HREN: Najhujše zlo. Izmed všeh slojev in stanov je vrtinec povojnih razmer s seboj potegnil najbolj duševni in sočni proletarijat; in zdi se, da nadaljuje z obema svoj pogrebonosni ples brez konca in kraja. Njegov tesni objem čuti tudi učiteljstvo več ko dovolj dan na dan. Zaman je vsako dokazovanje, vsak odpor posameznikov in še tako močnih organizacij proti toku povojnih razmer, ki nas nosi s seboj v — pogubo, vsaj tako se nam zdi. Življenje gre svojo pot jiaprej kljub obupmm klicem tisočev in tisočev, ki tonejo v teh razmerah ne radi svoje, ampak radi brezbrižnosti drugih, ker niso storili napram potapljajočim svoje dolžnosti v tisti meri, ki bi jo bili lahko storili, in kateri so imeli naravnost nalogo vršiti svojo dolžnost tudi v tem pogledu. Pa čemu bi človek zgubljal besede o tem, ko je vendar vse zaman. Saj vsakdo čuti na svoji koži dovolj trpko posledice. Nad dve leti tarnamo, dokazujemo, sklepamo resolucije, protestiramo, zaklinjamo, prosimo, pretimo, obupujemo in kolnemo in — uspeh?! Uspeh je tu, čeprav ga marsikdo ne uvidi, ker ga menda noče uvideti, kakor pravijo drugi. Pred Bogom, ljudmi in zakonom smo si z de-om zaslužili pošten^ svoj skromen košček kruha. In vendar nam dajejo ta krvavo zaslužen grižljaj po drobtinicah! Pa je docela prav tako. Zakaj, ako bi dobili ves zaostanek naenkrat, ki pripada po božjih, človeških in jugoslovenskih postavah nam, bi to rodilo zlo. Prazen želodec se mora privaditi polagoma na normalno hrano, človeka s premrlimi udi ne smeš postaviti k dobrodejni toploti peči, drugače ga pogubiš. Sicer pa priznajmo odkrito, da ni največje zlo — gmotno zlo. Res je, da ni prijetno biti lačen, čeprav nosiš v srcu zavest, da si pošteno zaslužil vsaj toliko, da bi ti pajki ne predli po želodcu. Ako si raztrgan in bos, ni ne lepo, ne dobro; a tudi to se prenese često brez katastrofalnih posledic. Saj se bolj pogosto najdeta zadovoljnost in sreča med siromaki, kakor pa med bogatini, ki imajo vsega v izobilju. Dokler ima človek trdno vero v svojo moč, neizpodbitno upanje na boljšo bodočnost, tedaj mu tudi ne klone tista velika ljubezen, ki ustvarja tudi v najhujših razmerah — čudeže. Najhujše zlo nastane takrat, kadar gine vera v lastno moč in tujo pomoč, kadar tone upanje, da bi se obrnilo v doglednem času na boljše. Takrat usiha tudi tista velika ljubezen, ki sicer prestavlja gore. Naenkrat ^e zaveš vse svoje slabosti, pod nogami se zamajejo tla;. tvoj jasni cilj, ki ti je Iebdel pred očmi tudi v najhujši temi in te vabil in klical k sebi, zagrne neprodirna megla. čutiš se trudnega in zapuščenega, korak se ti zaplete, roka omahne, glava klone in takrat je prišla ura tvoje — pogube. I n t i k o t učitelj in vzgojitelj ne padeš sam. S teboj vred se jih zgrudi še cela dolga vrsta, ker si jim bil ti moralna opora v besedi in dejanju, ker si jih ti držal kvišku, da so se vzdržali na površju življenja in jih niso pogoltnile povojne razmere... Materijalno zlo ni prijetno, to je res. Če je bil kateri stan tega navajen, je bil to gotovo učiteljski. Saj mu ni bilo nikoli postlano z rožicami in nikjer. A kljub vsej gmotni inizeriji, smo vsaj vedeli, pri čem smo. Ako si pošteno vršil svojo dolžnost, se ti ni bilo treba bati, da bi bil jtitri na cesti. Če si šel v pokoj, se ti je ustavila plača in nakazala pokojnina. K a r j e bilo tvoje to je bilo tvoje; to si lahko vsak čas zahteval in ti ni bilo potreba še prositi za to. Zakona se jc držal tudi m i n i s t e r. A sedaj? Sedaj so pač drugi časi, to jc res. Danes si lahko še v službi, jutri pa na cesti. Pokojnina se ti izplača, ne kadar si je vreden in potreben, ampak takrat, kadar to dovoli — sv. Birokracij. Zakoni so za tvoje dolžnosti, ne pa za tvoje pravice. Povojne razmere se igračkajo s teboj, kakor vešča roka igralca z lutkami. Kaj pomagajo vsi klici, protesti tvoji in tvojih še tako močnih organizacij! Življenje gre svojo pot naprej in se ne zmeni za vse to. Mogočnega toka povojnih razmer ne more nihče ustaviti, ali pa ga drugam usmeriti. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Da, težki časi so pritisnili na nas, silno težki. Za gmotnim zlom je pritisnilo še moralno zlo na nas z vso svojo neizprosno silo in pezo. In vendar še nismo klonili! Še stojimo tu, še vršimo svojo dolžnosj kljub v s e m u i n p r o t i v s e m u! Ali je zlo doseglo že svoj višek? Kdo ve! Mi tega ne vemo in tudi dosti ne vprašujemo za tem. Vemo pa dobro, da je naš a odporna sila dosegla svoj o n a j v i š j o t o č k o. Gmotno zlo ji je zadajalo udarec za udarcem, a je ni moglo ubiti. Ubilo jo pa bode mor a 1 n o z 1 o , ki se pojavlja dan na dan v vedno hujši obliki tudi med nami. To nam jemlje vero v nas same, to nam izpodkopava upanje v našo bodočnost. in to mori našo ljubezen, ki je nam doslej pomagala nositi vse križe in težave, d a nismo klonili nikoli in smo vršili več.kakor je nam narekoval zakon in dolžnost. čeprav drugi niso vršili napram nam niti tistega ne, kar sta zahtevala suhoparni paragraf in neizprosna dolžn o s t. In če pademo mi. ne pademo sami, Kadar se zamaje steber, se zruši tudi vse, kar ta nosi. Posledic ni kriv — steber, ampak tisti. ki so ga izpodkopava 1 i in izpodkopali ter se niso zmenili za vsa svarila o pravem času. O tem pa nekaj več prihodnjič.