567
Jubileji
PROF. DR. RADIVOJ BOBIČ,
DR. MED., 90-LETNIK
Srečko Herman
Prof. Bobič je 21. 9. 2007 praznoval visok življenjski
jubilej – 90-letnico rojstva. Od prve pionirske genera-
cije slovenskih ortopedov je še edini živeči ortoped.
Ob tej priliki sem se s še vedno zelo vitalnim profe-
sorjem pogovarjal o njegovi življenjski poti: o rodbi-
ni, šolanju, dejavnosti med okupacijo, strokovnem
delu, delovanju v Slovenskem zdravniškem društvu
in ustanavljanju Združenja ortopedov Alpe–Jadran
ter o življenju v tretjem življenjskem obdobju ... Po-
udaril je, da je v tem starostnem obdobju zelo drago-
ceno dobro zdravje in počutje, za kar je v njegovem
primeru poleg dobrih genov zaslužna tudi soproga
gospa Sonja (Sonja Bobič, magistra farmacije, je bila
dolga leta namestnica direktorja lekarne v Kliničnem
centru).
»Rojen sem bil 21. 9. 1917 v Mozirju. Družina se je na-
mreč zaradi 1. svetovne vojne iz Mirna pri Gorici, pre-
selila v Mozirje. Po vojni smo se vrnili domov v Miren.
Osnovno šolo sem obiskoval v Mirnu pri Gorici in to
ravno v letih, ko je italijanski fašizem začel kazati svo-
je zobe in nastopati proti Slovencem. Iz mirenske šo-
le so izgnali slovenske učitelje, zamenjali so jih z itali-
janskimi, ki pa sploh niso znali slovensko. Oče me je
poslal v tako imenovano pripravnico v Gorico, to je
bil internat, kjer so slovenske kandidate za srednjo
šolo učili italijanščine in drugih predmetov zaradi
sprejemnega izpita za gimnazijo. No, sprejemni izpit
sem potem napravil in se vpisal v gimnazijo. Iz tega
časa mi je v spominu, da me je neko nedeljo oče iz
Gorice odpeljal v Miren in posadil doma lipo in ta je
zrasla v veliko drevo, ki kljubuje še danes. Gimnazijo
sem obiskoval 2 leti, nato pa zaradi gospodarskih te-
žav ostal doma. Oče, ki je bil pravnik, je odklonil, da
bi delal za fašiste in zato izgubil službo. Preživljali smo
se s čebelarstvom in kmetijstvom. Tako sem zgubil 5
let in se pričel pripravljati za 6. gimnazijo. Uspelo mi
je, da sem opravil vse izpite, naslednje leto pa še izpi-
te za 7. gimnazijo, tako da sem se lahko vpisal v 8. gi-
mnazijo in redno maturiral julija 1938. leta. Nato sem
vpisal medicino na Univerzi v Padovi. Zanimivo je, da
so prvič pod Italijo v tajništvu univerze napisali moj
priimek Bobič s č, s strešico. Seveda pa to ni ostalo
neopaženo na izpitu iz biologije. Pri vsakem izpitu so
bili trije člani komisije, od katerih je bil eden glavni
eksaminator. Eden od članov je opazil moj priimek in
me začel spraševati, ali nimam italijanskega državljan-
stva. Ko sem rekel, da imam, je rekel, zakaj pa potem
ne pišete svojega priimka brez strešice po italijansko.
Moral sem povedati, da je to dediščina mojih predni-
kov, ki mi je nihče ne more vzeti. Izpit smo nadaljeva-
li. Ta izpit sem zaključil z oceno 24/30 (najboljša oce-
na je bila 30/30, najnižja še pozitivna pa je bila 18/30).
Leta 1940 so me aretirali zaradi protidržavne dejav-
nosti in sem prišel na 2. tržaški proces. Tam je bilo
mojega študija v Padovi konec.
Med mladimi Slovenci na Tržaškem in Goriškem so
ukrepi fašistične Italije sprožili odpor. Pomembno je
bilo med mladino širiti slovensko narodno zavest. Za
organizacijo TIGR so vedeli le nekateri, vendar so bili
tudi ostali pripravljeni tvegati zapor in še kaj več. Ta-
ko so ob aretaciji pri meni našli 2 radijska aparata, k
sreči je oče 3 avstrijske pištole iz 1. svetovne vojne še
pravočasno oddal v prave roke. Po aretaciji 25. 10.
1940 je sledilo dolgotrajno zasliševanje na posebnem
sodišču za zaščito fašistične države. V celici z menoj
je bil zaprt tudi pravnik dr. Slavoj Slavik. Ta mi je raz-
kril veliko življenjskih resnic, med drugim mi je tudi
razložil: ,Če imajo trdne dokaze proti tebi, potem si z
zanikanjem in lažjo ne boš pomagal, ampak si boš le
škodil. Treba je poiskati okoliščine, s katerimi svojo
krivdo zmanjšaš, če se ne moreš prikazati povsem ne-
dolžnega.‘ No, jaz sem bil na tem procesu sojen in so
me poslali v internacijo, kjer sem ostal do kapitulacije
Italije septembra 1943. Po kapitulaciji se nas je več Slo-
vencev zglasilo pri vojni misiji NOV v Bariju. Dode-
ljen sem bil v GRUMO military hospital, ki so jo vzdr-
ževali zavezniki in kjer so zdravili ranjene partizane.
Tam sem se naučil precej kirurgije, neki kapetan ane-
steziolog pa me je naučil za takrat sodobne anestezi-
je. Od tod trditev prof. dr. Darinke Sobanove, da sem
bil prvi jugoslovanski anesteziolog. Obvladal sem nar-
kozo z etrom, izvedel pa sem tudi prvo intubacijo, če-
prav sem bil leta 1944 še študent. Do konca 2. svetov-
ne vojne sem ostal nato v tej bolnišnici. Ko pa je bilo
vojne konec, sem preko Cetinja pripotoval v Beograd
in tam nadaljeval medicinske študije ter v decembru
1946 končal medicino.
Po končanem študiju sem januarja 1947 prišel v Ljub-
ljano in se zaposlil na Ortopedski kliniki v Ljubljani,
kjer sem ostal do upokojitve. Specialistični izpit iz or-
topedije sem opravil 14. 8. 1954.
Poleg rutinskega dela, ki ga je bilo ogromno tako v
ambulantah kot na kliniki, sem se zanimal za diagno-
stiko in zdravljenje anomalij kolka pri otrocih. Tako
sem 4. 6. 1973 zagovarjal svojo doktorsko disertacijo
z naslovom: Prva znamenja nepravilnosti v razvoju
kolkov. Leta 1958 sem bil izvoljen za asistenta na Me-
dicinski fakulteti v Ljubljani, leta 1974 sem bil imeno-
van za docenta ortopedije in leta 1979 sem bil izvo-
ljen v naziv profesorja za ortopedijo. Dolga leta sem
bil šef oddelka B Ortopedske klinike v Ljubljani.
V letu 1978 je prof. Mota iz Vidma v Italiji dal pobudo
za sodelovanje ortopedov na regionalni ravni. Zdru-
Zdrav Vestn 2007; 76: 567–70
568 Zdrav Vestn 2007; 76
žiti je hotel furlanske, slovenske in avstrijske oz. koro-
ške ortopede. Ker sem znal italijansko, sem bil ime-
novan za predstavnika slovenskih ortopedov. Okto-
bra 1978 je bilo prvo srečanje italijanskih (furlanskih),
avstrijskih in slovenskih ortopedov v Lignanu. Orga-
nizator je bil prav prof. Mota iz Vidma, med organiza-
torji in ustanovitelji pa so bili še prim. Wachter iz Šmo-
horja (Hermagorja na Koroškem), prof. Buchner iz
Stolz Alpa in jaz iz Ljubljane. Vseh udeležencev takrat
je bilo skoraj 100. Ta srečanja so nato postala tradi-
cionalna in bila vsako leto v drugi deželi. Kasneje so
se temu združenju Alpe–Jadran pridružili še madžar-
ski kolegi, tako da se je skupina imenovala Alpe–
Jadran–Panonija in nato še v zadnjem desetletju kole-
gi iz Slovaške. Na koncu se je skupina imenovala
Alpe–Jadran–Panonija–Tatre. Poleg strokovnih in pri-
jateljskih stikov zdravnikov sosednjih dežel pa je imelo
srečanje tudi politični pomen. Vsaka skupina zdrav-
nikov je namreč govorila v svojem jeziku. To pa je
pomenilo, da se je slovenska beseda slišala tako na
avstrijskem Koroškem kot v Furlaniji. Slovenske orto-
pede sem v tem združenju zastopal do upokojitve, za
menoj pa je to funkcijo opravljal prof. Srečko Her-
man.
Strokovno sem se izpopolnjeval v Italiji, Angliji, sode-
loval pa sem tudi v Jugoslovanskem združenju orto-
pedov in travmatologov. Udeležil sem se številnih do-
mačih in tujih kongresov, en mandat pa sem bil tudi
predsednik Slovenskega ortopedskega združenja.
Avstrijsko združenje za ortopedijo in ortopedsko ki-
rurgijo me je 1. 12. 1979 imenovalo za dopisnega čla-
na in septembra 2006 za častnega člana njihovega
združenja.
Leta 1945 sem bil odlikovan z medaljo za zasluge za
narod, leta 1948 z redom dela III. stopnje in leta 1977
z redom dela z zlatim vencem.
V moji starosti človeku ne ostane veliko, še vedno pa
imam rad čebele in delo na vrtu. Mnogo sem planina-
ril in do osemdesetega leta smučal.
Zaenkrat uslug našega zdravstva ne potrebujem, po
vsem govorjenju in pisanju sodeč pa me je vendarle
strah, da jih bom kdaj rabil.«
Prof. Bobiču iskreno čestitamo ob 90. jubileju z naj-
boljšimi željami za naprej ter z zahvalo za njegov pri-
spevek k razvoju slovenske ortopedije.
Nove knjige
PRIKAZ
Otrok, družina
Pavle Kornhauser in sod.: Zagotovimo našim otro-
kom mladost brez telesnega kaznovanja. Zveza prija-
teljev mladine Slovenije in Svet Evrope, Ljubljana 2007.
V uvodu piše sicer, da je Zbornik prispevkov doma-
čih in tujih strokovnjakov namenjen predvsem star-
šem, vendar kot strokovnjakinja za duševno zdravje
zelo priporočam knjigo vsem strokovnjakom in ad-
ministrativnim delavcem, ki poklicno skrbijo za do-
brobit otrok.
Zbornik je nastal kot plod delovanja Foruma zoper
telesno kaznovanje otroka v družini, ki je bil ustanov-
ljen pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije leta 2005
na pobudo profesorja Pavla Kornhauserja. Forum je
razvil številne dejavnosti, namenjene odpravljanju te-
lesnega kaznovanja otrok v družini, in je z ozavešča-
njem na različnih ravneh že vplival na vzgojne vzorce
v slovenskih družinah.
Sestavke so napisali domači in tuji avtorji. V knjigi se
povezujejo slovenske izkušnje s teoretičnimi prispev-
ki. Pomembna sestavina knjige so dokumenti – pri-
poročila, pravni akti, ki govorijo o zaščiti otrok pred
telesnim kaznovanjem. Knjiga je izredno dobra kom-
binacija različnih pristopov k obravnavi vprašanja te-
lesnega kaznovanja otrok – pravnega, zdravstvenega,
socialnega, psihološkega, raziskovalnega. Prispevki,
ki so jih napisali občani, dajejo knjigi posebno vre-
dnost in svežino.
Všeč mi je bilo, da je kljub internacionalnosti – pri-
spevki tujih avtorjev, komponenta Sveta Evrope, teksti
v angleščini (seveda tudi v slovenskem prevodu) –
pričujoča knjiga dokument slovenskega prostora. Ni
abstraktna razprava o telesnem kaznovanju in odprav-
ljanju le-tega, temveč je vpeta v naš prostor in govori
o pojavu v Sloveniji.
K temu v veliki meri prispeva anketa, ki jo je izvedel
Forum zoper telesno kaznovanje otroka v družini. Pri-
kaz podobe v Sloveniji temelji na 1223 izpolnjenih
vprašalnikih o telesnem kaznovanju otrok v doma-
čem okolju, na katerega so odgovarjali starši iz vse
Slovenije. Prostor ne dovoljuje, da bi predstavila re-
zultate ankete v podrobnostih, vendar je stvarnost Slo-
venije dokaj zanimiva. Morda le podatek: »Izsledki raz-
iskave kažejo, da je 68,5 % sedanje generacije staršev
doživelo telesno kazen v svojem otroštvu; v vlogi star-
šev jih je pri lastnih otrocih občasno uporabilo 37,1
%, med njimi 0,6 % pogosto. Dobra tretjina anketira-
nih podpira pravno prepoved kaznovanja otrok, dru-
ga tretjina jo odklanja in tretja tretjina je neopredelje-
na.« Raziskava je prva te vrste v Sloveniji in bolj kot
strokovni teksti opozarja na potrebo po zaščiti otrok
pred telesnim kaznovanjem v družini.
Telesno kaznovanje se osvetljuje tudi z vidika kršenja
otrokovih pravic. Morda je bolj kot otrokove pravice
zgovoren in opozorilen citat »Ljudi ni dovoljeno tep-
sti. Tudi otroci so ljudje.« Zanimivo je, da smo do te-
peža otrok mnogo bolj strpni kot do fizičnega napa-
da na odrasle osebe. Pri tepežu žensk soglašamo s
tako imenovano ničelno toleranco, pri telesnem ka-
znovanju otrok pa smo kompromisni. Čim manjši, čim
bolj nemočni in nebogljeni so otroci, tem bolj se na-
gibamo k temu, da sta udarec po ritki ali klofuta mor-
da le učinkovita in zato primeren način vzgoje.
O trpinčenju otrok je pričel v Sloveniji govoriti in pi-
sati profesor Kornhauser že leta 1979 v okviru Derče-
vih dnevov. Nekateri so tedaj mislili, da je ta pojav
značilen za kapitalistični svet in pri nas (tedaj v socia-
lizmu) nikakor nima takih razsežnosti, da bi kazalo
na široko govoriti o njemu. Kmalu se je na žalost izka-
zalo, da ni tako.