s
mladika
Zasipanje.
Mesto in morje sta si v laseh in se bijeta, drugo v drugo rijeta.
Mesto se razmahniti mora
na desno in levo, naprej in nazaj - prostora!
Morje mrvi malo po malo,
gloda, grize trdo obalo,
silo penečega se napora
meče v stokajočo skalo.
Kaj, če mesto strmoglavi ?
Na pomoč! - Zdravi, krepkoudi, žilavi, mračni izvijejo bokom se puste celine delavci lačni.
Potegnejo tir od gore do vodne gladine, morju goro mrvijo v žrelo.
Leta in leta drčijo voziči, v brezdnu se grušč na grušč kopiči...
Mesto ni rešeno, vpije v deželo.
Sveže se trume odzovejo, novo goro mrvijo, spuščajo v valove jo.
v
Zrelo renči, a več ne tuli, valovi več ne rjovejo, kot so stoletja rjuli.
Kaj se iz globočine dviga?
Novo dno? Še ni, še ni ga.
Tretja gora zdrči v valove in — evo obale nove!
Po obali se množica šeta, ki jo gradila je leta in leta.
Delavec mlad se visoko postavi
proti množici neštetoglavi:
«Bratje, proslavimo konec dela! Naši obali - naše ime!»
Hli beseda je slabo zadela, mrko v tla strmijo glave.
Starec odvrne: «Novi obali naše ime?
Če bi imeli ga, saj bi ga dali. Mesto nam je dalo kruba in družine in otroke.
Veja naša, z doma suha, tu pognala je globoke korenine.
Mesto brani nas in brani -mi njegovi smo tlačani.*
Glave kimajo... Vnetih oči delavec mladi zagrmi:
«Gore ste sipali v morje brez dna, leto za letom, dan za dnem; pa ste vendar zasuli ga in ste odrinili mokri objem.
Sami pa — vaš jezik, vaš rod — tonete v šumnih vrtinčinab tod nenasitnega velemesta.
Hli iz te požrešne tujine nova obala nikoli ne sine?
Mora! Vrzimo v valove se jezne, vse nas tujina naj vase pogrezne! Poznemu rodu odmakne se val, v solnce zasmeje se — naša obal.»
Pastmkin.
GL0R10SA. POVEST. IVAN PREGELJ.
VII.
OPARICA, ki je težila na možgane in dušila srce v prsih in sapo v dihalih, je ležala vso noč do prve medle zore. Vso noč je voda kakor tepla izpod neba na zemljo. Medli bliski so strahotno svetili. Niso bili ostri poletni treski, goreli so motno od vseh strani. Kadar se je dramil grom, se je votlo, od daleč, kakor jeka od Peči, kjer so se gnetli in gatili oblaki, kuhali kakor v kotlu, padali v globoke grape, zaganjali se mimo visokih senožeti nad dolinska predpolja, ceste in bivališča liudi. Šum ploskajočega dežja je preglašil vedro žuborenje korita sredi trga, celo pod Koširjevim lazom v globoki strugi pri mlinu se je bilo kakor potiuhnilo. Komaj žuborenje v strešnih žlebovih je bilo slišati skozi zamahovanje nalivov v košate kostanje pred hišo in na zvonko streho verande. Pozna se je budila zora v meglo in dež, ki je ležal globoko v dolini, da ni bilo skoro nič razgleda. Sredi dne se je znova stemnilo, začelo zopet tepsti na cesto, da so vstajali iz luž umazani mehurčki in so vode lile s trga po bregu mimo Koširjevih hlevov, žehtnice in mlekarne v laz in sadnjak in se gubile v tolsti travi nad čermi, ki so označevale globoko zajedeno strugo reke. Proti večeru se je bilo za dobro uro nekam prevedrilo in ohladilo. Kmalu pa je vstala nova soDarica in okoli desetih ponoči je lilo znova. Kadar se je naliv za trenotek umiril, je že jasno jeknilo od mlina. Vode so rastle in ker so rastle v temi, je bilo še strašnejše. Nekaka strahotna zanosnost je ob teh glasovih polastila celo odraslih ljudi. Otroci so z nemim občudovanjem posluhnili v besede starišev, bali se vode in si je želeli še višje vsaj na cesto ob mostu, vsaj do hleva pri Melanu kakor takrat, ko je bil stari oče še mlad. Zamolklo bobnenje povodnji, ki je vstajala kakor nečista zver po svoje žrtve, jih je dramilo iz spanja. Vzdramilo je bolehno in božjastno dvanajstletno Tončko. Vstala je na bolni posteljici ob stari materi, ki je hropla v težkem snu, in poslušala napeto, trepetajoča do jutra in je videla:
»2e je voda pokrila Koširjev mlin, že je zalila Štefajeve travnike. O jej, to bo nesla dro-bilja in lesu«.
Ob treh popolnoči so vstali v medlo luč po-znomesečne noči možje, da pojdejo lovit drva. Težki koraki so motno jeknili v luže na cesti med hišami, hiter odgovor na vprašanja je udaril v okna.
»Vsa črna je. Viduč lovi že eno uro.« —
Pozno je sinilo jutro. Nad dolino se je premetavala nevihta, grmelo je iz oblaka v oblak. Visoko v hribih se je oglašal šum prvih, novih vetrov. Kakor za odrešenje je jeknil jutranji zvon. Deževje je bilo dozorelo v svoj višek, nečista zver v rečni strugi je divjala in vpila po krvi in žrtvi.
Takrat je vstala dvanajsletna Tončka in vzela grablje, da bi šla lovit drobilj. Še na zajtrk je pozabila ...
V	deževen plašč odeta, s pokrivalom čez glavo je stala Slavica s Poznikom na bregu ob mlinu in motrila motno valovje, ki se je bilo strahotno dvignilo nizko iz dna visoko do roba ozke struge. Povodenj je potresala kameniti breg, glušila glas in uho in metala peno in meglo navzgor. Deklica si je upala prav na rob. Po-znik ie stopil za njo in rekel:
»Pazi se, stena je opolzka«.
Obrnila je vanj svoj sladki obrazek pod mičnim pokrivalom in rekla:
«Ah kaj, midva sva skusila huje«.
Prikimal je z nasmehom in se še živeje domislil tistih strašnih trenotkov, ko je pred petimi leti trgal to sladko življenje iz povodnji in blaznih rok nasilnega znoreleža.
»Tu sem stala, ko me je zgrabil«, je kazala Slavica. »Tu je omahnil striček, ti si bil baš gori ob bezgovem grmu. Kdaj si dospel tako naglo? Ali si padel sem doli?«
»Ne vem,« je odvrnil mehko, »a še vedno aujem kakor takrat tvoj plahi glas: . Krvavec. France.«
»Takrat sem bila tvoje moči potrebna,« je rekla ona, »zdaj bi si znala pomagati sama.«
»Ali zato, ker se sabljati znaš?« se je pošalil. Ona ga je navidezno preslišala in rekla skoro samoljubno:
»Ne, Helena je tvoja; a tega s teboj ni doživela.« In kakor da premišlja, je umolknila, nato je povedala pol resno pol šaljivo :
»Ali ti ne misliš, da je včasih ljubosumna name, pa baš radi tega najinega strašnega spomina?«
Poznik jo je osuplo pogledal.
»Veruj,« je nadaljevala deklica. »Saj sem ženska in poznam žensko srce. In da veš! Vse, pa prav vse smo ljubosumne in trpimo. Helena je pred poroko toliko žalovala. Lisica ne izpre-meni narave. O prav gotovo, da vsaj še malo misli iz tiste svoje prve žalosti, če že ne občuti zares. Jaz vem. In to sem ti hotela že večkrat povedati, da boš vedel, čemu se vedem včasih drugače, kakor se spodobi. Zaradi Helene, zdaj veš. Saj se mi smili in je revica In jaz res ne vem, ali ne bom slabša od nje...«
»Pa kaj klebečaš« je vzkliknil geometer in se začudeno zagledal v njen obraz, ki se mu je zdel spremenjen, bolj bled in daljši in žalostno zrelejši. Oči, ki so gledale nanj, so bile kakor kalne, zblojene od bridkosti in nemira.
»Ali boš slabša od Helene ali ne, to bomo videli,« je skušal namenoma obrniti pogovor v drugo smer. »Seveda, če bi le to vedeli, kdaj se se boš možila. Zdaj se delaš nepristopna kakor kaka germanska valkira ali Brunhilda!«
»Brunhilda!« se je nasmehnila trudno. »Pojdi no. Saj sem še vedno mladoletna.«
Kakor nevoljna je dodala:
»Pa saj ste tudi moški tako dolgočasni in glupi. Kdo bo mislil na zakon?«
»Ojej,« je odvrnil vedro, »kdo govori? Ali je siv modroslovec ali je zlatolasa deklica? No, no! Vsak dan seveda mi ubogi dolgočasneži ne moremo doživljati romantičnosti s prismojenimi mlinarji.«
»Tiho bodi,« je vzkliknila živo. »Povej no, ali si enkrat samo zanemaril svojo suhoparno uradno delo zaradi takoimenovane zakonske sreče?«
»Nisem,« je odvrnil, »a to še ne dokazuje, da nisem srečen; seveda v skripnem veselju, ki pač ni brez žalosti in skrbi. To je —«
»Nič ni,« je vzkliknila deklica še živeje. »Saj ste le hinavski in se tako delate, da ste srečni. V resnici bi marsikdaj najraje pobral šila in kopita in šel kvartat, makari krokat...«
Poznik se je začel od srca smejati.
»Glej, glej,« je rekel, »saj je nekaj psihologa v tebi. Čudno se mi zdi le-to, zakaj se za mojo zakonsko srečo toliko zajemlješ. Kako naj si to tolmačim?«
»Kakor hočeš,« je odvrnila rezko.
»No da,« je rekel, »si bom tolmačil, kakor bom vedel in znal. Tebi pa povem naravnost, da Prav nič ne veš, kakšno je zakonsko življenje in so tvoji predsodki strašni. Zakonski stan je sreča. In če boš sama kdaj tako srečna ko jaz, boš vedela, kako zakonski to srečo taje, varujejo, skoparijo ž njo, da ne bi ugasnila do konca.«
Iskala je nemo in vprašujoče vanj, ustnice so ji drhtele v neizgovorjenem vprašanju. On pa je rekel slovesno:
»Seveda, fo pa je resnica, da je treba pravi zakonski sreči dozoreti.«
Čez trenutelk je nastavil mehlko:
»Jaz fin Hellena sva dozorela pred svojo Poročno nočjo brez velikih 'viharjev, druge dozore v .trpfljemju im hrepenenju in bojih, pa so tudi, ki niso dozoreli dio smrti.«
Mollk je legel med njiju. Potem je 'vprašala deklica:
»Kdo pa mlore vedeiti naorei. kalko bo?«
»Jaz sem.« je odvrnil Poznik. »čutila boš. ko pride čas. Dobrohotno, širie ie dostavil:
»Imaš vlrhutega nni.ialtel.ie ;n istariše. ki ti morejo svetovati, timaš verio v Rosra in mcilitev. ti bo rekel župmilk. Boca in mdliitev. ki ti more d;)ti nravo pamet: imaš laisitno srce im razsodnost: imaš, da se ti še posebej priporočim, mene, ki te imam rad Ikalkioir sestro ...«
Sredi njegove besede se ie zasmejala:
»Ti? Ti da bi meni svetoval? Veš kaj, ne bodi hud. A iti svetuj lepo raje Heleni, (kakor ii gre in da bi ti že enlkrait zibelko pognala, če jo sploh imiaš.«
»Hudobna si,« je rekel Poznik resno. Zastrmela je plahto vamj, nato je rekli a bridko:
»Meniš? No, pa naj bom hudobna.«
Čuidno ‘trmasto se je zavrtela in zdrknila po molkri steni. Pomnik se ie bliskoma pripognil zanjo in jo ujel. Hripavo je rekel od razburje-mja:
»Ali isi znorela? Kraj smrti mi plešeš.«
Nasmehnila se je bdno in reflda:
• »Prava reč.«
»Nekaj pobalinskega je v tebi,« je Ikazal, »zgrabi te in zdivjaš.« Pogledal ji ie v lice im je viidel, da so ji oči polne solza. Tedai se .ii ie nagnil ik ušesu in rekell:
»Im to ie resnica! Ljubiš!«
Zmajalla je živahnio z glavo. On pa ie rekel mehko:
»Morda mu je Juraj Rosandič ime.«
»Molči«, ga ie krenila po roci. »Ni res,« ie dodala trudno. Zastrmela ie predse 'in poltem dvignila oči. Videla ie, da prihajajo po lazu niz-dol Heflena, Košir in poštarjev Albin.
»Ali si se hudo ustrašil.« se ie obrnila nato naglo k isivalku. »Morda misliš, da sem hotela namenoma pasti.«
»Malo romantike si hotela zooet emkrat,« je odvrnil mehfkio a resno.
»Ali zato, da bo Helena iliubosumila?« ie vprašaila.
»Otroče,« jo ie pokaral.
»Ah (kaj,« se je otresla, »kakšne neumnositi govoriva. Te prismodarije. ali me veruieš. da priha.ia.io od' te ivelike vode?«
»Verujem,« se je nasmehnil. Vsai bral sem nekoč v stairih bukvah, da so od nezdrave moče bolezni, zlasti ženske bolezni.«
»Kvantaš,« je vzkliknila vedro in stekla Heleni naprolfci...
Potem ie stekinila nekie plovni drog s kliu-ko im zamahioivala po lesu. ki ie gnal z vodo. Zajela je precejšen hlod, ki se ie bil izmuznil lovečim ljudem ob vodi gori. Potegnila ga ie z
• Albinom na breg lin zarajatta k očetu:
»Tako, zdaj sem vsaj nekai k hiiši prinesla.«
»Čeden pani,« ie odvrinil Košir, »osem grošev ti dam zanj.«
»Kaj grbši, kaj pani: hlod je,« je rekla razigrano. »V žago ga bomo idalli. bo Heleni za zibel.«
Helena je temno zardela, 'ona pa ie pomežiknila Pozniku in se zasmejala zvonko, kakor da ni bila še nikoli žalostna do solz im skriitega joka...
Tisti hip je sunil veiteir po dolini im potlačili šum grgrajočih vrtincev. Vsi iziven Slaivice so se ©zrili po reki navzgor, kier se ie bilo zgodilo očividmo nekaj strašnega. Poznik se ie magon-sko sklonil po lovilni drog in UDrl svo.i Poded v sredo vode nad mSinskim iezom. Med liuldmi.
'ki :so stali na bregioiviih oh rdki najvzgior. ie šumelo lin se prerivalo, besno so legalti Ilovi lini drogovi v sredo povodnji. Poznik ie videl, kalko ie prešlo nelka.i pisanega čez iez. Im potem ie si nilo v vrtincih pred njim: človeško lice v rdeči ruti, alli ženska ali deiklica. Helena in Slavica ob njem sta zavpili.
»Jezus Marija,« je zastokal Košir. Poznik ie zajel s kljuko na drogu. Tik ocd noeatni mu ie vrtinec znova snel breme. Poznik ie zaklel in mrmral, z očmi, iki so mu Mie bsitorfle:
»Zver ncčiista. Si živlienia lačna? Prekleta!«
Buljil je v grgrajočo peno. Plakanje Helene .in Slavice mu je ležalo v ušesih.
»Jeza ni prešla živa«, je slišal govoriti Albina.
Tedaj se je voda pred njim razlila mirno kot zrcalo, nato je zažuborela, kakor zavrela, in sredi rumene pene je šinila znova rdeča ruta. Poznik je zajel znova. Zver je popuščala. Utešila je bila svojo slo ...
Poznik in Albin sta potegnila utopljenko čez rob v laz. Bila je mrtva. Košir se je nagnil nad bledo, mlado obličje in je spoznal:
»Bajtarska Tončka je«, je dejal, »sirota božjastna.«
»Helena, pojdimo od tu, kjer ni zate«, je dejal Poznik in potisnil svojo desnico pod ženino pazduho...
Dva dni pozneje je bila nedelja. Pri deseti maši je oznanil župnik, da se začne v petek šola.
V	nedeljo popoldne pa je učitelj Sivec uredil svojo deco za pogreb nesrečne Tončke. Pogrebne stroške je plačal Košir. Helena in Slavica sta položili žalostni žrtvi povodnji venec na krsto. Na svilnatem traku sta ji zapisali:
»Ubožici Tončki, da bi Boga gledala.«
Nikoli prej ni uboga deklica v trgu dobila lepšega venca.
Pogrebci so bili ginjeni, mnogi so jokali in učitej Sivec je tudi jokal. Ko na so se vračali, je rekla Slavica Heleni:
»Same pogrebe doživljamo, Prav zares da človek zaželi razvedrila. Izlet na Mengore moramo napraviti. Saj je po polu mala božja pot«
* * *
Vreme se je ubrisalo, povodenj je splahnila, lepše je zaživela inarava. Sitrahota, tegoba so-paric ie bila ugasnila, sadež in grozd sta hitela, da dozorita.
LJčiteHj Sivec je bil pozabil začasno svojo otroško uspavanko o Mallbrouirhu in je pisal šolske kataloge. Potem je sedel od sedmih do poldne za svojo mizo v šolski sobi in z dostojno resnostjo sprejemal stariše novih, šoli obveznih otrolk. Kadar je opoldlne stopil vsvoie sita nova -nie k ženi Veroniki, mu ie mirno beležila male darove, Iki jih ie bila dobila od skrbnih mater, par kopunčkov, funt surovega masla, jajca, koš jabolk, 'seženi drva. steklenico mlelka, masleno pogačo.
»Ljudje «o dobri,« je bi učitelj zadovoljen, »z, otroci pa je fariž.«
Potem pa je menil:
»Kijž, križ! Im nikodi ne preplačaš dobrega učitelja. A tudi dobrega učitelja ne najdeš tako zlepa.«
Potem je razodel:
»Ali veruješ ali ne veruješ, Veronika. Z gospodom župnikom ise tikava.«
»Pa se dajta,« je odvrnila hladno. Cez trc-notek pa je vprašala:
»Ali si že kaj preudaril, koga boš prosil za botra?«
».ležeš« je vzkliknili uoitellj, »zopet stara skrb.«
»Ali sem jaz kriva?« se ie začudila žena nevoljna. Mož je molčal. Iz svojega lepega stanovskega iveselja zbujen v domače nadloge, ie krotil sivojo nevoljnost 'in vsakdanjo težavo.
»Pa bo ispet začel poštar s svojo norčavostjo o mojih serijah, in da bi vsaj fant bil in, hudič naj me pa prav nalašč bom njega poprosil in če ine bo hotel, še ljubše mi bo in mu bom vsai gobec zavezal za vekomaj.«
Polagoma se je umiril iin se domislil nameravanega izleta na Mengore in je zaključil:
»Par kozarcev 'vina bom vrgel vase In potem bom poprosili. Če drug ne, Pozndik in Slavica mii ine bosta zamerila.«
Par dni pozneje pa sta z župnikom m »Jezus male k sebi kliče«, začela novo šolsiko lete...
X.
In tudi to je nebeško veselje naših otrok. Veliki Šmaren jim je sitrašen. Vse kače so zlezle na drevje, preklete živali, ki so peto zalezovale. Najsvetejše, moje in mojih očetov velike priprošmjice, vse sikirivnosti polne. ki še niso povedali o njej, da bi ne bila uslišala človešike prošnje, besede, ki jo je molila otročnica v (krčih, bolnica v sikrbi za lačno deco. starček, pojemajoč na strmi romarski poti. Mali Šmaren je zadnja radost poletja in naših ortok in je čas zadnjih romarskih žuljev v trdih otroških čre-veljčkih iin je čas zadnje vročine, vsakih pet let celo zadnje popoldanske nevihte, ki se privali od Benečanov čez Rute in zajame Kozaršče Modrejce, Ljubmj in Modrej. In to vse le tudi eno nebeško veselje otrok in naših krajev, ki rodijo brišlkie fige iin breskve, girozdie do Avč In Mosta in črešnje tri mesece od Števerjana do Davč in Novakov. Od Števerjana do Davč in Novakov so videle Mengore romarje. In vsi so vžili od juhe, kii to je kuhal pod hrastom ob cerkvi volčanski krčmar in so slišali štiri evangelije, ki so jih volčamski župniki pelli v procesiji dkoli cerlkve iin vsi so koj po mašii še predpoldne vzeli od cerkve silovo in se razšli in mnogi da se niso vrnili nikoli več... O.Mengore!...	^
Ko so (lezli izletniki v hrib, so jim na pot peli zvonovi iz Višine in pod vrhom Jih je sredi bukove šume pozdravil prvi vonj cerkvenega kadila. Ze/nsike so si ob poti nabrale dehtečih božjih žličic, Poznik si je zataknil za klobuk divji nageljček in vršiček divjega timijana. Ve-
ronika je natrgala volovjega jezika, za očetovo bolezen, Fratnik je pobral kriisitall kršca in poštarjev Albin je v prispodobi primeril Slavico z »dušo gorjanskega zdrajvja«, kar mu je neuljudno vrnila z »jetiko domačega dolgočasja«. Sivčeva najstarejša hčerka ni prav nič pešala, samo navzgor ini hotela posebno goreče in bj se bila za vse na svetu rada preko-bajliilla do gladki košenini niz breg.
Nato so biili piri maši, gledali nabijanje moz-narjeiv in ikako so se izstreljeni kobalili raz vrli. potem so jedli fige in grozdje, kupili odpustke in pakuisili juho volčaniskega krčmarja. Potem so pri Cerkveniku naročili kosilo in vino in oilpr.i brašno, ki ga je bil za injiimi s hlapcem posial Košir. Siroeva hčeilka je rahlo zaspala v materinem naročju. Materino lice se je bilo pomla-'diilo in napolnilo. Umirjena beseda veselja ie vezala vse omizje, ki mu je načeloval Poznaj Potem so se seznanili z volčanskim kaplanom, se razgovorili pozno v popoldne in niso videli, da se je bilo nebo pooblačilo in jiih je vzdramil strašni grom. Zenske so se prestrašile. Sivec jih je tolažil, naj se nikar ne boje, ker je na cerkvi in mežnariji strelovod. Prečakali so vihar in grom, pili črno kavo. Možje so jo mešali s Koširjevim konjakom. Tedaj se je ojunačil Sivec in poprosil »za vsak silučai« Paznika za botra.
»Stoj,« je odvrnil Poznik, »ampak Heiena najbrže ne bo mogla. Ali se zadovoljiš z namestnico?«
»Proste rolke imaš, proste roke imaš,« Je hitei Sivec v zadregi.
»Slavica te je že vajena,« je menil Poznik.
»Kakor veš. kakor veš,« je ziopet hitel Sivec. Poznik je prikimal in napolnil Sivcu čašo s Koširjevim ivinom. Sivca ie obšlo ganotje in občutje brezmejne hvaležnosti do tega lepega in dobrega človeka. Vino ga je še pod-vnelo in je goivoriil:
»To je moja tolažba, da živim med takimi dobrimi ljudmi, kakor si ti. Moj Bog! Saj me .[e sram. Ta rodovitnost moja! Saj mi je nadležna in me boli. Enemu vse, drugemu nič. France, ■saj nisi hud?«
»Čemu pač neki?«
»Zato, zato,« se ie zatikalo učiteilju, »saj si tudi družinski človek, pa nimaš veselja, iin se mi zdi, jaz na itivojem mestu bi vse druge klel, ki imajo, česar nimaš.«
Poznik se je vedro zasmejal:
»Klel nisem,« je rekel, »a potrudil sem se, da bom srečnim podoben.«
»Da si se?« je vprašal nezaupno učitelj. Poznik je z vedrim nasmehom nesel vino k ustnicam in molčal.
»Kvantača,« je zapel itedaj med njiju glavama sladek glas. Učitelj se je ozrl im gledali v zardelo Helenino lice. Šinil je kvišku in pograbil njeno roko in jo poljubil.
»Gospa,« je rekel, »Bog vam daj vso srečo-, ravnokar sem poprosil vašega gospoda soproga za novo botrstvo. Obljubil je. Vrnil bom. gospa, po svojih močeh.«
»Mislite?« je vprašala tiho,
»Bog daj, Bog daj, Bog daj!« je vzkklknii glasno, goreče. Veronika se je očitajoče ozrla po njem, njena hčerlka se ji ie vzbudila v naročju ...
Veseli so se vračali. Drveli so po bregu na cesto, katero ie bil do bridke rezkosti izpral naliv.
V	poitoku ob cesti ie šumela umazana voda. V poznem solncu ie iskrila stoitisočera rosa, v travi in zreli ajdi, v usihajočem bukovem listju, v vejevju jelš in vrb: Prednji so počakali zastajajoče in ob ovinku so nehote obstali :
»Zbogom Mengore!«
Nato so zavili mimo hriba v senco. Onstran v pollju in bregu je ležalo isolnce. Oni pa so šli po senci, po hladu. Solnce onstran je lezlo više in više. Potem je nenadoma ugasnilo. Oblak v zapadu ga je bil prekril. In so zopet čutili žalost.
»Zbogom Mengore!«---------------
Drugo juitro je billo deževno. Prvi jesenslki dež, ki niti povodnji ne nosi, samo dolgčas, grdo nezdravo vlago; trganje in otroško davico iin mraz in prvi sneg . . .
Tiste dni je prejela Slavica drugo pismo In ga vrgla neodprto v peč, katero ie bila Meta zakurila za peko. Potem se je zaprla v svojo sobo in brala sentimentalen roman vse Go mraka. Ko ni več videla, je vrgla romam vstran. šLa v kuhinjo, si zavihala rokave in začela pomagati dekli, ki je izpirala nekako perilo. Potem je stopila iz kuhinje v vežo in postala na hišnem pragu. Bila je temna noč. komaj nekaj svetlobe je padalo po lužah, ki so ležale po tleh. Korito sredi trga je žalostno žuborelo. Težko ie kapljalo s kostanjev pred hišo. Stopila ie v clez na trg in se ozirla na Poznikcva dkna. Gorela so v sladki svetlobi. Deklica ie vzdihnila.
Od poštarja se je oglasil klavir. Nato je vstal moški glas in je pel in ie rastel. rastel v strašen konec:
»Es ist schon spat, es ist scbon kalt.
Komrnst nimmermehr auis diesem Wald«.
(Dalje.)
ANDREJ KOŠUTA. SLOVENSKA POVEST, ALOJZIJ REMEC.
RUGO noč je stal Andrejček v krogli domačih fantov pod lipo sredi vasi. Polnoč je bila odbila, odpeli so bili že zadnjo pesem, visoko so sijale zvezde in utrinki so leteli med njih vrstami vsako minuto.
»Jutri ob desetih zjutraj pojdemo vsi, kar nas je v vasi rezervistov in pri črni vojski....« je izpregovoril nekdo, ko so že četrt ure molčali.
»Lahko nam, ki smo fantje!« je odgovoril drugi, prižgal cigareto, da se je zasvetil njegov obraz ostro iz teme. »Lahko nam, a možje, gospodarji, ki bodo morali iti — kaj bodo ti? Žene doma, otroci, družina, grunt — kako bo vse propadlo!«
Fantov obraz je ugasnil v temi, izmed hiš je prišel nekdo s težkimi koraki in stopil med fante.
»Dober večer, fantje!«
»Glej ga, Franceta! Odkod? Kdaj si že ti fantovščino plačal! Med nami ga ni, ki bi bil s teboj vasoval«, so ga pozdravili.
»Ravno za en dan sem prepozno prišel na svet, fantje moji. Če bi bil urnejši, bi mi ne bilo treba na vojsko. Morda še za en dan ne, za pol dneva, morda za uro, za minuto sem se prepozno rodil « je dejal prišlec, Grudnov France, bogat kmet, oče sedmerih otrok.
»Kako, tudi ti da boš moral iti! Saj si ves siv....« so se začudili.
»Tudi jaz. Šel sem danes v župnišče, ker sam nisem mogel verjeti. Gospod so mi iz krstnih bukev prebrali mojo nesrečo. Zdaj sem vaš, fantje, z vami pojdem.«
»Saj ne bo vsak v ognju.... Črna vojska bo mostove in železnice stražila....« ga je tolažil Andrejček.
»Karkoli naj se zgodi z menoj, fantje! Bog vedi, kako bo. Vem le to, da žena nocoj joče, moji otroci se strašijo v spanju, najmlajši v zibelki se ne more upokojiti. Živina tuli v hlevu, pes na dvorišču je zlezel v kot, zaril glavo in prednje noge v dračje in ihti kakor človek. Fantje, ni me strpelo v hiši, nisem imel obstanka v hlevu, pobegnil sem s svojega kakor tat po noči, ki je prišel krast in nenadoma zapazi, da je na svojem lastnem domu. Prišel sem k vam, da med vami počakam jutra.«
»Pil bi bil z nami in bi vseh teh misli ne imel. Jaz bi zadnjo noč ne šel od žene, z doma, z grunta. To se pravi, če bi vse to imel kakor ti!« se je hrupno zasmejal Urhov Jože, veseljak med fanti.	_ i_..~
»Molči, Urh — tebe je sama neumnost!« je zagrmel Andrejček.
»Ne jezi se, Andrejček! Zdaj smo vsi enaki pod božjo roko!« je dejal Graden. »Zakaj bi ne pili? Ali je greh, če človek v veliki žalosti izpije kapljo vina, da se pomiri? Še pokusit ga nisem danes in ga imam v kleti še štiri polov-njake. Pojdite z menoj, fantje! Zapeli bomo, žena se potolaži in otroci ne bodo tako nemirni. Saj ne bomo sami. Boste videli, da se nas do jutra nabere cela kompanija, ki jo bo dala naša vas za vojsko!«
»Tako je prav, Gruden!« so se zasmejali fantje.
Vsi so odšli z njim, Andrejček pa se je u-kradel v temo, ker se mu je zdelo, da nima pravice piti pri prijatelju, ki sam ve, da praznuje svojo lastno pogrebščino.
Po ozkih poteh med hišami je tipal proti domu. Ko je stal pred kočo, kjer je vedel, da še bdi njegova mati, ki jo je zjutraj komaj videl, je pomišljal, ali bi vstopil ali ne.
— Ali bi še enkrat po slovo k Marički? — je omahoval.
In je videl pred seboj dekle, kakor ga je gledal tisti večer. Mrzla, tuja mu je bila postala od tistega časa, kar je bil odšel k vojakom. Ob prvem svidenju mu je povedala, da se je ves izpremenil, da ni več niti polovica tistega An-drejčka, ki je nesel orožnika Holterja kakor o-troka v korito. Slišala da je, da otroke pestuje pri vojakih, da pometa in škornje lika gospodu, ki mu je sluga. Ona bi rajši, da bi bil svoboden fant in bi imel že dve zvezdi.
Andrejček je menil, da ga nima več rada. Marička pa je ugovarjala. Še vedno da ga rada vidi, samo otrok naj ne pestuje pri vojakih! Andrejček je tedaj zaklel, treščil Marički steklenico pred noge in odšel ven. Naslonil se je na vrtno ograjo in poslušal šum, govorico in petje fantov in mož, ki so praznovali slovo.
Čez par trenutkov je prišla Marička za njim in ga začela tolažiti. Naj ji ne zameri, ves aan mora streči, niti misliti ne more zase. Naj pride pozneje, ko vse utihne in se pivci razgube.
Andrejček pa se je pridušil, da ne pride več, in odšel. Zaman ga je Marička klicala nazaj, zaman pritekla na pot, za njim, ga lovila za roke in v solzah prosila, naj ne bo jazen nanjo.
To je bilo njuno slovo.
— Ali bi šel k Marički? — se je vprašal še enkrat.
— Ne, nikoli več ne, dokler ne pridem z vojske! — se je odločil na mah, pritisnil na kljuko in vstopil v vežo. Po prstih je šel v čumnato, da bi matere ne vzbudil, dasi bi bil skoraj prisegel, da ne spi.
»Andrejček, si ti, dete moje?« je vprašala mati.
»Sem....« je odgovoril fant in legel oblečen, kakor je bil, na posteljo.
»Kod si hodil, Andrejček, da te ni bilo od jutra domov?«
»Povsod In nikoder....« je odgovoril sin.
»Nimaš miru, sirota. Pojete, pijete, vriskate ~~ a v srcu žalujete z nami, ki vas objokujemo, da morate na vojsko....« je zaihtela mati.
»Nič ne jokajte, mati! Jaz bom za svojim gospodom menažo nosil in njegovo ropotijo....« io je tolažil Andrejček s tem, kar mu je bilo naj-neprijetnejše in kar so mu tovariši sponašali in česar bi se bil najraje otresel. »In če pridemo v ogenj, mati, zarijem glavo v travo in je ne bom vzdignil, če bi me sam cesar za ušesa vlekel. Ustrelil nt bom nikogar, samo s kopitom bom zamahnil krog sebe, če pridejo nadme. Grizel bom in udrihal s pestjo, če se mi kopito razbije, a vem in čutim že danes: prišel bom nazaj. Drugi že danes vedo, da se ne vrnejo več in da bo vojska njihova smrt. Živ bom ostal, to je zapisano.«
»Ničesar ne veš, otrok moj! Misli na Bo-Ka! Kdaj si bil zadnjič pri spovedi?«
»Kaj jaz vem!« je malomarno odgovoril Andrejček.
»Ljubi moj, misli si, da si na smrtni postelji! Moj otrok si, zato me poslušaj in mi izpolni edino željo. Spravi se z Bogom! Z menoj pojdi j^tri v cerkev in bova skupaj molila, da bi ti °og dal srečen povratek!«
Andrejček je molčal.
»Koliko jih pojde, ki jih ne bo več nazaj! Smrt ne izbira na vojski. Vsak dan bi se tresla zate, če bi vedela, da te Bog nima rad. Če pa boš z Bogom, bom vedela, da te njegov angel Povsod varuje.«
»Pustite me, mati, da vse to premislim!« ie dejal Andrejček tiho in tisto noč ni več izpre-Kovoril besede z materjo.--------------
Zjutraj je šel molče v cerkev in storil vse, za kar ga je mati prosila. —
Praznično je bilo njuno slovo. Ko je stal o-Pravljen pod začrnelimi gredami domačega krova, da se loči morda za vedno, mu je mati odpela bluzo in srajco in mu obesila krog vratu svetinjico.
»To svetinjico mi je dala Francka in me prosila, naj ti jo izročim, ko boš odhajal....« je 'htela mati.
»Pozdravite jo!« je odgovoril Andrejček jn se obrnil, da odide. Zdaj se je prvič spomnil Francke, svojega zapuščenega dekleta, in žal ttu je bilo, da ji ni rekel niti besedice v slovo.
»Nikoli ji tega ne pozabim, povejte ji to!«
Stopil je na prag.
Mimo se je pripeljal z zelenjem ovenčan y°z in na njem so peli in vriskali fantje in mož-,e< ki so morali iti.
Andrejček je zanikal in se zavihtel mednje.
Voz je drdral med hišami, za njim drugi, tretji. Ko je zavil iz vasi na cesto in je ropot in Petje in vriskanje onemelo v daljavi, je bilo
med hišami tako tiho, da so se vsa vrata zaprla pred tem črnim nemim molkom, ki je padel tisto uro izpod neba.
Solnce je sijalo na zapuščeno vas in na be-
lo	cesto, ki je peljala bog vedi kam.
X X
Zvečer se je Andrejček v mestu poslovil od tovarišev in šel v vojašnico. Tam je bil vik in krik, vse polno tujih ljudi je ležalo po slam-njačah v sobah in na hodnikih, govorilo, pelo, vriskalo. Kantina je bila vso noč odprta, za dolgimi mizami po hodnikih so sedeli naredniki, pisali, kleli, pili in kadili. Iz neznanih, doslej vedno zaklenjenih prostorov so metali vojaki o-bleke, čevlje, pasove, čepice, tomistre, cinaste skodele, konserve. Vse novo, vse dišeče po svežem usnju, naftalini in ostrem kovinskem vonju.
Po hodnikih so vlekli zaboje, jih odpirali in spravljali k stenam v dolge vrste. Municija. Drugod so šteli puške in bajonete, zapisovali številke in jih postavljali v dolge vrste.
Andrejček je taval po dolgih hodnikih kakor brez uma.
Nenadoma ga je srečal na vogalu njegov gospod. — Zdaj bo konec mojega hlapčevanja!
—	se je zaveselil Aridrejček.
»Kanalja, kod si hodil tri dni?« je zavpil stotnik.
»Pokorno javim, gospod stotnik, da sem bil doma....« je odgovoril Andrejček.
»Izbegnil bi mi rad, ušivec!« je vpil stotnik.
»Pokorno prosim, da bi šel h ^ompaniji!« je moledoval Andrejček.
»Da bi prišel v zapor in se izognil Galiciji.
Ne boš  Jutri zjutraj se imaš javiti pri meni
na stanovanju. Razumel? V Galiciji se pomeniva natančneje. Ti ostaneš moj sluga, dokler se bo meni ljubilo, ne tebi. Marš!«
Andrejček je brez glasu pozdravil in o-mahnil v sobano, kjer je imel svoje ležišče. Na njegovi slamnjači je ležal tuj človek, a Andrejček se ni brigal zanj. Padel je poleg njega na posteljo in tisto minuto zaspal.
7.
Po ulicah je marširal bataljon za bataljonom — ves regiment. Zadnja pot — na postajo in potem bogve kam v Galicijo. Godba, zastave, cvetje na čepicah in puškah. Od visokih palač je odmevala gromka koračnica. V poldanskem solncu se je svetila oprema, konji so ponosno metali glave kvišku in nazaj, častniki so se o-zirali po oknih in balkonih, odkoder je mahalo nešteto belih rok v zadnji pozdrav.
Moštvo je korakalo nemo pod težo nabasanih tornistrov, v vroči novi obleki in težkih okovanih čevljih. Zdajpazdaj je kdo zaukal — mlad, neumen fant — starejši rezervisti pa so šli trdo, mrko v širokih vrstah, desnico na svežem trdem jermenu nizko ob puškinem kopitu, levica pa je izgubljena iskala nekaj ob levi
strani, kakor bi hotela še enkrat prijeti za roko najmanjšega otročiča, pobožati po laseh naj-večjega....
Andrej je korakal za tisto vrsto, ki so bili v njej Krapežev Tone, Urhov Jože in Grudnov France. Zraven njih je stopal Aleš Koritnik, dolg, suh človek gosposkega lica. Bil je tudi z Golega brda doma, a že leta in leta po svetu, da so bili že nanj pozabili. Nekje na Koroškem je rezljal bogce in svetnike, poziv na vojsko ga je bil vrgel zopet med domače ljudi, ki se jim je pridružil, ne da bi sam vedel zakaj.
»Tako gremo sedaj. Ali se vrnemo, vedi Bog....« je izpregovoril Gruden.
»Ne tiuhtaj, sivček! Vriskaj!« je vpil Urh med grmenjem velikega bobna in jasnimi glasovi tromb. Ves mlad in svoboden je zavriskal in vihtel čepico v zrak.
»Vraga boš vriskal. Pojutrišnjem boš morda imel že luknjo med očmi in ne boš nobene več rekel....« se je jezil Andrejček.
»Kje je še Galicija! Kje so Rusi in njih krogle J« je modroval rezbar Koritnik.
. »Ljubi moj Koritnik, še prezgodaj pridemo tja. Sicer vam povem, da je ni patrone v mojem tornistru, ki bi stala kakega človeka življenje...« je izpregovoril Andrejček in se oziral po svojem gospodu, ki je jahal ob kompaniji.
»Ne laži in ne zarekuj se, Andrejček! — Ali ti, ali jaz! — tako si bom mislil, ko začnemo pokati na Ruse. Oni znajo. Z Japonci so se tolkli in ne bo se lahko z njimi metati!« je ugovarjal Krapežev Tone.
»Jaz ne bom nikomur niti lasu skrivil. Naši bratje so!« se je postavljal Andrejček.
»To je Koritnikova modrost, ki malike rezlja in se ne zna tepsti!« je posegel med pogovor Urh.
»Ali je treba vojske? Ne gremo, bi rekli vsi in šli domov....« je Andrejček prodajal svojo modrost, ki jo je v resnici imel od Koritnika.
»Molči, če ti je glava ljuba. Ali misliš, da so krog tebe sami fantje z Golega brda?« se je razjezil Koritnik.
»Kaj? Tudi mi ne bomo delali sramote. Pokali bomo in se bili do zadnjega. Tudi naši bajoneti so brušeni. Živijo!« je vpil Krapež.
»Ta vojska bo moja smrt....« je vzdihnil Gruden.
Vsi so umolknili.-----------
Na postaji so stale dolge vrste vagonov, stroji so se prepeljavali po tračnicah, para je šumela iz njih, vse se je trlo ljudi. Gospe so delile med vojaštvo cigarete, električni zvonci so brneli, ogromen šum in hrum je kipel pod razpa-ljeno poletno nebo.
Andrejček se je moral ločiti od tovarišev. Držal je stotnikovega konja in čakal, da pride na vrsto, da ga spravi v voz. Ob strani je stal njegov gospod in se pogovarjal malomarno z
gospo, ki je bila oblečena v črno in imela z gostim pajčolanom zastrto lice.
— Bog vedi, ali je žalostna? — si je mislil Andrejček in miril konja. Žival je strigla nemirno z ušesi in na vsak rezget čudno hrzala.
— Še konji vedo, da gredo na vojsko! — je nadaljeval Andrejček svoje premišljevanje.
»Otroci — sirote — Rusi — krogla — smrt
—	pazi se!« —
Andrejčkra so bile v presledkih te besede na uho iz pogovora med gospodom in gospo.
— Vendar se boji zanj! — je mislil Andrejček. — Vse mu je odpustila.... Kako lepo je, če se more človek tako posloviti od svojcev. Gospodom je lažje. Nje so smeli domači spremiti do sem. Nam pa to ni dovoljeno... —
Nekje je zapel rog znamenje za odhod.
Andrejčkov gospod in gospa sta se poslavljala. Stotnik je stopil k vagonu in vprašal: »Ali je Fric dobro oskrbljen? Glej, da se ti ne odtrga s povodca! Med vožnjo ima svoje mu: he.... Z glavo mi plačaš zanj....«
»Pokorno javim, vse v redu, gospod stotnik.«
»Tako, zdaj se ples začne!« se je stotnik rezko zasmejal in se obrnil k gospe.
»Oton, ravnaj lepo z Andrejčkom!« je zaprosila gospa.
»Bah, to je moja skrb....« je odgovoril stotnik.
»Pazite na gospoda zaradi mene in otrok! Pišite nam, kako mu bo! Varujte ga, branite ga, ne izpustite ga niti za hip izpred oči! Zbogom, Andrejček!«
Segla mu je v roko in Andrejček je zaCutil, da mu je stisnila svetinjico v dlan.
»Moj mož se ne boji ne pekla ne neba. Smrt pride, kadar pride, pravi on. Vi mislite gotovo drugače. Mislite na to, če pride kaj hudega!« je skoraj šepetala.
»Mislil bom....« ie odgovoril Andrejček.
»Olga, ali se boš od hlapca tako dolgo in sentimentalno poslavljala?«
Odšla sta.
Andrejček ni vedel, kaj je sentimentalno, vendar je razumel gospejino slovo.
— Boji se zanj, ubožica, in vendar ni vreden ene same lepe besede.... — je modroval Andrejček in ogledoval zlato svetinjico, ki mu jo je bila dala gospa.
— Njemu je bila namenjena, pa je ni hotel  Tako bi jaz vse to razumel.... Zverina je
ta moj gospod„.. —
Vlak se je začel polagoma premikati, vagoni so bobneli čez tračnice, dva stroja sta bruhala paro in dim v zrak. Odmaknila se je postaja,,hiše predmestja so brzele mimo, nagleje in nagleje so se vrstili brzojavni drogi, fantje so peli nekje v vozovih prvo pesem na poti v Galicijo.	(Dalje.)
DIVIC - GRAD. VLADIMIR NAZOR. - ALOJZIJ GRADNIK.
1HO in neslišno plove črna galeja v senci skal, ki se dvigajo na morski obali izpod Svete gore. Lahki vetriči blodijo po tihi, poletni noči nasičeni z vonjem gle-na in rožmarina. Morje se lesketa in blišči v srebrnih odsevih: mirno je in pokojno
— samo tam daleč, kjer se beli prod v majem zatonu, vidiš plaho igro valčkov na pesku in do tvojega ušesa prihaja udušen šum in zamolklo brnenje: rekel bi, da nekdo steče in zamolklo plače v tajni tišini začarane noči. Sveta gora se dviga nad morjem kakor žrtvenik obložen z venci in kitami uvelih nočnih cvetov. Samostani se belijo v svetlobi ko ogromne žrtvene kope od čistega srebra, a ciprese po strminah in obronkih so podobne sklenjenim rokam, ki so jih pobožni junaki izprožili proti nebu.
Težko in oprezno brodi galeja v senci skal
— zdi se ti: pošastna ladja blodi po vodah, svete duše mrtvih menihov plovejo po gori — žrtveniku, da izrečejo do kraja v pokoju mirne noči še neizmoljene molitve.
Čudna ladja je v hip« obstala pred pečino; mora iti mimo nje in počasi prihaja iz sence, odkriva se morju in mesecu.
Sredi ravne palube, z roko skrižano na prsih in z zaprtimi očmi, se je iztegnil junak z glavo vznak in z otrplimi udi. Na galeji sta samo dva mornarja, dva meniha, ki se oprezno upirata v dolga vesla; tiho veslata, ko mramor molčita, kakor da se bojita, da ne prebudita bledega viteza iz njegovega večnega sna — —
Z obale Urvine planine vozita iguman Vaso in dijakon Isaija v Vilindar-cerkev truplo slavnega junaka.
Zazibale so se ciprese na Sveti gori, zava-lovila je morska gladina, a zamolklo in tožno so zaplakali valovi vrh peska na dnu zaliva, brneli so daljeni zvonovi samostanski, brez števila drhtečih sveč je zasijalo na obronku brda, ko sta morje in gora zagledala črno ladjo. 2a-zagrmelo je opelo za mrtve — procesije menihov gredo po strmini k morski obali, da sprejmejo mrtve ostanke junakove.
Plove črna ladja proti kopnem. Ona dva mornarja naprežeta vse svoje sile, da jo privedeta srečno v pristanišče in izpolnita do kraja obljubo. Ali, glej, oblak drvi kakor strela po mirni vedrini; ustavil se je vrh ladje, prijel se gornjega konca jambora in cela četa devojk stopi dol po križih in konopcih na palubo. Iguman Vaso in dijakon Isaija sta izpustila vesla in molče gledata v to novo čudo.
Devojke klečijo okoli junaka; lijejo solze in tih tožen jok se razlega naokoli, spremljan od šuma cipres, tožbe mrtvaškega opela in zamolklega udarjanja valov ob daljne skale in prode.
Oj, kraljevič Marko, čakale smo dolgo na tebe in klicale smo te, tožne in nesrečne, s strmin naše Učke gore, tam sredi daljne zemlje. Prognali so nas v onem kraju iz mest in sel, s poljan ob rekah in rodovitnih obal ob morju sinjem. Polomljene so tam vse gusle, razbite tamburej oslabel je in podivjal nam narod, zato smo prišle, da te poiščemo in povedemo v oni kraj, da prideš na pomoč. In mrtvega smo te našli na tej črni ladiji, poslednja naša nada, je-dina rešitev naša! ...
Izplakale so se deve, pa so vstale in pristopile k mrtvemu truplu, da ga dvignejo in ponesejo s seboj.
— Stojte, vile devojke! Kam hočete z mrtvim junakom? zavpije iguman Vaso. Našel sem ga sredi Urvine planine na zelenem plašču pod jelko hladnega studenca. Na visoki veji, ki se vidi s pota, sem zagledal njegovo pismo, a pismo pravi, naj se junak pokoplje. Vrgel sem mrtvega Marka na svojega konja, prinesel sem ga na obalo morsko, sedel z njim na galejo in odpeljal ga k Sveti gori. Pustite, da ga privedem pod Vilindar, da ga nesem v cerkev, da mu prečitam, kar je mrliču treba in da ga pokopljem sredi bele cerkve Vilindarske. — Kam hočete z mrtvim junakom, vile devojke? Sit je vojske, vina in ljubezni. Odsekal je glavo konju Sarin« in zakopal ga v hladno zemljo; prelomil je na četvero svojo bridko sabljo, zlomil je na sedmero svoje bojno kopje, a vzel je pernati buzdovan v desno roko in ga zagnal z Urvine planine v globoko morje. Sedel je pod jelko in zasnul večni sen pravičnika. Vojeval je šest sto let, pa se je junak utrudil... Odkod ste prihitele? Kam drvite? ... Naš je bil Marko za živa, naj bo naš tudi po smrti.
Ali deve ne čujejo besedi Svetogorca Vasa; dvignejo na bele roke močno truplo junakovo, letijo počasi v višave in se prelivajo v lahki • oblak, ki se še vedno mota vrh jambora črne galeje.
— Oj, vile devojke! kliče iguman. Ni mu torej sojeno, da drema svoj večni sen v tihem miru naše Svete gore! Ali ga nesete morda v Sargan planino, v goro vilinsko, kjer se je junak bratil z vilami nagorkinjami, ali morda v beli Skader, kjer ga je rodila majka Jeorosima ruskem« kralju Vukašinu? ... Ne mara pokojnik za vilinske igre ne za grozdne vinograde in bujne oljke na bregovih zelene Bojane — nesite ga rajše na ravno Kosovo in izkopljite mu jamo kraj onega kamna, pod katerim trohne mlade kosti Boška Jugoviča. Oj, vile devojke, čuvajte truplo junaka od dotika robov in slabičev! Dvignite mu rajše ogromno grmado na Šari planini in posejte njegovo pepel po brdili in poljanah cele naše domovine!
Kliče iguman Vaso v šumu valov, v šu-štenju cipres, v brnenju zvonov in v vse močnejšem petju pobožnih menihov, a oni oblak vrh
galeje se polagoma odtrga od jambora in mota v svetel klopčič in drvi, brzo kakor misel, nad morsko površino v daljne zapadne kraje.
Visoko, med nebom in zemljo, čez morja in jezera preko gora in planin nosijo vile mrtvo truplo Marka Kraljeviča.
Tužno prepevajo devojke v svojem letu, a globoko pod njim grme reke in šumijo šume kakor da objokujejo mrtvega junaka.
Preletele so vile Macedonijo in kršno Albanijo, a zdaj se jim zasveti pred očmi nedo-gledna glaidiina Jadranskega morja. Ogromen in krvav gleda mesec v sinje valove. Daleč na obzorju se dvigajo oblaki, da pretkriiejio nebo iin pogoltnejo zvezde. Morje renči, se mrači in temni, a nagel veter udarja z juga. goni ored seboj oblake, sllične prestrašenemu krdelu spačenih bilkov in šiba morje z močnimi biči. Jadran je zavalovil in se zazibal, vre in kipi kakor voda v kotlu, valovi se vzpenjajo in valjajo v zamolklem tresku in ptice hudournice se dvigajo iz svojih kamenitih gnezd in lete hreščeč ‘v šum in metež. Nebo se ie zmračilo, potemnelo ie morje dn zemlja: viharni besi drve na oblakih podobni orjakom na hrbtu nakaznih konjev; spodaj w morju kakor da ividiš nešteto odprtih grl in žrel, ki rjove in grme strašno viharno pesem jadranskega morja.
Urnejše od' galeba, brže od stirelioe. letito z mrtvim junalkom vile devojke pred dežjem in vetrom tja proti meglam na daljnem severu.
Sredi mrke noči goni iveteir iv čredah megle po (Lokah in dragah puljskega zailiiva. Mesto je padlo v temo in meglo. Ni sledu o meščanu ali kmetu: umolknili so vsi glasovi, utrnile vse sveče — na obrežjih pustih zalivov caruieio nocoj tema. megila in veter.
Na gričku vrh brega leži junak m gleda z otrplimi očmi v morje, ki se pred njim pend m vre Leži na velikem ravnem kamnu, a kraj nje: «a ležijo buzdovan, ščit, držalo meča in kosi bojnega 'ko: ja in bridkega meča. Niti morskih trav se držijo še peresc buzdovana, a na ščitu in držalu se zeleni še iglasto listje urvinske jelke. Sam in nepremičen leži junak na bregu; in rekel bi, da motri pene valov in polet meglenih čred pred visoko obalo, in rekel bi, da posluša bobnenje valov in bučanje 'vetira v soteslkah in dragah. Mrtev junak vidi in čuje. Dva plamenčka gorita v globini njegovih oči. lahka zona spreletava njegovo kožo ali hladne in težke roke smrti ga držijo za lehti in bedra, ne dopuščajo mu, da premakne ude. Leži 'kakor prikovan na onem kamnu in vprašuje s plamtečimi očmi morje in veter: kdo ga je prinesel na to morsko obal? Kdo je poiskal in dvignil pernati njegov buzdovan iz globin globokega morja? Kdo je zbral Ikose njegovega kopja in meča? Zakai mu kratijo mir in pokoj hladne jamer Odkod so ga semkaj prinesli? Zakaj je nocoj v tem neznanem kraju?
Morje se je razgibalo; rjuje in se vzpenja. Iz burnih valov se dvigajo v megli čudne pri-
kazni in stopajo proti junaku. Močni ljudje so to, širokih pleč in nabreklih mišic na ramenih in laktih: Roke so jim dolge, koščene in jake, ali noge so jim ohromele, vlečejo se po zemlji, slični orjakom z polomljenimi bedri. Prilezli so k junaku, stiskajo se krog njega in motrijo ga s svojimi upadlimi očmi, ki gorijo z gostimi obrvmi s fosforovim sijem.
— Marko kraljevič! Dviga se zamolkla tožba v oni gneči. Marko kraljevič, šeststo let te je nosila zemlja, šest dolgih sto let si jezdil nepremagljiv in slaven po naših gorah in planinah, ali mi te nocoj nismo ugledali. Čakali smo te dolgo, ali te nismo dočakali. Pil si rujno vino v latinski zemlji, v belem dvoru kralja Tokalj-skega, ko se je ženil Ive Senjanin in videl si z visokega stolpa kako beneške galeje plovejo po gladini in čul si naše tužne pesmi v drobu velikih ladij, ali ti nisi skočil na junaške noge, da osvobodiš sužnje, brate svoje, iz onih lesenih grobnic. Jezdil si pod beli Zader, razpel si šotor v pšenici bana zadrskega in vsadil kopje pred šotorom in zvezal za nje svojega konja Sarina, da pase zrelo žito, medtem ko ti Marko piješ vino in rakije, ali ne čuješ obupnega joka in klicev naših v galejah pred luko. A mi smo vozili po sinjem morju, okovani pod palubo; požirali smo grenki strup in pričakovali trenotek, ko bo treščil tvoj buzdovan ob desko vrh naše glave in se bo paluba razklala in bo solnce prodrlo v mračne izbe sredi droba ladje ... Kraljevič Marko, uničevalec Turkov, Arabcev in Albana-sev, zmajev in vil brodaric; ti, ki si prehodil zemlje in mesta in obšel svet od iztoka do zapada, zakaj nisi prišel na sinje morje, da se odzoveš klicu istrskih galeotov? Pojavil si se med nami ko je omahnila tvoja desnica in te je smrt vjedla za srce.
Hočeš da te ponesemo s seboj v morske globine, na stog glena ali na palubo potopljene ladje? Ležali bomo skupaj v gluhi temi in poslušali skoz veka, kako nad nami gučijo in rjovejo nočni vetrovi nad valovi jadranskega morja. —
Prepevajo galeoti pred mrtvim junakom, a veter kopiči v kope, trže v kosmiče, raznaša na vse strani in iznova zgoščava in sklača okoli njih meglo, iz katere se vijejo pošasti in prikazni.
Nove procesije gredo zdaj iz uspavanega mesta. Tropi starcev in žen so obkolili junaka. Starci so goli, mršavi in strti, ženam se vijejo lasje v vetru, boki ošibani a lica uvela in izpa-čena od dolgega jada in trpljenja, težke verige ve viecejo za njimi po bregu.
— Kraljevič Marko. Dolgo smo te čakali mi robovi, sužnji v tej zemlji, ali te nesrečni nismo dočakali... Peli smo, kako te je prevarila sestra Jerica v kuli bana od Vipera. Sklenila si je ona dvoje spon okoli nog in železje okoli rok, ali ti si vendar raztrgal bana na dvoje in zagnal psico na mramornati tlak, kjer se je razletela na sto koščkov. Čakal si tri leta dni v temnici carja Štambulskega; poskusil si, kako je roka v ječi,
ali vendar nam nisi prihitel na pomoč. Lovili so nas Benečani po primorju, kupovali nas in prodajali židje v tem mestu, na tem trgu ljudskega mesa — ti si odpravil svatbarino na Kosovem, poslal sirote in prosjake na gostijo k begu Ko-stadinu, uprl se očetu Vukašinu, da ohraniš deie Uroša, osvobojal si sužnje in robove, ali do nas sužnjih, Marko, nisi izmučil svojega konja Sarina ... Stoprv zdaj te gledamo med nami, ali hladnega in otrplega. Prihajaš nam zdaj, ko je pesem o tebi zamrla na naših ustah. — Bil je velik junak Kraljevič Marko, ali si planil v to kačjo ležišče, da stre naše okove; da nas osvobodi robstva in sramote! ...
Buči veter in kipi megla v puljskem zalivu. Nove pošasti vstajajo iz zemlje, hite z daljnih gor in poljan, prihajajo v procesijah in gručah k mrtvemu junaku. To so duše starih istrskih kmetov. Na njih je sto sledov napornega dela, težke robote, plemiškega biča, glada, žeje in golote.
—	Kraljevič Marko, glej, kaj je storila iz nas sila in krivica. Izkrčili smo vse gore te naše zemlje, izorali smo vsa polja, napojili jih z našo krvjo in našim znojem, ali železni ljudje so gazili po nas, ubijali nam rado, poganili nam vero jn poniževali ponos naš... Hrepeneli srno \>u dnevu, ko pojdeš preko naših poljan, kakor zvezde preko neba. Čakali smo te kakor solnce, ki nas bo ogrelo in ojunačilo. Upali smo, da nam Prineseš zvezdo na vrhu svojega konja, zvezdo sijajno in plamtečo, ki razganja temo in bodri omahujoča srca. Bili smo ko mrtvo morje, ki čaka da ga ošine krilo nevihte, da potem vzkipi in brizgne, da se vzpne in vzvalovi in poruši nasipi in pogoltne obale in se razlije preko bregov. Čakali smo te molčeči in tužni v meglenih gorah, na vrhovih gričev in gora, ali ti nisi prišel — junaški tvoj duh ni zašumel skozi naša srca: nisi Prišel, junak, da vsadiš meč v grebelj našega Pluga za znak in znamenje, da smo delavci in gospodarji rodne nam grude... Klonili smo brez borbe in umirali z gospodarjevo peto za tilnikom ... Kraljevič Marko, kaj si prinesel, povej, našim sinovom in vnukom? Tužnejši so in ne-srečnejši od svojih očetov in pradedov. Izčupali so jim srce iz nedrij, iztrgali dušo iz grudi, pomračili in izkopali so jim obe očesi iz glave in zdaj blodijo po temi in slede kakor čreda ovac tujim stopinjam in pozivom ... Ali mi starci znamo, Marko, kako si ti nekdaj pomagal pobratimi I^elji Bošnjaninu, ko mu je And jeli ja vila
prebodla oči sredi Goluba planine ... Vstani, junak in pomagaj našim vnukom! Še je vila po naših gorah, a po brdih in dolinicah trave vse vrste, a največ milja in bosilja.
Daj, naj vstavijo našim vnukom usehle oči izpod čela, naj naša deca zopet pogleda z očmi po svetu, ker je jadna in nesrečna!... Junak, ostani z nami,- a ko dozori do nohtov, vstanemo tudi mi mrtvi, da izvojujemo poleg tebe poslednjo obupno borbo, da rešimo ali — da se osvetimo! ...
—	Ostani z nami! kličejo vile naokoli. — Vstani in spregovori! kliče krik robov, galeotov in kmetov, trpinov nevernega morja in trde istrske grude.
Silen mraz spreleti telo mrtvega junaka; premaknil je roko, podprl se z laktom ob steno in skočil na noge. Strši kakor orjak na onem kamnu, širi roke in gleda v prikazni.
—	Približajte se, tužni in pozabljeni, da vas objamem vse skupaj!... Zidajte mi grobnico na tem bregu, ali naj bo kakor hram, iz katerega bom bedel nad vašimi vnuki — naj bo kakor Utrjen grad, iz katerega planem z družbo svojo, ko zabije ura ustanka in povračila! —
Oblačna in gluha vlada noč nad puljskim krajem. Mirni so zalivi in luke, pusti so logi in poljane. Mesto je podobno ogromnemu brodu utopljenemu v morju megle. Povsd puščoba in mrtvilo, ali na onem griču okoli junakov vrvijo in se gnetejo pošasti in sence pri čudnem delu.
Iz morskih globin nosijo krdela galeotov ogromno kamenje, mravljišče kmetov koplje stene okoli mesta in jih vleče proti bregu, a trop vil nosi po zraku pesek, skale in kamenje z ruševin bednih mest sredi istrske zemlje, s strmega Učkinega sedla, z grebena Planika in Sije ... Debel, okrogel zid se dviga okoli junaka, ki leži na kamenu s kopjem v desnici... Molče, brez šepeta in šuma, se vrši dalje orjaško delo v'gluhi noči... —
Svita se zora na iztoku; megle se polagoma dvigajo z obal in valov, bledijo in se izgubljajo, a prvi solnčni žarek udarja začujen ob zidove visokega okroglega dvora, okinčanega z oboki in stopnišči, okrašenega z okni in svodi, ponosnega in ravnega kraj modrih valov morskih ... Mlado solnce — pogin nočnega mraka, groze in pošasti
— obliva s svojimi bliščečimi žarki te bele zidove, a v oni reki svetlobe se blišči in leskeče z živo rožnato barvo grobnica Kraljeviča Marka
— naš Divič-grad.
Z vetrom.
2 vetrom bi	botel	v neznane daljave,	z	vetrom	kot blisk se povzpeti do zvezd,
z vetrom bi	botel	v skrivnostne noči,	z	vetrom	uničenja strašna izzvati,
z vetrom bi botel prodreti v goščave,	da	bi	poti	bile čiste do cest,
ki jih sekira	dotaknila ni,	z	vetrom	bi botel živlenje spoznati,
z vetrom bi	botel	svet prepotovati,	z	vetrom	nadvladati dušno bolest!
Slano Kosovel.
BREZEN. K ULTURNO-ZGODO VINSKI PABERKI. LEOPOLD KEBER.
POD MEJNIMI GROFI.
OD lipo, kjer so se vršila vsa javna zborovanja samostojnih kmetov, se je zbirala desetorica mož. t3ili so župani sosednjih zadrug, Iki jih je bil pozval župan Sebi-drag no posebnem slu v Brezen, zabi-čiivši jim v živo Kotovo udeležbo.
»Tovariši, braitje!« jih je nagovoril sklicatelj. »Zadovoljen sem, da ste se vsi odzvali mojemu vabilu. Povedati vam imam važno novico, še prej vam pa obrazložim nekatere okoliščine, da laže razumete naš sedanji položaj. Naš Besed na zapadu. Langobard, je izgubil svojo samostojnost. Njegovo kraljestvo je uničil mogočni frankovski kralj Karl. Langobardi niso bili naši prijatelji, večkrat smo imeli spore z njimi. Iznebili ismo se jih. a dobiiili mesto njih še hujšega, mogočnejšega soseda. Naši bratje na severu, korotanslki Sllovenci, so prišla, izgubivši svojo samostojnost, v odvisnost Bavarcev, in kdor hoče tam kaj doseči, mora zatajiti svol materni jezik in vero svojih očetov. Na jugu sc širita z vsakim dnem vpliv iin moč Oglejskega, patriarha. Tudi ta inam ni nakLonjen. Zvedel sem namreč iz gotovega vira, da je zaprosil sedanji patriarh Pavlin II. frankovskega kralja, naj nas podjarmi, da mas bo mogoče pokristjanili. Sedaj vesite:	naša	svoboda, naša samo-
stojnost, naša neodvisnost je v nevarnosti. Ali naj se odrečemo svobodi? Aili naj mam pošilja tuj vladar tuje župane v naše zadruge, ali naj nam deli tuj uradnik pravico? Ne! Strnimo se v vrste in pokažimo germanskim Frankavcem, da se jih ne bojimo! Naši dedje, naši očetje so se borili za svoje pašmike. za svoje kirave, premagali ošabnega Ferdulfa in uničili 'langobardsko plemstvo Friulske vojvodine, njihovi vnuKi in sinovi naj bi pa ne prelivali krvi za svojo svobodo, za svojo vero, za svoj jezik!«
»Ker že govoriš o svobodi,« je prekinili govornika Budigoj s Klainca, »te vprašam samo to, je-li to svoboda, da nas, svobodne župane, poživljaš na zborovanje, kjer nam praviš o nevarnositi, ki se je kajpada rodila (le v tvoji glavi? Mar bi rad posital naš vojvoda? Mar nimamo mi irlave, da slkrbimo za svoje zadružnike?«
»In tisto patriarhovo pismo!« se je zadrl Dragovam iz Lešja. »Samo Sebidragu ie pokazal patriarh, kar je pisal kralju! Če bi biilo kal na tem, bi morali tudi mi vedeti, saj nismo nič več in nič manj od Brezenskega župana.«
»Babje bajke!« je pripomnil Dobrožit z Vrha. »Ti lepo predlagaj svojim zadružnikom, kar hočeš, 'nas <le pusti v miru! Samo radovednost
me je spravila na tako pot. osem ur sem hodii! Prav se mi godi!«
»Ne mislite, tovariši.« se je zagovarjal Se-bidrag, »da vas hočem inadkriditi ali preskočiti; Ne! Odvrniti sem hotel nevarnost od naše domovine. Opozoriti sem vas hotel na nevarnost, kakor opozarja nanjo prijatelj prijatelja!«
»Da bi potem v slučaju uspeha lahko trdil o sebi, glejte, jaz sem vaš rešitelj, povojvodaite me, pokraljite me! In jaz. ki sem hodil osem ur in ki me čaka enako dolga poit nazaj, naj bi ti seveda pritisnil slovensko krono na tvojo glavo!« JJobrožit v Vrha nikakor ni mogel pozabiti dolge in po lastnem mnenju zastonjske poti k zborovanju.
»Kotim vas pri Ferunu!« je milo prosil Se-bidrag, glas se mu je tresel in solza mu je silila ¥ oko. »bodimo složni, ker v slogi je moč! Razcepljeni, nesložni izgubimo najdražje, kar imamo, izgubimo svobodo! Svoboda ie vredna boja do skrajnosti! Zakaj je razpadla država kralja Sama koj po njegovi smili V Naša nesloga, maša dedna napaka je zakrivila njen razpad! Ne sovražnikovo orožje, naša nesloga nas bo podjarmila!«
»O boju sklepajo vsi zadružniki v svojih javnih zborovanjih! Ali ne poznaš naše ustave?!« se je jezil Budigoj s Klanca in jezno mahal z rokami. »Cemu si nas torej klicali? jaz grem!«
Žalosten je zrl Sebidrag za odhajajočimi tovariši. Glava mu je klonila na pirsi in tužne misli so mu rojile po glavi. Kaj početi? Ni rešitve! Usoda je zapečatena, zapečatila jo je ne-složnast.
Karel, frankovski kralj, je upošteval nasvet svojega prijatelja, Oglejskega patriarha, poslal takoj svojega sina Piipina nad Slovence (788. 1.), ki so se vdali skoroda brez boja, brez upora. Medsebojna zavist, ljubosumnost in nesloga so jim izpulile iz krepke roke silno orožje. A Karl je bil dober politik. Ustanovil je na slovenskih tleh mejno grofijo, pusitil Slovencem njihove navade in šege, češ naj le imajo svoje župane, vladal bom slednjič le jaz in gospodovali bodo le uradniki moje krvi.
Naj objavim na tem mestu pravljico, kakor mi jo je pravila stara Petrička:
Zdveil je mogočen grof. Vsako zimo je preživel nekaj tednov v prijaznem Breznu z vso svojo družrno, z vsem svojim spremstvom, da se razvedri z lovom na divje koze. Prav talko strasten lovec je bil tudi mladi grofič. Z loikoir. in puščicami je leitel po gorah, skrival se t\ skale in prežal na plen.
Dogodilo se je, dvor je biil že osmič v Breznu, da je grofič nekoč ranil lepega kozla. — Vkljub puščici v prrsili je kozel zbežal, a krvave sledi so kazale 'lovcu smer njegovega bega.
ne, krvne (kaplie so mu kazale not. Že mu ie naznanjata večja mlaka /krvi. da se bliža svojemu cilju, Iko mu je izpoddrsmila noga na gladki ska-
li	in grofič je telebnil po strmimi v globino. Obležali je mezaivesteln s krvavimi udri tik malega izvirka.
V	bližnjem goizdu. nedaleč od mesta nezgode, je žgal Brezenec Peter z dvema tovarišema oglje v dveh kopah. Stanovali so vsi trije v leseni koči, kuhala jim ie pa Petrova sestra Mara. Da pripravi večerjo, ie skočila Mara k izvirku po vodo in ise zelo ustrašita, zanazivši nezavestnega iin Iknvavečega lovca. Toda ta strah ie biil de hipen. Mara ie bila zdravo gorsko dekle, ki se je zavedalo, kako nuina ie takojšnja Pomoč. Izprala je ponesrečencu rane. nabrala v bližini raznih kri ustavliaiočih zelišč in mu iih noložila na odprte raine. Piriklicata ie brata Petra, sikupno sta ga nesta v kočo in ga položila na preprosto, a mehko ležišče.
Ko se ie grofič vzbudil in odprl oči. ie videl 'skrbno Maro ziraiven sebe. videl ie ob vznožju kK>7ila. ki ga ie brJl pobral Peter izkrvavelega tik koče, čutil obveze na rokah in nogah in se koj domislil pravega stvarnesra pofožaia. Hvaležno ie pogledal isvoio rešiteljico. zamežal zopet in niegovo mlado Sirce ie vziiubiilo požrtvova!no strežnico.
Peter ie medtem stopil do Brezna, da obvesti irrofa o sinovi nezgodi. Grofa ni bilo doma. Povedal ie ves doeoddk niegovi hčeri, ki io ie slučajno srečal v veži. Vsa obiokama se le napotila s Petrom v core Ik bratu. Večkrat ie med potjo onazovala skrivai očrneli obra--' svo'iega spremljevavca, in dasi 'se ji je mudilo k 'ljubljenemu bratu, ie .stopala čim bliže ciiliu, tem počasneje, (karti tudi v nienem srcu ie vz klila liubezen do lenega ecirskesra mladeniča.
Tekom treh dni je okreval grofič v domači oskrbi. Marina zdravilna zelišča so ddala čudeže.
»Oče!« Sin ie stopil pred očeta, bledo mu ie bilo lice. a oči so mu žarele. »Oče! Mara m: ie rešila življenje, njeno ie ddslei moie srce!«
»Sinko! Bellan si še in po očeh spoznam, da se ti blede!« ie nežno zavrni'1 oče svoiega sina. Ko se je pa domislril nepremostljive stanovske razlike med sinom in Maro. se ie razvnel in dostavil s karaiočim etasorn: »Pomni. sin. da^se nretaika po tvojih žilah grofovska kri od očetove in materine strani! Tebi sem že izbral nevesto. Hči je mojega priiatelia. švabskega grofa«.
»Kai. na 'tisto tresko nai se obesim?! Nikdar in nflkofli!« Žalosten ie zapustil nato sin svoiejra očeta, ki se na ni dal usrnati miti s tako svečanim zatrdilom svojega sirna.
Takoj je pozival svoiesra kancleria k sebi in mu dejal: »Tu imaš pest cekinov, stopi na sro-ro in oddai iih Mari in odkupi z ni'’mii niemo 'liubezen do moiega sina. Ko bo ta izprevidel. da ?a Mara me mara, se utolaži: če pa izve. da ie imela njegova izivolienka rajši denar kakor nje-Ka, io gotovo satn zapusti.«
Zaman se ie trudil kancler. Ne vabljivo zlaito. ne mamiljive besede, ne stroge grožnje niso dosegle uspeha. Mara ie trdila venomer, da je rajši srečna in uboga, kakor pa bogata in nesrečna. Kancler se .ie čudil taki trmi. Ko ji ie pa še enkrat pogledal globoko v oči, ie umoikni'1 in se odstranil z zavestjo, da še ni bil sreča1! v življenju tako značajnega in tako len etra dekleta. Vračajoč se domov je vso pot mislil ile na Maro.
Zelo nemilostno ga je sprejel grof. »Kaj. celo ti si se vanjo zagledal?« ga ie cštel. »Nič več se ne morem zanestii na svoje uradnike, že vidim, da moram sam izvršiti nalogo. Sreča moiega sirna mi ie le preveč pri srcu!«
In že se je grof sam odpravljal na goro. Počasi je šlo po strini poti, a končno ie vendar dosegel svoi cilj. Grof je precenjeval »vole zmožnosti, tudi njemu je bila sreča nemila. Poslušal je Manine inazoire o ljubezni, in led se mu je jel tajati dkrog srca. Prikupila se mu je bila ta vaška nedolžnost in gorska odločnost in pr; slovesu ji ie zagotovil svoio očetovsko nalkilo-njenost.
Istočasno, ko je stopil trrofič pred svoiega očeta in mu odkril svojo ljubezen do Mare, le šila njegova sestra k svoii materi.
»Mati! Jaz sem srečna, iaz liubim Petra!«
»Kaj. Petra? Ne nori mi. otrok! Grofovska flori se pretaka po tvorih žilah, mati ti ie grofica, oče grof. Sicer ie pa zate že izbran ženin. Sin je alemanskega vojvode.«
»Kaj. s tiisitim čebrom nai se iaz poročim! Nikoli!« im solze so nesrečni hčeri zalile oči.
»Neizkušena deklrna!« ie zamrmrala grofica za opotekajočo se hčerjo. »Čeber gori, čeber doli, voivoda ie pa le! Se že še umiriš, otrok!« Takoj nato ie poklicala plemkinjo, svojo spremljevalko, izročila ii pest cekinov, poslala io na goro s točnim naročilom, nai odkupi Petrovo ljubezen.
A Peter je bil pravi brat svoi e sestre Mare. Isti značaj, isti mazori. Zato pa ni uspela plemkinja niti najmani. Opravičila ie svoi neuspeh z besedamii: »Grofovska milost! Zaman vsak trud! Peter si ne da odkupiti svoje ljubezni do tvoie hčere. Da bi videla, kako srčkan je Peterček!«
•	»Torej tudi tebe je omamil njegov pogled! Najbolje, da se sama lotim zadeve!« _
Temu sklepu ie takoi sledilo dejanje. Ve-leblagorodma in milostljiva gospa erofica io le naravnost mahnita na goro. Še prehitro se je prepričala, da ne odienia Peter rii za las. Posilu-šala je z zanimanjem njegova izvaiania im mu končno zagotovila svoio materinsko naklonjenost.
Pri obedu sta si zaupala grofovska roditelja drug drugemu svoio skrivnost. Grof je povedal ženi o Mari. grofica možu pa o Petru. Oba sta sklenila v svoiem crcu. da onemogočita vsai eno poroko, a vsak ie sklenil drugače. Grof je bili proti Petru, pospeševaie radi lepe Marc poroko svoiega sina. grofica ie bita proti
Mari, podpirajoč radi lepega Petra poroko svoje hčere.
Kmalu nato ie prišel h grofu poseben kraljevi odposlanec. Nd še bil dobro sedel za mizo in že je ovadil grof Petra, ki se ie bil osmeiil zaljubiti se kot čisto navaiden zemljan v njegovo, grofovsko hčeir. Ni še dobro izginil grof iz sobe iin že se je vanjo pritihotapila grofica in ovadila gostu Maro. Iki se ie bila drznila, zaljubiti se kot čisto naivadna kmetica v njenega grofovskega isiina.
Bili sta to dve strašni ovadbi. Tega se ie zavedal kraljevi odposilanec. mi oa vedel, v Ika ■ teri kazenski paragraf naj ju uvrsti. Uboj ni, umor tudi ne! Nasilstvo?! Izključeno! Tatvina? Poljubi se lahko kradejo, a srca že težje. Pod rop se taka ljubezen tudi ne da soravilti. »Kaj torej? Je morda požig? Seveda ie požig!« se ie prepričeval (kraljevi odposlanec in sc čudil, da ni bil takoj pogodili pravo. »I Peter i Mara sta vžgala tujo lastnino, vsak po eno grofovsko srce, z namenom izkoristili položaj, .ki nastane ob požaru. Oba zločinca plačata po tristo cekinov globe!« in s tem ie bila zadeva za kraljevega odposlanca rešena, razglasili ie svojo razsodbo obema ovaditeliema in ni mu šlo v glavo vlkljub njegovemu večletnemu soieniu-da je plačal grof globo za obsojeno Maro. ida ic plačaila grofica globo za obsojenega Petra. Veselil se je, da ni bili izrekel smrtne obsodbe, ker bi biila iv takem slučaju žrtvovala grofica svoje plemenito življenje za Petra, grof pa za Maro.«...............
Trikrat je umolknila stara Petrička med svojim pripovedovanjem. Prvič se ie ziokaila. ko je omenila grofovo oest cekinov, drusrič samo rvzdihmila navajajoč grofičino oest cekinov, to pa menda zato, ker se ii ie zdela ta pest mnogo manjša od prve. tretjič se ie stresla od groze in siicer pri talko ogromni globi šestih sito cekinov.
Ta pravljica ie bila zame zelo trd oreh. — Obračal sem jo na desno, obračal na levo, da dobim najmanjšo razpoko, ki mi omogoči priti do toli zaželenega zgodovinskega iedra. Zaman sem se trudil. In čemu? Zato ker to. kar sem držal iv rokah, ni hil oreh, biilo ie že "ravo jedro, ni bila pravlljica. bil ie pravi zgodovinski dogodek. »Če ie to v resnici pravi zgodovinski dogodek.« mi poreče marsikdo. >»na dan z imeni, na dan z letnico!« Le počasi, vse navedem pravočasno, vsekakor oa moram uvesti lajika v skrivnost zgodovinskega raziskavama, da bo pojmil natančnost in vestnost pravega zgodovinarja.
»Pravljica« govori o mogočnem grofu. To ni biil navaden grof. marveč ie bil grof z večjo oblastjo. Taki grofje so na bili meirni grofje. 0-menil sem že, da je knali Karl Veiliki ustanovil na naši zemlji leta 788. novo obmejno grofijo. Zgodovina našteva štiiri mejne grofe, ki so službovali in vodilii to grofijo v imenu frankovskih krailjev. in sicer: Markaria. Erika. Kodolaia ln Balderilkia. Kalko izbrati izmcid teh štirih onega, ki ga omenja »pravljica?«
Dotični grof kakor tudi njegova družina in njegovo spremstvo so govorili z Maro in Petrom. V Ikakem jeziku? Slovenski? Da bi se bili tuli frankovski grofje. ki so prihaiali samo po zimi na nekaj tednov v Birezen in ki so imeli svoj stalni sedež v langobardskem mestu Tre-viso, po katerem je mejna grofiia ali marka dobila tudi svoje ime Trevižamslka. priučili slovenščini, ni verjetno. Verjetnejša ie domneva, da so se Brezenci naučili frankovsko narečje, 'kar jim ni delailo nobenih preglavic. Če ;tudi upoštevamo pri Slovencih znani idar za tuie ieziike, so morala vendar miniti leta. da so se Brezenci izurili v tujem jeziku, posebno ker so se ga učili samo par tednov v letu. Keir govori »pravljica,« da je poseitiil grof že osmo zimo Brezen iin ker ie služboval Markar samo sedem. Erik celo samo štiri leta, ju lahko takoj izločimo. 0-staneta nam torej še Kadolai in Balderik.
Zadnji. Balderik namreč, ie imel hude praske na vzhodu svoje grofiie z Bulgari, in ker se ni znail uspešno braniti orpiti tem napadom, ga je naslednik Karla Velikega. Ludvik Pobožni, odstavil v devetem letu njegovega silužbovanja (1. 828.) Taki spori na vzhodni meji pa izključujejo, da bi se bil mogel baviti mejni grof, ki ie bil ob enem tudi vojskovodja, z lovom na zapadni strani svoje obsežne grofije.
V	poštev prihaja torej edino le predzadnji Kadolaj kot »pravljični« grof. Zanj govori tudi njegovo dvajsetletno službovanje. Pa tudi poskus. ki sem ga bil napravil in ki se ga poslužujejo večkrat itudi drugi zgodovinairii v dvomljivih slučajih, mi ie pokazal Kadolaia. Odrezal sem sii namreč dva enako velika lističa, napisal na enega ime Kadolaj. na drugega Bailderik. zvil oba lističa, vrgel iu v klobuk iin petletni nedolžni sinček soseda Logarja mi ie potegnil iz klobuka listič s Kaiddaieviim imenom, če je na bil Kadolaj res tako strasten lovec, kakor trdi »pravljica« o njem. potem si ie bil izbral že koj prvo leto svojega služboVania (799.—819.) primeren kraj. primerno lovišče, tako da lahko navedemo brez vsake skrbi in z vso odločnostjo leto 807. kot letnico prei opisanega zgodovinskega dogodka.
Da so se ženili itakraJtni mogotci in plemenitaši izključno le med sabo in da so izbirali starši »'trske« iin »čebre« svojim otrokom, nam tudi pove ^pravljica«, a to ni nič novega, sai se je ta navada ohranila še do danes. Važnejša ie ugotovitev, da so se bili Brezenci 1. 807. že pokristjanili. »To pa mi mogoče!« mi bo marsikdo ugovarjal. »Vsi zgodovinarii. Czoernig. Rutar in še mnogo dirugih. 'trde. da ie kristianstvo v naših krajih le polagoma napredovalo, 'trditev torej, da ie premagala nova vera že tekom dvajsetih let paganske šege iin navade, katerih so se Stari Slovenci tako tridno oklepali, ie nesmiselna!«
Ta ugovor zavrniti mi je prava igrača. V »pravljici« nastopata Peter in Mara. Te dve imeni nista staroslovanski, marveč imeni, dobljeni pri krstu: Peter. Mariia. Kot glavni vzirok
počasnemu napredovanju nove krščaniSlke ;verc v naših krajih navajajo zgodovinarji dejstvo, da jo ie oznanjevala tuia. friulska in nemška, duhovščina, (kii ni poznala jezika domačega prebivalstva. če bi jo bil oznanjeval kak slovenski duhovnik, bi mu bil zajrotovflien popoln uspeli. Prav to se ie pa dosodilo v Breznu. V Brezen ie prišel slovenski misijonar in ta ie btil Črtomir. Bil ie prvi Slovenec, ki ie obiskoval tedai Oglejsko semenišče in kakor poje Prešeren v svojem »Krstu pri Savicii«:
Postane mašnik, v prsih umrieio
nekdanji upi: med svoie roiake
Slovence gre in dalje črez njih meio...........
»Pravljica.« ki ji pritiče vsekakor naslov: Lepa Mara in Črni Peter, govori še o posebnem kraljevem odposlancu. Ti kraljevi odposlanci, miissi regis. so bili uradniki, srrofie. ki so enkrat na ileto obiskali vse grofe, pregledali njihoive razsodbe, zaslišali prizive z razsodbo nezadovoljnih oglobliencev in izrelkli končno sodbo. Imenovali bi jih lahko: ootuioča druga instanca. Ne mejni grofje, ne kralievi odposlanci niso dobivali nobene plače. Preživljata so se morali z globami, katere so mairekovali ljudstvu kot sodniki in še to globo so moralli deliti. Tretjino je dobil mejni grof kot sodnik, tretjino kralievi odposlanec kot druga instanca in tretjino kralj. V našem slučaju, in s tem lahko izpopol-
nimo »pravljico,« je razdelil kralievii odposlanec globo v znesku šestih sto celkinov tako, da ie vrnil mejnemu grofu Kadolaiu d!ve sto cekinov, spravil drugih dve sto cekinov rv svoj žep. ostanek, tudi dve sito cekinov, je pa položil v svoj Ikovčeg. da jih odda o priliki kralju Ludviku Pobožnemu.
Umevino. da niso bile globe maihne. ako so hoteli grofje svojemu stanu primerno živeti. Oprostilna /razsodba ie bila popolnoma neznana, navadno sta se obsodile?'toženec in tožiiteli. ovaditelj iin ovaianec in še priče povrh. Zato niso še nastopali v tedanji dobi odvetniki, boječ se, da naloži itudii njim sodnik v neskončni skrbi za svojo rodbiino enako globo kakor tožencu, tožitelju iin pričam. Kako vestni so bili tedanji sodniki, kaže dovoli jasno islučai. ko ie prišla ljubezen pod težki paragraf požiga. Kdor si ie izdrl zob. ie bil oglobljen radi moitenia posesti, kdor je voščil grofu: dober dan! a ie slučajno pršilo iz megle, se je oglobil. ker ie skušal zavesiti grofa kot javnega organa z neresničnimi trditvami v zmoto itd. itd.
Naše reklo:	kozla	ustreliti,	kar pomenia
kako neumnost napraviti, izvira iz Jeta 807. Orofič je zadel kozla, za katereera ie morala plačati njegova malti tri sto cekinov, oče na te sito, ker dve sto cekinov mu ie vrnil kralievi odposlanec in skioro gotovo so mu starši večkrat očitalli. da ie ustrelil leoesra kozla.
Arena.
O vem, da nisi brat mi po imeni,
-	dandanes brat že bratu po življenju streže! -a čuj besedo pravo, ki v plameni življenja zrasla je, ki vse nas veže:
Podoben svet veliki je areni, v njem človek zver, ki čaka, kdaj odveže krotilec - čas z verig jo, da po pleni vsa krvoločna plane izza mreže.
In dan in noč mi v njem se bijemo, in .srčno kri si, brate, pijemo s strastjo, ki ji nibčč ni gospodar. -
H ko v poslednji uri z njega gremo, se prav za prav še le takrat zavemo, da ustvarjen je za vsako božjo stvar...
Janko Samec.
Temne slutnje.
Kdo se bliža, kdo s polabnimi koraki stopajoč,
kdo na okna, kdo na duri trka noč na noč?
Kdo me vabi s sladkoprilizljivim glasom za seboj,
z pomirjenja očitanj mrtvih v nepokoj?
Kdo me zove, kdo iz mrzlotujib krajev, kdo in kam? -
Strah v očeb, zamrlih krikov v grlu trepetam...
Sta>io Kosovci (1914).
POUCNI-DEL
FRAN SVETLIČIČ.
SPISAL STANKO STANIČ. Pozabljenemu pesniku v spomin.
AKOR na zvezdnatem nebu spremlja to ali ono zvezdo cel trop manjših zvezd, ki se	stalno sučejo
in vrte	v območju te
ali one	zvezde, tako
se tudi	v človeškem
življenju opazuje če-sto sličen pojav. Ako se na primer na slovstvenem polju pojavi kak velik	genij,	bo	ta	v	svoje	območje	pritegnil celo
vrsto	manjših	duhov,	ki	se bodo	gibali in dej-
stvovali po načinu tega svojega vzora, čeravno ga običajno niti od daleko ne dosežejo.
Kakor zvezda se je pojavil na slovenskem literarnem nebu naš največji genij Prešeren. Kljub stoterim zaprekam mu ni manjkalo trabantov. Eden največjih in najzvestejših je bil naš ožji rojak Franc Svetličič. Snov, slog, mera
—	vse troje in še več, je na Svetličiču iz Prešernove šole, seveda vse to le po zunanje, kajti Prešernove arhitektonike Svetličič ni poznal. Le sklepna asonanea je pri njem različna od Prešernove kljub prisvojitvi Prešernove filozofije. Iz Prešerna zveni resignacija, iz Svetličiča zaupanje v Boga.
France Svetličič se je rodil v Spodnji Idriji 2. aprila 1814. leta. Ljudsko šolo je dovršil v Idriji, gimnazijo in bogoslovje v Ljubljani, kjer je bil leta 1839. dne 5. avgusta posvečen v maš-nika. Rovte, Cerknica, Vrhnika, to so bile njegove kaplanske službe. Ko je prestal župniški izpit, je dobil župnijo Sorico, odondot se je preselil v Godovič, kjer je župnikoval od 1. 1863. do 1879. Kot delničar proslule banke »Slovenije« je prišel ob vse svoje imetje. Leta 1879. je stopil v pokoj, preživel nekaj časa na Razdrtem pri Postojni, nazadnje se je preselil v Ljubljano, kjer je prav siromašno živel in umrl v hiralnici 22. februarja 1889. Naš neutrudljivi Rad. Silvester mu je kot svojemu bivšemu katehetu v »Zgod. Danici« zapel »Spominčico na grob«.
Po njegovi smrti se ga je spomnil z obširnim spisom Marn v »Jeričniku«, Glaser ga omenja v svoji »Zgodovini«. Najbolje sta ga ocenila Janko Lokar v »Dom in Svetu« 1. 1903 in Ivan Grafenauer. Ta dva ga imenujeta resničnega pesnika.
V	dobi ,ko je stal Koseski na višku svoje slave, ko so ga častili malone kot slovenskega Homerja, je objavil Svetličič svojo prvo pesem v »Novicah«, kije takoj pokazala, da je pesnik hodil v šolo k »Čbelici« in njenemu prvaku Prešernu, ne pa k prvaku »Novic« Jovanu Koseski -ju. Že to dejstvo nam priča, da je imel Svetličič dober okus in je pesništvo vse drugače pojmoval nego ostali pesniki tistih dni. Za zgled, kako je pesnik miselno in oblikovno naravnost visel na Prešernu, naj velja sledeča »Zabavljica«, ki jo je priobčil v »Novicah« leta 1847.
Sonetov, praviš mi, ne poj nikari, zdravice vodopivcam so neslane gazele ženskam vnemajo možgane Seršenov mi ne draži, Bog obvari!
Romanc ne bodo poslušali stari in zabavljice so le malo brane, balada tvoja me kar nič ne gane, in glose, to so malovredni dari.
Kaj zlodja moram peti, pa me uči, da bo prijetno tvoji umni buči, jr.inaške, elegije al’ pravljice?
Teh ne, ampak natanjko mi popiši: kak iz kleti preganjajo se miši, — in bodem djal, da modre si glavice.
I
Učil se je pa pesnik tudi od naroda, in da je tudi srbsko narodno pesem visoko cenil, priča njegova pesem: »Na Mravljiškem vrhu«, ki po-popolnoma nalikuje Hasanaginici v početkm:
Kaj se beli tam na gori med grmovjem in med bori, je li groblja, je li sneg?
Groblje v kraju tistem ni je, br.irja studna več ne brije, davno kopen je že breg, itd.
Svetličič je kot epik in lirik na isti višini. Snov za epiko mu je dajala domača zgodovina in pravljica »Med Poreznom zelenim in med Črno Perstjo« pravi Svetličič je turški križ, ka-
teremu je posvetil eno pesem. Drugači pa so mu epske pesmi nudile tvarino. Cerkniško jezero, junaki iz turških bojev, Hrušica; stari gradovi itd. Nekatere teh pesmi so našemu dijaštvu bile bliže poznaine, ker jih je bil Slket prevzeli v svoje »Čitanke«, med njimi pa gotovo najbolj »Ukleti grajščak«.
Kot lirik je Svetličič najraje pesnil v obliki soneta, čeravno se ni držal dosledno stare tradicije o njegovi miselni in tehnični obliki. Filozofija življenja in njegov zunanji potek, to dvoje je skoraj edina vsebina njegovih sonetov. Pesnik Svetličič kot duhovnik in veren katoličan ni zapadel v resignacijo, ampak poje sam o sebi:
Visoki Bog, ki zanj trpim, pa vliva mi v srce sladki up, da mi odgrnil bo pot med večnih dvorov krasne zide.
Tudi marsikatera rodoljubna pesem se mu je posrečila, N. pir.:
kdo bode meni branil žalovati, ko vidim, da v košatih hrastov senci ne vem zakaj — suši se lipa.
Ali pa drugod:
Kedaj bo domoljubja ogenj sveti prešinil nas, da jamemo hlepeti po tem le, kar je v blagor očetnjavi? Sklepna sodba o Svetličiču je ta: njegove pesmi so res pesmi, on je pesnik po božji volji. Levstik in Stritar nanj nista vplivala, ker je dozorel, predno sta onadva nastopila. Da ga mi danes Dač premalo cenimo je vzrok ta, da »leži še vedno po svetu razmetan« in njegovih »udov« še nikdo ni zbral.
Ker je Svetličič naš ožji rojak, bi se pač spodobilo, da bi se kdo zanj pobrigal in bi nam ponudil — morda potom »Naše založbe« — zbirko njegovih pesmi. Že dejstvo, da si je vzel za vzgled Prešerna v dobi, ko se javnost še Prešena ni zavedala je zanj najlepša pesniška kvalifikacija.
(Po Janku Lokarju: Frančišek Svetličič, D. In S. 1900.)
TRST m REKA.
TUDI druga ptnistamišča tob Adniii bodo enkrat igrala veliko vlogo; Split n. pr. je imel pred vojsko že 3 milijone register-ton prometa in se bo zelo razvil, ko bo dobil primerne zveze z zaledjem. Pri vseh naših pristaniščih je slabo to, da je bližnje zaledje slabše kakor pa bolj oddaljeno, da ie treba torej že dosti stroškov, preden sploh do blaga pridemo, oziroma preden po morju dobljeno blago oddamo.
Pomena morja včasih niso znali prav ceniti. Leta 13S2 so dobili Habsburžani Trst, a v prvih stoletjih kar ni mogel kvišku. Benetke so ga takrat daleko nadkriljevale, izkoristile so svoje gospostvo morja na brezobziren način. Vse ladje so Benečani prisilili, da so morale
pristati najprvo v Kopru, ki je bil takrat njihov; tam šele so dobile proti visoki odškodnini dovoljenje. da so smeile naprej v Trsit. Če pa niso hotele plačati, so jim blago pobrali, ladje pa sežgali. Šele za Karola VI. je postalo drugače. Nekoliko časa je bil kralj na Španskem in tam se mu je zbistrilo oko za pomorsko trgovino. Uvidel je, da novodobna država brez brodovja in trgovine ni nič. Benetke takrat niso bile več tiste kakor prej, vedno so se naslanjale na Avstrijo, ta jim je pomagala v boiu s Turki; zato so morale biti tiho, ko je leta 1717 proglasil Karol Adrijo za prosto morje. Dve leti pozneje je pa proglasil Trst in Reko za prosti pristanišči, to se pravi, ladje smejo prihajati in odhajati brez carine. Karol je gradil ceste, n. pr. čez Liubelj, zvezal po njih morje z notranjostjo, dajal domačinom razne prednosti, n. pr. opro-ščenje od vojaščine, klical trgovce od vseh strani, zlasti Grke, da so prinesli k nam pravega duha podjetnosti. Trgovina je začela cveteti, posebno trgovina z žitom in bombažem; Trst se je dvigal, prebivalstvo je štelo takrat 5000 ljudi, malo sicer tudi za tiste čase, a vendar dosti v primeri s prejšnjimi časi. Marija Terezija je očetovo delo nadaljevala, za njene vlade je imel Trst več ladijske vsebine in več prometa kakor pa Hamburg ali Genova. Kvišku je šlo tem hitreje, čim bolj so Benetke propadale. Ozemlje, ki je težilo proti Trstu, je tisto, ki je označeno danes po glavni progi jr.ižne železnice. po cestah čez Ljubelj lin Predel in pa dalje proti severu v smeri proti Solnogradu, nribližno v tisti smeri, ki jo ima danes turska železnica. Na zahod od studencev Drave in od Solnograda pa Trst nikoli ni mogel, tam so tja do Sv. Gottharda še zmeraj gospodovale Benetke; ta sam je pa težil že v Genovo.
Francoske vojske so Trstu zelo škodovale, posebno ko je Napoleon prepovedal vsako trgovino z Angleško, ki je bila, kakor vemo, takrat neomejena vladarica morja. Promet Trsta se je skrčil za devet desetin! Po dunajskem kongresu ie bilo kmalu zopet bolje, trgovski čut je bil v Trstu še zmeraj doma in leta 1830 šteje Trst že 60.000 prebivalcev. Trgovec Bruck, pozneje trgovski in finančni minister, ustanovi leta 1835 Avstrijskega Lloyda, ki se je kmalu polastil večine prometa z bližnjim vzhodom. Splošno pa o prvih letih preteklega stoletja glede trgovine in prometa v Trsta ne moremo povedati nič posebno dobrega in razvoj je semintja celo nekoliko ponehal. Zakrivili so to deloma tržaški posestniki ladij, ker se je takrat iadreniška plovba pretvarjala v parniško in se niso pravočasno prilagodili novim prometnim oblikam. Še bolj napačno je bilo pa to, da so pristanišče zanemarili in ni bilo čisto nič pripravljeno za moderni promet. Razumljivo pa je; saj so bile takrat avstrijske tudi še Benetke in se je bilo treba ozirati tudi nanje. Potem pa sploh trgovska in carinska politika ni bila prava.
In vendar ima Trst tako ugodno lego, saj se zajeda morje tam najgloblje v tmp Evrope in morska vožnja je tako poceni. Aleksandriji je n. pr. Trst za 143 milj — milja = 1852 m — bližji kakor Genova, Suesu za 130, Odesi za 115. Vidimo, da je od vseh večjih sredozemskih pristanišč pomaknjen naibolj proti vzhodu, torej kljub dolgi pa ceneni morski vožnji vendar najbližji vzhodnim deželam.
Že po naravi je določena Trstu velika važnost za gotove dežele in za posebne predmete. Ti so zlasti taki, ki vsled svoje vrednosti prenesejo tudi višje tarife, ali pa taki, ki se lahko skvarijo in morajo torej hitro po železnici naprei. Potem pa tudi za osebni promet, ki je še posebno navezan na hitrost. Zaledje Trsta se je zelo menjavalo; poleg že omenjenih smeri je šlo na vzhodu celo na Ogrsko. Ko so pa leta 1867 Ogri postali prosti, je Trst to zaledje zgubil, dobila ga je Reka. Vsaka železnica zaledje kolikortoliko razširi, tako ga je tr.idi južna, dograjena do Trsta leta 1857. Druge alpske železnice sp pa zaledie zopet skrčile, tako da so pred otvoritvijo turske železnice kolebale celo Gornja Koroška, Salcburška in Gornja Avstrija semintja; pošiljale so svoje blago deloma v Trst, deloma v Benetke, deloma pa čez Češko v Hamburg in od tam naprej. Najvažnejša pridobitev turske železnice je bila južna Bavarska. Niso pa prišli v tržaško zaledje večii deli Češke, kakor so pričakovali, vpliv Hamburga je bil prevelik, meja med Hamburgom in Trstom je šla še zmeraj daleč južno od Prage.
Neprijetno za Trst je to, da se takoj za mestom dviga Kras 300—500 m visoko — pri Reki 900 m in čez — in ga morajo premagati železnice v velikih strmih ovinkih. Prvo zaledje ni bogato, dalo se bo šele izboljšati, ko bo nastala z uporabo vodnih sil večia industrija. Potem je pa vse bližje zaledje sploh gorato, in četudi je drugi del boljši od prvega, vendar je še prema-
lo	industrijskih izdelkov, le les in žito, stvari torej, ki zahtevajo visoke tarife in niso prikladne za železnico. Bogati sever pa teži, kakor smo videli, proti Labi, in vsi izjemni tarifi ga niso mogli priklopiti Trstiu. Sicer se pa konkurenca severnih pristanišč ne javlja samo pri Trstu, čutijo ga tudi Benetke in Genova, celo Marseille. Vzrok je ta, ker so severna pristanišča v veliki meri tudi eksportna, v iužnih pa daleko prevladuje import; ladje morajo v pristaniščih predolgo čakati, nimajo zadosti blaga za novo vožnjo po morju itd. Višji tarifi in redkejša možnost odpošiljatve pa eksporterja ustrašijo.
Trst ima torej precej neugodnih točk, vendar so ga pa druge omeniene prednosti potisnile zelo v ospredje, pred vojsko je bil prva trgovska luka ob Adriji, med vojsko je dobil pa pristanišče kakor ga nima večjega celo Sredozemsko morje. Prekosil je bil Trst v tem oziru tudi Genovo, ki je bila do tedaj prva, in ki kljub naj-večiim naporom ni mogla več voditi, premalo
je prostora ob ozki obali. Blago mora v Genovi čakati po tri mesece in eksporter ga kljub višjim stroškom rajše pošlje v Trst, katerega najnovejše naprave omogočijo hitro odpošiljatev.
Narava sama je glede pristanišča tako pri Trstu kakor pri Reki kaj malo skrbela in boljših naravnih pristanov je ob Adriii dosti. Tržaška in reška luka sta po naravi samo odprt pristan, brez vsakega zavetja. Za časa Karola VI. in Marije Terezije je nastalo v Trstu mestno pristanišče, zavarovano proti široku vsaj deloma po predgorju Sv. Andreja. Zadostovalo je pa do leta 1857, do otvoritve južne železnice. Ta nas je pa prehitela, in ko so leta 1867 začeli z napravo pristanišča bolj na severu, je bilo zaenkrat prepozno. Še boli se je to pokazalo, ko je bil leta 1869 otvorjen Sueški prekop; Trst ni bil pripravljen, naprave nikakor niso zadostovale spremenjenim oblikam prometa.
Treba je bilo misliti na novo delo. Izvršili so ga v treh odstavkih in dali so Trstu popolnoma novodobno in vsem potrebam ustrezajoče moderno pristanišče. Od leta 1868—1883 so zgradili po načrtu francoskega inženerja Pascala in po vzoru pristanišča v Marseille s stroški 29 milijonov kron, prosto luko, takozvano »novo pristanišče«. A že takoj po izvršitvi je bilo premajhno in preozko, velike ladie se zlasti pozimi ob burji na omejenem prostonu niso mogle gibati. Zato so od 1887—93 z desetmilijon-skirni stroški delali in popravljali naprej, pa je bilo še vse premalo, ker je promet le prehitro naraščal. In zopet so napravili nove načrte, leta 1901, tedaj pa v čisto drugačnem, neprimerno večjem obsegu kakor prej Stroške so proračunih na 50 milijonov, seveda brez železniških tirov, skladišč, dvigalnikov itd. Koliko je stalo, ne vemo. Pred voisko so bila dela skoraj dovršena, voj sika je izvršitev nekoliko zavrla. Sedaj ima pa Trst tudi res pristanišče, ki se lahko kosa z vsakim drugim v Sredozemskem morju. Trst je moral dobiti take naprave, ker je promet ogromno naraščal. Je pa novi pristan južno od Sv. Andreja, v velikem miljskem zalivu. Ker je bilo treba dosti materiala za zasinanje morja, so vozili pesek in grušč od izliva Soče sem, so ga torej tam odstranili in napravili tako zopet prostor za drugo pristanišče pri Tržiču. Zgradili so dolge obrežne zidove, sezidali tri široke mole; proti burji je pristanišče veliko bolj zavarovano kakor »novo pristanišče« na severu, proti širokn ga pa ne varuje samo en lomilec valov kakor ga vidimo pred »novim pristaniščem«, temveč trije, postavljeni stopnjičasto drug za drugim, dva sta dolga po 500 m, tretii pa 1600 m. Ves zasuti prostor meri nad 55 hektarov, dolžina obrežnih cest znaša nad 14 km itd. itd.
Moderno pristanišče pa zahteva tudi drugih naprav, skladišč, dvigal itd. Vsega tega je sedaj dosti, v miljskem pristanišču sta n. pr. dve velikanski zgradbi, katerih vsaka ima prostora za blago največje ladje. Moderne ele-
vatorje že poznamo, poglejmo še dvigala ali žrjave. Dvigalo je stroj z dvema rokama; ena je trda, druga pa kroži naokoli, se dviga in pada, polaga blago na tla in ga dviga. Velikanov med dvigali je bilo pred v0jsko okoli 150; največji je v Hamburgu. Šele v veliki višini se odcepi ena roka od druge in kroži naokoli v krogu, kojega premer je 294 metrov, radij torej 147 m. V oddalji 34’5 m od trdega stojala dvigne še 250.000 kg. v oddalji 53 m od debla pa vedno še 110.000 kg. Recimo, da dvigne človek od tal približno 100 kg; tako opravi torej ta žrjav z mehaničnim zavrtom delo 2500 in 1100 ljudi, a ne dviga samo, temveč tudi prenaša. En sam človek zadostuje, da ga vodi.
Ugodna lega in pa nove naprave so promet Trsta kar hitro dvignile. Od 1. 1803—1887 je narastel n. pr. za 1.4 milijona ton, od leta 1887 do 1905 pa za 1’6, torej v 18 letih več kakor prei v 84. Od leta 1880—1889 je priplulo v Trst in odplulo iiz niega na leto nad 12 mSijoraov centov blaga v vrednosti 660 milijonov kron, leta 1900 že 19 in 713, leta 1913 — zadnje leto pred vojsko — pa 35 miliionov centov blaga in 1800 milijonov kron, trikrat toliko blaga in skoro trikratna vrednost kakor pa 30 let prej. Koliko ladij je prišlo v Trst? Tabelica nam to pove:
Ste v. ladii. Reg. ton. Prirastek ton °/0.
1870: 8.054	960.000	1870—1880:	16
1880: 7.208	1,112.000	1880—1890:	32
1890: 7.873	1,471.000	1899—1900:	47
1900: S.465	2,159.000	1900:1913:108!
1913:14.230 5,480.000 1870 : 1913:470! Število odhajajočih ladij je približno isto; glej zgoraj, zato skupni promet 1. 1913 okoli
30.000	ladij z 11 milijoni ton; tona je skoro tri kubične metre.
Ladje so bile prei manjše; to smo že videli. Leta 1870 je imela vsaka ladja za 120 ton prostora, leta 1900 že nad 250 ton, leta 1913 pa skoro 400 ton. Parnike so naročali začetkoma na Angleškem, nazadnje so pa zgradili vse doma. Samo od leta 1912 do 1913 je narastlo število ton za 20%, teža prodanega in kupljenega blaga pa za 14%. Škoda le, da je import dosti večji kakor eksport, 70:30, prihajajoče ladje nimajo dosti blaga za nazaj, zato so tarifi zopet večji. Leta 1912 ie znašal imoort 2,050.000 tein blaga, eksport 980.000 ton a 1000 kg, razmerje 100:48; leta 1913 pa 2,314.000 in 1,136.090, 100:49. Počasi se je razmerje boljšalo v prilosr eksportu, kajti 100:48 in 100:49 ni več 70:30 kakor rrei. fim^ak že 70:33’6 in 70:34’3. Vrednostno razmerje je drugačno, import 1913 870 milijonov kron, eksport 932 milijonov, 100:107. Na importu je bila soudeležena Slovenija poprečno s 34%, na eksportu z 29%. Import je obsegal zlasti kavo, bombaž, riž, iužno sadje, žito, kože itd., eksport v prvi vrsti les.
Kakor islo se pri nais brigali za Trst. talko so se Ogri za Reko; prej poleg Trsta brezpomembna se je od leta 1868 naprej krepko dvignila. Na prav čuden način so si jo Ogri leta 1868 Prisvojili, potem pa res storili vse, kar so mogli.
Ker je pristanišče še slabše kakor tržaško, zaledje še revnejše in prometu neprijaznejše, Kras še višji, je bilo treba še več dela. Ogri so hoteli dobiti na vsak način »okno v svet«. Leta 1872 so začeli z napravami v pristanišču, zidali so skladišča za riž in petrolej, čistilnice, luščilnice, država ie dajala podpore domačim in tujim družbam itd., leta 1873 je bila končana proga Št. Peter—Reka, leta 1874 Zagreb—Reka. Od leta 1872—1914 so izdali za pristanišče naprave 53 milijonov kron. Zato se je pa promet tudi tako nepričakovano dvignil in je štel pred vojsko na leto okoli 9000 prihajajočih in prav toliko odhajajočih ladij, skupaj okoli šest milijonov registerton. Leta 1871 je bii promet Trsta še 18krat večii kakor reški, leta 1913 glede ton niti še enkrat tolikšen; tržaški se je v letih 1871 do 1910 potrojil, reški pa popetnajstoril. Seveda moramo upoštevati, da je Reka še čisto nova, Trst pa že stara prometna točka; pozneje bi razmerje za Reko ne bilo šlo tako ugodno naprej. Kakor je za Trst slabo, da je bil import večji, tako za Reko, da je eksport bil večji kakor import, kajti tudi v tem slučaiu ne moremo ladij dosti izkoristiti in so zato tarifi večji. Reka je edino sredozemsko pristanišče, ki ima več eksporta kakor importa:	leta 1912 eksport
1.100.000 ton, import 880.000, 109:89; leta 1913
1.174.000 in 922.000, 100:78’5. Vrednost importa leta 1913 213 milijonov kron, eksporta 264 milijonov, 100:124. Neugodno vpliva pri Reki tudi osredotočenje glavnega prometa na mesece ma-rec-september, enkrat preveč, drugič premalo.
Ves tržaški promet je bil leta 1913 3,450.000 ton blaga a 1000 kg, reški pa 2,096.000 ton, 100:60’8; vrednost tržaškega 1.802,000.000 kron, reškega 477,000.000 kron, 100:26’5, torej povsem drugo razmerje v teži kakor pa v vrednosti.
V	najskrajnem severnem kotu Adrije ie premalo llašlkega zaledja za Benetke in 1 rst obenem, zlasti za Trst; zato hočejo Italijani pomagati Trstu s tem, da ga proglasijo za prosto 1/uko in ga z železnicami bolj približajo daljnemu zaledju. Železnica čez Predel bo omogočila direkten import iz Avstrije brez dvakratnega prekoračenja jugoslovanske meje in bo za velik del zaledja tudi veliko bližja. To bo za slovenske železnice seveda hud udarec.
Naravno zaledje Trsta in Reke je slovansko. S Trstom, Reko in drugimi pristanišči imamo odprto pot v celi svet.
Iz Šarabonove »Gospodarske geografije.«
V MORSKIH GLOBINAH. DOMEN.
NI še stopiila človeška noga im tla velikih globočim morja; tudi je možnost glede Drihodnjosti zelo majhna. Le z mi sli i o se moremo spustiti (tja. Vendar bi znanost trpela, če bi pisali in govorili le o tem, kar čliovek ne-
posredno^ vidi dn soozna. Astronomi so si neika-ko utrgali zvezde z neba in doznali snovi soln-ca, gorkoto Marta in težo Neptuna. Geoilog sre zamišljen miimo raznovrstnih kamnov, v kaiterih so ptiči, martinčki. polži in Skovike in pozna vse po imenu, dasi je bilo 'tisto življenie pred mnogimi tisoči leti. Zgodovinar ve celo povedati, kaj iso iedlii stari Egipčani o praznikih za koslilo in kakšne siliike so imeli trgovci na Renu pred idvatisoč Jeti. — Veda mora iz drobcev, ki so
ii	pozinani. zgraditi celoto. Talko si moremo tudi
o	razmerah v velikih globočinah mOrja ustvariti dosti jasno’ sliko.
Vemo že za mero globokosti, za kakovost tal, za razmere temperature, pritislka in svitlo-be in za živalstvo fin način niegove prehrane. Petdeset ilet približno je bilo treba, da smo zvedeli vse to. Začetek ie bil v letu 1845.. ko sc) devali podmorski kabeli v severnem Atlantskem oceanu iln menili morslko dno. Od takrat naprej so Skandinavci, Angleži. Francozi !n Američani tekmovali med seboi v raziskovanju globočin; princ mOnaški ie Velik del bogastva vporabil za to. Tudi zoološke oo^taie. posebno ctna v Neaplju, je veliko pripomosrla k iasnostf o podmorskih skrivnostih. Duhoviti inženirii. ke-milki in fiziki, teoretični in orakitični. so izumili in napravili zelo dobre priprave: lote. toplomere. zaiemailce vofae, fotografične aparate, mreže d. t. d.
Globokost morja so v prejšnjih časih previsoko cenili; radi nekih ooereškov ori opazovanju so našli v južnem dlelu Atlantskega oceana mesta 14.000 - 15.000 m globoka. V resnic! ie največja globokost teea oceana nekaj nad 8000 m iin sicer v bližini severnega brega o)to-ka St. Tho'mas pri Puerto Rico: naiglobokejše mesto pa je v Veilikem oceanu, izmerjeno 1. 1895 v globokosti 9427 m. Do takrat ie veljala Tuscarova - globočina seVerovzhbdmo od Ja-nana kot naive^ia. namreč 8513 m. Vsekakor dosti globoko! Ko bi Zeuis v boiu z velikani iz-rul maivečjo goro M orni t Bveretsft nn jo zalučal v to morsko^uknio. bi bil postal vrh gore mal n tok. ki bi se vzdiigal iz vode do 327 m visoko. Srednia globokostt vseh moria ie ^riMižno 3440 m. Antlantskega oceana 3681 m. Tihega oceana 3887 m.
Pritisk vode v teh globočinah ie samo po-sebi umevno neizmerno vel:k. Sloveči naravoslovec Sir Wy'vuMe Thomson, ki je vOdil nal-večio angleško elkisnediciio za oroučevanle morskih globočin (1872 - 1876) pravi: ko* bi bil človek na takem morskem dnu. bi nosni nad seboi vodni steber od' 3600 m: pritisk bi bil tako velik, kakor teža dvaisetih z železom natovor-ienih1 vlakov se stroii vred: stisnjen bi bil v tanko’ nfloskev Ikakor svilen oanir. Drugi angleški raziskovalec ravno iste eMsnedriciie Mo-selev ie preračunil pritisk na vsako kvadratna rotlo za vsakih' 1882 m na 166 atmosfer ali 1125 kg; tako bi bil v Tuscamra - globočini na vsako kvadratno colo tali 747 atmosfer ali 5062 kg.
Vsako življenje na zemlji ie odvisno od soflnčne luči, kajti /le pod nienim vplivom se neorganična bitja soremiiiniaio v organična in zamorejo rastline, ki niso' zaiedavke. srkati Iz tal mineralne snovi, česar živali ne morejo. Te so največ navezane na rastlinsko prehrano boldisi direktno ali indirektno potom mesa drugih živali.
Kakšne so svitflohne razmere ina dnu morskih globočin? Kako dalleč seže bel solčni žarek v morie? Po okoliščinah zelo različno: kakor je vodna površina mirna ali valovita, kakor ie dan iasen ali oblačen in ie voda umazana ali čista. Ob oblačnem, viharnem dnevu, ko so u-mazane goVnje plasti vode. bo segla svitloba za polovico manj globoko. Z umetno izdelanim aparatom, na katerega ie bila pritrjena foto-grafična plošča, se je posrečilo Chun-u in Pe-tersen-u dokazati sledove svitlobe še v globinah 500-550 m.
Da poiema svitloba proti dnu in ie na dnu sploh ni, sklepamo tudi iz (rastlin v morju iiin niih barve. Rastline, ki niso zaiedavike. morejo živeti de oo/d vplivom svitlobe, kaiti samo v nji moreta njih zelena in riava barva izločati kisik. Znano je, dia je bela soilnčna luč sestavljena iz števila raznobarvnih žarkov, ki tvorijo snek-trum. Človeško oko razloči te barve: temnordečo, rdečo, oranžno, irumeno. zeleno, cyan, modro, indigo, vijdlčastO. Izločanie kisika se vrši naiživa!»neie v rdeči in modri, mani pa v zeleni barvi svitlobe. Prvi dve barvi sta toref rastlinstvu ugodneiši. Da bi poskusili ali seže cela sončna luč aJli le nekateri žarki v morske globine, so potonili barvane predmete: našli so. da so postali beli predmeti modri, rrrteni zelleni in ournurno - rdeči viiolčasti. Rideči salnčni žarki ne segajo torej daleč v globočino1.
Najbližje vodni površini rasteio zelene ali modrozeleme irastliine (alge), v večjih globinah ali v senčn/ih in malo osvetlienih kraiih izginejo te in prepuste mesto rdečim in vijoličastim o-blikam.
V	globočini do 200 m ni več rastlin: iiz tega so slklepaili, da je moč tia segajoče bele luči prešibka za vpliv na rastlinstvo. Drucri učeniaki na misliio. da s tem ni še dokazano, da bi nc mogli zeleni žarki pritii do morskega dna. Poskusi s fotografičnimi aparati so pa nemogoči, ker ne oo'znamo še snovi za fotosrr. ploščo. M bi reaeirala le na zelene žarke. Obstoiali bosta tako obojni mnenji, dokler ne bo mogoče podati neoosirednega dokaza za resničnost nrve-sra ali drugega. Iz teHeSnihiastnostti neke vrste nodmorskih živali, ki živi obkoli 600 m globoko, bi skl e padi. da ie deloma tema. deloma šibka sviiloba, ki pa ne prihaia od zgorai. ampak lz živallstva samega: imenuiemo io fosforescenco.
Tudi o razmerah toplote v teh neskončnih globinah smo poučeni: napravili so se takozva-ni minimumtermometri. ki sami od sebe registriralo nainižie stopinje gorkote. Poglobuo jih v poljubno globočino za do/ločen čas: W jih
dvignejo, kažejo ti z gotovostjo dotično mero temperature.
Na vodili Dovršini in kmalu pod njo je temperatura inajivečja, zelo hitro pa pojema do 200 m; počasneje s pat do 1000 m, najpočasneje Pa do 200 m orad morskim dnom, (kjer je v vseh vodnih plasteh enaka. V vodnih, globinah 5000 m se spreminja temperatura le za 5° C. V trofičnih krajih je + 2°, blizo tečajev pa — 3°. Na Dovršini je ta irazlika po* okoliščinah tudi 33°; kajti pod ekvatorjem znaša + 30°, v arktičnih in antarktičnih vodah pa — 3°.
Mrzla voda ina dnu tropičnih morja ni dobila tako nizke (temperature na istem mestu; ako bi bila voda povsem mirna, bi bila temperatura vodnih plasti na dnu enaka srednji zimski temperaturi nad površino. V trofičnih krajih pa ie zadnja veliko ivečja (kot prva: mora torej v istih voda na dnu dobivati (tisto malo gorkote oa drugod — (in sicer od morskih deloV, (ki so bližje tečajema.
V velikih oceanih so zelo uočasni a trajni toki; od tečajev prihaja mrzla in zato težka voda po morskem dnu do ekvatorja, ki se pa ne ogreje, ker je mrzila Wda slab odvajalec gor-kote. Tam se vstavi radi protitoka od nasprotnega itečaja, se ogreje radi zemelljske gorkote in se dviiga v Sle d pritiska novodohajajočih voda Proti poivršini iin o'd tam spet proti tečajema, kjer se spet ohladi; takio začne kirog znova.
V morju so pa gorski girebeni kakor na kopnem; njih smer gre večkrat nasprotno kroženju morskih tokov. Voda se zajezi in ogreje daleč od ekvatorja; posebno se to dogaja v Atlantskem oceanu, kjer so tla zelo hribovita *n se vleče velifko pogorje v podotai velikega S od zahodne Anglije do južnega tečaja. Naivišji vrhovi tega pogorja so otoki Azori, St. Paul in Asceusion i. dr. Talko je umevno1, da imajo razne morske globine tudi razno temperaturo.
Potom za to pripravljenih zaiemalcev vode ki se spuste odprti v poljubno globi/no iin tam sami zatvorijo'1, se je dognailo itudi, iz česa voda sestoji in kakšni plini so v raznih globočinah. Našli so sledove 32 ellementov; največ pa morske soli. Najvažnejša plina morske vode sta ki-i sik in dušiik, ki ista v raztnih plasteh v razni ninožini; največ pa pri površini in na dnu.
Geologična sestava molskih tali je zelo različna; točiti moramo padavine v vodi (ki sedajo na itla ivedno višje) blizo bregov kontinenta in otdkov od onih v oceanih. Padavine v vodi oceana sestajajo največ iz živalskih drobcev skeletov in mineralnih snoivi. Ti drobci Prihajajo od lupin mailih živalic, imenovamiih ^lobigerine in so1 povečini iz apna.
Monalkovski geolog Giimbal je preiskal tak Drah in našel v kubičnem centimetru: sedem rniliionov zelo majhnih okroglih drobcev imenovanih cocoliltki, 5000 večjih in 200.000 manjših nerazbitih lupin zello malih živalic forami-nifer, 220.000 drobcev njih lupiin, 4.800,000 drcro n'h palčic (rhabdolithi). 150.000 ostankov iglic hiorskih spužev, 100.000 lupin radiolarijev in
enoceličnih alg in 240.000 mineralnih zrnc. To blato globigerin seza do globočine 2300 m, bolj spodaj je padavina »rdeča ila«. Alge žive pri površini, njih odmrle lupine pa padajo dolgo časa; dneve, tedne in mesece na morsko dno.
Bitja v teh globočinah žive po višem drugačno življenje, kakor ona v plitvih vodah, silen pnitisk v iskoraj mirni vodi, tema ali le reven mrak, nizka temperatura brez vsake rastlinske hrane. Žiivali ki žive v takih okoliščinah, morajo1 biti drugače vstvairjene kakor orne pri morski površini.
Kako, da morejo vzdržati pri tik? Ta za in je sploh ne obstoja. Vzemimo primer od nas samih: tudi mi živimo na dnu globokega morja, ki nas sicer ine obdaja v telkofci obliki ampak v plinasti; to je zralk, ki pritiska na nas. Te teže ne zapazimo; nasprotno, če se dvignemo v gorslke višine aili v zrakoplovu čez 10.000 m o-slabi telo in smo v smrtni nevarnosti.
Sicer je vzrok ttemu deloma kisik, ki se v gornjih plasteh irazteguje in tanjša, a vzrok ]e deloma tudi v našem telesu samem, v katerega votlinah ni krvi je zralk po gostoti enak onemu izven telesa, talko da sita ta dva vedino v ravnotežju. Moč plinov, ki se razvijajo v teilesu, se le počaisi spreminja; kakor hitro' pa pride človeško telo v gornje plasti zraku, kjer od zunaj ni več tolikega pritiska, jenja to ravnotežje. Plini v tellesu se raztegnejo in se hočejo izenačiti z zunanjimi. V zelo veliki visiočini bi se vsiled tega kar trgali bolj občutljivi organi v telesu in zgodilo bi se, kakor prenapoilinenim mehurjem dz mila.
Umevno, da imajo torej tudi živa bitja na morskem dnu V svojem tellesu talko močne pline, ki drže ravnotežje z vodnim pritiskom. Pri živali iz globočine kakih 1800 m znaša, kakor smo slišali 166 atmosfer na kvadratno collo. Da jo potegneš na površino, pride pod pritisk le ene atmosfere; ker ima iv sebi pa 155 atmosfer, te hočejo izenačiti z zunanjo iin raztrgajo1 tako celo živalsko telo. In res prihaja najiveč živali, katere spravljajo z mrežami na površino, mrtvih ali pa zelo poškodovanih. Poškodbe sio različne, najbolj itrpe živali, ki imajo največ mehkih delov telesa. Izmeid rib najbolj one, ki imajo zračni mehur. Ta pogosto poči ali pa /visi z drobovjem iz ust.
Ne smemo pa misliti, da morajo imeti te živali močnejše mišice kakor živali pri površini. Nasprotno; voda je tu mirna, pri površini pa se je treba boniti z vetrom in valovi, s plimo in z močnim tokom izlivajočih se rek. Zato so tudi koraljniki v globočinah lepše zraščeni in živali z zelo nežnimi in občutljivimi tellesi.
Čudežno vstvarjene so tudi oči teh živali. Če bi bila tam spodaj večna tema. bi ta biitja ne imella oČi.ali bi vsaj imela nevporabne, oči nezadostno razvite, kakor jih imaio živali po luknjah iin podzemskih jamah (človeška ribica). Ko bi hila tla povsodi enako razsvetljena, bi bilo spet neumljivo, zakaj so poleg živali z očmi tudi slepe; in te celo iz družin, ki žive v sviitto-
bi in imajo dobre oai. Prisiljeni smo talko si misliti, da so v raznih delih velikih oceanov razne svitiobne razmere; te povzročajo tudi živar* same, ki oddajajo in razširjajo* svitlobo potom fcsforescence.
Zaikaj oddajajo živali to luč? Najbrž zato. da se bitja iste družine lažje dobe; primeri kresnice. Tudi za to morda, da svare s (to lučjo pred nevarnostmi in ctstirašijo o'ne. ikii bi jih hotele požreti. Znano je, da nekatere živali že po svetli ostri barvi odvračajo nevarnosti; tako močerad, katerega vzreš že na sto korakov. V posameznih (slučajih pa služi ta sviitloba dotičiii živali tudi zato, da privabi druge živali bližje in dobi tako hrano; liz skušnje si že videl, koliiko insektov leta v noči dkoli svetilke. Večie ribe, ki so obdarjene s to ilučjo, si same sebi kažejo pot v itemi.
S čim se preživljajo^? Kako spreminjajo ne-organične snovi v organične, iker brez tega procesa ni življenja? Prvi posredovateli je gotovo rastlinstvo, a ne na morskih tleh. Veliko teh organičnih snovii prinašajo viharii s tkiointi-nentov, največ pa vode (reke, potoki) posebno talke, ki gredo mimo mest in gozdov. Od tega živi živailstvo vodne površine, ki služi spet v hrano živalim v nižjih vodnih mlasiteh itd. do morskih tal. Izumiranje in presnavljanje milijonov takih živalic povzroča v morju neprestan »dež«, Iki seda pdlajroma na morsko dno, Ikjer sta dve vršiti živali: take. ki žive od mesa drugih in talke, ki jedo morsko blato.
Opustim podrobno naštevanje in opisovanje teh živaili. Kogar veseili nadalini študij, dobi v večjih inaraivosilovnih Iknjigah precej poučnega a tudi zanimivega o tem. MoVie in njega globine nam nudijo nešteto raznovrstnih naravnih prikazni iin še neirešenih ugank.
TOPLOTA.
HEJ, kolikokrat sem že slišal kakega Kraševca (pa tudi Vipavec ni izvzet), ko je v juliju ali avgustu godrnjal nad »salamensko« vročino, ko je na kaki »gmajni« seno spravljal. Kaj bi pa bilo, če bi ga prenesel za lase kot angelj svetopisemskega Habakuka kam doli v Saharo, kjer solnce v vseh letnih časih skoro navpično lije žarke na peščeno valovje, s<koz Ikatero se leno pomika ikaravana. Pa ne samo tukaj; so tudi druge pokrajine, kjer solnce trajno neti peč. Burski kmet v južni Afriki spravi svojo volovsko vprego skoro za pol leta v senco vsled neznosne vročine; na arabskem polotoku se'umakne ponosni šejk (plemenski poglavar) pod svoj šator in dremlje v vročini, ki je enaka opoldne kot zvečer; leni orientalci od Male Azije pa do centralno azijskega gorovja ležejo na preproge, zapalijo čibuk in pijejo »šečerlišerbet« (neka hladilna pijača); še celo indijski kuli vrže v tej neznosni soparici svoj tovor raz sebe in skoči iv Jnd, da se ohladi, čeprav je v nevarnosti, da bo moral plačati to
kopelj mogoče s svojim stegnom kakemu krokodilu. Pa kaj vse to, niti samega Dalai Lamo, budhistovskega papeža v Tibetu ne pusti »spak« pri miru in mu nagaja, dokler si na prestolu ne obriše potne srage in premišlja, ali je bilo za Budliovih časov tudi talko vroče.
Razen teh krajev so celo leto pod vplivom solnčnih žarkov še skoro cela Avstralija in večji del zapadnega obrežja v Sev. ameriških državah in v Cile ter Peru.
In ko človek takole razmišlja o teh prirod-nili posebnostih, mu še vedno nekaj vrta v možganih in sama od sebe mu šine misel: pa na tisoče celo na milijone strojev je izumila moderna tehnika, ki jih spraviš v pogon le s toploto. I reba je ali posredno ali neposredno premoga, da se razvije delo ali učeno rečeno kinetična energija. Največjo toploto pa razvija solnce. Io ogromno telo, ki ima obliko krogle, meri v polumeru 1,391.000 km, njegovo površje pa okroglo 6 bilijonov qkm. To so seveda številke, ki jih je mogoče rabiti le v astronomiji in pa pri ruskih boljševikih, kjer je vrednost papirnatega rublja tako nizka, da se moraš posluževati astronomskih računov, če hočeš kaj kupiti. — Solnčno telo pa tvorijo zgoščeni plini, ki se drže skupaj vsled velike privlačnosti jedra; in ena izmed teh plasti, fotosfera, je ognjišče svetlobe in toplote. Izračunali so, da je na solncu temperature kakih 25.000 do
26.000	°C. Kaj pa je pravzaprav bistvo toplote, je še sporno vprašanje. Nekatere učene glave trdijo, da se razvija toplota n^ solncu vsled pritiska teh ogromnih plasti druge na drugo; to bi še nekaj držalo, ker če dolgo razbijaš po naklu, se bo razvila taka vročina na železu, da se lahko brez ognja opečeš. Resnica je pa le, da je solnce izvor vse toplote. Seveda vsa ne pride k nam, ker se je nekaj porazgubi po atmosferi (zračni plasti), saj je solnce oddaljeno od središča zemlje za 1200 zemeljskih polumerov po 6370 km. Po računih absorbirajo (vpijejo) različne kemične sestavine zraka polovico solnčne toplote; ali z drugimi besedami, če nas ne bi obdajal zrak, bi dobili še enkrat toliko toplote.
Po tem preudarku je prišel človek do zaključka, kako bi se dala vsa ta toplotna energija uporabiti v industrijske svrhe. Na to misel so prišli inženirji že pred nami. Treba je torej najprej ujeti solnčno energijo; sicer so v neki vasi solnčno svetlobo kar v vreče vlovili, toda tu stvar ni talka. V Egiptu so postavili prvi stroj, ki ga goni solnčna toplota. Napravili so veliko paralelno zrcalo (v obliki nekake polu-krogle) in je tako postavili, da so se solnčni žarki iz tega zfcala odbijali pod velike kotle z vodo, da je začela vreti in dosegla temperaturo 300° C. To vodo so napeljali v stroj, ki je s pomočjo pare opravljal pri 10 urnem dnevnem delu 50 konjskih sil. — Konjska sila, HP horse pouver, je mera za delo. Ena konjska sila ima 75 kilogramometrov. 1 kilogramometer je pa
iuerilo za delo, ki je opravi kaka sila, ako dvigne 1 kg v 1 sekundi 1 m visoko.
Ako bi postavili v severnem predelu puščave Sahare na prostoru, ki meri kakih 15.000 4km, same take »solnčne stroje«, bi lahko postala 'tam velikanska centrala, fkii bi preskrbovala cel svet s svetlobo in toploto in še bi ostaio dovolj energije, da bi še vse stroje na svetu z ostankom teh sil spravili v pogon. Seveda bi bila nekaka podobnost z današnjimi električnimi centralami, odkoder so napeljani po žicah električni toki na razne strani za razsvetljavo, v obrate in v novejšem času tudi za kurjavo.
Mislim, da mi bo vsak pritrdil, če rečem, da bi inženirji, ki bi izvedli take načrte, več storili za človeštvo, kot vsa moderna 'tehnika, ki se je mučila, da bi iznašla kake komplicirane »tanke« in razne smrdljive granate, da bi dala duška bestiji v človeški naturi.
POLARNI KRAJI.
V. ŠARABON,
če govorimo o polarnin narodih kot neki celoti, ne napravimo tega samo z geografskega vidika; ne uvrstimo jih samo zato v eno celoto, ker prebivajo vsi v mrzlem pasu, temveč tudi iz drugega, botlj globokega vzroka; v cellem življenju v zunanji in notranji kulturi iso enotni in se vjema.io. Okolica ima ina človeka povsod velikanski vpliv, posebno pa še tam gori ob skrajnem robu Obljudene zemlje. Nii čudno: nikjer ni človek ‘tako slab nasproti premočni naraivi, nikjer se mu ni treba tako hudo boriti za bonno življenje kakor v polarnih pokrajinah. Zato se moira pa razmeram tega paisu kolikor mogoče prilagoditi
če hočemo določiti južno mejoi domovine »ljudi severa«, se moramo najprvo vprašati.
»ljudi severa«, moramo najprvo vprašati, kaj je podlaga njihovega življenja, kaj jim bivanje v mrzdih teh pokrajinah omogoča, in hitra imamo odgotvor: Živež in obleko1' jim daje v prvi vrsti živalstvo, najvažnejša dobavitelja sita pa severni jelen in miorsiki pas ali tulenj. Temu prištejemo še nasprotno stran, pomanjkanje poljedelstva, o'boje sestavimo in rečemo, da poteka južna meja ob točišču savernega jelena in poljedelstva. Kjer je na mas tu se-ivernega jelena tulemj, je pa ito navadno že itak izven meje gozda.
Velikanski so p r o s to r i, na kaiterih bivajo maloštevilni polarni rodovi: zahodna in deloma vzhodna obala Grenlandije, južni otoki arktičnega otočja — arktičen je toliko kot se-venn —, severni Labraidav, dbala ameriškega Ledenega morja od Hudsonotvega zalliva ina-prej, obala Alaske, otoki Beringovega morja, Kamčatka in neizmerne sibirske pokrajine od Ohoitskega motja do Arhangelska, potatok Kola in severna Skandinavija.
Ta ogromen prostor ima mekaj potez, ki so za življenje polarnih narodov vdike važnosti. Obširni deli Sibirije in severne Amerike so ravni in o;mogo6ajo hiter prehod od enega sovišča do drugega, od ene paše 'do druge. Mogočne reke, tekoče po ravnimi, so v kratkem Doletju plovne, celo lletd’ pa daroviateliice rib. Nektere obale so označene po strmrih globoko zajedenih fjordih — fjord je ozek zaliv, ki ga je poglobili ledenik —; steme fjordov so bramba ordti viharjem, na koncu je dositi prostora za selišča, zunaj so pa one tako važne odprtine
v	ledu. kjer se vrši ilov :na tulnje.
Poleg zemlje je podnebje najvažnejši zunanji čimitelj polarnega življenja. Podnebje dovoli samo prav sposobnim ljudem bivanje tam, slabiče izloči. Prav posebno vpliva pod-
Prebivalec skrajnega severa.
nebje na materialno življenje, primora najpri-meir človeka, da s v o'j e telo čisto drugače odene kaikor kjerkoli drugje na svietu. Neposredno pa vpliva podnebje na polarnega človek,i in njegovo kulturo, iker mu da na razpolago' samo omejeno število rastlin iin živali.
Zakaj je iv itej naj večji mrzli pokrajini na zemlji talko mraz? Zato ker je solnce dolgd časa spiloh nič ne obseva, iin še poleti padajo žarki zelo poševno, zgubeč zato (dosti to'plote. Seveda so pa talkrat dnevi zato dalljši in ima solnce več časa za ogrevanje. Navečji mraz nastopi proti Ikoncu polarne no'ai — prav na severu imamo namreč noč celi mesec in še več —, ;veokrat šele marca.
S tem velikim mrazom je pa v zvezi suho ozračje, ikar je velikanskega pomena za življenje. Middendcirf pravi: »Človeku bii bilo v e-nem oziru sploh nemogoče kljubovati temu mrazu, če bi mu ne pomagala suhota zraka. Samo popolnoma tsuha oblelka nam da namreč zadostno varstvo1 proti mrazu, v vlažni obleki smo -tam zgubljeni. A proti večeru se je v o-bleki nakopičila vlaga, povzročena po izhlapevanju; kaj napravijo? Predno gremo spat, o-bleiko obrnemo’ in jo položimo na sneg; zjutraj je popolnoma suha. — Velika prednost polarnega podnebja je tudi ta. da ie le malo vetra in viiharja. Povsod pa seveda ito ne velja in nekteri Ikraji se odlikujejo po ravno1 nasprotnih prikaznih.
V	Sibiriji traja zima od srede septembra do srede maja, a samo dva meseca sta brez zmrzali. Gelo poleti se zemlja odtaja samo za
1	meiter do 1V2 m globoko ; spodaj ]e pa debela plast zmrznjene zemlje, še v globini 33 m so merili šest stopenj in pol pod ničlo, :v globini 120 metrov pa tri. Middendorf je zračundl, da je šele 200 metrov od vrha zemlja odtajana.
Najmrzilejši kraji zemlje so v Sibiriji. V Irkutsku drži včasih mraz 'neprestano 55° pod ničlo' v Virhoja/nsku celo 68. Poleti ie pa precej
toplo, toplomer se dvigne do 30° celo v senci, pa ta čas je zelo kratek. Poprečna toplota poletja znaša 12 stopenj, poprečna toplota cdlega leta je pa vsled dolge in mrzle zime globoko pod ničlo. S tem primerjajmo podatke za Gotnico in Ljubljano. Poprečna toplota jainuarja — torej najmrzlejšega meseca — je v Gorici 3.2" nad ničlo, v Ljubljani 1.1" pod ničlo, toplota julija kot najtopiejšega meseca 23.1" in 19.6, letna toplota pa 12.9 in 9.
Podnebje ameriških polarnih delov je sibirskemu precej enako. V Evropi prinaša morski tok od morja na jugu dosti večjo toploto kaikor bi jo sicer pričakovali: ob zahodni obali je pozimi samo 4 do 8" mraza, bolj prati mo<-tranjosti pa polstaja podnebje vedno boli podobno sibirskemu.
Od tal iin podnebja je odvnsina tudi mera, v kteri je zemlja (tirajmo ali začasno pokrita z ledom ali snegom. Da sibirska tla odmrznejo do globine 1-1V2 m, že vemo: podobne so razmere •v zahodnem delu Amerike. V vzhodnem delu Amerike in na arktičnih otokih je pa na višinah ledena odeja -trajna in le malo se v kratkem poletju robovi odtajajo. Tudi cela notranja Grenlandija je trajno1 zmrznjena, le ozek je ravni rob ob obali, ki je poleti prost ledu in snega. Zato je pa tudi v arktični Ameriki in na Grenlandiji prostor za hitro živeče polletno rastlinstvo in s tem za življenje rastlinojedcev — npr. severnega jelena zelo omejen, /jato pa tudi omejen za naseljevanje, ljudje so navezani le bolj na rob, na mlorie,
Rastlinstvo obsega dva pasova, gozdnatega im onega brez gozda. Siceir ie hrana v pr-
vi	vrsti dar živali, a prebivalci uživajo tudi darove rastlinstva, bolj kakor mislimo. Nektere rastline so naravnost potrebne, ker krmijo živali, tako mahovi im lišaji. Značilne za severni brezdrevesni pas so tundre, močvirne, z mahom iin lišaji pokriite ravnine, poleti polne vode kakor goba in zato neprehodne, ali oa skalne po'krajine z iredkim stepnim rastlinstvom. V Ev-
Ledena gora v severnem morju.
Ledeno obrežje skrajnega severa.
ropi im Aziji pokrivajo primeroma ozek pas ob oballi severnega ledenega morja, ker gre tam gozd. — iv Sibiriji imenovan tajga — skoro do morja, po'sebno še ob rekah. Kot rastline pridejo za polarnega čJloveka v noš te v razne ivrste lagod, mahovi in Lišaji in neka vršita pritlikave vrbe. Splošno so ituindre med najrevnejšimi pokrajinami zemlje in stalna naselitev na njih je nemogoča. V Se-verni Ameriki nadomeščajo' tundre takozvani barrem grounds. do slovensko: nerodovitne pokrajine, ki pokrivajo severno o'd gozdne meje veliko prostora. So bolj skalni, pokriti deioma z grmičjem in stepnim rasitlinsitvom: pritiitkave breze, jelše, brinje, breze, mahovi, lišaji, trave, bičje. Na Grenlandiji In po polarnih otokih je pa rastlinstvo skozinskoz alpskio, na Grenlandiji dobimo' celo nekalke gozdičke iz pritlikavih brez, jelš in jesenov. Naj večji del obale pokri va stepno rastlinstvo, brinje, rododendron, jagode, lišaji, mahovi, cvetlice. Vise te (rasitline so' še prilagodile Pogojem polarnega podnebja, prenašajo velik mraz in se poleti izredno hitro raziviiejo.
V	Evropi gre gozd skoro do motia, le majhen košček štrli ven; na Norveškem uspeva iglast gozd po dobroti morskega toka še na 70. stopinjo severno' od ekvatorja, zadnje zn^dlke tfozda proti severu so oa bele breze. Od Norveške gre meja gozda preko pollotoka Kolla in DOitem tik ob Ledenem morju do' Urala, nato Da z lahnim naklanjanjem prioiti vzhodujugo-vzhodu do Ohotskega morja. Ob rekah g/re pa kakor rečeno gozd dalje proti severu, ob reki Hatangi vidimo/ mesecnov gozd še nad 72. stopnjo. Značilno obmejno drevo je v Rusiji do Ura|a sibirska jelka, v Sibiriji davrijski mece-sen, ob Ohfotskem moriu in na Kamčatki pa zopet breza. Otočje Alenti je severno od gozdne meje, pokrito je le z redkim grmičjem. V
Severni Ameriki se začenja gozd z jelko ob severnem tečajniku, gre ob reki Madkenzie naidalje proti severu, pdtem nazaj mimo Velikega medvedjega jezera, na Labradorju ise pa umakne globoko doli proti iiigu; zadnji zastopniki tu/kaj so to'poli. jelše in breze.
Gozd ima seveda večjo izbiro življenskih pogojev in nudi vse drugačno zavetje kakior tundra ali brezdirevesna obala. Zato se umakne pozimi več sibinskih rodov nazaj v gozd. Eski-rao tega ne mo're; deloma stanuje predaleč, deloma mu je pa pot zaprta, ker je severoameniš-ki gozd vsaj deloma še v rokah Indijancev. Ker sta torej sibirskim poilarcem dva pasova rastlinstva na /razpolago, zato (lahko uporablja tudi več rastlin, si lahko napravlja stanovanje, čolne in sani drugače kakor pa Čukč ali Gren landec. ki sta navezana le na slučajno nane-šen les. Od gozdnih dreves uporablja sibirski prebivalec brezo, topoli, vrbo. smreko, jelko, mecesen, evropski Laponec mecesen. Iglasto drevje rabijo za vse mofcoče stvari, delajo iz njega čolne, sani, orodje, opravo itd. Za hrano služijo predvsem razne vrste jagod; na mesito krompirja /imajo v Sibiriji neko gomclljasito 'lilijo, sarana. Neko jagodo in razne vrste češnja rabijo proti skorbuttu. Skorbut ie bolezen mesa okoli zob, ki začne gniti; zobie izpadajo in ker ne moremo z gnilimi čeljustmi jesti, umremo. Skorjo jelše rabijo za barviilo. Sadeži nekih vrst cedre in bora siužiijo za slaščice.
Najvažneje vlogo v življenju polarnih narodov lirna pa živalstvo, od severnega jelena in tulnja so popolnoma odvilsni. Za njima gredoči potujejo; de jih ni, vlada lakota. Ona (sta stebra njih življenja, eden hoilj v Evropi in A-ziji, drugi pretežno v Ameriki. Picleg teh dveh loVijo seveda tudi druge živali, tako ribe in ko-žuharje, bodisi za hrano, bodisi kot predmet
kupčije. Vendar na me smemo misliti. kakor beremo v marsikterd knjigi, da Ikožuharjev do »ozdih kar mrgioli. Splošno so ir ozdi Drazmi, še Diaznejše seveda tundre. Kljub tei orazmo'ti so Da Ikraii, kjer se gotove vrste ob trotovem času zbiirajo, (kjer pridejo islkupai stotine severnih ielenov in neikega; drugega goveda. tisoči tul-njev iin mrožev in brezštevilno iate vodnih in gozdnih ptic. Tako'" sta enkrat dva Tunguza v enem samem dnevu ubila v gorovju Stanotvoj-sike m 6G0 severnih jelenov. Wirangel ie vude£ kalko so zaklali Čulkči ob nekem brodu v najkrajšem času stotine isevernih jelenov; Nor-dentkjiceild je videl ,v Beringovem molrju tisoče mrožev, plavajočih proti neikemu oilju. Polarne ptice sedijo iin vailiijo včasih talko gosto skimaj, da je nemogoče istopiti mednje. Spliošno' so polarna morja v ptrimeri v suho zemlio na živalstvu zelo bogata. V Sibiriji lovijo v prvi vrsti severnega jelena, divjo ovco ali argalija, belega zajca in marmotico, potem volka, hermelina, sobolja, vidro, belega iin rjavesra medveda, veverico fin več vttist Hišic; od ptic pa divjega petelina, jerebice, /kiljuaiače. gosi. race. labode. Večja je raznoličnost pri ribah, jezera in reke kar mrgodijo, posebno relke. ki tetko' v Ledeno mcirje in v Pacifiški ocean.
Ameriško živalstvo se od evronoazijskega le malo loči; glavni zastopniki so: beli med-
ved, neko govedo, zajec in belka. Beli medved je doma sicer tudii ob sibirski obadi, a Si-biroi pridejo z njim malo skupaj; bolj pa Eslki-mo 'V Amarilki, Iker je navezan na oballo, ktere se drži tudi beli medved. Severni jelen je bil zelo razširjen tudi na Grenlandiji, a Dušika ga ie orepodila. fiskimo (torej inima .talke izbire kakor Sibirec, bidlj važni zanj so1 morski se-savci, najvažnejši pač tulnji. Kožo uporabllja v prvii vinsti za oblelko, pa tudi za plavalne mehurje, za vrvice pri harpunah, za preoblečenje čolnov, imenovanih kajak. RrMično se spravi Eskimo tudi nad kakega mimo plavajočega kita. Mro'ž je bil prej ob Grenlandiji zelo pogost, danes jih je le malo še; namesto njega daje sedaj neiki som nepogrešiljivo ribjo mast, z mesom pa jkirmijo pse. Lovijo gosi, race, galebe, potapljače allke, izčiščeni jim služijo za oblelko.
O	ribah velja isto1 kakor o sibirskih iin evropskih.
Tretje vrste naravnih zakladov, rudnin, pa polarni rodovi niso skoro mič izrabljali. Drugače tudi pričakovati ni. V notranji Sibiirji dobivajo Jakuiti in I umguzi železo im ga predelujejo,
v	Ailaslki uporabljajo baker, a le malo' Več vrst zemlje jšm sduži za hrano, pomešajo jo z moko itd. itd.
Buffinuv zaliv.
i«WW W\ fMr
/fll.v .nfh	1	*'•
ZANAS EMALCKE
POLICAJ lis1 CEFI' ZEL J.
OLJ na	ono stran
leži vas, ki se ji pra-
vi	Butale. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en groš, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci in	ne pamet;
takšni so.
V	Butailah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je goved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na glavo poveznil kapo, ta kapa je bila irdeče obšita, v roko je vzeli helebardo ali sulico dn je bil policaj, l'trah vseh tolovajev.
O	tem policaju je silišal tudi grozanski razbojnik Cefizdj, ki so pravili, da je že sedem ljudi	zadušil in	tri	žensfke.	Pa je zasrbelo Cefizlja, da	si	gre ogledat	poliicaja, in je	bilo tisto ne-
delljo, iko obhajajo v Butailah vsakoletno žegna-nje in poboj, pa je šel v Buitale in se nastavil policaju tik pod nos.
Policaj je reikel: «Hop, Cefizelj, te že >mam! Marš v luknjo! Imamo ikrojača, se mu Pravi rabelj, ti bo vzel mero Okrog vratu.«
Cefizelj ni rekel ne bev ne mev /in je šel ■? Policajem. Pa prideta mimo peka.
»Oh,« je vzdihnili Cefizelj, »dokler šc ilah-ko požiram, en sam edin koruzni hlebček bi rad snedel, talko dobrih, pravijo, ne peko nikjer nikoder kalkor v Butalah.«
»Nu,« je pritrdil policaj. »Piri -nas imamo masten gnoj.naša molka iz naše koruze ;e kakor zabeljena.«
In iker je biil pek za občinskega moža, mu Policaj ni maral odjesti dobička in je pustil Celzija v pekarijo in se je is hdebando ali sullico Postavil pred ivirata da ga počaka. Calka in čalka, Pa ni bilo Cefizlja — šen/t je bil odšel pri zad-njih vratih in se niti ni poslovil. Pdlicaj hud — krščen Matiček — tako je bil hud, da ie kar
pljunil. Ati Cefizlja ni bilo in ga ni bilo in ni vse nič pomagalo.
Poteče teiden, potečeta dva, pride tretja nedelja, pa je Cefizlja spet zaskrbelo, da gre v Butale, in je šel in se nastavil policaju pod nos
»Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Zdaj mi več ne uideš!« dn ga je prijel za rokav.
Cefizelj je prosil zamere: »Tujec sem,« je rekell, »dežellan, pa sem zadnjič pot zgrešil od peka, da Vas nisem našel. Ali mi je bilo malo hudo!« — in je šd s policajem kakor jagnje za materjo.
Pa prideta mimo peika in Cefizelj se je spomnil, da je lačen, in je 'lepo prosil in policaj ga je spustili v pekarijo; mislliil si je:	»Tli	si
zvit, jaz pa še bolj, to pat mi ne uideš!« in so je postavil na zadnja vrata. In je čakal in čaka!, pa ni dočaikal. Iker je Cefizelj to pot šel zbogom pni sprednjih duirih; in je bil policaj silla hud, malo je manjikallo, da ni zalkld.
Potečejo itrije tedni pa Cefizelj spet v Butale dn policaju pod nos.
»Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Jaz ti pdkažem, kaj je butalslkii policaj, da mu boš uhajal!« in ga je prijeli za irokav.
Cefizelj je prosil zamere:	»Ni	Vas bžio
pred vrati,« je irekel, »pa sem Vas iskal, 'kje ste; do današnjega dne sem Vas iskal ;ii do te-ile ure,« dn je šel s podicajem in se ni nič branili.
Prideta mimo peka in si je Cefizelj spet zmislil, da bi šel noter in si Ikupiil koruzni hlebček, in je millo prosi, da nikoli tega. Pa je reikel policaj: »Tiioelk ti, bi mi spet rad ušd — pni tistih durih, ne? kjer mene ne bo. Ne boš, Jaka! Daj semkaj groš, girem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!«
In je policaj šel in kupili in pnišel nazaj in ko je hoteli CefizJlju dati hilebčelk, ni bilo ivec Cefizlja. In je bil policaj talko jezen, da ie jezik pokazal za Cefizljem, in ie še dobro, da Cefizelj tega ni videl; zalkaj Cefizdj je bil gro-zanslki ropar, ki so pravilli, da je že sedem ljudi zadušil in pa tri ženske.
Iz knjige »Tolovaj Mata j«, spisal Fr. Milčinski, izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani.
TTZMJZsj,. k-
ZENSKISVET
NAŠ BLIŽNJI.
jubezan do Boga se moka izikazovati v delovanju, tki izvira iz ljubezni do bližnjega. To so besede sv. Katarine Sienslke, ive-like 'ljubiteljice človeštva. Prav bi bilo, da bi se naše žanstvo učilo od nje, kako se mora posameznik žrtvovati za bližnjega, za človeštvo. A Iker ni mo'j namen, pisati tu nien življenjepis in opisovati njeino delovanje, naj mi služijo njene besede kot uvod.
Kdo je naš bližnji? Vsak človek brez izjeme vere, narodnosti, plemena, razreda. Po Bogu smo' vsi bratje in sestre; kdor tega ne upošteva, ni zmožen velike ljubezni, iz katere izhaja blagostanje vsečloveštva. Naš bližnji je toraj vsak človek, tudi oni, )ki ne biva v naši neposredni blližiini.
Marsikateri bo vprašal: »Kaj me briga moj bližnji«? Kaj mu dolgujem? Tak človek se mi zdi podoben analfabetu, ki ne zna brati v knjigi živlenja in ine razmdšljuje nikdar globlje.
Vsaka stvair, ki je azdellana s človeško rolko, ,nais spomni na deilo' drugih ljudi iz bližnjih a^i daljnih krajev. Vsd iti predmeti, Ikii jih neštetokrat prejmeš v roke, te spominjajo ina ddlo in trud sočloveka trpina. Navezani smo drug na druzega v vseh življenskih potrebah, odvisni dlrug od druzega. Stane tvioje hiše so' le umetna ograja, Ikii te ločijo od drugih (ljudi. Zamoreš Ji preko te množice misliti le maise, se utopiti le v lastne misli? Tudi ko si sam zase, živiš z vso svojo' dkoiico, z vsemi bližnjimi, alko ni tvoja misel zamaknjena le v (lastno osebo. Misel je vez, ki nas veže z nevidnim bližnjim. Kdor misli le na sivoje gorje, a ine misli na gorje bližnjega, ie inesrečnejši kot njegova nesreča sama.
Vsalkemu človeku lahlkio poVnagamio bodisi materjelnim potom ali moralnim. 2e o načinu, kako nasitopaš, kako se razgovarjaš z bližnjim, se kaže tvoja (ljubezen, preziranje alki srd. Cemu nahruliti reveža, prezirati, ga zapoditi? Ako ni vreden tvojega milodana, ker je pijanec, zapravljivec — o'karaj ga im poduči a ne zmerjaj ga. Mogoče bo to zrno', /ki bo v njem zorelo.
Dobra beseda bolj zaleže, Ikiot surovo preganjanje. In čemu zreš s Drezirom ina delavko, delavca. Mogoče se islkriva v njih blago srce. In 'tudi, ako je Ikedo tvojega preziranja vreden, ne bi mu bila lahko prijazna beseda iz ust plemenitega alovdka krmilo k dobremu? Kolikokrat zamane neznaten slučaj spremeniti k prc-palosti nagnjenega človelka!
Mir bi bil na svetu, ako bi usta vsakega človeka blagoslavljala sočlovdka dn ako bi se vsak človdk poglobili v gorje bližnjega a ne se vesdlil nad istim? Manj preganjanja, manj sovraštva bi doživeli, ko hi se zrcalila v duši slehernega človeka ljubezen skupnega bratstva.
Trd neusmiljen človek ne misili na to, Ikaj dolguje bližnjemu. Ljubezen liin usluge bližnjega vrača le s prezirom. Zlasti pri bogatinih se sreča take ljudi. Merodajen in upoštevanja vreden jiim je le tisti človek, ikaterega Biog — je danar. Denar se klanja denarju — puhlost puhlosti.
V	hvaležnosti se kaže izobrazba. Kdor pozna zgodovino svojega lastnega premoženja — duševnega in telesnega — njega izvor in pos-standk, ta bo cenil in vpošteval vsakega delavnega človelka.
Ljubezen do bližnjega se izlkazuje itudi v načinu, 'kalko sodimo in obsojamo sočloveka. Kdor opazi vedno le smešno, pomanjkljivo ah neprijetno stran bližnjega in miisli, da dotičnemu s tem ne škodi — se motti. Ko bi vedel, ikako čaka množica na to, da iztakne kaj smešnega in šibkega na svojem bližnjem, da s tem samo sebe povišuje, bi se mogoče zavedal svo'je lastne šibkosti in molčali. Pogreški so tu, da jiih popravljamo in omillimo — in ne objedamo, kaikor lačen pes ukradeno' ikoist.
Mnogokrat smo sokrivi slabih dejanj sočloveka. Kdor slabo vzgaja isvoje otroke, kvari tudi oitrolke Svojih bližnjih. Slab ivzgled je kuga, Iki širi smrad na vse strani.
ŽENSKA IN NRAVNI
PREROD. M. BARTOLOVA.
KAKRŠNA je žena, tako je družinsko življenje, taka vobče moralnost. Na ženo se mora polagati največja važnost, ako se hoče, da bo' narod moralen in telesno zdrav. Začeti pa se mora s to skrbjo že
pri vzgoji maliih delklic, Ud morajo biti telesno in duševno (krepke in čile. Tolstoj pravi: »Ne vzgajajmo otrok kakor mlada žiivinčeta, ne Polagajmo vse skrbi iin važnosti na težo in rast naše deoe!«
Navajajmo rano naše otroke na delo, vzbujajmo v njih zmisell in čut za lepoto v naravi, da ne bodo iskali pozneje zabave in našli svo-iega zadoščenja le v šumnih družbah in med mestnimi ziidovi, marveč da se bodo čutili srečne v božji prirodi.
Ne oblačimo svojih hčeilk kakor punči-ke za iziložbo, ne razlkazujmo jih v novih oblekah in ne dovoljujmo, da se postavljajo v novih krilcih pred otroki, Iki ne morejo biti tudi tako oblečeni.
Dajajmo otrokom zdravo, a primrosto h r a-n o in nobenega allkohola ob nikaki priliki in v nobelnii obliki. Ailkohbl je za ottroke sitrup, ki ne upliiva samo' kvairiljivo na razum In ispomin, ampak tudi na morailnost, Iker vzbuja prezgodaj spolne strasti.
Ako čuvajo matere skrbno nad svojimi o-troki. ako jih naivajaio k delu, ako povzdigujejo otroška srca in misli k Bogu ter " °io nanje z vzgledom in z dobro, milo, toda dosledno besedo, ji ne bo mogla slaba družba in slaba tovarišija, v katero morda zajde njihova deca, tako hitro škodovati na morali. Matere so seveda dolžne otrdke nadzirati, poznati morajo Prijatelje in prijateljice. s (katerimi občuieio njihovi sinovi :in hčerke. Posebno, ko deklice odraščajo. se radi odvračajo od svoiih mater ter ^e zatekajo k prijateljicam, poizvedujoč m prisluškujoč tajnostim srca in življenja. Tedaj je nokllicana mati. da ubetre niravo pot. po kater’. uvede svojo hčerko v življenje in njegove tajnosti ter stoji svojemu otroku na strani s svetom in dobrohotnostjo.
Mati nai hčerko pouči, da ni vsa sreča v zakonskem življenju, dasi je materinstvo sive-■to. Hčerke se morajo zavedati, da ni nobena sramota, če ostanejo neomožene, da ne bodo begalle za moškimi lin šle v zakon brez vsakega nagnenja in cello brez spoštovanja do svojega soproga. Da ne bodo dekleta prežala samo na to, kako bi ujele moža zato, da bi bile Preskrbljene, nai se izuče za noklic. za katerega imajo največ veselja in soosobnosti.
V	tem pa ise prehaja rado v pretiranost in pkstrem. Ko dekleta dobe kako islužbico. hoče-io veiljati za emancipiranke javno kade in ne Primejo za* nobeno žensko delo, dasi imajo za seboj le meščansko šolo in kak trgovski t^čai. Po takih dekletih so si napravili nekateri ljudje nespametno mnenie in predsodke o gospodičnah, ki se uče in izobražujejo. Praviio, da •zgube taka dekleta žensko nežnost in žensk; značaj. To mnenie sloni na nekaterih izjemah 'n je v največ slučajih neopravičeno. Poznam dekleta, ki so sfljušatefljice na univerzi in ki ure-de eno ali več sob, preden gredo k predavanjem. Vsako žensko delo — bodisi ročno, bodi-
si hišno — jim gre 'lahko izpod rok, ker so taka dekleta vobče inteligentna in ker so jih matere z malega uvajalle v vsa hišna opravila. Samo one ženske, ki znajo same delati, znajo tudi ukazovati. Matere naj s svojim zgledom kot delavne in pridne žene iin s prijazno besedo navajajo svoje hčere na delo —, če se tudi uče, — da ne izgube smisla za ženska opravila, da ne izgube ženskega značaja. Učenje samo na sebi jim ne odvzame tega. Nasprotno: Napol izobražene ali nevedne ženske so najbolj nadute in bolj dela nezmožne, ker misllijo, da je deilo nečastno, da jih ponižuje.
Omeniti maram še ene grde razvade, katerim se je zadnje čase vdalo ženstvo. Naše meščansko ženstvo, staro in mlado, se je vse preveč navadilo tobaka! Recimo, da ie ta zdravju neškodljiv, pa pomisliti ie treba, koliko denarja gre za to v dim. Čim dražji je tobak, s tem večjo strastjo se Ikadli. Kako irrdo je to! Včasii so bile ane ženske redke, ki so pokadile po eno isvalčico po kosilu ali večerji, javno; sedaj kadi naše meščansko ženstvo kakor za stavo. Matere, dajte svojim hčeram dober zgled, opustite to nečedno razvado, če io imate, in ne dovolite, da bi vaše hčere kadile. Ta razvada vam ni v čast. marveč v nečast. Če vam je do rešitve ženskega vprašania in ženske enakopravnosti, vedite, da ta ne obstoja v pristriženih laseh in v kajenju, marveč v učeniu in dellu, is katerim se živi lahko žen sika samostojno in s katerim koristi svoji rodbini, svojemu narodu, svoji domovini. V delu, nrid-nosti. izobrazbi, v tem naj se 'kaže emancipacija našega ženstva!
Vse države in visi narodi občutijo več ali manj posledice krute svetovne vojne. Tare nas obča dlraginja in težko je v prvi vrsti mateiram in gospodinjam. Vendar hodi naše ženstvo preveč lufcsurijozno oblečeno, ali vsaj stremi za luksuzom, in je nesrečno, če si ne more privoščiti, kakor si želi. In vendar bi se morali vsaj za pair lleit odreči vsakemu nakupovanju, ki ni neobhodno potrebno, kajti le na ta način, da štedi vsak posameznik, da štedijo rodbine, pridemo do boljših časov. Zene in matere! bodite skromne ve same in vplivajte tako tudi na svojo mladino in svoje hčere! Zadovoljite se r. oblekami in klobuki, katere že imate, orena-•redite, popravite jih, pa štedite! Nobena uradniška rodbina ne more kupiti ničesar, ne da bi občutila težko itak izdatek. Naše mlade hčerke naj vedo, da je mladosit že sama na sebi llepa, zato ji na treba ne sviile, ne baržuna. Poveimo našim hčeram, da naj se ne pokore slepo vsaki neumnosti, ki jo s seboi prinaša najnoveiša moda, temveč naj se oblačijo dostojno, stanu, letom in svoii osebi primerno. Naj ne noisi.lo na ogled svojih golih udov!
Začnimo torej pri ženski, da bo povsod in v vsem moralna in moralen bo kmalu tudi narod.
Iz »Preroda«,
Mm
m
i?
MASELJ - PODLIM-BARSKI.
DFN najginlivejših dogodkov zadnjih dni v Ljubljani je bil, ko so prepeljali iz tujine ostanke Franca Maslja Podlimbar-skega in ga položili k trajnemu počitku na pokopališče pri Sv. Križu. Bil je narodni mučenik, ki mu ni bilo dano, da bi počival koj spočetka v svobodni jugoslovenski zemlji, za katero je mnogo delal in trpel.
■v .mm ■
Fran Maselj se je rodil v Spodnjih Lokah pod Limbarsko goro dne 23. nov. 1. 1852. Bil je sin kmečkih starišev, ki so na nasvet domačega učitelja in župnika poslali Franceljna v ljubljanske šole, kjer je ostal do 1. 1866. ko je hotel iti prostovoljno nad Italijane, a so ga bili kot premladega odklonili. Zopet je stopil v šole, dasi zdaj ni bil več med prvimi. Mnogo je ob-
čeval ta čas z Andrejčkovim Jožetom, pisateljem in krašenjskim župnikom in se navduševal z drugimi vred za narodne ideje. Neka smešna zadeva je hotela, da je moral Maselj izstopiti iz šole, če ne b5 bil izključen. Tedaj je moral v vojaški stan, v katerega je bil potrjen 1. 1872. in je potem služil s presledkom vse stopnje od prostaka do stotnika. Ko je bil odslužil tri leta vojaške službe, se ni vedel kam deti, zato je šel nazaj k dragoncem, pri katerih je služil. Največ časa je prebil na Slovaškem in v Bosni. Spremljala ga je povsod bolezen (želodčni krč) in silno domotožje. Bil je računski častnik. Prošnje, da bi bil premeščen na Slovensko, mu niso uslišali. Šele 1. 1905 je nastopil pokoj in prišel v Ljubljano, kjer je začel uresničevati svoje načrte — pridno je pisal. Toda prišla je vojna in med tistimi, ki so bili zapisani kot državi nevarni, je bil tud Franc Maselj, izgubil je (radi romana »Gospodin Franjo«) častništvo in je moral iti v Oberhollabrun in v trg Pulkau. Tu je šlo ž njim rapidno navzdol. Čakal je, da pride prehodni list, da se sme preseliti v Celje, a usoda je hotela, da je dovoljenje prispelo ob istem času, ko ga je dne 18. sept. 1917 zadela kap, tedaj prepozno. Bil je pokopan v tuji zemlji, kjer je čakal, da ga hvaležna domovina sprejme v svoje naročje, kar se je zgodilo.
Franc Maselj je pisal že kot dijak, pozneje pa kadar so bile življenske okoliščine ugodne zato. Misli na pisateljevanje ni nikoli opr.istil in le smrt ga je iztrgala neštetim načrtom. Svoje-časno je pisal povesti in črtice v »Ljubljanski Zvon«, tudi potopisov se je bil lotil, ker je rad potoval. Največ imena pa mu je pridobil roman »Gospodin Franjo«, v katerem je realistično naslikal avstrijsko gospodarstvo nad ubogo slovansko rajo v Bosni. 'Pa spis, spisan v toplem slovanskem duhu, je bil silna obtožba tistih razmer in ni čuda. če je bil roman ob času, ko je bila vsaka slovenska beseda sumljiva, zaplenjen. V svoji zapuščini nam je zapustil pisatelj le par spisov, ki so deloma še nedovršeni. Nekaj rokopisov je bil požgal. Zbiral je gradivo za nov roman, ki ga je nameraval objaviti pet let po vojni.
Njegova ljubezen do rodne zemlje in do resnice nas navdaja s spoštovanjem do tega človeka. Slava mu!
OTROCI TEGA SVETA.
Dež pada. Tisti pusti, odvečni dež, ki se ulije ravno na nedeljo ter v tenkih, brezkončnih navpičnicah stropota ves dan in ga noče biti konca vse nedeljsko po* Poldne. Troje jih gleda in čaka pri oknu. Gospa sloni v sredi, debela in mirna; z debelimi, mirnimi rokami opominja hčerki, ki slonita ob straneh, v svetlih šport* njh oblekah, z vihravimi pentljami v laseh. Čc bi ne oilo zraven tc ravnodušne gospe, bi —
»Jaz bi se vrgla skoz okno, tako me jezi!« pravi Taša.
»V vodo bi skočila!« pravi Maša.
»Pamet, pamet!« pravi mama. Njen bas jc tako mi* rcn» da se ji posmejeta Maša in Taša.
A ure teko in curki teko, ncdogledni, brezkončni.
»Grozno!« vzkipi Maša.
»Prcstrašno!« zajoka Taša.
»Saj bo minilo. Pamet, pamet!«
Spodaj ob kandelabru pa stoji cestni pometač, razcapan, v pomočeno žakljevino ogrnjen. Črni cilin* j*cr sc mu mastno svetlika kakor luža, od poveznjenih krajcev se odceja dcžcvnica na kosmati obraz, na pre* ^rlc roke. 2c celi dve uri stoji tako ter se ne gane. Človek božji, ali ne slišiš: pamet, pamet.
Sam Bog ve, spi li starcc, ali premišlja.
Ciril Jeglič.
GABRIELE D’ANNUNZI0: NOTTURNO.
Izšla je pred nekaj mcscci večkrat napovedana knji* Ra D’Annunzia, ki jc nekako zaključila italijansko voj« n° literaturo, «Notturno». Je to večje delo, ki obse* fia do 500 strani. Radi težke vsebine, je tudi branje te* zko in utrudljivo, vendar ti umetniška mesta, polna le* P°te nanovo potisnejo knjigo v roke. Rodila se je v Postelji trpljenja; bolan in oslepljen na eno oko je pi* 5a* pesnik v temi iztegnjen na postelji s svinčnikom na številne male papirje. Ob koncu dela piše:	«Ta	komen*
tar teme je bil pisan vrsto za vrsto na več kot desetti* Papirčkov.« Pisava jc več ali manj spačena, ka* ^oršno jc bilo pač trpljenje bolečine in obiskujoče pri* pZni. V maju in juniju 1. 1916 se je spravila moja hči Renata nanje, da bi jih razložila. Razlaga se mi jc pre* c'tala in potem — nc brez mojega nasprotovanja — Sc jc dala mojemu založniku, da jo natisne.
. V nji ni D’ Annunzio samo umetnik in mislec, je tUc*i in morda največ vojak. Vojak z občudovanja Rednimi drznostmi, iskatelj najnevarnejših poskusov, raino žejen po žrtvovanju samega sebe in hrepeneč po vmitvi v spopade. Vsemu temu notranjemu življenju v°jaka jc dal pesnik poetično in estetično obliko.
, , Ranjen na eno oko v vojni leži v bolnišnici in vzdi* »Dvignite me iz tc tesnobe. Ne vzdržim več. 'Oprostite me tc grozote. Nc morem več dihati. Dajte m' malo luči. Odprite okna. Dvignite me iz tc strašne
teme, kjer nimam nikdar miru. Pretrgajte vsaj za uro to muko videnj, to mučeništvo groznih prikazni. Ne morem več vzdržati. Imam voljo raztrgati obveze in iztrgati oči. Vi mi ovijate čelo, mi vežete trepalnicc, mc pustite v temi. Jaz pa vidim, vidim, zmeraj vi* dim. Po dnevu in po noči: zmeraj vidim.«
Mislimo si poeta, ki jc celo svoje življenje, imel zamaknjene in odprte oči; gledal svet in vse kar jc na njemu veselega in tragičnega. Poet, ki je pil življenje ljudi in stvari s svojimi očmi:	zdaj je oslepljen. Za*
prte so oči in povezane. Prikazni pa niso ugasnile. Na* gromadijo se v možganih in planejo ven silovite, nc* strpne, bučeče, brezštevilne. Zdaj si sledijo, zdaj se prehitijo, zdaj hite in sc vrtijo pred dušnimi očmi.
To jc bistvo nove knjige:	kar jc pesnik videl, kar
je moral videti z ranjenimi in zavezanimi očmi v mol* čeči temi. Videl je celo notranji sestav lastnega te* lesa:	»Vidim obrat svojih možgan, kakor da so po*
loženc na mizo fiziologično za učence. Razločim vse vejevje cevnega debla. Moje telo je prozorno. Oko* stje sc mi kaže natančno kakor v risbi smrtnega plesa od Alberta Durerja. Štejem rebra in vretence. Drobna mreža živcev ima barvo rje.«
Tudi drugi čuti so zelo spremenljivi posebno sluh in tip. Razumel je v tej temi godbo dežja na smreki in občutil na mokrem šopku cvetlic, kako jc prišla v sobo vlažnost in svežost, ki se jc razširila po rjuhi.
Ti prijetni vtisi so le bežni presledki drugih grcn* kih prikazni. Vsa preteklost v vojni je pred njego* vimi očmi. Boji, smrt, klanje, trpljenje v jarkih, po* leti v zrakoplovu, vojni pohodi v nočeh itd. Nešteto jc še takih epizod iz življenja v Benetkah, iz njegovega rojstnega kraja in drugih.
Škoda, da nam večkrat predsodki, katere jc v nas vzbudil DAnnunzio z umešavanjem v politiko, zaprejo vrata do umetnine, čeravno si jc srce tako želi.
Peter Butkovič.
Tiha sreča.
VERZI IZ «JUVENILIA».
Vodomec poje. Mimo ladja moja polzi po valih od vetra razdivjanih, in reže, hije jih. Grom bliskov vžganih buči, šumijo vode brez pokoja.
Obračajo spomini lica svoja vsa v joku mi do bregov zaigranih, nad veslom želje, trudne vse od boja se sklanjajo v bolestih mi neznanih.
Moj genij pa ozira zadaj s krova v nebo se in na morje. Z vetri poje v škripanje jamborov si vedno znova:
— O jadrajmo, obupne vesle moje, v pristan pozabljenja, med dva zidova, tja na skalovje belo smrti svoje.
Giosue Carducci.
OD TE BRUMNE GOSPE.
Zapojmo, zapojmo vsi skupaj na glas, Marija dol gleda z oltarja na nas: Ona je naša mat’, nam hoče pomagat na zadnji čas!
Kako j' pomagala tej brumni gospi, ker je svoj mož željiv, deb’ jo biv en drugi kriv, deb’ jo umoriv.
Ti slabij jeziki stre dost hudih prič, ker so še hujš ko ta črni hudič:
Po krivem obtožena, v smrt je obsojena brumna gospa.
1	a mesec, ta mesc je žalvala zares, ker dobro je vedla, da umret more res: Na prvi dan mes’ca majniga ob leben je pršla brumna gospa.
To truplo, to truplo k pogrebu neso, zaslišjo, zaslišjo no štimo božjo:
Gori postavite
pred njo en pild Marije
Mater Božje!
Gori je vstala še lepš ko poprej , tri leta živela še zmerom naprej,
Bogu je služila še gorš ko poprej:
Kdor se Mariji priporoči, ona ga ne zapusti, živ’, al umri!
Zapisal Lojze Filipič.
KVIIVUM VESTNIK
I
ss ?! & g
MLADEMU RAZUMNIŠTVU. G. M.
OI’, Ikii vodi slovenskega di-jaik-a iz kmetske hiše skozi šole v vrste razumništva, je polna (težav. Je to dioflgotrajna skrb za kruh, je pa tudi ne^ pretrgan duševni boj. 2e za popotnico dajo študentu misel, ki mu prinese vnsito razoča-rainj. »V šole te damo, da boš gospod, da boš 'jedel bel Ikruli in da se aie boš mučil tako, kot sc mi.« Če se ta misel ukorenini v študentovi duši, je zgubljen za svoje ljudstvo. Od tih dob mu lebdii skozi deška in mladeniSka leta pred očrni siUka razkošnega, bogatega znamenitega življenja, svet brezdelja, sveit zvenečega denarja im pečenk, . poprišče slave, viisoiki stoli p nad isrivo maso delovmih mno-f žic. Postati bogat, slaven, (vladar tisočov, je zastava močnih značajev te vnslte. Ustanoviti si lagodno, malioskrbmo žiivfljenje človeka, ki z užitkom dkuša sladkosti goisposlkega kruha, je cilij šibkejših študentov v tej skupini.
Globdkia napaka je v tem mišljenju. V za-jednici slovenskega iljudstva je pravii razumnik delavec posebne vrste. Kmet orje njivo, mezdnik streže strojem, učitelj skrbi za umstveno vzgojo otrok, svečenik zbira ter deli moči miJositii božje in divigu vensko kulturo ljudstva, uradnflk je dellovma sila v vdlikein stroju držav-' nega življenja: vsi so delavci. Tireba je, da di-jaštvo brez strahu pogleda v oči itemu socialne-: niu dejstvu. Delavci moramo postati, sposobni, vztrajni, sveži dellavci v zajednici slovenskega ljudstva.
Da, v zajed n iai slo'vensBcega ljudstva! Ker oni dijalki, ki se udajajo gflafvni ideji liberalizma, da je namreč svobodna sebičnost glavni cilj Življenja, so se odtrgali od živega telesa naroda. Sulia veja so, in maj so še itako prepričani o svoiji ljubezni do naroda. Ker v njih ni zavesiti, da iso delavci, ki sc moraijio piodrcditri potrebam celote. Pozabili so. da so dolžniki iljudstva, da so dolžni ivračati ljudstvu, kar jim je dalo.
Pri vsakem uspešnem delu pa ie treba načrta, itočnc smeri, glavne ideje. Kolliko beilj jc šc
treba, da je razumnik ma jasnem v poglavitnem vprašanju svojega življenja, v vprašanju, kaj je zmisel življenja in kakšno smer naj torej da svojemu delu. Kdor pravi, da razumniku ni 'treba načel iin ne jasnega svetovnega nazora; tega mi mogoče prištevati Ik izobražencem. Z neizprosno doslednostjo zahteva zdravi razum od dijalka, da si (točno odgovori na vprašanja: Kaj je najvišji in poslednji cilj življenja? Eno aili drugo, obeh ne moreš. Ali — ali! Tu se pota ločijo, tu ie neprehoden prepad1, tu ni mogoče delati kompromisov. Voda alii plamen —■ izbiraj! In vsi oni, ki pravijo, da ni treba načel, ivsi ti so se že postavili na tla liberalizma. Ker otni proglašajo temeljno idejo starega (liberalizma: svobodo, neodvisnost človeka od stalnih, ne-premenljivih načel.
Druga naloga d e 1 a v. c e >v - dijakov je, da si osvojijo jasen, trden svetovni nazor. Izreči se morajo, aili hočejo skupaj s slovenskim ljudstvom sprejeti krščanslka načela kot vodilo svojega dela ali ne. Izvoliti morajo med resnico in zmoto, med prastarim in večino novim programom evangelija in med poplavo blodenj. ki jih bruha iz sebe liberallna kapitalistična družba. Gotovo je treba mnogo poguma, energije, neustrašenosti, da se dijak upre tokovom bolnega časa in da se odloči, stati brezobzirno' v boju za svoja načela. Toda naš narod potrebuje v teli bridlkih dneh pogumnih, ijaisnih, načeilnili delavcev-vodnikov boilj od vsega drugega.
V	hfipu, ko se mladi razumnik odloči, zvezati sc is slovenskim ljudstvom s tem, dela zanj in ima ista krščanslka načela iljudstvo1, si je tudi glede najbolj perečega sodobnega vprašanja na jasnem. Načela, ki naj vodijo ljudstvo ven iz dz-koriščevallne kopitalistične dobe, so mu jasna. Dijak vidi socialno bedo teptanih kmetskih in delavtsikih množic, vidi, kako jlili Mberalno-kapi-taliistlčni sistem neprestano izkoriščuje liti v njem se dvigne zavest pravičnosti: Boj izlko-riščevanju, boj liberalnim idejam! S teptanim revnim (Slovenskim ljudstvom hoče dijaštvo staiti v boju zoper kapitalistične ideje, zoper so-ciallno izikaniščevanje.
Lani v avgustu se ie zbralo štirideset primorskih dijakov na Otlici. Dva dni so na socialnem tečaju razglabljali o načelih, ki naj vodijo
&
slovenskega dijaka. Ta četica kmetskih in delavskih sinov, kii se trudijo v šolali, je 'proglasila svoj program: »Delavci smo. Združeni .srno s svojini ljudstvom po iveri naših očetov. Z a teptane p il a s t i slovenskega ll ij u d-stva, za krščanslkii prerod Jugoslovan o v, za obrambo narodnih pravic Iiocemo delati brez strahu. Iz ljudstva smo vzšlii, vanj nojdemo, in naše delo naj bo pričevmik, koliko živili isil žarii iz večnih mačel krščanstva.
To so zdrava, edino rešilna načela. Iz njih more jugosJovensko ljudstvo Pnimoitia orpaiti nezmaglljive moči. Mladi fantje so pogumno povedali, da so v globoki zmoti oni, kii trdijo', da je treba ugasiti luč načeli, zato da bomo složni in edini v t e m i. Najkrepkejšim silam našega dijaštva se hoče jasnosti dela, na-, čeli, ker čutijo, da ne morejo biti zvesti in uspešni delavci naroda, če si niso sami na jasnem, kij hočejo.
Globok pomen je dobila poslanica mladega razumništva s tem, da so dijaki iz slovenske Benečije fin iz preizkušene Istre lizjaivilli: Le ta jasna načela morejo ohraniti naš narod pri življenju. Zakllicali so vsem dijakom Primorja: Otresite zaduhlih se sanj! Prižgilte v sebi luč načel; pojdite na setev, delavci, ob strani teptanega roda slivenskega!
To dejanje mllade volje, poguma, načelnosti pozdravljamo-. Ker maš narod bo živel, dokiler bo imel načelno, krščansko delavno razumništvo; ko tega ne bo več, posebno ne bo več slovenskega svečenstva. bo' začel umirati. Trdna vera je v nas, da bo iz mladega, svežega gibania slovenskih krščanskih dijakov izšla četa mož, ki bodo nesebični delavci za verski, kulturni in gospodarski prerod primorskega ljudstva.
SOCIOLOGIJA IN VERA IZZA 1«.). STOLETJA. IVAN REJEC.
6.
SLOVO vodilnih mislecev od naturalizma ob sklonu 19. veka se zlasti na Francoskem in Angleškem ni zgodilo brez nekc-i ga dramatičnega efekita. Najodličnejši potomec Comteove šole. duhoviti kritik in vodilni ured nik »Obzornika otali svetov« Ferdinand li rune t i e r e je 1894 izustili besedo o b a n (k r o t u z n a n o s t i. Da se ume učinek besede, je treba vedeti, s kakšno samozavestno drznostjo je pol veka prej August Gonite — ta malik fra/n-coske inteligence 19. veka — napovedal rcšH tev vseh življenjskih ugank in nailog po vsemo-
gočni pozitivistični znanosti, zlasti no skupini njenih socioloških panog. Potekla je bila šeile približno ena človeška doba let, napeftnjena z mrzličnim naporom v znanstvenem delu — in glej: pozitivizem proglasi bankrot, iin sicer po zelo upravičenem iin legitimnem zastopniku! Svobodomiselni tabor je sicer ugovarjal z banketa v Saint-Mandetu; za glasnika je izbrali odličnega kemika Barthelota:	toda	povedaiti ni
imel nič bistvenega, s čemer bi mogel vdahniti novo življenje tako naglo zrušeni pozitivistični veri.
A tudi Brunetiere sam je bil še malo prei svobodomislec. NiegoVa not v katoliško cerkev je šla skozi sociološki Studii. Iskali ie prave mo-> rallkc zase in za narod. A (ker je bil prenapolnjen z nauki učiteljev-pozitivistov, ni imel nobenega zaupanja do' verske ideje, še manj do cerkve. Zato je islkal svoj ideal v področju svobodne misli. Ob nekam času se mu ie zdelo, da ga je ires našel. Hotel ie moralne nauke raznih Verstev ločiti od verskih dogem ter jih zvariti v sostav, ki maj bi imel avtoriteto religiozne moralke, a douinlljivrst racionalnega nauka. A prišel ie do snoznania. da ie taka laicizaciia moralke ponollnoma odvisna od samoVoiie. kii ie le vrsta eklekticizma, in da mora izgubiti, ker je zgolj človeška smisel, vsako socialno avto-1 riteto. Tedaj se ie nagnil k miazinru..da mora moralka imeti oslombo v Bogu. to ie. da mora biti religiozna. In raztnišliuioč s čisto snekulativne-ga vidika o raznih verstvih, ie izjavil, da iz moralnih. socialnih in umiskih razlogov d,ne nred-710 ikatoličanstvu. To magnetne, ki ie bilo od kraja zgoli filozofsko in teoretično, ie končno v nieni zorelo v osebno, globoko vero.
To spremembo verskega prepričanja je utemeljil, ko je leta 1898 predaval v Besancoinu-Ugotovil je dejansko propast takozvane naravne religije; izjavil, da vera ne sme zamotati nad narave, dogme, discipline: spomnil na očitno resnico, da, kar je ostalo v nas najboljšega, imamo podedovano ali privzgojeno po krščanstvu. A k vsem filozofskim in nravnim razlogom je dodal še patriotski, dokazujoč, da so koristi katolicizma in Francije tesno spojeni, da so eni in isti.
Po analogni poti so sc vrnili v katoliško cerkev sočasni neverni leposlovci Bourgct. Voguie i. dir. Nekako na poli pota so ostali flep°7 sloveč Rod, kritik Faguet in nekateri drugi, k1 so cenili socialno vzgojno silo 'katolicizma i" cerkve, a osebno niso' vstopili.
Od strokovnih francoskih sociologov, ki so iz svobodomiselnih vrst prešli v katoliške, naj navedem Jožefa H u c h c z a in nekoliko mlajšega Le Pl a y ta. Prvi se je odlikoval t'1^' kot praktičen socialni delavec s smovantem delavskih produktivnih zadrug. Drugega je l)a šteti med najuglednejše sociologe svetovnega
slovesa. Od njega so besede: Hočem biti kristjan, da morem biti socialist. Njegova soda (Union de Ja paix sociale) še sedaj na Francoskem ovete ter ima glasilo v reviji: Reforme sotialle.
Mora se pa tudi imenovati Gabriel T a r d e (t 1904), ki je v več delih raziskoval zvezo sociologije in psihologije. Ta si je v po-| glaviitnem delu o Socialni logiki (La Lo'gique sociale) postavil tudi nalogo, izslediti pomen vere za kulturni napredek. Njegova trditev je: civilizacija toliko napreduje, kdliikar socialni nagona človeštva zmagujejo nad egoističnimi. Tedaj pa vpraša: Katera pa je isinteza individualne in socialne teleologije? Samo ena je: ta je ljubezen. To je duh sočutja, dobrote, bratstva... In neminljiva zasluga vere je, da je mogočno pospeševala, prej kot veda, razvoj it ega duha na s v e t u«. (Log. sot. 214.)
Mož, ki je izrekel besedo o bankrotu pozitivistične vede na Angleškem, je bil T o m a H u x i e y, Darvvinov prijatelj in odličen prirod doslovec, a nasprotnik pozitivnega krščanstva. Izjavil je, da mu je vse znanstveno naravoslovno delo le sredstvo za rešitev maj višjih vprašanj življenja. No v enem svojih poslednjih spisov z naslovom: Anarhija ali red (Anarchy or Regiimentation 1890) ije pesimistično zaključil: »Ako 'navzlic pomnožitvi našega zinanja nimamo upanja, da bi ise zbolljšal dejanski položaj večine človeške družine, bom pozdravil kot edino zaželeno irešiitev prihod kakega usmiljen nega kometa, !ki maj uniči vse na svetu«. V angleški učeni javnosti je močno učinkovala spreobrnitev h krščanstvu slovečega Geo'rgea Ro mam c s a, I)arwinovega učenca iin prijatelja. Slovel je po zooloških delili in je v mladosti skušali znanstveno utemeljiti ateizem. V zadnjem svojem delu, ki s/o »Misli o' veri (Toughts on Reiligion)«, pa prisrčno iu navdiH šemo lizpaveda (krščanstvo.
Imena drugih mož. ki so obračali misli angleškega inaroda iz naturalizma k duhovnim in Pozitivno krščanskim vrednotam, sem navedel že v prejšnjem poglavju. Vendar v tej vrsti ne sine manjkati ime narodnega ekonomista, morda v začetku tega vdka najodličnejšega med Angleži — A I f ir e d a M a r s h a 11 a, ki zlasti v poglavitnem delu o »Počelih na/rodno-gospo-l darskiih ved (Principlcs of Kcomomies 1890)« Poleg zgodovine iin politike tehtno upošteva tudi etiko im vero.
Angleška je 'tudi domovina in do danes najodličnejša gojirtelijioa etnologije skupaj s (sorodnim primerjalnim veroslovjem. Nai spomnim le »a amena: Max Miiller. Lubbodk, Spencer, Ty-> k>r. Nešteti zivezlki etnioiloških in Hierdloških zbornikov in časopisov v zvezi s strokovnimi muzeji so irazširili pogled ma pojave socialnega religioznega življenja, (kakor daleč sega ži-
veči človek in kar je moči videti nazaj v njegovo zgodovino. Povsod tam pa je najti, da se bistveno prepletata socialno življenje in vera.
Razumljivo, da so Angleži prvi poskusili množino socialno-reiligioznega gradiva sositav-i no' predelati. In pričujoča razprava se mora ob koncu ustaviti pri možu, ki je prvi metodično na šiirokem znanstvenem temelju razpravljal vprašanja, kakor sem jih zastavil v početku tega pregleda: Koliko posega vera v bistvo kulture? Koliko prispeva k njenemu napredku? Ta moz je Benjamin K i d d,1) ki v delih o Socialnem razvoju (1894) an o Počelih zapadne civilizacije (1902) ob vteMki pozornosti kulturnega sveta -odgovarja na ta vprašanja: Vera je inajvečja tvorna silla kulturnega napredka: ona mu veljavno določa smoter in meni vrednost njegovih dobrin.1)
7.
Benjamin Kidd religije nima za subjektivi no tvorbo v momisttičnem zimski, kakor večina nekatoliiških mislecev pred njim, (ki so se s predmetom bavili, ampak p o d s t av I j a nadnaraven izvor že prvotne religije, tembolj krščanstva. Nadnaravna, objektivna /in avtoritativna religija mu je najviišji oinitelj kulture, ki tako določujoče vpliva v zgodovini, da ga smemo naravnost istovetiti z zakonom prosvetnega napredka. — Kidd pa ni morda kakšen samujoč autodidakt, 'ki bi bil te ideje iz sebe nasnoval. marveč se zdržema trdno naslanja na sodobni filozofski, socialni in verstveni študij ne samo angleških rojakov, ampak tudi iinoVodmih mislecev.
I )eilo oSociialnem razvoju začenja z grandioznim zasnutkom: Problemi, ki se nam uazveščajo za 20. vek, obetajo po svoji ogromnosti preseči vse druge, kar jih je kul/tura kdaj srečala na svojem pohodu, tako da vsem n ari n vajo instinktivni občutek, da se otvarja nova doba. In ita del zgodovine, ki začenja, se zllasti označuje po novem vidiku, s katerim ocenjamo veliki spor med vedo in ver o. IKii je že dajal posla 19. veku, a je sedaj zrušiil tesne jezove, v katerih so ga nekateri skušali držati. Danes nas bolj in bolj osvajajo kar najširši problemi večnosti, ki jih je moderna veda brez pridržka postavila v krog svojega obzorja, kakor tudi neizmerni politični in socialni dogodki, katere izniova vidimo stalno spoiene z onimi vprašanji.
') Analizo Kiddovih idej sem posnel po spisu prof. Toniolu: II supremo Qucsito della Sociologi«. Komu 1003.
') l)u niso pretirane besede »o pozornosti kultur« nega sveta«, naj zabeležim, da se je prvo Kiddovo delo »Social Evolution« v poldrugem desetletju prevedlo na te jezike: nemški, francoski, italijanski, Španski, ruski, švedski, danski, češki, kitajski. Angleški naslov drugega snisa slove: Principlcs of Western Oivilisation. (Herder, Konv. Lex. Krg. Bd. 1.)
Spričo tega razmaknjenega in dvignjenega obzorja se kaže današnja socialna veda tako nesposobna, da obrazloži razvoj v preteklosti ter ga napove za prihodnost, da upravičeno vprašamo, če res še obstoji kaka socialna veda in če ne prihaja odtod, kar je trdil Huxley, da sočasna družba ina svojem potu nima nobenega ideala, ki bi bili tega imena vreden.
Stoletni predsodelk u t i 1 i it a r i z m a, s 'katerim je i 111 e 1 elk 111 a J i sit i č n a veda skušala lizklljučno razložiti socialne zaikone, je vzrdk, da so zamižavali pred pozitivnimi dej-' stvi, na katerih isiloni sociologija: da se je napačno umeval Darvviiinov biološki razvoj, ki mora ostati .izhodišče; da so se puščale vnemar razlike med fizično naravo siveta in moralno naravo človekovo; najbolj na se zdi, da so učenjaki iraa/lašč izločali iz znanosti dejstvo religije, ki se vendar iv prvi vrsti javlja v mejah civilizacije.1)
Sociologija se mora presenečena in ne brez sramu, spomtjnjati, Ikalko se je držala naspnot; problemom, iki najbolj zanimajo zgodovino Življenja. Spričo vprašanja, če verslki sostavi vplivajo' na irazivoj družbe, je »nanosit onemela ali stlačila nekaj površnih lin protislovnih’ razlag ali pa je končno sodiila po -otročjih in gro-teslknih videzih alli po gnobih strasteh.
A v tein pogledu — tako' inadaljuje Kiidd — smo priča kar najbolj presenetljivega preobrata javne misli in zavest i. Zakaj daines opažamo, da umevanje socialnega pomena religije ni pre-šiniiilo le mož v službi cerkve, bodi ortodoksnih ali razkolnih,1) med kalterimi čujemo ponavljati besede, da je ikirščaustvo p o sil a 11 o. da uči 1 j u d i m e s a m o u m i r a t i, a m-1 p a Ik tudi živeti Ik o it ude družbe; a talko umevanje prekvaša tudi vsak dan boli j splošno mnenje učenjalkov. Oblika bojevite nevere med sociologi, kakršno je prej zastopal na Ainglleškem C. Bradlaugh in v Ameriki polkovnik Iingensole, ne dobiva več odmeva. Drugi izmed začetniilkav itiiste šole alli isltranike, n. pr. prof. Muxley in Harrision, so se morali udati. — Novejša znanost razisikuje religijo — (nepristransko pa spoštljivo'— tur izsleduje ine ile nje-' ne vsebine, ampak i njeno socialno iveliavo, in na točki, do kamior smo uspeli, se priznava ivieč ali manj isoglasno, da ima religija vršiti dolločno poslanstvo in da je eden od činiteljov socialnega razvoja in njegove bodočnosti.
Res se javlja v zgodofvrimri dvojni pomen vere za družbo: staitični in dinamični; z drugimi besedami: vsa minulost uči, da je vera Itaar
') Pri tej priliki avtor pripominja, da stil zlasti dve znanstveni smeri v 1(). veku globoko kvarno vplivali na verstvo: to je hi s t o r i č n o • k r i t i č 11 a smer Straussa in Rcnanu in njunih painemavcev, in pa e v o 1 u c i o <
11	i z e m. Splošno se priznava — pravi — tla sta bili ohe znanstveni struji ob svojem početku globoko anti> religiozni.
l) V smislu angleške cerkve.
najbolj bistveno spojena z življenjem socialnega reda, a da tudi pot zgodovine, to je značaj socialnega razvoja, stoji mo> 110 pod vplivom verskih sostavov. In vse kaže, da kakor je bilo v preteklosti, bo tudi v bodoč-' nosti, trajno in celo rastoče z rastočim socialnim napredkom. Danes torej imamo pravico vprašati vedo, ikakšno poslanstvo ima vera, (kje se začne iin kje konča; kalkšen prestor v človeški družbi bo držala vera v bodoče, ali bolj sintetično:	kakšna je funkcija vere
v omiki človeštva?
Odgovor je tem odločilnejši, ker sama zgodovina popravlja tisto zmotno* sodbo, kat da bi bili vsi verslki ikulliti zgolij utvari domišljije ali človešlkega čustva, Iko vendar pojem religije vedno naznača .nekaj nadnaravnega.1)
Zakaj najbolj poštevanja vredni izsledek sočasne Ikritike o vzniku in zgodovini primerjal n ih kultov, nas upravičuje k zaključku, da je um sik a (racionalna) religiija znanstveno dokazana nem o ž n o s t, Iko vendar dejstva pričajo, da sta obe besedi — vera 'in um — kontradiktorni.') In zares, naj si razne vere predstavljajo med sabo še tako' velike razlike, vendar imajo vselej ta skupni ziva’k, da zapovedi, katere dajejo za življenje, potrjujejo z nadnaravno sankcijo, tako da je li u d o in tlobr o tako’ — v moči b 0-1 žje v o lij e, neodvisno od kalkieira drugega vzroika. Tako vera neizpremenljivo vsebuje pojem nelkega nadnaravnega bitja in neke nadum-islke sankcije. To velja za najniže stoječe divjake, kakor tudi za Egipčane, Kitajce, Asirce, Indijce, Grke in Rimljane.
Tako tedaj, religija ustreza — zaključuje pisec — ne morda Ikalkemu neznatnemu človek škemu nagonu, pač pa 11 e č e 111 u bistvenemu v sociali n e 111 razvoju; in ti globolki socialni rnagemi dobivajo po sočasnih študijah bolj in bolj realno znanstveno podlago.
Nailašč sem se dalje pomudil pri uvodnili Kiddoviih idejah, ker žarko osvetljujejo značaj nove sociološke šole. talko različen od značaja viseli nckaitoliških socioloških strni v minullolsiti. Dolga je bila poit in težavna, po kateni je blodil moderni svet, da se je dokopal do teh spoznav. Liberalizem skupaj z vsemi doktrinami, iki sc ga drže, je tako zameglil duhovni pogled 'narodov, da se jim le počasi in s težavo zopet bistri. Znanstveno delo katoilišlkih učenjakov je pre-malo uveljavljalo svojo imitranjo vrednost v velikem svetu, ker včasih ni bilo brez vse pri*'
') »Nadnaravno« v Kiddovem smislu pomeni: virajočc od nadsvetovnega Bogu, stvarnika in C i os pod*1 vesoljstva, ne znači pa, kar v katoliški teologiji, redi* milosti.
‘) Iz sledečih besed je videti, kako ume kidd novo orientirano ločitev vede in vere: namreč ne v smislu r'1' eionalistov, kot tla vera ne ustreza temeljnim umski"1 zakonom, niti v smislu bojevitih brezvercev, ki zahte* vajo uničenje vere, niti v smislu modernistov, ki žago' varjajo popolno umsko ločitev področja vere in vede-
stranosti, a se bolj, ker so nekatodičani sumničili njegove namene. Zaito je bilo treba, da je drobno strokovno sociiallno znanstvo napravilo svoje delo z zbiranjem pozitivnega materiala, šele tej ogromni priči so se miorale umakniti napačne socialne teorije in zmagovita je ostala na ogromnem bojišču verska resnica.
Okvir te razprave ne dopušča, da bi dalije siledil poziltiivnemu razvitlku Kiddove socialne teorijej upam, da se bo to zgodilo v drugi študiji. Končam naj pa z besedami, s katerimi isti avtor posnema izsledek svojih raziskav: Alko obrnemo znanstveni naulk o razvoju na izsledo-vainje človeškega socialnega napredka, se pre-i pričamo, da more vpilivu intelektua-lizma in utilitarizma (ki je racio-naimi činitelj) na družbo edino' le odolleiti vpliv vere nanjo; potem takem je vera nujno dopolniilo umu: in krščanstvo ostane značajlka našega ‘socialnega razvoja.
POGLOBITEV PRO-SVETNEGA DELA NA PRIMORSKEM.
Rapa/uska pogodba je razdelila naš nairod na dva dela im njegov manjši deli je pripal Italiji. Za ta del obstoji velika nevarnost, da se potopi v italijanskem morju. Vsak narod
— in dosledno tudi slovenski — predstavlja v celi človeški družbi posebno 'vrsto duševne organizacije, naslanjajoče se v glavnem na skupnost jezika. Ta naravna organizacija — narod
— igra v človeškem duševnem življenju, Iki m ■ manjše virednosti od njegovega materialnega
življenja, ker ga šelle ono it. j. duševno življenje visoko dviguje nad vsa ostala živa bitja, vele-važno ulogo, ker tvori okvir njegove kulture. Brez kulliture pa bi človek ne bil več človek, temveč le opici podiobna žival. Radi tega ni le krivično', temveč 'tudi zdlo škodljivo ako se zatira narod in vndčuje njegov jezik. Raznarodovanje je toraj čisto proti kulturno delo. medtem ko (je obramba naroda in njegovega jezika prvič nekaj popolnoma naraivnega, iker mora vsaik organizem in vsaka organizacija braniti svoj obstanek, in drugič je to eminentno' kulitunno delio.
Narodna obramba pa mora biti tem bolj energična, čim večja je nevarnost. In nevarnost za obstanek Slovanov v litaliii je posebno velika z ozirom na dejstvo, da so iv neznatni manjšini v primeri s sikoraij izikiljučno italijanskim prebivalstvom države in z ozirom n a j a s n d r a z-a r o d o v ai n o politiko sed a n je it a-^ j lansko vlade. V silovensike Ikiraje se pokljajo italijanski uradniki, vslužbenci, trgovci, Učitelji, orožniki in vojaki.
Kraji, kjer ni bilo pred vojno niti enega Italijana, kjer je bili italijanski jezik popolnoma neznan, kako 11. pr. Idrija, Plostojna, Vipava itd. imajo danes svoje italijanske manjš/ime; italijanski^ napisi se v iteh krajih vedno bolj šopirijo po uličnih vogalih, uradih in trgovinah, vstanav-Ijajo se italijanska društva in prirejajo italijanske . zabaive. V par letih italijanslke zasedbe je italijanski jezik vspel prodreti že v take gorske kote, kamor ni mogla dospeiti niti sled nemščine kljub večstoletnemu nemškemu gospod-stvu. Nevarnost je toraj ogromna, posebno z ozirom na bliskovito naglost, s katero' se širi italijanizacija.
Dosedanji način borbe ne odgovarja več novim, mnogo bolj težlkim razmeram. Nek|je se bo morda po dolgi in mučni borbi kaika slovenska šola odprla, zato se pa zapre nekoliko drugih; oziroma se bo v slovenskih Šolah polagoma uvajaia italijanščina in iz njih bolj in bolj . izpodrivala slovenščina. Dasiiravno so slovenske občine avtonomne in bi se potom politične borbe formalno priznala njih pravica slovenskega uradovanja, vendar se bo tudi v to' uradovanje deloma pod »vljudnim mehlkim« pritiskom, deloma radi pomanjkanja odporne sile, radi udobnosti in ljubega miru ter v izogib neprijetnostim in glavobolju ter iz še drugih, grajanja vrednih povodov, katerih ne maramo tu navajati, vedno bolj vtihotapljala italijanščina.
Naša županstva že razpisujejo službe občinskih tajnikov, od ikaterih se zahteva tudi znanje italijanskega jezika. Ako gre to tako naprej, bodo slovenske občine morda s časom iskale take tajnike, iki naj bi poleg italijanščine razumeli tudi par slovenskih besed, da bi se mogli za silo sporazumeti s kalkim zaostalim kmetom, ki se še ni vspel naučiti italijanski.
S tem pa še nikakor ni rečeno, da je pravda izgubljena. Izgubljena bo ona le v slučaju, ako se bo borba za narodne pravice nadaljevala po zastarelem načinu in ako se ona pravočasno ne prilagodi novim razmeram. Kar je bilo dobro in vspešno v stari monarhiji, v okviru Ikatere je bil sikoraj ves slovenski narod in je z drugimi Slovani vred tvoril večino vsega njenega prebivalstva, nikakor ne zadostuje dn ne more odgovarjati razmeram v okviru novih državnih mej, kjer se nahaja le njegov manjši del vspničo podavljajoče večine italijanskega državnega naroda.
Treba je poiskati drugo, izdatnejše obrambno sredsitvo. To sredstvo bomo našli, ako ivpo-števamo splošno priznano resnico, da se narod
—	v smislu kulturne organizacije na ixxllagi jezika — ohrani tem lažje, čim višje je nazviita njegova kultura in čim globokejše ]e ona prodrla v široke ljudske plasti. Kar se vtiče našega naroda si ije v tem obziru stekla ogromne zasluge družba sv. Mohorja, Iki je pošiljala iletno
skoraj pol milijona iknjig med naše ljudstvo in, kar je še posebno važno, travno med one sloje ljudstva, do katerih me bi bila sicer mogla dospeti slovenska knjiga. Iz vsega tega sledi jasno, da moramo med našiim narodom čim prej organizirati intenzivno' in vsestransko kulturno delo, ki <naj se razprostre od mest In trgov do zadnjega gorskega kotička.
Šolle so seveda osnova vsake kulture, ali v naših sedanjih irazmerah je šolstvo odvisno od dobre in slabe volje vlade, (ki nam ni naklonjena in na katero ne moremo izdatno ivplivati vsleti naše mailoštevilnosti. Posluževati se moramo tedaj sredstev, ki so odvisna od naše lastne volje po znanem hrvatskem izireku: »uzdaj se u se i u svoje klljuse!« Kulturno delovanje Je treba organizirati tako, da bo vsoešno kljub vsem oviram, ki nam jih dela in bo delala vlada na polju ljudskega šolstva. To pa bomo tem lažje dosegli, ker nam je naša žilava borba za narodni obstandk v preteklosti vstvariila ugodne predpogoje za nadaljnji kuil tur mi razvoj: mi nimamo skoraj več analfabetov in razpolagamo s precejšnjim številom sirednje in visoke inteligence. V takem narodu — akoravno je razrner-no maloštevilen — ni težko kulturno delt), ako imamo dovolj dobre volje in se poslužujemo primernih sredstev.
Temelj imam toraj dober, zidati je treba previdno in razumno naprej. Potom italijanizacije šol bi nam hoteli potujčiti seveda predvsem našo mladino. Ali je to mogoče doseči, ako otrok, ki dasiravino je primoran pohajati v italijansko šolo, sliši v družini in iziven nje le slovenski jezik, ako vidi okoli sebe vse pdno slovenske pesmi, zahaja na slovenske dramatične predstave, veseliice in koncerte, alko je sploh okoliš v katerim živi in se giblje prepojen s slovenskim jezikom in sllovenskim duhom?
Ako hočemo vstvariti takšne razmere, v katerih bo popolnoma onemogočeno potujčevanje naše mladine — o raznarodovanju odraslih ljudi ne more biti niti govora — maramo vse slovensko ozemlje prepresti s kulturnimi ognjišči. Bralna, pevska, dramatična in druga kulturna društva se morajo pojaviti povsod, tudi v najmanjši vasici. Potujoče biblioteke in knjigarne bi monaile stalno krožiti po -vseh slloven-skili krajih in spopolnjevati delo bralnih društev. Naši umetniki in strokovnjaki bi morali krožiti po deželi ter povsod prirejati gledalske predstave, koncerte, predavanja in druge 'kulturne prireditve. V vsako slovensko družino bi morale prihajati slovanske knjige in vsaj eden siloveii-ski list, posebno pa bi se morallo obračati pazljivost na mladinske spise in liste za mladino, ki bi naj paralizirali raznarodovalno delo v šolah. Za vse to se bi morala delati najširša propaganda po vseh slovenskih 'listih, kii naj bi se podpirala še s pomočjo lepako'v in letakov po vseh slovenskih kraljih. Poleg tega bi morali
vzbujati zanimanje za kulturno delo dn kulturno organizacijo stalni ljudski govorniki po shodih na deželi.
Ko/liko hvaležnega dela bi tu bilo za marsikaterega požrtvovalnega človeka, ki bi rad posveti! svoje moči in svobodni čas delu za narod iin ki sedaj v brezdelnosti obupuje nad usodo svojega naroda, ker pri najboljši volji ne ve, česa bi se poprijel in kai naj bi počenjal. Kulturnih delavcev bi gotovo ne manjkalo. Ile organizirati jih je tireba on dati jim navodila, po katerih naj delujejo. Tudi za to potrebna sredstva bi dal narod z veseJljem, alko bi videl, da se mu nudi res nekaj dobrega, zdravega in koristnega. Mar-^ silkaka liira iz žepa naših kmetov, delavcev in izobražencev bi oplodilo kulturno polje, namesto da izgine v krčmi na materijal/no in moralno škodo ljudstva. Zaman bomo obsojali pijančevanje, plesanie in druge ljudske razvade, ako inanodu ne odpremo na sitežaj tempelj kulture. Človek ini le materijalno bitje, marveč pred-i vsem duševno, človeška duša nikoli ne miiruije, ona stremi .neprestano naprej in ako se ne more vspenjati po kulturi proti nebu, drvi skozi razvade in strasti v propasti.
ZA NAŠA DRUŠTVA.
GLEDALIŠČE PO SREDNJEM VEKU.
ZADNJIČ smo spisali na kratko zgodovino gledališča 'v srednjem veku. V poznejšem času se je giledališče boli in boli razvijalo. Preko burk se vendar niso mogli povzpeti, ki so jih tedanji dobi primerno igrali: stregli so ljudstvu, ki se je rado’ nastajalo ob pretiranih surovostih in neslanostih. Pia ni čuda. saj igrala oi niso imeli izobrazbe' ne zn vi sla za umetnost, radi kruha so moradi brez državnih podpor gledati, da se preživijo in skrbeti, da so ljudje, ki »plačajo,« tudi zadovoljni odšli domov. Sede počasi so začela stalna gledališča. Talko v Niirn-bergu na Nemškem, kjer ie žiivdl znatni Hans Sachs, ki je sam spisal 69 posvetnih in 36 pobožnih iger in dram. Tam so v gledališču tudi začeli prvič pobirati vstopnino. Tu je bila it udi prva gledališka cenzura. V Breslau so nekoč prepovedali uprizoritev neke igre z motivacijo, češ, da »vzame meščanom preveč dragocenega čas«. Sčasoma so itudi določali, kdo da sme igrati, kdo ne. Pravico igranja so oddaljali posameznim cehom. Spočetka so tudi tedaj igrali še na prostem, pozneje v kaki dvorani ali zapuščeni cerkvi. Oder je h ki še ubožen. dekoracij mailo. Igranje je bilo še preprosto, govorili so veličastno' z velikimi gestami.
Vendar pa so se ohranile tudi verske igre še do (konca 16. stoletja in predstave jezuitov so bile po svojih lepih dekoracijah in kostumih znamenite še v 17. stoletju.
V	17. stoletju je Evropa zelo trpela od 30-letne vojne, zato je padlla tudi gledališka umeti nost. Pač pa so prihajali posebno v nemške dežele, iz Itaffije in Anglije preko Nizozemske tuje gledališke družbe, ki so bile izurjene v ti umetnosti in so se ustavljale posebno na dvorili kraljev in knezov.
Posebno so se bili udomačili v nemških de-i želah angleški igralci, ki so v več družbah hodili iz Ikraja v (kraj.
Vendar pa je bila doma na Angleškem gledališka umetnost tisiti čas že na precejšnjem vrhuncu. Pomisliti moramo, da ie živeli približno v teh časih Shakespeare, ki je bil tudi igralec im ravnatelj enega takih gledališč. V Londonu samemu pa je bilo že 14 v ovalni obli-i ki zidanih, stalnih gledališč. Vsako gledališče ie imelo en sprednji in en zadnii oder. med obema ie bil pozneje zastor. Na zadnjem odru je bil balkon. dvoje oken in stolp. Dekoracii je bilo še malo, zastora še ni bilo. Središče gledališča ni imelo sitrche. sedeži v parterju so bili naice-nejšii. Vloge žensk so tudi tedaj igrali še mošlki, zato je v Shalkespearjevih dramah talko malo žensk, ker je bilo težko dobiti mošlke. ki bi bili pripravni za te vloge.
Po veliki vojni niso več prihajali angleški ignailci v nemške dežele. Kar iih je tam ostalo, so se ponemčili. Anirleški vrrb Sim je pozneje služil edino še za privlačno reklamio.
Tudi v nemških deželah samih so ise v 17. stoletju pojavile take potovalne igralske družbe. toda bili so samo suirovi posnemova/telji angleških igralcev in niso prinesli nič novega in za umetnost dobrega. Poiavila sc je pač tu pa tam k alk a družba, ki je bila malo bdliša kot druge, a le za malo časa. Stalneea gledališča kot na Angleškem pa še dolgo ni bilo. Delali so na že oder po angleškem načinu, onega bolj spredaj, drugega bdlj zadaj. Na balkon sc je snravila godba. Tudi so oričelc igrati žcinskc vloge res ženske, kar je bila tedaj tudi v Italiii in Franciji že navada, posebno v operah. I udi različni značaji vlog so sc tedaj nastali. Harlekin je bul romanskega izvora. Hanswurst pa germanskega. Ti so bili smeš/no opravljeni in so zabavali občinstvo. Polagoma so nasitalli (laš-> norčki (Kaspcrl). ki še danes živi svoje vcuno življenje v mariionetnem gledališču.
Igre, ki so iih tedaj ligralli. so bile napravljene po angleških in francoskih dramah. Posebno so ljubili boj in moren ie v teh igrali, tako da na koncu ni ostala tskorai nobena oseba več živa. Pod vplivom svoic dobe ie bil Shakespeare. Podobno' je v vseh tedanjih tragedijah. EM 've motivacije so tedanji režiserji kar izpuščali, a radi ko finc&i monologe (samogovore), kijer je dobil igralec priliko', da je govoril s natorom. si ouHI lase. ziaviial oči in delal velikopotezne kretnic z rokami.
Po zine ie šele so na Nemškem začeli pisati tudi igre, ki so bile vzete iz življenja grofov in
knezov in so predstavljaile njih intrige, v njih so bili ovirani samo vragi ali angeli. Nesporazum-ljcnja, kriva pisma, zamenjena imena, prikazio-vaniie duhov so tu .igrail veliko vlogo. Skozi celo igro je tekila kni, le konec ae moral biltd dober.
Igralslki 'stan ta čas ni vžival posebnega spoštovanja. Duhovščina mu ie celo odrekala cerkveni pogreb. Saj pa tudi ni bilo injiih žiivllje-nje naivno vzonno. Nekdo opisuje, kako je rav-naifrelj takega potujočega gledališča sprejel v službo nekega igralca. Vprašal ga je: »Ali zinajo gospod vihteti žezlo?« In prti tem mu ie podal v rdko' palico, ki jo je novi igralec dvignil proiti nebu, pokazal ž njo 'v daljo ali pa jo svečano držal iv noki ob telesu, če ie pri tem nonazal talent, je moral izbrbljalti dcllg govor. Če je ta izpadel v ravnateljevo zadovoljstvo, 'ie priložil ta rdko ina njegdvo ramo in ga je vprašal diskretno »Ali imajo gospod par žametnih črnih hlač?« No. če jiih je imel, je bil spreiet. Tako je napravil izpit. Te hlače so zani zadctsltovalle. v ostalem na je imel eno samo obleko, v kateri je igral grškega junaka ali pa angleškega kralja
—	'vseeno.
Med tein časom na so nastarte v Italiji za dobe renesanške kulture tiri novosti, ki so zelo vpliiivafle na razvoj gledališča. Ooremlie’i oder. opera in zidano' gledališko poslopje, Bramante je bil iznajditelj perspektivne dekoraciie. a sno-četka so imeili isamo ozadje, AleotH na ie 1. 1620. iznašel kulise, tudi zastor so tedaj začeli prvič uporabljati. Gledafiišča so zidali v obli i k i r/dkve tako' kot dandanes in z ložami. Gledališča so bila od znotrali krasno opremljena. Igrali so po večjem icpere. ker je bila pevistka umetnetet med Italijani močno razvita.
Ta gledališča so se kmalu razširila tudi po večjih mestih ostale Evrope. Posebno so zidali taka gledališča razni knezi, ki so posnemali sijaj pariškega dvornega živliclnia. a gojili so 00'večimi le opero. Tako ie proti koncu 17. stoletja prevladovala povsodi opera, drama je bMa le pastorka.
NEKAJ O IGRANJU.
KDAJ laliko imenujemo kakega igralca v resnici sJabcga? Ce svoje vloge ne živi, če je raztresen, nepazljiv, neinteresiran, len, ali če sc preveč postavlja, vtika glavo skozi vlogo, sc ozira na občinstvo' in sc oddalji od besedila.
Vlogo ž i veta, se pravi dobro igrati. Toda tako dobro vloge ne sme živeti, da bi pozabil na besede in sc ne oziral nanje. Taka igra bi bila kot petje, brez forte in piano.
Dobrega igralca spoznamo takofl ko nasto-’ pi. On sije neko neznano moč od sebe; vleče interes nase, ne da bi delal komedij. To ie krepka osebnost, inteligenca, izkustvo', izobrazba in humor ob enem.
Talk dgrailec ini vedno enak. On igra z nekim (notranjim ognjem, in če se mu ne posreči vžgati tega ognja, je njegova igra mrzla in površna. Igralec nii razpoložen. Zaito' je treba v prvi vrsti, da je igrallec razpoložen iin to razpo-! loženje si mora ustvariti. Cc pride kdo iz vesele družbe, se je težko Ikar preobleči in dgrati tragično vlogo. Zato: truda in volje je treba. Človelk, ki je že po naravi len. ni dober igrallec. Tudi preveč vaise zamišljen človek mi dober za igralca. ker ne more stopiti 'tako sam iz sebe in v odinošaje z drugimi.
Strindberg pravi na nekem mestu: Če sem jaz koit pisatelj zadoVdljen s predstavo mojega dela, čemu ne bi bil zadovolljen kritik? RazMIka sodb je odvisno, od osebnih nagnjenj in interesov. Oseba enega igralca mi je simpatična, drugemu je zopet lahko antipatična. Poslušalec ni razpoložen, vsebina in ideja risrre mu ne vgaja, zato strese svojo mevoljo nad icrralcem, Iki ie v tem oziiru medolžen. Tudi je iirralec isamo en ve-1 čer slabo razpclložen. ali tudi ne isfkozi in skozi igro. samo v nekaterih prizorih. Tudi je tehiko sprejeli igralec vlogo, kii se ne prilega njegovemu zinačaju .in zato njegova .iurra v 'ti vlogi ni zelo verdietna.
%
Zanimivo je. ali igra igniilec'eno in isto'Vlo-go vedno enakio? Ne, nikoli! — Vendar se p« drugih predstavah opazi rsti pogrešek kot pri gemerailni vaji, prešel mu je v meso in 'kri. Po-uiostdkrat tiči ta ali orni preveč 'v manirah, v idejah, o tem kar je že videl. Pri nas narodme igre. tudi majbdljše, kaj radi itfraio surovo. Ni mogofce fljudti odvrniiti od tega. Strindberg pra-i vi, da je videl, da je bila glavna vflosra ndke igre maskirana (kot Kristus in i;gralec si ni dal dopo-vedaiti, da ijc to inarobe. V neki druiri vlogi ina-stopi neka vloga pijana, a ne sme se zaletavati. Toda igralec -se ie zaletavali. Zastonj je bik), da mu ie pisatelj delal, da ne sme tega dekiti. On se je zaganjal še vedno.
Po mnogih vajah sio itakii pogreški tako mehanizirani. da jih ni mogoče več popraviti. Tu pa tam pa dela igralec tako v ekstazi, da soldi ne sliši, Ikaj mu rečeta trežilser in i>isjiltellj. Zato je najboljše, da se pusti igralcem. Iki so vešči rin inteligentna kolikor talilko svobode.
Obvladanje vlog.
Igralec mora vlogo obvladati in ne pustiti, da ga vloge obvladajo. To se pravi: ne sme se zgoditi, da bi ga potegnile za seboj osebe in ga omamile, talko da izgubi pamet in razsodnost. On mora paziti nase, da se obvladuje popolnoma, in to je mogoče le tedaj, če mu vloga preilde iz spomina v predstavo iin v domislijo. Tedaj tiči vloga trdno v duši in zavest stoji na straži. Vloga, Iki ne tiči globlje nego v spominu, zveni votlo ali je sploh brez barve In je gotovo napačno pogojena.
Igralec mora biiti toliko močan in samostojen, da ne vdlivajo nanj soigralci iin ga ne zvabijo v svoj ton igranja. Majhna slabost, hote ali nehote, ga lahko talko zapelje, da se popolnoma nagne na onega, s katerim gavdri m pusti ■svojo vilogo, ima lilkrati več različnih načinov :n ne ve več,(kaj igra. Nato se zamaje vse; ton, ki ne spada v harmonično celoto, se viriue v igro, vloga sama od sebe razpade.
Igrallec je iluzionist. 011 mora pričarati iluzijo (predstavo), da je nekdo drugi, kot je v resnici. Ce je it o močna, bogata osebnost, tedaj 'reši ta problem dobro, poda dovolj krepko duševno predstavo, to je tedaj dobcir igralec. O11 je napravil uspeh.
Igralec svoj vlogo doma čita in se jo uči na pamet, in še le pri skušnji se začne obdeiava vloge, oz. igre. Vaja mora biti resna, če ie igra resna; če je igra veseiloigra, je vaja lahko vesela, toda vendar ne igračkanje, delo je to vseeno. Pogosto se dobe gledališča, kjer sc vrše vaje za igre tako kot v ikakem cirkusu; pogosto igro ceilo paradirajo. Ia napačni ton so pozna potem tudi pri predstavah in iz lahkoml-šljenosti je lahko na ta način predstava, ali vsai igra pdkvarjena.
Še na nelkaj moram opozoriti. 1 u pa tam sc dobe igrailoi, kii pri vajah nimajo 'resnosti. Vedno sc izgovarjajo, da sc jim ne ljubi, da bodo žc na odru napravili tako. da bo prav. To je opravičljivo samo za one, Iki imajo dolge in utrudljive vloge, in so že pclkazali. da znajo ter morajo posamezne scene pogosto ponavljati radi drugih, ki še ne zadenejo. Toda tudi to ni prav. Ce ti ne igrajo resno, sc tudi soigralci ne mo-raio pri vajah zaživeti v pravi položaj in je pokvarjeno vse. Tu pa tam je res. da so posamezniki pri predstavi boljši, a po večini sluč?»ev so šc slabši.
Kritika.
»Srečko Kumar je zadnja leta razvijal moči, kakor jih more njegovi konstituciji dati le v njem skriti duh — kdo bi od konstitucije s skoraj sentimentalno dušo sicer mogel kaj takega pričakovati. Človek, ki kopiči svojo efekte tako, da se tvorijo v njem momenti božanskih refleksov, ki ustvarjajo izrednost pojmovanja in učinkov, ne da bi reproduciral po strogo izmerjeni prevdarnosti. On ni plod svojega permanentnega dela v navadnem smislu besede, nego je otrok hipov navdahnenja. Človek, ki hoče, da je njegova reprodukcija produktivna — če morem to pisati jaz, ki so mi le posebne izrednosti kaj, potem mislim, da smo s stvarjo vsi lahko zadovoljni.«	Uč. list, 20. julija 1922.
Marij Kogoj.
Zdaj smo na jasnem: Srečko Kumar je zadnja leta razvija! moči, kakor jili mofe dati njegovi konstituciji le v njem skriti duh. Prejšnja leta je imel le konstitucijo brez skritega duha. zato ni razvijal moči, ni bil blesteča obljuba na skorajšen dogodek. Kaj bi bilo šele iz Kumarja, ko bi imel konstitucijo bokserja in tako močno dušo kakor je Kogojeva?! Tako pa ima, revež, štorkljasto telo in skoraj sentimentalno dr.išo in od take konstitucije ni mogoče več pričakovati. Tjidi dobrih konccrtov ne? Pač, saj sega njih učinek že preko lavorovih vencev dosedaj obstoječih slovenskih zborov. Ne samo to: od Kumarja lahko pričakujemo uspehov, ki bodo fra-pantni, neglede na njegovo konstitucijo in skoraj sentimentalno dušo Zakaj? Zato, ker kopiči Kumar svoje efekte tako, da se tvorijo v njem momenti božanskih refleksov, ki sijejo na reproduktivno senzitivnost Kogojeve kritike in ustvarjajo s tem izrednost pojmovanja daleč preko našega pričakovanja. In še nekaj vemo, kar še nismo vedeli: da Kumar, ta blesteča obljuba, ne reproducira po strogo izmerjeni preudarnosti, da ni plod svojega permanentnega dela v navadnem smislu besede, ampak da je otrok hipov navdahnenja. Kako bi Kogoj sicer mogel kaj takega pričakovati in pisati, on, ki so mu le posebne izrednosti kaj? In to ne izrednosti v navadnem smislu besede, ampak take, ki imajo skritega duha in skoraj sentimentalno dušo. — Tak človek (Kogoj ali Kumar?), ki hoče, da je njegova reprodukcija produktivna, z vso pravico in samozavestjo lahko misli, da smo s stvarjo vsi lahko zadovoljni, pri čemur je popolnoma postranskega pomena, ali je ta »stvar« koncert, ki ga je reproduciral Kumar kljub svoji konstituciji, ali pa navdahnjena kritika, ki jo je spisal in podpisal Marij Kogoj — ravno vsled svoje posebne izrednosti.
KJE JE TEKAČ?
Vse ga že čaka, in pričakuje, daljša ušesa in nateguje, da ga na cesti od daleč začuje.
Dolga se vije bela mu cesta, skozi , tri sela, skozi tri mesta, ki naj preteče tekač je za stavo,
da mu poreče množica: bravo!
Ljudstvo nestrpno Kliče ga: pridi!
Kaj je li slepo, da ga ne vidi?
Ce je mogoče,
išči ga v gneči.
Manjši od drugih ni, niti ni večji.
SPOMLAD?
»Vi ste vendar obljubili, da onih 100 K, ki smo Vam jih posodili pozimi, vrnete pomladi!«
»Oprostite milostiva, mi letos spomladi sploh nismo imeli.«
1 UGANKE. i
I	®
«®#®®»®»®®«##®®®8®»«*®*«®*®®#®l®
Štiri uganke za nagrado.
1. Dopolnilna uganka,
CPriobčil Domen).
n !	•		H	* 1	a	kraj po smrti.
•	a	l		. 1 n	*	mesto ob jadr. morju
P	*		0	*	a	mesto v Italiji.
*	0	b		1	•	domača žival.
d	*		n	•	k	del strehe.
•	0	d		m	*	mesto v Sv. pismu.
P	*		P	•	t	škodljiv zrak.
*	e	r		n	*	francoska trdnjava.
e	*		P	.	t	dežela v Afriki.
•	a	m		j	*	vas v vip. dolini
k	! *	i	z	*	a	sveto olje.
Mesto zvezdic postavi črke: črke v praznih prostorih pa povedo klic, našemu času- primeren.
2. Številna uganka.
CPriobčil Domen).
12	13	4	jod,
2	5	S	7	4	1	krstno ime,
6 8	5	2	7	denar,
7	2	9	5	8	10	11 šolska potrrt»Sfilna,
2	5	12	4	10	13	krstno ime,
i	8	14	2	10	11	del ure,
15 5	4	16	5	8	17	gora im	Krasu.
Spredaj navzdol in zadaj navzgor dobiš ime nekega morja.
3. Skrit pregovor.
CPriobčil Domen).
„KUNARD ■ blago nima vage.
4. Vizitka.
CPriobčil Domen).
| N AN A R1BEŽ. ~°j|
1».... i ■———rrr. ggg==g.;....3UJI—.i.l —- *»	'	-	~	 “
Odkod je ta ženska ?
Kdor pravilno razreši štiri uganke, pošlje rešitev do 25, avgusta, ter bo izžreban, dobi v dar knjigo: Hndrej Strug: Jutri...
Rešitev treh ugank za nagrado : 1. Kriptogram :
Na goro, na goro na strme vrhe; tja kliče in miče in vabi srce.
2. Besedna uganka.
Grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke!
3. Vizitka.
Mož je po poklicu:
CIVILNI KOMISAR.
Prav so rešili: Primčeva. Trst: Božena Sattler, Grahovo; Jožefa Trkman, Podkralj; Mermolja Mirko, Dobravlje; Mimi Slokar O-tlica; Ažman Ana, Postojna; Andrej Šorii, Grahovo; Vrčon Franc Skrilje; Solza Germekova; Jos. Vrčon, Nabrežina; Pahor Dtrago, Škedenj; Krisltina Štolfa, Sežana; Jakončič Franc, Pod-gora; Karmen Kavčič, Tast - Sv. Ivan; Franc Peirto’t, Nabrežina; Iv. Dolhar; Franica Fabčič, Vipava; Rušt Vemceislaiv, Šturijc:	Rajko
Gruden; Ivan Makarovič, Šturije; Ernej Lapajne, Idrija; Angela Tušar, Idrija; Francka Lazar, SedJlo; Zora Vilhar, Kronberg; Avgust Sfiligoj, Dobrovo; Julija Bornik, Idrilja; 'Poni. Hol-mar, Zabnioe; Ivatilka Preiniru, Št. Vid pri Vipavi; Ljubica Pamgerc. Doftina: Vladko Šonc, Kopriva; Mara Petkovšek, Rojam:	Šapljeva
Mara. Gor. Branica; Miroslav Gregorič, Aj dovščina; Jelica Špacapan. Lokiavec pri Ajd.; Treven Aniton, Idrija; Šaivlii Jožef, Čigiinj; Ivanka Velilkonja, Ljubljana; Staniisilav Slokar, Loka vec; Dora Gregorčič, Prvačiina: Anica Svetličič, Gorica; Irma Čok, Trst; Jakob Pivk, Ajdovščina: Marija Premrl. Vrhpolje; Boris Ma-i šera, Gorica; Danilo Guštin, Opčine; Župni tirad Šmarje pri Kopru; Jelica Čokova, Katiina-ra; Alojzij Zorzut, Vedrijan; Pavla Bratuž, Idrija; Peternelj Franc, Cerknio; Pavla Maikla-vič, Idensko; Marija Štplfa, Trst; Marija Geržina, Podstenje; Zofija Lupinic. Nabrežina; Franc Pentot. Barkovlje; Zofka BreHili, Pod-' melec; Fani Živec, Dutovlje:	Marica Perin,
Grahovo; Alojz Čehovin, p. Štanjel: Brnej Lapanja. Ponikve; Justina Lapanja. Ponikve; Katii Debevčeva, Budanie; LojzJka Furlan. Sv. Anton pri Kopru; Ivan Šteikar. Osredek; Potdi Kogoj, Idrija; Avguština Kovač. Loikovec; Kavčič Vimko, Zemona; Marjetka Žvanut, Kazlje.
Zreb je določil gdč. Zoro Vilhar, Kron-borg.
®®»®®®®®®®®®©®®®®®®*ffi®®©«©®®®®®®
| TO IN ONO. I
®®3B®®®®® $®®$®®#©®®®®®‘'ffi©#ffi®ffi®J ®ffi
VEL1KANSK SPOMIN ZA VREME.
NE verno, če je še kdo kdaj imel! »tak spomin za vreme kakor Ra ima Oto Schrader v Berolinu. Strogo znanstveno sta ga preiskali nemška psihična znanstvena družba in pa nemška meteorologična družba. Rojen je bil leta .1875, spomni se pa od leta 1885 naprej — semintja tudi še za prejšnja leta — za vsak dan, takšno ie bilo vreme in sicer ne samo splošno, temveč za ves potek vremena od jutra do noči. Seveda samo za kraje, kjer je bi on sam, predvsem za Berolin. Torej za okroglo 14.000 dni. Spraševali so ga ti in oni in vselej so bili podatki prav natančni. Pove tudi dan v tednr.i, včasih tudi stanje mesca in če je bil praznik, pogosto še temperaturo in semintja stanje barometra. Vprašali so ga naprimer, kakšno vreme je bilo 26. novembra 1890. Odgovoril je: »Zelo jasna noč, sreda, ziutraj oblačno in nabahen sneg, temperatura 8 do 9 stopenj pod ničlo, večer čisto jasen, temperatura pade na deset in ostane ponoči med 9 in 10.« Ali pa: »Nedelja; mesec, en dan pred prvim krajcem, vzhaja v lahni isopani, a kmalu je bolj jaisno' itd.« Odgovarja tako liitro in brez obotavljanja, kakor da bi imel vremensko tabelico pred seboj in bi bral iz nie. Zapisanega nima nič. Za druge reči pa nima takega spomina. Zanimivo je tudi to, da se ne trudi zapomniti si vreme, ampak da mu kar samo ostane v spominu. Vidi pa pred seboj samo posamezne dneve, ne more pa naprimer pregledati vreme kakega meseca za več let skupaj ; mora pregledati šele posamezne mesece in potem šele odgovori. Splošno pa le zna označiti, tako n. pr.: November 1890 je bil zelo čuden, julij 1904 eden najbolj vročili, kar sem jih doživel, avgust 1913 ni bil lep itd. Vsekakor zelo zanimiva prikazen.
MODERNI KREZI.
Ime Krez je zinano skoro vakemu: bil je kralj Lidije v Mali Aziii. stanoval te v mostu Sardes. nakopičil si ie velikanske zaklade, njegovo lime ie postalo ime za bogatega čloVdka spoli. »Bogait ie kakor Krez«. pravimo. Znano je tudi mjegovo srečamo z modrijanom Solonom, ki na bogastvo ni da'1 nog-vekaj. Ameriški arheologi so Ikopali	y°'_
sko v Sandah, da hi prišli Krezovim zakladom na siled, sedaj so dzlkiopavainie #opet zaceli. Radovedni smo, če ne bomo morda razočaram. Ko bomo slišali stvarne podatike o njegovem bogastvu: vse <na svetu ie samo primerjanje m bogve če ni danes čdkovma Ikniižica ameriškega milijarderja dosti več vredna kakor z zlatom napolnjene skrinje starega azijskega kralja.
Francoski učenjak d’Avcmel ie spisal zgodovino bogastva v zadnjih sedmih stoletjih: nc gre sicer naaai do Kreza. ugotovi na, da so bo-
gataši našega stoletja poprečno šestkrat bolj bogati kakor najpremožneiši Iknezii srednjega veka. Pa pri tem še ne vpošteva ameriških milijarderjev; že veliki evropski finančniki so dosti bogatejši kakor Ludovik 14.. ndkdaj najmogočnejši kralj sveita.
Pred vojsko je bilo do ugotovitvah d’Ave-nela ina Francoskem deset liudii. ki so imeli več kot 100 milijonov frankov ali Lir — 'takrat sta isi bila frank lin lira enaka —: v cdlem srednjem veku pa ni imela nc ona oseba za it/ri milijone frankov zlata. Seveda ie balo na takrat vse bolj noceni. Pozneje so dosegli itriie Francozi to' svoto: Gaiston OiieansJkii, Richdliem in Masarin. Znani francoski bankir Samuel Bernard tudi ni imel več kot dvajseit mlijonov in njegovo' pre-moženje so imeli svoječasno za nravi svetovni čudež. Je pa tudli umljivo. V pieišni.ih časih metode pridobivanja koviin niso1 bile tako popolne, sveta iniso poznali toCdko kat danes, zato ie bila množina zlata ali srebra itd. omejena oziroma se je še zmanjševala, ker se ie dosti obrabilo, dosti na poizgubilo.
Kakšno velikansko premoženje imaio nekateri iljuidie danes, vidimo iz »tega te primera. Premoženje vse češkosloVaške republike —
—	premično premoženje. Posestva, tovarne, rudniki itd., sploh vse — ie vredno dames okoli 150 miljard ltir: in ta irepublika ie bogata, če računamo 20 lir na en dolar lin če vemo, da itna na primer ameriški »petioilejski kralj« Rockefeller štiri milijarde dolariev = 80 milijard Lir, potem tudi vemo, da.zadoLsiluieta idva Rockefellerja za nakup cele Čehoslovaške, z vsem, kar tam leze in gre. To je bogastvo'! To bi Krez gledal, če bi-mu pomolil Rockefeller čekovno knjižico pod uios.
Kako je umrl pesnik Shellev. Ob priliki . stoletnice smrti angleškega pesnika Slieilleya poroča »Journal des Dehaits« podrobnosti njegove 'tragične smnti. V noči ko je utonili pesnik, je sanjal o njem eden njegovih najintimnejših prijateljev. Videi ga ji bledega v:i potrtega. Ko mu je ponudil okrepčilo, je odgovoril pes-i nik: Nc bom jedel več! Deset dni po brodolomu so našili truplo mladega pesnika ina obrežju pri Viarcggio. Trupla skoraj ni bilo mogoče spo-. znati. Zakon ije bi! tedaj, da se mora vsako truplo, ki je vrže morje na suho, takoj sežgati krajevne oblasti so takoj pripravile grmado in le Byronu se je posrečilo da so odložila sežig za on dan. V navzočnosti mnogih pesnikovih prijateljev in ellcgant. dam, ki so po antičnem vzi gledu polile truplo z iciLjem in vinom. so sežgali ostanke nesrečnega pesnika. Byron je poslal! nfie gov prah v Livorno in potem v Rim. Pri sežigu so zlomiili večje kdsibi, neki ddlavec pa je s krampom preklal Shellevevio lobanjo, Bvron je poslal del lobanje pesnikovi ženi, k/i je pa ni hotela sprejeti, ker ie Slidllev par dni pred smrtjo hotel imeti kozarec iz človeške lobanje. Pač ixi je zahtevala njegovo srce rin ga shranila v družinski grobnici.
®*®»®» «®«®86®«#®#9E®#®«®®®&®®«®i®
1 KRfcTKOČASNICE. |
®®®®*»®®»®S»B®fc®®*®®»®»®®®*®®**®
v. -gp
ZAPISNIK.
Ona: »Ali Viljem, ali me v resnici ljubiš?«
On: »Imaš mogoče zapisnik s seboj?«
Ona: »Da, imam Ra.«
On: »Torej bodi tako prijazna in si to enkrat napiši, da mi ne bo potreba ponavljati vsakih pet minut.«
STEKEL JE.
Staro in hudobno ženo je ugriznil pes. Ves preplašen je vprašal nekdo, če je bil pes stekel. Dobil pa je prijazen odgovor: »Prej pes ni bil stekel, toda bojim se, da je sedaj stekel.«
TUDI DOTA.
Berač, ki je omožil svojo hčer, je zatrjeval zetu, da mu bo dal lepo doto. »Kaj pa boste dali za doto?«, je vprašal berača zet. Zinagonosno je odvrnil berač: »Vso Štajersko in Koroško, ker tam še nisem beračil.«
ne PREVEČ.
»Gospodična! Blazno sem zaljubljen v Vas.« »Pa me poročite!« — »Ne, tako blazen pa le še nisem.«
RES JE..
Gospodinja služkinji: »Ali ne boste očistili ribe, preden jo denete v vodo?« Dekla: »Čemu neki. saj je bila vendar vse življenje v vodi!«
DOBROSRČNOST.
Sodnik: »Ali ste ga morali res takoj udariti? Nekaj krepkih besed bi tudi zadostovalo.«
—	Obtoženec:	»Ne, razžaliti pa ga nisem
maral!«	.J,,	j
IZVRSTNA KUHARICA.
To se vidi takoj kakšno važnost imajo dobro pripravljena jedila. Kadar kuharica kuha vse molči pri mizi, če pa jaz kuham, se pa gostje tako živahno zabavajo, da še jesti pozabijo.
V	GOSTILNI.
Gostilničar: »Želite morda, da Vam dam pripraviti goveji jezik?« — Gost:	»Ne! Saj
veste, da ne jem ničesar, kar pride iz živalskih ust.« — Gostilničar: »Kako pa naj Vam tedaj pripravim — jajce?«
PO ŽIVLJENJU ...
Znan dolžnik: »Zapustiti moram mesto.«
—	Prijatelj: »Zakaj?« — »Gostilničarji mi strežejo po življenju.« — »Kako to?« — »Na ,puf’ mi ne dajo ničesar več; umrem od lakote, če ostanem.
iz Sole.
Katehet: »Zakaj ne vidimo dnše?« — Pepček: »Ker je pod kožo.«
MOGOČE.
»Kako je Bog vedel, da sta Adam in Eva grešila?« — »Videl je, da manjka jabolko.«
PRISOTNOST DUHA.
A.: »Ali ste tudi kaj čudnega doživeli na jugu?« B.: »Pa še kaj!« — A.: »?« — B.: »Nekdaj med kopanjem zapazim, da plavata proti meni dve zveri: nožnica in som.« — A.: »A ja? Kaj ste storili?«-— B.: »Nožnici sem vzel meč in ga zabodel v soma ter sem bil rešen...«
DOBRA METODA.
Sodnik: »Ali ste izvršili tatvino tako, kakor sem bral iz protokola?« - Tat: »Ne tako praktično, prihodnjič uporabim vašo metodo.«
| SLOVARČEK TUJK. I
Sestavil France Eržen.
K
Kabinet, izba, soba, sobica, vlada, ministrstvo, zbirka; kadaver, mrlič: kadenca, glasopad; kafe. kava; kajuta, izbica lia ladji; kalamita. strelovod: kalejdoskoD. Ikrasogled:
kaligrafičen. lepopisen; kaligrafija, lepopis, lepopisje, ikrasopisje;
kalkulirati. računati, preračunati, preudarita;
kambiavalute. menjalec, moniaJl/niea:
kamela, velblod;
kamera obskura. temnica:
kamerad, tovariš, drug;
kamin, dimniilk, ognjišče, peč;
kampion. vzor. vzorec;
kanal, prekop, vodotok, preliv, morska ožina; kanalija. sodrga, drhal; kanape blazinjak: kancelerija. pisarna; kanibal, 'ljudožerec, krutež; kanon, pravilo, vodilo, cerikveni zalkon. seznam; kanoničen pravilen, cerkvenopraven: kanonizirati. posvetiti, proglasiti za svetnika slovesno potrditi: kantata, popevka: kantina. Iklet. hram; kanton, kot. okraj; kapetan, stotnik: kapirati. razumeti:
kapital, glavnica: kapitalist, gilaviličar, bogatin;
kapiteli poglavje:
kapitulacija, predaja:
kapuca, oglavnica:
karabincr. oVožnilk:
karatker. značaj: karakterističen, značilen: ka-rakteristika. označba, značilnost: karavana, potujoča truma: karbon, oglje:
kardinalen, glaven, poglaviten: kariera, služba:
karikatura, spaka, polkveka: smešno preti rama sliika:
karitativen, usmiljen, dobrotljiv: karneval, pust. oredpust: karta, zemljevid: karton, lepenka;
kasa. denairnica. blagajnica. blagajna: kasir.
kasarna, vojašnica:
kasta, vrsta, pleme. stan. razred, sloj:
kastel. grad:
katafalk. mrbvašiki oder:
katalog, (imenik, zaznamek, zaoisaiiik:
katar, nahod:
katarakt, slap. vodopad:
kanut končan, mrtev, uničen:
. kataster, popis zemljiških razmer, zetnljiščna 'knjiga;
katastrofa, preikret, prevrat, ooguba. Dogibeli.
nesreča, izid: kateder, šolslka, učna miza: katedrala stolnica, stolna cerkev: kategoričen, določen, odločen: kategorični imperativ, brezpogojni velelnik; kategorija, razred, vrsta: kavalir, vitez: kavcija, varščina, iamščina: kaverna, votlina, duplina, iaina: kavzalen, vzročen:	kavzaliteta.	vzročnost;
kavzalnost, vzročnost: kemija, ločba:
kirurg, ranocelnik: kirurgija, ranocelništvo: klaftra. seženj:
klasičen, izboren, zgleden: klasičnost. zglednost: klasik, zgleden pisatelj: klasificirati, razrediti. oorazderiti. oceni'ti; klasifikacija. razredba. ocena. šol. redovanje: klavn. glumec. pavliha, glumač, burkež: klavzula, pristavelk; utesnitev: klerik, duhovnik, klerikalen, duhovski: klerikat.
duhovsiki stan: klient, naročnik, odieinmilk. odjemalec: klien-tela. odjemalci: klika, drhal, svojat:
klima, podnebje, ozračje:	klimatičen. pod-
neben ;
kliše, ploskanica, ploska: klišarna. oloskarna.
ploskarnica: klošter. samostan: klub. shod. sestanek, (krožek: koalicija, zveza: kodeka. zakcJniik; koeficient, somnoživec: koeksistirati. sobivati: kohezija, zleonost. zveznost, sodržnost: kokarda, traik, znak:
koketen, spogledljiv, mečiineren: koketirati.
spogledati se: kokon, zapredek: kolaciouirati. primerjati: kolavdaciia. odobrilo: kolega, 'tovariš: kolegialen. tovariški: kolegij, zavod, višja šola: kefektura. bernia. bira, zbiralnic: kolektiven, sikuoen:
koleričen, vročekrven: kolerik. Vročekrvnilk: koljdirati. sokobiti s čim. nasprotovati si. trčiti; kolizija, spor, trčenje, sokob. (navskrižje, na-sorotic: kf|lo. nadlkladdk: kolokvij, izpitni (razgovor: kolona, stoilpec. razpredel, steber, razpredelek. vrsta:
kolonija, naselbina, naselje: kolonizirati, naseliti: kolonist, naselnilk, dosclnik. d (/selec; kolorit. barvitost, ubranost pesmi: k°j°vs' velikan, orjak; kolosalen. velikanski, orjaški, gorostasen: kolnolrtirati. raznašati! kolporter, fazmašalec: kolportaža. raznašanje l komandant, poveljnik:
kamašna. glej gamaša:
kombatent. borilec, boinik. bojevnik:
kombinacija, sestava: kombinirati, sestavljati.
spajati, domisliti se: kofcnedija. šaloigra, veseloigra. duma: kome-diarit. glumač: komemoracija. spominska slavnost, svečanost: komercialen. tirgovslki; komentar, razlaga: kcmenzurabel. soizmeren: komet, repatica: komfort. udobje. udobnost: komij, uslužbenec, trgovski sotrudnik; komičen, smešen: komik, glumač: komika.
smešnost, šaljivost: komisar, poverienk: komisariat. poverjeništvo; komisija, navod. Doverieništvo: komisijcnar. poverienilk: komite, odbor: komitent, poveriteli: komcden. lagoden, zložen, udoben: kompakten, okilen, jeklen, strnjen, složen; kcmpaniia. stotnija: kompanion. drug: komparativ. primeiriailnilk: kompas, severnica:
kompetent. pooblaščen, razsoden, zmožen: kompenzirati, nadomestiti, izravnati, odškodovati:
kompilatc/r. nabiralec: kemnilirati. sestaviti: kompot, zavarjeno sadie: kompozicija, skladba: kompetenca, pristojnost. pristojna oblast: kompleks. so'iem, obseg, celota: komnieten. cel. popoJen:
komplement, dopolnitev, dopolnilo, dovršek: kompliciran, zapleten, zamotan: komplot.kovarstvo, zaroda: komponist, skiladateli: kompromitirati, osramotiti, osmešiti: kompromis, sporazum: komunikacija, naznanilo, poročilo: komentirati, ulsredati, sosrediiti. osredotočiti, srediti zbrati, zgostiti: koncentričen, sosre-den. rstosreden. enosreden: koncentracija, usmlba. so'sredba, osredotočenje: koncept, osnutek, zasnova, osnova: koncipirati, sestaviti, zasnovati, osnovati, mačrtati, zamisliti: koncepcija, zamisel: koncert, glasbeni večer, glasbena predstava: koncesija, dopolnitev, pripust, dovolienie. pri-pustilo*! dopustilo: koncesiven. dopusten: koncil, zbor: koncizen. ieder. klen:
kondenzirati, zgostiti, gostiti: kondenzacija.
zgostitev, zgoščati: kcndicionalen. pogojen, zamen: kondolirati. sožalje izreči. Kopalnica: kondonirati. odpustiti: kondiikter. izprevodniik: konferenca, posvet, posvetovanje, zbor. zborovanje:
konfesija. izpoved, veroizpovedovanje: konfident. ž^.umnik:
konfisciratl. zaseči, zasegati, zapleniti: konfiguracija, oblika:
konfin. meja:
konflikt, spor. ra z por. navzkrižje, sokob: konform. sličen, soglasen, istolik: konfuzen. zmeden: kcinfuziia. zmedenost: kongregacija, združevanje, združitev, družba; kongres, shod. zbor. sestanek: kongruenca, islkladnost; kongruenten. sikdaden; konjektura. ugibainie: koniugaciia. sprega, spregatev: konkludere. sikleniti: kcnkluziia. zaglavek. zaključek: konkreten, predmeten, stvaren: konkurent, sonrosilec. tekmenilk: kf^nkurs. matečaj. tečai: konsekutiven. posledičen: konsekventen. dosleden: konsekventnost. doslednost ; konservativen, ohiranljiv: konservatorij, glasbeno učilišče: kcnsignaclia. seznamek: konsilii. svet. nasvet: konscfiidaciia. utrdba, utrievanie: konsonanca. soglasie: konsumacija. použitie. poraba, potrošek: konstantirati. ugotoviti, ugotavljati: konstelacija, položaj:
konstitucija, ustava: konstituanta. ustavodajna skupščina:
konstituirati, narediti, delati, tvoriti. zmislitl.
sestaviti, načrtati: konstitutiven, sestaven: kontakt, dotik, tik: konte, grof:
konteks. zveza, stavčni ustroi. uistrai Stavka: kontinent, celina, ikoono: konto, računi, izpisek: kontra. pn/ti. naproti, zoper: kontrabont. tihotapstvo: kontrahaudirati. tihotapiti;
kontradikcija, orotirečie: kentradiktoričen. protisloven, nreikoslovon: kontrakt. pogoni ba:
kontraren. protiven: kontrast, nasprotje, oro-tivnost: kcntrapozlciia. opostava: kontrola, prigled. nadzorsitvo: kontrolirati, pri-gledati. nadzirati, nadzorovati: kontrolor, prilednik: kontiiinaciia. zdravstveni zapor: kontura, očrt. začrt:
konvalescenca. okrevanje, proboilevanie: konvencija, dogovor: konvenciionalen. dogovorjen. domenjen: konvergcnciia. stičnost: konvent. samostan: konvertit. izbreobrniervec: konvertirati, obrniti: konverzacija, pogovor, občevanje: konverzija, obrat: konvikt. zavod, gojišče, hranilišče: kopija, prepis smimek. posnetdk: kopirati, prepisati. posneti, snimati. preslikati: konulativen. vezalen:
koral, zborno, cerikveno ootie. poviški zbor: korektura, poprava, popravek: korekten, pravilen. brezhiben: korelativen. soodiu/sen:	(Dalije.)
Koze.
(Dalje.)
Imamo pa uspešen profilaktičen pomoček zoper koze, in to je cepljenje. Zgodovina cepljenja je ta-le:
Ze stari narodi, Indijci in Kitajci, so opazili, da ljudje, ki prebole koze, ne zbole več za to boleznijo. Ker pa je bila ta bolezen v tistih časih tako močno razširjena in ker je zahtevala vedno nebrojno žrtev, so se je poizkušali ljudje rešiti na ta način, da so si sami vcepljali koze. Zlasti v Kini so si vtikali Kitajci poscišene kraste kozavih bolnikov v nos, v nekaterih krajih so celo požirali te kraste; zopet drugi so pokiadali na ranice gnoj kozavih bolnikov. Tako so zboleli ti ljudje za kozami; toda bolezen je bila vedno veliko milejša od pravili koz, za katerimi je kdo zbolel na naravni način. Slika teh vcepljenih koz je bila ista, kakršno vidimo dandanes pri lahkih kozah (Variolois). Ta obrambna metoda zoper koze pa je bila preccj nevarna; zakaj od teh umetno cepljenih koz so se lahko okužili drugi ljudje, ki so zboleli za pravimi kozami. A tudi med umetno cepljenimi bolniki je marsikateri umrl. Umrljivost med njimi je bila približno: 1 mrlič na 300 cepljenih. To metodo, imenovano »variolacija«, je prinesla iz Indije leta 1721. angleška lady Montague na Angleško, odkoder sc je razširila potem po vsej Evropi.
Ze v tistih časih pa so opazovali pri živini, konjih in ovcah kožno bolezen, pri kateri so se napravili enaki izpuščaji kakor pri kozah. Nadalje so opazovali, da so bili ljudje, ki so sc okužili s to živalsko boleznijo, neobčutljivi za prave koze. Osobito pri ženskah, ki so molzle krave in so se okcižile s to boleznijo, se je ugotovilo, da niso nikdar zbolele za kozami. To opazovanje je uporabil angleški zdravnik Jen-ner ter ga tudi praktično preizkusil. Cepil je leta 1796. nekega dečka s temi kravjimi kozami. Ko je deček prebolel kravje koze, ga je zopet cepil z gnojem človeških koz in pri tem se je pokazalo, da deček ni zbolel za kozami. Te poizkuse je Jenncr nadaljeval, se do dobra prepričal o njih uspešnosti ter naposled uvedel cepljenje koz s kravjimi kozami. Njegova metoda se je razširila po vsem svetu ter je ljudi obvarovala grozot te bolezni. Cepili so navadno tako, da so vzeli iz že cepljenega otroka, pri katerem so se kravje koze sušile, drobce ter z njimi cepili druge otroke. To metodo pa so opustili, ker so se z njo prenašale različne druge bolezni (si-filida).
Zoper koze cepijo še dandanes z anhnalno limfo. Popolnoma zdravim teletom cepijo na trebuhu kolikor mogoče veliko koz. Ko te koze dorastejo do stadija, da so meheirčki do skrajnosti napolnjeni z belkasto tekočino, sc teletom
odvzamejo vsi ti mehurčki tako, da se jim od-praskajo. Tako pridobljena snov se centrifugira, da se izločijo vsi trdni deli. Tekočina se zmeša z glicerinom, da postane bolj trpežna. Ta limfa se napolni v sterilne cevke in se shrani na hladnem. Cepijo se potem koze tako, da naredi ce-pilec na zgornjem delu roke v kožo v presledkih po 2 cm majhne zareze, a ne toliko globokih, da bi koža krvavela. V te zareze potem zamaže nekoliko limfe. Ako se koze primejo, nastanejo tretji dan na zarezah rdeča zrnca, ki se počasi povečujejo v mehurčke z vdolbino na vrhu; ti mehurčki so sedmi dan popolnoma razviti in imajo v sebi mlečnato tekočino. Nato se prične gnojenje v mehurčkih, ki pa poneha dvanajsti dan, in potem se začno koze sušiti. Čez nekaj tednov odpadejo kraste in ostanejo tipične brazde. — Cepljenje se mora izvršiti strogo antiseptično, t. j. koža mora biti desinficirana in cepilna igla mora biti ali izkuhana ali pa izžgana.
Cepljene koze ne puščajo razen malenkostne vročine pri otrocih, ki pa ne traja dalje nego nekaj dni v času, ko so mehurčki gnojni, nobenih posledic. Edina možna komplikacija bi bilo gnojenje, ki pa je posledica ali nesnažnega cepljenja ali infekcije, dobljene po cepljenju. Cepijo navadno že dojenčke; za to velja ce-pilma dolžnost. Ker pa traja imuniteta- spričo cepljenih koz samo približno 10 let, je potrebno, da se da vsakdo vsaj vsakih 10 let iznova cepiti.
<XX20tX>fl021<X><Xl<30dC>dC>flC)06dC OCt
I GOSPODINJSTVO. I
f	®
<X) OD JD JD OD OD flL OD OD OD <3D X ODl3DODl3DODOD SDODOG OD
Melanzani marinirani.
Zreži melanzane na tenke plošče, osoli jih in jih obteži. Po 3 urah odcedi vodo ter jih opo-haj na olju. Nato jih položi v skledo. Spraži na olju nekoliko moke, dodaj kisa ter rožmarina in polij melanzane. — To se pripravi dan prej ozir. vsaj par ur predno serviraš.
Rižoto s etiketami, (bučkami).
Zreži cukcte na drobno kocke in duši jih v vročem olju zajedno z drobno sesekanim peteršiljem. Osoli in opopraj. Duši opran riž v vroči masti in čez nekaj časa zalij s slanim pro-pom. Ko je kuhan, primešaj mu cukcte in dodaj parmezana.
Paprika z jajcem.
Ocvri v vroči masti oz. ojlu sesekane mlade paprike ter mešaj. Nato prideni sesekanih paradižnikov, katere si prej olupila in očistila, ko-nečtio primeron množino jajc. Mesto paprike lahko melanzane.
Knajpova juha.
Dobro sesekaj pljučne pečenke ter ocvri jo v vročem maslu. Soli. Nato prideni opečenega zdrobljenega kruha ter dolij z mesno oz. tnagi-jevo jiulio.
Fin češpljev narastek.
Mešaj 20 dkg svežega sladkorja in 8 rumenjakov, nekoliko cimeta in limonovih skorjic. Nato dodaj 4 dkg drobtin belega in črnega kruha ter sneg 8 beljakov. Položi testo v z maslom namazano in z drobtinami potrošeno tortno obliko ter zloži na gosto po vrhu preklane češplje. Peci v primerno gorki peči. Pečeno potrosi s sladkorjem.
Jabolčna hladetina.
Odstrani neolupljenim jabolkam peške ter pristavi jih v čisti posodi k ognju. Dodaj le toliko vode da bodo jabolka, ko se razkuhajo, precej redka. Popolnoma razkuhana precedi skozi platnen prtič. Na vsak liter te hladetine dodaj V'i kg sladkorja in sok od 1 L> limone ali vanilije in klinčkov. Pusti to vreti 3 A ure, še vroče zlij v kozarec ter ohlajeno zaveži.
mm mmmmmmmmmmmmmm
| KNJIGE. |
mmmmmmmmmm mm& t
Navaden človek. Spisal Branislav Nušič. Prevci Pr. Govekar. Izdala Zveza kulturnih drraštev v Ljubljani. Založila Tiskovna zadruga. Zbirka gledaliških iger »Oder«. Cena Din 6, po pošti 40 para več. Naši pokrajinski odri so dobili zopet lepo domačo igro, ki jo bodo povsod z uspehom uprizarjali. »Navaden človek« sc je igral v Ljubljani v dramskem gledališču in v Ljudskem domu z popolnim uspehom. Dejanje sc godi blizu -Belgrada ob času političnega preganjanja in Branislav Nušič jc znal s svojim humorjem podati- v treh slikah priproste tipe vsakdanjega življenja, ki vzbujajo med gledalci mnogo smeha. Igra jc prav lahko uprizorljiva, ker je ves čas isto prizorišče (vinograd pred hišo) in nastopa le malo oseb, za katere bo povsod mogoče najti primernih igralcev.
Knjiga o čehoslovaški repu.jiik]. ki jo jc
spisal strokovnjak dr. Šarabon, je izšla. Oprem-i Ijena jc z izborno karto republike. Cena jc 12 Din izvod, pri skupnih naročilih primeren popust. — Knjiga se maroča pri Društveni nabavni zadrugi v Ljubljani, Ljudski dom. Posebno pomembna in zanimiva bo knjiga za one, ki potujejo v češkoslovaško republiko.
Nova učna knjiga. V Cirilovi tiskarni v Mariboru je izšla druga, nekoliko predelana izdaja »Zgodovine katoliške Cerkve«, ki jo jc spisal dr. Anton IVI e d v c d, profesor v Mariboru, potrjena od conkvenc oblasti In pokrajinske uprave za Slovenijo. Cena 20 dinarjev.
V. F. Jelenc: »1914-1918. Spomini jugoslovanskega dolvrovoljca <. Ljubljana 1922. Zalo-
žila in natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Str. 286;cena vezani iknjigi 24 Dan. — Pravkar jc izšlo pod gornjim nasilovom zadnje že posmrtno delo preraino umillega časnikarja m feljtonista V. F. Jelenca, ki je doslej edino te vrste v našii literaturi.
Nova knjiga za pouk v francoščini: Potoč« nik, Enseignement du francais des ieunes filles.
V	kr. zalogi šolskih knjig in učil v Ljubljani je izšla knjiga: »Premier livre oour l’enseigne-ment du francais des jeunes filles«. Cena rneh-lio vez. knjigi 5 Din. poltrdo' vezani 6 Din. Ta knjiga vsebuje prvo stopnjo pouka v francoščini, in sicer oblikoslovje, razdeljeno na 18 (lekcij ter 22 beril. Temu berilu odgovarja s/lovnica, razdeljena na 16 paragrafov lin silovarček.
Francesco Nitti: Evropa brez mira. Zagrebška knjigarna »Zabavne biblioiteke« je izdala prevod zanimive in alktualne knjige bivšega italijanskega ministrskega predsednika Nittija, ki je prevedena <v skoiraj vse evropske jezike. Nitti razpravlja v šestih poglavjih o rezultatih mirovnih pogodb, o zmagovalcih '*i premagancih, o vojni odškodnini, o evropski obnovi in mirovni politiki. Za srbsiko-hnvaltsko izdajo je napisal predgoVor sam' avtor. Knjiga obsega 15 tipkanih pdK velikega formata ter je opremljena z avtorjevo sliko. Cena Din 20, po povzetju Din 23.
mmmmmmmmmm
LISTI.
»Popotnik«, pedagoški in znanstveni list št. 5—8 prinaša to-le vsebino: M. J. Nerat. — Šolska reforma in nižje srednje šolstvo. — L. Hearn. — J. Baukart: Iz j a p oh sik e šole. — Ana Pfeifer: Elementarni pouk v čitamju in pisanju na podlagi samodelavnostii. — Dr. Ljud. Pivko: Rajalne vaje. — Fr. Grm: Higijena go:vora. — Slovstvo. — Časopisni vpogled. — To' in ono.
»Kres«. Izšla ic 9.—10. šitevillka družinsike-ga lista »Kres« s sledečo vsebino: A. Cerkvenik: V verigah: Vida Tauferjeva: V borbi za obstanek: Tone Selišlkiar: Temnordeča potonika, — Naša pot; F. M. Dostojevski: Veliki inkvizitor: Tone Sclišikar: Žabja vas: Po Za-charju — Š .. .ik: Pravljica iz vzhoda: Angolo Cerkvenik: Prostitutka Zošia (Konec); Tone Seliškar: Pogreb; V. Tauferjeva: Noč ob Kresu; R. Golouh: Misllcci socializma:	Platon.
Vestnik: Telovadba, Šport, vestnik »Svobode«. Zenski vestnik, Otroški vestnik. Književnost Slike: K. Marx, Avgust Bebci; Trupla lakote umrlih ruskih otročičev; Ruslko dete umira pred zapuščenim pragom.
“1