Ogovor pri 25letniei Ijudskih učiteljev v Šmartinem pri Kranji v dan 6. septembra 1882. (Jos. Levičnik.) Velecenjeni gospodje tovariši! Predragi mi sobratjel Mej novostmi, ki so jih mnogi omikani stanovi zdanji vzprejeli v vrsto svojih stalnih navad, je obhajanje desetletnic, petindvajsetletnic, petdesetletnic itd. — Kar se mej slovenskimi učitelji, in menda tudi mej učitelji druzih narodov naše mogočne Avstrije dozdaj ni še čulo, vrši se danes: zbrani smo tu mnogi sobratje, ki delujemo na častnem polji učiteljstva in narodovega izobraženja že celih petindvajset let. Lepi čas, redki čas je to, dragi moji! — Četrtinka stoletja šla je mimo nas v morje večnosti. Dovolite, da spregovorim o tej redki, za nas vse tako častni in veseli priliki nekoliko besed! Najpred, menim, spodobi se, da se zahvaljujemo vsem onim dragim gg. sobratom, ki so prvi sprožili blago misel tega shoda. Potem pa zakličem iz dna prijateljskega srca: Prisrčno mi bodite pozdravljeni velecenjeni gg. tovariši, predragi mi sobratje, ki ste s prihodom svojim pokazali, da znate po vrednosti ceniti redko doživljeno priliko, ter da dokažete, da opasuje nas vez iskrenega in resničnega prijateljstva. Dovolite, da k temu pozdravu dodam še nekaj besed! Čujte! Govoril bodem o taistem reku, ki se kot dedščina nekdanjih poganov še tolikokrat čuje tudi naše dni, o reku namreč: BBogovi kogar so črtili: Učitelja so ga storili!" Predragi! raogoče, da je ta rek ugajal načelom nekdanjih poganov; — mi krščanski učitelji se ne strinjajmo z njim! In zakaj ne? Odgovor: zato, ker je že davno ovržen in zavržen. Ovrgel ga je učenik vseh učenikov, Zveličar sveta sam; ovrgli so ga: cerkev, država, roditelji, učitelji satui, in poslednjič vsi blagosrčni in iniločutni ljudje. Naj poskusim le s kratkimi besedami to dokazati. a) Zuano je, da je bil Zveličar poseben prijatelj otrok in mladine. Z ediniini besedami: ,,Pustite malitn k meni!" je on ovrgel poganski pregovor; ob enem pa nekako posvetel učiteljski stan, in storil ga prijetnega. b) Ovrgla je poganski rek tudi cerkev. Ona gotovo ne želi in ne prizadeva nikoraur krivice; in če izročuje ona učiteljem cvet svoj, nedolžno mladino, v vzgojo, je to za nje le častno znamenje, kolike upe stavi ona v učiteljstvo. In kako veliko plačilo obeta ona učiteljem po smrti, znano je: Bda se bodo namreč svetili ko zvezde". c) Poganski rek ovrgla je dalje tudi država. Ona ima oblast in moč, da varuje podložnikoin ujihove pravice; da skrbi za njihov blagor, ter za razvitek in razširjanje omike in raznovrstnih ved. V dosego poslednjega pa ji stojl ravno učiteljstvo na strani. Ako torej država prepušča mladino svojih narodov učiteljem v vzgojo, in jih tudi primerno plačuje za njihov trud, ne more se kratko malo govoriti drugače, kakor da tudi ona polehkava učiteljem njihov stan, in jih spoštuje. d) Dalje ovrgli so omenjeni rek tudi roditelji. Navadno ljubijo oni otroke kot punčico svojega očesa; poučevati sami v potrebnih vcdah pa jih pogosto ne morejo; torej prepuščajo ljubčke svoje šolam v vzgojo. Ako bi bil učiteljski stan tako zaničljiv in zavržen, kakor ga obsoja poganski rek, gotovo bi mu le malokateri starši prepustili svoje otroke v vzgojo in pouk. Ker so pa prepričani ravno od nasprotnega, zato tudi dobri starši učitelje v resnici ljubijo, spoštujejo, za nje pogosto molijo, in so jim za njihov trud iz srca hvaležni, kar pokažejo pogosto tudi v dejanji. Djal mi je nekrat neki vdovec, čigar otroke sem učil: BNoben človek mi na sveti še ni storil toliko dobrega, kot vi". Ali take besede niso za učitelja častna zaupnica in sladko plačilo za njegov trud? e) Ovrgli so dalje poganski rek učitelji tudi satni s tem, ker si oni navadno svoj stan zvolijo sami; nihče jih vanj ne sili. f) Zametujejo poslednjič oinenjeni rek vsi blagosrčni in miločutni ljudje, naj si bodo visocega ali nizkega stanu. Vsakdo se z nekakim veseljera in ganjeniin srcem privabljenega in naklonjenega čuti nedolžnim otročičem; kako bi se potem zamoglo trditi, da take, ki jim je vedno živeti v mladinskih krogih, -črtijo bogovi!" Človeku tedaj, ki je ta poganski rek izustil, lebko se reče čez stoletja: Mož! ti si lagal; in kdor za taboj govori, tudi laže! Da! — laže! Tem dokazim, s katerimi se, — tako menim, — strinja velika večina učiteljev, in gotovo tudi neučiteljev, naj dostavim še nekaj. Cul sem namreč uže včasih katerega reči: BKo bi prišel še desetkrat na svet, ne bi botel več biti to, kar sem". Ako bi utegnil tudi kaki učitelj tacih misel biti in tako govoriti, naj mi dovoli, da ga smem vprašati: zakaj ne? Ako bi dobil morda na to odgovor: BLe škoda, da si že nad 25 let učitelj, pa še zdaj ne veš in ne čutiš, koliko ima človek jeze, nevolje, truda in tisoč zopernosti z nepokojno, nepokorno, neubogljivo, zanikerno, lenojezično in neukrotljivo šolsko mladino!" Vse dobro in res, dragi moj! — a imam pa vender tudi še za to odgovor. Čuj ga: Vsled nesrečnega padeca v raji je Bog zapretil vsem stanovam: ,,V potu svojega obraza jedel bodeš svoj kruh!" Brez trpljenja tedaj ni noben stan in noben človek. Že stari pregovor pravi: -Vsak stan ima svoje težave". In kako res je to! Poglejino n. pr. rudokopa. Enako krtu mora riti pod zemljo, iskaje si zaslužka in ljubega kruhka; in noben trenutek ni varen, da bi se zemlja ne zgrudila nanj, ter zagrnila ga živega v strahoviti grob. In ratar? Od ranega jutra do poznega mraka se vun in vun poti in trudi, in vender včasih komaj toliko prisluži, da sebe in svoje slabo preživi. Tako torej tudi učitelj ne more zahtevati, da bi ga v njegovem stanu nikoli ne zadelo nič žalega ali neprijetnega. — Po pregovoru iina pa vsak stan tudi svoje prijetnosti. Gospodje sobratje! ako se ozremo po preteklih 25 letih učiteljstva okrog sebe, ugledamo marsikakega bivšega učenca, ki je dosegel v tem ali unem stanu čast, veljavo, spoštovanje, imenitnost, premoženje itd. Morebiti so jini ravno naše spodbude in uki k teinu pripomogli. In če ni bilo povsod in vselej toliko sadu, kolikor je bilo našega truda, nas vsaj pri tem tolaži vest, da tega mi nismo krivi. Ko se pa ozrem nazaj v preteklih petindvajset let, užali se ini pri srci, ker v duhu ugledam marsikako od britko-grenkih solza poroseno gomilo, ki je zagrnila v teku teh let marsikakega našega dragega učiteljskega sobrata. Upajmo, da se nad njimi izpolnujejo besede našega pesnika: »Blagor mu, ki se spočije, — V črni prsti v Bogu spi; Lepše solnce njemu sije, — Lepša zarja rumeni!" Ohranimo, dragi moji, te ljube svoje ranjke sobrate po besedah pregovora: ,,Ljubezen veže čez meje groba", v blagem spominu, in pripoiočujmo se jim, naj prosijo za nas, da bi tudi mi srečno končali tek svojega življenja in dospeli v ono rajsko domovino, kjer ni truda, pomanjkanja, težav in solza, ampak večai blagor, sladka zadovoljnost, nekaljeni mir, neminljivo veselje. Ko tedaj nastopiino drugo četrtinko stoletja našega delovanja pri šolstvu, zakličem vam, predragi gg. tovariši iu sobratje: Poguin, srčnost, marljivost, neutrudnost in neustrašenost naj nas spremlja na našem daljnem potu skoz življenje. V spomin Vam pokličem besede mojega bivšega součenca, ranjkega Lavantinskega gosp. kaplana Antona Olibana, ki je pel: ,,Bratje! dan je s'cer pekoč, Veuder delajmo na moč, Bo nam v grobu lebka noč!" — Opomnini vas dalje izreka največega in najbolj slovečega slovenskega pedagoga, ranjkega Lavantinskega milostl. gosp.knezoskofaAnt.Mart. Slomseka: »Delajmo in potrpimo, saj traja le kratko; kratko ni dolgo; dolgo pa tudi ne večno!" Da! predragi mi gg. sobra^e intovariši, upno korakajmo naprej pod krili mogočne Avstrije in skrbljivim varstvom slavnega presvetlega cesarja Franca Jožefa I., pa tudi v zavetji katoliške cerkve in njenega poglavarja! Živila!