Clovek brez duše ... V težke, mračne misli zatopljen, sedi učitelj Žagar pri okrogli marmornati mizi... V hrupno govorico poznih nočnih gostov udarja ostri ritem bobna in violin. Ne daleč vstran se na nizkem odru lahno pozibava v ozkih bokih črnolasa mladenka. Še skoraj otročji glas brez prave barve se ji sunkoma trese v naporni višini. Njene lačne oči streljajo po nizki, zakajeni kavarni. Iščejo dobrosrčnega človeka, da bi ji kupil skromno večerjico... Nič preveč sigurnega se ne počuti učitelj Žagar v tem lokalu. Zašel je vanj slučajno, skoraj podzavestno, kakor kak živčno bolan snohodec. Tam, kjer on že 35 dolgih let »posoja bedakom glavo in src€«, tam ni nočnih kavarn, ni »pjevačic«. Strela božja, kaj bi rekli solidni in do kosti krepostni gorjanci, ko bi vedeli, da njihov stari učitelj ob tej pozni uri gleda in posluša »pjevačice« in pije slabo, v kleti zraslo vino! Saj bi mu do smrti ne odpustili tega strašnega greha. V tej dolgi človeški dobi, ki jo jc v trpljenju preživel med gorami, se je danes tretjič zgodilo, da je zašel v prestolnico Slovenije. Ko je pred 14 dnevi prejel tisto prijazno pisemce, ki ga je povabilo in poklicalo na proslavo 35-letnice mature, je bila njegova prva pot k cenenemu stenskemu ogledalu. Pozorno je premotril svoje razorano obličje in si z dolgimi prsti potrepljal »na balin ostriženo« glavo. »Ne pojdem«, je odločil. »Čemu bi jim razstavljal to svoje žalostno strnišče. Pustimo fante v dobri veri, da imamo še vedno zavidanja vredne kodre, da smo še vedno mladostni.« »To so besede pametnega, zrelega moža«, je pohvalila njegova dobra, preskrbna ženica. »Kaj bi hodila in zapravljala denar, ki ga nam itak že primanjkuje.« »Za-prav-lja-la?« je ostro zategnil »zreli« mož. »Kdo je pa maturiral pred 35 leti? Kdo je dobil vabilo, ti ali jaz?« »A tako... Sam bi rad šel«, je planila v jok uboga gospa Amalija. »Saj sem vedela, da si človek brez duše!« Učitelj Zagar je nekaj časa molče gledal, kako so deževali svetli biseri iz milih oči, potem je pa izgubil potrpljenje in je zagrmel: »Dobro! Zdaj pa nalašč. Če sem človek brez duše, jo pojdem iskat. Natanko vem, da sem jo včasih imel. Mogoče, da jo najdem kje v mestu.« Brez slovesa se je odpravil na pot. »Saj ne ve, ubožica,« je pomislil, »da je zdravnik prepovedal sleherno nepotrebno premikanje. Kako naj se sicer zaceli tvor na njenem revnem telesu?« Izmed vsch povabljencev je prvi dospel na dogovorjeni kraj. Srečno roko je imel tovariš-sklicatelj: izbral je za sestanek prijazen hotel zunaj mesta, na sončni višavi, ki nudi gostu prekrasen razgled. Toda našemu jubilantu ni razveselil srca. Na široko je odprl oči in zastrmel v bleščečo daljavo... Kako neusmiljeno daleč je prodrlo grabežljivo mesto in se bahavo razšopirilo po sončni ravnini! Zlata žitna polja, kamor je tolikokrat zahajal poslušat škrjanč- kovo pesem, kje ste? Idilični gozdički in pisane loke, sveti gaji njegovih mladostnih sanj, kam ste se umaknili? Kako nebeško lepo je bilo tam doli, kjer sta sedaj kamen in opeka izpodrinila sočno, zeleno rast! Čutil je, kako mu sentimentalnost leze v srce, z nemirom je pričakoval tovarišev ... In potem so prihajali... drug za drugim, nekateri posamič, drugi v skupinah. Pogledali so si v oči, stisnili si roke. Razočaran in zagrenjen je sedel med njimi. Kaj, to so tisti fantje? Kje je svetli plamen njihovih nekdanjih oči? Kjc njih živahnost in humor? Skoraj sleherni izmed njih je prinesel svoj težki križ s sabo in pripovedoval žalostne zgodbe. Preveč se je bilo težav in nadlog nabralo, da bi jih mogle ustnice zamolčati. Kdo je pred petintridesetimi leti slutil, tla bo pot skozi življenje, ki so jo mladi fantje r, tako lepimi prividi nastopili, pokrita s trnjem in tolikimi nevarnostmi? Kdo je takrat kaj mslil na sedanje križe, ko se jim je smehljala mladost in jim je kipelo zdravje? O, kakšna žalostna pogrebščina nekdanjih mladostnih sanj je to današnje slavje! Učitelj Zagar si je z rokami pokril obraz, skozi razprte prste je motril nasproti sedečega profesorja, edinega od trojice povabljenih. »Ta je pa drugi tič!« je skoraj vzkliknil od začudenja. »Kako je še čil in veder! Vse nas poseka! Ne verjel bi človek, da je on v resnici tisti mož, ki je za glasbo prevnetega mladiča včasih tako rad zapisal v razrednico. »Le kako je to napravil«, ugiblje zagrenjeni jubilant. »Kje zajema življenjsko silo in vedrino? Ali je glasba tisto, ki dela take čudeže?«... No — in sedaj sedi učitelj Žagar pri okrogli marmornati mizi sam s svojimi mračnimi spomini. Tako je zamišljen in zatopljen vanje. da niti opazil ni, kdaj je prisedel mladcnič, ble- dih lic in dolgih bujnih las. Skoraj ustraši! se ga je, ko je zaslišal njegov hripavi, pijani ^glas: »Globoko pod mano!« »Kaj hočete?« je vzkipel učitelj ŽagaY. »Kdo ste?« »Ali res ne poznate Lavrinčkovega Jožka iz Zgornjega Kašlja? Vljudno je vprašal, če sme prisesti... pa seveda se vaše blagorodje ne zmeni za človeka, ki nima tako lepega ovratnika in kravate. Vi ste človek brez duše!« Vstal je in se opotekel proti odru. >^Petnajst litrov črnine za ubogo rajo!« je zaklical natakarju. Tudi učitelj Žagar je vstal... Bleda niansa na nebesni modrini je že oznanjala rojstvo mladega jutra, ko je počasi stopal po samotnem nasipu ob reki. Nenadoma mu je pred nizko hišico obstal korak. Zadrhtel je po vsem telesu. V pritlično okno je uprl oči in glasno vzdihnil: »Zofka, ti moja prva, najboljša deklica, kje si?« Stopil je na kraj nasipa in se naslonil na mrzli betonski sklad. Tu je bila nekoč nizka klopica. Mogočen kostanj je nad njo pokroviteljsko razprostiral z opojno dišečim cvetjem obložene veje. Lepo je bilo tu posedati ob tihih večerih in sanjati s priprtimi vekami. Zastrmel je v šumečo reko pod sabo. Odsev dvojice zvezd mu je zableščal nasproti. Potegnila je rahla sapica, prijazno mu je pobožala razgreto čelo. »To je bil njen dih«, je bolestno zašepetal. Proti kolodvoru je ubral pot in ves čas ga je spremljala ena sama, edina misel: »Tako težko mi je v prsih, pa niti duše nimam — kakor pravijo — kako bi šele živel, ko bi jo imel!« ... —ban.