajo skrivno besedo, zamenjeno vsako leto, po ka¬
teri se ligarji različnih dežel spoznajo, kadar jih
slučaj ali njih opravila sem ali tje zaneso; ta be¬
seda za spoznanje je edina skrivnost v teh družbah.

Kavno nasproti, kakor prostozidarstvo, delajo
skupine vojevalnega prostomiselstva očitno; pri teh,
namesto skrivati, je delovanje drznosti. Boj ligarjev
proti veri je razvidno ostuden, pa ni za hrbtom.
Ligarji so izpostavljeni otroci protiklerikalstva; po-
vžiti od slepe togote se drve z odkritim obrazom
k napadu na cerkev, ne štejoč udarce, ki jih dele,
ne teh, ki jih prejmo, brezmejni zarad zaslepljenosti,
fanatični zarad brezbožnosti.

Sodi naj se antiklerikalna liga po svojih prvih
osmih členih.

225

Temeljna načela antikierikalne lige.

(Zadruga Francije.)

Prvi člen.

Antiklerikalna liga, ustav bistveno socijalistišk,
razglaša silno potrebo zboljšanja usode delavskih
stanov v vseh ozirih. Ona spoznava, da neka mo¬
gočna sila, klerikalstvo, je provzročila, da so se
zbrale v skupine različne koristi, ki nasprotujejo
koristim delavcev, in da je ta sila tako glavna za¬
preka vsakega družbenega napredka.

Torej se je protiklerikalna liga ustanovila iz
namena, da bi pobijala brez prenehljeja in z vso mo¬
gočo delavnostjo praznoverske nazore in njih širitelje.

Drugi člen.

Protiklerikalna liga ne dopušča nobenega ver¬
skega uka, ne bogočastja, ne obreda. Odbija vsako
vero v kakoršno-koli božestvo in preganja vsako za¬
znamovanje nadnaravnega bitja.

Tretji člen.

Protiklerikalna liga sprejema med svoje ude
vse socijalistiške demokrate brez razločka šol ali
sostavov; zadovoljna je, da njeni privrženci delajo
za osvobojenje ljudstva. Zato se protiklerikalna liga
ne izreka v prid nobene socijalistiške šole, ne sostava.

Četrti člen.

Morejo biti v protiklerikalni ligi udje prosto-
miselskih družb in sploh udje vseh zadrug, ki od¬
bijajo vero na Boga stvarnika ali vladarja vesoljstva.

15

22(5

Peti člen.

Geslo protiklerikalne lige je: Delaj , kakor

misliš! Torej tirja protiklerikalna liga, da imajo vsi
njeni privrženci pogum svojega mnenja; ker nikdo
se ne more imenovati pošten mož, če ne spravi v
soglasje s svojimi načeli svojega življenja, in zani¬
čevati svoja dejanja, je zaničevati samega sebe.

Šesti člen.

Protiklerikalna liga dalje misli, da dobro ne
more biti neodvisno od resnice, katero nam daje
edino vednost; da napredujoče in vednostno nravo-
slovje mora biti popolnoma ločeno od zastarelih
verskih ukov, katere pamet zametava; da so ver-
stveni nauki nepoštenega bistva, ker spravljajo v
dejanje najnevrednejše nagibe, da vodijo človeka:
poželjivost in strah; da edinost v nazorih med
možem in ženo edino more utrditi družino; da
oskrbeti otroku vednost in vero, ki se med seboj
pobijati, je v nasprotje postaviti srce razumu, na¬
pačno storiti razsodnost, vznemirjati vest, uničiti
voljo; da je zmaga novodobnih družb zagotovljena
pod izrečnim pogojem, da branitelji prihodnjosti ne
bodo več izdajali braniteljem preteklosti svojih žen,
svojih otrok in svojih oseb; da več grajanov pro¬
glaša te resnice, in ker niso trdni v svojem pre¬
pričanju in ga ne store za neprelomljivo pravilo
svojega obnašanja, da neprenehoma na laž stavijo
s svojimi dejanji svoje besede; da ta slabost ima za

227

nasledek omajanje značajev in otemnenje vesti; da
se pride iz popuščaj a do popuščaja, da se izgubi
ves pojem o pravici, da se spremeni življenje v
vedno laž, in da se pade v sramotno mlačnost, ki
je pripravljena za vsakoršen odpad in malopridnost;
da delavna zadruga, ki daje vsem vzgled, podporo
in moč, more edina lahek storiti boj za pametno
življenje zoper predsodek, navado in sebičnost.

Vsled teh nagibov protiklerikalna liga naklada
vsem svojim privržencem dolžnost, da nehajo de¬
lati po kakoršnih-koli naukih, katere načelno za¬
motavajo in da nikoli ne prejmo kaeega zakramenta
od nobene ločine in nobenega verstva: ne verstve-
nega vpeljanja ob rojstvu, ne verstvenega obreda
ob ženitvi, ne duhovna ob smrti.

Protiklerikalna liga torej sostavlja družbo pro-
stomiselskih in socijalistiških močij, ki ima za po¬
stavo vednost, za pogoj vzajemnost in za predmet
pravico.

Sedmi člen.

Protiklerikalna liga se peča z brambo mladosti
proti praznim veram in njih privržencem. Udje lige
so dolžni, z vsemi pomočki, ki so v njih moči, po¬
magati, da dobe službo in pouk otroci delavskih
družin.

Osmi člen.

Protiklerikalna liga, ker ne priznava prednosti
kaeega stanu, priporoča svojim privržencem naj-

15 *

228

tesnejše združenje zoper klerikalstvo in zoper vsako
politično ali socijalno moč, ki zatira ljudstvo.

Tukaj je program čisto vojskujočega se prosto-
miselstva.

Osnova lige ni zapletena. Udje morejo biti
moški in ženske; njih število ni omejeno. Privrženci
se dele v posebne skupine. Več skupin more biti v
ravno tistem mestu. Vsaka skupina se sama upravlja.
Njena samostojnost je popolna in nepogojna. Vse
skupine v Franciji in Alžeriji sostavljajo zadrugo
Francije. Osrednji sedež francoske zadruge je v Pa¬
rizu. Unija Francije se upravlja po osrednjem od¬
boru, ki ima deset udov, katere volijo francoske in
alžerijske skupine.

Ta osrednji odbor se iz celega obnovi vsako
leto; njegova moč ugasne z 29. julijem; njegovi
udje pa se morejo vedno zopet voliti. Tako sem bil
jaz vedno izvoljen za uda in glavnega tajnika od
začetka do svojega spreobrnenja.

Ta osrednji odbor osnuje nove skupine in do¬
pisuje zadrugam drugih dežel, tudi skrbi, da se
zapisniki zvezanih družb pravilno in dosti razglase,
in poslednjič vse moči napenja, da se ohrani so¬
glasje med skupinami, — kar ni vselej najzložnejša
naloga.

Da se kdo sprejme za uda protiklerikalne lige,
treba je:

1. da je star 21 let ali da je pooblaščen od
očeta ali postavnega varuha;

229

2. da prebiva v departementu, v katerem je
skupina, h kateri hoče pristopiti, ali v okrogu do
sto kilometrov;

8. da je spodobnega življenja in da živi od
zaslužka svojega dela;

4. da ga sprejme skupina, h kateri hoče pri¬
stopiti, in osrednji upravni odbor.

„Biti spodobnega življenja 1 *, v jeziku prosto-
miselstva ni zahteve, da bi bil zakonsko poročen.
Prosto združenje  se ima za popolnoma nravno,
ko je obstalo gotovo število let. Vendar pa je pri¬
znati ligi to dobro, da ne gre tako daleč, kakor
prostozidarstvo, da bi sprejemala nesramne zvod¬
nike (proxenete).

„Živeti od zaslužka svojega dela", to ne tirja
življenja hranjenega z vsakdanjim delom. Eentar se
rad sprejme za ligarja; pa treba je, da sije sam s
svojim delom pridobil glavnico, od katere dohod¬
kov živi.

Vsaka skupina ima posebno ime in poseben
pravilnik. Pariška skupina, pri kateri sem jaz bil,
se je imenovala „Groupe Garibaldi". 17. novembra
1884 se je sostavljala: iz 10 častnih udov, iz 1 uda
darovalca, iz 165 delavnih udov bivajočih v Parizu
in 558 dopisujočih udov; vkup 784 udov.

Način sprejemanja je različen vsled zasebnih
pravilnikov različnih skupin, vendar vedno prav
priprost. Sploh, kadar hoče kak prostomiselnik pri¬
stopiti k ligi, navzoč je najprej pri eni ali dveh

230

sejah skupine, da vidi, če mu družba prija; potem
se predstavi po kakem ligarju; podvrže se izpra¬
ševanju, pokaže, kako je živel, razloži dejanja, ki
govore zanj kakor za prostomiselnika (n. pr.: ni dal
krstiti svojih otrok, dovedel je svojo ženo, da ne
hodi več v cerkev, osnoval je necerkvene pogrebe
ali protiklerikalna predavanja v svoji občini itd.);
poslednjič, ko se je preiskovalno pooblaščenstvo pre¬
pričalo o natančnosti njegovih izjav, skupina glasuje
o sprejetju prosilca, ki se ne pripelje z zavezanimi
očmi, kakor v prostozidarstvu, in se tudi ne pod¬
vrže preskušnjam. Kolikor je meni znano, ste samo
dve skupini, ena v Oalvados-u in druga v Nord-u,
ki nakladate preskušnjo sprejemancu (hoditi po raz¬
pelu); pa to dejanje je v ligi osamljeno.

Na vsak način pa nikdar ligarji ne skrivajo
svoje brezbožnosti; povsod dopuščajo, da smejo biti
tujci, če žele, navzoči pri njih sejah. Skupine ob¬
čujejo med seboj na prav pogosten način s tem, da
si dopisujejo, ali da se ena drugo vabijo ob slav¬
nostnih priložnostih. Udje se obiskujejo na svojih
potih.

Nadalje se v ligi podpirajo v slučaju potrebe.
41. člen splošnega pravilnika se glasi: „Kadar kaka
skupina ne more pomagati kakemu nesrečnemu iz
svoje srede, mora tajnik naznaniti to vsem skupinam
brez izjeme. Vsaka skupina ima takrat dolžnost po¬
dariti po svojih zmožnostih. Še tako malo, kar di
ena skupina, je veliko, ko hitro vsak oddelek lige

231

pokaže vzajemnost do nesrečnega brata." Videl sem
tako, da so delavske družine, ki so naenkrat prišle
v bedo, prej nego v enem mesecu prejele 150 do
200 fr. podpore. Povedal sem prestopke ligarjev;
pokazati moram tudi njih dobre lastnosti. Ce je
prostomiselstvo bolj silovito, kakor locinarji lož, jih
vsaj ne razjeda suha sebičnost, katera je značilno
znamenje prostozidarja.

Posebno pa si prizadeva protiklerikalna liga za
veliko necerkvenih pogrebov. Vsak privrženec mora
v dan sprejetja podpisati oporoko, katere natančne
besede so te:

Jaz podpisani, delavni ud antiklerikalue lige,
pri popolnem zdravju in polni zavednosti, izrekam
brez kakega pridržka, da protiklerikalna načela lige
so brezpogojno moja. Ker živim kakor prostomiselnik,
želim biti pokopan ravno tak, to je, brez vdeležitve
kaeega služabnika katerega si bodi bogočastja. Moja
volja v ta namen je izrečna; oporoke, katere bi
znal narediti zato, in ki ne bi obsegale druzega,
kakor način o razpolagi svojega imetja, ne morejo
te uničiti.

Ce bi kdo moje družine se ustavljal izvršiti
mojih protiklerikalnih namer, izrekam že sedaj, da
je zgubil za samo to dejanje vse pravice do moje
zapuščine, ne da bi mogel njegov upor namena
doseči.

Prosim svoje prijatelje in tovariše pri ligi in
posebej grajane (tu trije ali štirje grajani po imenu

232

iz skupine, katere ud je), da bi hoteli dobro čuti
nad izvršitvijo tega pisma, in jaz jih imenujem za
iz vršilce svoje oporoke s posebno nalogo prav na¬
tančne izvršitve z vsemi postavnimi pomočki.

Poslednjič v prepričanju, da bo zmanjšal čisto
necerkveni značaj mojega pogreba troske (na¬
znanilo prihranjene svote zaradi odpadlih izdajkov
za cerkev), hočem, da ta svota pripade blagajnici
(naznanilo bodisi posvetne dobrodelne naprave ali
kake protiklerikalne republikanske družbe), kateri jo
volim brez bremena.

Ta poslednji pristavek je bil vpeljan v opo¬
roke lige, da se jim podeli postavna veljava, ker bi
oporoko, katera ne obsega nobenega denarnega raz¬
polaganja, mogle imeti grajanske sodnije za čin brez
vrednosti.

Popolnoma mi je neznano, ali se je po mojem
odstopu število udov protiklerikalne lige pomnožilo
ali zmanjšalo. Povem, da me položaj te širne družbe
ni zanimal in me ne zanima.

Vendar pa naj tukaj pristavim opombo:

Po navadah je imela liga vsako leto eden za¬
povedan občen shod. Leta 1884. je bil v Lyonu;
leta 1885. v Rimu, in leta 1886. bi bil moral biti
v Barceloni. Pa leto 1886. je preteklo, ne da bi
bil slišal govoriti o tem shodu; in ker se ti zbori ne
vrše pri zaprtih vratih, temuč zelo očitno, sklepam,
da moji nekdanji francoski tovariši niso šli na
Špansko, ne kam drugam.

233

Če je moje spreobrnenje kaj pripomoglo k
temu neredu, hvalim Boga. To bi bilo znamenje,
da je neverska osnova, katere najzadolženejši ute¬
meljitelj sem jaz, nekoliko razpadla z mojo brez-
božn ostjo.

XII.

Moje spreobrnenje.

Žrtva. — Namera knjige o Jovani
d’Ar c. — Moje delo in listine rouenske
pravde. — Nabita naznanila zoper
Pij a IX. — Moja poslednja obsodba.

— Ples na veliki petek. — 23. april  1885.

— Luevere. — Noe v molitvi. — Moje
prvo pismo kakor spreobrnenca. —
Saint-merri-ski vikar. — Moj odstop
kot ud lige in glavni urednik ^Proti¬
klerikalne republike”. — Sklenem
čisto in naravnost preklicati svoje
prejšnje spise in potem ostati ne v de¬
leže n. — Dovršitev rimskega shoda.

— Siloviti napadi republikanskega
tiska. — Popolno spreobrnenje. —
P a h n e n sem i z 1 i g e. — Obiščem nun¬
cija svetega Stola. — Odtegnem se in
izpovem. — Obnovim svoje prvo ob¬
hajilo. — Sklep.

Med tem, ko sem jaz množil pohujšanje in vse
storil, da bi trgal duše cerkvi, molila je ženska.
Josipina Jogand, sestra mojega očeta, je bila moja

234

krstna botra. Ljubila me je, kakor da bi bila moja
mati. V mojih otroških letih je imela proti meni
vso nežnočutnost in najljubeznivšo skrb. Ko sem
bil zaprt v Mettray-u vsled svojih neumnih dejanj,
trgalo jej je to srce. Oh, res! ni si svojila pravice
soditi teh, ki so svete dajali mojemu očetu; pa v
srcu je obžalovala naredbe zoper mene. Mislila si
je, da zgubljeni sinovi se ne vrnejo, kakor le po
božji milosti, in da to milost doseže molitev. Ona
je torej jokala in prosila.

Ko sem se bil vrnil nadražen po sovraštvu, ko
sem se zagnal slepo v to neumno vojsko, katere
napadi so se obračali naravnost zoper Boga samega,
je bila ona potrta in je molila.

Njen duh me ni zapustil. Hodila je v mislih
za menoj v sredo mojih nespametnih bojev, skozi
moje nevarnosti, niso je odgnala moja bogokletstva.
Bilo je zapisano, da moja brezbožnost ne bo opla¬
šila njene vere, ne upehala njenega upa, ne ugasila
njene ljubezni.

Molila je, molila vedno.

Enkrat pa je bila vendar mera polna. Začel
sem vojskovanje obrekovalno zoper češčeni spomin
Pija IX. Nezadovoljen, da sem sam lagal, še druge
sem v to zapeljeval. Pijan od brezmejne togote, na¬
biral sem sokrivnikov in jih zaganjal proti papeštvu.

Moja botra sklene junaško reč.

Ker moje molitve niso dosti, rekla si je, bom
se popolnoma žrtvovala.

235

Edina v naši družini je imela precejšnje pre¬
moženje, kot sad svojega truda in varčnosti. Ve-
likrat je res pomogla revnim. Zdaj pa se vsega
oropala. Razdeli svoje premoženje med ubogo s
krščanskim stoicizmom, ki se žrtvuje, da bi silo
storil božjemu usmiljenju. Njena žrtva je bila to¬
lika, da je ne morem razložiti v vsi njeni bliščobi,
dokler živi sama. Računati moram s ponižnostjo te
svete device, katero bi bolelo, če bi zdaj razglasil
posebnosti njene zatajitve. Kratko, zapustila je svet,
ne si obdržala centima in je stopila v redovno živ¬
ljenje. Njeni prijatelji so se morali obdavčiti, da
so jej zložili doto. Posvetila se je molitvi do zad¬
njega trenutka svojega življenja. Samostan, v kate¬
rega se je zaprla, je Naše Gospe de la Reparation
v Ljonu. Ime, katero je nadela, ko si je ogrnila
pečo, je: sestra Marija sedmih žalostij.

O, bodi tisočkrat blagoslovljena, ki si se dala
v žgalno žrtvo Gospodu za spravo mojih hudodelstev!

Bog, kateremu sem jaz kljuboval, ni mogel
ostati gluh na tako vzvišen priziv.

Za to žrtvo jaz nisem vedel. Že dlje časa nisem
imel nobene zveze s svojo družino. Nikoli mi ni
očitala moja draga botra najmanjše reči. Molila je
za-me v tihoti, ne da bi mi dala vedeti, da moli.

Jaz nisem prej zvedel in se prepričal o teh
čudovitih rečeh, kakor še le po spreobrnenju. Torej
nisem nikakor mogel misliti, da se je pobožno ju¬
naštvo vrglo na tehtnico nebeške pravice, da bi bilo

236

za protitezo mojim ostudnostim v dosego milosti in
razsvetljenja. Jaz sem nadaljeval svojo temno pot,
sejal povsod ljuliko, pihal v vse vetrove sovraštvo
do Kristusa, vsak dan izzival potrpežljivost božjo.

Leta 1884. v mesecu avgustu sem se namenil
pisati zgodovino Jovane d’Are (device orleanske),
postavivši se izključno na neversko razgledišče. Ker
je pravdo slavne device vodil škof Chauehon, mislil
sem si, da mi bo dala ta okoliščina lahko priliko
obdolževati cerkev. Na to me je napeljal g. Peter
Vesinier, ki je bil med tajniki Evgenija Sue-a.

„Evgen Sue“, reče mi enkrat g. Vesinier, Je
obravnal na nepopolen način zgodovino orleanske re¬
šiteljice. Prestopil je tiho čez nekatere podrobnosti,
ki so zapisane v različnih izjavah v teku preisko¬
vanja o jetništvu Jovane d’ Are v Kouen-u. Listine
tega preiskovanja so ohranjene. Poiščite jih in boste
mogli narediti iz njih grozno orožje zoper duhovščino."

Svet se mi je zdel dober. Pokličem sposobnega
moža, vajenega v raziskavanjih te vrste, navadnega
obiskovalca pariških knjižnic, brskača po starih ar¬
hivih, enega izmed strokovnjakov, za katerega naj-
starši pergamenti nimajo skrivnosti.

„Ali veste", vprašam ga, „če se še dobe listine
o pravdi Jovane d’ Are po škofu Cauchonu, in kje
so ?"

„Natanko," odgovori mi. „Cauchon je dal na¬
praviti pet prepisov teh listin. Eden je bil namenjen
za angleškega kralja in je v knjižnici bourbonske

237

palače. Drugi, poslan papežu, mora biti v vatikanskih
arhivih. Tretji prepis, shranjen v duhovskem sodišču
v Rouenu, je tisti, ki je bil raztrgan po razsodbi,
ob vrnitvi dobrega imena Jovane d’ Are. Dva zadnja
prepisa, katera je napravil Oauchon, enega za se,
druzega za nekega svojega sokrivnika, po imenu
Janez Lemaistre, sta bila pa najdena, in sta

shranjena oba v narodni knjižnici.

Za nameček, Jules Quicherat, nekdanji vodja li¬
stinske šole, je razjasnil te latinske rokopise in jih
priobčil, kakoršni so, v zbirki de la Societe de
1’ Histoire de France; ta zbirka je v narodni knjiž¬
nici. “

„Prav dobro. Vi boste pregledali listine in
mi izbirali vse, kar bi se dalo porabiti zoper du¬
hovščino. Ni se vam treba prav nič meniti za
posvetne, ki so zapleteni v pravdo Jovane d’Arc;
prepišite mi le tisto, kar zadeva duhovnike! Ali ste
razumeli ?■*

„Razumel.“

Mož, s katerim sem govoril, ni se prvikrat
prodal za iskanja te vrste v mojem imenu. Vedel
je prav dobro, da mu ni več na me računati, če
bi mi prinesel nepristransko delo. Rekel sem mu še:

„Duruy pripoveduje v svoji poljudni zgodo¬
vini Francije, da je bila Jovana d’Arc psovana v
svoji ječi v Rouenu od ječarjev in da je imela za¬
vrniti celo nekega angleškega lorda. Ali bi se ne
moglo dokazati, da rablji lotaringijske device je niso

238

samo žive sožgali, temveč, da so jo tudi oskrunili,

predno so jo poslali na gromado?-Gotovo

razumete imenitnost, katero jaz pripisujem temu
dejanju. Hočem naložiti odgovornost umora Jovane
d’Arc duhovščini sploh, cerkvi sami. Torej imam
željo predstaviti občinstvu to hudodelstvo, kakor iz¬
vršeno na najostudniši način, ki je mogoč."

„Bom iskal", mi odgovori g. E . . .; „pa v tem
oziru bo prav težko najti resnico. Izraziti boste
mogli te dozdeve. Sveti Stol, kakor veste, je ukazal
leta 1456. pregledati pravdo device in dobro ime
vrniti Cauchonovi žrtvi. Tako ni prav misliti, da bi
bile priče pregledne pravde tudi kaj izrekle o
vprašanju, ki vas posebno zanima. No, pa iskal bom.“

Nekoliko dnij potem zopet pride k meni gosp.
E . . . Dobil ni nič, kar bi potrdilo, da je bila
Jovana d’ Are oskrunjena; pa tri priče pregledne
pravde, Isambart de la Pierre, Martin Ladvenu in
Guillaume Manchon, so izrekle, da je bila jetnica
prisiljena 27. maja 1431 zopet obleči moško obleko,
ki jo je odložila, in da jo je zopet oblekla, „da bi
se branila zoper zasramovanje svojih ječarjev".

Te tri priče niso nič več trdile. Nič ne de,
za-me je bilo dosti. Ce jih spretno predstavim in
pojasnim, morem jim dati pomen, ki ga niso na-
merjale.

G. E ... mi dii tudi nekoliko izpisov pravde,
vojene od Cauchona, in različne zdravniške razprave
o čutnih mamilih. Opravljen s tem uboštvom grem

239

na kmete, da bi v popolnem miru spisal namera¬
vano knjigo o Jovani d’ Are, žrtvi duhovnikov.

Ker sem popolnoma vero zgubil, videl sem v
Jovani le francosko junakinjo, kateri je ogenj do-
moljubstva omamil čute. Kakor domoljub sem jo ob¬
čudoval, objokovaljokakoržrtvoOauchonain Angležev;
pa nisem videl v njej nič nadnaravnega poslanja.

Pisal sem torej svojo knjigo, plazeč se po
zemlji. Za-me je lotaringijska devica, preveč pre¬
vzeta po grozah vojskinega vpada, verovala, da
sliši, kar je imenovala svoje glasove — njene res¬
ničnosti nisem opisal kakor dvomljive — in je
vzela za dejanjsko, česar je želela. To je bilo, po
mojem izreku, le samo čutno mamilo.

Hrabro se je bila, in v tem oziru sem devico
neomejeno občudoval.

Izdana, izročena v angleške roke. Njena pravda
je bila vojena od duhovnikov, prodanih sovražnemu
prisvojevalcu. Ko nisem govoril o pravi francoski
duhovščini, ko sem predstavljal ukaz vrnitve dobrega
imena po svetem Stolu kakor diplomatično dejanje,
vrgel sem v obraz vesoljne cerkve osebno nečast
Cauchona in njegovih sokrivnikov. Nadalje sem Jo-
vanine rablje še bolj ostudne naredil, kakor so, ko
sem njih psovanja kakor robatih vojakov premenii,
kakor da bi se bila končala z nenravnim posilstvom.

O tej reči sem spisal dvanajst poglavij; moj
rokopis je dajal tvarine za majhen zvezek v osem-
najsterki, 200 do 250 stranij.

240

Moj namen je bil raztrositi med ljud poljudno
knjigo, ki bi imela vsled sočutja do moje junakinje
namen, podžigati sovraštvo do duhovščine. Pa oko¬
liščine neodvisne od moje volje so mi ubranile, da
nisem tega prvega načrta izvršil. Protiklerikalna
knjigarna je imela dosti veliko vspeha z različnimi
deli, ki so izšla v podatkih s podobami. Moja žena
mi je svetovala, da bi sprejel za Jovano d’Are ta
imenitni način priobčevanja. Jaz jej opomnim, da
predmet nima razvijanja; moj rokopis bi mogel po¬
nuditi le 16 ali 17 podatkov. Ees bi ne bilo vredno,
delati si troskov za tako malo. Pa ona le sili. Kupci
knjigarne so takrat prosili, da bi se priobčilo kako
veliko delo s podobami. Ko sem dobro premislil,
rečem neki dan svoji ženi:

„To-le je mogoče, da bi se moje delo o Jovani
d’Are priobčilo v podatkih : izd& naj se moj rokopis
tak, kakoršen je, in za njim naj sledi popolno (in
extenso) dokazilo o rouenski pravdi; imel bi za to
le prestaviti latinske listine, ki so v narodni knjižnici.
Zapisnik pravde bi dal okoli 80 do 85 podatkov.
Tako bi bilo veliko delo, ki naj se napolni s podo¬
bami. To je bil trdni načrt o priobčenju.

Prvi podatki so torej obsegali dvanajst poglavij,
ki so bila v začetku namenjena za majhen zvezek
za širjenje nazorov med ljudstvom, to je, poglavja
spisana poleg mojih zasebnih opomb in poleg ne¬
koliko stranij izpisov, katere mi je prinesel g. E . . .
Ko je bil rokopis pošel, začel sem prestavljati la-

241

tinske listine razjasnjene od Quicherata; to je bil
popolni in pristni zapisnik pravde Jovane d’Are.

Nisem potreboval mnogo časa, da sem se pre¬
pričal, da sem se velikrat zmotil, ko sem svojo
sodbo oprl na stavke iz zveze iztrgane. In extenso
je ugovarjal nekaterekrati moji čez mero strankarski
razpravi. Če bi za svojimi poglavji priobčil zanes¬
ljivo in popolno prestavo latinskih listin, bil sem v
nevarnosti, da bom postal slaboumen v očeh svojih
čitateljev. Tako sem torej brez sramovanja izpustil
vse, kar mi je delalo nadlego. Vendar pa se mi je
t&ko ravnanje pristudilo, in ko bi ne bilo priobče-
vanje že začeto, bi ne bil morda tako odrezaval
udov listinam. Pa moja poglavja so izšla, občinstvo
je čakalo nadaljevanja, jaz nisem mogel odstopiti.
Prestaviti vse natančno, to bi bilo: priznati stran¬
karstvo mojega osebnega urejenja in to dokazati.
Podal sem torej občinstvu delo spisano s slabo za¬
vestjo.

Eavno tisti čas je protiklerikalna knjigarna tudi
na novo priobčila in naznanila z mnogimi na zid
nabitimi podobami neumni roman o izmišljenih raz¬
uzdanostih Pija IX. Ti oglasi so provzročili veliko
gibanje, katoliški tisek se je oglasil v užaljenih
člankih.

Kaj pa so predstavljali ti oglasi? Vrsto me¬
daljonov, glavo Pija IX. in veliko ženskih glav. Ri-
sarije same na sebi niso imele nič nespodobnega,
vsaj za prostomiselnike ne, v katerih očeh je papež

16

242

kakor kak drug človek; pa kristijani so imeli prav,
da so se zdeli taki oglasi popolnoma nenravni, ker
so sramotili vrhovnega škofa v njegovi čednosti
kakor neoženjenca, ki je nekako nedotakljiva. Po¬
slednjič je napadla protiklerikalna knjigarna s ta¬
kimi oglasi sveti Stol, ki ima nuncija v Parizu, in
pri katerem ima Francija veleposlanea.

Vlada, po sodišču prisiljena postopati, je dala
odtrgati te oglase. Ministerski svet je obravnaval to
reč in sklenil po izreku „Temps-a“, da moram biti
zatožen. Kar se je na to godilo v republikanskem
tisku, ni bilo še slišati. Vsak časnik se je izjavil,
da so bili oglasi popolnoma nerazžaljivi in da je
minister notranjega, ko je dal oglase odtrgati, storil
samovoljno dejanje. Pa pisalci te stranke, le malo
izjem je, dodali so, kakor da bi se bili pokorili
ukazu, da se ne morejo utolažiti, ker imajo pri tem
pripetljeju zagovarjati reč nečastne osebe itd. itd.
Vsa stara obrekovanja so pri tej priliki zopet izdali;
bilo je splošno divjanje. Priznam, da nisem priča¬
koval tega udarca. Prostozidarstvo, ki mi ni odpu¬
stilo moje neodvisnosti, sukalo se je spretno. Globok
obup me napade. Zdelo se mi je naravno, da so se
raztogotili katoličani: to so bili nasprotniki; od te
strani je bilo vsako obdolževanje dovoljeno. Pa, da
so me napadli moji, in to že tolikrat, oh! to mi je
jemalo srce; bil sem ob pogum, uničen.

Vendar sem se še boril zoper stud, ki sem ga
bil poln. V četrtek 28. aprila sem spisal za svoj

243

časnik članek v odgovor na razna obrekovanja re¬
publikanskih sobratov. Eekel sem, da preganjanje,
ki mi preti in ki je bilo omogočeno po neprestanih
sramočenjih ciganskega pisateljstva, me ne bo utru¬
dilo. Sklenil sem tako:

„Dobro! naj se doprinese ta pošastnost! Jaz
se nisem nikdar umaknil za korak v boju, ki sem
ga začel. Da, prisegam, obsodba, toliko zaželena od
mojih sovražnikov, bode podvojila moje moči.“

Ker je ta dan, 23. april, odločil mojo prihod-
njost, vredno je, da čitatelj razume vse moje dušno
vrenje, in zato se za kratko vrnem nazaj.

Dolgo že sem bil utrujen od sovraštva, katero
sem čutil na sebi v moji lastni stranki. Nekoliko
mesecev prej sem moral priti pred kazensko sodišče
zaradi risarij, katerih nisem jaz naredil, pa za ka¬
tere me je pravdništvo storilo odgovornega, ker so
bile uvrščene v neko mojo knjigo. Sodišče, pod pred¬
sedstvom radikalnega generalnega svetovalca seine-
skega, me je bilo obsodilo, ne da bi me hotelo po¬
slušati, na petnajst dnij zapora in dva tisoč frankov
kazni. Pri prizivu pa sem imel nepristranske sod¬
nike, ki so se hoteli poučiti; ti me poslušajo; pred¬
sednik, v začetku prav slabo razpoložen proti meni,
mi je pustil, da sem vse pojasnil, kar sem hotel;
potrudil se je, da je bral delo, katerega risarije so
bile tožene. Kratko, spoznal je, da knjiga sama ni
imela nič prestopajočega, in dvor, znižavši mero
moje odgovornosti v priobčenju bakrorezov, odvzame

16 *

244

mi kazen zapora in zniža denarno globo na po¬
lovico in zatre razloge obsodbe prve stopnje, katere
razloge so spoznali „za očitno pretirane". Dvor je
bil sostavljen iz konservativnih magistratov. Zelo sem
se zavzel nad tem različnim obnašanjem proti meni.
Zmirorn so me z jesihom napajali; pač sem se
čudil, ko so me prvikrat z medom obdarovali.

Od druge strani pa mi je dajal moj položaj
kakor splošni tajnik antiklerikalne lige priliko priča
biti mnogoštevilnim odpadom. Videl sem, da hodi
precejšnje število naših prostomiselnikov v cerkev
v velikih okoliščinah življenja; njih protiklerikalstvo
je bilo le zunanje. Moji tovariši so me jemali za
zaupnika. Povedali so mi, da zaradi tega ali onega
so primorani oženiti se kakor verniki, ali dati
krstiti svojega otroka, ali ga pripustiti k prvemu
obhajilu, in prosijo me, da bi o tem nič ne govoril.
Nisem bil zmožen izdati teh vrlih ljudij, ki so mi
zaupali svoje skrivnosti in katere sem iz vsega srca
objokoval; pa ko so se taka priznanja množila, dala
so mi veliko misliti. Velikrat se je zgodilo, da so
načelniki skupin tako skrivaj v cerkev šli: eden seje
versko poročil celo izmed osrednjega odbora lige,
o čemur sem edino jaz vedel in kar mi je bilo
zelo neljubo.

O, tako! rekel sem si, ona je torej močnejša
kakor vse, stara vera, ker jej tisti, katere sem si
mislil najtrdnejše, darujejo vkljub našim pravilom
v slovesnih trenotkih!

245

In da bi se omamil, gnal sem svojo brez-
božnost do skrajnosti. Tako je prišlo, da sem pri¬
redil jaz s svojimi prijatelji skupine Garibaldi proti¬
klerikalen ples, 8. aprila, na veliki petek. Da bi na
smešno obračal katoliško vero, našemil sem se v
»svetega Nikolaja", z žarkom na glavi in na strani
pravljični zaboj, kjer so vun gledali trije od mrtvih
obujeni otroci. To je bilo moje poslednje sveto¬
skrunstvo.

Tak je bil torej moj dušni stan v dobi, v ka¬
teri sem prejel udarec milosti: žalost vsled tega,
kar sem jaz imenoval „onemoglost“ svojih prosto-
miselskih tovarišev; prenapetost nevernega duha,
gnana do blodenja; silna bolest vsled vednega pre¬
pričevanja nizkih tekmovanj in mevžastih sovraštev,
ki so trgala mojo stranko; in na to vse globok
stud do republikancev in do sebe samega.

Ker nisem nič veroval, ostalo je storiti le še
eno reč meni nevernemu dvomilcu, da bi bilo konec
vseh teh dušnih bolečin: sebe umoriti. To bi se
reklo ravnati se po prostomiselski logiki. V kako
osodepolnem trenutku me je vera dotekla!

Vsak teden sem dva dni porabil za prestav¬
ljanje pravde Jovane d’Are. To delo mi je bilo zelo
zoperno: vedno mi je stavilo pred oči mojo pristra¬
nost, ki se je množila z izpuščanjem stavkov, ki so
mi bili na potu, s kakoršniin ravnanjem je moje
delo bolj in bolj postajalo izhajajoče iz slabe za¬
vesti.

246

Nisem se mogel odločiti, da bi občinstvu podal
listine take, kakoršne so; njih natančni in popolni
ponatis bi bil, kakor sem že razložil, obsodil to, kar
sem v začetku pisal, takrat, ko še nisem imel listin
in extenso. Pa pri izvrševanju tega nepoštenega dela
sem si sam v svoji vesti rekel:

„To kar tu delam, ni častno."

In treba je tudi povedati, da sem toliko bolj
čutil sramoto, kolikor bolj sem občudoval vzvišeni
značaj Jovane d’ Are. Stavki iz pravde, katere sem
izpustil, so bili tisti, kateri so bili v zvezi z njenimi
prikaznimi. Ohranil pa sem nespremenjeno vse, kar
je dajalo blišča domoljubju lotaringijske device; ko
sem zatrl vse čeznaravno, v kar nisem veroval, sem
prenaredil devico v „posvetno“ junakinjo. Nisem go¬
voril o „glasih“ Jovane, kakor le takrat, ko je bilo
treba predstavljati hrabro dekle v Domremy-u. Tukaj
sem razvil svoj nauk o čutnih mamilih. Pa nadalj-
nost te čudovite zgodbe me je v zadrego spravljala.

Jovana d’ Are ni trdila svojih „glasov“ samo,
predno je nastopila vojskovanje. Vedno je trdila še,
da jih neprenehoma sliši; med vojsko, v Orleans-u,
pri maziljenju Karola VII., v dobi svojih poslednjih
bojnih opravil, v Compiegne-i, v Beaurevoiru, po¬
slednjič v Bouenu, med pravdo, in tudi večer pred
svojo smrtjo.

Občudovalen način pa, kako je dekle vodilo
vojskovanje zoper Angleže, je kazal vidno, da ni
bila po čutih mamljena; najmanjši njenih bistvenih

247

načrtov bi delal čast našim najboljšim vojskovodjem.
Njeno obnašanje pred sodniki kaže tudi, da je bila
popolnoma pametna; tudi more vsak videti, če se
hoče potruditi, da prebere listine, da je bila med
temi nenavadnimi govori Jovana na izvanredni vi¬
šini, in da je ona, ki ni znala brati, osramotila naj-
učenejše bogoslovce in najspretnejše pravnike. Vse
na njej kaže čudež, in čudeža jaz nisem priznal.

Pa če sem tudi izpuščal vrste, ki so nasproto¬
vale moji neveri, sem jih imel vendar pred očmi.
Preganjale so me v mojem prostem času. Gledal
sem jih, kakor da bi bile pisane v zraku z ognje¬
nimi črkami.

Nisem pa mogel dvomiti nad pristnostjo teh
listin, ker skupni pravdni zapisnik, urejen od Cau-
chona in njegovega sokrivnika Tomaža de Oourcelles,
ni obsegal Jovani dobrohotnih ocenjevanj. Od enega
konca do druzega se zapisnik tako-le izraža: Jo¬
vana pretveza to in ono; torej je kriva sleparstva".

Vse je bilo na tem ležeče zvedeti, ali Jovana
res laže v svojih trditvah?

„Lagala bi?“ rekel sem si, „ona, poštenost
sama! ona, poosebljena vrlost! ona, ki bi od sra¬
mote umrla, če bi bila prisiljena eno minuto hli¬
niti se!“

Pa če tedaj ne laže ? . . . Ker sem priznal
obseg zapisnika, sem bil prisiljen, jaz, nevernik,
priti do tega sklepa:

248

„Ne, Jovana je odkritosrčna; čudovita fran¬
coska junakinja ni zmožna laži. Torej je po čutih
omamljena."

Pa smer vojske proti Angležem nakazana po
njenem veleduhu, njeni občudovalui načrti za bitve,
njen veličastni zagovor, tako poln razuma, tako si¬
jajen po razlogih pred rouenskim sodiščem, vse to
se je koj vzdignilo proti mojim ugovorom.

Dne 23. aprila sem spisal članek, o katerem
sem ravnokar govoril, članek, v katerem sem se
rotil, da me nič ne bo odvrnilo od boja zoper ver¬
stvo. Ko sem bil poslal liste v tiskarno, pripravim
se, da bi končal dan s prestavljanjem pravde Jovane
d’Are. Siloviteje kakor kdaj so me napadla umovanja,
ki so se trkala in si ugovarjala v mojem osuplem
duhu. Naenkrat začutim grozno potresenje vsega
svojega bitja. Zdelo se mi je, kakor da bi mi notranji
glas vpil:

„Tepec, ki si! Tebe samega mamijo čuti! ti
ne razumeš torej, da je Jovana svetnica, in da je
od tistega trenutka, ko ni bila zmožna laži, imela
res prikazni, katere je trdila! Ti torej ne razumeš,
nesrečnež, daje  spolnjevala nadnaravno poslanje?
Ti torej ne razumeš, da je nadnaravno vkljub tvo¬
jemu brezbožnemu dvomstvu, vkljub tvoji neveri?"

Ne vem, kaj se je takrat zgodilo. V nekaterih
sekundah je oživela pred menoj vsa moja preteklost:
moje prvo dobro obhajilo in moje prvo božjeropno
obhajilo; Mongre, Saint-Louis inMettray; moj oče,

249

moja mati, moja sveta botra; srečni dnevi mojih
otroških let in grenkosti mojega protiklerikalnega
življenja; odkritosrčna prijateljstva tistih, od katerih
sem se ločil in neutolažljiva sovraštva ločinarjev, s
katerimi sem se zvezal; dobrota onih in zloba
drugih; moje laži, moje neumnosti. Začel sem
ihteti.

„Odpusti, moj Bog!“ mrmram med solzami;
„odpusti mi bogokletstva! odpusti mi vse hudo, kar
sem ga zakrivil!"

Skrbno sem se zaprl v svojo pisarno, da bi ne
bil močen; na kolena padem in prvikrat po sedem¬
najstih letih molim.

Ko se je storil večer, nisem nič rekel o spre¬
membi, ki se je izvršila v mojem notranjem. Nisem
mogel obedovati in nisem pojasnil vzroka, da mi
manjka slasti. Tudi spati nisem mogel. Zena se
nič ne čudi; ker velikrat se je dogodilo, da mi je
bil duh poln predmeta, katerega sem obdelaval, in
da sem kako noč, v kateri nisem mogel spati, po¬
rabil za pisanje. Vrnem se še v pisarno, in pre¬
bijem to noč v molitvi. Sklenil sem, drugi dan iti po
odvezo svojih hudodelstev. Pri prvem dnevnem svitu
sklenem sporočiti svoje spreobrnenje katoličanu, ki
ni nikoli obupal nad menoj, in ki mi je vedno
kazal prijateljstvo. — Ta prijatelj je bil gospod
Mercier, s katerim sem se spoznal v Marseille-u
leta 1872.

250

Tukaj je pismo, katero sem mu pisal:

Pariz, dne 24. aprila 1885.

Dragi gospod Mercier!

To pismo vam če prinesti prav prijetno, ne¬
pričakovano vest. Od včeraj nisem več stari človek;
popolnoma sem spremenjen. Vaše katoliško in
prijateljsko srce je gotovo trpelo poslednja leta
vselej, ko ste zvedeli, kako je moje protikrščansko
pohujšljivo dejanje; pa gotovo ste prosili zd-me —
ker Vi ste me, to vem, resnično ljubili — in Vaše
prošnje so uslišane.

Včerajšnji dan, proti tretji uri popoldne,
je bilo, da sem slišal v sebi kakor kak glas oči¬
tajoč mi vse moje prestopke. To je bilo močneje,
kakor jaz, jokal sem. Moje brezbožnosti so me
prestrašile. Vprašal sem se, če bom mogel kdaj
doseči odpuščenje od Boga, katerega sem tolikrat
razžalil. Potem sem premišljal, kako neskončno je
božje usmiljenje, in sem začel upati.

„Da“, sem si rekel, „Bog je dober, ki je
prenašal taka bogokletstva, kakoršna sem jaz pri¬
občeval, taka svetoskrunstva, kakoršna sem jaz
doprinesel! . . . Mogel bi me bil s strelo ubiti in
me po pravici pogrezniti v večno brezdno po¬
gubljenja. Pa ni hotel; temveč je čakal, da sem
se pogreznil najgloblje v temno jamo nevere, da
bi mi podelil naenkrat luč svoje milosti."

Verujem! verujem!

251

Še to jutro bom šel k izpovedi, jaz, ki sem
toliko črnil izpoved! Konec je, duh teme je za
vselej izpojen iz moje duše. Odslej bom vse svoje
napore obrnil na to, da popravim, če je mogoče,
vse zlo, ki sem ga storil.

Moj vrli oče ni obupal nad mojim spre-
obrnenjem; tudi on je veliko molil za me. Spo¬
minjam se, da mi je velikrat to pravil in je pri¬
stavljal , da se zaradi tega obrača s posebno
prošnjo do sv. Monike, ki jo prosi, da dobi od
Boga moje spreobrnenje tako, kakor ga je dobila
za svojega lastnega sina. In glej, kakor sin te
blažene matere, kakor sv. Avguštin, sem se spre¬
obrnil v dva in tridesetem letu svoje starosti.

Prosim Vas, dajte opraviti eno sv. mašo v
zahvalo milosti, da se počasti Bog zaradi svojega
usmiljenja proti meni. Dajte jo opraviti pri naši
Gospej de la Garde, kamor bom šel z Vami ob
svojem prvem potu v Marseille.

Ne mogel bi Vam povedati, kako sem srečen
od včeraj. Nikdar nisem čutil tako sladkega notra¬
njega vtiska. Vzeto mi je breme, ki me je hotelo uni¬
čiti. Kako velik je Bog, in kako neizvedljive so
njegove namere! Strmim, da čutim tako srečo,
da sem predmet blagohotnosti, kakoršne sem jaz
najmanj vreden na svetu.

Objemam Vas iz vsega srca.

Gabriel JogandPages,  imen. Leon Taxil.

85, rue des Ecoles.

252

Svojemu očetu pa si nisem še upal naznaniti
svoje premembe. Veselje zaradi tega bi mu znalo
postati nevarno; vsaj jaz sem se tega bal. Mislil
sem torej, da ga je treba na to pripravljati; torej
sem mu le vesti o sebi poslal, kar ga je prijetno
ganilo, — bilo je že toliko časa, odkar mu nisem
pisal.

Dne 24. aprila torej, ob osmih zjutraj, grem
v cerkev. — Nekega dne, ob vrnitvi od neke grajanske
poroke, prisiljen iskati zavetja pred dežjem, stopil
sem v neko cerkev na cesti sv. Martina, in ondi
je slika, predstavljajoča ostudno svetoskrunstvo,
močno mojo pozornost zbudila in celo vtis nd-me
naredila. Bila je župnija Saint-Merri. — Spomin na
to sliko me je nagnil, da sem šel v to cerkev.
Prosim duhovna katerega-koli. Pošljejo mi vikarja,
ki je bil ta dan na vrsti, da je službo opravljal.
Jaz pokleknem in hočem začeti izpoved, ne da bi
se dal spoznati. Pa izpovednik hitro spozna, da nima
navadnega izpovedanca pred seboj, zato me ustavi
in prosi, da bi drug dan prišel, ker sem zapleten
v to, kar se imenuje »pridržan slučaj*.

Bilo je torej zoper mojo voljo, da se nisem ta
dan izpovedal. Vendar da bi zlajšal svojo vest,
dam se potem spoznati vikarju, in govorila sva
dolgo, pa ne kakor izpovednik in izpovedanec,
temveč kakor dva prijatelja. Ni mi treba pra¬
viti zavzetja dobrega duhovnika, ko je zvedel,
kdo sem.

253

Tri dni pozneje ob seji osrednjega odbora anti-
klerikalne lige sem izročil svojo odpoved. Razglas
lige jo je tako-le naznanil:

»Ponedeljek, 27. aprila, redna mesečna seja itd.

Odpoved tajnika. Grajan Leon Taxil razklada,
da zaradi neprejenjajočih napadov na njegovo osebo,
ne samo od strani klerikalcev, temveč tudi od naj-
večega dela republikancev tako zmernih kakor radi¬
kalnih, izroča svojo odpoved za osrednji odbor in
za ligo. On pravi, da je sedaj popolnoma izgubil
pogum, ko vidi, da tisti, ki bi ga morali najbolj
podpirati, vedno zvito in strankarsko proti njemu
ravnajo. Grajan M . . . opaža, da vsa liga ve, kako
se je grajan Taxil vedno žrtvoval za protiklerikalno
reč. Grajan Taxil odgovarja, ko se je res žrtvoval
in ko ga vedno predstavljajo kakor nevrednega člo¬
veka, da se mora odtegniti in da to stori na naj¬
popolnejši način; vendar pa se ponuja, da hoče
opravljati na dalje tekoče zadeve, dokler se ne na¬
domestil

Tisti čas je bila moja namera le izbrisati se in
zginiti. Shod v Rimu, kogar glavni osnovatelj sem
bil jaz, bil je napovedan; bil sem v veliki zadregi.
Razglasiti svoje nadaljne sklepe, to bi shod razbilo.
Sklenil sem odslej o njem molčati; pa nisem hotel,
da bi me mogli v liginih skupinah dolžiti, da sem
ga odvrnil. Ti ljudje, pri katerih edinih sem dobil
sočutja, bi imeli pravico reči, mislil sem si, da nisem
častno ravnal. Ko sem štirinajst let star prišel k

254

prostomiselstvu, bil sem gorečnik malega dejanja
naše ljube Gospe presvetega Srca. Takrat, kakor se je
videlo, mislil sem, da se prej ta položaj konča.

Tako sem leta 1885. imel za pošteno, da ne
storim očitnega preklica svojih slabih spisov kakor
še le, ko je protiklerikalna liga preskrbela na¬
slednika.

Vem, da jih veliko med katoličani, kakor tudi
med prostomiselniki ne bo razumelo tesnosrčnosti;
v takem delu, kakor je to, ne smem zamolčati no¬
bene postaje, skozi katero sem šel, predno sem
prišel do popolnega spreobrnenja. Toliko slabše
za-me, če bom slabo sojen! Ravno ta kočljiva in
težavna izpovedanja pa bodo najboljši porok moje
odkritosrčnosti. K temu tudi priznavam, da sem bil
in sem še več kakor nepopoln. Našel sem vero,
za-me koj v začetku neprecenljivo dobro; pa bil
sem še močno potreben potrjenja v svojih dobrih
sklepih. Brez božje milosti, ki me je preganjala in
zmogla, kdo ve, če bi ne bil zopet padel v brezno?
Kdo ve, če bi poskušnja, vrniti se k dobremu brez
vspeha, ne bila ostala znana le Bogu in ponižnemu
saint-merriskemu duhovnu ?

Osnovatelj shoda v Rimu sem bil izvoljen za
odposlanca. Naprej sem povedal svojim tovarišem,
da moja služba se bo držala le gmotne zadeve;
pod tem izrečnim- pridržkom sem sprejel odpo¬
slanstvo. Moji tovariši, ki niso mogli brez mene
biti (nihče ni imel zveze v Italiji), podpisali so ta

255

pogoj. Nihče ne more trditi, da bi ne bil popolnoma
pravilno ravnal.

In sedaj, ko je mogoče soditi o mojem dušnem
stanu, misliti je mogoče, da ta pot v Rim, pod
temi pogoji, je bil za-me najbolestnejša tlaka. Kadar
to premišljam, pravim si, da bi ne bil smel tega
storiti. Če bi bil, kar je seveda nemogoče, ondi
naletel nekoliko braterstva, bil bi se morda vrnil k
svojim zmotam, goljufan po tem zračnem slepilu.
K sreči za moj blagor sem videl tam v Italiji enako
sovraštvo med prostomiselniki, in enkrat rešen tega
okuženega ozračja sem zagledal svetlejšo luč kakor
kdaj, ki me je razsvetlila 23. aprila.

Tako me je Bog hotel vkljub meni. Že prvi
trenutek sem bil odstopil kakor glavni urednik anti-
klerikalne Republike. Moj odstop od lige je pro-
vzročil nekaj pisem od skupin. Več me jih je iz¬
volilo za častnega predsednika, da bi preklical svoj
sklep. Odklonil sem to odliko in spisal poslednji
članek, ki bi bil moral podučiti moje čitatelje in
prijatelje o lastnosti mojih sklepov. To je, kar sem
med drugimi pisal k sklepu, 16. maja (štev. 316
časnika):

. .. Izrekam z vso odkritosrčnostjo, nič nočem
tistim, ki so, da bi sovražno zoper mene postopali,
nakopičili laži v tisku, bodisi v oportuniškem, ali in-
transigeantnem, ali prekucijskem, laži, od katerih so
morda mislili, da so izraz resnice. Le tistim laž-
njivim možem zamerim, ki so si izmislili te laži in

256

jih v veljavo spravili. Pa še, ali je natančno re¬
čeno, da jim zamerim ? Ne, ne čutim več sovraštva,
čutim le nevoljo in stud.

Imel je priti trenotek utrujenja; prišel je.
Moje oči so se morale poslednjič odpreti; odprle so
se. In vidim, da razun redkih izjem, ki le trdijo
pravilo, je republikansko braterstvo izmišljija. Nikdar
ne bo stopila v dejanjski svet; ne more. Leto 1798.
je dalo za to žalosten vzgled: republikancem je pri¬
sojeno eden druzega požreti. Kateri me poznajo, ker
so z menoj občevali, vedo, koliko sem trpel, in me
ne bodo grajali. Kateri se imajo za neomajljive
peči, ker so kako nasprotovanje brez posledic prenesli,
ti bodo kamenje nii-me metali; že sedaj jim od¬
puščam.

Vsaj nehal bo napačni položaj, v katerem sem
bil do tega dne. Pa jaz nikogar ne dolžim. Proti¬
klerikalna liga, v kateri sem našel resna prijatelj¬
stva, ni odgovorna za moje ločenje; tudi moji so¬
delavci niso navezani mi-me, in jaz jim puščam
prosto polje. Da bi jim mogel koristiti moj vzgled !

Kar tirjam od liginih skupin in od prijateljev,
s katerimi ne bom več sodeloval, niso častna pred-
sedništva, da bi se mi podelila, do teh nimam pra¬
vice in jih ne sprejemam; tudi ne, da bi me ob¬
jokovali, ker ravno sedaj nisem več tega potreben.
To, kar tirjam od njih, je, da reko in zopet reko
vselej, ko se jim ponudi priložnost, to, kar vedo,
da me je namreč velika večina republikancev naj-

257

krivičneje napadala; ko so govorili, da sem jaz
v svoj dobiček izrabljal prostomiselnike, lagali so,
ker ravno nasprotno sem vse, kar sem zaslužil,
žrtvoval za širjenje; ko so trdili v očitnih zbirališčih,
da sem si nabral glavnico od petindvajset tisoč
frankov dohodkov, lagali so, ker nisem imel nikoli
naložene glavnice za eden centim dohodkov; ko so
me imenovali nesramnega pisatelja, lagali so, ker
ne bodo vedeli navesti ene vrste katerega-koli mo¬
jega dela, ki bi nasprotoval dobrim nravim; ko so
z menoj ravnali kakor s ponarejalcem, pisateljskim
tatom, večkrat sodniško kažnjenim, so me mevžasto
obrekavali; ko so prinesli ta obdolženja, niso ho¬
teli ponatisniti pisem, ki so to ometavala, ne na¬
vesti sklepa pravde Eoussel, de Mery (sklepa meni
v čast pred ovržnim sodiščem), ne priobčiti mojega
listka kot volilca ali sodniške izjave o meni.

Ko odstopam, ko nehavam ud biti lige in pro-
stomiselstva, pokoren sem svoji vesti. Gotovo jaz
nisem nenadomestljiv, takega sploh ni. K temu še
pride, kar mene zadeva, poslužujem se jaz vrhovne
pravice, katero ima vsak zatiran, da si nazaj vzamem
prostost. Vklenen sem bil po tisočerih pomislekih,
ki so vezali vse moje moči in katere sedaj od-
stranjam. Uklonil sem glavo pod sramoten jarem,
ki me je tri; ta jarem razbijam. Zaprt sem bil v
okuženi in temni ječi, roke prikovane po straho-
valni oblasti hudega; rodim se za dan,  opra-
ščam se.

17

258

Ysled mojega dvojnega odstopa kakor ligarja
in protiklerikalnega časnikarja, piše mi predsednik
orleanskega prostomiselstva, g. Franc Bonnardot, ud
zidarske lože in glavni urednik „Demoerate-a du
Loiret“, to-le pismo:

Orleans, 17. maja 1885.

Dragi grajan Taxil!

Vaš sklep opustiti boj zoper klerikalstvo je
dogodek, ki ne more ostati neopažen. Vi ste ne¬
ovrgljivo najdrznejši sovražnik verskih ločin. Nihče
med sodobniki ni toliko storil za odpravo prazno-
verstva, ker Vi ste napadali bogočastja v njih na¬
čelu samem, ki je božestvo. Zato tudi nikdo ni to¬
liko dosegel kot Vi!

Cenim nagibe, ki so Vam narekovali Vaše
sklepe; razumem, da ste izgubili veselje vsled to¬
liko obrekovanj, srainočenj in dejanj iz hudobne
zavesti, ki ste jih trpeli od strani nekih repu¬
blikancev. Pa Vi ste imeli z &  se veliko množico
protiklerikalne vojne; priznanje skoraj vseh pro-
stomiselnikov Vam je bilo pridobljeno.

Vaš odstop bo prinesel nered v prostomisel-
stvo. Ni mogoče, da bi se odpovedali dokonečno
tako dobro pričetemu delu.

Dovolili mi bodete, da Vam tako govorim, če
Vam povem, da sem se potegnil za Vas vselej,
kadar se mi je ponudila prilika: polemike „De-
mokrata“ s tukajšnjimi časniki to pričajo.

259

Gojim nado, da Vaš odlok ni nepreklicen,
in da Vas bo prostomiselstvo kmalu videlo na
čelu svojih vojakov.

Blagovolite, dragi grajan Taxil, sprejeti za¬
gotovilo moje udanosti.

Franc Bonnardot.

Dostavek: Prosim Vas pooblastila, da smem
priobčiti Vaš odgovor s svojim pismom.

Jaz precej odgovorim:

Pariz, 18. maja 1885.

Dragi grajan Bonnardot!

Natančni izraz mojega mišljenja se dobi v
mojem članku št. 316 „de la Republique Anti-
Clericale“ (16. maja). Članek obsega moje po-
slovljenje od nekaterih prostomiselnikov, katerih
obrekovanje velike večine pariških republikanskih
časnikarjev ni še odtrgalo od mene.

Dosti mi je tega. Sit sem psovanja intransi-
žantov in oportunistov, prevratnikov in zmernih,
poln podlih puščic, katere so mevže od zadej
vame pognale takrat, ko sem se kot neodvisen
vojak bil v prednji četi; utrujen, upadel v po¬
gumu, vznevoljen, ne morem se upirati studu,
ki me poseda in za vselej hočem zlomiti svoje proti¬
klerikalno pero. Ker je republikansko bratstvo le
laž, naj se torej žro eden druzega! Naj pošlje
Hebert Vergniaud-a pod gilotino. Danton naj
pošlje Heberta! Robespierre zopet naj tako stori

17 *

260

z Dantonom, in Tallien naj sklene vrsto s tem,
da pošlje tje Robespierra!

In kadar se bo udal kak strelec iz vsega
srca prostomiselstvu in se bil, ne da bi hotel
sprejeti ukaza od kake stranke, naj ga prostozidar¬
sko v temi prebode s svojimi strupenimi puščicami!

Prosite me pooblaščenja, da bi smeli vkup
priobčiti svoje pismo in moj odgovor. Rad Vam
to dovoljujem. Vedno sem bil za beli dan. Ko bi
imel tudi videti, da se bodo jutri obrnili zoper
mene redki prijatelji, ki so mi ostali, mislim, da
nepreklicljivi sklep, ki sem ga storil, ne sme
ostati skrit.

Ker sem bolj ko kdo pomogel k osnovi proti¬
klerikalnega shoda, ki se ima sniti v Rimu proti
koncu tega meseca, bom šel v glavno mesto Italije,
pa le kakor strežnik druzih odposlancev, kakor
posel, ki opravlja svojo službo in se obnaša le
trpivno. In ko hitro bo shod končan, vrnil se bom
na prosto, in rešen praznih pomislekov, ki so mi
roke vezali do tega dne, bom delal po svoji vesti,
da ogrdim grde spletkarje, ki goljufavajo, skubejo
in kaze ljudstvo pod republikansko krinko.

Tisti dan se bodete gotovo združili z mo¬
jimi sovražniki. Odpuščam Vam že naprej zaradi
prisrčnega sočutja, ki ste mi ga kazali, če tudi
ste prostozidar.

Osebno Vam bom vedno udan.

Leon Taxil.“

261

Za tem pismom, ki ga je priobčil s svojim v
„Democrate-u du Loiret“, g. Franc Bonnardot pri¬
stavi te vrste:

To trga srce! In vendar koliko resnic je v tem
pismu! Dolžnost prostomiselnikov in svobodnih
prostozidarjev je maščevati Leona Taiila, žrtvo spletk
nekih republikanskih strank, ki mislijo, da imajo
nalogo zavirati napredek v republiki.

Leon Taxil nima 32 let in si je naredil ime;
ljud je, ki mu ne odpusti, da jih je prehitel! Mi
se zavezujemo, da storimo svojo dolžnost proti temu
obrekovancu.

Med tem pa se pripravljajo klerikalci na raz¬
svetljavo. F. B.

Dva meseca pozneje je ravno ta g. Bonnardot
v ravno tistem „Democrate-u du Loiret“ to-le pisal:

Kakor mi mislimo, pridobili so klerikalci ža¬
lostno prirast. Norost veledomneve! To morda po-
jasnuje vrnitev Leona Taxila. Pa bodi že, kar hoče,
dejanje nima nič, kar bi moglo vznemirjati prosto-
miselstvo; eden častihlepen je manj, to je vse.

Rekel sem, da je bilo moje obnašanje pri rim¬
skem shodu popolnoma pravilno. Držal sem besedo:
bil sem nekako služabnik drugih odposlancev. Ko
so spoznali pozneje moji tovariši od lige, da za časa
pota v Italijo sem nehal misliti kakor oni, so kri-
vičili moje mišljenje. In to so protiklerikalci, ki go¬
vore o inkviziciji!

262

Pa pred tem krivičenjem se dogodi pripetljej.
Opomba lyonskega „Salut Public-a“ o meni, prinesla
mi je vesoljno povodenj psovanj od strani vsega
republikanskega tiska.

Sklenil sem pri sebi čisto in prosto preklicati
svoje prejšnje spise in izgubiti se potem, ko bi bil postavil
resnico o nekaterih možeh izmed demokracije in o
nekaterih dejanjih lažnivo predstavljenih prosto-
miselskemu občinstvu. Nisem pa mislil popolnoma
vrniti se na politično bojišče. Bes je videti, da so
me moji nekdanji somiselniki hoteli nadražiti. Moja
dejanja so tako zasukavali, da sem končal, s čemur
bi bil moral začeti. Stud je storil prostor kesanju.
Z božjo pomočjo sem nazadnje razumel, da mi ne za¬
dostuje prazen preklic brez nadaljnega, temveč določno,
popolno popravljanje, ki ima nehati le z mojo smrtjo.

Nisem več prosil izpovedi. Eekel sem od takrat:
„Kar sem dolžen storiti, bom storil; prosil bom
oproščenja cerkvenih kaznij zoper mene; ne bom
pripustil, da se mi izgubi po mevžasti vnemarnosti
sad milosti, katero mi je podelil Bog 23. aprila".
In 28. julija grem v pisarno „Univers-a“ in prosim,
da bi govoril z g. Avgustom Eousslom, s katerim
sem se tolikrat prepiral po časnikih, in mu izročim
to-le izjavo:

Pariz, 23. julija 1885.

Gospod urednik „Univers-a“!

Lyonski časnik „le Salut Public", je na¬
znanil moj odstop od protiklerikalne lige in pri-

263

dejal pojasnjenje, — napačno v nekaterih podrob¬
nostih, pa polno velike dobrohotnosti proti meni
in vsakakor izvrstnih namer, — veliko število
pariških in drugih republikanskih časnikov je to
vzelo za pretvezo, da bi nš-me zlilo z večo silo¬
vitostjo kakor kdaj psovanja njih navadnega zalo-
žišča.

Ko poveličujejo to, česar se jim še preiskati
ne ljubi, izmišljujejo po svoji volji in potem
razlagajo krivično za-me svoje lastne iznajdbe, ko
ti časniki že petnajst dnij lažejo, kateri more bolj,
ta bolj, mažejo me z vsem svojim blatom; eden
pravi, ko sem odstopil, da je to način izdajalstva,
ko sem si pridobil bogastvo; drugi daje razumeti,
da sem se prodal.

Tu me predstavljajo, da sem peljal se gre¬
doč v Kirn k protiklerikalnemu shodu v spalnem
vozu in padel k nogam vsacega duhovnika, ki
sem ga srečal; ondi se pripoveduje, da sem šel ob
vrnitvi, gredoč skozi Marseille, izročit slovesen
preklic svojih spisov v roke nekdanjega profesorja;
zopet drugje se govori, da sem celo v Kirnu storil
korake pri Vatikanu.

Vse te spopolnitve mojega odstopa od dne
27. aprila so napačne:

1. K rimskemu shodu se nikakor nisem
peljal v spalnem vozu, temveč sem skromno po¬
toval v drugem razredu s svojimi odposlanimi

264

tovariši, in ne tje in ne nazaj gredoč nisem srečal
duhovnika.

2 .  Pri svojem potu skozi Marseille ne samo
nisem videl nobenega častitljivega očeta ali du¬
hovnika izmed nekdanjih profesorjev, temveč še
svoje družine nisem obiskal.

8. Ob svojem bivanju v Rimu nisem ene poti
storil brez drugih odposlancev francoskih družb
prostomiselstva, in ko sem šel v Vatikan, šel sem
z njimi v dvorane odprte občinstvu, ne da bi kak
korak storil, temveč da bi občudoval poglavitna
dela Mihel-Angela in Rafaela (vsi moji tovariši
pri shodu morejo to pričati).

Kar pa ni bilo včeraj, bo od danes naprej.

V „Univers-ovi“ številki od 14. julija ste
rekli popolnoma prav, da moje odstopno pismo
naznanja le sam odtegljej, in da nevolja, ki se
ondi kaže, ni kes. No, zdaj pa, gospod, Vas prosim
verjeti, da kes je danes popoln. Prišel sem ob
pogum, ob veselje; nisem pa še mislil, da iz re¬
publikanskega tiska more izhajati toliko krivice,
strankarstva, laži.

Jaz nimam nič opraviti s hrupom, ki je
vstal vsled moje odpovedi; nisem hotel odgovar¬
jati časnikarskim donašalcem, ki so mi jih poslali;
pa pišejo, da sem si sam osnul ta krik! Nisem
storil nobenega koraka do danes pri nobenem
časniku stranke, katero sem do tega dne pobijal,

265

in pišejo, da so mi vse uredniške pisarne kato¬
liških časnikov zaprle vrata. Laž na laž ko¬
pičijo.

In jaz sem veroval sedemnajst let, da se v
republikanski stranki dobi resnica! In tej stranki
sem žrtvoval vsa prijateljstva otroških let! In
sem skoraj pozabil svojega očeta, svojega pre-
ljubljenega očeta, na katerega eden teh časnikov
danes bljuje svoje psovke!

V kako neodpustljivi zaslepljenosti sem
torej bil ?

Torej tudi slovesni preklic svojih zmot, ka¬
terega nisem storil, zdaj delam. In tisti prosti
odstop, kakor sem ga storil, ne zadostuje več
moji vesti. Terjam od protiklerikalne lige, da me
izpahne. Ker zdaj ne gre več za bližanje h kesu,
kakor ste rekli, temveč za kes sam, resnoben in
odločen kes; ker za nevoljo, ki so mi jo napra¬
vile te in one krivice, prišlo je sramovanje za¬
radi prelomitev; če se danes jokam, ni iz jeze in
togote, temveč zaradi pohujšanja, ki sem ga
storil, ki se ga kesam iz vsega srca in katerega
bodo odslej vse moje moči skušale popraviti.

Blagovolite , prosim Vas , gospod urednik,
sprejeti moja najprisrčnejša pozdravljenja.

Leon Taxil.

(Gabrijel Jogand-Pages).

Vsled tega očitnega razodenja mojih novih
čutil skliče skupina Garibaldi protiklerikalne lige v

266

naglici svoje ude za slovesno sejo, katere dnevni
spored je bil ta:

„Izobčenje grajana Leona Taxila“.

Tajnik skupine mi pošlje enega izmed sklice-
valnih listov. Osebe, katerim sem ga pokazal, mi
reko:

„Ne hodite k tej seji. Vaši nekdanji tovariši
morajo biti srditi. Greste v nevarnost, da se Vam
kaj hudega zgodi."

„Jaz sem poklican in bom šel. Pa tudi poznam
svoje stare tovariše. Večinoma so to vrli delavci,
zašli, kakor sem jaz, pa pošteni. Ne bojim se. Niso
zmožni zlorabiti števila zoper enega samega člo¬
veka; to niso mevže."

„Pa prostozidarji se bodo vrinili med zbrane.
Ondi bo natlačenopolno. Treba je le iskre, da se
vname plamen strasti množice, ki je že nevoljna.
Vsaj dovolite, da Vas nekateri prijatelji spremijo!"

„Ne, sam bom šel. Skoraj sem gotov, da se
bodo v sejo priplazili prostozidarji. Če bi ne bil
sam, gotovo bi kričali ligarjem, da sem jih prišel
izzivat, in potem bi znal nastati kak pretep. Sam
bom močnejši."

Šel sem torej 27. julija k liginemu zboru. Za
vsak slučaj sem se preskrbel z revolverjem za brambo
v slučaju, ko bi prišlo moje življenje v nevarnost.

Seja je bila v prostornem zidovju pod kavarno
*de France", kjer se križate rue Turbigo in rue
du Temple. Dvorana je bila polna, in precej, ko sem

267

prišel, zapazil sem več prostozidarjev, neudov lige,
ki so se pomešali med množico.

Seja je bila že pričeta pri mojem prihodu. Pi¬
sarna je imela za predsednika g. M . . ., nekdanjega
opravitelja „de la Republique Radicale“, in poma¬
gala sta mu osrednji blagajnik lige in tajnik skupine
Diderot. Predsednik je govoril. Menda so sploh
mislili, da jaz ne bom prišel, ker moj vstop je
provzročil pravo strmenje.

„Kako! drznil se je semkaj priti!“ kriče od
vseh stranij.

»Kakošna predrznost!“

„Norec j e! “ nekateri odgovore.

Bilo je nepopisno vrenje. Predsednik jezen, da
je bil ustavljen v sredi svojih najzgovornejših stavkov,
zvončka. Poslednjič naredi nekoliko miru. G. M . ..
me tedaj nagovori z najskrajnejšo silovitostjo:

„No, kaj! Vi imate nesramnost, da pridete v
obraz izzivat tiste, ki se pripravljajo Vas izpahniti?
Res mora biti, da nimate nič v trebuhu (prav po
besedi). Vi niste neumen, vendar... Vi niste imeli
vere ne eno minuto v življenju, in Vi ne bodete
nikdar verovali ... Vi ste komedijant in mevža!...
Kaj! ko ste zbrali 17.000 privržencev, ko ste ustvarili
veliko protiklerikalno gibanje, vse to zatajite!...
Nimate pravice! To je hudodelstvo. Vi ste izda¬
jalec!... Bolje bi bilo, če bi bili umorili raji vse
te ljudi tu, kakor da jih tako izdaste! . . . Vam je
naložena skrb za duše . .. Oh, mi nismo tepci Vaših

268

preklicev! Besnica je, da Vas je Vatikan drago
plačal, ali če Vam še ni izročil kup za Vaše izda-
jalstvo, bodete ga kmalu prejeli... Izzivam Vas, da
dokažete, da se niste prodali!..."

Jaz hočem odgovoriti. Pisarna mi ne pusti
govoriti.

„Mi nimamo nič več skupnega z Vami", vpije
predsednik; „Vi ste mevža, ker ste sem prišli!"

„E“, zavrnem jaz, „ako me niste hoteli videti,
bilo me ni treba poklicati."

„Ne, ne, ne bomo Vas poslušali."

Hrup. Eni pravijo, da moram oditi; drugi, da
bi bilo dobro, da me poslušajo. Glasovanje zbranih
mi d& besedo.

„Nisem prišel", rečem, „da bi se kaj izgo¬
varjal. To izobčenje, ki ga vi hočete izreči, terjal
sem jaz sam. Če sem poslušal vaš poklic, je zato,
ker se mi zdi dobro vam povedati, da vas ne za¬
puščam kakor izdajalec, kakor pravi vaš predsednik,
ki ne pozna mojega položaja. General, ki izdaje, je
tisti, ki izroči svojo vojno sovražniku; izdajalec je
nadalje skriven posel, ki ogleduje svoje rojake in se
dA plačati za svoje ogleduštvo. No dobro, vedite,
da jaz nisem bil nikoli pri vas ogleduh in da vas
nikakor ne izročam vašim nasprotnikom. Oe sem
bil dolgo časa pri vas, bil sem, ker sem dolgo časa
mislil, da je resnica pri protiklerikalni reči. Spo¬
znavam, da sem se motil; gotovo imam, kakor se
mi zdi, to pravico; pa vas nikakor ne pripravljam

269  •

ob dobro ime, ko vas zapuščam. Nihče izmed vas
ne bo skusil nikoli najmanjše nezgode zaradi moje
vrnitve med prijatelje mojih otroških let. To sem
vam prišel naznanit. Eecite, da sem se odpovedal
praporu prostomiselstva, da! pa da bi vas izdal, ne !“

Hotel sem še dodati nekaj besed o nespremen¬
ljivem prijateljstvu, ki ga hočem ohraniti vkljub
temu do ligarjev, — ker različnost mnenj ne izključa
ljubezni do posameznih, — ko me predsednik
ustavi.

„Dosti je“, kriči. »Nesramnost tega grdina nima
mej! Skupščina se onečašča, ko ga posluša!..."

In na to razglasi, da me ne pusti dalje govo¬
riti, ali pa raji zgubi svoj naslov.

Eden ligar pravi, da je to nestrpnost.

„Naj govori", pravi, »naj pove vse, kar hoče!
Pozneje hočemo misliti, kako imamo ceniti njegove
razloge. “

Pisarna ugovarja.

»Gosp. Leon Taxil se šali z vami in nami!"
kriči predsednik. »Toliko slabše za tiste, ki dovolijo
take izzive na našo zdravo pamet! Pa jaz mu
jemljem besedo, in ne bo več odprl ust med temi
zidovi. Naj torej molči in nas reši kar najhitreje
mogoče svoje navzočnosti!"

Hrup.

»Govoril bo!“

»Ne bo govoril!"

Nekaj pesti se vzdiga, meni žugajoč.

* 270

»Pojdite v Lourdes“, zavrešči neki glas.

»Tukaj ne gre zaLourdes", odgovorim, »temveč
za prostost, ki jo žalite, ker me nočete poslušati."

»Peljimo ga v Charenton!“ tuli drugi.

»Ne, jaz nisem neumen !“ tudi jaz zakričim.
»Bodete že še videli, tako upam, če me zdaj ne
razumete."

In med hrupom ti kriki prevladavajo:

»Govoril bo!"

„Ne bo govoril!"

Predsednik in prisedniki se odpovedo kakor
udje vodstva. Skupščina jih nadomesti s tremi li-
garji, ki so za to, da bi jaz govoril.

Bil sem močno razgret. Veliko teh, ki so me
psovali, bili so še moji prijatelji pred nekolikimi
dnevi. Srce mi je bilo razporjeno, ker zdaj sem
moral raztrgati vezi z ligarji, ki so največ vrli ljudje,
dobri očetje za družino. Preklinjal sem se, da sem
jih tako preslepil; hudo mi je bilo, ker sem čutil,
da imam velik delež pri njih zaslepljenosti. Poln
solz v očeh jim izrazim večno hvaležnost, ki jim jo
hranim, ker niso nikoli verjeli zidarskim obreko¬
vanjem o moji poštenosti.

»Torej, zakaj se ločite od nas?" zavrnejo me.

»Jaz se ločim od vas kakor prijatelj; pa jaz
ne morem več z vami delati kot ligarji, ker sem
prepričan, da sem, oh, predolgo časa hodil po krivi
poti... Vas seveda moj očitni preklic sili, da me
pahnete iz svoje družbe, skušnja vam bo pričala

271

pa tudi, da imate opraviti s človekom, ki ni zmožen
vam kaj škodovati, in upam še, da bo prišel dan,
ko mi bo veliko tukaj pričujočih stisnilo roko kakor
prijatelju, če ne kakor deležniku enacih nazorov/
„Ne, ne, pojdite!"

Eden udov osrednjega odbora dd prebrati pismo
iz „Univers-a“ in dodd:

„Raji bi si bil grajan Tasil v možgane zapodil
kroglo, kakor da ste pisali to pismo/

Na to pridejo nekatere medsebne besede med
nekim mojim sodelavcem in pričujočimi. Očitajo
mu, zakaj ni naznanil ligi, ko hitro je spoznal moje
nove nazore. Ta odgovori, ker ni ligar, ni se mu
bilo mešati v druge reči, kakor le katere zadevajo
časnik, in da po mojem odstopu je „la Republique
Anti - Olericale" tako zvesta svojemu programu,
kakor prej.

„Taxil“, rekel je, „je bil zvezan z menoj z
vezmi stare ljubezni. Ni meni pristojalo, da bi vam
kazal, kaj je brati med vrstami njegovega posled¬
njega članka; vam je šlo razumeti vzrok njegovega
odstopa. Pa vedite, da njegova žena in jaz mu nisva
prizanašala z napomini, kaj midva misliva, in vse,
kar mu vi morete tu reči, ni nič proti temu, kar
mu midva praviva že dva meseca/

To je res. Moja žena in moji sodelavci, ko
hitro so zvedeli, da sem sklenil očitno preklicati vse,
obsipali so me neprenehoma z očitanji, da sem imel
doma prestajati prave napade. Bil sem za tarčo ob-

272

dolževanj svoje drage, obnorele žene, da ne vem,
kako sem se mogel upirati njenim prošnjam.

To razodetje o mojih domačih viharjih ni
ohladilo proti meni srdečih se ligarjev, in še zmožni
niso bili, pravične se pokazati proti tisti, ki je bila
z njimi enega srca.

„Njegova žena“, odgovore mojemu sodelavcu,
ko je nehal govoriti, „je ž njim enih mislij; ta ko¬
medijo še spretneje igra, kakor njen mož.“

In tako je bila plačana za svojo trdovratnost,
da je ostala protiklerikalka.

Seja je šla h koncu. Eazlije se nejasna po¬
vodenj vseh govoric, katere je moje spreobrnenje
provzročilo. Vedo, rekli so, da se redno izpovedujem;
žena nekega ligarja je trdila v knjigarni „de la rue
des Ecoles“, da so me videli pri obhajilu preteklo
nedeljo; za nekatere celo nisem nikdar opustil
verskih vaj, in prostomiselstvo je bilo sedemnajst
let goljufavano od mene. Kratko, bil sem orodje
jezuitov; to je bil udarec pripravljen od dolgo časa;
moje protiklerikalstvo je imelo le namero izpreobr-
nenja.

Misliti si je, da sem jih pustil govoriti. Po¬
slednjič predsednik da glasovati o sledečem dnevnem
redu, ki je bil enoglasno odobren:

„Preudarivši, da je Gabrijel Jogand-Pages, ime¬
novan Leon Taxil, eden izmed utemeljiteljev proti¬
klerikalne lige, zatajil vsa načela, katera je branil,
izdal prostomiselstvo in vse svoje soprotivernike, so

273

ga ligarji, pričujoči v zboru 27. julija 1885 brez
ozira na nagibe, ki so narekavali imenovanemu
Leonu Taxilu njegovo nepošteno obnašanje, pahnili
iz protiklerikalne lige kakor izdajalca in odpadnika."

„Odrekam se prostomiselstvu", rečem; „pa ni¬
koli nisem in ne bom izdal kake osebe."

In odidem mirno, kakor sem prišel, med vpitjem,
hrupom in pretenjem.

Vsled izpahnenja iz lige sem dobil nekaj pisem
od ligarjev. Teliko jih je reklo, da me obžalujejo.
Trije ali štirje so me psovali. Prostomiselska gospa
pa, ki se je vedno zanimala za moj boj proti veri,
je pisala moji ženi, da bi jej naznanila red živ¬
ljenja, kateremu bi se imel podvreči; ker po njenih
mislih sem očividno blazen; celo svoje posestvo na
kmetih mi je ponudila za bivališče, da bi imel
popoln mir.

Dobil sem pa od druge strani srečovoščilno
pismo od tajnika antiklerikalne zadruge, skupine
toulonskega prostomiselstva. Tudi on je oči odprl
nekaj časa pred menoj. Bil je zelo strpljiv človek.
Ko njegova žena nevarno zboli, prosi, da bi bila
previdena s sv. zakramenti, in spoštujoč to poslednjo
voljo pošlje po duhovna. Dragi mrlič je bil potem
cerkveno pokopan.

To obnašanje, tako pravilno mu je prineslo
trpka očitanja od toulonskih ligarjev, ki so hoteli,
da bi prostomiselski mož zabranil ženi umreti v
njeni veri. Tajnik antiklerikalne unije je vsled tega

18

274

podal odpoved; nestrpnost njegovih tovarišev ga je
razsvetlila. Sedaj je odkritosrčen spreobrnenec, ka¬
toličan, poln gorečnosti; njegova vrnitev k Bogu
je bila posebno goreča.

Dan po glasoviti seji, ko sem stal v boju
osebno pred svojimi nekdanjimi tovariši brezbožnosti,
obišče me eden izmed prvih urednikov londonskih
„Catholic Times* ; ko sva se dolgo časa pogovar¬
jala, predlaga mi, predstaviti se msgr. di Bende,
nunciju sv. stola v Parizu. Bad sprejmem ponudbo;
prevelika čast zame, da bi bil sprejet — jaz nevred-
než — od zastopnika papeževega.

Msgr. di Bende je bil poln dobrote. Z izbrano
milobo me popraša o mojih otroških letih; kar ga
je najbolj zanimalo, bilo je vedeti, v kakih oko¬
liščinah sem se ločil od cerkve; ležeče mu je bilo
na tem, da bi vedel za odločilni vzrok moje nevere.
Nisem mu nič prikril. Ko sem omenil svoj zapor
v Mettrayu, ni se mogel zdržati, da bi ne rekel:

„Ubogi otrok! ubogi otrok!...  Vam se ni
prilegala ostra vlada, to že vidim. Vsaj okoristite se
s svojo skušnjo; in ker Vaše spreobrnenje jezi
osebe, ki so Vam najbliže, bodite jim boljši kakor
kdaj! “

Bazložim msgr. di Bende svoje načrte.

„Kaj mislite storiti?* me je poprašal.

„Moj dom“, odgovorim mu, „postal je biva¬
lišče najsilovitejšega razpora; popolnoma sem prišel
ob upanje. Ločila se bova, jaz in moja žena, rado-

275

voljno. Jaz se želim izgubiti. Šel bom končat svoje
žalostno življenje v kak samostan, da bom molil in
delal pokoro do smrti. Eden mojih lyonskih prija¬
teljev išče ta trenotek za-me kak prostor pri kartu-
zijanih."

Nuncij mi odsvetuje ta načrt.

„Ne dajte se voditi", mi reče, „po nepremiš¬
ljenem sklepu, zaradi česar bi se morda pozneje
kesali. Mislim, da nekoliko samote bi Vam ta tre¬
notek koristilo, pa kratek čas, čas potreben, da si
mir dobite za dušo. Pretežavno bi bilo v stanu, v
kakoršnein ste zdaj, odločilne sklepe storiti. Pa tudi
nimate pravice ločiti se od svoje male družine. Vi
ste prinesli nevero v svojo hišo; če prenašate danes
brezbožnost, bodete delali pravo pokoro ... In zakaj
bi Bog, ki je bil tako usmiljen do Vas, ne odprl
kdaj oči tem, ki so Vam dragi, kakor jih je Vam
odprl? , . . Molite, molite; bodite dober, ljubeč, po¬
trpežljiv; ljubite svojo družino prav iz srca; Vaša
žena in Vaši otroci bodo poslednjič sprevideli, da
jim cerkev ni vzela koščka Vaše ljubezni, in z
božjo pomočjo ta poskušnja, ki je pravična in za¬
služena, ne bo vedno trajala."

Živo sem zahvalil msgr. di Bende-a za te to¬
lažilne besede in pokleknem predenj.

„Monseigneur“, mu rečem, „sveti Stol naj
sprejme v vaši osebi izraz mojega resničnega ke¬
sanja za preteklo in obljubo moje spoštljive udanosti
brez pridržka za sedanjost in prihodnjost!“

18 *

276

Njegova prevzvišenost me blagoslovi in precej
vzdigne.

„Zdaj, moj prijatelj", reče, »objemiva se, kakor
oče in sin."

Jaz se vržem v njegove roke. Tako so mi bile
vzete cerkvene kazni, izrečene proti meni.

Dne 81. avgusta grem za štiri dni v hišo re¬
dovne samote v pariški okolici. Mudilo se mi je
priti pred sodišče pokore; dne 24. aprila se nisem
mogel izpovedati, ker sem bil v »pridržanem slu¬
čaju".

Ees, da so moji nekdanji tovariši od lige trdili,
da vedo, da hodim k izpovedi in k obhajilu že nekaj
mesecev. Pa slabo je za-me, da ni bilo tako, in
prostomiselniki so zopet enkrat več govorili o reči,
o kateri niso prav nič vedeli. Izpovedati se mi je
dovolilo še le 4. septembra. Prebil sem tri dni
v premišljevanju in molitvi, in 4. septembra mi da
častiti oče 0..., preskrbljen s polnomočjem, odvezo.

Pa moja draga žena, bolj in bolj razsrjena,
tirja ločitev od mene. Jaz jej delam grozo, govo¬
rila je in govorila, kakor je mislila. Udal sem
se torej v to skelečo ločitev, ki pa k sreči ni dolgo
trajala. Ne pretrga se zaradi razločka v mišljenju
zveza desetih let. Dne 12. novembra moja žena po
več shodih privoli, da bi zopet vkup živela, in bilo
je pogojeno, da bova živela v obestranski strpnosti.

Pa treba mi je bilo še pobožno romanje izvr¬
šiti. Želel sem zopet videti svojo dobro in sveto

277

botro, katere žrtva in molitve so gotovo med vzroki
mojega spreobrnenja.

Šel sem torej v Lyon, kjer sem se sošel s
svojim preljubljenim očetom, prišlim iz Marseilla k
tej priliki, vkljub visoki starosti. In 15. novembra
sem imel neizrekljivo veselje obnoviti že svoje prvo
obhajilo v mali kapeli samostana naše gospe de la
Keparation v oddelku sv. Ireneja, prav zraven
Fourvieres.

Drugi dan sem zopet videl Mongre, blagoslov¬
ljeno bivališče najsrečnejših d n ij otroških let, in po
dobroti božje previdnosti sem ondi dobil izvrstnega
očeta Samuela, ki je tudi bil na potu; ta je ravno
tisti, ki me je pred dvajsetimi leti pripravljal na
prvo sv. obhajilo.

Dne 18. sem bil zopet doma pri ženi in otrocih.

In knjigarna na cesti des Ecoles; to je morala
moja žena opustiti, siljena po reči sami, vkljub
upom, v katerih se je nekaj časa zibala. V začetku
leta 1885. je bil položaj te hiše protiklerikalnega
izdaj ateljstva ta-le:

Imetje (robe, kupčijsko blago, gotovi denar in
slovstvene listine) je naneslo 600.000 fr. Dolg (ra¬
čuni podajačev in tekoči dolgovi) je nanesel 75.000 fr.
Število opravil je naraščalo od 25.000 do 30.000 fr.
na mesec.

Te številke sem hotel podati, da odgovorim na
neko republikansko obrekovanje. Neki prostomiselski
časnikarji namreč, ker niso mogli razumeti mojega

278

spreobrnenja in so morali priznati, da nisem ni¬
kakor blazen, pisali so v dobi mojega očitnega pre¬
klica, da „sem se vrnil v cerkev, ker mi protikleri-
kalstvo ni več neslo

Knjigarna de la rue des Ecoles je bila prisi¬
ljena zapreti v decembru 1885, in njene stereotip-
nice so se poslale v livarno in knpčijsko blago se
prodalo za star papir za stopo. Bilo je imenitno po¬
kazati, da moje spreobrnenje ni za, temveč osem
mesecev pred to likvidacijo prišlo.

Moj odstop (27. aprila) kakor ud prostomisel-
stva in kot glavni urednik antiklerikalne „KepubIique“,
in ker sem se branil odslej najmanjši zvezek spi¬
sati zoper vero, prinesel je smrten udarec izdaja¬
teljski hiši, za katero tu gre; moj očitni preklic
(23. julija) je dodal, kar je še manjkalo.

Tedaj so lagali, ko so rekli, da me je propad
protiklerikalne knjigarne zopet naredil kristijana.
Dne 23. aprila 1885 je imela ta hiša prav lepo
kupčijsko prihodnjost.

In ti, ki so nasproti trdili, da „sem se s spre-
obrnenjem odtegnil potem, ko sem obogatel", so
enako lagali.

Besnica je, da sem zapustil cesto des Ecoles
brez druge posesti, kakor z nekoliko knjigami za
delo in s svojo obleko, in da moja žena, žrtva polo¬
žaja, katerega ni sama ustvarila, in zaradi katerega
se je jezila, morala je tudi zapustiti vse do zadnjega
krajcarja likvidatorjem svoje knjigarne.

279

Nekateri so se čudili, da je ta izdajateljska hiša
padla, ne da bi dobila kupca.

Tukaj je vzrok: Kupcev ni manjkalo. Pa ti, ki
so prišli, so od mene tirjali pooblastilo, da bi zopet
izdali moja protiverska dela, ki so stvarila največji
del kupčijske zaloge. Poglejmo, ali sem mogel po
vesti dati to pooblastilo? Ali nisem bil nasproti
dolžan, kakor sem tudi storil, upreti se ponatisku
svojih prokletih in preklicanih del, naj bodo na¬
sledki kakoršni-koli vsled tega odreka?

Dosti bodi teh pojasnil. Naj si mislijo republi¬
kanci in prostomiselniki, da me je tako ali tako
vodil le nizki dobiček; malo mi je mar. Kako bi
mogli oni, neverni, oni, ki povsod vidijo le tvarino,
kako bi mogli tolmačiti spreobrnenje drugače, kakor
da se postavijo na mesto tvarinskega razgleda?

Obžalujmo te slepce! Njim ni mogoče razumeti
sladkega veselja vesti, ki je poslednjič našla mir.
In katoličani, katerih vera zna ceniti lepoto nebe¬
škega usmiljenja, naj združijo svoje molitve z mo¬
jimi, da prosijo Boga za-m e milosti stanovitnosti.
Naj molijo za tiste, ki so mi dragi! Naj molijo za
vse nesrečneže, katere so moji slabi spisi zmotili in
odvrnili od vere!

Pariz,  dne 26 .  decembra 1886.

280

Sklep.

Bil je človek, ki je bil toliko nesrečen, da je
preklinjal veliko število let sveto vero, katero je Bog
sam prišel prinest ljudem. Tisti Bog ga po čudežu
svoje milosti gane v trenotku; Bog razsvetli njego¬
vega duha in govori na njegovo srce, pregrinjalo
pade, postane kristijan, spokoren kristijan, spozna,
da njegovo življenje je bila vrsta najsramotnejših in
najzadolženejših zašlosti, celo pred ljudmi. Oči po¬
vzdigne k nebu in primerja dolgo trdovratnost božji
dobroti, ki ga je rešila in ki mu še obeta milost,
če bo njegovo spreobrnenje resnično in stanovitno.
Ta razlika pretresa njegov um; ne more razumeti,
kako more doseči odpuščenje, katerega se čuti ne¬
vrednega. Ko misli na božjo pravico, bi skoraj
dvomil nad usmiljenjem; pa evangelij mu odgo¬
varja po ustih enega izmed apostolov: „Bogjetako
ljubil ljudi, da jim je poslal svojega sina in ga dal
za-nje v smrt“. Takrat spozna spokorni grešnik to
neizrečno skrivnost: njegov ošabni in slepi um jo
je zavrgel, njegova potrta in ponižna ljubezen jo
globoko čuti. Veruje, ker ljubi; veruje, ker je hva¬
ležen ; veruje, ker vidi vso stvarnikovo dobroto v
razmaju z revščino stvarij. O moj Bog! vse tvoje
skrivnosti so skrivnosti ljubezni; in zato so božje.
Človek bi tako ne iznašel; to je previsoko nad njim:
Bog sam nam je mogel to reči, ker Bog sam je

281

mogel to storiti. Če človek noče verovati, zato noče,
ker je nehvaležen; in nehvaležen je, ker je slep.
O Bog, ki si toliko ljubil ljudi, daj luč slepim in
gani nehvaležnike! . . .

O moj Bog! jaz dobro vem, da te resnice, ki
jih pišem, so obsodba vsega mojega življenja. Ti si
me jih naučil, in jaz sem jih pozabil za toliko časa
in sem se mislil razsvetljenega! Tolika je torej
slepota strasti, da še celo tega nisem razumel, kar
se mi sedaj vidi tako priprosto in jasno. Blagovolil
si mi odpreti oči v trenotku. Dokončaj, moj Bog!
ko si mi dal spoznati moje prestopke, nauči me, da
jih popravim, kolikor morem: daj mi čas in pripo¬
močke, če je to red tvojega usmiljenja, in bodi iz-
povedanje, ki ga tukaj delam, koristno mojim
bratom, katerih nobeden ni bil tolik grešnik, kakor
jaz. In naj govore z menoj: »Spoznal sem. Gospod,
da so pravične tvoje sodbe\ (La Harpe.)

KAZALO.

Stran

Predgovor.

I. Otroška leta. — Naša družina. — Zavod presve¬
tega Srca. — Mongre. — Dobro prvo obhajilo . 3

II. Spačenost. — Saint-Louis. — »Malo dejanje.« —Lou-

veteau. — Zadnja molitev. — Božji rop. — Moj
prvi časnik. — Bistro oko profesorjevo ... 16

III. Upor. — Slepilo pamfletista. — Dva bogotajca. —

Žid. — Nespametna nakana. — 25 frankov »naše
Gospe presvetega Srca.« — Beg iz očetove hiše.

— Mettray. — Dvoživno stanje. — Pismo mojega
očeta Piju IX. — Odgovor papežev ....  27

IV. Na krivem potu. — Licejalec in bivši političen jet¬

nik. — Šolski upor. — Tje v en dan. — Pri policiji,

— Češčenje Marat-a. — Gambetta in Esguiros. —
Plebiscit. — Zarote. —Begun iz bogoslovja. — Fran-
cosko-nemška vojska. — Zvav po goljufiji. — Trde
postaje. — Sprejem razveljavljen. — Mlada mestna
legija. — Garibaldi. — Meščanska garda. — Trije
prefekti za eno prefekturo. — Komedija bojevitih
izletov. — Gent in nenajdljiva krogla. — Klubi.

— Leo Taxil.55

II

Stran

V. Komuna. — Gospodstvo časnikarjev. — Gent in

splošnje volitve. — Neutemeljeno veselje Spulerja.

— Uradni vspored narobe izvršen. — Nesreče Hen¬
rika Fouquier-a. — Vlada v naglici osnovana. —
Marseille pojde v zrak. — Vstajno blato. — 4. april.

• — Konec prekucijske komune.94

VI. Iz Marseille v Pariz. — La Marotte in 1’ Egalite.

— Z osemnajstimi leti pred porotniki. — La jeune
Republigue. — Roj zoper obsedni stan. — Le
Furet in la Fronde. — Trije dvoboji. — Pravde.

— Prognanstvo v Genfu. — Pomiloščenje tiskov¬
nih hudodelstev. — Montpellier in le Frondeur. —
Republikansko bratstvo. — Pariška razstava . 109
VIT. Vojska zoper Boga. — Načrt vojskovanja. —
Začetek mojih brezbožnih knjižur. — L’ Anti-
Clerical in P Avant-Garde. — A bas la Calotte.

— G. Pavel de Cassagnac. — Drugič pred porot¬
niki. — Zvita pota Le Royer-a. — Mgr. Guibert.

— Knjigarna protiklerikalna. — Nove pravde. —
Dobri sobratje. — Kandidatura v Narbonne. —
Prostozidarstvo. — Prvi pariški shod prostomi-

selstva.126

VIII. Laži. — Volterjevo načelo. — Pravljica o žup¬
niku Meslier-u. — Kako in zakaj je bil obrekovan
spomin Pija IX. — Govori o inkviziciji. — Sve¬
tinja prostomiselstva. — Stare pravljice pomla¬
jene. — Lažnjive predstave. — Podložena listina.

— Norčevanje. — Urejeno porazumljenje protika-
toliških pisateljev za razširjanje obrekovanj . . 153

III

Stran

IX. Hudo se širi. — Osnova. — La Lanterne. — La

Petite Republique Frangaise. — Dva rablja otrok.

— Delavci hudega. — Defrokani. — Zavedni za¬
peljivci. — Prenapeteži. — Nesebičnost. — Proti¬
klerikalni ustav v Montreuii-sous-Bois-u . . . 176

X.  Garibaldi. — Njegovo prijateljstvo. — General

Canzio. — Spominska slavnost v zimskem cirkusu.

* — Hlinjenje naših senatorjev in republikanskih po¬
slancev. — Mestni odbor v Parizu in meč »de la
Tour d’ Auvergne.« — Zorilla. — Garibaldi v za¬
sebnem življenju in v svojih odnošajih z ljudmi
svoje stranke. — Resnica o Garibaldijevi nesebič¬
nosti med vojsko v letih 1870—1871. — Generalov
zli duh. — Vsa in pristna pisma o Bordone-u. —
Uničujoče pričevanje. — Prostozidarstvo je vsililo

Bordona republikancem.190

XI. Vojskovalno prostomiselstvo, — Prostozidar¬
stvo in prostomiselstvo. — Antiklerikalna liga. —
Ustanovljenje. — Njena načela. — Njena osnova.

— Njeno delovanje. — Oporoka za necerkvene
pogrebe. — Francoske skupine lige. — Ž njo

zvezane družbe . 219

XII. Moje spreobrnenje. — Žrtva. — Namera knjige
o Jovani d’ Are. — Moje delo in listine rouenske
pravde. — Nabita naznanila zoper Pija IX. —

Moja poslednja obsodba. — Ples na veliki petek.

— 23. april 1885. — Luč vere. — Noč v molitvi.

— Moje prvo pismo kakor spreobrnenca. — Saint-
merri-ski vikar. — Moj odstop kot ud lige in glavni

IV

Stran

urednik »Protiklerikalne republike«. — Sklenem
Cisto in naravnost preklicati svoje prejšnje spise
in potem ostati nevdeležen. — Dovršitev rimskega
shoda. — Siloviti napadi republikanskega tiska.

— Popolno spreobrnenje. — Pahnen sem iz lige.

— Obiščem nuncija svetega Stola. — Odtegnem se

in izpovem. — Obnovim svoje prvo obhajilo . 233

Sklep

. 280



NARODNA IM UNIUERZITETNR
KNJIŽNICA

0000032157G