Iz življenja in delovanja rajnega. Iz obmejnega Št. Hja v Slovenskih goricah smo prejeli žalostno vest, da je tamkaj na prijaznem Karlovem podlegel hudi pljučnici za obmejno slovenstvo toliko zaslužni rodoljub g. Franjo Thaler v starosti nad 70 let. Pred 47 leti je prišel rajni v št. Ilj, kjer je po stričevi in tetini smrti prevzel lepe vinograde in posest z gostoljubno hišo, katero je imenoval »Karlovo«. Zibelka je tekla Thalerju v železnikih na Gorenjskem, odkoder je prišel v Št. Hj kot prava slovenska korenina. Bil je soustanovitelj bralnega društva ter hranilnice in posojilnice. Njegovo največje delo je pa »Slovenski dom« v Št. Hju v Slov. gor., ki je bil zelo slovesno blagoslovljen 8. septembra 1910. V Št. Ilju je županoval 15 let in to predvsem v avstrijskih časih, ko so Nemci zastavljali vse moči, da bi istrgali Slovencem tolikanj važno postojanko, ki je pod umnim vodstvom g. Thalerja zmagovito kljubovala vsem navalom »Schulverina« in »Sudmarke«, dokler ni prišel preobrat. Kot res pravi Slovenec je bil blagopokojni Franjo pobožen katoličan, vedno v prvih vrstah bivše SLS in njegova izredna gostoljubnost je bila znana po celi Sloveniji. S Thalerjem lega v grob na naši severni meji mož, ki je bil dolga leta požrtvovalni voditelj obmejnih Slovencev in ki bo ostal ša noznim rodovom kažipot, ka- ko je treba res prav ljubiti, uspešno in neustrašeno delati za blagobit našega naroda. G. Thaler na zadnji poti. Na mrtvaškem odru je počivalo truplo pokojnega v Slovenskem domu, odkoder se je vršil pogreb v nedeljo dne 26. I. na šentiljsko pokopališče. Pred hišo žalosti se je poslovil od rajnega mariborski g. podžupan Franjo Žebot. Glasbena Matica iz Maribora je zapela žalostinko. Pogreb je vodil g. kanonik in dekan Ivan čižek iz Jarenine ob asistenci monsignora Iv. Vrežeta iz Maribora in domačega župnika Bračka. V sprevodu je bilo poleg ljudskih množic iz domače in sosednih župnij več duhovnikov, predsednik Prosvetne zveze g. dr. Hohnjec, bivši minister Vesenjak, dr. I. Leskovar, dr. Fr. Schaubach, zastopniki Maistrovih borcev in še razne druge odlične osebnosti. Poslovilno besedo je spregovoril ob odprtera grobu g. kanonik Čižek, ki se je spominjal 40letnega medsebojnega prijateljstva. V imenu JRZ je govoril g. dr. I. Leskovar. Za Šentiljčane se je konečno zahvalil rajnemu za ves trud in delo domači gospod kaplan Raušl. Ko so se številni Ijudje razhajali z mirodvora, so želeli prav iz dna srca rajnemu tolikanj za obmejne Slovence zaslužnemu možu večno plačilo od Vsemogočnega, v katerega je imel tudi nepozabni Franjo najtrdnejše zaupanje!