-**    124    J*~                                                        I
-¦,,¦-,,                                                                                                                                                                                                                                                                            '   .
Polž in kobilica
Ko srečala sta se na trati                      Kdor dela, kakor ti v en dan,
Kobilica in polž rogati,            • •_ "         Ta brž konča in je končan.
Pa se kobilica ustavi            .                 Kobilica se ponorčuje:
Ter polža lenega pozdravi:                     Polž! uke tvoje drug naj čuje!
No, dobro jutro, stričko, hej,                  In zarezgeče ter poskoči,
Poženi se, kot jaz, naprej!                      Od polža lenega se loči;
Ko taka, kakor ti, bi bila,     •     •            In skače v travi in cvrči,
Saj tu na mestu bi segnjila.                    Od zore dneva do noči,
Lenuh, da češ počasi lesti,                      Brezskrbno skače po navadi
Bogu si odgovoren v vesti;                    Po travnikih in po livadi,
• .       Vsakdo se žuri in hiti,                           In ko tako hiti za pašo,
Lenuh si bil in si le ti!         '                 Mej kosce zaleti se v kašo — —
Počakaj, strina, polž ji reče,                   In ko poteče nekaj dni,
Če hoja moja tebe peče,                         Kobilico spet polž dobi;
Povem: le daj mi tvojc krake,                A ni več brhka in poskočna,
Pa delal večje bom korake;                    Ošabna ni in ni mogočna.
In če imel bi dvoje kril,                         Počasi se po travi plazi,
Bolj brz še, kakor ti, bi bil;                   Tako-le polžu se izrazi:
Pa jaz sem, sestrica, breznožec,               Zakaj te nisem slušala,
In nosim hišo si ubožec.                        Sirota kaj sem skušala:
Ne veš še tega, da na sveti                    Zgodila ni se mi še taka,
Po svoje mora vsak trpeti.                     Odpadla zadnja sta mi kraka;
Pa križev vseh in vseh nadlog                Po travi sem naprej frčala,
Stvarem ne daje vedno Bog,                   Pa kar nakrat sem v kaši stala.
'   Veliko križev si na rame              .          Res so zagnali me iz nje,
1   .   Nakopljejo stvari le same.                      Opekla pa sem si noge.
Kot so kovači lastne sreče,                     Zdaj glej siroto me, ki roma                          •;
Po lastni krivdi so trpeče.                      Brez zadnjih nog, na drugih hroma.
Jaz pa velim: le svet preglej,                  Previdno se ji polž oglasi:
Potem pomakni se naprej!                      Kaj nisem, strina, del: počasi!
Jaz vse previdnostno presodim,               Zapomni, kaj de modri mož:
In varno lezem, trezno hodim.                Nesreča vcdno brusi nož,                                 ¦
Znam, da nikjer ni naglost pridna,          Pa ne za pametne in pridne,
Le bodi scstrica previdna.                       Za bedaste in neprevidne.
Anton Hribar