Od tekmovanj do številnih prireditev Društva delujejo s polno paro Nova ravnateljica trzinske osnovne šole Mateja Chvatal Vrhunski kuharski mojster na obisku v Trzinu Kaj je zakuhal Bine Volcic Odlicna športnika, ki blestita tudi v šoli Karin in Žan Podboršek Kolofon Odsev, glasilo obcine Trzin . Na naslovnici Utrinek z dogodka v okviru Dnevov evropske kulturne dedišcine Fotografija: Zinka Kosmac Uvodnik Umetnost nekompliciranja Sposobnost prilagajanja dani situaciji je eno najosnov­nejših meril za dolocanje inteligentnosti. Popreprošce­no to pomeni, da manj ko kompliciramo, sploh kadar ne gre vse po nacrtih, boljše nam bo in lažje bomo kos vsemu, kar nam prinaša vsakdanjik. Vcasih se sicer ni prav lahko predati toku dogodkov, Foto: osebni arhiv VSP Glavna in odgovorna urednica: Vesna Sivec Poljanšek, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Bricelj, Tanja Jankovic, Nataša Pavšek, Miha Pavšek, Majda Šilar, Dunja Špendal Redni avtorji prispevkov: Matjaž Erculj, Janez Gregoric, Andrej Grum, Boštjan Gucek, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Bar­bara Kopac, Zdenka Kopac, Brigita Ložar, Alenka Marjetic Žnider, Marjetka Pajk, Katja Rebolj, Zoran Rink Avtorji fotografij: Tanja Bricelj, Natalija Nataša Frelih, Tanja Jankovic, Barbara Kopac, Zinka Kosmac, Miha Pavšek Lektoriranje: Darja Tasic Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za novembrsko številko oddajte najkasneje do ponedeljka, 5. novembra. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preoblikovanja nenarocenih prispevkov. sploh ce nas drži v primežu vecna samokontrola, a življenje nas prej ali slej nauci, da prinaša trmasto vztrajanje pri zacrtanem na dolgi rok predvsem stres in slabo voljo. Mar ni lažje opustiti tega samonadzora in si reci, je, kot pac je, iz tega potegniti najboljše in iti naprej?! Nekako v tem slogu si je na nedavni odmevni kulinaricni delavnici ver­jetno rekla tudi Katja Rebolj, ta energicna castilka narave in vsega dob­rega v njej, ko je v Trzinu gostila slavnega kuharskega mojstra Bineta Volcica. Udeležence, ki so od prve do zadnje minute uživali v njuni druž­bi in družbi njunega pomocnika Petra, sta želela gostitelja na koncu »pocrkljati« s prav posebnim »šmornom«. A posoda, ki sta jo imela v improvizirani kuhinji Jefacnikove domacije pri roki, ni in ni dala želenega rezultata. Pa se ni zaradi tega nihce vznemirjal in razburjal. Je pa Katja nekam skocila in se cez cas vrnila s ponvijo za palacinke in udeleženci so ob koncu namesto »šmorna« uživali ob najboljših palacinkah moj­stra Bineta Volcica. Kompliciranje in panika? Ne, teh »zacimb« na tej delavnici ni bilo! Podobni virtuozi nekompliciranja so tudi predstavniki številnih društev. Kaj so storili, denimo, gasilci na nedavni medobcinski vaji, ko njihova društva niso imela (zadosti) ustrezne opreme za reševalne akcije? Iz­posodili so si jo pri drugih udeležencih in stvar je bila (uspešno) rešena! Tudi planinci niso dosti pomišljali in so se znova pridružili vseslovenski cistilni akciji, pa ceprav so v kraju dali vse od sebe že spomladi. Znova so pljunili v roke in dokazali, da so ljudje dejanj. In da ne govorimo o domacih gledališcnikih, ki bi jih lahko zajela panika, ko je pred zanje najpomembnejšo predstavo zbolela njihova glavna igralka, tako pa so na hitro našli ustrezno zamenjavo in tudi v tej, drugacni postavi odigrali tako prepricljivo, da so bili na koncu ovencani s prestižno gledališko nagrado … Drobci primerov iz domacih logov zgovorno kažejo, da lahko z iznajdlji­vostjo, prilagodljivostjo in sodelovanjem rešimo marsikaj, ce to spre­menimo v izziv ali celo pustolovšcino. Bomo torej (še naprej) komplicirali ali se bomo prepustili toku življenja? Glavna in odgovorna urednica Vesna Sivec Poljanšek Obcina Trzin Spletna stran: w w w.trzin.si E-mail: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.0 0 – 14.0 0 Sreda: 8.0 0 – 13.00 in 14.00 – 18.0 0 Petek: 8.0 0 – 13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice »Medobcinski inšpektorat in redarstvo« Mengeška cesta 9, 1236 Trzin E-mail: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.0 0 – 11.0 0 Sreda: 9.0 0 – 11.0 0 Obcinske novice Sodelujmo pri zbiranju starih hišnih imen! Hišna imena so nesnovna kulturna dedišcina podeželja, ki se pocasi pozablja in s tem izginja. Ta imena so domace poimenovanje posamezne hiše in se praviloma ne zamenjajo niti ob spremembi priimka lastnika in imajo marsikje že vecstoletno tradicijo. Domnevno so nastala iz potrebe po razlikovanju ljudi še v casu, ko ni bilo ne priimkov ne hišnih številk. Poleg hiše oznacujejo hišna imena tudi vse, kar je povezano z dolo­ceno domacijo, to je pripadajoco lastnino, kot so polja, gozd in živina, in predvsem ljudi, ki tam živijo. In na vasi se ljudje prepoznavajo ravno po hišnih imenih bolj kot po priimkih. Bogata dedišcina, ki jo ta imena nosijo v sebi, pa ni samo zgodovinske vrednosti, temvec tudi jezi­kovne. S hišnimi imeni se namrec ohranjajo tudi elementi lokalnega narecnega govora, ki je sicer vedno bolj podvržen vplivu knjižnega jezika in tujk. Na Osrednjem in Zgornjem Gorenjskem ter na Škofjeloškem je bil projekt zbiranja hišnih imen v preteklih letih zelo odmeven in tako je bilo zbranih že vec kot 9300 hišnih imen in oznacenih vec kot 5000 domacij. Zdaj se projekt Stara hišna imena nadaljuje tudi na obmocju obcin Komenda, Medvode, Mengeš, Trzin in Vodice. V tem okviru bodo v izbranih naseljih stara hišna imena zbrana, raziskana in preverjena med domacini, zatem pa bodo tudi zapisana na tablah na domacijah, v natisnjeni knjižici in na spletni strani www.hisnaimena.si. Za vec informacij o projektu lahko poklicete ali pišete na Razvojno agencijo Zgornje Gorenjske, ki bo projekt strokovno izvajala (telefon: 04/581 34 16, elektronski naslov: klemen.klinar@ragor.si). Vabljeni tudi Trzinci – sporocite hišno ime vaše domacije! Žalna seja v slovo castnemu obcanu obcine Trzin Toniju Ipavcu 28. septembra, na soncno petkovo popoldne, smo se zbrali, da smo se poklonili spominu prijatelja Tonija Ipavca. Spomine na tega izjemnega cloveka smo obujali župan Peter Ložar, Ada Lovše Mušic v imenu igralcev Kulturno-umetniškega društva, Zoran Rink, predsednik Društva upokojencev Žerjavcki, v imenu Turisticnega društva Kanja sva spregovorili Jožica Valencak in Dunja Špendal, o njem sta spregovorila tudi njegova dolgo­letna sodelavca Miro Štebe in Franci Pavlic, recitacijo mu je poklonila Olga Stopar, nekaj anekdot o njem pa je povedala njegova soigralka Mimi Zupanc. Spominov na njegovo delo in zasluge je res veliko … V obrazložitvi ob prejemu priznanja castni obcan obcine Trzin leta 2003 je med drugim zapisano: »Gospod Tone Ipavec je prav gotovo eden najbolj zaslužnih, da je Trzin postal obcina. Kot predsednik sveta prejšnje KS Tr­zin je naredil izredno veliko za uresnicitev zamisli o osamosvojitvi Trzina. Zdaj si že težko predstavljamo, kako zahtevno in naporno je bilo takrat prepricevanje drugih, pridobivanje najrazlicnejših soglasij in ocen in koliko sestankov je bilo za to potrebnih. Med drugim je z Jožico Valencak sestavil izcrpen elaborat o upravicenosti Trzina, da postane samostojna obcina, premišljeno pa je usmerjal tudi vsa druga prizadevanja za uresnicitev ideje o trzinski obcini. Dal je pobudo za ponovno oživitev trzinskega casopisa Odsev, spodbujal je ustanavljanje novih društev v Trzinu. Bil je prvi pred­sednik Društva upokojencev Žerjavcki, zavzeto pa deluje tudi v vodstvih nekaterih drugih trzinskih društev, denimo v turisticnem društvu. Treba je tudi povedati, da je gospod Ipavec že pred tem opravljal vec pomembnih funkcij v krajevni skupnosti, po ustanovitvi obcine pa je bil v prvem manda­tu tudi obcinski svetnik. Posebno mesto v življenju Toneta Ipavca zavzema kultura. V zgodovino trzinskega kulturnega društva se je zapisal kot izvrsten režiser in igralec, vec let pa je v KUD-u Franca Kotarja Trzin tudi predsednikoval. Še bi lahko naštevali zasluge Toneta Ipavca, vendar naj bo dovolj, saj njega in njegovo delo Trzinci dobro poznamo. Ocenjujemo, da je ob okrogli obletnici, 730-letnici prve pisne omembe Trzina, prav, da mu za njegove zasluge ter za ves trud in delo za naš kraj in obcino podelimo naziv castne­ga obcana obcine Trzin.« Na žalni seji so se prepletali najrazlicnejši spomini in ob tem se je izme­noma na obrazih risal smeh ali je iz oci kanila solza. Toni, kot smo ga klicali, je ogromno naredil za naš kraj, med drugim pa je predlagal tudi to, da bi se turisticno društvo imenovalo po kanji, ptici, ki kroži nad krajem in opazuje dogajanje. In zdaj si tudi ti, dragi Toni, tam nekje zgoraj, kjer nas cakate, da bomo nekoc vsi skupaj v brezcasju. Še zadnjic se je spustil zastor, ugasnil je zadnji reflektor – spoštovani prijatelj, želimo ti miren pocitek. Dunja Špendal, predsednica Turisticnega društva Kanja, foto: Zinka Kosmac Obcinske novice Obnavljanje vodovodnega in kanalizacijskega sistema tudi letos v polnem teku Bistvenega pomena za zagotavljanje kakovostnega, urejenega in cistega bivalnega okolja sta tudi cista pitna voda iz vodovodnega omrežja in urejeno odvajanje odpadne vode. O delovanju vodovodnega in kanalizacijskega sistema ne razmišljamo, dokler je njuno delovanje nemoteno, za to pa je potrebna vsakodnevna skrb, kar pomeni tudi redno vlaganje v obnovo in vzdrževanje obeh sistemov. Sredstva za obnovo so zagotovljena z omrežninami Obnova kanalizacijskega in vodovodnega sistema, ki je za zagotavljanje kakovostne oskrbe s pitno vodo in urejenega odvajanja odpadne vode, ko so cevovodi dotrajani, nujna, se financira iz obcinskih sredstev, pridobljenih iz omrežnin. Življenjska doba vodovodnih cevi je od 30 do 50 let, odvisno od materiala, po tem obdobju pa je treba dele vodovodnega oziroma ka­nalizacijskega sistema nadomestiti z novimi. Zaradi obsežnosti teh siste­mov je treba take dotrajane dele stalno, kontinuirano obnavljati, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da normalna dobava pitne vode zaradi dotrajanosti cevovoda sploh ni vec mogoca. Vodovodno omrežje v obcini Trzin obsega približno 24 kilometrov cevi, kanalizacijsko pa nekaj vec kot 33 kilometrov. Od leta 2013, ko so bile uve­dene omrežnine, sta Obcina Trzin in podjetje Prodnik sodelovala pri inten­zivnem sistematicnem obnavljanju obeh omrežij, potrebnem za njuno nor­malno delovanje. Obnova vodovodnega omrežja se izvaja bodisi socasno z gradnjo kanalizacije, investicijo pa v takem primeru vodi Obcina, bodisi v sklopu sistematicne celovite obnove vodovodnega omrežja, pri cemer pa vodi investicijo, po pooblastilu Obcine, Javno komunalno podjetje Prodnik. V zadnjih letih je bilo v obcini Trzin s temi sredstvi vsako leto obnovljenih vec kot 500 metrov vodovodnega omrežja, pomembne pa so tudi opravlje­ne obnove objektov na obeh omrežjih – ena vecjih in pomembnejših je bila sanacija kanalizacijskega zadrževalnega bazena. Dotrajane cevovode obnavljamo tudi letos V okviru sistematicno nacrtovanih investicijsko-vzdrževalnih del poteka trenutno obnova vodovoda in kanalizacije v Ulici Rašiške cete (od Mla­karjeve do Kidriceve), s Kratko potjo in zanko po Reboljevi in Prešernovi ulici. Tako bo v dolžini 520 metrov obnovljen glavni vod, vkljucno s hišnimi prikljucki, socasno pa bo obnovljena tudi kanalizacija. V Mlakarjevi ulici pa poteka tudi gradnja do zdaj manjkajocega dela kanalizacije, od hišne števil­ke 71 do 78, tu pa gre obenem tudi za obnovo vodovoda in hišnih prikljuck­ov, vodovod s hišnimi prikljucki pa bo obnovljen tudi od hišne številke 4 do 6. Za cisto okolje in za varno in zanesljivo vodooskrbo je obnova omrežij in objektov nujna Ceprav je v casu gradbenih del življenje okoliških prebivalcev vcasih mote-no (predvsem zaradi oteženega dostopa do objektov in zaradi hrupa), pa je po izvedbi teh del zadovoljstvo ljudi toliko vecje, saj jim obnovljeno omrežje zagotavlja zanesljivo, kakovostno in varno oskrbo s pitno vodo. Vsem okoliškim prebivalcem se opravicujemo za motnje v casu gradbe­nih del in se jim zahvaljujemo za razumevanje. Zavedajmo se, da je cista pitna voda iz vodovodne pipe lahko še naprej nekaj samoumevnega samo s tako obnovo. Javno komunalno podjetje Prodnik Lokalne volitve 2018 VOLITVE 2018 V Listi Trzin je naš dom smo skrbno pretehtali obljube iz pretekle­ga predvolilnega casa. Stranke in liste so veliko obljubljale, toda v zadnjih štirih letih je bilo od obljubljenega storjeno zelo malo. Zato smo v naš program dela vkljucili nekaj najpomembnejših projektov, ki jih je treba uresniciti. Naši cilji so: 1. Obvoznica, Ki Bo Razbremenila Promet Po Prenatrpani Mengeški Cesti 2. Center Družbenih Dejavnosti - Kulturne In Zdravstvene Storitve -Prostor Za Druženje Mladine, Kjer Bodo Lahko Aktivno Preživljali Prosti Cas. Seveda Je Potrebno Zagotoviti Tudi Prostor Za Dovolj Parkirnih Mest 3. Socialne Dejavnosti, S Katerimi Bomo Naredili Starejšim Prijet­nejše Življenje. V Listi Se Cutimo Dolžni Poskrbeti Tudi Za Socialno Šibke Družine In Posameznike. S Tem Nocemo Posegati V Pristojnosti Centra Za Socialno Delo, Ampak Nadgraditi In Dopolniti Skrb Za Tiste, Ki So V Naši Sredini Res Potrebni Pomoci. V Skupnosti Je Treba Organizirati Tudi Medsebojno Pomoc In Obcu­tek Za Socloveka (Pomoc Pri Ucenju, Pomoc Starejšim Na Domu In Okrog Hiše, Druženje S Starejšimi …. 4. Še Vedno Si Želimo, Da Bi Do Trzina Vzpostavili Prometno Pove­zavo V Poznih Vecernih In Nocnih Urah. Pri Tem Imamo V Mislih Ljubljanski Potniški Promet. 5. Naša Lista Si Bo Prizadevala, Da Bo V Delo V Obcini Vkljucenih Cim Vec Mladih. Karkoli Bo Storjenega (Ali Pa Opušcenega), Bo Zadevalo Življenje Mlajših Generacij. Na Njih Bo Naša Prihodnost In Zato Poskrbimo, Da Se Bodo Cim Prej Anga žirali V Družbeno Življenje. 6. Kulturna In Športna Društva Morajo V Svoje Dejavnosti Priteg­niti, Vkljuciti Cim Vecje Število Ljudi. Cilj Je Druženje In Zdravo Preživljanje Prostega Casa, Zato Jim Je Treba Tudi V Prihodnje Omogocati Materialne In Prostorske Pogoje Za Delo. Menimo, Da Bi Lahko Zelo Kvalitetno Organizirali Druženja V Naravi, Saj Nam Takih Kotickov Ne Manjka. Pri Tem Imamo V Mislih Tudi Trzinski Bajer. Lokalne volitve 2018 VIZIJA ZNANJE IZKUŠNJE Spoštovani Trzinke in Trzinci! Z udeležbo na volitvah boste dokazali, da ste odgovorni in vam ni vseeno za svojo prihodnost in razvoj Trzina. Naša vizija je prijazen, zdrav, vkljucujoc, pravicen, varen, spodbuden in zelen Trzin. To je bilo, je in bo vodilo našega delovanja. Ponosni smo, da smo ohranili gozd med Mlakami in OIC ter da smo v tem mandatu obcanom zagotovili izgradnjo opticnega omrežja. Najbolj pa nam je žal, da nam ni uspelo znižati cen komu­nalnih storitev, saj so v Trzinu med najvišjimi v Sloveniji. Na previsoke cene, ki so bile dolocene na nezakonit nacin, smo vas obvestili že leta 2013 ob sprejetju. Kot odgovorni, aktivni obcani smo stanje poskušali urediti že veckrat, tudi v mandatu 2014 – 2018. Žal nam je to preprecila vladajoca koalicija. Ce se boste udeležili volitev in nam namenili dovolj glasov, vam zagotavljamo, da bomo cene komunalnih storitev obcutno znižali. Trzin potrebuje celostno prometno ureditev. Z vašo podporo na volitvah bomo otrokom uredili varnejšo pot v šolo ter za pešce in kolesarje povezali IOC in Mlake. Z Ljubljano in sosednjimi obcinami nas bo povezala varna kolesarska pot. V letu 2019 bomo zagotovili boljšo poveza­vo z Ljubljanskim potniškim prometom. Pogumno in brezkompromisno bomo pospešili postopke za gradnjo obvoznice Trzin – Mengeš. Zavezujemo se, da bomo skupaj s PGD Trzin poskrbeli za izgradnjo ustreznega gasilskega doma. Izboljšali bomo zdravstveno varstvo v Trzinu. Na našo pobudo bo župnijska cerkev svetega Florijana razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, kar bo omogocilo sofinanciranje obnove in vzdrževanja cerkve tudi z javnimi sredstvi. Z Arboretumom Volcji Potok se bomo dogovorili za ugodno ceno sezonske vstopnice za obcane Trzina. Društvena dejavnost je identiteta Trzina, zato jo bomo še naprej spodbujali in iskali rešitve, da bodo imela vsa društva in zavodi, ki izvajajo dejavnosti za obcane, enakovredne možnosti uporabe skupnih prostorov. V obcinskem proracunu bomo dolocili delež investicijskih sredstev, ki bo namenjen za participatorni proracun – soodlocan­je obcanov pri porabi obcinskih sredstev. Želimo, da župan in vsak obcinski svetnik za svoje delovanje prevzame osebno odgovornost. Prizadevali si bomo, da do nasledn­jih volitev zmanjšamo število clanov obcinskega sveta na pocitniškega varstva otrok. www. zazelenitrzin . si . Spodbujali bomo podjetniško iniciativo obcanov Trzina, vkljucno s socialnim podjetništvom. Odgovorni aktivni obcani Trzina Otrokom in drugim obcanom bomo omogocili aktivnejše najvec 11 in s tem vzpostavimo vecinski volilni sistem, ki preživljanje prostega casa. Pozimi bomo postavili umetno zagotavlja, da se bodo volili kredibilni obcani. drsališce, zgradili kolopark (t.i. pumptrack) in travnato nogometno igrišce. Trim stezo bomo povezali s športnim parkom v Mlakah, jo razširili Romeo Podlogar, kandidat za župana in redno vzdrževali. Sedanja je zaradi opustitve vzdrževanja nevarna za in uporabo. Nemudoma se bomo strokovno in gospodarno lotili investicije v vecnamensko športno dvorano, ki ste jo Trzinci v anketi prioritet, ki jo je Odgovorni, aktivni obcani Trzina: obcina izvedla na našo pobudo, postavili na pr vo mesto. • Alenka Marjetic Žnider, univ. dipl. inž. agronomije Za obcane, ki so vstopili v jesen življenja in so gradili Trzin, bomo • Robert Markic, univ. dipl. inž. elektrotehnike vstopili v projekt Varni in povezani na domu (e-oskrba za varno bivan-• mag. Jana Meljo, univ. dipl. inž. gradbeništva je na domu) ter jim omogocili varnost 24 ur na dan, samostojno in bolj • Peter Kralj, elektrotehnik neodvisno bivanje na svojem domu ter pomoc, tudi kadar zaradi zdravstven-• Barbara Sršen, univ. dipl. inž. arhitekture ega stanja ne morejo sprožiti klica na pomoc. Dvignili bomo stopnjo • Vito Novak, turisticni tehnik sofinanciranja pomoci starejšim na domu, saj je zdaj nižja od • mag. Elda Romac, univ. dipl. ekonomistka slovenskega povprecja. • Tine Breznik, univ. dipl. kulturolog • Neža Rogelj Meljo, študentka lab. biomedicine Zagotavljamo, da bomo v vrtcu in osnovni šoli spodbujali in podpirali • Tanja Tomšic, profesorica slovenšcine uporabo ekoloških živil slovenskega porekla. Šoli bomo • Miro Markic, univ. dipl. inž. elektrotehnike pomagali uresniciti projekt ucilnice v naravi ter podprli kakovostne obstojece • Romeo Podlogar, dipl. ekonomist in nove interesne dejavnosti. Nadgradili bomo nadstandardni del programa trzinske šole in našli rešitev za razširitev obstojecega Naš program dela podrobneje predstavljamo na naši spletni strani Lokalne volitve 2018 KANDIDAT ZA ŽUPANA OBCINE TRZIN Kajfež Marko, mag. inž. tehniške varnosti poklicni gasilec in poveljnik PGD Trzin Naše medsebojno zaupanje nam lahko prinese uspeh, zato vas vabim, da skupaj stopimo na zacrtano pot. LISTA ZDRUŽENI TRZIN Clani Liste združeni Trzin smo se združili, ker želimo izboljšati po­cutje in življenje v Trzinu. Želimo, da bi se vsi v Trzinu pocutili dobro in skupaj dihali za naš kraj. Smo ekipa razlicnih starosti, saj želimo priluhniti vsem gene­racijam v Trzinu, jih razumeti in povezati za boljši jutri v Trzinu. Vsak izmed nas ima v zasebnem življenju razlicne interese in svoj pogled na podrocja bivanja v obcini. Ravno ta raznolikost pa nam omogoca pogled na stvari iz razlicnih zornih kotov in le tako s lah­ko maksimalno pomagamo. Na Listi združeni Trzin kandidiramo: Marko Kajfež, Blanka Jankovic, Dušan Kosirnik, Irena Va­deevaloo, Edward Justin Jerak, Andreja Kosirnik, Miloš Jankovic, Tanja Kajfež , Gašper Pevec, Mateja Janicijevic in Marjan Habat. Svoje ime smo že opravicili s tem, da smo se v preteklih letih zavzemali za skladen in celovit razvoj obcine, kar je bilo tudi uresniceno: • stremeli smo k rešitvi izvoza in uvoza iz IOC in Mlak, ki je sedaj urejen, • podprli smo vzpostavitev opticnega omrežja, ki ga danes tudi uporabljamo • podprli smo vse projekte za katere verjmemo, da so v korist obcanov, • ukinili smo ATV in s tem obcini prihranili veliko denarja, • predlagali smo enostavnejšo, eno volilno enoto, ki jo danes tudi imamo, • organizirali smo predstavitev AED in s tem ozavestili mnogo ljudi o njgovem obsoju v obcini. S tem pomagamo pri varnosti obcanov, saj lahko le-ta marsikomu reši živjenje. Kot obcinski svetniki se bomo zavzemali za medsebojno so­delovanje in celovit razvoj obcine: • skupaj s priznanim strokovnajkom s podrocja cestne infrastruktu­re bomo iskali rešitev za uvoz in izvoz iz IOC, ter njeno povezavo z novim naseljem., • izboljšali varnost obcanov (požarna preventiva, vlomi…), • ustvarili bomo solidarnostno mrežo obcine Trzin (varne tocke, zbi­ranje šolskih potrebšcin, pomoc ljudem v stiski), • spodbujali bomo medgeneracijsko sodelovanje, • uskladili bomo pogoje za dodelitev sredstev med društvi, obcine ne bomo zadolževali, • zgradili bomo sistem rekreativne infrastrukture (kolesarske steze, varna igrala za otroke, poligon za rolarje, skejterje), • podpora izvajanju obogatitvenih dejavnosti za otroke, pod vod­stvom obcanov obcine Trzin • zavzemali se bomo za kulturno dedišcino. Lokalne volitve 2018 Lokalne volitve 2018 obcank in obcanov Trzina, pri cemer med prednostne nacrte našega naslednjega mandata uvršcamo naslednje projekte: Ker je naše vodilo, da ne podajamo zgolj obljub, temvec se dejansko trudimo stvari spreminjati na bolje, smo tudi za naslednji mandat sestavili ekipo, ki bo znala uresniciti zastavljene cilje. Kandidati za obcinske svetnike: Rado Gladek, Milica Erculj, Mitja Kovaljev, Marta Bregar Rižnar, Marcel Koprol, Maja Primožic, Rikardo Grizilo, Tatjana Borec, Matjaž Obranovic, Majda Mušic, Miha Pancur, Gabrijela Stojkovic in Ivan Razpotnik. V našem kraju Edinstvena delavnica z mojstrom Binetom Volcicem Si predstavljate, da imate pri roki le nekaj osnovnih živil, kot so olje, moka, riž in cebula in morda še kaj, vse drugo, kar potrebujete, da pricarate okusen obrok, pa naberete kar na bližnjem travniku, ob gozdu, za potokom? Najprep­rostejše stvari so v resnici najboljše in o tem so se lahko prepricali udeleženci prav posebne kulinaricne delavnice, ki jo je pripravila Trzinka Katja Rebolj s pomocjo svojega sodelavca Petra Zajca, nekaj posebnega pa je bila (tudi) zato, ker se je tema dvema tisti dan pridružil tudi vrhunski kuharski mojster Bine Volcic. Udeležence delavnice razlicnih starosti in z razlicnih koncev so ob gradu Jable pricakali organizatorka delavnice, strokovnjakinja, odlicna poznavalka rastlin Katja Rebolj, njen sodelavec, strasten nabiralec zeli, cvetlic in razlicnih plodov Peter Zajc, in vrhunski kuharski mojster Bine Volcic, ki je udeležence v trenutku osvojil s svojo preprostostjo pa tudi znanjem in pripravljenostjo, da se tisto septembrsko popoldne tudi sam nauci še cesa novega o vsestranski uporabnosti rastlin. Katja je ženska dejanj, zato je udeležence delavnice takoj popeljala tja, kjer tudi sama nabira najrazlicnejše rastline – zase in za vrhunske restavracije, med katerimi je seveda tudi Binetova Monstera v Ljubljani –, to je na bližnji travnik in gozdni rob. Oko nepoznavalca bi zeleno, rahlo mocvirnato zaplato ob gozdu mor­da ocenilo za navaden travnik, za strokovnjake, kot sta organizatorja in izvajalca te kulinaricne delavnice, pa je to prava zakladnica najboljšega. Katja je v kratkem casu napolnila košaro z grenkuljico, regacico, pljuc­nikom, osatom, zlato rozgo, repincem in številnimi drugimi rastlinami, ki se imenitno podajo h kašam in jedem iz riža, vmes pa je potrpežljivo odgovarjala na vprašanja o uporabi posameznih rastlin. Po slabi uri opajanja z vonjem rastlin vseh vrst so se vsi skupaj spre­hodili do Jefacnikove domacije, kjer je Bine ustvaril v njenem osrednjem prostoru improvizirano kuhinjo. Na gorilnik je pristavil velik lonec in v njem zacel pripravljati rižoto, vmes pa je udeležencem svetoval še, kako naj pripravijo ploske kruhke, ki po videzu spominjajo na pico. Krušno testo za to so posebej za Katjino delavnico že prej prijazno zamesili v lokalni pekarni Kralj, in tako so lahko udeleženci zavihali rokave le še za valjanje testa, potem pa so ga obložili z nabranimi rastlinami in z Bi­netovim izvrstnim, že prej pripravljenim cemaževim pestom, vloženimi bezgovimi cvetovi (nekaj tako dobrega, da mu ni para!), po želji pa vse skupaj okrasili še z razlicnimi užitnimi cvetovi. Za piko na i je Bine na koncu spekel še božanske palacinke, udeleženci delavnice pa so jih pomazali z vrhunsko marmelado iz trnulj in drnulj, ki ju je doma pripravila neumorna Katja. Verjetno ni treba posebej povedati, da so se po Jefacnikovi doma­ciji tisti zgodnjejesenski septembrski vecer širile omamne vonjave in zadovoljni glasovi udeležencev, ki jim bo to nabiranje znanja o užitnih rastlinah nedvomno ostalo v spominu za vse življenje. Na kratko: bilo je slastno in (tudi) krasno! Besedilo in fotografije: Vesna Sivec Poljanšek Bi pokusili takole obložene ploske kruhke z dobrotami iz narave? Ali pa slastno rižoto z rastlinami, ki rastejo pred domacim pragom? Oboje je nepredstavlji­vo edinstvenega okusa! Trojica, zaradi katere je bila delavnica tako posebna (od leve): strastni na­biralec rastlin Peter Zajc, organizatorka delavnice Katja Rebolj in vrhunski kuharski mojster Bine Volcic Kjer preteklost sreca prihodnost Turisticno društvo Kanja je z lepo razglednico Trzina povabilo rojake iz bližnje in daljne okolice in seveda tudi do­macine na srecanje, ki ga organiziramo v okviru tedna evropske kulturne dedišcine vsaki dve leti. Letošnje geslo srecanja je bilo Kjer preteklost sreca prihodnost. Prijetno druženje se je zacelo v avli Centra Ivana Hribarja, kjer je od­mevalo od veselih vzklikov navdušenja ob srecanju ljudi, ki se že dolgo niso videli, in vprašanj po zdravju, pocutju, domacih in znancih. Ko pa je Blaž raztegnil svoj meh in zaigral Trzinko, se je marsikomu ob spominu na mladost orosilo oko. Veselo razpoložene udeležence smo nato za trenutek prekinili, da jih je najprej pozdravil župan Peter Ložar in se jim zahvalil za pripadnost kraju in za njihov obisk. Med drugim jim je zaželel, da bi s srecanja na tako soncen dan odnesli kar najvec lepih vtisov. V imenu turisticnega društva sem jih pozdravila jaz, Jožica Valencak pa jim je povedala, kaj vse jih caka v nadaljevanju dneva. Sledilo je prijetno presenecenje, ki sta nam ga pripravili gospe iz Bukovice s tem, da sta nam podarili knjigi o slikarju Zoranu Mušicu. Seveda ni šlo brez obvezne »gasilske« foto­grafije, za katero je kot vedno poskrbela naša Zinka Kosmac, s fotograf­skim ocesom pridno beleži dogajanje okoli sebe. Po manjši pogostitvi smo šli v trzinsko osnovno šolo, kjer so nam otro­ci, od najmlajših vrtcevskih pa do najstarejših šolarjev, pripravili zanimiv mladostno razigran program, v katerem pa niso pozabili na trzinsko dedišcino. Po ogledu šole in prijazni pogostitvi so se gostje razdelili v dve skupini: nekaj nas je odšlo do cerkve svetega Florijana, kjer nam je profesor Dolenc razkazal notranjost cerkve in nas z zanimivim pre­davanjem popeljal po njeni zgodovini in znamenitostih. Druga skupina pa je odšla do Jefacnikove domacije, kjer je Jože Kosmac predstavil to domacijo, rojstno hišo Ivana Hribarja, pa tudi drugo trzinsko zgodovino. Prijetno utrujeni in polni vtisov in pozitivne energije smo zakljucili ogled Trzina in se, po tradiciji, napotili v gostilno Narobe, kjer se je naše veselo druženje nadaljevalo tudi še po bogatem kosilu in kapljici za zdravje. Dunja Špendal, foto: Zinka Kosmac V našem kraju Ce bi potres zatresel Trzin … Z gasilsko vajo za primer potresa so clani desetih gasilskih društev skupaj z domacimi, trzinskimi gasilci preverjali svojo usposobljenost, delovanje opreme, koordinacijo in sodelovanje med društvi in reševalci. Naravnih nesrec ne moremo napovedati in predvideti, z dobro usposo­bljenostjo, znanjem in vajo pa se lahko nanje vsaj delno pripravimo. Clani gasilskega društva Trzin se tega dobro zavedajo, zato so 22. septembra pripravili medobcinsko gasilsko vajo za primer potresa. Udeležilo se je je okoli 150 clanov iz desetih gasilskih društev; poleg domacega, trzinske­ga društva še gasilci iz Crnuc, iz petih društev v obcini Domžale in treh v obcini Mengeš in ekipa reševalcev nujne medicinske pomoci kamniškega zdravstvenega doma. Scenarij vaje je bil naslednji: Osrednjo Slovenijo strese mocnejši potres. Najhuje je prizadet novi del Trzina – bloki, šola in kulturni dom. V stavbah pride do vec požarov, v stanovanjih in podzemnih garažah so ujeti ljudje, zgodi se hujša prometna nesreca, kjer je treba reševati uklešcene potnike, na bližnjem hribu Onger se vsuje kamenje in poškoduje pohodnike. Spro­ži se iskalna akcija. Gasilci in reševalci imajo ogromno dela. Potrebna je odlicna organiziranost, koordinirano vodenje vseh ekip, znanje in ustrezna pripravljenost gasilcev in njihove opreme. In ce bi šlo zares? Koliko se zares zavedamo pomena dobre usposo­bljenosti in pripravljenosti gasilcev, ki so obicajno tisti požrtvovalni po­samezniki, ki prvi priskocijo na pomoc, ko nas doleti nesreca? Poveljnik trzinskih gasilcev Marko Kajfež ob koncu ni skrival zadovoljstva in je vajo ocenil za nadvse uspešno, vse sodelujoce gasilce pa je pohvalil za njihovo sodelovanje. Tanja Bricelj, foto: Klavdija Tretjak in arhiv PGD Loka pri Mengšu Mojstrica licenja Klavdija Tretjak je »ponesrecencem« narisala zelo prepri­cljive rane. Usmerjevalne table še vedno niso popravljene Pred poletjem smo v Odsevu porocali o neurejenih in potencialno ne­varnih usmerjevalnih tablah pri banki v Mlakarjevi in Kidricevi ulici. Tak­rat nam je vodja projektov v podjetju Amicus Marko Galicic obljubil, da bo zadeva sanirana v roku enega meseca. Obljubljeni rok je v zacetku julija potekel, minil sta še avgust in september in skoraj pol oktobra, table pa še vedno niso popravljene. Omenjeno podjetje in vodjo pro­jektov smo veckrat zaprosili za pojasnitev zamude in naposled nam je tik pred zakljuckom redakcije Miran Žgajnar iz podjetja Amicus sporocil tole: »Tablice so narocene pri tiskarju; takoj ko jih dobimo, jih bomo na­mestili. Predvidoma bo to v prihodnjem tednu (op. a. – v drugi polovici oktobra). V Odsevu bomo vsekakor preverili, ali je podjetje naposled le držalo obljubo ali pa bo, nasprotno, morda potreben drugacen pristop ali celo radikalen ukrep, da bodo vendarle opravili svoje v pogodbi dolocene obveznosti. Besedilo in fotografija: Tanja Jankovic V našem kraju Barviti dnevi evropske kulturne dedišcine Pod krovnim imenom Dnevi evropske kulturne dedišcine poteka vsako leto vseevropski projekt, ki ozavešca o pomenu ohranjanja narodovega izrocila. Letos so si za vodilo izbrali naslov: Naša dedišcina: kjer preteklost sreca prihodnost. V Trzinu se to dogaja pod okriljem Obcine Trzin, pri tem pa so dejavni clani in clanice turisticnega društva Kanja, osnovne šole Trzin in krožka Etno-fletno. Dnevi kulturne dedišcine so se za Trzince letos zaceli že 19. septembra, ko smo se spominjali obletnice rojstva Ivana Hribarja in spomin nanj pocastili z recitalom in ogledom Hribarjeve Ljubljane, o cemer razširjeno pišemo na drugem mestu v tej številki. Sledilo je gostovanje trzinskih rokodelcev v sosednji obcini, na Mihaelovem sejmu v Mengšu, zadnjo septembrsko soboto pa so se trzinski osnovnošolci v okviru delovne sobote podali na odkrivanje kulturne in naravne dedišcine in si ogledali gozdno ucno pot na Ongru, muzej v Jefacnikovi domaciji, cerkev svetega Florijana in spomenike, sprehodili pa so se tudi do gradu Jable. Prvi dan v oktobru je Trzin obiskala priljubljena varuhinja kulturnega izro­cila profesorica Dušica Kunaver in v Jefacnikovi domaciji opozorila mlade na pomen varovanja narodove dedišcine. Na srce jim je položila, naj se v tujini predstavljajo ponosno, z dvignjeno glavo, kajti že samo, ce omenijo najstarejše glasbilo in najstarejše leseno kolo na svetu, ki sta doma prav na slovenskih tleh, nas lahko enakovredno postavi ob bok tudi najvecjim evropskim narodom. Tretjega oktobra so prizadevni clani turisticnega društva Kanja pod tak­tirko Jožice Valencak, glavne skrbnice dogodkov ob dnevih evropske kultur­ne dedišcine, pripravili prikaz kmeckih opravil. Že zgodaj popoldne so se odpravili na žetev ajde, zatem pa so lickali koruzo in iz koruznega lickanja izdelovali predpražnike. Manjkala ni niti castna gostja, slastna trzinska klo­basa, ob kateri so postregli kruh, pecen v krušni peci Jefacnikove domacije. Žal pa se je to dogajalo med tednom in v takem delu dneva, ko je vecina ljudi še v službi, otroci pa v šoli. Ker pa je prikaz zelo zanimiv, bi ga bilo pri­hodnje leto res škoda zamuditi. Kot je opozorila Jožica Valencak, si želijo vec obiska šolarjev, saj je lahko prikaz kmeckih opravil resnicno odlicna vsebina šolskega kulturnega dneva. Pri tem je poudarila, da z osnovno šolo sicer od­licno sodelujejo in da so v okviru teh dnevov z uciteljico Stanko Jaklic prip­ravili tudi zelo dobro sprejeto prireditev Mladi oživljajo kulturno dedišcino. Dogajanje je zakljucil vecer v organizaciji krožka Etno-fletno, ki je spomla­di izdal knjižico Ajdovski kevder o iskanju izgubljene trzinske sekirice, kjer pa so v zgodbi predstavljeni tudi stari poklici in obrti. Dogodek je bil sicer namenjen otrokom, privabil pa je vec odraslih, rednih udeležencev dogod­kov, ki jih v okviru svojega krožka prireja Branka Urbanija. Ta je med drugim poudarila: »Ce bi se starši zavedali, kako pomembni so kultura, navade in obicaji naših prednikov za otrokov razvoj in oblikovanje njegove identitete, bi se takih dogodkov udeleževalo vec staršev z otroki.« Tanja Bricelj, foto: Zinka Kosmac in Branka Urbanija V našem kraju Obnovljeno šolsko igrišce – »recept za popoln lajf« Za odprtje obnovljenega šolskega igrišca, prvi petek v tem oktobru, bi si prav lahko izposodili naslov pesmi glas­benega gosta Nipkeja, Recept za popoln lajf, saj je vse teklo kot namazano, vzdušje na igrišcu pa je bilo enako soncno, kot je bilo tisto petkovo popoldne. To, kar je še posebej spodbudno, pa še vedno traja, vse od odprtja – igrišce je ves cas dobro obiskano. Na prireditvi ob odprtju celovito prenovljenega šolskega igrišca so lahko zbrani Trzinci po pozdravnih besedah župana Petra Ložarja in šolske ravnateljice Matejke Chvatal spremljali zanimiv pester plesno­-glasbeno-športni program, za katerega so poskrbeli ucenci trzinske osnovne šole in glasbene šole Lartko, clani plesnega kluba Miki in domžalskega karate kluba Sankukai, trzinske mažoretke, domžalska navijaška skupina Sovice, clani športnega društva Trzin in seveda, glavna zvezda dogodka, reper Nipke. Navdušil je tudi župan, ki je malim in velikim Trzincem najprej položil na srce, naj lepo skrbijo za prenovljeno igrišce, potem pa z metom na koš razglasil igrišce za uradno odprto. S tem (ker je žoga gladko zdr­snila skozi mrežico) si je prislužil iskren aplavz obiskovalcev. Njegovim mislim o skrbnem ravnanju uporabnikov igrišca se je pridružila tudi ravnateljica, poudarila pa je še, da je obnovljeno igrišce velika pridobi­tev, ki bo pomembno vplivala na pedagoški proces na šoli. Igrišce obsega asfaltirani del, zašciten z visoko mrežo, name­njen nogometu, in tartanski del, za odbojko in košarko, tartansko progo za tek in otroška igrala. Ob igrišcu je tudi dovolj klopc. Igrišce pa bo lahko dolgo ostalo lepo le, ce bodo njegovi upo­rabniki upoštevali tudi nekaj prepovedi, med drugim to, da se po tartanu ne smemo voziti s skiroji, rolerji, rolkami, kolesi in kotal­kami, saj prav ta prevozna sredstva najbolj unicujejo tartansko podlago. Iz tega razloga je ob progi izdelan »plocnik«, po katerem se je mogoce pripeljati do asfaltiranega dela, torej do nogome­tnega igrišca, kjer pa je rolanje, kotalkanje … varno in dovoljeno. Za izjavo smo prosili tudi glasbenega gosta, in Nipke je vsem, ki se bodo igrali na tem igrišcu, zaželel naj se igrajo cim bolj povezano, naj se imajo radi in naj delijo to igrišce s svojimi prijatelji. Naj ga cuvajo, da bo cim dalj ostalo tako lepo, kot je zdaj. Pa ... da ga lahko kdaj po­vabijo na kakšno košarko. Besedilo in fotografije: Tanja Bricelj V našem kraju Nipke je navdušil tako s svojim nastopom kot s svojo poslanico, ki jo je namenil zlasti otrokom, ki se bodo igrali na tem igrišcu. Ob tem je igrišce pohvalil s primerjavo, da v Ljubljani, od koder je on, ni tako urejenega igrišca. 90 let Ružice Zlate Butina V zadnjem tednu septembra smo v Domu pocitka v Trzinu peli, ple­sali in nazdravljali gospe Ružici Zlati Butina ob 90. rojstnem dnevu. Številni sorodniki, sostanovalci, župan Peter Ložar, namestnica di­rektorice Stanka Štrus in drugi zaposleni v tem domu smo v veselem razpoloženju prisluhnili zvokom harmonike, cestitkam, nagovorom in predstavitvi njene življenjske zgodbe. Ružica Zlata Butina se je rodi­la v Zagrebu in tam preživela tudi vsa mladostna leta in se izucila za šiviljo. Bila je zelo zalo dekle, zato so se za njo ozirali mnogi fantje, pritegnil pa jo je le eden, lepi, visoki, crnolasi Toncek Butina iz Ko­cevja. Postala sta par in sta se kmalu porocila, ko je bilo Ruži komaj 20 let. Dom sta si ustvarila v Kocevju, kjer so jo moževi sorodniki in prijatelji takoj vzeli za svojo, tako da ni selitve v drugo republiko nikoli obžalovala. Ruža je kmalu postala iskana modistka, posvetila pa se je tudi materinstvu, saj se jima je rodila hci Vlasta. Družinica je živela lepo, mirno življenje, povsod so bili dobrodošli, Toncek za­radi svoje harmonike, Ruža pa zaradi svoje vedrine, gostoljubnosti in smisla za humor. Vse to je ohranila tudi po boleci izgubi moža pri 58 letih. Živela in delala je naprej, se veselila obiskov hcerke in vnuka Luka, veliko radost pa je v njeno življenje prineslo tudi rojstvo prav­nukinje Ele. Njena mocna povezanost s sorodniki pa ji je v pomoc tudi zdaj, v domu, saj ji pomaga, da z optimizmom premaguje tudi zdravstvene težave. In v slogu pozitivne sorodstvene povezanosti je bilo tudi vošcilo Vasje Butine. Takole ji je nazdravil: »Draga Ružica, dvignimo caše v tvoje slavje, želimo ti kar najvec zdravja, še veliko veselja in lepih dni. Vse najboljše za tvoj 90. rojstni dan!« Katarina Pezdirc, foto: Arhiv Doma pocitka Trzin Poseka pri prehodu iz Mlak v obrtno-industrijsko cono Poleti smo kolesarji in vsi, ki se sprehajajo po povezovalni maka­damski poti med Mlakami in obrtno-industrijsko cono, opazili glas­no razdiralno dogajanje na obrobju gozda nasproti podjetja Kalcer. Najprej so veliki stroji podrli in odstranili velik del dreves, nato pa so utrjevali zemljišce, ki je zdaj nasuto in ograjeno. Zanimalo nas je, kaj se dogaja, zato smo se obrnili najprej na Obcino Trzin in potem še na vecinskega lastnika tega dela obmocja, to je podjetje Kalcer, ki je z vec soinvestitorji letos spomladi kupil to obmocje; minimalne so­lastniške deleže imajo tudi Obcina Trzin in vec prebivalcev Kidriceve ulice. Generalni direktor podjetja Kalcer Metod Cerar nam je pojasnil njihove razloge za ta nakup in njihove nacrte: »Glavni cilj za nakup zemljišc je bil prostor za dodatna parkirna mesta. Do nadaljnjega ne nameravamo izvajati drugih del. Za to obmocje ureja Obcina Trzin podrobni prostorski nacrt in skladno s tem bo po sprejetju možna eventualna gradnja. Za poseg v prostor smo pridobili ustrezna soglasja in jih tudi predložili Obcini. Trenutno izvajamo sanacijo obmo­cja za potrebe parkiranja in delno zunanjega skladišcenja.« Poleg tega nas je zanimalo, kako bo s povezavo med Mlakami in cono. Župan Peter Ložar nam je pojasnil: »V dogovoru z novim lastni­kom teh parcel se bo zacasno uredila tudi kolesarska steza med OIC in Mlakami, z osvetlitvijo.« Metod Cerar pa nam je povedal še: »Sa­nirano obmocje bomo ogradili z zacasno ograjo in uredili kolesarsko in pešpot ob gozdni meji.« Besedilo in fotografija: Tanja Jankovic Intervju Mateja Chvatal, nova ravnateljica trzinske osnovne šole in vrtca Žabica Vsi odrasli smo na šoli zaradi otrok in ne obratno! 46-letno Matejo Chvatal Trzinci najbolj poznamo po njenem dolgoletnem delu z mladimi. Odkar jo je pred dvajsetimi leti v Trzin pripeljala ljubezen, je aktivna clanica tukajšnjega Društva prijateljev mladine, kjer se tru­di, da bi mladi in njihovi starši preživljali prosti cas v kraju nekoliko drugace. Tudi doma ji zapolnjujejo življenje mladostniki, trije sinovi, »vsak v svojem obdobju odrašcanja«, kot slikovito opiše. Seveda ne gre brez sprošcanja, ki ga z možem najdeta predvsem v naravi, naj si bo pri gobarjenju, hoji (najraje na bližnje Dobeno), kolesarjenju ali smucanju. Pedagoški poklic jo spremlja, odkar je na filozofski fakulteti diplo­mirala iz pedagogike in sociologije. Spoznala je prakticno vse plati dela v šolskem okolju, saj je bila tudi šolska svetovalka na osnovni šoli Matije Copa v Kranju, uciteljica podaljšanega bivanja in dodatne strokovne pomoci na osnovni šoli Janka Kersnika v Lukovici, zadnjih pet let pa pomocnica ravnatelja na domžalski osnovni šoli. • Po vseh vaših dosedanjih izkušnjah je bilo le še vpraša­nje casa, kdaj vas bomo lahko vprašali, zakaj ste se od­locili, da prevzamete krmilo trzinske šole, h kateri spada tudi vrtec Žabica s svojima dvema enotama. Prav je, da se ljudje v življenju vedno malo naprezamo. Pravzaprav moraš imeti v sebi željo, da se razvijaš. Enostavno sem zacutila, da sem v zadnjih letih pridobila ogromno znanja in da sem prip­ravljena na nov izziv. • Šolska vrata so se šele dobro odprla, pa ste od 1. julija, ko ste uradno postali ravnateljica, vendarle že zacutili utrip na šoli? Kaj bo pri vašem delu kljucno? Moje vodilo je zavedanje, da šola ni le ustanova, zavod, del lokalne skupnosti, da je sožitje ucencev, staršev in strokovnih ter drugih delavcev, zaposlenih na njej. Vsi odrasli smo na šoli zaradi otrok in ne obratno. Zato je treba med vsemi vzpostaviti dober dialog. Ker pa je vzgoja zelo zahtevna plemenita naloga, trdno verjamem, da je treba spoštovati vsakega ucenca in njegove starše ali skrbnike in jih zadovoljiti, prav tako pa je treba zadovoljevati tudi potrebe lokalne skupnosti in biti obcutljiv za potrebe sodelavcev na šoli. In seveda, predvsem strokovno izvajati vzgojno-izobraževalni pro­ces. Izzivov je veliko. Vsi skupaj moramo vlagati v posameznika, saj lahko le uspešen posameznik prinaša uspeh in vecje bogastvo družbi, v kateri živi. Naloga vseh, ki smo vkljuceni v proces obliko­vanja posameznika, je in mora biti predvsem vesel, znanja željan otrok, uspešen mladostnik in nato tak odrasel clovek. Bolj kot kdaj prej se mi zdi, da je treba dati poudarek privzgajanju vrednot, kot so znanje, poštenost, odgovornost, spoštovanje drugih. Te vred­note bodo tudi temelj zacrtanih ciljev mojega vodenja šole. • Kako vas je sprejel uciteljski zbor, vzgojitelji? Po dosedanjih obcutkih dobro. Sem clovek dialoga, zaostrovanje odnosov in konflikti so mi tuji, saj smo tukaj za dobro otrok, to pa zahteva še posebno umirjeno delovanje. • Je kaj drugace biti ravnatelj v domacem kraju? Menim, da domacin najbolje pozna potrebe okolja. Sploh v manj­šem kraju mora šola dihati z okoljem. Šola je tu življenje kraja, saj so otroci vpeti v vse, kar se tu dogaja; to je prednost, hkrati pa je to tudi vecja odgovornost. • Kaj ste prvi dan položili na srce trzinskim ucencem? Odlocila sem se, da obišcem vseh 19 oddelkov ucencev na šoli in 13 skupin otrok v vrtcu. Ucencem sem se na kratko predstavila in jim zaželela zanimivo, uspešno in cim manj stresno šolsko leto. Prosila sem jih, naj imajo do šole pozitiven odnos, naj bodo kolegialni in spoštljivi drug do drugega in prav tako do vseh zaposlenih na šoli. • Katere prednostne naloge ste si na šoli oziroma v vrtcu zastavili v šolskem letu 2018/19? Prednostnih nalog je kar nekaj, bi pa v vrtcu omenila jezikovne spodbude za otroke, z jezikovnimi igricami, in v šoli ozavešcanje mladih o pomenu eko šole, z razlicnimi podprojekti, saj jih želimo še bolj ozavestiti o pomenu locevanja odpadkov in trajnostnega razvoja družbe. • Kaj si lahko ucenci letos obetajo novega, drugacnega? Vsako šolsko leto prinese dolocene spremembe; nekaj jih prinese tudi vsak novi ravnatelj. Spremembe vedno uvajamo pocasi in z obcutkom. Sploh ker gre pri nas za dve enoti; zaposlenih nas je 100, ucencev je 439, otrok v vrtcu 230, torej nas je skupaj za srednje veliko podjetje. Morda bova lahko prihodnje leto kaj vec povedali o tem. Zagotovo pa lahko povem, da bodo ucenci dobili ustrezne razmere za ucenje tudi zunaj razreda, v ucilnici na prostem. • Sestavni del celotnega vzgojno-izobraževalnega dela na šoli je tudi usmerjanje ucencev v aktivno družbeno življe­nje, torej tudi v prevzemanje soodgovornosti. Kakšna je pri tem vloga in naloga šole in kako vkljucujete starše? Šola kot vzgojno-izobraževalna ustanova ima na ucence velik vpliv, saj v njej potrjujejo potrebo po uspešnosti, si išcejo svoje mesto med vrstniki, si gradijo socialno samopodobo. Kljub temu pa je delovanje ucencev v šoli tudi zelo povezano z njihovimi starši in njihovo domaco vzgojo. Sodelovanje šole in staršev tako daje možnost, da »prestrežejo« vsi odrasli skupaj otroka v vec vlogah, prepoznajo njegove stiske in dvome in mu pomagajo pri dosega­nju šolskega uspeha. Na šoli organiziramo razlicna predavanja in delavnice, ki niso namenjeni samo strokovnim delavcem, ampak povabimo nanje tudi starše. Prepricana sem, da dobijo starši tu konkretne odgovore na svoja vprašanja glede vzgoje in izobraže­vanja otrok. Organiziramo pa tudi kulturne, športne in dobrodelne Intervju prireditve in na njih ozavešcamo tako starše kot ucence o pomenu koristnega vkljucevanja v skupnost, o pomenu naravi prijaznega mišljenja in ravnanja, zdravega nacina življenja in oživljanja kul­turne in zgodovinske dedišcine. • Na kaj v svojem pedagoškem delu ste najbolj ponosni? Ponosna sem predvsem na to, da mi uspe delati z ljudmi tako, kot si želim, da bi oni delali z menoj. • Kaj vas žene naprej, kaj vas najbolj bogati? Predvsem prepricanje, da je vecino problemov in stisk mogoce rešiti, ce se o njih pogovarjamo in skupaj išcemo rešitve. Temu pravim optimizem. • Kaj vam v življenju najvec pomeni? Najvec mi pomenijo zdravi odnosi v družini, iskreni prijatelji in ljud­je, ki mi vrnejo nasmeh, kadar se jim nasmehnem. Zame je uspeh to, da v življenju pocnem to, kar rada pocnem. Zavedam se, da mi ni treba vec ugajati za vsako ceno. Mislim, da mora clovek pac izbirati ljudi, ki jih objema in s katerimi se druži, in imeti toliko zdravega samospoštovanja, da kdaj koga tudi pusti ob poti. Nataša Pavšek, foto: Osebni arhiv Mateje Chvatal in Miha Pavšek »Nikoli ne moremo neke stvari narediti tako, da je ne bi mogli cez cas narediti še bolje. To nas žene vedno naprej. V šoli se ne smemo nikoli ustaviti, iskati moramo nove, boljše poti,« pravi Chvatalova, ki jo v življenju ženeta naprej optimizem in pozitiven pogled na svet. Društva S pesmijo Trzink koncan potep po Hribarjevi Ljubljani Turisticno društvo Kanja je v okviru letošnjih dnevov evropske kulturne dedišcine pripravilo prav poseben izlet po Ljubljani. Morda bi ob tem marsikdo pomislil pa saj jo poznamo, to našo slovensko prestolnico. A je bil tokratni izlet po Ljubljani v resnici res nekaj posebnega – 19. septembra, prav na rojstni dan Trzinca Ivana Hri­barja, smo se podali po »Hribarjevi Ljubljani« in imeli kaj videti! Ta odlocni in odlicni ljubljanski župan je namrec pustil v slovenski prestolnici nadvse viden pecat. Naša pot se je zacela tam, kjer je Ivan Hribar pri svojih petinštiridesetih letih, potem ko je postal ljubljanski župan, preživljal ogromno casa: pred ljubljansko mestno hišo. Odlicni vodic Martin Šušteršic nam je slikovito prikazal Ivana Hribarja, ki ni bil zgolj župan, ampak tudi bancnik, politik, pisal je pesmi … Po naravi je bil zelo napreden, liberalec, obenem pa tudi velik domoljub, zato so ga mnogi oznacevali za pravega nacionalista. Ogromno je naredil za krepitev slovenstva in za zavedanje v monarhiji o tem, kje sploh je Lju­bljana. V tem duhu je znal izkoristiti celo znani ljubljanski potres, ki je leta 1895 zelo prizadel mesto. Hribar se je najprej »potrudil«, da so za novico izvedeli po vseh krajih monarhije, s tem pa je dal širnemu obcestvu vede­ti, da Ljubljana potrebuje arhitekte, gradbenike, delavce in drugo delovno silo, ki bo spravila porušeno mesto spet na noge. In ga tudi je. Že samo med sprehodom po Stritarjevi ulici, kjer stojita danes le še dve hiši iz casa pred potresom, vse druge pa so bile zgrajene po njem, smo se ob pomoci izvrstnega vodica lahko na lastne oci prepricali, kaj vse je Hribar naredil za svoje mesto. Tako so se v njegovem casu, pred potre­som, za slovito franciškansko cerkvijo na Prešernovem trgu, denimo, še raztezala le polja in travniki, Hribar pa je dal po potresu tu graditi velika poslopja. Današnja Miklošiceva ulica je tako polna imenitnih secesijskih stavb, zgrajenih v Hribarjevem casu, ki so mestu še dandanes v ponos. Med njimi je tudi zgradba Grand hotel Uniona, ki je dolgo veljala za naj­modernejšo v vsej monarhiji. Tudi druge ulice, ki smo si jih ogledali med potepom po Ljubljani, od Tavcarjeve, kjer stoji na vogalu s Slovensko cesto stavba, v kateri je Hribar nekaj casa živel, do Copove ulice s hišami z imenitnimi izveski in orna­menti na proceljih, govorijo o naprednem županu, ki se je ves cas zagreto zavzemal za svoje mesto in za to, da zanj izvedo tudi drugi. Potep smo sklenili ob Ljubljanici, na Bregu, ob kipu Ivana Hribarja, ki ga je leta 2010 izdelal kipar Mirsad Begic. A naše druženje na dan Hri­barjevega rojstva (rodil se je leta 1851, umrl leta 1941) se s tem še ni koncalo. Za to so poskrbele vrhunske pevke ženskega zbora Trzinke, ki delujejo v okviru kulturnega društva Ivan Hribar, saj so za to priložnost pripravile imeniten program. Sprva je bilo mišljeno, da bodo razpredale o Hribarju in zapele nekaj pesmi ob Hribarjevem spomeniku. A ker so nad mesto nepricakovano prijadrali oblaki in spustili nadenj svoj mokri tovor, je bilo treba prvotni nacrt v hipu spremeniti. Neumorne pevke so se takoj znašle in izpeljale program kar pod platneno streho bližnjega lokala. Šte­vilni zbrani – med njimi so bili tudi trzinski folkloristi, ki so imeli tisti dan za sabo že nastop v Ljubljani – smo se radostno prepustili izvrstnemu kulturnemu programu ženskega pevskega zbora Trzinke, ki so na koncu poskrbele še za pogostitev z domacimi dobrotami. Prepricani smo, da si bo Hribarjev rojstni dan za vedno zapomnil tudi marsikateri nakljucni udeleženec tega domiselno izvedenega kulturnega programa in našega prijetnega druženja. Vesna Sivec Poljanšek, foto: Zinka Kosmac in Vesna Sivec Poljanšek Društva Veselo razpoloženje na tradicionalnem cetrtkovem srecanju Trzinska skupina Naše vezi, ki je del društva za samopomoc starih ljudi Jesenski cvet, se je povecala za nekaj zanimivih clanov. Ponosni smo, da sta se nam pridružila upokojena zdravnica Marta Rižnar Bregar in njen mož Marko Bregar. In ker je Marko prvega oktobra slavil rojstni dan, smo tokratno druženje z novima clanoma zaceli s praznovanjem. Zbrali smo se v Prešernovi ulici, pri Marku in Marti, ki sta nas prija­zno povabila v hišo na prigrizek in pijaco. Marku smo vošcili vso sreco in zdravje in mu izrocili šopek. Po kratkem klepetu pri njiju smo se napotili v gostilno Trzinka, kjer smo imeli rezervirano mizo za 15 ljudi. V skupini nas je sicer 16, a ena od cla­nic se našega srecanja ni mogla udeležiti zaradi bolezni. Dobro kosilo in klepet sta trajala kar tri ure, ta cas pa je minil cisto prehitro. Preživeli smo prelepo cetrtkovo srecanje clanov in želim si, da bi bilo na teh srecanjih tudi v prihodnje tako lepo in prijetno, kot je bilo tokrat. Od Hribarja k Hribarju Tudi letos smo se na rojstni dan rojaka Ivana Hribarja s kolesi odpravili na športno-rekreativno pot, poimenovano Od Hribarja k Hribarju. Devet kolesarjev društva upokojencev Žerjavcki se nas je zbralo pred Jefacnikovo domacijo, kjer se je 19. septembra 1851 rodil Ivan Hribar. Ob osmih zjutraj smo se nato odpeljali proti Loki pri Mengšu. Prvi krajši postanek smo naredili v Mengšu in si tu v cerkvi svetega Mihaela ogle­dali Plecnikovo krstilnico in spregovorili nekaj besed o slikarju Francetu Jelovšku. Pred spomenikom Janezu Trdini – le kdo ne pozna njegovih Bajk in povesti o Gorjancih – smo se kot vsako leto ustavili tudi zato, ker je bila mama Janeza Trdine, Mimi Kecl, doma iz Trzina. Na vožnji skozi Topole in Suhadole, kjer je vseskozi ravna cesta, nas je naš »super« kolesar Franci okaral, ceš da nimamo dobro pripravljenih koles, zato smo v Mostah zavili še na bencinski servis in si tam dob­ro napolnili zracnice. Moram priznati, da so nam kolesa potem tekla res veliko hitreje, predvsem pa je bilo treba manj poganjati. Pot smo nadaljevali ob hipodromu v Komendi in se ustavili pri spomeniku mal­teškega viteškega reda. Sonce nas je že prijetno grelo, ko smo pušcali za sabo vasi Zalog pri Cerkljah in Pšenicna Polica, naš cilj pa je bila letna rezidenca Ivana Hribarja v središcu Cerkelj na Gorenjskem. V pi­sarni cerkljanskega TIC-a smo naleteli na prijazno gospo Nežo, ki nam je razdelila karte kolesarskih poti in nam natrosila nekaj podatkov o znanih Cerkljanih, zato smo se sprehodili še po njihovem spominskem parku. Tu stoji med drugimi doprsni kip Ignacija Borštnika, dramatika, po katerem je poimenovano gledališko tekmovanje za Borštnikov pr­stan, najvišjo slovensko nagrado za gledališke igralce. V Cerkljah na Gorenjskem se je rodil tudi skladatelj Davorin Jenko – tam, kjer je nekoc stala njegova rojstna hiša, je danes gostilna Pod Jenkovo lipo; tu smo se okrepcali in si odpocili. Na poti nazaj proti Trzinu smo prevozili vasi Pšata, Poženik, Šmartno, Glinje, Cerkljanska in Komendska Dobrava, Podboršt, Komenda, Suha­dole, Topole, Mengeš in Loka pri Mengšu. To kolesarsko pot smo opravili letos že petic. pedale pa smo tokrat vrteli: Bojan, Franci, Jože, Milica, Štefan, Dragica in Jože ter Zoran in Marjetka. Milica Erculj, foto: Marjeta Rink Letovanje z domžalsko Zvezo prijateljev mladine Zveza prijateljev mladine Domžale je v sodelovanju z Zavodom za leto­vanje in rekreacijo otrok otrokom na podrocju domžalske upravne enote letos poleti ponudila šest terminov za letovanje na morju. Starši so lahko izbirali med dvema sedemdnevnima in štirimi desetdnevnimi izmenami, in to v Porecu, Savudriji, Piranu in Umagu. Ta letovanja so namenjene otrokom od petega do devetnajstega leta starosti, predvsem tistim, ki so v zadnjem letu zaradi bolezni najmanj dvakrat obiskali zdravnika in so zato upraviceni do subvencijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Staršem, ki so se znašli v financni stiski in bi težko poravnali stroške tega letovanja, smo priskocili na pomoc s sredstvi, zbranimi z akcijo Po­mežik soncu, ZPMS pa že 19 let zbira denar tudi z dobrodelnim koncer­tom in ga dobiva za ta namen tudi od donatorjev in domžalskega Rde­cega križa. Za zdravstveno letovanje otrok s posebnimi potrebami smo pridobili sredstva tudi s prodajo biorazgradljivih krp, ki jih je Pošta Slove­nije vkljucila v prodajo v vseh svojih poslovalnicah, fundacija za financi­ranje invalidskih in humanitarnih organizacij pa je sofinancirala oseb za spremstvo invalidnim otrokom. Z Zvezo mladine pa so lahko letovali tudi otroci brez zdravstvenega pre­dloga, ti pa so lahko izbirali med morskimi in gorskimi termini, saj so za letovanje lahko izbrali tudi Gozd-Martuljek ali Zgornje Gorje pri Bledu. Na morju si je zdravje okrepilo 135 osnovnošolcev, 16 vrtcevskih otrok in 9 srednješolcev. Iz obcine Trzin je letovalo 18 otrok. Na pocitnicah so bili z njimi mladi mentorji, ki so z veliko mero obcutka za otroke in mladino poskrbeli za nepozabne varne, zdrave in zabavne pocitnice. Poleg plavanja in namakanja v morju so udeleženci pri razlicnih športnih aktivnostih ter sprošcujocih in ustvarjalnih dejavnostih razvijali svoje talente in interese. Vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k letovanju teh 160 otrok, se iskreno zahvaljujemo. Eni od njih so letos prvic okusili slano morsko vodo, zago­tovo pa so si prav vsi s tem letovanjem okrepili zdravje in bodo tako lažje krmarili med ucnimi izzivi tega šolskega leta. Mag. Karlina Strehar, predsednica ZPM Domžale, foto: Arhiv ZPM Domžale Društva Planinsko društvo na še eni uspešni cistilni akciji Društvo Ekologi brez meja je 15. septembra skupaj s prostovoljci po vsej Sloveniji pripravilo akcijo cišcenja divjih odlagališc odpadkov, z naslovom Ocistimo Slovenijo – še zadnjic. Organizirana je bila v okviru svetovne­ga dneva World cleanup day, ki so se mu prikljucili v 150 državah sveta. Trzin pa ima tudi sam že dolgo tradicijo organiziranja cistilnih akcij. Trzin­sko planinsko društvo Onger si je namrec že leta 1983, takoj ob nastanku, zadalo v okviru naravovarstvenega odseka organizirati cistilne akcije v do-macem kraju, kajti obrobje gozda in obmocji Frnihtovega bajerja in Ongra so bili takrat še precej bolj onesnaženi s "prispevki" neozavešcenih obcanov. Prav zato so bila primarni cilj cistilnih akcij trzinskih planincev ravno ta ob­mocja, obcasno pa so k temu dodali še skrb za cistoco planinskih poti, za katere skrbijo trzinski markacisti na Krvavcu. Ob tem pa je bila dodaten im­pulz za naravovarstveno idejo v kraju vseslovenska cistilna akcija Ocistimo Slovenijo v enem dnevu, izvedena 17. aprila 2010. Tudi letos spomladi smo že imeli tako obcinsko cistilno akcijo, zato je bilo zdaj, jeseni, nekaj pomislekov, ali naj se obcani sploh organiziramo za še en tak dogodek. Ker pa smo imeli v planinskem društvu slab obcutek za to, ce nas, Trzincev, tokrat ne bi bilo zraven, in ker je bila na interaktivnem zemljevidu obcin, ki se bodo udeležile akcije, lepo vidna tista svetla lisa, je bil to dokoncen sprožilec, da moramo sodelovati. Ker je bil Trzin spomladi bolj ali manj pocišcen, je bilo jasno, da bo šlo tokrat bolj za simbolno sodelovanje. Zbralo se nas je kar 19, cez nekaj ur, ko se je akcija koncala, pa smo zadovoljni ugotavljali, da se vendarle nismo zbrali zaman. Hvala obcini Trzin za vso podporo, prav tako pa še enkrat hvala vsem sodelujocim. Skupaj smo spet naredili nekaj koristnega za naš kraj. Emil Pevec, PD Onger, foto: Arhiv PD Onger Trzin Seniorsko strelsko tekmovanje spet odlicno organizirano Sredi septembra je bilo v Trzinu, v okviru športnih iger, ki jih pripravlja Zveza društev upokojencev Slovenije, tra­dicionalno organizirano tudi državno prvenstvo v streljanju z zracno puško. Že drugo leto zapored so ga odlicno pripravili naši Žerjavcki v sodelovanju s trzinskim strelskim društvom. Tekmovanje je potekalo na strelišcu v kletnih prostorih trzinske povedal Zoran Rink, je »druženje ob tekmovalnem adrenalinu zelo ko­osnovne šole, udeležilo pa se ga je vec kot osemdeset strelcev – 7 ristno za nabiranje novih moci«. Ne gre drugace, kot da se strinjamo. ženskih in 14 moških štiriclanskih ekip seniorjev, ki so pred tem zma-Tanja Bricelj, foto: Marjeta Rink in Tanja Bricelj gale na pokrajinskih tekmovanjih in si tako prislužile vstopnico za dr­žavno prvenstvo. V Trzin so se pripeljali strelci iz vseh koncev Sloveni­je, od Slovenj Gradca in Murske Sobote, do Sežane in Novega mesta. Za uvod jih je pozdravil župan Peter Ložar in jim zaželel prijetno po­cutje v Trzinu in dobre rezultate na sodobnem strelišcu. Mirno roko je tekmovalcem zaželel tudi predsednik upokojenskega društva Žerjav­cki Zoran Rink, podpredsednik strelskega društva Damijan Klopcic pa jih je opozoril na novost na strelišcu, ki je nekateri strelci morda niso vajeni. Strelska mesta na tem strelišcu so namrec od lani opremljena z elektronskimi tarcami in racunalniškim beleženjem rezultatov. Na velikem ekranu v šolski jedilnici so zato lahko spremljali rezultate tudi strelci, ki so na svoj nastop še cakali, in tisti, ki so ga že opravili. Tek­movali so na dveh strelišcih s po šestimi strelskimi mesti, in to pod nadzorom sodnikov in delegata Zveze društev upokojencev, ta pa po tekmovanju ni skoparil s pohvalami na racun organizatorjev. Kot je Od kod so doma najboljši seniorski strelci Slovenije? Med moškimi posamezno je osvojil zlato medaljo Jože Pavlic iz Žalca, med ženskami pa Mihaela Sušec iz Slovenj Gradca. Najboljša ženska ekipa je bila ekipa iz Škofje Loke, na drugo in tretje mesto pa so se uvrstile strelke iz Slovenj Gradca in Novega mesta; med moškimi ekipami je slavil Žalec pred Trebnjim in Medvodami. Društva Mesecne novice trzinskih gasilcev Septembra se je zvrstilo veliko gasilskih dogodkov. 8. septembra je ekipa operativnih gasilcev sodelovala na 3. gasilskem takticnem tekmovanju v Steklarni Rogaška v Rogaški Slatini in naši clani Borut Kump, Marko Kajfež, Gašper Pevec in Adam Oblak (na fotografiji od leve proti desni) so zmagali, saj so premagali vso konkurenco. 9. septembra so štirje naši operativni clani opravili kolesarski podvig od Trzina do Ankarana – Rajko Podobnik, Tim Mušic, Adam Oblak in Marko Kajfež so prekolesarili 131 kilometrov in tako dokazali, da so dogodkov (prometna nesreca, požari, uhajanje plina, poškodovane in pogrešane osebe), je bila zasnovana tako, da je imelo vsako društvo svojo intervencijo, potekala pa je na obmocju Ljubljanske ceste, T3 in Ulice za Hribom ter na Ongru. Na vaji se je pokazalo, da so društva razlicno opremljena, zato so si gasilci po potrebi opremo med sabo izposojali. Postavljen je bil tudi šotor za triažo, tu pa se je pokazalo, da je ob množicnih nesrecah težko oskrbeti vse poškodovane naenkrat. kondicijsko izvrstno pripravljeni. Velika sektorska vaja 22. septembra je naše društvo organiziralo vecjo sektorsko vajo. Poleg naših gasilcev je sodelovalo še 10 društev. Iz domžalskega sektorja, kamor spada tudi Prostovoljno gasilsko društvo Trzin, so sodelovala društva Stob-Depala vas, Domžale – mesto, Študa, Pša­ta, Ihan in Jarše-Rodica, ob njih pa tudi društva mengeške Gasilske zveze, in sicer Mengeš, Topole in Loka pri Mengšu, ter dva reševalca Nujne medicinske pomoci Kamnik, skupno 97 operativnih gasilcev z osemnajstimi vozili. Sodelovalo je še 29 »markantov«, vecina z nari­sanimi ranami, ki so bile videti zelo resnicne. Na tem mestu se zahva­ljujemo Klavdiji Tretjak, ki je na sodelujocih z barvicami in copici zelo realisticno pricarala razlicne poškodbe in s tem prijetno presenetila sodelujoce gasilce. Vaja potres, v kateri se je »zgodilo« vec izrednih Od inter vencij do maše za gasilce in slovesa od naših clanov Septembra smo imeli dve intervenciji. 19. septembra ob 17.11 smo prejeli poziv, da je na koncu Bele ceste nevarna snov, najverjetneje katran. Na kraju smo skupaj s Centrom za zašcito in reševanje Domžale ugotovili, da je nekdo kuril umetne mase. 29. septembra ob 11.33 nas je obcan obvestil, da ležijo na travniku na drugi strani železniške proge odvrženi akumulatorji in da se iz njih kadi. Akumulatorje smo ustrezno odstranili. Zaradi prisotnosti nevar­ne snovi so sodelovali tudi gasilci CZR Domžale. 23. septembra so se naši gasilci v Mengšu udeležili maše za gasilce. V zadnjem mesecu pa smo se tudi poslovili od dveh naših podpornih clanov: 13. septembra smo se poslovili od Marije Mušic, 2. oktobra pa od Toneta Ipavca. Naj pocivata v miru. Z gasilskim pozdravom Na pomoc! Dušan Kosirnik, foto: Arhiv PGD Trzin in Domžalec.si Na Limbarsko goro – po poteh vojne za Slovenijo Letos smo domžalski veterani izvedli že 27. pohod po poteh vojne za Slo­venijo. Tokrat smo se zbrali pri pomniku osamosvojitve v Moravcah in zbra­lo se nas je kar veliko, saj so se vabilu poleg naših clanov odzvali še veterani iz Logatca, z Vrhnike, iz Ljubljane, Ribnice, Grosuplja, Litije in Moravc. S krajšo slovesnostjo smo se spomnili letošnje 50. obletnice slovenske Teritorialne obrambe. Svoj kronološki pogled na razvoj teritorialne obram­be na domžalskem obmocju nam je podal Dominik Grmek, clan domžal­skega, 55. Obmocnega štaba teritorialne obrambe z najdaljšim stažem in tudi glavni praporšcak Zveze veteranov vojne za Slovenijo. V letih pred osamosvojitvijo so prav Moravce mnogokrat gostile teritorialce, ki so se takrat redno usposabljali. Tu so nas vedno toplo sprejeli, s prijazno besedo, in nam pomagali s tem, da so nam omogocili uporabo gospodarskih poslo­pij, v katerih smo lahko prenocevali. V Domžalah je zacel formirati teritori­alno obrambo polkovnik Miha Bernot, za njim pa se je v njenem vodstvu v Domžalah zvrstilo mnogo posameznikov in so s svojim delom in znanjem ustvarili trdno osnovo in potencial za kasnejši nastanek Slovenske vojske. Še pred vzponom na Limbarsko goro smo si v Moravcah ogledali še zbir­ko orožja, katere ogled nam je omogocil predsednik moravške obmocne zveze Miha Žavbi, navdušen zbiralec orožja in drugih pripomockov iz casa našega osamosvajanja. Pot na goro nas je segrela, zato je pocitek na vrhu, v domu, prav prijal in se slastnemu, še toplemu trojanskemu krofu ni dalo upreti. O zgodovini Limbarske gore nam je z veseljem pripovedoval domacin Maks Kosmac, tudi sam veteran vojne za Slovenijo. Nazaj grede smo se na poti proti Moravcam ustavili še ob pomniku NOB, ki prica o požigu vasice Hrastnik in tukajšnjih žrtvah med drugo svetovno vojno. Pri organizaciji pogostitve na cilju, v Moravcah, nam je pomagal tudi žu­pan Martin Rebolj, na prijetnem jesenskem soncu pa smo nato še lep cas posedeli in si izmenjavali vtise s poti. Pohod prirejamo v spomin na najvecji dogodek, kar jih beleži slovenski narod, na osamosvojitev, in na takratno izjemno enotnost in srcnost vseh, ki so pripomogli k rojstvu naše države Slovenije. Besedilo in fotografija: Janez Gregoric Društva Z motorno žago, škarjami in barvo na Kalški greben Po dveh letih smo sredi septembra spet zacasno okrepili marka­cijsko vrsto planinskega društva Onger, ki jo v bistvu predstavljata predvsem zakonca Andreja in Danilo Oražem, brez katerih doseda­njih akcij sploh ne bi bilo. Pred trzinsko osnovno šolo se nas je zbralo v meglenem jutru šest Trzincev, vecina že z inventarno številko, pa vendar vsi pripravljeni na akcijo, in ena crno-bela kosmatinka, tik pred Kriško planino pa se nam je pridružila še komendska cetverica fantov, najmlajša stara okrog 10 let, njun oce in Andrej, naša markacijska »deklica za vse«. Kemija med udeleženci je bila kljub starostni hetero­genosti prava že med vožnjo do televizijskega stolpa (mimogrede, za cestnino smo placali pet evrov – ali je to prav ali ne, kadar delaš nekaj v korist upravljavca ceste, presodite sami!), saj smo se združili v dva avtomobila. Po preckanju v tem casu »kravjega« smucišca na Zvohu smo sestopili do planine Dolga njiva, tu pa so nas poleg sonca poz­dravili še konji in ovce. Seveda so nas cudno gledali, ko pa smo imeli v rokah orodje in orožje, žagarsko, namrec. Na križišcu markiranih planinskih poti za vrh Kalškega grebena in na Malo Kalško goro smo se razdelili v dve skupini – žagarsko in pleskarsko. Kaj je pocela ena in kaj druga, ni težko uganiti. Prva je prišla »do konca« oziroma vse do tja, kjer se konca ruševje (kjer je že previsoko, da bi raslo), druga pa do pod zloglasne škrbine, tehnicno najtežjega mesta na poti z vrha Kalškega grebena na Kokrsko sedlo. Žagarji (nekaj orodja nam je po-Vabljeni v vrste markacistov! sodila trzinska civilna zašcita) smo si privošcili še vzpon na vrh, sredi Trzinsko planinsko društvo Onger skrbi za skoraj 35 kilometrov popoldneva pa smo se vsi dobili pri koritu z vodo na planini Dolga oznacenih planinskih poti, predvsem v pogorju Krvavca. Ker je njiva. Utrujeni, a zadovoljni po dobro opravljenem delu smo se v po-dela precej, vabimo v svoje vrste prostovoljce, ki bi jih tako delo znem popoldnevu vrnili k jeklenima konjickoma, v dolini pa so takrat zanimalo in so pripravljeni opraviti tudi tecaj za markacista; verjetno že prižgali krušno pec, v kateri so nam kasneje spekli slastne stroške tega poravna društvo. Clani in clanice planinske zveze pice. Prihodnje leto pa se spet vidimo, saj je rast ruševja mocnejša od se glede na zahtevnost del pri urejanju in vzdrževanju planinskih naše žagarske vneme. In takrat se bomo spet lotili njegovega krajša-poti usposabljajo za markaciste kategorije A, B ali C. Osnovno nja, da nas ne bo motilo med hojo po planinskih poteh, za katere skrbi usposabljanje je usposabljanje za markaciste kategorije A. planinsko društvo Onger. Za vec informacij pišite na e-naslov info@onger.org najkasneje Miha Pavšek, markacijski odsek PD Onger, do ponedeljka, 5. novembra. foto: osebni arhiv Mihe Pavška Prva nagrada za urejenost stojnice na Mihaelovem sejmu Kulturno društvo Mihaelov sejem Mengeš je v mengeškem športnem parku na predzadnji septembrski konec tedna pripravilo 26. tradicionalni Miha­elov sejem. Kot vedno so prireditveni prostor napolnili številni stojnicarji in z raznoliko ponudbo sooblikovali sejem­sko vzdušje. Turisticno društvo Kanja se je tudi letos odzvalo vabilu za sodelovanje na sejmu in za predstavitev društvene de­javnosti nam je bila dodeljena stojnica. Postavili smo jo kljub mrzlemu dežev­nemu vremenu, naš sobotni poudarek pa so bile vezenine, poleg tega pa smo razstavili še rezbarski izdelek, sliko s trzinskimi žerjavcki in licen pano, ki lepo predstavlja naše društvo. in tako postregel z zanimivostmi vsem, ki so se ustavili ob stojnici in V nedeljo pa je bilo na naši stojnici v ospredju rezbarstvo, predvsem z obcudovali njegove zanimive skulpture. rezbarskimi skulpturami, ki jih je razstavil naš rezbar Jože Mocnik. Prireditelji so ob koncu sejma podelili priznanja petim najboljšim stoj-V soboto so se ob naši stojnici množicno ustavljali, saj so bile rišelje nicam, pri tem pa se moramo pohvaliti, da je priznanje dobilo tudi naše vezenine, ki jih je izvezla naša mentorica Milena Crv, prava paša za oci društvo, za najbolj urejeno in najbolj izvirno stojnico s predstavitvijo in so kot magnet privabljale predvsem obiskovalke. Nekatere so se za-domacih obrti: rezbarjenja, vezenja in ljubiteljskega slikarstva. Priznanja nimale za ceno teh izdelkov, želele so izvedeti, koliko casa se porabi za smo bili zelo veseli, saj sta bila tako poplacana trud in delo, ki smo ju njihovo izdelavo, kako se lahko prikljucijo delavnici vezenja in podobno. vložili v postavljanje in ureditev stojnice. Na podobna vprašanja pa je v nedeljo odgovarjal rezbar Jože Mocnik Majda Šilar, foto: Zinka Kosmac in Majda Šilar Društva Jesenski cvet na izletu po Dolenjski Naš prvi postanek je bil pri Obršcaku na Muljavi, kjer smo popili kavico. Nato nas je vodic in igralec iz filma Reka ljubezni popeljal po vasi, kjer snemajo to nadaljevanko. Ogledali smo si izvir »reke ljubezni« – Krke – in Krško jamo. Vse popotnike je navdušila prelepa narava med dolenj­skimi grici. Od tam prihaja tudi clan našega društva Marko, zato nam je iz avtobusa pokazal svojo domacijo. Po dvanajsti uri smo se odpeljali v Zaplaz in si ogledali Marijino svetišce. Tu nam je kljucar predstavil malo njegove zgodovine, priporocili smo se Mariji za varstvo, pri sosedu pokušali mlado vino, nakupili spomincke, šli še k izviru zdravilne vode za oci in naredili skupinsko sliko pred cerkvijo. Ob 14. uri smo imeli kosilo v domu starejših obcanov v Trebnjem. Ko smo se okrepcali, smo imeli še spoznavno srecanje z njihovim medgeneracijskim društvom Vesela jesen. Direktorica doma in njene strokovne sodelavke so nam predsta­vile njihov dom, ki ima veliko stanovalcev in tudi zaposlenih in v katerem prirejajo veliko prireditev in praznovanj, s cimer se trudijo stanovalcem cim bolj polepšati življenje. Na opisanem izletu, ki ga je okronalo prelepo jesensko vreme, smo iz­vedeli in videli veliko lepega, zato smo se domov vrnili polni lepih vtisov. Besedilo in fotografija: Jožica Trstenjak, voditeljica skupine Naše vezi Trzin Taborniško orientacijsko tekmovanje ROT 2018 Rod skalnih taborov Domžale, katerega del so tudi Trzinske skerce, je v sodelovanju z Zvezo tabornikov Slovenije organiziral tridnevno republiško orientacijsko tekmovanje ROT 2018, od 28. in 30. septembra. ROT je naj­zahtevnejše in najdaljše taborniško tekmovanje pri nas, organizirano sep­tembra, vsako leto na drugi lokaciji. Po dvanajstih letih je bilo letos ponovno v Domžalah in okoliških gozdovih, kjer se je 32 štiri- ali petclanskih ekip s skoraj 150 tekmovalci iz vse Slovenije pomerilo v razlicnih dejavnostih, povezanih s taborništvom in življenjem v naravi. Ekipe so bile razdeljene po spolu in starosti oziroma barvi taborniških rutic: popotniki in popotnice (PP – starost od 15 do 21 let), raziskovalci in raziskovalke (RR – od 21 do 28 let) in grce (nad 28 let). Najmlajši tekmo­valec je bil star 15 let, najstarejši pa 51. Vodja tekmovanja je bila starešina domžalskih tabornikov, Ihanka Zala Hribar, za zahtevno organizacijo pa je skrbelo okoli 80 domžalskih tabornikov in med njimi tudi številni Trzinci: dvajsetletna Maša Šimenc je bila vodja prijav, pri cemer ji je pomagala štiriinvajsetletna Ula Dremel, triindvajsetletna Katja Schoss je bila vodja kontrolorjev, osemnajstletna Tjaša Jankovic je fotografirala dogajanje in skrbela za stike z javnostjo, preostalih 10 Trzincev pa je pomagalo pri splo­šni organizaciji in nalogah na kontrolnih tockah. Pestro dogajanje se je zacelo v petek popoldan, ko so se taborniki zbrali v domžalskem Cešminovem parku. Nacelnica Trzinskih skerc Maša Šimenc je o tem povedala: »Na najpomembnejšem taborniškem tekmovanju se je v Cešminovem parku zbralo 150 najbolj pogumnih tekmovalcev. Uvodnemu zbo­ ru vseh tabornikov je sledil sestanek vodij ekip in žrebanje štartnih številk. Nato so ekipe reševale topografske teste, vrisovale tocke na karto in s svetilkami oddajale znake z Morsejevo abecedo. Sledili so prestopi v starejšo starostno skupino, med popotnike in popotnice ter med raziskovalce in raziskovalke, in nato druženje ob vecernem ognju. Prvo noc so taborniki preživeli v šotorih v Cešminovem parku, naslednji dan pa so se opremljeni s taborniškimi rutkami in vso opremo, ki so jo potrebovali za preživetje v naravi, odpravili na pot po oko­liških gozdovih. Naslednja dva dni so se preizkušali v svojih kartografskih spret­nostih, prvi pomoci, signalizaciji, vozlih, profilu in skici terena, krokiju, opisu poti in še mnogih drugih taborniških vešcinah. Sobotna pot jih je vodila mimo gradu Jable do Rašice in nato do prostora, kjer so si postavili bivak (šotor, sestavljen iz dveh šotorskih kril), v katerem so tudi prenocili, za vecerjo pa so si ekipe na ognju skuhale golaž. Naslednji dan so se z avtobusi pripeljali v Volcji Potok, si tu na karto vrisali kontrolne tocke za nadaljnjo pot in šli preko Rov in Krtine na Šumberk, tam pa so orientacijo zakljucili s spustom po ziplinu na drugo stran Bistrice.« Strnila je tudi vtise tekmovalcev: »Vzdušje je bilo super, organizacija prav tako, všec jim je bilo, da smo bili v Cešminovem parku, kjer je bila res lepa kulisa za celotno dogajanje. Ob tem naj dodam še to, da smo prejeli pohvalo za organizacijo tudi odi Zveze tabornikov Slovenije.« Ob slovesu Toniju Ipavcu, našemu castnemu obcanu, v spomin Clovek idealov in tisocerih zanimanj NI KONEC, ko pride tvoj zemeljski konec. Le vsakodnevno orodje pospraviš in se odpraviš k pocitku. Po isti poti, koder odhajaš, nevidno prihajaš nazaj – med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti in ki živijo od tvoje ljubezni. In tvoja prisotnost je bolj prisotna kot kdaj prej: na vseh poteh, v vseh rasteh od korenin do vej. (Tone Kuntner) V torek, 2. oktobra, je bil za Trzin žalosten dan: na pokopališcu v Men­gšu smo se poslovili od našega castnega obca­na, spoštovanega Tonija Ipavca. V Trzin ga je pripeljala ljubezen, njegova žena Majda – spoznala sta se na kamniški gimnaziji, ko je režiral igro, Majda pa je v njej igrala, in med njima se je razvil, kot pravijo, klasicni scenarij med re­žiserjem in igralko. Toni in Majda sta se aktivno vkljucila v društveno življenje kraja, v najvecji meri sta delovala v kulturno-umetniškem društvu Franc Kotar, kjer sta skupaj in tudi posamezno režirala številne gledališke predstave. Ker pa so bile Toniju gledališke deske domacega kultur­no-umetniškega društva premalo, je igral tudi v poletnem gledališcu Studenec in drugih bližnjih gledališcih. Aktiven v trzinskem društvenem in družbenem življenju Svojih sledi pa ni pustil samo v KUD-u, bil je tudi pobudnik in so­ustanovitelj Društva upokojencev Žerjavcki, markacist v Planinskem društvu Onger in pobudnik za ustanovitev Turisticnega društva Kanja. Ob tem je bil dejaven tudi v družbenem življenju kraja. V lokalno samoupravo se je vkljucil leta 1976, še v casu nekdanje Krajevne skupnosti Trzin, ko je prevzel funkcijo v zboru delegatov. V letih od 1996 do 1998 je bil predsednik Sveta Krajevne skupnosti Trzin, v mandatnem obdobju od 1998 do 2002 pa je bil tudi obcinski svetnik. Spoznala sem ga leta 1996, ko je prevzel krmilo krajevne skupnos­ti in na široko odprl vrata prostorov prvega nadstropja Mengeške 9 vsem društvom, organizacijam in krajanom. Lepi spomini so to, spomini, ki grejejo. Toni je bil clovek idealov, entuziast, clovek tisocerih zanimanj, za­zrt v prihodnost. Iz cloveka je znal potegniti tisto najboljše, njegov potencial, ki se ga morda niti sam ni zavedal. V materialnem smislu smo imeli malo, mesecne dotacije za redno dejavnost niso zadoš­cale niti za eno placo, a smo bili kljub temu bogati. Bili smo ekipa, bili smo mocni in enotni, vodil nas je Toni, osredotocen na cilj, da Trzin postane obcina. Od tega cilja ga niso mogli odvrniti niti njegovi nasprotniki. Znal je preseci trzinske zamere in ozkogledost, življenje od danes do jutri. Pobudnik ustanovitve samostojne obcine Še danes nas vidim, v sejni sobi krajevne skupnosti, kako sedimo na stolih, oblecenih v zeleni skaj, z vzmetmi, ki so nas že po prvi uri sedenja že tako žulile, da smo se nemirno presedali, ko je bila sprejeta odlocitev, da »gremo mi po svoje«. Še tišina je bila takrat slovesna! Kako zelo ponosni smo bili na to odlocitev! Toni se je še kako zavedal pomena informacij, zavedal se je dej­stva, da brez zadostnih informacij ne bo dosegel zastavljenega cilja – obcine, zato je obudil izhajanje glasila Odsev. Z nestrpnostjo in velikim pricakovanjem smo cakali vsako številko posebej, kot na vro­ce žemljice pred pekarno. In potem smo kar sami, da smo prihranili – pravzaprav niti ni bilo kaj prihraniti, saj nismo nic imeli –, v Odsev vlagali obvestila, reklame in podobno. Kar po tekocem traku, na tisti veliki mizi v preddverju krajevne skupnosti. Lepi casi so bili to! Njegova zasluga je tudi, da je Trzin dobil svoj praznik, 15. maja, praznik, ki je kasneje postal tudi obcinski praznik. Prva slavnostna akademija ob takrat še krajevnem prazniku je bila še posebej slav­nostna, režirala pa jo je njegova soproga Majda. Toni se je zavedal, kakšen kulturni in intelektualni potencial skriva Trzin; na proslavi so sodelovale vidne osebnosti, ki so takrat nekaj pomenile na domacih in tujih odrih, med njimi Ana Pusar Jeric in njen soprog Karel Jeric, Dominik Kozaric, Tone Peršak, Silvester Božic ter Eva in Adam Oblak. Ko smo v samostojni obcini dobili svojega prvega župana, se je menda že kar na povolilni ponedeljek oglasil v pisarni Krajevne skupnosti in želel vrniti kljuce teh prostorov. Dejstva, da bo Krajevna skupnost delovala še do konca leta 1998, namrec nikakor ni mo­gel sprejeti. Kljucev takrat sicer še ni vrnil, »trzinsko oblast« pa je z lahkoto predal nasledniku. To se mu je zdelo povsem samoumevno, kajti on je svoj cilj dosegel. Kar nekaj stvari sem mu morala obljubiti takrat, najpomembnejši pa sta bili dve: da si bomo prizadevali, da se bo mlada trzinska obci­na obdržala, da bo samostojna in da se ne bo vrnila pod okrilje dom­žalske obcine, in da bomo vsako leto organizirali, v dvorani KUD-a, prednovoletno srecanje z našimi starejšimi obcani. Potem pa sva se le še poredko srecevala; bolezen ga je z leti prisi­lila, da se je vse bolj umikal iz aktivnega družbenega in društvenega življenja, a nas je bolezni navkljub še vedno pozorno spremljal. Bil je velik clovek, ta kleni Trzinec! Pogrešali ga bomo. Vika Kreca, Obcina Trzin, foto: Arhiv Obcine Trzin in osebni arhiv Majde Ipavec Ob slovesu V spomin na Dunjo Remic Ali je pomembno, kam gredo ptice? Ali je sploh pomembno, katere vrste so? Odhajajo od tod, to je glavno, najprej njihova telesa, nato njihovi žalobni kriki. In od tega trenutka prenehajo obstajati za nas. Nova lirika – Louise Gluck Na zadnjo soboto v septembru je za vecno, brez slovesa, brez pozdrava odšla naša draga Dunja Remic! Malo pred tem je pra­znovala 72. rojstni dan. Naša prijateljica, soseda, znanka in clanica skupine Naše vezi. Vsak dan se je oglasila pri nas. Z našimi fanti so reševali križanke, da so si bistrili možgane. Pili so radensko, ona je pokadila cigareto, malo poklepetala in odšla domov. To je trajalo okrog deset let. Zadnja dva meseca je težko dihala, težko je prišla do sape. Pogovarjali smo se tudi o smrti. Rekla je, da noce obležati na pol mrtva in da hoce evtanazijo, ker noce biti nikomur v breme. Predla­gali smo ji, da se pomeni s svojo zdravnico. Organizirana, dosledna in odlocna, kot je bila vedno, je tudi to uredila – brez zdravnice, temeljito. Mi smo ostali, tukaj; onemeli, ker je prenehala obstajati. Ohranili jo bomo v lepem spominu. Jožica Trstenjak, foto: Arhiv skupine Naše vezi Trzin Zahvala Ni je vecje bolecine, kot v dneh žalosti nositi v srcu srecnih dni spomine. (Dante) V 84. letu je za vedno zaspal moj dragi mož Toni Ipavec Ob njegovi nenadomestljivi izgubi se zahvaljujem vsem sorodni­kom, prijateljem, sosedom in znancem za izreceno sožalje, tolažil­ne besede, darovano cvetje in svece. Iskrena hvala županu Petru Ložarju in drugim govorcem na žalni seji Obcinskega sveta Obcine Trzin in KUD Franc Kotar, gospodu Tonetu Peršaku za poslovilni govor ter gospodu župniku Boštjanu Gucku za lep pogrebni obred in sveto mašo. Hvala vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti. Vsem in vsakemu posebej iskrena hvala, ohranite ga v lepem spominu. Žalujoci: žena Majda in drugo sorodstvo Ne stoj nad mojim grobom in ne joci Mir se pozno jeseni ne naseli le v naravo, temvec tudi v naše duše. To je obdobje, ko se še kako zavedamo minevanja življenja, vecnega kroga rojevanja in umiranja. Rojenice so nam ob zibeli dolocile cas bivanja tukaj, in ni v naši moci, da bi ga podaljšali. Zavemo se – dopolnjeno je! Naši najdražji so se preselili k svojim prednikom in nas tam cakajo, da bomo nekoc v brezcasju skupaj z vsemi, ki so nas imeli in nas še vedno imajo radi. Naše bivanje tu je le hipno. Ob obisku grobov se bomo v teh dneh še posebej spominjali lepih trenutkov z našimi dragimi in bomo hvaležni za vse nasmehe in iskrice, za vse, kar smo lepega doživeli skupaj. V spomin položimo na njihov grob rdec nagelj, ki simbolicno sporoca, da pokojnika ne bomo nikdar pozabili, in prižgimo svecko. Zanje, da jim bo svetila v neskoncni tišini, in za nas, ki moramo sami nadaljevati po poti, ki so nam jo pokazali. In naj nas vse bodrijo tile prelepi verzi le malo znane Mary Eliza­beth Frye iz leta 1932: Ne stoj nad mojim grobom in ne joci. Nisem tam in ne spim. Sem v vetru, ki šumi, sem v snegu, ki se blešci, sem kot sonce v zrelem žitu, nežen dež v jesenski noci. Ko se zjutraj tiho prebudiš, sem šcebet ptic, kril njih tihi piš. Sem soj zvezd, ki te obliva v jasni noci. Ne stoj nad mojim grobom in ne joci. Ni me tam, saj nisem umrl. Dunja Špendal, foto: Zinka Kosmac Iz vrtcev in šole Teden otroka s trzinskim Društvom prijateljev mladine Prvošolci so bili 2. in 3. oktobra skupaj s starši povabljeni na dve predstavi v kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah, in to brezplacno, za kar je poskrbela Zveza prijateljev mladine Domžale. Enako lepo kot prvošolcki, ki so uživali ob ogledu gledaliških predstav, pa so se imeli tudi mladi pevci in pevke obeh šolskih pevskih zborov, ko so se v zacetku prvega tedna te jeseni podali v Pikino mesto, na povabila trzinskega Društva prijateljev mladine, cesar so se ucenci zelo razveselili. Mrzlo jesensko jutro ni odneslo veselega vznemirjenja, saj smo se spomnili Pikinih besed: »Samo da je pri srcu toplo in da tiktaka, kot je treba, potem že ne zmrzneš.« V Velenju nas je pozdravilo sonce, razigrana Pika Nogavicka in cel kup delavnic in aktivnosti. Ucenci so zagnano sodelovali, obiskali Vilo Ciracara, si ogledali živali … Nihce ni šel mimo frizerske delavnice, kjer so nam spretni prsti spletli kite in na lica narisali pegice. Na avtobusu na poti nazaj v Trzin so tako sedele skoraj same Pike Nogavicke s kitkami in pegicami in nekaj gusarjev. Po avtobusu so odmevale vesele pesmi in razigran smeh. Ne samo, da je bil obisk Pikinega festivala prijeten, med pevkami in pevci so se stkale in okrepile prijateljske vezi, ki so zelo pomembne tudi za uspeš­no delo zbora, zato se Društvu prijateljev mladine zahvaljujemo za to, da nam je omogocilo dan, poln tako lepih doživetij. Mentorice pevskih zborov, foto: Arhiv OŠ Trzin Razstava tradicionalnih in avtohtonih sort jabolk v vrtcu Žabica Tudi letos je pripravilo društvo Florijan v sodelovanju s trzinskim vrtcem Žabica v galeriji tega vrtca tridnevno razstavo tradicionalnih in avtohto­nih sort jabolk. Glavni namen tega je ozavešcati ljudi in predvsem otroke o pristnih slovenskih sortah, prikazati lokalno pridelano in spodbujati k zdravemu prehranjevanju. Tokrat so na razstavi predstavili kar 72 sort, razlog za tocno tako število sort pa je ob odprtju razložila pobudnica raz­stave Alenka Marjetic Žnider: »Ko smo lani organizirali to razstavo, je neki obiskovalec v knjigo vtisov napisal: "Najlepša hvala za cudovto razstavo. Toliko razlicnih sort jablan na enem mestu v svojem življenju še nisem videl. Star pa sem 72 let". In tako zdaj razstavljamo 72 sort.« Ob odprtju razstave, 9. oktobra, so pripravili tudi jesensko-jabolcno obarvan kulturni program. Vodil ga je Gašper Ogorelec, v njem pa so na­stopili vrtcevski otroci, ki so s svojimi vzgojitelji mesec dni ustvarjali na temo jabolk in se pogovarjali o tem zdravem in okusnem sadežu, o njegovi prehranski vrednosti in o pomenu lokalno pridelane hrane. V zadnji tocki pa so se predstavile še pevke zbora Trzinke. Poleg nove ravnateljice šole Mateje Chvatal, župana Petra Ložarja in gonilne sile te sadjarske razstave Alenke Marjetic Žnider pa je obiskovalce pozdravila tudi sekretarka mini­strstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša: »Taki dogodki, kot je razstava jabolk v Trzinu, naredijo vec kot vse velike akcije in reklame. S tem otroci in njihovi starši spoznajo pomen lokalne hrane in cenijo to, kar zraste v domacem okolju. Globalni trg je poln cenene hrane, ki ne doseže kakovosti naše lokalne hrane. Zato je pomembno, da se po­trošniki zavemo, da je tudi kakovostna hrana dobrina oziroma vrednota in da je vredno uživati kakovostno hrano, ceprav odštejemo zanjo nekaj vec. Zdrava prehrana je namrec temelj za zdravo življenje, jabolka pa so pomembno živilo takšne prehrane. Glede na letošnjo obilno letino jabolk v Sloveniji pozivam vse, da cim veckrat posežejo po slovenskem sadežu.« Na odprtju razstave jabolk pa so se organizatorji spomnili tudi rožnate­ga oktobra, meseca, posvecenega ozavešcanju žensk o raku na dojki in o pomenu njihovega preventivnega pregledovanja. V sodelovanju z Europo Donno so razdelili rožnate pentljice in QR kode za dostop do aplikacije za samopregledovanje dojk. Ob tem pa sta župan in Alenka Marjetic Žnider pozvala obcanke Trzina na brezplacne preventivne preglede, ki jih omo­goca trzinska obcina za vse obcanke, stare manj kot 50 in vec kot 69 let, torej za vse, ki niso zajete v državni program Dora. Obiskovalci, ki so v vrtcu do zadnjega koticka napolnili telovadni prostor, so si z zanimanjem ogledovali razstavljena jabolka in z veseljem poku­sili jabolcne dobrote – pecena jabolka, cežano, strjenko, razlicne pite, jabolcno potico, krhlje ... Pri tem mi je predsednik sadjarsko-vrtnarskega društva Tunjice Valentin Zabavnik zaupal, da so za jabolcni zavitek najpri­mernejša jabolka stare sorte Jakob Liebel. Razstava je bila na ogled do cetrtka, v petek pa so otroci dišeca domaca jabolka preprosto – pojedli. Besedilo in fotografiji: Tanja Jankovic Kultura Bralni koticek knjižnicarke Zdenke Kopac Obiskovalci trzinske knjižnice jo dobro poznate – vedno nasmejana in energicna knjižnicarka Zdenka Kopac je prava zakladnica namigov za odlicno bra­nje. Pridružite se njenemu bralnemu koticku, v kate­rem se vedno najde kaj zanimivega! Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus Prevod: Gabriela Babnik Založba: Sanje, 2018 Z vec priznanji nagrajeni prvenec nigerij­ske avtorice je v literaturi pustil neizbrisen pecat, saj se na ganljiv nacin dotika vpra­šanj bolecine in izgube, ljubezni in cutnosti, prevrata in nasilja, zvestobe in blaznosti. S pomocjo pogleda petnajstletne protago­nistke spoznamo žalostno usodo nigerijske družbe, kjer globoke družbene razlike pušcajo rane, ki se nikdar ne zaceli­jo, obenem pa ustvarjajo novo politicno doktrino, ki ji niso tuji vojaške me­tode in inkvizicijski postopki. Kambili, glavna junakinja, se trudi, da bi se rešila iz takšnega okolja, iz okolja obupa in neizmernih tegob, svetu pa ob tem razkriti resnico o življenju, ki piše zgodbo teh njenih petnajstih let … Alessandro D'Avenia: Umetnost krhkosti Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica Založba: Družina, 2018 Pisatelj sicilijanskega rodu se loteva v tem delu pojmovanja zavajanja, to pa pre­tanjeno postavlja nasproti lepoti. Ob bok cuteci naravi postavlja tudi žalost, boleci­no in obcutek izgube. V zgodbi spoznamo dvojno nrav enega najvecjih italijanskih pesnikov, Giacoma Leopardija, ki si ga je D'Avenia tokrat izbral za literarnega junaka. Marsikoga je ta njegova izbira presenetila, saj je vecina Leopardijevih del prežeta z otožnimi ob­cutji, z agonijo in trpljenjem, torej s custvi, ki odstopajo od avtorjeve si­ceršnje norme, zato pa je ta dvojnost še toliko bolj posebna. V tem delu v dvogovoru prepoznamo marsikatero lastnost, ki je lastna tudi vsa­komur izmed nas, in ob tem uvidimo, kaj je pravzaprav bistvo življenja. Novicke iz ženskega pevskega zbora Trzinke Že v septembrski številki smo porocali o novostih v ženskem pev­skem zboru Trzinke, tokrat pa omenjamo le nekaj njihovih nastopov to jesen. V novi podobi, potem ko so poskrbele tudi za svež mo­dni videz, ki se jim zelo poda in se zdi, da jih zelena res pomladi, so navduševale na zelišcarskem festivalu na gradu Bogenšperk, z nastopom v Selnici ob Dravi, pa tudi na predstavitvi knjige v kultur­nem centru v Zalogu in na festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu, v prvih dneh oktobra pa so se odpravile še na kulturno izmenjavo Slovenija v Slavoniji in si za to pot avtobus delile s trzinskimi folklorniki. Ljubitelji njihovega petja jih lahko spremljajo tudi na družbenem omrežju FB ali pa na YouTubu. Tanja Bricelj, foto: Arhiv Ženskega pevskega zbora Trzinke Vabljeni na svojevrstno kulturno­literarno dogodivšcino! Kulturno-umetniško društvo Franc Kotar Trzin vabi, da se v cetrtek, 25. oktobra, ob 19h udeležite kulturno-literarne dogodivšcine v dvorani Marjance Rucigaj, v katero nas bo popeljala Anja Novak. Anja Novak (1991) je gledališka in filmska igralka, performerka, pesnica in pevka, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališcu v Ljubljani. Ma­gistrirala je iz dramske igre, na ljubljanskem AGRFT-ju, leta 2015. Pesmi piše, odkar pomni, poezijo pa združuje tudi z glasbo in gledališcem. Vse to se lepo odraža tudi v projektu Dviganje glasu, v katerem nastopa kot pesnica in kot performerka z vlogo inštrumenta, glasu in telesa, ob njej pa nastopata pod vodstvom Draga Ivanuše še Tomaž Grom in Lola Mlacnik. Anja obožuje zajce in nima facebooka. Vec o njej lahko preberete na spletni strani Mladinskega gledališca ozi­roma najdete na Googlu, ce išcete z zapisom Dviganje glasu/The raising of the voice. Saša Hudnik, foto: Osebni arhiv Anje Novak Trzinci - naš ponosKultura Napovedi kulturnih dogodkov V prihodnjih tednih je v trzinskem Kulturnem domu pred nami pestra bera kulturnih dogodkov v organizaciji KUD-a Franc Kotar. Petek, 9. november, ob 20. uri Martinov vokalni koncert – Oktet Oktetek OKTETEK je skupina pevcev, ki izhajajo praviloma iz Crnuc oziroma so s Crnucami tesno povezani. Sestav obstaja od zacetka leta 2009, nastal pa je na pobudo pevcev okteta Deseti brat, ob tridesetletnici njihovega delovanja. Vez z Desetim bratom se še vedno ohranja, saj de­luje sedanja zasedba pod umetniškim vodjo Metodom Pecarjem, cla­nom okteta Deseti brat. Oktetek odlikuje raznolik repertoar, ki temelji na slovenskih oktetovskih standardih, dopolnjenih s tujimi ljudskimi in umetnimi pesmimi ter sodobnejšimi pop/jazz deli in deli za klape. Pred martinovim jim bomo prisluhnili ob degustaciji mladih vin. Rezervacije na spletni strani organizatorja, KUD-a Franc Kotar Trzin – www.kud-trzin.si, in po telefonu 070 424 878. Vstopnina: 5 evrov Sobota, 10. november, ob 20. uri Kriminalna drama VRV – Gledališko društvo Radece Režija: Klemen Nikolic Avtor besedila: Patrick Hamilton Dva superiorna sostanovalca, prijatelja ubijeta tretjega, manj vredne­ga, in povabita na ta pomladni vecer na vecerjo – poslovilno zabavo – starše ubitega, njegovo zarocenko, prijatelja in njihovega bivšega ucite­lja iz osnovno šole, ki gleda na svet mogoce malo nekonvecionalno. Vsi se sprašujejo, kje je Mirko. Kje je Mirko? V skrinji, na njej pa je vecerja … Vrv je grozljiva, na trenutke pa tudi komicna, napeta drama o umetnosti umora. In kot pravi protagonist: Tudi umor je lahko umetnost. Za abonma in za izven! Rezervirajte si vstopnico na www.kud-trzin.si ali po telefonu 070 424 878. Vstopnina: 8 evrov Nedelja, 11. november, ob 16. uri Igra GRDI RACEK – Otroška skupina pri KD Josip Lavtižar Kranjska Gora (Igrana predstava za otroke od 3. leta starosti, traja 35 minut.) Režija: Metka Frelih Hans Christian Andersen je pred 175 leti napisal cudovito pravljico Grdi racek – mali labod se izvali v »napacnem« gnezdu in zaradi drugac­nega videza ga okolica neusmiljeno odklanja. Kranjskogorski »grdi racek« pa nosi v sebi svetlobo, srcnost, socutje, brezpogojno ljubezen in odpušcanje. Za abonmaje Franckovega živžava in za izven! Rezervirajte si vstopnico na www.kud-trzin.si ali po telefonu 070 424 878. Vstopnina: 4 evre Posebno priznanje za predstavo Alica Izmed 175 prijavljenih skupin je v Postojno, na letoš­nje Linhartovo srecanje, najpomembnejši festival lju­biteljskih gledaliških skupin v Sloveniji, potovala tudi »trzinska« Alica, tako imenovana nonsens predstava/ predstava nesmislov, ki pa je imela za KUD Franc Ko­tar še kako velik smisel. Prinesla jim je namrec posebno priznanje žirije za celostni koncept pred­stave. Utemeljitev je bila kratka in jedrnata, s tem enim samim stavkom pa je zadela bistvo: »Predstava Alica navdušuje z odlicnim prepletanjem vseh odrskih prvin – kostumografije, giba, petja in seveda natancne igre vseh igralcev.« Nagrado je komentirala tudi predsednica trzinskega kulturnega društva Franc Kotar Brigita Ložar: »Nad priznanjem za predstavo Alica sem nav­dušena, saj gre za predstavo, ki so si jo nekateri clani že dalj casa želeli igrati, nihce pa ni upal niti sanjati, da bo prinesla tak uspeh. Ponosna sem tudi zato, ker so v širši ekipi odlicno sodelovale razlicne skupine ljudi, ki so skrbeli npr. za scenografijo, kostumografijo ipd., zato je posebno priznanje letošnje žirije Linhartovega srecanja za celosten pristop res nagrada za usklajeno dihanje cele ekipe. Predvsem pa sem navdušena zato, ker je bil KUD Franc Kotar v zadnjih petih letih kar trikrat uvršcen na državno tek­movanje, in upam, da se ta niz v prihodnje obogati še s kakšno nagrajeno predstavo.« Omenimo še to, da se tudi v gledališcu marsikdaj zgodi kaj neprica­kovanega. Tako jo je tudi trzinskim KUD-ovcem tik pred predstavo na Linhartovem srecanju v Postojni zagodla bolezen v ansamblu, zato je za vlogo kraljice, ki jo je v prvi postavi odlicno odigrala Jožica Ozimek Brcon, vskocila Ana Pirc in prav tako prepricljivo opravila nalogo. Kot je poudarila Brigita Ložar, se kakovost gledališcnikov pozna tudi po tem, da v takih trenutkih ne izgubijo koncentracije in živcev. Posnetek intervjuja z ekipo v okviru Linhartovega srecanja si lahko ogle-date na tej povezavi www.youtube.com/watch?v=33D54ESN5I4. Tanja Bricelj, foto: Matej Macek in Tanja Bricelj Trzinci - naš ponosKultura Carovnice iz Eastwicka za uvod v novo gledališko sezono Kdor je na odru KUD-a Franc Kotar v lanski gledališki sezoni videl predstavo Ob letu osorej v izvedbi med­voškega gledališca Fofité, je bržkone slutil, kakšen ve­cer nas caka z letošnjo prvo abonmajsko predstavo, s Carovnicami iz Eastwicka, v izvedbi istega gledališca. Nastopajoci so tudi tokrat navdušili s prepricljivo igro, za dinamiko na odru pa je poskrbela stara znanka tr­zinskih ljubiteljev gledališca, režiserka Tatjana Peršuh. In res je predstava pomenila dobro uro kakovostno preživetega casa. Za to so do zadnje minute skrbele carovnice Taja Vrataric Lesjak, Monika Jekler in Maša Kavcic, Džoni Balloni kot demonicni D. Van Horne, mora­listka Felicia, ki jo je odigrala »naša« Aleksandra Kmetic, v vlogi butlerja Fidela pa je nastopil Boštjan Luštrik. Omenimo še eno pomoc s trzinske gledališke (in glasbene) scene – za glasbeno opremo je poskrbel Igor Razpotnik ml. Zgodba izpod peresa Johna Updika je bila leta 1987, le tri leta po izidu, prenesena na filmski trak in le malokdo ni videl kultnega filma, v katerem ob Jacku Nicholsonu blestijo še Cher, Susan Sarandon in Michelle Pfeifer. Za obuditev spomina: tri samske prijateljice si skupaj »pricarajo« svoje­ga sanjskega moškega, to pa vnese v moralisticno podeželsko mestece nemalo razburjenja. Tako smo bili tudi na trzinskih odrskih deskah prica žgeckljivim prizorom zapeljevanja in merjenja moci, pri cemer smo se – kot vedno pri odnosih med moškim in žensko – spraševali, kdo se v resnici s kom poigrava. Predstava, ki je k obisku privabila predvsem nekoliko starejše prebival­ce Trzina, je vsekakor dostojno odprla novo gledališko sezono, s katero vnaša KUD v kraj kakovostno kulturno dogajanje, saj se gostujoca gleda­lišca uvršcajo med najboljše slovenske ljubiteljske skupine in sodelujejo tudi na vsakoletnem Linhartovem srecanju, državnem srecanju odraslih gledaliških skupin. Ob tem pa seveda ne smemo prezreti odlicne pro­dukcije domacih gledališcnikov, o kateri prav tako pišemo v tej številki. Besedilo in fotografija: Tanja Bricelj