-** 124 J*~ I -¦,,¦-,, ' . Polž in kobilica Ko srečala sta se na trati Kdor dela, kakor ti v en dan, Kobilica in polž rogati, • •_ " Ta brž konča in je končan. Pa se kobilica ustavi . Kobilica se ponorčuje: Ter polža lenega pozdravi: Polž! uke tvoje drug naj čuje! No, dobro jutro, stričko, hej, In zarezgeče ter poskoči, Poženi se, kot jaz, naprej! Od polža lenega se loči; Ko taka, kakor ti, bi bila, • • In skače v travi in cvrči, Saj tu na mestu bi segnjila. Od zore dneva do noči, Lenuh, da češ počasi lesti, Brezskrbno skače po navadi Bogu si odgovoren v vesti; Po travnikih in po livadi, • . Vsakdo se žuri in hiti, In ko tako hiti za pašo, Lenuh si bil in si le ti! ' Mej kosce zaleti se v kašo — — Počakaj, strina, polž ji reče, In ko poteče nekaj dni, Če hoja moja tebe peče, Kobilico spet polž dobi; Povem: le daj mi tvojc krake, A ni več brhka in poskočna, Pa delal večje bom korake; Ošabna ni in ni mogočna. In če imel bi dvoje kril, Počasi se po travi plazi, Bolj brz še, kakor ti, bi bil; Tako-le polžu se izrazi: Pa jaz sem, sestrica, breznožec, Zakaj te nisem slušala, In nosim hišo si ubožec. Sirota kaj sem skušala: Ne veš še tega, da na sveti Zgodila ni se mi še taka, Po svoje mora vsak trpeti. Odpadla zadnja sta mi kraka; Pa križev vseh in vseh nadlog Po travi sem naprej frčala, Stvarem ne daje vedno Bog, Pa kar nakrat sem v kaši stala. ' Veliko križev si na rame . Res so zagnali me iz nje, 1 . Nakopljejo stvari le same. Opekla pa sem si noge. Kot so kovači lastne sreče, Zdaj glej siroto me, ki roma •; Po lastni krivdi so trpeče. Brez zadnjih nog, na drugih hroma. Jaz pa velim: le svet preglej, Previdno se ji polž oglasi: Potem pomakni se naprej! Kaj nisem, strina, del: počasi! Jaz vse previdnostno presodim, Zapomni, kaj de modri mož: In varno lezem, trezno hodim. Nesreča vcdno brusi nož, ¦ Znam, da nikjer ni naglost pridna, Pa ne za pametne in pridne, Le bodi scstrica previdna. Za bedaste in neprevidne. Anton Hribar