SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
[O
0
3
Leto XX, 9
r

.n
■3
>0
;
!?
0'
[O1
n
i'
A
0'
I«
i'
r
»1
it
ie
i'
j'
i«
rj
1
i«l
j
v
:
.»
?
■i
il
:
t
>
\
r
Ne vidim razlaga, da bi moral biti umetnik boem. Če hočeš biti ustvarjalec, ni potrebno, da si boem. Ustvarjanje je Plod vztrajnega dela. Veliko časa je treba preživeti v samoti, ce hočeš, da se bo rodila umetnina. Iz dela v samoti, iz vztrajnega iskanja, iz tistega, kar te v notranjosti žene k novim Potem, nastaja tista revolucionarnost umetnosti, ki razburja ljudi. In to je obenem zvestoba sebi, zvestoba resnici, za katero se bojuje umetnik, kot tudi duhovnik. Zato ne vidim raztega, zakaj duhovnik in umetnik ne bi mogla živeti v skladnosti. Mislim, da je prav v sedanjem času, ko se tudi v duhovnikih prebuja revolucionarne,st v dobrem smislu, ta skladnost še bolj razumljiva. Sicer kn za inteligentnega vernika vse pridobljeno, bogato, pozitivno znanje in spoznanje v ni-cemer negativno ne vpliva na njegovo duševno ravnotežje^ saj niu zato, ker veruje, ni treba odrivati od sebe avantgardno-sti in živeti v nekakšni duševni fozklanosti.
^'ti Slovenec. Kaj se to pravi.: o/ti Slovenec? Mene zmeraj mo-1 poudarjanje slovenstva. Za-nte je slovensko v človeku sa-njem, ne toliko v zunanjosti. V oloveku samem in ne v okolju, 'j katerem živi, ki mu narekuje določene oblike in določeno iz-kovedovanje. Menim, da je pri dnietnosti poudarjanje slovenst-'? pretirano. Nemci ne bodo kdtdar tako poudarjali: To je kritiško! Pri nas pa stalno išče-k*0 ta poudarek. Zame je že sa-Jko po sebi razumljivo, da se °s razlikoval od druge narod-osti v svojem delu. Že samo °> da bivaš s tem narodom, v e|n okolju in v tej pokrajini, ti določene oblike in barve, i 6 moreš zavestno reči: „Sedaj s°m ustvarjal slovensko,!" To jk Poudarjali vesnani: Gaspari, •rolla; ti so imeli v programu ovensko slikarstvo. Dejansko , a so ustvarjali slovensko sli-J^tvo tisti, ki so hoteli evrop-». slikarstvo, ki so hoteli do-j.**1 uvropsko višino, - in to si ”'11 Jakopič, Jama, Grohar, venski impresionisti.
t akad. slikar, prešernovec stane kregar
i v intervjuju s fr. rodetom, znamenje I, 5
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
September 1973
slikar stane kregar - in memoriam
Akademski slikar prešernovec, duhovnik STANE KREGAR, priznan kol največji slovenski skikar za Jakopičem, je umrl po hudem trpljenju I. avgusta 1973, 68 let star. Pokopan je v Šentivdu nad Ljubljano.
DŠEL SI. Ob večerni uri. Boleče, ker ti je bila bolečina poslednji brodnik čez V_>/ Stiks v Elizij. Tvoje barve so zasahnile, kot zasahne pod večer sonce v (Zasavje, nekje tam za Šmarno goro, kjer so tvoji Romarji sedli k počitku.
Zdaj nam siješ le še od onstran. Skozi živoslepeče vitraže in mozaike v Škofji Loki, v Dražgolšah, v Lesah v Beneški Sloveniji, v slovenskem Rimu, po premnogih slovenskih cerkvah in kapelah, doma in v svetu. Siješ s svojih neminljivih surealističnih platen, najčistejši in najduhovnejši slovenski surealist, siješ s svojih do osupnjenja živih abstrakcij, siješ z risank, ilustracij, vinjet po Mohorjevih koledarjih in knjigah. Poslednjič skoz steklena vrata v rimskem Sloveniku, ki nam jih odpirata tvoja svetca Ciril in Metod, pa z monumentalne tapiserije, ki si jo podaril Slovenikovi kapeli, kjer si nad kelihom Rešenja uzrl trojno podobo Cerkve: trpeče na levi, žive na desni, v sredini poveličane. In kaplje krvi Kristove, ki poje ta najlepši moderni slovenski barvni triptih, ko padajo v kelih: svetu in nam in tebi posebej, mojster, je bil in bo pomenilo bolečine, trpljenja1, petkove tretje ure, ko je sonce potemnelo in so se skale stresle; pa pomenilo fanfar vstajenjskega Aleluje ob angelskem oznanilu: Vstal je!
ODŠEL SI, MOJSTER KREGAR. Ob tvoji smrti ni zaihtela samo Ljubljana, tudi ne samo Slovenija;, zaihtel je ves slovenski svet — doma od Julijevcev do Goric, pred domačim pragom v zamejevju, pa razmetani slovenski bit v čezkontinentalnem zdomju. Mislim tisti slovenski svet, ki v teh usodnih časih zavestno čuti, kaj težkega in neskončno nenadomestnega predstavlja smrt SLOVENSKEGA UMETNIKA. Ker si bil, mojster Kregar: umetnik in učenik; podobar in duhovnik; čudodelnik barve in pesnik upodobljene besede.
Enega največjih cerkvenih slikarjev naših dni te je pri pogrebni maši zval ljubljanski metropolit in nadškof Jožef. V ljubljansko Delo pa je A. Bassin pogumno zapisal, da se ob tebi „poslavljamo od predstavnika tiste likovne generacije, ki je v največji men prispevala k razcvitu naše sodobne likovne kulture, poslavljamo se od za Jakopičem prav gotovo največjega slovenskega kolorista, od umetnika - avantgardista, ki se je marsikdaj povsem sam zoperstavil in utrl pot novim mladim prihajajočim in razvijajočim se močem. V tem je bila in ostaja njegova ustvarjalnost največja."
Umetnostna kritika doma in v svetu ni štedila s priznanji tvojim stvaritvam. Zdomci smo te skopo poznali. Morda, ker se odgovorni med nami, iz bogsigavedi kakšnega bav-bavstva, niso nikoli potrudili, da bi nas seznanili z monumentalnostjo tvoje ustvarjalnosti. Ne vem. Domovina ti je dala za Kulturni praznik 1971 že zdavnaj zasluženo odliko: Prešernovo nagrado — prvemu duhovniku v povojnih letih. Pa si vendar ob vsem tem skromno molčal. Bolje: vedno znova govoril s svojim čopičem. Z vso pravljično mavrico svojih barv. S svetlobo, ki si jo ljubil. Z ritmom, ki si ga bil zanosno poln. S čeztvamo razpetostjo ustvarjalnega genija, ki se ne ustavlja, ker preprosto prepreke ne pozna.
ŽIV DAN ne bom pozabil dvojnega toplega, prelepega srečanja s teboj, mojster! Prvič tisto belo nedeljsko jutro v Narodni galeriji, ko sem te bil s kvartetom študentov talijevcev uzrl pred gotskimi Madonami. In smo se opogumili. Te ogovorili. ».Zazrl si se v nas s svojimi tako svetlimi očmi. Toplo nasmehnjen. S tihim, žametnim glasom, da ne bi motil posvečene skrivnosti slovenske ustvarjalnosti iz dni Janeza Ljubljanskega, si nam spregovoril o veličini slovenske gotike. Ko si nas potem spremljal po tivolskih stezah. Ki so nas s teboj, mojster, vedle na Rožnik. Kjer so se nam oči s tvojimi vred zapoljubile tja čez Barje, v Cankarjevo vrhniško plat, pa v od poldanskega sonca kot v prividu ožarjene Dolomite, in nazadnje tja gor v tvoj ljubljeni Šentvid s Šmamo goro zadaj, kot za veselo srednjo kuliso najbolj veselega slovenskega odrišča.
— obrni —
SLIKAR STANE KREGAR. . .
POTEM je bil vojskini čas. S prijateljem Marijanom Tršarjem sva te obiskala v Plečnikovem Baragovem semenišču pri sv. Krištofu, kjer si takrat vedril pred pruskim Teslom z Jegličevimi škofovimi zavodi - mlade ljudi si tam seznanjal s črto, z mavrico, s soncem... Takrat sem predrzno vprašal, če tudi zate drži Cankarjev vzdih: „Pisanje mi je v muko,..“ Pritrdil si. Ne bom pozabil. Takole: „Vsaka stvaritev je blagoslovljena z bolečino..."
Ko listam po spominih za teboj, mojster, se mi odpre Umetniški zbornik 1, ki ga je bil uredil tvoj in naš prijatelj Miha Maleš v tegobi vojne groze, nesrečnega 1943. leta. Tam je zapisano, kar si bil nekaj let prej povedal:
„ČLOVEK ni grob, v katerem ni življenja. Zato tudi ni nikdar zadovoljen s tem, kar je bilo. Vedno išče novih potov, ki naj pripeljejo do odkritja novega sveta, novih oblik, novih barv. Predmeti, sploh realni svet, ki nas obdaja, kakor tudi duševni svet nudi vsaki dobi bogato zakladnico skrivnostnih lepot, ki pa jih je treba vsakokrat posebej poiskati. Pot navadno pokaže predidoči. Vsako prejšnje odkritje vodi v novo. Tako moremo reči, brez vsake skrbi, da je v nekem smislu prav surealizem nakazal nove možnosti v gledanju realnega sveta, ki nas obdaja, opozoril na podzavestno ustvarjanje Tako je pripravil tla novi umetnosti, ki stremi za tem, kakor to pokaže moja slika Romarji, da se najde v sliki uravnovešenost razuma, volje in čustvovanja, kakor tudi uravnovešenost inspiracije in tehnike. Pri tem seveda nikakor noče zavreči pridobitev prejšnjega Počasi torej odhaja iz čiste subjektivnosti k manj teoretičnemu, objektivnemu svetu. Pravim: počasi odhaja. Hočem s tem poudariti, da ni v mojem delu nikakih prenagljenih skokov, kakor bi utegnil soditi površni gledalec. Zakaj skoro v vseh slikah še najdete odmeve surealizma. V svojih zadnjih delih skušam čutne zaznave združiti z miselnimi in čustvenimi vrednotami v eno celoto, zgrabiti torej človeka in njegovo življenje v celoti."
To se bere kot manifest. Ne samo tvoj, mojster, osebni manifest. To je manifest zavestne, evropsko slovenske umetnosti, kot si jo bil pozneje nazval in želel. In kot ti možje, ki so ti bili 1971 volili Prešernovo nagrado, odliko utemelje: „Stane Kregar je v svojem obsežnem in kvalitetnem opusu utiral slovenski umetnosti nova pota in tako prispeval velik delež k njeni afirmaciji v svetu."
JE BILA VOJNA, ki te je vedla iz surealizma v abstrakcijo? Ali toliko po nedolžnem prelite slovenske krvi med in po vojni ? Ali morda absurd „socialistične stvarnosti" ? Francetu Rodetu, ki je želel tvojo misel na' Malrauxov krik, da je „umetnost malo pomembna pred bolečino in na žalost nobena slika ne zdrži pred madeži krvi...", si zatrdil: „Dejansko. Kri je nekaj hujšega. Močnejša kot vsaka slika. Kri je strahotna obtožba človeštva. Toliko prelite krvi in človek pozabi na vse to."
Kaj ti je bilo v misli, mojster Kregar? Koga si gledal v krvi? Katero kri si videl?
Ugibam. Mislim. Slutim. Nisi povedal. Nisi zapisal.
Odgovarjaš mi s čopičem: na poslednji svoji freski, na veličastni tapiseriji trojne Cerkve v Sloveniku — v tem toplem slovenskem hramu sredi Večnega mesta — z neslišnimi, živimi kapljami krvi Jezusove, ki padajo v kelih Rešenja' počasi, počasi, počasi, vsak dan, vsako uro: čez bolečino slovenske Koroške, ki jo je trpel Pregelj; skoz genocid Rezije, Beneške Slovenije, od Lušarij do Trsta, ki ga toži Rebula; mimo utapljanja slovenskega življenja v Ameriki, v Avstraliji, ki mu pojo balade slovenski Orfeji zdomci, tja do slovenske prelite krvi v Begunjah, v peščenici za ljubljanskim Sv. Križem, po molčečih gozdovih po Rogu in hrastniških ridah in še kje...
Z VELIKIM trpljenjem te je bil na večer življenja obdaril Bog, mojster. Mirna je bila tvoja smrt. Zdaj slikaš pred božjim tronom in s svojim surealizmom, z abstrakcijo, z vitražami in mozaiki, z ne vem čem še vsem, s tvojim ljubim Jakopičem vred prosiš mir in srečo in blagoslov za slovenskega umetnika, za ves slovenski rod: za onega doma, za tega za mejo in za našega za oceani.
Kar nas je vselej tako prevzelo, če smo se zazrli v tvojo sliko; če smo se zagledali v tvojo delavnico; če smo spremljali tvoj čopič po vitražah in mozaikih slovenskih božjih hramov, je bila - tvoja človečnost, mojster Kregar-Ki je danes skoraj ni. Ali pa vsaj tako majceno malo, da je že ne vidiš več. Ki so ti jo priznali vsi. Tudi nasprotniki. Ki jo je ob tvojem odprtem grobu na šentviški božji njivi izpovedala akademska slikarka Melita Vouk -Štih z besedo:
„Ob zadnjem slovesu želim obuditi spomin na njegovo toplo človečnost, ki je kljub samotnemu, izoliranemu in neutrudnemu snovanju našla čas za nasvet in vzpodbudno besedo...... Spominjam se še enkrat pogleda tistih
zelo svetlih oči, ki bi se v njih ujela modrina poletnega neba, tistih značilnih opazujočih oči slikarja; pogleda, ki je romal iz globin duševnosti - prek svetlih pokrajini skozi pisane okenske vitraže do vesoljskih višin in še dalje — svetlih oči, ki so videle vse barve pod soncem in še več..." In kot je preprosto, pa globoko zajela vse tvoje življenje, mojster: ,,Trije mejniki očitno izstopajo iz vse Kregarjeve biografije: leto 1933 — Kregar študent se prvič pojavi v javnosti med praškimi Neodvisnimi! dvajset let pozneje, 1953 — Kregar kot zrel slikar pogumno prenese val kritike ob svojem prelomnem nastopu; in spet dvajset let pozneje: Kregarjevo pogumno srečanje s poslednjim trpljenjem..."
MOJSTER! Kaj naj ti rečem zdomec, daleč od tvojega groba, ki mi ni dano, da bi pobožno vrgel nanj drobec prsti v tvoj spomin?
Rad bi, da bi bil v zdomskem umetniku, v ustvarjalcu, v kulturnem delavcu, ki spočenja in rodi svoje stvaritve v svobodi, vsaj kanec tiste človečnosti, ki si jo ti razsi-pal na široko, na globoko sejal.
BOG S TEBOJ, MOJSTER KREGAR!
nikoiaj jelocrti^
editorial
la iuz - la noche
por joles michelet (1798-1874)
“jLUZ! jMas Iuz todavia!” Tales fueron las ultimas palabras de Goethe. Esta frase del genio que expiraba es tambien el clamor general de la naturaleza que resuena por todos los ambitos de to-dps los mundos.
Las palabras que pronunciaba aquel hombre poderoso, las repiten en el fondo de los mares sus humildes hijos, los menos adelantadojs en la vida animal, los moluscos, que no quieren vivir alli donde la Iuz no llega. Luz apetece la flor, que en pos de Iuz gira y sin ella languidece. Los animales, nuestros compaheros de trabajo, se re-gocijan o se afligen como nosotros, segun que la luz llega o desapa-rece. Mi nieto, que tiene dos meses, llora desde que se acaba el dia.
Paseandome este verano por mi jardin, oi, vi un pajaro que can-taba sobre una rama mirando el sol, que se ponia; dirigiase hacia la luz; estaba verdaderamente arrebatado. Yo tambien lo quede al verle; nunca mis avecillas particulares me habian permitido for-
mar idea de que existiera una criatura tan inteligente, tan poderosd/ lan apasionada. . . Vibraba todo mi ser al oir su canto. El pajariH0 inclinaba ligeramente ihacia atrds su cabeza y adelanta el enhies*0 pecho; jamas cantante ni poeta alguno alcanzaron tan candido exta' sis. No era, sin embargo, el amor quien le inspiraba; la estacion habia pasado con exceso,- lo que le hechizaba entonces era indu dablemente el dulce sol, jel encanto de la claridad!
Barbara ciencia; orgullo inconsciente el que rebaja y deprime o naturaleza animada, el que de este modo separa al hombre de su* hermanos in.feriores.
Yo dije al pajarillio llorando: “Hijo inocente de la luz, j con cudn*0 razčn la cantas y la reflejas en tus himnos! La noche, que abund0 para ti en asechanzas y peligros, se parece mucho a la muert6' j No puedes contar siquiera con que veras la luz de manana!" Lueg0' pasando con la mente del destino del pajaro al de tantos y tanto5 seres que desde las profundidades de la creacion suben muy lento mente hacia el resplandor del dia, exclame como Goethe y aq^e pajarillo: “j Luz, Senor, dadnos mas luz todavial”
iz vrednih knjig
pavle zidar, vid
(iz sklepnih strani istoimenske novele, ki je izšla 1972 pri mohorjevi v celju, kot 122. zvezek slovenskih večernic)
ŠLA SEM k staremu orehu. Grenko je zadišal, kakor da me je prepoznal.
Gospodar je sledil mojim prstom, ki so otipavali skorjo razgubanega debla.
Slepa, je odmislil proti nji.
Strmel je v moja črna očala.
Streslo ga je tam pri dnu življenja. Val njegovega usmiljenja se me je dotaknil.
Nismo ga posekali, je rekel gospodar.
Postaral se je, sem rekla, gube so narasle.
Star je, da1, star.
Šla sem dol po vrtu v sadovnjak. Steza je tekla v isti smeri kot nekoč.
Iz čebelnjaka je vrelo utišano muziciranje na strunah. Čebele so prihajale in odhajale. Iz panjev je dišalo po medu.
Slap iz prosojnih čebeljih kril mi je tipal obraz.
Od čebelnjaka se je začela ugrezati dolinica kakor v sanjah. V jutrih je bila zmeraj poplavljena z meglicami. Sinj-kasto vijoličasti svet se je le počasi spreminjal v temnozelenega, vlažnega.
Cvetovi češenj in jablan so se odpirali, v njihovih čašah Pa so gnezdile čebele in me ogovarjale.
Zadišalo mi je po očetovi pipi in njegovem potu.
Pogrezava se globlje med jablane. V samo cvetenje belega. Vidim najčistejši sneg.
Pojdiva, pojdiva! mi šepeta spomin zraven mene.
Kam ? vprašam.
V belo, odgovori spomin, ti ne veš, kaj je belo.
Ob nama je veslala Krka s svojimi valovi. Kakor nekoč. Kakor takrat.. . Isti zvok njenih vesel.
Vrnila sem se na dvorišče, kjer so me pričakovali moški glasovi.
Boste vstopili, gospa? Popili kozarec mleka za mojo Piizo?
Gospodarjev glas se je prislanjal obme.
Veža je zadišala po dimu in toplih vonjih razpadajoče
hrane
Prosim, sem rekla in prejela vabilo.
Žene nimam več, je povedal, ko smo čakali na njen glas.
To je moja sestra.
Posedli smo.
H kraju gremo, je rekel. Ko se človek naveliča jesti in sPati, si zaželi svojega nehanja. To je pravično. Mlad sem 'hislil, da je smrt krivica življenju, danes vem, da je to ^smiljenje, ki bi ga človek nikoli ne dal človeku, če bi ve-c'el, kako je to nekaj najbolj resničnega.
Z možem sva grobno molčala, on pa je govoril.
To usmiljenje nam je dal On. On. On. On, ki je pravičen, lPdi kadar ga človeška pamet zavrača kot krivičnika.
Veste, gospa, vso noč ni bilo sna. Včeraj komaj kaj. Jem tle več. Jed mi je odvratna. V jedi je volja do moči, jaz je ha nočem več. Koliko je bilo vašemu očetu, ko je umrl?
Dvainpetdeset.
Meni je dvainsedemdeset. Rudniki na Aljaski, v Arizoni, ^bogatel pa sem nepričakovano. Na stavi za konje. Joj, ^ako sem se bal smrti! Molil sem kakor nor, da me ne bi ^®nilja vzljubila mladega, lepega. Saj veste, kaj sledi, če te r/jadega izvolijo zase bogovi. Zdaj vidim, da sem grešil.
aj, ko jo hočem, pa noče priti. Zvečer ji nastavim prazno j u®o kakor pehar sv. Miklavžu, da bi dala noter svojo °so. Zjutraj je notri piškot. Noče me. In mama vaša, koliko Je bila stara?
Dvainpetdeset.
Imeli ste, če se ne motim, tudi brata, kajne?
Da, ni ga več.
Ni ga, ni ga, me je ponovil in se zagledal v odsotnost. Ni moje žene, ni mojih sinov, ni, ni. Zmeraj isti odgovor na vseh okencih naših življenj: še ni, ali: ni. Nečesa ni, česa, pa ne vemo. Ali bomo kdaj zvedeli, gospa?
Ne vem, sem rekla.
Vidite,: ne vemo, spet.
Verujete v Boga, gospa?
Da.
Jaz sem tudi, zdaj pa nimam več moči, da bi mu sledil v vse udarce, ki mi jih zadaja. Včasih sem vedel, zakaj tako, zdaj ne vem več. Vidite, spet ne vemo. Ne vemo, ali je res vse nesmiselno. Morda nas oslepi dvom. Kaj vem! Kaj pravite, gospa?
Ne vem.
Ali bi šli radi gor v sobo ?
Ne bi, sem rekla.
Kakor hočete. Povedati moram, da ne pospravljamo, a če bi se radi srečali z začenjanjem same sebe, prosim.
Ne bi šla.
Gospa, še nekaj bi vas rad vprašal, če smem.
Prosim.
Ni treba odgovoriti, če nočete. Ali ste slepi?
Odložila sem očala.
Gospa, je dahnil, oprostite.
Nič, sem rekla, zakaj! Imate pravico, da veste, zakaj sem si prišla ogledovat svoj nekdanji dom.
Poklical vas je, kaj.
Da.
Lahko ste srečni. Da, to je vaš čas. To vam je dal Bog, ker ne dvomite. Ali ste podvomili vanj, ko je vse to prišlo nad vas ?
Sem.
In potem?
Nič več.
Ah, kako je to dobro, dobro! Imeti vero, neskaljeno vero Vanj, ki je. Vem, vem, da je, samo, kje je? Kje? Jaz sem tako silno radoveden. Vse sem prebral, kar piše o njem. Ampak tam gai zame ni. Kje je On, ki je smiseln tudi, če oslepi člčoveka? Umrl bi rad, pa ne vem nič o vsem tem.
Rekla sem: Gospod, ali ste bili že kdaj obhajani s trpljenjem, ki je večje od vašega?
Zakaj ?
Ste slišali za stisko, ki je vsaj malce večja od vaše?
Sem.
Ali vas ni to pomirilo, potolažilo?
Ne.
Pravite, da vas zapušča volja, gospod, rekli ste, da je smrt veliko usmiljenje.
Je.
Rekli ste, da ga je dal Bog, ne človek.
Rekel.
Verujete temu, kar govorite!
A temu... Da. Ali mislite... ? Kar verovati kakor otrok.
Otroci so prav zato srečnejši od nas, sem rekla.
Gospa...!
Gledal je v svojo odsotnost kakor prej, vanj se je natakala bela misel.
Odhaja, sva videla z možem. Dvignila sva se, segla z glasom vanj in odhajala.
Hvala, sem rekla.
In vam, in vam, in...
Sedli smo v koleselj. Pesek je zadrobil svojo dolgo uspavanko.
IZŠEL JE 2. ZVEZEK XIII. LETNIKA
revije
meddobje
uredil in nanovo opremil fRANCB PAPEŽ
vsebina
FRANCE PAPEŽ, ESCRIBIR * KAREL RAKOVEC, DREVO V MEGLI; VKLESANI GIB KOLENA * MANUEL MUJIČA LAINEZ, MOJ LEPANT * FRANCE PAPEŽ, STRUKTURA POEZIJE VLADIMIRA KOSA * VLADIMIR KOS, DNEVNIK UGASLIH TRENUTKOV IZ FUDŽI * MILAN KOPUŠAR, APPARUIT HUMANITAS * ALOJZIJ KUKOVIČA, PROBLEMI REVOLUCIJE V ETIČNEM POGLEDU * VLADIMIR KOS, RUMENO PISMO IZ TOKIA OB REBULOVI KNJIGI „SMER - NOVA ZEMLJA" * GLEDALIŠČNIKI, ALOJZ REBULA -PILATOVA ŽENA
SLIKOVNA PRILOGA, POSNETKI S PREDSTAVE PILATOVA ŽENA
dokumenti
papeški dokument „mysterium ecclesiae“
73 OTIM te pri Bogu in Jezusu Kristusu, ki bo sodil JLV žive in mrtve, pri njegovem prihodu in njegovem kraljestvu: oznanjuj besedo, nastopaj, bodi prilično ali ne-prilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem" (1 Tim 4, 1-2). S temi resnimi besedami je Pavel njega dni vzpodbujal svojega učenca škofa Timoteja, naj ne jenja oznanjati pravega nauka, opominjati in svariti vernikov prvih krščanskih občin, pa naj jim je povšeči ali ne.
Taistega vodila se drži Cerkev skozi vso svojo zgodovino. Veselo oznanilo, ki ga je prejela od Kristusa, oznanja vsemu svetu, ne le kadar ljudje takšno njeno oznanjanje hvaležno sprejemajo, marveč tudi kadar ji svet ta vredni opravek plačuje s preganjanjem, z zatiranjem. Bodi prilično ali neprilično. Posebej še se prizadeva za hrambo razodetega nauka, kadar je nevarnost, da bi ga ljudje napak umevali ali celo popačili. Večina vesoljnih cerkvenih zborov je bila sklicana z namenom, da obranijo razodeti nauk pred zmotami svojih dni, kot tudi da ga obvarujejo napačnih razlag.
Po II. Vatikanumu je najvišja cerkvena učeniška oblast na vesoljno Cerkev naslovila že mnoga vodila in določila, s katerimi božje ljudstvo svaid pred novodobnimi zmotami in razlaga z njimi pravi krščanski nauk. Najnovejši takšen dokument je bil v Rimu na svetlo dan 24. junija letos, na praznik sv. Janeza Krstitelja. Ta papeški dokument začenjajo besede Mysterium Ecclesiae - Skrivnost Cerkve. S to označbo bo šel tudi v zgodovino cerkvenih dokumentov. Izdala pa ga je kongregacija za verski nauk (njega dni sv. of.icij), ki jo trenutno vodi hrvaški kardinal Franjo šeper. Potrdil pa je dokument Pavel VI. in velel, da se razglasi vesoljni Cerkvi.
MVSTERIUM ECCLESIAE je izjava omenjene kongregacije o nekaterih modemih zmotah dogmatične narave. Gre predvsem za zmote in napačne razlage o skrivnosti Cerkve, za dogmo, „v kateri je zaobsežen sam izvor katoliške vere, da se jasno pokaže v sedanji zmedi idej, kakšna sta vera in nauk, ki ju morajo verniki trdno verovati". Listina je najprej namenjena škofom, pa tudi vsem, ki so kakorkoli odgovorni za hrambo razodetega nauka, predvsem duhovniki in teologi.
Preletimo na kratko to pomembno cerkveno listino, ki se začne s kratkim uvodom, konča pa z daljšim sklepom in vsebuje šest naglavnih zaglavij.
Prvo je nazvano Ena Kristusova Cerkev. Obrača se proti njim, ki zmotno trde, da Cerkev ni drugega kot skupek -resda razdeljen, a v določenem smislu vendarle en sam — cerkva in cerkvenih skupnosti. Po tej zmoti resnične Kristusove Cerkve dejansko še ni: zato pa naj se šele ustvari, udejstvi. Katoliška Cerkev v listini s ponižno hvaležnostjo do svojega ustanovitelja zatrdi in ugotovi, da je prav ona tista Cerkev, v kateri je v vsem polnem bistvu uresničena Kristusova Cerkev. Znova je to zatrdil že 2. Vatikanum, ko je pribil, da ima le katoliška Cerkev polnost sredstev zveličanja — zveličavni nauk in milosti, — s katerimi je Kristus obogatil svojo Cerkev. To pa ne pomeni, da bi Cerkev na svoji zemski poti ne bila potrebna nenehnega očiščevanja, saj jo sestavljajo ne le sveti, marveč tudi grešni ljudje. Katoliška Cerkev tudi ne taji, marveč iskreno in z veseljem prizna, da je tudi v ločenih krščanskih skupnostih mnogo prvin resnice in svežosti, ki prav zato še bolj vabijo k združenju s katoliško Cerkvijo, ki ima vse te prvine v docelni polnosti. Ekumenizem ne sme graditi na brezbrižju, še manj pa ga pospeševati s tem, da bi sebi in drugim prikrival nesporno resnico: da je namreč od Kristusa ustanovljena Cerkev v vsej polnosti le ena, na Petru in na apostolih zgrajena Cerkev, se pravi - katoliška Cerkev.
Nezmotnost vesoljne Cerkve je naslov drugemu zaglavju. Bog je nekoč govoril ljudem po prerokih, slednjič pa po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ugotavlja sv. Pavel. Kristus je to razodetje zaupal Cerkvi; pastirji, pa tudi preprosti verniki naj pa pomagajo nauk ohranjati, ga vedno globlje umevati in ga na življenje naobračati.
Prav zato pa je Bog obdaril celotno Cerkev z določeno mero nezmotljivosti v tem, kar vero in nravnost zadene. Ta nezmotljivost se udejstvi, kadar vse božje ljudstvo docela
jasno vzdržuje kakšno postavko določenega nauka. O tej nezmotljivosti je 2. Vatikanum zatrdil: „Vsa skupnost vernikov, ki imajo maziljenje Sv. Duha, se ne more motiti, ko verujejo; vsa skupnost kaže to svojo posebno prednostno pravico po nadnaravnem verskem čutu vsega ljudstva, kadar ,od škofov do zadnjih vernikov1 (sv. Avguštin) da eno-dušen pristanek v stvareh vere in nravnosti" (Lumen gen-tium, 12). S tem nadnaravnim čutom verniki globlje prodirajo v smisel razodetega nauka in ga polneje obračajo na življenje. Razumljivo, da gre ves ta razvoj pod vodstvom cerkvenega učiteljstva.
Drugače pa je, kadar gre za avtentično učenje, se pravi za učenje s Kristusovo oblastjo. Ta učeniška oblast po božji uredbi pristoji le pastirjem v Cerkvi, konkretno papež« in škofom. Ti vemikov ne uče le kot nekakšni izvedenci « verskih stvareh, kot teologi; ne: uče jih kot Kristusovi pooblaščenci, z njegovo avtoriteto, v njegovem imenu.
iZmotno je tedaj misliti, da je naloga cerkvenega učiteljstva le potrditi to, kar so verniki spoznali o razodetem nauk«' To bi se reklo bistveno oslabiti vlogo cerkvenega učitelj; stva. Cerkveno učiteljstvo lahko od vemikov zahteva verski pristanek na resnice, ki jih verniki še ne verujejo. Naš čas še posebej dokazuje to potrebnost, kajti med verniki je 1® prepogostna tolikšna zmeda o verskem in nravnem nauk«’ da je v tej postavki poseg cerkvenega učiteljstva ne sam0 nujno potreben, marveč tudi nujno zaželen.
Tretje zaglavje o nezmotljivosti cerkvenega, učiteljstva razpravlja o posebnem daru nezmotljivosti glede vere in nravnosti. Nezmotljivost pa ni nikakšno novo razodetje; zat° morajo duhovni pastirji porabiti vsa primerna sredstva, & se dokopljejo do spoznanja resnice, ki je zasežena v Svete«) pismu in ustnem izročilu. Pri tej nalogi so cerkveni pastirJ’ deležni posebnega varstva Sv. Duha, ki doseže višek, kadai z ukom božjemu ljudstvu posredujejo nezmotni božji na«^'
Vsak vsaj za silo poučen kristjan ve, da gre to opravil0 v dveh smereh: po rednem najvišjem cerkvenem učiteljstv0’ pa tudi po izredni poti: po vesoljnih cerkvenih zborih ^ s papeško besedo, kadar jo spregovori „ex cathedra".
Ker pa so v zadnjih časih nekateri teologi začeli učiti, je nezmotno cerkveno učiteljstvo omejeno le na razodm nauk, listina Mysterium Ecclesiae spet poudari, da se «e) zmotno učiteljstvo Cerkve razteza tudi na vse, brez čes«1 bi versko nravnega nauka ne bilo mogoče zanesljN0 braniti. Za zgled veljaj npr. nezmotna opredelitev poj«’0 oseba, kot ga razloži Cerkev, četudi je pojem sam po se« sicer tvarina za filozofijo; a je spet, po drugi strani, z r® zodetim naukom tako povezan, da bi se Cerkev dejansk0 ne mogla končnoveljavno izjaviti o nekaterih razodeti« skrivnostih, če bi ne mogla tudi nezmotno določiti, k«1, veljaj umeti pod pojmom „oseba“. Kdor bi torej posk«sa dejavnost nezmotnega cerkvenega učeništva omejevati «® samo na razodeti nauk, bi mu uresničenje poslanstva, ki S ima, dejansko onemogočil. Versko-moralni razodeti nauk j resda prvenstveni predmet cerkvene nezmotnosti; a drug0^ no je v njenem okviru tudi vse, brez česar prvega ni mog°c zares učinkovito uresničiti.
Ena sodobnih zmot, ki jo zagovarja posebej znani teol0^ Hans Kiing, je v tem, da prizna Cerkvi le nekakšno meljno" vztrajanje v resnici; a da le-temu ne nasprotuj,
možnost, da se Cerkev v posameznih dogmah zdaj pa lahko tudi zmoti. Cerkev takšnega mnenja kratko in m« ne more sprejeti. Vse dogme, tudi one, ki ne zadevajo «
posredno osnovni nauk o Bogu in Odrešeniku Jezusu
Kr>'
stusu, marveč le takoimenovane obrobne skrivnosti, so pr3^., dogme, ki jih je treba sprejeti in verjeti z božjo vero. /t. vse dogme je porok ista božja nezmotna avtoriteta. K" , tedaj le eno od njih odkloni, odklanja temelj, na kater® stoji le-ta in z njo vse druge.
S tem pa ne zanikamo, da niso dogme urejene p« ^ kakšni hierarhični lestvici. Za Cerkev in za krščanstvo «’ vse dogme enakšne važnosti. Cerkvene dogme so razvrSf^ ne kot nekakšni koncentrični krogi okrog osrednje i'eSI1<e-o Kristusu, Bogu in človeku ter slednjič o našem Od«®^, niku. Bolj ko je kakšna dogma daleč od tega sredi« manjša je njena, pomembnost za krščanski nauk.
V peti postavki se dokument obrača proti napačnemu razlaganju nezmotnosti Cerkve. Bog nam je ljudem pač govoril lahko samo s človeško besedo, s človeku razumljivo podobo in pojmom, sicer bi ga človek ne razumel. Nekako priličiti se je moral Bog našemu načinu mišljenja in izražanja, sicer bi bil vsakršen stik med Njim in med nami dejansko fiemožen. A kljub temu božje skrivnosti utegnejo tako preseči človeški um, da so še po razodetju nekako zavite v mrak in temotnost. To dejstvo ima svojo posledico, ko hočemo s človeško besedo te resnice izraziti.
Neenkrat se nameri, da jih Cerkev spočetka izraža nepopolno, a zato ne napačno! Pozneje pa že popolnejše in bolj dognano. Mnogokrat tudi z obsodbo resnicam nasprotnih Zmot še jasneje določi smisel pozitivnega nauka. Vsa ta dejstva upoštevajoč ugotavlja Mysterium Ecclesiae, „da so bile dogmatične formulacije cerkvenega učiteljstva že od Početka primerne za posredovanje razodete resnice in da ce ostanejo nespremenjene, bodo še naprej primerne, če se le pravilno razlagajo". To pa seveda ne pomeni, da bi bile Vse te resnice enako dobro povedane. Naloga teologov je, da razlože in natančno določijo smisel in vsebino obrazcev, četudi ostanemo pri istem obrazcu, ki ga je bila Cerkev Že od vsega početka uporabljala. Vendar je Cerkev včasih Razodeti nauk tudi drugače izrazila, ga oblekla v novo oblačilo, primernejše in razumljivejše novim časom.
Gmotno pa je — in proti takšni zmoti se listina, o kateri Pišemo, posebej izjavi -, da bi dogmatične formule že načelno ne mogle zadosti določno izraziti resnice, marveč da Ja posel opravljajo le približnostno, zato pač spremenljivo, tako da resnico v določeni meri zmeraj zmaličijo in spredene. (Zmotno je tudi, da bi te formulacije izražale le nedoločeno, nejasno. To je pogubna zmota teološkega relativizma, ki docela napak umeva in razlaga pojem cerkvene Nezmotljivosti. Če Cerkvi priznam nezmotljivost, ima to Priznanje svoj smisel edinole, če Cerkev zares uči resnico!
Cerkev seveda lahko napreduje v spoznavanju resnice, a ”srnisel dogem je treba obdržati enkrat za vselej in nihče ne sme zavračati s praznim izgovorom, da bo prišel do Njih globljega razumevanja" (1. Vatikanum). Zato je zmot-N'1 tudi trditev, da bi Cerkev spričo napredka znanosti mo-t.Nla svojim dogmam dati drugačen pomen od tega, ki ga ■d do zdaj umevala in ga še umeva. Smisel dogme je konč-N°veljaven, določen, nespremenljiv. Seveda pa bomo v na-Slh časih razodeti nauk razlagali tako, „da bo zmogel govoriti duhu in srcu ljudi, katerim je namenjen" (Pavel VI.).
Šesto, zadnje zaglavje pomembne cerkvene listine Myste-rium Ecclesiae je nazvano Cerkev, deležna Kristusovega duhovništva. Dvojno duhovništvo poznamo v Cerkvi: splošno, po Petrovi besedi tudi kraljevsko; pa službeno ali hierarhično. Prvega duhovništva smo po krstu deležni vsi kristjani. Usposablja nas za opravljanje javnega bogoslužja v njegovih najrazličnejših oblikah, a vendarle samo v omejenem obsegu.
Je pa v Cerkvi tudi hierarhično duhovništvo, ki ga je bil ustanovil Kristus: njegova naloga je učenje, posvečenje in vodstvo božjega ljudstva. To duhovništvo daje svojemu nosilcu — posvečenemu duhovniku moč opravljanja novoza-vezne evharistične daritve, pri kateri se v Kristusovem imenu in v imenu vsega njegovega Skrivnostnega Telesa nebeškemu Očetu daruje sveta daritev.
In vendar se tu in tam dogaja, da si laiki laste pravico in oblast opravljanja evharistične daritve. Pri tem pojavu ne gre le za neko dejansko zlorabo; to početje je posledica preziranja cerkvenega nauka, po katerem so samo hierarhični duhovniki poklicani in usposobljeni za opravljanje te skrivnosti. Dokument zato pravi, „da je očitno, da verniki, ki bi si prisvajali oblast opravljati evharistično daritev, pa niso posvečeni duhovniki, zagreše pravi atentat — dejanje, ki bi bilo ne le zares nedovoljeno, ampak tudi neveljavno". S to obsodbo brezvestnega početja nekaterih laikov se sklene ekspozicijski del tega dokumenta.
Sledi sklepni del, ki se med drugim obrača, tudi na teologe. Spominja jih na njihovo mesto in na naloge, ki jih imajo v Cerkvi. Opravljajo potrebno in važno delo pri raziskavi in globljem umevanju verskega nauka; če pa gre za nauk, c katerem se Cerkev še ni uradno izjavila, uživajo tudi potrebno znanstveno svobodnost, ki je pač nujno potrebna, če hočejo postavljati domneve in nove poskusne rešitve.
Razumljivo, da ta svoboda ni neomejena in absolutna. Njene meje se začenjajo tam, kjer zadene ob nezmotno izražen razodeti nauk Pred nezmotno formulacijo razodetega nauka pa veljaj tudi za teologe, še posebej zanje, samo eno ravnanje: ponižno in hvaležno sprejetje nezmotnega cerkvenega nauka in odlločno razglašanje tega. nauka tudi drugim; kajti prav od njih pričakujejo tudi drugi duhovniki, pa ne manj tudi laiki, jasnosti v teh časih duhovne zmede, ki pretresa svet in ki je zadela tudi nemajhen del božjega ljudstva.
ALOJZIJ KUKOVIČA DJ
dogajanja
alojz rebula: sloveniku na pot
Sklep integralnega besedila nagovora na slavnostni akademiji v Pijevem avditoriju v Rimu, za blagoslovitev Slovenika, 19. junija 1973.
, .°da kristjana v slovenskem prostoru zavezuje še specifika, v Je lastna malemu narodu, ki iz svojega tisočletnega hlap-,vanja ni mogel dozoreti v več kot zakompleksano, pre-v aseno in labilno narodno zavest. Narodna zavest pri Slo-... Ncih je namreč ostala takšna do danes. Kristjan bo v tem , Jtneru v svoji izbiri absoluten in v svoji zvestobi nepod-tlaf,|jiv. Ne morda zato, ker bi bilo narodno čustvo samo ^ sebi danes, sredi divjanja nacionalizmov, vredno posebneže ?°veričevanja. Nasprotno, kristjanu, sinu velikega naroda, * bo zdelo danes vredneje svoj patriotizem krotiti v smer -Večje mednarodne odprtosti in vsečloveške univerzal-ki-8.1’	n© gre za mednarodno neobstojen, biološko iz-
Vvel ‘n kulturno neupoštevan narod, je stvar drugačna. Vlede na naravni zakonik kristjana v tem primeru jasno p- ?zuJe sama ideologija učlovečene Besede. Ta je svoj taj1 kla£°r naklonila ubogim, ta je razglasila kraljestvo hia ^ za male, še več, samo sebe je poistovetila z naj-fia J81?1! med svojimi človeškimi brati. Pomislimo zdaj ■	■ aj'aJoči genocid na Koroškem, na še trajajočo asimi-
Jv) V iokn r»n TVHirra rln	no Tii+vr* nf oni ion izi c Iz-n v o 1
JrV v loku od Trbiža do Trsta, na hitro utapljanje skoraj sl°venskih socialističnih emigrantov na evropskem ali ni zvestoba temu slovenskemu bratu zvestoba
hiu ianemu in razžaljenemu, manjvrednemu in odrinjene-kak , samemu Sinu človekovemu, trpečemu med nami, W?icer skrivnostno trpi med bolnimi, tlačenimi, stis-
estoba lastnemu narodu je za slovenskega kristjana več
kot civilni imperativ: ta zvestoba prerašča v žlahtnost evangeljske kategorije.
In ki zato izključuje vsakršen manjvrednostni kompleks, vsako zagrenjenost, vsakršno zavist do večjih, ki sedijo ob obloženi mizi zgodovine. Za kristjana je ta zvestoba ponižno, hvaležno in celo radostno sprejetje neke bivanjske danosti, ki mu je bila samo po transmisiji zgodovine izročena iz samih božjih rok. In kdo more reči, da določena evangeljska beseda ne meri tudi na neugledno delo v malem slovenskem vinogradu: „Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil." (Mat 25, 4-23)
Slovenskemu kristjanu bo torej vera njegovo narodno zavest samo potrjevala z nadčasovno razsežnostjo. Obenem pa jo bo v svoji katoliški vesoljnosti varovala pred ozkosrčnim samozapiranjem, pred folklorno zatohlostjo in kulturno provincialnostjo. Krščanstvo torej ostaja za Slovenca alternativa ne samo neke nazorske, ampak tudi kulturne univerzalnosti, in to posebej v času, ko se zdi, da razvrednotenje vsakršnega kriterija, od etičnega do literarnega, peha slovensko kulturo navzdol v novo folklorizacijo. Če se bo ta proces nadaljeval, bo krščanstvo ostalo tudi alternativa Evrope, alternativa vrednote, alternativa kvalitete.
V okviru teh parametrov, ki mislim, da niso izfantazirani iz zraka, ampak ki se dajo podpreti z dejstvi in s številkami,
se profilira v svojem pomenu tudi nova slovenska hiša v Rimu.
Po kakšni nevelikodušni oceni bo to samo slovenski hotel v Rimu. Na to bi odgovoril, da je slovenski hlapec Jernej še preveč reven, da se ne bi razveselil ne samo vsakega novega slovenskega hotela, ampak tudi vsake nove župnijske dvorane, vsake nove slovenske oštarije, kjerkoli že se gradi zunaj naših meja. Prostora pač, kamor ta polizgub-Ijeni slovenski Jernej po slovensko telefonira, kjer lahko po slovensko je in spi. Slovenik bi bil pridobitev za nas, tudi ko bi bil samo novo ognjišče slovenske družabnosti v času, ko je družabnost med nami izginila, ko se slovenski človek čedalje bolj zapira vase, ko je slovenska kultura postala eno samo šotorišče slonokoščenih kolib brez človeškega in kulturnega pretoka, v razcvetu solipsističnih čudaštev. Slovenik bi bil pridobitev za nas že kot turistični objekt, in to ne ravno v Rimu.
Toda njegova namembnost je manj hotelska. Slovenik naj daje slovenski krov, slovensko ozračje, slovensko knjižnico mladim slovenskim duhovnikom, ki se bodo tu v Večnem mestu z nadaljevanjem svojih študij vzgajali v slovensko svečeniško elito. Danes je v Rimu nič manj kot 108 cerkvenih narodnih zavodov. In če so tu zastopani Armenci in Abesinci, Filipinci in Litvanci, Mehikanci in Ukrajinci, Madžari in Hrvati, more danes Slovenec ugovarjati ustanovitvi Slovenika samo iz nacionalnega mazohizma. Takšna slovenska prisotnost v metropoli krščanstva more biti le eno od znamenj naše zgodovinske doraslosti.
Gheto: tudi ta ljubeznivost je bila servirana za ta dan: da bo namreč Slovenik zapiral, namesto, da bi odpiral v mednarodno družbo in mednarodne stike. Ko da njegovemu gojencu ne bo takšnih možnosti na ostajanje na vseh mogočih ravneh, od univerze do vseh tistih kanalov, ki jih Rim nudi predvsem Cerkveniku. Ko da slovenski človek danes, ko tujost preplavlja njegov pravopis, njegovo pokrajino in njegovo psiho, bolj potrebuje novega svetovljanskega loščila kakor utrditev v lastni majavi identiteti, v lastnem razmajanem čustvenem in kulturnem sidrišču. Zakaj aksiom je tudi, da pri slovenskem intelektualcu tudi krščanstvo ne bo avtentično, če ne bo slonelo na osnovi neke zdrave narodne osveščenosti. Milost predpostavlja naravo tudi v tem. Zamejsko okolje nam nudi izkustveno potrditev za to: ena mlačnost gre z roko v roko z drugo: versko polovičarstvo gre skupaj z narodnim polovičarstvom.
Je mogoče danes odvezati duhovnika od tega, kar je njegova slava v naši kulturni zgodovini, da je bil katalizator vseh tistih pobud, ki so naredile iz Slovencev narod? Na institucionalni ravni ga je vsekakor odvezala zgodovina, vsaj v matični Sloveniji. Toda eno je jasno: slovenstvo je tako številčno kakor vplivno prekrhka entiteta sredi trenja današnjih zgodovinskih prašil, da bi si moglo privoščiti
o nas pišejo
Tržaško-goriški NOVI LIST je 19. julija letos natisnil zajetno dvostolpno kritično poročilo o letošnjem 1. zvezku našega MEDDOBJA. Poročilo je podpisal f j , eden stalnih kulturnih kronistov tega uglednega slovenskega tednika na pragu domovine. Poročilo je vredno ponatisa, zato ga tu posredujemo bralcem Glasa in Meddobja. Piše Novi list:
V Trst je prispela nedavno prva letošnja številka revije Meddobje, ki jo že trinajsto leto izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, že večkrat smo imeli priložnost opozoriti in predstaviti to revijo — edino kvalitetno slovensko revijo, ki izhaja zunaj strnjenega slovenskega narodnega prostora.
Nova številka prinaša na uvodnem mestu pesem urednika Franceta Papeža v kastiljščini “Lo nuestro”, ki je zaradi pomanjkanja znanja tega jezika sicer ne moremo v polni meri uživati in oceniti, vendar napravlja vtis, da avtor mojstrsko obvlada jezik in da zveni pesem lepo. Oblika je modema, motiv južnoameriški.
Sledi drama Ivana Mraka „Spoved lučnim bratom", ki je bila objavljena že drugje. V opombi uredništva je rečeno, da jo je avtor prvotno poslal Meddobju v objavo, a zaradi tehničnih ovir ni mogla biti objavljena takoj, zato jo je prehitela avtorjeva izdaja v samozaložbi. Bert Pribac je prispeval „ciklus pesmi iz današnjih dni" pod skupnim naslovom „Ris na oceanu". Skoro vse so zelo zanimive in izvirne po motivih, kot povedo že njihovi naslovi. (Kronist navaja v naslednjem naslove posameznih pesmi. - Op. Glasa.) Čutiti je prizadevanje za lep pesniški jezik, vendar ga
luksus, da se odpove podpori, ki mu jo lahko nudi slovensk duhovnik.
Prav tako si tega razkošja ne more privoščiti slovensk: kultura. Če je kultura in ne slepota, si more samo želeti da bo Slovenik še en pospeševalec tiste žlahtne tradicije, k je dala slovenski kulturi Trubarja in Vodnika, Finžgarja il Izidorja Cankarja, Breznika in Šolarja.
Jamstva neke nove duhovne kvalitete Rim sam na seb seveda ne bo pomenil. Posebno, če upoštevamo, da se slo venska zavest v njem ne more znebiti občutka, da Riu slovenskega naroda ni hranil samo z resnico in milini Besede. Celo skušnjava bo utegnil biti za tistega, ki n< bo znal onkraj socioloških naličij in protokolskega dekorj: prisluhniti vrelcu, ki se izbija izpod Petrove skale, v ne nehni prisotnosti Duha, Še posebna skušnjava v tem novo dobnem Rimu, plakatiranem s pornografijo in mrgoleče!* od prostitucije. Mogoče si bo treba pred potovanjem v Rii’ dati v prtljago še Pavlovo armaturo, meč vere in čelad zveličanja...
In vendar Rim ni bil za Slovence samo mesto mnogi! j visokih nerazumevanj in tudi neapostolskih gluhot. Bil jfj tudi mesto Hadriana II., ki je v daljni poltemi IX. stoletj* z apostolskim navdušenjem — Laudabunt Dominum omiri;‘ gentes - dovolil svetemu Metodu uporabo slovanskega jez*'j ka v bogoslužju in pri tem označil za volkove — lupi — tisRj ki bi se tej anticipaciji II. Vatikana upirali. Rim je bil tuli1 mesto velikega Benedikta XV., ki je ob sami zori fašizirit s prav tako apostolsko nedvoumnostjo izrekel svojo besed! v obrambo slovenskih in hrvaških duhovnikov v JulijslG Benečiji, „ki jim je bilo mogoče očitati en sam samcs i zločin — pravi dobesedno v svojem pismu tržaškemu škof'1! Angelu Bartolomasiju z dne 2. avgusta 1921 —, da so isteg®! naroda in jezika kakor verniki, ki jim je jih izročila zakonhv cerkvena oblast, in da te vernike ljubijo in branijo". ,r to mesto so pod fašizmom prihajali slovenski intelektualci da so drugemu velikemu prijatelju Slovencev, nadškofu Ff garju svetniškega spomina, prinašali všita v platnice knj1*« zaupna poročila o terorju nad slovenskimi ljudmi. In potd1' se je še enkrat zvrstil na papeškem prestolu človek, Jan®' XXIII., ki je v svojo okrožnico Pacem in terris vstavil o® stavek o narodnih manjšinah, ki mu ga je ponudila slove*1 ska roka.
Skratka, iz tega mesta so prihajale k nam tudi oživljaj0^ j poslanice duha. In za vsakega, ki bo znal dojeti njegov‘’ J milostno razsežnost, bo Rim samo pridobitev: in med svri ® slovenske brate se bo vrnil bogatejši za novo širino si'c in uma, za novo vesoljnost, za novo zvestobo.
Naj nam bo torej Slovenik nova žlahtna investicija za in za večnost.	v
Germinet, crescat, floreat!	j*
še včasih zanese: „popašenih“ namesto popasenih, ,,poki'ai,l) •	’	' '	segaJ t:
K
namesto poleg, ob, pri, „dosegajo in se množijo" (dos< se? dosegajo kaj?).	J*
France Papež je objavil tudi esej „Petsto let Kopernika ;r Frank F. Biikvič pa pod naslovom „Ptiči pevci v kle^J
obširno poroča o ruskem protisovjetskem pesništvu (mo* ,, bi bilo bolj točno reči oporečniškem ali celo satiričn® r saj nekaterih pesnikov ni mogoče označiti za protisovjets14 ^
imajo jih celo za režimske, npr. Jevtušenka). Ta pregl^jL mnogimi citati pesmi zavzema velik del revije. Zaniri* ( so dokumenti o dveh manj znanih slovenskih osebnoS/1 J)
Ignaciju Lavriču in dr. Leopoldu Lenardu, ki jih obja',
ob-
ijata dr. Srečko Baraga in Vekoslav Bučar. Lenardovo širno pismo-dokument se bere kot grozotna groteska^ osamljenosti „beograjskega Slovenca" v starosti. Na k0*1^ najdemo kratek zapisek o umetniški prilogi te številk6’^ reprodukcijah (žal, zgolj fotografskih) slik Bare
-	-	—ei*"
z razstave, ki jo je imela ob koncu lanskega leta v Bu®1^
in tudi to ni nova ug°_;.|
Airesu pod naslovom „Argentinski sever in jug", i*1 m,/ zadnjem listu „Kroniko“ prireditev Slovenske kulturne atJ;:i
cije v lanskem letu. Zdi se nam
vitev — da je postala revija preveč literarna, v njej ka živih problemov, tako slovenskih kot južnoameris*v ^
diskusij in celo polemik. Verjetno ima premalo sodela Kljub temu se revija drži na več kot dostojni ravni.
MEDDOBJE izhaja že dvajset let,/j, od rojstva Slovenske kulturne akcij6’ razlogov, ki smo jih bili pojasnili že
seča aprila 1969 v Glasu, pa je danes ža-libog seglo šele v 13. letnik. Toliko v pojasnilo prijatelju kronistu v Novem listu, ki smo mu za znovno pozornost, s 1	katero slovenski svet ob meji opozarja
na dejavnost Slovenske kulturne akcije, iskreno hvaležni. — Urednik Glasa.
^ 1. letošnji številki ugledne hrvaške zdomske publikacije MRVATSKA REVIJA, ki v uredništvu dr. Nikoliča izhaja v Barceloni, je objavljen prispevek dopisnika tega periodika Argentini Milana Rakovca, ki se s celostranskim poroči-loto pomudi ob lanski razstavi ak. slikarke BARE REMEC "Argentinski sever in jug“, (decembra 1973, kot prireditev ‘‘kovnega odseka Slovenske kulturne akcije). Poročevalec Sovori uvodoma o Bari Remčevi kot „znani umetnici", ka-f®re ime je v vrsti priznanih slovenskih likovnikov res cejeno, tako po njeni naravnost zavidljivi dejavnosti, kot ' Uc*i Po njenem zelo zanimivem iskanju, poklicnosti in pri-i1 pdevnosti na področju slikarskih dognanj. Ni prvič, ugo-s ,avlja poročevalec, da Hrvatska revija govori o Bari Remec.
? jr. njena zadnja razstava med Slovenci je izredno presene-r j1.)* in je zato ta njen uspeh vreden širše obdelave. Nato 5 k‘lan Rakovec takole piše o razstavi in umetnosti Bare Ji‘tem ec:
jj^vi in to zelo važen vtis, ki ga napravi, je ta: čeprav se jijj® Prvi pogled zdi, da je slikarska atmosfera B. R precej ‘ ^Piplicirana in polna dekorativnih in literarnih interfe-j,6ricij> so slike kakor Ministranta, Sonce, Araukanka s šip-■}Am> pa nato še več varijant rož, ali Zemlja na severu, do-
prvič, da nam avtorica teh slik noče prikazovati no-
Pih ,zakučasih ili proizvoljnih* problemov, ker jih ona
<eUti’.............
^ > .in drugič, da se njeno slikarstvo ne udinjuje no-komodnosti preteklosti ali naučenosti izpred desetih,
o dolencu pišejo
dvajset ali več let. In to velja tako za risbe, kakor tudi za fakturo in barve njenih slik. Zato slikarstvo B. R. pušča odprta vrata za vse te možnosti.
Enostavna risba, naravno enostavna in deloma celo suha, je vedno vporabljena z nalogo, ne prikazati toliko zunanji videz in fizične tranformacije, kolikor tisto zadaj, neraz-loženo, skrivnostno in irealno. Pokrajine B. R., namesto da prikažejo pravo podobo prostora, prikazujejo in odkrivajo gledalcu tisto duševno stanje, ki ga ta prostor izziva in to vedno napolnjeno in zaokroženo s par elementarnimi živimi podobami in naravnimi barvami, vporabljenimi z velikim okusom in absolutno točnostjo. Prisotnost človeka v teh krajinah, pravzaprav njegova neke vrste misteriozna prisotnost je sugerirana bolj samo z nekaj glavnimi in važnimi obrisi njegovega lika, kakor pa s totalno in zunanjo prisotnostjo, radi česar nastaja tista osamljenost, ki gleda iz njenih podob. Nekatere slike na tej izložbi so naravnost ekstremno enostavne, ter gledalca naravnost navdušijo in presenečajo.
Enostavni resnosti začetne koncepcije se nato pridruži spremljava, ponavljam, z nekaj par živimi barvami, temu nato dodaja B. R. kot bistveno neko svežost in spontanost svojih občutij, ki pa ne izključujejo še vse druge dobro premišljene in racionalne elemente fakturalne narave. Odtod njena naklonjenost k dekoraciji in dekorativnim prvinam, ki so v nekaterih slikah očitne, v nekaterih pa se kažejo povsem jasno in odkrito. Odtod tudi rezultati teh celo zanimivih in kvalitetnih plodov njene slikarske umetnosti, naporov in stremljenj, ki zvesto pričajo o nedvomnem in originalnem talentu slovenske slikarke."
Konča poročilo s poudarkom, da je razstavo obiskalo tudi več njenih hrvatskih prijateljev.
dr. tine debeljak
knjige knjige knjige
|)o®Jovehskem severnoameriškem dnevniku AMERIŠKA predstavitev dveh novih knjig jf Sm KOVINA je 27. junija letos, med drugim vrednim, napi
'j sv, '*°že Cvelbar „Par ocvirkov za tiste, ki nočejo starih b »linov". Med drugim pravi: „Kupi Mojo rast in jo beri. ‘V)8 Tidd> da k°* postal duhovno bogatejši. Ta knjiga bi 1	' a kit* v vsaki slovenski družini." Nato pa doda misel
Ymei'ikvanee: „Žalostno pa resnično je, da dobiš slo-lt(; družine, ki so potrošile na stotine dolarjev za angleš-1^.. nj‘ge, ki jih niso prav nič razumeli... za slovensko ' Jl£° pa je bilo 25 centov preveč... brbrbr!"
I'
(1J Osojnik, nekdanji sokolski prosvetar, kot pravi sam v ij§k u »Čudno nam minevajo junijski dnevi" - tudi Ame-Xa domovina, 28. junija letos — piše, da je bil v istem Alj .k°t Dolenec tudi on zaprt na Miklošičevi cesti v Lju-1 ((,(.111' Ko omenja njegovo knjigo, pravi: „Nekaterim, V,Se™vbl'al v razruh zdomskih listih, ti Dolenčevi spomini ‘j ie Vseč. Moti jih njegova človečnost in duhovnost, s katero tiž Premagovati vse duševne bolečine, ki so mu bile Teho j*'6.?0 Političnem nasprotniku. Nikakor ni s tem re-J4 •’ oa je duhovno klonil pred sovražnikom. Raje bi dejal, z.magal nad njim. Saj ga je že s svojim medvojnim n	z osebno poštenostjo tako razorožil, da ga je
maščevalnega srda nekako prisilil izreči skrajno IV 0 kazen: svobodno gibanje in življenje v nesvobodi."
^ o^pimitrij Bergant je v pismu iz Londona, 16. av-fjlolen zapisal: „Najlepša hvala za pošiljko knjige Iv. i! ^iij( Moja Rast, katero sem prebral z velikim navdu-J^glg?' T° ni samo zgodovinsko delo, ampak predvsem kristjana, ki živi iz evangelija in sledi samo vzgledu ,i\ wsa' Izredno zanimivo branje za naš čas, ko vsi išče-»IQ. J) lstnosti in navdiha."
V Slovenskem kulturnem klubu v Trstu so 14. aprila predstavili najnovejšo knjigo uglednega tržaškega pisatelja in esejista Borisa Pahorja „Grmada v pristanu", ki je letos izšla, v matični Sloveniji. Knjiga tega vidnega predstavnika naše zamejske književnosti je izbor črtic, ki obravnavajo predvsem dobo fašizma na Tržaškem in Primorskem, s pretresljivimi utrinki iz življenja slovenskih ljudi v takratnem času. '
Na kulturnem večeru Društva slovenskih izobražencev v Trstu pa je bila predstavljena najnovejša pesniška zbirka rednega člana Slovenske kulturne akcije Vinka Beličiča „Bližine in daljave", ki je izšla v založbi revije Mladika. Odlomke iz te zbirke smo v Glasu objavili v junijski številki pod stalnim zaglavjem Iz vrednih knjig.
Ob sklepu tega Glasa je urednik prejel tudi najnovejši zvezek tržaških revij Zaliv in Most. O obeh in o letošnji Mladiki bomo pisali v prihodnjih številkah.
A do
fjie r1113’ ‘z Slovenije pa tole »propagandna": „... publika-NeniU KLAS SKA... Dolenec... so prepovedane. Za ' •''JdeiiiV'1 i® nPr' slikala UDBA. Tudi so knjigo ponekod %'u , 1 • ■ •" (Vemo, da so jo zaplenili škofjeloškemu mu-k^stn aillor je bila poslana v dar za tisočletnico loškega Op. Glasa.)
l°VENSKA kulturna akcija vabi vse prijatelje
darovi
N. N., Buenos Aires, 3.000 pesov
Franci Markež, Argentina, 54 pesov
Drago Mario šijanec, Argentina, 6 pesov
Janez Pintar, Argentina, 50 pesov
Ing. A. Štravs, Švica, 51,75 pesov
Ga. N. N., Nemčija, 25 nemških mark
župnik Vinko Zaletel, Avstrija, 17.50 dolarjev
dr. Peter Urbanc, Kanada, 10 dolarjev
duhovnik dr. Alfonz Čuk, ZDA, 6 dolarjev
duhovnik Joža Vovk, ZDA, 1 dolar
Janez Sever, IZDA, 1 dolar
Viktor Tominec, ZDA, 20 dolarjev
družina Bidovec, Argentina, 300 pesov
dr. Ljubo Sire, Anglija, 9 dolarjev
dr. Franček žebot, ZDA, 1 dolar
Janez Plečnik, iZDA, 10 dolarjev
V ZAMEJSTVU, ZDOMSTVU IN IZSELJENSTVU,
DA SE JI PRIDRUŽIJO KOT NJENI PODPORNI ČLANU
pisma
meddobju XIII, 1
dragi MED!
T7" O Ti spet pišem pismo iz Tokio, je 35 stopinj vročine;
baje že štirideset let ni bilo tako hudo na teh otokih.
Nebo je safimo modro brez oblaka, oblačka, ali sape. A kljub vsemu Ti moram pisati, ker si me po povratku z gora pri Fudži presenetil v novi obleki; le zakaj nočeš potegniti levega roba še na drago stran, to je - še čez zadnje platnice ? In tokrat si mi z osebno izkaznico prvič razodel, odkod si in kam greš. MED — DOB - JE... V tem berem formulo simfonije. Prvi zvočni stavek je MED: možnosti eksistenčnih danosti, eksilskih danosti, eks-sistenč-nih danosti; vsaka umetnost zajame v stvareh to, kar se da na nov način drugače uresničiti. Drugi zvočni stavek je DOB: doživeto osredotočenje v besedi; izmed toliko mogočih možnosti se umetnik od-loči za to in ono, ker jo po svoje doživi kot razširjenje danega sveta; tudi se med različnimi umetniškimi.sredstvi odloči za besedo, po kateri je torej svet na nov način spočet. JE tretjega zvočnega stavka je po vsakem zvezku in letu in mescu drugačen način osvajanja in oblikovanja, sveta po besedi; je - čeprav ga nočejo javno priznati tu in tam, - in ker je, na svoj nov način bivanja oblikuje že obstoječe stvari življenja našega človeka, kolikor je slovenske besede zmožen, fizično in duševno. Ali bi torej mogel molčati pred teboj, ljubi MED?
In tudi so me nekatere stvari posebno zajele. Biikvičev pregled tajne sovjetske poezije, o kateri sem že dostikrat bral, a katere mi še nihče doslej ni posredoval v obliki ličnega eseja, zgrajenega na. podlagi izčrpnih informacij. Zadel me je Bučarjev članek o samoizpovedi dr. Lenarda; kakšna tragika se skriva med vrsticami. Zdi se mi skoraj, da je tisti veliki človek Leopold Lenard pozabil — moliti. In kako čudovit, edinstven pogled nam nudi objava Lenar-dovega pisma — nekaj osnovnovažnega za razumevanje cele Lenardove zapušččine, ki jo zdaj baje hranijo v Ljubljani.. . in ki bo brez tega pisma kot zaprta skrinjica brez ključa. In še pri enem pisanju sem se posebej zamislil -ob Baragovem vrednotenju osebe in pesmi Ignacija Lavriča. Mislil sem, ko sem prebral Lavričeve pesmi: ko bi mu kdo mogel biti za mentorja v onih letih! Njegove podobe oblikujejo na svež in nežen način slovenski usodni svet, a odpove ritem. Vse deluje kot dokumentaren film v vrsti drugih dokumentarnih filmov, po večini neobjavljenih, to je: neizdelanih, ker ni režiserjev za resnico. Kakšen zločin ustreliti (da se tako bolj spodobno izražam!) tako idealno slovensko življenje brez zakonitega sodnega postopka! Je Ignacij kaj takega slutil, ko je 19. maja 1941 zapel: „Elato sonce, glej, je otemnelo... kot volkovi našo kri bi pili.“?
Papeževa španska poezija je tokrat bolj melodična, bolj argentinska, brez nekaterih ponavljanj, kot pa njegove „poesias“ doslej. Tu je njegova rast: „en las noches... soledades americanas". Berta Pribca poezija je tudi celinsko barvana, tokrat s podobami Avstralije. A Pribcu iz srca želim še več pesniške metamorfoze; za pesem ni dovolj, da je napisana v obliki pesmi; ker sicer sovpade z novelo in novelico, z esejem, s poljudno znanostjo, s filozofijo. Resnična pesem je nenadomestljiva; tako ni mogoče na novo povedati o stvareh našega sveta ne v eseju, ne v noveli, ne v znanstvenem opisu. Vsebina mora določiti obliko, vsaj ko je pesem izdelana do konca. Pesem je v tem več kot vse druge umetnosti, ker se lahko giba tudi obliko, vsaj ko je pesem izdelana do konca. Pesem je v njegove pesmi pa so pretresljivo lepe, npr. odlomki pesmi „V hiši mojega očeta", skoraj cela ,,V trenutku, ko sem sam...“, cela „Molitev za. sodni dan“ in skoraj cela „Trs, ki ga veter maje" z izjemo zadnjega stiha; ki bi se bolje glasil (excuse me, Sir!): „čujem tiho vzdihovanje zvezd, ko razpadam v prah." Zvezde tudi v Avstraliji ne razpadajo z astronomsko naglico. Naj še za hip obstojim ob pesmi „Sonce“. Pesnik ga imenuje mrtvega boga; ali v
pomenu, ki so ga rabili prvotni avstralski prebivalci-doma-j čini, kolikor so postali kristjani? Primitivne animistični vere priznavajo le živo božansko moč odnosno bitje. Al> pa se v pesnikovem izražanju podzavestno zrcali modernj modna struja, ki govori o „mrtvem Bogu" in o teologij' mrtvega Boga. Upam, da tovrstni „nonsense“ še ni zaje* mislečega prebivalstva Avstralije.
Dragi MED! Dovoli, da se ponavljam: še tako popoln* črno-bela fotografija ne more pred-staviti slikarjev, po; sebno ne mojstrov, kot je Bara Remec. Barva je bistven' element njihovega ustvarjanja. Kdaj se boš, dragi MEP: lahko dokopal do zaključkov na podlagi teh premis? Al' misliš, da je za koncert dovolj, da si ogledaš tiskano pat' tituro ?
Papežev esej „Petsto let Kopernika" je klasičen primef poljudno razumljive in napeto pisane razprave. Na str. 3' bi si želel nekoliko jasnosti ob besedah „moderno znanS*' veno pojmovanje kozmologije": beseda kozmologija in’" pestro zgodovino za seboj. K zaključnemu poglavju str. 33 bi si želel paralelo h Kopernikovim - Keplerjevi)11 dejanjem: ,,znanstveno in racionalno filozofsko razlaganj11 narave": pri zdravnikih Hippokrates (fl. 400 p. K.) in GaP' nus (umrl okoli 200 p. Kr.). Mimogrede: Kaj je pravzapi'2' „racionalno filozofsko" ? Ali ni „racionalno“ vključeno ' „filozofskem“ ? In če, recimo, ni, kako se razlikuje filozofskega?
Mrakovo „monotragedijo“ si lahko pravilno predstavljaj! le kot radijsko igro, ker se mi zdi, da bi za dejansj odrski nastop nudila premalo dejanja. Ali bi ne kazaj" dramatizirati naslov? Npr. v nekaj takega kot Umiranj doktorja Franceta (Prešerna). Kadar besedilo zdrkne f čisto navadno vprašanje, pogrešam umetniško ustvartj nje; tekst mora biti več kot reportaža, več kot rekonstrut cija umiranja določene besede. Učinkuje pa podnaslj', „monotragedija“ v določenem smislu te besede: človek \ nehote zgrozi nad banalnostjo takšnega umiranja takšne? človeka. Za vsako tkzv. naturalistično ustvarjanje bi laK navedli kanadsko popevko: „Is tha.t ali? But’s that on n* then..(Je to vsa resnica? Ker če res je vsa, potem. •
Šele zdaj, ko začno padati listi z drevja, Ti pišem, ljuJ|! simfonični MED; ni me bilo v tem najširšem veleme0 ■ sveta za cela dva mesca; nič se mi ni treba opravičeve j
1 že Ar,isto
del0.
ker sem pravkar bral v Glasu XX, 7, da je bil ugotovil, „da je življenje razdeljeno na počitek in Za človeka je življenjsko važno, ugotavlja poročevalec^ 2. letošnjem kulturnem večeru v Buenos Airesu, „menJ vati svoj delovni čas s presledki"; saj je „vsa človekoj' dejavnost:" usmerjena _„v dosego potrebnega... in leP^, ga... “ Vprašaj prof. Vivoda, ali je stoodstotno za foUV lacijo naslednjega stavka: »Predavatelj je kot največje« sovražnika rekreacije v moderni družbi označil televizij0.. Na Japonskem (z največjim številom televizijskih sprej6«,1 nikov na drugem svetovnem mestu) pomeni televizija ^ štetim delovnim družinam edino rekreacijo na koncu dne\(l ki kar zbere družinske člane, da ob ekranu pozabijo na }e.J dela in razdvojenost dneva. Seveda lahko postane televi0J sovražnik počitka.
(La za Tvoje uho: zakaj so preroki pisali odnosno dali ^ pisati besede Besede? In zakaj se je moderna kulJJ.. in civilizacija razmahnila kot nikdar poprej, po Guteni) govi iznajdbi premičnih tiskarskih črk, zakaj ?)
Zunaj dežuje; ne čudi se, prosim; to pismo sem pisal dni. Sayonara!
Tvoj vdani


GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Irhaja mesečno. Urednik Nikolaj Jeločnlk, sourednik France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
o “	TARIFA REDUCIDA
2S -“š *	CONCESION 6228
	
8g -0	
< i	R. P. 1. 1209421
Vi	
	
k
k
k
v