59
Dalje o veznikih ni pa niti.
Da ne bi bilo nikacega nedorazumenja; naj na oglas g. P—a v 4. in 5. listu „Novic" rečem še ktero in ob enem naznanim pravilo , ki me v tem vodi. Ce smo iz knjige izvrgli že marsikaj med Slovenci sploh navadnega, ker je bilo bodi slovnici, bodi blagoglasju ali pa hrvaško-srbski rabi nasprotno, koliko več moramo paziti, da vpeljevaje kaj čisto novega ali samo v malem zakotji slovenske zemlje znanega ne zastranimo od bratov na jugu, od kterih bi radi , da bi oni kdaj v svojih knjižnicah tudi našim knjigam odkazovali prostorček.
Vprašal sem se toraj najpred, kaj velja v ti reči pri druzih Slovanih, sosebno pa južnih, ki jim je brez prigovora narav slovanščine ostala najčistejša, ter sem v najboljših knjigah našel to, kar sem v zadnjem listu lanskih „Novic" povedal. Našel pa sem tako. Razun primerov le-sem ne spadajočih, kjer ima ni v družbi z nikavnico ne pomen nemškega: nicht einmal, sogar — nicht, ali latinskega: ne quidvem [na pr. Ni u Jzrailju tolike vjere ne nadjoh. Vuk Stef.]} kaže najpred vse dotične primere stavkov enakovrstnih (enun-tiationes coordinatae) vezanih s partikulo ni, niti razločiti na dve glavni vrsti.
V prvo gredo stavki z enim edinim glagolom, kteri mora brez izjemka vselej pred sabo imeti členek ne, bodi da ni-ni (v pomenu nemškega weder, noch) veže več osebkov, ali več dopovedkov in druzih določkov. [Na pr.: Sabirajte sebi blago na nebu, gdje ni moljac ni rdja ne kvari. Mat. VL, 20 po Vuku. Ne kunite se nikako: ni nebom, ni zemljom, ni Je-rusalimom, ni glavom svojim. Mat V.? 34—36 po istem. Glej tudi tri prve primere v 52. listu „Novic."] To je tedaj dognano. Se le v drugi vrsti tacih vezanih stavkov z več bodi izraženimi bodi zamolčanimi glagoli, kjer se z veznikom ni ali niti nikavnemu ali kjekod tudi trdivnemu stavku pritika nikavni stavek, ali kjer se (s pomenom nemškega: und nicht, auch nicht, und auch nicht) več nikavnih stavkov nekako drug drugemu nasproti postavlja, še le tu, pravim, začenja se različna raba in je mogoče vprašanje, sme li se izpu-ščati iz stavka ne. Jez sem trdil in trdim, da (ne po zapeljivi teorii, temveč) po izgledu hrvaško-srbskega naroda, ki je v Vuku imel (žalibože imel!) najvernej-šega nabiravca in posnemavca, in kteri bo menda Ko-stelcem in Osilničanom kos, dalje po staroslovenščini in druzih slovanskih narečjih, sme izpuščati se in zdi se mi, kakor da bi tako bilo tudi blagoglasneje, prijet-neje in prosteje. Gospod P—i neče pritegniti. Zakaj ne? Zagovarjaje svojo menitev s teorijo ondi, kjer je prav za prav usus loquendi gospodar, dobro pravi g. P—i, da stavka: „ne delam", ??ne molim" potrebujeta vezi, ali v tem mu je pomota, ker vzema za gotovo, kar bi trebalo dokazati, da namreč partikula n i služi samo kakor vezavka, ne pa ob enem tudi kakor nikavnica ,  da torej:   ,,ni delam ni molim" še ne izra-
žuje negacije, marveč da je treba ne kaj lepega: ni ne, ni ne. Vzemimo stavek: — jez sem zdrav, __ nasprotno temu je: — jez sem ne zdrav, — ali po naše: — nisem zdrav, — ne pa: — nisem ne zdrav, — kar bi dosledno gosp. P---i skorej moral tudi zagovarjati. Ne more se reči: „nisem kdaj koga vidil", — pravilno je: — „nisem nikdar nikogar vidil", — ali napčno je: tudi: — „nisem nikdar nikogar ne vidil, kajti: omne nimium etc.
Toliko, kar se tiče umovanja o ti reči.
(Konec prihodnjič.)
66
navesti nekaj primerov iz druge vrste, da bi se reč bolje razbistrila. Začnimo s frižinskimi odlomki. Tam stoji ad II, da, če ded naš ne bi bil grešil, bil bi neu-merjoč ,,starosti ne prijemlioki, ni slzna teleza imoki, nu u vueki gemu be siti." — Iz Miki. Chrestom. pa-laeoslov. My ni k'njig' prijehom' ot' Judej o tebe, ni prišfcd' krto ot' bratije s'kaza o tebe zlo. Dejanj. Apost. XXVIII, 21. Vuk ima: Mi niti primismo pisma za te iz Judeje, niti dodje ko od brače itd. V isti Chrest. pal. (str. 75) pripoveduje mnih Isaija, da je v Make-donii bila: nažda, jelikv ni že uši slvšasta ni že oči videsta. Iz Miki. Vitae Sanct. (stran 21): Sveti Pavel preprosti izganjaje nekomu besa stopi na kamen ter se zagovori tako: „jako ne imam' s'lesti s' kamene šego, ni imam' jasti ni piti" itd. Trije iz staroslovenščine naj bodo dovelj.
Iz srbščine in bolgarščine so že dani primeri, in dosti je, če danes ukaželjnega bravca napotim še na Vukove po abecednem redu zbrane Narodna poslo-viee, v kteri knjigi bo samo pod črko N našel več kakor 50 poslovic od prve: „Ni gore (gozda) posijeci, ni bez drva doma dodji" tje do poslednje: „Ni čestitu teci, ni zločestu ostavi" (to je, ni poštenjaku pridobivaj , ni zanikerniku zapuščaj), ki se jim vsem brez izjemka prilega moje pravilo in samo ono, ne pa tudi nasprotno. Ce bi geni slovanskih jezikov res zahteval drugače, kako bi mogoče bilo, da ne bi srbski narod tu bil ni enkrat zadel prave?
V češčini (glej Jungmanov slovnik pa Zikmundovo skladbo) nahajaš toliko primerov za: a ni, sosebno pa za podstavljeni aniž (= niti) brez ne, kolikor tudi za ani ne. Na pr: Posluchej otce sveho, aniž pohrdej matkou svou (niti zasmehuj matere). Bibl. kral. 1593. — Protož anit' se bohiim modliti chce, ani mukv dba, ani se knižeciho hnevu boji (Pasional 1379). — To isto kar v češkem velja menda zastran poljskega narečja. Na pr. Srodkiem szedl, ani na te, ani na owq strone sklaniajac sie (P. Skarga 1600). — Ni pachnie, ni smierdzi (to je ni diši, ni smrdi).   Cnapii Adapa 1632.
Rusi v tem primeru raje imajo: i ne, a ne; vendar tudi: Eželi ne prijmut vy, niže poslušajut vas, — Mark. VI, 11 (Slovar Ak.)
Prepuščaje razumnejšim sodbo o pravilnosti ali nepravilnosti rabe, ki jo g. P-i priporoča, zadovoljujem se s tem neovržnim dokazom, da se pisave po meni zagovarjane ni treba kakor neslovanske ogibati tistim, kteri z mano vred menijo, da bi se s preobilnim ni-kanjem ali nekanjera slovenščini krhala lepota.
Cigale.
Dalje o veznkih ni pa niti.
(Konec.)
O primerih pa; ki jih g. P-i navaja v predzadnjih „Novicah", ni kaj reči, ker gredo (ne vem čemu) malo ne vsi pod prvo vrsto. Naj tedaj meni dovolijo „Novice"