v 

MO ZV-ES--jOBA 

zwDON/msm Romei 'á,sON/ vQxwQOsKE REvoLuuJE, 
(sQm« Qasúwwx šv[imsKE G~G°3DC~ LNJGN/OG3x 

NMŠK@ SMn 
SMLLWMI S 
. [?aSLOVE dL~

.** L

~ ~a C xwir TJsKovw Dndvvo" ~I )c)RK g. 


oo


7C`uJ5 PR 

kEr41m JE m'áL

ugu" 

til [,P p

znuS[I Eni 


KNJIGA



Tako tedaj hoče moj ljubi boter, generallajtnant Zurlauben, da 

zapišem, kar sem doživel v Parizu od 1789 do 1792, 1) in sicer naj 
bi moj spis nadaljeval njegovo osem knjig obsežno „Vojaško zgodovino Švicarjev v Francoski službi", 2) ki mu je po pravici pridobila 

slave in častno mesto v kraljevi akademiji znanosti. Resnično bi be 

l 

smrtni boj našega polka telesne straže 3 ) vreden, da tvori konec i n 
krono vojaške zgodovine Švicarjev v Francoski službi. Potrudil sem 
se pošteno — a ni se mi posrečilo, ustvariti zgodovinskega dela v 
francoščini. Moj boter sam mi ga je docela zvrgel. 

No, na njegovo prigovarjanje se hočem stvari še enkrat lotiti , 
a zdaj po nemško in brez vezi znanstvene razdelitve . Naravnost 

') Ta čas je kraljeval na Francoskem Ludvik XVI. (1774--1793), ki j e 
imel dobre namene, a slaboten značaj . Breme državnih dolgov je bilo izza vojske v Severni Ameriki tako narastlo, da je grozil deželi gospodarski polom . 
Na pritisk javnega mnenja je sklical kralj ,splošne stanove « t. j. zastopnike 
duhovščine, plernstva in meščanov na zborovanje. S tem je začela Fr a n c o s k a 
revolucija, namreč prevrat stare države, ki je s celo verigo silnih dogodkov 
pretresel ves svet . Čas revolucije se navadno šteje od 5. maja 1789, ko so s e 
v Versaju (Versailles) konstituirali „splošni stanovi”, pa do 9. novembra 
1799, ko je Napoleon kot prvi konzul prevzel vlado države . Dogodki tega čas a 
se bodo opisovali v tej in še eni povesti. Tu bodi le povedano, da je kralj 
Ludvik XVI. padel pod gijotino (sekiro, ki je sprožena v padcu odsekala glav o 

31. jan. 1793, od revolucionarcev na smrt obsojen. 
2 ) Francoski naslov dela : Histoire militaire des Suisses aux services d e 

la France . 

2) Telesna straža (po francosko: garde) je prvotno bil oddelek vojakov, 

ki je imel skrbeti za osebno varnost vladarjevo, tako pri Rimskih cesarjih „pre

torianci”, pri Ruskih carjih „strelci”, ,janičari pri sultanih, * Švicarji « pa tla 14banskih in Francoskih dvorih. 


od srca hočem pisati, kaj se je v Parizu z menoj godilo, in kako sm o 
zvesto in junaško stali do zadnjega moža . A ne le zunanjega viharja , 
ki je črez nas vse divjal — ampak tudi kaj sem doživel zase, kako 
mi je srce v ljubezni in željah plalo, v grenki boli tožilo in obupavalo, v sreči in veselju vriskalo — vse to bi rad zapisal . 

Tako torej sedem za mizo v mali prijazni delavnici svojeg a 
botra. Prav taka je še kakor tisti večer, ko me je boter pozval, naj 
grem kot častnik v Pariz. Ob stenah naokoli stoje lepo rezljane omare iz temnorjave hrastovine, in s kasetiranega stropa I) se bleščé, po 
vrsti se menjaje, lilije Burboncev in lipove vejice Zurlaubenov . Kajpad a 
so se tačds še svetile ponosno in polne upanja . Ah, tudi danes ni 
še poznati njihovemu zlatemu blesku, da je lilije in lipove vejice viha r 
polomil in osul ! 

Toda predno me je tisti večer Zurlauben poklical v to izbico , 
sem bil doživel drug prizor, ki naj ga predvsem opišem . 

V Frauenstelnu. 

Bilo je v marcu 1789 tisti teden po tretji nedelji v postu . Ker 
je bilo zgodaj nastopilo mehko pomladno vreme, sem bil vzel po d 

večer novo puško na ramo in mahnil čez „Čuopis” ob kraju gozda , 
ki se vleče preko Zuške Gore . 2) Zakaj sloke ') so veselo letale o 

I ) „Kasetiran” se imenuje strop, na katerem se mali kvadrati, „polja ” 

imenovani, redno vrstijo, med seboj ločeni po globokih dolbinah . 

2) Pozorišče povesti jé začetkoma v Švici in sicer v Zug-u, ki je glavn o 
mesto enako imenovanega kantona, ležečega blizu v sredini države . Mesto Zug 
se dviga na severo vzhodnem bregu Zuškega Jezera (Zuger See) ob vznožj u 
Zuške Gore (Zuger Berg) visoke 1037 m . Stari del mesta ob jezeru ima še danes 
zelo starinsko lice, mestno obzidje s štirimi stolpi je deloma ohranjeno . Prebivavcev je okoli 7000, od teh nad 6000 katoličanov . Med zgradbami je važna 
cerkev sv. Ozvalda iz 15. veka, kapucinski samostan iz začetka 17. stoletja in 
farna cerkev sv. Mihaela . 

8) Sloke so rjavkasta, sivo-rumeno progasta vrsta kljunačev . V jutranje m 
in večernem mraku letajo nizko pri tleh iščoč lezerčine za živež. 


mraku v toplem jugu. In res se mi je posrečilo, ustreliti jih šest i kar 
je za en večer gotovo redka lovska sreča, ko sicer velja med lovc i 
pregovor, da na eno sloko gre funt svinca . Prav dobre volje sem se 
torej odpravil domov in sem še gredoč pod hruško, za katero sem 
vedel, natrgal šopek sladko dišečih vijolic. „Za Verénico”, sem si 
dejal, »in pa stari teti tudi dam par slok za kuhinjo ! " 

V takih mislih sem veselo tekel po hribu navzdol in sem na 

pravil mali ovinek čez gospóščino ,) Frauenstein, ki se drži naš e 
graščine Zurlauben. Keyseri iz Frauensteina, veleugledna rodovina, ki 
ima tudi na glavnem trgu v mestecu ponosno hišo, so lastniki tega 
gospodarstva. Starosta rodbine, Marko Fidel Keyser, vitez Francoskih 
in papežkih redov, je bival tačas kot veliki sodnik polka telesne straž e 
v Parizu, in tudi njegov sin Karel Franc je že bil kot častnik v Francoski službi. Hčerka Veréna pa se je bila nedavno iz nekega samo.stana „Obiskovanja” 2) iz Freiburga v Uchtlandu 3) vrnila nazaj v Zug 
in je stanovala s „teto Marjano” v Frauensteinu . Ta tetka je bila 
pobožno in skromno bitje in je rajša imela ta mirni selski dom z 
-velikim obzidanim vrtom, kjer je lahko molila skoro kakor v kloštru , 
nego pa hišo v mestu, dasi trg in ulice v Zugu, če ni ravno semánj i 
dan, ne nadlegujejo s prevelikim šumom . 

Naj pa takoj povem, da sem bil Verenici Keyser že iz mladega 
ljub tovariš pri igrah. Dokler je bil njen brat Karel Franc še doma, 
je redko kak dan minul, da bi on ne prišel s svojo sestrico k nam 
v grad Zurlauben, ali pa jaz ne tekel k njim tja v Frauenstein . Potem 

je kajpada prišel čas, ko je brat šel kot kadet k svojemu gospodu 
"očetu v Pariz, a ' Verenico so poslali k Sestram Obiskovanja, da bi s e 
-tam učila francoščine in gosposkega vedénja, kakršno pristuje mladim 

Gospóščina = tukaj toliko kot graščina, obširno posestvo z »gradom «. 

2) Samostani »Obiskovanja « pripadajo ženskemu redu, ustanovljenemu 
.od sv . Frančiška Saleškega, ki se pravilno imenuje : sred Sestrá Marijinega 
-Obiskovanja«. Prva redovna hiša je bila odprta l. 1610 v Savoyskem mestu 
.Annécy-ju. Redovnice se krajše zovejo tudi Sestre Obiskovanja « ali po usta

novniku »Salezianke a. Zdaj šteje njih red po vsem svetu 164 samostanov s 

7000 sestrami, ki imajo namen, skrbeti za bolnike in vsakovrstne reveže te r 

vzgajati žensko mladino . 

3) Freiburg v Ochtlandu je glavno mesto Švicarskega kantona Freibur g 
dn leži ob reki Saani. Prebivalcev ima okoli 15 tisoč, ki so deloma Francozi 
reloma Nemci . 

l* 


gospodičnam. Ko se je pred nekaj meseci vrnila domov, in sem prvikrat videl nekdanjo tovarišico gosposki opleteno in napudrano, se m 
se skoro prestrašil zavoljo njene lepote in se je nisem upal tikati . 
Ona pa me je najprej s svojimi velikimi plavimi očmi začudeno po 
gledala. Nato se je poredno nasmejala, pri čemer sta se pokazali v 
njenih rdečih licih dve zelo dražestni jamici, in je rekla : „Ti fant 
neumni, ti! Ali sem mar knežnja in ne Verenica, tvoja nekdanja tovarišica?” 

Bilo je dobro, da tega nista slišala ne moj boter ne njena teta, , 
moja botra ; zakaj o`ba sta močno gledala na dostojanstvo in bi jo 
bila gotovo zelo grajala radi tako domačega vedenja . Saj vendar 
nisva bila več otroka, ampak skoro dorastla mlada človeka, ko je 
bila ona ravnokar obhajala svoj osemnajsti rojstni dan, in sem jazsvojega dvajsetega imel praznovati še pred veliko nočjo . A meni jebilo že prav tako, in sva se dogovorila, da se bova sama med seboj, 
tikala, v družbi pa, kjer se je sicer govorilo večinoma francoski, se 
bova vikala. Loviti se po polju in vrtu, kakor pr ed petimi leti seveda 
nisva mogla več — in tudi bi se jej ne bilo podalo kaj posebno v 
obročnem krilu, l ) ki ga je zdaj po modi nosila . 

Zato pa sva spremljala botra in botro, spodobno šest korakov 

pred njima vštric gredoč, ko sta ona kot dobra soseda in stara znanca ob lepem vremenu pogostokrat šla na sprehod . Ob slabem vremenu pa sva v Frauensteinu skoro vsak večer brala kaj francoskega , 
kajpada vedno vpričo tete, in navadno je bil zraven tudi stari Zur--
Iauben. Moj boter je namreč jako hvalil Verenin fini francoski náglas 
in je hotel, da se ga jaz naučim od nje ; zakaj pravilne izgovarjave 
mi je še zelo manjkalo, besed pa sem jaz več znal ko ona. Ako jeprišel k »seji" stari gospod, smo seveda morali brati kako poglavje 
njegove „Vojaške zgodovine”, čeprav nas je silno dolgočasila. Ako je 
pa imel putiko in ni mogel priti, je želela teta slišati kaj iz „Duhovn'h pisem” Maistre de Sacy-ja (beri : Meter (Je Sasi-ja), 2) ki jih je-

I) Obročno krilo je bilo v ovalni ali zvonasti obliki z, ribjimi kostmi al i 
trstikami napeto žensko spodnje krilo ; že prejšnje čase večkrat v modi, se jezopet splošno rabilo v 18. stoletju. 

2 Isaak Louis Lemaistre de Sacy (beri : Lui Lmétr de Sasi) je bil Francoski duhovnik v 17. stoletju in duhovni vodja nun v Port-Royalu (beri : Por --
Roajalu). Oba samostana Cistercienk, imenovana Port-Royal, eden iz 13. veka v -
Versaju, drugi iz 17 . %reka v Parizu, sta bila glavni gnezdi janzenistovske krive: 


bila izdala neka nuna iz Pod -Royala, in jih je imela teta za zelo 
pobožne, ali pa sicer iz kake bogoljubne francoske knjige . Pri tem je 

ona običajno kmalu zadremala, in čim sva to opazila, sva skrivši prijel a 
za kakšno bolj zabavno knjigo, n. pr. za genljivo povest o »Pavlu 
in Virginiji,) ki sem jo bil prav tačas dobil čisto novo od njeneg a 
brata poročnika iz Pariza . 

Tako tedaj je bilo z Vereno Keyser in z mano tistega topleg a 

večera v marcu, ko sem bil imel toliko sreče pri lovu na sloke . 
Toda večer, tako srečno pričet, ni imel tako dobro končati . 

Ko sem dospel s svojim plenom v Frauenstein, je bila tema. 
Nisem potegnil za zvonec, ampak sem udaril s trkálom ; zakaj to 
znamenje je Verenica umela. Res so se vrata zelo hitro odprla, i n 

jaz zvihram v temno vežo, meneč, da je ona sama . 
„Na, Verenka,” zakličem in molim šop vijolic proti postavi , 
„poduhaj, kako sladko vonjajo marčeve vijolice.” 

„Da, da, prav dobro diše,” je nekoliko godrnjaje odgovorila 

' stara dekla, ki je bila slučajno v veži, in je vtaknila svoj zavaljani 
nos v šop. „A ni ta prava ; ni Verenka, je le stara, grda Katra.” 

» Katra," zakličem, »dobro, da ste tukaj. Tudi za vas imam 
nekaj, to je za kuhinjo. Vidite tukaj par slok. Te še bolje dišé ko 
vijolice, Če se enkrat v ponvi cvrejo" . 

„Sloke? In vi ste jih ustrelili ?” je zaklicala tako močno, da s e 
je njen glas slišal zgoraj, in da je takoj Verenica znad stopnjic vprašala, kdo je tu, in je, spoznavši mene, z lučjo prišla dol . Dal sem ji 
vijolice in pustil, da izbere od ptičev dva najtežja, kar ni šlo brez 
veliko govorjenja in smeha. Odločila se je naposled za dva. Potem 
mi reče naglo, naj še dva dodam ; da bo prosila teto, da povabi 

vere na Francoskem . Zato sta bila 1704 zaprta, 1710 pa porušena . V bližini 
samostana v Versaju so živeli tudi janzenistovski » puščavniki", med njimi nekateri sloveči pisatelji, zlasti Pascal (b . : Paskal) in imenovani de Sacy . Njihova 
dela so polna janzeništovskega duha, ki se kaže zlasti v tem, da ovira prejemanje sv. obhajila. Tudi na Slovenskem je bilo v 18. in početkom 19. veka janzenizem močno čutiti. 

1) » Pavel in Virginija, je sloveča povest Francoskega pisatelja Bernardin a 
rde Saint - Pierre (beri : Se - piér). Mož je bil po poklicu inženir in je v mladosti 
nemirno potoval. Pozneje je bil učitelj morale na »normalni šoli" v Parizu, in 
je umrl 1. 1814. V svojem delu „Nauk o naravi” je vpletel v četrti zvezek t o 
povest, ki se odlikuje z živimi popisi tropičnega sveta . Poslovenil A. Umek v 
Letopisu Slov. Matice 1872-73. 


mojega botra in mene za sredpostno nedeljo na južino ; zakaj kar je 

pri teh ptičih najboljše, da ni nič zanjo in za teto, in da jo kar 
stresne, če se le ,zmisli na grdo bešedo, kako se pravi tisti » rihti za 
gospode". In pri tem se je čvrsto otresla z dolgim » brrr . . . l" 

Stara Katra se je temu smejala in Vereni rekla, da pač ne • 
ve, kaj je dobro . Potem je dostavila, da hoče deti vsebino droba — 
nič se ni bala, prave besede izreči — na »talerček" in poslati gospodu generalu gori v grad; saj da že ve, kako rad vidi stari 
gospod take »delikatne" jedi na svoji mizi. 

Še smo se v kuhinji o tem pogovarjali in smejali, ko . so se 
zopet odprla hišna vrata, in je vstopila teta Marjana . Po svoji navad i 
je bila še molila pri Sv. Ozvaldu in je pri tem pač malo zakimala , 
tako da se je zapoznila in našla Obervilerska mestna vrata že zaprta , 
ko se je odpravila domov. To jo je stalo pol „reparja” I) in jo malce 
razburilo. 

',Človek bi mislil, da smo v vojnem času", se je hudovala , 
»da naši gospodje od starešinstva tako zgodaj dajejo zapirati mestna 
vrata. Niti v svetem postnem času ni moči v miru opraviti svoje pobožnosti! Ah, ti si tukaj, Damian, « j e rekla proti meni, odlagajoč 
črno praznično ogrinjavko s kapuco, da se je pokazala bela nagubana avba, ki je obrobljala njen stari prijazni obraz z vedno vlažnim i 
vodeno modrimi očmi. Podala mi je roko, občudovala in pomilovala 
uboge sloke, ki vendar niso nikomur nič žalega storile, in je bila na 
strničino prigovarjanje brž pripravljena, mene In botra za naslednjo • 
nedeljo povabiti na obed . Končno me je prosila, da bi šel z njim a 
gori v izbo in bral še pobožno poglavje iz Sacy-jevih »Duhovnih 
pisem" . 

Običajno sicer ta večer ni bil odmenjen branju ; a razume se, 
da sem z veseljem ustregel prošnji, ki mi je obetala prijetno urico. 
Kmalu sva sedela jaz in Verenica eden zraven drugega pri svetilki z a 
mizo, a dobra tetka je s a svojim pletenjem sedla v zložni naslanjač .. 
Brala sva menjevaje vsak po en stavek iz gotovo jako globokomiselne knjige, ki se je pa nama mladima zdela tako zelo dolgočasna .. 
Z zateglim, enakomernim padcem sva končavala stavke in nisva bila še 

I) Repar rabim za Batzen (po švicarsko : medved), star Švicarski srebe m 
drobiž ('/,, franka), okoli 4 krajcarje starega Avstrijskega denarja, torej blizu kar, 
stari „repar” . 


prebrala ene strani, ko je nos mile tetke niže in niže lezel . Vzravnala 
se je sicer z naglim sunkom enkrat, dvakrat, in celo vzdihnila : „Ah, 
kako lepo!” Toda predno je bila druga stran pri koncu, ji je 
padla nogavica iz rok, in je spremljala najino branje z lahkim, a ne

dvomnim smrčanjem . 

Verenica, ki jo je ostro opazovala, me je sunila s komolcem , 

in dočim je ona naprej brala, sem bil že potegnil na dan „Pavla i n 
Virginijo”, droben zvežček, ki se je prav lahko skril za okorne ve 
like bukve . Bila sva skoro pri koncu in sva se zdaj mudila pri tiste m 
tožnomilem poglavju, v katerem Virginija tako žalostno izgubi življenje, ko se ladja potopi . Nesreča ljubega dekleta, kakor vsi vedo, j e 
od Bernardina de Saint- Pierre-a jako pretresljivo opisana Tako j e 
prišlo, da sem jaz pri branju bržkone iz mirnega glasu prešel v bol j 
čustven, in da je tudi Verena, od dogodka čisto prevzeta in globoko 
presunjena, zabila paziti na teto. Nehoté je zategnjeno jeknila, ko so 
valovi Virginijo zagrnili, in ko setn jo pogledal, sem videl izpod njeni h 
trepalnic po licih solze teči . Hotel sem jo opozoriti, naj ne pusti 
tete iz oči, a bilo je že prepozno ! 

Za Boga milega, kakšen hrup je vstal zavoljo tega! Teta Ma

rjana je bila drugače najblažja duša na svetu ; a če je kdo zlorabi l 
njeno dobroto, če je kdo grešil zoper njeno ne preveliko bistroumnost ali se celo norčeval s sveto rečjo — tedaj se je razhudila. In 
vse to se je bilo zdaj po njenem mnenju zgodilo! Bila je pač ž e 
nekaj časa zbujena in gotovo prvih stavkov ni popolnem razumela. 
A zdaj ji je bilo jasno, da tega potopa ladje ni opisal njen pobožni 
de Sacy. 

„Kaj vendar tu bereta?” je mahoma zaklicala . »Ali je ta Virginija kaka svetnica, in stoji ta zgodba, ki je še nikoli nisem slišala , 
v Duhovnih pismih ? " 

V stiski sem si hotel pomagati z malo lažjo ter sem rekel : 

„Da, botra, ta Virginija je sveta devica in je za čistost svoje življe

nje izgubila.” S tem sem pa najin položaj lé še poslabšal . 

»Pokažita sem!" je velela teta stopivši urno k mizi . „Hitro ! 
Kje stoji to v Sacy-ju? Kaj pa je to? Kaj skrivaš tu za predpasnikom?” 

Z naglo, odločno kretnjo, kakršne bi ne bil prisojal njenim 
tresočim rokam, je zagrabila Verenino roko in jej izvila knjižico. Potem


jo je odprla in brala naslov : Pavel in Virginija . . . Pariz 1788, po

gledala bakrorez, kažoč zaljubljeno dvojico pod palmami in bananami, 
in dobra stara žena je od razburjenosti vsa prebledela. 
„Tako, tako,” je dejala naposled nič kaj posebno jezno, a s 
skoro tresočim glasom najprej proti Vereni : 

„Ali kaj takega moram doživeti nad teboj ! Tako varaš in slepi š 
svojo staro teto, da, samo sebe in Boga ! Delaš, kakor da bereš bo

goljubno knjigo, pa se ne sramuješ brati ničemno, pregrešno ljábezensko zgodbo, ti spačeno, malopridno, nesramno dekle, ti! ” 

Verena si je bila pokrila obraz s predpasnikom in je od sram u 
jokala. Ko pa je slišala tako hudo zmerjanje, se je hotela braniti i n 

je trdila, da tisto nikakor ni tako napačna zaljubljena zgodba, ampa k 
najbolj nedolžna in genljiva povest, in da se sme brati v vsake m 
samostanu. To sem potrdil tudi jaz in rekel, da je čisto pobožn a 
knjiga in bolj izpodbudna nego vse, kar je najti v „Dušni paši” ali 
v de Sacy-ju. 

S tem sem pa že celo vse pokvaril . — V sveti jezi, kakršne nikoli nisem videl, se je zdaj obrnila proti meni ter mi velel a 

molčati in ne k prvi laži kopičiti še novih laži in bogokletnih besed : 
„V zemljo bi se moral pogrezriiti od sramote, ti razuzdani fantalin , 
ti, da si se predrznil za mojim hrbtom Verenici tako knjigo pritakniti ! 
Le priznaj, ta pač ni bila prva? Vedi Bog, kakšne nesramne francoske romane si ji pod roko dajal brati! Ali nisi vendar slikal, kako 
se je oče guardian srdil minulo nedeljo čez ta francoski strup? A 
saj to ravno si nameraval, ti morivec duše! Nedolžnost tega otroka , 
ki sem mislila, da jo tako zvesto čuvam, si s takimi zaljubljenim i 
zgodbami zastrupljal. In povrhu še ta ( predrznost, pred mojimi ušesi 
vršiti tako grdo prevaro in vnebovpijoči greh! Tako daleč torej je 
danes prišla spačenost mladine ! Zdaj pa je dovolj! Nimaš več stopiti čez prag moje hiše. Proč s tabo ! Tu je tesar naredil vrata ! ” 

Ta naliv tožbá in očitkov je bila izlila čez mene z rastočim 
glasom in zadnje besede je bila tako močno zavpila z najtanjšim i 
glasovi, da jih je bilo gotovo slišati po vsej hiši . Celá stara Katra, ki 
je bila nekoliko gluha, je pritekla iz kuhinje gori, in ravno ko j e 
hotela botra vrata odpreti, je planila skoz nje v sobo : 

„A gori? A se je kaj zgodilo?” Ko je pa videla Vereno objo

kano, mene vsega prepadenega, teto razljučeno, je obstala osupla 
ih ni vedela besedice ziniti, kar se ji sicer ni kmalu primerilo . 


„Prav je, da si prišla, Katra,” je dejala teta. „Posveti mlademu 
gospodu po stopnjicah navzdol in iz hiše ven, in pazi, da za nji m 
-vrata dobro zapahneš. Nikoli več mu jih poslej ne odpri! Tako ti 
zapovem l” 

Hotel sem še vedno s kakšno besedo prositi oprostila, dasi 

so čez mero huda očitanja stare gospe malodane tudi mene razsrdila . 
A Verenica mi je mignila, naj pustim, ter rekla, da bo jutri teta ž e 
sprevidela, da zdaj krivico dela ; naj torej grem v božjem imenu. 

-Poklonil sem se torej botri in se opotekal po stopnjicah z a 
Katro, ki je *tudi mislila, da mi mora dati še rezkih opominov n a 
pot ; in naenkrat sem stal v temi pred vrati, ne vedoč, kje se me 
-glava drži. Kako sem prišel gori po grajskem travniku domov, -ne 
vem. 

Stari Suter, Zurlaubenov sluga, ki mi je odprl, mi je z laterno 

posvetil v obraz in me vprašal, če sem morda strah videl, ker se m 
-tako prepaden. Odmajal sem z glavo in sem hotel molče iti mimo 
*starca v svojo sobo. Toda on je začuden izpraševal, kje vendar ima m 
puško in lovsko torbo ; no da ne prinesem nobenega kljunača, to n i 

-še tako čudno. Tedaj sem se prijel za glavo in rekel : »Pač, nastre'ljal sem kljunačev celega pol tucata ! In s torbo in puško vred se m 
jih pozabil v Frauensteinu . " 

„Aj, aj,” se je smejal starec, „V Frauensteinu! Pri botri ali pr i 

-gospodični? Anti niste dobili nositi tako težkega »koša”, da ste mo-rali torbo tam pustiti ? " 

Razdražen sem mu velel molčati in sem hotel po polžasti h 
*stopnjicah na vrh. A zadržal me je in rekel : »Le nikar se tako jeziti ; 
nič hudega nisem mislil. Saj vam privoščim gospodično Vereno in 
-rad ji bom stregel v našem gradu kot gospé . Zdaj pa morate nemudoma h generalu. Nocoj so prišla pisma iz Pariza, ki ga niso naredila posebno dobre volje. V svoji delavnici vas čaka ." 

Naglo sem slekel lovsko obleko in vzel svetlo plavo suknjo ; s 

Suterjevo pomočjo sem ročno počesal lase in potresel celo nekolik o 
pudra vanje. Potem sem korakal proti sobi na oglu v drugem nadstropju, ki si jo je bil moj boter priredil za vkusno in ugodno delavnico. 

Sluga je odprl vrata in me javil . Nato sem vstopil . 


II . 
V Zurlaubenu. 

Soba je bila močno razsvetljena, kakor je moj boter rad imel . 
Na stenah, opáženih s temno hrastovino, je na srebrnih ročicah gorelo vsaj pol tucata voščenih sveč, in zadaj viseča zrcala .so sipala 
obilno svetlobe v neveliki prostor . Boter je sedel v naslanjaču in j e 
zamišljen oslanjal veliko glavo ob roko . Pogledal me je raztreseno s 
svojimi velikimi očmi in si je šele otrl čelo, predno mi je odzdravil . 
Vlasulja mu je bila zdrknila nekoliko na stran, in to je skoro vsele j 
pomenilo, da ga je kaj vznevoljilo . 

„Vendar sem te dočakal,” je začel . „A kako se zopet nemarn o 
držiš! Prsi ven! Ravno, stoj! — No, dovolj velik je zrastel za grenadirskega poročnika.') — Sicer sem dosihmal nameraval narediti i z 
tebe učenjaka ; a za to ti manjka pridnosti in vztrajnosti . Danes si mi 
zopet celo vrsto preskočil, ko si prepisoval dragoceno listino, ki mi 
jo je milostni gospod Einsiedelnski dovolil za prepis! Za državnika 
ali diplomata si pa že cel() preveč površen in lahkoveren ; pa je ta 
poklic tudi negotov, zlasti v naših Švicarskih deželah, in ne redi moža . 
Še največ talenta bi morda imel za slikarja ali bakrorezca ; to ti je v 
krvi od tvojega očeta in starega očeta . Toda ona dva sta v umetnosti prišla le do posrednosti, do majhne slave, malega zaslužka in pre

moženja. In tudi ti bi težko več dosegel. Tako torej ne ostane drugo, 
ko da te pošljemo v Pariz in te naredimo za častnika telesne straže . 
Morebiti si misliš, da ti ni treba služiti za kruh, ker te vzamem, č e 
se boš vrlo držal, za svojega sina in te postavim za dediča . A pazi, 
da ne narediš računa brez krčmarja! Sedi na ta stol! Razložim ti 
brez okolišev svoj sedanji položaj . ” 

Vzel je ščepec iz zlate tobačnice, na čigar pokrovu je bil umetno, 
vrezan Zurlaubenski grb, in ga je potegnil v nos . Pri tem je povlekel 
močne obrvi visoko na čelo. Nato se je useknil in rekel : » Premoženje Zurlaubnov nikoli ni bilo posebno veliko, in tudi naše gospodarstvo ni bilo kaj prida. Naš glavni dohodek je bil vedno Francoski denar velikih pokojnin, ki jih je nam versajski dvor plače -

Grenadirji so bili nekdaj vojaki, oboroženi z ročnimi granatami, t . j.. 
votlimi strelnimi pripravami, napolnjenimi z razstrelivom . 


val za naše službe — res da ne pičlo! Tako mi ni bilo treba stiskat i 
niti pri izdatkih za hišo niti pri nabavljanju zgodovinskih spomenikov. Glej na primer »Acta Helvetica" in „Res Tugienses!” 1) 400, 
zvezkov v obliki cele pole! Stali so me lep denar. In podobe Švicarskih mest in gradov, ki sem jih dal risati in v baker rezáti! In , 
vsa zgodovinska knjižnica, ki ji rt ; enake V vsej Švici! Toda dokle r 
mi je Francoska redno plačevala mojo pokojnino 14 .000 liver,2) sem. 
lahko žrtvoval toliko denarja zgodovinski vedi in, če hočeš, svojim, 
malenkostim, ki so me veselile. 

A zdaj je moja pokojnina v nevarnosti, in jaz je . ne morem pogrešati . Tako me vidiš, sedemdesetletnega starčka, v neprijetni stiski r 
Moj stari prijatelj maršal de Camp d' Hervilly (b : d Kam d'erviji> 

mi piše iz Versaja, da so z izplačevanjem pokojnin velike težkoče . Rad 
verjamem! Vojne Ludvika XIV., zapravljanje in sramotno žensko gospodarstvo pod Ludvikom XV . so prav nesramno stiskala državn i 
mošnjiček. Turgot s ) rane ni mogel ozdraviti, zbor notablov d) je ni 
hote I. Zdaj je Necker 5 ) kralja pregovoril, da skliče državne stanove . 
Ti naj bi preprečili gospodarsko propast države . D' Hervilly pa j e 
mnenja, da bodo prej odpravili predpravice plemstva in zlasti črtali 
one mnoge mil fone pokojnin, s katerimi je kralj dozdaj plačeval sv* 
zveste služabnike. Da, d' Hervilly se boji, da bodo prevrnili vso staro 
vlado, morda celo častitljivi prestol sv. Ludvika, in skušali postaviti 
nov red po naukih Voltaire-ja (b : Voltér), Rousseau-ja (b : Rusó), 
Montesquieu-ja (Móteskié), Diderot-a (Didró), 6) in kako se že vs i 

') Švicarska in Zuška zgodovina . 

2) Livre (b. livr) je bila do 1796 enota Francoskega denarja, blizu 
frank. 1 Pariška Iivra je 25 sous - jev (b. sil). 

3) Turgot (b. Tirgó), baron Robert, Francoski državnik in narodni gospo 
dar, odkar je zavladal :Ludvik XVI . (1774) finančni minister Francoski . Njegovegospodarske prenaredbe (samouprava provinc, varčnost na dvoru in v državi,. 
odprava obveznih cehov in robot itd .) so zadele na splošen odpor, in kralj ga, 
je moral izpustiti iz službe . 

Notables (b. notabl) _ velikaši. Skupščina notablov so se zvali od 
Francoskega kralja sklicani zastopniki plemstva, duhovščine in meščanov (tretjeg a 
stanu‘. Ludvik XVI. jih je sklical 22. febr. 1787, da bi pomagali urediti državna 
gospodarstvo, a čez tri mesece jih je zopet razpustil . 

3) Neckér, Jakob, Francoski državnik in spreten finančni minister izza, 
1777. Kralj ga je večkrat odpustil, a na pritisk javnega mnenja zopet nastavil .. 
1790 je pustil tudi službo republike. 

6) Voltaire itd. Francoski svobodomisleci 18. stoletja, duhovni po

vzročitelji Francoske revolucije . 


12 

amenujejo, ti tako zvani „filozofi”, ki se že več ko eno človešk o 
dobo na življenje in smrt borijo zoper krščanstvo, ki je temelj naši m 
državam. Bah, bah! Mislim, da d' Hervilly prečrno vidi ; bil je vedno 
črnogled. Francoski narod je še dobro krščanski in si ne bo dal vzet i 
vere. Toda filozofi, Voltairjanci, bi ob skupščini državnih stano v 
vendar utegnili tvegati upor, zlasti ker štejejo za svoje velik del plemstva. Malopridni vojvoda Orléanski i) je nevaren voditelj teh ljudi, i n 

Hervilly po pravici zahteva, da bodi polk telesne straže Švicarje v 

kar mogoče močan in polnoštevilen, ker se na zvestobo Francoski h 
čet ni popolnoma zanesti. Bog vé, ako bi imel le 10 let manj, sa m 
(bi hitel na Francosko, da bi še enkrat zavihtel meč v obrambo plemenitega in dobrega Ludvika XVI ." 

Baron se je bil zelo razburjen dvignil, in tudi jaz sem vstal . 
»Ce bi bila le kapljica vojaške krvi v tebi," je zaklical, »že kdaj bi 
bil zaprosil, da bi smel stopiti v Švicarsko telesno stražo! " 

„Sai mi je tudi čisto prav, na vašo željo iti v Pariz, akoravno 
dobro veste, da sicer nisem posebno vnet za vojaško službo po d 
tujimi prapori. Za domovino bom vedno z veseljem . .” 

„Kaj, pod tujimi prapori?” me je srdito prekinil . » Ali nismo 
tudi v Francoski službi stali pod lastnimi prapori ? Ali se nismo tud i 

tam bojevali za čast in slavo Švice, ki je sklenila s Francijo vojaške 
dogovore in, to pravim, ne v škodo naše uboge dežele! " 

»Da, da, boter, vem to. Že marsikak miljonček liver je Švic a 
potegnila od Francoskih kraljev za kri svojih sinov . Denar je povečje m 
dotekal plemiškim rodbinam, zlasti Freiburžanom in Berncem ; dežela 
in ljudstvo' sta pa imela od tega malo dobička ." 

Gotovo sem ravnal neprevidno, da sem tako govoril svojem u 

očetovskemu dobrotniku, ki je sam, kakor njegovi dedje, imel premoženje, plemstvo in visoko vojaško slavo, od vojskovanja v Francosk i 
službi. Zlate lilije, ki so se svetile s stropa, bi me bile lahko spravil e 

I) Ludvik Filip Jožef Orléans (b . Orleán) si je po dedščini in ženitv i 
pridobil ogromno bogastvo. Bil je iz stranske veje Francoske kraljeve rodbine, 
:torej kraljev sorodnik. Neznačajen, propadel, zaničevan, je vedno spletkaril zope r 
kraljevi dvor. Plačeval je pouličnemu ljudstvu veselice in agitacijo zlasti v 
-svojem ,„palais Royal" in je bil izmed glavnih povzročevateljev ljudskih nemiro v 
v Parizu. Ko je bila vpeljana ljudovlada, se je pridružil Jakobincem in se 
,imenoval „državljan Filip Egalité” . Glasoval je v zbornici za kraljevo smrt . 6. 
nov. 1793 je sam padel pod gijotino . 


13 

na modrejše misli. Toda z modrostjo in preudarnostjo se nisem nikoli, 

odlikoval in menil sem, da moram svoje prepričanje vselej naravnost 
od srca povedati. Komaj pa so mi bile ušle besede z jezika, bi jih 
že bil rad nazaj vzel : tako se je generalu napela žila na čelu, znamenje srda, in tako so se mu bliskale oči . Vendar je še zadržal izbruh nevolje in mi je rekel skoro porogljivo : 

»Kar strmim, da sem odkril v tebi tako velikega in umnega 
politika, ki zatemni vso modrost Švicarskih vlad zadnjih dveh stoletij ! 

Bržkone si tudi mnenja, da bi bilo dobro, če bi se na Francoskem, . 
in pač tudi pri nas, stari red, stara preizkušena državna oblika, preustrojila po prismojenih in brezbožnih Rusojevih naukih ? " 

„No, boter, da bi bilo na Francoskem treba popraviti mnog a 

vnebovpijočih krivic, ne boste vendar tajili. Prav tako bi lahko pri 
nas v Švici nekaj več svobode in enakosti . . ” 

„Svoboda, enakost!” se je zdaj razljutil baron. „Zdaj pa imam, 
dovolj ! To so one blazne in prevratne ideje, ki jih je Ženevski norec > 
spravil med svet. Prav je storila ženevska vlada, da je velela njegove 

knjige po rablju sežgati, in še bolje bi bila storila, če bi bila njeg a 
za časa sežgala. Odkar sem te nedavno našel pri čitanju njegovega 
„Emila”, sem si že mislil, da si nakažen od njegovega strupa . Zdaj; 
se kaže! A to ti pravim : političnega sanjarja in novotarskega preku

euha nikoli ne bom smatral za svojega sina! Kdor naj kdaj prebiva, 

v gradu Zurlaubenu, bodi tudi pristaš starih zdravih načel Zurlaubenov. To preudari do jutri. Zdaj pa v tvojo sobo ! Lahko noč ti nocoj 
ne rečem !" 

Tudi jaz se nisem upal, voščiti mu lahko noč in sem z nemi m 
poklonom osupel šel iz sobe. 

i) Rouseau, Ivan Jakob, znamenit Francoski pisatelj, r . 1712 v Ženev i 
na Švicarskem, u. 1778 . Bil je kalvinsko-protestantovske vere, nemarno vzgojen, . 

pozneje je na željo svoje oskrbnice, ki je skrbela za siroto, postal katoličan, . 
a brez notranjega prepričanja. Njegovo življenje je bilo nemoralno, celo za . 
svoje nezakonske otroke ni skrbel, arnpak jih dal v najdišnico . — Kljub temu, 
si je s svojimi zmožnostmi kot pisatelj, poln, globoga čustva, pridobil ugled in 
veljavo. Slovi njegov vzgojeslovni roman )Emil<, ki hoče v vzgoji krščanstv o 
nadomestiti z neko čustveno vero brez dogem. Velik vpliv na državo je imel 
njegov spis >Družabna pógodba&, ki uči, da je pravo le obča volja posameznikov, ki so se prostovoljno za to pravo pogodili, in da tudi država sloni na . 
taki prostovo ni vzajemni pogodbi državljanov. 


Pri stopnjicah me je čakal stari Suter in mi je izročil puško i n 

ovsko torbo. „Katra jo je prinesla in vseh šest slok,” je rekel . „Ste 

pač stari gospé stopili na kurje oko zakaj Katra je prav špičast o 
.zajezikala, naj mladi gospod Muos le sam sne ptiče, ker da njen a 
gospa ne čuti posebne slasti do njih — po žalostnih dogodkih, ki so 
se ji danes primerili z lovcem . Kakšni so bili ti dogodki, kajpada n i 
hotela povedati, češ, da je molčeča oseba. No, no, ne ženite si preveč k srcu! Ženske muhe pa aprilovo vreme! Bo že zopet boljše . 
No, srečo ste pa imeli na lovu — šest slok je veliko! ” 

» Da," sem rekel sam pri sebi, gredoč po polževih stopnjicah v 
svojo sobo, » šest slok en dan je veliko — in nato isti večer izgubit i 
prijaznóst botre in botra, je tudi veliko ." 

Z večerno molitvijo ni šlo dobro in s spanjem tudi ne. Končno 
sem vendar zasnul in se prebudil šele, ko se je delal dan . 

Kako SOM se odločil. 

Ko sem zjutraj v svoji spalnici okno odprl — bilo je najgornj e 

pod zatrepom proti jugu — so mi žareli naproti, od rdeče jutranj e 

uči čudovito ozarjeni, ledeni vrhovi Bernskih Planin, ki jih je bilo 
videti tja čez lepe Unterwaldenske hribe. Zuška Gora in Jezero in 
Brda proti zapadu so bila pa še pogreznena v polmrak . V golem 
drevju so ščinkavci drobili bodro jutranjo pesem . 

Nekaj mora vendar biti na tem, kar je boter govoril o kapljic i 
umetniške krvi v mojih žilah. Pogled na krasne gore me vselej ogreje 

in povzdigne, dočim toliko drugih ljudi gre mimo njih kakor mim o 
vsakdanje stvari. Da, gane me k pobožnosti, tako da Boga hvalim 
411 slavim, ki je ustvaril ta prekrasni svet, in upokoji mi srce i n 
prežene spomin na vsako nevšečnost, ki se mi je bila morda pri 
,merila. 

Tudi zdaj sem čutil, da sem mnogo mirnejši ko prejšnji večer. 
Sklenil sem iti na vrt in po travniku gori k bližnji župni cerkvi sv . 
_Mihaela, ki z griča mirno gleda na mesto in deželo pod seboj . Šel 


15 

sem čez pokopališče, kjer sem zmolil očenaš na očetovem grobu, in 
ker je tam poleg pri nunah prav kar zvonilo k maši, sem krenil tja 
in sem bil pri maši z namenom, da mi ljubi Bog da kakšno dobr o 
misel. In ni bilo zaman ; zakaj glej, ko sem stopil iz cerkve, sem s e 
srečal s kapucinom, ki je bil maševal . 

Bil je o. Sekundus ; ogovoril me je in rekel, da pride danes z 

o. guardianom na obisk v grad Zurlauben . Da je namreč odločen , 
da pojde v kratkem kot vojaški duhovnik k Švicarskemu polku v 
Francoski Babylon . »Bržkone ker sem Valežan ,) in kot tak enako 
„dobro” govorim nemško in francosko," je rekel smejé in si gladil 
sivo kodrasto brado. »Sicer bi mi bil naš kapitel 2) pri mojih leti h 
pač lahko privoščil mirnejšo službo . " 

Jaz sem dobro poznal in srčno rad imel dobrega starega patra , 
kateremu je zgolj nedolžnost sijala iz oči, pomešana s trohico navihanosti. Torej sem mu med potom povedal svojo zgodbo, kako sem 
prejšnji dan prišel ob milost pri botru in botri . Vse je mirno poslušal 
in me strogo izpraševal ; toda lahko sem mu na svoje moštvo za'trdil, da mi niti v sanjah ni prišlo na misel, zapeljati Verenico k 

čemu slabemu, in da nisva niti besedice o ljubezni ali podobnem me d 
seboj spregovorila, čeprav se imava tako močno rada. Če je to greh , 
sem ga vprašal, ko se vendar hočeva poročiti ? 

Zmajal je z glavo in rekel : samo na sebi gotovo ne ; saj sveti 
zakon je od Boga postavljen in je v cerkvi milosti poln sakrament . 

Toda začeti ljubezen, kadar ni moči misliti v kratkem času na poroko, je nevarna stvar in torej ni dovoljeno. To se pravi, igrati se z 
ognjem. In Verenica je vendar še mnogo premlada, da, jaz sam d a 
nisem še v letih in v razmerah, da bi mogel ustanoviti lastno druži 
no. Botra da torej ravná čisto prav, da noče zdaj nič vedeti o taki h 
otročarijah in da mi je hišo prepovedala . — Potem je privlekel iz 
rokava mogočno tobačnico iz brezovega tuba, je zamišljeno vzel 
ščepec iz nje in rekel : »Najbolje bi bilo, če bi za nekaj let zapustili 

9 Valežan = rodom iz Švicarskega kantona Wallis (frc : Valais :---.- Valé) . 
Leži na jugo zapadu Švice ob gorenjem toku reke Rhone, obsega gorat svet , 

ima okoli 14 tisoč prebivavcev, ki so povečem katoličani, dve tretjini Francozov, tretjina Nemcev . 

2) Kapitel pomeni tukaj v rednih dobah se obnavljajoče zbore samo 
stanskih predstojnikov kakega reda . Ti zbori sklepajo o upravi celega reda al i 
kake njegove province . 


16 

Zug. Ko bo mej tem gospodična Keyser za pol tucata let starša, in 
ko boste vi v tem času tudi postali pametnejši, kar pa pri Zužan u 
teško gre in je skoro nemogoče" — mi je rekel, pogledavši me nagajivo od strani — no, torej, ko boste mej tem tudi vi postali pametnejši in starši in boste morda celo prišli do stanu, službe, časti i n 
ugleda, tedaj se, pač gospa oskrbnica in gospod veliki sodnik ne 
bosta branila, dati vam hčerke v krščanski zakon . Razume se, če 
mej tem gospodična Verena, ali pa vi, ali pa morda oba ne postaneta 
drugih' misli. Vidva sicer ne bosta priznala, da bi bil ta slučaj mogoč „ 

— tem boljše, tako ponesete vi zaupanje na njeno zvestobo s seboj , 
in to vam bo pomagalo v marsikateri skušnjavi . Ko obiščem 
gospo oskrbnico za slovo, jo že nekoliko potolažim, in tudi de Sacyjeva »Duhovna pisma" ji vzamem in sežgem . Saj ta je izmed poglavitnih janzenistov ! Pa seveda, le da stoji v naslovu ime kake nune,, 
že misli dobra gospa oskrbnica, da je kaj svetega . Lepe svetnice — 
te nune iz Pod- Royala! Kar se tiče vašega prepira z gospodom baronom," je nadaljeval o. Sekundus, ,,je pravzaprav v nekaterih 
rečeh pravica na vaši strani. Vojne službe v tujini so Švici sicer pridobile časti in ugleda, in po vseh deželah nas čislajo kot zveste in 
hrabre vojake ; drugače pa naša domovina nima velike koristi. Obenem s Francoskim den arjem' je prišlo v naše hribe tudi mnogo Francoske razu-zdanosti in brezbožnosti. Naši plemiči se kot častniki na 
dvoru Ludvika XV . niso naučili nič dobrega in so se povečjem ko t 
Voltairjanci vrnili domov. Med temi je pa vaš boter, baron Zurlauben, 
vse časti vredna izjema. Vrl mož stare korenine ! No, moja misel 
je taka, da bi mu vendar lahko ustregli. Jaz sodim, da se pripravlja 
boj, ki se bo obrnil nele proti prestolu, ampak tudi proti oltarju . 
Razmere so zdaj take, da se tisti, ki brani Ludvika XVI ., obenem 
bojuje za našo sveto cerkev . To tudi mene tolaži pri službi, ki me 
je doletela. Tako menim, da bi utegnilo tudi vas to nagniti, da se 
vdaste želji gospoda barona . Preudarite sam pri sebi ! a 
Pri teh besedah mi je prisrčno stresel roko, rekel : na svidenje ! 
in me smejé prosil, naj naročim za guardiana in zanj v grajski kuhinji dobro črno kavo. Šel je po hribu gori k Sankt Vereni, kjer je 
nameraval obiskati bolnega brata puščavnika, jaz pa sem krenil 
navzdol, proti hišici svoje ljube matere . 

Besede dobrega kapucina so me bile docela pomirile ; bil sem 

zdaj čisto na jasnem in sem brez daljnjega pomišljanja sklenil, dr


IT 

klati se njegovega sveta. » Čisto prav govori," sem rekel sam pri sebi, 
„Za Verenico je dobro, da odidem ; in če bi se z bojem zoper 
kraljevo vlado res združil boj zoper cerkev, česar pa ne verjamem , 
tedaj si bom štel v čast, kri in življenje zastaviti zanjo . ” 

Ljuba mati je bivala s postarno deklo Veroniko v naši star i 
hišici gori za lepo cerkvijo sv. Ozvalda na obrežni poti. Bila je že 

nekaj časa bolna in je večinoma ležala in le s težavo rabila skoraj ohromele noge. Toda nikoli je nisem videl zavoljo tega žalostne . 
»Kakor Bog hoče," je vedno pravila, in da ji ta lepa beseda prihaja 
od srca, je kazalo njeno vselej prijazno in vdano obnašanje. &or& 

vedno je ležala. V svoji prijetni izbi je bila dala postelj tako , 
obrniti, da je videla skozi okno pri Sv. Ozvaldu pred oltar. Noč in 
dan jo je tolažila misel, da je Bog, sicer povsod pričujoči, tam i z 
posebne ljubezni v svoji drugi osebi pričujoč pod evharističnimi po 
dobami tudi po svoji človeški naravi ter da pozna vse njene potreb e 
in bolečine. Zlasti kadar je ponoči morala često dolge ure ležati v 
bolečinah brez spanja, pa je gledala tja proti večni luči, ko je medl i 
odsvit je razsvetljeval okno ob oltarju . 

Zopet je bila imela slabo ndč, kakor sem spoznal na njeni h 
milih, od bdenja trudnih očeh . A veselo mi je stegnila naproti svoj i 
shujšani roki in. je dejala : „Lepo je, Damian, (la me obiščeš, Ali ti 
je dal Zurlauben danes počitnice, da tako zgodaj prideš k nam ? Pač ti 
mora biti strašno dolgočasno, tiste stare listine prepisovati, urejati i n 
zaznamovati ! Ubogi otrok! ” 

„Ne, mati, boter mi misli kmalu dati trajne počitnice!” sem 
odgovoril . 
',Kaj, mar hoče vendar ustreči tvoji želji in pustiti, da postane š 
slikar?" je vprašala . 

»Ne, Veste, da ne ceni veliko moje nadarjenosti za slikarije. 

Nekaj čisto drugega cmerava. In predno mu odgovorim, sem hotel 

o tej stvari slišati vašo misel . Boter hoče, da bi postal poročni k 
telesne straže v Parizu" . 
» Častnik v Parizu!" je vzkliknila in me prvi hip prestrašen a 
pogledala. Ko sem ji pa vse povedal, tudi kar se je bilo v Frauensteinu zgodilo in kar mi je o . Sekundus rekel, je za nekaj trenotko v 
zaprla oči in molčalaPotem me je ljubeznivo pogledala in rekla : 


„O. Sekundus je prav svetoval. Boljše je, da za nekaj let odideš. 
Pariz je sicer mladim ljudem zelo nevaren kraj, in tudi med Švicar

skimi častniki boš našel marsikaterega, ki je izgubil vero in poštenje . 
Toda ti si, hvala Bogu, dozdaj ostal tako dober, da z njegovo po 
močjo pač ostaneš tudi v bodoče. Sv. angel varih je s teboj. Tudi 
me tolaži, da boš v družbi dobrega o . Sekunda. Naredi torej v 
božjem imenu po želji svojega botra ! Dolžni smo mu veliko zahvalo . 
Odkar je tvoj oče umrl, upravlja naše premoženjce in pač tudi o d 
svojega dodaje, ne da bi kazal. Tebe je dal študirati in tudi za ob e 
sestli plačuje vse stroške v Wattwylskem samostanu. Zakaj nikoli ne 
verujem, da naše obresti zadostujejo za vse to . In še je vzel tebe 
malone ko za sina. Torej si že iz hvaležnosti dolžan, da g a 
častiš kakor očeta in izpolniš njegovo željo . Idi torej, moj sin, z Bogom ! Moj blagoslov in moja molitev te bosta spremljala .” 

„In vas naj pustim tako čisto samo doma? ” 

„Jaz nisem nikoli sama. Bog je vedno pri meni, in jaz ume m 
prav dobro govoriti z njim . In potem je tu stara zvesta Veronika, ki 
mi marsikaj pove in me po svoje razvedri . In zdaj se tudi spet vra

čajo lepi dnevi, potem pa lahko cele ure sedim pod češnjo na vrtu 
in gledam ljube ptice, kako se veselo igrajo . Ne, ne, zavoljo men e 
ni treba, da si v skrbeh, Damian! Pojdi torej pogumno v Pariz ! 
A prosi svetega angela variha, da te vodi . In če se ti bo kdaj hudo 
godil() in boš v nevarnostih za telo ali dušo, spomni se, da mati 
doma moli za te. Saj ne morem nič drugega delati ! ” 

Njene ljube oči so se bile zalile s solzami ; a pri tem se mi j e 
čisto prijazno nasmehnila in rekla : „Idi zdaj in javi Zurlaubenu svo j 
sklep!” 

Našel sem botra na vrtu, in že iz načina, kako je nosil špansk i 
trskóvec na rami, sem uganil, da je kaj dobre volje . Vzrok temu j e 
bila med drugim ravno budalost, ki sva jo jaz in Verenica prejšnj i 
večer nagodila gospe teti. Boter je namreč vsak, dan hodil k maši k 
Sv. Ozvaldu, kjer so imeli Zurlaubeni svojo grobnico. Teta je bila 
tudi tam, in na potu domov se ji nič ni bolj mudilo, ko pravit i 
botru, kako in zakaj je mlademu Muosu prepovedala v hišo . A glej 
spaka! Ne da bi se general _razsrdil zavoljo te vesti, se je marveč 
na veliko jezo gospe oskrbnice smejal, češ, da sva midva mlad a 
prava navihanca, in da v tem nikakor ne najde tistega velikega zlo 
čina, ki je bil teto toli ogorčil. 


19 

Tako torej me je prav milostno sprejel, mi požugal s prsto m 
in rekel : „Pri vojni zvijači mora poveljnik vedno eno oko obračati 
'na lastno četo, eno pa na sovražnika, četudi se zdi, da ta spi, i n 
ne sme se pustiti zasačiti, kakor se je sinoči primerijo nekemu in 
neki. No, no, ni bilo tako veliko hudodelstvo, kakor ga vidi moja 
-spoštovana gospa soseda . Sicer pa jaz ostanem nepristranski, in moraš sam skrbeti, kako si pomagaš iz zagate . Le to mi je žal, da si 
namesto res dolgočasnih in celo krivoverskih »Duhovnih pisem” jemal 
v roke tako neumno knjigo kakor je „Pavel in Virginija” . Fej ! Malo 
sem bral iz nje, pa jo takoj proč vrgel — sami vzdihi in solze, koprnenje in hrepenenje! Take reči slabijo in mehkužijo značaj ter so 
preneumne celo za mlada dekleta, kaj šele za te ! Ko bi bil izbra l 
vsaj potovanje mladega Anaharsisa ') ali pa kakšno poglavje iz moj e 
»Vojaške zgodovine", ki jo je akademija proglasila za mojstrsko pisano delo." 

Jaz sem bil vesel, da je stvar še tako povoljno iztekla . Ko 
sem mu zdaj povedal, da sem njegovo željo premislil in se z ma

terjo pogovoril, ter da sem odločen stopiti v Švicariko telesno stražo , 
-so mu oči od veselja žarele. Objel me je in rekel, da od mojega 
dobrega srca tudi ni pričakoval drugega, in ko se kdaj vrnem ko t 
stotnik ali major ali celó z višjim činom iz Francoske v domovino , 
tedaj me bo vesel priznal za svojega vrednega sina in nositelja imen a 
Zurlaubenov . 

Nato je moj boter potegnil iz žepa pismo njegova vsebina je 
bil drugi vzrok dobre volje, v kakršni sem ga našel. Tudi to pismo 

je bilo od d' Hervilly-ja, in Baselski sel, ki je bil prvo že včeraj od 
dal, je to šele danes prinesel in se tisočero opravičeval, češ, da m u 
je bilo pri jemanju iz poštne vreče padlo pod mizo. Ta list je bil 
pisan par dni pozneje in s čisto drugim čustvom, kakor oni, ki je bi l 
poln mračnih vesti in je botra tako ozlovoljil . 

Pripovedoval je o kraljici Mariji Antoinetti, 2) kako skuša pri 
selskih zabavah na svojem ljubem „Trianonu” pozabiti sovražnosti i n 

Anaharsis = pravljičen mladenič kraljevega rodu iz divjega Azijskega naroda Skythov ; potoval je baje za časa Solona (Athenskega zakonodajca v 7. in 6. stol. pr. Kr.) po Grškem, spoznal tamošnjo omiko in jo hote l 
vpeljati doma med Skythi ; zavoljo tega ga je ubil njegov lastni brat, kralj . 

2) Marija Antoinetta, r . 1755 na Dunaju kot najmlajša hči Marije Terezije, 
d& maja 1770 poročena s poznejšim kraljem Ludvikom XVI . Njeno zelo raz

3* 


obrokov, ki v zadnjih letih čisto po nedolžnem letijo nanjo, zlast i 
vsled razvpite zgodbe z zavratnikom . Ravnokar je dokončala svoje 
„selo”, ki je skupina preprostih gradeb : mlin, kmetija, sirarna in več 
prijaznih koč, in zdaj se razvedruje z gospo Elizabeto, kraljevo sestro, z gospo. Polignac (b. Polinják) in nekaterimi drugimi dvornimi 
gospemi v čarobno krasnem parku pri nedolžnih igrah, dá, v ravno 
kar postavljeni planšarski koči lastnoročno dela maslo in sir za kraljevo mizo . Nekateri Švicarski častniki iz Freiburga so ji podarili lepo . 
Švicarsko kravo, in Marija Antoinetta je milostno sprejela ta dar z a 
svojo pristavo. To zadnje poročilo je sklenil z migljajem, ali ne b i 
morda Zttrlauben mogel poslati nekaj izbrano lepih kozá ; prav nič 
ne dvomi, da bodo koze iz Zuga v Trianonu tako blagohotno sprejete kakor krava iz Gruyersa (b . Grijér-a). 

„Koze za Francosko kraljico!” sem smeje se vzkliknil . „Ali 
smatrate to za šalo vašega prijatelja, maršala d' Hervilly? ” 

„Nikakor ne,” je odvrnil Zurlauben, „Saj veš, kako so pastirske 
igre po pesnikih prišle v navado. Že ko sem bil jaz v Versaju, sem 

videl najvišjo gospodo predstavljati take prizore, ne samo v gledišču , 
ampak tudi ob belem dnevu in pod milim nebom . Veliki gospodje z: 
dvora so hodili s pozlačenimi pastirskimi palicami in so svirali na 
piščali ; a napudrane in umetno počesane gospe v obročnih krilih so 
na modrih povodcih vodile jagnjeta na trate se sprehajat. Zdaj je šla 
moda za korak naprej, in najvišja gospoda za spremembo v posebnih, 
selih skoz par tednov po kmečko živi . Kakor Marija Antoinetta v 

vpito življenje je bilo sicer včasih neprevidno, a vedno pošteno . Posebno ješkodovala njenemu slovesu tako zvana „zgodba z zavratnikom u . Strassburšk i 
škof, kardinal Lui Rohan, si je namreč prizadeval za milost pri kraljevem dvoru. Nekova varalica, „grofica” Lamothe, mu je obetala pri tem pomagati i n m u 
celo pridobiti kraljičino ljubezen. Kot sredstvo, s katerim bi pridobil kraljico, 
naj bi služil dragocen zavratnik iz diamantov, ki je bil kraljici ponujen v 
nakup za 1,600.000 liver, a s e ji je zdel predrag in ga je zavrnila . Lamothe je 
pa kardinalu Robanu natvezala, da kraljica želi ovratnik nabaviti, in on se je podloži l 
kot porok za plačevanje v obrokih. Lamothe je diamante zase obdržala, a ko j e 
plačevanje izostalo, je sleparija prišla na dan . Sodišče je sicer stvar pojasnilo i n 
varalico kaznovalo, a ljudstvo je vendar verovalo, da je kraljica kriva . Marija , 
Antoinetta je bila tudi obsovražena kot Avstrijka in kot nasprotnica reform , 
na dvoru. V času prekucij je kazala izreden pogum, kakor tudi pravo krščansko junaštvo v zaporu v Templu in v Conciergerie-ji . 14. okt. 1793 je bila od, 
revolucionarcev obsojena na smrt in dva dni pozneje je padla pod gijotino . 


21 

Trianonu, tako imajo kraljeve princesin je, Lambette in druge, svoja se

lišča, kjer se, oblečene kot kmetice, razvedré od prisiljenih šeg dvor 
nega življenja. Ne, ne, d' Hervilly se ne šali ." 

„Tedaj pa vem za par najlepših koza, kar sem jih svoj živ da n 
videl,” sem vzkliknil in povedal svojemu botru, kako sem nedavn o 
na lovu pri »Leskovcu , na samotni kmetiji v gozdu, videl par velikih, ko mleko belih koza z dvema kozličema . Takoj mi je Zurlauben 
velel, iti k Leskovcu in kupiti živali, kar sem tudi storil še tisti po 
poldan . 

Kmetovi otroci so se jokali, ko je oče prodal lepe koze ; on 
sam pa se je muzal, ko sem mu odštel svetle kronske tolarje na mizo ; zakaj ponudil sem mu%bil dvakrat toliko, kar je sicer dobra koza 
vredna. Ko je pa slišal, da sem kupil živali za Francosko kraljico, 
se je nejevoljno namrdnil, češ, ako bi bil to poprej vedel, bi bil ven 
dar še več zahteval . 

V izbi, kjer smo sklenili kupčijo, je delal na dnini čevlja r 
Miklavž Vis, in je imel za vajenca pri sebi jurčka Brunnerja, l 5 letnega 
-fanta, ki sem ga dobro poznal . Ko sem tedaj povedal, da sem kupil 
koze za Francosko kraljico, je Miklavž vzdignil svoj dolgi vrat i n 
dolgi nos iznad čevlja, ki ga je krpal, in me vprašal, kako da misli m 
spraviti živali v Pariz. Priznati sem moral, da o tem še nisem razmišljal. Tedaj je zaklical Brunnerček : »O gospod Muos, jaz sem pripravljen, gnati jih do Pariza ! Vzemite me s seboj ! Zakaj mojster Vi s 
mi vsak dan vsaj desetkrat reče, da vendar ne bom nikoli pravdanski 
čevljar, ker ne vzdržim seje, in da naj v božjem imenu postanem vojak . " 

„Res je tako, ti potep l” je zarentačil mojster Miklavž in segnil 
jurčku s kneftro čez grbo. » Še za sol v močnik ne zaslužiš, in jaz 
imam le največjo škodo s teboj! Že za 100 goldinarjev si mi usnj a 
pokvaril. Toda takega nedorastlega malopridneža tudi pri vojakih ne 
bodo mogli porabiti! " 

» O že, spočetka bom za bobnarja, pozneje za grenadirja. Saj 
že desetletne fantiče jemljó za bobnarje . Če bi me le hotel gospod 
general Zurlauben v Parizu priporočiti, tudi mene bi sprejeli, in pote m 
bi se vi mene odkrižali in jaz vas, mojster Miklavž," je rekel deček 
in me proseče pogledal . 

»No, zaenkrat bi mi vsaj lahko gnal koze doli v Zug ; za to ti 
<Jam star repar na roko. In potem bomo videli, ali bi te res mogli 


spraviti za kraljevega kozarja v Pariz in slednjič v telesno stražo, " 
sem smeje odvrnil, — „seveda, če te je mojster Miklavž res voljan 
pustiti . ” 

„Zelo rad,” je zaklical ta . „Rajši danes ko jutri! Toda boditeoprezni s tem porednežem ; ves je navihan in prebrisan. ” 

Hej, kako je Jurček ves vesel poskočil ! „Juhé!” in zalučal je v 
kot smolo in predpasnik. „Z Bogom, mojster! Ko se kdaj povrnem' 
kot general ali maršal domov, ne bom pri nikomer drugem naroča t 
škornjev ko le pri vas, mojster ! 

S temi besedami je planil iz sobe in urezal leskovko, da požene koze. To se mu je prav dobro podalo in zraven je tako šaljiv o 
pripovedoval o tem, kar je kot vajenec doživel, da se mi je brhki_ 
fant takoj prikupil. 

Še pred nočjo smo prišli v grad. Botru so koze ugajale, in ko 
sem mu povedal zgodbo s poganjačem, je bil takoj pripravljen pomagati, da se mu želja izpolni. 

„Živali zapremo v veliko kletko in jih denemo zadej na Bernsk i 

voz, zraven pa bodočega bobnarja in grenadirja . V vozu samem pa 
dobita prostor ti in o. Sekundus, ki me je res že obiskal za slovo . 
In najboljše bo, če prihodnji ponedeljek v božjem imenu odrinete. 
Tako boste lahko še pred oljčnico v Parizu iu pri polku . Prihodnja 
nedelja je sredpostna — tedaj povabimo nekaj prijateljev na obed z a 
slovo. Pri tem pride tudi tvojih šest slok do časti.” 

Tako boter rekel, in tako se je tudi zgodilo . 

IV . 
Rako sem se poslavljal. 

Ostali dnevi do sredpostne nedelje so šli mimo kakor v vrtincu .. 
Poslavljal sem se od vseh sorodnikov in znancev v mestecu, in j e 

bilo o meni mnogo govorjenja, a za mojim hrbtom še več posmeha 
zavoljo mojih koza. Nazvali so me „kozjega stotnika” . 

A to mi je bilo malo mar. Da bi bil le mogel z Verenico med 

štirimi očmi govoriti ! A č 

é sem še tako prizadevno ogledoval okoli 


23 

vrta, nisem mogel zalezti nobene ugodne prilike . Enkrat sem jo ugle 

dal pri nekem oknu z objokanimi očmi ; hotel sem ji z znamenji 
dopovedati, naj bi prišla doli v poletno lopo, postavljeno v neki ko t 
ob vrtnem zidu. A pri tisti priči se je pojavila bela avba moje botr e 
in me prepodila . Tedaj sem potlačil svoj ponos toliko, da sem po 
zvonil pri hišnih vratih in pohlevno prosil dovoljenja, da bi sme l 
botro za slovo obiskati. A Katra je tako nesramno trdila, da gospe 
oskrbnice ni doma, da sem od jeze vzplamtel in staremu zmaju hrbet 
obrnil z besedami : „Kadar gospa oskrbnica prihodnjič zopet pojde 
ven, naj tudi glavo s sabo vzame! ” 

Nedelja je naposled prišla . Na opomin svoje matere sem bi t 
zjutraj pri kapucinih opravil svojo pobožnost ; pred táko potjo in takó

nevarnim početjem je bilo kajpada previdno, narediti z Bogom čis t 
račun. Ko sem se po božji službi vrnil domov, me je poklical bote r 
v svojo delavnico in je bil z mano tako očetovsko ljubezniv, kako r 
še nikoli. Pokazal mi je svojo oporoko, ki me je ž njo postavil z a 
dediča, in je rekel : » Drži se tako, da mi je ne bo treba uničiti ! 
Junaštvo in zvestoba" je bilo moje geslo in bodi tudi tvoje ! Zvestoba 
Bogu in krstni obljubi, ki si jo prisegel ; zvestoba kralju, ki mu boš 
prisegel na zastavo! Ne daj se od lepih besed slepiti ; čim zahtevajo 
kaj zoper to zvestobo, odločno reci : ne, naj si bo vabilo še tako 
mamljivo ! Pomni to, ker utegneš priti v težke okoliščine . Rajše umreti , 
ko zvestobo prelomiti. K hrabrosti ni treba, da te izpodbujam ; 
Švicar si!" 

Stisnila sva si roko in obetal sem mu, da njegovih očetovskih 

opominov nikoli ne pozabim . 

Mej tem se je bližal čas kosila, in povabljeni gostje so prihajali. Boter je bil oblekel generalsko uniformo in je nosil trak Ludvikovega reda z zvezdo komturjev ,) in druge visoke redove. Nikoli ga 
nisem bil videl opravljenega za tako visokega gospoda ; vendar pa je 
sprejemal goste prav ljubeznivo. Kmalu so bili vsi zbrani : prečastni g. 
mestni župnik Bossard, učen in prijazen gospod; o. guardian z o. 
Sekundom ; predsednik Kolin, lastnik solin Laudwing, blagajnik Hedige r 
in še nekaj stricev in strin, vsi v praznični opravi in primerno napudrani. Ko smo že imeli iti k mizi, je javil Suter, da je oskrbnic a 

1) Komturi (karnmandeuri) so vrsta odlikovancev z redovi, srednja me d 
onimi, ki imajo veliki križ, in rned vitezi. 


24 

Keyser s svojo strnično zunaj in želi z gospodom baronom in z ma-
no en hip na samem govoriti . 

Zurlauben je bil po o. Sekundu, kakor sem pozneje slišal, pregovoril botro k temu spravnemu koraku . Zdaj se je muzal in m e 
peljal ven k njej ; poklonil se je ter me predstavil za skesanega 
grešnika . Vprašujoče me je pogledala in rekla, da o popolnosti mojega kesa ni še prav prepričana. A odpustiti je krščansko.; in ker je 
zvedela, kako nevljudno me je bila Katra odpodila, ko sem gotovo 
nameraval odpuščanja prositi, je njena krščanska dolžnost, dati m i 
roko v spravo, posebno na dan pred odhodom . 

Dobra gospa bi bila gotovo še dolgo pridigala, ako bi jo bil 
Zurlauben pustil ; a on ji je ponudil roko in jo peljal v sobo z 

opombo, da gospoda župnika in ostalih gostov ne smemo več pustit i 
čakati. Tedaj sem tudi jaz — kako pa sem hotel ? ponudil rok o 
Vereni, ki je napol zmedena stala poleg tete. 

Zdaj je Suter javil, da je miza pogrnena, in po običajnih poklonih smo se v parih odpravili v veliko dvorano, na čelu boter z 
botro, zadnja pa Verena in jaz. Botra, sedeča med župnikom in o . 
guardianom, je le malo mogla oprezovati Verenico in mene, ki sv a 
bila čisto na spodnjem koncu mize . Najini sosedje pri mizi, stari i n 
važni gospodi, so bili po vrsti zamišljeni zdaj v krožnike zdaj v politične govore in prerokbe. Tako sva se lahko nemotena tiho med 
seboj menila, in z velikim zadoščenjem sem poslušal njeno žalovanj e 
radi mojega odhoda v Pariz , zakaj njena bojazen radi mene mi j e 
pričala, kako sem ji drag . Skušal sem jo torej tolažiti, češ, da ima m 
najlepše upanje, da se čez nekaj let kot ugleden mož vrnem domov . 

»Le eno me skrbi," sem rekel tiho, „kakšno najdem ob povratk u 
svojo Verenico ; ali jo dobim kot častitljivo poročeno gospo — ” 
»Damian I" me je prekinila in odprla sceloma sicer sramežljiv o 
povešene veke . 
v— ali bo tako dolgo strpela in bo potem voljna postati gosp a 
stotnica Muos . " 
Stisnila me je z roko, za katero sem jo bil prijel, in šepetala : 

„Ostanem ti zvesta, Damian, če mi le ti ostaneš zvest v hudobne m 
Parizu, kjer je toliko žen, lepših in umnejših nego uboga Verenic a 
Keyser.” 


25 

„A nobena, ki bi imela tako ljubo in dobro srce in ki bi m i 
bila z mlada že tako mila in draga kakor ti,” sem ji odgovoril skoro 
preglasno. „Ostanem ti zvest 

Ni rekla besedice ; a njene oči in rahel pritisk njene roke so 
zapečatili najino zvezo bolj prisrčno nego vse besede. Prosila je še, 
naj pogosto pišem — botri seveda! A naj delam zelo majhne črke ; 
za en del, ker se tako veliko več spravi v eno pismo ; a tudi zato, 
iker botra majhno pisavo tudi z naočniki le težko razbere . Tako ji b o 
,ona morala brati pisma. In če tedaj morda naleti notri na besedico , 
ki ni botri namenjena, ampak Verenki, jo bo že znala preskočiti. ---
Tako je dejala prebrisana Eviea, in jaz sem ji obetal, da navodila n e 
pozabim . 

Dobro, da sva porabila priliko in si razodela, kar je nama bilo 
na srcu. Zakaj prinesli so na mizo sloke, in boter je napeljal govor 

na srečnega strelca . Tako sem bil zapleten v splošni razgovor in tud i 
po končanem obedu bi se ne bil več mogel na samem meniti z 
Verenico. 

Kaj se je sicer pri mizi govorilo, mi je le nejasno ostalo v 
spominu; Verenine besede so vse drugo izrinile. Le to še vem, da je 
boter precej dolgo govoril o postanku in zgodovini Švicarske Zaveze, , ) 

je v podobah in rekih 'krasila stene v dvorani ; govoril je 

o zvezi naše domovine s Francoskimi kralji, kojih slike so v dolg i 
vrsti visele nad Švicarskimi podobami ; govoril o razposajenih Amorettih, 2) ki so v stoterih oblikah gledali s -stropa — a kako je bote r 
v svojem govoru vse to združil, mi je popolnoma šlo iz spomina . Jaz 
sem mislil le eno : »Verenica in jaz, midva si ostaneva zvesta ! ” 
Celi večer pa sem bil namenil ljubi materi . Torej sem šel koj 
'po večernicah od Sv. Ozvalda tja k njej. Sončila se je ob 
vrtnem zidu na klopici, katero je kasneje zasenčil bezgov grm. 

1) Švicarska Zaveza (Schweizerische Eidgenossenschaft) je pravi naslov 
'Švice. Sedanja Švicarska država ima svoje početke v 14. stol., ko so se združili prvi trije kantoni (upravne dežele) Schwyz, Uri, Unterwalden . To združitev 
so nazvali »zapriseženo zavezo". Sčasoma so se prostovoljno in neprostovoljno 
pridruževali novi kantoni , in Zaveza je tudi v bojih umela čuvati svojo neodvisnost, zlasti proti Habsburžanom . (Bitka pri Sempachu 1386 .) Početki 
švicarske Zaveze so okrašeni s pripovedkami, kakor je ona o Tellu, ki jo j e 
porabil Schiller za dramo » Viljem Tell" . 

2) Amoretti poganski bogovi ljubezni . 


Vabljiv prostorček je bil tu, ptice so bodro prepevale, in nekaj metuljev se je sončilo na jegličih ob potoku . Da, celo medičarji so žebrenčali in iskali na vrbovih jabrankih prve paše. Kakor nekdaj kot 
mal deček, sem tudi danes bral vijolic in vetrnic in jih znašal mater i 
v naročje, da jih je povivala v male šopke za Marijino podobo n a 
domačem oltarju , 

Ko je naposled sonce zašlo, sem nesel mamico na svojih roka h 

v hišo, da bi ji ne škodoval večerni hlad . Tedaj smo skupaj s staro 
Veroniko malo večerjali. Za posladek je prišla na vrsto tudi moj a 
najljulAa jed : s tolčenimi suhimi hruškami napolnjen hlebec . H kon c 
je meni na čast natočila mati kozarček starega rizlinga, ki ga je še 
od rajnega očeta sem imela v kleli . In vsi trije smo se pošteno prizadevali, da bi bili veseli in dobre volje . A čedalje manj nam je uspevalo . 
Veronika je bila že rekla »zbogom « in tiho odšla, jaz pa sem hote l 
kaj šaljivega povedati, a dušilo me je v grlu . 

Tedaj je rekla mati : » Damian, čemu bi si delala težko slovo ? 
Stopi k meni, da ti poljubim ustna in prekrižam čelo, potem pa idi ! 
Boga se boj in zapovedi spolnjuj . Boga ne zapusti, in on te ne zapusti ! Tu imaš, vzemi za spomin moj rožni venec . Ni treba nobenemu vojaku, da bi se ga sramoval ; veliki vojskovodje so ga vsak dan, 
molili. In zdaj pojdi v božjem imenu in z njegovim blagoslovom, im 
njegov sveti angelj te mi dobrega in zdravega nazaj pripelji ." 

„Na svidenje, mati,” sem jecal in se jokaje opotekel iz hiše . 

V. 
V Pariz. 

Kaj bi opisoval, kako sem se še v ponedeljek zjutraj poslavljal ? 
Naposled sva sedela z o . Sekundom v ladji in se peljala po jezeru. 

V Luzernu sva „pri Labodu” našla Brunnerčka, ki sva ga bila z-
Bernskim vozičkom in kozami poslala naprej. Povedal je nama, da je 
stotnik Reding iz Schwyza, ki je tudi na potu v Pariz, del konja , 
tukaj v štalo. Prašala sva torej po stotniku in ga obiskala. 

Rudolf Reding, potomec stavnega rodu Redingov z Biberegga , 
je bil še mlad mož proti koncu dvajsetih . Njegov obraz je bil moško. 


2T 

lep, a zlasti se mi je namah prikupil prisrčni, nekam otožni pogled 
njegovih velikih rjavih oči. Zdelo se je, kakor bi bila poznejša žalostna usoda vnaprej nekako obsénila' njegovo plemenito, resno obličje . 
Ko sem se mu predstavil za sorodnika in varovanca Zurlaubenoveg a 
ter mu razodel, da nameravam služiti v polku telesne straže, me jekoj pozdravil kakor starega prijatelja in vojnega tovariša ter je bi l 
voljan, me vzeti za praporščaka v svojo stotnijo . Bil je že sedem le t 
stotnik, nosil je križ Ludvikovega reda in je imel polkovnikov čin . 
Malo je bilo pri polku tako uglednih častnikov kakor on . I jaz i o. 
Sekundus sva bila torej jako vesela, da se je nama pridružil ko t 

sopotnik. 

Popoldne smo odrinili iz Luzerna. Reding mi je bil priskrbet 
dobrega konja za ježo, in tako sva jezdila zdaj spredaj, zdaj vštric 

vozička, na katerem sta se peljala kapucin in Brunnerček zadaj pa j e 
bila naložena kletka s kozami. Iz spoštovanja, ki ga je Reding izkazova l 

o. Sekundu, in iz resnobe, s kakršno je govoril o krščanstvu, sem na 
svojo radost spoznal, da je sovražnik tistih plitvih sramotivcev vere,. 
katerih evangelij so brezbožni spisi Voltairjevi. V drugih rečeh kajpad a 
se mi je zdel, da se kakor moj boter, pretrdo oklepa zastarelih na 
prav. Že med potoma sva se nekaj krat sprla, pri čemer me je jezilo, 
da je o. Sekundus večinoma potegnil z Redingom. Ne, bil mi je vendar nekoliko preveč staromóden in aristokratski v svojih nazorih, in, ne 
glede na razliko dostojanstva, se nisva prav prilegala drugi drugem u 
kot prijatelja . 

Brunnerček je nam krajšal pot z marsiktero burko . V Schlattstadtu bi bil pa skoro nasnoval neprijeten spor . Mej tem ko srnonamreč „pri Medvedu” kosili, se je bil spravil na voziček in je naj 
prej čislani poúlični mladeži, potem pa tudi nabirajočim se meščano m 
razkazoval koze kot prave kozoruge, l) ki jih je z-lastnimi rokami ulovil 
na najvišjih Švicarskih ledenikih . Nekateri so lopovu verjeli, drugi soménili, da morajo rogovi divjih kozlov vendar biti mnogo debelejši . 
A Brunnerček si je znal pomagati . Rogovi da niso še dorastli, je rekel in vprašal, kdo je še kdaj videl tako velike, ko mleko bele koze ? 
Pri tem je molil ljudem čepico in začel nabirati vanjo denar. Tedaj 
je prišel po potu mimo župan in je hotel, ko je videl sleparstvo , 

1) Kozorog ali divji kozel je velika vrsta kozá, živeča včasih visoko v 
Alpah, a je zdaj skoro iztrebljena. Samec ima do en m dolgo in 15 kg težka, 
rogovje. 


Brunnerčka v luknjo vtakniti, koze pa zaseči . Stotnik Reding in o . 

Sekundus sta imela dovolj opraviti, da sta spor zlepa poravnala . 

Nato sla lahkomiselnega fanta resno grajala, toda on se je norčeva l 

in rekel, da v teh rečeh velja stari rek : „Tepec, odpri oči ali pa 

mošnjiček!” 

Ko smo pa prišli čez Vogeze in globlje v Francijo, so ga mi 

nule take prešerne budalosti že zategadelj, ker ni umel nič francoščine . 

V Nancy-ju (b . Nansi) je stal tačas Švicarski polk Chateauvieux 

(b. Šátovié). Nameravali srno obiskati Vereninega brata, ki j e 
služil pri tem polku, a smo zvedeli, da je na dopustu pri svoje m 
očetu, velikem sodniku, v Parizu . — O duhu tamošnje posadke 
nismo v lepi prestolnici Lothrinški slišali nič dobrega . Častniki so tožili, da tudi v Švicarskih polkih od dne do dne gineta pokorščina in 
podložnost. Moštvo da je hujskano od najetih ljudi, ki imajo očitn o 
navodila in denarja iz Pariza . Pri teh vesteh je Reding resno nagrbančil čelo in svetoval, prvi posamni slučaj nepokorščine strog o 
kaznovati in, če le mogoče, tudi poslane hujskače sodišču izročiti . A 
skomignili so z rameni in rekli, da imajo ti zelo vplivne zaščitnike , 
in pri tem je bilo čisto zaupno izgovorjeno ime vojvode Orléanskega . 
Reding je vzdihnil in rekel : „Prav tako je, kakor v Parizu . 
Bliža se vihar, ki bo zopet preizkušal staro Švicarsko junaštvo i n 

-zvestobo naših čet. Dobro, da nam v Parizu načeluje major, kakršen 
je naš pl. Bachmann. Zanj gredo častniki in vojaki v ogenj.” 

Vtisek, ki smo ga odnesli iz Nancyja, vsled tega pogovora n i 

bil nič kaj radosten, in dolgo je trajalo, da se je Reding zopet 
razvedril. 
» Vojaška pokorščina in podložnost sta duša regimenta," mi j e 
rekel. „Blazne misli o svobodi, ki zdaj spreletavajo ozračje, so jedek 

-strup za armado. ” 
„A kaj!” sem odvrnil . » Prečrno vidite, gospod stotnik . Naši 
-dedje, Švicarji pri Morgartenu, Sempachu in Murtenu, l) so bili svobodni možje, a vendar vrli vojaki. " 

,,Toda pred sovražnikom so bili pod smrtno kaznijo dolžni , 
ubogati poveljnike . Vrhu tega je bila tačas zmaga veliko bolj odvisna 
-od hrabrosti posameznikove nego pa od vodstva, dočim zdaj odločuj e 

I) Zmagoslavne bitke Švicarjev v obrambo neodvisnosti, prvi dve zope r 
Habsburžane (Morgarten 1315, Sempach 1386), tretja zoper Karla Drznega , 
-vojvoda Burgun§kega (1476 ) 


zmago slepa pokorščina, s katero vojak sledi povelju. Muos, pustite 
svojo svobodnjaško vrtoglavost zunaj stotnije, ako naj ostaneva dobr a 
prijatelja . " 

„Čisto prav, pokorščina mora biti,” je pritegnil o. Sekundus, 
ponudivši nama tobačnico . »Tega se lahko učite od nas kapucinov. 
Največji demokrati na svetu smo, in izbiramo v kapitlu vse predstojnike od provinciala navzdol, in vsakemu odkažemo službo do zadnje 
ga brata vratarja. Toda čim so volitve izvršene, gorjé tistemu, ki bi, 
ne hotel ubogati in bi rekel guardianu : svoboden Švicar sem in sto 
rim, kar hočem! Ne, ne! Gospod Reding prav pravi . Pokorščin a 
mora biti, pri kapucinih in pri vojakih in povsod, kjer naj bo red . " 

„A kaj! Red seveda mora biti, ne pa strahovlada!” sem razdražen vzkliknil . „Tega tudi pri vojakih ni treba . Človek se vendarlerodi svoboden .” 

„Rodi svoboden!” je ponovil o. Sekundus. „To je tudi eno

izmed novih gesel, ki so podobna zrnu resnice v polni vreči plev . A 
naj to pomeni, da se človek rodi kot sam svoj gospod? Tedaj jeskoz in skoz napačno : zakaj človek se rodi kot služabnik božji i n 
otrok svojih staršev in ud družbe, in mora na vse te strani izpolnjevati množino dolžnosti ter se pokoriti in podložiti, ako naj doseže 
namen, ki mu ga je Stvarnik postavil. Človek se rodi svoboden! Da , 
lahko Bogu in staršem in oblasti pokorščino odpové, kakor so storil i 
Lucifer in njegovi pristaši in naša prva roditelja v raju — to lahkostori ; zakaj svoboden je. A tudi tako se mu ne posreči, otresti jare m 
božji, ampak bo za svojo pregreho s prvim Puntar jem in njegov o 
svojatjo vred vso večnost pokoro delal . — Na, glejte, tu sem zabredel upravo kapucinado in moram lepo prositi, da mi gospoda spregledata . ” 

Med takimi pogovori, zdaj resnimi, zdaj šaljivimi, smo nadalje 

vali pot in smo v soboto pred oljčnico končno dospéli v veliki Pariz . 
Ko smo pri Chaumontskih (b . Šomónskih) brdih, kjer so veliki kamnolorni,l) prišli do kanala St. Martin, in sem videl na njem tako velikeladje, kakršnih še nikoli poprej ., sem mislil, da je reka Seine (I). 
Sen. 2) Potem smo zavili v dolgo predmestje, in smo šli dalje med 

Buttes de Chaumont, tačas obsežni kamnolomi, zdaj eden najlepših, 
Pariških parkov. (Op. pis.) 

2) Seine, največja reka severne Francije, izvira na visoki planoti Lavres-ski, . 
teče skozi Pariz in se pri Le Havru izliva v kanal La Manche . Nosi velike 
morske ladje do Rouena, manjše do Pariza . 


:Bo 

hišami in vrtovi, dokler nismo prišli pred vrata St. Martin. Zelo sem 

se čudil, da nisem videl ne nasipa, ne okopa, ne obzidja, ne stolpov . 
Namestu tega so bila zgrajena vrata po načinu Rimskega slavoloka i n 
.okrašena z vojnimi znamenji in marmornatimi podobami slave in 
zmage. Reding mi je pojasnil, da je Ludvik XIV . dal podreti staro 
zidovje in zasuti okope, na njih mestu pa napraviti široke, s čveterim i 
vrstami dreves zasajene ceste — boulevards nazvane — ki namestu 
prejšnjih gradišč obdajajo severno stran Pariza . In trdnjavska vrata je 
nadomestil s temi slavoloki, da izrazi ponosito misel : češ, njegova 
prestolnica ne bo nikoli od sovražnika ogrožena, ampak bo le lastni 
zmagoslavni armadi odpirala vhod . 

Imeli smo dovolj časa, ogledovati umetno v marmor vdolben e 
allegorije na portalu ; zakaj na boulevardu je bila ob tej popoldansk i 
uri taka gneča voz in pešcev, da smo morali dolgo čakati, predn o 
smo mogli preko njega. To je bilo življenje, da bi v našem mirnem 
Švicarskem mestecu nikoli ne bil mislil, da je tako mogoče! Ta trušč 
in hrup ! Neprestani ,tiare in Haux' I) kočijažev, vpitje in petje stotin 
različnih klicarjev . K temu blazne melodije cvilečih gosli in piskajoči h 
klarinettov in celega tucata lajn, ki so v različnem tempu in raznih 
tonovih načinih vsi naenkrat svirali in godli . Vmes pa govor in sme h 
pestre množice, ki se je nalik dvema rekama, gori in doli valil a 
ves čas veselo in vljudno na desno in levo pozdravljala : 'nakinčane 
gospe z visokimi, čuchlimi frizurami, gospodje v ničmanj pisanih suknjičih, trikotni klobuk pod pazduho in trskovec v roki ; zraven berači , 
Savojci z marrnoticami ;2) Auvergnci, ponujajoči se v službo; oblečen i 
psi in opice ; sluge v livrejah z zlatom obloženih, noseči okusno po 
slikane in pozlačene nosilnice. In kaj šele vse neštete vrste voz, 
kojih imena mi je Reding pravil, karosse, diligence, equipage, fiakrji3) 

Izg. gar in ó ; klici Francoskih voznikov. 
2) Marmotica ali svizec je žival iz vrste glodavcev, sorodna veverici ; 

sivo črnopegasto telo je do pol m dolgo ; živi v Alpah v podzemeljskih rovih . 

Savojci jo krotijo in raznih umetnosti vadijo . 

3) Razne vrste kočij . Karossa je čveterokolesen praznični voz, trdno 
-pokrit ; služi knežjim rodbinam za slovesne prilike . — Diligence (b . diližáns) j e 
voz, kakršnega so rabili za prevažanje pošte in potnikov . — Equipage (b . ekipaž) je dvovprežna kočija . — Fiaker se imenuje nizek voz za enega ali dva konja , 
ki navadno čaka, da ga kdo nad me. V navado je prišel v Parizu v 17. veku. Ime 
ima po sv . puščavniku Fiakriju iz 7 stol ., čigar podoba je bila izobešena na prvi 
lvornici fiakrjev v Parizu . 


31 

in kako se že vsem pravi, eden bolj čuden od drugega, in mnogi 
tovorni vozovi in vozički pekov, mesarjev, pivovarjev, vinotržev itd . , 
vse pisano in oblepljeno s kričavimi oznanili : nemogoče dopovedati . 
In nad tem pestrim, šumnim veletokom ljudi, konj in vóz — nepregledno morje strmečih hiš, streh, dimnikov — to je tedaj Pariz ! 
Vrtelo se mi je v glavi ; Brunnerček je odpiral oči in usta, in celó 
kapucin je majal sivo glavo in menil, da ni nobeno čudo, ako ubog i 
ljudje v tem hrupu in metežu pozabijo Boga in svoje neumrjoč e 
\duše ! 

Naposled se je nam posrečilo, priti čez boulevard, in tedaj sm o 
bili kmalu v Rue Sainte Apolline,') kjer je imel veliki sodnik Marko 
.Fidel Keyser, oče moje drage Verenice, najeto malo hišico s prijaznim 
vrtom . Ker smo se bili za ta dan napovedali, so nas pričakovali . 
Brž ko se je ustavil voz v razmeroma tihi ulici pred vrati, je ž e 
Verenin brat, Karli-Franc, komaj dve leti starejši od mene, nam plamil naproti in je po vojaško pozdravil stotnika Redinga, potem pa s 
hrupno radostjo drage Zužane. V veži je stala postarna, rejena žena , 
sodnikova gospodinja, in njen dobrodušni rdečelični obraz, kažo č 
skoro materinsko blagohotnost izpod bleščeče bele avbe, mi je koj 
vzbudil zaupanje. Prijazno se mi je ,nasmehnila ; stotniku Redingu, ki 
ga je že poznala, se je nalahno, kapucinu pa zelo spoštljivo poklonila ter je poklicala delavca, ki je na dvorišču drva cepil, naj pogled a 
h konjem in naj jih dene v štalo v bližnS gostilni „pri Zlatem 
Grozdu” . 

Zdaj je stopil k nam tudi g. véliki sodnik, nekoliko svečano i n 
formalno, da nas pozdravi. Na svoji plavi suknji z velikimi gumbi i n 
širokimi zasléci, kakor je moda hotela, je nosil trakove papežkega 
reda od zlatega meča in Francoskega od sv . Ludvika, kojih vitez j e 
bil. Njegov fini, malo bledi obraz, iz katerega' sta zrli dve umni očes i 
polni odločnosti in moči, se je bil postaral, kar ga nisem videl ; tudi 
postava se mi je zdela neznatno upognjena . Zdaj, ko sem gledal v 
-njem Vereninega očeta, me je navdajala še večja spoštljiva bojaze n 
pred njim, nego tačas, ko sem še deček občudujé zrl v imenitneg a 
in častitljivega ,tnoža . Gospod veliki sodnik je najprej pozdravil ka

-pucina, ki je skromno zadaj ostal, nato barona Redinga, in naposle d 
je tudi meni stresel roko . 

I ) Ulica sv. Apollonije . 


Sprevedel je nas v sobano na vrtu, kjer -je bilo za nas pogrneno. Ko sem po prvih pozdravih oddal pistna od Verene, od botre, 
od Zurlaubena in od drugih Zuških prijateljev in sorodnikov, smo

ravno hoteli sesti k večerji, ko je vstopila gospodinja in vprašala, kaj 
naj stori s čudovito lepimi kozami in z dečkom, ki jih varuje . 

O kozah in mladem Brunnerju nismo začudenemu sodniku nič 
povedali, ker smo bili za hip živali in pastirja čisto pozabili, Popra 
vil sem torej zamudo in pripovedoval o pismu maršala d' Hervill y 

o Zurlaubenovi pošiljatvi . 
Gospod Keyser je bil iznenaden, premišljujé je potegnil tobak a 

v nos in tudi nam po vrsti ponudil iz pozlačene tobačnice . Nato je 
rekel : „Ni nápak to. 1-lm, pri tem bi se utegnila ponuditi zaželen a 
prilika, ki jo že dolgo iščem, da bi Njegovemu veličanstvu potom, 
kraljice predložil neko zelo važno stvar. Govorili borno o tem še pozneje, kadar pride gospod major p1 . Bachmann, ki se je povabil n a 
čašo vina po obedu .” Nato je rekel gospodinji francosko : » Rozalija , 
spravite živali za prvo silo v malo drvarnico . . . " 

„Toda, gospod veliki sodnik, blagovolite oprostiti . To ne gre

živali so sicer jako lepe, da, nebeško lepe, če smem z vašim dovoljenjem tako reči o živalih . Toda pardon ! kozel pardon še 
enkrat! — diši, da tako rečem,” in si je tiščala rob belega predpa

snika k nosu. „In potem meketajo živali tako glasno, da bi gospod 
veliki sodnik pri svojih velevažnih poslih ne imel nobenega miru ve č 
doma. Tudi bi se nabrali otroci iz soseščine — že zdaj jih je poln a 
cesta pred hišo, Nazadnje tudi nimamo v hiši prostora za pastirja, k i 
povrhu še nič francoščine ne razume . , . ” 

»Dovolj, dovolj, Pozalija!" jo je prekinil Keyser. „Kadar vi 
odprete zatvornice svoje zgovornosti, se mora vsak odvetnik premagan vdati. Torej vi kozi, ne marate tu v hiši prav! A kam pa z 
njimi?” 

„Moj Bog, gospod veliki sodnik, kako le morete tako govo

riti? Jaz da nočem ! Kaj pa hočem drugega ko vaš mir in vaša 
udobnost tu doma? A saj je zunaj v predmestju Saint-Martin moi 
zet, in v njegovi hišici in v njegovem vrtiču se lahko prav priložno 
spravijo živalice in mladenič, ki ne urne nič francoščine. Saj moj zet 
je Švicar in torej lahko govori z mladeničem, ki ne zna nič francosko, in moja hči, ki kupčuje z zelenjavo, lahko krmi živali z ostanki 
svojega blaga .” 


33 

Tako je bilo preskrbljeno za Brunnerja . In ko se je fant v 
kuhinji okrepčal z dobrim prigrizkom, je bil koj pripravljen, iti z a 
Rozaljinim zetom ven v predmestje . Kletko s kozami je na ročnem 
vozičku peljal s sabo. 

Zdaj smo hoteli sesti k večerji. Toda o. Sekundus se ni dal 
pregovoriti, da bi jedel z nami . Da je skrajni čas, je rekel, da še 
pred nočjo pride v svoj samostan, in da sveti post, ki je na potovanju že tako hudo trpel, vsaj zadnje dni zopet malo strože drži . 
Tako ga je tedaj spremil na očetov migljaj poročnik Keyser v veliki Kapucinski samostan, ki je bil tačas še blizu cerkve sv . Magdalene. 
Reding in jaz sva torej sama ostala s sodnikom pri večerji . 


il. KNJIGA.


C



VI. 
Prvi večer v Parizu. 

Ravnokar so bile sklede pospravljene, in je sodnik natočil naš e 
kozarce z rdečim burgundcem, ko je pri bližnji cerkvi Sv . Martina 
odbilo osem, in je točno, kakor ura, vstopil major pl. Bachmann. 

Major je bil velik mož širokih pleč in togega vojaškega držanja. Da je v šestdesetih in . da že celih 40 let služi pod Francoskimi 
zastavami, ni bilo poznati na njegovem prožnem koraku, ko je vstopil z vojaškim pozdravom. V bitkah pri Bergenu, Korbachu, ob 
Werri, pri Neuhausenu, Grabensteinu in Am~naburgu I) se je bil odlikoval, je bil postal komtur Ludvikovega reda in dobil čin vojneg a 
maršala. A bolj kot naslove in redovne zvezde mu je bilo šteti v 
čast, da je v Voltairjevi dobi in na malopridnem dvoru Ludvika XV . 
podedovano katoliško vero vselej očitno spoznaval in svoje ime ohranil neoskrunjeno od vsakega nenravnega madeža . Poštena duša m u 
je sijala iz velikih plavih oči, ki so se iskrile pod košatimi obrvmi . 
Pogum in odkritost, pa tudi nekaj vojaške grčavosti so izražal e 
krepke, moško lepe poteze njegovega obličja . 

Čvrsto je stresel roko velikemu sodniku, ki mu je hitel naproti , 
in Redingu. Nato so mene predstavili. Ostro mi je pogledal v oči, 
tako da sem čutil, kako .mi je kri šla v lica, a zdelo se je, da j e 
bil s preizkušnjo zadovoljen. „Dobro je še z njim”, je rekel in prijazno pokimal. » Najhujšemu sovražniku mladine se ni še podal . Sicer 
bi rekel — pri tej priči iz Pariza proč ! Kdor ima sovražnike v trdnjav i 
ali tudi le vrzel v glavnem nasipu, je tukaj izgubljen brez rešitve. " 
Nato je za korak odstopil in meril z očmi mojo postavo . „Ni napačen,” je rekel. »Skoro šest čevljev, in dovolj širok v prsih. No, tudi 
brez priporočila mojega prijatelja Zurlaubena bi bil zal gardni častnik. 
Javite se jutri ob 10 . uri pri meni, hotel Chatoulet, Rue de Clery (b . 
Šatulé, Ri de Kleli.) Potem lahko takoj naročite pri polkovem krojač u 
uniformo, in zaenkrat služite v Redingovi stotniji kot prostovoljec — 
gospod stotnik se bo rad za vas posebno pobrigal — dokler ne na-

i) Bitke v Avstrijski dedno naslednji vojni (1741/48) in v Sedemletn i 
vojni (1756/63 .) 


redite izkušnje za . častnika. Tako, zdaj pa izpraznimo čašo na zdravjenašega milega novega rojaka, ki bo gotovo delal čast nam in naš i 
domovini." 

„Meni je daljen sorodnik,” je pripomnil Keyser. „Moja rajna 
stara mati je bila Ana Marija Muos, mislim, da njegova star a 
teta. Muosovi so dobra družina, četudi so dali več umetnikov neg o 
vojakov. ” 

„Ni treba več priporočil. Mladi mož se priporoča sam,” je iz 
javil major in trčil z menoj in z drugimi na častno napredovanje pri 
vojakih. 

Potem smo sedli, in gospod veliki sodnik je koj napeljal govor 
na koze, ki jih je poslal Zurlauben za Trianon . Bachrnann se je smejal in rekel : »Lavorike Freiburžanov ne dajo spati Zužanom l " 

»No, saj je bajé kraljica oni dar prav milostno sprejela," j e 
dejal Keyser. 
„Vem, vem !” je pokimal major. „Marija Antoinetta ima že t o 
gotovo nedolžno veselje s svojim dražestnim Trianonom ali „Mali m 

Dunajem,” kakor zabavljači imenujejo zalo vasico, ki jo je tam po 
stavila. Sploh je vnebovpijoče, kako skušajo kraljici zagreniti vsak o 
veselje, in vse, karkoli počne ali opusti, v zlo obračajo. Tako da je 
tudi ta nedolžna igrača nezmiselna potrata . Smešno ! Celi Trianon ni 

stal toliko, kolikor ena sama dvorna veselica, kakršne je prireja l 
Ludvik XV. v Versailles-u ali v Marly-ju. Kaj pa šele vojvoda Orléanski s svojim parkom v Monceaux-u (MSs(5-ju), s svojimi Sibaritskimi,) 
pojedinami, svojimi ponočnimi órgijami 2) v novozgrajeni Folie-ji in s 
svojim rojem ballettnih plesavk — tej — bolje, da molčim ! " 

„Res, ni mogoče dopovedati, kaj vse delajo že več let, da bi 
kraljico ljudstvu omrazili, in še bolj čudno, kako se je to posrečilo,” je dejal. Reding. „Po vsej Franciji zabavljajo zoper ,Avstrijanko'. Na potu smo imeli priložnost, to opazoati. Zlasti tudi v 
Nancy-ju, kjer se bolj in bolj širi napačen duh med posadko . O te m 
bom moral še posebe poročati . ” 

Sybaris, Grško mesto v Spodnji Italiji v starem veku ; Sybariti so bil i 
znani kot bogatini in pohotneži . 
2 ) Orgije so se imenovali daritveni obredi poganskih Grkov, zlast i 

tajnih bogočastnih družbah ; navadno so se vršili v zvezi z nenravnimi izgredi . 
Danes se vobče tako zovejo razbrzdani nenravni prizori . 


39 

»Vem vse," je vzkliknit major . „Poznam tudi izvor, odkoder ta 
duh poteka — Palais Royal (b. Palé Roajál)! ” 

Veliki sodnik je prikimal in rekel: „Tako je vojvoda 
<)rléanski. Toda za njim stoje ložini bratje, l) ki se zbirajo v Palais 
Royal. Kraljica, zoper katero hujskajo, je le pretveza, a razvnemajo 
ljudstvo, ki mu je kralj še priljubljen. A udarec je namerjen na kralja . 

Tron in oltar hočejo strmoglaviti . Voltaire in Rousseau naj zavladata 
na Francoskem. Ta je načrt lože imamo dokazov za to.” 

„Slišal sem od svojega botra Zurlaubena,” sem se drznil pri 
pomniti, ,5da lože nameravajo samo prosveto širiti in dobrote deliti. " 

„Prosveto širiti!” je zaklical major in oko se mu je zaiskrilo . 
„To je da — v smislu Voltairjevern, ki se je par dni pred svojo 
grozno smrtjo dal po novem smešnem obredu še enkrat sprejeti v 

ložo „Devet Sestrá”, in ki hoče s to svojo_ prosveto uničiti Jezus a 
Kristusa, pravo luč sveta, in njegovo sveto cerkev. Ecrassez l' infá 
me! 2 ) — Dobrote deliti! Limanice za kaline ! Namestu krščanske ljubezni malce slepila s človekoljubjem! Sv . Vincenc Pavlanski 3) in sto-tisoči junakov krščanske ljubezni so trpečim bratom vse drugače dobro delali. In ta preluknjani zastor naj prikriva prave namene. S tem 
'so prince in princesinje zvabili v svoje mreže . Saj je princesi* 
Lamballe vélika rnojstrinja ženske lože. In tu včasih uprizarjajo prav 

I) Lože so zbirálišča prostozidarskih družb in tudi te družbe same . 
Prva moderna prostozidarska (frarnasonska) loža se je ustanovila v Londonu l . 
1717. Danes je v prostozidarstvu organiziranih nad eri niljon pbratov « . Svoje 
uspehe so dosegli v zvezi z liberalizmom, ki je množice preslepil s frazami o 
svobodi, enakosti in bratstvu. Temeljno načelo je čisto človečanstvo, docel a 
neodvisno od Boga in cerkve . Zlasti v Romanskih deželah se lože vežejo z 
revolucijskimi strankami, na severu so pa bolj konservativne . 

2) Ecrasez 1'inf'ame! Slov : ,,Uničite nesramnico«, namreč katoliško cerkev! S tem geslom je Voltaire rad izražal svoje sovraštvo in zaničevanje do 
naše sv. cerkve. 

3) Sv . Vincenc Pavlanski (Depaul) je izmed najodličnejših junakov kr

čanske ljubezni do bližnjega. Ustanovil je dva redova v duhovno in telesno 
pomoč trpečemu človeštvu : Lazariste ali Misionske Očete sv. V. in Usmiljene 
Sestre. Roj. 20. apr. 1576 v Pouy na Francoskem, je bil spočetka pastir, pote m 
se je učil bogoslovja in postal duhovnik (1603), eno leto je bil v mohamedanskem jetništvu v Afriki, a se je vrnil na Francosko. Tu je na vso rnoč skušal 
duševno in telesno pomagati bednim ljudem, zlasti kmetom in' jetnikom n a 
galeerah (vojnih ladjah). Pravijo, da je šlo nad 50 mil jonov frankov skoz njegove roke v pomoč revežem. Umrl je v Parizu 27. sept. 1660. 


40 

genljive komedije. Nedavno so predstavljali mater devetnajstih otrok , 
ki je k svojim deset živim vzela še eno siroto za svojo. Posadili so 
jo na krasen prestol, seveda obdano od onih enajsterih stvaric, oble

čenih za genije. 1) Neka grofica ji je dela „meščansko krono” na glavo, in neka marquiza ji je svečano izročila mošnjo polno denarja . To 
ji je bilo gotovo najljubše . In loža je obetala, da bo siroto na svoj e 
stroške vzgojila . Take burke uganjajo ! Nato so pa pri razkošn i 
pojedini zapravili več denarja, nego bi stala vzgoja desetih sirot. To 
potem zovejo „delovanje !” Kaj pa ti zidarji v resnici hočejo podret i 

in kaj sezidati, tega seveda princesinja Lamballe niti zdaleka ne sluti . 
Vojvoda Orléanski, véliki mojster Francoskih lož, ve pač nekaj več . 
Če pa tudi najtajnejše načrte? Težko da . Skriti voditelji mu nudijo kraljevo krono kot plačilo za njegovo izdajstvo, in on je dovoli 
malopriden, da izteza svojo roko po njej . Imam 'dokazov za to . " 

„Saj to bi bila očitna veleizdaja”, je rekel Reding. „Tu treba 
delati, dokler je čas. ” 

„Prav ta je moja misel”, je odgovoril veliki sodnik . 

„In da vam pokažem, kako važno je, da o pravem času delamo , 
vani kratko razložim načrt zarotnikov,” je dejal major proti Redingu . 
„Koristno vam bo, če se ob svojem povratku s polletnega dopust a 
kar mogoče dobro poučite o položaju ; in tudi našega mladega rojak a 
bo poznanje stvari čuvalo pogreškov.” Spregledal je migljaj velikega 
sodnika, ki ga je hotel opozoriti, da ni pametno, razkrivati te načrt e 
pred menoj novincem, ki se nisem še izkazal, kaj da šem . Umel sem 
ta pogled in sem bil užaljen od Keyserjeve nezaupnosti . Tembol j 
sem pa cenil Bachmannovo zaupanje, ki je nadaljeval tako-le : 

„Zanesljivo vem, da je vsa Francija preprežena z ložami, k i 
delajo natanko po migljajih, ki jih daje glavna Pariška loža . Prostozidarji so edina organizirana stranka. Tako torej. Potemtakem je 
jasno ko beli dan, da bodo pri volitvah v državne stanove, ki ji h 
zdaj sklicuje kralj na svet Neckerjev (tudi ta je framason!) oni imel i 

zase veliko večino .” 2) 

1) Geniji so se zvali pri poganih dobri duhovi, nekaj podobnega kako r 

krščanski angeli . 

2) To zgodovinsko dejstvo je jako poučno! Po novejših raziskavah j e 
očitno, da so bili prvi gibatelji Francoske revolucije Angleški framasoni . Vršili 
so jo pa potom organiziranih Francoskih lož . Kakor tačas, se je tudi poznej e 
še mnogokrat v novejši zgodovini izkaza!a neizmerna važnost in moč političn e 
organizacije. Ali naj katoličani ostanejo slepi pred temi dejstvi ? 


4t 

„Večino tretjega stanu na vsak način,” je dejal Reding . „A gotovo ne večine plemstva in duhovščine. ln tako poslanci meščanskega. 
stanu s svojimi prekucijskimi naklepi ne proderejo . ” 

Major je zmajal z glavo in rekel : „A ne bodo več, kakor 
doslej, glasovali po stanovih, ampak po glavah, in tedaj jim je večin a 
zagotovljena. Ni Necker zaman dosegel, da šteje tretji stan toliko poslancev, kolikor oba druga skupaj . A nekateri izmed plemstva, ki šteje 
veliko ,filozofov`, kakor tudi nekateri izmed duhovščine, ki ima v 
svojih vrstah — žal mnogo janzenistov in propadlih oseb, bod o 
glasovali s tretjim stanom. Abbé Sieyes (b. Siejes), osnovatelj 
lože „Dvaindvajsetih",') je že pripravil ognjevito spomenico, ki zahteva za tretji stan odločujočo veljavo. To bodo izpeljali, če treba s. 
pouličnimi rabukami, in pri tem računajo na kraljevo dobro srce, k i 
ne bo pustil streljati na drhal,” 

„Tako daleč smo v Parizu !” je vzkliknil Reding. „Slutil sem, 
kaj takega. — Toda taki državni stanovi z zanesljivo večino Voltairjancev bi prevrnili vse božje in človeško pravo in bi razlili če z 
Francijo neizmerno zlo. Kralj jili mora razpustiti, brž ko se tak o 
ustanové. " 

„Ne bodo se dali razpústiti, " je nadaljeval major. „Kljuboval i. 
bodo kralju, in zopet se ne bo upal, jih razgnati s silo . Ogromni 
državni dolg, ki so ga nagrmadile vojne in potratnost zadnjih dveh : 
kraljev, je mogoče kriti le z njihovo pomočjo . To dobro vedo. Vedo, 
da treba preprečiti gospodarsko propast države, ki bi spravila vso , 
Francijo v sramoto in brez števila Francozov ob premoženje. Sicer 
bi pa bilo tudi zelo tvegano, s silo razpoditi poslance ; to bi bilo to 
liko, kakor požar revolucije raztrositi po vsej državi .” 

joda če se jih ne razžene, bodo dali Francoski tako ustavo,. 
kakršne krščanski kralj ne more sprejeti,” je dejal Reding. 

„Vem to, vem,” je pokimal major . 

„In potem ga odstranijo : morda odstavijo, ali z bodalcem , 
zavratno umoré, ali pa bo Francoska gledala enak dogodek, 

') Seyes je bil duhovnik (t. j, abbé), kije na vso moč pospeševal revol ucijo. Ravno pred volitvijo v državne stanove je izdal spomenico : „Kaj je tretji, 
stan?” Ž njo je brez usmiljenja šibal plemstvo in duhovščino ter slavil me-
ščanstvo. V zbornici je glasoval za kraljevo smrt. Napravljal je pot Napoleonu,. 
a ta ga je potisnil v ozadje . Umrl je 1836. 


kakršen se je na Angleškem uprizoril pod Karlom I . in Cromwellom", 1 } 
je dejal veliki sodnik . 

„Dobri in bogoljubni Ludvik XVI . na morišču!” je vzklikni l 
Reding neverno. „Pravijo mi, da sem črnogled, a taka- strašna -misel . .i” 

»Pa njegova armada?" sem vprašal. „Kaj se kralj ne more za

nesti na svoje čete? ” 

» Omenil sem že, da bo težko skloniti ljudornilega Ludvika XVI . , 
da bi rabil vojake zoper poslance in ljudstvo . Žal! Namestu enega 

Puntarja, ki zasluži smrt, bo na ta način bržkone žrtvovanih deset, 
sto ali še več nedolžnih. Žal, da bo tako! Ludvik XVI. ni kakor 
Ludvik XIV. In potem postaja od dne do dne bolj dvomljivo, koliko 
se je zanesti na zvestobo vojakov. Že, naš polk telesne straže in še 
nekaj polkov, ki bi jih lahko na prste seštel! Mi Švicarji moram o 
biti pripravljeni, umreti za svojo prisego, in pripravljeni smo. » Junaš-
Ivo in zvestoba" do smrti, je naše geslo ; tudi če bi naša smrt kralja 
'ne otela. — Gospod Muos, upam, da ste to preudarili, pred no ste 
sem prišli? " 

» Junaštvo in zvestoba' je geslo, ki mi ga je tudi moj bote r 
Zurlauben dal na pot," sem odgovoril ginjen . 
„Vrlo ! Tu je roka!” In major mi je tako krepko po švicarsk o 

stisnil roko, da bi bil lahko naglas zakričal . 

„A vnanje vlasti,” je prigovoril Reding, „mar bodo mirno gle

-dale tako početje? Ali bo cesar Leopold pustil brez maščevanja, d a 
bodo njegovemu svaku strgali krono z glave ? 

Major je skomignil z rameni ter odgovoril : „Na Dunaju se nikoli niso prenaglili . Bržkone bodo odlašali s pomočjo, dokler ne bo 
prepozno. Vrhu tega je Dunajska loža, ki se je tam ugnezdila za 
časa Marije Terezije in se okrepila pod Jožefom II ., prijateljem „prosvete”, zvezana s Francos'kimi ložami. Ni še davno, da so bili tuka j 
Nemški bratje in so sklenili z našimi mednarodno zvezo . " 

„Za božjo voljo, kje je rešitev iz tega strašnega položaja, k i 
_ste ga nam zdaj narisali ?” je vzkliknil Reding . 

I) L. 1649 je Angleški parlament na priganjanje Oliverja Kromvela ob 
-sodil kralja Karla I. na smrt . To je bilo prvikrat, da so v krščanski držav i 
sodnim potom kralja usmrtili . 


»O tem sva se mnogo posvetovala med seboj z gospodom velikim sodnikom," je odvrnil Bachmann. »A le en izhod vidiva: Kralj 
mora prijeti vojvodo Orléanskega in glavne zarotnike ter jih obtožiti, gre

dno se sestanejo državni stanovi ; zakaj potem bi kot zbornični člani postali 
nedotakljivi. V bastijo') z njimi! Jaz se ponudim, da z eno stotnij o 
svojega polka vse za vrat primem, brž ko bi imel v rokah kraljev o 

zaporno povelje. Udarec mora prileteti nanje ko strela z jasnega 
neba." 

„Najbolje tisto noč pred otvoritvijo državnih stanov,” je pri 
pomnil veliki sodnik . „Tedaj bi kralj poslance presenetil z vestjo o 
razkriti zaroti ter bi sokrivce zmedel in oplašil s tem, da njih voditelje zapre .” 

» Načrt je drzen," je dejal Reding. „Ali poznate imena kolovodij?” 

„Sem si jih zapisal,” je 9.dgovoril Bachmann in potegnil listnic o 
iz notranjega žepa. Potem je bral precej dolgo vrsto imen, ki si ni 
sem vseh zapomnil . A vmes so bila sledeča : pred vsemi vojvod a 
Filip Orléanski ; potem od glavne lože „Devet Sestrá : Garat, Brissot, 
Bailly, Camille Desmoulins, Condorcet, Champfort, Danton, Petion . 
Mislim, da tudi Robespierre, a nisem prav gotov. Iz lože „Železnih 
tUst” sem slišal imena voditeljev : Fauchet, Gougil in Bonneville. Zvezo 

„Dvaindvajsetih” je bil osnoval in jo je vodil abbé Sieyés . Loža 
„Iskrenosti” je štela tele svoje brate : Laclos, La Touche, Sillery, ob a 
Lamoth in Lafayette . 2) Mnogo drugih imen, ki jih je major še bral , 
sem pozabil. 

„Preveč jih je,” je vzkliknil Reding. „In med njimi zelo čislana 
imena. Lafayette 3) je izza Severoameriške vojne bog Parižanov . Njega 

1)Bastija (frc. bastille) je bila Pariška utrdba, v 14. stol. zgrajena ob 
mestnih vratih St . Antoine . Služila je zlasti kot ječa za politične kaznjence in 
lahkomiselne plemiče . Na slabem glasu je bila zavoljo „zapórnih povelj” (lettre s 
de cachet) to so bile listine zaprte z ,malim državnim pečatom', ki so velevale 
brez sodne preiskave, upravnim potom, notri imenovane osebe deti v zapor . Ta 
„zaporna povelja” so se često samovoljno zlorabila . 

2) Vsa ta imena prostozidarjev navaja Louis Blanc v svoji „Zgodovin i 
Vrancoske revolucije” . (Op. pis .) Iz tega je očitno, da je bila revolucija del o 
eorganiziranih prostozidarjev , 

3) Marquis de Lafayette, roj . 1757, se je kot generalmajor slavno bojeval 
v Severni Ameriki 1 . 1777/81 . Po povratku na Francosko se je navduševal za 


zapreti, kralj ne bo dovolil. Dantona, Desmoulina, Brissota in podobn e 
advokate morda še . " 

„No, če dovoli kralj, da shranimo v bastijo te advokate in še 
Sieyesa in pred vsemi Orléana, naj se Lafayette zaenkrat še izmuzne. 
A vojvodo in nekatere kolovodje moram prijeti — ali pa rajši nič . 
Polovična sredstva bi stvar le poslabšala . ” 

„Tako je. Toda dvomim, da bi mogli Njegovo Veličanstvo, 
skloniti k temu koraku . A tvegati treba, ker ta načrt daje vsaj žarek 
upanja. Kaj niste še poskusili, prepričati kralja o nujnosti teh korakov ? ” 

„Kako bi kralju ta načrt predložili ? Ta je težkoča, čez katero 
doslej nismo prišli,” je rekel Keyser. „V zasebni audienci? Kako 
težko jo je doseči po dvorni šegi ! Morda bi se dovolila maršalskem u 
činu našega prijatelja — po večdnevnem postajanju v predsobah . 
A vzbudilo bi pozornost, da gre major Švicarske telesne straže k tajnemu zaslišanju, in zarotniki bi se ovedeli. In potem, kako kratek 
čas je odmerjen zasebni audienci ! Kvečjemu bi bilo mogoče izročit i 
spomenico in jo priporočiti kot nujno . Ta bi potem šla v presojo na 
ministerski svet, ,v katerem je pa gotovo več ko en ložin brat, ki big 
načrt izpodnesel. Enako bi bilo s pismeno vlogo po običajni poti, l e 
toliko drugače, da bi tista .sploh nikoli ne prišla kralju v roke. ” 

„Prav pravite. To ne gre,” je odgovoril Reding. „Toda po, 

kraljici ? Ona je odločna in osebna nasprotnica Orléanova . ” 

„Tudi naše mnenje je táko,” je prikimal veliki sodnik . „Po 

kraljici ! Le da je bila do danes skoro enaka težkoča, ka ko njej stva r 
primerno predložiti. Danes pa se nam res nepričakovano odpira pot, 

o kateri sem nameraval koj spočetka spregovoriti . Zurlaubenov dar z a 
Trianon nam da priložnost za sestanek s kraljico, ne da bi vzbudil i 
pozornost. Ta naš mladi prijatelj odda svoje pripor očilno pismo n a 
d' Hervilly-ja, ki mu lahko namigne, kdaj naj spravi koze v Trianon , 
da se obenem — kakor slučajno — sreča s kraljico . Potem je odvisno od njegove spretnosti, da izroči spomenico, ki že spisana lež i 
doma v moji miznici, ter dostavi prošnjo, naj jo kraljica blagovol i 
nemudoma in brez prič prečitati. Seveda mora spremstvo misliti, da 
vzore svobode ; to in pa njegova bojna slava sta rnu dala velik politični vpliv . 
V narodni skupščini (1789) se je pridružil tretjemu stanu . 15. jul. i . 1. je postal 
poveljnik Pariške .narodne straže” . Skušal je posredovati med dvorom i w 
skrajno demokracijo. A mu ni uspelo. Umrl je I. 18.34 . 


45 

je navadna prošnja, in moj strinič bo dobro storil, ako besede v pojasnilo po nemško izgovori ." 

„Dobro ! Izvrstno! Častitam prijatelju Keyserju k temu premetenemu načrtu,” je vzkliknil major . „In vi, moj mladi prijatelj, lahko 
takoj ob svojem prihodu položite temelj svoji sreči, in mogoče, d a 
preprečite neizmerno zlo . ” 

Priklonil sem se . Da naravnost povem : vse to se mi je nemalo 

askalo. Vendar sem bil dovolj previden, da nisem maral kočljive i n 
važne stvari sam nase vzeti, ter sem prosil, naj bi mene neizkušenega spremljal stotnik Reding, ako ne bi morda hotela iti z meno j 
sam gospod veliki sodnik ali pa njegov sin . 

S tem predlogom sem se očetu moje Verene vrlo prikupil, kako r 
sem brž spoznal. Reding je hotel odkloniti ter predlagal, naj bi vso 
stvar po d' Hej villyju spravili do kraljice , da to je najbolj preprosto . 
A niti major niti veliki sodnik nista hotela slišati o tem, češ, da j e 
d' Hervilly sicer zvest kraljev služabnik, a malo molčeč mož, ki b i 
načrt izblebetal . Ko smo še mnogo sem pa tja ugibali, smo naposle d 
sklenili, naj me Reding in Karel Franc Keyser spremljata v Trianon . 
Nato smo se ločili po zadnjem kozarcu, ki ga je major izpraznil na 
dobro srečo naših naklepov. 

Na zvoniku pri Natre-Dame.1) 

Pozno je bilo, ko sem se drugi dan zbudil, in sem se naglo 
opravil. Ko sem pa potrkal pri svojem sosedu Karlu-Francu, sem ga 
našel v postelji. Smejal se mi je ter rekel, da se v Parizu ne vstaj a 
takd zgodaj, in mi je svetoval, naj še ležem ; da že pridemo še dosti 
zgodaj k veliki maši k Notre -Dame, kjer bo danes nadškof duhovščini palme delil. Ležat vendarle nisem maral zopet iti ; zato sem 
stopil v pritličje in se bliže seznanil s ' staro hišino. Bila je srčno 
dobra žena, ki me je takoj po materinsko vzljubila . 

1 ) Notre- Dame (b . Notr-dam) = Naša ljuba Gospa ; tako Francozi ime

nujejo Mater Božjo in tudi njej posvečene cerkve . Med temi posebno slov i 
stara cerkev Notre Dame v Parizu . 


Še sem kramljal ž njo, ko je njena hči, tirna ženka z dvoj e 

živimi očmi, prinesla v kuhinjo jerbas zelenjave. Zvedela je, da sem 
jaz tisti mladi gospod iz Švice, lastnik koza, ki so spravljene pri nji h 
v predmestju, in takoj je vprašala, ali ne bi smela rabiti kozjega mleka 
za svojo malo Liziko. Razume se, da sem rad dovolil . Potem bi bila 
še rada vedela, če so živali res za kraljico namenjene, kakor je mlad i 
pastir včeraj njenemu možu pravil, ali pa ga je hotel le debelo potegniti ; zakaj navihani fant bi bil že sposoben za tako neslanost . 
Potrdil sem, da je Brunner tokrat resnico povedal . Tedaj se je začudila : „Ne bi bila mislila, da se bo kraljica pečala s kozami! A seveda, isto sem č'ula tudi o drugih visokih gospeh, ki bi sicer bile preponosne, da bi ubogega otroka izmed ljudstva tudi le enkrat sočutna 
pogledale. Toda pri nas bomo skrivali, da so živali namenjene za 
Marijo Antoinetto . Mislim, da če bi to vedele naše sosede, bi jih 
na kosce raztrgale — tako je ,Avstrijanka' obsovražena 

„A kaj je vendar ljudstvu žalega storila ?' sem vprašal, čude č 
se, da je sovraštvo do kraljice prodrlo tako globoko med narod . 

„Pravijo, da nima srca za Francosko ; da je pripravljena, našo 
domovino Avstriji izdati ; da je ona kriva bolezni dofenove ; i) da skuša 
dobremu kralju ljudstvo omrziti ; da je kralja z vnebovpijočo potratnostjo spravila ob vse premoženje, tako da namerava zdaj naložiti n a 
naš tilnik novo neznosno breme davkov. Da, ljudstvu bodo izžél i 
zadnjo kapljo krvi, da bo le Avstrijanka mogla naprej tako nezmiselno 
trositi ; ona . .” 

„Nehaj, Lizika! je zavpila mati in zatisnila ušesa. „Kako le 
moreš ponavljati tako gnusno obrekovanje? Naša kraljica je dobr a 
gospa in ima srce za ljudstvo. Gospod veliki sodnik je rekel in on 
ve to. On je v zvezi z ljudmi, ki so na kraljevem in kraljičine m 
dvoru, a tvoje sosede govore le s strinami in tetami iz Svetoantonskega predmestja, kjer že dolgo časa vsevprek sramotijo dvor, plemstvo in vse dostojne ljudi. Lizika, prepovedujem ti poslušati takeobrekovavce ! In če v tvoji pričujočnosti kaj takega govoré, izjavi, da je 
vse gola laž in zloba. In jaz, tvoja mati, Rozalija Blauctiet (b. 13loše), 
da sem rekla, ki to vem . ” 

1) Dofén (frc. (luphin) naslov najstar§ega sina Francoskega kralja = 
kronprinc . 


4T 

Gospodinja je bila pri teh besedah čvrsto uprla roke v bok i n 
je prav srdito gledala na svojo hčer. Ta se je pa zasmejala in rekla :. 
„Varovala se bom, da ne nastopim kot zagovornica kraljice! Nobe n 
človek ne bi več kupil zelenjave iz našega vrta ; ti kajpada poješ 
pesem gospoda velikega sodnika po starem pregovoru : „Čegaver 
kruh jem, njegovo pesem pojem .” Pa nič ne zameri, mama! In vi , 
mladi gospod, kmalu obiščite svoje zale koze, mojega moža, ki j e 
tudi Švicar, in mene — predmestje Staint Martin št. 214." Pri tem 
se mi je lično priklonila in odhitela . Sklenil sem, res kmalu obiska t 
mladega Brunnerja, ki se je pač samotnega čutil v tujem mestu . 

Tedaj je prišel doli po stopnjicah gospod sodnik, me prijazno, 

pozdravil in me odpeljal v mali, skrbno obdelani vrtič za hišo, ki ga 
je sam oskrboval. Krasni tulipani in hiacinti so cvetli na gredicah, o d 
zelenike obrobljenih, in nehote sem vzkliknil po nemško : »M) pa res, 
tako lepih tulp in hiacintov pa nisem še nikoli videl! " 

Gospod sodnik je pa menil, da mi je francoščina tukaj boli 
potrebna, in té naj se vadim. Izgovarjam da ne slabo; vendar 
da je včeraj opazil še ta in oni jezikovni pogrešek pri meni . Odkritosem mu povedal, da se imam za dobro izreko zahvaliti njegovi hčeri ; 
nakar je potegnil tobaka v nos, me od strani pogledal in zamrmral 
sam pri sebi, da vsaj potuhnjenec že nisem. .. 

'

Po kratkem molku se je mahoma ustavil in rekel z mirnim gla

som, da je zvedel, iz sestrinega pisma, kako sem njegovi hčeri glavo , 

zmešal. To da mi rad odpusti, a naravnost mi pove, da je namenjen 

dati roko svoje hčere le možu primernega stanu in dostojanstva, ki 
ima zraven tudi potrebne dohodke. O zaljubljenem paru v mali koči 
se sicer prav lepo bere v povesteh, v resničnem življenju je pa žalastna prikazen. 

Te suhe besede so me ujezile . Čutil sem, kako mi le šla kri v 
glavo, in sem rekel, da tudi laz nikakor ne nameravam, snubiti Vevene, dokler ji ne morem ponuditi uglednega stanu in zanesljivega preŽit' ka, kakršen se bo tudi gospodu velikemu sodniku zdel primeren . 
Tedaj je bil zadovoljen in je rekel, da je tako prav, in da se razumeva . 

Zdaj je Rozalija poklicala k zajtrku . Nato je šel gospod sodnik 
v bliŽrtjc~ cerkev sv. Martina k m' aši; njegov sin in laz pa svi hotela 
videti slovesnost pri Notre-Dame. Šla sva torej po dolgi, premi cesti .. 


Saint Martin, ki vodi do mostu Notre Dame in do otoka Sv . Ludvika v 
Seini . l ) Kako sem se začudil, ko sem ugledal veličastno kathedralo s 
krasnim pročeljem in dvema mogočnima stolpoma! Svet strah me j e 
prevzel, ko sem stopil v njene prostore ; zakaj skozi starinska poslikana okna je lila resna mračna svetloba in oživljala silne stebre i n 
visoke oboke. K temu se kajpada ni prilegalo lahkomiselno vedenj e 
mnogih navzočih in me je motilo v molitvi. Ko je bil nadškof pred 
-oltarjem, obdan od mnogih duhovnikov in služabnikov, že začel z 
blagoslovom palm, se je krog nas vse pomenkovalo in smejalo . Nise m 
se mogel zdržati, da ne bi se poluglasno obregnil ob tako obnašanje . 
A moj tovariš me je sunil s komolcem, neki sosed je pa naredi l 

opazko „o helotu iz province .” 2 ) 

Po službi božji sva šla s Karlom na eden izmed stolpov . Tu 

se je mojim očem naenkrat odprla slika celega Pariza . Kako sem se 
zavzel! To morje streh in dimnikov, presekano od neštetih ulic i n 
--cest in drevoredov ! Ta nebroj zvonikov in kupol, cerkva in visokih palač, ki so nalik otokom moléle izmed navadnih hiš . 

„Kaj ne,, to je malce večje ko Zug!” mi je rekel tovariš, 
in nato mi je kazal in razlagal poglavitne dele ogromne slike . 

„Tu stojiva v prvotnem starem Parizu, v mestu sv . Ludvika na 
otoku,” mi je pripovedoval . » Glej ravno pred nama črez najbližje 
-strehe se je nekdaj dvigala njegova palača ; veliki četverokotni stol p 
tam, ki kaže čas, in ona dva krožna stolpa sta še iz njegove dobe . 
Ostri stolpič tam poleg je od „Svete Kapele”, ki jo je sezidal za trnjev o 
,krono. 3) Na levem bregu Seine vidiš tri romanske zvonike opatij e 
Saint-Germain-des- Prés 4) in naprej na levo novejšo cerkev sv. Ge

1) »Otok Sv. Ludvika" v Seini (Cité in pa Ile St. Louis) je najstarši de l 
mesta in še danes srce Pariza. Tu je imel sveti Francoski kralj Ludvik (1226-'70) 

svoje bivališče, tu se tudi dviga cerkev Notre Dame, stolnica (kathedrala) Pa 
~riškega nadškofa . 

2) Heloti so se imenovali sužni kmetje Špartancev .
3) Trnjeva krona je izmed velikih relikvij Kristusovega trpljenja . — Ž e


v zgodnjem Srednjem veku so častili na Zapadu kose iz trnjeve krone Kristli 
__sove (v St. Denisu in Aachenu) . Trnjeva krona, ki se je za dobe Križarski h 
vojen častila v cesarski kapeli v Carigradu, je L 1239 prišla v last Francoskega 
kralja sv. Ludvika, ki je za njo zgradil krasno gotično Ste - Chapelle . Izza leta 

1806 se ta relikvija hrani pri Notre Dame . Njena pristnost- ni ,gotova . 

4) Saint - Germain - de - Prés (Sv. ,German _na Travnikih) se je imenoval a 
stara Benediktinska opatija v Pariškem delu mesta St. Germain. Slovela je 

_zlasti- po učenjakih Maurinske kongregacije, ki so tu delali . 


49 

novefe. Blizu tam stoji poslopje slavne Sorbonne,) in okoli nje množina kollegijev in šol — to je takozvani ,Latinski Kvartir', mest o 
dijakov." 

„A, tam je pač tudi koleg „Štirih Narodov”, kjer je študira l 
moj boter Zurlauben . ” 

„Ne. Njegovo kupolo vidiš ravno mimo stolpiča ,Svete Kapele' 
tik ob levem bregu Seine tam je videti tudi streho vojaške šole, i n 
v daljavi se dviga dom invalidov. Kar je pred njim, je gosposko 
predmestje Saint Germain, kjer stanuje tudi naš polkovnik grof 
d' Mry .” 

„Od Zurlaubena sem slišal, da je star zaspanec,” sem vprašuj é 
pripomnil. 

,,No, dobro bi že bilo, da bi v sedanjem času imeli polkovnik a 
bolj mladega in čilega . Zato imamo pa tem boljšega majorja. Sicer 
pa ne gre tako govoriti o predstojnikih utegneš si nakopati sitnosti . 

— Zdaj se obrni k desnemu bregu Seine. Tu se prostira trgovsko i n 
obrtno mesto. Tam gori vidiš mrko utrdbo Bastije z mogočnimi zidovi in stolpi . Zadej leži Sveto - antonsko predmestje, delavski oddelek, poln bede in revščine, kjer med ljudmi vre in kipi . Bojim se, da 
bomo z njimi imeli še opravila. Tu, skoro pod nama, vidiš Obrežni 
Trg (Place de Greve) z mestno hišo. Preko nje, tam kjer drevesa 
boulevarda molé izmed streh, je videti kronišče Templa, gradu nekdanjih Templarjev . 2) Ne daleč od tam, malo bolj na levo, so vrat a 
Saint - Martin, skozi katera si včeraj stopil v Pariz . Skoro v isti smeri 
in ne daleč proč, v Rue Poissoniere in v Rue Grange Bateliere, 3) sto-
Sorbonne (b . Sorbón) je bilo duhovsko semenišče pri Pariškem vseučilišču, ustanovljeno I. 1250 od Roberta de Sorbonne, kapelana pri Ludviku 
Svetem. Pozneje se je zelo povečalo ter je zaslovelo po svojih odličnih učiteljih. V 17. veku je pa ugled Sorbonne padel, ker se je nagnila h gallikanizmu. 
1792 je bila razpuščena. Na njenem mestu se izza Napoleonove dobe vzdiguj e 
poslopje novega vseučilišča . 

2 ) Tempel (Irc. Temple) nekdaj redovna hiša Templarjev v Parizu . — 
Templarji so bili cerkven red vitezov, ustanovljen 1 . 1119 v obrambo Sv . Dežel e 

in krščanskih romarjev na Vzhodu, od papeža Klementa V. razpuščen 1 . 1311. 
Zadnji veliki mojster Templarjev, Jakob de Molay, je bil sežgan v Parizu let a 
1314. Njihova Pariška hiša ,Tempel' je posihmal prišla v last sorodnega vitek" 
kega reda Johanitov ali Maltežkih Vitezov. Za časa revolucije je služila za 
državno ječo namestu porušene Bastije . Tam je bila zaprta tudi kraljeva družina. Napoleon I. in III. sta dala poslopje porušiti . 

s) Ulica Ribičev in Ulica čolnarnice . 


jita dve naši vojašnici . Še bolj zapadno opaziš mline na veter 
na Montmartru .') 
In zdaj prideva v mesto razkošja in veselja! Ali vidiš krasno, 

palačo tik ob desnem bregu Seine, kjer se pod ,Novim Mostom' zopet zlivata njena dva rokava ? To je Louvre (b. Luvr.2) Bolj na desno, 
zagledaš strehe ogromne palače, ki jo je v zadnjih letih zgradil vojvoda Orléanski — Palais Royal. " 

»Pravijo, da je tam zbrano vse bogastvo in razkošje Pariza in 
kar si le morejo ljudje domisliti užitkov in prélesti," sem opomnil . 
„Tako je. Palais Royal velja za prestolnico Francoske prestolnice. 
Treba, da si jo ogledamo, predno nam bo obisk prepovedan . Major 

Bachmann je že hotel izdati tako prepoved za vse častnike in tcel L 
polk telesne straže, a d' Affry, ki je Orléanov prijatelj, je preprečil . 
Bachnnann se boji, da ne bi se tam vsi zapletli v ne vem kake zarote. Tudi mojemu očetu ne smeva nič povedati, če kdaj obiščeva 
Palais Royal. Mislim, da bi naju pognal iz hiše zakaj to ti rečem v 
svarilo : on smrtno sovraži vse, kar diši po novih idejah, in v tein 
ne pozna šale.” 

Joj meni, tedaj pa težko da ostaneva dobra prijatelja, in ven 
dar bi mi bilo tako zelo treba!" sem vzdihnil . 

„Aha, moj bodoči svak!” se je Karel smejal. 
» Tiho, nekdo prihaja po stopnicah ! — In velikanska palača za. 
Louvrom so pač Tuilerije (b. Tjilrije)?" 3) 

»Res je. . Ob Seini, tik pred „Kraljevim Mostom .” Naprej seprostirajo kraj Seine prekrasni Tuilerijski vrtovi do mostu na škripcih , 

I) Montmartre je višina v severnem delu Pariza . Zdaj se dviga na vrhu_ 
prekrasna cerkev Sv. Srca Jezusovega, zaobljubljena cerkev Francoskega naroda, . 

posvečena l. 1891 . 

2) Louvre je najstarši in pravi kraljevi grad Pariški . Danes je najbogatejši umetniški muzej na svetu. L. 1793 ga je konvent odprl javnosti. Napoleonove vojske so znesle tja umetnin z vsega sveta. 

3) Tuilerije se je zvala nekdanja palača v Parizu, ki je povečjem zgorel a 
ob vstaji ,kornmune' v Parizu 23. maja 1871 ; ostalo je le malo poslopja, kjer 
je zdaj nameščeno ministerstvo za kolonije, in pa 35 ha obsežni Tuilerijsk i 
vrtovi. Tuilerije so bile zgrajene za Katarino Medicejsko v 16. stol. Tu je stanoval Ludvik XVI. od 7. okt. 1789, dokler ga niso revolucionarci po napadu _ 
na Tuilerije (18. avg. 1792) odpeljali v Tempel. V Tuilerijah so tudi pozneje 
stanovali Napoleon I. kot konzul in cesar, Bourbonci, Louis Philippe iri 
Napoleon III. 


51 

ki jih veže s Trgom Ludvika XV . Za tem začenjajo Elisijska Polja 
(Champs - Elysée), ki se vlečejo s predmestjem Saint-Honoré blizu 
do Boulognske Šume (Bois de Boulogne) . To pot boš še velikokrat 
hodil ; zakaj tam stoji naša vojašnica v Chaillot-u (b . Šejotu) in pol 
drugo uro naprej velika vojašnica v Courbevoie (b . Kurvoá.) 

» Rojaka ! a je zaklical neznan glas za nama . 

Okrenila sva se, in zagledal sem vitkega mladega' moža v uniformi z znaki stotnika na ramah . A to ni bila znana mi rdeča uniforma 
našega polka telesne straže. Mož, ki je bil ravnokar stopil na plošča d 
stolpa, je imel bledo, za vojaka skoro prenežno obličje s finimi, plemenitimi potezami . Iz velikih oči mu je sijala neka posebna sanjavost . 
in je dajala obrazu lasten značaj . »Rojaka!" je zaklical in stegnil roke proti nama. „Slišim z vajinih ust trde, a mojemu ušesu venda r 
tako mile glasove svoje domovine . Zdravstvujta ! ” 

»O gospod von Salis!" je zaklical moj tovariš . » Kdor je vas 
enkrat videl, vas bo zmerom poznal. Mene kajpada ne boste več 
pomnili. Bil sem tačas šele kadet, ko ste bili na obisku pri moje m 
očetu, velikem sodniku Keyser ju ." 

»Keyser s Frauensteina ! " je odgovoril došlec . „Spominjam se.. 

Sicer se takrat nisem popolnoma v miru ločil od vašega gospod a 
očeta ; a to me ne sme ovirati, da bi njegovega sina ne ljubil . A tu % 
Kdo je ta cvetoči mladenič, ki mu gorska moč kipi iz čvrstih udo v 
in iskrena švicarska duša sije iz plavih oči ? ” 

» Drag sorodnik iz Zuga, gospod Muos, varovanec slavneg a 
Zurlaubena, pravkar namenjen stopiti v naš polk telesne straže", me 
je predstavil Keyser in mi imenoval tujega gospoda : » Gaudenc vor 
Salis- Seewis, stotnik v polku Salis- Samaden ." 1) 

„O, slavni pesnik l” sem vzkliknil . »Pevec žalostne pesni : 
„Glo-

bok in tih je grob”, ki jo Verenica tako z občutkom poje . " 

„Na, pa sem koj našel občudovavca,” se je nasmehnil Salis te r 

mi prijateljsko stresel roko. ,,Morava se o priložnosti še bliže spo 

znati. Obiščite me v mojem stanovanju, Rue Baugirard; a če stanu 

1) Gaudenc von Salis-Seewis, Nemški pesnik lirskih poezij ; roj. 1762 
na gradu Bodmar pri Malansu v Švici ; u. 1834 v Malansu. Bil je izza 1779 pri 
Švicarskem polku v Parizu. Po izbruhu revolucije je spočetka živel kot zasebnik v Parizu, pozneje je stopil v vojaško službo Švicarske domovine ter s e 
močno udeleževal njenega političnega življenja . 

4* 


52 

jete pri gospodu velikem sodniku pardon, gospod poročnik! — s i 
žalibog ne bom smel dovoliti veselja, da bi vam obiske vrnil. Moj 
polk je zdaj odločen za Passy. Torej na svidenje, ne li? Naše prvo 
srečanje na stolpu pri Notre-Dami mi ostane vedno v milem spominu." Pri tem mi je še enkrat podal roko, se priklonil Keyserju in še l 
na drugo stran ploščadi. 

Na potu domov mi je pravil Keyser, zakaj ni Salis v prijatelj

skih odnošajih z očetom, ter mi je svetoval, ne se preveč oklepat i 
pesnika, sicer bi gotovo tudi jaz izgubil očetovo milost. „Salis je pač 
pesnik,” je rekel suhoparni Karel Franc, „in pesniki so vsi napol prismojeni. Tako tedaj nori za svobodo, bratovstvo, blaginjo narodov i n 
ne vem kaj še. Tudi govori o bližnji pomladi narodov in o nov i 
dobi, ki odpravi vse stare zlorabe, predpravice in stanovske razlike. In takih neslanosti več! Skratka, mojemu očetu je bilo to že o d 
sile. Povedal je gospodu Salisu svoje mnenje, in ločila sta se kot 
sovražnika. Kmalu nato je umrl Salisov stric, ki je poveljeval stotnij o 
v polku telesne straže. Salis je po pravici pričakoval, da dobi to 
stotniško mesto. A bilo je podeljeno njegovemu stričniku Salis-Zizersu . 
in on je moral nazaj k svojemu polku na deželo. Da mu je ušlo 
boljše mesto, pripisuje mojemu očetu in majorju Bachmannu . Bržkon e 
vsaj deloma po pravici ; zakaj naš polkovnik d' Affry mu je bil zel o 
naklonjen.” 

V naslednjih dneh sem popisal svoje prve vtiske v Parizu v 
dolgem pismu na botra in sem v sklepu prosil, naj moje pismo tud i 
ljubi botri pokaže — mislil sem kajpada Veren() ; zakaj poskrbel se m 

bil, da botra tudi s svojimi velikimi naočniki ne bo mogla razbrat i 
moje majhne pisave in bo torej morala dati pismo Vereni brati . 

V ponedeljek sem se predstavil majorju, in sem bil vmeščen z a 
praporščaka, ko sem naredil ne ravno strogo izkušnjo . Potem je vzel 
polkovni krojač mero za mojo novo uniformo, in zgovorni dečko s e 
je mej tem opravilom nekaj krat polaskal moji rasti. V dveh dneh da 
bo gotova, je rekel ; in veselil sem se kakor otrok na to, kako bom 
ponosno korakal v krasni uniformi . Tudi mali Brunner, ki se mu j e 
dobro godilo pri vrtnarjevi družini, je bil sprejet za bobnarja, či m 
bodo koze spravljene v Trianon, naj bi šel k regimentu . 

Obiskal sem ga večkrat in pri tem sem se seznanil z zeto m 
naše vrle gospodinje in zlasti z njegovim starim očetom . Bil je neki 
Buwiler, doma iz bližine Zuga, jako resen mož, ki ni zinil nobene 


53 

besede odveč, kar tudi ni bilo treba, ker je že njegova sneha v te m 
toliko več storila. Njegov sin, ki sem ga pa redko videl, je bil odslužil svojih sedem let pri gardi, si od tega prihranil lepe denarce ter 
končno s pomočjo Keyserjevo najel hišo in vrt v Svetomartinske m 
predmestju, kjer je marljivo in umno sadil ohrovt, sladki grah, kore 
nje in drugo zelenjavo. Oče se je bil priselil k njemu v Pariz. Še za 
drug vir dohodkov, ki si ga je bil odprl zviti vrtnar, sem zvedel šele 

pozneje. 
Če sem pod večer obiskal starega moža, je navadno sedel n a 
klopi v vrtu za hišo, pokojno kadil svojo pipo in bral „Mali Vestnik",,) 
zakaj bil je velik, a tih politik . Šele ko sem po več obiskih z malim i 
darilci in prijaznostjo zadobil ljubezen njegovih vnukov, se je prot i 
meni nekoliko otajal in mi je naposled povedal svoje mnenje, da so 
na Francoskem dvor in plemiči dogospodarili. 

„0 kralju in kraljici ne govorim,” je rekel, — „á drugo je vs e 

gnilo in črvivo tu gori . Glejte, gospod, če poznam pri kakem drevesu , 
da je njegovo deblo táko, tedaj vem, da ga prvi vihar podere, i n 
sicer tem gotoveje, čim višji in večji je njegov vrh . Tako se zgodi 
tudi tukaj. Zanesite se!” Nato je nekaj časa tiho pušil in naposled j e 
spregovoril : „Svetoval bi vam, rajši se vrniti domov v Zug, nego 
zdaj stopiti v gardni regiment . Kadar pade veliko drevo, se bo slab o 
godilo ljudem, ki so se naselili v njegovi senci .” 

Ta je bil najdaljši govor, ki sem ga slišal iz ust starega Huwilerja Kajpada ni omajal mojega sklepa . 
Redinga po svojem prihodu v Pariz nisem veliko videval, služb a 

ga je zadrževala v Versaillesu, kamor je bil v začetku velikega tedna 
poklican tudi Karel Franc. Tudi o. Sekundus je bil šel tja k polku in 
si je prizadeval pripraviti vojake za dobro velikonočno spoved, kar 
*mu je res pri veliki večini še uspelo. Z gospodom sodnikom se m 
malo občeval, ker so ga opravki večinoma zadrževali v pisarni. 
Potemtakem je umljivo, da sem močno želel, kmalu dobiti uniformo, 

da bi tudi jaz že odrinil v Versailles k polku . 

V sredo zjutraj velikega tedna mi jo je krojač naposled prinesel. 

S kakó' slovesnimi občutki sem jo oblačil! Čevlje z zaponami, k o 

mleko bele gamaše, bleščeče hlače do kolen s srebrnimi gumbi, enako 

1) ,,Petites Afiiches a — časopis tedanje dobe . 


54 

bel telovnik in preko njega z zlatom vezeni porte - epée 1 ) kako mi 

je vse to stalo ! In zdaj še rdeča vojaška suknja z vezenim, štrleči m 
ovratnikom, sinjimi zasleci in belo, s srebrom obrobljeno podlako, ki 
se je na prsih obrnena videla, in te vrste lesketajočih gumbov! Kroja č 
je stopil par korakov nazaj in vzkliknil : » Superbe ! 2) To, pravim, je 
triumf moje umetnosti ! Pozivam dvornega krojača Njegovega Veličanstva, če je zmožen narediti popolnejše mojstrsko delo . A kajpada, 
uniforma je dostojna le svojega moža! Gospod poročnik bo v tej 
uniformi vsem lepim damam na dvoru glavo zmešal. Adonis 3) je 
je zopet prišel na svet, porekó, in je stopil v Švicarsko stražo . " 

Sram me je, a vendar je res, da mi je to laskanje silno dobr o 
delo . Kar najboljše volje sem pripel meč s pozlačeno nožnico i n 
sinje- zlatim čopom za pas in si del na glavo s srebrom obrobljen i 
trikotni klobuk z enakim čopom . Potem sem se občudoval v zrcal u 
sprejemne sobe in poslušal Rozaljino občudovanje. Pri tem mi je šinila skozi glavo misel : Da bi me vendar videli Verenica in mati ! 

Niso bile Rozaliji še pošle besede občudovanja, ko je vstopi l 
veliki sodnik s pismom in je rekel : „A, dobro, da ste pripravljeni ! 
Pismo od d' Hervilly-ja ! Prihodnji teden vas bodo sprejeli v Trianonu . 
Dan in ura se vam še naznanita” . 

VIII. 
Pri kralju. 

Še tisti popoldan sem se peljal v kraljev stolni grad, in sicer v 

enem od karabasov, ki vozijo od Kraljičine Avenue (b . Avnf4) v 
Elisijskih Poljih do Versaillesa (b. Versáj-a). Karabasi so strašno 
neokretni vozovi z osemnajst do dvajset sedeži, pomikajo se silno 

Izg. portepé = usnjat pas, z zlatom ali srebrom pretkan, ob nje m 

čop iz zlate ali srebrne žice ; častniki nanj pripenjajo meč ali sabljo . 

2) Veličastno ! 

3) Adonis = lep mladenič Grškega bajeslovja, v katerem je poosebljen o 
cvetje . 

4) Avenue se nove široka z drevesi obsajena cesta . 


55 

počasu naprej, in v vsakem klancu morajo potniki stopiti z njih . A 
samo ti, in njim podobni manjši Pot-aux-fleurs (b . pot-o-fler) s štiri 
mi sedeži, imajo po kraljevem privilegiju pravico, prevažati potnik e 
iz Pariza v Versailles. In rad ali nerad se jih mora poslužiti, kdor 
nima konja za ježo in ne mara peš iti . Konja nisem imel in peš it i 
'nisem hotel, že zato ne, da varujem svojo novo uniformo . 

Prišedši v Versailles sem koj šel k majorju pl. Bachmannu in 
k svojemu stotniku Redingu. Predstavila sta me še tisti večer skoro 
vsem častnikom. Vsi so me prav dobro sprejeli, vendar pa Luzernci 
in Landlerji bolj prisrčno nego Bernski in Freiburški ) patriciji, k i 
se zelo postavljajo s svojim plemstvom . 

Le eden me je sprejel tako, da je vrelo v meni, in bi bilo ko] 

prvi večer skoro prišlo do očitnega spora — ožji moj rojak, da, mo j 
šolski tovariš. Nočem ga imenovati z njegovim poštenim rodbinski m 
imenom, ampak le po zmerjanju, ki ga je bil že v šoli dobil zavolj o 
svojega nadutega ponašanja . Klicali smo ga le za „grofač'a” . Je že 
res, da je njegova družina mnogo bolj imenitna in bogata nego m i 
Muosovi. Vendar mu pa ni bilo treba pred mojimi novimi tovariši 
tako razločno namigavati na mojo revščino, ko sem premagal svoj o 
staro mržnjo do prevzetnega in potuhnjenega mladiča ter sem m u 
prijazno ponudil roko v pozdrav . Reding, ki je bil poleg, je zaprečil 

spor, a ga je tudi tako zavrnil, da je prebledel in se z zlobnim pogledom odstranil. 

Drugo jutro, veliki četrtek, sem bil navzoč pri slovesnosti, ki j e 
nikoli ne pozabim . Kralj je namreč po stari šegi ta dan dvanajs t 
ubogim starčkom noge umil, potem ko je bil skupno s soprogo v 
grajski kapeli prejel velikonočno sv . obhajilo. Reding je tako uredil, 
da sem bil prideljen častni straži, ki je imela službo med umivanjem 
-nog. 

Kako sem strmel, ko smo prišli na Place d' Armes (b. Plas 
darm, 2) in je v žarkih jutranjega sonca stal pred nami orjaški grad ! 

Večje krasote nikoli ni razvil noben vladar, kakor Ludvik XIV. v tej 
res kraljevski palači . Velikanska razsežnost njenega pročelja, ogromn a 
srednja stavba v obliki podkove z obema kriloma, ki se kakor brez 

I) Luzern, Bern, Freiburg, Basler La,nd so deli Švice ; prebivavci do-

tičnih kantonov se zovejo Freiburžani, L~ndlerji itd . 
2) Place d'Armes = Vojni Trg . 


konca raztezata proti jugu in severu ; bogastvo in kras stebrov in pi

lastrov, kipečih med dvema vrstama velikih oken do mramornati h 
balustrad, l) ki s sohami ozaljšane venčajo visoko streho — že silni 
vtisek tega pogleda me je prevzel . Kaj šele, ko smo stopili v notranjščino palače in smo šli po širokih mramornatih stopnicah in skoz i 
razkošno opremljene galerije! Ko smo se -naposled razvrstili v eni 
izmed neštetih dvoran, sem bil omamljen od krasote in sijaja . Komaj 
sem mogel odtrgati oči od dragocenih preprog, pozlačeni) štukatur in 
krasnih slik na stropu, kažočih napore in zmage Herkulove . 

Postavili smo se bili na eni strani dvorane ; nam nasproti so 
stale Francoske straže v svetlomodrih uniformah, ob zadnji steni pa 

so se bleščali gospodje z dvora v svojih z zlatom obloženih opravah . 
Pred njimi je stalo 12 preprostih stolov ; kmalu je ceremoniar pripeljal noter starčke, oblečene v čisto novo črno obleko, ter jih posadi l 
na pripravljene sedeže . Kraljevi služabniki so jim pomagali pri sezuvanju, in čim je bilo to končano, so se odprle dvokrilne duri, i n 
pogled je nam splaval skozi vrsto sijajnih soban, koder so dvorjan i 
tvorili špalir do kraljevih prostorov. „Prostor za kralja!” je zadonelo ; 
vsi so umolknili in se priklonili ; vojaki so prezentirali . 

Ludvik XVI . je prihajal z velikim spremstvom . Naprej so šli ceremoniarji v stari Španski noši s palicami iz slonove kosti . Kralj sa m 
je bil čisto preprosto oblečen, vendar pa sta veliki zvezdi reda Svetega Duha in Ludvikovega reda dičili njegove prsi. Obraz mu je 
poln in nekoliko bled, pogled resen, a vendar prijazen . Dvorni kapelan je prebral evangelij o umivanju nog, in še nikoli me ni njego v 
vzvišeni nauk krščanske ponižnosti tako presunil kakor tukaj, ko se m 
videl vladarja velike države posnemati zgled kralja nebes in zemlje. 
Ko je bil evangelij prebran, se je kralj približal starčkom, spremlja n 
od svojih bratov, grofa od 'Provence (b . Provánse) in grofa od Artoi s 

(b. Artoá. 2) Grof od Provence je iz prekrasne zlate posode ulival po 
malem vode na noge, ki jo je strežaj lovil v veliko zlato umivalnic o 
grof od Artois je pa dajal kralju otiračo, in ta je, klečé na blazini , 
I) Balustri so nizki, močno bokáti (v sredi odebeljeni) stebriči, ki navadno služijo kot podpornje za doprsne ograje . Balustrada se zove doprsn a 
ograja, sloneča na balustrih , 

2 ) Grof od Provence, poznejši kralj Ludvik XVIII . (1815—24) ; grof od 
Artois, poznejši kralj Karel X. (1824—30 ), umrl l . 1836, njegov grob je n a 
Kostanjevici pri Gorici . 


ki jo je paž premikal, lastnoročno brisal nogo za nogo . Solze so mi 
silile v oči, ko sem gledal to ponižno opravilo sredi kraljevskega 
sijaja, s kakršnim je bil Ludvik XIV. obdal Francoski prestol in svojo-
oboževano osebo. — Se tisti večer sem vse to popisal svoji materi , 
ker vem, da jo kaj tako bogoljubnega zelo razveseli. Ne, tako si pa 
nisem predstavljal svojega prvega srečanja s kraljevstvom . 

Naslednje dni sem imel dovolj opraviti, da sem se nekolik o 
vživel v stanovske dolžnosti. Tudi smo imeli službo v kapeli in v 
gradu pri cerkvenih slovesnostih . Veliki dan pa so švigale v parku' 

vse bajnokrasne vodne umetnosti, najveličastniše na svetu, ki jih je z a 
mnogo miljonov liver dal napraviti Ludvik XIV. ; njih igra, pravijo, da 
stane vsakokrat do 20.000 liver. Popoldne sem bil na straži pri Zmajevem omrežju ob Neptunovem jarinu, vsi dohodi ogromnega parka 
so bili namreč zastraženi, dokler se je kralj in dvor po vrtu šetal . 

Šele zvečer, ko je sonce zatonilo, sem bil prost . Dovolj dolgo 
sem imel pred očmi Neptuna, Proteusa ,) in druge morske pošasti v 
jarinu, zato sem jih takoj pustil in sem šel mimo Zmajevega studenca, kjer pozlačena pošast bljuje velikanski pramen vode proti nebu , 
skozi dvojnato alléjo vodometov in slapov z dražestnimi otročji m 
skupinami navkreber dQ,zvišene ravani, kjer vodna piramida — ,kipeči lonec' zvana — pljuska svoje šumeče in peneče lijávine čre z 
petero, v stopnice zvrščenih, mramornih tori]. Ko sem dospel do vi– 
šine grajske strehe, sem stopil pred osrednjo stavbo, moléčo dale č 
noter v park. Zdaj sem videl, da je stran proti vrtu še mnogo bol j 
enotno zasnovana in bogato izdelana nego pročelje, obrneno prot i 
Vojnemu Trgu. Še sem strmel v krasno stavbo, ko me je nekdo poklical po imenu, in sem nenadoma zagledal pred sabo Salis - Seewisa . 

Prišel je bil iz Passy-ja, da bi se zvečer v parku izprehodil, in 
se mi je ponudil za spremljevavca . »Odtod proti jugu leži velika 
oranžerija," mi je pravil, „in naprej od nje jarin Švicarjev, ki ga j e 
polk telesne straže nekoč v eni noči izkopal, ko je bil Ludvik XIV . 
slučajno izustil misel, naj bi tam bil velik vodoshran . Suženska uslužnost vladarjevi domislici, ki nam Švicarjem ne dela časti ! Zdiva proti 
zahodu, kjer leži pravi veliki park .” 

I) Neptun Starorimski vodni bog, pozneje zjednačen z Grškim mor-
skim bogom Poseidonom ; njegovo znamenje so vile. Tako je ime tudi enemu 
planetu sonca . — Proteus je v Grškem bajeslovju povodni duh, bivajoč nasproti , 
Nilovemu izlivu ter neprestano menjajoč postavo, vešč bodočih reči . 


Obrnila sva gradu hrbet in korakala med dvema podolgastim a 

bassinoma, ki ju ob bregeh čuvajo Tritoni ') in drugi morski bogovi , 
ter sva prišla do širokih stolb, ki vodijo z zvišene ravani grajskega 
vrta doli v prostrani, z visokim gozdom porasteni park. Le Nótre 

(b. Le No& 2) je razpredel po njem nešteto potov in alléj, ki vodij o 
k vedno novim duplastim pečinam, kioskom, vodnim napravam, lopam, skupinam in kipom . Ravno pred nama je veliki Latonin 8) vodnjak . 
Na sredi stoji ona s svojima otrokoma Apollom in Diano ter kliče 
Jupitrovo kletev na sramoteče jo Lykijske kmete. In glej, že so ti v 
žabe pretvorjeni in, v trojnem vencu krog boginje razvrščeni, bljujej o 
eden čez drugega vodne pramene v tolmun. Preko te skupine se je 
nama odpiral krasen razgled po dolgi, široki kraljevi alléjido :Apollovega bassina in čez veliki okrogli jarin v odprto krajino . 

„Ne hodiva doli po stopnicah,” je svetoval Seewis, ,ampa k 

rajša po klančini, 4) da bova videla krasne marmorne kipe, ki so po 
-stavljeni na obeh straneh ob robu gozda tja doli do velikega jarina . " 
Vsi bogovi in boginje Grecije in Rima, vsi junaki Homera in Virgila , 
od umetnikove roke v nadnaravni veličini iz belega marmorja izklesani, se tu vrstijo pred temno tisovo steno, ki kakor visok pas obroblja gozd. 

„Kaj Francoska zgodovina nima nobenih junakov in kraljev, k i 
bi nadomestili te pogane?” sem vprašal . „Mar bi sv. Genovefa al i 
sv. Ludvik, sv. Martin ali Devica Orléanska ne zaslužili, da bi jih 

vpodobili v marmor, kakor ta pravljična bitja starega bajeslovja ? 
Vrhu tega so nekatera še tako brezstidno predstavljena, da se ji h 
;komaj sme pogledati .” 

') Tritoni = morska božanstva Giškega bajeslovja, vpodobljevana z mladeniškim trupom in dvema ribjima repovoma . 

2) K zgodovini Versaillesa bodi povedano sledeče . Sedanjo veličastno 

obliko je dobil grad pod Ludvikom XIV. (1643-1715). Umetna stavbenika 
Levau in Mansart sta vodila gradbo v letih 1661-88, Le Nótre je pa ustvari l 
prekrasne, često posnemane vrtove . Tu so stolovali Francoski kralji od 1682 do 
.6. okt. 1789. Izza I. 1838 je tudi Versailles spremenjen v narodni muzej . 

3) Latona (gr. Leto), v bajeslovju prva žena Jupitrova, mati Apolla i n 

Diane (Artemide), češčena na otoku Delosu . Ko beži pred Juno (Hero), jo za 
sramujejo kmetje v Lykiji, Jupiter jih za kazen spremeni v žabe. 
4) Klančina = nagnjena ploskev (umetno napravljene brežine) za spelja 
,vo napetih poti preko cest in podobno, (rampa .) 


59 

Salis je odgovoril : „Mladi prijatelj, vaša misel je prava in va m 

e v čast ; a varujte se jo izreči naproti komu drugemu ! Posmehoval i 
bi se vam radi vaše nedolžnosti in naivnosti. Tu je namreč eno 
stoletje sem postalo vse zgolj potvara in puhlo lepotičje ; krščanstvo 
e docela zamrlo ; zemeljski Olymp, v katerem je hotel živeti vlada r 
kakor oče Zeus — to je bil Versailles do časa sedanjega kralja . In 
Ludvik XVI. ne more spremeniti, kar so njegovi predniki pokazili. ” 
In potem se je začel razvnemati ,za, preprosto veselje v naravi, kako 

e prirodna loka z žuborečim potočkom in nadenj sklonjenimi vrbam i 
in trepetajočimi brezami, obsijana z mesečino, veliko lepša nego t a 
park s svojimi zumetničenimi stenami od zelenike, gabra in tise . 

„To je vse prav lepo za pesnika,” sem rekel, „a za velikeg a 

kralja je le preveč revno in preprosto . Ne, ne, tega prekrasnega park a 
mi ne smete zaničevati, Je naravnost čudovita spojitev umetnosti i n 
prirode. Le da bi umetnost prirodi malo manj sile delala . ” 

„Saj to je!” je vzkliknil Salis . »Prirodi se povsod sila dela. 
Puder v laseh, našešurjene vlasulje, lepotilo na licih, togi modrci i n 

smešna obročna krila, vse to je nenaravno kakor ta skrotovična oblika 
zelenike ! A ni druge poti k sreči, ko vrniti se k naravi, preproščini , 
svobodi. O prijatelj, zaupam, da njihov dan kmalu sine ! Narod hrepeni po njih. Nadejam se, da bodo poslanci, ki se v malo dneh zberejo tu iz cele Francoske, pokazali narodu pot k naravi in svobodi. 
Kralj je dober. Sprevideva, da more le nebeški dar svobode privesti 
narod k sreči. Osvobodil je tlačane na vseh kraljevih posestvih. Toda 
visoko plemstvo se povečjem še krčevito drži svojih docela krivični h 
predpravic. In mi, prijatelj, mi Winkelriedovi sinovi I) smo poklicani, 
{la tudi v tej deželi naredimo gaz svobodi! " 

Mej tem sva bila dospela do tistega slovečega torišča po d 
Latoninlm vodnjakom, od koder je najlepši pogled na različne dele 
parka. Okrenivši se sva videla iznad velikih stolb moleti osrednj o 
grajsko stavbo v vsej njeni krasoti ; z desne in leve se tukaj strinjata 
poletna in jesenska glavna alléja ; dve drugi široki poti držita od te 
ločke poševno do kraj parka, sečeta zimsko iw pomladno alléjo te r 
odpirata pogled skoz temni gozd na pljuskajoče fontane. Naravnost 
izpred naju pa, kar je daleč oko neslo, se je prostirala široka sma 
;ragdno zelena trata mej dvojnato kraljevo alléjo, in niže doli sinje 

I) Švicarji . 


zrcalo Križnega jarina, čegar desni rokav sega do pod stolbe iry 
klančine Trianona. A ta se več ne vidi, ker ga zakriva gozdno, 
drevje. 

Na zapadu je ravno ugasnil poslednji trak večerne zarje, in n a 
vzhodu se je dvignil iznad grada v srebrnem svitu skoro polni velikonočni mesec. Tu se je oglasil čisto blizu prvi slavec, prvi, ki selil 
ga kdaj slišal; zakaj pri nas v Zugu ne gnezdijo. Kmalu se je odzval 
tu pa tam drugi in tretji, in zatopljena v poslušanje sva Salis in ja z 
tisti večer nehala govoriti o svobodi. 

IX . 
Pri kraljici. 

V svojem stanovanju sem našel pisemce od d'Hervilly- ja z 
obvestilom, da bom v četrtek zjutraj med 9 . in 10. uro pričakovan v 
Malem Trianonu . No, Brunner s kozami je bil že prišel v Versailles,, 
torej smo bili pripravljeni . 

Določeni dan smo Reding, Keyser in jaz rano zapustili Versailles — kajpada v svojih najlepših uniformah — ter srno krenili 
skozi park. Brunner je imel nalog, točno ob 9. uri s pomočjo dveh 
zanesljivih vojakov pripeljati koze pred mrežna vrata ; zakaj umevno 
je, da sami nismo marali goniti živali. 

Jutro je bilo čarobno lepo. Vstajajoča pomlad je s toplim vetričem dihala v vrhove dreves, ki so prav kar odpirala svoje popje , 
poigravala z že zelenim grmičjem in božala pestro krasoto cvetnih. 
gredic. Po sinjem nebu so veslali, počasu ko labodi, raztreseni beli 
oblački. Solnce je prožilo svoje žarke v ponosne grajske zidove i n 
neštete bele mramornate sohe, čaralo mavrične barve v razpenjene 
valove vodometov in slapov ter prašilo na mirjade diamantov če z 
sveže orošeno travo . Ščinkovci so iz grmovja žgoleli drzno pomladno, 
pesem med sladko petje slavcev — sicer je vladala ob tej rani jutranji uri globoka tišina po širnem parku . 


61 

Reding je kratko ponovil navodila majorja Bachmanna. Potem 

smo se vdali čaru pomladnega jutra v tej prekrasni okolici . Najprej 
srno nameravali od Point-de Vue (poan-dvi I) kreniti naravnost mimo 
Flórinega jarina 2) k Trianonu ; a lepot, ki jih je Keyser razkazoval, j e 
bilo toliko, da smo naposled zablodili v mreži gozdnih potov in sm o 
se že bali, da ne pridemo o pravem času v Trianon. Vrtnarji, ki so 

čistili peščene steze, so nam pokazali pot. Toliko da smo mimogredé še utegnili za hip pogledati palačo Velikega Trianona in njegove terase . 

Kmalu smo bili na cilju. Kraljičina hiša v Malem Trianonu j e 
bila zgrajena v slogu Italjanskih vil in nič večja ko navaden selsk i 
dvorec. 

Ko smo se prijavili, so nas koj peljali v Angleški park, ki ga 
le bila dala Marija Antoinetta zadnja leta napraviti . Namestu teras s 
cvetnimi lehami' in vodnimi umetnijami, namestu gladko striženih tiso

vih seči in zeleničjih piramid, premih drevoredov in vodotočev je 
bilo videti skale, dupline, slapove, v pesku žuboreč potoček, jezero , 
_gozd in grmovje, slikovite drevesne skupine, z lesom obrobljen e 
;travnike, in znano „selo” je kronalo napravo Antoinettino, polno 
poezije. Šele minulo leto (1788) je bila dodelana zadnja stavba , 
;namreč mlekarnica . 

Sluga je nas po stranpoti skoz grmovje peljal do parkovih vrat , 
&i so blizu pristave . Slišali smo zunaj meketanje koza in Brunnerje v 
glas ; prišli so tedaj prav ! Stražnik ob vratih, star godrnjav invalid , 
je odprl omrežje, in s kmetije sem je prihitel Vali, Freiburški planšar , 

s svojo vnučadjo, Ivanko in Vendlom, da sprejme v posest pričakovane koze. 

„So že tu!” je veselo klical Vendel . „Lej, ata, kako so velike 

in kakšne roge imajo ! Lej, kakšno vime ima koza, in kozliča, kak o 
poskakujeta ! Ali kozel tudi kaj trka ? ” 

„Poskusi!” je velel Jurček malemu rojaku. , Koj te vrže po 
-,tleh." 

Point - de - vue = razgledišče. 

2 ) Flora je veljala poganom za boginjo rastlinstva zdaj se s tem iffie

mom označa v obče rastlinstvo, zlasti cvetoče. Jatin pomeni globel v vodi, 
potem tudi umetno napravljeno vodoshrambo (bassin). 


In res! Predno smo mogli zabraniti, je Vendel nagnil glav o 

proti kozlu, kar je ta smatral za poziv na dvoboj in je dečka prece j 
nemilo vrgel na trato. Ivanka, že bolj odrastlo, brhko dekle, se mu je 
smejala in mti pomagala vstati ; jurček je pa prijel žival za roge in 
jo je s pomočjo dolgega narednika Stoffela zadrževal d daljnje 
bojne igre. 

Staremu invalidu, ki je bil mej tem zaprl železno omrežje, razposajeni nastop ni bil po misli . »Oho!" je zavpil , „tukaj niste n a 
kaki vaški kmetiji, ampak na vrtu Njenega Veličanstva . Kdor zlomi 
eno teh hiacint, trojih čebule je sama kraljica izvolila vsaditi, izgub i 
glavo ali pa vsaj pride vse žive dni v Bastijo, tako gotovo, kako r 
sem jaz Bercy čuvaj teh kraljevskih vrtov! ' 

„Dobro, da ste postavljeni le za čuvaja in ne za sodnika, mo j 
stari zvesti Bercy,” se je oglasila gospa, ki je bila med invalidovo, 
grajo za našim hrbtom stopila iz gozdiča, ki loči kmečko pristavo o d 
ostalega sela. 

Gospa je nosila zelo preprosto obleko iz belega perkala ; široka 
ruta iz čipek, t* prsih prekrižana, je ogrinjala vrat in rameni, a preprost širokokrajen slamnik je pokrival svetle lase. Izjemna visokost, 

zdaj od prijaznosti omiljena, ji je sijala iz oči, mej tem ko ji je ob, 
pogledu na skupino, ki je bila nastala okoli koza, vesel nasmeh za 
igral krog plemenitih usten. Vodila je za roko malega, blizu štiriletnega dečka. Ko je ta zagledal tuje ljudi, se je boječe privil k materi, . 
a je vendar radovedno gledal na koze, očitno ga je veselilo, kako 
so čilo poskakovale in kako so jim zvončki za vratotn' čisto zvonili . 
Na drugi strani gospe je stala desetletna deklica angeljske lepote , 
prav tako preprosto oblečena kakor mat' . V mali razdalji so sledile' 
nekatere osebe. 

Ko je gospa nagovorila čuvaja, smo se vsi obrnili, in Redin g 
je rekel poluglasno : „Kraljica !” — Vsi smo se globoko priklonili. Invalid je bil tako zmeden, da mu je od same zadrege ušla stara 
vojaška kletvica . Potem je rekel, položivši roko na usta : „Blagovolit e 
oprostiti, Veličanstvo! Toda če se tem Švicarjem ne zagrozi s tezalnico in vislicami, se obnašajo v kraljevih vrtovih kakor v svojih 

brez zamere — kravjih štalah, ” 
»Ná, Bercy, nikar je še bolj zavoziti, s tem da svojo slabo voljo , 

stresate na ljudi, ki so od daleč prišli, da mojim otrokom in meni 


63 

napravijo veselje." »Gospod d' Hervilly," se je obrnila na postal.
nega gospoda od malega spremstva. „Saj ste mi govorili o ljubeznivi 
nameri svojega starega prijatelja Zurlaubena, ki mi je dobro v spo

minu, da mi hoče poslati par izredno lepih koza za mojo pristavo . 
Če se ne varam, je prav ta namera pred našimi očmi izvršena. Ti s& 
pač mladi prijatelji Zurlaubenovi, ki ste mi o njih pravili . ” 

» Veličanstvo, Vaš spomin je tako zanesljiv ko moje srce," j e 
odgovoril d' Hervilly . In zdaj smo bili predstavljeni z mnogimi hvalnicami na rodbini Redingov z Biberegga in Keyserjev s Frauenstein a 
— o moji je malo vedel, vendar jo je imenoval staro in slavno -
vse z neko svečanostjo, ki je bolj spadala v kak salon nego pa v 
pričujočo skoro komično okolico . Pa se je res kraljica malce šegáv& 
nasmehnila, a je nam milostivo dala roko poljubiti ter rekla : » Prepričana sem, da boste kralju, mojim otrokom in meni svojo vdanost 
še vse drugače dokazali nego s tem ljubeznivim darilom, ki mi ga 
prinašate iz svoje lepe domovine . Dnevi postajajo od dne do dneresnobniši. Pravijo mi, da se opasen nemir bolj in bolj širi po naš i 
mili Franciji. Junaštvo in zvestoba Švicarjev sta prhli v pregovor. 
Ako bi res nastale težkoče, česar pa ne verujem, sej zanašamo na, 
vas." 

„Kri in življenje za kralja, ki smo mu prisegli zvestobo!” j e 
oduševljen zaklical Reding. 
„Kri in življenje za kraljico!” se je oglasil Keyser . 

„In za njene vzvišene otroke!” sem pristavil s toplim čustvom . 

Z vidnim zadovoljstvom je gledala Marija Antoinetta na nas i n 
rekla: „Hvala vam. Vem, da se lahko zanesem na vas in vaše 
tovariše. Povejte jim to. A zdaj dovolj resnobe ! Moj Trianon ni pro

stor za skrbi, ki jih dela krona, ki često mnogo bolj tišči, nego si 
ljudstvo misli. Tu nisem kraljica, ampak vrtnarica; pastirica in pre d 
vsem mati svojih milih otrok . Moj stari prijatelj, gospod d' Hervilly , 
vam razkaže moje malo vilinsko kraljestvo, kjer skušam živeti mirno, 
selsko življenje.” 

Nato se je obrnila Marija Antoinetta k skupini, stoječi okol i 
koza. Valijev vnuk se je bil že oddahnil od strahu in je z -glasnim 
smehom dajal kozi in mladičema sveže trave, mej tem ko se je koze l 
še vedno bojaželjno postavljal, in sta ga Brunner in Stoffel držala 
za roge. 


,64 

„Ivanka,” je zaklicala kraljica, „pripelji nam semkaj zala m1a-4:Ra in njuno mater! Glej, otrok,” je rekla malemu vojvodu od Nor

mandije, l ) „glej lepe bele kozliče, ki ti jih je ta prijazni častnik pri

peljal iz svoje domovine, iz Švice . ” 

Deček je zaploskal z rokama, božal srčkani živalici in rekel : 

„Mama, s sabo vzeti ? mojemu bratu, dofénu, peljati ? ” 

„Lepo je, moj sin, da se spominjaš svojega bolnega brata ! 

'Toda kozličev ne bomo ločili od njune matere. Kaj bi ti rekel, ko b i 
te hudobni ljudje ločili od mene ? ” 

„Tepel bi tiste hude ljudi in nikakor ne bi šel od tebe, mama, ” 
je rekel deček in se je z eno ročico krčevito prijel matere, z drugo 

pa dalje gladil kozliča. Potem je govoril kozi, ki je silila k mladičema : 

»Ne vzamem ti ju, ne; Ivanka vas popelje vse k mojemu bratu, in 

kadar ga tvoje mleko ozdravi, te bom krmil z najlepšimi cveticami." 

Smehljaje je pogladila Marija Antoinetta svojemu sinčku svetl o 
kodrasto glavico in rekla : „Tvoje cvetice težko da bi ji šle v slast . 
Kar pa o mleku praviš, ni tako nespametno . Že večkrat sem slišala , 
,da je tolsto kozje mleko zelo redilno.” 

„In kraljevskega otroka dostojno,” je prav resno pripomnil 
-d' Hervilly . „Zakaj stari pisci poročajo, da je bil sam Jupiter vzreje n 
-ob mleku koze Amaltheje.” 

„Tu imamo zopet klasičnega d' Hervillyja,” se je smejala kraljica 
.
„Pa naj se tudi ta lepa koza imenuje Amalthea, in dvomim, da b 
i
bila oni. mnogo opevana božanska žival, ki je med zvezde prenesena,
"lepša in večja nego je ta tukaj iz Švicarskih gora . Videli bomo tudi 
,
kaj zdravniki porečejo k božanski pijači kozjega mleka . Upajmo, d 
a
-tudi dovolé dofenu danes popoldne, ko je tako toplo pomladno vreme 
,


skupaj z nami obiskati to moje zavetno selo . " 

Mej tem je bil tudi kozel — še vedno v Brunnerjevem varstv u 

— prišel bliže kozi in mladičema. Tedaj mi je od njegove kože ma-
lima 
udaril v nos poseben duh, in vprašal sem fanta, kaj da j e 
počel z živaljo . 

„Eh,” je rekel, »napudral sem ga malce in za pol repárja rožne 

vode sem poškropil nanj . Premočno je smrdel. In to sem si mislil, 
--da bi fini nosovi na dvoru ubogemu vragu lahko zamerili . Zato sem 
:ga pa malce pomadiziral.” 

I) Vojvoda od Normandije je bil tačas še naslov poznejšega nesrečnega 

.doféna . 


65 

Keyserju je ušel glasen smeh, Reding je bil v zadregi, in jaz bi 
se bil od sramu najrajši v zemljo pogreznil. Sicer ne verjamem, da je 

kraljica umela vsako besedo Brunnerjeve Švicarske nemščine ; a toliko 
je pač razumela, da je fant kozla napudral in pomadiziral. Zelo mi 
je odleglo, ko je Marija Antoinetta to početje smatrala za pastirjevo otročarijo ter je poklicala bliže dame svojega spremstva, da ji m 
razloži, kaj se je zgodilo. Nastal je velik smeh, in prepričan sem, d a 
so se na dvoru še dolgo smejali našemu »pomadiziranemu kozlu." 

Kraljica se je zdaj obrnila naravnost na Brunnerčka, ki je s 
svojo pastirsko torbo, široko razkoračen, stal zraven kozla in si j e 
smeh visoke gospode štel v posebno čast . Vprašala ga je, ali bi znal 
zapeti lepo pastirsko pesem . Ni mu bilo treba dvakrat reči, ampak j e 
koj začel s čistim grlom : 

„Pridite, kozice — nimam palice , 

imam pa v rokah soli . 

Hali, holi, holi — ho ! 

ho — ali — ho!” 

Brunner je res pel čisto ko zvon, in zlasti jodler je donel tak o 
veselo, kakor bi ga bil zakrožil na sončni planini . Pa mu je kraljičino 
spremstvo res glasno zaploskalo . Kraljica ga je vprašala, ali ne bi 
hotel ostati v Trianonu pri kozah za pastirja . Odgovoril je, da 
:če postati grenadir, zaenkrat pa bobnar . Prijazno mu je kraljica po 
kimala in mu po služabniku dala en louisdor (b. luidór) napitnine , 
kar je bilo fantu tako zelo po misli, da je zakrožil še vesel ekstrajodler. 

Kraljica je zdaj naklonila glavo in se hotela umakniti. Tu mi je 

Reding zašepetal, ' da je skrajni čas, izročiti Keyserjevo spomenico . 
Resnično sem bil v razvnetosti nanjo pozabil ! Tedaj sem stopil k nje j 
in ji dovolj nerodno podal obširno pisanje, proseč jo poluglasno p o 
nemško, naj bi ga čim prej in brez prič prebrala, ker je njegova vsebina za kralja in Francijo največje važnosti. Zavzela se je in me 
osupla pogledala; nato je pa pisanje vendar sprejela in ga zataknil a 
za čipkasto ruto, ki je bila na prsih zvezana . Še je velela d' Hervillyju, 
naj nam razkaže lepote Trianona, ter se je oddaljila z otrokoma i n 
malim spremstvom po skrbno očiščeni poti skozi gozd . 

Nismo bili z ogledovanjem še pri kraju, ko je prišel dvorn i 

sluga in povabil Švicarske častnike h kraljici . D' Hervilly se je močno 
5 


zavzel in vprašal, če ni tudi on naprošen k audienci . A sluga je odgovoril, da je Njeno Veličanstvo iztečno pozvalo le tri Švicarsk e 
častnike. Tedaj se je nam maršal priklonil in rekel : »Častitam gospodom k tej brezprimerni odliki. Vsej, dvorni šegi nasprotuje taka, 
tajna audienca pri kraljici, in prosim vas, da o tej visoki časti nikomur ne pravite. Če se ta dogodek raznese, bi bilo Njeno Veličanstv o 
gotovo zopet tarča najpodlejših obrekovanj. Čakal bom tam, gori pri 
,Amorjevem Templu' na vas." 

Šli smo za služabnikom in smo mimogredé videli mramorne• 

stebre okroglega templiča, ki so se belili iz goščave. Peljal je nas. 
čez most, od sphinksov zastražen, na mal otok in je nam pokaza l 
lično, osmerokotno gradbo, ki se je dvigala na najvišjem mestu , 
osredka. „Tam v belvederu najdete Njeno Veličanstvo,” je dejal mo ž 
in ostal za stražo na mostu . 

Močno mi je tolklo srce na tej kratki poti . Naprej je vstopi t 
Reding, za njim Keyser in jaz . Našli smo kraljico v svetli vrtni dvorani, ki skozi visoka okna in steklena vrata dopušča razgled na vs e 
strani. Sama je sedela pri mizi ; pred njo spomenica velikega sodnika. 

Pozdravila je naklonivši lepo glavo in pokazala na tri ličn o 
rezljane in pozlačene stole, ki so bili za nas pripravljeni. Potem je 
začela zelo resno, a mirno govoriti o stvari . Rabila je nemščino, ki 
je pa ni več popolnoma dobro znala, tako da je večkrat vpletala. 
francoske stavke in besede. Prisrčno se je zahvalila piscu in donašavcu svarilnega pisanja in rekla, da je nekaj podobnega pač domnevala od strani Orléana ; a da je v zvezi s tako razsežno zaroto , 
in da lože, ki jih je vedno imela za čisto neškodljive, namerjajo tako, 
splošen prevrat : tega bi ne bila nikoli mislila. In tudi zdaj še ne 
more prav verjeti, vkljub navedenim tehtnim razlogom, ki podpirajo 
sum. Na vsak način bo o nekterih točkah še pozvedovala, prednoizpregovori o stvari z Njegovim Veličanstvom . Ako se res prepriča,, 
da se major pi. Bachmann ni varal, bo poskusila, h kakšnim dejanjem bi mogla skloniti kralja, da odvrne nesrečo od sebe in Francije. 

S temi besedami in z zagotovilom svoje hvaležnosti je nas hotela milostno odpustiti. A Reding ji je z živimi besedami prigovarjal,. 

da treba brez drugih svetovavcev, popolnem tajno in odločno izvršiti 
nujna dejanja, predno se zberejo državni stanovi. 


Kraljica je zmajala z glavo in rekla : »Ne da bi zaslišal svojih 
svetovavcev, Njegovo Veličanstvo v tako važni stvari gotovo nič n e 
ukrene. Tega tudi ne smem pričakovati od njega. Sicer pa svetovavce 
žalimo, če dvomimo o njih zvestobi in molčečnosti . Pomislite, kaj 
zahtevate : zapor tako vplivnega moža, kakor je vojvoda Orléanski, i n 
obtožbo za veleizdajo ! " 

» Dokazi so določni," si je dovolil Reding dalje pripomniti. „In 
kakor vdano predložena spomenica razlaga, je edina pot k rešitvi od 
ločno dejanje. Vaše Veličanstvo boste kralja k temu sklonili in tak o 
njega in Francijo rešili . Prepustite zvestim Švicarskim četam, da stvar 
izvrše. Z odločnim nastopom udušimo nemire, ki utegnejo nastati o 
prvi vesti, da je vojvoda z glavnimi pomagači v Bastiji . Orožja niti 
ne bo treba rabiti, ako bomo imeli dovoljenje, resno nastopiti. Tista 
drhal, ki jo je vojvoda po provincah najel, in se nabira v Pariški h 
predmestjih, se bo razpršila kakor cestni prah v viharju, čim bo vide-
la, da so voditelji zaprti, in da se vlada ne šali. Če pa zamudimo ta 
trenotek, bo gotovo tekla kri, in sicer tem več in tem žlahtnejša, čim, 
dalje bi prizanašali krivcem. Veličanstvo, zadobite nam zaporno povelje in prosto roko za slučaj rabuke, in poroki smo vam, da bost a 
oteta prestol in oltar.” 

Reding je govoril spoštljivo, a obenem zelo prepričevalno . Kraljica 
ga je mirno poslušala do konca, potem je rekla : „Ne dvomim o vaši 
vdanosti. Želela bi, da vas je slišal kralj. Morebiti je vaš svet dober, 
vendar težko, da bi se dal izvršiti. Ako bi se Njegovo Veličanstvo k 
temu odločilo, dobi major pl . Bachmann zapórno povelje. Na vsak 
način pa se vam prisrčno zahvaljujem in se zanašam na vašo preskušeno zvestobo.” Potem je nam` vprašala, bi li nam mogla s či m 
veselje narediti. In ker smo skromno odgovorili, da nam je njen a 
kraljevska milost najdražje plačilo, je zabeležila naša imena na pisalno 
pločico ter nas odpustila, prijazno naklonivši glavo . Le jaz sem bil 
toliko drzen, da sem prosil, če bi smel kdaj risati njeno slikovito selo 
v Trianonu. Zdelo se mi je, da je bila prošnje vesela, in rada mi j e 
dovolila za rane ure do osmih ob tem času da bom čisto nemoten 
delal . 

Pri Amorjevem Templu smo našli d' Hervillyja, ki je nas obsul z 
radovednimi vprašanji . Reding je pa znal tako spretno odgovarjati, d a 
maršal niti ni zaslutil pravega namena naše audience . Peljal je nas. 

5* 


po drugem potu k mrežnim vratom zraven pristave, kjer je Ivanka imel a 

opraviti y vrtiču pred očetovo hišo. Zaklical sem ji, ali nam ne bi 
hotela podariti par cvetek z njenih leh v spomin na Trianon. 

Bliskoma je urnih rok natrgala par šopkov in nam jih razdelila . 
» Saj smem še priti, gospica Ivanka, in pogledati zavoljo kozá?" se m 
vprašal. 

» Zavoljo koza ? O gotovo, kadar hočete, da vam le stari 
Bercy odpre vrata v naš raj . A mislim, da bo držal lepo zaprta," j e 
odgovorilo dekle in izginilo v hišo . 

Mej tem je bil Bercy odprl vrata, in smo se poslovili od d'Hervillyja. Ko smo šli po krasnem dvojnatem drevoredu, ki vodi na 

ravnost v Versailles, mi je nagajal Karel-Franc z gospodično Ivanko, 
ker sem jo prosil cvetek. A Reding je naju grajal, češ, da sv a 
lahkomiselna veternjaka, da se šaliva po resnem razgovoru s kraljico. 

Jaz mislim, da je vse izgubljeno !" je rekel . »Kraljica ne bo 
dobila zapórnega povelja. Bral sem ji z žalostnega obraza, ko sem j i 

govoril o nujnosti odločnih dejanj . " 
„Rudolf, ti pa res prečrno vidiš,” je odgovoril Keyser. Jaz pa 
sem spomnil na rek Latinskega pesnika : carpe diem! 1) „Kaj nam pomagajo žalostne misli?” sem modroval . „S tem nevihte vendar ne zagovorimo. Veselimo se torej ljubega sonca, dokler nam ga Bog da . 
A glejte, podvizati moramo ! Aprilov dan, ki je bil tako prijazno začel, se zdi, da bo končal z nalivom . Urno naprej, da dež ne pokvar i 
naših lepih uniform!” 

Toliko da smo še ušli nevihti. Dorna smo našli majorja pl. 

Bachmanna, ki nas je čakal . Ko je čul Redingovo poročilo, je nam 
povedal, da se je prejšnji dan v Sveto- antonskem predmestju drha l 
pobunila, a polk Salis- Samaden je nemir udušil . „Morda ta dogode k 
kralja pouči, kako nujno je potreba, vojvodo prijeti ; zakaj očitno je 
on sodrgo najel” . 

Naslednji dan je bil Karel - Franc obveščen, da njegov pol k 
Cháteaux- vieux (b . Šato - vié) pride v kratkem y Saint Germain . Kakor druge Svicarske polke, so bili tudi tega poklicali v bližino Pariza . 
„Zdi se, da kralj vendar za vsak slučaj pripravlja krepak odpor,” j e 
govoril zadovoljen naš major. ,,Morebiti je bil tudi od druge stran i 

I) Uživaj ta dan . 


že poučen o rovanju Orléanovem in njegovih ložinih bratov . No, tudi 
sam naš polk bi bil opravil z njimi . " 

A zaman smo čakali zapornega povelja. Tako je prišel 4. maj, 
in z njim otvoritev državnih stanov . Še prej je moral odriniti poročnik 
Keyser k svojemu polku v Saint- Germain . Bil je od mojih tovariše v 
edini, s katerim sem res prijateljsko občeval ; Reding mi je bil le 
preresen, drugi mladi gospodje pa so mi bili še preveč tuji. Tako mi 
je bilo zelo žal, da je Karel-Franc odhajal. Vkljub silnemu nalivu 
sem ga spremljal do Marly- ja. Pri slovesu me je še svaril pred 
„grofačem”, češ, da je znan pretepač. Zahvalil sem se mu in dejal , 
da me je bila tudi sicer volja, ogibati se nevšečnega tovariša. Nato 
sva se poslovila z obljubo, da bova eden drugega obiskala, kolikor 
krat nama bo služba dopuščala . 

X. 
Veliki sprevod, 

Klavrni deževni dnovi so sledili našemu obisku v Trianonu . A 

4. maja, na dan otvoritve državnih stanov, se je svetlo sonce iskrilo 
na puškah in bajonetih, ko se je naš polk razvrstil na dvorišču vojašnice. Sam naš polkovnik, grof d' Affry, je za to priložnost prišel i z 
Pariza, da nas je osebno poveljeval . Bilo je prvikrat, da sem videl 
gospoda na konju . In res, vkljub 76 letom se je še vrlo držal v sedl u 
s komtursko zvezdo reda Sv. Duha na prsih . A seveda, ko je razjahal 
in obšel fronto polka, se mu je poznala visoka starost. Ko je bilo 
prebrano dnevno povelje, je stopil čisto nenadoma k meni ter m i 
vročil imenovanje za poročnika . 

»Vsekako ste si v teh malo dneh pridobili že izvenrednih zaslug 
ali pa zelo visoko zaščito," mi je rekel málone porogljivo. „Prav storite, da se zahvalite pri gospodu maršalu d' Hervillyju, ki mi je do 
poslal patent za vas. Na, vsekako častitam l ” 

D' Affry bi mi bil pač lahko vročil patent z bolj prijaznimi besedami ; a zavoljo tega nisem bil nič manj vesel . In kako se bosta veselili moja mati in Verenka, da sem bil tako naglo povišan ! Toliko 


da sem utegnil pripeti epauletto i ) na svojo levo ramo ter sprejeti častitk e 
tovarišev, in že je ob zvokih godbe in s plapolajočimi zastavami odkorakal polk skozi vrata vojašnice . Prideljen sem bil Redingovi stotniji, to 
je 3. stotniji 4. bataillona, ki ga je poveljeval baron pl. Diesbach . 

Ko smo prišli na Vojni Trg, je bil že skoro poln ogromne množice, tako da je bilo težko, napraviti široko pot za kraljeve kaross e 

in svečani sprevod . 

Kako se je zibalo in zaganjalo, glava pri glavi, od konjarnic e 
do visokih mrežnih vrat prvega grajskega dvora! In še vedno se j e 

ulival val za valom po treh velikih avenujah, ki se z različnih stran i 
stekajo na trg. Množica ni ubogala kakor druge krati ; vmes je bila 
sodrga, ki se je Francoskim stražam laskala, z nami Švicarji pa tu i n 
tam iskala prepira ter nas izzivala z zabavljico »betteraves" (t. j. pése) . 
Naposled se je vendar posrečilo, ljudstvo zlepa nazaj priniti in od 
preti široko gaz od palače do cerkve Notre-Dame globoko v mestu . 
Ob eni strani je tvorila špalir Francoska, ob drugi pa Svicarska garda . 
Naša stotnija se je mej tem postavila pred cerkvijo Notre-Dame, kje r 
so se poslanci zbirali, da od tam sprevodoma gredo s Sv . Rešnji m 
Telesom v cerkev sv. Ludvika, kjer so se imeli s slovesno božj o 
službo otvoriti državni stanovi . 

Imel sem dovolj časa, motriti poslance in poslušati opazke, k i 
jih je ljudstvo izrekalo o njih, ko so posamezni ali v gručah dohajali 
v cerkev. Obnašanje naroda je bilo zelo pomenljivo . Plemstvo je bilo 
sprejemano povečem mrzlo ali celo z zasmehom ; tako tudi večina 
duhovščine. Člane meščanstva pa so pozdravljali z radostnimi vzkliki. 
Ponosno so korakali, vkljub preprosti noši, ki jim jo je bil predpisa l 
kraljevi ceremoniar : vsa obleka črna z malim svilenim plaščkom, in 
=okoli vratu robec iz belega musselina . 

„Ti so možje, ki hočejo storiti konec groznim nerednostim naše 
vlade,” sem slišal za seboj moža iz ljudstva govoriti . 

„Tako je ; ti so možje, ki bodo osrečili Francijo,” je pritrdi l 
mož, zoprno grde vnanjosti . ,,Naši otroci bodo svobodni možje . Kralj 
misli, da so poslanci le zato prišli v Versailles, da mu plačajo dolgove, ki jih je naredila prokleta Avstrijka . Več ko 400 miljonov ! A 
razumete ? To se pravi, če bi vsak Francoz, od novorojenega otrok a 
v plenicah pa do najstaršega berača, ki se bori s smrtjo od lakote, 

') Epaulette našiv v znak častniškega dostojanstva . 


71 

plačal 20 Iiver, pa bi še dolgo ne spravili skupaj teh 400 zapravljenih 
miljonov. In zdaj misli kralj, da ti možje, ki ljubijo narod, ne bodo 
imeli drugega dela, ko skleniti tako strašno postavo, da vsak črviče k 
v zibeli in vsak berač ob bergljah plačaj 20 !iver davka. Ali razumete ? Torej na primer vi, boter, s svoje ženo in šesterimi nedoraslimi otroci, bi morali plačati 160 Iiver za vnebovpijočo potratnost 
one Avstrijanke. Kako naj spravite skupaj ta denar, ko v sedanji h 
žalostnih in bednih časih niti vsakdanjega kruha ne morete plačati ? 
A če davkov ob uri ne odrajtate, vas vtaknejo v ječo, in predn o 
zopet pridete ven, utegnejo žena in otroci že desetkrat lakote umreti . 
Toda nič se ne bojte ! Ti možje ne bodo kralju dolgov plačevali , 
ampak bodo naredili druge reči. Svobodo 'nam bodo dali, kakor so 
si jo Severo-američani z našo pomočjo priborili, ali pa vsaj ustav o 
kakršno imajo Angleži . " 

Vprašal sem Redinga, ki je stal poleg mene, ali naj primemo , 

tega človeka radi hujskajočega govorjenja ? A mi je odgovoril, naj s i 
ne osmodim prstov d' Affry da je izrečno velel, da nastopamo mirn o 
ia se brzdamo ; in ako bi hotel prijeti vsakega Parižana, ki se širokousti, bi kmalu ves Pariz sedel v Bastiji . Dokler le klepečejo, se 
nimamo vmešavati . — Prav ! Torej sem dalje poslušal govorjenje ! 

Marat (b. Mara) — tako sem čul nazvati tega človeka — j e 
bil na vprašanje, kakšne ugodnosti da prinese ljudem ustava, pravkar 
zapel celo hvalno pesen o nji ; potem je zagnal zopet staro lajn o 
obrekovanj zoper kraljico. „Že njena poroka z našim kraljem je bila 
zmaga naše dedne sovražnice, Avstrije. Pravijo, da je celo svoji materi, Mariji Tereziji, prisegla, da s svojo potratnostjo upropasti Francijo .” 

„Gospod, s tem so vas pa debelo potegnili,” je pogumno od

govorilo čvrsto dekličje grlo, ki sem ga koj spoznal . Bila je Ivanka, 
ki je vsa ogorčena ugovarjala Marati. „Kraljica še daleko ni zapravljivka, ako par liver več potrosi ko midva . Zamerila bi Francoski kraljica, ako bi stiskala. ” 

„Kaj, da ni zapravljivka ? Pa ona zloglasna zgodba z ovratnikom ? 
In njene z diamanti in rubini in safiri obložene sobe v Trianonu ? 
Brezumna zapravljivka je ! Znoj in kri Francoskega naroda trosi ! ” 

„Ta zgodba z ovratnikom se kraljice prav nič ne tika. 
Saj je sodnija dognala, da ona o vsemu sleparstvu, ki ga je nič 
vredna La Motte spletla kardinalu Rohanu, niti pičice ni vedela,” j e 
odgovorila Ivanka. 


„Priznam, da se ni docela posrečilo, kraljici dokazati krivde. Imeli 
so pismo, ki so ga proglasili za ponarejeno . No, črke so bile kraljičini m 
presneto slične. Bržkone ga je bila vendarle pisala. In če ni bilo ponarejeno, je bilo njeno, in ko je bilo njeno, je tak vendarle kraljic a 
naročila po kardinalu Rohanu one slovite diamante, vredne dva miljona. Gospodje pri sodniji so ji pogledali skozi prste ; saj vsak otrok 
ve, da sodniki to storijo nasproti kraljici, če le količkaj morejo . ” 

„Kaj nihče ni tukaj, ki bi temu obrekovavcu zamašil nesramn a 
usta?” je srdito zaklicala Ivanka. „Ko bi jaz bila mož, bi bila zlobnega lažnivca že kedaj pobila na tla.” 

„Lepa gospodična, nikar se ne vznemirjajte brez potrebe zavolj o 
Avstrijanke. Kar ta mož pravi, bo že res,” je dejal krepak mladič y 
strganem delavskem jopiču in je pri tem Ivanko tako nemilo prijel , 
da je glasno kriknila . 

Tedaj se nisem mogel dalje zdržati . Skočil sem naprej, pograbi l 
z desnico moža v delavskem jopiču, z levico Marata in ju pozval , 
naj takoj prekličeta nesramno govorjenje, sicer ju dam zapreti in j u 
kot obrekljivca kraljice izročim sodniji. Nastalo je prerivanje in vpitje,, 
da hočemo narod moriti . Naglo je bil stotnik Reding tudi na mestu, 
in je zaklical : „Mir, red ! Nič se vam ne zgodi, ljudje! Kaj se jeprimerilo ? ” 

„Gospod polkovnik,” je tresoče zaklical poglavitni sramotivec , 
ki sem ga še vedno držal za vrat, »ali ne vidite, da vaši ljudj e 
Francoski narod napadajo in davijo ? " 

„Na, ti pač nisi ,Francoski narod', in o davljenju ni govora, ” 
sem odvrnil. „Gospod stotnik, ta človek z nesramnim obrekovanje m 
hujska zoper kraljico, in ako takoj ne prekliče, predlagam, da ga od 
vedemo v zapor in izročimo sodniku.” 

„Francoski narod kličem za pričo, da sem le pogojno govoril,' 
je vreščal Marat. 

„No, zavoljo vas ne bomo motili svečanosti . Prekličite, kar st e 
nepremišljeno govoričili zoper kraljico, sicer vam ne uide javno šibanje in pa en dopoldan v mlinu na okretalc v lopah,” je deja l 
stotnik. 

„Gotovo, gospod general — vse nepremišljeno,” je jecal bojazljivec bled od strahu . 

„Tudi vse premišljeno — ne izmuzneš se , mi s to ceno advokatsko zvijačo !” sem zaklical in stresel človeka , da se je cel oblak 
pudra vzdignil iz njegovih las. 


73


„Tudi vse premišljeno,” je momljal . 
»Dobro. Zdaj prosite odpuščanja to vrlo gospodično, ki je tak o 
hrabro branila kraljico, in potem iditi v božjem imenu ! " 

Tega sramotivcu ni bilo treba dvakrat reči ; kakor jegulja se 
je izmuznil med gnečo ljudi. Tudi mož v delavski obleki je zamrmral 
nekaj kakor opravičilo se je umaknil . Ivanka mi je hvaležno dala 
roko in me tako toplo pogledala s svojimi črnimi očmi, da sem s e 
skoro ustrašil. Tudi Reding je opazil ta pogled in ga ni tolmačil v 
moje dobro, kakor sem koj videl. Mislil je, da mu je ta pogled povedal, zakaj sem nastopil zoper bahavega širokoustneža, in je nevolje n 
rekel : »Treba je bilo, zavoljo lepih oči te Ivanke malone rabuko izzvati! Naloga mi bo, vaš neprevidni nastop javiti pri poročilu ." 

S temi besedami me je ostavil. Čutil sem, kako mi je šinila kri 
v glavo, in bržkone bi bil jezno odgovoril, če bi ne bilo isti hi p 
prerivanje in valovanje ljudstva osvojilo vse moje pozornosti . Gruče 
poslancev so prihajale gostejše, in naši vojaki so le z največjim na 
porom vzdržali, da se špalir ni pretrgal. Glasni vzkliki so pozdravljal L 
take, ki so bili že znani kot prijatelji ljudstva. Prav ko me je Reding 
nezasluženo grajal, se je vnel pravcati vihar radostnih klicev : »Mirabeau (b. Mirabó !) Ta je Mirabeau ! Živio Mirabeau ! Živio lev o d 
Provence !" je donelo z vseh strani, in klobuki so vihrali v zraku . 
Videl sem slovečega in zloglasnega moža, visoko dvignjene glav e 
korakati milno . Visoko, širokopleče truplo je nosilo mogočno glavo , 
krog katere so se usipali kakor griva dolgi lasje . Duhovitost mu jesijála iz temnega očesa ; a poteze kozávega, od najnižjih strasti ožigosanega obraza so bile zoprno grde . ') 

Cisto drug obraz je zdaj vzbudil mojo pozornost. Slok, skrbno 

oblečen, gladko obrit in obilno napudran mož s prav posebnim, mačji m 

1 ) Mirabeau, Gabriel Honoré Riquetti, r. 1749, u. 2. apr. 1791 v Parizu _ 

Živel je kot častnik lahkomiselno, bil zaprt radi dolgov, in ko je zapeljal žen o 
visokega uradnika, je pobegnil v Amsterdam. Tam je spisal ognjevito obtožnico 
zoper staro Francosko vlado : Essai sur le despotisme (črtice o despostizmu .), 
1777 ga je Holandska vlada izročila Franciji, kjer je bil tri leta zaprt . V tem čas u 
je spisal glasovito razpravo : Essai sur les lettres de cachet et les prisons d'Etat 
(poskus o tajnih pismih (t j . kraljevih zapornih poveljih) in o državnih ječah . ) 

L. 1789 ga je tretji Ltari v Aix-u poslal v Versailles-ski Narodni Zbor, kjer s L 
je z odlično zgovornostjo kmalu priboril vodilno mesto. Njegov cilj je bil : 
streti stari ustroj vlade (ancien régime) in vpeljati ustavo. Njegova nagla smrt 
je bila nesreča za Francijo ; posihmal se je revolucija še bolj razbrzdala . 

„Priznam, da se ni docela posrečilo, kraljici dokazati krivde . Imeli 
so pismo, ki so ga proglasili za ponarejeno . No, črke so bile kraljičini m 
presneto slične. Bržkone ga je bila vendarle pisala. In če ni bilo ponarejeno, je bilo njeno, in ko je bilo njeno, je tak vendarle kraljic a 
naročila po kardinalu Rohanu one slovite diamante, vredne dva miljona. Gospodje pri sodniji so ji pogledali skozi prste saj vsak otrok 
ve, da sodniki to storijo nasproti kraljici, če le količkaj morejo . ” 

„Kaj nihče ni tukaj, ki bi temu obrekovavcu zamašil nesramn a 
usta?” je srdito zaklicala Ivanka . »Ko bi jaz bila mož, bi bila zlobnega lažnivca že kedaj pobila na tla." 

» Lepa gospodična, nikar se ne vznemirjajte brez potrebe zavolj o 
Avstrijanke. Kar ta mož pravi, bo že res," je dejal krepak mladič ystrganem delavskem jopiču in je pri tem Ivanko tako nemilo prijel , 
da je glasno kriknila . 

Tedaj se nisem mogel dalje zdržati. Skočil sem naprej, pograbil 
z desnico moža v delavskem jopiču, z levico Marata in ju pozval , 
naj takoj prekličeta nesramno govorjenje, sicer ju dam zapreti in j u 
kot obrekljivca kraljice izročim sodniji. Nastalo je prerivanje in vpit je, a 
da hočemo narod moriti. Naglo je bil stotnik Reding tudi na mesta 
in je zaklical : „Mir, red! Nič se vam ne zgodi, ljudje! Kaj se je 
primerilo ? ” 

„Gospod polkovnik,” je tresoče zaklical poglavitni sramotivec , 
ki sem ga še vedno držal za vrat, „ali ne vidite, da vaši ljudj e 
Francoski narod napadajo in davijo ? ” 

„Na, ti pač nisi ,Francoski narod', in o davljenju ni govora, ” 
sem odvrnil. „Gospod stotnik, ta človek z nesramnim obrekovanje n 
hujska zoper kraljico, in ako takoj ne prekliče, predlagam, da ga od 
vedemo v zapor in izročimo sodniku. ” 

„Francoski narod kličem za pričo, da sem le pogojno govoril,' 
je vreščal Marat. 

„No, zavoljo vas ne bomo motili svečanosti . Prekličite, kar ste 
nepremišljeno govoričili zoper kraljico, sicer vam ne uide javno šibanje in pa en dopoldan v mlinu na okretale v lopah,” je deja l 
stotnik. 

„Gotovo, gospod general — vse nepremišljeno,” je jecal bojazljivec bled od strahu . 

„Tudi vse premišljeno — ne izmuzneš se mi s to ceno advokatsko zvijačo !” sem zaklical in stresel človeka, da se je cel oblak 
pudra vzdignil iz njegovih las. 


„Tudi vse premišljeno,” je momljal . 

» Dobro . Zdaj prosite odpuščanja to vrlo gospodično, ki je tako 
hrabro branila kraljico, in potem iditi v božjem imenu ! " 

Tega sramotivcu ni bilo treba dvakrat reči kakor jegulja s e 
je izmuznil med gnečo ljudi . Tudi mož v delavski obleki je zamrmra l 
nekaj kakor opravičilo in se je umaknit Ivanka mi je hvaležno dal a 
roko in me tako toplo pogledala s svojimi črnimi očrni, da sem s e 
skoro ustrašil. Tudi Reding je opazil ta pogled in ga ni tolmačil v 
moje dobro, kakor sem koj videl. Mislil je, da mu je ta pogled povedal, zakaj sem nastopil zoper bahavega širokoustneža, in je nevolje n 
rekel : „Treba je bilo, zavoljo lepih oči te Ivanke malone rabuko izzvati! Naloga mi bo, vaš neprevidni nastop javiti pri poročilu .” 

S temi besedami me je ostavil. Čutil sem, kako mi je šinila kri 
v glavo, in bržkone bi bil jezno odgovoril, če bi ne bilo isti hi p 
prerivanje in valovanje ljudstva osvojilo vse moje pozornosti . Gruče 
poslancev so prihajale gostejše, in naši vojaki so le z največjim na 
porom vzdržali, da se špalir ni pretrgal. Glasni vzkliki so pozdravljal L 
take, ki so bili že znani kot prijatelji ljudstva. Prav ko me je Reding 
nezasluženo grajal, se je vnel pravcati vihar radostnih klicev : „Mirabeau (b. Mirabó !) Ta je Mirabeau ! Živio Mirabeau ! Živio lev o d 
Provence !” je donelo z vseh strani, in klobuki so vihrali v zraku . 
Videl sem slovečega in zloglasnega moža, visoko dvignjene glav e 
korakati mirno . Visoko, širokopleče truplo je nosilo mogočno glavo , 
krog katere so se usipali kakor griva dolgi lasje . Duhovitost mu jesijála iz temnega očesa a poteze kozávega, od najnižjih strasti ožigosanega obraza so bile zoprno grde . 1 ) 

Cisto drug obraz je zdaj vzbudil mojo pozornost. Slok, skrbno 

oblečen, gladko obrit in obilno napudran mož s prav posebnim, mačji m 

1) Mirabeau, Gabriel Honoré Riquetti, 1749, u. 2. apr. 1791 v Parizu_ 

Živel je kot častnik lahkomiselno, bil zaprt radi dolgov, in ko je zapeljal žen o 
visokega uradnika, je pobegnil v Amsterdam. Tam je spisal ognjevito obtožnico 
zoper staro Francosko vlado : Essai sur le despotisme (črtice o despostizmu .) 
1777 ga je Holandska vlada izročila Franciji, kjer je bil tri leta zaprt . V tem čas u 
je spisal glasovito razpravo : Essai sur les lettres de cachet et les prisons d'Etat 
(poskus o tajnih pismih (t j . kraljevih zapornih poveljih) in o državnih ječah . ) 

L. 1789 ga je tretji _tan v Aix-u poslal v Versailles-ski Narodni Zbor, kjer sL 
je z odlično zgovornostjo kmalu priboril vodilno mesto . Njegov cilj je bil : 
streti stari ustroj vlade (ancien régime) in vpeljati ustavo. Njegova nagla smrt 
je bila nesreča za Francijo posihmal se je revolucija še bolj razbrzdala . 

74 

pogledom je stopal skozi vrste. „Ta je Robespierre (b. Robespiér !) ” 

sem slišal reči za svojim hrbtom . »Orléanove stranke je ! Vrl odvetni k 
in zvita glava. 1) In ta za njim velikih oči in širokih ust je Danton, 
tudi prijatelj ljudstva. Ta zna soliti in grmeti I" 2) — „Živio Danton ! 
,Živio Robespierre !” je vpila svojat. 

„Ta par mi ni po misli,” je rekel poluglasno pošten meščan . 
„Danton je videti kakor nevaren buldog, in Robespierre kakor maček , 
ki je jesih pil.” 

Glasan vik se je ozval od druge strani cerkve, kjer je vstopal o 
plemstvo, in je potegnil nase pozornost ljudstva . „Kaj vpijejo ? Ah, La-fayette I” „Živio Lafayette, prvobóritelj za svobodo Amerike! Pri 
nesi svobodo i nam !” Koj na to je zaoril še besnejši krik : ,Orléans ! 

čujte, Orléans, smrtni sovražnik Avstrijanke, prijatelj ljudstva je prišel ! 
Živio vojvoda Orléanski ! Orléan á jamais !" 8) je tulila množica. 

Zdaj je bila ura deset . Svečano zvonjenje se je ozvalo se stolpov . 
Bobni so drobili, vojne fanfare so zadonele v daljavi ; poveljne besede 
so zletele skozi vrste, in puške vojakov, ki so presentirali, so zarožljale. „Prihajajo. Dvor prihaja!” so klicali eden drugemu in iztegovali 
vratove. Že se je čulo udarjanje konjskih kopit in ropotanje dvorni h 
kaross na tlaku. Vse kraljevsko dvorjanstvo je danes še enkrat razvil o 
svoj sijaj. Predjezdci so otvorili sprevod ; nadkonjarji, dvorni lovci s 
sokolom na roki, jezdeči paži, vsi v blestečih livrejah in na bogat o 
opremljenih konjih . Nato je sledila osmerovprežna, vsa pozlačena , 
bogato okrašena kraljeva karossa ; visoke, bele perjanice so se zibale 
konjem na glavi ; hajduki so stali na nogalnikih . Vrsta šesterovprežnih 
dvornih voz s princi in princesinjami in četa jezdecev telesne straž e 

i ) Robespiere, Maksimilian — Francoski revolucionarec, r. 1758 v Arras-u , 

u. 28. jul. 1794 . Bil je odvetnik in častivec Rousseaujev, 1789 član Narodnega 
Zbora in Jakobinskega kluba, v ,Konventu' izmej glavnih tožnikov kralja Ludvik a 
XVI. L. 1793 je vpeljal strahovlado ,revolucijskega sodišča' in ,odbora za javn o 
blaginjo'. Začelo je v imenu svobode divje klanje vseh ,sumljivih' . Naposled je 
tudi sam padel pod gijotino . 
2) Danton, Jurij -- Francoski revolucionarec . Po poklicu odvetnik, se j e 

iz sebičnosti vrgel v prekucijsko gibanje in z divjo zgovornostjo naglo osvoji l 
naklonjenost množice. On je napeljal ljudstvo k napadu na Bastijo (4. jul. 1789 ) 
in na Tuilerije (10. avg. 1792.) V prvi polovici leta 1793. je bil gospodar položaja (strahujoč ,odbor za javno blaginjo`}, a pozneje ga je izpodrinil Robespierre, ki ga je dal zapreti in ga 5. apr. 1794 poslal pod gijotino . 

3) Orléans na veke ! 


75 

so završevali sijajni sprevod. Le redki živio-klici so pozdravili kralja , 
kraljica je bila sprejeta z žaljivim molkom . 

Vsi so sestopili, kralj je šel v cerkev. Orgije so bučale, oblak i 
kadila so se dvigali, svečano petje je donelo v čast Odrešeniku , 
pričujočemu pod kruhovimi podobami, ki naj bi s svojim blagoslovo m 
posvetil začetek in delo državnih stanov ; tako je hotel pobožni Ludvi k 

XVI. Ves zbor je torej imel v slovesni procesiji spremljati Najsvetejš i 
Sakrament v cerkev sv . Ludvika, kjer se je imela otvoritvena slavnost 
končati s pridigo in božjo službo . 
Koj po kraljevem prihodu se je premaknil veličastni sprevod . 
Naprej so šli meščanski poslanci, korakajoč v dveh dolgih vrstah . 
Sledilo je plemstvo v bogatih z zlatom obrobljenih plaščih in perjanikih 
po noši Henrika IV. Vojvoda Orléanski se ni pridružil princem 
kraljevega rodu, ampak poslancem ter je prav nesramno iskal ljudsk e 
milosti. Tudi zdaj ob procesiji, spremljajoči Najsvetejši Sakrament , 
:ga je ljudstvo glasno pozdravljalo. Dvesto duhovnikov v preprostih, 
črnih sutanah je šlo za plemstvom ter so, rnenjeváje z glasbeni m 
zborom, prepevali svete pesni. Zdaj je sledilo nebo sv. Rešnjega 
Telesa. Neposredno pred njim so šli prelati v vijolčastih oblekah ; 
-škofje v roketih in kardinali, v bager oblečeni, so obkrožali nebo, čega r 
dolge zlate čope sta držala kraljeva brata, grof od Provence in gro f 
{KI Artois, obenem z vojvodo od Angouleme in vojvodo od Berry. Pod 
baldahinom je stopal nadškof Pariški, noseč zlato monstranco, i n 
koder je mimo šel pod krušnimi podobami skriti Bog, je še verno 
ljudstvo spoštljivo poklekalo . Za nebom je šel kralj, v eni roki o d 
zlata in diamantov blesteči perjanik, v drugi pa gorečo voščenico . Na 
njegovi z lilijami pretkani obleki iz zlatega brokata sta blesteli zvezd i 
red& Sv. Duha in sv. Ludvika. Zraven njega je stopala kraljica , 
sijajno oblečena, lase po tedanji šegi umetno visoko nabrane, s cvetje m 
in biseri okrašene, a bledega, tožnega obraza . 

Koliko bolj nesrečna je bila videti tukaj, sredi kraljevskega sijaja, 
nego ó'ndaj, ko sem jo gledal preprosto oblečeno v Trianonu ! Celo 
tukaj pred sv. Rešnjim Telesom so jo drzne ženske žalile z izzivajočimi klici : »Orléans a jamais I" Opazil sem bolesten trzaj krog njeni h 
:usten in pogled, s katerim se je ozrla na kraljevega soproga ; a ta je 
žalitev nalašč preslišal in mirno moleč stopal za nebom . 

» Ali res ne smemo prijeti te ženske sodrge ? je nagubančenega 
čela vprašal dolgi narednik Stoffel . 


„Da bi tako še bolj motili procesijo ?” sem odgovoril . „Za danes 
sem se že dovolj opekel . ” 

Ko je bil sijajni sprevod šel mimo, je dobila naša stotnija povelje, stopiti za njim in mu slediti k Sv . Ludviku. Ker pa nismo šl i 

v cerkev, ne morem poročati o dogodkih pri božji službi . Pariški 
nadškof je imel slovesno mašo, in monsignore de la Fare, zgovorn i 
škof Nancy-ski, je pridigal . V veliko pohujšanje nam je bilo, ko sm o 
čuli, kako so mu v cerkvi burno ploskali . 

„Mar je cerkev gledišče ?” je rekel nevoljen stotnik Diirler i z 
Luzerna . 
„Niti v- gledišču ni običaj, ploskati ob kraljevi navzočnosti,” j e 
razdražen odgovoril Reding . 

» Možje, od katerih Francija pričakuje rešitve, se tako vedej o 
pred monstranco!" je rekel major pl. Bachmann. „Bojim se, da se 
komedija, ki jo igrajo pred kraljem in našim Gospodom Bogom, le 
prehitro spremeni v krvavo tragedijo " 

Služba božja je končala . Dvorne karosse so se pripeljale pred 
cerkev, in med grmenjem naših topov, ki so bili postavljeni n a 
Saint-Cyrskem vrhu, se je dvor vrnil nazaj v grad. Tudi mi smo 
z glasno godbo odkorakali v vojašnico . 

XI. 
MeUdOnsktmn Gozdiču . 

Bilo je enkrat v zadnjih majevih dneh, ko me je krasno vrem e 
na vse zgodaj zvabilo ven y Trianon . 

Že pred sončnim vzhodom sem bil s svojo knjigo za osnutke v 
„selu” Marije Antoinette in sem risal malin . Naglo sem očrtal sliko 

— nenavadni zatrep z velikim oknom górnjice v slamnati strehi ; 
čudno speljane kamnite stopnice, zunaj vodeče v drugo nadstropje ; kolo 
in roje, potokov breg in nad malin moleča drevesa. Veličastni drevesni 
vrh in mahovita streha sta bila že otenjena, in zdelo se mi je, da 
sem značaj drevesa dobro zadel, ko je nekdo od zadej k meni stopil 
in spregovoril : 

77 

„Tako rano že na delu? Sicer pa nočem motiti, le zahvalit i 
sem se vam hotela za hrabro pomoč ondan ob slovesnosti v Versaillesu. — Ah, kako bo to lepo! Mar ste res slikar? Jeli še več 
podob v knjigi ? Ali jih smem pogledati?” 

Bila je kajpada Ivanka, ki me je obsula s temi vprašanji, i n 
rad ali nerad sem moral dobremu dekletu pustiti, da je listalo p o 
knjigi . Našla je notri nekaj slik y vodnih barvah graščine Zurlauben, 
mesta Zug z njegovo okolico, moje rojstne hiše, in osnutek krasni h 
hribov, ki se avigajo nad južno obaljo Zuškega Jezera. Moral sem ji 
slike razlagati ; kar ni se mogla nagledati, posebno živo barvnih, i n 
ni nehala vzklikati od začudenja . 

Tu sta mahoma stopili dve gospé izza visoke sleči,i) pred katero je bila klop, kjer sem risal . „O, kraljica in vojvodinja Polignac! ” 
je šepnila Ivanka in hotela uteči . 

A kraljica je prijazno velela : „Ostani, otrok, ostani! Pridem o 
še dovolj zgodaj v mlekarnico . Kakor sva že od daleč čuli, si vsa 
očarana od krasnih slik, ki se zdi, da jih ima gospod poročnik — 
Mos ali Muos mu je menda ime ? v svoji knjigi za risbe . Ali ne bi 
hoteli tudi moji prijateljici, vojvodinji Polignac, in meni dovoliti užitk a 
od svoje umetnosti ?” 

Ves sem bil zmeden in sem jecal nekaj o „otroških poskusih” i n 
niti toliko se nisem domislil, da bi se bil zahvalil za epauletto, ki m i 
jo je pač naklonila njena milost. Dobrohotno mi je pomagala iz zadrege in je s spremljevavko sedla na klop, da bi prav zlagoma listala 
v moji risarski knjigi. Manj je hvalila slike nego vojvodinja, ki je zaporedoma vzklikala ,charmant!' in ,délicieux!' 2) Tem več me je vpraševala za pojasnila k risbam in je nekatere od njih dolgo, in zdel o 
se mi je, z ljubeznijo ogledovala . 

„Kako lepa je vaša domovina, gospod Muos 1” je rekla, ko st a 
bila na listu pred njo hriba Rigi in Pilatus in skozi med njima odpr t 
razgled na ledenike Bernskih Planin . Skoro najdalje je ogledoval a 
preprosto hišo mojih staršev z yrtičem in visokim bregom ob potok u 
spredaj in s sivim obzidjem v ozadju. Pri tem me je napeljala, da 
sem pripovedoval kratko zgodbo svoje mladosti, in sicer po nemško , 
ker je kmalu opazila, da mi francoščina ne teče še docela gladko. 

I) Sleč = rhododendron.
2) Beri : šarman — delisié! = čarobno krasno!



78 

Vedla se je tako preprosto in ljubeznivo, da sem čisto pozabil, kdo 
je tista, ki ji tako od srca govorim o željah svoje mladosti, po 
stati slikar kakor moj oče in stari oče, nadalje o zgodnji smrt i 
svojega očeta in o materini bolezni . 

Mej tem je listala naprej in našla podobo moje matere . „Tako 

pač sedi lepe poletne dni na vrtu,” sem dejal . „A le nekoliko tiste ljubezni in dobrote, ki ji sije iz -oči, na papirju izraziti, sem docela 
nezmožen.” 

„Ah, materine ljubezni tudi največji umetnik ne more dostojno 
posneti!” je rekla kraljica . „In tu, kaj je pa ta zala glavica z jamicami v licih? Katera sestra? — ” 

» N-ne!" sem rekel in čutil, kako zardevam . Potem sem bleknil: 
,, Je Verena Keyser s Frauensteina " 

»Vaša nevesta ?" 
„Nevesta še ne ; a upam, da postane, kadar bom mogel ponuditi zanesljivega prežitka.” 

„In kako namerjate to doseči? ' 

Kakor stoteri drugi moji rojaki : v službi Vašega Veličanstva.. 
Nade jem se, da se kdaj kot stotnik, ali če bom imel srečo, kot polkovnik z dovoljno pokojnino vrnem na svoj dom .” 

Marija Antoinetta je zmajala z glavo in rekla : „Bojim se, da s e 

nagiba h koncu čas, ko smo zvestim služabnikom lahko podeljeval i 
pokojnine in plače iz milosti. Ali ne bi hoteli ubrati druge, morda, 
bolj zanesljive poti do svoje sreče? Zdi se mi, da imate nagnenje in 
dar za slikanje. Rada bi vaše risbe pokazala dvornemu slikarju Robertu ; ali ne bi mi jih prepustili za nekaj dni ? Pošljem vam jih p o 
d' Hervillyju nazaj. Ako bo Robert mojih misli o vaši nadarjenosti, ga 
bom prosila, da bi se nekoliko pobrigal za vas. Radi tega vam ni 
treba odložiti uniforme ; poskrbela bom, da vam vaš major dovoli 
potrebni čas, da boste lahko pogosto obiskovali Robertov atelier i) (b. 
atelié). Jeli vam prav tako ?” 

Če mi je bilo prav ? Žarel sem od sreče in nisem mogel najt i 
dovolj besed, da bi se zahvalil . 

„Torej dobro, zgovorjeni smo,” je dejala kraljica in vstala . »Zdaj 

pa, Ivanka, je čas, da pogledamo zavoljo sladke smetane. V nekaj 
dneh dobite knjigo in obvestilo po d' Hervillyju . " 

Atelier -= delavnica umetnikova. 


S temi besedami in s prijaznim pozdravom je odšla proti plan

šarski koči. Jaz pa sem mislil, da vidim nebesa odprta . Ne, takega 
srečnika, kakor jaz, pa ni bilo pod božjim soncem! Častnik in umetnik obenem ! In v obeh karrierah kraljica moja zaščitnica ! Zdaj mil 
veliki sodnik ni mogel več braniti svoje hčerke ; saj ob takem pokroviteljstvu sem vendar moral imeti dobro srečo ! 

Doma na stanovanju sem našel Salisa, ki me je povabil, da b i 

z njim obiskal slovečo žgalnico porcelana v Sevres-u (b . Sevr-u), ki 
jo je vodil naš rojak. Vesel sem bil vabila, in peljal me je po stezi 
skoz Meudonski (b. Medon-ski) Gozd. Pot je šla skoz zeleno seč-o, 
kjer so peli slavci kakor za tekmó . Često sva postala in vlekla n a 
uho sladke glasove. Salis je v mehkem zanosu govoril o naši domovini in svojih vzorih, in tudi nad mene je prišlo kakor pesniško navdušenje. In prosil sem ga : „Zapoj mi prav lepo pesem o svoji ,Berenice', ki bi jo jaz v mislih lahko obrnil na svojo Verenko . ” 

In pravil sem mu o svoji ljubezni do sodnikove hčere in izrazit 
upanje, da jo vkljub očetovemu odporu dobim, ker mi je sama Marija 
Antoinetta pred par urami vzbudila najlepše nadeje za bodočnost . 

„Damian, ti si bolj srečen od mene,” je rekel s turobnim nasm ehom . »Ursina Pestalozzi, ki jo radi lepih plavih lasi zovem Berenice, je ljubeznivo bitje najboljšega srca . Vendar pa moj oče želi, d a 
izberem bogatejšo in imenitnejšo nevesto . Najboljši oče je, a veljava 
in ugled naše družine ga je prva skrb . Da bi se vendar enkrat iztrebile te žalostne stanovske razlike ! Nikdar in nikoli jim ne žrtvuje m 
svoje Sine! " 

Tako mi je tožil bolest svoje ljubezni in mi potem z mehkim , 
glasom zapel nežno pesen. Naslednjo kitico sem ohranil v spominu 

in sem jo često v mislih obrnil na svojo Vereno : 

Oj draga, ki te dalja loči , 
vse misli k tebi mi hite , 
naj rani mi oblak zardeva , 
alj pozne zvezde mi blišče . 

A vendar moram reči, da se mi je zdel Salis nekam premehak 
in otožen. Sicer je tiste čase to viselo nad vsemi ljudmi ; a moji, k 
vedrosti in veselju sklonjeni naravi, vendar ni bilo prav po godi.. 
Kljub temu sva se tisto jutro dodobra spoprijateljila, in le žal mi je' 


,80 

bilo, da Gaudenc ni bil od našega polka, in da je naju zato vsaka 

ura utegnila ločiti. 

Tembolj prisrčno sva hotela užiti skupaj pričujoči dah ter slovesno skleniti zavezo svojega prijateljstva, kar sva tudi zvršila v 
Sevres-u pri veselem obedu in pri steklenici dobrega vina. Potem mi 
je Salis razkazal slovečo žgalnico porcelana ter me seznanil s tamošnjim nadzornikom, nekim gospodom Hettlingerjem iz Winterthura . 
Kupila sva vsak eno malo vazo z vžganimi cveticami, on spominčice 
za Sino, jaz rože za Vereno. Gospod Hettlinger je obetal, da bo 
krhke stvari sam skrbno zavil in odposlal na izročena naslova . In tako 
smo se poslovili srečni in najboljše volje . 

Ves blažen sem bil, ko sem se vračal skoz Meudonski Gozd v 
Versailles. V Mariji Antoinetti sem dobil visoko zaščitnico, v Gaudencu plemenitega prijatelja, in zanesljivo sem smel upati, da dobim tudi 
roko svoje Verene : kako ne bi mi srce poskakovalo veselja in sreče ? 
S slavci, ki so na levi in desni v zelenem grmovju zdaj tožno zdaj 
veselo gostoleli svojo sladko pesem, sem tudi jaz pel tekmá — ka j 
neki drugega ko hrepeneče besede, ki sem jih bil prav kar slišal o d 
Salisa ? 

Oj draga, ki te dalja loči , 

vse misli k tebi mi hité ! 

Tako pojoč sem zavil z gozdne steze na širji kolovoz, ko se m 
mahoma zagledal pred seboj nekaj svojih tovarišev . Slišali so bili 
besede moje popevke, in ko sem obmolknil, so me smejé pozivali, naj 
pojem naprej svojo lepo pesen na „drago, ki jo dalja loči”. Tudi bi 
bil storil, ker sem rad prenesel, če me je kdo dobrovoljno podražil ; 
a nesrečni „grofač” je bil zraven in je koj začel s porogljivim zbadanjem. Naj jim pred vsem povem, kdo je tista »daljna dragica" . 
Ali je le punca v Trianonu, ki sem jo davi zopet obiskal, ali je celo 
tnilostiva hčerka velikega sodnika, kakor sliši namigavati — je vprašal s skrajno žaljivim govorom . 

Kri mi je zavrela y glavo, in nazval sem njegovo vprašanj e 
»nesramno". 

Tovariši so hoteli posredovati, ko so videli, da komaj še krotim jezo. A » grofač" me je nalašč dražil. Strašno ga je peklo, da 
sem jaz, ubogi slikarjev sin, tako hitro dosegel častniški patent, ki ga 
je on že nad eno leto kot praporščak zaman čakal . Zato je nadalje 
val svoje neotesano zbadanje, češ, sodnikovo hčerko sicer »loči večja 


81 

dalja" ko ljubico v Trianonu ; a ker sem pameten, da bolje storim, č e 
opevam to zalo kravjo deklo, nego ono „oddaljeno” . 

Tu me je premagal srd. Planil sem nanj in, predno so drug i 

zaprečili, sem ga lusknil preko glave, da je zadonelo . Hotel mi je 
vrniti, a tovariši so stopili med naju . 

„To sramoto operem v vaši krvi,” je zahropel moj nasprotnik . 
„Škoda, da ni bolj žlahtna ! ” 
„Razume se, da se mora stvar viteško izvojevati,” je rekel po

kročnik Gibelin mojemu nasprotniku. „A zato ni treba, da poročnika 
Mousa še huje žalite, nego ste ga že.” Potem me je prijazno prijel 
pod pazduho ter mi velel : „Pojdite, greva skupaj v Versailles ! ” 

Pozdravil sem druge častnike in se vrnil z veselim Sololhurncem v Versailles. A nisem triu bil prijeten spremljevavec ; in karkoli si je prizadel, da bi stvar pokazal s smešne strani, nič mu n i 
uspelo. Srd je še premočno vrel v meni . 

„No, torej,” je rekel Gibelin pri vratih mojega stanovanja , 
„bodite pripravljeni na poziv, ki ga seveda ne smete odkloniti, ak o 

hočete častnik ostati. Smatram vas za moža in se vam nudim z a 
:sekundanta. Za Boga, ne delajte tako mračnega obraza! Take male 
praske se dogajajo v armadi in na dvoru vsak dan. Malo častniko v 
dobite, ki bi ne bili ene ali druge izbojevali . Sicer pa vam tudi 
zaupam, da vaš nasprotnik ni poseben borivec in še slabši strelec n a 
'pištole. Torej do veselega svidenja !” 

V svoji izbi sem našel snop pisem iz Zuga ; a nisem h mogel 
'odpreti, dokler se nisem nekoliko umiril. 
Bilo je vmes zelo veliko pisanje od Zurlaubena, majhno o d 

tresoče roke moje ljube matere, celo par vrstic od moje botre, a no-
bene besedice od Verenke! In vendar sem zanesljivo pričakoval, d a 
mi bo pisala ! Dolga poročila o Parizu in Versaillesu, ki mi jih je v 
prvi vrsti ljubezen do nje narekovala, bi pa vendar zaslužila vsaj 
škratek odgovor, sem zagodrnjal . Na, zdaj pa niti malega pozdrava 
tetinemu pismu ni pristavila ! 

Najplej sem bral nežno pisemce svoje matere in vse njene do

bre opomine ter zagotovila, kako noč in dan zame moli. O sebi ni 
pisala nič, ko samo, da je z njenimi ohromelimi nogami kakor vedno , 
to je slabo. A Veronika jo je zdaj o toplem pomladnem vremenu že 
nekaj krat spravila na vrt v voznem stolu, ki ga je baron Zurlauben 

6 


dal zanjo napraviti. In tu potem sedi cele ure na ljubem soncu i m 
posebno lahko moli ; gleda namreč ravno v okno ob oltarju pri Sv . 
Ozvaldu. 

Tako je pisala moja dobra mati. Jaz pa pravkar nameravam v 

dvoboju tvegati svoje življenje in zveličanje svoje duše ! Dušilo me je 
v prsih, in pekoče solze so mi zalile oči. „Kaj bo čutila, ako zve, 
da sem v dvoboju padel ? Umre od tega ! A kaj morem pomagati — 
gre za mojo čast, za mojo oficirsko službo! Saj vendar ne morem , 
zdaj po par tednih službe že vzeti odpustnice ter kakor izpojen rokodelski vajenec teči nazaj domov! Bog ve, da nisem iskal spora . Oni 
nesrečni človek me je čez mero dražil ; in zdaj se moram bojevati d o 
konca ali pa kot bojazljivec zapustiti armado . Mati, jaz nisem 
kriv!” 

Da bi utešil vest, ki se je jela močno oglašati, in da bi priše l 
na druge misli, sem prijel za botrovo dolgo in suho pismo . Brezkončne politične obravnave in prerokbe! Povrhu je tožil, da mu učen o 
zgodovinsko delo ne gre več prav od rok, odkar sem jaz proč ; čudil 
se je, da mu zaostala pokojnina še vedno ni izplačana, vkljub temu, 
da je večkrat pisal velikemu sodniku in maršalu d' Hervillyju, tako d a 
je zdaj na stare dni še v stiski za denar — s temi in podobnim i 
rečmi je popisal osem strani cele pole. 

Botrino pisemce je bilo čisto kratko . Zahvalila se je za mol 
list, tožila o svojih slabih očeh, ki ji ne dopuščajo pisati, tako d a 
mora nečakinja to storiti mestu nje. 

Torej je Verena vendarle pisala ! A kje je pismo? Tu mi jeprišla misel, da ga je veliki sodnik prestregel . In v mračni potrtosti, 
ki me je držala, se je prvi zli slutnji koj priteknila druga : veliki 
sodnik hoče ravno tvojemu sovražniku dati roko svoje hčere. „Saj 
,grofač' ima upanje, da podeduje fideikomis svoje '

rodbine,” sem si 
utemeljeval . „Ta bo ona dobra možitev, katero hoče Keyser zagoto-, 
viti svoji hčeri ! Saj bogastvo, ponos in ugled je njim vsem bolj pr i 
srcu, nego sreča lastnih otrok ! Jaz pa sem ubog vrag, in ko bi s e 
mi tudi posrečilo, da se vrnem v Zug s stotniško pokojnino, venda r 
nikoli ne bom lastnik fideikomisa kakor ta gizdalin. Saj Zurlaubetl 
pravi, da sam nima več veliko . Vrhu tega se dandanes na pokojnin e 
ni kaj prida zanašati, kakor vidim pri svojem ubogem botru !” Takole 
sem si govoril in se zaril v nov srd . 


„Iz ljubosumnosti me je razžalil ! Gotovo je na kakšen nači n 
zvedel, da me ima Verena rada — morda po Karlu Francu ali p o 
stari hišini. Kako bi sicer prišel do tega, da bi me zbadal ,s hčerk o 
velikega sodnika?' Anti meni, da ne urnem ne streljanja ne sabljanja , 
in zato me hoče, ali prisiliti, da kot bojazljivec zapustim polk, ali v 
dvoboju spraviti s pota. Čuvaj se! Ne bo ti tako lahko, ohladiti svoje 
jezice nad menoj! ” 

Sodil sem torej, da moram dvoboj sprejeti . A na drugi stran i 

me je vest hudo mučila, ko sem delal ta sklep . Zakaj vsi razlogi , 
radi kterih je dvoboj vnebovpijoč zločin, so mi hodili na misel . Videl 
sem, da se naravnost rogam božji zapovedi : ,Ne ubijaj!' — da j e 
cerkev pod najhujšo kaznijo izobčenja dvoboj prepovedala . A celo misel, kaj bo z mojo ubogo dušo, ako s takim grehom omadežana stopi 
pred sodni stol božji, me ni oplašila . „Saj mi odpusti,” sem se skušal 
tolažiti . 

Tedaj mi je Gibelin v spremstvu enega tovariša prinesel poziv , 

kakor sem bil pričakoval . Mirna poravnava da je nemogoča, ker se m 
nasprotnika pred pričami in dejansko žalil. Vpraša se le, ali poziv 
sprejmem, ali službo pustim. Razume se, kaj ne, da sprejmem ? 

In sem sprejel ! 
„Tako je prav!” je vzkliknil Gibelin. » Ponudil sem se vam ž e 
za sekundanta . Me vzamete? Dobro ! Taka reč treba, da se kavalirsko opravi. Cvrst pohod z orožjem, en, dva, tri! In zopet dobr a 
tovariša . " 
Vprašal je še, ali hočem pištole ali meč? Rekel sem, da m i 
vrsta orožja ni mari. 
„Torej dobro, meč!” je odločil . » Mečevanje je vsekako bolj viteško. Saj se vendar znate boriti? Dobro! Izborno ! jutri rano prot i 
šestim bodite pripravljeni . Vem za krasen prostorček v Meudonske m 
Gozdiču, kjer so se opravile že stotine takih malenkosti . Le nikar, 
tako obupno gledati! Vse se kavalirsko izteče . Za to sem jaz- porok. 
Na svidenje torej jutri rano . " 

Gospoda sta se poklonila in odšla. Kocka je bila padla ; nisem 

več mogel odstopiti. S svojo vestjo sem sklenil gnilo poravnavo. „Ti 
si izzvan, napaden ; smeš se torej braniti,” sem si prigovarjal. »Vrhu 
tega se bom držal izključno le v mejah obrambe . Ako torej kateri o d 
naju pade, padem jaz, in ne pojdem kot morivec v večnost . Njegove 


84 

udarce prestrezati, svoje -življenje braniti, pa vendar smem ." S takim 
preluknjanim sklepanjem sem skušal udušiti glas vesti ter se še ponašati s plemenitostjo. 

Vendar mi ni bilo dobro pri srcu, in ko sem še enkrat prečital 
ljubezni polno materino pismo, bi bila skoro strta moja kljubovalnost . 
Jokal sem kakor otrok nad svojo in njeno nesrečo . Zakaj da bom ja z 
žrtev dvoboja, sem vsled svojega odloka smatral skoro za gotovo . 
Nato sem sedel in pisal Zurlaubenu, 'naj sporoči materi mojo smrt . 
„Kot vojak bo razumel, da nisem mogel drugače ravnati,” sem govoril sam pri sebi . Nekaj vrstic za mater sem priložil pismu na botra ; 
prosil sem jo odpuščanja in ji sporočil zadnje pozdrave . 

Prav ko sem bil pismo zapečatil in naslov zapisal, je vstopil 
Brunner. Nosil je danes prvikrat uniformo in se mi je hGtel pokazat i 
v njej. Videlo se mu je, da je nekoliko vinjen, in mi je povedal, da 
je s tamburmajorjem Chauletom (b . Šolé-tom), z dolgim Stoffelom i z 
Melsa in nekaterimi drugimi tovariši „pri Zlatem Sodu” posvetil svoj o 
uniformo. „Ne s Zuškim moštom, Bog varuj! tudi ne s kako drugo 
kislico,” je dejal, »ampak s pravim burgundcem, saperlot!" Pri tem 
da je šlo tudi nekaj Iiver od kraljičinega Iouisdorja, je pristavil; ker 
je moral plačati za vso družbo . Da ga pa tamburmajor še kdaj n e 
premami, hoče ostale livre rajši pri meni shranit i 

Zmajal sem z glavo in zahvalil fanta za zaupanje, a sem m u 
svetoval, naj rajši nese denar stotniku Redingu, ker jaz ne vem, ali 

bom jutri večer še živ ali ne. 

Brunner je debelo pogledal in prvi hip menil, da se šalim . Ko 
je pa videl, da me je resnoba, je bil tudi kmalu na pravi sledi ; zakaj 

taki častni spori so bili tačas močno v navadi, in še pred kratki m 
so bili zoper nje izdali strogo dnevno povelje in zagrozili z zaporom. 
Rad bi me bil svaril ; a odbil sem njegov poskus tako osorno, da se 
je žalosten poslovil. „Brez zamere,” je rekel še med vrati. ,.A žal b i 
mi vas bilo, ako bi jutri prišli v luknjo, ali pa še par klaftrov niž e 

v pekel l" 

Noč sem prebil silno klavrno . Šele proti jutru sem nemirno 
zasnul . Vzplašil sem se, ko je dnevna straža drobila na boben. 
Skraja sem mislil, da so bili dogodki prejšnjega dne le hud sen . A 
pismo, ki je bilo zapečateno na mizi, me je osvestilo, da je vse 
bridka resnica. Po navadi sem hotel opraviti kratko jutranjo molitev, 


a ni mi šlo. Že pri očenašu mi je obtičala v grlu prošnja : „Odpusti 
nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom .” 

Jedva sem bil oblečen, je že prišel pome poročnik Gibelin . Dal 
sem mu pismo in ga prosil, naj ga odpošlje, ako se mi kaj zgodi . 
»Ba," je rekel, „kaj tako otožni? To že skoro ni kavalirsko. Čvrsto 
in čilo kakor na ples! En, dva, tri ! Vrhu tega nimate nevarnega nasprotnika, kakor sem že včeraj rekel . A, ko bi bil Rastagnac ! Ta ji h 
je na kraju, kamor gremo, že svoj tucat nabodel, kakor bi bili 
škrjanci!” 

„Na istem kraju!” sem si mislil, gredoč po stopnicah za njim . 
Fiaker je naju, naglo vozeč, pripeljal v Meudonski Gozdič, p o 
katerem sem prejšnji dan šetal misleč na Vereno ob Salisovi strani. 
Bilo je okoli šestih, ko smo prišli na mesto . Moj nasprotnik in njego v 
sekundant sta bila že tam ; nekoliko proč pod starim lobom je stal 
Jarry (b. Žari), vojaški ranocelnik, poleg njega mal kovčeg z obvezilom . Kaj sem hotel, moralo je biti ! 
Sekundanta sta potegnila svetle borilne meče iz toka in ju po-
merila. Midva sva mej tem slekla vojaško suknjo ; nato sta naju postavila razgaljenih prsi enega proti drugemu ter nama dala orožje v 
roke. Ko sta tudi sama stopila na svoji mesti, je bilo dano znamenje, in koj je zablisnilo in zazvenčalo jeklo. Moj nasprotnik je začel 
borbo s silnim napadom, ki sem ga jaz, zvest svojemu odloku, samo 
odbil, ne da bi goloto, ki je ni kril, porabil za protinapad . Iznova je 
napadel, in jaz sem prestregel ; i tokrat bi mu bil zlahka zadrl meč 

3 prsi ; zakaj slabo se je kril . Njegov sekundant mu je zaklical, naj 
bo oprezen, mej tem ko me je Gibelin pozival : »Sunite, sunite vendar! Že dvakrat ste imeli zmago v rokah ! " 

Pustil sem ga kričati in sem čakal tretjega napada, s katerim je sovražnik odlašal ; zakaj svitalo se mu je, da ne stoji prot i 
nasprotniku, ki bi ga smel zaničevati. Zurlauben je bil poskrbel, d a 
sem se bil dobro izvežbal v vseh viteških umetnostih, in moj učitel j 
3 borjenju me je smatral za enega svojih boljših učencev . 

„Naprej l” je zaklical Gibelin, in z zlim pogledom je nasprotni k 

3 tretje dvignil meč, in zopet sta zazvenčali svetli ostrini . Za las je 
manjkalo, pa bi mi bilo tokrat spodletelo, prestreči sunek : nasprotni 
kov meč je šel tik mimo mojih prsi, tako da mi je srajco pretrgal . 

„Zadet!” je zaklical njegov sekundant . 


„Oprasnjen !” je zavrnil Gibelin . 
„Stoj — v kraljevem imenu !” je zavpil za nami jezdec, k i 
na openjenem konju planil na jaso. 
Reding!" sem vzkliknil, in kakor da se mi je ogromna peza 
odvalila z duše. 
„Stotnik Reding — lej no ! Saj vendar ne boste kazili našeg a 

malega spopada, ki je dozdaj čisto kavalirsko potekel?” je zaklica l 
Oibelin. „Fi - done! I) Zdi se, da res nameravate . . ” 

»Prav gotovo nameravam, in hvala Bogu da sem še dospel , 

gredno se je zgodila strašna nesreča. V kraljevem imenu vaju pozi 
vam, da takoj položita orožje ter gresta kot jetnika z menoj v Versailles. Vojno sodišče se bo bavilo s slučajem, in bojim se, da b o 
enkrat zoper to barbarsko razvado nastopilo s kaznijo, da bo drugi m 
v strah." 

Potem je Reding stopil k nama in rekel : „Gospod Muos, sma

tral sem vas za krščanskega mladega moža. Kako je mogoče, da va s 
prazen strah pred ljudmi spelje v tak zločin? Zahvalite Boga, da j e 
milostno preprečil, da bi se eden od vaju s Kainovim znamenje m 
vlačil skoz življenje, dočim bi se drugi v večnosti pokoril za svoj e 
grešno početje! ” 

Prav je govoril ; saj sem čutil, da sem se zaman skušal preslepiti, češ, da je moje ravnanje dovoljeno . Povrhu mi je pri zadnjem 
protivnikovem napadu kri šinila v glavo : bil sem na tem, da 
sam preidem k napadu. Ko bi ne bil Reding ravno pravi trenote k 
došel, bi se bila borba vendarle z grozo končala . 

Zahvalil sem se Redingu in nasprotniku dobrohotno ponudil 
roko v spravo. 
Šla sva za Redingom v vojašnico, in sem zvedel, da se imava 

za ukinjenje nesrečnega dvoboja zahvaliti ravno Brunnerju. Brž ko 
je bil uganil, da se hočem z nekom biti, je bil šel k Redingu, da m u 
to prijavi. Žal, da ga zvečer ni več našel in ga je šele tisti dan zjutra j 
poklical s postelje, ko mu je tudi že vedel povedati, s kom in n a 
katero stran sem se odpeljal . 

Najprej sva bila zaprta v sobi. Čez nekaj dni sva stala pre d 
vojnim sodiščem . Veliki sodnik me je gledal z očrni, ki so mi pra -

Fej vendar! 


87 

vile bolj razločno od besede, da sem do kraja zapravil njegovo naklonjenost . „Takemu rvaču ne bo nikdar zaupal sreče svoje hčerke, ” 
sem dejal sam sebi. Govoril je nama slano in zasluženo grajo L e 
izjava obeh sekundantov, da sem nasprotniku ,,nalašč prizanašal, m e 
je obvarovala hujše kazni ; dobil sem dva meseca vojaškega zapora. 
Moj nasprotnik je dobil dvakrat toliko, in povrhu mu je bilo zope t 
odloženo povišanje v častnika, Zavoljo tega se je dal kasneje prestaviti k drugemu polku . 


III . KNJIGA 
K"' 


V vojaški joči. 

Še tisti dan so me odpeljali v vojaški zapor v apatijo, mračn o 
poslopje, čegar štiri vogle so zajemali okrogli pomolni stolpi . 

Prav nič dobre volje se nisem oziral na stolpe in na zamrežen a 
okna, ko sem ugledal zgradbo. Ob lepih pomladnih dneh in v čas u 
velikih dogodkov biti pod ključem, ni karsibodi, zlasti za mladeg a 
človeka, ki je želján življenja in dejanj. A prigovarjal sem si, da sem 
zavoljo pregrešnega dvoboja zaslužil še mnogo večjo kazen . Mučila 
me je tudi zavest, da sem po lastni krivdi ubil vsako upanje, d a 
zadobim Verenino roko. Nič ni bilo velikemu sodniku bolj zoprno k o 
pretepač, in za takega sem zdaj veljal v njegovih očeh. Že prvi dan 
svojega jetništva sem prejel od njega list, s katerim mi je javljal, d a 
me ne želi več videti v svoji hiši ; naj torej čim prej hišini sporočim , 
kam naj pošlje moj kovčeg . Priloženo je bilo nesrečno Verenino 
pismo, neodprto, kakor sem se prepričal, a brez vsake besedic e 
opravičila ali pojasnila . Pozneje sem čul, da se je bilo velikemu sodniku pri odpiranju zavoja pomešalo med druge spise, tako da ga j e 
našel šele dan pozneje . 

Njene mile besede so me genile do solz. Iz vsake vrstice mi j e 
vela njena ljubeznivost. Ni veliko govorila o ljubezni in hrepenenju ; 
toda iz vseh tistih obrazcev in popisov, ki jih je zložila v pismo, o 

teti in Katri, o botru in moji materi, katero skoro vsak dan obišče, 
pa do kanarčka v kletki in cvetlic na vrtu — vse je kazalo njen o 
ljubo, zvesto, vdano dušo. Pismo mi je bilo v tem hipu mučna 
obtožnica, ki mi je naglas klicala : Ti, tvoja nagla jeza je ubila njenega 
in tvojega življenja srečo ! O kako sem vihral v svoji jetniški celic i 
tistih par korakov sem in tja ! Kako me je razjedal kes, ki ni mogel 
več vsega popraviti ! 

V samoti sem se vendarle počasi -umiril in čez nekaj dni se m 
se zopet osrčil. Mnogo je k temu primogel o. Sekundus, ki se je 
nemalo začudil, ko me je našel nekoč o svojem navadnem obisku v 
vojaški ječi ; o vsem, kar se je bilo z menoj zgodilo, ni bil dote-
daj nič zvedel . Ko sem mu stvar pripovedoval in tožil svojo nesrečo , 
skraja ni nič rekel. A njegov mirni pogled in resno obličje sta me 


92 

huje grajala, nego bi me mogle najbridkejše besede. Naposled je rekel, 

da mi noče nič očitati, ker si gotovo sam dovolj očitam ; tudi da mi 
ne mara pridigati o peti božji zapovedi. Posledice, ki bi lahko bile še 
tisočkrat bolj žalostne, naj nosim v duhu pokore kot pravično in mil o 
kazen ; in da bo tista tudi moji neumrjoči duši v prid, mi svetuje, na j 
se čimpreje s skesano izpovedjo spravim z Bogom . Potem da hoče 
v božjem imenu poskusiti, kako bi uredil mojo zadevo pri velike m 
sodniku, in tudi moji materi bo kratko pisal, naj si nespametnega čin a 
svojega Damiana ne žene preveč k srcu. — S tem sem bil od srca 
zadovoljen . Drugi dan je blagi kapucin poslušal mojo spoved in j e 
umel, vliti mi novega zaupanja in poguma v dušo . 

Komaj je bil odšel, je vstopil k meni stotnik Salis, ki je tud i 
šele zdaj doznal za moje jetništvo . Njegov polk so namreč, kakor 
druge, ki so jih bili zbrali krog Pariza, nesmotreno prekladali semtertja , 
potem kakor je omahujočo vlado navdajal zdaj pogum, zdaj malo 
srčnost. Ta čas je bil zopet nameščen v Passyju pri Parizu. Od Salisa 
sem zvedel za najnovejše političke dogodke. Videl sem, da je vse 
približno tako potekalo, kakor sta bila napovedovala Bachmann in velik i 
sodnik. V zboru državnih stanov se je bil res koj pri poverjevanj u 
poslanstev vnel prepir, ali naj glasujejo ločeni po stanovih ali združen i 
po glavah. Mirabeau, odlikujoč se s silno zgovornostjo, je bil „v imen u 

Boga miru” pozval duhovščino, naj se pridruži tretjemu stanu . Duhovniki so se res nagibali k temu, plemstvo se je ustavljalo. Tedaj je 
Siyees stavil predlog, naj tretji stan sam od sebe začne z razpravami , 
Nato se je bila skoro polovica duhovščine priklopila tretjemu stanu , 
in ti zavezniki so se nazvali ,Narodni Zbor' ter izvolili zvezdoslovc a 
Bailly-ja 1) za svojega predsednika . 

» S tem je bil odkrito napovedan boj neodvisni monarhiji," l e 
nadaljeval Salis. »Kralj bi bil moral zdaj nemudoma razgnati ta prekucijski zbor. A ni drznil tega storiti, ampak je pod neko pretvez o 
samo zborovalnico zaprl . Tedaj se člani niso več sestali v gradu , 
ampak v mestu v tako imenovani žógalnici ter si prisegli, da se pre j 
ne razidejo, dokler ne dobi Francija nove ustave . Kralj je bil voljan, 
nepokornežem ponuditi poravnavo : državni stanovi da imajo pravico , 

1 ) Bailly (C . Baji), Jvan, Francoski zvezdoslovec in politik, r. 1736 v 
Parizu, u. leta 1793 istotam pod gijotino, je bil 1789/91 Pariški župan in predsednik prvega »Narodnega Zbora." 


93 

dovoljevati davščine ; pri obdačevanju nehajo vse predpravice ; zemljafino prevzamejo vsi stanovi ; tlake, zaporna pisma, last na osebo 
prenehajo. Proti tem popustom pa naj bi tretji stan privoli), da se 
stanovi ločeni posvetujejo. A zopet je kljuboval kralju. Ko jih je veliki 
ceremoniar, marquis de Brézé, pozval, naj se razidejo, mu je zagrme l 
Mirabeau naproti : ,Umaknemo se le bajonetom.' In nato so poslanci 
proglasili, da so njih osebe nedotakljive, in kdor bi jim krivico storil , 
je izdajavec naroda . " 

» Tačas smo vsako uro čakali, da dobimo povelje, nastopiti z 
vso silo zoper „Narodni Zbor”, je dalje pripovedoval Salis, „in priznam , 
da bi mi bilo težko ubogati ; zakaj ti možje zastopajo pravico svobod e 
in naroda nasproti tiraniji . A kralj ni tvegal tega povelja : držanje 
njegovih Francoskih čet ga je oplašilo. Uklonil se je volji tretjega 
stanu. In Bailly je po pravici zmagoslavno vzkliknil koncem seje, d a 
je revolucija končana, ne da bi tekla kapljica krvi . ” 

Salis je pripovedoval z velikim navdušenjem ; zakaj ves je gore l 
za zmago svobode in novih idej, od kojih je on, kakor mnogi drugi 

plemeniti duhovi, pričakoval le srečo in blagoslov in zlate dni . Ah, 
kako drugače je prišlo ! Njegovo sanjavo oko je žarelo svetega ognja, 
in njegova sicer bleda lica so rdela, mej tem ko je govoril . 

„Prijatelj, daj roko!” je zaklical. „Svoboda slavi zmago ! Sliša l 

si pač snoči vriskanje ljudstva . Versailles in Pariz sta bila razsvetljena . 
Nova pomlad narodov začenja . Kmalu ne bo nihče več nesrečen n a 
zemlji ; zakaj vsi bodo prosti in enaki in bratje mej seboj . ” 

Njegove besede so živo odmevale v mojem občutljivem srcu . 
Saj sem se tudi jaz vedno ogreval za to, da se odpravijo očitn e 
zlorabe in krivice v upravi Francije in Švice. Vsa omamljena od veselja 
sva se objela in si častitala, da je vse tako srečno izteklo . 

„Saj je že kraljeva ponudba zagotovila odstranitev najhujših 
krivic,” sem rekel . » Pravična razdelitev davkov, odprava tlake in lasti 
na osebo, enakost pred postavo — saj to je blizu vse, kar moremo želeti ! 
Smatral sem kralja vedno za plemenitega moža, ki ljubi svoj naro d 
kakor oče. In s svojo ponudbo je dokazal, da pozna, česa treba 
Franciji, in da ima očetovsko srce za svoje podložnike . Da le ne bi 
zdaj Orléans in njegova stranka šli dalje in začeli boja zoper presto l 
in oltar." 


»Tega se ni bati," je menil Salis. „Seveda je nekaj Voltairjancev p 
ki bi to radi, a zdrava ljudska pamet tega ne bo pustila . Ne, zdaj 

ko je kralj v zvezi z Narodnim Zborom, se nima nič bati. Njegov 
prestol odsilmal stoji trdneje, nego kadarsibodi za njegovih prednikov . 
Kajpada, svobodomiselno ustavo bo že moral sprejeti . Preživeli smo se, 
in rad položim svoj grb in svojo plemsko listino na žrtvenik svobode l ” 

Tako sva še dolgo govorila in si slikala zlato bodočnost, dokler 
ni ječar opozoril, da se vrata Opatije zapro . Salis se je poslovil z 
obljubo, da mi pošlje knjig in da me še obišče. Res sem že naslednje 
jutro dobil več knjig, mej njimi zlasti mladostna dela Nemških pesniko v 
Schillerja in Gotheja. S kakšno strastjo sem čital Schillerjeve Razbojnike in Don Karlosa ! 

Ko me je Salis zopet obiskal, sem mu navdušeno govoril o te h 

pesnitvah in ves vnet sem izrazil željo, naj bi vzori svobode čim pre i 
zmagali ne le v Franciji, ampak po vsem svetu. Tu me je Gauden c 
za hip zvedavo gledal in je naposled vprašal, ali ne bi hotel pomagati pri uresničenju teh krasnih vzorov ? 

„Z veseljem,” sem vzkliknil, „da se le boj vrši s poštenim i 
sredstvi.” 

„No, torej vedi : obstoja velika, ves svet obsegajoča zveza, ki 
hoče vsem podjarmljenim prinesti svobode, vsem državljanom enakos t 
in vsem narodom vekotrajen mir . Tej zvezi sem se s sveto priseg a 
zaobljubil. O Damian, i ti imaš blago srce ! Stopi tudi v to zvezo ! ” 

Ali je zveza, o kateri govoriš, loža ?" sem vprašal . 

„Da, jaz sem njen član . — Gospod Schweitzer iz Ziiricha, k i 
tudi plamti za svobodo, me je vpeljal. In ako si zadovoljen, ti storim 
enako prijateljsko uslugo. 5. maja pred tremi leti sem bil sprejet v 
ložo „Dobrodelnosti.” Od tačas imam brate in somišljenike v vseh 
krajih sveta. Na mojem zadnjem potovanju po Belgiji in Hollandskem , 
v Weimarju in Jeni so mi bratje radovoljno pomagali . Poznamo se 
mej seboj po gotovih znamenjih in besedah in smo si dolžni vzajemn o 
pomagati kakor bratje . Svete prisege nam branijo, izdati vnanjim on a 
znamenja in besede ali pa skrivnost zveze. A poznaš me in veš, da 
bi te ne pozival k pristopu, ako bi bil v dobi treh let za kaj zvedel , 
kar ni dovoljeno, čisto in plemenito . " 

Zaupal sem Salisu resnično, da mi po najboljšem prepričanju i n 
v dobri veri to zatrjuje . A spominjal sem se, kako sem nekoč slišal, 


95

da nižjim vrstam prostozidarjev nič ne razodenejo o pravih in končnih , 
namerah zveze. To sem mu povedal, in mi je priznal, da so res višje 
vrste, v katere pripustijo člane le po dolgi preizkušnji . 

„A kakšne so te posebne namere, ki jih nižjim vrstam prikrivajo, ako je splošni namen ta, ki si ga povedal ? ” 

„Morebiti so poti do cilja, in namen je mogoče bolj ali manj , 
popolno umeti. Tudi bi se utegnili v nižje vrste vriniti izdajice, ali 
vsaj taki, ki bi iz nepremišljenosti cilje in namene zveze pred časo m 
izdali.” 

„To mi ne gre v glavo ! Daj, naj vse razodenejo, ako je l e 
dobro in hvalevredno . Ko je Kristus oznanjal svojo vero, jo je očitn o 
in javno učil. » Ničesa nisem skrivši govoril,” je rekel velikemu duhovniku. Kar je pošteno, se nima bati svetlobe. To tihotapstvo mi ne 
ugaja. Jaz imam rad vse odkrito in brez ovinkov. In potem kaj je to : 
,bolj popolno razumeti' namen ? Vi hoče narode ,osvoboditi tiranstva' . 
Ali je to tako umeti, da hočete vpeljati splošno republiko ? Nadalje : 
,vsi meščani naj bodo enaki'. Ali tedaj hočete odstraniti vse razlik e 
stanov ? " 

„Res hočemo polagoma priti do tega, da bo na vsem svet u 
kakor v naši zvezi. V loži so vsi ,bratje.' Prostovoljno se bodo torej 
naši bratje, kadar bo enkrat ves svet v naši zvezi, odrekli svoji m 
predpravicam . Prostovoljno bodo kralji položili svoje krone na oltar 
enakosti in bratstva, in z veseljem bom jaz zdrobil svoj grb in bom 
preprost državljan ko ti . ” 

„To vse je prav lepo . Pa če kateri kralj, recimo Francoski, n e 
bi hotel prostovoljno krone položiti — ali ga bodo prisilili ? ” 

„Najbrže. ” 

„A mi smo mu prisegli vojaško zvestobo ! V tem slučaju b i 
prišel v zelo neprijeten položaj. Vzemimo, da bi loža od tebe zahtevala, da bi kakorkoli pomagal upropastiti kralja — kaj bi tedaj storil? ” 

» Držal bi tisto prisego, ki je svetejša, v prepričanju, da me nobena 
prisega ne more siliti h kakšni krivici . " 
Vprašal sem : „Kaj pa misli loža o veri ?” 

„Vsi častimo velikega stavbenika vesoljstva,” je odgovoril Salis. 
,,Vero splošnega bratovstva hočemo privesti do zmage ; saj sta jo 
učila tudi Kristus in sv . Janez . Prenapetost mora izginiti, očiščeni 


'96 

.evangelij sv. Janeza se mora uveljaviti, tako se bodo združile vs e 

vere . Vse kar imajo razna verstva lepega, čistega, svetega, bodi ver a 

bodočnosti." 

„Ta bi torej bila druga vera, ne tista, ki jo je Kristus razodel ? ” 

sem presenečen vprašal. 

„No, lahko tečemo, da je ista vera, toda otrebljena vseh ne 
,pravih primesi. Jaz namreč ne ,verjamem, da še obstoja vera, ki jo je 
učil Kristus. Ta izgubljeni biser hočemo spet najti .” 

Zdaj mi je bilo dovolj . „Gaudenc,” sem rekel, „jaz sem kato

ličan, in kot tak verujem, da je nauk, ki ga je Kristus razodel, cel 
in čist ohranjen v cerkvi, od njega postavljeni. Meni se ta biser ni 
izgubil. Ako namerja loža katoliško vero nadomestiti z drugo bol j 
-čisto in učeno, se ji nikdar ne pridružim. Ustanovitelj katoliške cerkve 
je rekel o sebi : ,, jaz sem luč sveta ;” njegovo delo mora to-rej biti vrelec prave prosvete, in kdor mu je sovražen, utegne pa č 
ponuditi , svetu minljivo slepilo, nikoli pa ne pravega, razsvetljujočeg a 

,

in ogrevaiocega sonca ." 

„Sedaj sprevidevam, zakaj skraja ni smel noben katoličan bit i 
sprejet v našo zvezo ! A tebe, Damian, bi ne bil nikoli smatral z a 
takega prenapeteža, sicer bi ti ne bil črhnil besedice o loži. Razume 
-se, da nisi za našo zvezo . A ne prepirajva se dalje. Upam, da 
-sčasoma sam prideš k boljšemu spoznanju in da se otreseš zagrizen e 
.otroške vere .” 

»Jaz pa se bojim, da bo tvoje plemenito srce v svojo velik o 
žalost doživelo, da vaša zveza namestu svobode prinese verige, na 

4nestu bratovstva — krvav črt, dasi imaš ti in mnogi drugi člani blag e 
namene. Da bi Bog to milostno odvrnil ! " 

Še sem ga izkušal prepričati, da mora vera Jezusa Kristusa z 
njegovo božjo pomočjo ostati nepopačena do konca vekov, kakor j e 
-sam zagotovil. A predsodki zoper katoliško cerkev so se bili Salisu 
pregloboko zajedli v srce, da bi ga bil mogel prepričati . Vendar pa 
so bila Voltairjeva in drugih filozofov sramotenja njegovi plemenit i 
duši zoprna ; veroval je v Boga in našega Zveličarja. Ubogi Salis ! 
Kolikokrat sem se spominjal tega najinega resnega pogovora ! 

Stisnila sva si roke in je odšel . Prijel sem zopet za knjigo, d a 

bi še bral, dokler bi dopuščal svit dneva . A nenadejan dogodek me 
je vzplašil od branja. Tisti dan so bili nekaj vojakov Francoske te


97 

esne straže radi nepokorščine spravili v našo ječo, in ves polk na j 
bi za kazen ne smel iz vojašnice . A uporniki so se rogali povelju ter 
so šli zvečer, podčastniki na čelu, pojoč pesni svobode, od drhal i 
glasno pozdravljani, v dolgih vrstah v Palais Royal . Tu je teklo vino 
na račun vojvode Orleanskega kakor v potoku, in kmalu so opit i 
vojaki sklenili, naskočiti ječo in tovariše osvoboditi. Tisoči izmed 
ljudstva so se pridružili pohodu. 

Pravkar sem hotel odložiti knjigo, ki sem jo bral pri zadnj i 

svetlobi, ko je krik in tuljenje bližajoče se množice preko streh prodrl 
v mojo celico. Spočetka sem mislil, da ljudstvo daje duška veselju 

ad kako novo zmago tretjega stanu, in da pojde mimo. A ne, tok 

se je zajezil, in tuljenje je naraščalo . Ni bilo dvoma, veljalo je nam . 
Iz tisočerih grl je zdaj prodiralo na moje uho „Odpreti ! Od 
preti ! V imenu naroda !” in koj so zagrmeli udarci kladiv ir3 sekir na 
vnanja vrata ječe. S hreščanjem so se zrušila, in čul sem, kako s e 
je tok razlil v obokano vežo in na dvor ječe. Zdaj sem videl skoz 
zamreženo okno vlomivce : pijani vojaki, nesramno naslišpane dekline , 
potepuhi v raztrganih jopičih, ženske v cokljah, klateži, vajenci, rokodelci, cestni pometači, ženske s trga, plavci, brodarji s Seine, vse 
glava pri glavi, vpijoči, tuleči, kakor v divjem vrtincu se prerivajoči . 
Zdaj sem tudi videl, kako so izza omrežja oken na nasprotni stran i 
zaprti vojaki stegali roke in pozdravljali svoje tovariše . Stotine glaso v 
je odgovarjalo : „Prihajamo ! Živela svoboda ! Smrt trinogom l” Nise m 
vedel, naj se li te razbrzdane drhali bojim ali veselim . Mar nisem bil 

v njih očeh služabnik trinogov ? 

Še je bilo treba razbiti nekatere težke, okovane hrastove dur i 
in mreže, predno je bila prosta pot v gornja nadstropja. A močni 
železni drogovi in težka kovaška kladiva, ki so jih vihtele žilave 
Toke, so kmalu opravila svoje delo, in zdaj se je tolpa zadrvila po stopniščih . Ene duri za drugimi na našem mostrovžu so se z močnim pokanjem rušile s stožerjev zdaj so odnehale tudi moje, in skozi odprtino v vlomljeni deski se je vlila jarka luč baklje ter mi osvetlil a 
-nekaj divjih obrazov . 

„Ah, častnik Švicarske telesne straže !” je iznenaden vzklikni l 
eden od vojakov . 
„Ali si plemič ? ” 

»Ne." 


„Pustite ga čepeti hlapec trinogov je,” je zavreščal neko v 
klatež. 
» Čujmo !" je rekel neki krojaški pomočnik . »Prijatelj, zakaj ste 
pravzaprav tu ?" 

„Ker sem zoper izdano povelje — , 

„Dobro ! Dobro ! je zavpilo več vojakov. „Tudi on se je uprl 
trinoštvu ! Tudi ta je žrtev strahovlade ! Brat, osvobodimo te ! ” 

Že so spet zagrmeli udarci sekir na duri, zdrobile so se n a 
kose, in gredno sem se uvedel, so me že uporniki dvignili ter m e 

nesli, kakor vse druge jetnike, zmagoslavno po stopniščih doli in ve n 
na cesto . Nisem vedel, ali naj se sramujem ali veselim, da sem na ta 
način in od takih ljudi zadobil prostost. A kaj sem hotel storiti ? 

Nepregledna množica je napolnjevela ceste dol do Seine in, ka r 
je oko neslo, na nasprotno stran . Vse hiše so bile jarko razvetljene , 
in vsakega jetnika je pozdravljalo blazno vriskanje. Mahoma se je 
uredil slavnosten sprevod, in ob svitu bakelj so nas nesli skoz go

sposke ulice predmestja Saint-Germain, čez Novi Most mimo Louvr a 
v Palais Royal, kjer je začelo razkošno in nebrzdano pirovanje. Nemogoče mi je bilo, uiti besnemu roju ; potisnili so me v eno o d 
mnogih kavaren, in po meni bi bilo, ako ne bi nazdravljal svoji m 
rešiteljem in Francoskemu narodu. 

Blazno vrvenje je vladalo krog mene . Na prostranem dvoru 

ogromne palače je plapolal velik ogenj, in ob njegovem krvavem svitu 
je drhal plesala pod obloki dreves. Tudi mene so silili k plesu, a 
izgovarjal sem se, da sem truden, in gledal sem, kako bi se odtegnil 
lahkomiselni družbi . 

»Vendarle je aristokrat !" je dejalo neko dekle in skomignilo z 
rameni . 

„Ta tu!” je zaklical mož, ki je iz mimoidoče tolpe mahom a 
pristopil k meni. „Ta — zdi se mi, da poznam tega trinogovega 
biriča !” A tudi jaz sem ga prvi hip spoznal. Bil je strupoviti Marat , 
čegar sovraštvo sem si bil nakopal ob otvoritvi državnih stanov . Oči so 
se mu grozljivo bliskale iz bledega obraza, ko je s srdom roparsk e 
živali planil name . 

»Nesramni hlapec trinogov !" je zavpil nad menoj . „Kako prideš 
med ta svobodni in krepostni narod, ki se rad* svoje zmage nad, 
trinoštvom ?” 


Z močno roko sem ga rinil od sebe in dejal : „Svobodni i n 
krepostni narod me je sem prinesel ter me drži tukaj dalje, nego mi 
je ljubo .” 

„Mir-r-r, prija-t-telji --, br-ratovstvo,” je bebál zraven men e 
pijan desetnik in srditega nasprotnika objel krog vratu ter mu s 
poljubi zaprl usta. „Ta mož je Š-š-vicar ; hrabri Š-š-vicarji so naš i 
br-ratje ; ne b-bodo streljali n-na Fr-r-ancoze ! Daj, br-rate, pij z mano 
enega 2-žganega in zapojmo : 

Ko imam dober napoj, 
mislim, da je ves svet moj . 

In zopet je v svoji opojni ginjenosti objel Marata krog vratu . 

Ta hip sem porabil in posrečilo se mi je, uiti pijani tolpi na ulic o 
Saint-Honoré. 

XIII . 
A din t a lit. 

Gologlav in brez meča, v močno raztrgani uniformi, kakrše n 
sem bil prišel iz njih rok, ko so me s silo odnesli iz ječe, sem kreni l 
na pot in sem zarana prišel v Versailles. Vest o vojaškem uporu je 
bila že prej došla tja. Koj sem se javil pri majorju Bachmannu. Sprva 
me je hladno pozdravil ; a ko sem mu povedal dogodke zadnje noči, 
mi je dal roko in rekel, da sem storil svojo dolžnost . Sklenil je 
predlagati, da se mi ostanek zapora odpusti. Čas je že tako resen, 
da je vsak potreben pri polku. Zaenkrat naj z moško besedo obetam , 
da ne grem iz vojašnice . 

Nekam slabe volje sem odšel v svojo sobo, kjer sem od utru

jenosti in vročine kmalu zaspal . Šele proti večeru sem se zdramil, k o 
je nekdo trkal na vrata. Vstopil je Reding in mi prijazno podal roko . 

» Upam, da mi odpustite,” je rekel, „kar sem iz dolžnosti mora l 
storiti zoper vas . ” 
,,Samemu sebi ne morem odpustiti, da sem se dal slepem u 
srdu zapeljati v tako pregrešno dejanje . Vam pa moram biti večn o 

7* 


.100 

hvaležen, da ste s prihodom o pravem času zaprečili hujše zlo," se m 
odgovoril, in prisrčno sva si stisnila roke . 

V Redingovi sobi sem našel Karla Franca, ki je bil prišel se m 
iz Saint-Germaina . Tudi on me je bil obiskal v ječi in zdaj se je o d 
srca veselil moje rešitve. Mej malim obedom smo se razgovarjali o 
položaju. Kralj je bil zbral 30.000 mož krog Versaillesa in bil 
staremu vojvodi od Broglie (b . Brolji) izročil poveljstvo nad tem i 
vobče zanesljivimi četami. Ako bi tedaj tudi odpadli Pariški polki , 
kar je bilo po včerajšnjem uporu pričakovati, bi nje in poulično svoja t 
vendarle mogel potlačiti z Versaillesko močjo . 

„Ako zdaj nič ne tvega, je zgubljen,” je dejal Reding. 
„A kaj še hočejo izsiliti iz kralja ?” sem vprašal, „Saj je ž e 
prostovoljno ponudil odpravo najhujših krivic . ” 
„A te ponudbe nočejo sprejeti „iz roke tiranije,” kakor se iz 
raža Mirabeau, ampak le „iz roke naroda .” Nočejo več kralja po 
božji milosti, marveč kvečjemu kralja po ljudski milosti . Uveljaviti 
hočejo Rousseaujev (b . Rusó-jev) nauk, da je kralj le pooblaščene c 
narodov, da ima vso oblast od naroda, ki ga potemtakem lahko odstavi in spodi, ako mu ni več po misli . Že zdaj odrekajo kralju pravico, razpustiti njihov zbor, ki mu je tako puntarsko odpovedal pokorščino. Zdaj se mora odločiti, ali je še kralj gospodar, ali pa ta 
zbor. Ako bo tem Mirabeau-jem in Sieyesom in Baillyjem pustil tako 
dalje postopati, ne da bi se branil, sam sebi zadrgne vrv krog vrat u 
in povrhu še cerkev v deželi sv . Ludvika izda najhujšim njenim sovražnikom pod nož." 
Že naslednji dan mi je sporočil major Bachmann, da sem za 
pora prost. Obenem me je imenoval za enega svojih adjutántov I) ter 
mi rekel z očetovskim glasom, da upa, da se bom posihmal bol j 
pametno držal. Dan za dnem smo imeli naporno službo in bil i 
vedno pripravljeni za odhod. 

Tedaj je neko nedeljo zjutraj prinesel Reding iz grada vest, d a 
je kralj odpustil Neckerja in pozval novo ministerstvo z Broglieje m 
kot vojnim ministrom. „To pomeni boj revoluciji,” je dejal vesel o 
razburjen. „Vendarle se je kralj zdramili Zdaj se lahko še vse dobro 
izteče.” 

Adjutant = pribočnik, častnik v osebni službi poveljnikovi . 


Koj za njim je prišel major. Za deset minut je stal polk v 

vrstah na dvorišču vojašnice . Bachmann je kratko in ognjevito spre 
govoril o kraljevi dobroti in o nesramni drznosti poslancev . Končal j e 
z besedami : »Naša dolžnost je očitna. Kralju smo prisegli zvestobo ; 

.le njemu, ne pa temu ničvrednemu Mirabeauju in njegovim tovarišem smo 
dolžni vojaško pokorščino. Ne dajte se torej zapeljati, kakor so se v 
svojo sramoto dali nekateri vaši Francoski tovariši . Brezčastno so 
prelomili vojaško prisego! Nikoli naj kaj takega ne porekó o Švicarjih ! Naše geslo ostani vedno staro : Junaštvo in zvestoba" ! 
Živio kralj ! " 

„Živio kralj!” so se navdušeno ozvali vojaki. Bobni so zadrobili, in polk je odkorakal na prostor pred gradom, kjer s e 
je postavil pod kipom Ludvika XIV. Stari vojvoda od Broglie i n 
kraljev mlajši brat, grof od Artois, vrhovni poveljnik Švicarjev, st a 
razgledala naše vrste . Dva bataljona sta nemudoma dobila povelje , 
odriniti v Sevres (b. Sevr) in Meudon (b. Medón), da prestrežeta 
zvezo med Parizom in Versaillesom, mej tem ko sta oba druga bataljona ostala na mestu v obrambo gradu . Pri tem je bilo razglašeno, da 
je kraljeva volja, da se njegovemu ljudstvu prizanaša ; le na izrečn o 
njegovo povelje je smeti rabiti orožje . Gotovo so mislili, da že sa m 
pojav naših čet zaduši vstanek . 

Major s svojim štabom se je pridružil Diesbachovemu bataljonu , 
od katerega je bila tudi Redingova stotniia ; ta bataljon je imel nalog, 

zasesti mostove čez Seino pri Sévresu in Saint-Cloudu (b . Sen-Kludu .) 
Jaz pa sem imel nesti povelja Švicarskirna polkoma v Boulognei (b . 
Bulonji) in Passyju . Ko sem se še mudil v tem zadnjem kraju, je 
že došla vest iz Pariza, da je odslovitev ministra Neckerja vse me-
ščanstvo razburila . Brez odloga so vrli vojaki odrinili proti glavnem u 
mestu. Šel sem s polkom Salis-Samaden, ker sem imel navadilo, dogodke sporočiti našemu štabu . 

Ko srno v brzem pohodu skozi Elisijska Polja prišli na Tr g 
Ludvika XV., ga je pokrivala povodenj ljudi. Pravkar je prihajala po 

Kraljévi Ulici (Rue Royal) iz Veudomskega Trga hrumeča in tuleča tolpa , 
spredaj dva mladeniča noseča Orléansov in Neckerjev kip, in vse je vpilo : 

»Živio naš kralj Orléans! Živio njegov minister Neeker!" Princ od 
Lambesc (b . Lambesk) je imel nalogo, z oddelkom dragoncev braniti 
most na škripcih, ki vodi s trga v Tuilerijske vrtove . Ko se je sprevod 


10 2 

bližal mostu, je princ zajahal naproti in velel kričačem, da se ustavijo. Oblak kamnja in črepinj se je usul nanj v odgovor . Tedaj je 
velel svojim konjikom, ustreliti s pištolami črez glave razgrajačev . 
Strel je počil, in glasno vreščeč od strahu in srda se je obrnila 
množica nazaj. Ker pa nihče ni bil ranjen, se je naglo vrnila in za 
sramovala konjike : »Ha, ha, ne drznejo se, streljati na ljudstvo ! " 
Zdaj je nekaj ljudi planilo k mostu, da ga zavrtijo in tako dragonce m 
prestrežejo povratek. Tu je princ zdirjal pred svojim vojem proti 
mostu ter je enega najbolj predrznih, ki mu je hotel zgrabiti vajeti , 
ranil na ramenu . Obenem je bil star mož pogažen, in mladenič, ki j e 
nosil Orléansov kip, je padel . 

Te so bile prve žrtve revolucije. Ta nastop in naš prihod je 
zadostoval, da se je drhal razkropila . Tolpa se je vrnila, noseča 
ranjenca s sabo, v Palais Royal, odkoder je bila došla . Zdaj nam je 
princ Lambesc pripovedoval, da je mlad, vročeglav advokat, Kamil l 
Desmoulins (Demulén) eden od zarotnikov, v Palais Royalu ime l 
ognjevit govor in pozival k očitnemu puntu, čim je bila prišla v Pari z 
vest, da je Necker odslovljen, združena z govorico, da je Narodn i 
Zbor razpuščen . 

„Nemudoma bi trebalo obkoliti Palais Royal in zajeti cel o 
gnezdo zarotnikov, sicer se razširi ogenj po vsem Parizu, gredno b o 

noč,” je dejal princ oberstlajtnantu Bachmannu, bratu našega majorja , 
ki je poveljeval polk Salis-Samaden . 
» Plav rad, če bi imel ukaz," je odgovoril ta . „Ali prevzamet e 
odgovornost?” 

„Ne smem . Izrečno mi je ukazano, kriti le dohod v Tuilerije i n 
pri tem nikogar raniti,” je rekel princ in skomignil z rameni . „To so 
polovične naredbe, s katerimi nič ne opravimo . A javite nemudoma t e 
dogodke v Versailles .” 

Jaz sem dobil ta nalog. ,.Javite, da če nocoj ne nastopimo , 
bo jutri v celem Parizu punt," je rekel princ . Kar me je konj nesel , 
sem naglo dirjal v Sévres . Major Bachmann me je poslal s poročilo m 
naprej h grofu od Artois ; zakaj tudi on si brez izrečnega povelja n i 
upal, naskočiti Palais Royala . 

Prišedši v Versailles sem spotoma šel v palačo, dasi ves prašen, ter sem se dal zglasiti pri grofu od Artois. Rekli so mi, da obeduje s kraljevo družino in zdaj ne more nikogar sprejeti. ,,A gre 


za važno vojno vest," sem silil. Častnik straže je javil telesni m 
slugam, sluge komorniku, komornik ceremoniarju, ceremoniar višjem u 
ceremoniarju. Ta, marquis de Brézé, me je naposled spustil v Oeil d e 
Boeuf (b . ej d bet i}, veliko preddvorano mej kraljevimi i n 
kraljičinimi sobami. Tako se imenuje ta krasna dvorana radi velikega 
ovalnega okna nad kaminom . Tukaj lahko sporočim svojo ves t 
„,monsieur-ju‘ (b. monsiéju), kadar bo spremljal kraljico v njene pro-
store, so mi rekli. Hotel sem še siliti v višjega ceremoniarja, a ta m i 
je s sladkim nasmehom velel, da pred vsem treba obred držati, i n 
,me pustil samega. 

Mislim, da je bil stari gizdalin čvrsto prepričan, da vsaka mal a 
prekršitev dvornega obreda pomeni hujšo nesrečo, ko pa izguba stol 
nega mesta ! In nič manj ko za to je šlo v teh urah ! Imel sem dovolj časa , 
ogledovati dragoceno opravo dvorane in lestence iz zlata in kristala . 
Zdaj sem stal pred eno zdaj pred drugo izmej podob jezdečih stari h 
kraljev, ki so bile vdelane v stensko ploskev. Potem sem občudoval 
sloveči horizontalni pas zidu, ki na zlatem in belem polju predstavlja 
otroke, ki igráje tekajo za ptiči, kroté leve in zmaje, vihte meče i n 
lučajo sulice. Da bi zadrževal svojo nestrpnost, sem jih že opetovano 
seštel in večkrat obupno pogledal na mirno idočo uro z nihalom n a 
-mramornem kaminu . Naposled so se vendarle odprle dvokrilne duri , 
in dva telesna lovca sta stopila ob nje, mej tem ko je ceremoniar s 
svojo službeno palico stopil naprej in zaklical : »Prostor za kraljico! ” 

Maloštevilni plemiči, ki so bili ta hip v dvorani, so napravil i 
špalir. Tudi jaz sem stopil v vrsto in čim sem zagledal grofa od 
Artois, sem ga navzlic vsem obredom zaprosil, da nie nemudoma za 
sliši. Kraljica, gredoča vštric njega, me je začudena pogledala, a ko j 
me je spoznala in rekla : 

„Lej no, mladi prijatelj ZurIaubenov ! Gotovo v kraljevi služb i 

kot) 

tej nenavadni uri ?” 

„Nikoli bi se drugače ne drznil, tako prašen stopiti v te pro-
store. Da, Veličanstvo, prinašam vesti, a ne veselih, iz Pariza in zelo 
'mi je žal, da jih morem šele zdaj sporočiti grofu od Artois.” 

» Čakati so vas pustili, ne da bi nas obvestili o vaši pričujoč 
,nosti ?" je vprašala kraljica in pogledala marquisa de Brézé . 

1 ) Oeil de Boeuf= volovsko oko . 


» Veličanstvo obred . . " 

„A kaj — take dni, kakor so sedaj . Ali naj po zamudi vsled) 
obreda prestol in država gresta po zlu? ” 

Marquis je obrnil oči proti nebu, kakor bi hotel reči : Da, zdaj 
verjamem, da je dvor izgubljen! In ko je slišal naslednje kraljičin e 
besede, bi bil skoro omedlel. Zakaj Marija Antoinetta je rekla grof u 
od Artois : »Monsieur, dam vam na razpolago svojo delavno sobo , 
da lahko nemudoma zaslišite poročilo tega častnika. " 

S tem mi je velela iti za njima. V neki sobi svoje knjižnice m e 
je hotela pustiti samega z Artois-jem ; a ta je zahteval, da tudi kraljic a 

posluša moje poročilo . » Hči Marije Terezije," je rekel prav s francosko vljudnostjo, „je vsaj toliko generala ko jaz in mi bo na pomočs svojim svetom .” 

Povedal sem torej, kaj se je zgodilo v Parizu ter končal z 
besedami princa od Lambesc : „Ako ne ukrenemo še danes, kar j e 
potrebno, bo jutri Pariz za nas izgubljen .” Dostavil sem, kar je rekel 
major Bachmann, da so zvesti Svicarski polki pripravljeni, sami udušiti vstajo. Enega samega udarca treba, a naglo in odločno treba udariti. Major torej prosi grofa od Artois, naj se še danes postavi na čel o 
svojih Švicarjev. „Potem boste jutri lahko stopili pred kralja z vestjo , 
da ste oteli prestol in oltar. ” 

Kraljica je prva spregovorila : „,Živio naš kralj Orléans! Živio 
njegov minister Necker!” so klicali . Monsieur, to nam kaže izvor in 
cilj vstaje. — Ali naj ne tvegate vsaj zdaj, tega izdajavca in njegov e 

pomagače vreči v Bastijo? Ko sem to zahtevala pred otvoritvijo teh 
nesrečnih državnih stanov, so mi rekli, da bi taka naredba povzročil a 
vstajo. Zdaj imamo vstajo vseeno ! " 

„Cisto prav govorite, Veličanstvo,” je rekel grof od Artois. 
„Strinjam se z vami popolnoma. Tega nesrečnega Orléansa, ki bo še 

bogve koliko škodoval naši rodbini, bi bili morali že kdaj v Bastij o 
poslati . A za danes ni moči nič več storiti . Stvar treba poprej razpravljati v vojnem svetu. Jutri bom imel čast, biti navzoč pri jutranjem 
sprejemu Njegovega veličanstva ; pri tej priložnosti ga bom prosil , 
naj bi če le mogoče že dopoldne povabil na posvet vojvodo Broglie , 
mojega brata grofa od Provence, in ostale . Potem bomo morda že 
juhi večer ali v torek izdali povelja našim četam . ” 

» Šele jutri večer, ali morda v torek? In ste čuti, kaj nam je 
princ od Lambesc sporoči! po tem častniku : ,Ako ne ukrenemo še 


105 

danes večer, kar je potrebno, bo jutri Pariz za nas izgubljen?' Bre z 
odloga grem k Njegovemu veličanstvu, naj izda Švicarjem pričakovano 
povelje . " 

„K temu mojega kraljevega brata nikdar ne sklonete, ne da b i 
prej zaslišal vojni svet . A vojni svet nocoj sklicati, ni več mogoče. 
Sicer pa, Veličanstvo, se brez potrebe vznemirjate . Tako naglo Pariz 
ne bo izgubljen . Ako bi se tudi vsi meščani dvignili zoper kralja, in 
ne sami ti berači in klateži, najeti od Orléana — poveljnik, vrede n 
svoje vojske — kje naj vzamejo orožje, streljivo in topništvo! Ne , 
ne! Sicer smo Lambescu in vrlim Švicarjem zelo hvaležni za poročilo 
in njihovo radovoljnost — a ni taka sila! Nič se ne mudi! — Noco j 
me vabi princesinja Lamballe in nekatere druge zvezde našega dvor a 
na večerno šetnjo skozi park in na vožnjo v čolnih ob mesečini . Saj 
te krasne Julijeve noči so prava uteha po vročem dnevu in naporni 
službi. Ali boste morda tako milostni, da počastite našo malo družb o 
s svojo ljubeznivo in visoko navzočnostjo ? ” 

» Hvala. Po takih vesteh ne morem imeti veselja do zabave i n 
bi s svojo resnobo utegnila kaziti dobro voljo zbrane družbe. A ne 
smem vas dalje odtegovati vašim prijateljem." S tem se je Marija 
Antoinetta princu poklonila, in jaz sem šel z grofom od Artois naza j 
v dvorano, kjer me je precej neprijazno odslovil . Velel mi je, naj jutri 

po deseti uri spet istotarn pričakujem daljnjih navodil. Gredoč po 
stopnicah sem si mislil, kar je Mirabeau kmalu pozneje izrekel z 
besedami : „Kraljiea je edini mož na dvoru” . Da bi bil Ludvik XVI. s 
svojim dobrim srcem družil le še del njene odločnosti, koliko plemenite krvi bi n e bilo teklo ! 

Zvečer je grof od Artois z lepo princesinjo Lamballe, z vojvod i 
in vojvodinjami duhovito govoreč in veselo se smejoč šetal 
mimo pljuskajočih vodnih umetnij, lesketajočih mramol nih soh, temni h 
tisovih seči; v bezskrbnem miru so veslali po jezeru, od meseca 
obsijanem, in nič niso slutili o divjem vojnem metežu, ki je ob ist i 
uri ‘ ršal po Pariških cestah . 

Po bliskovo se je iz Palais Royala v najbolj daljna Parišk a 

bivališča raznesla vest, da moré ljudstvo, da so na stotine mirni h 
meščanov na trgu Ludvika XV. postrelili, da je princ od Lambesc 
starčka, ki je klečé prosil za življenje, razsekal na kosce ; Narodni 
Zbor da je razpuščen, poslanci zaprti ; Pariz da namerjajo do tal 


10 6 

porušiti ; zdaj se treba bojevati za svobodo . Bobni so ropotali po ulicah ; vse je klicalo k orožju ; razdirali so cestni tlak in skrle nosili 

v gorenja nadstropja, da bi je metali na glave Artois-jevim četam, k i 
so jih vsak hip pričakovali . Po vseh kovačnicah v mestu so se usipale iskre izpod silnih udarcev, ki so kovali sulice ; 50.000 so jih 
bajé nakovali v 36 urah. Sicer pa so počivale trgovine in delavnice. 
Naslednje jutro so vdirali v prodajalne orožja, potem v kraljevo orožarno, kjer je bilo shranjeno staro bojno orodje . Mahoma se je iz 
vrst meščanov sestavila ,meščanska bramba‘, da bi krotila drhal, ki je 
pleneč vdirala v zasebne hiše, češ, da orožja išče . Brambovci so no 
sili kokarde v Pariških barvah ter se postavili v službo mestneg a 
zastopa. 3000 mož Francoske telesne straže je tudi odpadlo o d 
kralja ter so sebe in svoje topništvo dali na razpolago mestnem u 
svetu . 

Tako se je bilo v Parizu čez noč vse spremenilo, ko v Versaillesu še sanjali niso o kaki nevarnosti . 

XIV. 
Basijo. 

Naslednji dan sem šel ob določeni uri h grofu od Artois, a 
sem dobil brezpomemben odgovor . Čete naj, kar mogoče brez prelivanja krvi, branijo javna poslopja ; obsednega stanja pa kralj ni dovoli l 
proglasiti . 

Pozno zvečer sem došel s svojim poročilom v &vres. Major 
Bachmann je bil odjezdil v Passy in Boulogne, nadzirat vrsto stojišč , 
ter se je vrnil šele po polunoči. Ko sem mu javil prazno Artois-jev o 
-naročilo, je nestrpno trenil z rameni in vzkliknil : „V celem Parizu 
vre ko v čarovniškem kotlu, pa prihajajo s takimi povelji, ki niso n e 
-tič-ne miš ! Grof Artois zdaj lahko bere svoje ime na seznamu izgnancev, ki je javno nabit v Palais Royalu . Broglie, Besenval, Lambese in drugi tudi stoje na njem ; bržkone mene kmalu doleti enak a 
čast!” 


10 1 

Ob zoru me je poslal z Artois-jevim poveljem k polku Salis-
Samaden, ki je še stal na tigu Ludvika XV ., in k polkovniku vo n 

Besenvalu, ki je s svojimi četami držal Martovo Polje. Častniki in 
vojaki so bili kajpada nevoljni ; zakaj bili so primorani, stati s pušk o 
ob nogi in pustiti, da jih je drhal zasramovala s „pésami” . 

Salis, ki sem nanj naletel, je bil ves razburjen . „Ti vročekrvneži, ta Kamin Desmoulins in tovariši, spravljajo zopet v nevarnost, 

kar je pridobila svobola.” A nisem utegnil, poslušati njegovih tožba . 
Vprašal sem, kako bi nailože prišel k Besenvalu na Martovo Polje, 

in dali so mi močno patruljo v obrambo. Plezali smo, ne brez nevarnosti po nedograjenem mostu Ludvika XVI ., ki vodi s Trga Ludvik a 

XV. čez Seino, na levi breg ter smo po ovinkih dospeli na Martov o 
Polje. Pred Hotelom Invalidov je vpila in divjala nešteta množica, ki 
je naraščala od minute do minute. Ko bi nas opazila, bi bili izgubljeni. 
A star narednik iz Toggenburga I) je nas tako spretno vodil po 
stranskih ulicah in zagatah med vrtnimi obzidji, da srno Hotel srečno 
pustili na strani . Kakor sem pozneje doznal, je množica, podpiran a 

od invalidov, prav tačas izsilila, da so ji odprli vrata, in uplenil a 

28.000 pušk, ne da bi kdo le enkrat ustrelil v obrambo te zaloge 
orožja. I topove invalidov je drhal zmagoslavno vlekla s seboj . 
Baron von Besenval, h kateremu sem bil poslan, je bil rodo m 
Solothurnec in je pozneje vzbujal še mnogo pozornosti. Ker je veljal 

za odločnega kraljevega branitelja in nasprotnika novih idej, je bi l 
kruto sovražen, in njegovo ime je stalo mej prvimi na seznamu izgnancev. Ko sem mu povedal svoje poročilo, je dejal stari gospod : 
„Naj branimo javna poslopja, če mogoče, brez prelivanja krvi . Hm, 
-to je vsaj nekaj, in treba pač tako umeti, da smemo, ako nas napadejo, silo sé silo odbiti. Prav kar čujern, da se nameravajo spraviti 
nad Bastijo — očitno so mnenja, da je nihče ne bo tvegal braniti . 
Zakaj če posadka stori svojo dolžnost, bi bilo blazno početje, napast i 
tako utrdbo. Poznam poveljnika ; vrl mož je, a se bojim, da si ne bo 
upal streljati na ljudstvo, ako ne dobi za to pismenega ukaza. Vi ste 
slišali Artois- jeve besede ; bilo bi mi ljubo, ko bi mu vi nesli ukaz. ” 

Nič se nisem obotavljal, in on mi je dal listek z besedami : 

,,Le v slučaju napada sinete streljati, a ukazano vam je, braniti Bastij o 

in silo z orožjem odbijati, dokler ne dobite drugih navodil . V imenu 

Toggenburg — mala Švicarska krajina v kantonu St . Gallen . 


108 

grofa od Artois — v . B." Potem mi je dal drugo naročilo na polkovnika regimenta Salis- Samaden, naj bi poslal vsaj majhen oddele k 
svojih strelcev z zanesljivim poročnikom na čelu v Bastijo ; bal se je 
namreč, da ne bi invalidi, ki so tam za posadko, potegnili z ljudstvom, kakor prav kar njihovi tovariši v Hotelu Invalidov . 

Tokrat smo se niže prepeljali v čolnu čez Seino ; zakaj vriskajoča množica se je valila ob južnem bregu navzgor in čez mostov e 
proti mestni hiši . Ni bilo tedaj misliti, da bi tod skozi prišli . Oberstlajtnant Bachmann je bil koj voljan, izvršiti Besenvalovo naročilo . 
Vprašal je častnike, stoječe skupaj v sklenjenem krogu, kdo se jav i 
za to nevarno nalogo. javili so se vsi. Polkovnik je najprvo pogledal 
Salis-Seevisa, in že sem mislil, da mi bo njega dal za tovariša . A 
izbral je Ludvika od Flize, potomca blaženega „brata Nikolaja",') k i 
mu je bil tudi podoben po visoki koščeni postavi. »Pošten in zvest 
Švicar,” sem si mislil, ko sem mu pogledal v oči . Trideset mož mu j e 
bilo prideljenih, sami taki, ki so rade volje šli, sicer pa se niti ede n 
ni bojazljivo umikal . 

Polkovnik je nam modro svetoval, naj ne krenemo skoz ulic i 
Saint-Honoré in Saint - Antoine . Tam bi bili v tesnjavi zgubljeni. 

Marveč naj gremo po ovinku čez veliki boulevard, in če treba še 
dalje naokoli onstran kanala Saint- Martin . Spremljani od voščil svoji h 
tovarišev, srno odkorakali . 

Pri cerkvi sv . Magdalene, kjer začenja boulevard, je nas srečal a 
tolpa s sulicami oboroženih klatežev, ki so nam hoteli zastaviti pot . 
A korakali smo tako trdo in kazali tako odločno misel, rabiti orožje , 
da so se pred nami razpršili in sesuli za nami le ploho psovk in 
nekaj kamnov. Boulevard, sicer tako natlačen voz in pešcev, je bil 
danes prazen. Nič se nam ni zgodilo, da smo prišli do vrat Saint 
Martin . Nehote sem se ozrl čez vrtni zid na hišo velikega sodnik a 

— in čuj, ali ni prodiral od tam hrup in pridušen klic na pomoč ? 
„Stoj,” sem dejal poročniku od Fltie . „Kaj se godi v tej hiši 
tam le ?” 

I) Nikolaj od (von deri Fliie, r. 1417 v Sachselnu v Obwaldenu (Švica) , 
je bil pobožen krnet in vojak. Živel je v vzglednem zakonu, a se je poznej e 

odtegnil družini in šel v samoto, kjer je 20 let živel kot puščavnik brez vsake. 
telesne hrane. U. 1467 in l . 1669 razglašen za blaženega . 


„Kar se je v tisoč drugih hišah godilo zadnjih 48 ur,” je od 
govoril poročnik. » Tolpa drhali pleni in ropa pod pretvezo, da išč e 
orožja . Naprej, ne utegnemo se baviti s takimi dogodki I " 

„A v oni hiši stanuje naš rojak, veliki sodnik Keyser, in arhi v 
našega polka telesne straže je pri njem shranjen . ” 

„Tedaj je pa drugače,” je koj odgovoril poročnik. „Tu moram o 
seveda na pomoč. Upam, da se ne zamotimo predolgo.” 

Naglo so bila dana povelja. Veliki od Rile je zlahka spleza l 
preko vrtnega zidu, in oddelek moštva mu je sledil, mej tem ko se m 
jaz ostale peljal par korakov po ulici Sainte- Apolline pred hišna vrata . 
Par razcapanih lopovov je stalo tam ; a predno so se le utegnili pripraviti na odpor, so že ležali na tleh in vpili za milost . Bliskovo se m 
planil po stopnicah navzgor in proti sodnikovi sobi, odkoder je prihajal glasen hrup. Ko sem odprl duri, sem zagledal strašan prizor. 

Stara Blanchet je onesveščena ležala na tleh . Kakega pol tucata capinov je bilo pa okoli gospoda Keyserja, ki so ga bili zvezali, ter s o 
se zdaj pripravljali, da mu z izbranimi mukami izsilijo skrivnost, kj e 
ima shranjen denar. Na ognjišču so bili s kosi raztrupanega pohištv a 
zakurili ogenj, sodniku sezuli čevlje in nogavice in grozili, da m u 
bodo počasu pekli stopala, dokler se ne spomni, kje ima denar . 

Odločnemu možu so stopile debele kaplje potú na čelo in glasn o 
je klical na pomoč vendar sodim, da bi se bil rajši pustil peči, k o 
pa lopovom izdal denar zakaj le majhen del je bila njegova last . 
Mnogi vojaki so namreč svoje težko prislužene vinarje hranili pr i 
poštenem možu. 

Pravkar so ga lupeži vlekli k ognju, in njegova desna noga n i 

bila več za ped daleč od trzajočega plamena, ko sem z besnim kri 
kom planil mej nje . Prvi je z glavo naprej zletel v ogenj, od kode r 
se je rjoveč od bolečine, osmojen in oslepljen, komaj še dvignil ; 
drugega sem sunil v prsi, da je zaman lovil sapo in se zgrudil n a 
tla. Šele zdaj sem potegnil meč zoper tolovaje, ki so se osvestili o d 
prve groze ter so se zdaj s premočjo hoteli vreči name . A že so se 
zasvetili pred durmi bajoneti naših strelcev, ki sem jih bil v diru z a 
nekaj trenotkov prehitel . 

Bojazljivci so mahoma pokleknili in prosili milosti . Res, da je 
niso bili vredni, in le stežka sem zadrževal naše vojake . Zakaj ko s o 

pošteni fantje razumeli, kako so ti ljudje hoteli sodnika mučiti, bi 


bili le preradi enako za enako vrnili . Mej tem sem bil z mečem porezal vrvi, ki je bil sodnik z njimi povezan, in sem dobro staro Rozalijo s pomočjo enega vojakov položil na posteljo . Gospod Keyser 
je bil tako pretresen, da se je skoro onemogel zgrudil v naslanjač, 
vendar mi je podal roko in mi jo prisrčno stisnil, mej tem ko mi je 
njegov pogled oznanjal odpuščanje in zahvalo. 

Mej tem je bil tudi poročnik od Fliie iz vrta prodrl v hišo. 
„Toliko, da srno še o pravem času prišli,” sem mu zaklical . „MinutG 
pozneje bi bili lopovi imeli noge našega spoštovanega rojaka v ognju . 
Kaj narediti s temi morivci?” 

» Škoda, da ni proglašeno obsedno stanje," je rekel poročnik . 
„Ko bi bilo tako, bi jih dal po nagli sodbi ustreliti. A kar izpustiti 
jih vendar ne st-nemo . ” 

Jaz sem predlagal : „Zaenkrat jih zvežimo in vrzimo v klet za 
oglje . Gospod veliki sodnik jih pozneje lahko izroči oblasti, ako je š e 
kaj takega najti v Parizu .” In tako se je tudi zgodilo . Pet minut pozneje so ležali v kleti na oglju z rokami na hrbtu zvezanimi. Ključ 
sem izročil sodniku, ki si je bil mej tem toliko opomogel, da je nam 
zaklical prisrčno : Bog plati. Tudi dobra Blanchet se je bila osvestila . 
Tako srno ju lahko pustili ter se naglo poslovili, ko smo v pa r 
besedah razložili svoje poslanstvo . 

„Bog vas spremljaj in njegova sveta Mati!” je zaklical za nam i 
gospod Keyser. „Upam, da bom še imel priložnost, zahvaliti se va m 
za rešitev življenja . ” 

V teku smo hiteli po zadnjem kosu boulevarda, da nadomestim o 

izgubljene minute, in kmalu smo zagledali mračne zidove in grozeče 

stolpe stare Pariške trdnjave . Dvojno obzidje in prekopi so jo obdajali; 

brez oken so se dvigale stene do višine sto čevljev tu šele so s e 

odpirale v pomolnem kronišču strelne line za topove . „Kako hoč e 

drhal tako trdnjavo naskočiti ?” sem vprašal poročnika . 

» Naskočiti ne," je odgovoril, ko smo urno korakali naprej . „ A 

lože je posadko z lakotjo prisiliti k predaji. Prav za prav ne grem 

rad v to past ; rajši bi se bojeval na odprtem polju . Toda priporoči l 

sem se svojemu dedu, blaženemu bratu Nikolaju, ta me je se 

vsake nevarnosti srečno izbavil . ” 

Ko smo dospeli na trg pred Lastijo, se je bila že utaborila tam 
velika množica sodrge iz bližnjega predmestja Saint-Antoine : ženske , 

otroci, pohabljenci, poldorasli mladiči, težaki in pometači . Le tu pa 


lI 1 

tam je bila videti kakšna sulica ; vendar se je zdelo, da je ta tisočglava množica predvoj armade, ki prihaja, in da je obleganje že začelo. Sprejeli so nas s piski in vpitjem ter se pripravljali, da nam 
zastavijo pot. A ko je prva vrsta mirno nastavila orožje, mej tem k o 
je druga nasula novega smodnika na prašnice, se je drhal preklinjajoč 
in sramoteč umeknila ,pésarn‘, in tako smo prišli do vnanjega mostu 
na škripcih . 

Na naš klic so most počasu spustili, in mi smo korakali sko z 
obokana vrata na vnanji dvor, mej tem ko se je most za nami s 
hreščanjem zopet dvignil . Straža je morala z grožnjami nazaj potisniti 
pritiskajočo sodrgo, ki je hotela za nami vdreti v trdnjavo . Pred drugim mostom nas je sprejel de Launay (b . Loné,) poveljnik Bastije. 
Bil je star, že bolehen mož, ki je bil o mirnem času pač kos svoj i 
službi, a viharju, kakršen se je zbiral, ni bil več zmožen kljubovati . 

Izročil sem mu Besenvalov listek in mu povedal ustno, kaj j e 
grof od Artois izjavil kot kraljevo voljo . „Hm”, je dejal Launay , 
»želel bi, da bi mi bili prinesli kraljevo pismeno povelje, podpisano 
in zapečateno . Besenvalov listek pa nima niti polnega podpisa" . 

„A jaz vam pričam, da mi je Besenval izročil ta listek za vas, 

in da je Artois izjavil tako kraljevo voljo. In to vam mora zadosto

vati, da silo z orožjem odbijate . ” 

„A ne morem se zanesti na posadko! Moji invalidi drže z 

ljudstvom ; in ni čudno, ko imajo žene in otroke v bližnjem pred

mestju . ” 

„Pa jih odpustite!” sem rekel . „Mi Švicarji bomo sami branili 

trdnjavo, dokler kralj ne pošlje pomoči ali povelja za predajo . Saj 

treba le vrata braniti ; od drugod Bastije sploh ni moči napasti . ” 

„A nimamo živeža! Poslali so nam pač dvesto centov smod

nika. Toda dve vreči moke in malo riža je vse, kar imamo jestvin . 

Vrhu tega nam lahko še vodo ustavijo . ” 

„Ta živež zadostuje za tri dni . Do tedaj pa pridejo nova po 

velja iz Versaillesa. Saj vendar ne boste naredili svojemu imenu te 

sramote, da bi trdnjavo, kakršna je Bastija, in ki ste zanjo kralju 

odgovorni, brez strela in mahljaja prepustili vstašem! ” 

„Vse to je lepo in dobro, mladi mož',” je rekel Launay, „in 

tudi ne namerjam, prelomiti kralju dane prisege, a ljudstvo me b o 

raztrgalo na kose, ako pustim streljati nanje .” 


Zdaj so spustili tudi notranji most, in poročnik od Flis e je z 
malo četo odkorakal čezenj . jaz sem bil opravil svoje naročilo i n 
hotel sem e vrniti . A Launay in ostali častniki so mi zatrjevali, d a 
bi šel v gotovo smrt. Posamezen Švicar bi zdaj ne prišel sto korako v 
daleč, ne da bi ga drhal posekala . Še smo se razgovarjali o tem, k o 
je straža javila odposlanca mestne hiše. Ta je pred vsem zahteval , 
da poveljnik izroči štiri častnike kot poroke za poslančevo varnost , 
predno stopi v trdnjavo . In res, v moje začudenje je Launay izpolni l 
to predrzno zahtevo. 

Bil je Thuriot (b . Tirió) de la Roziére, odvetnik Pariškega par

lamenta,') in zdaj član začasnega mestnega sveta . Čokat mož z rdečico v obrazu, ki je prehajala v vijoličasto kakor vrat jeznega purana . 
Sopihal je močno in nič kaj zadovoljen je ogledoval orjaške zidov e 
iz rezanega kamna, spustne železne rešetke in težka kovana vrata, k i 
so ga od vseh strani obdajala, ter podvizal praviti : „Prihajam v imenu 
naroda! Čuva me narodno pravo! Vsak las, ki se mi skrivi, bi bil 
vaša smrt ! ” 

De Launay je poslancu izjavil, da je docela varen in da m u 

lahko popolnem mirno razodene naročilo mestnega sveta . Ali se ti 
gospodje širokoustijo!" sem rekel sam pri sebi . „Kje in kdaj neki ga 
je ,narod' pooblastil?” 

„Hu, hu,” je hropel dalje, „mesto Pariz, ki je vedno veljalo z a 
srce naroda, za prestolnico Francije in vsega sveta, in ki vselej ko

raka na čelu prosvete, ali da bolje rečem, ki je zastavonoša veliki h 
idej	- Pariz je vznemirjen zavoljo topov, ki z nasipov te trdnjav e 
grozeče gledajo na mirne meščane. Gospod poveljnik, Pariz, ves 
narod zahteva, da topove nemudoma odstranite . ” 

De Launay je odgovoril, da so že mnogo vekov rabili topove 

le za vesele strele o javnih svečanostih . Kako se le more pamete n 

človek vznemirjati zavoljo teh starih, zarjavelih pihalnikov? Sicer p a 
jih je dal umakniti od strelnih lin . 

,,To ne zadošča Francoskemu narodu. Narod zahteva, da se 
-topovi pri tej priči spravijo z nasipov . Francoski narod tudi zahteva , 
da se mu vrata te trdnjave brez odlašanja odpro . Dokler ne pridejo 

I) Stari Francoski parlamenti izza 12 . stoletja do 1790 so bili zbori ve

likašev, odličnjakov in pravnikov, ki so v raznih dobah imeli različno zakonodajno, sodno in uplavno oblast. 


113 

druga povelja, jo bo branilo enoliko mož meščanske brambe skupn o 
z dosedanjo posadko . " 

„Žal mi je,” je rekel poveljnik, „a topov ne smem vzeti z na

sipov brez izrečnega kraljevega povelja . Prav tako ne smem odpreti 
'vrat vaši meščanski brambi. ” 

„Tedaj vsaj zahteva Francoski narod, da ti tuji vojaki nemudoma zapuste trdnjavo,” je rekel odvetnik . 

„Kako vas je mogel Francoski narod pooblastiti za take zahteve, ” 
sem vprašal drzno . „Niti četrt ure nismo tukaj ; Francoski narod torej 
ni mogel rtič vedeti o naši pričujočnosti, ko je vas poslal z naročili v 
ustijo i ” 

Mislil sem, da se zaduši ta človek, tako mu je posinel obraz . 
'Hlipal je nekaj časa na moč, potem se je znesel nad menoj : „Mladi 
mož, treba vam pač odpustiti, da nimate nič tiste olike in uljudnosti , 
ki je last našega velikega naroda ; ti so darovi narave, ki v divji h 
gorah in gozdovih vaše bedne domovine ne uspevajo . A prisojal bi 
vam bil vsaj nekaj spoštovanja do svetega značaja poslančevega. 
Sicer pa stojite prenizko pod menoj, da bi se jaz poniževal z zavračanjem vašega praznega ugovora. Razumete ?” Hotel sem mu odgovoriti, a z močnim sopihanjem in kavdranjem mi je obrnil hrbet . Na 
glas bi se bil zasmejal, da me ni poveljnik ošinil s svarečim pogledom . Videl sem, da je Launay-tu mnogo do tega, da ostane dober 
prijatelj z odposlancem mestne hiše . Na njegovo zahtevo ga je koj 
peljal na notranji dvor trdnjave, kjer je vsa posadka stala v orožju , 
kakih 80 invalidov in 32 naših Švicarjev . Izkušal je vojake naščuvat i 
z vznesenim govorom, s katerim je dokazoval, da smejo rabiti orožj e 

le zoper sovražnike Francije, nikoli pa ne zoper mirne rojake . » Vsak a 
kapljica meščanske krvi bi bil zločin zoper narod, ki bi zahteval vaš e 
glave v zadoščenje . Prisezite torej, da ne boste streljali na krepostn i 
narod !" Tako je končal. 

» Kaj vraga!" je zaklical star narednik . ,,Nikoli nam ni prišlo 
na misel, streljati na ,krepostni' narod, ako nas pri miru pusti. Ako 
pa ,krepostni' narod strelja na nas, pri vseh bombah in granatah ! n e 
sprevidim, zakaj bi se ne smel braniti . Saj smo vendar tudi mi od 
Francoskega naroda, in naša kri je prav toliko vredna ko ona t e 
družbe tu zunaj. Pozdravite jo lepo od starega Bourrée de Corberona 


114 

(b. Buré d' Korbron-a) ter ji v mojem imenu povejte : ,Ako ti mene
pri miru pustiš, pustim i jaz tebe' . Tako je in nič drugače! " 
Te besede so ugajale, vsi invalidi so izjavili, da soglašajo . 

Poročnik od Fltie je rekel, da je Švicarjem naravnost prepovedano , 
napasti. Poslanec se je moral s tem zadovoljiti. Zahteval je še, da ga 
peljejo na nasipe, da se na lastne oči prepriča, če so topovi res odmakneni od strelnih lin. Tudi v to je poveljnik privolil, a je namignil 
nekaterim častnikom in meni, da bi ju spremljali . 

Ko smo bili po strmem polževem stopnišču iz kamna priplezal L 
na kronišče, smo videli, kako se ves Pariz po Sveto - antonski cest i 
vali proti nam. Na tisoče sulic, pušk, bajonetov, kopij, orožja vse h 
vrst se je lesketalo v vročem julijevem soncu. Tisoči in tisoči so 
rjuli, prevpivajoč votlo ropotanje bobnov : YrNa Bastijo ! Na Bastijo! " 
Vmes so šli, pod pazduho se vodeč z ženskami in razcapanimi po 
stopači, vojaki raznih orožnih vrst. Polk kraljičine telesne straže je 
prihajal v strnenih vrstah, s plapolajočimi zastavami. Težaki so peljal i 
vozove s topovi in smodnikom, spredaj na vozéh so sedele žensk e 

vse skupaj hrumeča, razburkana reka, ki se je, val za valom, razlivala naokoli čez prostrani trg ter nas od vseh strani zajemala . 

De Launay je prebledel, ko je zagledal nebrojno, besnečo m nožico. „Izdajstvo !” je vzkliknil . »Prišli ste kot poslanec, da bi premotili našo čuječnost. Zaslužite, da vas dam vreči v prekope ! " 

„Ako mi samo las skrivite, vaši štirje talniki ne uidejo smrti . 
Zahtevam, da me nemudoma izpustite iz Bastije,” je rekel de la 
Roziére, ki mu je prihajalo tesno . 

De Launay se je moral vdati, da ne bi žrtvoval svojih štiri h 

podčastnikov, ki so bili zunaj pred vnanjim mostom v rokah drhali. 

Prišla mi je misel, da bi mogel tudi jaz pod poslančevim varstvom iti iz trdnjave, da bi sporočil Besenvalu in Bachmannu nevarni 
položaj in poklical pravočasno pomoč . Toda odvetnik, čigar sovraštvo 
sem si bil nakopal s svojo pikro opazko, se je odločno protivil. In 
bilo mi je prav, zakaj nerad bi bil v tej težki uri zapusti) svojes . 
tovariše. 


115


XV. 
Le s težavo srno potegnili nazaj most, ko je bil de la Roziér e 
zunaj, -in naši talniki zopet notri . Siloma je rinilo ljudstvo za njimi 
tako da so prednji skoro v jarek popadali . Besen krik se je ozval , 

ko srno potegnili rožljajoče verige . » Bastijo hočemo !" je donelo iz ti-
sočerih grl, vse pa je prevpijal nekov dolgin, ki se je zdel vodni k 
sodrge — Hulin (b. Hilén) se je imenoval, kakor sem zvedel : » Bastijo ali smrt! " 

„Le kričite !” sem si mislil, ko sem stoječ poleg de Launaya z 
male line notranjega stolpa ob vratih razgledoval vrevo med napadavci. Tu so ustrelili s stotinami pušek. Zasmejal sem se na glas : 
» Kaj hoče ta otročja igrača zoper trideset čevljev debelo zidovje? " 

„Že postaja resno!” je rekel poveljnik. „Glejte, tu plezajo tesarj i 

na streho čuvajnice, da bi prebili verige, ki zadržujejo most n a 
škripcih.” 

Res so bili smeli delavci bližnjih tesališč po brunih splezali 
preko jarka na nizko streho čuvajnice, prislonjene k vnanjim vratom , 
ter so od tam silovito mahali na verige . 

» Doli, pri tej priči, ali pa dam ustreliti na vas!" jim je zaklical de Launay. 

A že je z močnim žvenketom počila prva veriga, in koj se j e 
tudi druga utrgala sama od sebe, ko ni mogla držati celega bremena ; 
gromko je stekel most navzdol . Besen krik zmagoslavja se je razlegel. S krikom : „Odprite! Odprite!” se je usula množica k vratom . 
Zagrmeli so udarci s sekirami in kladivi. Toliko da smo še utegnili 
spustiti v notranjo trdnjavo dvanajstorico invalidov, ki so bili branil i 

vhod, ko sta že padli krili vrat iz tečajev, in je množica poplavila 
vnanji dvor, da tudi drugi most in notranja vrata z naskokom 
vzame. 

A tu je bil most tako napravljen, da je bilo nemogoče od zunaj 
priti do verig. In zdaj so invalidi koj ustrelili na napadavce, ne da b i 
čakali povelja ; razdražila jih je bila smrt tovariša, ki je bil padel pr i 
obrambi vnanjih vrat. Nekaj napadavcev se je zgrudilo ; bili so zadeti . 

8* 


11 6 

Besno vpitje se je ozvalo z dvora, in kakor blisk se je raznesel p o 
vsem Parizu klic : „Izdajstvo! Ljudstvo morijo!” Za hip je drhal 
osupnila . Hulin je zatulil : „Naprej ! Jaz vas popeljem v Bastijo !” I n 
zopet je razbesnela svojat drla naprej . Toda mi srno bili v naglici 
privlekli tri topove. Dva smo bili postavili v pritličju obeh stolpov, 
ki sta zajemala vrata, in sicer tako, da sta dohod križem obstreljevala. Tretjega smo pripravili za spustno rešetko na mostovžu, vodečem k vratom, tako da bi pozdravil sovražnika z železno točo, ak o 
bi se mu posrečilo, priti čez prekop in ulorniti vrata . 

Ko je zdaj I-Iulin zopet pripeljal svoje čete, in so se pripravljali , 
da porinejo bruna preko jarka, srno jih sprejeli s strelom iz topa . 
Učinek je bil strahovit, Nikoli ne pozabim tega prizora. Dasi sem 
pozneje gledal prav tako in še bolj krvave boje, vendar je bilo to 
prvič, da sem zagledal strahoto vojne . Ko se je izgubil smodniko v 
dim, smo videli več ko sto mrtvih in ranjenih ležati na vnanjem dvorišču, in tla so se naglo rdečila od človeške krvi . V mozeg mi je 
rezalo vpitje ranjencev, in besen krik umikajoče se množice je stresa l 
ozračje . 

Zdaj se dalje časa niso več tvegali tako blizu ter so iz mal e 
razdalje s puškami in topovi obstreljevali naše zidove . Toda grom 
topov, klic, da moré ljudstvo in da bodo iz Bastije ves Pariz zažgali , 
mrliči in ranjenci, ko so jih na kozarah nosili po cestah, so zvabljali 
vedno novih čet na trg pred Bastijo in jačili naše napadavce . „Svobodo hočemo izvojevati Parizu! Kri svojih bratov hočemo maščevati ! 
Titanov grad mora biti do tal porušen!” Táko je bilo zdaj geslo 
drhali. 

Štiri ure je že trajal boj. Trikrat je bila mestna hiša poslala 
poziv na vdajo. Tu je nastopilo proti nam redno vojaštvo': kraljičin 
polk, ki je bil prelomil svojo prisego, in ga je zdaj Elie, eden izme d 
polkovih častnikov, vodil zoper nas . Poslopja krog vnanjega dvor a 
so zažgali veliko množino drv in slame so nanosili in zanetili . Vete r 
je gnal ogenj in dim čez prekop, in plameni so švigali po zidovju . 
Zaman l Nič niso mogli škodovati kamenitemu orjaku, ki je bil videt i 
nepremagljiv. Tudi kroglje peterih topov, ki jih je bil gardni polk s 
seboj pripeljal, in so jim zdaj stregle vešče roke, so brez moči odletavale od trdnjave . 

Toda naš poveljnik je bil ves zbegan. » Moramo se vdati l" je 

vpil . 


11 7 

„Kako to?” mu je zaklical vrli od Fliie. »Šele jeden je mrtev in 
dva ranjena. Zidovi gradu lahko več tednov zdrže proti močnejši m 
topovom. Vsaj do jutri hočemo kralju držati trdnjavo. " 

„A ves Pariz je zoper nas! Ozrite se vendar po nepregledni 

množici!” je kričal de Launy. Res sem pozneje čul, da so ljudstva , 
ki se je bojevalo ali zvedavo gledalo, cenili na 100 .000 glav. 

„Kaj hočejo vse te ženske in otroci in vsa sodrga!” je odgovoril od Fliie. ,, jaz vidim le telesno stražo, ki je prelomila prisego, z 
njenimi topovi, ki so kralju ukradeni . Dajmo jim okusiti še en nabo j 
karteč. " 

» Ne! Prepovedujem! Nihče naj več ne ustreli!" Tako je zaklical in iztrgal topničarju tlečo lunto iz roke. Divje vrteč oči je planil v notranjščino gradu in zavpil : »Ako se nočete vdati, dobro ! Pa 
umrite vsi z menoj. Jaz sem vseeno izgubljen! " 

„Kaj hoče?” sem vprašal podčastnika Bequarda, stoječega pole g 
mene . 

„Trdnjavo pognati v zrak, in s tem nas in te napadavce i n 
polovico Pariza pogrebsti pod razvalinami! 200 centov smodnika j e 
shranjenega v kleteh onega stolpa,” je dejal Bequard, bled od groze . 

„To se ne sme zgoditi!” sem kriknil. „Alo! Pokažite rili pot 

— za njim! ” 
Skoz temačne, ozke hodnike po stopniščih gori in doli, in zopet po strmih, opolzlih zavitih stopnicah navzdol, sva dospela v 
temne prehode, kamor ni prodirala svetloba dneva . Tu je moj vodnik padel na vlažnih tleh, ki so bila prevlečena — kakor tudi stene 

— z zelenim glenom, in baklja v njegovih rokah je ugasnila . 
„Naprej, naprej!” sem zaklical v smrtnem strahu . Zakaj v tem i 
sem čul Launayeve korake in videl, kako se ognjena iskra kakor kresnica zibáje pomika naprej . „Poveljnikova lunta!” sem jeknil. 
„Ako pade v smodnikovo klet, zleti v zrak Bastija in mi — !” Nise m 
hotel misliti do kraja ; stisnil sem zobe ; zmolil pol češčenamarije ; 
zdelo se mi je, da vidim ubogo staro mamico, in prišla mi je n a 
misel nekova nora otročarija, s katero sem jo bil nekdaj kot deče k 
užalil — a Bog vedi! kesa menda sploh nisem obudil! Tu je ognjen a 
iskra mahoma izginila, in slišal sem, kako so se zaprla vrata . 

„Naprej l” je zaklical zdaj tudi moj tovariš, ki se je bil pobral , 
» naprej, ali pa pridemo prepozno !" 


„Jeli v kleti?” sem vprašal, tipaje v tem ob vlažnem zidu i n 
pospešujé korake, čeprav v nevarnosti, da padem po kakšnih neznanih stopnicah. 

„Ne vem prav, kje smo”, je odgovoril podčastnik . „A mislim , 
da se mora hodnik tu nekje zaviti na desno, in potem smo čisto 
blizu kleti” . 

Komaj je bil izgovoril, ko sem z naprej tipajočo roko začutil , 
da se zid v topem kotu obrača, in okrenivši se na desno sem videl 
le nekaj korakov proč gorečo lunto . Poveljnik je pri njenem svitu 
pravkar iskal odprtine za ključ v nizkih vratih. S krikom sva planila 
nanj, in dočim ga je Bequard prijel, sem mu jaz iztrgal vrvico i z 
rok ter jo pohodil na vlažnih tleh. 

„Gospod poveljnik u, sem rekel, „zahvaljen bodi Bog, da niste 
izvršili tega zločina, ki bi bil z nami vred tisoče nedolžnih pahnil v 
smrt ! Ako že moramo umreti, bodi poštena vojaška smrt v boju na 
prestrelbah. Toda saj ni še nič izgubljeno! ” 

„Jaz sem izgubljen!” je jadikoval nesrečnež . „Raztrgajo me na 
kose. A storite kar hočete” . 

Docela strt je pustil, da sva ga peljala nazaj . Ko smo zope t 
prišli na svetlo in stopili ven k invalidom, ki so z našimi vojaki š e 
vedno stražili vrata, smo na prvi pogled spoznali, da se je obrnilo 

močno na slabše. Poveljnikov obup se je bil polastil tudi invalidov, 
in zdaj so zahtevali, da se vdamo. » Meni je vse prav,. Sicer me 
bodo raztrgali na kose . A radi mene se vdajte," je venomer ponavlja l 
de Launav. Zaman smo si prizadevati od Fltie in jaz in nekov sta r 
častnik od posadke, če se ne motim z imenom de Losme, da b i 
vdahnili moštvu novega poguma . „Dovolite mi vsaj še en strel s topom , 
in boste videli, kako bodo ti nezvesti gardisti pokazali pete”, je prigovarjal od Fliie. A nič ni pomagalo. Velika večina je vstrajala n a 
tem, da se vdamo . 

„Dobro, pa se vsaj častno vdajmo”, je zaklical od Fliie . »Zahtevajmo prost odhod z vojaškimi častmi" . 

Ta predlog jim je bil po volji, in poslali smo bobnarja n a 

ploščad, ki je dal znamenje, da se želimo dogovarjati . Mej tem časo m 
je nam spregovoril vrli Unterwaldnec po nemško : ,,Zdaj pa, ljub i 
rojaki, pride težka ura . Po moji misli je ta drhal tu zunaj čisto zmožna , 
vse nam obljubiti, a vse obljube prelomiti, kakor so prelomili kralju 


119 

dano prisego. Priporočimo se ljubi Materi Božji z Rickenbacha i n 
mojemu dedu, blaženemu bratu Nikolaju v Ranftu, da nam pomoret a 
v tej sili s svojo priprošnjo . Brat Nikolaj ima srce za poštene vojake ; 
zakaj sam se je v marsikaterem pravičnem sporu boril za domovin o 
in še nikoli me v sili ni zapustil. Jaz za vas vse zaobljubim en post 
in eno božjo pot na Rickenbach in y Radi . Vi papotem storite, 
kakor hočete. Tako, zdaj pa si stisnimo roke in zmolimo krepa k 
očenaš kakor naši dedje, kadar so šli v boj . To ne nasprotuje n e 
zvestobi ne junaštvu! " 

Bog plati poštenjaku te vrle besede ! Kakor so bile preproste, 

so mi zvabile roso v oči . Prisrčno sem mu stisnil roko, zmolil svo j 
očenaš, zaobljubil romati v Einsiedeln, ki je bliže Zuga ko Rickenbach , 
in sem tedaj bil docela umirjen ; pripravljen na življenje in smrt . 

Mej tem so bili oni zunaj opazili naše znamenje ; grom topov 

je utihnil, in poročnik Elie od kraljičinega polka, orjaški Hulin in ne-
kateri drugi so se bližali našim vratom . 

„Spustite takoj most in odprite!” je vpil Huli n 
» Čim nam s častno besedo zagotovite prost odhod v orožju in 
z vojaškimi častmi", se je glasil odgovor . 

„Morivcem ljudstva, ki so kri naših bratov v potokih prelijali ? 
Nikdar!” je odgovoril Hulin . 

„Ali naj torej gremo pod nož ?” je zaklical de Launay . » Prav. 
A z nami podjete tudi vi. Imamo 200 centov smodnika. 2 njim poženemo Bastijo v zrak in sebe in vas, ako vderete s silo . " 

„Vdamo se vam, ako zanesete našemu življenju”, so se zdaj 

odzvali mnogi glasovi iz čete invalidov . 
Vojaki od zunaj so zaklicali : » Častna beseda ! Nič žalega va m 
ne storimo l " 

Tedaj so invalidi, ne da bi čakali povelja, spustili most, po

tegnili spustno rešetko in odprli vrata . Neizmeren zmagovalni krik je 

napolnil ozračje, se širil preko množice ljudstva ter se nadaljeval dolg o 

v noč : „Zmaga! Zmaga ! Bastija se vdaja !” A že mej ta prvi zma

goslavni klic se je mešalo iz tisočerih grl divje vreščanje žensk in 

bojazljivcev, ki so bili mej bojem ostali zadej : » Maščujmo! Maščujmo ! 

Smrt poveljniku ! Smrt tiranovim rabljem ! Smrt ! Smrt! " 

In čez most in po obokanem hodišču od vrat se je zdaj valil a 

zmage pijana in maščevanja žejna povodenj ; v hipu je bil dvor pre

plavljen in mi od vseh strani od drhali zajeti . Orožje smo bili 


oddali Elieju in njegovim gardistom ter bili proglašeni za vojne jetnike ... 
Obetal nam je varnost življenja . A če je tudi resno mislil, kako bi moge l 
krotiti srd množice, ki se je od vseh strani zaganjala v nas? Vse 
naokoli grozeče pesti, od divje strasti spačeni obrazi, krvi hlepn e 
oči, goli noži, sekire in drogovi ! A še bolj divje od mož so zdelovale ženske, podobne peklenskim pošastim . One so tudi začele morijo . 
Mislil sem, da mi je prišla zadnja ura, in čutil, kako mi je mrze l 
pot orosil čelo. V boju gledati smrti v oči, je lahko v primeri z našim 
položajem : brez brambe čakati smrti od rok teh hudičev v človešk i 
podobi. 

Še danes mi je uganka, kako smo bili tedaj vsi Švicarji — 

razun dveh mož — oteti, dočim je večina invalidov umrla najstrašnejš e 
smrti. Res, da so nekateri naši vojaki kričali, da niso streljali n a 
ljudstvo a to so zatrjevali tudi invalidi, pa so vendar umrli kako r 
njih poveljnik. Rešitev moram pripisati le posebnemu božjemu varstv u 
in pozneje tudi nisem zanemaril svoje obljube Materi Božji v Einsidelnu , 
To je da, smrtnega strahu smo dovolj užili, ko so nas vlekli skoz i 
Sveto-antonsko Ulico na Obrežni Trg in od tam kot jetnike v Ch'a.telet. 
Skoro pri vsakem koraku se je zabliskal proti nam nož ali meč i n 
oglasila grožnja . 

Na Obrežnem Trgu je vmrl de Launay. Pred mojimi očrni s o 
ga ženske takorekoč razsekale na kose raztrgale . Njegova glava je 
bila prva, ki so jo nataknili na drog in jo tako nosili po mestu . Kolikokrat sem pozneje videl ta grozni prizor ! 

Tudi v ječi se še dolgo nismo čutili varne . Vso noč je prodira l 
s ceste hrup divjajoče množice . Razdirali so tlak, gradili barrikade, 
topove vlekli na vrh Mont-martra, patrulje meščanske straže so krožile 
po cestah in se klicale. O polnoči je nas splašilo besno vpitje, in z 
grozo smo videli skozi zamreženo okno, kako se tropa pijancev val i 
proti naši ječi. Nesli so približno tucat odrezanih glav naših nesrečni h 
tovarišev na dolgih drogovih ter nam jih moleli gori pred okno , 
ozarjene od rdečega svita bakelj . 

»De Launay in njegovi tolovaji vas pozdravljajo", je vpil a 
drhal. „Jutri pride vrsta na vas, čim trinog pusti prvič ustreliti n a 
Pariz !” Potem so se z divjim krohotom vlekli ob Seini navzdo l 
proti Louvru. 


12 1


XVI . 
Pohod v plOVioo. 

Ko je padla Bastija, je kralj obupal, da bi mogel s silo zadušit i 
vstajo. Bil je volján, čete, ki so bile krog Pariza zbrane, odposlat i 
v province, Neckerja poklicati nazaj v ministerstvo in ravnati se p o 
volji Narodnega Zbora. Ludvik XVI. se je hotel za vsako ceno iz— 
ogniti prelivanju krvi . Celo to je storil, da je z veliko osebno hrabrostjo šel v mestno hišo v Pariz, da bi ljudstvo prepričal o svoji h 
mirnih in spravljivih namerah . Tam so ga slovesno pozdravili . Mestn i 
svet je bil pravkar Baillyja izbral za Pariškega župana in 
Lafayetta za poveljnika narodne brambe, in zdaj je sklenil, da na prostoru Bastije, ki se ima porušiti, postavi kralju spominski kip kot „za 
četniku svobode, obnovitelju sreče, očetu Francoskega naroda . ” 

Naravno torej, da smo bili tudi mi » pomiloščeni". Zvečer 17. 
julija, ko je kralj ob radostnih klicih ljudstva zapustil Pariz, se j e 
odprla naša ječa. Veliki sodnik Keyser nas ni bil pozabil. Brž ko se 
je bila Bastija vdala, je v mestni hiši srčno zahteval našo osvoboditev, sklicujé se na pogodbe s Švico, ki so Švicarske vojake odtegovale Francoskim sodiščem ter jih podrejale lastnim sodnikom . 
Kajpada se niso ozirali na njegove zahteve ; zakaj hoteli so nas pri 
držati za talnike. Zdaj pa v radosti splošnega pobratimstva je bi l 
Bailly nemudoma podpisal povelje, da nas izpusté, in vrli veliki 
sodnik je bil osebno prišel v Chátelet, da nas popelje na svobodo . 

Prisrčno je nas sprejel v veži ter je lajtnanta od Fliie in men e 
povabil, da bi čez noč bila njegova gosta . Ko pa je poštenjak iz 
Unterwaldna čul, da njegov polk bržkone naslednje jutro že odrin e 
v Normandijo, se je skupno s svojimi ljudmi neutegoma poslovil . 
Veliki sodnik je vsem stisnil roko in izročil poročniku od Fllle poln o 
mošnjo z naročilom, naj denar razdeli hrabrim vojakom, katerim se 
ima zahvaliti za rešitev življenja . 

Tako smo se ločili. Jaz sem šel s Keyserjem v ulico Sv. Apollonije, kjer sem našel tudi njegovega sina in od njega zvedel, da 
gre naš polk v vojašnice v Courbevoie in Rueil (b . Kurvoá in Riéj > 
in da ima posihmal samo nalogo, skupno z narodno brambo stražiti 
kraljeve vrtove in gradbe v Versaillesu, Saint-Cloudu in Parizu . 


» Kralj je docela obupal nad seboj in svojo stvarjo," je žaloste n 
dejal veliki sodnik. „Zdaj se bo moral s tem zadovoljiti, kar mu bo 

Narodni Zbor pustil od njegovega kraljevega prava in veličanstva . ” 

„Njegovi najbližji sorodniki in prijatelji bežijo,” je pripovedoval 
Karel Franc. „Artois, Condé-ji, Enghien, Polignac, Broglie, Breteuil , 
Lambesc in kdorkoli se je na dvoru zameril Orléanovi stranki, je zda j 

na potu v inozemstvo . Jaz sem vesel, da naš polk jutri zopet odrin e 
v Nancy. Kdo naj tukaj le za to nosi kraljevo uniformo, da ga za 
sramujejo ? ” 

„Res je bilo žalostno videti, kako se je kralj danes peljal v 
svojo prestolnico sredi med narodno brambo, ki je prezentirala puške , 
ukradene iz njegovih orožaren, obdan od gardistov, ki so mu prelomili prisego. A še bolj žalostni dogodki bodo prišli, vkljub današnj i 

spravni svečanosti. — Toda vse to nas ne sme nagniti, da bi prelomili svojo vojaško prisego ostati moramo, ako nas kralj prostovoljno 
ne odpusti,” je resno dejal veliki sodnik. 

Bolela me je ločitev od Karla Franca, čigar polk je res že naslednje jutro zapustil okolico in se vrnil v svoje staro posadno mest o 
Nancy. Tudi polk Salis-Samaden je dobil povelje, odriniti v Arras i n 
Rouen, kakor so bili sploh vsi Švicarski polki odpravljeni iz bližine 
Pariza. Karel Franc mi je ponovno svetoval, naj se tesno oklene m 
Redinga, čigar trdni in plemeniti značaj mi je na vso moč hvalil. Rad 
je pa videl, da je bil ločen od mene sanjarski Salis, in skoro bi s e 
bila še ob slovesu radi tega prepirala. No, vendar je pravo trdil, kakor sem spoznal pozneje. 

Stara Blanchet je bila od prestanega strahu še bolna ter je morala biti v postelji . Njena hči iz predmestja Saint-Martin ji je stregla 
ter nam gospodinjila. Ko sem dobro starko obiskal, se je od veselja 
jokala ter me zopet in zopet nazivala svojega in gospodovega rešitelja. Potem mi je šepnila, da mi gospod veliki sodnik tega nikoli n e 
bo pozabil ni sicer njegova navada, veliko govoriti, a brez dvom a 
bom jaz njegov zet, tako gotovo, kakor je njej ime Rozalija Blanchet . 

»Brž ko je gospod sodnik doznal, da ste rešeni iz Bastije i n 
kako hrabro ste se tam držali, je pisal svoji gospodični hčeri v Švico , 

lahko na prste zračunam, kaj je stalo v pismu . Tako brez soli v 
glavi nisem, čeprav sem stara . Torej le zaupajte, moj dragi mladi go


123 

spod ! Lepo dekle, ki ste mi ga kazali v svoji knjigi za risbe, b o 
vaša gospa. Le malo potrpljenja ; vse bo še imelo srečen konec ! " 

Ta tolažba mi je zaenkrat morala zadostovati, ker pisma i z 
Zuga, ki so bila mej tem došla, so bila malo spodbudna . Baron 
Zurlauben je sicer o mojem dvoboju sodil bolj po vojaško, a te m 
huje sem ranil bogoljubno srce svoje dobre matere in drage Verene . 
V moji bolesti me je hrabrilo upanje, da bom še vse popravil in v 

bodoče mater tem bolj razveseljeval, če sem jo zdaj užalil . Dogodki 
zadnjih dni so mi pač tudi roko Verene zopet pridobili . 

Drugi dan zarana sem poiskal naš polk in majorja pl. Bachmanna. 

Našel sem majorja s stotnikom Redingom in več drugimi častniki v 
Courbevoie. Napeto so poslušali moje poročilo, in major je hvali l 
naše obnašanje v obrambi Bastije . 

„Rad bi vaše ime, in ime poročnika od Fliie in ostalih kralj u 
sporočil,” je dejal „in vojaško odlikovanje bi bilo pošteno zaslužen o 
plačilo, ako — n~, ne govorim dalje o tem! Časi so se spremenili , 
in namestu zvestobe zdaj plačujejo prelomitev prisege! A mi, gospodje , 
se radi tega ne spremenimo ! ” 

Potem mi je razložil, da z vseh strani dežele poročajo, kako 
se kmetje dvigajo zoper plemenitaše—vlasteline in strašno divjaj o 
s požigom in pomorom . Zato da so se pravkar skupno posvetovali , 

ali bi mogli ustreči mnogim in nujnim prošnjam za pomoč . 
„V rednih časih bi kralj ali grof od Artois o tem odločeval, ” 
je rekel, major. „Na to zdaj ni misliti. Kralj je posihrnal v varstvu 
Lafayettovem in nove ,narodne brambe', ki naj v prihodnje nadomešč a 
redno vojsko Odklonil je našo službo in za čas jo lahko pogreša . 
Ali naj brez dela ležimo v vojašnicah ? Na noben način zdaj ne moremo kralju bolje služiti, ko s tem, da branimo last in življenje njegovih podložnikov. Zato sem predlagal, poslati nekaj oddelkov prostovoljcev na četovanje v najbolj ogrožene kraje . Ti častniki predlog 
<Klobravajo, in d' Affry tudi ni nasproten . ” 
Navdušeno sem izjavil, da sem tudi jaz za ta načrt in da sem 
pripravljen, nemudom ‘

a se pridružiti eni četi. Major me je del k Redingovemu oddelku, in že drugo jutro smo odrinili, 50 mož po številu, preskrbljeni s strelivom, v smeri proti Chartresu (b . Šartr-u) . Za 
bobnarja smo imeli s seboj Brunnerja, ki je umel že prav dobro drobiti s paličkami . 


Bila je naporna hoja po prašni cesti v pekočih žarkih julijevega 
sonca. Ljudstvo, razdraženo od dogodkov v Parizu, je nas povso d 
sovražno sprejemalo, in le s težavo smo dobivali najpotrebnejši živež . 

Zvečer smo se — upehani do konca — nastanili pri župniku v -
Chevreuse-u (b. Ševrés-u.) Bil je častitljiv starček sivih las, ki nam j e 
govoril takole : »Moji ljudje so kakor pijani; ne poznam jih več. Te 
nove ideje o svobodi in enakosti so jim glavo zmedle . Kdorkoli zda j 
le z besedico brani plemstvo, ga smatrajo za sovražnika . No, plemenitaši žanjejo, kar so sejali . Kako so smešili vero in nedolžnost zastrupljali ! Nobeno pošteno dekle ni bilo varno pred temi razuzdanci ! 
Zadnji kralj sam je dajal najsramotniši zgled . A molčimo o tem ! Ljub i 
Bog zdaj jame kazati šibo . In mnogi teh gospodov so ravnali s svojimi 
kmeti—tlačani kakor z neumno živaljo — pa še slabše! Veter so , 
sejali, vihar bodo želi. Kajpada so bile poštene izjeme; a nedolžni 
morajo trpeti s krivimi . Pravijo ml, da je bolj proti jugu v Eure-sk i 

(b : Irski) dolini in na Orléanski planoti vse pobunjeno. Celo več 
gradov da je že zgorelo ." 
Ko je župnik še govoril, je hišina z županom planila v sobo, 

kjer smo se krepčali s kozarcem vina, ter zavpila : „Gospod župnik ! 
Gori ! V smeri proti Rochefortu (b. Rošfor-u) je nebo rdeče ko kri . 
Le poglejte! ” 

Skočili smo k odprtemu oknu in videli žarenje . 

„Grad je I” pravi župan . 

„Kako daleč je ?” vpfaša Reding . 

„Blizu eno uro,” pravi župnik . 

„Kaj morete storiti? Predno dospete tja, bo ogenj vse požrl, ” 
je pristavil župan . 

„Pa vendar morda ulovimo nekaj teh razbojnikov in jih izročimo 
pravici,” sem vzkliknil . 

„Pravici ! je odvrnil župan . „Ali je še kaj takega na Franco

skem ? Zdaj mora vsaka občina, da, vsak državljan gledati, kako si ' 
sam pomaga . Kraljevi uradniki nimajo prav nobene veljave več . Boj 
siromakov proti bogatinom je začel . Danes še velja plemstvo, jutri 
noben premožen državljan ne bo več varen imetka in življenja . ” 

„Tedaj moramo razbojnike po nagli sodbi postreliti,” je dejal, 
Reding . » Če bomo nekaj krat tako nastopili, da bo drugim v strah , 
bo že pomagalo. Koj tu začnemo ! Bobnar naj nemudoma udari k.. 
orožju ! In vi nam daste vodnika, gospod župan." 


125 

„Sam vas bom spremljal ; težko bi bilo, dobiti drugih vodnikov, ” 
je odgovoril župan. »Odposlanci iz Pariza so mojim ljudem glavo 
zmedli, in nisem varen, da tudi meni nocoj strehe ne zanetijo, me j 

tem ko vas povedem v Roehefort . " 
Pet minut pozneje smo bili že na potu, dali upehani od celo 
dnevne hoje. Sli smo preko njiv, ki so zorele za žetev, skozi gozde, 

čez grm in strm. Šele po polunoči smo dospeli k pogorišču . Grad se 
je dvigal na samem, obdan od parka in gozda, in gorel s polni m 
plamenom. Graščinska streha se je bila udrla ; a iz visokih rokokó — 
oken ,, obrobljenih s širokimi polži in zavitinami v kamnu, so še zmero m 
švigali plameni . Levje glave in spačeni obrazi, s kakršnimi jih je bil a 
okrasila kamenarjeva domišljija, so se zdeli kakor pošasti iz pekla . V 
notranjščini so se s hreščanjem podirali tramovi in podi, in vsakokra t 
je zubelj visoko puhnil in nebroj isker se je zaprašilo proti zvezdnatem u 
-nebu. Tam poleg so pa pljuskali vodometi ter v svitu požara izlival i 
svojo vodo čez mramorna torb, kakor bi se le pokojna večerna zarj a 
v njej zrcalila. 

Prizor je bil veličasten . A nismo utegnili občudovati njegove krasote . 
Kje so zločinci ? Gruča sel jakov, stoječih ob vznožju grajskega hriba so 
se zdeli le nemarni gledavci . Z rokami v žepu so zijali na goreče krasn o 
poslopje. Ko smo vprašali za požigavee, nam je odgovoril krnet v 
coklah : »Zažgali so na kraljevo povelje. Ukazano jim je, požgati vse 
gradove ; zakaj gospoda namerava odstaviti kralja, ker nas hoče osvoboditi tlačanstva in proklete i obote ! " 

Take laži so se iz Pariza trosile po vsem Francoskem . Ni bilo 
misliti na to, da bi jih zdaj popravljali. »Kraljevi poslanci", ki so grad 
zažgali, tako so kmetje pripovedovali, so šli proti Epernonu in Maintenon u 
(1Ventnón-u), da tudi tam seljake osvobode in gradove požgó . Sku

šali smo še zvedeti, kako močna je ta razbojniška četa — kar je ede n 
naših vojakov zaklical, da so menda v grajskih kleteh še ljudje. Ali 
so bili grajski, ali požigavci? Za rešitev teh zadnjih nismo čutili posebne vneme ; zakaj kdor se je bližal gorečemu poslopju, je lastn o 
življenje stavil v nevarnost. 

A vpitje je postajalo tako presunljivo, da je končno zmagalo v 
nas usmiljenje. Zmočili smo obleko ob vodometu in prišli do vnanjega stopnišča, vodečega v klet. Po precej dolgem naporu smo ulomili vrata. Kakšen prizor ! Veliki sodovi, ki so bili postavljeni v dve h 
,dolgih vrstah ob straneh obokane kleti, so bili razbiti na kose, in 


126 

vino je stalo do kolen visoko na pločah . Med razbitki je pa ležal() 
ali se opotekalo v vinu blizu tucat živinsko pijanih lupežev. Nekateri 
od njih so bili še toliko pri zavesti, da so omeli smrtno nevarnost, ki 
se je bližala, in so na vse grlo klicali za pomoč . S težavo se nam j e 
posrečilo najbližje, ki so še nekaj rabili ude, spraviti po stopnišču n a 
prosto. Več njih pa smo morali prepustiti usodi ; zakaj neznosna vročina nas je skoro zadušila, in padajoče tramovje in kamenje nam j e 
utegnilo vsak hip zagraditi povratek. Sicer pa mislim, da so bili nekateri resnično že v vinu utonili . 

Napol omamljeni smo popadali na tla v parku . Trebalo je do

bršno časa, da smo si toliko opomogli, da smo nekako zaslišali dva 
izmed rešenih zločincev ostali so onesveščeni ležali v travi . Eden od 
njiju, še mlad človek, se je bil od smrtnega strahu precej streznil ; 
klečé se je nam zahvaljeval, da smo ga oteli pekla, kamor je že mi 
slil, da gotovo pride . 
, 

Cropart (b . Kropár) — tako je bilo mladeniču ime — je bi l 
videti boljši od drugih . Propal plemič, marqnis Saint - Huruge (b . mark i 
Sent - iriž), najet od vojvode Orléanskega, jih je zbral, da neso » ha

kljo požara" po vsej Franciji . „Vojska gradovom, mir kočam,” je slo 
velo blazno geslo tega norca, ki so mu pozneje pravili „bojni zvo n 
revolucije.” Cropart je tudi pravil, da razbojniška četa namerava naslednjo noč napasti grad Valdouleur (b . Valdulér) pri Etampesu (b . 
Etáp-u). Četovodja s kakimi sto ljudmi je že na potu tja. 

Reding in jaz sva se posvetovala z županom iz Chevreus-a . 

Etampes je bil oddaljen kakih 4—5 ur proti vzhodu, in do noči j e 
bilo lahko dospeti tja . Župan je obetal, da nas po stranskih pote h 
privedu v bližino gradu, tako da lopovi ne bodo slutili, da jih zasledujemo. Zakaj hoteli smo njih naklep zaprečiti, a jih pri poskusu zajeti. Utegnili smo torej z upehanim moštvom nekaj ur počivati , 
predno smo nastopili daljnjo pot . 


12T


XVII . 
aldouer. 

Zgodaj popoludne smo dospeli na griče, venčane z gozdi, k i 
obrobljajo prijazno Etampes-sko (b. Etáp-sko) dolino proti zapadu. 
Razbojniki nas mej potoma niso opazili . S svojega stojišča smo vi-
deli na desni, više gori ob reki, mesto Etampes z zidovi in stolpi i n 
z veliko glavno cerkvijo . Prav pod nami so se prostirali krasni travniki, in onstran njih, sredi velikega vrta z vodoshrani in senčnatim i 
drevoredi, se je dvigal lep grad s terasami in pomoli, ob straneh 
zajet od visokih stolpov . 

„To je Valdouleur,” je rekel gozdni čuvaj, ki nam ga je bil 
župan dal za vodnika. „Zdaj stanuje tam samo star plemenitaš s 
svojima hčerama . Starejša, gospodična Marta, je več ur naokoli znana , 
po svoji dobroti, kakor je bila njena mati, in siromaki ji pravijo le 
»angelj z Valdouleurja.” Kmetje iz te okolice ne bi se nikoli lotili 
tega gradu. Ako bi ne bili zanesljivo doznali in še med potjo naleteli na dokaze, da razbojniki res nameravajo ta napad, bi ne moge l 
verjeti." 

Reding in jaz sva sklenila, pustiti moštvo pod poveljstvom na 

rednika Stoffela na obraščenem griču, mej tem ko bi midva obiskal a 
prebivavce Valdouleurja . Naročila sva, naj imajo grad vedno v očeh , 
naj se kar mogoče krijejo in ne izdajo pred časom naše navzočnosti . 
Bel robec po dnevu, ali luč po noči v gornjem oknu desnega stolp a 
naj jim bo znamenje, da se naj takoj bližajo gradu . 

Po ovinkih sva se priplazila h grajskiin vratom in vprašala za 
pogovor z marquis-jem (b. marki-jem) Valdouleurskim. Stražnik ob, 

vratih je začudeno gledal, videč najini uniformi, ter izjavil, da je go 
spod marquis že več tednov bolan od skrnine in nas ne more sprejeti ; a hoče naju javiti gospodični Marti . 

Ko sva bila nekoliko čakala v veži, naju je sprevedel v sobo, po , 
starem prevlečeno s črnimi usnjatimi tapetami . Tu sta naju čakali 
najbolj ljubki dekleti, ki sem jih videl na Francoskem . Starejša je 
imela rjave lase in temne, resne oči, mlajša je bila svetlih las in plavih oči. Obličje je bilo obema čisto in plemenito a pogled in ve s 
nastop starše sestre je izražal neko odločnost, kakršna je redka pri 


128 

ženah, mej tem ko je mlajši sijala s cvetočega obraza vsa milina ne 
dolžnega, morda nekoliko razvajenega otroka. Obe sta bili zelo lepi , 
a tako različni, da sem koj mislil, da moreta biti le po polu sestri . 
Res niste bili od iste matere. 

Mojega spremlievavca je ljubka vnanjost obeh sestra skoro 
zmedla, kar se mu sicer ni zgodilo . Zato sem jaz na kratko razloži l 
namen najinega obiska . Mlajša se je ustrašila in vzkliknila : » Oh , 
Marta, kaj bo z nami !" Starša se je takoj zbrala in rekla s prijetni m 

glasom, da komaj verjame, kar poročava ; da se bržkone motiva, ker 
oni žive z vsemi ljudmi v miru, in niti misliti si ne more, s čim b i 
si bili nakopali sovraštvo kakšnega človeka . 

Reding je zdaj kratko povedal dogodke zadnje noči in končal : 
„Pariški revolueionarei so proglasili boj nizkega ljudstva zoper plemstvo. Vem, da ste vi nedolžni in da vas, gospica imenujejo » angelja z Valdouleurja”. A prav zato vas t i ljudje tembolj sovražijo ; 
zakaj greh ima naravno mržnjo zoper krepost . " 

Prosila sva torej, da bi nama razkazali hišo, ker sva želela vs e 

tako ukreniti, da bo grad obranjen, in napadavci uničeni . Sestri sta 
bili koj zadovoljni, a sta prosili, da bi smeli prej z očetom spregovoriti . Čez malo časa se je starejša vrnila ter je bila očitno v zadregi . ljubi oče je bolan in včasih, kadar ga skrnina muči ko „Mo 

j danes, nekam čuden,” je dejala in zardela . „Ne li, gospoda bosta 
osorno besedo, ki jo utegne izreči, ali pa neosnovan sum, ki m u 
morda gre po glavi, pripisala njegovi hudi bolezni ? ” 

Peljala je naju po stopnišču navzgor, kjer sva našla starega 
marquis-ja, skrbno z blazinami podloženega v njegovem velikem naslanjaču. Za njim je stala, v mučni zadregi, mlajša sestra. Nič prijazno 
se ni ozrl na naju ; s sumljivim pogledom je naju premeril od nog 
do glave, da mi je kri stopila v čelo . „Tako torej,” je spregovoril. 
„To naj sta častnika Šviearske telesne straže . Hm ! Uniforma je pravilna, četudi ne v najboljšem stanu . Hm! Poštena obraza sta tudi . 
Kje imata ukaz za eetovanje? Saj vendar nihče ne hodi z vojni m 
oddelkom po deželi okrog, ne da bi se mogel izpričati s pismeni m 
ukazom ?” 

Reding mu je podal list .
» Hm — le od majorja podpisan . Zakaj ne tudi od polkovnik a


in vojnega ministra ? Za mojega časa bi tak ukaz podpisal vojni minister. — Gospoda — zdita se mi sumljiva! Kdo ve, ali ni ta list 


12 9 

potvarjen? Kdo ve, če nista prav vidva tista sovražnika, ki hočeta z 
zvijačo priti v ta grad . " 
„Gospod marquis vi greste predaleč'!” je vzkliknil Reding . 
„Najini uniformi — ” 

„Vajini uniformi sta prav lahko ukradeni . Da od ubitih Švicarjev, kaj pravita na to? ” 

„Da smatram pod svojo čast, odgovarjati na taka sumničenja! ” 
sem zaklical. „Reding, idiva ; in ako nocoj napadejo grad, bova gospodu z Valdoulerja dejanski pokazala, da je žalil hrabre in pošten e 
Švicarje . ” 

» Oče, predaleč si šel," je zardevši rekla starejša sestra . » Kako 
moreš kaj takega reči o častnikih, ki jima pošteno srce gleda iz 
oči?" 

„Paróle d' honneur!” I ) je odgovoril oče . „Dekle, prav govoriš ! 
Ogorčenje, ki je govorilo iz tega mladega moža, ne more biti hlinjeno . 
Dajta mi roko, gospoda, in odpustita mi! As! — Vi mladi lev ! 
Pardon ! A stisnili ste mi roko, da mi je šlo v oba palca na nogi . 
Tako. Marta, zdaj pa nam daj prinesti najboljšega Cháteau-Lafitte (b . 
Šató-Lafit) iz kleti, in pri tem si izmislimo vojni načrt, ki bi bil velikemu Condé-ju v čast. ” 

Svinčnik in papir, Izabella!" je velel mlajši hčeri . „Tako. Lejte, 
to je grad.” Mej tem je narisal s par potezami črtež. „Z ovih tre h 
strani lopovi ne bodo zlahka napadli ; prekopi so široki in močvirn i 

— kdor bi tvegal vanje, je zgubljen . A na to stran nas brani le 
nevisoki zid, ki s štalami in skednji oklepa grajski dvor .” 
„Izvrstno!” je vzkliknil Reding. „V ta dvor jih zvabimo. Okna 

v pritličju imajo križe, in vrata so pač trdna? Dobro ; izborno! Ako 
pridejo notri na dvor, so v pasti. Del naših mož jim prestreže povratek, s tem da se postavijo k vnanjim vratom . ” 

„In tako jih bomo imeli mej dvema ognjema!” je vzklikn i 
marquis. »Skoda, da me ta grda skrnina prav danes tako nevsmiljen o 

muči. A nič ne dé! Naslanjač mi popeljete v zeleno sobo tesno k 
oknu in od tam bom pošteno pihal na te morivce . Marta, ti mi boš 
puške basala in podajala! " 

„To bo lzabella opravljala, oče,” je odgovorila hrabra gospodična. „jaz bom z Žanom in Žoržem pritličje branila .” 

I) Častna beseda! 


„Vrlo! Po tvojih žilah teče nekaj kapljic moje krvi Izabella se 
je vrgla bolj po svoji materi . Toda vrata in okna morate dobro založiti in pustiti le majhne strelne line . Žan pa imej pripravljeno hlevsko laterno ; to naj na dolgem drogu izobesi skoz gorenje stolpno 
okno, ko začne ples, da bomo lopove videli ter jih dobro dejali na 
muho. Saperlot! Da ne morem sam ohajati in vsega urediti! ” 

Reding in jaz sva mu prigovarjala, da bi za to noč s hčeram a 
ostavil grad in nam prepustil obrambo . A niti njega niti gospodiče n 
ni bilo moči pregovoriti. Tedaj mi je Reding velel, spraviti kar moč i 
tajno dvanajstorico naših ljudi v grad, mej tem ko ga on priredi za 
obrambo Z ostalim moštvom naj bi potem tolpo od zadej prijel , 
kakor smo se dogovor ili, čim se pojavi laterna v stolpnem oknu. Ko 
smo šli doli po stopnicah, je Reding prigovarjal gospodičnama, naj bi z a 
vsak slučaj vsaj denar in dragocenosti zbrali ter zunaj grada shranili , 
morda pri kakem zvestem kmetu . Srčna Marta tudi o tem sprva ni 
hotela nič slišati, vendar je vsaj deloma ubogala najin svet, kakor s e 
je pozneje pokazalo . 

Mračilo se je, ko sem zapustil grad . Srečno sem neopažen dospel k našim ljudem onstran doline ter jih po gozdnem potu peljal celo v bližino gradu . Z narednikom Stoffelom sem odposlal tacat 
najboljših strelcev in videl sem s kraj gozda, kako so srečno prišl i 
do grajskih vrat ; ta so ostala odprta, da bi napadavci laže šli v past . 
Nato smo čakali, skriti v smrekovi gajevini, dogovorjenega znamenja . 

Dolgo smo čakali zaman . Krajec lune je bil zašel, in grad s e 
stolpi smo videli le kot temno senco na oblačnem nočnem nebu . 
Dokaj močan veter je bil vstal in šumel v visokih vrhovih z a 

nami . 
»Dež bo," je zamrmral mož poleg mene. „Lopovi ne pridejo, 

in morda smo vendarle napak poučeni . ” 

„Da,” pravi drug, „trebalo bi poiskati zavetišča.” 

» Čui ali ni bil šum? — Zdeli so se mi koraki in glasovi . 
Zdaj — spet — tiho! Gredo. " 

Res, nismo se varali . Četa, ki sem jo cenil na 40—50 mož, j e 
šla mimo nas in krenila proti gradu. Koj na to je zalajal pes na verigi ob vratih . Za glasnim lajanjem kratko cviljenje, in nato vse tiho . 

„Potepi so ga zabodli,” je rekel desetnik Meienberg . „Ali naj 

še dalje čakamo ?” 


13 1 

„Niso še dali znamenja, kakor domenjeno,” sem rekel, gledajo č 
na stolp. A v tistem hipu je posvetila luč, in počili so streli . » Meienberg, vi s svojimi ljudmi ostanete tu v zasedi ; vsi drugi naprej! " 
sem velel. Tekli smo preko travnika in v hipu smo stali pri vratih. 

V pravi čas ! Zakaj ko so čisto nenadoma dobro pomerjene kroglje s cele vrste oken letele v tolpo, je ta hotela urno odkuriti ; tu 
pa jim zablisne naproti strnena red naših bajonetov . Besno so zatulili 
in odskočili. A streli z gradu so jih zopet pognali proti nam. Zdaj 
so nekateri sprožili puške in' pištole na nas, in trije mojih mož s o 
bili ranjeni. Tu sem velel, naj druga vrsta čez ramo prve, ki j e 
stala z nastavljenimi bajoneti, ustreli v zmedeno gručo . Nobena kroglj a 
ni zgrešila, in več ko tucat razbojnikov se je valilo v krvi. Zagnal i 
so obupen krik nekateri so prosili milosti, drugi so skušali uteči če z 
zid ali se potuhniti v kotih dvorišča . A kjer jih naše kroglje nis o 
dosegle, so zadeli streli z grajskih oken. Že je ležala blizu polovica 
tolpe bodisi mrtva ali ranjena na tleh . Zaklical sem jim, naj vržej o 
orožje od sebe ter se vdajo na milost in nemilost. Kroglja iz samokresa je žvižgala tik mimo mojega desnega uha v odgovor . Tedaj 
nisem več mogel držati svojih ljudi . »Smrt razbojnikom !" so zavpil i 
in udrli na dvor. Zabadanje z bajoneti, udarci s kopiti, streli, kletve, 
klici mročih ! 

Nekateri obupanci so bili mej tem ulomili hlevske duri in s o 

bili splezali na pod, ki je bil natlačen sena in slame. Ali je že bilo 
od strelov, ki so jih prožili na naše ljudi, ali je bil čin obupa — 
slama se je vnela. Hipoma je vzplapolal orjaški plamen in šviga l 
skozi line v strehi. Veter je bil mej tem narastel v vihar te r 
gnal zubelj naravnost proti gradu . Po nesreči je bil tisti del gospodarskega poslopja, ki se je neposredno držal glavne stavbe, pol n 
dračja in zloženih suhih drv. V par minutah se je spremenil v eno 
samo žarečo peč, ki je bruhala cele snope plamenov v okna in v le 
sena bruna grajskega ostrešja. Krasna stavba je bila brez rešitve 
zgubljena, predno srno le misliti utegnili na gašenje ! 

Glasno vpitje se je zdaj razleglo tudi z grada . Odpreti so ho 
teli obe duri, ki so vodile ene na dvor, drage na vrtno teraso . A bile 
so z mizami, bruni in kamenjem tako zagrajena, da je v zmešnjav i 
pač minulo četrt ure, predno so jih otrebili. Mej tem je bil pa ogen j 
v vseh nadstropjih skoro istočasno ravno stopnišča prijel . Ko so bili 

9* 


13 2 

obleganci naposled skozi glavne duri prišli na dvor, je bila vročin a 
od mogočno gorečih hlevov in skednjev že postala tako neznosna, d a 
smo se morali umakniti od tam . Pravkar smo nesli javkajoče in vpijoče ranjene razbojnike na prosto, ko je Reding s svojimi vojaki i n 
služabniki stopil iz gradu. Sredi blažnjenja in vrveža na dvoru nismo 
utegnili veliko govoriti. Šele ko smo utekli dušeči žarečini in pogledali rešence, sem prestrašen zavpil : „Kje sta gospodični in baron?” 

Reding je leknil . „Za božjo voljo! Saj je vendar gospodična 
Marta celi čas stala zraven mene! ” 

A ko je izbruhnil požar in je bil Reding s svojimi ljudmi zaposlen , 
da pot do duri otrebi, je bila ona odhitela po stopnicah navzgor, d a 

bi pomagala sestri in očetu . In zdaj smo jo zaslišali, kako je z oke n 
gornjega nadstropja presunljivo klicala na pomoč. 

„Sveta Mati Božja! sem zajecal . „Kako jim pomagati? ” 
„Najprej do njih!” je zavpil Reding. „Kdor se ne boji par 
opeklin, naj gre za menoj!” 

Jaz sem bil prvi ; dolgi Stoffel, desetnik Meienberg, ki je bi l 
kajpada prihitel s svojimi ljudmi, ko so opazili požar, Brunner in 
neka zvesta dekla so nama sledili . Z mokrim robcem zaslanjaje oči 
smo planili skoz žehtečo vročino k durim ter jih z naporom tudi do 
segli. Zaloputnili smo jih za seboj ter se za hip oddehnili. Potem 
smo hiteli h glavnim stopnicam . Ko smo pa odprli duri stopnišča, je 
nam udaril gost dim naproti in videli smo gornje stolbe že goreti . 

» Nemogoče ; tod ne gre!" sem zavpil, naglo zatvorivši duri . 
» Ali niso še druge stopnice ? " 

Bile so še druge stopnice, ozke zavojite stolbe, ki jih je služništvo rabilo. Dekla nas je peljala k njim . A zdaj se je pokazalo, da so 

po nesreči bruna, mize, stole, s katerimi so bile zagrajene glavn e 
duri, v naglici zmetali ravne pred vhod do zavojitih stolb . 

Nova zamuda! Mej tem je pa ogenj, razvneman od viharja , 
strahovito rastel . Kdo ve, ali se zdaj pa zdaj ne udere goreče ostrešje, zdrobi strope ter nas vse pokoplje pod žrjavico in kadeče sipine ! 
Poskusili smo splezati čez šaro in odpreti duri k stopnicam ; zaman ! 
Odpirale so se na zunaj in morali smo si v božjem imenu vzeti ča-
sa, da smo ropotijo kos za kosom otrebili . 

Nazadnje smo prišli do stopnic. Reding, ki se je bil mej tem 
zopet umiril, je velel Stoffelu in tovarišem, naj naglo odprejo duri na 


vrt, ki so bile še vedno založene ; zakaj čez dvor ni bilo več mogoče 
uiti. Potem sva se midva zapodila po zavojitih stopnicah navzgor i n 
skoz dušeč dim tipaje sva prišla v zeleno sobo, kjer je bil baron z 
obema hčerama . 

Gospod Valdoulerski je bil v svoji onemoglosti od razburjenj a 
skoro da zblaznel . Zaman je bil rotil svoji hčeri, naj sebe rešite i n 
njega v božjem imenu prepustite strašni usodi. Izabella se je bila 
poleg očeta zgrudila na kolena ter bila blizu medlevici . Srčna Marta 
je bila brezuspešno poskusila, spraviti očeta na noge, da bi ga otela 
smrti v plamenu, če tudi drsaje ga po tleh . A udje, od skrnine ohromeli, so popolnem odpovedali, nesti pa ga ni mogla . Kaj ji je tedaj 
ostalo, kot obupno klicati na pomoč ? 

Za njenim glasom gredoč sva naposled našla sobo, in vzkli k 
radosti naju je pozdravil. Najprej sva poskusila, bolnika v naslanjaču 
odnesti. A mislil sem si : tako ne pojde po ozkih zavojitih stopnicah ; 
in ne da bi veliko pomišljal, sem ga vzdignil se stola in kakor otrok a 
zadel v naročje. Vpil je od bolečin, a nisem se brigal za to . 

„Naprej!” sem zaklical. „Nobenega trenotka ne smemo zgubiti”, ter 
sem s svojim bremenom šel proti vratom . 

Reding je sledil z Izabello, ki jo je tudi moral skoro nesti ; 
Marta je . še pograbila jerbašček, v kateri je bila prejšnji večer po najinem nasvetu spravila gotovino in svoj nakit, ter šla zadnja . Prav 
ko sem ošlatal z nogo najvišjo stopnico, sem zaslišal za seboj pokanje in prasketanje ; sinila je mahoma svitloba, iz česar sem spoznal, da so v prostor za nami vdrli plameni . 

„Naglo !” je zavpil Reding. „Goreča bruna se udirajo se strehe!” 

Nisem mogel bolj podvizati z bolnikom, sicer je bila nevarnost , 
da padem z njim po strmih stolbah . Končno smo vendar dospeli v 
pritličje. 

„Kje je Marta?” je tu jokaje zaklicala Izabella. 

»Marta? Saj sem mislil, da gre tik za menoj," je zavpil Reding , 
a že se je zapodil po stopnicah nazaj . Nekaj minut je poteklo v tes

nobi A vrnil se je, noseč Marto na rokah . Jeli bila živa ali mrtva, 
nismo mogli vedeti. Kri ji je curljala iz rane na glavi, kjer so jo za 
dele padajoče podrtine. Ta hip je bila brez zavesti in bleda ko mrlič. 

K sreči so bili mej tem naši ljudje odprli duri na vrtno teraso , 
in v nekaj trenotkih srno bili zunaj gorečega grada . S terase je vodil 


134 

most na škripcih čez široke prekope . Naglo smo ga spustili in hitel i 
čezenj na vrt, ki je bil krvavordeče razsvetljen od velikega ognja. 

Pri enem izmej vodnjakov smo se ustavili . Položil sem ohrome

lega bolnika na klop, in Reding je izročil Marto njeni sestri in tarna 
joči dekli. Začeli sta ji s hladno vodo izpirati rano, in kmalu sm o 
potolaženi opazili, da se vzbuja iz medlevice . Reding je bil tako ginjen, da me je objel in nazval najboljšega prijatelja, ki mu hrabre 
službe te noči nikoli ne pozabi. 

A kaj sem bil zanj storil? Da, ko bi se mi bili gospodični i n 
njun oče tako zahvaljevali! Zahvalili so se kajpada tudi oni ; zlasti 
lepa Izabella. A čudno, da je topla zahvala sicer hladnega Reding a 
napravila name največji vtisek . 

V Etampes-u so že dalje časa bili plat zvona, in mnogo me-
ščanov je po temi in dežju hitelo proti gradu . Tudi župan je prihitel , 
svobodornislen mož, ki ga je kljub temu čez nedolgo časa pobunjena 
svojat ubila, ko je vršil svoje uradne dolžnosti . Poročali smo mu o 
dogodkih ter mu izročili jetnike, ki so bili skoro vsi ranjeni. Nele 
župan, ampak tudi vsi meščani in kmeti, stoječi okoli uničenega 
gradu, so bili radi zločina skrajno ogorčeni zakaj gospod Valdouleursk i 
in njegovi hčeri so bili po vsej okolici znani radi svoje dobrodelnosti . 
Župan jih je zaenkrat vzel kot goste v svojo hišo. Tudi nas je povabil k sebi, in mi smo vabilo radi sprejeli, ker smo izmučenemu 
moštvu morali dati dva dni počitka . Potem pa smo odšli v Chartres , 
ki leži za dobra dva dni hoda zapadno od Etampes a . Svojih šest 
ranjencev smo pustili v dobri oskrbi na mestu . 

Pri slovesu sem lahko opazil, da je Reding gospodično Marto , 
ki je naglo okrevala, s celim srcem ljubil, in da mu je tudi ona ljubezen vračala . Priznal mi je to in rekel, da bi očeta koj prosil njen e 
roke, ako ne bi nesreča, ki ga je zadela, ta čas ovirala snubitve. 
Častital sem mu ; zakaj srčno dekle se je po moji misli izredno pri 
legalo mojemu resnemu prijatelju . Tudi gospodična Izabella je bil a 
jako ginjena, ko mi je dala roko v slovo, ter me je z ljubeznivim i 
očmi tako toplo pogledala, da sem se res ustrašil . A razlagal sem si 
vendar vse kot hvaležnost, ki mi je močno segla v srce . Marquis 
me je imenoval svojega ljubega Svicarskega medveda, v čigar nežne m 
objemu bi bil od bolečin skoro umrl, ko sem ga kot dojenčka nese l 
po stopnicah. Vsilil mi je svojo zlato žepno uro v spomin ter me ob 


135 

ločitvi prosil, naj mu ne dam roke, ker ga ob samem spominu na 
prvo rokovanje še zabolijo prsti na nogi . Tako smo se loči=i dobre 
volje kot prijatelji. 

Mej tem so od vseh strani dohajala poročila o pomoru in požigu. Dežele Franche-Comté, Maconais, Baujolais so bile silno prizadete ; 150 gradov je bilo požganih v malo dneh. Champagne, Dauphiné in Elsaško so preplavile razbojniške čete, poslane iz Pariza, ki 
so povsod uničevale red in varnost. Nobena pravica, nobena last n i 
bila več varna. Voditelji revolucije v Parizu so morda nameravali tem 
potom pospešiti zasnovanje in oborožen je ,narodne hrambe` po vsej 
Franciji. Tudi v Chartres-u se je zbral tak oddelek, in oblasti so želele, da bi ga mi izvežbali . To pa nam ni bilo po misli, zato je 
Reding pisal majorju Bachmannu, naj bi nas odpoklical . 

Obenem z listom, ki nas je zval v Pariz, sem prejel pismo o d 
Verene. Dobro dekle je pisalo : 

,,Ljubi Damian ! 

Ker nam je oče pisal, kako si mu življenje rešil in kako si s e 
v obrambi Bastije hrabro držal, hočem svoj trdni sklep, da Ti n e 
bom nič več pisala, docela pozabiti in pokopati skupaj z vsemi očitanji, ki si jih zaslužil. A bila sem tako huda na Te, da sem miniaturno sličico, ki Te kaže v lepi uniformi, in žaro z užganimi rožami , 

ki si mi jo poslal iz Sevres-a, založila v najspodniši ,ladljec' svojeg a 
predalnika in tako spravila izpred oči . Zdaj pa Damian zopet visi n a 
svojem žeblju v moji sobi, da ga vsako jutro in vsak večer vidim — 
in včasih tudi čez dan ; a čudovito lepe rože iz Sévres-a sem postavila pod podobo Matere Božje Einsiedelnske, da bi se tudi ona Teb e 
spominjala, Seveda molim zate ; saj si lahko mislim, da molitve potrebuješ, ker moraš biti vsak dan pripravljen, postaviti Svoje življenj e 
v nevarnost. 

O Damian! Ali bi ne bilo bolje, da bi vzel slovo . od vojske i n 
postal slikar, ko Ti je Francoska kraljica, dvornega slikarja ponudila 

za učitelja ? Pri tem bi ne bil v tako veliki nevarnosti. A Ti boš pač 
mnenja, da oče ne bi nikoli privolil, da bi se jaz s slikarjem poročila? Jaz pa vendar upam, da bi nama ne odrekel blagoslova, i n 
meni je čisto vse eno, ali mi pravijo, gospa slikarjeva, ali gosp a 
stotnikova. Preudari to! Jaz sem zavoljo Tebe v groznem strahu in 


136 

večkrat Te vidim v sanjah, kako se s temi nečloveškimi ljudmi bori š 
za življenje, ali kako so Te na kakšno laterno obesili — hu ! Tak o 
strašno je, kar se zdaj sliši o Parizu ali pa bere v časniku, ki na m 
ga Ziiriški pot vsak teden prinese . Tudi teta je zdaj namreč časnik 
naročila, in jaz ji moram skoro več iz časnika brati nego iz pobožnih knjig. Zakaj močno se boji, da ne bi kdaj stalo notri kaj žalostnega ob očetu, ali o Karlu Francu, ali tudi o Tebi ; vedi namreč, d a 
Ti je odpustila in Te zelo ljubi . (,,Duhovna Pisma", ki so nama bil a 
naredila tako sitnost, je koj sežgala, ko ji je o . Sekundus povedal , 
da je mojster de Sacy jansenist .) 

Kadar berem iz časnika v Parizu, pride tudi Katra gor iz kuhinje poslušat. Da bi slišal njene opazke, ki jih pri tem dela! Če b i 
ona bila Francoski kralj, bi bila vse ,revolucarje' do zadnjega že 
davno ,pobesila, posekala in raztrgala'. A streljati ne bi dala nanje ; 
ker to je nevarno, in potepi tudi niso vredni niti enega naboja soro d 
nika. Prosi, da Te lepo pozdravim . 

Najprisrčnejše pozdrave pa Ti pošilja Tvoja mati . Zdaj po letu 
se ji prav dobro godi, in vsak dan sedi par ur na vrtu pri obzidju , 
kjer jo s teto pridno obiskujeva, da nekaj časa skupaj kramljamo i n 
pletemo ter izpijemo čašico kave, ki nam jo Veronika skuha . 

In zdaj ostani zdrav in v božjem varstvu in nikar ne zabi 
Svoje zveste 
Verene Keyser . 

P. S. 1) Boter, ki je bil pravkar pri nas, Te tudi pozdravlja . Zdi 
se mi, da ga nekaj skrbi ; bržkone, ker tistega mnogega denarja i z 
Francoske več ne prejema. Vendar še zmerom upa, da bo kralj te 
,kanalje' kmalu strahoval . Piši kmalu. " 

Vesel radi Vereninega odpuščanja sem se vrnil v Pariz. Velike 
reči so se bile mej tem zgodile v ,Narodnem Zboru' . V slavni noči 
od 4. avgusta se je bilo plemstvo odpovedalo fevdnim pravicam, duhovščina pa desetini, cehi so bili razpuščeni, prodajnost uradnih služ b 
odpravljena, slehernemu zajamčeno enakomerno obdačenje in po sposobnosti dostop k vsem službam. Plemstvo je potemtakem bilo odpravljeno, duhovščina od države plačana, zato pa tudi njeni samo 

1 ) Post scriptum =- pripisano . 


137 

volji predana. Potem je sledil 27 . avgusta proglas ,človekovih pravic',' ) 
ki naj bi tvorile temelj ustavi . 

Radovanje je vladalo v Parizu, kakor bi bila napočila zlata doba . 
Sicer docela pametni ljudje so se na javni cesti objemali, mej tem k o 
so jim tekle solze veselja. „Zdaj bo vse dobro,” so si pravili. „Zdaj 
smo vsi svobodni in enakopravni bratje ! Naš kralj je naš prvi uradni k 
in glava srečnega naroda. Obžalovanja vredni umori, ki so se tu i n 
drugod zgodili, požigi gradov in podobni izgredi se ob začetku veliki h 
prevratov skoro ne morejo zaprečiti . A zdaj je svoboda zmagal a 
zdaj prične v miru in varnosti zlata doba za celi narod bratov! ” 

Tako je zvenelo z vseh strani na ušesa, in tudi jaz sem bil 
mlad in vročega srca. Kaj čuda, da je splošno navdušenje tudi mene 
prešinilo, ko je razvnelo celo toliko resnih in prevdarnih mož daleč 
naokoli ! O čemer sem bil sanjal, ko sva s Salisom govoJila, se je 
zdelo, da se zdaj dopolnjuje. Pismo od Salisa, ki sem ga dobil o b 
svojem povratku v Pariz, je obsegalo samo navdušene hvalospeve n a 
zmago svobode. Tudi cela vrsta drugih pesnikov in nebroj govornikov 
so brezmejno slavili novo dobo sreče in svobode. Naravno torej, da 
je tudi mene potegnil s sabo splošni vrtinec radovanja. 

Iz naše vojašnice v Courbevoie sem se podal k velikemu sodniku, ki sem mu hotel pripovedovati naše doživljaje v Etampes-u te r 
obenem pozvedeti, niso li prišla kakšna pisma iz domovine . Mej potom pa so me pregovorili nekateri častniki-prijatelji, da bi z njim i 
obiskal ,grotte Flamande' v Palais Royal-u, kjer bi izpili steklenico 
vina na svobodo in srečo narodov. 

Tega žarišča vse Pariške zabave nisem več videl izza one noči, 
ko so me bili zoper mojo voljo zavlekli tja. Takrat je bil ogromni 
dvor, od treh strani zajet od kril in arkad velikanske palače, torišč e 
divjajoče razbrzdane drhali pijani vojaki, raztrgana sodrga s ceste , 
umazane ribičke so zdelavali ko zblazneli razuzdanci . Danes pa se je 
neštevilno nakičenih dam in po modi oblečenih gospodov dostojanstveno šetalo pod slopovjem palače in pod drevesnimi svodi, razporejenimi krog cirkusa sredi dvora. Povsod svetle barve, kakor je 
moda hotela ; ne samo gospe v rožnatih in lilastih, morskozelenih i n 

I) :Človekove pravice', kakor so bile proglašene gori navedenega dne , 
obsegajo poleg nekaj resnice in pravice tudi mnogo napačnega, krivičnega, 
zmedenega in nejasnega . Onih 27 pravic (dolžnosti so pozabili) je pravi izra z 
liberalizma z vso njegovo zmedo pojmov . 


13 8 

pisano-progastih oblekah, ampak tudi gospodje v sinjih in karrnezi

nastih in vinske barve jopičih s širokimi zasleci in velikanskimi gum 
bi. Kaj pa šele frizure gospa! Naravnost nepopisne po raznovrstnosti in čudovitosti oblik! In vsi so kramljali in se smehljali in pozdravljali in z gibčno vljudnostjo Parižanov eden mimo drugega hiteli — ne, bolj ljubeznivega in srečnega ljudstva, ko ti lahkoživi Parižani , 
nikoli nisem videl ! In z vseh usten so, se prožile besede : svoboda, 
enakost, bratovstvo, ustava, človekove pravice. — Že sama pot skoz i 
to nakičeno in veselo razigrano množico je vplivala name kakor 
pravi opoj . 

Mirno vseh razstavnic z zakladi zlatarjev, modnimi izdelki, naj 

finejšimi slaščicami francoske kuhinje, mimo celih gozdov inozemski h 
rastlin in cvetic, mimo pravih gorá najvabljivejšega južnega sadja sm o 
naposled stopali po dvajset stolbah navzdol v podzemeljsko vilinsk o 
palačo ,Flamske Jame'. Stene, stebri, svodi iz fantastično ulitih kapnikov ; vmes kosi blestnjaka in kristali, ki so se v luči visečih svetilj k 
in stoterih sveč iskrili in svetlikali. Mračnejše stranske votline s ste

nami, od školjk pokritimi, in raznolične dupline so se odcepljale od 
velike jame, ki se je zdelo, da se razteza v neskončne dalje. Tu pa 
tam so sedele gruče gostov ob marmornih mizah, in iskali srno ne 
kaj časa, predno smo v stranski votlini našli prostor, kakor smo si g a 
želeli. Tu smo lahko po volji sami med seboj kramljali. Kmalu so 
počili zamaški, in peneče zlato vino se je iskrilo v-brušenih čašah. 
Zazvenčalo je steklo, in govorili smo, o čemer je ves svet govoril, o 
svobodi in sreči narodov. 

Nismo se dolgo tako pogovarjali, nekaj nemški nekaj francoski , 

ko je mož srednjih let in umnega obličja, sedeč pri eni sosednji h 
miz, postal pozoren ter z uljudnim pozdravom pristopil k nam . 

„Dovolite,” je rekel, „vaša uniforma in vaš jezik mi razodevata, 
da imam mile rojake pred seboj . In navdušene besede o svobodi in 

ljudski sreči, ki jih čujem z vaših usten, mi pričajo, da ste mi drag i 
somišljeniki . Ali se vam smem predstaviti kot Švicar in zaklet sovrašnik vsake tiranije ter prositi za čast, da bi smel k vam prisesti? ” 

Z veseljem smo privolili, in zdaj je imenoval svoje imé : Rouillé 

(b. Rujé) iz Waadtlanda. Zdelo se mi je, da sem ga bil že kje sliša l 
imenovati, in sicer kot gorečega političnega agitatorja, ki v zvezi z 
drugimi dela na osamosvojitev Wadtlanda od Bernskega gospostva . 


13 9 

Bodi že, kakor hoče! Vójdstvo v Švici sem vedno mrzel in s svoji m 
botrom Zurlaubenom sem se bil radi tega večkrat sprl, Rouillé pa j e 
bil videti ves izredno prikupljiv in simpatičen . Ko so se ostali tovariši drug za drugim z različnimi izgovori kmalu pozgubili, sva sam a 
pila skupaj še steklenico, in hitro sem sklenil z mladim možem prijateljstvo . Z ognjevitimi besedami mi je slikal trdi, neznosni jarem, k i 
so ga Bernski plemenitaši naložili njegovim rojakom, in jaz sem sceloma odobraval, da ga skušajo otresti . „Svoboda, ki je zdaj na Francoskem zmagala,” tako sem končal, „bo tudi v Svici prinesla zmaganim in podjarmljenim rojakom enakopravnost.” Tu me je objel, 
nazval me brata, napisal svoje stanovanje v mojo listnico ter rekel , 
da me bo čimprej predstavil tudi drugim svojim prijateljem in bratom . 
Vodeč se pod pazduho sva zapustila Palais Royal ter se ločila z 
bratskim poljubom šele v ulici Montmartre . Tam blizu je on stanoval . 

Od ondi ni bilo več daleč do hiše velikega sodnika . — Stara 
Blanchet mi je odprla. „O gospod Damian!” je zaklicala. „Vendar 
zopet enkrat v Parizu! A kako ste rdeči v glavo ! Gotovo ste v t e 
avgustovi vročini prenaglo hodili?” 

„Da, malce hitel sem res, Rozalija”, sem odgovoril in zdaj se m 
se ovedel, da mi je šampanjec vendarle opasno šel v glavo . A nisem 
maral pokazati . „Kje je gospod veliki sodnik? ” 

„Gospod veliki sodnik je s patrom kapucinom v lopi na vrtu . 

Ce niste preveč trudni? Ali ne bi morda rajši malo počili! ” 

A že sem bil zvihral mimo nje na vrt, kjer sem našel oba moža 
v resnem pogovoru . Nekam začudeno sta me pogledala ; zakaj brez 
vseh ozirov, kakršne bi po . daljši odsotnosti šega zahtevala nasprot i 
gospodu, kakor je Keyser, sem prisedel k njima ter nemudoma spustil zatvornice svojemu navdušenju za odpravo stanovskih razlik i n 
proglas človeških pravic . 

Malo časa sta me molče poslušala . Potem je o . Sekundus opetovano pokašljal ter me skušal pod mizo z nogo suniti . jaz nisem 
nič moral ter naprej hlastal o svobodi in bratovstvu, o starih gnilih uredbah in bodoči sreči narodov ; ne vem, kaj sem vse rekel . A 
moralo je biti blazno, zakaj obraz sodnikov se je vedno bolj mrači l 
in guba na čelu bolj in bolj grozila. Naposled me je prekinil ter rekel 
z ledenomrzlim glasom : ,,Gospod poročnik, vi ste razgreti . Ali ne bi 
hoteli iti v svojo sobo ? Blanchet naj vam napravi hladilne pijače. 


14C 

Jutri, ko boste prespali, se bomo dalje razgovarjali o tem predmetu . 
A žal mi bo, ako se boste tudi potem upali braniti enake nazore" . 

„Razume se, da bom branil enake nazore,” sem viknil in udari l 
ob mizo.' „Mar mislite, da sem pijan ? Ha, ha ! Lahko si mislim, da 
vam zmaga novih idej ni prav po volji . Vi ste eden od stare šole — 

in oče Sekundus enako. Ali še pomnite, kako smo se na potovanju 
prepirali o svobodi? A ne spreobrneta me, oba skupaj ne! Nove 
ideje zmagujejo! Živela svoboda ! ” 

„To je že preneumno!” je rekel veliki sodnik . „Ali ste že po

zabili, kakšno srečo bi vam bila nova svoboda skoro prinesla ob napadu na Bastijo? Ali niste videli odrezanih glav, ki so jih na drogovih nosili po cestah? Niste li slišali o strašni usodi, ki so jo t i 
svobodoljubi pripravili vrlemu Foulonu na Obrežnem Trgu ? In požgani 
gradovi, o katerih ste sami pisali v svojem listu — ali je za vaš o 
lahkomiselnost vse to minulo brez sledu, ne da bi vas prepričalo , 
kakšno srečo ta poveličevana svoboda prinaša ljudem ? ” 

„A kaj !” sem zaklical . „To so obžalovanja vredni izrodki, kakršni se gode o vsakem velikem prevratu. Ko so naši dedje ustanovljali Švicarsko Zvezo, je tudi moralo nekaj vojdov umreti in neka j 
gradov pasti. Zdaj pa ko se je plemstvo odreklo svojim predpravicam, kar naj bi si le zapomnili naši Freiburški in Bernski velikaši . . . ” 

» Molčite! Vi ste pijani. Nobene besede nočem več slišati ! In 
ako mi jutri zjutraj ne boste na častno besedo zatrdili, da nocoj nist e 
po svojem prepričanju govorili, ampak neumnosti kvasili, se ločiva z a 
vse čase! " 

„No, no, gospod veliki sodnik, ne hudujte se radi par fraz, k i 
so zdaj tako po ceni,” je skušal miriti o . Sekundus ter ponudil razsrje

nemu gospodu tobačnico . „Nikar dalje ne uganjajmo politike to le glav e 
razgreva, saj vidite, kako je avgustovo sonce že hudo delo možganom našega mladega prijatelja. Gospod poročnik Muos, pripovedujte 
nam rajši o svojih doživljajih pri Etampes-u, ali kako se že prav i 
tistemu kraju . ” 

Toda osorne besede velikega sodnika so mi bile še bolj pognale 
kri v glavo. Nazval sem ga pedanta in dalje grajal razmere v Švici 
kot nedostojne za svobodno državo . Pri tem mi je enkrat ušlo im e 
Rouilléjevo. 

» Rouillé l" je vzkliknil veliki sodnik . »Rouillé, Waadtlandski ro

var? Ali poznate tega človeka ?" 


14 1 

„Rovar ? Da, tako ga imenujejo Bernski plemenitaši ! A vrl človek je ! Prijatelj ljudstva ! Ves gori za svobodo svojih rojakov. Prav 
kar sem se upoznal z njim v Palais Royalu in sklenil prijateljstvo . . . ” 

„Zdaj pa dovolj!” je vzrojil Keyser, in žila na čelu mu je bil a 

močno nabrekla . „Gospod poročnik, vi ste mi sicer pred nekaj tedn i 
življenje oteli ; a niti to me ne more vezati, da bi v bodoče osebn o 
občeval s prijateljem puntarja Rouillé-ja, ki zasluži vislice, ali da bi 
mu celo dajal upanje na roko svoje hčerke. Moram vas prositi, da 
pri tej priči zapustite mojo hišo. ” 

Zaman je kapucin še enkrat skušal posredovati. Oba sva bila 
tako jezna, da je smatral za najboljše, naju čimprej ločiti, da se kaj 
hujšega ne zgodi. Tedaj je vstal, se poslovii od velikega sodnika ter 
me potegnil s sabo . Med vratmi je Blanchet, ne da bi kaj slutila o 
novem sporu, vročila mi pismo in vprašala, če kmalu pridem večerjat . 
Kapucin je mestu mene odgovoril, da me ni treba čakati, in tako 
sem šel iz hiše. 

Na boulevardu me je vprašal o. Sekundus, kam se hočem zdaj 
obrniti. Skomignil sem z rameni ter rekel, da mi je vse eno ; najprej 
da se hočem v parku Monceaux nekoliko shladiti ; potem morda pojdem k Redingu v Hotel de Malte. Tedaj mi je prijazno voščil lahko 
noč in me povabil, naj ga drugi dan enkrat obiščem . 

Šel sem torej v park Monceaux (b : Mósó'), ki ga je vojvoda 
Orleanski bil napravil ob Chartres-ski cesti . Potov ob Kineških vratih , 
od šetavcev oživljenih, sem se ognil ter poiskal samotne kraje ogromnega vrta, razvaline Martovega templa, gaj cipres in sikomorov, jari n 
s Kineško lopo na stebrih ; naposled sem stopil v samoten Kinešk i 

pavillon, kjer bi lahko mirno prečital pisma iz domovine . A bil sem 
tako vznevoljen, da me niti mile besede moje matere niso razveselil e 
kakor druge krati. Verenino pismo me je pa še posebno spravilo v 
slabo voljo . Pisala je tako : 

Ljubi Damian ! Lahko si misliš naš strah in naše veselje, ki g a 
nam je delalo Tvoje pismo, v katerem poročaš, kako je zgorel gra d 
Valdouleur in kako si srečno rešil starega, od protina bolnega gospod a 
in njegovi hčeri. Teta je večkrat preplašena vzkliknila, mej tem ko 
sem brala, in jaz sem resnično trepetala . Le Katra je ostala mirna in 
rekla : „No, no, imejte pamet! Če bi bil zgorel, bi ne bil več tak o 
dolgega lista napisal .” Nato sem nesla pismo Tvoji ljubi materi, potem 


v grad Zurlauben, in nazadnje je krožilo malone po vsem mestecu . 
Prav ponosna sem nate, da si se tako hrabro držal z baronom Redingom. To je da so nekateri nemarni jeziki dogodek o rešitvi oni h 

gospodičen koj tako zložili, da bo eno od njiju baron za ženo vzel , 
drugo pa Ti. jaz pa sem se takemu prerokovanju smejala, ker poznam 
Tebe in Tvojo zvestobo ! — 

Nekateri od Francoskih beguncev so zdaj prišli celo k nam v 
Zug ter se nastanili kajpada v Zurlaubenu. Izimši enega ali dveh prijaznih starih gospodov bi bili radi mene vsi lahko šli k sultanu v Carigrad . Tu jih nihče rad ne vidi, najmanj pa župnik . V cerkev jih 
nikoli ni, zato pa tembolj lazijo za vsakim pošteni m dekletom, da s i 
kmalu že ne bom več upala na vrt. Da bi slišal našo Katro, kak o 
robanti čez te » postopače" — ta je še najuljudniši naslov, ki ga dobijo od nje ! Nesrečo, ki jih je zadela, pravi ona, da so več ko za 
služili ; in skoro da se strinjam z njo. Nekemu mlademu gizdalinu, k i 
me je ondan prav nesramno zalezoval na našem vrtu, je s škropilnico gnojnice štrknila na glavo ter ga tako slabo parfumiranega spodil a 
iz vrta. V Zugu se ni smel več pokazati ter je še tisti dan izginil s 
primernim naukom, ki ga je dobil od Zurlaubena v slovo . Le nič se 
ne boj! Mojega srca mi ne vzamejo ti ,comtes' in ,marquis' in ,ducs ' 

(b. Ut, marki, dik) in kako že se jim pravi . Ono je na zlati verižici , 
a ključek do verižice imaš Ti. Nikar ga ne izgubi ! 
Tvoji ljubi materi se godi tako tako . Ta vedni dež, ki nam tu 
nagaja, ji ni pogodu . Že nekaj tednov skoro nič ni mogla na vrt . 
Ljudem bo težko spraviti seno. Da bi le prihodnji teden bilo sonce , 
ko borno mi prali! Ti se boš takim skrbem smejal, a ne veš, kako 
je človeku hudo pri srcu, če je vse lepo čedno oprano, potem pa s e 
ne more posušiti . 

Vsi, vsi Te pozdravljajo, najbolj pa Tvoja zvesta 
Vere na . 

P. S. O pesniku Salisu mi že dolgo nisi nič pisal . Nedavno 
sem v nekem almanahu čitala neko njegovo pesem : ,Elegija domovini' , 
ki mi je prav močno ugajala. Tu pravijo o Salisu, da drži z revolucionarci ? Komaj si morem kaj takega misliti o tako plemenitem *človeku. In glej! Ako bi me kaj na svetu moglo ločiti od Tebe, ločilo 
bi me, ko bi tako odpadel od naše vere. Zakaj o. guardian je pred 
kratkim pridigal, da revolucionarci niso le sovražni kralju, ampak tudi 

143 

cerkvi. No, kar se tega tiče, me ni strah zate . TI si bil vedno pošte n 
in pobožen . " 

Tako je pisala Verena In prav kar sem se zopet sprl z njeni m 

očetom. Jezil sem se nase in nanj. On je pedant, ki se ne more 
otresti nazorov stare šole ter se povspeti do idej velike sedanjosti 
jaz pa sem norec, da se prepiram in ne držim zase svoje modrosti . 
„Zdaj šele sem docela zapravil Verenino roko,” sem si govoril . 
„Kako vse drugačno bo sledeče njeno pismo, ko zve od očeta, da 
sem uskočil k ,prosvitljencem‘, k revolucionarcem I” jokal sem od jez e 
nad sabo in njenim očetom . 

Polni mesec je bil že visoko na nebu, ko sem naposled poiska l 
Hotel de Malte v Richelieujevi ulici, prav nasproti kraljevi knjižnici . 
Reding ni bil doma. Naročil sem sobo in končal dan v breztnejn i 
žalosti, obupujoč nad srečo svoje bodočnosti . 


IV. KNJIGTI.

XVIII. 
Velike nadeje . 

Naselil sem se bil v Salisovem stanovanju, ki ga je imel v na

jemu v čedni hiši v ulici Saint- Honoré, nedaleč od Tuilerij . Začetko m 
oktobra sem imel nekaj službe prostih dni, in sklenil sem jih pora 
biti v to, da dovršim svoje y maju začete risbe v Trianonu . Svojo 
knjigo za risbe, ki sem mislil, da je že izgubljena, sem šele pre d 
nekaj dnevi po d' Hervilly-ju dobil nazaj . Ko mi jo je prvikrat hotel 
izročiti obenem z vabilom od kraljice, naj obiskujem delavnico njenega dvornega slikarja, sem bil v ječi . Pozneje so veliki politični dogodki njemu, in gotovo še bolj kraljici, malenkostno zadevo izrinili i z 
spomina. Ko sem pa nekega dne slučajno srečal starega maršala, s e 
je spomnil naročila Marije Antoinette ter mi vrnil risarsko knjigo . 
D' Hervilly mi je tedaj veliko laskavega povedal o moji nadarjenosti 
ter močno obžaloval, da je mojster Robert mej tem zapustil Francosko. No, saj bi v viharju dnevnih dogodkov vse eno ne bil našel priložnosti, posluževati se njegove šole ! 

Stari čuvaj je godrnjaje odprl kakor vedno, in jaz sem s svojo 

tnappo poiskal onstran jezera tisti kraj, kjer sem imel na desni malin, 
na levi planšarsko kočo in v sredi pred sabo z drevesi obrobljeno 
vodo s kraljičino hišo v ozadju . Vabljiva pokrajina je bila zdaj v je 
senskih barvah še lepša. Rmene breze, rdeče in rjave bukve, vme s 
še temno zeleni hrasti in črnikaste jelke, nad tem pa belo šivi oblak i 
s progami sinjega neba in pred mano vodna površina z vsemi odsev i 
in bleski — ah, kdo bi mogel vse to narisati ! Hotel sem vsaj po 
skusiti osnutek z barvami ter sem brzo črtal obrise, ko me je ž e 

nekdo motil. 

Bila je Ivanka. Pozdravil sem jo in vprašal, kako se godi nje j 
in kozam . Njej dobro, kozam tudi, je rekla ; kozliči so že jako zrastli . 
Zakaj da vse poletje nisem nič prišel pogledat zavoljo njih ? In tud i 
zdaj sem kar mimo šel pri njih hiši, ne da bi voščil dobro jutro . Če 
sem bil sa noči na veliki slovesnosti, ki jo je telesna straža priredil a 
častnikom Flandernskega polka. Ona da je za hip mogla pogledati v 
dvorano Opere. Kakšna krasota ! Vse svetilke na ročicah se gorele, i n 

10* 


vse lože so bile polne nakičenih dvornih gospa'', in tu sta se mahoma 
pojavila kralj in kraljica, in bilo je živio-klicev in vzklikanja brez konca . 
Godba je svirala, in vsi so peli : O Richard, o mon roi!l) Zakaj pa 
Rihard? Saj kralju je vendar ime Ludvik . In nato so razdajali bel e 
kokarde, in kraljica se je jako srečno smehljala, kakor že celo poletje 
ne. Ah, zdaj je vedno tako žalostna, odkar je dofen umrl, in kar s e 
je toliko strašnega zgodilo to poletje sem v tem hudobnem Parizu ! Le . 
poredkoma prihaja zdaj sem na pristavo in k njej v planšarsko kočo . 

Tako je dekle čebljalo, in jaz sem mu razložil, da tista pesen; 

izjavlja zvestobo do kralja, in niti sanjalo se mi ni, kakšne posledice bo imela ta nedolžna demonstracija . Končno se mi je posrečilo, 
odpraviti Ivanko z obljubo, da pozneje pogledam k očetu in kozam . 
Potem sem malo časa risal in bil pravkar odprl šatuljo z barvarni, ko 
je Ivanka vsa zasopljena pritekla in javila, da je kraljica v selu ir ~ 
hoče z menoj govoriti . 

» Kraljica hoče z mano govoriti ? Kje pa ?" sem osupel vprašalo. 

„V svoji hiši, tam v onem poslopju z velikimi lesenimi mostovži.” 
Kapajda sem vse pustil na mestu ter hitel proti kraljičini hiši . 
Ob vznožju lesenih stolb je stal isti služabnik, ki je nekoč na 

naju čakal na mostu pred kraljičinim belvederom . Vodil me je po stolba h 
navzgor in po odprtem mostovžu, opletenem s cvetočo kapucinko, v 
preprosto opremljeno izbo, nekako predsobo nato je odšel. Nisem, 
dolgo čakal, ko so se odprle druge duri, in postaren gospod me j e 
sprevedel v prav lepo sobo . Dragocene preproge in lično pohištvo seje čudno ujemalo z malimi okni in kmečkimi lonci s cvetlicami n a 
njih . 

Kraljica je stala pri mizi, na kateri je bil razgrnen zemljevi d 

Francoske. Prijazno me je pogledala ter mi dala roko poljubiti. Potem, 

je rekla gospodu : „Ta je mladi častnik, o katerem sem vam pravila . 

Pogovorite se z njim o našem načrtu . Sodim, da lahko računamo na 

njegovo zvestobo in, če se ne motim, tudi na njegova vnemo za naš o 

službo. Gospod poročnik”, je nato rekla meni, »moj tajnik vam od

krije načrt, ki ga bomo morda prisiljeni zvršiti . Sicer še vedno mislim , 

da ne bo potreben. A prav je, da ga pripravimo, in jaz sem mislila 

na vas, in y prvi vrsti na vašega starejega prijatelja barona Redinga , 

I) O Rihard, o moj kralj . 


149 

(la bi pri tem pomagala . Zato sem vas koj prosila k sebi, ko se m 
vas videla v parku. Kar vam bo gospod Augeard (b. Ožár) seda j 
razodel, boste pozneje odkrili svojemu prijatelju Redingu, seveda ko t 
najstrožjo tajnost, in skupno z njim bosta potem vse potrebno ukrevila 

S besedami je kraljica odšla, naklonivši mi šé enkrat lep o 
glavo v pozdrav . 

Postarni tajnik, gibčen mož umnih oči, mi je z mnogimi izbranimi besedami čestital k visokemu kraljičinemu zaupanja ter poveda l 
nato, da mora njeno veličastvo, vsled vedno bolj nevarnega položaja 
v deželi, misliti na to, kako bi svoje zaklade shranila izven države . 
Zato naj kupim dober in zložen voz za pot s štirimi konji ; ne bi 
namreč bilo previdno, rabiti v ta namen konje in vozove kraljev e 
zaloge. Voz in konji morajo v soboto teden biti pripravljeni za vsako 
uro, da pripeljejo pred vrata Trianonovega vrta in sprejmejo zaklad . 

„Da se stvar nekoliko prikrije”, mi je razlagal gospod Augear d 
-dalje, „smo iznašli ljubezniv majhen roman. Vsa zadeva naj se zdi 
odpeljava dekleta ; mlada Ivanka, kateri bo kraljica v zadnji uri povedala, kaj naj stori, imej vlogo odpeljanke, vi pa ali vaš prijatel j 
vlogo odpeljevavca. Najbolje bo pač, da vi prevzamete to vlogo, ke r 
ste na pristavi že znani, in tedaj tudi morate — nekoliko očitno 
-dvorjaniti lepemu dekletu . Eh dobro”, je dejal mežikajoč, „ni treba, 
da kaj takega šele razlagam zalemu mlademu častniku! Vse poid e 
izborno , nobenemu človeku se ne bo čudno zdelo, da tako krasa n 

mlad častnik pobegne z zalim dekletom . Saj to se na dvoru zadnjih 
sto let sem skoro vsak dan ponavlja. Ali imate veselje in pogum za 

to malo pustolóvino ? Razume se, če se namera posreči — in mor a 
se posrečiti ! — zadobite s tem hvaležnost kraljice in kralja v naj 
višji meri in namah ustanovite srečo življenja — bogastvo, čast, ka r 
vaše srce želi! ” 

Kajpada sem bil ves v ognju ! Saj misel, da me je kraljica 
odbrala za tako podjetje, je morala vžgati. Pri tem mi je šinila v 
glavo misel : Verenina roka ti je gotova, ako otmeš kraljičin zaklad ; 
tako zaslugo bo veliki sodnik zelo cenil in si v čast štel, imeti 
takega zeta. Vendar sem ohranil še toliko preudarka, da sem tajniku 
omenil, da sva moj prijatelj in jaz vojaka, in bo torej treba polkovnika vprašati dopusta. 


15o 

„Vaš polkovnik je grof d' Affry”, je rekel gospod Augeard .. 
„I-Im, ni mi po misli, da bi njega vprašali dopusta. D' Affry ni 
prijatelj kraljice, in taka prošnja bi utegnila spraviti vso skrivnost v 
nevarnost. Skrbel bom za to, da dobite ob uri odhoda tukaj pismen , 
od samega kralja potrjen dopust, tako tudi potne liste, privilegije za 
mitnice in drugo, vse „v kraljevem imenu .” Ali imate še kako po

težkočo ? " 

Seveda sem si mislil, da moja blagajna za nakup potne kočij e 
in četverih konj ne bo zadostovala. A sram me je bilo, tajniku priznati svoje uboštvo. Sodil sem tudi, da bo že Reding našel potrebna 
sredstva. Tedaj sem rekel, da le dobim dopust, pa sem k vsemu 
pripravljen in rad tvegam življenje za kraljico. On je dejal, da je njeno 
veličanstvo to od mene pričakovalo, in da mi bo ta viteški odlok gotovo v čast in korist. Potem mi je kazal na zemljevidu, ki je bil pred 
nama na mizi, pot od Marley-a čez Saint Germain, Arge nteuil in 
Saint-Deni severno od Pariza in celo do meje . Pot je bila narisan a 
na fin papir v dveh izvodih, in vsaka poštna postaja označena z 
rdečim križcem. 

»Ako bi se vaši konji upehali, bi morali poštne konje vzeti i n 
brez odmora naprej voziti", je rekel gospod Augeard . „Najbolje bG 
torej, ako eden od vaju naprej jezdi, da bo konje pripravljal . Zato 

sem načrt poti v dveh izvodih izdelal. Zdaj pa dobro srečo, mladi 
prijatelj! Čim bodo konji in voz pripravljeni, javite meni — bre z 
podpisa — in s icer le z besedo „parat” pod tem le naslovom" . 

Tajnik mi je izročil naslov in vstal. Podal mi je tri prste svoje 
roke, in ločila sva se. 

Ko sem šel po lesenem mostovžu in po stolbah navzdol, se m i 
e vrtelo po glavi kakor mlinsko kolo. 

Naglo sem shranil slikarsko šatuljo, zmetavši čopiče in svinčnik e 
skupaj, ter zadrgnil svojo mappo . Na pristavi sem našel Ivanko . 
Spomnil sem se migljaja, ki mi ga je dal tajnik, ter se pomudil pr i 
dekletu, poprosivši jo šopka jesenskih cvetic iz njenega vrta . Dala mi 
je blede slezene, pisanih aster, sladkodišeče resede in nekaj zapozneli h 
rožnih popkov, zraven se je smejala in mi nagajivo govorila. 

Ko sem se okrenil, sem v bližini videl mladega, po modi opravljenega gospoda, ki naju je z mrkim obrazom opazoval . Vprašal sem 
Ivanko, kdo je ; in ona je nejevoljna odgovorila : ,,To zijalo ! Nečak 


15 1 

je gospoda Augearda ne da mi miru z ženitnimi ponudbami, dasi 

sem ga dovolj razločno že večkrat odbila" . 

Govorila je tako naglas, da sodim, da je slišal njene besede . 
Vsekakor se je naenkrat obrnil in odšel, zapretivši z roko . Nato sva še 

skupaj stopila v hlev, in občudoval sem krave in koze . Tudi starega 
očeta Valy-ja sem šel pozdravit. Sedel je v izbi ; vlažno jesensko 
vreme mu je bilo malo stopilo v sklepe. Prisedel sem za časek k 
njemu, in nalil mi je dobrega Švicarskega češnjevca . „Takšna češnjeva 
vodka je še zmerom najboljše zdravilo”, je dejal in tlesknil z jezikom . 
Pritrdil sem mu in vstal z obljubo, da kmalu zopet pridem . Potem 
sem hitel, kar moči, v Versailles . 

V krčmi, kjer sem bil pustil konja, je bilo vse živo gostov, večinoma meščani in udi narodne straže, in vsi so bili močno razvneti. 
Govorjenje, vpitje, kretnje, vse vprek! „Svoboda je izdana, narodn a 
čast je osramočena l” sem čut od vseh strani, ko sem vstopil. Potem 
je ob mojem pojavu mahoma nastala tišina in pridušeno šepetanje . 
Kmalu je stopila k meni krčmarica, čokata gospa, in vprašala, če nisem morda od Flandernskega polka. „Ne, kaj ne poznate moje uniforme ? Švicarske garde častnik sem” . 

» Saj sem takoj rekla", je popravljala krčmarica . „Vaša uniforma 
mi je znana, a ona Flandernskega polka še ne tako dobro, i n 
pravijo, da je vaši podobna . Seveda, ako bi bili častnik Flandernskega polka, vas bi prosila, da bi takoj šli iz moje poštene krčme . 
Zakaj tukaj ne trpimo nobenih gostov, ki skrunijo čast Francoskeg a 
naroda”, je govorila gospa in upirala roki v bok . „Tu ne trpimo nobenega častnika, ki tepta trobojno kokardo, slavno znamenje svobod e 
zato pa deva belo kokardo za klobuk, to sramotno barvo tiranije, kakor so sinoči delali ti častniki iz Flandrije in od telesne straže. Ha, 
glave jim odsekajo, gospod, in potem ne bodo rabili nikakšnih kokard več ; v njih krvi operejo čast Francije, v njihovi in tiranov krvi , 
ki so jih zapeljali v tak zločin ! Že je grozodejstvo sporočeno v Pariz , 
in še nocoj, ali najkasneje jutri pridejo maščevalne čete . In če bi bili 
možje bojazljivci in ne bi šli za svobodo v boj, bodo hrabre žene iz 
Pariza prišle oborožene — njih tisoč, stotisoč l ” 

Vesel sem bil, da sem naposled ušel nalivu besed rodoljubn e 

krčmarice pri »Zlatem Sodu", ko sem sedel na svojega vranca in v 
ostrem diru odjahal v Courbevoie . O pravem času sem dospel v 
vojašnico. 


Ravno sem hotel razjahati, ko je naglih korakov stopal prot i 
meni major pl. Bachmann. „Obsedite!” je klical. Jezdite koj nazaj v 
Rudi in od tam v naše vojašnice v mesto s poveljem, da mora bit i 
vse moštvo zbrano v vojašnicah. Prišla je vest, da Orleanoya stranka 
namerava nenaden napad na kraljevo družino" . To se je ujemalo z 
onim, kar sem bil slišal v Versaillesu. 

To je, da se nisem mogel odtegniti povelju, dasi bi bil zelo 
rad spregovoril z Redingom, ki je pravkar šel čez dvor vojašnice. 
Vendar sem mu v naglici zaklical, naj me čaka na stanovanju, ker s e 
imam še danes o važni stvari z njim pogovoriti . Potem sem v božje m 

imenu oddirjal. Rueil je blizu eno uro oddaljen od Courbevoie ; tam 
je bil nastanjen naš četrti bataillon, mej tem ko je bil prvi namešče n 
v treh Pariških vojašnicah. 

Iz Rueila sem jezdil čez Passy v mesto . Ko sem dospel na veliki boulevard, sem koj videl, da je množica nenavadno razburjena . 
S težavo sem prišel skozi, jezdeč v koraku ; da, nekaj krat me je hotela sodrga ustaviti, tako da sem moral narediti velik ovinek sko z 
ozke manj obljudene ulice, kjer sem še zablodil. Tako sem šele pozn o 
v noči in na smrt utrujen prišel v Courbevoie. 

Reding me je vendar še čakal, kakor so oznanjala njegov a 
-svetla okna Cim sem torej' razjahal, nekoliko odrgnil ubogega vranc a 
in mu položil dobro zaslužene klaje v jasli, sem hitel v sobo svojeg a 
prijatelja. Zaspal je bil nad „Potovanjem mladega Anaharsisa”, ka r 
mu gotovo ni bilo zameriti. — Ko sem vstopil, se je stegnil in 
2dehaje vprašal, kaj imam tako strašno važnega, da obema za t o 
spanje kratim. Ko sem mu pa ves zasopel povedal, kaj se mi je y 
Trianonu primerilo s kraljico in njenim tajnikom, je začudeno gledal 
in malo pomolčal. Naposled je rekel : „Damian, saj vendar mi nočeš 
natvesti slabe šale? ” 

Hotel sem se hudovati . A on je nadaljeval : „Le molči ; že vidim , 
da te je resnoba. In tudi ta gospod Angeard nas ne more za nos 
voditi, dasi je vsa zgodba tako neverjetna.” 

Potem je stopal, drgajoč čelo, parkrat po sobi gor in dol . Ustavil 
-se je pred mano ter me o celi zgodbi še enkrat vse križem preprašal . 
„In si čisto gotov, da je velel zložno kočijo s štirimi konji ? Pomisl i 
dobro !” je dejal resno . 

»Tako gotov seru tega, kakor da zdaj ti stojiš pred mano . Še 
ponovil je in rekel, da mora biti trdna in zložna ." 


153 

Tedaj je Reding tlesknil s prstom in rekel : „Tako ti je oni gospod tajnik komaj polovico resnice povedal! Ali si tako preprost, d a 

mu veruješ, da je za odpravo kraljičinega zaklada potrebna čvelerovprežna, zložna kočija?” 
„Ne, tako neumen nisem, čeprav sem iz Zuga”, sem rekel . „ A 
zabiš čedne pretveze z ugrabljeno Ivanko. V to je potrebna kočija 
2a pot.” 

„V to bi veliko bolje služil majhen voziček nego čvetorovprežna 
zložna kočija. Ne, Damian, gospod tajnik rabi najino službo za neka j 
čisto drugega.” 

„A čemu vendar, za božjo voljo ?” sem nestrpen zaklical . 

„Povem ti, a potihem v uho, in skrbno se čuvaj, da živem u 
Zloveku tega naprej ne poveš .” S temu besedami se je nagnil k men i 
teri šepnil v uho : „Zaklad, ki naj ga s čveterovprežno zložno 
kočijo rešiva v inozemstvo, ni noben drug ko —kraljica sama !a' 

» Rudolf, sem vzkliknil in skočil pokoncu, „kaj si ob pamet? ” 

„Kraljica z dofenom — morda celo tudi kralj! Sedi mirn o 
nazaj in poslušaj moje razloge.” In zdaj mi je opisal skrajno nevarn i 
položaj kraljeve družine. Ni dvoma, da Orléanova stranka namerj a 
kraljevo smrt. In kakšno varnost ima kralj zdaj v Versaillesu? Pa r 
stotin telesne straže, ki ne morejo odbiti nobenega resnega napad a 
na grad ? Narodno stražo, na katero se ni zanesti ? Ali Flandernsk i 
polk, ki so ga zdaj poklicali sem, a ga bodo bržkone o prvem pri 
tisku javnega mnenja zopet odstranili, kakor so že Švicarje pro č 
poslali? Vrhu tega je kraljica tako obsovražena, da ni več varn a 
svojega življenja . " 

„Ne, ne,” tako je končal, »lahko si mislim, da kraljici ni dolgo 
več obstanka tukaj ter da hoče, po Artois-evem zgledu, iskati varstv a 
pri cesarju, svojem bratu. Naravno, da se ne bo hotela ločiti od svoji h 
otrok ; ti pojdejo z njo. Morebiti tudi kralj, lasi mi to ni še pra v 
jasno. Ivanka jih bo spremljala kot služkinja ali pestunja. In ona ko 
medija z odpeljavo dekleta, ki ni napak izmišljena, naj bi prikrival a 
kraljičin beg vsaj za toliko časa, da je ne bodo več mogli ujeti . Tako 
bo ; zanesi se ! Zgodba o kraljičinem zakladu je malo nerodna izmišljava gospoda Augearda . Kaj bi koristilo kraljici, ako bi tudi svoje 
diamante s tolikimi težkoéami spravila čez mejo? Saj jih vendar ve

liko lože in varneje skrije v Versaillesu ali Trianonu — to lahk o 
xazumeš !" 


Moral sem mu pritrditi, a mene je prijelo kakor vrtoglavost. Ves 
iz sebe od vesele razburjenosti sem objel Redinga in zavriskal : „Midva 

sva najsrečniša človeka na svetu . Kot rešitelja kraljice bova nesmrtna 
v zgodovini. Jaz bom lahko nudil svoji Vereni lepo bodočnost, in tudi 
ti boš ponosni gospodični z Valdouleurja bogastva in slave položil k 
nogam l ” 

» Da — če se posreči! Ako pa se ponesreči, nama pojde za 
glavo, in zgodovina naju bo imenovala vratolomna predrzneža, ki sva 
življenje ene kraljice s seboj potegnila v propast . " 
„Ti si vendar nepoboljšljivi črnogled, Rudolf !” sem mu nevolje n 
zaklical. 

„Pustiva to !” je rekel, „in rajše govoriva o sredstvih za iz

vršitev načrta. Zaenkrat vidim dve težkoči . Pred vsem mi ni povolj i 
stvar z dopustom. ” 

Saj je Augeard obljubil, da bodo vse listine v najboljši obliki 
pripravljene, ko se pripeljemo z vozom pred Trianonski park . " 

»Ljubše bi mi bilo, da si že podpisane s sabo prinesel . Zakaj 
rabila bova dopust tudi za pripravo potovanja . In bližnje dni bo dosti 
težko, ga dobiti, ker mora biti polk vsak hip pripravljen, odkorakat i 
za varstvo kralja v Versailles ali pa na Sevres-ski most Da bi bil 
vsaj prosil dovoljenja, da smeva tudi našemu majorju skrivnost razodeti. On je kraljici z dušo in telesom vdan, in mogel bi nama po

mogati tudi v drugi veliki težkoči -- glede denarja . Zakaj nisi prosi l 
tajnika par sto Iouisdorjev pred jemščine? 

„Po pravici povem, bilo me je sram, Rudolf”, sem odgovoril . 

„Zdelo se je, kakor bi si puščala službo naprej plačati. In sem mislil, 
da boš ti lahko kupil voz in konje ; z mojo mošnjo je seveda slabo! ” 

„In z mojo ne veliko bolje . Hm, in stalo bo mnogo ! Štiri konji ! -
Razume se, da ne smejo biti slaba kljuseta, ampak dobri, zanesljivi 

konji za kočije . Vsak bo stal svojih 50 louisdorjev . In zložna kočija ! 
Zopet ne sme biti star, obrabljen kason, ampak res dobra kočija . Koliko bo taka stala, zdaj niti približno ne morem ceniti . Tudi potrebno 
opravo treba nabaviti ! Skratka, troški — z vsemi postranskimi izdatki — bodo znašali 400 -500 louisdorjev ! ” 

»500 louisdorjev !" sem prestrašen zaklical . ,,Saj to je celo premoženje, vsaj po naših Švicarskih pojmih . Tako visoko stroškov nisem 
cenil, ali da pošteno povem, o tej stvari niti nisem bliže razmišljal .' 


» Čisto kakor ,velik gospod' ! Škoda pa, da nisva ! Moraš tore j 
rad ali nerad prositi gospoda tajnika, ali da ti da 500 louisdorje v 
predjemka, ali pa da smemo skrivnost zaupati tudi majorju Bachmannu. Ta bi lahko spravil skupaj potrebni denar ; in tudi drugače bi 
bilo na vse strani bolje, če bi on za stvar vedel ; potem bi imeli 
prosto roko za vse priprave. Le pomisli : preskusiti bova morala voz 
in konje ter pot, ki je zarisana na papirju, upoznati vsaj do čez 
Saint-Denis-a. Kako bo to mogoče, ako bo moštvo morda cele 
tedne zbrano v vojašnicah ? In to se zdaj lahko zgodi . " 

Zopet sem mu moral pritrditi . Razmišljala sva, ali naj bi go

spodu Augeardu pismeno razodel težkoče pod naslovom, ki mi ga j e 
bil dal, ali bi bilo bolje, da bi ga osebno poiskal v Versaillesu ter 
ustno z njim razpravljal . Odločila sva se za zadnje, ker je bilo pismeno občevanje vsekakor nevarno . Pozno po polunoči sva se ločila . 

XIX . 
Konec v Versaffies-u . 

3. in 4. oktobra je bil dež. Že zato nisem mogel prositi do 
pusta, da bi v Trianonu risal. Vrhu tega so prihajale iz Pariza tak e 
vesti, da smo vsak čas pričakovali povelja za odhod . Ljudstvo se 
hoče vzdigniti, so govorili ; Orléansova stranka da je zopet povzročila 
umetno draginjo in lakoto . Kajpada so mi tla pod nogami gorela ! 
Do sobote teden bi moralo biti vse pripravljeno, a dan za dnem po 
teka, ne da bi mogla kaj narediti. 

5 . oktobra se je vendar nekoliko uvedrilo . Tedaj sem šel k 
majorju Bachmannu in prosil dopusta Jezil se je radi nekega proti 
ukaza, ki je bil pravkar došel, in je rekel : » Idite radi mene, kamor 
hočete! Kmalu pošljem celi polk na dopust — ali pa bom sam prosi l 
za svoj dopust. Sit sem že te vlade brez glave ! " 

Ročno sem se preoblekel v lično, a ne izredno civilno opravo , 
blizu tako, kakršno nosijo mladi odvetniki — črna fina suknja, ličn o 
nagubana nabornica na prsih in naročke s čipkami . Reding je namreč 


156 

smatral, da bo vzbudilo manj pozornosti, v taki obleki vprašati p o 
gospodu tajniku, ko pa v uniformi . 
Ko sem blizu Versailles-a prišel na mesto, odkoder je odpr t 
pogled na cesto v Sévres, sem zaslišal bobne in neznansko vpitje . 

Blizu tucat bobnarjev je korakalo pred četo mož, kakršne sem pozna l 
izza Bastijskih dni : -razcapani, bradati, pijani lupeži . Za njimi pa je 
šla, kar je cesta široka in kar se je daleč videlo, cela vojska žens k 
v raztrganih blatnih krilih, z vilami, drogovi, zarjavelimi puškami na 
ramah, vodeč se pod pazduho in vreščeč : „V Versailles! Gremo p o 
mojstra peka in po gospo pekovko in mladega peka! Kruha hočem o 
in svobode !” Versajci, hiteč naproti ženski armadi, so kričali na vse 
grlo : „Živele naše hrabre Parižanke! ” 

Česa bolj ostudnega nikoli nisem videl, kakor je bil ta žensk i 
sprevod . To je bila sodrga Pariška! Prvi hip sem pomišljal, ali ne b i 
oddirjal nazaj Courbevoie, da bi pozval naše bataillone, da pridej o 
branit kralja . Zakaj očitno je bil kralj tisti pek, po katerega gredo . 
Toda ni li bil Flandernski polk dovolj močan zoper te ženske? In ali 
bi smeli priti brez povelja ? Ne, naprej v grad ! 

Skoro isti čas kakor jaz so dospele prve čete žensk na Vojn i 
Trg. Flandernski polk je stal tu pred vnanjim omrežjem ; ob notranje m 
omrežju, ki je ministerski dvor ločilo od kraljevega dvora, sem videl 
telesno stražo . Že sem mislil, da ne pridejo v grad . Tu je lepa „Luttižanka,” nesramno kot Amazonka oblečena ženska, v družbi enaki h 
grdob, zdirjala na konju med vrste vojakov . Denar in lepe besede s o 
vojake omamile ; takoj so se odprla križna vrata, in v par trenutki h 
je sodrga poplavila vnanji dvor . 

Na tej strani nisem mogel v grad ; to je bilo očitno. Šel se m 
torej okoli južnega krila in poskusil pri omrežju oranžerije . Tam stoječa 
straža se je sicer nekaj ustavljala, toda ko sem povedal, da sem častnik v civilni obleki in nesem tajno poročilo me je pustil skozi . Sreča 
je nanesla, da sem v oranžeriji naletel na vrtnarja, ki me je bil v maj u 
videl risati v Trianonu. Koj me je zopet spoznal ter me peljal p o 
sto marmornih stopnicah navzgor k drugemu omrežju, ki je zapiral o 
vhod na grajsko vrtno teraso. Tudi tu je stala straža, ki me je pa v 
vrtnarjevi dru ž bi brez težkoče pustila vstopiti . Pri nekem stranske m 
vhodu me je vrtnar priporočil enemu služabniku, in tako sem prišel v grad . 

Del poslopja, kjer sem vstopil, mi je bil docela tuj . Neskončn i 
mostovži, na eni strani z okni na notranja dvorišča, na drugi strani 


157 

z neštetimi vrati, vmes slike in kipi, govoreči k bojni slavi nekdanjih 
kraljev ; potem zopet široke mramorne stopnice, vodeče navzdol v pritličje in navzgor v višja nadstropja. Od časa do časa so se odprla 
očem vmesna krila, ki so se zdela prav tako brezkončna kakor štirikrat daljša glavna krila . In vse to blodišče stopnic, hodnikov, predsob , 
sob in dvoran je bil le južni del, komaj četrtina celega gradu l Vpraša l 
sem zaporedoma celo vrsto služabnikov za pisarno kraljičinega tajnika . 
Eden me je poslal v severno krilo, drugi v srednjo stavbo, tretji cel o 
v ministerstva, ki so bila nastanjena v treh krilih, ločenih od glavneg a 
poslopja, na obeh straneh grajskega dvora. Tja pa zdaj sploh ni bilo 
mogoče priti, ker je Pariška drhal preplavila dvor. Tekal sem po hodnikih in stopnicah, da sem se utrudil do smrti, a tajnikove pisarne 
nisem našel . 

Naposled sem ves upehan sedel v okensko dolbino, odkoder se 

je videlo na dvor. Tu sta šla mimo mene dva gospoda, ki sta razvneto govorila med sabo . »Ne gre, da bi jih pustili h kralju!" je 
dejal eden. „Bila bi sramota za kralja. Saj so najnavadniše vlačuge s 
Pariške ceste! ” 

„Moramo jih pustiti k njemu!” je odgovoril drugi . „Odposlanstvo vodi predsednik Narodnega Zbora. Ako je sramota za kralja, je 
komaj manjša za te neodvisne narodne zastopnike . Svojat je pijana 

udrla v zborovalnico in tam prave grdobije počenjala .” 
„Enako bodo delale tukaj v gradu pred kraljevimi očmi . jaz 
ostanem pri svoji misli : treba jih je s silo potisniti iz grajskega dvora.” 

„To sem priporočal njegovemu veličanstvu . A pravi : „Kako je 
mogoče rabiti silo zoper ženske, ki hočejo le pisano prošnjo podati ? ” 
To je prav podla zanjka, ki nam jo je Orléans nastavil . Zoper moške 
bi še utegnil dobiti od kralja dovoljenje, da silo se silo odbijem ; na, 
tu nam pošlje ženske ! " 

„Ali ste ga videli, vojvoda, kako hodi po dvorišču mej ženskami ter jim roke stiska ? In le čujte, kaj kričijo! ” 
In res je prihajalo z dvorišča vreščanje tisočerih grl : »Živio 
Orléans! Naš oče! Naš kralj ! " 

„Da noče kralj dovoliti, cia bi tega človeka zaprli l” je rekel oni, 
ki sem ga slišal nazivati za vojvodo. Bil je vojvoda Luksenburški , 
kakor sém pozneje spoznal. 

,,Zdaj je prekasno ! Kot narodni zastopnik je Orléans nedotakljiv . 
Kralj bi 6i1 moral to prej storiti, kakor so mu od raznih strani sveto


158 

vali, je odgovoril drugi gospod, in oba sta se oddaljila, ko je ta pri 
pomnil : „Moraya podvizati, monseigneur, ako naj vidiva to čudn o 
odposlanstvo. Kmalu je pripeljejo gori po kraljičinih stopnicah . ” 

Sklenil sem iti za gospodoma in hitel v mali razdalji z a 

njima . Tu me je čisto nenadoma srečal oni mladi človek, ki me je 
bil pred nekaj dnevi videl na vrtu Trianonske pristave, in o katere m 
je Ivanka rekla, da je tajnikov nečak. Tudi on me je takoj spoznal 
vkljub moji civilni opravi . 

»Oj glej no — ljubec male mlekarice iz Trianona!" je zaklical . 

„Kako pridete sem, in še preoblečeni ! Ali imate tudi tu v gradu kakšn o 
ljubico ali pa ste izmed agentov teh Pariških šem tu zunaj? ” 

Ogovor je bil tak, da bi ga v drugačnih okoliščinah ne bi l 
pustil brez kazni. Tako pa sem imel toliko preudarnosti, da sem jez o 
požrl in čisto prijazno rekel : „Veseli me, vas videti! Motite se pa , 
če mislite, da se me taki vzroki pripeljali sem v grad. Imam le prav 
kratko poročilce na vašega gospoda strica, kraljičinega tajnika, in v i 
boste gotovo tako dobri, da mi pokažete njegovo pisarno” . 

Tajnikov nečak me je pogledal s tako zlobnim obrazom, da b i 
bilo na vsak način previdno, ne zaupati mu . A bil sem vedno zaupljivega srca. Tu me je vprašal, kakšno je tisto poročilo, češ, da ga 

lahko on sam opravi. Zahvalil sem se in rekel, da moram osebno 
govoriti. 

„Tedaj pojdite za menoj!” je rekel ter me pogledal, kakor bi 
me hotel prebosti . Mislil sem si, kaj pač namerava . Šla sva po stopnicah navzgor in navzdol, skoz galerije in hodnike, po katerih ne b i 
nikoli več našel poti, naposled mi je s svojim ključem odprl neke 
duri ter mi velel stopiti v malo izbo . „Tako”, je dejal, „to je predsoba k pisarni mojega gospoda strica. Ta hip ni doma, a že pride 
kmalu. Mej tem gospodu želim vztrajno potrpljenje.” To govoreč se 
se je bil malopridnež, predno sem jaz le ovedel, izmuznil skozi duri 
ter jih zaprl s ključem . 

Kajpada sem planil k durim in zavpil : „Ho, ho, kaj to pomeni ? 
Ne zapirajte me vendar ! ” 
» Radi vaše varnosti, gospod, morate mi to že dovoliti," se j e 
posmehoval. »Toliko sodrge imamo v gradu, in v kratkem bodo vse 

te vlačuge vdrle v grad . To bi vendar bilo malo nevarno za tako le 
pega in galantnega mladega moža, kakor ste vi . Ne cebajte vendar v 
vrata, gospod ! To je zelo nespodobno in čisto odveč. Duri so tukaj 


159 

vse iz trdne, polirane hrastovine, in prej si pokazite svoje noge k o 
pa te deske. To bi pa vendar bilo škoda za tako dobrega plesavca . 
Bodite torej lepo pri miru ; že pridejo po vas o pravem času. -In še 
eno : Ako bi vam moj stric v prihodnje zopet velel, odpeljati dekle , 
s katerim se hočem slučajno jaz oženiti, premislite si to dvakrat . Z 
Bogom, gospod ! Dobro se zabavajte ! " 

Ko sem bil zaman stresal ključavnico, sem poskusil pri durih sosodnje sobe . A tudi te so bile zaprte. Ranil sem k oknu. Globoko 
pod menoj so ležale ko steklo gladke ploče „mramornega dvora” (Cour 
de marbre), ki sem ga koj spoznal. Bil sem torej v osrednjem del u 
grajske stavbe, in ona velika okna poševno pod menoj s pomolom so 
od prazničnih prostorov kraljevih . Na ta dvor niso bili še vdrli ljudje. 
Bolj na desno, kjer so stopnice vodile navzdol na „kraljevi dvor ” 
(Cour Royale), sta stali dve vrsti telesne straže ; in še niže, pred 
omrežjem ob kipu Ludvika XIV . na konju, se je trla vpijoča in vreščeča množica, glava pri, glavi napolnjujoč celi vnanji dvor in Vojn i 
Trg. Skočiti skoz okno na mramorne ploče pod menoj, bi bil goli samomor. Klical sem vojake telesne straže na pomoč, a zaman ; vpitje 
ljudstva, ki so mu bili mnogo bližji, je zadušilo moj glas . 

Moral sem se udati svoji usodi, ter čakati, „da pridejo po me” , 
kakor je bil rekel nečak gospoda Augearda. Sedel sem torej na nekakšen kanapé in začel mirneje premišljevati, kar se mi je primerilo . 
Očitno mi je gospod nečak iz ljubosumnosti tako nagodil ; vict`el me 
je, . da sem se šalil z Ivanko, in dobro sem se spominjal njegovega 

strupenega obraza. A kako je prišel do tega, da mi je očital odpeljavo dekleta, kakor ga je njegov stric izmislil ? Gotovo je v Trianon u 
vlekel na uho najin pogovor, ali pa pustil koga drugega prisluškovati 
(morda kraljičinega slugo?) Pri tem so morebiti kakšen stavek ujeli , 
pa še' tistega napak umeli. AH je pa nečak slišal tudi o samem načrtu? Kaj tedaj? Kaj pomeni grožnja : » pridejo po vas?" Ali me bodo 
zaprli? Kdo in zakaj ? 

Vse to mi je bila uganka . In ker moja navada ni, dolgo razmišljati nejasne stvari, sem legel na sofo s tolažbo : „Cesar ni moči 
spremeniti, treba pustiti,” ter čakal uro za uro. Mej tem sem zaspa l 
vkljub hrumenju in vpitju, ki je še vedno vršalo sem z vnanjega dvora . 

Ne vem, kako dolgo sem spal. Streli so me zbudili. Ko sem 
skočil pokoncu, sem sprva mislil, da grad gori ; zakaj rdeče žarenje 
je razsvetljavalo mojo sobo, in divji krik mi je prodiral na uho. Ko 


sem pogledal skoz okno, sem se prepričal, da žar prihaja od ognjev, 
ki jih je drhal zanetila na grajskem dvoru. Tudi notranja dvorišča in 
celo mramorni dvor so bili zdaj polni vojakov in žensk. Ležali so in 
pili in plesali okrog ognjev . Divje in ostudno so zdelovali ; zakaj skor o 
vsi so bili pijani. Tulili so kakor zveri in rjoveli : „Ubijte kraljico ! 
Glavo Avstrijanke hočemo! Njeno glavo in srce!” Svojat, oborožen a 
z drogovi in starimi pištolami, se je trla ob portalu, vodečemu h 
kraljičinim stopnicam. Tam je stal močan oddelek vojakov, „narodna 
straža”, kakor sem takoj spoznal, bržkone od prejšnje Francoske 
garde, ki se je bila tako odlikovala z nezvestobo do kralja . Ne da 
bi ustavila besnečo množico, je marveč" stopila v stran, in cela povodenj se je izlila v vežo in po krasnih marmornih stopnicah, vodeči h 
k sobam Marije Antoinette. Tam na stopnišču, ali morda že v predsobi, je divjal boj ; tam so bili sproženi streli, ki so me bili zbudili . 

Kakor sem pozneje zvedel, je bil Lafayette na čelu 30 .000 mož 
dospel iz Pariza, da bi od kralja izsilil podpis pod „človekove pravice” ter ga prisilil do tega, da se pripelje v Pariške Tuilerije, kje r 
je bilo njegovo življ enje enako jetnikovemu . S svojim prihodom j e 
napravil nekaj reda, zastražil vhode s svojimi ljudmi, tako da so s e 
udi telesne straže — sami sinovi najstarejšega plemstva, obsovražen i 
od ljudstva — mogli umakniti v notrajnščino gradu Lafaqette pa je , 
ne da bi ostal v gradu, šel v svoje stanovanje v mestu in tam legel 
počivat. Mej tem pa so nekdanji nezvesti gardisti pustili v grad morivce, ki jih je bil najel vojvoda Orléanski, in začela je morija plemiške telesne straže, ki je branila kraljičino življenje . 

Pravkar se je pojavil pred portalom orjaški lupež z dolgo, kakor 

opeka rdečo brado in z zverinskim obličjem . Z okrvavljenimi rokam i 
je držal kvišku dve odrezani glavi, in hijene so pozdravile ta grozn i 
prizor s krikom : „Živio jourdan (b . Žurdán) glavosek! ” 

Kmalu sem videl tucat glav in še več, na drogove nasajenih , 
ki so z njimi plesali krog plapolajočih ognjev . A stotera grla so na 
vso moč-kričala in tulila : „Še več glav! Kraljičino glavo ! Kraljevo 
glavo in vseh, ki so v gradu ! Samo dofenu in vojvodi Orléanskemu 
zanesite!” Tako vpitje je prodiralo z dvora k meni, a pod menoj , 
zraven mene na stopniščih, po hodnikih se je oglašal strel za strelom , 
krik, grgranje umirajočih . 

Tu me je prepadel strah, da je tudi po meni. Dal mi je nad

človeške moči ; z vso silo sem se zaletel z nogo v duri — in kiju


16 1 

eavnica je odjenjala. Minuto pozneje sem stal, oborožen z nogo, ki sem 
jo od mize odlomil, na bližnjih stopnicah ter sem pobil morivca, k i 
je pravkar hotel zadati smrtni udarec staremu d' Hervilly-ju . Iztrgal 
sem lopovu orožje in tisti hip sem bil že zapleten v besen boj . Na 

čelu male čete telesne straže in zvestih služabnikov je skušal marša l 
zabraniti dohod k tistemu delu gradu, kjer je kralj stanoval . A sovražna premoč nas je korak za korakom rinila po dolgem hodniku 
nazaj ; potem je šlo skoz dolgo vrsto krasnih soban, in naposled smo 
se postavili pred visokimi dvokrilnimi durmi k zadnjemu, obupnem u 
boju. 

„Tu je kraljeva soba”, nam je rekel d' Hervilly . „Tu umremo . 

Le čez naša trupla naj gredo skoz ta vrata ! ” 

Že smo mislili, da je vse izgubljeno, zakaj število morivcev s e 
je množilo, a naših je bilo vedno manj . V prepričanju, da je prišla 
moja zadnja ura, sem pomislil, kaj poreče moja bolna mamica o b 
sporočilu, da sem umrl . Tu so zagrmeli trdni, odmerjeni koraki iz 
bližnjega stopnišča, in mož v generalski uniformi z golo, visoko dvigneno sabljo je na čelu male čete zvestih grenadirjev planil v pred 
dvorano, kjer smo se bojevali. Bil je Lafayette. Naši napadavci so 
pobegnili, Lafayette je odprl ' duri v sobo, in hip pozneje srno stal i 
pred kraljevo družino. 

Nikoli ne pozabim, kaj sem tu doživel ! Najgloblje ponižanje 
kraljestva se je imelo dopolniti ravno v prostoru, ki ga je bil ponosn i 
kralj z vsem možnim sijajem opremil, da nekako poboži svojo kra,-, 

Ijevsko čast. Prvi žarki jutranjega sonca so prodirali v prazničn o 
sobano Ludvika XIV. Tu je stala njegova *postelja — mislim, da ni 
noben oltar v Parizu, ki bi se po krasoti in dragotinah mogel meriti 
z njo. Te tkanine, ta vézenja, ti znaki kraljestva, in v sredi visoke 
baldahinove stene — veliko, žareče zlato sonce » Sončnega Kralja . " 
In pred to sijajno posteljo je stala, bleda in s solzami v očeh, a bre z 
strahu, Marija Antoinetta, ter je skušala plačočega dofena kriti s sv,,oji m 
telesom. Zakaj pravkar ji je bila izstreljena kroglja vrgla črepinje raz 
bite šipe pred noge ter bila zadela v nasprotno steno . 

„Ljudstvo se bo le s tem pomirilo, ako kraljeva družina gr e 
stanovat v Pariz”, je rekel Lafavette. 

Takoj je kralj stopil na pomol . Ni mu manjkalo hrabrosti, pač 
pa odločnosti. Množica je vpila : „V Pariz ! V Pariz !” Ta hip smo 
trepetali za njegovo življenje . Kralj je prikimal z glavo ; tu je svojat 


l 62 

zavpila : »Živio kralj " Potem se je odzval klic : „Kraljiea ! Kraljica ! ” 
Marija Antoinetta je prijela svoje otroke in z njimi stopila pred tiste, 

ki so pravkar s tisočerimi glasovi zahtevali njeno smrt. „Proč z otroci ! 
Nočemo otrok!” je besnela drhal . „Torej hočejo moje življenje! ” 
je pač mislila Marija Antoinetta . A z rokami na prsih prekrižanimi i n 
oči k nebu dvignene, je srčno stopila sama k balustradi pomola. Ta 
srčnost je spremenila besnost drhali vsaj za trenotek v pravo navdušenje : „Vrlo ! Živio kraljica !” je donelo iz tisočerih grl . Mir je bil za 
to uro sklenjen. Topovi so grmeli na vojnem Trgu ; čete so ustrelile 
slavnostne strele v zrak, in takoj so bili naročeni kraljevi vozovi, k i 
naj bi kralja prepeljali v Trilerije . V vsem je ugodil volji ljudstva : za 
plačilo ga je peljalo v ječo — zaenkrat v sijajno ! 

Še enkrat sem se ozrl na žareče solnce na posteljnem baldahinu 
in na podobo Ludvika XIV, ki je izpod svoje velike lasulje resen 
gledal na ta žalostni prizor. Potem sem tiho šel po stranskem stopnišču doli na vrt in korakal med bleščečimi mramomimi sohami in šumečimi vodnimi umetnijami do vratec ob Neptunovem jarinu ; končn o 
sem po ovinkih prišel v gostilno, kjer sem bil pustil svojega konja. 
Zakaj brezuspešno bi bilo v tej zmešnjavi vpraševati po kraljičine m 
osebnem tajniku. Tudi bi se ne bil rad še enkrat srečal z njegovi m 
nečakom. Bog vedi, če sploh ni današnji dan prekrižal vsega načrta ? 
Na vsak način sem hotel prej o stvari z Redingom govoriti. 

Na mojo veliko jezo vranca ni bilo nikjer najti . „Ukradli so ga ! ” 

je rekel krčmar. „Ti Parižani so mi skoro vso hišo opustošili in zaloge in kleti oplenili. Bodite veseli, da ste življenje oteli. Sicer vložimo račun pri vladi in bomo tudi za vašega konja zahtevali odškodnino. A če bo kaj pomagalo, je drugo vprašanje . ” 

Moral sem torej peš iti dolgo pot nazaj Courbevoie . Prišedši n a 

mesto, kjer sem bil včeraj zagledal ženski sprevod, sem bil zdaj prič a 
poniževalnega kraljevega vhoda v Pariz . Mej bobnane jem so ,Narodn e 
straže' v nepreglednih vrstah korakale naprej . Ženske so se vlekle z 
njimi, držeč se pod pazduho . Na ceveh topov, spredaj na topniških 
vozeh, na$vozeh za smodnik so sedele ženske s trga in umazane ribičke. Celo na nogalnik kraljevske kočije, ki je morala kakor mrliški 
voz počasu v korak voziti, so stopale te divjakinje ter kralju in kraljici v obraz govorile najgrše žalitve. Srce se mi je obračalo v telesu, 
in poln srda in nevol je sem krenil proti Courbevoie . 


Ko sem tam na dvorišču vojašnice opisoval prizore, ki sem jih 
gledal v teku zadnjega dne, sem videl marsikatero solzo bleščati v 
očeh naših ljudi. Ta in oni je z robato vojaško besedo dal duška 
svoji žalosti, da morajo brez posla ostajati v vojašnici, ne da bi jih 
peljali branit kralja in njegovo družino te sodrge . 

Z Redingom sem dolgo govoril še tisti večer, in on je menil , 
da bo današnji dan kraljico še bolj potrdil v njenih načrtih. Zato 
treba, da nemudoma vse prirediva za beg . 

XX. 
Na lastno rOkO. 

Naslednje jutro sva nameravala Reding in jaz iti v Pariz, da bi 
poskusila nabaviti voz in konje. Oba sva bila v civilni obleki zaka j 

ni se zdelo varno, da bi se posamezni Švicarski častniki v uniform i 
kazali na ceste, ki so gotovo še mrgolele od razburjene drhali . Prav 
ko sva hotela iti iz vojašnice, je Reding prejel pismo. Naglo ga je 
preletel in zardel. 

„Damian,” je rekel, „ne morem s teboj v mesto . Našim prijateljem v Etampes-u se je kaj izrednega primerilo. Nujno želé moje 

pričujočnosti v zadevi največje važnosti, o kateri očividno nočejo v 

pismu razpravljati . Tu glej! Razume se, da se tej prošnji ne sme m 

odtegniti. ” 

List je bil napisan s čvrstimi potezami in obsegal le malo 

vrstic. Podpisan je bil : M. od Valdouleur-ja. Reding je dejal : » Ako 

ne bi stalo koj v začetku : ,Moj oče mi naroča,' bi mislil, da je 

gospod Valdouleurski sam pisal. Sicer je to brezpomembno . Važnejše 

pa je, da je pismo že štiri dni staro, kakor datum kaže, in da mora m 

torej nemudoma v Etampes, ako nočem zamuditi označenega dne . " 

To je bilo hudo. Redingove pomoči, posebno njegove mirne pre

udarnosti, se mi je zdelo, da ne bom mogel pogrešati pri nakupu voz a 

in konj, zlasti pa pri dobavi denarja. Pomišljal sem za trenotek. Potem 

sem predlagal, da bi jaz mesto njega jahal v Etampes, a on naj bi 

opravil posle v Parizu, ki so očitno važnejši od onih . 

11* 


A o tem ni maral nič slišati . Njegova ljubezen do gospodičn e 
Marte je odločala. Ko sem mu to šaljivo očital, je zmajal z glavo in ' 
rekel : „Ne, Damian, to ne gre! Meni so pisali, torej moram jaz tja . 
Priznam, da je to prišlo jako v nepriložni čas . Toda do pojutrišnjem 
se zanesljivo vrnem, ali pa dobiš poročilo od mene . Mej tem si pa 
ogledaš vozove in konje in vse prirediš, tako da koj po mojem povratku lahko skleneva kupčijo. Za vsak slučaj ti napravim menico od 
500 Louisov na svojega bankirja Frey-a . ” 

Pri tem je iztrgal iz svoje bančne knjižice list, opremljen s šifram i 
in štempli ter zapisal nanj : „Pokazniku, lajtnantu Muosu, 500 louisdorje v 
na moj račun. Rudolf pl. Reding, 7. okt. 1789.” Dal mi je še veliko 
dobrih opominov, da se ne dam opehariti od trgovcev s konji, nat o 
sva se v naglici poslovila. Ti ljubi Bog, ko bi bil tačas slutil, kdaj 
in kako se bova zopet videla ! 

Shodil sem si skoro podplate po Parizu . V Ribiški Ulici, nedaleč 
od vojašnice naše stotnije Colonelle, je bila velika trgovina z vozovi 
prav blizu kraljevih konjaren . Peljali so me v lope, ki so obkrožal e 
veliko dvorišče ; tu je stalo nebrojno vozil vseh vrst, od najlažjeg a 

Whisky-ja do najtežje karosse . Tudi cela vrsta močnih in zložnih vo z 
za potovanje je bila v zalogi . 

„To je da, gospod,” so mi rekli, „vsake vrste, kakršne želite . 
Trgovina gospodov Arignac in Barignac je najzmožnejša v Parizu . 
Trgovine gospodov Arignac in Barignac niti ne prekaša trgovin a 
Grandin in sinovi v Ulici Saint- Honoré. Trgovina Arignac in Barigna c 

si bo štela v čast, gospodu prodati voz čisto po njegovi izberi, tud i 
na poskušnjo (proti običajni varščini seveda .) Naša slavno znana trgovina nudi le najboljše izdelke, prava mojsterska dela kolarsk e 
umetnosti, vaše blagorodje! Apollo bi bil srečen, ako bi se mogel n a 
vozu iz naše trgovine voziti po nebu. In naše cene so popolnom a 
poštene . ” 

Ko sem slišal cene, so se mi lasje na glavi ježili! Zadnji voz 
za pot, ki je bil še kolikor toliko zložen, naj bi stal 80 louisov . 

Prosil sem za par ur pomisleka, češ, da moram cene šele gospod i 
povedati. 

„A, gospod ne kupujete na lastni račun !” je rekel komori trgovine Arignac in Barignac. ,,Gospod ste videti tako odlični, da sem 
mislil, da želite ta izvrstni voz za potovanje v lastno rabo Gospod 
ste gotovo oskrbnik zelo, zelo odlične hiše ? vojvodske hiše? E dobro. 


16 5 

Podjetje Arignac in Barignac ni radovedno . A običaj je pri nas, gospodom oskrbnikom za njih trud uraeunati kar najvišje opravnine. Za 80 
Ióuisdorjev, kar zaračunamo ta voz, vam bo treba le 75 plačati v 
gotovini. Ako bi pa rajši izbrali ta voz s finimi svilenimi blazinami , 
bi šlo 10 louisov v vaš mošnjiček. Za Boga, to je dandanes splošen 
običaj, in trgovina gospodov Arignac in Barignac, ki je vedno korakala na čelu prosvete, se tudi v tem ne pusti nadkriliti od trgovin e 
Grandin in sinovi. — Gospod oskrbnik hočete vkljub temu nekaj ur 
pomisleka? Dobro ! Samo prosim pomislite, da utegnejo cene mej te m 
zopet poskočiti . Jako mnogo povprašujejo . Po včerajšnjih dogodkih s e 
bo plemstvo še močneje izseljevalo nego po napadu na Bastiio. In 

zato je naravno, da morajo vozovi za pot v cenah rasti . Toda gospo d 
hočete nakup vendarle odložiti ? Na vaš risiko, toda popolnem, kako r 
želite ! Na svidenje, gospod oskrbnik l " 

„No, pet do deset louisov mi bo prineslo, da sem se domislil, 
izdati se za oskrbnika . Pa saj res kupujem na račun gospoda kraljičinega tajnika ! Zdaj pa naglo k temu gospodu Grandinu, ki ga je 
mladič tolikrat imenoval . Morda vendarle pridemo ceneje do dobrega 
voza.” Tako sem mislil in tekel v ulico Saint -Honoré. 

Sama ta cesta je pol ure dolga, in od Ribiške Ulice je dolga 
pot do hiše Grandin in sinovi. A koj so mi jo znali pokazati, in 

veliki kraljevi grb nad vhodom z zlatim napisom me je poučil, d a 
ima Grandin naslov „dvornega dobavatelja.” Tudi tukaj so me poslali v velik notranji dvor, kjer je bilo videti še več voz nego pri 
Arignacu in Barignacu . 

„Izredno povprašujejo po vozovih za pot,” je rekel uslužbenec , 
ki me je vodil. „Prav kar sem danes že desetega prodal, in tri 
stranke so že tukaj, da tudi kupijo potne vozove . Torej mi bo čast , 
ponuditi vam štirinajstega. Za zdaj jih še nekaj ostane ; a če bodo 
dalje tako povpraševali, bi hiša Grandin in sinovi utegnila priti v 
redki položaj, da bo ena vrsta njene zaloge popolnem izčrpana . --
Izvolite tod l 

Pri teh besedah sem stopil v skladišče, kjer je res bilo mnogo 
voz že označenih z besedo „prodano”, in več njih, ki so želeli kupiti, so preiskovali ostale. Našel sem tu voz, ki mi je zelo ugajal, 
ne pretežak, z močnimi osmi in zmetmi, in dovolj prostoren . A cena 
je bila ogromna. Niti da bi voz poskušal, mi niso hoteli dovoliti ; 
,češ, ime hiše je porok, da je voz dober, In na zaupno vprašanje, 


166 

kako veliko opravnino dajo oskrbniku, mi je uslužbenec šepnil v uho 
manjšo svoto nego v Ribiški Ulici. A mej tem ko sem se še pogajal, so prišli novi kupci, in koj so se dvignile cene vozovom . 

Torej nazaj k Arignancu in Barignacu! Hitel sem, kar so m e 
noge nesle. Zakaj moral sem misliti, da tudi tam zrastejo cene, či m 
pridejo novi kupci. In v tem so bili že prišli ! Gospodje Arignac i n 
Barignac so bili mej tem voz, ponujen za 80, prodali že za 12 0 
louisov, in oni od 120, prodali že za 150 Iouisov. Zdaj so mi mogli 
ponuditi le še enega za 200 louisov (pri 10 Iouisih opravnine zame) , 
in ta niti ni bil tako gosposki obložen s svilnatimi blazinami kako r 
oni, ki bi ga bil pred tremi urami lako imel za 100 Iouisov. Tudi 
na poskušajo niso več hoteli dati voza ; moral sem torej voz staln o 
kupiti tako, da sem dal 40 louisov zadatja ter obetal ostanek plačat i 
v treh dneh. Ako ne bi plačal do četrtega dne, ostane voz gospodom 
Arignac in Barignac, in jaz izgubim 40 louisov zadatja . 

No, voz je bil vsaj „dober in zložen”, m kraljičinemu tajnik u 
je bilo lahko, povrniti nama par tucatov louisov več . 

Zdaj pa na trg za konje! Namenjen sem bil, tisti dan ne š e 
kupiti, ampak le zavoljo cen pozvedeti in po primernih živalih s e 
ozreti. Ko sem bi pa na mestu, sem kaj opazil, da ravno konjem z a 

kočije cene vidome rastejo . 

Mož poleg mene, ki se mu je židovsko pokolenje očitno po 
znalo, je jadikoval, da je minuli teden prodal svoje konje, ki bi m u 
zdaj vrgli dvakrat toliko. Vprašal sem ga, zakaj tako rastejo cene, in 
odgovoril je : 

„Moj ljubi gospod, noben drug vzrok ni ko ta, da stotine in 

tisoči plemenitašev beže v inozemstvo, ker se boje za glave . Ah, da 
me je Gospod udaril s slepoto, in sem prodal svojih dvajset konj, 
same lepe živali, dobre živali, odličnega plemena, po 40 do 5 0 
louisov enega, ko bi zdaj veljali po 60 ali 70 Iouisov, in jutri morda 
80 ali 100 louisov eden, kar znese strašno škodo 800 -1000 louisdorjev. Ah, moj ljubi gospod, kako bom prebolel tako neznansko 
škodo, in še v sedanjih nevarnih časih, ko se je vsa kupčija ustavila ? — A če me luč mojih oči ne vara, sem mladega gospoda ž e 
prej enkrat videl, v svetli uniformi . Da, da, zdaj ljubega mladega gospoda prav natanko poznam ; saj sem ga videl z gospodom baronom, z gospodom stotnikom Redingom, ko sta se pod pazduho vodila čez veliki most, ki mu pravijo „Novi Most” . 


16T 

Vprašal sem Žida, če res pozna Redinga ? „Kako naj bi gospod a 
barona ne poznal, in sem mu vedno prodajal konje za ježo? Le 
vprašajte svojega gospoda prijatelja, gospoda stotnika, če ne pozna 
trgovca s konji Baruha Frankfurterja, in če ni zadovoljen s konji, k i 
mu jih je on prodal. Pravični Bog! Kakšno veselje mi tu posije v 
žalost moje strašne zgube, da se upoznam s prijateljem svojega ljubega 
gospoda barona Redinga, ki mi je dražji ko tisoči tisočev!” Mislil 
sem si : ta konjar, ki z Redingom kupčuje, bo vsaj toliko zaneslji v 
ko kateri čisto tuj človek. Tedaj sem mu povedal, da nameravam po 
Redingovem nalogu kupiti nekaj konj za kočijo, in da bi ga prepričal , 
da so res za Redinga, sem mu pokazal menico. Kako so se mu posvetile oči, in kako je možiček oživel ! 

„A moj preljubi, najboljši gospod! Vi hočete konje za kočijo , 
kupiti, pa stojite tu in gledate, ko vendar cene vsako uro poskočij o 
za pet louisov, in ko boste jutri morali plačati dvakrat toliko k o 
danes, in pojutrišnjem tudi za težak denar več ne dobite čveteronogega konja, ki ne bi imel bramorja ali pa Matuzalemove starosti v 
svojih kosteh? Na delo !” Potem je zavpil : 

„He, Levi, boter Levi! Ta gospod, ki je prijatelj mojega prija

telja v kupčijah, gospoda barona Redinga, hoče kupiti par konj za 
svojo karosso. Koliko naj jih bo ?”	 »Štirje." — „Dobro! Si slišal, 
Levi ? ~tirje ! Četverko hoče gospod kupiti! In sami najboljši konj i 
naj bodo, konji brez pogreška naj bodo ! Za to sem jaz porok, ker 
so za mojega prijatelja v kupčijah, za gospoda barona Redinga ! ” 

S tem sem bil zapleten v kupčijo . V hipu je boter Levi pripeljal štiri vrance pred mene, ki so se zdeli dovolj lepi. Vse so 
vpregli v staro kočijo ter jih vodili pred mano v koraku, y drncu, v 
teku. Tekli so brez pogreška. „Vajeni so eden drugega in pohlevni k o 
jagnjeta,” je zatrjeval Levi, in Baruh Frankfurter in cel venec kon j 

skih hlapcev so peli hvalo štirih vrancev . Zdaj so jih izpregli in preiskali smo posamezne : zobé, prsi, noge, kopita, binclje, vse povrsti. 

Kolikor sem razumel, so bile res močne in zdrave živali, ne več kot 
osemletne, in če bi hotel le desetino hvale verjeti, ki so jim jo peli 
baruh Frankfurter in celi zbor konjskih hlapcev in vaditeljev, so bil i 
blizu najboljši konji za kočijo, kar jih je od stvarjenja sveta sem ove s 
zobalo. 

In zdaj je začelo pogajanje . » 400 louisov naj veljajo in noben e 
Iivre manj, ali pa naj me prvi žrebec ubije, ki ga kupim", je kričal 


168 

boter Levi. Boter Baruh je zibal glavo in rekel, da kakor stojijo tržn e 

cene, ni preveč ; a boter Levi naj pomisli, da gre za „prijatelja njegovega prijatelja v kupčijah, gospoda barona Redinga, s katerim up a 
še marsikatero kupčijo napraviti,” in torej naj reče tristo louisov. 75 
Iouisov za konja, ki ga je teden prej za 45 louisov od njega kupil , 
je vendar lepa kupčija . Tako je šlo naprej celo uro ; na eni strani 
rotenje, da ne ,pusti več nobenega Louisa, na drugi, da ne plačam nobenega več. Naposled sem se delal, kakor da hočem oditi, in res sem 
se obrnil . A nisem bil še dvajset korakov proč, ko je pritekel Baru h 

za menoj ter mi zatrjeval, da proti opravnini 10 louisov „iz posebneg a 
prijateljstva” dobi konje po 90 louisov. Bil sem zadovoljen s pogojem, da plačam kupno svoto v štirih dneh, mej tem pa mora Lev i 
skrbeti za konje. Tudi tu sem moral plačati 40 louisov zadatja, tak o 
da je bila moja gotovina docela izčrpana . 

Tako sem imel voz in konje in sem upal, da bo Reding z moj o 

kupčijo zadovoljen. „Ko bi čakal do jutri, bi še vse druge svote plačal,” sem si.' mislil. „Sicer pa ni veliko na tem ; zavoljo peščice louiso v 
kraljica ne obuboža . ” 

Precej zadovoljen s kupčijo sem se torej vračal v Caurbevoie . 
Ko sem šel mirno Tuilerii, sem videl, da so naši ljudje na straži . 
Poročnik Glytz iz Solothurna mi je povedal, ko sem šel mirno njegovega mesta, da borno mi posihmal skupno z narodno stražo imel i 
službo v gradu . Sodrga je baje zelo predrzna ; nekatere osebe da so 
splezale celo do oken pritličja in ostraš'ile madamo Elizabeto, kraljevo 
sestro. Potem me je še vprašal, kje je stotnik Reding? Zdi se, je rekel, da je danes rano brez dopusta odje zdil, kdo ve kam . Major 
Bachmann se je bajé malo povoljno izrazil o tem . Jaz sem smeje 
rekel, da ga ta zločin pač ne spravi pred vojni sod ; kar vem, je 
odjezdil radi zelo nujnih poslov . S temi besedami sem odšel prot i 
Courbevoie. 

V Boulognski Šumi, skozi ktero me je vodila pot, je bilo tist i 

dan tako čarobno lepo, da sem sedel na klop blizu velikega slapu 
ter mirno premislil dogodke dneva. Potegnil sem listnico ter začel 
računati : 190 louisov za voz, odštevši mojo opravnino — 360 louiso v 
za konje, deset louisov zaaruha, k temu gotovo še 30 do 40 Iouiso v 
za opravo ; nadalje moram najeti kočijaža, plačati hlevarino in krmo : 
konec, da moja gotovina in menica za vse to ne zadostujeta . Toda, 


-saj se Reding pojutrišnjem vrne ter mi lahko večjo izda . Kaj pa če 
bi, slučajno zadržan, ne prišel? Dan potem sem moral plačati, ke r 
nisem hotel izgubiti 80 louisov zadatja. Pa saj gotovo pride ! Sicer 
bi mi ta Baruh Frankfurter gotovo posodil 100 ali 200 louisov . 

In zdaj mi je mahoma prišla misel, da bi bila zame še velik o 

večja čast, ako bi sam otel kraljico ! Sicer bo gotovo več ko polo 
vica slave padla na bolj znano ime mojega prijatelja, in mene sameg a 
bodo kvečjemu imenovali kot pomočnika ali celo nič. Mislim sicer, d a 
sem se pošteno boril zoper take nevoščljive misli ter sem prijatelj u 
privoščil njegov delež slave . Vendar me je ta misel zalezovala, i n 
skoro sem na tihem želel, da bi Redinga kak zadržek ustavil. Za ta 
slučaj sem sklenil, brez odlašanja na lastno pest delati. Potem sem 
zidal gradove v oblake in mislil : „Kako se bodo čudili Zurlauben, 
veliki sodnik, in moja ljuba mamica in Verenka, kadar bodo slišali : 
»Poročnik Muos je kraljico in dofena otel čez Ren ! ” 

Tako sem prišel ob sončnem zahodu, poln zlatih sanj v Cour 
bevoie. Major me ni posebno milostno sprejel. Reding in jaz se zadnji 
čas bolj in bolj odtezava službi, je rekel. Sluti, da tiči za tem kakšn o 
ljubkovanje, kakor navadno pri mladih častnikih . Naj preudarim pre d 
Bogom in vestjo, če ni docela podlo početje, mlademu dekletu brez 
resnih namenov glavo mešati, da niti ne govori o šesti božji zapovedi . Slišal da je nekaj narnigavati o neki Ivanki . Saj te mi vendar 
boter nikoli ne dovoli poročiti . To je da kot majorju mu stvar ni č 
mari ni ; a kot očetovski prijatelj me je hotel posvariti . Že marsikater i 
mladi častnik je po tej poti šel po zlu. Sicer pa bo poskrbel, da v 
prihodnje ne bom imel toliko `prostega časa za take igrače. Za jutri 
imam povelje iti na stražo v Tuilerije . 

S temi besedami mi je major obrnil svoj široki hrbet in me 
prepustil moji nevolji. Naposled pa sem se zasmejal ter rekel pr i 
sebi : „Na, čudil se boš še „ljubkovanju z Ivanko,” kadar enkrat — 
na, saj boš videl in slišal ! ” 

V svoji sobi sem našel Verenino pismo s pravcato karajočo pridigo zavoljo tega, ker sem spremenil politično mišljenje . Bral sem g a 
z zavestjo, da imam že v roci odpuščanje za svoj prebeg. Saj sem 
bil gotov, ako se posreči najino veliko početje, da mi vse odpustit a 
veliki sodnik in posebno njegova hčerka. 


„Dobri otrok! Le potrpi in čakaj prihodnje vesti o meni, i n 
tvoje srce se razširi od pravičnega ponosa na tvojega Damiana ! — 
Da le pojde po sreči.” To sem rekel in smehljaje položil Verenino, 
pridigo k drugim njenim pismom . 

XXI . 
enica. 

Naslednji dan torej sem moral biti na straži ob velikem želez 
nem omrežju, ki s Trga za Karroussel (b. Karuselj) vodi v veliki 
osrednji Tuilerijski dvor. Ta se prostira pred »pavillonom z uro", 

srednjim delom kraljeve palače, koder je glavni dohod z mestne strani. Imel sem torej dovolj posla. Zakaj vsak hip sem moral kot častnik 
straže odločati, kdo sme iti skozi, kdo ne. Ko sem naposled mislil , 
da bom zamenjan, me je eden tovarišev prosil, naj še zanj prevzamem par ur službe . Tako sem se vrnil šele zvečer drugi dan p o 
Redingovem odhodu v Courbevoie . Nestrpno sem zdaj vsak trenotek 
pričakoval njegovega povratka . A znočilo se je, in on ni prišel . Čakal 

* sem do polnoči — zaman. Ko je ura bila dvanajst, sem šel še enkrat 
po stopnicah navzdol in prašal stražo na vratih vojašnice, če se stotnik Reding ni še vrnil. Nihče ga ni videl . 
Čuden nemir se me je polastil. „jutri,” sem si dejal, »ali danes 
pravzaprav (saj polnoč je proč) moram plačati, a menica za 500 
louisov ne zadostuje ! In ako ne plačam, bosta trgovec z vozovi i n 
konjar z veseljem vtaknila moj visoki zadatek v žep in kupčijo razveljavila." Zakaj cene so bile v resnici že nečuveno zrastle. Plemstvo 
je te dni neverjetno podvizalo z izseljevanjem . Okoli 60 tisoč, kako r 
sem pozneje slišal, jih je pobegnilo le v Švico. Tedaj plačati sem 
moral na vsak način ; in sicer danes ! 

A kako? Da bi velikega sodnika prosil za posojilo 200 louisov, 

je bilo izključeno. Tudi ko bi bila v dobrih odnošajih, bi mi tolike 
svote nikoli ne posodil, ne da bi vedel, čemu . Major me je bil ravn o 
pred kratkim še ujezil s svojo pridigo, Ne, tema dvema ne privoščim , 
da bi tudi le z enim beraškim louisom pospešila krasni načrt! Kateri 


17 1, 

od mojih tovarišev med častniki ? Kar sem jih poznal od Luzernce v 
in Solothurncev, ki so bili bolj dobrodušni, bi mi težko da kdo mogel 
pomoči. Plemiški gospodje iz Berna in Freiburga so mi bili pa vedno 
tuji. Ne ostaje drugega, moram tega Baruha Frankfurterja prositi 
posojila. A storil sem to od sile nerad ; ta človek je imel nekaj v lokavem pogledu, kar me je plašilo . 

Mej tem razmišljanjem sem nehoté položil Redingovo menico 
pred se na mizo ter nevoljno gledal na 500 louisdorjev, ki niso za

doščali. Ko bi bil Reding vedel, kako bodo cene rastle, bi bil zapisa l 
1000 ali vsaj 800 ! 

Tu mi je hipoma šinila v glavo misel : kaj, ko bi to 5ico v 
8ico spremenil?! Saj to je bilo tem lože, ker Reding v naglici števil a 
ni bil z besedami pripisal. Brez odlašanja sem tudi že prijel pero, da 
misel izvršim. Prišel mi je sicer pomislek, da je to vendar nekakšna 
ponaredba ; a rekel sem si : „Saj delaš čisto v Redingovem smislu. 
Njegova menica ima biti po njegovem namenu nekaka ,blanko-menica', 
in gotovo mi docela pritrdi, da sem moral tako ravnati . Saj od tega 
tudi nima najmanjše izgube, nasprotno pa bi morala temu Baruhu, 
Frankfurterju plačati ogromne obresti. ” 

Ta misel me je popolnem potolažila . Pomočil sem pero v tint o 
in s krepko potezo je iz 500 nastalo 800 Louisov . Potem sem mirno 
legel na sofo in spal do jutra. 

Moj prvi pogled zjutraj, ko sem se prebudil, je zadel menico . 
Tudi vajeno oko ni moglo spoznati, da je bila številka prepisana . 

Vendar pa že nisem bil tako miren kakor tisti hip po noči, ko m e 
je bila nenadno navdala misel, izvršiti spremembo. Vzdihnil sem 
vtaknil pisanje v listnico, meneč : „Saj že še pride Reding o pravem 
času, da mi te stvari ne bo treba izročati bankirju . ” 

A Reding ni prišel . 

Oblekel sem svojo črno civilno suknjo ; zakaj pri Arignacu in, 
Barignacu sem moral kot oskrbnik voz plačati. Ob eni uri sem naročil Baruhu Frankfurterju priti v nemško menjalnico v Rue Cassette 

(b. Ri Kasét), da mu tam plačam konje za botra Levija, kateremu jebil trgovski drug . Najkasneje ob 11 sem torej moral oditi iz Courbevoie. Položil sem žepno uro pred se in čakal Redinga do zadnj e 
minute ; a ni ga bilo, in naposled sem moral odriniti v Pariz. 
Na cerkvi Saint-Sulpice je ravno bila ura eno, ko sem zavil v 

Rue Cassette, in resnično, tam je tudi že stal moj Baruh Frankfurtcr


172 

ter me čakal. Skupaj sva stopila v menjalnico, in stal je tesno za 
menoj, ko sem pri mizi izročil menico . 

» 800 louisov na račun pl. Redinga," sem rekel . 

Uslužbenec me je ostro pogledal, in čutil sem, kako postaja m 
zbegan. Ali ste vi ta gospod Damian Muos, na katerega se menica 
glasi ?" je vprašal . 
Pritrdil sem . „Ali imate kaj pri sebi, s čemer se lahko izkažete ? 
Časi so tako nevarni, da neznancu take svote ne moremo izplačati . ” 

Moja častniška karta je bila ostala v uniformi . Zbal sem se, da 
je mož opazil premembo števila ; da torej zato hoče odloga d o 
jutri, da bo to preiskoval. Rekel sem, da rabim denarja nemudoma in torej prosim, da mi veruje, da sem gospod, ki ga menic a 
imenuje. Obžaloval je, da običaj hiše ne dovoljuje izplačila ; s temi 
besedami mi je vrnil menico . 

Baruh Frankfurter se je zdelo, da je tega pričakoval. A muzal se 
je zadovoljno. »Dajte mi papirček le za dvajsetinko enega trenutka! " 
je rekel. Dal sem mu. Žid je stopil z njim k oknu ter ga natanko 
preiskoval. Naposled je rekel : »Sramota je, velika sramota za tako 

veliko menjalnico, da se brani posoditi denar na menico, ki je v naj 
lepšem redu . Pustite papirček meni. preljubi gospod poročnik ; jaz ga 
prevzamem kot plačilo za krasno četverko svojega botra Levija ." 
„A ta stane le 360 louisov, in ostanek rabim za druga plačila , 
ki jih moram tudi_ še danes izpolniti,” sem odgovoril. 

» E seveda, ostanka vam ne utržem . 360 Louisov za botra Levija, 
10 louisov opravnine, en odstotek agio (b . adžio) za menico, ki j o 

sprejmem — najnižji agio, kar mogoče : znaša skupaj 378 louisov , 
ostane 422 louisov . Bog pravični, kako vam jih bom mogel v gotovini plačati — tako veliko svoto l" 

No, vendar je mogel, in jaz sem hitel v Ribiško Ulico, kjer se m 

plačal voz. Tam sem tudi kupil opremo za konje, in zdaj je bilo vs e 
v redu. Ko sem še najel kočijaža, ki mi ga je Frankfurter priporočil , 
ter mu velel, zaenkrat peljati voz in konje v Neuilly (b . Neji) — 
prav blizu Courbevoie — sem se vrnil v vojašnico . 

Reding še ni bil prišel . Da bi pregnal strah, ki me je zdaj v 

prsih tiščal, sem šel čez Seino v Neuilly, da preizkusim konje in voz . 
Prvo jezo sem imel s kočijažem, ki mi ga je bil Žid priporočil ; napil 

l) Nadavek, kadar se da zlat denar za papirnat. 


se je bil na moj račun in zdaj je ležal, pijan ko čep, na slami poleg 
konj. Velel sem torej hlapcu, da napreže moje vrance. Takoj mi je 
padla v oči velika razlika med ognjevitimi konji na trgu in tem i 
kljuseti, ki so se počasu drsajočega koraka in k tlom povešene glav e 

dali peljati pred voz . No, mislil sem od kraja, da jih je Žid pusti l 
zadnje dni brez hrane, zato sem jim velel dati nekoliko ovsa . Res so 
se nekoliko poživeli, in konj pod sedlom je celo enkrat zarezgetal . 

Obrnil sem voz proti Clichy-ju (b . Klišl-ju) in počasu vozil . 
Ko sem imel odprto cesto pred sabo, sem poskusil ostrejši tek i n 
počil z bičem nad glavami konj . Res so četrt ure še dobro tekli. 
Tedaj pa se je konj na vojko začel spotikati, in konj kraj vojke še 
pati na zadnjo levo nogo. Ali je bila to ponosna četverka, ki so jo 
pred tremi dnevi na trgu vsi občudovali? Začel mi je vstajati sum , 
ravno ko sta me srečala Gibelin in Liebegg, ki sta bila rano skupaj 
po jezdila v Saint-Denis . 

„Haló ! a je vzkliknil Gibelin . „M nos s četverko . In, častna beseda .„es kavalirsko se drži na sedalu ! ” 

„Ko bi le kljuseta bila nekoliko bolj kavalirska,” se je smejal , 

poročnik von Liebegg . „A kaj nameravate, gospod tovariš? Mar ho 
čete res v tem kasonu — ki je sicer prav gosposki, tristo medvedov , 
— odpeljati lepo Ivanko? Na, svoj živ dan bi si ne bil mislil, d a 
ste sposobni za tako zanimivo pustolovino l ” 

Jaz sam sem bil poskrbel za to, da je prišla med tovariše govorica o ljubezni z mlado mlekarico v Trianonu . Zato sem se le namuzal k zadnji Liebeggovi opombi ter rekel, da je namen mojega 
voza zaenkrat še skrivnost. „Kar pa pravite o mojih vrancih, gospo d 

von Liebegg, se mi čudno zdi, ali pravzaprav me potrjuje v sumu , 
ki se mi je pravkar zbudil. Jaz sem namreč te konje vsekakor kavalirsko plačal, 90 Louisov za vsakega, in bojim se, da mi je navihanec 
od konjarja poslal čisto druge živali, nego sem jih kupil .” 

„Po 90 louisov za ta kljuseta,,?” je vzkliknil Liebegg in skočil 
s konja. „Moramo si jih vendar nekoliko bliže ogledati !” Gibelin m u 
je sledil, in tudi jaz sem naglo stopil s sedala . 

Pri konju na vojko smo začeli preiskavo. Ogledali smo zobe, i n 
Gibelin je rekel: „Starost se ne da določiti!” Jaz pa sem bil gotov, 
da konj na vojko na trgu ni imel čez osem let . Konj kraj vojke je 
imel bramorja; konj pod sedlom se je zdel nadušljiv, in konj kraj ruda 
je šepal. ,,Na, gospod tovariš, tu ste pa gorostasno opeharjeni! Sama 


174 

stara fiakerska kljuseta ! Vsa četvorka (ni vredna 90 louisov !" e slo 
vel končni podatek preiskave. In moral sem pritrditi. Lahko si je misliti, kakšen srd me je pograbil ! 

Posvetovali smo se skupno, kaj je storiti Vprašala sta me, č e 
sem imel priče pri kupčiji. „Da, nekega trgovčevega botra, Baruha 
Frankfurterja, ki se je ponašal, da je znan s stotnikom Redingom . ” 

Oba sta se naglas zasmejala . „Frankfurter ! Eden najhujših judovskih oderuhov in pijavk, ki je lansko leto Redinga opeharil z belcem za ježo . Ta bo Levi ju roko držal in na noben način ne bo pričal zoper njega ! A takoj greva z vami k Židoma in bomo videli, ka j 
bi mogli s skupno grožnjo izviti iz njiju .” 

Vrnili smo se torej skupaj v Neuilly, da bi najprej, če mogoče , 
kočijaža zaslišali. Gibelin mu je ulil posodo mrzle vode na glavo i n 
to ga je toliko spravilo k pameti, da nam je vedel povedati za Levijev o 
štalo in Frankfurterjevo stanovanje . Vzel sem ga k sebi na sedalo, ob a 
častnika sta sedla v voz, in tako smo se peljali, kar smo mogli nagl o 
z nadložnimi kljuseti, nazaj v Pariz . 

„Najprej k Frankfurter ju,” je del Gibelin ; „ko njega omečimo , 
pa z njim k botru Levi ju ! ” 

Oderuški Žid je stanoval v neki hiši med Ulico Penezarnice i n 
Chátelet-om (b. šatlé-torn) . V to blodišče tesnih in umazanih ulic n i 
mogel niti najlažji voz prodreti, nikar pa čveterovprežna kočija . Morali smo jo torej pustiti v bližini Novega Mosta . Nekega mestneg a 
stražnika srno prosili, da za napitnino malo pazi na voz ; zakaj kočijažu nismo preveč zaupali, da ne bi Židoma roke držal. Nato srno 
tvegali v mrežo tesnih ulic tega mestnega dela . 

Kakšne luknje in brlogi ! Čela visokih in poševnih hiš so s e 
malone stikala in nikoli niso puščala sončnemu žarku do tal teh zagatnih ulic. Črna, vlačna, smrdeča nesnaga se je prijemala naših čevljev , 
in zelenkast glen se je cedil po zidovih . Poročnik von Liebegg si je 
tiščal parfimiran žepni robec pred nos in usta, in Gibelin se mu je 
zato smejal. Naposled srno s popraševanjem našli Ulico Gnilobe i n 
stali pred oderuhovim brlogom . 

Stara, neokretna ženska je odprla . Na naše vprašanje, če stanuje tu Baruh Frankfurter in če je doma, ni rekla niti da niti ne, ampak nam je pokazala v malo, bedno izbico, v katero je skoz zelen o 
-oprhnela okna komaj prodrl kakšen sončni žarek. Potem je oddrséla, 


„Kaj pomeni to ?” sem jaz vprašal . 

„Da smo tako srečni, da srno našli Frankfurterja doma,” je rekel Gibelin, mora se pa še premisliti, ali nam bo privoščil čast sprejema 
ali ne" . 

Čakali srno dobršno časa . Gospod von Liebegg je že trdil , 
da nobene četrti ure več ne vzdrži v smradljivi luknji. Naposled 
se je žensko strašilo vrnilo in javilo, da je njen brat doma in prosi , 
da bi veliki širokopleči gospod najprej sam za trenotek stopil k njernu, 
ker ima brat čisto majhno besedico spregovoriti z njim na štiri oči . 

„Ta ste vi, Muos,” je dejal Gibelin . » Hočete li sami k njemu ? 
Ali pa ne bo bolje, če zahtevamo skupen sprejem pri tem previdnem 
gospodu? " 

„Jaz nimam s Frankfurterjem nič na štiri oči razpravljati,” se m 
rekel. A komaj sem bil te besede izgovoril, mi je šinila v glavo mi 
sel : »Če ni morda Žid na kakšen način odkril prepisa številke n a 
rnenici? Kaj potem ? Ali me ne bo kako osramotil pred častnikoma ? " 
Tedaj sem naglo pristavil : „Sicer pa mu lahko ustrežem, da bo m 
videl, kaj mi ima tako skrivnostnega povedati . ” 

„Kakor gospod tovariš hoče,” je odgovoril von Liebcgg. „,A ne 
pustite, da bi vas navihanec še enkrat ujel ! ” 

Frankfurterjeva sestra jb zdaj prosila, naj bi za božjo voljo svoj 

meč pustil tam v sobi . ,Mojemu bratu je nekoč neki vročekrven po 
ročnik grozil s svojim strašnim mečem, ki ga je iz nožnic potegnil , 
in od tačas je postal boječega srca, tako da ne more trpeti v svoji miroljubni sobi ne meča ne take nevarne pištole, ki se tako lahko neprevidoma sproži." 

Gibelin je prasnil v vmeh nad modro previdnostjo Hebrejčevo , 

češ : ta pa že ni iz junaškega rodu Makabejcev ! Jaz pa sem rekel , 
da se zavoljo Žida ne ločim od meča, in sem zahteval, da pride m 
nemudoma k Frankfurterju . Naposled se je stara babnica vdala . 

Peljala me je skoz ozek, temen hodnik le par korakov naprej 

in na isti strani odprla vrata male sobe, ki se je očitno držala izbice , 
kjer sta ostala moja tovariša . Soba je dobivala skoz gorenji del eneg a 
okna z nekega notranjega dvorišča malo svetlobe ; spodnji del je bil 
z neko polico zakrit. Brž ko sem vstopil, Žida nisem videl. Čepel je 
za nekakšno prodajniško mizo kakor v trdnjavi ; za njim so bile na

pol odprte duri, da se je skoz nje koj lahko izmuznil v sosednj o 
sobo. 


, Čim sem ga opazil, sem zavpil nanj, da me je s konji sramotno, 
opeharil . 

„Moj preljubi mladi gospod, kaj pa tratite toliko sape in glasu , 
kakor bi me Bog udaril z gluhoto mojih ušes? Ali vam nisem pove 
dal po Raheli, svoji sestri, da imam govoriti z vami besedico na štiri 

oči, kakor prijatelj govori s prijateljem . . 

,.A jaz nisem vaš prijatelj! Namesto dobrih vrancev, ki sem ji h 

dovolj drago plačal, ste mi podtaknili ničvredna kljuseta . Zato sem 
prišel s par tovariši vas pozvat, da mi nemudoma izročite po svoje m 
čednem botru Levijo prave konje, sicer vas pri tej priči peljem na 
policijo.” 

» No, no ! Počasi, počasi ! Pravite, da niste moj prijatelj a bolj e 
bi bilo za vas, ako bi hoteli biti moj prijatelj . Pravite, da ste prišli z 
dvema svojima pritellema, da me ostrašite s policijo, in ne veste, da 
imam tudi jaz prijatelje tu v sosedni sobi, in da se prav nič ne boji m 
policije. Vi govorite tako naglas in ne veste, da bi bilo bolje za vas , 
da bi govorili tako tiho kakor jaz in še malo tiše, da vaša dobra 
prijatelja tu zraven ne slišita, kaj si imava mi dva tu na štiri oči 
povedati. In vendar je vmesna stena čisto tanka, tako da sem slišal 
vse hude in nepotrebne besede, ki ste jih govorili čez mene in mojega 
botra Levila. Na, na ! Kaj še ne veste, o čem imam z vami spregovoriti na štiri oči?" 

Pri teh besedah mi je namežiknil s pol odprtimi trepalnicami , 
odprl zaklopnico slepice, ki jo je imel na mizi, pustil, da je pade l 
žarek svetlobe na nekov papir, ki sem ga koj spoznal za Redingov o 

menico, in je opazoval število skoz povečevalno steklo. 

„Hm,” je dejal s tihim glasom in mežikal name, ki mi je tesn o 
prihajalo . » Hm, kako se je mogoče tako čuditi, da se ponosni vranci 
spremene v manj dobre konje, ako se celo na krščanski menici, n a 
menici plemiča in častnika, kar čez noč izpremenijo števila — iz 50 0 
v 800 l " 

Ustrašil sem se zakaj jasno mi je bilo, da so mi to izpremembo menice, ki sem jo pred Redingorn lahko zagovarjal, drugi 
mogli razlagati za navadno ponaredbo . Računal sem bil z gotovostj o 
na to, da se Reding še o pravem času vrne ter izpremenjeno menic o 
za svojo pripozna. In zdaj je prišla menica v roke tega oderuha in 
ta je spremembo odkril ! jelo se mi je svitati, kaj zdaj pride. Vendar 


177 

pa sem imel še toliko preudarka, da sem kar moči brezskrbno rekel, 
da Reding z narejeno spremembo soglaša . 

A Žid je iz glasu mojega odgovora spoznal, da sem prestrašen , 
in je rekel : „Kaj se pravi — soglaša? Ali vam je dal Reding pi

smeno naročilo ? Ali ga morete predložiti ? Ali morete s sveto priseg o 
potrditi, da vam je ustno dal tako naročilo? Zakaj pa ni sam 5 v 8 
spremenil ali naravnost nove menice spisal? Kaj se tedaj pravi — 
soglaša ? Ne, vi ste jo spremenili brez naročila gospoda Redinga ! V i 
ste jo spremenili v odsotnosti gospoda Redinga! Ali nisem na svoj e 
lastne oči videl prav te menice št. 709143 datum od 7. tega na trgu 
v vaših rokah, in tačas se je glasila le na 500 louisov, kar lahk o 
potrdim s sveto prisego pred vsakim sodiščem ? Vi ste torej od 7 . 
tega 500 louisov v 800 louisov spremenili ; ustnega naročila za to 
vam gospod Reding ni mogel dati, in pismeno bi morali predložiti . 
Tega pa ne morete. Kar ste naredili je torej — p ()JI a r e d b a m en i c e. In to sem vam hotel povedati na štiri oči l Zakaj ? Zato ke r 
ima Baruh Frankfurter srce za vas ! Ker vas noče pahniti v največj o 
nesrečo ! Noče vas kot goljufa in ponarejevavca menic osramotiti pre d 
vašimi tovariši ! Noče biti vzrok, da bi vas s sramoto pahnili iz častniškega zbora, da pridete na galeje ali celo na vislice, kar je po 
stavljeno na ponaredbo menice, ko gre za tako veliko svoto ! No, al i 
nisem govoril kakor prijatelj prijatelju? Ali mi boste zdaj še grozili s 

policijo? ” 

Meni se je delala omotica! Moral sem se prijeti za rob mize . 

Gledal me je s svojimi lopovskimi očmi ter se naslajal ob moje m 
strahu. 

Kaj bo, ako kraljičin tajnik danes obvesti, naj pridem ponoči s 
konji in vozom na mesto, jaz pa bom radi ponarejene menice tičal 
v ječi ? Za vsako ceno sem moral Žida do tega pripraviti, da zavoljo 
nesrečne stvari ne nastopi proti meni pravnega pota . Zato mi je bilo 
skraja zelo všeč, da je nadaljeval s čisto prijaznim glasom : 

,,No, no, tako hudo pač tega niste mislili! Posledic, strašnih po

sledic za mladega, lepega častnika, kakršen ste vi, moj preljubi go 

spod Muos, pač niste preudarili. A spretno — to moram reči — nad 

vse spretno ste ponaredbo izvršili . Ako je to 'res prvi poskus, va m 

moram k temu narediti svoj poklon. Gospod Bog vam je dal velik 

talent. Tinta je prav ista, in celo s povečalnim steklom je od prvotn e 


178 

petice videti le majceno črtico. Ko bi ne bil slučajno videl menice n a 
trgu za konje, bi se celo jaz varal . Še enkrat, častitam l " 

Požrl sem jezo nad to nesramno žalitvijo in rekel, naj mi vrn e 
menico ; pripravljen sem podpisati enako visoko na svoje ime ; saj 
potem nima izgube. 

Zarežal se mi je in rekel : „Izgubo ? Kako le morete tako nespametno govoriti! Dobiček mora imeti trgovec! Kako je le mogoče misliti na kaj tako strašnega kakor izguba! ” 

Ponudil sem mu menico za 1000 louisov, za 1200, za 200 0 

louisov, iz samega strahu in da bi časa dobil. To je, da jaz sam nisem imel niti polovice toliko premoženja, a vendar sem mislil, d a 
bom menico lahko plačal, ako se mi posreči izpeljati načrt, radi katerega sem se zapletel v to nesrečno zgodbo . 

„No,” je dejal Frankfurter in si mel roke, „zdaj že govorite 

mnogo bolj pametno ! 2000 louisov bi že bila majhna kupčija. Toda 
odpustite mi, moj ljubi gospod Muos, vaše ime mi ni porok za 200 0 
louisov, da, niti za tistih 800 louisov ne. Poizvedoval sem o vaši h 
razmerah, in to me je stalo mnogo časa in svotico denarja, ki sem 
ga moral plačati prijatelju v kupčiji, ki si je napravil knjigo o častnikih Švicarske telesne straže . Tam stoji, da gospod Muos nima nobenega premoženja, ampak le čisto negotovo upanje, postati dedič gospoda barona Zurlaubena, ki pa tudi ima več dolgov nego ljudje vedo , 
in mora še več dolgov delati, odkar mu Francoski kralj ne more ve č 
plačevati velike pokojnine 11 .000 liver. Tako je z gospodom poročnikom Muosom, ki hoče poštenega trgovca, kakršen sem jaz, premamiti, da bi vzel menico za 2000 louisov, ko pa nima 200 louisov s 
čim plačati . Na, na, dobro, da sem se s poizvedbami zavaroval, č e 
nek, bi bil pošten Žid zopet enkrat strašno nabrisan od kristjana ! ” 

Priznal sem, da res nimam premoženja, a imam upanje d a 

kmalu pridem do denarja in velike časti. Vprašal me je, če sem 
morda zaročen s zelo bogato damo? Ako mu morem to dokazati s i 
bo premislil mojo ponudbo ; zakaj na to upanje je že večkrat mladim 
lepim poročnikom posodil denar brez velike zgube. Odgovoril sem, 
da nisem zaročen ; moje upanje na denar sloni na načrtu, ki m u 
ga zdaj še ne morem razodeti. 

Tu je neverno zmajal z glavo in rekel ; ,,Zdaj bi moral biti p a 

resno jezen na gospoda poročnika, da me na vsak način hoče opehariti! A moje srce je spravljivo in ljubim vas zavoljo lepih talentov, 


179 

ki vam jih je Gospod Bog dal. No, no, smo pač ljudje ! Torej pridem k vam na stanovanje s tem papirčkom, in vi boste z istim peresom in isto tinto pripisali samo še eno ničlo zadej za tisto število , 
ki ga je napisal gospod Reding, in na hrbet boste postavili, naj menjalnica meni narnestu vam izplača svotico, ki stoji v menici. Ime 
gospoda Redinga mi je porok za to svoto . Ima premoženje, in njegov 
gospod oče in gospodje bratje ga ne bodo pustili na cedilu radi 800 0 
louisov. Gospod baron Reding je plemič, a ne trgovec ; sicer bi ne 
bil pustil praznega prostora zadej za 500, da se prav lahko pristavi 
še ena ničla. Tudi bi bil previdno naredil, da bi bil število s 
črkami pripisal, tedaj bi prijatelj ne bil tako lahko iz 500 naredil 800 . 

'Ali ste zdaj umeli besedo, ki sem jo imel govoriti z vami na štiri 

oči ? No, kaj tako dolgo premišljate ? Pristavite številu ničlo in prepišite menico name, in jaz vas pustim pri miru! Sicer bo*ste v dveh 
minutah prijet kot ponarejevavec menic. Policaja sem že poklical, in 
je pripravljen tu v sosednji sobi ." 

Skraja sem kar onemel, da židovski skopuh kaj takega pričakuje od mene . Ne, rajši pa izročiti vrat rablju, nego ponuditi roko z a 

tako sramotno dejanje! Previdno je bilo od Žida, da se je zagradi l 
za svojo mizo, sicer bi ga bil o prVem srdu zadavil s svojimi roka 
mi . Meč — ne, tega ne omadežujem nikoli z njegovo krvjo ! Kaj se m 
rnu zaklical, ne vem. Le to vem, da so na izbruh moje togote skoro 
isti hip planili v sobo z ene strani oborožen birič, z druge pa moj a 
dva tovariša častnika . 

Sledilo je kratko, a mučno pojasnilo . Priznal sem, da sem v 
dobri veri, češ, da delam v Redingovem smislu, izpremenil številko n a 
menici. Gibelin in Liebegg sta se osupla spogledala. Eden je dejal : 
„To je bilo malo kavalirsko!” Drugi je pripomnil : „Radi tega se 
boste morali zagovarjati pred vojnim sodiščem!” 

Birič me je hotel koj prijeti. A častnika nista pustila. »Naši polki 
imajo svoje sodstvo," je dejal. Gibelin : »poročnik Muos pojde z nama in se predstavi velikemu sodniku v preiskavo! " 

„In dovolj huda se mu bo godila, se bojim,” je pristavil von 
Liebegg . 

12*



XXII . 
Pred vojnim sodiščem. 

Dve uri kasneje sem sedel v Courbevoie v preiskovalnem za 
poru. Bila je mala izba naše vojašnice s križi v oknu, z eno mizo, 

stolom in slamnjačo na jelovem posteljnjaku. Razgled se je odpiral 
proti jugo-zapadu na pobočje Valerianske Gore . A malo me je 
mikal lepi ra zgled . Vrgel sem se na trdo ležišče ter jokal od žalosti 
in jeze. Kaj se zgodi, če Augeard nenadoma pošlje vest, naj voz 

pride ? Kako preživim sramoto, ako bom kot podel ponarejave c 
stal pred velikim sodnikom, pred majorjem in pred svojimi tovariši 
častniki? Rako bo to končalo ? Z degradacijo? ') To bi bilo hujše 
ko smrt ! Kaj bi k temu rekel moj boter Zurlauben? In Verena ? I n 
moja uboga mati ? Ah, to bo njena smrt ! 

Te mučne misli so me tirale v pravi obup. Nič več mi ni bil o 
mar življenja, in sodim, da bi si bil kaj žalega storil, če bi, kako r 
Voltairjanci, ne bil veroval v Boga in posmrtno življenje . A milost 
božja ni pustila, da bi bil toliko padel . To pripisujem molitvi svoje 
ljube matere ; zakaj jaz sam sem bil zadnji čas le preveč zanemarjal 
svoje verske dolžnosti, kar mi je zdaj v nesreči jasno stopilo pred 
oči . Po pravici bi bil lahko v tem spoznal vzrok, da me je Bog obiskal s tako bridko poskušnjo . A v svoji togoti sem se upiral njegovi kaznujoči roki ter imel to nezgodo za čisto nezasluženo usodo . 

Le nekaj me je v mojem srdu nekoliko tolažilo : Židova ne

sreča. Njegovo pričakovanje ga je korenito varalo. Menica, ki jo je 
imel v rokah, je bila zdaj, ko sem priznal ponaredbo, docela brez 
vrednosti. In zdaj naj išče denar, ki mi ga je bil nanjo posodil. Lopov se je trdno zanašal, da bom prej voljan za vsak zločin, nego pa 
priznal svoje dejanje, ki ga je on očividno smatral za zlobno ponaredbo. Vedel lje, da tako sam sebe uničim . Kakšna sreča, da je Re-
ding vkljub naglici, s katero je menico pisal, vendar toliko preudaril , 
da jo je izdal osebno name, in da se jaz nisem dal pregovoriti, d a 
bi jo prepisal ne Baruha! Žid bi bil sicer brez dvorna vtihotapil tiste 
ničlo. 

1) Degradacija je izguba častniškega dostojanstva . 


18 1 

A kje za božjo voljo je ostal Reding ? Očitno se mu je moral a 
zgoditi resna nesreča, sicer bi bil vsaj pisal . Vse je moralo priti skupaj, da je moja nezgoda popolna ! 

Prišla je hoče Trudnost in žalost sta me naposled uspavali, i n 
ko sem se predramil, je že sijal dan skozi križe v oknu. Dan velikih 
posledic v mojem življenju ! 

Okoli desete ure je prišel pome korporal z dvema možema, in 
vedli so me v izbo, ki jo je rabil major ali polkovnik, kadar se j e 
mudil v vojašnici . Tam sem našel velikega sodnika Keyserja v uradn i 

opravi, v kratkem plašču iz svile, ogrnenem čez pleča. Sedel je za 
zeleno mizo in imel pred sabo tinto in papir. Poleg njega je sede l 
oberstlajtnant von Maillardoz, že postaren mož finih, plemiških pote z 
v obrazu, ki me je nekaj časa ostro motril skoz naočnik, ko se m 
stopil v sobo, in vrli major von Bachmannu, ki je s svojim pošteni m 
vojaškim obrazom žalosten gledal predse . Nanj sem se najbolj zanašal, zakaj Keyserju je bilo moje dejanje skrajno mučno, kakor se m 
koj opazil, in je bilo tudi lahko umeti : kot sorodnik in ožji rojak s e 
je čutil osebno prizadet. Pogledal me je tako svarljivo s svojimi malimi, umnimi očmi, da me je urezalo do dna duše. Zdaj je bilo za 
vselej pokopano vsako upanje, da kdaj privoli v mojo poroko s svoj o 
hčerjo! 

Postaviti sem se moral ob dolenji kraj zelene mize in odgovarjati 

na vprašanja, ki so mi jih stavili veliki sodnik in oba višja častnika . 
Veliki sodnik je moje odgovore sam zapisoval . K sreči je bilo zaslišanje kratko. Takoj sem priznal, da sem 5ico na menici spremenil 
v 8, a zatrjeval sem odločno, da sem to storil v dobri veri, prepričan , 
da s tem ustrežem Redingovim nameram, kar bi on gotovo potrdil , 
ko bi bil navzoč . Saj nisem hotel dvigniti svote zase, ampak da po 
njegovem naročilu nabavim voz in konje . 

Moj odgovor je na majorja von Bachmanna ugodno vplival . 

'Oberstlajtnant me je od časa do časa pozorno motril skoz naočnik , 
poigravajoč se z njim, a z njegovega mrzlega obličja nisem mogel nič 
razbrati. Veliki sodnik je slonel nad zapisnikom in očitno ni bil za 
dovoljen z mojim odgovorom . 

Vprašal me je, čemu stotnik von Reding rabi tak voz in štiri 
konje, ki trdim, da sem jih po njegovem nalogu moral v taki naglic i 
zanj kupiti in plačati. 


Odgovoril sem, da tu gre za skrivnost, ki je zdaj pod nikakirn i 
pogoji ne morem izdati, ko bi me tudi življenje stalo . 
Vprašanje : Če morem o zatrjevanem Redingovem nalogu 
podati pismeno naročilo ali ustno pričo ? 
O d g o v o r : Ne. Stotnik Reding pa vse potrdi, čim se vrne . 

AH pa naj gre sel do njega, da pošlje pismeno potrdilo. 
Vprašanje : Kje pa je Reding ? 
Odgovor : Ako se mu med potoma ni kaj zgodilo, je mogoč e 

o njem poizvedeti v Etampes-u . Plemiška družina, ki sva jo otela o b 
požaru njenega gradu, ga je nenadoma in nujno povabila k sebi . 
Sodim, da ni nikaka brezobzirnost, ako v tem svojem položaju družino imenujem . Povedal sem ime gospoda marquisa od Valdouleur-ja . 
Vprašanj e : Če morem na svojo čast zatrditi, da so bili vo z 
in konji nabavljeni kako z ozirom na to družino ? 

O d g o v o r: Ne. Nikakor ne. 

Tu je dejal veliki sodnik : „Tedaj hočem jaz povedati, čemu sonabavljeni — za enako smešno kakor nevšečno odpeljavo dekleta ! 
Mlekarico v Trianonu je vzel na muho ta čedni poštenjakovič . In za 
ta podli ljubavni posel je rabil denarja, in ker ga sam nima, se j e 
vrgel na ponaredbo menic ! Po mojem prepričanju ni ponarejeno l e 
število na menici, ampak sploh vsa rnenica . Vi ste odsotnost gospoda 
Redinga zlorabili, da se na njegov račun previdite z denarjem, 'ter st e 
nameravali pred njegovim povratkom z njegovim denarjem in s čedno • 
ljubico že davno priti čez hribe in doline .” 

„Gospod stric — l ” 

„Jaz nisem vaš stric — sicer je sorodstvo kdo ve v katere m 

členu! Sploh pa se zahvaljujem za to, da me še kdaj strica imenujete ! 
Ovrzite mojo'obtožbo, če morete! ” 

„Gospod major, vi ste mi vedno bili očetovski prijatelj : ali me 
res smatrate za sposobnega takega zločina, kakršnega mi očita gospo d 
veliki sodnik? ” 

»Hm, na to zdaj ne morem odgovoriti," je dejal von Bachmann. 
„Ovrzite res nezaslišano obtožbo gospoda velikega sodnika . Povejt e 

nam naravnost in razločno, čemu ste kupili voz in konje . Tako bo 
uganka najbolje rešena.” 

Premišljal sem za trenotek. Zdelo se mi je, da bi skrivnost, k i 

se je tikala kraljičine rešitve, v svojem položaju pač lahko zaupat 


zanesljivemu možu pod dolžnostjo najstrožjega molka. Toda preisko

valnemu sodniku in v navzočnosti dveh prič, ki morajo potem ko j 
vpeljati poizvedbe in tako skrivnost ogroziti — ne, to se mi ni zdel o 
primerno ! Rekel sem torej, da sem pripravljen tajnost zasebno razodeti gospodu majorju. On bo potem gospodoma tovarišema izjavil, č e 
ga je moja izpovedba zadovoljila ali ne . Več po svoji vesti ne sme m 
storiti . 

Moj pred1g je vznevoljil gospoda oberstlajtnanta, kakor se m 

takoj opazil, pač za to, ker nisem njega izbral za svojega zaupnika . 
Prav tako je bil Keyser nezadovoljen. Vsi trije so izjavili, da ne morejo ustreči moji želji, češ, da ni mogoče najti pametnega razloga 
za tako izjemno postopanje . Naj brez odlašanja povem, čemu sem 
nabavil voz in konje . 

A vendar je bil razlog za molčanje . Zato sem se branil, dati 
več pojasnila. To je pa zelo slabo vplivalo nele na oberstlajtnanta i n 
velikega sodnika, ampak tudi na majorja. 

Keyser je tedaj rekel : „Ker vi niste voljni, dati pojasnila o 

skrivnostnem vozu za potovanje, hočem po pričah ugotoviti njego v 
namen.” Gibelin in Liebegg sta bila zdaj postavljena pred me in ob a 
sta trdila, da včeraj, ko sta me srečala z vozom na cesti v Neuilly , 
nisem prav nič prikrival, da nameravam z njim neko odpeljavo al i 
kaj podobnega. Tudi sta rekla, da je v častniškem zboru že davn o 
znano, da se smukam okrog lepe Ivanke . 

Sicer sem ugovarjal, da sem včeraj le v šali tisto rekel. A nič 
ni pomagalo. Veliki sodnik je kratko posnel uspeh preiskave tako l e 
prvič sem priznal, da sem menico gospoda stotnika Redinga samolastno spremenil, to je ponaredil, kar je nečastno in hudo kaznivo 
dejanje ; drugič se zdi dokazano, da sem nameraval denar porabiti 
za odpeljavo Ivanke Valy iz Trianona ; tretjič sem na sumu, da nisem 
menice le izpremenil, ampak celo ponaredil, in naposled četrtič, d a 
sem namerjal pobegniti in tako vojaško prisego prelomiti . Z ozirom 
na te dokaze in sumnje je njegova dolžnost, predlagati, da bom po 
stavljen pred vojaško sodišče, da me sodi. 

Oberstlajtnant Maillardoz me je vprašal, kaj i mam opomniti proti 
temu predlogu. Odgovoril sem, da sem s tem popolnem zadovoljen ; 
le prosim, če mogoče, toliko odloga, da se vrne stotnik Reding, al i 
pa da se dobi od njega vest o njegovi menici in njegovih naročilih. 


Major Bachmann je podpiral mojo prošnjo, in po kratkem po 
svetu je bilo postopanje zoper mene odloženo za tri dni, dokler n e 

pride poročilo iz Etampes-a. Sel naj takoj odide tja. 
Mej tem so me odpeljali nazaj v ječo. Tu sem imel dovolj časa, 
premišljevati svojo usodo. Prva točka obtožbe, ki sem jo priznal, j e 
bila dovolj huda. Ali bodo moji sodniki res to smatrali za »nepošteno" dejanje? Neprevidno, nepremišljeno je pač bilo ; a nepošteno 
ni bilo ; tako mi je pravila moja vest . A tovariši so imeli zelo izbirčn e 
nazore, kar se je časti tikalo. Spominjal sem se, da je Gibelin takoj 
nazval moje dejanje „malo kavalirsko , ” in Liebegg je pristavil, da s e 
mi bo slaba godila. Druga točka obtožbe je bila pomenljiva le kot 
podlaga s)edičih obdolžitev. Ako bodo zdaj resno vzeli moje prazno 
besedičenje o ljubezni z Ivanko in njeni odpeljavi, bom pač mora l 
trpeti, dasi sem te besede spravil med ljudi le zavoljo velikega Augeardovega načrta. Sicer se po mnenju mojih tovarišev tako lahko 
miselno ljubavno početje ne pošteje mnogo . A kaj bodo v Zugu 
mislili ob tej vesti? Kaj bo Verena čutila ob tem poročilu, ko ji b o 
oči gotovo vse popisal, in pa še v najhujši obliki ? Že tolikrat se m 
si bil rekel, da je vsako upanje na zakon z njo izgubljeno , 
vendar sem vedno zopet opažal, da se moje srce tudi proti vsakem u 
upanju oklepa upanja! Tretja in četrta točka obtožbe sta se mi zdeli 
manj nevarni . Priredil sem si v mislih razloge, kako ji ovržem ali vsaj 
verjetnost izpodbijem . 
Zopet sem se vrnil y mislih na Augeardov načrt. Ali naj radi 
mojega zapora celo spodleti rešitev kraljice in njenih otrok? Od petk a 
naprej, to je ravno od dneva, ko bom moral stati pred vojnim sodiščem, lahko vsako uro pride Augeardovo obvestilo z besedo » gotov" . 
In kaj potem ? ! 
Ure in ure sem napenjal možgane, da bi našel kakšen nači n 
rešitve. Naposled sem zvečer pred tistim dnem, ko sem imel biti sojen , 
prišel do sklepa, da poprosim vojaškega patra, dobrega kapucin a 
Sekunda, da me pride obiskat . Majorju Bachmannu sem pisal, da s e 
želim patru spovedati in tedaj sem bil gotov, da bo goreči mo ž 
kmalu pri meni. 
Res je prišel še pozno tisti večer, ko se je že mračilo . Spovedal sem se, in tedaj mi je genljivo prigovarjal, naj vse, kar bi m i 
sodniki utegnili prisoditi, sprejmem kakor iz božje roke v kazen za 


-svoje grehe. Njegove besede so me genile. Vendar pa mi je bila skoro 
neznosna misel, da bom po nedolžnem . obsojen in morda celo ob 

čast pridem. Vsa moja narava se je zoper to upirala. O. Sekundus 
me je pa vprašal, če bi laže prenašal, ko bi vsled resnične krivde 
bil obsojen. In kazal mi je s tako prisrčnimi besedami na ljubega Zveličarja, ki je bil zavoljo naše krivde obsojen v bičanje, kronanje s 
trnjem in nazadnje v bridko smrt, da so mi solze zalile oči, ter sem 
naposled rekel, da se tedaj hočem vdati v božjo voljo. Čim sem bil 
storil to žrtv sem postal mnogo mirnejši . Pater je še molil z menoj 
ter se hotel nato z bodrilno besedo posloviti . 

Tedaj sem ga poprosil, naj trenotek počaka ; imam mu še 
nekaj tajnega zaupati. Ko ini je obljubil, da skrivnosti brez mojeg a 
dovoljenja nikakor ne uporabi ali pa, v slučaju moje smrti, šele o b 
času, ko objava nikomur več ne bo škodovala, povedal sem mu o 
načrtu kraljičinega bega . Začudeno je gledal in nekaj kratov ponjuha l 
iz tobačnice. Naposled je rekel, da mu je umljivo, da kraljica v te h 
okoliščinah misli z otroci bežati . A načrta zdaj ni več tako lahko mogoče izvršiti, kakor za časa bivanja v Versaillesu . Potem je po kratkem preudarku menil, da sem upravičen, v svojem položaju sodniko m 
namigniti, v kakšen namen sem rabil voz ; saj gre za rešitev moje 
časti, mojega stanu in morda še za več ! 

» Če izjavite, da sta Reding in vi od visoke rodbine naprošena , 
tajno nabaviti potni voz za izselitev, bi utegnilo zadostovati," je me-
nil pater . 

Jaz sem bil drugačne misli. Ker tačas še noben zakon izselitve 
ni zabranjeval, bi ne bilo nobenega razloga, tajiti ime one „visoke 
rodbine.” Vprašali bi po imenu, in vsaka bližja označba bi izdal a 
Augeardovo tajnost . Tedaj je zahteval, naj dovolim, da pod pečato m 
molčečnosti vso zgodbo razodene polkovniku d'Affry-ju ali pa oberstlajtnantu Maillardozu. Povedal sem mu svoje razloge, zakaj tega n e 
maram, pač pa sem dovolil, da stvar zaupa majorju von Bachmannu , 
da bi bil on z Redingom, ali v slučaju, da se ta ne vrne, tudi sa m 

o pravem času pripravljen za izvršitev načrta. 
P. Sekundus bi bil rad o celi stvari tudi z velikim sodnikom 
Keyserjem zaupno govoril . A o tem nisem hotel nič vedeti ; preveč 
me je bil vznevoljil . Zato pa sva se domenila, da dobri kapucin čim 
preje poišče v Tuilerijah Augeardovo stanovanje, da ga pouči, kako 

186 

treba načrt spremeniti. Ako njega ne najde, bo zaprosil sprejema pri 
kraljici. ,Obleka Assiškega berača," je dejal, „ima prav tako pristop 
na dvor, kakor plašč najbolj ponosnega Francoskega vojvode .” 

Nato mi je o. Sekundus dal svoj blagoslov, spodbudil me k 
veselemu zaupanju ter se poslovil . 

Da bi zdaj le še Reding došel pred uro, določeno za vojni sod 

A sel se je vrnil brez njega in tudi nobene gotove vesti o nje m 
ni prinesel. Reding je bil 8 . oktobra prišel v Etampes ; obiskal gospoda 

Valdouleurskega in njegovi hčerki, a je že naslednji dan rano odrinil , 
da bi čim hrže prišel nazaj v Pariz . Moral bi torej že več dni biti 
doma, ako se mu med potoma ni primerila resna nezgoda . Ker so 
bile ceste vsled revolucije tako nevarne, sem si moral najhujše misliti sicer bi nas bil gotovo pismeno ali po slu obvestil o svoji usodi . 

Ta žalostna negotovost o usodi mojega prijatelja, ali bolje skor o 

da žalostna gotovost, da je postal žrtva nesreče ali zločina, me j e 
silno potrla. Bil sem čisto zmeden, ko sem stopil v dvorano, kjer s e 
je bilo zbralo vojno sodišče . 

Stari polkovnik d'Affry je bil izjemoma osebno prišel v Courbevoie predsedovat sodnemu zboru . Na njegovi desnici in levic i 
sta sedela oberstlajtnant in major. Potem so se vrstili stotniki drugeg a 
in tretjega batajilona ; izmed njih sta mi bila le oba Luzernca, stotni k 
von Diirler in stotnik von Pfúffer ožja prijatelja . Vsi ostali častniki so 
se bili postavili zadej v dvorani . Pred nje vse sem zdaj moral stopit i 
in čutil sem, kako so me njih pogledi palili v dušo ter mi rdečic o 
sramu gnali na čelo . 

Polkovnik je s par besedami otvoril sejo, ki sem jih v svoji 

zmedi komaj omel . Potem je veliki sodnik prebral zapisnik uvodn e 
preiskave in obtožnico . Moj odgovor na prvo točko ni napravil tistega 
vtiska, ki sem ga pričakoval . Sklicevanje na moje vojne tovariše, češ, 
da vendar ne bodo mislili, da sem táko spremembo naredil drugač e 
nego v dobri veri, so Bernci in Freiburžani, katerih je bila večina , 
dokaj mrzlo sprejeli . Zdaj se je maščevalo nad menoj, da se nikol i 
nisem kazal posebnega prijatelja naših Švicarskih plemenitašev . Bolje 
se mi je posrečilo, izpodbiti ostale točke obtožbe. Povedal sem, kakšno 
ponudbo mi je bil Žid napravil, ki bi jo bil gotovo sprejel, ako bF 
bil sposoben dejanja, kakršnega me tožitelj dolži . Končno sem prosil , 
naj ne uničijo mene in moje časti, ne da bi se spomnili stare resnice, 


187' 

da nihče hipoma ne postane tako velik zločinec. Sicer bodo enkrat 

spoznali, da so nedolžnega uničili, in to jih bo bolelo vse življenje . Na 

mojo nesrečo mi vest brani, zdaj povedati v svojo obrambo razlog, k i 

ga bodo pozneje brez izjeme morali priznati za polno veljavnega. Na 

še večjo mojo nesrečo ni navzoč stotnik von Reding, po čegar naro

čilu sem smatral tako dejanje za nujno. Sicer bi bil gotovo oproščen . 

A tudi tako zaupam na svojo nedolžnost in na Boga, njenega za 

ščitnika. 

Veliki sodnik je rekel, da sem le velike besede govoril, a no-
bene obtožbe -izpodbil, katere popolnoma vzdržuje. Res da nihče hipoma ne postane zločinec ; a že mnogi so po ljubavnih pustolovstvi h 
zabredli v dolgove, iz katerih so si potem skušali pomagati z zločinskimi sredstvi . Kar govorim o tajnem vzroku, ki bi bajé vse pojasnil , 
ko bi ga smel povedati, je prazno slepilo. Obžalovati je res, da stotnik von Reding ni navzoč ; a njegova navzočnost bi bila v korist 
obtožbi, ne obtožencu. Zakaj nikoli si ne more misliti, da bi bil resni 
in pošteni von Reding držal roko tako lahkomiselnemu ljubavnem u 
početju. Zatorej vzdržuje obtožbo v vseh točkah ter prosi sodni zbor, 
da obtoženca proglasi za krivega ter ga obsodi na degradacijo . Dajlnje 

kazni, prosi, da se mu odpuste z ozirom na njegovo dosedanje brezmadežno življenje in zlasti z ozirom na njegovo hrabrost, ki jo je pr i 
mnogih priložnostih pokaza l 

Polkovnik d'Affry me je vprašal, če imam še kaj pripomniti. 
Hotel sem še nekaj reči; a dušilo me je v grlu, in čutil sem, da brez 
ihtenja ne spravim besede iz sebe. Tega me je bilo sram, in tedaj 

sem samo zmajal z glavo ter se pustil odvesti . 

Trajalo je precej časa, da so me zopet peljali v dvorano. Že 
pri vstopu sem bral z obrazov, da sem obsojen . Skoro vbi so mirno 
zrli predse, zlasti major von Bachmann, ki me je med obravnavo ves 
čas bodrilno gledal. Na polkovnikov migljaj je vstal veliki sodnik te r 
mi povedal, da so me sodniki spoznali krivega premišljene ponaredb e 
menice ter me obsodili na degradacijo. Druge kazni so mi milostno 
odpuščene. 

Že pri prvi besedi „kriv”, ki me je proglasila za brezčastnega 
ponarejavca, sem skoro zgubil zavest . Pravili so mi pozneje, da m i 
je obličje prebledelo ko kreda, in desetnika, mej katerima sem stal , 
sta me morala podpirati . Kakor v sanjah sem čul ropotati boben iri 


18 8 

zveneti povelja . Pustil sem se peljati na dvor vojašnice in postaviti v 

čveterokot vojakov. Zopet je ropotal boben. Veliki sodnik Keyser v 
svojem rdečem pl&ku je stopil predme ter nekaj čital — zdaj cel o 
on s tresočim glasom slišal sem le svoje ime in besedo „degradacija”. Nato je pristopil profos ter mi odpasal meč . Še vedno sem 
'se komaj zavedal, kaj se z menoj godi. Bil sem kakor človek, ki ga 
je zadel silen udarec na glavo in se v topi bolečini vse krog njeg a 
vrti . Ko pa je profos zgrabil mojo epauletto, strgal mi jo z ramena 
ter vrgel pred noge, tedaj sem bolestno kriknil ter se nezaveste n 
zgrudil. 


V. KNJIGA

19 1


XXIII .
Dva tedna sta minula, o katerih nič ne vem povedati . Silna 
možganska vročica se me je bila lotila ter mi skoz celi čas ni pustila nobenega jasnega trenotka. Blazne predstave so se mi podile p o 
glavi noč in dan ; preganjal sem se z Židom Frankfurterjem ; vozaril s e 
s kraljico skoz temne gozde, po strmem stenovju gori in doli, če z 
reke in jezera in naposled po brezkončnem morju . In za nama je šlo 
vedno nekaj strašnega. Nisem tega videl ; a vedel sem, da je za nama, 
in niti ozreti se nisem upal, ampak na vso moč sem gonil naprej , 
pokal z bičem in vpil : „Haló, hi, hi!” Tako je šlo prve dni, kako r 
so mi pozneje pravili, Potem pa se me je polastilo nekako brezčutje in 
zaspanost, tako da so mi le stežka vlivali zdravil in malo mesne juhe . 

Ko sem prvikrat nekoliko osveščen odprl oči, je sedel majo r 
Bachmann z o. Sekundom ob moji postelji. Major me je prijazn o 
pogledal, pobožal mi roko, ležečo na posteljni odeji ter odšel . O. Sekundus je rekel : » Pogum ! pogum!" Hotel sem te reči v mislih zbrati; 
a moja glava je bila za to še mnogo prešibka, in spomin je odrekel . 
Zaprl sem oči ter samo to še slišal, da je vstopil polkovni zdravni k 
Trioson, zaukazal popoln mir in kapucina ne preveč prijazno posla l 
proč. Hotel sem nekaj reči, a ločim sem se pomišljal, sem Že zopet 
zasnul. 

Ko sem se prebudil — ne vem, če je bilo istega ali naslednjega 
dne — sem bil sam v izbi. Pogledal sem skoz okno in videl, da 
zunaj naletava sneg. Vsi Sveti so bili minuli, in zgodnja zima prišla. 
Skušal sem se domisliti, kje sem in kaj se mi je zgodilo . A k sreči 
mi je opešana narava mojo preteklost še vedno zastirala z dobrotni m 
zagrinjalom , 

Od časa do časa sem se prebujal ter se obično nahajal sam . Tedaj 
sem se oziral zdaj na okno in v metež snežink, zdaj na čudno zavojkas t 
rokoko-okrasek nad svojo posteljo . Kje sem vendar že nekaj podob 
nega videl ? Naposled sem se domislil : doma, v Zurlaubenu ! Zdaj se m 
ujel nit, ob kateri so se mogli snovati moji spomini ter počasu, počas u 
v teku več dni zasledovati dogodke celo v Pariz in doli do zadnjih 


192 

dni. A tu sem zopet zadel na točko, čez katero k sreči nisem mogel . 
Potem sem zopet gledal skoz okno, in počasno padanje snežnih kosmičev me je pomirilo ter nanovo uspavalo . 

Dr. Trioson, majhnen, gibčen možiček, je bil vsak dan bolj za 
dovoljen ter me naposled pustil nekoliko vstati. Zdaj sem marsikatero 
uro presedel v naslanjaču ter se pogovarjal z bolniškim pomočnikom , 
dobrosrčnim mladeničem . Tudi zdravnik je včasih sedel k meni, govoril z menoj o tem in onem, in ko je potem odhajal, je majal svoj o 
sivo glavo ter mrmral nekaj latinskega o cerebrum*), česar pa nise m 
razumel. Nekoč pa je odhajaje rekel sam pri sebi : „Ne spominja se 
še tistega l ” 

Česa se še nisem spominjal ? 

Mej tem sem bil telesno že dobro okreval . Dobra hrana in dolgo 

spanje sta mi bila zopet spravila rdečico na lica. Tu je nekega dne 
vstopil k meni major Bachmann ; prijazno mi je dal roko in rekel : 
»Veseli me, da vam je zopet tako dobro. Ob lepem zimskem vremenu boste zdaj kmalu smeli ven na sveži zrak. Bali smo se 7e, da 
tistega žalostnega dogodka ne prebijete . " 

Kakšnega žalostnega dogodka ne prebijem? Tu je zadel mo j 
pogled zlate epaulette majorjeve, ki jih je pravkar obsijal žal ek zimskega sonca, in hipoma je stala v mojem spominu podoba profósa, 
ki mi je strgal z ramen epaulette i 

Opotekel sem se vznak v bolniški naslanjač. Zdravnik, ki je v 
sosednji sobi čakal na uspeh poskusa, je prihitel in prijel za moj o 
žilo. Ko je videl, da so se mi oči zalile s solzami ter me je stresl o 
močno ihtenje, se je oddahnil in rekel : „Hvala Bogu! Rešen je! ” 

Pustila sta me mirno izjokati prvo bolečino . Major je bil N pr tem 

i očetovsko dober

. Ponavljal je : „Ubogi dečko! Pogum ! Bo že zope t 
bolje !” In pri tem je sam imel solze v očeh . 

Sledeči dan je zopet prišel ter me povabil na majhen sprehod , 
le čez dvor vojašnice na vrt, čegar poti so bile otrebljene od snega . 
Svojo bolniško jopo iz Plave flanele naj bi zamenjal z uniformo grenadirja-prostaka. A k temu se nisem dal pregovoriti ; ne — ta 
zahteva je bila prevelika! Major je sočutno zmajal z glavo in posla l 
bolniškega pomočnika po mojo civilno obleko. Opravil sem se ; a ko 
sem bil že na tem, da zapustim z majorjem sobo, me je splašila 

*) Cerebrum = možgani . 


misel, da bi morda srečal kakega častnika . Brezčasten stopit i 
tovarišu pred oči — ne, to se mi je zdelo neznosno! Prosil se m 
torej dobrega majorja, naj me ne sili na sprehod . 

Sedla sva, in on je vprašal : „Moj ljubi mladi prijatelj, kaj pa 
naj bo zdaj z vami?” 

„Ne vem !” sem odgovoril. „A kot prostak' ne morem ostati pri 
polku. Tega ne prenesem! Tako brez časti domov iti, Zurlaubenu, 
svoji materi in — ne tudi to je neznosno! Ali ne bi mogel biti premeščen k drugemu Švicarskemu polku? Na primer k polku Salis -
Samaden?” 

„To bi pač dosegel — a ne kot častnik, ubogi moj dečko ! Tod a 
zdaj ne govoriva dalje o tem. Hočemo vendar stvar še bolje premisliti. Mej tem pa bodite prepričani, da sem jaz za svojo osebo popolnoma uverjen o poštenju vašega ravnanja. Pokoncu glavo ! Pride 
čas, ko se bodo tudi drugim častnikom in mo ;',emu staremu, nekolik o 
svojeglavnemu prijatelju Keyserju oči odprle.” 

Razume se, da je bil o . Sekundus vsled najinega dogovora 

majorju razodel Augeardov načrt . Vprašal sem ga torej, če ni kraljičin 

tajnik poslal nobene daljnje vesti. Bachmann je rekel tiho, da načrt 
še ni opuščen. Potem sva govorila o Redingu, o čegar usodi še vedn o 
ni bilo nobene vesti . Njegov bratranec, Reding von Athis, je z eno 
četo kar najskrbneje preiskal vso cesto od Pariza do Etampes-a te r 
vse vasi in sela ob njej, a ni našel nobene sledi. „Gotovo je padel 
v roke cestnim roparjem, ki jih zdaj mrgoli po vsi Franciji,” je konča l 
major. Moral sem mu pritrditi, a na tihem sem si rekel : „Njegov 
delež je boljši od mojega. ” 

Kmalu ko se je bil Bachmann poslovil, mi je Brunner prinese l 
pismo. Spoznal sem Keyserjevo pisavo in nisem bil toliko pogumen , 
da bi ga kaj odprl. Brunner je bil vrlo zrastel, odkar je bil pri polku. 
Rekel je, da upa, da bo zdaj boben kmalu zamenjal za puško . Po

govarjala sva se nekaj časa, in skušal me je tolažiti po svoje . „Vi 
ste imeli še srečo,” je dejal . » Če so vam odtrgali tiste epaulette, n i 
tako hudo te se že lahko nazaj prišijejo . To nič ne boli! A, ko b i 
morali skoz šibe teči, kakor oni dan tisti ubogi vrag iz Udja, ki j e 
bil od domotožja pobegnil ! Tedaj bi bili še vse drugače vpili, kako r 
tačas, ko so vam odtrgali epauletti vendar pa ste se nam vsem hud a 
smilili, je končal . 


Fant je imel dobro misel. Segel sem v žep, da bi mu po star i 
navadi dal malo postrežnino. Tedaj sem videl, da nimam primernega 
denarja pri sebi, ter sem ga prosil, naj bi šel v mojo prejšnjo sob o 

in mi prinesel mošniček, ki je v levem pedalu moje pisalne mize . 
Dal sem mu ključ za k predalu, in ko je bil že v vratih, sem mu š e 
zaklical, naj prinese tudi knjigo za risbe, ki jo je dobro poznal, i n 
par' svinčnikov s sabo ; prišlo rni je namreč na misel, da bi si lahk o 
z risanjem nekoliko kratil čas . 

Ko je bil odšel, sem odprl Keyserjevo pismo . V zavitku je bi l 

Zurlaubenov list — prav kakor sem bil pričakoval . Z mrzlim ogovorom Gospod l" mi je v treh vrsticah javil, da je po gospodu velike m 
sodniku Keyserju obveščen o mojem nepoštenem dejanju in pravičn i 
kazni. Radi česar vas popolnem razdedinim ter vam najstrože prepovem, posihmal še kdaj bodi pismeno ali ustno stopiti pred moj e 
oči." Dan in podpis. 

masi nisem bil drugega pričakoval, so me te vi ste pošteneg a 
moža vendar močno pretresle. Lahko sem videl iz črk, s tresočo rok o 
napisanih, kako veliko žalost sem napravil vrlemu možu . 

Preiskal sem še enkrat zavitek, če ni morda Keyser priloži l 
kakšne vrstice meni v tolažbo in bodrilo. Tu sem našel majhen listek 
od Verenine roke, ki je res vlil hladilnega balzama v moje rane . Tako 
le se je glasil : 

» Ubogi, nesrečni prijatelj ! 
Oče nam je sporočil strašno nezgodo, ki Te je zadela . Kakor 
strta sem od te vesti. To je da zdaj je najino upanje pri kraju! Oče 
nikoli, nikoli ne bo privolil, da bi postala 'Tvoja žena, razen ko bi 
se pokazala Tvojo popolna nedolžnost — in to še vedno mislim 
zoper vsako upanje . 

Zakaj da si nedolžen, trdno verjamem, pa naj Te vsi drugi z 

očetom vred imajo za krivega. Da bi bil nameraval odpeljati on o 
nesrečno Ivanko, ali da bi bil Redingovo menico drugače ko v dobr i 
veri spremenil, ne bom nikoli verjela. Predobro poznam Tvoje pošteno srce! Tudi Tvoja mati misli kakor jaz, kar je sicer čisto na 
ravno. To Ti v vsej naglici pišem, da boš lože prenašal groz n o 
poskušnjo. Ah, kako Ti je pač bilo pri srcu, ko je moral oče izreč i 
nad Teboj neusmiljeno obsodbo! Saj mu odpustiš njegovo zmoto , 
kaj ne? 


19 5 

In kaj hočeš zdaj početi ? Ubogi, ubogi Damian! Kot prosta k 
v vojski služiti ? Rajše bi T i svetovala — in tudi Tvoja mati je te 
misli — uči se kakega rokodelstva, ki Ti zajamči pošten prežitek . 
Na to, da bi se vrnil domov v Zug, seveda v bližnji bodočnosti ni 
misliti. Srce bi mi krvavelo, ko bi videla, kako ljudje s prstom za 
Teboj kažejo. A če se Ti sreča zopet zasmehlja, in bo ta nesrečn i 
dogodek pozabljen, upam, da bom vendar še doživela, da boš s Svoj o 
navzočnostjo in ljubeznijo slajšal stara leta Svoje dobre matere. 

Mej tem pa borno prav goreče molili, da Ti Bog da moči, no 
siti Svoj križ in spraviti Svojo nedolžnost na dan . Vazo z užganim i 
rožami sem darovala pri Sankt Vereni in bratu puščavniku, ki je ta m 
v celici, sem priporočila svojo zadevo v molitev . Rekel mi je, da bo 
molil k sv. Janezu Nepomuku ; on da ima od Boga posebno milost, 
ljudem čuvati in vračati dobro ime . Moli tudi Ti z nami ! 

Zdaj pa naj Te po nedolžnem trpeči Zveličar in njegova žalostna Mati tolažita v Tvoji veliki bolečini — Tebe in Tvojo s Tebo j 
žalujočo 

Vereno K." 
„P. S. Pravkar sem našla še listič, ki ga je bila teta pri odpiranju pisma prezrla ; ta mi pravi, da Te je usodni udarec vrgel na 
bolniško posteljo. Upam, da boš že okreval, ko te vrstice pridejo v 
Pariz. Zaenkrat o Tvoji bolezni nič povem Tvoji materi. Čemu ? 
Saj ima že tako več žalosti, nego more prenašati. Piši jej, čim Ti 
moči dovolé. Meni ali teti zaenkrat bolje, da ne pišeš. Mislim, da bi 
teta pisma niti ne sprejela . Torej še enkrat : Bog Te tolaži! ” 

Jokal sem se kakor majhen otrok, ko sem bil prebral te vrste , 
in solze so mi dobro dele . 

„A kaj naj zdaj počnem ?” sem se vprašal. „Tako se vrniti k 
svojim domov v Zug? Ne, tega ne morem! Prav tako mi srce ne da , 
kot prostak stopiti v drug regiment, ker mi častniške stopinje vsle d 
razsodbe vojnega sodišča ostanejo za vedno zaprte . Treba, da si 
poiščem drug poklic ! ” 

Brunner mi je prinesel mošniček . Notri je bil še ostanek denarja, ki mi ga je bil Žid izplačal na nesrečno menico, blizu 20 0 
louisdorjev . Nisem se čutil dolžan, vrniti oderuhu niti vinarja te svot e 
saj mi je naredil škodo, katere bi mi ne mogel povrniti z mnog o 
tisoč louisdorji. Ta misel mi je šla po glavi, ko sem odprl mošniček , 

13* 


196 

da bi dal mlademu rojaku običajno postrežnino, ter sem opazil, da j e 
moja gotovina razmeroma še precejšnja. A Brunner ni hotel denarja 
rekel je, da mu je mej tem prišlo na misel, da ne spadam več me j 
častnike, a od vojaka tovariša ne jemlje postrežnine . 

Kri mi je šinila v glavo, lasi je Brunnerjev prostodušni gla s 

pričal, da dobro misli. Dal sem rnu roko ter se obrnil proč, da ne 
opazi moje ginjenosti in odšel je z »Iahkonočjo" . 

Mej tem se je bilo zmračilo. Strežaj mi je prinesel močno juh o 
za večerjo ter se poslovil z opombo, da bom dobro storil, ako zgoda j 
grem počivat . Tu mi je nenadoma prišla misel, ki jo je zbudila knjig a 
za risbe, ležeča pred mano na mizi . 

„Pojdi v Pariz in poišči si poštenega zaslužka pri kakem slikarju ali dekoratériu! Kaj bi le eno uro še dalje ostajal v tem mučnem položaju, ko se ti je vsak hip bati, da srečaš katerega svojih prejšnji h 
tovarišev, ki bo ravnal s tabo kakor z brezčastnim ? Saj kot čast ni k 
si odpuščen, kot prostak se pa nisi obvezal služiti. Proč torej, še 
to noč! ” 

Kakor sem si domislil., tako sem storil. V naglici sem pod Zur

laubenovo pisanje s svinčnikom napisal par vrstic za majorja Bachmanna, zahvaljujoč ga za očetovsko ljubezen ; le čisto splošno se m 
mu javil svoj sklep, „da začnem novo življenje .” Naglo sem pism o 
zaprl in naslovil, položil zraven, v papir zavit, pet-livrski denar z a 
Iazarettskega pomočnika, ovil krog glave sukno, ki naj bi ga bil po 
poldne rabil za na sprehod, trdno zapel vrhnjo obleko, stisnil k njig o 
za risbe pod pazduho ter se izmuznil ven na temni hodnik. 

Da me zdaj le nihče ne ustavi! Ne, imel sem srečo . V dveh minutah sem bil po stopnicah doli . Zdaj še mimo stražne izbe, v kateri 
so kadili in peli, in mimo vojaka ob vratih, ki je mirno stal v svoj i 
stražnici ter me niti poklical ni, in bil sem na cesti v Pariz ! 

Naravno da mi ni bilo mogoče, po težki bolezni v mrzli zim ski 
noči peš prehoditi skoro dve uri dolgo pot . Vsega tega nisem bil 
dobro preudaril pri svoji nagli odločitvi. »Le proč!" je bila edina 
moja misel . Zdaj sem se spomnil male krčme ob vznožju Mont Valériena, ki sem sodil, da , je komaj dvajset minut oddaljena ; tja sem 
hotel, da tam prenočim . 

A kako se je pot vlekla! Mislil sem, da s svojimi trudnimi udi, 

nikoli ne dospem do bele hišice, ki mi jo je k sreči kazal lunin svit. 


19 7 

Vsak hip mi je bilo, kakor da se moram zgruditi v sneg ; vzdržala 
me je le misel : „Izgubljen si, čim le za trenotek sedeš počivat .” Zasopljen, opotočen, ves v potu sem naposled dospel tja in sem bil 
gostoljubno sprejet k plapolajočemu ognju na ognjišču. 

Da sem slikar, sem rekel, in da sem se izgubil . Voljni so bili , 

dati mi prenočišče. Prijazna krčmarica je koj šla ven, pojoča staro 
uspavanko : Commere, faut chauffer le lit l), krčmar pa mi je namešal čašo vročega vina z dišavami ter bi bil rad še malo politizira l 
z menoj. A meni so že mej tem, ko sem pil, padale oči skupaj, i n 
bil sem vesel, da sem s težavo še brez tuje pomoči prišel v svoj o 
sobo . Spal sem, dokler mi ni drugi dan pozno zimsko sonce sijal o 
na posteljo. 

Ko sem pa hotel vstati, sem na svojo žalost opazil, da m i 
noge kratko malo odpovedujejo. Preveliki napor po dolgem ležanj u 
v bolezni jih je bil popolnem omrtvil. Rad ali nerad, moral sem se 

vdati svoji usodi ter ostati celih osem dni v mali krčmi v bližnj i 
soseščini svoje vojašnice, ki sem jo videl z okna svoje izbe . K sreči 
je bilo vreme na moč slabo ; tako ni prišel nobeden mojih prejšnji h 
tovarišev gori k nam, česar sem se od začetka bal . 

Gez dan sem preganjal dolgčas z risanjem ; zvečer pa sem s 
krčmarjem in njegovo veselo ženico posedal pri ognjišču . Tu sem 
zvedel za vse velike politične novosti, ki so se bile izvršile, odkar 
se je bil Narodni Zbor preselil iz Versaillesa v Pariz . Kraljeva oblas t 
je bila po novi ustavi zelo omejena. „Vojno in mir more posihmal 
skleniti le s privoljenjem poslancev cele dežele,” je dejal krčma r 
zmagoslavno. „S tem je napočila doba večnega miru ; zakaj nikoli 
ne bo prišlo na um poslancem miroljubnega naroda, da bi zbudil i 
besa vojske, ki pije nedolžno kri ter sesa mozeg narodov ! Gospod 
moj, verujte mi, da si teh besed nisem izmislil . Slišal sem jih z govorniškega odra Narodnega Zbora ter jih potem bral v „Ljudske m 
Prijatelju” . 

Rad sem mu verjel, da teh donečih fraz ni sam iznašel, in 
vprašal sem ga, kakšno oblast kralj še ima . „Kralj lahko reče ,veto‘ 2), 
ako mu kateri zakon ni po misli, ko so ga poslanci sklenili. Ako pa 
Narodni ZboT vztraja pri svoji volji in zakon v tretje sprejme, mora 
kralj odjenjati . ” 

I) Botra, treba pripraviti posteljo.
2) Ne dovolim .



Naglas sem se zasmejal in rekel : „Na, preveč moči pa kralj u 
res niso pustili! Kaj so pa že storili, da se plačajo državni dolgovi , 
radi česar so bili pravzaprav sklicani? ” 

„O, imenitno!” je vzkliknil. „Vseh dolgov smo prosti ! Le pustite, za to skrbi ta Mirabeau — ta ti je vrag, ta le! Par sto miljonov a s s i g n a t bo izdanih, to je nakaznic na narodna posestva . 
Kaj jih še niste videli? Lejte, tu je ena, vredna 10 liver, tu pa en a 
vredna 20 liver. ” 

Ogledoval sem te prve assignate, ki jih je še krasila kraljeva 
glava . „Nakaznice na narodna posestva — kakšna narodna posestva?” 
sem vprašal. 

„Na posestva duhovščine! O, to so tisoči rniljonov, ki so ji h 
samostanom in škofom in cerkvam in kapelam darovali kralji in plemenitaši in meščani in berači! To zdaj domovina zahteva nazaj ko t 
dar, ki ga treba položiti na njen oltar ! O, da niste slišali o tem govoriti tega Mirabeau in Barnave, in kako se že imenujejo vsi ti go 
spodje ! Solze so mi tekle od ginienja ! Glejte, mol gospod, ljubeze n 
do domovine je najvišja vseh kreposti ; ako domovina zahteva kako 
žrtev, se uklonejó vse druge kreposti, pravica, bogovdanost — na, 
ne vem že vseh našteti! In povem vam, mnogi duhovniki so kot 
»pravi. duhovni svečeniki” po izrazu nekega govornika takoj pritrdil i 
predlogu. Drugi seveda so se krepko otresali ; zlasti neki abbé Maury 
je dal Mirabeau-ju — in nemalo opraviti . Resnično, dokler je oni govoril, mu je človek moral pritrjevati, a ko je potem Mirabeau zope t 
povzel besedo, je vendar le ta govoril pravo — ta ti je vrag , 
ta le!" 

„A od česa naj duhovniki živijo, če se otrnejo cerkvi vse stare 
ustanove?” sem vprašal. 

„0 tem se prav kar še prepirajo. Samostani se kratko mal o 

odpravijo, potem ničesar več ne rabijo . Župniki in kapelani in podobni pa bodo plačevani od hvaležne domovine ; ničesar jim ne bo 
manjkalo, dokler jih borno rabili . Zakaj, pomnite,” je zaupno pristavil, „naši učenjaki vsi soglašajo v mnenju, da v čisti in lepi ver i 
svobode, kadar bo enkrat prav vpeljana, ne borno rabili nobeni h 
duhovnikov . ” 

Za tisti večer mi je bilo dovolj . Tako pot torej so šli dogodki? Kaj bi rekel Salis k taki pomladi narodov brez duhovniko v 
in brez krščanstva ? 


199, 

Čim sem bil zadosti okreval, sem vprašal rodoljubnega krčmarja 
za račun. Dobro mi ga je zasolil. Na moje zlato mi je dal ven neka j 
tistih malovrednih assignat ; in silno rad bi bil vse moje louisdorj e 
zamenjal z novim papirnatim denarjem, dasi je prej tako navdušen o 
hvalil assignate. Krčmar pri Mont Valériemu je bil prvi, a ne zadnj i 
rodoljub, s katerim sem kaj takega izkusil. Pozneje sem bil vesel, da 
nisem sprejel njegove ponudbe ; zakaj povsod, kjer sem hotel plačati 
z assignatami, so delali kisle obraze, mej tem ko se je vsako obličj e 
zjasnilo, če sem vzel iz mošnička dobro staro srebro ali zlato . 

XXIV . 
Helvetskem klubu In pri jakobincih. 

Novo leto 1790 je bilo minulo . Začasno sem se bil nastanil pri 
zetu stare Blauehet v Sveto-martinskem predmestju ; moj rojak mi je 
za ceno odškodnino prepustil prijazno podstrešno izbico . Stari Huviler 
je bil mej tem umrl, in sin je pač imel po njem njegovo mirnost, ne 
pa njegove dobrodušnosti. Bil je zaprtega, mrkega značaja in zadirčnega obnašanja . Žena je bila celi dan na trgu s svojimi koši, polnim i 
zelenjave in sadja . Mož je imel mnogo opraviti v kleti, ki se je zdel a 
neizčrpna zaloga cvetnega ohravta, korenja, zeljnatih glav, repe i n 
vseh mogočih vrst sadja in zelenjave. Od kraja sem na to malo 
pazil, a ko sem bil že nekaj tednov pri Huvilerju in sem vsako jutr o 
videl na novo polne velike koše in jerbase pred vrati kleti, sem neko č 
nekaj opomnil o tem . 

Gospodar me je pogledal s svojimi ostro motrečimi očmi, pomaknil pipo, iz katere je neprestano pušil, iz enega kota ust v drugi 
ter po daljšem molku spregovoril : „Da, da, moja klet je velika ! ” 

„Pa res !” sem rekel „Mora se raztezati pod celim vrtom, sice r 
ne bi mogla držati te zelenjave, kar sem je le teh par tednov vide l 
priti iz nje. ” 

„Pa je še mnogo notri, za celo zimo dovolj,” je odgovori l 
Huviler. Tedaj sem rekel, da bi me zanimalo videti to veliko klet. 
Ko le bil moj redkobesedni rojak nekaj minut naprej pušil, je iztol


kel pepel iz svoje pipe ter rekel : „Videli boste mojo klet, ker vem , 
da rojaka ne izdaste. Sicer bi vas sploh ne bil sprejel v hišo, Moja 

klet ima namreč skrivna vratca, skoz katera dobivam vedno nov e 
zaloge . ” 

Zdaj mi je pravil o rovih in jamah, ki so jih kamenarji izkopali 

krog Pariza in pod Parizom izza starodavnih časov, spravljajoč n a 
dan imenitni Pariški peščenjak, ki se ni rabil le za gradivo Francosk e 
prestolnice, ampak se je pošiljal tudi daleč po Franciii in celo čez 
Renske bregove. Spomnil sem se, da sem čul o teh podzemeljski h 
prekopih ; komaj pred dvema letoma so bili kosti velikega Pariškeg a 
pokopališča, ki je bilo sredi mesta, iztrebili v te podzemeljske jame , 
ki so jih imenovali katakombe, kakor ona Rimska grobišča, v kater a 
so se zatekali prvi kristjani. Huwiler je prikimal in odgovoril, da so 
tiste mrtvaške jame na drugi strani mesta . Njegova klet je pa v zvez i 
s prav čednim in prostornim hodiščem, ki po mnogih dolgih in zavi

tih rovih vodi k Chaumontskim (b . Šomónskim) kamnolomom blizu Pantina . 

Nato je pomolčal, zažgal novo pipo in naposled spravil na dan svoj o 
ponudbo. 

Po tem podzemeljskem hodišču že nekaj let dobiva iz Pantin a 
zelenjavo in sadje, ne da bi na Pariški mitnici plačeval visoko užitnino, tako da si je mogel prihraniti par vinarjev. Zdaj pa se naglo 
stara, je rekel, in včasih ga muči tudi skrnina . Radi tega se mora 
ozreti po kakem pomočniku, ki bi kot njegov družnik naprej vodi l 
kupčijo. In mene je izbral za to dobičkanosno mesto, češ, da sem 
dokaj zanesljiv mlad človek, da se ne mislim tako kmalu vrniti v 
Svieo ter sem ta čas zaman iskal službe kot slikar. Zato naj se odločim, postati vrtnar za zelenjavo ali pravzaprav kupčevavec z zelenjavo po njegovem načinu; pripravljen mi je prepustiti pošten delež 
skupnega dobička. 

Ta je bil torej Huwilerjev načrt! Mogoče, da se je njemu t o 
tihotapstvo zdelo čisto dovoljeno ; meni ni bilo po misli, in sem mu 
tudi naravnost povedal. To je pa mojega gospodarja tako razsrdilo, 
da mi ni pokazal vrat v klet, marveč vrata iz hiše. Iii v četrti ure 
sem stal s svojo risarsko knjigo in z drugo malo imovino sredi ceste . 

Kam pa zdaj ? Že večkrat mi je bil prišel na misel Rouillé , 
Waadtlandski rodoljub, s katerim sem se bil seznanil v Palais Royalu , 
ta čas ko sem se bil po razglasitvi »človekovih pravic" vrnil iz Char


20 1 

tes-a v Pariz To je da se je bilo moje navdušenje za „svobodo ” 

od tedaj po zadnjih dogodkih že močno ohladilo . Zlasti veri sovražna 
smer revolucije, pa tudi besede dobrega očeta kapucina so naredile ne 
koliko vtiska name. Vendar pa sem v trenotni zadregi, v katero se m 
prišel po sporu s Huwilerjem, sklenil, poiskati Waadtlandca . 

Ta je stanoval v mali stranski ulici Montmartrskega predmestja . 
Zapomnil sem si bil hišo po delavnici nekega brivca, ki je imel v 
oglednem oknu razstavljen Voltairjev doprsni kip . Grdi obraz stareg a 
bogotajca se je pod fino frizuro, ki mu jo je umetni vlasuljar del n a 
glavo, zdel še dvakrat bolj oduren . Na moje vprašanje je vrataric a 
odgovorila, da je gospod doma. Če sem Švicar, me je vprašala . Potem me je po temnem hodniku veljala na neko notranje dvorišče. 
»Tu gori po tem stopnišču v peto nadstropje prva vrata na desno! " 

Plezal sem torej kvišku po ozkih in strmih stopnicah ter 
naposled stal pred vrati z napisom : „Helvetski in Allobroški klub” . 

Nad tem pa je bil na moč slabo narisan Viljem Tell s puščico in samostrelom ter z divje izbuljenimi očmi, ki se je zdel, da odganja vsakega obiskovavca. Izrek : Vae tyrannis! ') je pa poučil tiste, ki so 
umeli toliko latinščine, da grozeča kretnja ne velja miroljubnim me-
ščanom, ampak le krvoločnim trinogom . V Parizu je bilo s tem mogoče misliti le kralja . Ta pa težko da bi kdaj splezal po petih stopniščih tega zahišnega » prizidka" sem gori, in tako se mi je zdela ta 
morilna grožnja starega Švicarskega junaka precej nedolžne vrste. 

Ta premislek me je ohrabril, in potrkal sem na duri na desni . 

Te so se čez kratko previdno odprle, in v veži se je pokazala Rouillétova glava. Ni me takoj spoznal ; ko sem mu pa povedal svoje ime 
ter ga spomnil na najino srečanje v Palais Royalu, je vzkliknil : „Ah, 
moj mladi prijatelj iz Zuga i” ter mi stresel roko. V kratkih besedah 
sem mu povedal, da ne služim več v Švicarskem polku ter si prizadevam za službo kot slikar. Rekel je, da ga veseli, da sem se ločil 
od brambovcev tiranstva, in obetal, da mi bo pomagal s svetom i n 
dejanjem. Potem je pristavil, da me, žal, mora prositi, da za par trenutkov potrpim, ker ima nekaj prijateljev pri sebi . Potem me je spre 
vedel še za nadstropje više ter mi odprl malo izbo . Čuden je bil pogled z njenega okna na breštevilne strehe in dimnike te soseščine . 

Gorje trinogom . 


„,Le par hipov potrpljenja”, je dejal Rouillé ter odšel . Nisem 
dolgo bobnal po oknu in gledal čez strehe na oblake, ki jih je sever 
od Montmartra sem podil čez Pariz, ko se je Rouillé vrnil, da m e 
predstavi svojim prijateljem . „Spoznali boste nekatere zanimive osebe” , 
je dejal rodoljub, vodeč me po stopnicah navzdol . 

Odprl je vrata, odičena z Viljemom Tellom, in stopil sem v 
precej velik, a temen in nizek prostor, ki je služil Helvetskemu i n 
Allobroškemu klubu za zbirališče ter se držal zasebnega stanovanj a 
Rouillétovoga . Pod visečo svetiljko je sedela pri okrogli mizi bliz u 
dvanajstorica mož, ki so me vsi ostro motrili, ko sem stopil v kro g 
svetiljkine luči . 

Rouillé me je najprej predstavil Desonnazu, predsedniku Allobroškega kluba. Ta mož se je neizmerno samoljubno smehljal, tako da 
so mu usta režala skoro od enega uha do drugega . „Moj mladi prijatelj, gospod Muos iz Zuga,” je dejal Rouillé, „se je odpovedal trinogovim brambovcem, ker mu je tako velevalo njegovo rodoljubn o 
srce. Sovražnik je plemstva in pripravljen, delati na to, da vsi Švicarji otresejo suženske vezi” . 

„Bodite mi prisrčno pozdravljeni, dragi rojak,” je začel Desonnaz 
svoj govor z debelim glasom, položivši dolge, koščene prste svoj e 
roke kakor gledališki igravec na tisti kraj svojega telovnika, pod katerim je slutil srce, Spoznal sem v Parizu mnogo kvasačev, 
a nobenega, ki bi bil tako prazen in zopern kakor ta Desonnaz . Nobena priložnost mu ni ušla, ne da bi bil obsul svojih nesrečnih poslušaveev s ploho donečih besed ; in videti je bilo, da mu je prav a 
slast, poslušati lastni glas . 

»Zoperno mi je, sprejeti vas s kakšno azo, siri gorá naš e 
skupne domovine! Svoboda govori preprost jezik tiraniji je lastno , 

skrivati svoje laži v blesteče besede. V vaših žilah pólje kri Viljema 
Tella ni vam rnóči drugače, nego ljubiti svobodo in črtiti tiranstv o 

— to je nagon vašega švicarskega srca!" Tako je šlo nekaj čas a 
naprej, dokler ni Rouillé odmora, ko se je govornik usekava], porabi l 
za to, da me je predstavil še ostalim . 
Desonnaz me je objel ter me kot brata poljubil, kar mi ni bil o 

všeč a pripustil sem tudi to nezgodo . Mej navzočimi je bil tudi nek i 
nemški baron, gospod von Kloots, ki se je imenoval Anaharsisa, češ , 
da potuje, kakor njegov Grški žensev, iščoč resnice . lilaznejšega sa


203' 

njača svoj živi dan nisem videl . Voltaire in podobni pisatelji so ga 
bili spravili ob krščansko vero, in zdaj je pričakoval blaginje narodov 
od propasti vsega obstoječega reda in od najbolj razbrzdan e svobode . 
Tudi njega sem moral obeti . Drugi so mi le roko stresli, in nato se 
je obravnava nadaljevala . 

Rouillé me je obdržal pri sebi ter mi odstopil sobo, v katero 
me je bil najprej peljal. Ker imam dobro čitljivo in precej lepo pisavo, me je rabil za svojega pisarja, in moral sem prepisovati množino pisem, oklicev, letakov i. pod., ki so se čez Ženevo pošiljali v 
Francosko Švico. Za Nemško Š vito, zlasti za Baselsko deželo, Aarga u 
in vojdstva v Sankt-Gallskem kantonu sem izdelaval nemške prevode . 
Vmes sem naslikal bolj ,človeškega' Viljema Tella *za na vrata klubovega zbirálišča in raznovrstne napise in znake na lepenko za gole stene 
istega prostora. Tako sem služil svoj kruh ter obenem mislil, da 
pomagam pri hvalevrednem početju za blagor domovine . 

A kmalu so se mi odprle oči. 
Nekega dne mi reče Rouillé, ali ne bi ga hotel spremiti v klu b 
jakobincev, češ, da mi lahko preskrbi vstopnico . Rad sem sprejel 
njegovo ponudbo, in zvečer sva šla v samostan sv. Jakoba, ki je bi l 

nekdaj last dominikancev, a je zdaj služil za zbirališče » društva prijateljev ustave", ki so se po svojem zbirálišču kratko imenovali »jakobince" . Barnave in oba brata Lamothe so bili tačas voditelji kluba , 

Robespierre njegova duša . Razen vojvode Orléanskega sta zahajala v 
klub tudi njegova sinova, vojvoda Chartres-ski (b : Šartrski) in vojvoda Montpensierski (b : Monpansiéski). Društvo tačas sicer ni š e 
imelo tiste veljave kakor malo časa pozneje, ko je bilo razširjeno po 
vsej Francoski ter je strahovalo Zakonodajni zbor . Toda predlogi, ki 
so se v klubu sprejeli, so bili že večinoma ' odločilni za Narodno 
zbornico. 

Ko srno našli prostor na gorenjem odru, še ni bila začela razprava. Tedaj sem si ogledal visoko obokano dvorano — klub takra t 
še ni zboroval v cerkvi, ampak v nekdanji samostanski knjižnici . Naproti govorniškemu odru so bili postavljeni sedeži za odbor in predsednika za njimi pa se je dvigal nekakšen oltar s tablama „človekovih pravic” in z doprsnim kipom Runsseau-jevim in Helvetius-oviro . 
Cez to pa so se vile zastave svobode, in po predprsnih naslonih naokolu so bili napisi z velikimi črkami : „Svobodno živeti ali umreti I” 


Zdaj je Barnave otvoril razpravo . Predlagali so, naj se odpravijo vsi samostani. Redovniške obljube naj se razvežejo in prepovejo ; 
vsi redovniki naj se vrnejo svojim družinam . Sredi splošne družb e 
Francoske države ne sme biti nobene posebne družbe . Premoženje, 

'ki so ga imeli mnogi redovi, jim je bila že preje vzela postava, k i 
je vse cerkveno imetje pograbila za državne namene . In zdaj naj 
se jim vzame še pravica, skupaj ostati ter vzajemno dobro delati ! 

Svojim ušesom nisem verjel, ko sem čul te zahteve v imen u 
svobode. Res, da so bili Jožef II. in nekatere protestanške vlade storili 
podobno silo svobodi, a tisto sem vedno smatral za barbarsko dejanje samodržcev . Zdaj pa to zahtevajo ti „junaki svobode”, ki je jim vsak a 
druga beseda „svoboda”, in ki so na naslone pred svojimi prsi napisali besede : „Svobodno živeti ali umreti ! ” 

In nobeden sledečih govornikov si ni upal izreči besedice v pri 
log svobode vsaj tistih 40.000 nun, ki so tačas na Francoskem po 
lastni izberi srečno skupaj živele . Ko bi bili še rekli, da tisti, ki hoče, 
ki morebiti obžaluje svojo izbero, lahko odstopi ter dobi od države 
prežitek do smrti — no, to bi še bil razumel! Toda ne, marveč vsi 
naj se prisilijo, iti iz samostanov in odložiti redovniško obleko, tud i 
tisti, ki se čutijo popolnem srečne za tihimi zidovi ter se v svetu ni 
koli več ne bodo udomačili — in 'vse to v imenu svobode ! 

Nisem več mogel prestati . Vprašal sem Rouillé-ja, ki je mojo 
razburjenost opazil, če smem govoriti . Po njegovem mnenju je to 
dovoljeno le udom jakobinskega kluba, in prosi me, naj ne storim kaj 
neprevidnega. A kri mi je bila že zavrela, in čim je bil govornik s 
svojimi frazami pri kraju, sem drzno zaklical predsedniku, da prosi m 
besede . 

Vsi so se ozrli name, zlasti gospe, ki so imele svoj oder niž e 
od našega. Tam ni bilo videti le žensk iz nižjega ljudstva, ampa k 
tudi gospe iz najvišjih dvornih krogov, ker je bila med njimi moda , 
delati nekoliko revolucije. Pravkar mi je bil Rouillé pokazal vojvodinj i 
Chevreuse-ško (b : Ševréško) in Longueville-sko (L.ongvijsko). Barnave 
mi je zaklical, naj se izkažem, da sem od Jakobinskega kluba . 

Jaz sem odgovoril : „Nimam časti, biti jakobinec ; niti Francoz 
nisem, ampak sin svobodnega naroda in prijatelj svobode. V imenu 
svobode želim spregovoriti bratom in sestram . ” 

Mnogi so mi ploskali, zlasti gospe, ter klicali : » Hočemo ga 
slišati! Govori naj l" 


205, 

Predsednik je tedaj bil mnenja, da srne narediti izjemo od pravila, in ko se je še posvetoval z odborniki, mi je dal besedo : » v 
zaupanju, da te prednosti ne bom zlorabil" . 

Minuto kasneje sem stal na govorniškem odru . Kaj sem pravil, 

seveda ne vem več. Le to se spominjam, da sem govoril ognjevito , 
ter da mi besede niso tekle samo z usten, ampak naravnost iz srca . 
Začel sem z geslom, ki ga je klub z bleščečimi črkami postavil pred 
vseh oči : „Svobodno živeti — ali umreti!” Povedal sem, da je bil o 
to tudi geslo mož, ki sb utemeljili svobodo Švice. Tedaj sem slikal , 
kako °so ubogi pastirji pri Morgartenu in Sempachu in v tako mnogih drugih bitkah rajši v smrt šli, ko da bi si pustili ugrabiti drago 
ceno svobodo. Pripovedoval sem junaško smrt Winkelriedovo in navdušeno zaklical : „Svoboda ali smrt! ” 

Do sem je šlo prekrasno ; moje besede so ožigale ; gromovito 

ploskanje mi je bilo plačilo, in vsi navzoči so planili s sedežev te r 
vpili : svobodo ali smrt! Gospe so mahale z robci, in bilo je v dvorani tako veselje, da nekaj minut nisem mogel dalje govoriti . 

Ko sem pa po tem uvodu prišel k svojemu predmetu ter izrekel trditev, da je predlagani nasilni zátor samostanskega življenj a 
udarec s pestjo v obraz svobodi, tedaj se je stvar naglo zasuknila . 
Skraja so osupnili, potem postali nemirni, nekateri so jeli žvižgati te r 
klicati : doli z njim ! In predno sem le mogel utemeljiti svoj stave k 
in dopovedati, káko silo dela vesti taka naredba, je bil že krog men e 

tak peklenski vrišč, da svoje besede nisem slišal . 

Predsednikov zvonec je naposled napravil kratek odmer v bes 

nem trušču. Hotel sem dalje govoriti. A Barnave mi je zagrmel naproti : „Mladi mož, ali še ne razumete, da ste kruto zlorabili odliko , 
ki vam jo je odbor dovolil. Ali ne uvidite, da svoboda nikoli ne more 
dovoliti, da je kdo nesvoboden? A nesvobodni, suhi so vsi, ki se z 
obljubami zavežejo k pokorščini! ” 

Hotel sem se postaviti zoper to sleparsko dokazovanje. „Kaj 
prostozidarji ne napravljajo svojih obljub ? Ali ne tvorijo posebne 
družbe v splošni državni družbi?” — Naprej nisem mogel . Grdi Ma-

rat, čez čelo z umazanim robcem obvezan, je planil z divje žarečim i 
očmi iz vrste poslušavcev proti meni ter vpil z vreščečim glasom : 
„Ogleduh! Hlapec trinogov! Doli z govorniškega odra, ki nam ga 
mažeš!” S tem je zasadil nohte svojih prstov v moja ramena ter m e 
skušal s silo potegniti z odra . 


Kaj še ! Kakor strupenega gada sem ga otresel, da je zgubi l 
ravnotežje in vmak bi bil telebnil po stopnisču doli, ko bi ga ne bil i 
ujeli v roke °

tisti, ki so rinili za njim . A tudi jaz se nisem mogel ve č 
držati. Potegnili so me z odra suknja, telovnik, srajca, vse je šlo na 
kose ; kakor dež so padali name udarci in sunki ; močno mi je 
tekla kri iz ust in nosa, ko sem se znašel na cesti. Moral sem Boga zahvaliti, da sem odnesel življenje . Že so se čuti kriki : „Na laterno ž 
njim !” In že marsikateri je obvisel na najbližjem svetiljkinem drogu , 
ko je manj od mene zagrešil . Pobral sem torej svoje razbite ude i n 
kar mogoče naglo pobegnil . 

Srečno sem prišel v Rouillé-jevo stanovanje, kjer sem mora l 
nekaj dni ostati v sobi, da mi je krojač za silo zašil mojo najboljš o 
obleko, in da so izginili z mojega obličja rdeči in plavi sledovi, s 
katerimi so me bili zaznamovali » prijatelji ustave" . 

Ko sem o njihovi svobodoljubnosti spregovoril z Rouillé-jem , 

je ta skomignil z rameni ter rekel, da je še mnogo preveč katoliškega fanatizma v meni, ko da bi mogel postati resničen prijatel j 
ljudstva. Zato da mi pusti popolno svobodo ; lahko grem, če hočem ; 
le eno naj pomislim : moja gotovina bo kmalu izčrpana, dela težko 
da najdem, tedaj naj mi nikar ne pride na misel, da bi njega priše l 
miloščine prosit . 

Takrat malo da ga nisem lusknil po ustih . A požrl sem svojo 
jezo, obrnil se na peti in hitel iz njegove sobe . Dve minuti kasnej e 

sem s knjigo za risbe pod pazduho in z malim kovčegom v rot i 
zopet stal pod božjim milim nebom . 
Bilo je še precej zgodaj zjutraj, in pohajal sem čez veliki Boulevard proti cerkvi sv. Magdalene. Izza svoje bolezni nisem več vide l 

o. Sekunda ; njega sem sedaj nameraval poiskati, zakaj materi se m 
bil pisal, naj meni namenjene liste zaenkrat nanj pošilja . Ko sem pa 
prihajal bliže kraju, kjer se veliki zelenjadni vrt kapucinov drži Boulevarda, sem že od daleč videl, kako se velika množica gnjete ob 
vrtnih vratih, ki so sicer vedno zaprta . Zdaj pa so bila na široko od 
prta. Narodne straže in uradniki s trobarvnimi pasicami so stražil i 
pred vratini, in tudi na strešnem čelu samostanske cerkve je plapolala trobojnica ostri sever, ki je od časa do časa pognal sneg i n 
sodro čez strehe in vrtove, se je srdito zaganjal v nadimajoče s e 
bandersko platno, kakor da ga hoče scefrati na kosce . 

20 7 

Čudil sem se, da ob tako "slabem vremenu toliko ljudi stoji na 
ce.ati, ter sem vprašal enega izmed zijal, kaj se godi . 

„Ah, kapucinsko gnezdo praznijo”, je rekel mladič, ki je ob e 
roki tlačil v žepe raztrganih hlač in tresoč se od mraza prestopal z 
noge na nogo. »Vraga ! Ti tiči niso narodu toliko nahranili kakor 
benediktinci od Saint Germaina, ki so jim gnezdo včeraj izpraznili . 
Saperlot ! Tam so peljali proč cele zaboje kelihov in dragocenosti i n 
težke vreče denarja — vse za narod! No, ti gospodje s trobojnim i 
pasicami so nekaj louisov in diamantov pač spustili tudi v lastne žep e 

— lopovi! Govorili so nam, da mora Francosko ljudstvo dedovat i 
po teh popih — no, in ljudstvo, to srno mi ! Zdaj pa nas ne pustij o 
niti malo paberkovati . Ti komisarji so prav taki potepi kakor aristokrati in spadajo na laterno! " 
» Molči, boter !" je rekel drug mladič, »močno dišeč po žganju . 
Kadar enkrat ljudstvo iztrebi pope in aristokrate, potem pridejo ti 
lopovi na vrsto, in vesoljni dediči bomo nazadnje mi . Tedaj se začne 
veselo pirovanje ! Lej, tu peljejo trop teh rjavih ptičev ! Oho, pa kak o 
so se omisili! " 

» Živeli eks-kapucini ! Živeli naši novi bratje !" je vikala mno

žica naproti ubogim kapucinom . S silo so jih tirali ven na mrzlo cest o 

iz samostana, ki jim je ob vsem uboštvu vsaj strehe nudil . 

Bilo je res žalostno gledati! Kakih dvajset redovnikov so po 

dva in dva kakor jetnike peljali iz samostana . Pravkar so jih bili pri 

silili, da so slekli svoje kute, in zdaj so tičali v starih oblekah s trga 
za starino. Clovek bi mislil, da gleda pustni sprevod, če ne bi pretresljiva bolest, odsevajoča z obličjq teh izgnancev, razločno pričal a 

o bridki resnobi prizora . Provincial, slok, velik mož s poduhovljeni m 
obrazom, in prijazen starček s snežno-belo brado sta šla prva v žalostnem sprevodu . Strogo in visoko vzravnan je korakal provincial . 
Tu je zadelo njegovo plemeneče oko enega od komisarjev, stoječeg a 
ob vrtnih vratih . 
,Chabot!" (Ji Šab~) je zaklical : »Judež, ti si drzneš priti k 
vratom samostana, iz katerega si, prisego prelomivši, tako sramotno 
pobegnil i " 

Chabot je kar zdrgetal pod pogledom svojega prejšnjega predstojnika ter prebledel . Izkušal pa je na karajoče besede odgovoriti s 
slabo šalo. „Pri moji veri !” je drzno zaklical . »Saj danes ste vsi poskakali za mano . Sploh je zdaj proč s kapucini in kutami in križi l" 


2O8 

» Nesrečnež, molči l" ga je z močnim glasom prekinil provincial .. 
»Delaj pokoro, dokler te še čaka božje potrpljenje! Vidim grozeč o 
sekiro viseti Rad tvojim vratom. Če pade, boš stal pred sodnim stolom božjim, in tedaj gorje tvoji ubogi neumrjoči duši !" Nato je dvigni l 
roke proti nebu in zaklical, obrnem k ljudstvu ; „Pred nebom in zemljo ugovarjam krivici, ki se je mojim redovnim bratom in meni dane s 
zgodila v imenu svobode. Gorje tistim, ki so tega krivi! Gorje vsem, 
ki so tega deležni! Molil bom, da bi bila strašna kazen, ki ima priti 
čez narod in to mesto, - milostno odvrnena . A bojim se, da Bog zapre 
ušesa moli molitvi kakor so jih vaši poslanci zaprli našim prošnjam 
in solzam.” 

Kakor prerok starega zakona je stal provincial tu pred množico. Nihče mu ta hip ni upal odgovoriti. Nato se je obrnil k svojim 
redovnim tovarišem in rekel z milim glasom : » Bratje, sinovi, idite v 

imenu božjem ! Bog vam bo poplačal, ker zavoljo njegovega imen a 
trpite krivico, ki je prišla čez nas . S silo so nam vzeli hišo in obleko . 
On nas bo zato odel s svatovskim oblačilom ter nas sprejel v hiš o 
svojega Očeta, kjer je mnogo bivališč. Ostanite mu zvesti v tena vi-. 
harju in držite obljube, ki ste jih zaobljubili . Noben Narodni zbor 
nima pravice, odvezati vas od njih. Bog je povsod z nami!" Ob teh 
besedah je vzdignil svojo desnico in blagoslovil pokleknivše brate ; 
nato jih je objel ter se obrnil, da odide, mej tem ko so mu solz e 
tekle po licu. 

Prizor še na to poulično drhal ni ostal brez vtiska. Mirno s o 
pustili redovnike iti svojo pot, Kot zadnjega sta nesla dva sodna služabnika najstaršega uda redovne družbe na nosilnicah iz hiš'e : zakaj 
devetdesetletni starček je bil hrom . Nekega toplega poletnega dnesem ga bil našel, sedečega na vrtu, ter sem ž njim govoril. Bil jeprav otroško preprosta duša, pobožen in vedno vesel . Zdaj je še enkrat ukrenil tresočo glavo proti samostanu in cerkvi, in videl s e 
kako mu je solza blestela v napol oslepelem očesu . Pogumno se m 
stopil k nosilnici in rekel : „Oče Juniperiis, kakšen dan je to ! Kal n i 
casi!” 

» Dober dan je, moj sin," je odgovoril čisto mirno. „Zakaj vsak 
dan in vsi časi so v božji roki. Njegova sveta volja se zgodi ! ” 

Vprašal sem ga po o. Sekundu. Rekel je, ta ima opraviti pri 
vojakih. Tu sem mu hotel od svoje male imovine stisniti cekin v roko


209 

za miloščino. On pa je s smehom rekel, da sin sv. Frančiška ne 
sprejme denarja 75 let se že ni tasknil denarja in z božjo pomočjo 
se ga tudi posihmal do smrti ne bo. „Saj mi je dobro,” je pristavil. 

„Bog vam plati vašo ljubezen! Glejte, saj me nosijo kakor veliko 
gospodo po -cestah. To pride odtod, ko so moji ,podložniki` na svoj e 
stare dni tudi naredili revolucijo ter mi odpovedali službo v hoji ; to 
je tako moda danes!” se je smejal . 

„A kam vas ponesó, o . Juniperus ? ” 
„V najboljši kraj 1 V hotel božji ? I ) Od tam se pač kmalu preselim v pravo njegovo hišo . ” 

Snežnemu metežu, ki je zdaj močnejši prihajal, sem se umaknil 
v bližnjo gostilno, kjer sem premislil dogodek, ki sem ga pravka r 
gledal. Prišla mi je misel, ali ne bi najbolje storil, če bi z zadnjim i 
Jouisdorji, ki bi komaj še zadostovali za pot, zapustil ta s prokletstvo m 
udarjeni Babilon ter se vrnil na svoj dom . A sram me je bilo, kot 
lrezčasten berač priti nazaj v materino hišo . To me je zadrževalo . 
Hotel sem še enkrat poskusiti, če dobim pošten zaslužek. Neki notranji glas mi je pravil, da mi bo prisrčni „Bog plati !” očeta Junipera danes srečo prinesel . 

Ko sem se malo odpočil in nekoliko okrepčal, sem brez cilj a 
bodil po nekaterih ulicah. V ulici Valois (b. Valoá), pri Palais Royalu, 
je bila trgovina z umetninami, kjer je bilo v razstavnici vedno neka j 
novih in starih slik in bakrorezov na ogled. Razume se, da nikoli 
nisem šel mimo takih izložb, ne da bi si jih ogledal . V oknu je bilo 
par slik imenitnih sodobnih umetnikov . Že sem hotel naprej iti, ko 
mi je zadel pogled v spodnjem kotu na majhno pokrajinsko sliko i z 
Švice, ki sem jo takoj spoznal . Tudi slikarja sem poznal, le ime m i 
ni bilo znano. Podoba je predstavljala mali gradič Št. »draž pri 
Chamu ob Zuškem Jezeru ter spadala k tisti veliki zbirki, v kater i 
je bil dal moj boter Zurlauben pred kakimi deset leti slikati in v 
baker rezati Švicarska mesta in gradove . Neki Pariški slikar se je ta

-
krat za dolgo časa nastanil v graščini Zurlauben in je delal pod vodstvom mojega botra. Bil je majhen, živahen možiček, ki sem ga večkrat gledal pri slikanju in sem bil prav prijatelj ž njim. Ne vem, ali 
sploh imena nikoli nisem bil slišal, ali sem ga bil pozabil. Klicali smo 
'ga le za ,slikarja' ali ,Parižana' . Zdaj pa sem videl njegovo ime pre d 

1) Frc . : hotel Dieu bolnišnica . 


210 

seboj z razločnimi rdečimi črkami narisano v desni kotiček slike n a 
sinjo vodo Zuškega jezera : Perignan, kraljevi slikar . Kaj umetnik š e 
živi ? Ali stanuje v Parizu, in bi mogel zvedeti za njegovo stanovanje ? 

Ta misel mi je šinila v glavo, in takoj sem sklenil poskusiti . 
Stopil sem torej prodajalno in vprašal lastnika, ki mi je prijazn o 

prišel naproti, če mu je morda znan slikar one zale podobice, ki j e 
postavljena na prodaj . 
» Perignan? Gotovo saj je z menoj v kupčijski zvezi. Prejšnje 

čase sem prodal marsikatero njegovih duhovitih del . Žal, da zdaj ne 
gredo več tako dobro. Vkus se je spremenil . Pravim ,spremenil', go 
spod, ne ,poboljšal' . Ali morda hočete kupiti malo delce? Zračna perspektiva je izborna, voda je mojstersko slikana, in drevesa na breg u 
bi delala čast slovečemu umetniku" . 

Rad sem priznal vse te vrline hvaljeni sliki, a sem tudi od 

krito povedal, da mi moje sedanje razmere ne dovoljujejo nakup umet

nin. Storil bi ml pa veliko uslugo, če bi mi povedal za stanovanje sli

karjevo. Z vljudnostjo, kakršna je le Parižanu lastna, mi je ustrege l 

ter imenoval neko hišno število v ulici de Racine (b : d' Rasin.) 

Srce mi je veselja poskakovalo, ko sem nemudoma krenil proti 

označenemu kraju . Našel sem ozko hišico, le s tremi okni na pročelju, lepo pobeljeno, z zelenimi veternicami. Zdelo se je, da jo bodo 
visoke hiše na desni in levi zadušile, tako neznatna je bila mej njimi , 
vendar pa videti jako pri~azna. Potegnil sem/zvonec in vprašal deklo , 
če je gospod Perignan doma . Gospod vendar v takem vetru in sneg u 
ne pojde od gorke peči, je odgovorila. Tedaj naj blagovoli naznaniti 
gospodu, da ga želi obiskati »mali Damian iz Zuga." »Ma l i Damian !" pse je smejala dekla in pogledala kvišku po moji visoki po-
stavi. 

Dve minuti kasneje sem stal v prijetno zakurjeni sobi pred svojim starim prijateljem »Parižanom." Prvi hip sem ga spoznal, lasi 

mu je zadnje desetletje lasi pobelilo in mnoge gube pod oči in n a 
čelo zarisalo. On pa me je premotril z očrni, zmajal z glavo in rekel : 
»Nimam časti, nikoli vas nisem videl." To je da! Osem ali devetletni deček je bil mej tem zrastel v edenidvajsetletnega moža! K o 
sem pa začel pripovedovati o svojem botru in o graščini Zurlaubenter mu pokazal nekatere slike iz Zuga v svoji risarski 'knjigi, tedaj s e 
je zopet spomnil, skočil pokoncu, plesal krog mene in tleskal z ro


21 1 

kami nad glavo ter klical v eno mer : „Jes, jes l Ali je mogoče ? Tisti 
mali fantič iz Zuga !” In njegova gospa, okrogla mala ženka s prijaznimi otroškimi očmi, je prišla poleg, in govorjenja ni bilo konca 
ne kraja. Pravili smo si o Zugu, Zurlaubenu in drugih Švicarskih prijateljih. 

Moral sem sesti z njima k mizi . Meni na čast je velel prinesti 
steklenico starega Bordojca, in šele ko smo bili posrebali kavo, se m 
mogel spregovoriti o sedanjosti in svojih načrtih za bodočnost . Tu se 
je Perignan popraskal za ušesi, natančneje ogledal moje risbe in naposled rekel : »Talent imate! Imate pravo oko umetnikovo, in tud i 
vaši prsti so za to. A trebalo bi še dolge šole! Toliko in toliko le t 
pri zmožnem mojstru! Jaz sem prestar in le izjemno še kedaj dela m 
v ateljéju. Sicer pa, če bi postali tudi največji umetnik, denarja b i 
dandanes ne zaslužili! Dvor in visoko plemstvo, ki so prejšnje čase 
naročali slike in kupovali, so zdaj uničeni ali pa so se izselili . A 
pleme odvetnikov in pisarjev, ki zdaj gre na površje, noče nič po 
trositi za umetnost . Jaz sam sem v življenju pridno delal in imel marsikatere blage pokrovitelje, mej drugimi tudi vašega spoštovanega botra , 
a komaj sem toliko prihranil, da morem zdaj na stare dni od teg a 
živeti. Ne, moj dragi, ne morem vam svetovati, da bi postali slikar! " 

„Toda pomočnik pri kakem slikarju ali dekoratérju?” sem vprašal. „Vsako pošteno delo mi je prav, da le zaslužim pri tem svo j 
kruh! ” 

Tu me je prijazno potrepal po ramenih in rekel : „Vrlo ! To j e 
pametna beseda ! Pri tem vam morda lahko pomagam . Marillier, mo j 

zet, je dekorater in dela s kakimi 50 pomočniki . K temu vas jutri 
popeljem, in stvar bo gotova. Danes pa ostanite pri nas, in povedal i 
si bomo šé mnogo lepega iz starih časov, ki sva jih skupaj preživel a 
v Švici. Ah, moj Bog, sedanjost je tu v Parizu tako žalostna in bo-
dočnost tako mračna, da se človek rad umakne za kakšno urico v 
spominu v stare čase .” 

To se je zgodilo Po večerji smo sedli z gospo Perignan k plapolajočemu ognju na ognjišču ter še dolgo prijetno kramljali . Potem 
sta me sprevedla v malo, a čedno opremljeno spalnico, ki se je bliščala od snage. S prisrčno zahvalo do Boga, čegar previdnost me je 
danes tako očetovsko vodila, in z mislimi na svojo dobro mamico i n 
na vse drage v daljni domovini, o katerih smo danes toliko govorili, 

14* 


-21 2 

sem zasnul in spal kakor princ, dokler me ni' zbndilo pozno zimsko 
jutro . 

Stari Perignan ni vstajal zgodaj. Zato sem imel čas, pisati materi o svojih zadnjih doživljajih ter ji sporočiti naslov slikarjev, n a 
čegar ime naj mi v bodoče pošilja pisma. Nisem se namreč mogel 
odločili za obisek o. Sekunda, ker je umevno, da sem se bal vsakeg a 
srečanja s svojimi nekdanjimi tovariši . Rotil sem jo, kakor že v ene m 
prejšnjem pismu, naj veruje v mojo nedolžnost in naj to sporoči tud i 
botru. Pozdrava za Vereno pa si nisem upal pristaviti . 

XXV. 
ZVCZni praZnik. 

Marillier (b. Marijé) je imel svojo delavnico v Sveto-antonsk i 
Ulici. Tja me je spremil Perignan ter predstavil svojemu zetu. 
Ta je bil mož srednje velikosti in ostrih potez v obrazu. Premotril je 

mene in moje risbe z mirnimi rjavimi očmi ter me vzel za poskušnj o 
mej svoje delavce . Stavil mi je za pogoj, da ne bom zahajal v no-
bene klube ter se zdržal vsake politike . 

„Jaz sam moram iti včasih k jakobincem zavoljo kupčije ; 
sicer ne bi dobil nobenih naročil,” je dejal . „Treba tuliti z volkovi ! 
A moji delavci mi ne smejo obiskovati klubov . Če ne se celi da n 
pričkajo in okoli pohajajo in po gostilnah posedajo, delajo pa nič . Da 
se razumemo — jaz sem prijatelj ustave in svobode ! ” 

Zelo rad sem pristal na ta pogoj, in mojster me je poslal v 
risarsko dvorano, kjer je kakega pol tucata risarjev izdelovalo predlog e 
za razna dekoratérska dela . Kot poskusno delo naj bi zasnoval izvesek za na hišo imenitnega zobozdravnika . Marillier je bil z mojim 
izdelkom prav zadovoljen, dasi ni bil po najnovejši modi . Malo ga j e 
spremenil ter dal izvršiti. Tedaj me je stalno sprejel v delavnico za 

prav pošteno tedensko plačo . 

Tedni in meseci so zdaj potekali pri mirnem delu . Velike poli

tične spremembe so se mej tem izvršile ; prinesla jih je nova ustava . 
Francoska je bila razdeljena v 83 novih okrajev (departementov), ki 


213'

s 

'so dobili imena po gorah in rekah in samovoljno potegnjene meje . 

S tem so bile zgodovinske pravice starih dežel popolnoma uničene. 

Nova volilna pravica je bila vpeljana : prvi volivci so imeli izbirati 

volilne može, ti pa 745 ljudskih zastopnikov . Stara sodišča so se od 

pravila, in vpeljale porote . Dedno plemstvo, vsi naslovi in grbi so , 

bili odpravljeni. Kakšni prevrati! A jaz se za vse to nisem menil, 

ampak sem mirno dalje risal in slikal . 

Mojemu gospodarju — ali kakor smo zdaj morali reči : »držav

ljanu" Marillierju je bilo tako čisto prav . Imeli smo zdaj za ve č 
tednov polne roke dela! Saj je bilo v Parizu na stotine prodajalen in trgovin vseh vrst, ki so se imenovale : „Pri grbu Bourboncev,” „Pri Francoskih lilijah,' „Pri grofu od Provence,” „Pri vojvodi 
' od Normandije,” „Pri grbu Anžuvcev, « „Pri hrtu plemenitih de la Suze, ” 

„Pri velikem križu sv . Ludovika” in tako dalje. In potem vsi nešteti 

dobavitelji kralja, kraljice, princev, vojvodov teh in teh ! 

Vse to je bilo zdaj treba spremeniti. Zdaj se je hotela vsaka 

trgovina zvati : „Pri Narodu! pri Svobodi! pri Bratovstvu! pri Na 

rodni zbornici! pri Francoskem narodu! pri Konstituciji- in podobno . 

Delali smo na vse pretege . Po noči in po dnevu smo slikali boginj e 

svobode, pravice in raznih lepih državljanskih kreposti . Tudi gospodj e 

Arignac in Barignac so naročili nov izvesek z zmagoslavnim vozo m 

Svobode, in malo je manjkalo, da niso spoznali v meni prejšnjeg a 

„oskrbnika” vkljub temu, da sem nosil slikarski jopič . 

S svojimi tovariši nisem zaupljivo občeval, zato so me imeli z a 

plemenitaša, ali kakor so rekli po novem ci-devantl). Vsak večer pa, 

če sem imel čas, redno pa vsako nedeljo, sem obiskal starega Perg

nana. Tam sem večkrat prišel skupaj s častitljivim župnikom o d 

Svetega Ivana, čegar cerkev se dviga neposredno za mestno hišo . 

Dobro še pomnim, kako je bil ogorčen po tisti seji Narodnega zbora , 

ko so poslanci odklonili predlog, naj se katoliška vera proglasi z a 

vero Francoske države, in ko je prišla na vrsto tako zvana civiln a 

konstitucija duhovščine . S tem je bil prevrnen ves cerkveni red n a 

Francoskem. Vse stare škofije so bile odpravljene. Na njihovo mesto 

pa je bil postavljen za vsak okraj en škof, ki naj ga izberejo volivc i 

dotičnega okraja; župnike pa naj bi izbirali volivci posameznih občin . 

S tem so bili vsi duhovniki, od škofa do zadnjega kapelana ponižani 

) Ci-devant = » od prejšnjih" ; tako so po revoluciji nazivali plemiče . 


214 

za državne sluge. Noben duhovnik, ki je hotel ostati zvest svojim dolžnostim, se ni smel pokoriti takemu zakonu. 

Zdi se mi, da še vidim častitljivega župnika od Sv. Ivana na 
'

Bregu pred seboj, s črno žametno čepico na srebrno belih laseh , 
kako je tisti večer v sveti ogorčenosti govoril zoper brezbožno predlogo: „To je kazen za naše „gallikanske svoboščine", 1) s katerimi 
srno se vedno ponašali nasproti Apostolski stolici . To je sad jansenistovskih krivih naukov, ki so se na Francoskem negovali Zato ke r 
nismo marali nositi sladkega jarma Kristusovega namestnika, nas zdaj 
vklepajo suženjske verige teh brezbožnih ljudi in odkritih sovražniko v 
Kristusovih . Tega zakona ne smemo sprejeti! - Ne smemo priseči na 
ustavo, ki na tak način ruši temelje krščanstva . A naš odpor bo zanetil strašno preganjanje, in kri duhovnikov bo tekla. Bodi ! Kr i 
mučencev je še vselej bila največji blagoslov za cerkev ; da bi bila 
tudi mola vmes! Rad jo prelijem za svobodo cerkve! ” 

Častitljivi duhovnik mi je govoril prav od srca . Kar sem izkusi l 
v Helvetskem klubu in pri Jakobincih, zlasti pa genljivi prizor pred kapucinsko cerkvijo, me je temeljito streznilo in razočaralo. Ne, če 
revolucija krene tako pot, me nikoli ne bo štela med svoje pristaše , 
naj še s tako vabljivimi frazami prikriva svoje prave namene : rušiti 
tron in oltar! Vendar bi me bila veličastna zvezna svečanost na 
1artovem Polju skoro še enkrat preslepila . Kdo naj se ustavlja radostnemu vrisku stotisočev ! 

Predno je začela razprava o civilni konstituciji duhovščine, j e 
namreč sklenila Narodna zbornica, da naj se prva obletnica napada 
na Bastijo obhaja s splošnim zveznim praznikom Francozov. Začetkom junija so to sklenili. Martovo polje je bilo prirejeno za velikansk i 
amfiteater. Trideset vrst sedežev, stopnjema se dvigujočih, s prostorom za 150.000 ljudi, naj bi pokrivalo ogromno polje ; zadej za 
redmi sedežev naj- bi stala še večja množica gledaveev, tako da b i 
se nad pol milijona ljudi moglo udeležiti svečanosti . Sredi amfiteatra 
so sklenili nasuti umeten grič ; stopnice naj bi od vseh strani vodil e 
na njegov vrh, kjer bi stal oltar domovine, pred katerim naj se izvrš i 
zvezna prisega . 

i) „Gallikanske svoboščine” se imenujejo resnične in umišljene pred 
pravice Francoskih katoličanov, s katerimi so se ti proti papežu toliko ponašali , 
da so skoro v razkol zabredli Konec gallikanizmu je naredil še le Vatikansk i 
ceikv. zbor. 


21 5 

V areni ) amfiteatra je bil prostor za zastopstva 83 departementov, za narodno brambo in redovno vojsko, vsega skupaj na d 
'60.000 mož. Vhodi v ta ogromni prostor so vodili skozi slavoloke . 

Eden teh, orjaški po oblikah, s tremi portali v staroveškem slogu, j e 

bil namenjen za glavni vhod od Seine sem, čez katero so napravili 
širok most na ladjah . K temu so prišle še galerije za poslance i n 
-ploščad za dvor . 
Orjaški načrt, o katerem sem spočetka mislil, da ga ne bo moči 

zvršiti! In vendar je bil do 14 . julija gotov ! Tu sem videl, kaj pre-
more Pariško ljudstvo, ako ga razvname mogočna ideja . Dvanajst ti-
soč delavcev je bilo najetih za pripravljanje tal . To niti z daleka ni 
zadostovalo ; tedaj so vsi od kraja zagrabili za lopato, rovnico, samokolnico : meščani in duhovniki, poslanci in vojaki, žene in otroci . 

Y 

Često je bilo 150.000 ljudi hkratu na delu, in celo kralj je šel ve n 
in naložil samokolnico zemlje za oltar domovine . 

Da méj tem mi v Marillierjevi delavnici nismo rok križem dr 
žali, ni šele treba praviti . Na tacate génijev svobode, stotine napisov , 

-tisoče raznih znakov smo naslikali na deske ; naposled okraske z mnogimi podobami in znamenja zmage za veliki staroveški slavolok . Ko 
so bila potem dela na Martovem Polju toliko dospela, šli tj a 
ven, in z nami na stotine pleskarjev in slikarjev iz drugih delavnic , 
-s čopiči in lonci za barve . Tam smo pribijali svoje génije in napise 
na leseno ogredje ter slikali in mazali vmes za žive in mrtve jonske 
in korinške svode in slope . Zvečer 13. julija je bil amfiteater gotov. 

Vreme je bilo post deževno. Ko me je drugo jutro zbudi l 

grom topov, je lil dež kakor v potocih, in Pariške kapi so spreme

nile vse ceste v mlake blata in vode. »Dober dan za Savoyarde, " 

sem si mislil. Ti namreč zaslužijo ob slabem vremenu v Parizu mnogo 

denarja, ko nosijo oprtiv fino oblečene gospe čez ceste, ki so tu p a 

tam nastale široke mlakuže. Mislil sem, 'da se svečanost ne bo mogla 

vršiti . Toda premalo sem cenil rodoljubje Parižanov. 

Vkljub dežju in blatu so se zbrala zastopstva departementov na 

prostoru, kjer je pred letom stala Bastija, in sem jaz bil s svojim i 

rojaki v smrtni nevarnosti. Od tu se je začel sprevod ter šel čez Bou

levarde, po cestah Saint-Martin in Saint-Honoré na Trg Ludovika XV. 

Tu se je pridružila Narodna zbornica, in potem je šlo naprej ob Sein i 

in čez most na ladjah v amfiteater. 

i) ,Arena s peskom postita ravan . 


Marillier mi je bil dobil vstopnico za na veliki slavolok, čegar vrh je nudil prostora za več stotin odličnih gledavcev . Odtod je 
bilo najbolje mogoče pregledati sprevod in celi sijajni prizor . Kakor 
Parižanov dež ni ustavil, ,tako tudi mene ne, hitel sem po bližnic i 
ter prehitel sprevod . S težavo sem si priboril svoj prostor na slavo 
loku ; vse je že bilo zasedeno ; amfiteatrovi sedeži so bili prenapolnjeni, in nepregledna množica je stala od zadaj . Dežnike so vsi zaprli ter mirno pustili, da jih je dež močil. Da, batailloni redovne vojske in narodne brambe, stoječi v areni, so celo plesali krog pušk zloženih v piramide, da pokažejo zaničevanje slabemu vremenu . 

Končno je prišel bataillon otrok, ki je otvoril sprevod, pesm i 
pojoč in zastavice vihteč, v vojaškem koraku čez most na ladjah . Za 
njimi so korakali zastopniki 83 departementov s svojimi zastavami , 
vsaka gruča broječa 200 izbranih mož. Vhod v amfiteater je trajal 
čez tri ure. Na koncu sprevoda so šli poslanci, obdani od bataillon a 
invalidov in gojencev vojne šole . Poldne je bilo, ko je stopil kralj z 
dvorom na oder, postavljen na nasprotni strani arene . 

Zdaj so se vseh oči obrnile na „oltar domovine” . Ta se je 
dvigal sredi arene nad širokimi stopnicami skoro 60 čevljev visoko . 
Visoki pozlačeni križ se je slabo prilegal čisto poganskim oblikam 
oltarja in štirim staroveškim žaram na oglih ploskve, iz katerih so se 
dvigali oblaki kadila. Pred oltar je stopil škof Autunski (t). Oténski), 
Talleyrandl) (b. Talrán), spremljan od množice belo opravljenih duhovnikov s trobojnim pasom, ter je začel sv, mašo . Kakih 300 komat 
dečkov je stalo na stopnišču, peli so kyrie in gloria ter vihtel i 
kadilnice. 

Ali je kaj takega dovoljeno ? Ta maša na poganskem oltarju , 
ti duhovniki v barvah revolucije mi niso bili po godu . Pozneje sem 
vprašal župnika od Sv . Ivana na Bregu, in on je ogorčen imenova l 
to početje profanacijo, oskrumbo ter rekel, da je Talleyrane izdajave c 
cerkve in da bo izdal tudi kralja. Duhovniki, ' ki so služili pi i te m 

1) C h a rl e s M a uri c e d e Tell e y ran d je bil odličen Fi ancoski politik koncem 18 ih početkom 19 . stoletja . Rojen 1754. v Parizu, je brez poklica 
stopil v duhovski stan ; 1788 je postal škof v Autunu, V Narodni zbornici j e 
glasoval za vse predloge tretjega stanu ; on je tudi predlagal podržavljenje cerkvenega premoženja in prvi prisegel na civilno ustavo duhovščine. Tudi pod 
Napoleonom in Ludvikom XVIII . je imel v Francoski diplomaciji važno vlogo, 

posebno na Dunajskem kongresu (1814-1815), Umrl je v Parizu 1838 . 


21 T 

onečaščenju presvete daritve, so že davno od cerkve odpadli janse-
nisti . Rod nesrečnega Juda, tako je rekel, nikoli ne izmrje v cerkvi . 

Podobno sem si tudi jaz mislil ter sem bil vesel, ko je maša 
končala. Tedaj je začel sijajen vojaški prizor . Novi državni prapor i n 
bandera 83 departementov so se zvrstila krog oltarja in prejela blagoslov. Kako kmalu so nesla po vsej Europi strahoto divje vojske ! 

Nato je sprejel Lafayette iz kraljeve* roke besedilo prisege, stopi l 

na čelo generalnemu štabu Pariške narodne brambe in častniko v 
došlih iz province, na stopnice oltarja, potegnil meč in prisegel zvestobo narodu, zakonu in kralju . Vsi meči so zabliskali — častniki so 
ponovili prisego . Za njimi je nastopil predsednik Narodne zbornice, ki 
je imel prostor zraven kralja, in stotisoči rok so se dvignili k neb u 
in prisegli zvestobo narodu, zakonu in kralju . Šumno je vmes zasvirala godba, 400 topov je grmeče oznanjalo Parizu prisego Francoskega ljudstva. Da bi le ne bila tako kmalu prelomljena ! 

Ko je zdaj kralj stopil s prestola in tudi prisegel, da se bo držal oblasti, ki mu jo je ustava dala, in jo je on sprejel, ko je kraljic a 
dofena dvignila in ga narodu pokazala, ko je takoj nato sonce, kakor 

s spravljivim pogledom, prodrlo mračne oblake : tedaj sem se tudi 
jaz pridružil brezkončnemu vzklikanju ljudstva : „Živio kralj! Živela 
kraljica! Živio dofen !” Te Deum je završil svečanost . Čez tisoč god 
cev ga je spremljalo ; tristo bobnov je drobilo vmes ; vse ljudstvo je 
pelo ; kralj in kraljica sta se na odru objela ; v celem amfiteatru se 
je vse vprek objemalo, tam zunaj so grmeli topovi in vsi Pariški zvonovi so oznanjali, da so narod in kraljina duša in eno srce . 

Svečano radovanje teh stotisočev je imelo nekaj opojnega n a 
sebi. Za las je manjkalo, da me ni potegnilo za seboj. A spomnil 
sem se pretresljivega prizora pred kapucinskim samostanom ; genljiv e 
besede kapucinskega provinciala so mi zadonele v ušesih, in to m e 
je nekoliko streznilo . 

»Laž, laž'!" sem rekel sam pri sebi. ,,Naj še tako glasno kriče 
,svobodo', vendar je vse le tiranstvo ! Ne pusti, da bi te še enkra t 
preslepil kričeči blesk laži ! Vnebo vpijoča krivica, ki se v imenu svobode vrši, temu ljudstvu ne more prinesti blagoslova' . S temi mislimi 
sem zapuščal Martovo Polje . 


XXVI. 
Pri Santerreju. 

Zopet so potekali meseci mirnega dela . Marillier mi je popolnoma 
zaupal, in služil sem lep denar . Par let takega dela, in prihranil bi si bil 

majhno glavnico, s katero bi v kakem večjem mestu svoje domovin e 
lahko otvoril lastno delavnico . Na to so zdaj merile vse moje misli . 
Tudi materi sem o tem pisal in ves srečen sem bil, ko sem ji moge l 
poslati par sto liver od svojih prihrankov . 

Pariz s svojim političnim vrvežem, podoben brbotajočemu kotlu , 
ki ima vsak hip prekipeti, mi je bil zopern do dna duše. Za dnevne 
dogodke sem se malo zanimal ; vendar sem od časa do časa pri Perignanu pozvedoval o kraljici in skraja sem vedno pričakoval, da bo m 
slišal, kako je izvršila načrt bega, ki me je toliko stal . Časopisov 
sploh nisem bral. A pri Perignanu sem čuI o vseh novicah. Kljub 
temu, da je pogumni in duhoviti abbé Maury (b . Mori) sijajno branil 
cerkev, je vendar bila sprejeta civilna ustava duhovščine, zoper katero 
je bil papež vložil slovesen ugovor. Pravili so, da je kralj Mirabeauj u 
plačal njegove dolgove ter s pomočjo tega silnega govornika upa l 
podpreti tron in vse prevratno gibanje obrniti v mirnejši tir . 

Pri mnogih prilikah sem opazil, kako je bilo pravo meščanstv o 
zvesto vdano kralju in povečjem tudi še cerkvi . A vsi od kraja so s e 
bali, le besedico ziniti zoper kričače in prekiicuhe, ki so imeli vedno za 
seboj krvi željno drhal . Podel strah pred ljudmi je pomagal revoluciji k zmagi. 

Tako je prišla jesen 1790. Upal sem, da bom mirno ostal pr i 

delu, ki se mi je bilo priljubilo, in prav nič več me ni mikalo, vmešavati se v spore visoke gospode . Tu je stopil Marillier nekega jutra 
k meni ter me prosil, naj ga ' spremim v Tuilerije kjer so mu naročen a 
neka popravila. Ni mi bilo všeč, ker sem se bal, da bi me vklju b 
mojemu slikarskemu jopiču straža spoznala . Vendar pa, da ne bi pravi l 
Marillierju svojih razlogov, ko ni nič vedel o moji priteklosti, sem se 
rajši odpravil z njim . Narodni brambovci so stražili pri velikih vrati h 
na Trgu za karusselj, in ne da bi naju ustavljali, sva prišla po velikem stopnišču v preddvorano „sto Švicarjev” . Tod je vodila pot 


219 

v kraljeve predsobe in njegovo stanovanje. Stensko slikanje je bilo na ve č 
mestih trpelo škodo, in ker v krasnem gradu niso marali ničesa popravljati, so zahtevali načrt za čisto novo slikanje. Marillier mi j e 
naročil, naj dvorano natanko ogledam in premerim, preden bi se loti l 
načrtov . 

Stati d' Hervilly je šel skoz dvorano, ko sem z vrvico mero 
jemal ; a ni me spoznal, in srečno sem prišel nazaj v delavnico, kje r 
sem se čvrsto lotil osnutkov . Po mojem ' načrtu naj bi se porabilo 
dvanajst Švicarskih pokrajin v kartušah, mej seboj zvezanih z rokoko-zavitinami in venci cvetja in sadja . Perignan mi je pri tem pomagal ; nekatere pokrajinske slike je on dal, mej drugimi sem pa 
izbral tudi sliko iz svoje risarske knjige, predstavljajočo moje rojstno 
mesto z jezerom in v krasnem ozadju Rigi, Pilatus in visoke Bernsk e 
planine. Vse dvanajstere pokrajine sem narisal na posamezne karton e 
v velikosti, kakršno bi imele dobiti, ter sem jih priložil ostalim načr . 
tom. Marillier je bil jako zadovoljen. Dal mi je pet louisdorjev kot 
posebno nagrado, spravil vse risbe v veliko mAppo ter nesel v Tuiledje, da jih predloži ministru kraljeve hiše . 

Že preje sem bil spomnil, da so me tovariši v delavnici imenovali ci-devanta (b. si-dvána) ter me niso radi videli. A mojstrovo 

odlikovanje, ki me je doletelo o priliki zadnjega naročila . iz Tuilerij , 
je vlilo še olja v ogenj zavisti, kakor so mi očitno pričali jezni pogledi in zasmehljive opazke. Tedaj sem sklenil poskusiti, ali ne bi 
mogel doseči miru, če ne že dobrega tovarištva, s svojimi sodelavci ; 
saj to so prave muke, če mora kdo skupaj delati z ljudmi, ki njega 
ne morejo trpeti. 

Torej sem povabil pol tacata risarjev, ki so skupaj z meno j 

delali v isti dvorani, na svoje troške enkrat na večerjo . Gostilno na ' 
si sami izberó, le da bo dostojna hiša . Brez odlašanja so sprejeli 
moje vabilo ter predlagali Santerre-jevo pivovarno, ki ni bila daleč o d 
naše delavnice, in kamor so večkrat zahajali. Santerre-jevo ime je bil o 
tačas še malo znano . Tedaj sem poslal tja malega Provencala (b . 
Provansála), nadarjenega človeka, pa strastnega politika, da je za tist i 
večer vse potrebno naročil . 

Po končanem delu srno odšli skupno k Santerre-ju. Ta je stal 
razkoračen pred svojo gostilno ter nas pozdravil z gromkim, doneči m 
glasom, Po visokosti rasti mi je bil pač enak : a po telesnem obseg u 
in teži me je gotovo za dvojnato prekosil . Postaven mož 1 In njegove 


velike oči so zrle iz rdečega obraza tako oblastno, da je bilo na prvi 
pogled očitnc, kako zelo je prepričan o svoji veljavi . 

Gostilniška soba je bila polna vsakovrstnega ljudstva iz Sveto 
antonskega predmestja. Marsikak neprijazen pogled me je zadel zakaj 
že moja nekoliko boljša obleka se je zdela tem ljudem sumljiva. A 
nosil sem trobQjno kokardo za klobukom, ker bi bilo nevarno za življenje brez nje hoditi po Parizu vrhu tega so bili moji tovariši tukaj 
dobri znanci. Tako smo brez zapreke prišli v sosedno izbo, kamo r 

nam je Santerre velel prinesti naročeno večerjico . 

Kakor je bila pičla, vendar je mnogo lačnih oči poželjivo gledalo klobase in gnjat, kruh in sir, ki so prišli na našo mizo . Zakaj 
le steklene duri so ločile našo izbo od gostilnice za vse, in nekater i 
so prihajali pogledat notri k nam . Nam je mej tem prigrizek šel v 
slast, in sveže Santerre-jevo pivo se je k njemu dobro prilegalo . 

Tu sem mahoma opazil mej radovedneži obraz, ki ga ni bilo, 
lahko zgrešiti — Žida Baruha Frankfurterja! Že ko sem korakal sko z 
gostilnico, se mi je postava znana zdela, dasi sem jo le od zadat 
videl . Ostro me je bil pogledal, a je odšel, ne da bi spremeni l 
obraz. Morda me je vendarle spoznal ! In kaj potem? O njegovi ma-

ščevalnosti nisem prav nič dvomil. 'Dosti, da je rekel tem ljudem tu 
zunaj, da sem pritajen plemič, ogleduh, in stvar je utegnila imeti zam e 
zelo neprijetne, morda celo nevarne posledice ! 

Preudarjal sem, kaj storiti. Zdaj se odstraniti od tovarišev, n i 
kazalo. Tedaj sem rekel gostilničarju, ki je pohajal sem ter tja, da 
želim ,državljanom' tam zunaj, kar je v moji moči, malo veselje na 
praviti. S temi besedami sem Santerre-ju stisnil cekin v roko ter ga 
prosil, naj postreže ljudem s kosom kruha, klobaso in požirkom piv a 
„na srečo Francoske domovine”. Taka vzajemna pogoščenja in bratovske pojedine so bile tačas močno prišle v navad o 

Santerre mi je motreče pogledal v oči in zacvenkal s cekino m 
ob mizo. Nato ga je vtaknil v žep pri telovniku, odprl steklena vrata 
ter zaklical z gromkim glasom : » Državljani! Mlad rodoljub je po d 

mojo streho. Tu stoji, ta državljan-slikar. Zaslužil je s svojo umetnostjo cekin in ga poklada na oltar bratovske ljubezni . Ni s prokletstvom obložen cekin aristokrata, ki se ga drže potne in krvave srag e 
ljudstva -- takega cekina bi se niti s prstom ne taknill — ne, to j e 
pošteno zasluženi zlat delavca, moža iz ljudstva, našega brata ! In on 


22 1 

hoče, da skupaj z njim pijemo na srečo Francoske domovine. Ta dar 
je v čast njemu in nam . Bog živi mladega rodoljuba v naši sredi ! " 

To je bilo živio-klicev .! Vsi ti ,državljani' so mi hoteli podat i 

svoje čedne roke ter so mi praskali lica s svojimi slabo obritimi bradami pri neizogibnem bratovskem poljubu . K sreči je kmalu prišlo n a 
mizo pivo s klobasami in kruhom, in usta rodoljubov iz Sveto-antonskega predmestja so zdaj imela koristniše opravilo. 

Zdaj je vse v najboljšem tiru jedlo in pilo, in jaz sem mislil, s 
kakšnim izgovorom bi se odstranil ; zakaj Židov obraz mi je bil še 

vedno pred očmi, in čutil sem naprej, da se mora kaj neprijetneg a 
zgoditi . A ni se mi posrečilo, iznebiti se tovarišev, ki so bili prišli ž e 
zelo v dobro voljo . Mali Provencal je bil začel petje v kolobarju, i n 
moral sem držati z drugimi, sicer bi ga užalil . 

Tu so se nakrat odprle duri, in Santerre je naglo stopil k meni . 
„Mladi prijatelj,” šepnil mi je v uho, » mirovni sodnik tnestnega od

delka s policijo je tukaj in hoče na obtožbo nekega Žida prijeti nekovega Muosa, ci-devanta, častnika proklete Švicarske straže, zavolj o 
goljufije in dolgov. Recite mi le z besedo, da niste noben ci-devant , 
in porok sem vam, da bo prej Žid visel na prvi laterni, nego da 
eden teh biričev roko položi na vas. " 

„jaz nisem aristokrat,” sem rekel . „Zida nisem ogoljufal in m u 
nobenega vinarja nisem dolžan . ” 

„Torej niste bili nikoli častnik Švicarske straže ?” je še enkra t 
vprašal Santerre . 

Laž v zadregi bi me bila utegnila rešiti . A smatral sem pod 

svojo čast, pomagati si s takim sredstvom iz zagate . „Jaz nisem 
častnik!” sem odgovoril . „Ako vam ta izjava ne zadostuje, pustite v 
božjem imenu, naj biriči pridejo . ” 

Santerre je skomignil z rameni in mrmral : „Pa vendar imate 
nekaj aristokratskega na sebi!” ter je šel ven . Trenotek pozneje je 
vstopil mirovni sodnik z Židom, in oborožena straža se je postavil a 
'na vrata. Petje v našem kolobarju je utihnilo, hrup v veliki sob i 
polegel, vse je stegovalo vratove in gledalo na nas . 

,Tu je tisti, državljan sodnik, tu je tisti, ki me je ogoljufal z a 

1300 louisdorjev ! Spravil me je na beraško palico! Zakaj njegov čedni 
prijatelj, ci-devant baron Rediiig, se je liram! izplačati ponarejeno me


222 

nico, ki mi jo je obesil ta goim*), in za katero sem mu jaz da l 

800 louisdorjev, sam zlat denar, celo moje premoženje ! O jaz nesrečn i 
človek ! Torej uklenite ga vendar, da prejme za to svoje plačilo, mo j 
ljubi gospod — o prosim odpuščanja, reči sem hotel : moj ljubi državljan mirovni sodnik! Primite ga vendar, da pride, kamor tiče : v 
ječo La Force (b . Lafórs) in na vislice ali na kolo . " 

Od celega Židovega govora je le eno mesto vplivalo name : da 
se je Reding branil, pripoznati menico . Tedaj on živi, ki sem ga ž e 

toliko časa imel za mrtvega ! Zato sem tudi le o tem Žida vpraša l 
in ko mi je mej mnogim sramotenjem potrdil to nepričakovano veselo vest, nisem več izgubil nobene besedice z Baruhom, ampa k 
se obrnil na mirovnega sodnika in rekel : „Pripravljen sem iti z vami . 
Moja nedolžnost se bo izkazala. Temu človeku nisem niti vinarja 
dolžan, in pokazalo se bo, da je on ponarejavec, ne jaz . ” 

„Kaj se pravi, ponarejavec !” je zakričal Baruh . » In imam v žepu 
njegovo ponarejeno menico za 800 louisov. " 

Zdaj pa je zavpil mali Provencal : »Naš tovariš ni slepar! Naj 
že bo aristokrat ali ci-devant, toda slepar ni . In če naj kdo pride n a 
vislice, si ravno ti videti zrel za to ." 

S tem je planil na Žida, in njegovemu zgledu so sledili ostali 

slikarji in tucat ljudi iz -gostilne, ki so še žvečili moj kruh. Tistih par 
orožnikov in mirovni sodnik bi mu bili malo pomagali, ako ne bi ga 
Santerre in jaz iztrgala iz pesti razkačene množice, ki ga je pred 
mojimi očmi dovolj nemilo obdelovala . 

„Dobri državljan spoštuje postavo!” sem kriknil v ta metež . 

»Državljani, le pustite me iti s tem državljanom sodnikom in s temi 

služabniki postave. Ne bo mi težko, očistiti se obtožbe. Umaknite se nam ! " 

Tudi Santerre se je postavil za mirovnega sodnika, in tako sm o 
mogli oditi iz pivnice: A na zahtevo mojih tovarišev so prijeli tud i 
Žida ter ga peljali z menoj . Ni bila prijetna pot, ko smo šli, sprem

ljani od vreščeče množice, po Pariških ulicah v ječo La Force . 

*) Goirn — židovska psovka na kristjane . 


VI, KNJIA. 

L .. OL


:224 

XXVII . 
Zadoščenje. 
Že tri dni sem bil v ječi La Force ter zaman čakal zaslišanja . 
V jutro četrtega dne so končno prišli po me v stolp ter me odvedl 
v sobo pritličja blizu jetniških vrat. Mislil sem, da bom tu postavljen 
pred svojega preiskovalnega sodnika, ter sem molil k angelu varihu , 
da bi mi dal pravih odgovorov ; zakaj utegne iti za mojo čast i n 
življenje . 

Kako sem se zavzel, ko je namestu preiskovalnega sodnik a 
da, resnično, ne varam se! — pred mano stal marquis d' Hervilly ! 
Dobrško je trajalo, predno sem končno razumel, kaj to pomeni i n 
kako je prišlo. Naj tu ob kratkem povem . 

Slučajno, ali marveč po milostni uredbi božje previdnosti j e 
kraljica videla moje črteže, ki jih je bil Marillier predložil . Na prvi 
pogled je na enem kartonu spoznala sliko iz moje risarske knjige, 
katero sem ji bil pred letom v Trianonu pojasnjeval. „To je od mladega Švicarskega častnika, ki ga že več mesecev zaman iščemo!” j e 
vzkliknila in takoj poslala po d' Hervilly-ja. 

„Tu smo vendar enkrat na sledu za vašim mladim varovancem , 

ki ga je bil nesrečni Augeardov načrt bega tako žalostno uničil, ” 
je rekla. »Náglo poiščite mojstra, ki je predložil te načrte, in po nje m 
poizvejte, kje stanuje risar tega kartona ! Upamo, da se vam tako 
posreči najti ubogega po nedolžnem obsojenega častnika, in ko ga 
najdete, pripeljite ga takoj sem, da popravimo, kolikor mogoče, ka r 
smo na njem zagrešili! " 

Tako je velela Marija Antoinetta . Nekaj dni po mojem begu iz 

bolniške sobe v Courbevoie je bila namreč po patru Sekundu zvedela . 

o moji usodi ; kapucinu je obleka Assiškega berača res odprla vrat a 
na dvor. Kraljica je takoj poklicala k sebi majorja Bachmanna ter m u 
velela, razdreti izrečeno sodbo vojnega sodišča. Načrt bega je bil mej 
tem opuščen ; Augeard pa, ki ga je bil njegov čedni nečak izdal, j e 
bil v ječo vržen ter je pozneje v inozemstvo pobegnil . Major Bachmann je pa moral kraljici sporočiti moj beg, in vse prizadevanje, da 
bi me kje v Parizu iztaknili, je bilo zaman . Tako je prišlo, ker sem 
bil prenagljeno sklenil, bežati pred nekaj ponižanji, da radi tega nise m 
bil že davno v prejšnji časti in službi . To je da je bilo vojno sodišče 

225 

moje ravnanje, spoznavši njegov pravi vzrok, proglasilo za docel a 

pošteno in upravičeno ter mi prisodilo polno zadoščenje . 

D' Hervilly je torej hitel s kartonom k Marillerju, ki mu ga je 
bil imenoval minister kraljeve hiše. Tam je zvedel, da so me zaprl i 
in tudi, zakaj. D' Hervilly je celo zgodbo menice vedel že od Bachmanna, zato se je neutegoma podal k pravosodnemu ministru, m u 

stvar razložil ter prejel pismeno povelje na ječarja od La Force, 9 naj 
me nemudoma spusti na prosto. Maršal se je pripeljal s svojim vozom ter mi naznanil osvobojenje in srečni preobrat moje usode. 

V Hervilly- jevem stanovanju sem H"najprej izročen komornem u 
strežaju, da mi pomaga pri oblačenju ; zakaj v svoji slikarski obleki 
se nikakor nisem mogel predstaviti kraljici. Monsieur Jacques (b. mósié 
Žak) — tako se je strežaj še vedno pustil imenovati, vkljub temu d a 
je bil nov zakon naslov „gospod” zamenjal z nazivom » državljan" 
mQnsieur Jacques si je na vso moč prizadeval z menoj, da postane m 
„prezentabel”. Moje noge so tičale v čevljih in svetloplavih nogavicah , 
h katerim so se krasno padajale dokolenske hlače iz temnoplaveg a 
žameta. Z zlatom prevezani beli atlasov telovnik je bil že sam zase 
krasna parada, in suknja iz sinjega damasta z ohlapnimi rokavi, širokimi zasleci in dvema vrstama velikanskih gumbov, katerih vsak j e 
nosil pod steklom lično miniaturno sličico — umet*o dv.lo,maitre 
tailler-ja' *) stare šole . Povrhu so prišle še fino nagubane naprsne i n 
zapestne nabornice in naposled neizogibni oblak pudra, ki naj bi moji m 
svetlim lasem dal nekoliko častitljivejšo barvo , 

„Gospod,” je rekel naposled monsieur Jacques, odstopivši tri 

!korake in motreč-me z očesom umetnika, „zdaj ste sama popolnost , 

z eno besedo — zdaj ste prezentabel . Če naj vam še kaj manjka, t o 
bi bila redovna zvezda, a te vam j a z ne morem dati, in niti kralj 
ne, odkar so ti lopovski sansculotti (t). sanskilóti) vse redove in naslove odpravili . ” 

Ko sem prišel iz rok častivrednega komornega strežaja kako r 
prestvarjen, je bil zadnji čas, odpraviti se na dvor . Sedla sva v voz 
in se odpeljala pred vrata kraljeve palače . Straža, ki je bila od na

-
šega polka, je prezentirala staremu maršalu . Komaj me je poročnik 
Oibelin zagledal, me je takoj spoznal in zaklical, pozabivši vse službene predpise : »Poročnik Muos! Prosim tisočkrat odpuščanja ! Takra t 
ste odlično kavalirsko delali . V čast!" S tem je planil k meni ter mi 

*) Krojaški mojster . 15 


226 

stresel roko. Pa tudi vojakom, ki sem jih vse osebno poznal, se m 

moral reči par besed in jim prijazno stisniti roko . Veselje teh pošteni h 
tudi mi je v dno duše dobro delo . 

Stopala sva po širokih mramornih stopnicah v »dvorano sto, 
Švicarjev," kamor sem danes stopil z vse drugimi čustvi ko pred pa r 
tedni. Potem sva se obrnila v tisti del palače, ki se razteza proti 
Sei, zakaj v tem je bivala kraljeva družina. Skozi dvorano telesne 
straže smo prišli v pravo kraljevo preddvorano, imenovano Oeil-de-Boeuf 

(b. ej-d-béf). Iz te krasne preddvorana je bil na desno vhod v kraljeve praznične prostore, na levo pa v galerijo poslancev, ki je dobila 
ime odtod, ker je Ludvik XIV . tam sprejemal poslance tujih držav . 
V tej galeriji sva morala nekoliko čakati ter utegnila ogledovati krasn e 
slike, ki so amile stene. D' Hervilly mi je rekel, da so pod galerijo, 
državne sobe, nad njo pa stanovanje kraljice, a da ne ve, kje naju 
hoče sprejeti. 

Čez malo časa naju je eden od komornikov sprevedel v kraljičino stanovanje . »Njeno veličastvo vam izkazuje čast, da vas hoče 
videti v svoji zasebni knjižnici," je rekel gospod in odprl duri. 

Steklene omare, v katerih so bile lepo vezane knjige, zavarovan e 
s plavimi svilenimi zastori, so tvorili skoro edini nakit srednje velik e 
sobe. Le na belem mramornem kaminu se je dvigala dragocena ura 

na stojalu in par zlatih svetiljnikov z več ročicami . Blizu kamina, v 
katerem so gorela drva, je v naslanjaču sedela kraljica, in njena otrok a 
sta bila pri nji. Zadaj je stala dama nekoliko togega vedenja, vojvodinja de Tourzel (b . Turzél), odgojiteljica kraljevih otrok . 

Marija Antoinetta je prijazno vstala, stopila proti nama ter nama 
prožila roko v poljub. Da, morala sva sesti nasproti njej k mizi, na 

kateri je brnel samovar za čaj . Dofen me je koj zopet spoznal ter 
vprašal, kako se godi kozam v Trianonu. Nato je na vso moč sili l 
v mater s prošnjami, naj se vendar zopet enkrat pelje z njim in s 
sestro v Trianon, kjer je mnogo, mnogo lepše nego tukaj v dolgočasnih Tuilerijah. Potem sem moral pripovedovati svojo usodo, ki me 
je doletela vsled Augeardovega načrta za beg ; to sem storil s toliko 
šaljivostjo, da sta otroka, radi katerih sem v prvi vrsti pripovedoval , 
imela s tem veliko zabavo, in tudi kraljici se je poznalo, da z veselje m 
posluša. Celo čez svečani obraz madame de Tourzel je šinila včasi h 
senca nasmeha . 


227 

„Zelo ljubeznivo je od vas,” je končno rekla kraljica, „da s e 
prizadevate, v šaljivi obliki pripovedovati dogodke, ki so bili sami a 
sebi za vas gotovo dovolj žalostni in ste jih zavoljo mene prestali ! 
Hvala Bogu, da vam morem vso bridkost vsaj še deloma popraviti . 
To je da svojo vojaško čast zopet nazaj dobite, in Nj . Veličastvo va s 
je izvolilo še povišati. Denarno škodo, ki ste jo radi mene trpeli, vam 
bo moj zakladnik poravnal --- nič ugovarjati ! Zdaj to še lahko storim , 
ali bom še mogla jutri ali v par tednih — kdo more vedeti? Ah , 
D' Hervilly vé, da ravnajo tukaj z nami kakor s pravimi jetniki! Nit i 
ne dovolijo, da bi se kralj ali pa jaz z otroci peljali na sprehod v 
Saint-Cloud (l) . Sen-Klúd). Še nekaj. Augeard je bil radi načrta za 
beg skoro s smrtjo kaznovan ter je moral bežati v inozemstvo. K sreči 
na pismenem načrtu, ki je po izdajstvu njegovega nečaka prišel v 
roke našim sovražnikom, ni bilo imenovano nobeno ime . Bodite tore j 
previdni sicer bi vas utegnila doleteti Augeardova usoda . ” 

Odgovoril sem, da bom vedno pripravljen, žrtvovati življenje za 
blagor kraljice, nje otrok in kralja . „Vaše Veličanstvo,” sem rekel, 
„misli da je tu ujetnica .” „Ali Vaše veličanstvo še ni mislilo na to, d a 
bi raztrgalo verige s silo. Računate lahko na polk Švicarske garde. Pod 
našim varstvom lahko zapustite Tuilerie in Pariz. Ko ste oddaljen i 
20 mil od mesta, Vas ne dohiti nihče več, in skrbeli bomo zato, d a 
Vas tako dolgo in še dalje od tu ne bodo zasledovali .” 

„Ni mi treba šele povdarjati, da Vaše Veličanstvo razen na Švicarje lahko računa tudi na svoje zvesto plemstvo, ki z veseljem žrtvuje za Vas, imetje in kri !” vsklikne d' Hervilly . Oko Marie Antoinete, 
naju je pomenljivo gledalo. „Hvala Vam,” je odgovorila. „Poznamo Vašo 
zvestobo. O načrtu, da bi s silo pobegnili, se je govorilo že večkrat. Znabiti pride ura, ko vporabimo Vašo plemenitost.” Vstala je in mi izročil a 
dve mali škatljici . »Ta je za Vašo mater, o kateri ste mi pripovedovali, in 
ta za Vašo brdko izvoljenko, katere čedno glavico sem videla v Vaš i 
knjigi za risanje . Naj bi Vam bila nekoč ljuba zvesta soproga! " 

Kraljica je lahno nagnila glavo ter naju s tem odpustila. Ob 
d' Hervillyjevi strani sem korakal skoz vrste dvorjanov, ki so rad i 

izvenredne milosti zavistno gledali na naju, in od same sreče sem se 
komaj zavedal . Prišedši v maršalovo stanovanje, sva odprla s plavi m 
žametom prevlečeni šatulji. V tisti za Vereno je bil niz dragoceni h 
biserov z zlatim zaklepom, ki je v steklenini kazal kraljičin grb ; v 
tisti za' mater pa zlato razpelo z jako umetno izdelanim Kristusom . 


22 8 

Še sva občudovala darove, ko je dvorni strežaj prinesel veliko zapečateno pismo, na d' Hervillyja naslovljeno, v katerem je bilo zame tisoč 
louisdorjev. Zdaj mi je vendar prišlo na misel, če nisem dolžan Žid u 
škode povrniti . Toda d' Hervilly mi je razložil, da Žid ne bo več rabil 
denarja ; v jamo, ki jo je meni kopal, je sam padel ter bo v kratkem , 
obsojen radi mnogih goljufij, prejel zasluženo plačilo . 

Koj je sledilo novo veselje! Gibelin je bil prinesel ven v Courbevoie vest o mojem povratku, in nemudoma sta major Bachmann i n 
Reding zajahala konje, da me pozdravita . Kako veselo svidenje! Majo r 
Bachmann me je sicer pri tem malo karal radi mojega bega iz bol 
niške sobe ter je rekel, da se bom zavoljo tega jutri moral zagovarjat i 

pred vojnim sodiščem . A to je povedal tako veselega obraza ter se 
zraven tako srečno smejal, da se tokrat nisem močno ustrašil . Redin g 
je imel komaj zaceljen obrasnik na čelu ter je bil videti še nekaj bled . 
Pozdravljale me, je rekel, da mi bo imel veliko povedati . Nato smo 
sedli k steklenici najboljšega šampanjca, ki ga je maršal imel v svoj i 
kleti, in zopet sem moral pripovedovati svoje doživljaje, to je da zda j 
v drugačni obliki nego za Francoskega dofena . 

Komaj sem začel, je sluga javil nov obisek : o. Sekundus in veliki sodnik Keyser von Frauenstein. — Tudi ona dva sta slišala, da 
so me našli ; zakaj vest o mojem pojavu se je kakor leteči ogen j 
širila med vojaki — in nemudoma sta me prišla pozdravit. Res da 

o. Sekunda bi bil komaj še spoznal ; siva brada je bila izginila z 
obraza, in namestu kapucinske kute, ki je nova svoboda ni trpela, j e 
nosil talar. A iskreni pogled je bil ostal, in tobačnica je bila še vedn o 
v stari veljavi. Čim mi je bil stresel roko, mi je že ponudil ščepec 
duhana . 
Veliki sodnik je bil od kraja nekoliko v zadregi . Prišla sta mu 

pač na misel najin prepir, radi katerega mi je bil prepovedal svoj o 
hišo, in njegov ostri nastop proti meni v vojnem sodišču, ki je pa č 
izviral iz poštenega prepričanja, a je bil vendar nekaj pod vplivom 
zle misli, ki jo je imel tačas o mojem političnem mišljenju Zato se j e 
pač bal, da se nanj srdim . Vrhu tega je za sodnika vselej zelo mučna 
zavest, da je pomagal, čeprav brez krivde, obsoditi nedolžnega. Tako 
tedaj je vrli mož stal za kapucinovim hrbtom in pokašljeval, ne da b i 
mu prišla prava beseda. Opazil sem to in hitel k njemu, prijazno m u 
nudeč roko ter proseč ga odpuščanja, da sem mu s svojim vedenje m 
napravil tolik() nevšečnosti. Tu so mu hipoma solze zalile oči, in objel 


me je, ne da bi mogel besedice spregovoriti . Naposled je spravil i z 
ust : „Ko bi mi bili le kaj črhnili o celi zgodbi! Toda misel, da ste 
vi, ki ste vendar vedno snubili mojo Verenko, začeli tako ljubkovanj e 
s tistim dekletom, me je bila tako raztogotila . Odpustite mi zmoto ! ” 

Hotel sem stvar enkrat za vselej pokopati, a tudi kot moder 
vojskovodja svojo zmago nad velikim sodnikom izrabiti. Zato sem 

naglo vzel šatuljo z nizom biserov in rekel, da je to kraljičin dar z a 
Vereno; ali ne hi ga ji on mogel varno doposlati ? Tu je Keyser debelo 
gledal in vprašal, kako da kraljica ve za Vereno in mojo snubitev . 
Razložil sem mu v kratkih besedah . Veliki sodnik pa, ki se je bil me j 
tem popolnem umili!, je zdaj dejal s prijaznim smehljajem da se tak o 
ne dá ujeti . Cas, kateri moram služiti za svojo Rahelo, ni še dospel ; 
tudi ne ve, če se ni hčerkino srce mej tem spremenilo ; tako se moram zaenkrat zadovoljiti z dobrim upanjem . 

Pri tem je ostalo. Trčili smo na to dobro upanje ter še dolgo 
prisrčno mej seboj kramljali . 

Drugo jutro sem z majorjem Bachmannom jezdil ven v Courbevoie. V isti dvorani, v kateri sem bil obsojen, se je zopet' sestal 

častniški zbor k nekakšnemu vojnemu sodu, in na predlog velikega 
sodnika Keyserja je bila prejšnja sodba razdrta in prisojeno mi poln o 
zadoščenje Nato je javil oberstlajtnant de Maillardoz ki je predsedoval namestu grofa d'Affry, da sem povišan v aidemajorja (b . 'edmajorja) s stotniškim činom, in sicer neposredno na kraljev ukaz . 
Zdaj so mi vsi tovariši častitali ter mi prisrčno stiskali roko . 

Bobni so zadrobifi, in kompanije so nastopile na dvoru vojašnice . 

S kako drugačnimi čustvi sem zdaj stopal, kakor po zmagi spremlja n 
od častnikov, v čveterokot, ki so ga čete stvorile! Nova razsodba s e 
je prečrtala in obenem proglasilo moje povišanje . Nato je stopil k meni 
oberstlajtnant in na tistem mestu, kjer mi je bil profós strgal epaulette , 
mi je pripel na rame dvojnato epauletto stotnika. Castniki in vojaki 
so mi navdušeno klicali : „živio !” 

-.

.,¦.-.--¦-,,--"V¦
.
, 

XXVIII. 
Redingova zgodba. 

Šele zvečer sva bila Reding in jaz sama in nemotena . Tedaj 
sem ga prosil, naj mi pripoveduje svojo zgodbo izza onega oktobro


230 

vega jutra, ko ga je pismo od Valdouleurskih tako nenadoma klical o 
v Etampes. Rudolf je bil drage volje pripravljen, in ko sva se ugodn o 

primaknila k ognju, plapolajočemu v kaminu, je začel in pripovedova l 
kar sledi . 

,.Ni treba, da ti šele pravim, da mi je Marta Valdouleur tist o 

noč, ko je pogorel grad, postala tako ljuba in draga, kakor še nikol i 
nobeno dekle. Ni mi vzela srca le njena lepota — sestra Izabella je 
morda še lepša — , ampak njen pogum in njena srčna požrtvovalnos t 
za bolnega očeta v strahotah tiste noči . Saj veš, da sem bil odločen , 
nikoli se ne poročiti, ker se nikakor ne morem otresti mračne slutnje , 
da mi grozi zgodnja vojaška smrt . " 

Prekinil sem ga in grajal zavoljo takih žalih sanjarij . 

» Stokrat lahko rečeš, da je nespametno ; sam sebi tudi pravim . 
A nič ne pomaga ; tako visi nad mano kakor črn oblak . Tedaj sem 
si rekel, ako naj vendarle kdaj ustanovim družino, mora biti moj a 
družica tako pogumno in odločno dekle, kakor je Marta Valdouleur . 
Ta se prilega meni in viharjem tega časa ! In predno smo takra t 
odrinili iz Etampes-a v Chartres, sem zaprosil njene roke ter dobi l 
pod gotovimi pogoji njeno in očetovo besedo. Moral sem namreč 
očetu doposlati privoljenje svojega brata, glavarja rodbine, in izka z 
našega plemstva. To sem bil malo časa prej storil, ko si bil ti prišel 
k meni z Augeardovim načrtom za beg . Tisto pismo Valdouleurski h 
me je nemalo prestrašilo : niti besedice kake obljube, ampak le naj 
nujnejši poziv v Etampes v zelo važni zadevi . 

,,Poln žalih slutenj sem odjahal iz Pariza ; konju nisem zanašal 

in tako sem dospel v mestece, ko se je bito znočilo. V svetli mesečini sem na levi od pota prav dobro razločil od požara očrnele podrtine Valdouleurja. Mej potoma nisem bil nič posebnega opazil ; le 
blizu Lardyja pri neki kovačnici ob potu, kjer sem dal svojemu konj u 
zabiti žebelj v podkev, sem videl človeka, čegar obraz se mi je zde l 
znan in sumljiv. Kje sem la~l vendar že srečal tega človega? Nise m 
se mogel domisliti in sem tudi kmalu pustil vnemar, ker sem imel 
razmišljati vse druge leči . 

,,Bilo je prekasno, da bi bil še tisto noč obiskal družino Valdouleur, zato sem krenil v gostilno in od razburenosti prebil no č 
brez spanja. Čim je le dostojnost dopuščala, sem se oglasil pri gospodu Valdouleurskem . Sprejel me je z odprtimi rokami, nazval m e 
svojega dragega sina in rekel, da ga je izkaz o mojem plemstvu in 


23 1 

premoženju zadovoljil ter je pripravljen, izročiti mi svoj zaklad, svoj o 
Marto. Razume se, da sem bil ves srečen od te izjave, vendar se m 
se čudil, zakaj mi niso te vesele vesti pismeno sporočili . Dasi sem to 
zelo nežno v misel vzel, bi bil vendar moj bodoči tast skoro posta l 
slabe volje, saj veš, kako vroče krvi je. Mrmral je nekaj o tem, ali 
ni njegova Marta vredna, da enkrat jaham zavoljo nje iz Pariza v 
Etampes ? On bi bil za svojo rajno soprogo jezdil v Jeruzalem in na 
Kitajsko. Potem se je zopet pomiril ter mi razložil svojo nujno zadevo . 

„Kakor je vedno nagel v svojih sklepih, zdaj ni odnehal o d 

tega, da se poroka čim brže izvrši. Naravno, da je morala njegova 
hči za menoj v Pariz, kjer je mene držala služba . A niti oče, niti 
mlajša hči Izabella se nista rada ločila od Marte, zato je Valdouleu r 
zahteval, da najmem za nas skupno stanovanje, če mogoče v bližin i 
Tuilerij, kamor se hoče čim prej preseliti . 

„Srd me umori tu v tein dolgočasnem Etampesu,' je dejal . ,Ne 
maram ostati tu, kjer so lopovi požgali grad mojih očetov. Kraljeva 
stvar mora zmagati cesar, njegov svak, ga ne more zapustit' ; njegov brat, grof od Artois, in izseljenci bodo nabrali vojsko in te kanalje ustrahovali . Ah, da bi mogel tudi jaz v boj ! Pro Deo et lil~iis, l) 
je naše geslo. A vsaj s svojim telesom lahko krijem kralja, ki v Tuilerijab ni več vaten življenja, čim me bodo noge kaj bolje nosile . To 
bodo storili tudi drugi zvesti plemenitaši . Tako bova oba midva vsak 
po svoje skrbela za varnost Njegovega Veličastva, dokler ne zmaga 
pravična stvar. In potem zopet zgradimo Valdouleur, ki naj postane 
stolnica novega rodu, kateri bo združeni najin grb zapustil najpoznejšim časom' . 

„To je tedaj nameraval moj tast, in nisem mu zameril, da, m e 

je zavoljo tega načrta tako naglo pozval v Etampes. Saj ni vedel o 
pripravah za kraljičin beg, in smatral sem za boljše, nič-o tem 
razodeti. 

» Poklical je Marto in zložil najini roki . Izabella in oče sta bil i 
edini priči. Komaj je bila* zaroka tako preprosto sklenjena, sem takoj 
povedal, da služba zahteva, da se ločim . Upal sem namreč, da še 
tisti večer dospem v Lonjumeau Ložirno) ali vsaj v Arpajon (b . 
Arpažo), tako da bi bil sledeči dan dopoldne že pri tebi v Courbevole. Gna me je neki poseben nemir. Moja odločna Marta me ni 
ovirala. „Ako te kraljeva služba kliče, pojdi !” je rekla preprosto . 
,Saj se bomo kmalu zopet videli". Toda oče in mlajša sestra sta 

La Boga in lilije ! (Lilije so bile v grbu Francoskih kraljev.) 


232 

me še cblgo zadrževala. Valdouleur je na dolgo in široko govoril o , 
tem, kako naj se najina grba po pravilih heraldike') spojita ter j e 
neizmerno obžaloval, da je ob požaru gradu šla po zlu stara knjiga 

grbov, ki je ni moči nadomestiti . 

» Šele po obedu me je izpustil s svojim blagoslovom . Čim bo 
urejeno stanovanje, sem mu obljubil, da pridem ponje z dostojni m 
vozom za pot. „Karossa mora biti,” je rekel mej vrati, „ne pa kater i 
teh modernih faetonov ali kako se že imenujejo ti novi nestvori, katerim pleiaič stare korenine ne zaupa svojih udov Zlasti moji s o 
dovoli krhki.” Potem je še enkrat odprl vrata in zavpil za menoj : 
» Mnogo lepih pozdravov vašemu prijatelju, Švicarskemu medvedu, ki 
me je tačas nesel po stopnicah. Sapristi, moji udi me še zdaj bolijo, 
če se na to zmislim! Pri moji veri — dober mladič! Pozdravite m i 
mojega medveda ! Škoda, da ni plemič! Sicer ne bi bil nič nasproten , 
ako bi snubil mojo Bello." 

jaz sem se naglas zasmejal . A Reding mi je zatrjeval, da j e 
mlajša sestra ob očetovih besedah močno zardela . To ga je prepričalo, da sem pač naredil na lzabello Valdouleursko izreden vtisek . 

„Škoda, da si s hčerjo velikega sodnika tako dobro ko zaročen” , 
je nadaljeval Rudolf. »Sicer `bi lahko še svaka postala. Marta in njena 
sestra sta me tedaj spremljali v vežo, in tam smo se poslovili . Pri 
tem mi je nevesta izročila v svilo povit zveženj z naročilom, na j 
pazim, da ga ne izgubim. Čemu mi bo, stoji na priloženem listku . 
Tedaj sem odšel z obljubo, da se čim prej vrnem ter jih vzamem v 
Pariz. Obe sta mi naročili, naj te prisrčno pozdravim, in Izabella j e 
to tako sramežljivo izrekla, da res mislim, da te ne bi zavrnila, ako 
bi zaprosil njene roke. " 

Smejoč sem rekel, da sta dve tetivi na loku vedno bolje ko t 
ena sama, ter ga prosil, naj pripoveduje dalje. 

,,Naglo sem osedlal svojega kostanjevca,' je dalje pripovedova l 
Reding. ,,Zgolj iz navade sem preiskal svoji pištoli v oglavniku, i n 
glej, obema je manjkal smodnik v prašnici, in vendar bi bil lahk a 
prisegel, da sta gotovi za strel . Vprašal sem hlapca v štali, in priznal 

mi je, da je pred uro spodil iz štale človeka, ki je iztikal pri moj i 
ježni opravi. Preiskal sem tedaj pištoli natančneje ter našel, da je pr i 

) Heraldika je umetnost poznanja grbov . 


233 , 

obeh prožnica zataknjena z majcenim drvcem . Z nemalim trudom se m 
drvci iztrebil, pištoli izpraznil in nanovo nabil ; potem sem ji zatakni l 
za oglavnik dobro nasuti s smodnikom . ,Gospod, ta zgodba s pištolami mi ne dopade', je dejal hlapec. ,Ali imate sovražnike ? Ali no -

site s sabo denar ali dragocenosti ? Ceste danes niso več tako varn e 
kakor pred letom . Svetoval bi vam, da zaprosite pri županu par orožnikov za spremstvo.' 

» Odgovoril sem, da ne vem, da bi imel sovražnike, in tud i 

moja gotovina ni tako velika, da bi se kakim uzmoviéem splačalo , 
prežati nanjo . In ko sem to rekel, mi je prišel na misel zveženi, ki m i 
ga je bila prav kar Marta izročila . Velel sem konju naglo dati še 
malo ovsa, ter hitel v svojo sobo odvezat svilo . 

„Pismo, napisano s krepko roko moje neveste, je naročalo : ,Najeti in prirediti ugodno stanovanje, bi utegnilo stati mnogo denarja , 
na kar moj oče po svoji navadi prav nič ne misli . Bojim se, da n e 
bi imel potrebne svote na razpolago, zato prilagam tu, skrbno v svilen pas zašite, briljante svoje rajne matere, katere si otel ob požar u 
gradu. Priveži pas pod obleko trdno k telesu, da se na noben nači n 
ne zgubi ; zakaj v njem je znaten del rešenega premoženja . V slučaju 
potrebe nekaj takih dragih kamenov samo zastavi, ne da bi jih prodal , 
kakemu povsem zanesljivemu, juvelirju ; zakaj njih vrednost je zelo 
velika . In to je prvo ljubavno pismo, ki ga pišem v svojem življenju . ” 
Tako je Marta šaljivo sklenila teh par čisto opravilnih vrstic . 

,,Moja prva misel je bila, vrniti ji pas z briljanti . Toda čutil 
sem, da bi jo to neprijetno zadelo. Tedaj sem ga zavezal krog telesa 
in stopil na dvorišče, kjer je hlapec držal mojega konja za uzdo . Ali 
naj zdaj res jaham k županu zahtevat spremstva za pot ? Toda kak e 
sitnosti_ bi imel s tem I Pa tudi se mi je to zdelo nevredno hrabreg a 
častnika. Tedaj sem skočil v sedlo in oddirjal iz mesteca proti Lardyju . 

» Dan se je bil že bolj nagnil, nego mi je bilo ljubo. Če sem 
hotel do noči dospeti le v Arpajon, sem moral konjička dobro po 
gnati. Do Lardyja se vije pot ob mali reki Juini (ti Zini), ob kater i 
leži Etampes ; potem pa gre čez brda skoz gozde in precej pust o 

krajino v dolino reke Orge (b . Orž) proti Arpajonu . 

Ko sem prijezdil do kovačnice pri Lardyju, se je začelo nočiti . 
Toda mesec je svetil, in če ga niso ravno zakrivali oblaki, ki jih je podil oster jesenski veter, je bilo dovolj svetlo . Pol ure za vasjo sem 
dospel na razpotje. Moj kostanjevec je mirno krenil po poti, ki se je 


tudi meni zdela prava ; saj se je moči zanesti na konjev instinkt, tud i 
čer je le enkrat šel po poti . A tu mi je kakor slučajno stopil naproti 
mož, ki mi je zaklical, če hočem v Arpajon? Tedaj se moram držat i 
na levo. Krenil sem torej na drugo pot in dirjal dobršen kos naprej . 

„Tedaj mi je mahoma, ne vem kako, prišel na misel mož, k i 

sem ga bil dan poprej videl pri kovačnici, in zdaj sem se tudi spomnil, da je bil od tiste tolpe, ki j-e bila zažgala Valdouteur. Ležal je 
ranjen na grajskem dvoru, in jaz sem ga nesel ven, da ni zgorel . Ali 
mi je morda nastavljena zaseda ? Nehotoma sem segel po pištolah i n 
napel petelina . Tesno mi je prihajalo, in premišljal sem, ali ne bi jahal 
nazaj do razpotja in krenil na desno cesto. Čisto nič se nisem spominjal, da bi bil dan poprej šel skozi tako sotesko, v kakršni sem bi l 
zdaj . Mesec je prav kar zopet posvetil izza oblakov ter mi pokazal, 
da pot drži v gosto borovje . Tudi takega gozda se nisem spominjal . 
Zmolil sem otroško molitvico, ki me jo je mati naučila, k angelu varihu, ter sem hotel konja obrniti . 

»Tu je zablisnil neposredno pred menoj iz grma ogenj puške ; 
kroglja mi je vrgla klobuk z glave ; konj se mi je vzpel, da sem s e 
le težko držal v sedlu ; in tisti hip mi je mlad človek zagrabil vajeti . 
Potegnem pištolo iz oglavnika in kriknem : »Pusti, ali pa te ustrelim ! ” 
„Le streljaj!” se je napadavec rogal . Tedaj sem sprožil ; zaklel je i n 
se zgrudil. Zdaj sem izpodbodel konja ter skušal uiti iz soteske . A z 
desne in leve ob poti so se zabliskali streli ; moja žival je zadeta 
padla ter mi v padcu zmečkala desno nogo, da se mi je od bolečin e 
omotica delala. Hip pozneje me je zadel udarec na glavo, da se m i 
je stemnilo pred očrni . 

„Ko sem se zopet ovedel, sem ležal v nizki izbi na slamnjači, 
in star ovčar in njegova žena sta se ukvarjala z menoj . Noga me j e 
strašno bolela ; vrhu tega sem v glavi, oviti z grobim platnom, čuti l 
topo bolečino . Žena me je potolažila in rekla : „Kost je zlomljena ; 
toda moj mož ume to bolje ko kakšen zdravnik. Le pustite, da varp 
nogo uravna in dene v deske ; v šestih tednih boste zopet lahko po 
skočili in zaplesali. A lepo pri miru morate ostati, sicer se bo rana 
na glavi vkljub hladilnim zeliščem vnela.” 

„Da, da, hudo so vas zdelali, mladi gospod!” je dejal ovčar , 
mej tem ko mi je stavil nogo v deske . ,,Ali so mislili, da ste mrtev , 
,.ali pa jih je splašil moj krik, ko sem na streljanje prihitel zraven . 


23 5 

.Zdaj pa ubogajte, kar pravi moja stara, in bodite lepo tiho, da s e 

ne pritakne vročica, pa bo vse dobr o 
„Mislim, da so mi dali nato kako uspavalno pijačo, zakaj ni č 
-se ne spominjam, kaj se je godilo tisti dan in naslednje dni . Ko se m 
se zopet bolje zavedel, naravno da sem z največjo skrbjo mislil n a 
'tebe in Marto. Pas z dragocenostmi je bil k sreči otet; ko sem tipal 
zavoljo njega, se je starka namuznila in smehljaje pokimila . „Čvrst 
lek mora biti tu notri”, je dejala, „sicer bi vas bili lopovi spravili n a 
oni svet Ali vam je to dala mati ali ljubica?” Priznal sem, da ima m 
to od neveste, ter sem vprašal papirja in peresa, da bi pisal v 
Etampes in tebi. Zakaj ko so bili briljanti oteti, si me skrbel le ti i n 
načrt za kraljičin beg . 
„Toda peres, papirja in tinte v ovčarjevi koči ni bilo. Tudi se 
starec in njegova žena nista dala pregovoriti, da bi v slabem zimske m 
vremenu, ki je bilo mej tem pritisnilo, šla zavoljo pisala v par u r 
oddaljeni Dourdan (b. Dourdán). Tako daleč v stran s prave poti 
so me bili lupeži zvabili. — Rad ali nerad sem moral čakati, da j e 
prišlo boljše vreme. Tedaj šele mi je žena prinesla, kar sem želel , 
da sem pisal v Etampes in tebi . Ker sem pa menil, da si že davn o 
s kraljico čez Francosko mejo, zato sem iz previdnosti obenem pisa l 
svojemu stričniku Redingu von Athis . Razume se, da je prišlo pism o 
na njegov naslov šele, ko si bil pobegnil iz Courbevoie, in te niso 
več mogli najti . Ostalo si lahko misliš . Moj stričnik je prišel pome ; 
ovčar in njegova žena sta prejela bogato plačilo . A to bi težko 
>uganil : ko sem imel zapustiti ovčarjevo kočo, je prijahala v spremstvu enega sluge moja nevesta iz Etampesa ter videla, da sem ž e 
dobro okreval. Rada bi me bila spravila v Etampes ; a vdala se je 
mojim pametnim razlogom, in tako sva se ločila v nadeji na sko 
-rajšnje svidenje .” 

„Ali so Valdouleurski zdaj v Parizu?” sem vpraša l
„V Parizu. V mojem prejšnjem stanovanju v Malteškem hotelu, ”


je odgovoril Reding s komičnim naklonom . » K svojima dvema sobama sem jim najel še dve pritični sobi, in zelo jih bo veselilo, k o 
te jutri predstavim ." 

» In gospodična Marta — je mej tem postala gospa Reding? " 
„Ne še, a upam, da te bom kmalu prosil, da bi mi bil ti z 
? gospodično Izabello pri poroki prvi drug in družica.” 


„Ti srečni črnogled, ti! Da bi bil jaz s svojo Verenko žetako taleč!” 

XXIX .
Zaroka.
Več tednov je preteklo, ne da bi se kaj posebnega zgodilo . 
Večkrat sem bil z Redingom pri Valdouleurskih v Malteškem hotelu , 
in opažal sem, da so Keyserjevi bolj mrzli proti meni ; a nisem vedel, zakaj. Tu sem prejel od Verenke pisemce, v katerem mi je povedala, da od zanesljive strani ve, da zdaj snubim zelo lepo in ime 
nitno gospodično. Ta vest ji je sicer zelo hudo dela, vendar bo z 
božjo pomočjo to žrtev prenesla ; zdaj resno premišlja, ali ne bi šla 
v Frauentalski samostan, ko je tako bridko poskusila ničevost in ne 
zvestobo sveta, Tega mi ne piše, da bi tožila , ampak da bi mi dala 
polno svobodo ; zakaj nič drugega noče, kot le mojo srečo. To je da 
pravzaprav nisva zaročena ; vendar misli, da bi ji bil moral nekolik o 
bolje čuvati zvestobo . No, tedaj naj vsaj marquisi Valdouleurski — 
saj tako je ime moji novi srečni izvoljenki, kakor ji pišejo – bolje 
držim zvestobo . Kar se tiče niza biserov, o katerem ji je oče sporočil, naj ga le poklonim novi nevesti v dar, take igrače nimajo zanjo 
nobene cene več. Sicer bo pa tudi zanaprej, kakor dosihmal vsa k 
dan molila zame k Materi Božji in svetemu angelu varihu, da me milostno varujeta v vseh velikih nevarnostih duše in telesa, ki mi grozijo v Parizu . 

Uboga Verenka ! Zdelo se mi je, da jo vidim pred sabo, kak o 

s solzami v očeh in z bolestno drgetajočimi ustni piše to zmes srd a 
in veledušnosti. Ne, to ni bilo koketno kujanje, ampak resno je mislila z žrtvijo, ki jo je prinašala meni, o katerem je domnevala, d a 
sem ji nezvest. Zdaj sem jo bolj ljubil, nego kdaj prej. Dobri otrok 
je pač mislil, da je moji sreči na potu ! A Verenka mi je bila tisoč 
krat dražja, tudi ko bi bila ubogo dekle, nego mlada marquisa Valdouleurska, koje premoženje so cenili na pol miliona. 

Takoj sem sedel ter pisal Vereni, da je napak obveščena ; jaz 
sem ji ohranil zvestobo in se zanašam na njeno . Nespametne misli 
na samostan naj si izbije iz glave . Nesrečna ljubezen še daleko ni 
samostanski poklic ; sicer nazadnje še mene naredi kapucina . Naj ima; 


nekoliko potrpljenja z menoj ; kraljičini biseri ostanejo shranjeni zanjo , 
ter upam, da čez par let postane moja srečna nevesta, kakor se zanašam, da postane njen srečni ženin — zvesti Damian Muos . 

Ko senc bil sam oddal pismo na pošto, sem takoj hitel v Mal

teški hotel z namenom, da pokažem Izabelli Verenino pismo ter tak o 

odlomitn ost vsaki daljnji skušnjavi . 

Na ulici me je iznenadilo izredno razburjenje ljudstva . Lafayette 

je odhitel s četami y Vincennes (b . Vensén), so pravili, kjer namerava drhal grad porušiti, in obenem je baje nekdo v Tuilerijah kralja 
skušal umorit i 

Srednjeveški grad v Vincennesu je ležal blizu eno uro vzhodn o 
od Pariza. Že zadnje dni sem bil slišal, da se širijo mej ljudstvom o 

gradu kar najbolj čudne bajke. Češ, da je s podzemskimi hodniki 
zvezan s Tuilerijami, ki so vsaj tri ure oddaljene ; da ga baje hočejo 
prezidati v novo Bastijo ter v njegovih kleteh žive pokopati irvoboritelje za svobodo, in podobne bedastoče, ki so jih izmišljali, da b i 
Sveto-antonsko drhal naščuvali k novemu nasilstvu . In res je bil pivovarnar Santerre, moj znanec, peljal krdelo teh predmestnih junako v 
nad Vincennes ter začel razdiranje, ko je prihitel Lafayette na čel u 
-narodnih brambovcev in z orožjem napravil red . 

Sicer mi ta vest o boju za Vincennes ni delala velike skrbi . 
Tembolj pa me je vznemirjala govorica, da se je v Tuilerijah izvrši l 
napad na kralja. Hitel sem torej tja. V ulici Saint-Honoré in po vse h 

dohodih na Trg za karruselj sem srečaval može, ki so tudi naglih 
korakov hiteli proti palači, in poulična dečad je porogljivo klicala za 
njimi : Živio vitezi z bodali! Že sem mislil, da bomo težko prišli v 
grad. Toda ne ; stražniki narodne brambe so nas pustili vstopiti . Stopnišče, preddvorane, galerija poslancev, vsi prostori so mrgoleli ljudi , 
ki so pod obleko tiščali meče, bodala, pištole in razburjeno vse križe m 
govorili . Nekateri so trdili, da je neki lopov, preoblečen za plemiča , 
res izvršil, ali vsaj nameraval napad na kralja ; da, govorilo se je 
celo, da je kralj ranjen, da ga njegov kapetan pravkar deva v svet o 
olje in podobno. Svoj živ dan nisem slišal bolj blaznih reči pravit i 
nego v tej uri vseobče razburjenosti . 

Umevno, da sem mej navzočimi našel tudi marquisa Valdoueurskega,, ki je vkljub mrazu — bito je zadnjega svečana 1791 
,na prvi glas o kraljevi nevarnosti prihitel na mesto . Z eno roko se 
je opiral na palico, z drugo je držal meč ter gledal tembolj srdito, 


23 8 

ker je le s težavo zatajeval bolečino v svoji nogi. Ko me je zagledal , 
je vzkliknil : „Moj dragi medved, urno idite po svoje hrabre Švicarje 1 ` 
Ti lopbvi strežejo kralju po življenju . Krili ga bomo tako dolgo s 
svojimi telesi, da pride pomoč, ali pa umrjemo z njim ! ” 

Tu je prišel d' Hervilly z maršalom palače, vojvodom od Vi l 
lequier (b. Viljkié), doli po stopnicah ter je oznanil da je kralj ohranjen in zdrav ; res so bili sicer nekega plemiča, ki se je sumljiv o 
obnašal, pomotoma prijeli ; a izkazalo se je, da je sum čisto neopravičen ; kralj se zvestemu plemstvu zahvaljuje za njegovo gorečnos t 
ter jih prosi, da mirno zapustijo grad . 

Večina je nato res ostavila Tuilerije, a ne tako stari Valdouleur . 
On in stotina njegovih stanovskih drugov se niso hoteli pomiriti, dokler 
ni vsaj iz Vinceunesa prišlo obvestilo, da je naval ljudstva odbit .. 
Zaman sem ga skušal pregovoriti, da bi se vrnil z menoj v Malteški 
hotel. Trdovratno je vztrajal pri svojem sklepu : »Tu v kraljevi preddvorani je moje mesto, dokler je še kaka senca nevarnosti za kraljevo 
življenje. „Za Boga in lilije !” Pri moji veri, prav nič ne zaupam te m 
narodnim brambovcem, ki nas že dlje časa gledajo, kakor bi nas ho 
teli prebosti. Če bi drhal grad napadla, kal mislite, da bi jo resno 
odbili ?" 

Ni mi ostalo nič drugega, kakor da sem odšel. Hotel sem pomiriti vsaj njegovi hčeri . Ko pa sem zavil okoli vogla ulice Saint -
Nicaise (t. Sen-Nikéz), zagledal sem Lafayetta, ki je hitel na čel u 
oddelka narodnih brambovcev proti Tuilerijam . „Kaj pa to pomeni ? ” 
sem vprašal. Videti je bilo, kakor da je zelo razburjen, in zdelo se 
mi je, da je zavpil svojim ljudem, da je treba grad izčistiti . Vrnil sem 
se tedaj na Trg za karruselj, da bi videl, kaj se zgodi ter da bi 
mogel pomagati marquisu, če bi bilo treba . 

Ko se je Lafayette vračal z mnogimi ujetniki iz Vincennes, j e 

dobil sporočilo od Gouviona (r . Guvjón), ki je poveljeval grajsk i 

straži, da se je zbralo nenavadno veliko število plemičev v kraljevi h 

predsobah . Ali je mislil, da namerava dvorna stranka pomagati kralju , 

da ubeži, ali pa je hotel nastopiti proti plemstvu, da se spet prikupi 

ljudstvu, ki ga ni gledalo več tako rado, odkar je s strogostjo nasto

pil tudi proti njemu, zgodilo se je, kakor se mi je že pozdevalo — 

ukazal je „viteze” razorožiti . 

Narodni brambovci so bili že dolgo gorki „vitezom z bodali” , 
zato so izvršili Lafayettovo povelje s surovim veseljem . Plemiči so 


239 

morali oddati orožje ; branili so se ter so ubogali šele na kralje v 
ukaz, mnogi so se uklonili le sili . Narodni brambovci so jih suvali i n 

tepli, pehali surovo po stopnicah navzdol in ven na dvorišče, bili s o 
jih s puškinimi kopiti, nekatere celo zbadali z bajoneti, potem pa so 
jih tako zdelane prepustili besni drhali, ki se je bila naglo zbral a 
na trgu. 

Zaman sem pozival stražo, naj brani nesrečneže, ki so bili vs 
okrvavljeni in raztrgani, Stotnik je malomarno skomignil z rameni , 
vojaki pa so vpili, da se godi čisto prav tem aristokratom, ki s o 
sami sovražniki domovine. V tem hipu sem zagledal starega Valdou -
Ieurja, ki se le pokazal pod portalom in se prepiral z dvema bram

bovcema. Da jima ni govoril lepih besedi, sem videl na njegovemrazburjenem obličju in na stisnjenih pesteh, ki jih je dvigal proti 
njima. Zdi se mi celo, da je enega udaril, ker sem videl, da se je 
zdrznil. Tedaj pa sta planila nanj s kopiti in bajoneti. Eden ga le 
zabodel v bok drugi pa ga je sunil v prsi, da je padel vznak p o 
stopnicah in obležal nezavesten v svoji krvi . 

Skočil sem k njemu in menil izpočetka, da je mrtev ; kmalu pa 
sem zapazil, da še diha. Vzel sem ga na roke, kakor otroka ter 
ga nesel iz gneče k ranocelniku, ki je stanoval blizu gradu. Že 
večkrat sem videl njegovo kričečo desko, na kateri je bilo naslikano , 
kako beži mrtvaško okostje pred zdravnikom . Drhal se je sicer vedla, 
kakor da bi me ne hotela pustiti skozi ; toda zagrozil sem, da čak a 
smrt prvega, ki se me dotakne, in moj pogled jim je povedal, d a 
mislim resno, zato so mi napravili prostor, in nesel sem marquis a 
k »Bežeči smrti" . 

Ranocelnik je imel polne roke dela, ker je prišlo tja že večj e 
število ranjenih, da bi se dali ' obvezati . Ko pa je zagledal Valdouleurja, je popustil vse druge . „Tukaj imamo opraviti, kakor pravi m 
jaz, z bolj ali manj resnim slučajem”, je zaklical . »Mož je tako rekoč 
mrtev ; vendar upam, da smrt še preženem. Tukaj je zaboden v bok 

— morda drob ranjen ; prsi stlačene ; eno rebro zlomljen'), najhujš e 
pa padec na zatilnik, ki mu je pretresel možgane . Hm, hm ! Na vsak 
način je treba žili puščati, prsi narezati in deti pijavko na zatilnik. 
Prehiteti moramo vročičo, drugače je mož izgubljen ! " 
Jaz sem bil seveda prepričan, da je starček izgubil že zadost i 
krvi, ker je rana na tilniku močno krvavela . Ko pa sem to poveda l 
ranocelniku, me je zaničljivo pogledal po strani, kakor bi hotel reči : 


240 

„Kaj pač ti razumeš!” Zato sem ga pustil v božjem imenu, da j e 
napravil, kar se mu ,je zdelo, sam pa sem hitel v bližnji Maltešk i 
hotel, da obvestim hčeri o nesreči, ki je zadela njunega očeta . 

Težka pot je bila to zame. Že ko sem se prikazal, in sta m e 

zagledali, sta slutili, da se je zgodila nesreča . »Moj 13,g Ste-li ranjeni ?" je zaklicala Izabella in obledela . 

»jaz ne — toda v gradu srno se malo spoprijeli in — " 

„In oče je ubit !” je zakričala Marta. 

„Ne, ne ! Le malo ranjen je. Upam, da ne težko. ” 

„Kje je, peljite me takoj k njemu,” je odločno rekla Marta , 
Izabella pa je ihtela : „Oh, gotovo umira! Če ne bi ga bili spravili 
sem.” 

„Kmalu ga prinesejo. Jaz sem hitel naprej, da se ne prestrašite 
ter da pripravite vse, kar je ranjencu treba . imate-li dobrega hišneg a 
zdravnika ? Treba ga brž poklicati . Ranocelnik, ki ga je obvezal za 

silo, se mi zdi, da je le navaden mazač.” 

,,0 Bog, midve ne poznava v Parizu nobenega zdravnika . ' 
rekla Marta. , 
Spomnil sem se, da je bil zdravnik, ki je zdravil mene, prestavljen v našo vojašnico v ulico Poissonniért (r. Poasoniér). Hitel 

sem tedaj naglo tja ter ga k sreči našel . Ko sem prišel ž njim v 
Malteški hotel, so ranjenca ravno položili v posteljo, in ranocelni k 
mu je hotel zopet puščati kri, ker se ranjenec ni še zavedel . Naš 
zdravnik pa tega ni hotel dopustiti na noben način, in oba sta s e 
hudo sprla . Da bi na kratko končal ta neprijetni prizor, zapodil se m 
ranocelnika skozi vrata, četudi se je upiral . Nazadnje je vendar odše l 
zagrozivši mi, da se bo meni, aristokratu, osvetila svoboda, ter prorokujoč ranjencu gotovo smrt v rokah tega vojaškega zdravnika . 

Z Marto sem potem pomagal našemu doktorju, Izabella pa s e 
je vsa topila v solzah . 
Zdravnik ni mogel dati veliko upanja . Ponovil je Marti svoja 

naročila, kako je treba hladiti rane čez noč, ter je obljubil, da s e 
vrne drugi dan zarana . Ponudil sem se, da bom čul pri bolniku, gospodična Marta pa tega ni hotela dopustiti, in odšel sem z zdravnikom . Pred hišo sem ga vprašal, kaj meni o bolnikovem stanju . Rekel 
je, da je malo upanja, ter naj drugo jutro mirno opozorim gospodično , 
ki nama je tako goreče pomagala, da je nevarnost precejšnja ter d a 
je treba poskrbeti za svete zakramente . 


Ni mi treba omeniti, da tisti večer nisem mogel govoriti z Izabello o Verenkinem pismu. Še sam sem po tem dogodku popolnoma 
pozabil, čemu sem hotel priti začetkoma v Malteški hotel . Tudi prihodnje dni nisem mogel govoriti niti besede o tem, ker je marq ui s 
-visel med življenjem in smrtjo. Pripeljal sem k njemu patra Sekunda , 
ki mu je podelil svete zakramente. Privedel je tudi izkušeno usmiljeno 
sestro, da pomagala hčerama pri postrežbi. Prihajal sem tja vsak 
'dan, če me ni zadržala služba, in začel sem gopodični vedno bo l 
spoznavati in spoštovati. Različni sta bila, a nežno sta ljubili svojega 
-očeta in srčno sta se mi zahvaljevali za vsako pozornost, ki sem mu j o 
-izkazal. Vendar bi moral biti slep, ko bi ne čital iz izabellinih oči ni č 
drugega, kakor le hvaležnost, in vest me je opominjala, naj dobri deldici razodenem, da nisem več prost. 

Toda ;od dne do dne sem zastonj čakal ugodne priložnosti . 
Kar dobim pismo iz Zuga . Naslov je pisala Verenkina roke, in ve s 
vesel sem je odprl . Kako grenko razočaranje ! Moje zadnje pismo, k i 
-sem ji je pisal, je padlo neodprto iz ovitka . — Na malem lističu so 
-stale besede : »Ljubi Damian! Jaz sem se žrtvovala. Čemu iznova odpirati rano brez potrebe? Prosim Te, ne piši mi več . V. " 

Tako! Tu sem imel zagotovilo! V svoji jezi sem po krivici 
podtikal Vereni, da je storila to iz vzroka, ki bi privedel morda nje 

-nega očeta do tega, nikdar pa ne nje. „Odkar je s premoženjem 
,mojega botra na slabem, me ne marate več,” sem si mislil. „Lepi 
.Zurlaubenski dvor zapade na koncu upnikom, in mala hišica moj e 
matere ni za tako Frauensteinsko princesinjo ! No, Damian, ne bod i 

norec ; če prenese to ona, moraš prenesti tudi ti . ” 

n vendar mi je hotelo skoro srce počiti ! Premišljeval sem, al i 
4)i se ne obrnil do njenega očeta . Toda temu se je upiral moj ponos. 
Njenemu bratu pa tudi nisem hotel pisati . Zdelo se mi je, da je bilo 
neko njegovo pismo, ki ga je pisal sestri, krivo vsega nesporazumljenja. Ne, nisem se hotel udati ! 

Ravno ko je divjal ta nemir v moji notranjosti, sem dobil od 
Marte Valdouleur listek, s katerim me je vabila, naj pridem popoldn e 

4< njenemu očetu . Danes se počuti nekoliko bolje ter želi govoriti z 

menoj o neki stvari, ki ga zelo skrbi . 

Marta je še pristavila, da upa, da se bodo želje njenega očeta 

Eujernale z mojimi ter bova oba osrečena, to pa da bo zelo pripo 

4nog o, da njen oče ozdravi. Na noben način naj očetu ne ugovarjam. 

16 


242 

Jeza, h kateri je nagnjen od narave, bi mu gotovo zelo škodovala .— 

Kaj bi pač to utegnilo biti ? Lomil sem si glavo nad tem, ko sem se' 
preoblačil, med potjo v Malteški hotel . 

V bolnikovi predsobi me je vsprejela Izabella . Zardela je, ko 

sem ji dal roko v pozdrav in vprašala, če me ni sestrino pismo kaj 
osupnilo. Rekel sem, da je res notri mala uganjka, na katero se m 
prav radoveden . V zadregi je vprašala, ali nisem ' morda že uganil , 
za kaj gre, in zardela še bolj . In ko me je pogledala na pol 
zaupljivo, na pol boječe, se mi je zazdelo v duši, kaka bo ta uganjka . 

Predno pa sem se mogel ustaviti pri tej misli, že so se odprl a 
vrata bolnikove sobi in Marta mi je pomignila, naj vstopim . Trenotek 
pozneje sem sedel ob marquisovi postelji . 

Bolnik je ležal zelo slab v svojih blazinah ; njegov pogled p a 
je bil še poln ognja in življenja. Podal mi je shujšano roko in rekel : 
»Ljubi moj medved, (tako me je klical zmerom, ko je bil dobre volje ) 

vi ste mi enkrat rešili življenje, drugič ste to vsaj pošteno poskusili. 
Zahvaljujem se vam za vašo dobro voljo . Prav za prav bi bil rajši 
umrl tam na Tuilerijskih stopnicah, kakor pa da tukaj tedne in tedn e 
trpim najhujše bolečine, nazadnje pa vseeno podležem ranam, ki so , 
jih ti pobalinski narodni brambovci prizadeli meni, neoboroženem u 
staremu možu. Lepa junaštva so to! A kaj de? Za Boga in lilije ! 
Dobil sem rane za svojega kralja, tedaj umrjem v njegovi službi , 
kakor je umrla večina Valdouleurjev. jaz sem zadnji njih slavnega rodu ." 

Skušal sem ga tolažiti . Zdravnik zelo upa, in gotovo bo o z 
dravel ter znova služil svojemu kralju . Zmajal je z glavo in reke l 

,,Z menoj gre h koncu in jaz sem čisto zadovoljen. Z Bogom sem 
poravnal ; upam, da me milostno vzprejme. S svetom, kakršen je 
zdaj, ne maram imeti nič opravila. Za Marto je preskrbljeno . Baron, 
Reding ji bo dober mož. Ostane še Izabella. No, Marta mi je rekla, 
da se vidva ljubita. He, ni treba zardevati ! Dobro vem, da bi morali 
prav za prav vi snubiti, ne pa da bi oče ponujal roko svoje hčere . 
A časi so nenavadni. Da niste plemenitega rodu, hočete ugovarjati . 
Spoštujem ta vzrok, ki vam je branil, da bi prosili za Izabellino roko . 
Toda po treznem preudarku vam jo vseeno želim dati za ženo. Ne 
ugovarjajte! Če nočem jaz v oziru na srečo svoje hčere gledati na 
take težave, je moja stvar. Sicer pa dandanes nič ne gledajo na 
plemstvo, saj so odpravili vse naslove in grbe ! Torej pridi, ljubi mo j 
medved, poljubi me, bodi mi dober sin in osreči mojo drago Izabello !'. 


Oh ! Kako me spet skeli bajonetova rana ! Daj mi hitro kapljic in ne 

govori besedice, če ne me umoriš, " 

Dobri mož se je zvijal od bolečin na svojem ležišču, in jaz nise m 
imel srca, da bi mu ugovarjal. Še danes sem prepričan, da bi bil 
umrl, če bi bil zavrnil njegovo ponudbo . In ali nisem bil srečen, 
da sem istega dne, ko mi je Verena dala slovo, dobil tako lepo , 
izobraženo, dobrosrčno bitje, kakor je bila Izabella Valdouleur . Vendar 
mi ni bilo dobro pri srcu . Čutil sem, da lzabelle ne bi mogel tak o 

ljubiti, kakor sem ljubil Verenko. Mogel pa sem jo spoštovati, lahko 
bi jo nosil na rokah, razumevala bi se in ljubila bi se vedno bolj , 
več pa ni bilo treba za srečen zakon. In pred seboj sem imel še 
smrtno bolnega očeta, kateremu bi zadal smrtni udarec, če bi s e 
branil. 

Ko si je Valdouleur toliko opomogel od svojega napada, da m e 

je lahko poslušal, sem rekel, da morem ponuditi njegovi hčeri l e 
skromno življenje ; moj meč in moja častnika plača je skoro moj e 
edino premoženje, in sam ve, kako je vse to nestalno v sedanjih raz 

merah. Tu tre je ustavil in rekel: „Moja otroka nista uboga. Vi ste 
menili, da so dragocenosti, ki ste jih rešili pri požaru gradu, in ki ji h 
je Marta zastavila pri zlatarju za 50 .000 liver, da je to vse njuno 
premoženje. Pustil sem vas v tej veri. Po moji smrti boste videli, da 
zapuščam desetkrat, dvajsetkrat toliko v bančnih papirjih, ki so popolnoma varno naloženi . Nalašč sem bil to zamolčal, ker nisem hotel 
prodati svojih hčera ljudem, ki ljubezen hlinijo, a snubijo le mošnjiček : 
No, na tebe in Redinga .se zanesem. Da bi bil vsaj vitez ! A nič ne 
de ; četudi nisi plemič po krvi, vendar si plemič po srcu. Tako. Zdaj 
pa hočemo praznovati zaroko . Pokliči otroka !” 

Marta in Izabella sta,'prišli . Oče je del Izabellino roko v mojo i n 
naju je blagoslovil. Midva sva poljubila njega, potem pa drug drugega 
in Izabella je točila solze pri tej žalostni zaroki ob postelji težko bolnega očeta. Tudi Martine oči so bile mokre in jaz sem bil tako razburjen od nasprotujočih si čustev, da sem se komaj premagoval . 

„Dobro” je rekel marquis. »Zdaj lahko mirno umrjem. Moja 
otroka sta preskrbljena ." Bil je res dobre volje in se je še pošalil , 
ko sem se poslavljal od njega : »Cuj, ako te kralj vendarle povzdigne 
v viteza, moraš vzeti medveda v grb." 


XXX. 
Beg v Varennes. 

Reding je šele debelo gledal, ko sem mu povedal, da bov a 
svaka . Ko pa sem mu pojasnil vso stvar, voščil mi je srečo od srca . 
Sicer ne pozna osebno gospodične Keyser, vendar misli, da jo moj a 
nevesta presega v vsakem pogledu . Potem sva se zmenila, da ne po 
veva svojim tovarišem ničesar o tej stvari, ker je bila poroka odložena na nedoločen čas . 

Naj li velikemu sodniku povem kaj o svoji zaroki? Bil o 
bi rni zelo težko, in rekel sem si, da za zdaj tudi ni treba, Misli l 

sem, da je Verena sporočila svojemu očetu, da je pretrgala zvezo z 
menoj. Pater Sekundus, ki sem mu povedal vso stvar, ni bil popolnoma zadovoljen z mano. Izprva ni rekel nič, marveč je dvakrat prav 
na debelo ponjuhal. Potem je omenil, da ga veseli, če je moja mati 
tako zadovoljna z novo plemenitaško nevesto, kakor s Zuškim dekletom. Moja mati! S te strani si stvari niti ogledal nisem . Se- bo 
li sploh moja nevesta vdomačila v naših skromih razmerah? Pater 
je videl mojo zadrego in rekel, da bi bil moral to že preje premisliti . Sicer pa sem s svojim naglim sklepom še dobro naletel . 
Kolikor pozna on rnlajšo gospodično Valdouleursko, ve, da je dobr a 
deklica, in zato mi lahko vošči srečo k zaroki . 

Vprašal sem ga tudi, da li ne veruje, da se mi je Verena Keyser 
odrekla popolnoma resno. Tedaj je -dvignil P. Sekundus svoje obrvi 
in je dejal : „Dragi moj gospod Muos, kako naj to vem ? Mislite li, da lahko vidim iz Pariza kakemu Zuškemu dekletu v srce ? 

To bi bila težka reč, tudi če bi bil tam . Da, Verenka nazadnje nit i 
sama vedela, ali misli z odpovedjo zares ali ne. No, kar se je zgodilo, se je zgodilo, in izbiti si morate zdaj mlado Keyserko iz glav e 
ter podariti svofo ljubezen lepo in pošteno gospodični Valdouleurski . 
Nazadnje vas je vodila krščanska ljubezen do bolnega moža, in ja z 
upam, da vam prinese srečo in blagoslov. ” 

Ko mi je redovnik tako nekoliko hladno čestital, sem odšel . 
Sedel sem doma, da bi pisal o tem svoji materi, kakor sem ji pisa l 
vedno, če se mi je kaj dogodilo. A pismo mi ni hotelo od rok. Pomazal sem več listov papirja, a nazadnje sem jezen vrgel pero proč . 
Pisma za enkrat nisem pisal. 


Zopet sem se začel pečati samo s političnimi dogodki . V začetku aprila 1791 je umrl Mirabeau (r. Mirabó). Dvor je stavil nanj 
zadnje upanje, da bi ž njegovo pomočjo rešil monarhijo na Francoskem. 
Pokopali so ga z velikimi slovesnostmi, in zdelo se je skoraj, da pogrebajo francosko kraljevstvo . Kakor je 1irabeau umrl prezgodaj, ke r 
je živel v mladosti nezmerno in razuzdano, tako je tudi kraljevstvo 
smrtno zadeto klonilo v grob radi grehov in zapravljivosti pretekli h 
časov. 

To sem omenil mlademu Švedskemu grofu, ko sva šla po po

grebu čez Notredamski most. Seznanil sem se bil ž njim na neki 
gostiji. Pritrdil mi je, potem pa je rekel, da bi rad govoril z meno j 
in Redingorn, ki je šel z nama, o neki stvari, o kateri ne morem o 
razpravljati na prosti ulici . Prosil sem torej oba, naj gresta v moj e 
stanovanje ; bilo je staro stanovanje v ulici Saint-Honoré, kamor ser n 
se zopet preselil, ko sem bil povišan . Švedski grof se je imenoval 
Axel Fersen in je bil na dvoru v veliki časti . Šepetali so, da ga j e 
cesar naskrivoma poslal kraljici . Ali je bilo to res, ali sama govorica, nisem mogel nikdar zvedeti zagotovo . 

Ko smo bili v moji sobi, me je Fersen naprosil, naj zapre m 
vrata. Vprašal je tudi, če nam morda kdo ne prisluškuje, potem j e 
začel zelo previdno govoriti o novem načrtu za beg kraljeve rod-
bine. 

Kraljica mu je rekla, da sva Reding in jaz pomagala že pr i 

nekem prejšnjem načrtu bega, in njena želja je, da bi pomogla tudi 
sedaj. Potem je začel praviti o načrtu. Treba je bilo spraviti kralja z 
družino v Chálons (r. Šalón), ne da bi kdo kaj opazil. Od tam naprej 
bi bila pot skozi Argonski gozd do Varennes-a varna, ker bi jo za 
stražili huzarji Laucunskega regimenta, na čigar oficirje se je bil o 
zanesti. Blizu Varennesa pa stoji Bouillé (r. Bujé) se zvestimi polki. 
Glavna težava je seveda ta, kako zapustiti Pariz, ne da bi kdo ka j 
zapazil in prehiteti toliko naprej, da Lafayetto‘,a konjenica ne bo 
mogla več dobiti voza . K temu morava pomoči . 

Govorili smo o stvari še to in ono. Reding je menil, da mora 

naš polk zasesti Tuilerije in Saint-Martinska vrata tisto noč, ko bi s e 
imel izvršiti beg. Naš major pojde rad v nevarnost, da le kralj uid e 
neopažen. Bilo je gotovo, da Lafayette, ki je ljubosumno stražil kralja, 
nikdar ne dopusti, da bi Švicarji sami stražili grad. Treba bi bilo, 
spustiti se v boj, in pri tem bi bilo tudi kraljevo življenje v nevarnosti . 


Ko pa sva z Redingom videla, da ima Fersen že določen načrt, sv a 
vprašala, y čem bi mogla po njegovem mnenju pomoči midva . 

Fersen je odgovoril, da bi morala midva zasesti z nekaterimi 
zanesljivimi možmi našega polka dve mesti : hišo blizu Saint-Martinske mitnice, kjer bi pregledovali potni list, in neko hišo bliz u 
Tuilerij . Naši možje ne smejo biti v uniformi, marveč oblečeni kako r 
Pariški republikanci in oboroženi. Njih naloga je, da napravijo zmešnjavo, če bi pri Tuilerijah ali pri mitnici narodna bramba ne pustil a 

voza skozi, ali naj obrnejo pozornost straž na kako drugo kočijo, al i 
pa naj tudi s silo odprejo pot kraljevi kočiji. 

Bila je precej sitna naloga. Toda obljubila sva in sklenila brž 
poiskati pripravnih prostorov. Pri Saint-Martinskih vratih sem pozna l 
tik stanovanja velikega sodnika pivnico, ki se mi je zdela pripravna . 
Težje je bilo najti blizu Tuilerij kaj primernega . 

Končno sva se odločila za neko krčmo na voglu Ka-ruseljskega 
trga . Seveda so zahajali vanjo tudi narodni brambovci, a njena lega 
je bila še najpripravnejša . Potem sva se poslovila od Fersena in ob 
ljubila, da bova kmalu pripravila, kar še manjka . 

Iz stotnije, ki je imela vojašnico v ulici Poissonniere (r . Poasonjér), sva si izbrala vsak dvanajst krepkih in zanesljivih mož . 

Ne da bi jim natančneje povedala, za kaj gre, ukazala sv a 
jim, naj si kupijo pri starinarjih civilnih oblek. Potem sva peljala zdaj 
tega, zdaj orwga, zdaj več hkratu v eno omenjenih pivnic in sva ji h 
tako seznanila s , pozoriščem, ne da bi kdo drugi kaj opazil . 

Naznanila sva tedaj Fersenu, da sva pripravila, kar nama je bi l 

naročil. A pretekli so tedni in čakala sva zastonj . „Zopet ne bo nič” , 
rekel sem Redingu. »V določenem trenutku se kralj umakne ! " 
» Čakajmo," je rekel Reding. „Pregrdo delajo ž njim . Prisilijo ga 
k begu. Takšne ustave, kakor mu jo dajo, ne more sprejeti .” 

Čakala sva torej, in prišel je maj in junij . Spomladi se je zel o 
zboljšalo stanje marquisa Valdouleurja . Zdravnik je rekel, da ni več 
nevarnosti, in mirno bivanje na deželi ga bo popolnoma ozdravilo . 
Marta ga je tedaj pregovorila, da je ubogal ta nasvet. Imeli so kako 
uro proč od Etampesa (r. Etanpa) lepo, od gozdov obkroženo posestvo, čigar najemnika Menarda še niso bile okužile revolucijske 
ideje. Tja je hotela Marta spraviti očeta in sestro, in oče je končn o 
privolil. 


247 

»Dokler nisem bolj pri moči, vendarle ne morem služiti svojem u 
kralju", je dejal. „Ce pa res zopet ozdravim, nazaj pohitim v Pari z 
in morda se mi drugič posreči, da dam življenje za sina sveteg a 
Ludovika.” 

Zelo rad bi bil, če bi ga Reding in jaz spremljala ali vsaj ede n 
od naju. Midva pa sva se opravičila, da ne moreva radi službene 
dolžnosti . 

„A kaj!” je rekel, „jaz le ne vidim, da bi bil vaš polk tako 
preobložen s službo ! Saj rjavite v vaših vojašnicah ! In az, bi me-
nil, da bi vaju morala že ljubezen do mojih otrok pripraviti k temu, 
da bi si izprosila dopust za eden ali dva tedna.” 

Nisva mu mogla povedati, kaj naju prav za prav zadržuje v 
Parizu, in izgovorila sva se le s tem, da je kraljev položaj tak, da 
moramo biti vsak dan pripravljeni braniti ga. To ga je zadovoljilo in 
poslovila sva se. 

Pri tej priliki sem prvič govoril bolj prisrčno s svojo nevesto . 
Sicer sem jo videval od dneva najine zaroke skoro vsak dan, a nikda r 
ne same. Zdaj, ko me je poljubila za slovo, sem le moral izpregovoriti ž njo nekaj ljubeznivih besedi, kakor se spodobi zaročencem . 
A niso mi hotele prav z jezika zavedel sem se, kako je moje src e 
še vedno pri Vereni Keyser, in zdaj se mi je to zdelo, kakor 
greh. Izabella je opazila mojo zadrego, a si jo je razlagala čisto 
,drugače . 

»Damian", je rekla, » zaročencem je že dovoljeno poljubiti se." 

Spremljala sva voz pred mesto. Tu smo si še enkrat podal i 
Toke in se ločili. Bilo je sredi rožnega cveta I) in krasno letno 
vreme. Zdelo se je, da žari nebo in zemlja od veselja, in vendar ni 
hotela priti radost v moje srce, ki je bilo razdvojeno od različnih čustev. Tudi Reding je imel svojo ,otožno uro, in tako sva jahala molč e 
nazaj v mesto, nad katero je legla navadna soparica . 

Sel Fersenov naju je ,pričakoval z listkom, na katerem so bile 
besede : „jutri zvečer!” 
„Torej vendar!” je rekel Reding. » Sreča je, da nisva ubogala 
Valdouleurja, ko je prosil, naj ga spremljava na posestvo." 

Vadljala sva za me-sto, in mene je zadelo, da bom kril kralje v 
beg pri Tuilerijah . Poiskal -sem Fersena, in on mi je pokazal mesto , 

jer bo čakal voz. 

Rožni cvet = junij . 


Tuilerijska palača končuje proti Seni v lep paviljon, ki se ga 
dotikajo kraljeve sobe. Ravno pred tem paviljonom pelje Kraljevski 
most čez reko. Vzdolž Sene veže »Louvrska galerija" paviljon s pa-
lačo Louvre (r. Luvr.) Na zunanji strani leži široko Senino nabrežje in pristanišče sv. Nikolaja, na notranji pelje ulica Orties (v . 
Orti) od paviljona do trga pred palačo Louvre in ves prosto r 
med obema palačama Louvre na vzhodu in Tuilerijami na zahod u 
ter med ulico Saint-Flonoré na severu in ulico Orties na jugu zavzemajo dvori Tuilerij, Karuseljski trg in množina različnih poslopij z majhnimi voglatimi ulicami. Trije veliki prehodi, vedno odprti, 
oboki v Louvrski galeriji, vežejo Sel-lino nabrežje z ulico Orties ter s, * 
Karuseljskim trgom in z omenjenimi malimi ulicami. Nasproti srednjemu oboku se nahaja neka kapela sv . Ludovika in mala ulica Doyen. 

(r. Doajén.) 
V tej tihi ulici je hotel Fersen imeti pripravljeni dve kočiji eno• 
za kraljevo rodbino, katero bi sam prepeljal pred mesto, druga p a 
naj bi speljala prvo zasledovanje na napačno sled, če bi bilo treba . 
Težava je bila spraviti kraljevo rodbino neopaženo iz palače v mal o 
ulico. Naskrivoma so odstranili železno mrežo nekega okna med paviljonom in prvim obokom v galeriji tako, da je okno lahko služilo 
za vrata. Od tu bi mogli begunci neopaženi priti do voza, kakor je 
mislil Fersen . 

Zapomnil sem si vsako stopinjo med tem oknom in ulico Doyen . 
Da bi se ognili nekega svetilnika, se nam je zdelo bolje, da bi šli, 

begunci skozi bližnji obok čez nabrežje do tretjega oboka. Prišli bi 
tako okoli kapele sv . Ludovika do voza . Seveda bi bila to daljša pot, 
toda bolj varna begunci bi prišli do voza od strani, ki je bila gradu , 
nasproti, in bi se zdeli manj sumljivi, če bi jih slučajno zapazil a 
kaka patrulja narodne brambe. Fersen je povedal, da, bo čas bega 
drugi večer med enajsto in dvanajsto uro. 

Bila je nedelja 19. rožnega cveta . Ob devetih zvečer je bilo še. 
precej svetlo, ko sem dobil ob pristanišču sv. Nikolaja svojih dvanajst mož. Nabrežje, most in sama reka, vse je bilo še zelo oživljeno. Dobro je del večerni hlad po vročem letnem dnevu . Vozovi s& 
drčali po tlaku, čolni so švigali, po Seni gor in dol. Iz palače na nasprotnem nabrežju se je glasila iz odprtih, razsvetljenih oken vesel a 
plesna godba. Skozi oboke, ki so peljali v ulico Orties, so hodili, 
ljudje v gručah ven in noter. „Prav tako,,” sem si mislil ;, »kolikor 


več življenja na nabrežju in v prehodih, toliko manj nevarnosti, d a 
bi straže narodne brambe ustavile begunce ." 

Svojim ljudem sem seveda rekel, da hočemo napraviti Lafayettu in narodni brambi neko šalo, a večina je slutila, za ka j 
prav za prav gre . »Hočemo jim odvesti ptiča, ki ga imajo zaprtega v 
zlati kletki," mi je eden pošepetal na uho mežikajoč z očmi. „Pst, ni 
se treba bati ; mi ne izblebečemo ničesar. ” 

Ko je bilo dovolj temno, razdelil sem svoje ljudi, po dva na 
obe strani prehoda, po dva naj bi pazila na nabrežju in v ulic i 
Orties, ostale pa sem postavil v dobro skrito zasedo niti dvajset ko 
rakov od voza . Vsi so vedeli svoja naročila ; če bi glasno zažvižgal , 
bili bi skupaj v eni minuti . 

Bilo je polenajstih. Tedaj je prišel grof Fersen in mi je povedal : »Preloženo je na jutri. Nekaj nepričakovanega je prišlo vmes ; 
zbolela je neka hišna, jutri ob istej uri, če Bog da ! " 

Lahko si je misliti, da sva bila oba slabe volje ! „Vse je bilo 
tu tako dobro pripravljeno !” sem mrmral . 

» Tukaj ne de nič," je rekel. »A na celi poti do Montmedya, kode r 
so povsod naročeni poštni konji, in pričakujejo huzarji za določeno 
uro »vojne blagajne", ki naj bi jo krili ! Brž moram odposlati sla na 
konju, da naznani, da je vse odloženo za 24 ur. A kaj hočemo ? 
Tukaj naj bo to za glavno poskušnjo . Držite ljudi pri dobri volji i n 
skrbite, da se nič ne izda i " 

Zasedel je svoj voz in se peljal okoli vogla, proti ulici Saint -
Honoré. Dospel je tja, ne da bi ga ustavila kaka straža . Naročil sem 
tedaj svojim možem, naj pridejo drugi večer in sem jih razpustil, k o 
sem jim dal dobro napitnino . Potem sem hitel proti Saint-Martinski m 
vratom, da obvestim tudi Redinga, da se je stvar odložila . Ni mi 
treba povedati, da sva bila oba zelo jezna . 

Da bi si drugi dan nekoliko skrajšal ure, ki so mi lezle p o 
polževo, šel sem zopet enkrat k dobremu staremu Perignanu, ki sem 

ga obiskaval od časa do časa . Zelo me je iznenadilo, ko sem izvedel, da je prišla k njemu vest o bližnjem kraljevem begu . Zagotavljal 
me je trdno, da je župnik pri Sv. Ivanu izvedel to od neke pobožne 
osebe, ki služi pri neki kraljičini perici . Želja vseh dobrih državljano v 
je, da bi se kralju posrečilo, in mnogi so molili za to . Jaz sem seve 
izkušal pokazati mu, da je stvar zelo neverjetna in sem rekel, če bi 


25 0 

se namerjalo kaj takega, bi ne bilo nič nerodnejšega, kakor razna

šati glas o tem. 

Zvečer smo bili o pravem časa zopet na svojem mestu, N a 

nabrežju in na Karuseljskem trgu se je gibalo mnogo ljudi in dozde

valo se mi je, da so straže številnejše . Ko je bilo pol enajstih, j e 

spet prišel grof Fersen ; izprva ga nisem spoznal. Bil je oblečen v 

kočijaža in dobro se mu je podalo. „Prihajajo l” mi je pošepetal na 

uho in je potem zasedel kozla preklinjajoč po načinu Parižkih koči

jažev nad slabim zaslužkom, ki ga imajo sedaj v mestu . Eden nje

govih tovarišev v bližini mu je pritrjeval in oba sta zabavljala, da je 

bilo veselje poslušati. jaz sem se počasi pomikal proti straži pri 

oboku. Prišel je mož z ženo in dvema malima deklicama. Straža jih 

je mirno pustila, in šli so naglo proti Fersenovemu vozu . Vprašali so, 

ali bi ne peljal gospe z otroki do parka Monceaux (r . Monsó) . »Go

-tovo — za dvojno ceno in napitnino," je odgovoril . Vstopili so ; 

grof Fersen je počil z bičem in kočija je oddrdrala. 

Bila je vojvodinja Tourzel (r. Turzél) s kraljevima otrokoma ; 

preoblekli so kraljeviča v deklico. Fersen jih je peljal po nekaterih 

ulicah in je vendar prišel še pred enajsto uro od druge strani n a 

svoje mesto. Zdelo se je, da je pravi fiakar . 

Pričakovali smo tedaj kralja in kraljico . Ko pa je ravno bilo 

enajst, peljal se je z bakljami razsvetljen voz skozi srednji obok n a 

Karuseliski trg . »Lafayette l" mi je tiho rekel Fersen. „Gre pregledat 

grad, kakor vsak večer, da vidi, ali je njegov jetnik še notri Da bi 

kralj le ne zapustil prezgodaj svojih sob ! ” 

„Že se širi po mestu vest o početju,” sete opomnil. „Zd' se 

mi tudi, da so ojačili straže.” 

„Tudi jaz sem slišal od svojega brivca nekaj podobnega ; sicer 

pa so že večkrat krožile take vesti, a nimajo več nobenega učinka . 

Poskusiti je treba ! Če pa se ne posreči nocoj, popustim vse in od 
, potujem še to noč na Flandrsko ! ” 

Čakali smo in čakali. Ura je tolkla četrt in pol in še vedno je 
-stal Lafayettov voz obsvetljen z bakljami pred veliko železno ograj o 
Tuilerijskea dvora. jaz sem stal na voglu Karuseljskega trga, odkode r 
sem lahko opazoval voz in prvi obok. 

Kar sem opazil, kako je stopil iz sence visokega poslopja isti 
-mož, ki je bil privedel gospo Tourzel in otroka. Šel je z neko gosp o 
skozi obok na nabrežje. »Kraljica je !" sem si rekel, in srce mi je 


25 1 

glasno bilo. Kmalu nato se je prikazal životen gospod v spremstvu 
nekega drugega, in oba sta šla za prvim parom. „Kralj l” sem mislil . 
Straža jih ni ustavila . 

Tedaj sem hitel proti oboku, skozi katerega so morali priti z 
nabrežja ter sem vzel s sabo tudi svoje može, ki so bili postavljeni 
v ulici Orties ; zdelo se mi je, da bi utegnila straža pod obokom de 
lati edino težavo, in to bi lahko premagali . 

Sedaj so prišli skozi srednji obok trije možje. Dva sem spoznal 
ob svitu svetilke, ki je bila nad tem obokom, na prvi pogled : Dan-
ton in Camille Des moulins (r. Karnij Demulén .) 

Obstali so in gledali proti gradu . „Vse je mirno,” je reke l 
Danton. „To bo le prazen šum, Freron .” 

„Toda sporočili so mi tako zanesljivo zato sem vaju poklical iz kluba,” je odgovoril tisti, ki ga je Danton nagovori l 
»Freron". 

»Hej, državljan, kakšen voz je ta z bakljami, ?" zaklical je 
Desmoulins . 

„Lafayettov”, sem odgovoril in sem gledal, da sem prišel 
ITiimo njih . 

',,Kakšen dečko je ta? — zdi -se mi znan," je rekel Danton . 
»Toda vseeno! Vidite, Lafayette je v gradu in bo že skrbel, d a 
ptiček ne uide. Pri moji veri, to bi plačal z glavo ! Lahko se mirn o 
vrnemo v klub. Nori Marat (r. Mará) je sanjal ; on vedno vidi 
strahove l " 

„Kaka sreča, da smo sklenili ogniti se srednjega oboka s 
svetilko ! Kralj bi drugače prišel v roke baš tem zakletim revolucijonarjem,” sem mislil in sem ravno prav prišel do tretjega oboka . 
Tudi tukaj je straža mirno pustila skozi moža z gospo in debeleg a 
gospoda ž njegovim spremljevavcem. Po dveh minutah sta bila gospa 
in gospod v vozu . „Hvala Bogu!” sem vzdihnil olajšano in sem pri 
,eakoval, da Fersen takoj požene . 

A ne — voz je čakal! Prilezel sem do kozla in tiho vprašal : 
„,,Koga še čakate ? « 

»Toinette l” (r. Toanét.) 
„Kaj ni ravnokar vstopila ? ” 
„Bila je Elizabeta — rad bi, da bi že prišla. Svoj živ dan nisem sedel tako na trnju .” 


Elizabeta ! Kraljeva sestra! Nanjo še misel nisem. In jaz smrt 

„„

ze odpoklical svoje može od prvega oboka ; kaj, če bi straža začel a 
radi toliko enakih parov sumiti in bi ustavila kraljico ? Kolikor hitr o 
sem mogel, da nisem zbudil suma, hitel sem tja . Tedaj sem ji h 

ravno videl stopiti iz sence poslopja, in baš takrat se je začel Lafayetteov voz pomikati proti oboku, razsvetljujoč vse na okoli l Trese l 
sem se ko trepetlika . K sreči je zakrival njen obraz velik široko krajen klobuk ; tudi jo je potegnil njen spremljevavec v senco nekeg a 
stebra. Lafayette je ustavil pod obokom in je govoril s stražo. To se 
mi je zdelo sumljivo in ni se mi videlo pametno, da bi pustil kraljico po isti poti, ko je voz oddrdral na nabrežje . Tudi svetilke na 
srednjem oboku sem se hotel ogniti. Tako sem stopil h kraljici, ki je 
stala še plašna v senci stebra, in sem rekel : „Milostiva, niste n a 
pravi poti . Zanesite se name, naj vas vodim jaz ! ” 

Njen spremljevavec je hotel sicer ugovarjati, a kraljica me j e 
spoznala in se brž oprijela moje pazduhe, jaz pa sem jo drzn o 

vedel čez Karuseljski trg, da bi došel od nasprotne strani v malo ulic o 
Doyen. Podnevi sem si bil sicer dobro ogledal vse ovinke teh malih 
ulic, kamor sem si upal sedaj ; toda v nočni temi se mi je kmalu 
začelo dozdevati, da sem izgrešil pot. Mrzel pot mi je udaril na 
čelo, ko sem pomislil na svojo odgovornost, in molil sem k angelju 
varihu, da bi mi pomagal, Slednjič sem prišel na trg pred Louvre in 
nato sem kmalu našel Fersenovo kočijo. Kralj in vsi so prestali 
smrten strah . Marija Antonijeta je brž vstopila in voz je oddrčal . 

Svojim možem sem podaril vsakemu nekaj okroglega in ji h 
odposlal. Potem sem odšel k Saint-Martinskim vratom . Tudi tam je 

šlo vse po sreči. Vprašali so sicer po potnem listu. Tega je bil 
spisal ruski poslanik in podpisal župan, in se je glasil na ime gosp e 
Korff za pot v Frankfurt. Reding je stal zraven, ko ga je uradnik 
pregledaval. Uradnik je tudi hotel posvetiti s svetilko v voz, a naenkrat mu je ugasnila, da sam ni vedel kak& (Reding bi mu 
bil lahko razložil.) Fersen pa je med tem tako klel na svojem kozlu , 
da je mož prestrašen potegnil prečnico kvišku . Šved je počil z bičem , 
in bili so zunaj. Ono stran Saint-Martinskega prekopa jih je čakala, 
potovalna kočija s šestimi konji, in odpeljali so se proti meji . 

Z Redingom sva se potem pogovarjala o kraljevem begu in ' 
njegovih posledicah . Reding je menil, da se sedaj lahko vse obrne 
na bolje. Kakor hitro bo kralj na varnem, prekliče vse krivične po-


253 

_tave, ki jih je sklenil narodni zbor. Jakobinske klube, ki strahujej o 
-sedaj narodni zbor in vso Francosko, bo razpustil, in zopet pribe d o 

moči monarhija, toda ne stara gnjila monarhija s svojim slabim gospodarstvom in razvadami, marveč novo kraljevstvo, ki bo temeljil o 
na postavi in pravičnosti . 

Tako je govoril Reding. Med tem pa se je vrnil Fersen s svojo 

kočijo in stopila sva vanjo. Vse jo bilo šlo srečno. V nekem selu, 
-tri ure od Pariza se je grof poslovil od kraljeve rodbine ; malo pred 
poldnem bodo begunci že v Chalonsu (r. Ša1n). „Če pojde vse v 
redu, pride nova doba za Francosko in celo Evropo,” je rekel :vedski grof. » Zame pa bo mej tem bolje, da zapustim Pariz za neka j 
časa. To svetujem tudi vama. Prej pa se še hočem prepričati, ali ne 
,mislijo morda kralja zasledovati . Ce ne storé tega do šeste ure zjutraj, 
ga ne dohité več . " 

Peljali smo se skozi mesto in mimo Tuilerij — vse mirno ! Na 
Lafayettovem stanovanju so bila še vsa okna zaprta in straža j e 
stala vsa zaspana pred vrati generala narodne brambe . 

» Ne dohitijo ga več!" je rekel Fersen zmagovalno. Potem nama 
,je podal roke in se poslovil s prijaznimi besedami. 

Po tej razburljivi noči sem legel oblečen na posteljo, da s i 
malo odpočijem. Okoli osme ure me je gospodar prišel budit ter je 
vpil bled od strahu : „Kralj je pobegnil ! ” 

»Naj ! Saj so zadosti nesramno ravnali ž njim," sem odgovoril. 

„Toda vrnil se bo na čelu Avstrijcev in bo razdejal Pariz d o 
<tal ! Strašna državljanska vojska bo izbruhnila in v svoji lastni krvi 
bomo pomrli,” je javkal mož . 

„A kaj! Pustite me spati! Kralj je predober, da bi prelil l e 
kapljo krvi!” Toda na spanje ni bilo misliti . Ves Pariz je bil 
pokonci. Ustrelili so s kanonom, s katerim so ob nenavadnih dogodkih klicali ljudi na noge . Vse se je oboroževalo . Bilo je vrvenje, kakkor bi kralj zares stal pred mestom z vojsko 100 .000 mož . 


Hitel sem v našo vojašnico, ker se mi je zdelo zelo verjetno, 
da bo moral /naš polk pod orožje . Morda je pustil kralj kakšna povelj a 
zanj . Med potjo sem se moral smejati, kako se je javljal du h 
Parižkegá ljudstva. Na Tuilerije so prilepili liste z napisom : »Tukaj 
se oddajo stanovanja v najem ." Ženske z volnenimi rdečimi čepicami 
so hodile oborožene okrog in vpile, da hočejo sedaj one varovati 
Pariz, ker so moški pustili uiti debelemu kralju, ki so ga bili privedl i 
iz Versaillesa. Moški pa so kleli kralja, katerega bi bilo treba spraviti po izgonu na mejo in ga brcniti čeznjo. 

V vojašnici sem našel že majorja Bachmana in večino častnikov , 
Bachman mi je stisnil roko in mi šepetaje častital. Čakali smo polkovnikovega povelja, ker smo vedeli, da moramo biti pripravljeni n a 
pot, ker nas bo kralj gotovo poklical k sebi, kakor hitro pride d o 
čet, ki jim poveljuje Bouillés (r. Bujé.) 

Tako so mislili tudi ostali častniki ; poslali smo v drugi dve 
vojašnici naročilo, naj bodo tudi tam pripravljeni na odhod . Polkovnik pa nam ni dal drugega povelja, kakor naj mirno imamo ljud i 

pripravljene v vojašnicah . Popoldne je objavil neki list kraljev manifest narodni skupščini. Major je na dvorišču vojašnice nagovoril 
moštvo, povedal je, da je kralj pobegnil in prečital je njegov manifest. Marsikatero oko se je orosilo in znova so vsi prisegli na zastavo ter obljubili, da pojdejo za kraljem, kamor jih pokliče, po starem Švicarskem geslu : Junaštvo in zvestoba ! " 

Popoldne sem spremljal majorja v drugi dve vojašnici, kjer j e 

vojakom isto razložil. Potem sem šel k velikemu sodniku Keyserju in 

sem mu pomagal spraviti v red polkove zapisnike. 

Pri tej priložnosti me je pobarala stara Blanchet (r. Blanšé), 

kako da je z mojo ljubeznijo do hčere velikega sodnika, in jaz sem, 
ji odkrito povedal, da mi je Verena poslala pravo odpovedno pismo. 
Zmajala je z glavo in je menila, da veliki sodnik ne ve ničesar o 
tem . Tega pa ji nisem verjel, če tudi je rekla, da ima odprte oči i n 
ušesa. Veliki sodnik govori pri vsaki priliki nenavadno spoštljivo in, 
ljubeznivo o meni. Naj si torej ne jemljem k srcu tega pisma. Mlada 
dekleta imajo svoje muhe, kakor aprilovo vreme, ko često sledi hudim vihram in deževju jasno nebo in zlato sonce . Naj le za nekaj 
časa zopet pišem gospodični, kakor da bi se ne bilo nič dogodilo , 
in gotovo dobim povoljen odgovor . Odgovoril sem dobri starki, da,
hočem to premisliti kajti o svoji zaroki ji nisem hotel ničesar,» 
praviti. 


255 

Namesto v Zug pa sem pisal drugo jutro v Etampes (r . Etánp) 

precej dolgo pismo polno apolitičnih novic o kraljevem begu in kak o 
sta bila pri njem deležna »Damian" in » Rudolf" . Pismo sem skuša l 
sestaviti tako, da bi ne moglo škodovati, če bi je kdo odprl, ter se m 
se podpisal samo s črkama D. M.; kajti tedaj ni bll človek nikjer 
varen, da odpie pisma kak jakobinski poštar . Takšna politična 
ljubezenska pisma sem pozneje večkrat pisal Izabelli ; izognil sem 
se tako zadregi, da bi ji govoril o ljubezni, ki vkljub dekličin e 
ljubeznivosti le ni hotela prodreti v moje srce. Naj sem se še tako 
branil ; celo moje srce je bilo pri Vereni Keyser. Kaj naj postane 
iz tega ? Sem-li smel tako podati Izabelli roko v zakon ? Dnevu, k i 
si ga želi vsak zaročenec, jaz sem gledal z nekim strahom nasprot i 
in upal sem, da me ugoden zapletljaj oprosti besede, ki sem j o 
dal prenaglo. Vendar nisem imel poguma, da bi odkril Izabelli svoj e 
srce. Cutil sem, kako bi jo bolelo. Kako naj se to konča ? 

V teh mislih sem končal svoje pismo in ga sam nesel na pošto . 
Pred poslopjem se je bila nabrala velika množica ljudi, ki so bili 
nenavadno , razburjeni. Ko sem prišel bliže, sem slišal, kako so 
vpili : „Imajo ga l” „Peljejo ga nazaj! ” 

»Koga sem vprašal. 

„Kralja pač ! Pošta, ki je ravno dospela iz Chalonsa, javlja, d a 
so po vsej pokrajini Argonskega gozda po vaseh vso noč bili plat 
zvona, in neki jezdeči sel iz St.-Menehould (r. St.-Manúld) je prinesel novico, da so kralja spoznali ter ga zasledujejo . Zasledovati ga 
je isto, kakor ujeti ga. V vseh vaseh imajo Jakobinci svoje brate. .iveli Jakobinci, pravi prijatelji svobode ! Dol s tiranom ! Ha, kako g a 
borno vsprejeli .” 

Oprostil sem se klepetača in sem hitel z žalostno novico k velikemu sodniku Keyserju, kjer sem upal, da najdem tudi Bachmana. 
Res sta sedela skupaj in kakor strela ju je zadelo moje sporočilo . 
Rekel sem, da je do zdaj le govorjenje med ljudmi, da pa se težk o 
potrdi. Pomisleka vredno je sicer, da sporočilo omenja St.-Menehould in Argonski gozd, skozi katerega pelje kraljeva pot. Toda zasledovati se ne pravi še ujeti, in :to, da bijejo plat zvona, pomeni lahko 

ravno tako, da si kralj s tamkaj postavljenimi huzarji s silo odpir a 
pot skozi nahujskano ljudstvo. 
Major je pritrdil mojim besedam, veliki sodnik pa ni prisodi l 

kralju toliko odločnosti. » Če mu ljudstvo grozi, se uda, že zastran , 


` 256 

tega, da ne spravi žene in otrok v nevarnost," rekel je modri mož . 

Že večkrat sem občudoval njegovo bistro razsodnost . »In kaj napra

vimo potem mi? Kralj se je s tem ponesrečenim begom do konc a 

osmešil. Odstavili ga bodo in morda posadijo za videz na presto l 

tega Orleána, ali pa razglasijo takoj ljudovlado . In kaj je potem naš a 

dolžnost ? " 

„Kralju smo prisegli zvestobo, ne komu drugemu, ki se samo lastno 

polasti prestola. in tudi ne kakemu republikanskemu predsedniku !” je 

rekel Bachman . „Ne za tega ne za onega ne potegnem meča. Po

godba, ki jo je kralj sklenil s Švicarskini vladami, se glasi nanj in 

na njegove postavne naslednike . Zdaj pa izgubi pogodba svojo moč ; 

Švica nas mora odpoklicati domu, kakor hitro pahnejo kralja s sil o 

s prestola. ” 

„In če se prestolu odpove ter ga prepusti svojemu sinu?” se m 

vprašal . 

„To bi bilo kaj drugega potem bi morali držati zvestobo njegovemu sinu ali pa tistemu, ki bi vladal mesto njega. Upajmo, da ne 
pride Orlean nikdar na to mesto ; tisti dan, ko bi nastopila vlado ta 
pošast, bi se poslovil iz Francoske .” 

„Morda se postavi še večji silovitež vladi na čelo,” je rekel 
veliki sodnik. »Maral (r. Mará) zahteva danes v svojem listu diktatorja. Dalje zahteva, naj pad ejo glave vseh ministrov, generalov, 
poveljnikov in ljudskih izdajavcev v narodnem zboru . „Vojaška 
vlada, če ne smo izgubljeni!' tako piše. To je zadnji nasvet, ki vam 
ga dam. Kmalu pride Ludovik XVI. z izseljenci in Avstrijci pred 
vaše obzidje ; sto ognjenih žrel, bo bljuvalo žareče kroglje na vaš e 
mesto. Rodoljube pomečejo v ječe in »ljudskega prijatelja”! — namreč Marata — ,v ognjeno peč .' " 

„Mislim, da ga to tudi kedaj doleti, četudi ne zdaj l” je vsklikni 1 

Bachman. „če bi res sprejeli ta predlog, bila bi seveda naša dolžnost , 

odreči takemu diktatorju pokorščino, pa tudi če bi bili v nevarnosti , 

da nas zmeljejo do zadnjega . ” 

„Pripravljeni moramo biti na vse . Najbolje bi bilo, če bi nas 

Švica odpoklicala brez odloga,” je menil Keyser. 

»Ne, dokler sedi Ludovik XVI. na prestolu. Njemu srno prisegli 

zvestobo in bili bi strahopetni ter nepošteni, če bi ga zapustili v zadnj i 
najhujši sili. Še stoji v njegovi službi kakih 14 .000 Švicarjev in vsi so 


257 

dozdaj sijajno dokazali svojo zvestobo vkljub zapeljivostim Jakobincev 

le nesrečni polk v Nancy (r. Nansi) jo je prelomil. Če bi nas odpoklicali v tem usodnem trenotku, bil bi to smrtni udarec kraljestvu. 
jaz upam še vedno, da se je kralju posrečilo priti v taborišče pr i 
Montmedy (r. Mommedi), in da kmalu dobimo povelje, naj gremo 

za njim." 

„Popolnoma prav,” je odgovoril Keyser. »Dokler je le iskrica 
upanja, moramo vzdržati na svojih mestih . To zahteva zvestoba in 

čast l Če pa bi kraljevi stvari ne mogli pomoči niti s svojo smrtjo , 
bi li ne bilo prav, da bi Švica prosila kralja, naj nas odpusti iz službe, 
mesto da brez koristi žrtvuje življenje toliko hrabrih 'mož ? " 

» Seveda, če bi bila žrtev našega življenja res brez koristi," je 
odvrnil major. „Toda o tem ni sedaj govora. Tudi bi mi ne bilo všeč, 
če bi polkovnik d' Affry (r. Dafri) ali kdo drugi naših častnikov nasvetoval kaj podobnega. ” 

Veliki sodnik je molčal nekaj časa. Potem je reke : »Rad b' 
zvedel še, kaj menite radi zapisnikov našega polka . Odgovoren sem 
zanje in zelo me skrbi. Velika škoda bi bila, če se-izgube, ker je 
dosti zelo važnih dokazil med njimi. Če se res potrdi, da so kralj a 
ujeli, in bi nas tukaj zadušila revolucija — kako rešiti zapisnike ? Ž e 
pri naskoku na bastijo bi se bili kmalu izgubili, če bi nam mlad i 
prijatelj tu ne prišel o pravem času na pomoč. " 

Tedaj sem se spomnil na klet s podzemeljskim hodnikom v 
hiši mojega znanca, kmeta Huvilerja v predmestju . Po tem hodniku j e 

vtihotapljal razne stvari v Pariz, da mu ni bilo treba plačevati daca . 
Odkar pa je narodni zbor sklenil brezdačen uvoz v mesto, bil je Huvilerju njegov hodnik brez koristi . Povedal sem torej gospodom o tej, 
stvari, in brž sta sklenila najeti ali kupiti Huvilerjevo hišo. Res je veliki sodnik že drugo jutro sklenil ugodno pogodbo s kmetom. „Ko 
pa uvede kaka pametnejša vlada spet dac za Pariz, morate mi prepustiti vrt in klet zopet v porabo” je rekel Huviler in bil zadovoljen .. 

Medtem se je potrdila vest, da so kralja zajeli. Sin poštarja 

Droueta, goreč jakobinec, je izpoznal Ludovika XVI, ter je zdirja l 

na konju skozi Argonski gozd naprej, zdramil v Varennu me-

ščansko stražo ter je naročil županu Sosu, da je kralja ustavil . Del, 

huzarjev, ki so spremljali kralja, je prestopil k meščanski straži, i n 

Bujé je prišel s svojimi četami prepozno. Kralj spet ni hotel rabiti 

sile, in tako so privedli dobrosrčnega vlade* kakor ujetnika med za

sramovanjem in zasmehovanjem nazaj v Pagiz . 17 


25. dne rožnika se je vršil ta žalostni sprevod . Do pičice je 
bil podoben tistemu, ko so privedli kralja iz Versaja v Pariz . Več ur 
daleč iz mesta so stale ob obeh straneh ceste dvojnate vrste narodni h 
brambovcev. Nemo in kljubovalno so stale, nobena puška se ni dvignila v pozdrav, nobena zastava se ni sklonila pred najvišjim vojnim 
poveljnikom. Nabiti kanoni so drdrali pred vozom, ki ga je obdajal a 
in spremljala konjenica. Prosto ljudstvo pa se je gnetlo za špalirjem 
meščanske straže in obsipalo kralja s ploho zasramovanja in psovk . 
Več ko enkrat sem mislil, da bodo razdivpnci predrli vojaške vrste 
in umorili kralja z vso njegovo družino . Malo je manjkalo, da niso pre d 
Lafajettovimi očmi pobili treh telesnih stražnikov, ki so spremljali kralja . 
jaz sem stal blizu mosta, ki veže trg Ludovika XV. s Tuilerijskim 
vrtom, ter sem gledal ta sramotni sprevod, ki je bolj kazal, d a 

ženejo od vseh osovraženega hudodelca na morišče, kakor da spre

jemajo kralja, ki je imel le eno napako, namreč to, da je bil predober. 
Reding, Kevser, jaz in čez 15 drugih naših častnikov smo se postavili na to najnevarnejše mesto. Oblekli smo se civilno ter se oborožil i 
s samokresi in palicami, v katerih so bili skriti meči, ker smo ho 
teli z lastnim življenjem braniti kralja, če bi ga napadli, kakor sm o 
se bali. A to se ni zgodilo. Ko pa sem videl in slišal sramotenje, 
ki so ga ti ljudje metali še bolj na kraljico, ko na kralja, premagala me je jeza in glasno sem vskliknil nekaj ne prav prilizljivih besedi nad to podlostjo . 

Tedaj se je osuknil širokopleč mož, ki je stal sredi ljudstva pred 
mano. — Danton! Spoznal sem ga po njegovem pasjem obrazu. Tudi 
on je spoznal mene. Zavrtel je oči in planil proti meni, kakor divja 
zver. „Ta je eden potepinov,” je zavpil, „ki so pomagali ubežati kralj u 
krivoprisežniku. Držite ga, tistega velikega plavolasega malopridnež a 
tam ! Na vislice mora, kakor res se imenujem Danton! ” 

Reding in drugi častniki so me potegnili nazaj in so se posta-
vili predme, baš ko me je mož hotel zgrabiti za ovratnik. „Beži !” mi 
je šepnil Reding, » če ne si zgubljen l " 

Potuhnil, sem se in posrečilo se mi je uiti skozi krog svojih tovarišev, ki so me zakrivali. K sreči je bila pozornost drhali obrnjena 
na kraljev voz, ki se je ravno peljal čez most v Tuilerijski vrt. Z nekoliko skoki sem bil na voglu Kraljevske ulice in tako tudi na varnem . 

Zdelo se mi je, da napravim pametno, če se nekaj dni ne pokažem na svetlo, zato sem se skrival v mali hišici v Senmartenskem 


259 

ppremestju, kamor se je bil dan prej preselil veliki sodnik s svojim 
premoženjem, med katerim je bila tudi skrinja s polkovimi zapisniki . 

jaz sem porabil ta čas, da se s Huvilerjevo pomočjo nekoliko seznanim s podzemeljskimi hodniki, kamor je vodila pot skozi klet . Vratca, 
ki so bila v tleh in ki so peljala v hodnike, so bila prikrita s praz}tlim sodom in so bila zvezana ž njim, da so se odprla, če se je sod 
.odvalil na stran ; če pa so se vrata zaprla, se je sod nazaj zavalil 
na prejšnje mesto . Skozi ta vratca je peljal hodnik čez nekaj stopni c 

v temno obočje . 

Tu mi je Huviler pokazal na desno v zidu v dolbini, ki jo je 
bilo lahko dotipati z roko, svetilko in netilo . Prižgal jo je in si jo 
obesil na verižici okoli vratu, da mu je visela na prsih. Tedaj sem 

videl pri svetilkini luči, da se je odpiral ° globok rov na levi strani 
stopnic, ki so peljale gori v klet. Iz tega rova je bil Huviler vlačil z 
vratilom polne koše zelenjave . »Lahko se spustiva s košem nizdol," 
je rekel. „Treba pa je zato dokaj vaje in če ni sile, je boljše, iti po 
lestvi.” 

Stopala vsa torej po lestvi kakih 50 klinov navzdol in prišl a 
v zidan hodnik, ki je bil ravno za moža visok in se je razteza l 
na desno in levo brez konca, na obeh straneh pa so se cepili drug i 
stranski hodniki, » Če hočete priti v Šomonske kamnolone", mi j e 
razlagal vodnik, „si morate to-le zapomniti : treba je iti vedno naravnost in le dvakrat na desno, tam kjer sem zarisal križec v steno . 

Na poti nazaj seveda morate se držati pri križih na levo, če ne pridet e 
v stranske hodnike in se izgubite . Jaz sem nekdaj zašel in sem prišel 
v hodnike, ki so bili polni lobanj in mrtvaških kosti . Grozno je tam ! I n 
'še sem mislil, da ne najdem svoj živ dan izhoda . ” 

Huviler je šel z mano in mi pokazal križce. Na nekem mestu je 

curljala voda doli po stenah in kapljala z obočja. „Tu sva pod Sen 7 
rnartenskim kanalom,” je rekel moj vodnik. „Od tu naprej ni moči 
več zaiti ; do Šomona ni nobenih stranskih hodnikov več. V desetih 
minutah sva lahko pri izhodu .” Res se je jela v daljavi svetlikati 
dnevna svetloba in končno sva prispela v zapuščen kamnolom sred i 
skalnatih gričev, ki jim pravijo Som5n . Nad nama se je-dvigala visoka 

stena, pod nama pa je ležala poštna cesta Meaux (b . Mo) in vas Pati. 
tén (sedaj pariško predmestje); tja doli je vodila pot zakrita z grmičjem . 
Ko sva se vračala, rekel je Huviler, naj sam iščem poti. In posrečilo 
se mi je brez težave ; le pri lestvi, ki je peljala gori v klet, bi bi l 
_kmalu šel mimo, ker je bila tako spretno skrita za robom zidu . 


260 

Huviler mi je še pokazal, kako je treba kake zalezovavce zva

biti v napačne hodnike ter jih premotiti, potem sva zopet zlezla gori 
v hišo. „Oh”, je zdihoval, „slabi časi so. Imel sem tako lahek in 
varen zaslužek za časa kraljevstva! Upajmo, da bo kmalu bolje i n 
zopet vpeljejo dac . Gospod Muos, težko je danes kaj zaslužiti in pošteno preživiti ženo in otroke” . 

3 

To je bilo možu : pošteno preživiti ! Kmalu bi se bil ž njim zopet sprl, kakor takrat, ko mi je bil nanagloma odpovedal stanovanje . 

Na boljše čase pa je bilo še treba čakati. V Parizu je vrelo, 
kakor v vražjem kotlu. Kralju so za enkrat vzeli vso oblast in stražili so ga v Tuilerijah prav kakor ujetnika . Straže so stale po vseh 
hodnikih in na vseh vratih. Več izhodov so zapečatili s trobarvnimi trakovi. Po vrtih in dvorih je bilo, kakor v bojnem taborišču . 
Vendar si še niso upali, kralja popolnoma odstaviti . Ko so Jakobinc i 
spravili mnogo ljudi skupaj, da bi to dosegli, prečital je Bailly na Martovem polju drhali vojni zakon in je množico pozval, naj se razide . 

Vajena, da ne delajo nikdar ž njo zares, zasramovala je drha l 
oblastvo in je metala kamenje na vojake . Tedaj pa je Lafayette vendar 
ukazal ustreliti ; nekaj sto jih je padlo in za takrat se jim ni po

srečilo razglasiti republiko . 

To se je zgodilo 17. malega srpana 1791, torej skoro ravno 
eno leto po zavezni prisegi in na stopnicah istega „oltarja domovi , 
ne”. Voditelji Dantón, Santerre, Robspierre in: podobni junaki so se 
seveda varovali prikazati se javno . 

Nekaj dni prej, dne 11 . malega srpana, bil je Pariz priča brezbožnega sprevoda — ko so Voltairja razglasili za svojega boga — 
nekaj tednov pozneje pa so obhajali zmagoslavje Rousseaujevo . Voltaire 

in Rousseau, sta s svojimi spisi že več let prej širila prevratne ideje 
zoper tron in oltar. Oba sta bila zagrizena sovražnika katoliške cerkve. 
Umrla pa sta nekaj let prej, ko je izbruhnila revolucija . Oba očeta revolucije so prenesli v cerkev sv. Genovefe, ki se je zdaj imenovala 
Pánteón t. j. svetišče vseh bogov. Šestnajst konj je vleklo Voltairjev 
voz. Zatrjevali pa so mi za gotovo, da je v katafalku ležalo telo nekega meniha, mesto v obupu umrlega brezbožneža, ki je že davn o 
-strohnet. V poganskih oblačilih je šel narodni zbor za to komedijo. 
Slavospevi so se glasili, oblaki kadila so se dvigali kvišku — in kdo r 
je imel le še iskrico vere in nravnosti, obrnil se je rdeč od sramu od 
teh grozot. 


26 1


XXXII . 
Na dopustu. 

V narodnem zboru so bili predložili, da je treba kralja kaznovati, ker je skušal pobegniti. 

Večina je sicer to odklonila, češ ker je Ludovik XVI ., dokler je 
-še kralj, nedotakljiv. Mesto tega pa so sklenili postaviti pred sodišč e 
vse tiste, ki so mu pri tem pomagali, češ, da so izdajavci ustave in 
domovine. 

Ko mi je veliki sodnik zvečer prečital to iz nekega časnika, j e 
rekel : „To- se tiče vas. Danton, ki vas je spoznal, vas bo že vede l 
najti. In pri takem veleizdajniškem procesu se ne bodo brigali, da 
imamo pravico soditi se sami. Če pa vas enkrat imajo, ne dam več 
počenega groša za vašo glavo. Vi morate za nekaj časa iz Pariza 
proč. V zaporu, v katerem se skrivate, ne boste mogli dolgo vstrajati, čeravno se hodite izprehajat pod zemljo . Najbolje bo, če 
greste na dopust. Jaz imam nekaj naročil, ki jih moram odposlati v 
Švico. So to stvari, ki jih ni lahko zaupati pošti. Rad bi namreč po 
svojih, prijateljih v Švici dosegel, da bi nam poslala naša oblastva 
navodila, kako naj ravnamo v teh nemirnih časih, ker je v nevarnosti življenje naših vojakov. Naš stari polkovnik D'Aifry se noče zganiti . 
Vi izkažete sedaj veliko uslugo, če porabite svoj dopust : za to, da 
greste v Švico in neseto s seboj tudi ta pisma. Prvo bi šli v Bern, 
potem v Lucern in Zug, kjer bi oddali neko politično pismo gospod u 
Zurlaubenu in zraven še pisemce moji hčeri.” 

. Začelo mi je postajati toplo okoli srca. Zopet videti Švico, 
Zug, svojo mater — to mi je bilo všeč ! Tudi Verenko — priznal 
sem si v skrivnem kotičku srca in z neko grenkostjo — bi rad videt . 
Brž sem obljubil, da grem. 

Odjezdil sem že drugi večer. Keyzerjeva pisma mi je stara 
Blanchet skrbnó všila v podvlako. Z denarjem sem bil dobro založen. V žepu svoje vrhnje suknje sem imel škatljico za barve, 
čopič, svinčnike in risarsko knjigo. Hotel sem: potovati, kakor bi bi l 
slikar, in potni list, ki mi ga le preskrbel veliki sodnik, se je glasi l 
na Damian Manié, irisar-umetnik. 

Moja pol ie šla proti Besansónu, odkoder bi šel skozi goirovje .Jura ,v Bern. Vrelne j•e bilo prve dni prijazno; pokrajina, 


262 

koder sem potoval, je ugajala, dasi je bilo povsod dosti gozd a 

gričevja. Žetev je bila končana, in zgodnja jesen je že barval a 
gozdove. Prenočeval sem v gostilnah malih vasi ali tudi v gostoljubnih kmečkih hišah . Večjih krajev sem se ogibal, ker se m 
sumil, da so tam klubi jakobincev. Med kmečkim prebivalstvom 
pa je bilo še ' dosti pobožnega duha in zvestobe do kralja . V 
več kot eni hiši so zvečer molili rožni venec za revne duše v 
vicah in posebej še očenaš za dobrega kralja. V kmečkih hišah, 
sem se priljubil mladim in starim s tem, da sem razkazova l 
svoje podobe, in sem včasi tudi naslikal kakega otroka ali staro, 
'mater ali njih domovje na kos papirja in jim pustil za spomin . 
Tedaj niso hoteli nobenega plačila za večerjo in ležišče . »Gospodje slikarji niso tako bogati," mi je rekel dobrodušno v 

tistih krajih neki kmetič . 

Slabše je bilo, ko sem prišel v Franche Conte. Tu so bili 

tudi kmetje zelo nahujskani to so pričale razvaline mnogi h 

gradov, ki so jih bili požgali . V velikem krogu sem se 

ognil Besansóna, glavnega mesta tiste pokrajine, in se m 

že zagledal divje gorovje Jura, ki loči Francijo od Švice* 

»Jutri ali pojutranjern bom na švicarskih tleh," sem s i 

rekel. 

Bil je nenavadno vroč dan v jesenskem mesecu, ki je pričel . 
Moj konjič je nemirno metal glavo sem in tja in je skušal z 
repom ubraniti se obadov ; hribovje je bilo videti radi vodn e 
sopare nenaravno blizu . „Nevihto bomo imeli”, je rekel ob pot i 
neki kmet, ki sem ga pozdravil . 

„Ali pride kmalu,” sem vprašal . 

» Hm, mislim, da še pred večerom. Lahko pa še pridet e 

v vas. Dalje jezditi bi vam ne svetoval. Daleč j,e še do Le 

Bussey-a in grda pot . Seve, pri nas tudi ne boste imeli popolnom a 

mirno" . 

»Kaj je v vaši vasi? Je-1i žegnanje ali ženitovanje? " 

„Da, lepo žegnanje l Meščanski odposlanci iz Besanson a 
so prišli danes, z velikimi klobuki s perjem in z belo rdeč e 
modrimi prti krog trebuhov. Kaj se tako muzate, gospod? Gotovo nisem česa prav povedal?” 


Rekel sem, da je že vse prav povedal, ter sem ga vprašal , 
kaj so hoteli odposlanci v vasi . 

„Kaj da hočejo ? Hm, ne vem, gospod, kako mislite o te j 
stvari ; toda čudno je, kako se danes godi po svetu . V vasi 
imamo več kot petdeset let župnika, ki ni storil nič drugega 
kakor le to, kar je dobro in Bogu dopadljivo . Vse ubožce je 
podpiral, in če ga je klical kak bolnik k sebi, hitel je stari žups 
nik k njemu v najbo lj divje gore, bodisi poleti ali po zimi, p o 
dnevi ali ponoči, v viharju in dežju . Zdaj pa so napravili tam 
v Parizu neko konstrukcijo, ali kakor pravijo že temu, in na § 
župnik pravi, da ta reč ni za nič, in to je tudi dokazal v nek i 
pridigi. Jaz imam slab spomin za kaj takega ; toda moja žena 
jo zna skoro na pamet in vam lahko pove. 

„Tedaj bi moral dobri stari župnik priseči na to konstrukcijo , 
on pa pravi : „Tega ne smem in tudi ne bom” . In isto pravijo 
tudi drugi duhovni v tem kraju, le malo število takih ne, pre v 
katerimi nihče ne sname klobuka, in ki bi bili boljše napravili, če bi postali pošteni krojači in čevljarji, ko pa duhovni , 
kakor pravi moja stara . 

„Naš župnik pravi tedaj : ,Jaz ne priseaem'. Nato ga je ta 

presneti učitelj, ki ga je le naš dobri gospod izučil na svoj e 
stroške, zatožil pri oblasti v Besansónu, in zdaj so meščansk i 
odposlanci tu, da preženejo dobrega starega moža iž njegoveg a 
župnišča. Radi tega sem rekel, da ne boste našli danes miru 

v vasi. A le pojdite h » Kroni”; gostilničar je dober mož, lasi 
tuli nekoliko z volkovi in je prekrstil svojo gostilno . " 

Zahvalil sem se kmetiču za prijazno obvestilo in se m 
jezdil naprej s sklepom, da se ne ustavim v vasi, da ne pride m 
z gospodi odposlanci v kake neprilike . 

Zagledal sem gostilno „Pri kroni,” in na smeh mi je šlo, , 

ko sem videl, kako je bila pod večjo desko pribita manjša, n a 
njej pa je bilo z rdečo barvo napisano »državljanov". Torej vse 
skupaj »Pri kroni državljanov". Mož je umel združiti novo s 
starim ! 

Ko sem zavil krog vogla, sem zagledal pred seboj vaško, 
cerkvico in zraven nje pohlevno župnikovo stanovanje. Velika 
množica ljudi se je gnetla pred hišo, in ženske so, jokale, da 

bi se moral kamen omečiti, ko se je prikazal na hodnik u 
častitljivi župnik, ki sta ga vedla dva orožnika . 


„Ne jokajte zame, otroci,” rekel je starček srebrnih kodrov 
in prijaznih, nedolžnih otroških! oči . »Vam-li nisem pridigal , 
da je gospod rekel : kdor zapusti radi mene ločeta, mater, žen o 
otroke in dom, dobil bo stoterno povračilo in še večno življenje ? 
Nič ne dé tedaj, če moram zdaj radi Boga in svoje vesti zapustiti Vas, ki ste mi dragi, kakor bi bili moji otroci, in ta dom , 
ki sem bival v njem že petdeset let. Oh, saj bi ga že tako moral 
zapustiti kmalu ! Ne jokajte torej nad menoj, marveč nad sebo j 
in svojimi otroki! Ker žalostni časi bodi prišli nad našo ljubo 
Francijo, časi,. . " 

»Kaj, ta stari hinavec, ta izdajavec domovine, ta sovražni k 
svete svobode in enakosti ter bratstva še pridig* ?" Tako je 

zakričal neotesan mlad človek, ki ga je trobarvni pas izdajal za 
kakega uradnika. Predrzno je zgrabil častitljivega starčka za duhovniško obleko in ga tresel . Tedaj je prišlo- razburjenje v množici do vrhunca : v hipu sti planili dve krepki kmetici na predrzneža ter ga začeli obdelavati s svojmi nohti, in slabo bi s e 
mu bilo godilo, da ni župnik ustavil žensk. Tudi mene so srbele 
roke, in kmalu bi bil tega človeka opletel z bičem, vkljub njegovemu trobojnemu pasu . Ko se je župniku posrečilo ljudi po 
miriti, je vse še enkrat blagoslovil in se dal potem mirno od 

peljati z orožniki. 
Tu se vidi, kako osrečujejo ljudstvo v imenu svobode ! 
sem rekel sam pri sebi in sem jahal resnih misli dalje . 

Nisem pa bil še pol ure iz vasi, ko me je vjela nevihta . 

V malo minutah je postala skoro noč ; bliski so švigali in grmenje je odmevalo tako, da sem moral stopiti na tla in peljati 
plašljivega konja za uzdo. Tedaj pa so se odprle tudi zatvornice neba in ulilo se je, kakor bi se bil oblak utrgal. Cetudi 
nerad, vrniti sem se moral v vas nazaj . 

Do kože premočen sem dospel do » Krone državljanov" . 
Krčmar, majhen možiček, okrogel in plešast, a razumnih oči , 
me je sprejel prijazno . Ko sva skupaj peljala konja v hlev i n 
ga odrgnila in pokrila z gorko odejo, mi je rekel : »Imate potne 
liste? Ni zaradi mene, marveč radi teh meščanskih komisarjev , 
ki pijo pri meni . " 

»Najboljše liste," sem odgovoril . » Sicer pa nimam prav ni č 
veselja obedovati skupaj s temi gospodi. Peljite me v mojo 


265 

sobo, kjer se preoblečem, spijem požirek kuhanega vina ter ležem počivat. " 
» Hm, to je druga težava," je rekel gostilničar . »Jaz imam 
prav za prav le dve res dobri sobi za goste, in te bodo hotel i 
meti komisarji ." 
„So jih-li že zasedli? Ne še? Dobro. Jaz vzamem eno. Ni č 
ne skrbite. Upam, da s komisarji že sam opravim .” 

Posvetil mi je tedaj v mojo- sobo, ki je bila majhna, a 

*čedna, potem pa je šel pripravljat kuhano vino . Baš sem se bil 

nekoliko preoblekel, ko sem zaslišal težke stopinje gori po 

stopnicah. Začul sem trkanje na moja vrata, če se ne motim s 

kopiti, in ker nisem brž odgovoril, zakriči zunaj : „V imenu po

stave ! Ce ne odprete takoj, ulomimo vrata .” 

Tedaj sem odprl. Bila sta dva orožnika, očividno oba opita. 

„Opravičita me pri gospodu komisarju. Baš sem hotel leči 

v posteljo, da bi ne dobil nahoda, ker sem se popolnoma pre

močil v tem vremenu . ” 

„Toda vi ne smete v to postelj, prekleto! Gospod komisa r 

hoče ležati v njej! ” 

„A kaj! Mi živimo sedaj v kraljestvu enakosti! Ce je go-

spod komisar prej zasedel to sobo, pripada njemu ; če sem jaz 

prvi tukaj:, pripada meni. Bodite tako dobri in naznanite mu to .” 

» Bastian, ti si tepec l" nagovoril je zdaj drugi orožnik svojega tovariša, ki je imel besedo do sedaj . „Tega o postelji ti n i 

bilo treba nič praviti . Glejte, gospod potnik, vi ste sumljiv : prvič, 
ker ste sploh sumljivi; drugič, ker je vsaka-oseba posebe sumljiva, ki hoče leči v posteljo gospoda komisarja; tretjič, ker ste 
osumljeni, da ste pristaš stare vlade . Uvidite pač zdaj, da st e 
sumljivi? Zato morate takoj z nama pred gospoda komisarja, d a 
odgovorite na ta in .podobna vprašanja .” 

Kaj sem hotel? Šel sem tedaj za orožnikoma dol v pivsk o 
sobo. Tu je sedel pri dobro založeni mizi nadkomisar s svojim a 

tovarišema in kakor trlica suhim, šilastim človekom — šolski m 
>učiteljem, ki je bil zatožil starega župnika. Na prvi pogled sem 
videl, da so bili že do dva dobra napiti in sklenil sem, da na 
stopim drzno in jih tako ostrašim . 

»I-Im," sem rekel „gospodje komisarji se ne zapuste . Ce 

krepostni Robspierre, očak naše države, to videl . . . .” 


» Ste-li jakobinec"? je zaklical učitelj, in od strahu so map 
padle vilice iz rok, 

„Nisem prav neznan v klubu prijateljev ustave v Parizu . 
Poznam njegove najodličnejše voditelje in oni poznajo mene . 
Ponašam se, da sem govoril v klubu govor, ki je najbolj raznetil duhove. Klub pošilja člane, ki so najbolj zaupni, v pokrajine, da se prepričajo, kako delujejo podložni klubi in kako 
razpoloženje vlada med ljudstvom. Ce bom prihodnjič spet govoril v klubu, ne bom mogel nič dobrega poročati o komisarjih . 

Besansona .” 
»Oh! " je zastokal nadkomisar in je od strahu prevrni l 
svojo kupico burgundca . 
»Ne bom mogel," sem ponovil . „Klub seveda želi, da s e 

odstranijo duhovni, ki nočejo priseči na novo ustavo, toda t o 
se ne sme zgoditi tako surovo, kakor sem danes videl tukaj . 
Tako postopanje sveto stvar svobode premalo prosvetljenem u 

judstvu le pristudi . Radi tega se boste še zagovarjali! ” 

Zadnje besede sem govoril z gromkim glasom, in vs i 

trije z učiteljem vred so prebledeli od strahu. Taki širokoustneži so redkokdaj pogumni, in pasti pri vsemogočnih jakobincih v nemilost, je bilo zanje toliko, kakor da bi izgubili pernate klobuke in trobojne pasove . 

„To še ni vse,” sem nadaljeval . „Komisarsko oblast ste 
hoteli zlorabiti v to, da bi se polastili sobe potnika, ki je preskrbljen z najboljšimi listinami . Sramotna zloraba javne oblasti, ki so vam jo podelili v imenu svobode in enakosti t 

Kaj poreče „strogi” Robspierre, kaj „krepostni” Pétion, če pove m 

o v jakobinskem klubu ?" 
To je pomagalo. Začeli so jecljati o svoji dobri volji ; oprávičevali so se, da se je širil nek glas o meni, češ, da sem prista š 
stare vlade; prosili so me oproščenja; zahtevali so, naj gostujem ž njimi, le obljubim naj jim, da v Parizu nič ne povem, 

o njih zmoti. Rekel sem, da se pri odhodu ž njimi pobratim , 
ko se prepričam o resničnosti njih mišljenja svoje poročilo jakobiricem pa si bom še premislil . 
Hoteli so me prisiliti, da bi sedel k njihovi mizi. Meni pa 
se je gabilo, biti v taki družbi in odtegnil sem se s hladno o-p 

pazko, češ pravi prijatelj domovine ni prijatelj takih gostij. S 
tem sem odšel v svojo sobo nazaj. 


Mali debeli gostilničar, ki je ozadju pivske sobe gleda l 
in poslušal, šel je za mano, in ko je zaprl sobina vrata za sabo , 
namuzal se je in rekel : „To ste izvrstno napravili! Ce pa niste 
res odposlanec jakobincev, vam svetujem, da odpotujete jutr i 
na vse zgodaj . Komisarji bi se lahko domislili, da bi zahteval i 
od vas pismenega izpričevala, ko se jim v spanju izkadi vinsk a 
megla. In hočete zdaj res leči spat brez večerje ? ” 

Spomnil sem se pečene gosi, ki je ležala pred komisarj i 
na mizi in tako prijetno dišala, in rekel sem si, da sem dane s 
zaslužil dober grižljaj in kozarec . Zato sem si privoščil na raču n 
gospodov komisarjev prav čedno . večerjo in sem zraven spil 
steklenico burgundca, ki me je tako ogrel, kakor kuhano vino , 
ki sem je bil prej naročil . 

Rano zjutraj, ko se je šele danilo, zbudil me je gostilničar , 
kakor sem mu bil ukazal, in je rekel, da je moj konj v hlev u 
že osedlan. Pri zajutrku sem ga prosil, naj gre brž po učitelja . 

» Ta, pa še globoko tiči v pernicah kakor komisarji ; sinoči 
so še čvrsto nadaljevali pitje, da bi pregnali strah, ki ste ga ji m 
spravil v kosti . Pa še nekaj! Res so se domislili, da je treb a 
zahtevati od vas pismenega potrdila, da so vas v resnici poslal i 
jakobinci. In gorje vam, če tega ne morete pokazati i" 

„Ze dobro,” sem rekel in mirno dalje zajutrkoval . » Prikli

čite mi učitelja iz postelje! V desetih minutah mora biti tu." 

Res je bil nesrečni človek kmalu na mestu, seve le napo l 
v zavesti. Ukazal sem mu, da me mora takoj spremljati do L a 
Bussey-a ; medpotoma mu izporočim važno skrivnost in dam neko 
navodilo. Hotel se je sicer izgovarjati, a rekel sem mu tako od 
ločno, da ne morem izgubiti niti rninute in da bo izvedel še t o 
uro zakaj. Strahopetnež je tedaj odcapljal poleg mojega konja , 
četudi je padal mrzel dež . 

Ko je pot po dobri četrti ure dospela iz strnišč v gost 
gozdič, skočil sem brž iz sedla in sem zgrabil malovrednega 
ovaduha svojega očetovskega dobrotnika za vrat. Od strahu je 
zakričal in padel na kolena : »Ne umorite me! " 

,,Mi ne pade v glavo — hudič bo tvojo Judeževo duš o 
zadosti zgodaj pobral. A skrivnost sem ti obljubil in navodilo . 
Skrivnost si deloma že uganil, namreč, da nisem jakobinec . 
Sicer pa sinoči tega tudi nisem rekel . Ne, jaz sern pošten Švicar, 


:268 

ki se zgraža nad spako, ki so jo napravili jakobinci iz svobode. 

Moje naročilo pa je vzgojno, tako, kakor ga dajaš ti dečakom , 

če se slabo obnašajo ." 

S tem sem ižrul iz tal travnato gručo in jo potisnil človeku v usta, da bi morda ne privabil nepotrebnih gledavcev s 
svojim kričanjem, ter sem ga jel s konjskim bičem obdelovat i 
po zadnji plati, dokler se mi ni utrudila roka. 

„Tako,” sem rekel, tukaj si pokusil mrvico tega, kar s i 
zaslužil. Zdaj mi pozdravi gospode komisarje ! Da pa pozdrav 

ne dospe prezgodaj, te hočem nekoliko privezati za ta-le drev . " 

Privezal sem ga tedaj za bukev ob potu . Potem sem se vzpe l 
'v sedlo in naglo odjezdil dalje ; bil je zame skrajni čas, da pri 
dem čez švicarsko mejo. 

Pot skozi Jursko gorovje je bila zelo težavna . Kakor navadno 
po kaki jesenski plohi, je zasnežilo pogorje globoko v dolino in siv e 

'megle so se vlačile po pobočjih . Ko pa sem prekoračil zadnji greben , 
sem zagledal pred seboj divno pokrajino krog Neuenburškega Jezera , 
tam zadaj na vzhodu in jugu pa so se žareli v zahajajočem sonc u 
vrhunci Švicarskih gora. Tudi če človek ni slikar, vendarga očara ta 
krasota. „0 Švica, draga domovina, kako lepo te je Bog ustvaril I ” 
vzkliknil sem in začel veselo spremljati pesem pastirja, ki se je glasila z gorske stene v dolino. 

Na večer drugega dne sem dospel v Bern h generalu Erlachu , 
ki sem mu izročil pismo velikega sodnika Keyzerja . General, častitljiv 
starček, me je hotel šeAalje zadržati, toda mene je vleklo v Zug, in 
tako sem odjahal po enodnevnem počitku, proti Luzernu . Tudi tu sem , 

-se vstavil en dan, da sem oddal nekaj pisem . V Bernu in Luzernu 
so vsi menili, da nas mora Švica takoj odpoklicati domov, kakor hitro 
bi pahnili Ludovika XVI . s prestola ; dokler pa je kaj upanja, moram o 
vzdržati na svojem mestu . 

Pozno zvečer sem prišel 15. septembra v mestece Zug. Nameraval sem izprva iti do Zurlaubenskega dvora, kjer bi spravil tudi 


269, 

konja pod streho, ker nisem hotel tako pozno motiti matere . Ko pa 

sem prišel mimo njene hišice, in sem zagledal še luč v izbi, privezali 
sem konja k plotu in v dveh skokih sem bil pri hišnih vratih . Potrkal 
sem, in za hip se je znotraj oglasila stara dekla Veronika in vprašala , 
kdo je. Ko pa me) je spoznala po glasu, zavpila je : »Mati Muos, 
mati Muos, Damian je!" in v veselem strahu ji je padla kuhinjska, 
svetilka iz rok. 

Trenutek potem sem klečal ob postelji svoje matere in sem poljubljal njeno drago obličje. Smejala in jokala se je od veselja. „Ti 
ubogi dečko,” je rekla, „kaj vse si moral prestati ! Ne, ko sem bralo , 
da so te ponižali v službi in so vsi vsaj na pol verovali, da si kri v 

— le jaz in Verenka Keyzer ne — Mislila sem, da me to spravi poda 
zemljo ! Kako si mogel to prestati? In si mi ostal tudi priden in pošten? ” 
— pogledala mi je pri tem izprašujoče v oči — „Bogu bodi hvala t 
Četudi nisi prinesel ničesar drugega iz Pariza, kakor nedolžno srce, 
rešil si neizmeren zaklad! Gotovo pa si truden in lačen. Jutri bo še 
čas za govorjenje in pripovedovanje . Veronika, tecite hitro doli „ k 
volu” in prinesite dober grižljaj in nekaj dobre kapljice l " 
Tedaj sem se spomnil tudi na svojega konjiča zunaj ob poti i n 
hitel sem ga odvezat ter sem ga peljal v hlev gostilne „pri volu” , 
ker sami ga nismo imeli. Ko sem se vrnil, je bila miza pri postelj i 
moje drage matere že pogrnjena, in moral sem jesti in piti . Potem sem, 
ji natančneje pripovedoval to in ono, kar sem ji bil v pismih le na 
kratko omenil. Tedaj rne je mahoma vprašala, kaj je z mojo ljubeznijo do Verenke Kajzer. 

Na celem potovanju sem se bal tega vprašanja in srečanja z-
Verenko. Kako sem hotel takrat po svojem pogovoru .s patrom Sekundom pisati materi, sem že povedal. Pozneje sem še parkrat poizkusil, a vedno sem pismo raztrgal in si mislil pri tem : » Ko bi ji le 
mogel sam povedati!" Zdaj sem imel zaželeno priložnost, in venda r 
mi je bilo tako težko i 

A storil sem ! Povedal sem materi vse : Verenkino odpoved, kako . 
mi je poslala pismo nazaj, kako sern se ujezil, kako mi je marquis v 

tako znamenitih okoliščinah ponudil roko svoje hčere, kaj je rekel k 
temu oče Sekundus, kako lepa, izobražena, bogata jn dobrosrčna d a 
i,e moja nevesta, in kako je vkljub temu vse moje srce še vedno pri 
Vereni. 


Vse sem ji povedal popolnoma odkritosrčno, in če kj e 
nisem mogel najti prave besede, pomogla mi je z umnimi vprašanji iz zadrege . 

ko sem končal, pogladila mi je roko, ki je ležala na njen i 
odeji, in je rekla: „Ubogi dečko ! Ubogi Damian l” Po majhnem 
presledku pa me je vprašala : „In oče Sekundus meni, da je 
tvoja zaroka s plemenito gospodično veljavna? ” 

„Da, tako je rekel. ” 
»Toda vidva vendar ne spadata skupaj, vsaj tako ne, kakor 
in Verenka !" 

„Če pa Verenka neče, moram pač gledati, kako spravi m 
iz svojega srca ljubezen do nje, da postanem Izabelli, ki je tud i 
dobrosrčno dekle, pošten krščanski zakonski mož.” 

„Če Verenka neče! Stavim pa kar hočeš, da se je Verenk a 
že davno grenko kesala za svoje malo ljubosumje. Pisali so ji pač 
iz Pariza, najbrže njen brat, da dvoriš bogati lepi in plemenit i 
deklici, in tako je mislila, da si jo zapustil. — No, Damian, ne 
kujaj se! Pusti, naj misli in skrbi tvoja mati . To se mora na 
kak način zopet poravnati! Pojdi mirno počivat in dobro spi! 
Jutri bomo kaj več o tem govorili . ” 

Pokleknil sem ob njeni postelji, in napravila mi je križec 

na čelo, kakor v mojih otroških dneh. Dosti mirnejši sem stopil 
potem v svojo malo sobico in spal, dokler ni pozvonil cerkovnik bližnje cerkve sv. (»bakla k zgodnji maši. Še tedaj si 
nisem mogel popolnoma izmencati spanca z oči, tako da se m 
komaj pravočasno prišel k šolski maši . 

Ko sem hotel stopiti pri stranskih vratih na ženski stran i 
noter, sem pod vratmi skoro zadel ob Verenko Keyzer. Kako 
lepa mladenka je postala iz deklice v teh dveh letih in pol! S 

sramežljivo povešenimi očmi je stala ob kropilniku in je ravn o 
pomočila svoj prst vanj, ko sem vstopil . Ker sem v ozkem prehodu nekoliko zadel ob njeno obleko, dvignila je k meni oči , 
me spoznala in se veselo ustrašila . Brž pa se je njen obraz poresnil ter postal skoro strog . Ali se je spomnila na svetost kraja , 
ali pa je mislila, da je vez med nama zrušena. S povešenimi 
očmi in stisnjenimi ustnami mi je ponudila v naglici blagoslovljeno vodo in smuknila mimo mene skozi vrata . Verenka, Verenka, kako si mi tisto jutro skazila pobožnost! 


27 1 

Po zajutrku sem hitel v Zurlaubenski dvor . Kakor blisk se 
jo bila že raznesla po malem mestecu vest o mojem prihodu . 

:Stari baron me je nestrpno pričakoval v svoji sobici. Tu 
sem videl vse ravno tako, kakor pred dvema letoma in pol, k o 
sem bil odšel : iste temne hrastove omare, isti kupi papirjev , 
listin in spisov na mizi in stolih, in v istem visokem naslanjač u 
je sedel boter. Toda zastavni gospod ni bil več isti . Ta kratki 

,čas ga je postaral za deset in več let . Mož, ki je bil ob mojem 
odhodu še čil, postal je slaboten starec ; tresel se je, ko se j e 
-dvignil, da bi mi šel naproti ; obleka je mahedrala na njegove m 
životu, in stopal je sključen pod težo svojih let . 

Pozdravil me je prisrčno, in dolgo sem se pogovarjal ž nji m 

o političnem položaju na Francoskem, Ni mogel razumeti, kako 
,da je Izgubilo plemstvo ves pomen, in pripisoval je kraljevim 
pristašem premalo odločnosti ter je hvalil stare dobre čase, ko 
bi nikdar ne moglo priti tako daleč. 

Potem je začel govoriti o svojih zasebnih razmerah, ki s o 
1)ile zelo slabe. Odkar ni več dobival letne pokojnine, je ime l 
komaj toliko, da je živel . Zurlaubenski dvor je bil že dolgo ve s 
zadolžen, in on ni mogel več plačevati obresti teh dolgov . Zopet 
je moral najeti posojilo. Zurlaubenski dvor je moral radi svojega 
imena in svojih prejšnjih zvez z raznimi francoskimi rodbinam i 
nad svoje moči pomagati Francoskim plemenitaškim izseljencem , 
4<i so res bili v velikih stiskah. Tako se je še bolj zakopal v 
.dolgove. 

„Nimam prav za prav ničesar več razen svoje knjižnice, v 
kateri imam čez 400 zvezkov listin in najredkejših rokopisov . 
:Samo to cenim na 50.000 goldinarjev; vredna pa je še več! Ponudil sem jo nekaterim našim mestom na prodaj, a nimajo ni č 
smisla za take stvari. Mene pa je veljala tisoče. Zdaj se 
pogajam s svojim prijateljem, nekim opatom v Nemčiji, ki m i 
ponuja 7000 goldinarjev in 2000 vsako leto do moje smrti . Meni 
pa bi bilo umreti brez mojih knjig . In Zurlaubenski dvor, ki 
sem ti ga mislil zapustiti, je vsejedno izgubljen! ” 

Stari mož, ki ni še pred malo leti nič vedel za take skrbi , 
se mi je smilil. Rekel sem, da name ni treba nič misliti prebil se bom z božjo pomočjo skozi življenje tudi brez Zurlauibenskega dvora . Tudi sem mu nudil 1000 luisdorov, ki rni jih 


272 

je bila podarila Marija Antoinetta, misleč, da mu tako pornorern, 
iz težav. 

Zm ajal je z glavo, srčno mi stisnil roko in dejal : »Damian» 
hvala ti za tvojo dobro voljo! Ne. Ti vinarji, ki si jih grenko . 
prislužil, ne . smejo pasti v žrelo mojim upnikom . Bilo bi tudi 
brez koristi, ker je premalo. Ti pa mi vendar lahko .pomore§_ 
Hočem ti povedati, kako . Stalo te bo žrtev, a bo v tvoje i n 
moje dobro. " 

Slutil sem, kaj pride, in ustrašil sem se. On pa se je odhrkal in nadaljeval : »Damian, ti se moraš oženiti z bogato deklico. Vem, da moreš, če hočeš. Izvedel sem iz Pariza ; zelo meveseli, Damian, častitam ti! Valdouleur je baje zelo bogat . Najmanj 
pol milijona ima. Poleg tega je gospodična lepa in dobra kot 
angelj, kakor mi je pravil plemenitnik Montpierre, ki pozna Valdouleurske in ki mi je prvi pravil o tvoji sreči . Kmalu ga boš., 
videl z nekaj drugimi izseljenci pri obedu . On je ni mogel prehvaliti in je rekel, da prekosi še svojo starejšo sestro, ki im a 
nekaj vojaškega na sebi. No, kaj delaš tako kisel obraz k moji m 
besedam ? Oženi se ž njo in pripelji jo sem! Poskrbel bom, da bo , 
nova mladika dalje zelenela in cvetela na starem Zurlaubenske m 
deblu, in Zurlaubenski dvor bo najlepši v naši ljubi deželici !"-

Dobri boter je postal pri tem proti svoji navadi mlade 
niško navdušen. Ko nisem odgovoril, je jezno nadaljeval : „Vem„ 
kaj ti roji po glavi! Verena velikega sodnika Keyzerja! Tod a 
taka neumno mladostna ljubezen je le redko kedaj za resno življenje. Ce si hočeš sezidati srečo za življenje na trdni podlagi , 
moraš najprej vprašati dolžnost in razum za svet, potem šele 
srce in čustvo . Ni mi treba dati odgovora zdaj ; premisli si ga 
v treh dneh. Upam, da boš tedaj odgovoril po pameti . ” 

Služabnik je baš prav prišel oznanit, da je miza pogrnjena „ 

ker je pogovor postajal že mučen. Peljal sem tedaj botra gori, 
v sobano, kjer so naju pričakovali francoski gostje. Le s težavo sem se delal prijaznega in odgovarjal na razna vprašanja ® 
in vesel sem bil, ko sem se mogel dostojno posloviti. 

Prav za prav bi moral iti zdaj v Frauenstein, da oddam , 

Vereni pismo njenega očeta. Toda umiriti sem moral prej svoja, 
čustva, ki mi jih je tako razburila botrova ukazovalna željaa. 
Poiskal sem samotno pot in sem šel čez bližnje pokopališče sv_ 


273 

Mihaela, kjer sem pomolil na grobu svojega očeta, gori v hri b 
do kapelice sv. Verene. Tam sem sedel pod košato bukev in 
gledal nizdol na mestece in lepo jezersko gladino . Lepa pokrajinska slika, ki jo je obsevalo milo jesensko solnce, je zel o 
pomirila mojo notranjost. 

»Dolžnost in razum," sem si rekel, „na prvem mestu ; srce 

n čustvo šele na drugem . In oče Sekundus pravi, da je moj a 
dolžnost držati pri zaroki dano besedo . — Dalje me sili hvaležnost do dobrega botra, ki me je vzgojil na svoje stroške 
in me imel kakor za svojega sina, da mu pomorem v stiski . 
Zakaj bi jaz ne žrtvoval svojega nagnjenja, da olepšam starem u 
možu večer njegovega življenja ? 

Valdouleurjevo bogastvo bi `ine nikdar ne spravilo do tegal, 
{la bi se,odrekel svoji mladostni ljubezni. Toda tako? — Mislim , 

{la je že Bog tako določil! Tudi dragi materi lahko pripravi m 
boljše življenje. Dobro naj se ji godi na stare dni. Lepo bo prebivala na Zurlaubenskern dvoru in Izabello Valdouleursko bo ravno 
tako ljubila .ko Vereno Keyzer — vsaj upam tako. Damian, poslušaj tedaj glas dolžnosti in razuma ! ” 

Tako sem skušal potlačiti tožeče srce, in ko sem mislil, 
da sem zmagal, odšel sem proti Frauensteinu . 

Katra mi je odprla in mi je že v veži očitala, zakaj da pri-. 
hajam šele zdaj, ko me je Verenka čakala ves dan ; ravnoka r 
je odšla ven . Potem, zakaj da sem pripravil Verenki toliko skrb i 
in solza z svojem življenjem v Parizu. Če bi ne vedel, da Katra 
govori vse iz ljubezni do Verenke, bi se še hudoval nad njo . 
Tako pa sem se je skušal brž odkrižati in sem vprašal po Veren 
kini teti. Šel sem gori v izbo k njej in jo našel, ko je pletla 
po svoji navadi . Tudi ona me je okregala kakor Katra, le bol j 
milo, in pripovedovati sem ji moral vse, kar se je dogodilo v 
Parizu. Izpil sem ž njo skledico kave in čakal nekaj časa ; Verenke pa le ni bilo nazaj . Poslovil sem se tedaj in odšel prot i 
-domu. 

Dan se je že nagibal, in bil je že čas vrniti se k materi . 
Nikoga drugega nisem dobil pri njej kakor Verenko . 

Kakor druge dneve, je prišla tudi danes k bolnici, da po 
plete in se kaj pogovori pri njej . Ko sem vstopil, je hitro vstal a 
gin mi stegnila ,obte roki nasproti. 


„Damian,” je rekla in zadrževala solze, „mati mi je pove 
dala vse. Odpusti mi ! Vsega sem kriva jaz. Nikdar bi ne bila 
smela verjeti, kar so obrekovalno govorili o tebi, dasi mi j e 
brat to govorjenje potrdil . Morala bi bila govoriti vsaj s tvoj o 

materjo o tem in čitati tvoje pismo . Sedaj moram in hoče m 
trpeti kazen za to . Oče Sekundus prav govori : Ti si naveza n 
na svojo obljubo, in jaz se nočem ustavljati, da bi je ne izpolnil . 
Bodi srečen, Damian ! Moliti hočem zate ! Zate in tvojo nevesto! ' 
Zdaj pa zbogom! Vem, da tudi tvoje srce krvavi . A Bog in 
sveta njegova Mati bosta že našla zdravila za najini ranjeni srci ! ” 

Po sestersko me je poljubila na čelo, in gorka solza je padla 
iz njenega očesa na moj obraz, potem pa seje odtrgala od 
mene. „Zbogom! Bog bodi s tabo! Ne išči me več ; to bi mi 
zadalo le novih bolečin. Bodi srečen! ” 

S temi besedami je odhitela iz hiše, ko si je naglo osušil a 
solze. Gledal sem ves zmešan za njo in sem videl, ko je izginila v vratih cerkle sv . Ožbalda. Občudoval sem jo bolj ko kda j 
prej . Kako odločno je zatajila in žrtvovala svoje srce, ko se m 
se jaz tako obotavljal ! 

Tudi mati je jokala, ko sem stopil k njeni postelji . „Ho-
tela sem poravnati in sem vse pokvarila,” je vzdihovala . „A bod i 
miren, otrok ! Bog bo že našel sredstva in poti, da ne izgubi 
tega bisera .” 


VII . KNJIGA.

XXXIV. 
Vihar se bliža. 

Prvi teden meseca vinotoka sem prejel pismo od velikeg a 
sodnika Keyserja. Sele sedaj sem verjel, kar sem že čital v časnikih, da je kralj sprejel novo ustavo . Veliki sodnik je pisal , 
<la je kralj storil to skoro gotovo le radi tega, da zabrani hujš e 
zlo. Upa, da odvrne marsikaj slabega, ker mu nova postav a 
pušča pravico, zabraniti vsak zakon, ki mu ni po volji . 
Tudi krivične postave proti cerkvi misli polagoma odpraviti . 
Kralj je zopet zadobil svojo, moč in zdi se, da se bodo stvar i 
v bližnji bodočnosti obrnile v miren tok . Narodni zbor je raz 
puščen in na njegovo mesto se prvega vinotoka zbere postavodajalna skupščina . Tudi ni sedaj nobenega vzroka, da bi odpoklicali Švicarske polke . Na koncu je Keyser še pripomnil, d a 
lahko skrajšam svoj dopust, če hočem, ker je narodni zbor raze n 
drugih pomilostil tudi tiste, ki so pomagali pri kraljevem begu . 

Sklenil sem tedaj, da se vrnem k svojemu polku . Zurláubenu sem namignil, da bom ubogal glas dolžnosti, in on me j e 

silil k odhodu, češ, da mi kdo ne prevzame neveste pred nosom . 
Z Verenko od tistega dogodka v sobi moje matere nisem več go

voril, in tudi pri slovesu je nisem videl . Težko sem se poslovi l 
,od matere. Blagoslovila me je, in prišel sem srečno v Pariz , 
kjer sem velikemu sodniku natančneje razložil, kaj mislijo o na s 
Erlach in drugi Švicarski državniki . 

V prvih dneh sem pisal Izabelli obširno pismo o svoje m 
potovanju in sem priložil tudi dve sliki : Zug z jezerom in krasnimi gorami v ozadju ter Zurlaubenski dvor z vrtom . 

Izabella se mi je toplo zahvalila za pismo in sliki pisal a 

mi je, kako se je oče od srca smejal, ko je slišal, kako se m 
pokoril šolskega učitelja . Radi slik je omenila, da je pokrajin a 
luga čudovito lepa, Zurlaubenski dvor pa da ni nič posebnega . 
_Za medene tedne pa bo „stari zaboj” prav prijeten . H koncu 
me je še lepo pozdravila in me povabila, naj obiščem očeta i n 

njo na tihem gozdnem dvoru pri Etampu, ker se niso š 
e zapustiti prijazno gorsko zatišje in priti v Pariški hrup . 
Na to pa za sedaj nisem mogel misliti, ker sem baš priše l 
2 dopusta in nisem rnogel brž prositi za drugega . Da pa je 


Izabella imenovala dvorec mojega botra »stari zaboj", me je 
nekoliko jezilo. 

Zima mi je potekala v službi . Če nisem imel opravila v 
vojašnicah, sem si doma krajša! čas z risanjem in slikanjem . S 
politiko se nisem bavil mnogo. Postavodajalna skupščina je postajala od dne do dne drznejša napram kralju. Sit sem bil 
že tistega puhlega govoričenja o svobodi in enakosti, o tiranstv u 
in popih, ki so bili ž njim napolnjeni listi in govori, da bi za 
krili hlapčevstvo in nasilnost, kakoršne ni bilo kmalu . V postavodajalni skupščini je bila le manjšina zvesta kralju in se j e 
hotela držati ustave, in ta manjšina se je manjšala vedno bolj. 
Velika večina je bila odkrito republikanska ter je očitno delo 
vala na to, da se kralj odstavi in vpelje ljudovlada . Bolj zmerni 
med njimi so se imenovali »ravnina" ali žirondisti, drugi pa so 
bili ostrejši in so se navduševali za „eno in nerazdeljivo republiko”. Ti so se zvali »gora",, 

Pomladi leta 1792. so imeli vso moč v rokah žirondisti, i n 
iz njih srede so bili izbrani ministri . Ti so koncem aprila pri 
silili kralja, da je napovedal Avstriji vojno, ker se je bila zve 
zala s Prusko. Vojni minister nas je hotel poslati na mejo . Prekucuhi so že davno nameravali spraviti nas od kralja, da bi bi t 
on brez pomoči prepuščen a njihovi sili . Mi pa nismo pustili, d a 
bi nas poslali na mejo, ter smo se sklicevali na pogodbe s Svico , 
ki so določale, da gremo na bojišče le tedaj, če gre tudi kralj sam . 

Na veliki petek je postavodajalna skupščina razpustila vs e 
redove, ki so se bavili z vzgojo in bolniško oskrbo . Tako so 
postale usmiljene sestre žrtev nove » svobode". Istočasno so prepovedali duhovniško obleko in samostansko obljubo in slednjič so sklenili , 
izgnati vse duhovnike, ki so se branili priseči na ustavo. Nad 50.000 
duhovnikov bi moralo tedaj v imenu »svobode" zapustiti domovino . 
Kralj pa se je pogumno uprl tej postavi . Tedaj je zahtevala postavodajalna skupščina, naj se zbere v Parizu 20.000 prostovoljcev. Imeli 
so pri tem prozoren namen, prisiliti ž njimi kralja, da popusti, ali p a 
mu vzeti krono in življenje . Med temi 20.000, katere naj bi odposlali vsi okraji Francije, da v njih imenu obnove zavezno slavnost, 
bi bilo najmanj 19 .000 jakobincev. Kralj bi bil izgubljen, če bi dopustil, da imajo jakobinci tako vojno moč, zato se je uprl tudi temu, 
da bi se 19. junija zbrali ti prostovoljci . 


Radi tega sta privedla Santérre in Saint-Huruge (b . Sentirfž) svoj o 

drhal oboroženo s cepini v skupščino in od tam v Tuilerije. Čez štirinajst 
bataljonov narodne brambe je branilo grad in vrt ; vendar' so bili tako 
nezanesljivi, da je drhal izsilila vstop in cele ure tulila in razsajala, vihteč svoje cepine krog kralja in kraljice, grozila njunemu življenju in j u 
obkladala z najgršimi psovkami. Kralj si je moral nadeti umazano 
rdečo jakobinsko čepico in piti na zdravje naroda . Mesar Legendre ga je v 
obraz imenoval izdajavca. Drhal je rjula: »Proč z vetom.')" Častno pa 
je za kralja, da se ni dal upogniti od teh divjih izbruhov ter ni preklical prepovedi postave, ki je zahtevala, naj se duhovni izženejo. 
Ravno tako ni dovolil, da bi se zbralo 20 .000 prostovoljcev v Parizu . 

Poročila z bojišča so večala razburjenje v Parizu . Že začetek 
boja proti Avstrijcem v Belgiji je bil za Francosko sramoten. Zdaj pa je 
prekoračilo mejo 80 .000 Avstrijcev in Prusov. K . tem je prišlo še 

21 .000 izseljencev pod poveljstvom obeh kraljevih bratov, kar je seved a 
povzročilo, da je narod imel kralja za sovražnika francoske države, 
Dne 11 . julija je skupščina razglasila, da je »domovina v nevarnosti". Brissot pa je trdil, da je to le radi tega, ker eden mož slab i 
narodno moč. Nikar da bi se bali pruskega in avstrijskega kralja, treba 
marveč udariti na Tuilerije, in zadeta bosta tudi onadva . To je bilo jasno 
povedano : najprej udariti notranje sovražnike, kralja in vse, ki so njegov i 
pristaši, potlej zunanjega sovražnika . In to je odsihmal postalo geslo . 

Zvezna slavnost , ki se je praznovala 14 . julija, je dala povod , 
da so od vseh strani sklicali oborožence skupaj . Od prostovoljcev, ki 

so se prijavili za vojsko, jih je odšlo le malo na bojišče, in že 26. julija 
so nameravali z orožjem napasti Tuilerije, za kar je hotel Santérre spraviti na noge 40 .000 mož oboroženih s cepini . Napad se sicer ni izvršil, ker ni bilo še zadostnih priprav . Ko pa je za nekaj dni doše l 
v Pariz bataljon Marsejcev (iz mesta Marseja na južnem Francoskem) , 
so javno proglasili, da bodo ti razorožili Svicarski polk in udarili n a 
Tuilerije . 

Na večer tistega dne, ko so prišli Marsejci v Pariz, sklical je 
polkovnik Bachman častnike našega polka v svojo vojašnico k raz 
govoru. Razložil nam je vso stvar in ni skrival nevarnosti . Sklenili 
smo naše vojašnice utrditi za brambo in napraviti potrebne korake , 
da dobimo več streliva in naših osem topov nazaj, katere nam j e 
vojni minister odvzel pred dvema letoma. 

1) ,Veto‘ se je zvala kraljeva pravica zavreči od zbornice klen ,jeno po 
stavo . 


27 9 

Vsi častniki so soglasno potrdili, da vlada v polku, posebno 
pri desetnikih in narednikih, najboljši duh in da je njih zvestoba popolnoma zanesljiva . 

Odposlanstvo častnikov, kateremu sem pripadal tudi jaz, j e 
odšlo še isti večer k polkovniku D'Affryju . Vso pot je šla drhal za nami , 
in skoraj bi bili morali rabiti orožje . Posebno je bilo nekaj opitih Marsejcev, ki so nas spremljali s klici : „Smrt Švicarjem! Smrt tiranu ! 
Proč z debelim veto ! Na svetilko z vsemi plemenitašarji !” Še celo 
kamenje je letelo za nami . 

Polkovnik nas ni sprejel prijazno . V njegovo opravičenje na j 
povem, da je bil radi starosti in bolehnosti že nesposoben za službo , 
ki jo je še opravljal. Toda imeli so ga tudi za prijatelja jakobincev ! 
Smešno ga je bilo videti, kako je slal v ohlapni spalni suknji pre d 
prožnim širokoplečim majorjem Bachrnanom in nas je najprej z renčečim glasom ozmerjal, da smo s svojim nepotrebnim sprevodom raz 
dražili ljudstvo in je privabili pred njegovo stanovanje . Bachman pa 
se ni dal ostrašiti in mu je jasno razložil naš položaj . Če noče polkovnik nič storiti .0 rešitev kralja in polka, mora vzeti častniški zbo r 
sam to skrb nase. Polk je pripravljen umreti za kralja ; da bi se pa 
dali brez brambe v vojašnicah poklati od te drhali, nima nobenega po 
mena. Polkovnikova dolžnost je, da nam preskrbi vsaj zadosti streliva . 

Toda s starim godrnjačem ni bilo nič začeti . Rekel je, da mu 
mi nimamo nič predpisovati o njegovih dolžnostih. Služi že 67 let in 
ve, kaj je njegova dolžnost. Po zvezi z vodilnimi možmi (z jakobinci ! 
'sem pomrmral polglasno) j'e bolje poučen o položaru kakor pa mi . 
Kralj se nima bati ničesar in stražni polk tudi ne, če ostanemo mirni . 
Tako nespametna zahteva po strelivu mora dražiti, in on je ne podpiše nikdar . 

S tem nas je odpustil, ko mu je major Bachman v resnih be

sedah prepustil vso odgovornost radi te določbe. 

Kaj sedaj? Sklenili srno delati sami . Toda v vojnem skladišču, 
kjer srno zahtevali streliva, so nam odgovorili, da morajo vso zalog o 
odposlati vojski, med tem pa so razdelili med bataljon Marsejce v 
množino ostrih nabojev! S težavo smo dobili nekaj tisoč slepih patron , 
kupili svinec in dali v vsej naglici in natihoma liti kroglje v vojašnicah . 

Drugi dan sem spremilal majorja Bachmana v drugi dve vojaš 
,nici. Pozval je bataljone na dvorišče v vojašnicah in jih nagovoril . 
Povedal jim je brez prikrivanja, v kaki nevarnosti da smo . Vsi na 


280 

bodo vsak čas pripravljeni, da dajo kri in življenje za zastavo . Kdor 
je odločen za to, naj se javi ; raje ga pusti na dopust, kakor pa d a 
bi se omadeževala zvestoba in hrabrost Švicarskega stražnega polka , 
ki se mora sedaj zopet pokazati . Pripravijo naj se na smrt, kajti smrti, 
so posvečeni. »Volite tedaj," je sklenil major, „kdor ni pripravljen ' 
umreti za prisego in čast, naj stopi iz vrst! Če se hočemo bojevati 
za kralja, kakor smo prisegli, ne sme biti nobenega strahopetca i n 
verolomneža pod našimi zastavami! ” 

Bachmanov govor so sprejeli z navdušenjem . Niti eden ni prosi t 
za ponujeni dopust. On je šel mimo vrst in pogledal vsakemu v oči. 
Vsakemu je rekel kako besedo in stresel roko . To ni bilo po vojašk i 
navadi, a major Bachman je ravnal s svojimi rojaki kakor s svojimi , 
otroki, in ti so ga ljubili ko svojega očeta. Več kot pri enem je postal in rekel : „Vi ste oženjeni, imate ženo iri otroke, vi imate dom a 
staro mater — jaz in nihče med vašimi tovariši vas, ne bomo imel i 
za strašljivca, če prosite za dopust.” Vrli možje pa so zmajal' z glav o 
in dejali : „Ne, major, tako nisem mislil, ko sem prisegal! Delil bo m 
srečo mojih tovarišev! Če se naši častniki ne boje smrti, sem tud i 
jaz pripravljen umreti! ” 

Slednjič je stopil major tudi h godcem . Med bobnarji jih je bilo, 
nekaj, ki so bili skoraj še otroci. Bila sta n. pr. brata Jost iz Graubúndena, siroti po vrlem vojaku, ki je pred kratkim umrl . Starejši, ki 
je imel kakih 15 let, se je imenoval Benedikt, mlajši Jožek in je imet 
šele 10 let. Bil je živ, vesel fante, in vsi v polku so ga imeli radi . 
Bilo je veselje videti ga, ko je korakal na čelu grenadirske stotnij e 
in ropotal ter tolkel krepko po svojem bobnu kakor najizkušenejš i 
bobnar, četudi ga je vlekel skoro po tleh . K temu dečku se je tedai 
obrnil Bachman in mu dejal : „Jožek, ti greš seveda z bratom dom a 
na Graubúndsko . Ti nam že tako ne moreš nič koristiti, če pride d o 
boja, in zakaj bi se dal zastonj posekati?” 

Tedaj je odgovoril deček s bliščečimi očrni : „Moj brat lahka 
stori, kar hoče ; jaz pa vas prosim, pustite me pri mojih tovariši h 
Bobnal bom! „k pozoru” in „k naskoku” — le „nazaj” ne — č e 
je mogoče! In potem lahko bašem strelcem puške, da lahko postrel e 
še enkrat toliko Marsejcev . Ne res, gospod major, da smem ostati ? " 

„Dobro Jožek !” so klicali njegovi tovariši, in tudi njegov bra t 

je povedal, da hoče raje umreti, kakor pa zapustiti svoje rojake . 
„No, dobro!” je rekel Bachman, ,,lahko ostaneta . Vsi hočemo 
vzdržati na svojem mestu . Kdor vidi, da bi jaz ali kak drug častnik 


28 1 

v uri nevarnosti izdal kralja, ima pravico prebosti ga na mestu . Jakobinci bodo morda zahtevali, naj položimo orožje ; dosegli bodo to le 

z našim življenjem, in drago jim je hočemo prodati ! Naših zastav pa , 
ki so bile v tolikih bitkah orošene s švicarsko krvjo, ne sme drha l 
Marsejcev in jakobincev iztrgati niti iz naših mrtvih '' rok in jih tak o 
onečastiti s svojimi umazanimi . Hočemo jih zagrebsti, dokler ne pridejo boljši dnevi, ki jih razvijejo k zmagi . Bobnarji, praporno koračnico ! " 

Tedaj so zabrneli bobni resno in slovesno. Zastavonoši so sto 
pili pred vrsto, da smo videli, kako so zmage vajena znamenja pla

polala v solnčnih žarkih : beli glavni polkov prapor z zlatimi lilijami, 
rdeče in modro pobarvane in z belim švicarskim križem okrašene zastave bataljolaov . Trikrat so jih zastavonoši zavihteli .

. 
junaški in zvesti do smrti !" je zaklical major. junaški in zvesti r 

do smrti !" so ponovili častniki in vojaki. Potem 'so se zastave sklonile, zvili so jih in zaprli v zaboj, kakor v rakev. Votlo, kakor pri 
kakem pogrebu, so brneli bobni, ko so zaboj z zastavami potisnili v 
nek obok in jih zazidali. 

V orožju osivele vojake sem videl jokati kot otroke . 

XXXV . 
Še en poskus za beg. 

Drugi dan sem imel z Erlachom in drugim tovariši službo v Tuilerijah . Stali srno v veliki, krasni dvorani baš pred kraljevimi sobami . 

D' Hervilly je pristopil iz bližnje poslanske galerije k nam in na m 
je šepetaje povedal mnogo žalostnih novic. Že brž po zadnji zavezni 
slavnosti sp predložili poslanci iz Marseja, naj se kralj odstavi . Ta 

dan bodo o tej predlogi razpravljali v postavodajalni skupščini . Dalje 
je dospel oklic vojvode iz Braunschweiga, in ta je zbudil še večje ogorčenje. Marsejci zdaj ne zahtevajo le kraljeve odstavitve, marveč, naj 
se zapre kakor talnik ; kraljico, katero so dolžili, da je ona kriva vojn e 
z Avstrijici, treba peljati v kletki skozi pariške ulice v ječo Laforce . 

» Če kralja odstavijo, je naša prisega pri kraju," rekel je Erlach. 
» Potem nas švicarske vlade takoj odpokličejo . Ne pade nam v glavo, , 
sukati meča za te nevredne jakobince ." 


„Toda kralj se ne bo dal odstaviti. On bode, on mora tokrat 
tvegati boj za svoj prestol, da, za svoje življenje,” pripomnil je D'Hervill y 
„Toliko bolje,” odgovoril je Erlach . „Mi se bomo bojevali zanj , 

in če je treba, zanj tudi umrjemo . ” 
Ne boste stali sami y nevarnosti. Jaz in več sto plemenitniko v 

-z menoj se zberemo krog posvečene osebe njegovega veličanstva, pripravljeni na vse. Tukaj imam 2000 vabil, da jih razdelim, in nobeden plemenitnikov, ki jim jih mislim razposlati, se ne bo odtegni l 
pozivu svojega kralja . Gospod Muos, vam imam povedati nekaj drugega! Marki Valdouleur je tudi prišel sinoči in se ustavil v svojem starem stanovanju, v Malteškem hotelu. Tam vas počakujejo, kakor hitro 
boste prosti službe. Kljub svojemu še vedno revnemu stanju se je vrl i 
plemič privlekeli iz Etampa, brž ko je slišal o nevarnosti, da še enkra t 
zastavi svoje življenje za kralja" . 

Govorili smo še skupaj, ko sta stopila oberstlajtnant Maillardóz i n 
-major Bachman v predsobo, in D' Hervilly, ki ju je prijavil kralju , 
potem so stopili v malo sprejemno sobo Ludovika XVI . Kmalu nato 

so poklicali še Erlacha in mene v sobo v nemalo začudenje najini h 
tovarišev. 

Kralj in kraljica sta sedela ob lepa okrašeni mizi, na kateri s o 

ležali načrti, zemljevidi vse križem . Kralj je dejal, da mu je ravnoka r 

povedal major Bachman, s kako udanostjo se je včeraj naš polk zanj 
in njegov prestol posvetil smrti, če bi bilo treba . Globoko ga je ganila naša zvestoba, in poklical nas je v svojo sobo, da se tudi pre d 
nami, zastopniki častniškega zbora, po kraljevo zahvali, kakor se j e 
:že zahvalil Maillardozu in Bachmanu . Zelo rad bi prišel sam v naš o 
vojašnico, da bi tudi vrlim vojakom povedal svoje misli. Ta zvestoba 
Švicarjev ga gane toliko bolj, ker je od francoskih čet v premnogi h 
slučajih žalibože doživel baš nasprotno , 

Tudi kraljica se je zahvalila zvestemu polku Švicarjev in povedala, kako se boji za našo usodo . 

» Če moremo odvrniti", je nadaljeval kralj ,,ni treba, da teče 
niti kaplja krvi zaradi nas. Ravno o tem govorimo. Gospod Hervilly meni sicer še vedno, da bi mogli prekucijo potlačiti, če 
bi se jaz odločil, zajeti jakobinski klub in te upornike prv e 
vrste kaznovati, kakor zaslužijo. Drhal bi se seveda pobunila , 
toda nekaj zvestih polkov, na katere še lahko računim, pred vsem i 
vaš polk, bi morda zadušili upor za nekaj časa. Toda nevarnost 


je postala prevelika ; ničesar si ne zakrivam . In potem, kako preli(vanje krvi bi se začelo! Ne morem se odločiti za to . Na drugo plat 
moramo vsak čas pričakovati navala na Tuilerije . Razglas braunšvaj 
-škega vojvode, ki mi je došel danes, in bo jutri gotovo znan vsem u 
Parizu, grozi sicer mestu z ognjem in mečem, če bi kdo skušal napasti Tuilerije ali se celo dotakniti kakega člena kraljevske rodbine . 
Ta grožnja ima sicer dober namen, a bo, kakor se bojim, dosegl a 
pri Fracozih nasprotno. In če se zgodi naskok na grad, bo moral o 
teči dosti krvi za mojo obrambo, in bojim se, da zastonj. Tuilerije pač 
-niso trdnjava z nasipom in okopom, marveč odprta palača. Moji pradedje, ki so jo zidali, niso mislili da se bo moral eden njihovih naslednikov na prestolu Francije v teh zidovih braniti proti svojim podložnikom, ki jim je delil te dobrote ! 

Zadnje sredstvo odvrniti prelivanje krvi ostane le to, da se od 
povem prestolu ali pa da poskusim še enkrat ubežati tem nasilnikom . 
Ce bi bilo radi mene, bi se prav lahko odrekel kroni, ki mi je v 
zadnjih letih pripravila res malo veselja, in ki mi jo bodo uporni pod

ložniki tako in tako kmalu strgali z glave . Toda oni niso zadovoljn i 
s tem, oni groze, da mene, mojo ženo in moje nedolžne otroke za 

prejo, morda trpinčijo in ubijejo kot talnike . 
Tako ne ostane drugega, kakor nov poskus za beg, čeravno je 
-oni v zadnjem letu končal tako žalostno . " 

Kralj je govoril to zelo mirno in jasno . Njegovo obličje je ka 
-zalo resno zbranost. To njegovo mirno udanost so mu navadno štel i 
za brezbrižnost, mislim da po krivici . Bila je dobrota združena s slabotnostjo . Ni mu manjkalo poguma, žrtvovati sebe, pač pa druge . Edino, 
kar ga je sedaj navdajalo, ni bila misel, rešiti samega sebe, marveč 
svojo ženo, otroke in nas . 

Prigovarjal je tudi kraljici, naj odpotuje z otrokoma in naj n e 

skrbi zanj, da bo le ona s sinom in hčerjo na varnem . Ce bi prišlo 

najhuše, in bi napadli Tuilerije, bi se on sam izročil postavodajaln i 
skupščini pod pogojem, da se ne zgodi nič njegovim zvestim služabnikom in straži . 

Toda kraljice ni bilo moči pregovoriti, da bi se ločila od moža . 
'Ostati je hotela na njegovi strani v življenju in smrti! Naj sklene kral j 
bežati ali ne . Menila je, da bi hrabri Švicarji mogli odbiti naskok, i n 
nas je vprašala, kaj mislimo mi o tem . 

Oberstlajtnant Mailladoz je rekel, da bi mogli napad Marsejcev in 

jakobincev prav gotovo odbiti, če bi se le narodna bramba ne združila 


28 4 

ž njimi. Pravega obleganja pa bi ne mogel vzdržati najhrabejši polk : 

niti 3 dni, posebno če bi sovražnik imel topove . Major Bachman je 
temu pritrdil, a pripomnil, da se zdi njemu prava oblega čisto nemogoča ; Marsejci in predmestna drhal bi ne obstala, kakor hitro bi jih 
pozdravili prvi streli. Vendar je major postavil te-le pogoje : l . Pripraviti je treba v Tuilerije zadosti streliva in živeža vsaj za tri dni ; 

2. polk mora dobiti svoje topove nazaj ; 3. poveljnik mora imeti brez 
pogojno pravico, da odbije silo s silo . 
Kralj je poslušal te razlage z očitnim nezadovoljstvom . V svoji 
preveliki dobrotljivosti si ni mogel niti: misliti, da bi moglo priti d o 
krvave odločitve. ,,e 'zahtevanje večje zaloge streliva za grad in topov 
za Švicarje bi moralo v sedanjih razmerah razvneti boj. Njemu se je 
zdelo bolje poskusiti beg, s katerim se upa izogniti prelivanju krvi. 
Pot naj bi šla takrat skozi Normandijo, in mi naj bi zasedli glavne 
točke od Pariza do Evreux-a, češ da krijemo dovažanje žita za mesto . 
Pokazal je na zemljevidu pot, ki jo je izbral, in Bachman si je zaznamoval kraje. Za dva dni bo zvečer ležala ob Seninem bregu ob kraljičinem vrtu pripravljena velika tovorna ladja, v katero bodo ubežal i 
čez vrtni zid . Mi moramo skrbeti za to, da zasedejo stražno mest o 
na tem skritem kraju možje našega polka . Potem se bodo lahko mirno 
odpeljali po Seni navzdol do Saint-Clouda, kjer bo stal pripravlje n 
voz, ki bo prepeljal njega in njegovo družino do Evreux-a 

Načrt ni bil slabo sestavljen in bi se lahko posrečil . Kakor hitro 
bi prišel kralj do Evreux-a, naj bi mu sledili mi s celim polkom . Al i 
namerava iti od tam proti belgijski meji, ali čez morje na Angleško , 
ali pa, kar je bilo najverjetnejše, v zveste pokrajine Bretanije in Vandeje, nam ni povedal . Z veseljem smo obljubili svojo pomoč, in Veličanstvi sta nas odpustili zelo prijazno . 

D' Hervilly nas je vedel doli po stopnicah v neko drugo sobo , 
kjer smo se dalje posvetovali o načrtu . Meni se je zdelo najtežje 
priti iz vrta, in d' Hervilly je povedal, da se kraljica sedaj v teh so 
parnih dneh vsak večer izprehaja z otrokoma po svojem vrtu . V utici , 
pokriti z zelenjem, bi se kraljeva rodbina lahko mudila do dogovorjene 
ure ponoči. Težje je bilo spraviti kralja samega v ta konec vrta i n 
premotiti stražo, ki bi ga gotovo spremljala . Vendar je d' Hervilly 
upal, da bi se lahko dal straži kak sobar, ki je približno kraljeve postave, v mraku odvesti nazaj. Saj spremlja straža kralja vedno nekaj , 
korakov zadaj, in se pri vhodu v kraljičin vrt ustavi. 


285 

Načrt je bil videti izvedljiv, posebno, če bi se posrečilo en a 
vrata palače, ki vodijo na vrt, zasesti z našimi ljudmi . Če bi bil kralj 
enkrat na Seni, bi lahko prišel brez ovire do St . Gouda, kjer sm o 
nameravali postaviti močen oddelek za straže vozu . Pot naprej bi m u 
odprli in ustavili vsaj prvo zasledovanje . 

„Bojim se le tega”, je dejal Bachmann, „da kralj v odločilne m 
trenotku zopet popusti ves načrt za beg. In ko pride potem do boja , 
bo naš že tako maloštevilni polk še bolj oslabljen, ker pošljemo oddelek v Normandijo”. 

„0 ne, Veličanstvo sedaj ne opusti določenega načrta”, je 
zatrdil d'Hervilly . 

Izvršili bomo vse potrebno, oddelek v Evreux pa odpošljemo šele , 

ko Veličanstvo to zagotovo zaukaže, je odločil oberstlajtenant Maillardoz . 

Major mi je potem narekoval potrebna povelja. Karer iz Soloturna naj bi dobil poveljništvo nad 300 možmi. Uprašal me je, ali bi 
hotel oditi s Karerjem v Evreux ; jaz pa sem ga prosil, naj me pusti 
pri glavnem polkovem oddelku ; kajti bil sem piepričau, da bo l e 
prišlo do odločilnega boja za Tuilerije, in zato nisem hotel iti tako 
rekoč na dopust za čas nevarnosti. Saj bi se vendar sramoval pred 
svojimi tovariši, ki so nekaj dni prihajali prostovoljno nazaj z dopusta, da bi se skupno bojevali z nami . 

„Dobro”, je rekel Bachman „Vi ostanete pri nas . Upajmo, d a 

se ta zadnji rešilni poskus kraljev posreči. Drugače ne bo tudi marsikateri izmed nas več doživel konca drugega tedna” . 

Kakor hitro sem bil prost, hitel sem iz Tuilerij do Malteškeg a 

'hotela, da pozdravim svojo nevesto in njenega očeta . V sobi sem na 
šel Redinga z obema sestrama . Po prvem pozdravu sta stopila Rudolf in Marta k enemu oknu, Izabela in jaz k drugemu . 

Izabella je bila lepša kakor kdaj prej. Zdrav deželski zrak je 

lepo pordečil njeni lici velike modre oči so se svetile od veselj a 
gadi snidenja, in sladek smehljaj ji je ležal na ustih . 


Sedel sem poleg nje na nizek stol, ji poljubil roko in ji daja l 

razna ljubezniva imena, česar nisem storil do zdaj niti v pismih . 
Smejala se je in me šaljivo vprašala, ali se je začel že tajati švicarsk i 
ledenik, ki pravi njena sestra o njem, da ga vedno nosim v prsih . 
Potem me je okarala, da sem jo bil zanemaril . Niti enkrat nisem priše l 
k njim na Menardov dvor ter se vedno opravičujem s službo. Saj ta ni 
bila zadnji čas tako stroga, in bi bil lahko dobil dopust kakor Reding . 
bi mi med tem časom po3tala nezvesta, bi moral pripisati to le samemu sebi . Naj ne mislim, da ni imela nič izkušnjav . Mladi Montpierre, 
nek daljni sorodnik, je bil celo pomlad pri njih in jo snubil. 

„Montpi'erre l” sem vskliknil . » Nekega Montpierra sem srečal pri 
svojem botru baronu Zurlaubenu . " 

»Prav. Ta je Henrijev nečak. In priznati ti hočem, Damian, da 
je on pisal očetu zelo grdo pismo . Oče je bil tako hud nate, da jehotel takoj pretrgati vsako zvezo s tabo. S težavo sve ga z Marto 
prepričali, da je vse le umazana spletka, da bi pridobili mojo roko — 
in mojo doto za Henrija Montpierra ! Oče bo hotel še govoriti s teboj 

o tem ; le glej, kako mu odgovoriš ! Že tako je napol obžaloval, da_ 
naju je zaročil in bi rajši imel Henrija že radi njegovega plemstva , 
če bi ne bil dal že tebi besede . " 
Nagrbančil sem čelo in rekel : „Dobro! Dal bom markizu besedci 

nazaj” . 

Lahno je zakričala, zatisnila mi usta z roko in rekla : „Hudobnež! Tega ne smeš* storiti! Ker jaz te imam dosti rajša ko Henrija. Henri je grd. Nočem te povzdigovati, Damian, a ti si dosti, dosti 

lepši. Jaz ne morem prestati nič grdega. Henri je drugače čisto dober 
človek ; toda če vidim njegov kozav obraz — fej! ” 

Meni je šinila v glavo misel : „In če bi tudi jaz dobil koze ? 
Kaj bi bilo potem iz najine ljubezni? In če bi strašna boleze n 
spačila lepi Izabelin obraz — kaj potem? — Je li to čista, prav a 
ljubezen? — Jaz mislim, da bi osepnice ne mogle ločiti Verenke i n 
mene!” To sem mislil in sem molčal. 

»Kaj ti je Damian?" je nadaljevala Izabela, „Kaj tako premišljuješ ? ” 

„Prišlo mi je v misel, ali bi me še ljubila, če bi koze kaj po 
kvarile moje obličje, ali če bi me te dni ranila kroglja ?” sem odgovoril in jo vprašujoče pogledal . 

„Oh! — ne govori vendar kaj tako groznega!” je odgovorila 
vsa preplašena . ,,Niti misliti ne morem o čem takem. Mislim, da bi 


287

šla v samostan, če bi bilo še kaj samostanov na Francoskem . Ne 
besedice več o tem ; če bom sanjala o tem, in niti v sanjah bi te 
ne videla rada takega. Povej mi raje, kako je bilo to — si-li resor 
imel v Zugu drugo nevesto, kateri si se radi mene odrekel, kakor j e 
pisal Montpierre očetu? " 

Čutil sem, kako mi je udarila kri v glavo . »Nisem imel nikake 
neveste, nisem bil zaročen," sem odgovoril . 

» Glej, kako rdiš ! Nekaj je vendar na tem . Le na dan z jeziko m 

in spovej se lepo, če hočeš, da te odvežem ." 

Odkrito in pošteno sem ji povedal kratko zgodbo svoje mladostne ljubezni in ji tudi nisem zakrival, da sem sprejel predlog nje 

nega smrtno bolnega očeta le zato, ker sem menil, da Verenka noč e 
ničesar več slišati o meni. Izabela je obledela pri tej izpovedi. Najbrže 
jo je pekla misel, da ji ni njena lepota, marveč jeza nad Verenkin o 
nestanovitnostjo in sočutje do njenega bolnega očeta pridobilo moj e 
srce. Molčala je nekaj časa. Potem je izpregovorila in izprašujoče 
uprla svoje oko vame : »Tako bo pač tudi drugo res, kar je poroča l 
Montpierre očetu : da je le moje premoženje vzrok, da sem ti boljša 
ko ta gospodična Kajzer?" ' 

Vznevoljen sem vstal . Ona pa me je trdno držala in zahtevala 

odgovora „Ko me je spravil tvoj oče sem, nisem niti slutil, da s i 
premožna. Mislil sem takrat, da so dragulji, ki jih je rešila Marta 
ob požaru gradu, vse vaše premoženje. Pozneje sem pač slišal od 
tvojega očeta, da si bogata ; toda to ni nič uplivalo name, da se m 
pritrdil zaroki . ” 

„Glej, to sem si mislila . Nikdar te nisem imela za samopašnega . 

Tudi Marta je rekla očetu, da te Montpierre črni . On je namreč trdil , 
da me hočeš vzeti le zato, da poplačaš z mojim denarjem dolgov e 
svojega botra in nekoliko popraviš kolibo gradiča, ki si jo tako lep o 
naslikal, ki pa mora biti revna stvar v primeri z našim starim Valdulerjem . ” 

Jeza do nesramnega spletkarja je kuhala v meni. „To je pisal 
ta plemenitašar, med tem ko biva pod streho mojega botra in jé njegov kruh!” sem izbruhnil . „In kaj plemenitega ga nagiba k temu, 

kakor to, da bi pridobil svojemu gospodu nečaku tvoje premoženje ? ' 
Ravnoto ga nagiba k temu, kar podtika meni ! ” 

„Otroka, ne predpirajta se !” je zaklicala Marta pri drugem oknu , 
„Saj se ne prepirava,” je odgovorila Izabela . ,,amian se jezi 
na Henrijevega strica, in po pravici . Stari spletkar ga je grdo očrnil, . 


288 

kakor sve medve trdili očetu. — Pridi, dragi, sedi zopet k meni in 
bodi lepo miren . Glej jaz nimam rada hudih možkih, in ko bova enkra t 
poročena — in to bo prav kmalu — ne smeš se mi več tako ujeziti . 
Tako, imam ti še nekaj povedati . Kaj misliš, kdo je sedaj-le pri očet u 
v njegovi sobi in kaj delata ? Povem ti na uho : Gospod pisar Picoteri. onadva izdelujeta dvojno ženitno pogodbo, eno za Rudolfa 
in Marto, in eno za naju. In bojim se, da bo tista za Rudolfa i n 
Marto dosti mastnejša kakor najina . Kaj praviš k temu ? Ne boš t i 
zavidal svojemu prijatelju, če da oče skoro vse njemu? " 

Rekel sem, kar je njej prav, je tudi meni, in ona je pohvalila 
mojo velikodušnost. Potem mi je prišlo na misel : „Kaj pa poreč e 
Zurlauben k taki pogodbi?” Mojega botra mi je bilo žal ; če pa je 
hotel Valduler dati svoji mlajši hčeri manjšo doto, nisem mogel ni č 
proti temu . Pač mi je prihajala misel, da bi taka naredba lahko bi l 
vzrok, da bi zaroko razdrl ; in pater Sekundus mi je rekel pozneje , 
da bi bil pred vestjo zadosten vzrok . Toda zdelo se mi je grdo, le 
radi denarja postati nezvest obljubi . Tedaj sem rekel po kratkem premisleku, če ji zadostuje to, kar ji morem ponuditi v svoji revščini , 
ne bom izgubljal nobene besede radi njene dedščine, Seveda ji n e 
bom mogel gradiča svojega botra tako lepo urediti, kakor sem želel 
radi nje. Da, morda bi morala prebivati celo v mali hišici moje boln e 
matere, in jaz bi jo moral preživljati s svojim slikanjem, ali če bi šlo 
po poti, s peresom kakor mestni pisar . 

Veselo se je zasmejala in rekla ; „Gospa sl ikarja Muosa ! Gospa 
slikarja Muosa ! Gospa mestnega pisarja Muosa — hvala za take naslove! No, ti postaneš polkovnik, general in maršal ! Kralj te bo po 

vzdignil v viteza in plemiča! In midva ne pojdeva nikdar v Švico, d a 
bi se naselila tam v tistih priprostih razmerah. Kvečjem preživiva tam 
svoje medene tedne. Potem pa se nastaniva v Parizu, ali če bo kralj 
spet stoloval v Versaju, poleg kraljevega parka v ljubki hišici s prelepim malim vrtom, ki pa mora biti prav velik ; ker jaz sem že iz Valdulerja navajena se mnogo sprehajati po vrtu, ” 

„Izabela, kake gradove zidaš v oblake ! In kako veselo gleda š 

v bodočnost! Da bo kralj zopet delil redove in plemenitaška pism a 
in da bo stoloval v Versaju — bo še dolgo do tega! Bolje storiš , 
da se navadiš na priprosti nagovor, ,gospa Muos , kakor da računa š 
na naslove ,gospa polkovnikova' ali celo ,gospa maršalova' ! ” 

Skušala mi je ugovarjati, češ, da gre Braunšvajški vojvoda z 
Avstrijci, Prusi in plemenitaši kralju na pomoč . Krvavo se bo mašče


val nad jakobinci. Kralj bo zadobil zopet vso prejšnjo oblast in ple

miči zopet prejšnje predpravice. Vse pojde zopet v lepem starem 
redu naprej. »Potem te povišajo," je dejala, „in praznovali bom o 
veselo svatovščino — če pojde vse po sreči,” je pristavila z nekoliko tišjim glasom „ker oče je tudi rekel, da moramo biti pred pri 
hodom rešiteljev pripravljeni, da divje izbruhne revolucija . Oh, da bi 

se že vse srečno končalo ! ” 

Tedaj so se odprla markisova vrata, in stari Valduler je privedel pravnika v sobo. „Gospod Pikoteri,” se je obrnil do malega mo

žička, čegar zgrbančeno obličje so skoro do polovice zakrivali veliki 
naočniki z modrimi stekli . „Gospod Pikoteri,” je znova začel marki s 
Valduler, „tukaj vam predstavljam svoja bodoča zeta, gospoda barona 
Rudolfa Redinga, stotnika švicarske straže Njegovega Veličanstva, kateri naj ima od dne svoje poroke z mojo hčerjo Marto ime Reding-
Valdouleur in grb, kakor ga zato določi kraljevi grbar” — tu se j e 
pravnik tako globoko priklonil, da so mu naočniki skoro padli z nos a 

„in gospoda — hm — Muosa, majorja v švicarski straži Nj . Ve

ličanstva, kateremu upamo v bližnjem času, ko se zopet upostav i 
stari red v Franciji, izposlovati plemenitaško pismo z ozirom na njegove velike zasluge. ” 

(Gospod Picoterie se je zmerno priklonil proti meni, tako d a 

niso bili naočniki tokrat v nobeni nevarnosti, da bi padli z njegovega 
nosu). » Plemič Muos, kakor ga že zdaj lahko imenujemo, popelj e 
mojo mlajšo hčer Izabelo pred oltar" . 

Ko naju je tako slavesno predstavil, smo sedli za mizo, o b 
gornjem koncu marquis, njemu nasproti pravnik in na obe strani p o 
eden par . Gospod Picoterie je tedaj razložil svoje papirje in začel čitati neskončano listino, spisano v najbolj zaviti pisarniški francoščini . 
Čeravno sem zelo nategoval ušesa, sem stvar razumel komaj napol . 

Šlo je za neke vrste fidejkomis, ki ga je hotel ustanoviti marki s 

za svojo starejšo hčer. Izabela naj bi dobila 100 .000 liver in dosmrten 
delež, najini otroci določene dote, jaz pa bi lahko vžival od dosmrtnega deleža svoje lene, moji sorodniki pa naj bi ne prejeli čist o 
ničesar. To vse je bilo, kakor sem rekel, s tolikimi zavitimi izrazi i n 
stavki zapleteno, da sem zvedel pomen le po daljšem vpraševanju . 

Gospod Picoterie se ni mogel načuditi, da ne razumem njegov e 
francoščine, ki velja vendar po vseh sodnijah, in markis je postajal 
nepoterpežlpv radi mojega povpraševanja . 


,, Jaz menim, da že razumeš pomen, pa si gotovo malo razočaran. Kaj?" je vskliknil, „ti si pač mislil, da dobiš kar polovico i n 
pojdeš potem iz dežele . Kaj ne ? To pa ni moj namen . Ti ostaneš v 
kraljevi službi in Izabela ne zapusti Francoske.” 

» Svoji nevesti sem povedal, da ne razvežem zaroke radi kakega 
denarja", odvrnil sem jaz tudi nekoliko vznevoljen . „Toda mislil se m 

vendar, da bo delitev pravičnejša. ” 
„Kaj ? Pravičnejša ?” se je zavzel Valdouleur in žila na čelu se m u 
je napela. »Pravičnejša ? Jaz delam z Marto kakor s starejšim sinom 
in z Izabelo kakor z mlajšim . Je-li to nepravično ? Še besedo in ovržem tvojo zaroko! " 

Že sem hotel odgovoriti, toda Izabela me je rahlo sunila in po

gledala s svojimi lepimi očrni tako proseče, da sem besedo požrl i n 
rekel : »Prosim, da mi oprostite. Hotel sem to omeniti le radi svoje 
prihodnje žene. — Kaj pa, če se razmere tako zasukajo, da bi v 
Francoski ne bilo moči ustanoviti fidejkomisa in da bi o službi v 
kraljevi vojski ne bilo več govora? " 

Stari marquis je skoro padel s sedeža . „Kaj ?” je vskliknil, „ti 

si upaš le izreči misel, da bi mogla podleči sveta stvar Nj . Veličanstva? In vojvoda Braunschweiški je z 20 .000 plemenitniki in 80.0000 
Avstrijci in Prusi že na poti proti Parizu ! Stoje takorekoč že pred 
mestnimi vrati ! Gospod lajtnant, rešili ste mi sicer življenje, a skor o 
dvomim o vašem mišljenju! ” 

Vseeno sem ostal pri tem, da je le pametno, da računa tudi n a 
to, kar se mu zdi najneverjetnejše . V tem sta me podpirala tudi Re-
ding in gospod Picoterie. Pravnik mi je celo izrazil svoje priznanj e 
radi te bistroumnosti in je prosil oproščenja, da ni že sam mislil na 
to. Kar se tiče te točke, bo želje gospoda marquisa sestavil na posebnem kodicilu, ki ga upa izdelati v dveh, treh dneh in lahko pote m 
vso pogodbo skupaj prinese podpisat . 

Valdouleur se je hotel že jezen dvigniti in je polglasno zmirjal 

mojo neumnost, ki je dala pisaču priložnost za novo delo in nove 
stroške. Tedaj pa je stavil Reding ta poseben predlog. „jaz mislim, da 
gremo nasproti krvavemu odločilnemu boju, predno se posreči Braunschweiškemu vojvodi, da pride do Pariza . Kaj se nam pri tem zgodi, 
je v božjih rokah. Zato bi jaz prosil, da bi podpisali predloženo pogodbo šele po prihodu vojvode in ko bo revolucija že premagana .” 


29 1 

S tem pa ni bil marquis na noben način zadovoljen. Baš radi 
tega, ker se mu zdi zelo verjetno, da tokrat pade v boju za kralja, 
,hoče videti pred svojo smrtjo vse urejeno . »Pojutranjem izgotovite 
svoj kodicil, gospod Picoterie. Potem ob S. uri tukaj podpišemo i n 

kmalu nato naj se praznuje svatba. Tako hočem. Gospod Picoterie mi 
je povedal, da je pri švicarskem polku za vojaškega duhovnika neki 
kapucin, ki ni bil siljen priseči na brezbožno ustavo. Zakoni, ki 
jih pred njim sklepajo vojaki polka, so veljavni državno in cerkveno . 
On naj vas tukaj poroči . Jaz sem seveda upal, da doživim prav slovesno poroko v cerkvi pred škofom . Toda zdaj mora kapucin opra

viti slovesnost. Vojska je vojska! In s tem konec! " 

Marquis se je dvignil in ločili smo se, ker je bilo že pozno .. 
Moje slovo od Izabele je bilo bolj hladno . Spoznal sem jo bil s čist o 
nove strani in hotel sem še premisliti, ali se smem tako naglo zvezat i 
ž njo z nerazdružljivimi vezmi . 

XXXVII . 
Naslednji dnevi . 

Ker smo vojaki vsak hip- pričakovali povelja pod orožje, ni

smo smeli častniki več prenočevati v svojih zasebnih stanovanjih v 

mestu, marveč smo se morali podati v razne vojašnice . Jaz sem od-. 

šel v vojašnico, kjer je bival polkovnik Bachmann. Reding me je 

spremljal. Iz srca sem mu čestital k sreči, ki ga je doletela . Stresel 

mi je roko in rekel : „Damian, vem, da misliš pošteno . Toda sreča, 

ki mi jo hoče nakloniti Valdouleur, ni zame. Določeno slutim, da 

ne preživim viharja, ki bo zadivjal . Govoriti hočem ž njim, da v slu 

čaju moje smrti prepiše fidejkomis na, Izabelo in tebe . ” 

„Tvoje slutnje so neumne !” sem odgovoril . » Grozna soparica, ki 

leži nad mestom, ti vzbuja tako težke misli . Saj pa bi se res človek 

skoro zadušil ! Poglej črno plast oblakov na zahodu, kako zmiraj bolj 

zagrinja nebo. Kmalu bomo imeti strašno nevihto! Pomudiva se še 

malo tu v drevoredu na zraku, kajti gori v vojašnici mora biti ne

znosno. Kar sem hotel reči : o kakem prepisu fidejkomisa na Izabelo 


ne more biti govora ; marquis se nikdar ne odloči zato, da bi pravico , 
ki misli da gre starejši hčeri, prenesel na mlajšo. Razen tega ti hočem še zaupno povedati, da nikakor še nisem tako zatrdno sklenil , 
vzeti lzabele, vsaj tako naglo ne" . 

»Damian — tedaj je vendar-le kriva delitev . 

»Krivico mi delaš, Rudolf! Kakor bi mi bila lepa svota ljub a 
radi moje bolne matere in mojega botra, ki je v denarni zadregi, ven 

dar ne bo to nikdar odločevalo pri moji volitvi . Toda misel, da bi mora l 
opustiti vrnitev v Švico in se za vse življenje zavezati v kraljev o 
službo ter se za stalno, tu naseliti — ne vem še, ali se za to odločim ! Mislim, da bi me tudi ponudba fidejkomisa ne zvabila, če bi s e 
moral za vedno odreči ljubi domovini. Saj imam vendar še vedno 
dolžnosti do svoje drage bolne matere, ki bi se je ne upal spravit i 
tako slabotne v Pariz." „Kaj misliš tedaj storiti?' „Zaenkrat odložiti zaroko. Moram priti pred vsem na jasno, kakega značaja je Izabela . Nisem imel nobene prave priložnosti, da bi jo natančneje spoznal” . 

„Ona je dobra in nedolžna — toliko ti lahko zagotovim jaz . 

Menim, da ti postane ljubezniva in zvesta žena, četudi ni morda tako 
globokega duha kakor moja Marta . Dalje moraš pomisliti, da bo Valdouleur po svoji navádi smatral za razžaljenje, če boš brez tehtnih vzrokov zahteval, da se stvar odloži. Mislil bo, da se hočeš umakniti, 
ker ti ženitvena pogodba ni všeč .” 

„To mi je najneprijetnejše pri vsej stvari l Toda naj misli na

zadnje, kar hoče ; jaz se ne morem odločiti, da bi se za stalno tukaj 
naselil, in Izabela mi mora vsaj obljubiti, da hoče biti zadovoljna tud i 
s skromnimi razmerami, ki jih ji lahko ponudim v Švici . Kdo ve, 
kako dolgo bodo tukaj še trajale blesteče razmere! jutri ji mislim pisati pismo v tem smislu in veselilo bi me, če bi ga ti sam nesel tj a 
in Marto naprosil, da govori zame” . 

Reding je rekel, da je pripravljen to storiti . Tedaj pa so zašumele prve kaplje po listih velikih divjih kostanjev, pod katerimi sv a 
hodila sem in tja. Grom, ki je donel iz daljave, je prihajal bliže ; bledi 

bliski so švigali skozi črno plast oblakov, ki so se vedno bolj širili 
nad mestom. Čudno je šumelo in vršalo v ozračju, ko ni še nobena 
sapica vznemirjala drevesnih listov . » Zdaj je tu", je rekel Reding. 
„Požuriva se !” 


V par skokih sva bila v vojašnici. Tedaj se je tudi ulila ploha , 
izprva navpično. Naenkrat pa je začelo tuliti v ozračju, kakor b i 
se bilo odprlo peklo. Orkan je udaril v vrhove bližnjih dreves, jih zgrabil, vrtel in treščil na tla, da so zahreščala. Toča in dež sta šla zdaj 
skoro vodoravpo, pomešana z opekami . Ni bilo posameznih bliskov, 
marveč kar vzdržema se je svetilo ; poleg tega so treskali in bobnal i 
gromi, kakor bi hotelo nebo uničiti pariško mesto . 

Vojaki,, ki so gledali ta izbruh naravnih moči, so vsi zavzet i 
dejali, da niso še videli kaj takega v svojem življenju. — Bog da 
hoče brezbožni Pariz pokončati, kakor je Sodomo in Gomoro, je deja l 
vrli Franc Miiller iz Ura in se zaporedoma prekriževal . Še Brunner, k i 
je stal zraven, in ki je navadno zmiraj zbijal šale s svojimi pobožnejšimi tovariši, je bil zdaj tih . Šele ko je čez dobro uro minila 
glavna nevihta, se mu je vrnila prejšnja lahkomišljenost. Povedali so , 
da se je mesto vnelo na več krajih ; tedaj je rekel Brunner : » Če je le 
udarilo v prave kloštre — k ,pobožnim' jakobincem namreč" . 

Stopili smo gori do strešnih oken, da bi pogledali po pogorišči h 
in srno samo v Parizu našteli 40 do 50 krajev, odkoder se je dvigal 
plamen proti nebu. Bila je najstrašnejša nevihta, kar jih pozna zgodo 
vina. Zares smo mislili, da je čas milosti potekel, in da hoče Gospo d 
obračuniti z grešnim mestom, predno bi prihodnji dan naložil na nje

govo vest novo strašno krivdo . 

Četrti dan avgusta, ki je sedaj napočil, je bil . namreč dan, ko 
bi se imela izvršiti v nebo vpijoča postava proti ženskim samostanom , 
ki jo je bila sklenila postavodajalna skupščina na veliki petek . Z najsurovejšo silo so šli na delo. Blizu 50.000 plemenitih žena, ki so se 
bile iz krščanske ljubezni posvetile pouku mladine in pa strežbi bolnikov, so z zasmehovanjem in grdim ravnanjem izpodili iz njih samostanov na cesto. Mnogo jih je bilo starih, bolnih in betežnih. Zaman so prosile, naj jim puste mirno umreti v njih ubožnih celicah. 
Tista, ki ni imela nič sorodnikov, da bi se zatekla k njim, je moral a 
iti prosjačit. 

Ko sem šel tisto jutro mimo kraljeve palače, sem bil sam prič a 
takega žalostnega prizora. Srce se mi je trgalo, ko sem videl več sto 
sirotnih otrok, ki so jih prehranjale uršulinke v neki tamošnji sirotišnici, kako so se glasno jokaje oklepali nun kakor svojih miter . 
Zmirjaje in pretepaje so jih orožniki in jakobinci odtrgali od njih, me d 
tem ko je oddelek narodne brambe zaprl ulico . „Živela svoboda l” je 
upila drhal. „Ne rabimo nun! Proč s temi sužnjami fanatizma!” 


Med gledavci so vendar prišle marsikomu solze v oči ; toda 
stali so tam strahopetno in si niso niti upali glasno izreči svoje nevolje nad tem v nebo upijoéim dejanjem . Sele ko so bili otroci tepeni, s o 
se oglasile nekatere žene, in ko so slednjič prinesli nekaj bolnih nu n 
na nosilnicah iz samostana, je-bilo slišati mrmranje med ljudmi . 

» Kam nesó te državljanke?" je vprašal neki kramar pribočnik a 
narodne brambe . 

„V Sainte-Pélagie — narod bo milostno skrbel za nje”, je bi l 
odgovor . 

„V Sainte-Pélagie ?” je zavpila čokata ženska. »kamor zapirajo 
umazane vlačuge! Te angelje k hudičem v Sainte-Pélagiejn — čudim se le, da je nevihta sinoči v tem Babilonu pustila še kamen na 
kamnu ! " 

„Da, v Sainte-Pélagie, kamor spadaš že davno l In če boš še dolg o 
tako kokodakala, spravimo tudi tebe tja. — Narod ne dopusti, da b i 
vsaka babnica besedičila nad pametnimi naredbami, ki jih je skleni l 

3 imenu svobode I ” 
Šel sem žalostno dalje ; zakaj nisem imel veselja poslušati ta prepir, ko mi je srce krvavelo ob pogledu na to grozno bedo. 

Ko sem šel na poti k velikemu sodniku Keyserju čez bližnj i 
Zmagovalni trg, sem videl neko izgnano nuno, kako je sedela o b 
tamkajšnjem vodnjaku in jokala. Mala truma sočutnih duš se je zbrala 
krog nje, in pripoveqovala jim je, kako je vse svoje življenje prebil a 

3 daljni Kanadi v Severni Ameriki na misijonu med Huronci . »Šele 
to pomlad", je rekla, „so me predstojniki poslali zopet na Francosko , 

da bi v domačem zraku ozdravela od težke bolezni, ki me je popadla 

3 mrzlih gozdovih ob reki Sv. Lovrenca. O da bi bila tam ostala 
in umrla! Komaj sem se vrnila po skoro petdesetih letih v drag o 
Francijo, me pahnejo iz samostana na cesto, da ne vem, kam bi s e 
obrnila ! Stariši, bratje in sestre so že davno pod zemljo . Tu pri tem 

vodnjaku bom ostala in čakala, da se me usmili Bog, ki je rekel : 
,Iščite najprej kraljestvo božje in njegovo pravičnost in vse drugo 
vam bo navrženo'. ” 

Podal sem starki, ki so me njene preproste besede globoko ganile, malo svoto, ki sem jo baš imel pri sebi . Tedaj sem začul z a 
seboj znan glas, ki je zaklical nuni : „Pojte, mati, z mano ! Vaše zaupanje v Boga naj ne bo zastonj!” Ozrl sem se ; bila je Marta Valdouleur. Med odobravanjem ljudi je ponudila starki svojo roko in jo 


peljala v Malteški hotel. Zardela je, ko me je ugledala, jaz pa se m 

občudovaje zrl za njo. 

Ali bi mogla tudi njena sestra storiti tako plemenito in pogumn o 
dejanje? Da bi le to vedel, sem si mislil, ko sem šel dalje svojo pot . 

V Sainmartinskem predmestju je bilo vsled strašne nevihte še vs e 
pokonci . Drevo z mogočnim vrhom, pod katerim mi je stari Huwiler pre d 
tremi leti prerokoval padec kraljestva, je res postalo žrtva viharja . Hrešč e 
je bilo padlo čez streho male hiše in jo deloma porušilo . Prava po 
voden je med tem preplavila kuhinjo in vežo, in našel sem star o 
Blanchet, kako je s sinaho in nekaterimi Eosedami hitela spravljati s po 
sodami in cunjami vodo proč. Sam živi satan je bil, ki je zadnjo no č 
gospodaril s svojimi peklenskimi pomočniki, je upila Blanchet . Ljudje, 
ki so prišli iz okolice v mesto, so pravili, da so vsi križi ob poti i n 
na poljih podrti na tla. Iz tega se lahkó sklepa, da je divjalo peklo . 
Kaj pravim jaz k temu ? 

„Pravim, da divja še zdaj in sodim to iz dosti gotovejših znamenj !” 'sem zaklical. Potem sem obljubil, da brž pošljem iz vojašnice 
nekaj naših mož, da spravijo drevo h kraju in popravijo škodo n a 
strehi . 

Za četrt trie so bili ti s sekirami in žagami že na delu in ja z 
sem sedel v sobici velikega sodnika, ki je dež ni bil poškodoval, za 
topljen v resen pomenek. Imel sem mu po majorjevem ukazu nazna 
niti novi načrt za kraljev beg in da se ga udeleži naš polk. Ali hoče 
polk spremljati, ali pa hoče ostati v Parizu, to je njegova stvar . Po 
treznem preudarku je sklenil ostati . Rekel je, da mora skrbeti, da s e 
ohranijo zapisniki, in njemu se za zdaj zdi, da so v Parizu varnejš i 
kakor pa na nevarnem pohodu v Normandijo. Dalje tudi ne veruje , 
da bi prišlo do bega . „Ne, v Tuilerijah se bo odločilo in sicer v kratkih dneh,” je končal. „Izvedel sem zagotovo, da so jakobinci zadnjo 
noč med nevihto sklenili napasti Tuilerije. Neki Westermanov pisar, ki 
sem ga poslal ogledovat, mi je pravkar sporočil . Če ima Bachman n 
proste roke in dovolj municije, se mi ne zdi kraljeva stvar še tak o 
obupna. Če krepko odbijemo naskok, boste videl, kako se ta Robepierre 
poskrije z vsemi jakobinskimi junaki . Da bi se mogli ustavljati le 1 4 
dni! Medtem bo prav., če spraviva skrinjo z zapisniki v obok pod 
klet.” 

To sva tudi takoj storila. Jaz sem celo ovil vrv krog skrinje, 
da bi jo v sili kar spustil v globino rova, in sem mu razložil podze


meljski hodnik v Chaumonske kamnolome . Potem sva sedla k mali mrzli 
južini, ki nama jo je prinesla Blanchet, kajti na kuhanje ni bilo misliti , 
ker je bila kuhinja poškodovana . Ko sva se tako pri kupici dobrega 
vina še nekoliko pomenkovala, je rekel veliki sodnik : »Še nekaj ! 

Kake neumnosti pa ste spravil v glavo moji hčerki? Mislil sem, da, 
sta složna, in zdaj mi piše sestra, da se je dekle izza vašega obisk a 
v Zugu trdno odločilo iti v samostan, Verena je bila pred kratkim v 
Frauentalu, in opatinja ji je po dolgih prošnjah le privolila, da jo z a 
Vse Svete sprejme v poskušnjo, če se do tedaj ne premisli . " 

To sporočilo mi je šlo kakor pušica skozi dušo . „Nazadnje izgubim tu svojo nevesto, tam pa dobro dekle, ki sem jo ljubil toliko 
let!” sem si rekel in jasneje ko kdaj sem čutil, kako zelo sem š e 
zmirom udan Vereni . 

Na njegovo vprašanje sem sklenil, razodeti velikemu sodniku od 
krito vso stvar . Zelo se je čudil. Da, prišlo mu je že pred časom ne 
kaj takega na ušesa, je rekel, a ni mogel prav verjeti. 

No, on vidi, da je Verena sokriva nesporazumljenja, in me zato 

noče grajati. Vendar bi bilo bolje, če bi mu bil kaj povedal, ko je ž e 
tako molče pritrdil moji snubitvi . Konečno je rekel, Keyser, da mi 
mora paš čestitati, da dobim s to gospodično Valdouleur veliko več kot 
bi dobil, če bi vzel njegovo hčerko. Tudi ako bi obveljala ta ženitna 
pogodba, se da s 100 tisoč iivrami in dosmrtno rento 10 tisoč live r 
živeti tako, kakor bi nikdar ne mogel z Vereno . 

„Kaj bogata dota”, sem odgovoril, » če pa ni sreče! Nisem se 
še odločil, ali bi sprejel roko gospodične Valdouleurske, ali ne. Če mi 
ne obljubi, da hoče iti z mano v Švico in tam v skromnosti živeti , 
bom najbrže razdrl najino zaroko. Ne morem tako zapustiti svoje stare 
bolne matere . Kaj mi svetujete vi kakor očetovski prijatelj? " 

Kayser ni prav hotel z besedo na dan . Vendar mi je pritrdil, da 
ni dobra taka nagla poroka, kakor jo želi markis Valdouleur. Tako sva 
se poslovila . Gorkeje mi je stisnil roko kot po svoji navadi in rekel, 

da ga veseli, ker mislim na svojo mater in me ne obrača denar. 

Popoldne sem pisal Izabeli pismo in sem ga hotel odposlati p o 

Redingu, ki naj bi govoril zame pri Marti in očetu . Tedaj pa je došlo 
povelje, naj bo polk pripravljen, da zasede Tuilerije. Skočil sem v drug i 
dve vojašnici, da spravim tamošnje bataljone pokonci . 

Naši vojaki so bili veseli, da pridejo enkrat do boja. Sablje in 
bajonete so imeli nabrušene . Ko je napočtia noč, so se sešli vsi štirje 


bataljoni pri Tuilerijah, kjer smo , celo noč stali v orožju . Toda napada 
ni bilo in z jutranjim zorom smo morali odvesti svoje čete zopet v 
vojašnice. 

Za dva dni je sklenil pariški mestni svet, da mora biti dnevn a 
straža gradu sestavljena iz vseh bataljonov narodne brambe, da bod o 
imeli vsi mestni oddelki svoje zastopnike v Tuilerijah . Razuntega' je 

treba Švicarjem odvzeti straženje gradu in postaviti taborišče kro g 
Tuilerij, da se kralju prepreči vsak poskus f begu . Zdaj je bila zadnja á 
ura poskusiti kraljevo rešitev . In res smo dobili povelje odposlati od 
delek v Evreux . 

7. avgusta zjutraj je odkorakalo tedaj 300 mož z osmimi častnik i 
proti Normandiji. Ganjeni smo jim podali roke in rekli : „Na svidenje l ” 
a sami nismo prav verjeli na to. Druge oddelke smo odposlali v raz 
lične kraje ob poti, da bi krili kraljev beg . Jaz sem se zgodaj napotil, 
v Tuilerije, da z zanesljivimi možmi zasedem mesto ob vrtnem prizidku . 
A kako sem se ustrašil, ko sem stopil na nabrežje Sene ! Mrgolelo j e 
tam narodnih brambovcev in jakobincev in zažgali so bili celo stražn e 
ognje, ki so žareče razsvitljali vrtno ozidje in reko . 
Tu ni bilo misliti na kak skriven beg . Poiskal sem majorja Bachmanna, da bi mu predlagal, naj z oboroženo silo odvedemo kraljev o 

-rodbino, Ce bi iz bližnjih vojašnic pripeljali stotnije, ki so stale pri
pravljene na odhod, bi lahko kmalu sčistili nabrežje reke, in bližnj a 

vrata bi branili tudi proti premoči toliko časa, da bi kralj ušel za 

dosti daleč. 

S tem načrtom sem hitel k majorju . Ko sem hotej mimo Mal

teškega hotela, je planil iz hišnih vrat Valdouleurjev sluga in mi zakli

cal : „Že dve uri vas iščem ! Gospod marquis vas prosi, da pridete 

takoj k njemu, ” 

» Žalibog je nemogoče! Recite mu, da me veže nujna kraljev a 

služba . A prišel bom, kakor hitro bom mogel . " 

S temi besedami sem odhitel v vojašnico, kjer sem majorju raz

ložil načrt. 

„To je bila tudi moja misel.” je rekel . »Baš sem prišel iz Tui

lerij, kjer sem hotel kralja pregovoriti k temu . Zaman je. Kralj noče 

slišati ničesar o kaki sili. Zdaj je treba z vso naglico združiti v vo

jašnice raztresene oddelke na poti proti Evreux-u, kolikor jih je še mo

goče dobiti. Glavnega oddelka 300 mož žalibog ni moči več poklicat i 

nazaj. Jutri zvečer mora ves polk v Tuilerije ; kajti gotovo je sedaj, da 

t 


drhal naskoči Tuilerije. Odjezdite brž v drugi dve vojašnici in poskrbite, da bodo bataljoni za jutri zvečer, kolikor mogoče dobro pripravljeni". 

Skočil sem tedaj na konja in ponoči še oddirjal v vojašnici , 

XXXVIII . 
TuileriJe I 

Zvečer 8. avgusta so bili raztreseni pododdelki že zopet zbran i 
v vojašnicah ; le oddelka, ki je odšel proti Evreux-u ni bilo več moči 
dohiteti. Ko je napočila noč, sem stal s patrom Sekundom pred vojašnico in povedal mi je, da so ga prejšnji večer vabili v Maltešk i 

' hotel, da bi blagoslovil dve poroki . 
„Nisem imel časa za to,” je rekel. „Spoved je zdaj važneja k o 
poroka! No, naši katoliški vojaki so to razumeli in v teh treh dne h 
sem skoro vse spovedal . Odprl sem jim nebeška vrata na stežaj, d a 
se bo sv. Peter čudil. Rad bi bil le, da bi bili tudi gospodje častnik i 
tako dobri ko vojaki . Toda tudi tu velja zopet : ,Ubogim se oznanuj e 
evangelij!' Razun vas, Redinga in nekaj drugih iz Luzerna ni priše l 
skoro nihče k spovedi. No, ne bodo mi mogli reči na sodnji dan, d a 
jih nisem vabil. Več ne stori navadno tudi Bog sam. Kdor ne sprejme 
ponujane roke, mora sam sebi pripisati pogubo, in kakor si postelješ , 
tako boš ležal, velja tudi za drugo življenje . Sicer pa polka ne bom 
zapustil, če pride do boja, in upam, da bom mogel pozneje rešit i 
kako ovčico.” 
Tako je govoril oče Sekundus, ko se je na ulici zaslišal peke t 
kopit in je prijezdil aidmajor Anton von Glatz . 

»Zaukažite takoj ,alarm !' je zaklical . „Ves polk mora biti pred 

ltremi zjutraj v Tuilerijah. ” 
„Bo že zopet kak prazen šum,” sem rekel jaz . 
„Ne, to pot bo zares. Za jutri je določena razprava o kraljev i 

odstavitvi in jakobinci bodo s silo pomagali svojim poslancem v 
_zbornici.” 

Tedaj smo ukazali bobnati. Oba bataljona sta se postavila v 
< bojni red. Razdelili smo municijo, kolikor je je bilo : le okrog 30 patron 


'299 

vsakemu možu. Ko je prikorakal še bataljon iz druge vojašnice. smo 
vsi skupaj odšli . Le najpotrebnejša straža, za katero je major Bach

rnann odločil nekaj starejših vojakov, ki so imeli ženo in otroke, j e 
ostala z nekaterimi bolniki doma . 

Odkorakali smo kakor skozi sovražno deželo s predstražo in 
ogledniki . Pričakovali smo namreč, da nam zagrade pot, in bi si j o 
morali odpreti. Vendar smo prišli brez boja do Tuilerijskega vrta, kje r 
smo našli že tudi naš prvi bataljon . V Tuilerijskem vrtu so še enkra t 
pogledali vse vrste ; bilo nas in okoli 900 : polk ni že tri leta dobival novincev, poleg tega je oddelek, ki je odšel v Normandijo z raznimi drugimi stražami oslabil polk za več ko četrtino . 

Tuilerijski vrt je podolgast četverokotnik med trgom Ludovika XV . 
in gradom. Ravno pred njim je stalo poslopje postavodajalne skupščine. Radi njene varnosti, so bili narodni brambovci spravili precej 
topništva na eno stran vrta in ž njo bi lahko obvladali celi vrt i n 
grad. To bi bila nevarnost, če bi se ne bilo več zanesti na narodno 
brambo . 

Ura je bila baš tri, ko smo molče prikorakali do Tuilerij in zasedli sredino palače. Bila je to velika dvorana s širokimi kamenitim i 
stopnicami, pokrita z veliko kupolo . Lahko smo se vsi postavili v njej . 
:Proti Senini strani so bile slavnostne dvorane in sobane kraljeve obilelji. Na drugi strani se je nahajala velika kapela, kraljevo gledišče in 
stanovanja daljnih kraljevih sorodnikov . 

Vse znotraj in zunaj velike palače je blestelo v kraljevski krasoti. Stene in stropi stopnišča, galerij in hodnikov so okrašeni z bogatim pozlatilom in slikami, da niti ne govorim o razkošnem lepotičju 
dvoran in soban . 

V tej kraljevski palači naj bi tedaj branili življenje Ludovika XVI . 
in njegove rodbine . Težka naloga, če bi napadalci mislili zares in če 
bi se naskoku drhali pridružili tudi bataljoni narodne bramb e 

Videti je bilo, da se bo glavni naskok izvršil od Karuseljskega 
trga, ne od vrtne strani . Tam so se nahajali štirje obsežni dvori, k i 
so bili med seboj in od Karuseljskega trga ločeni z visoko železno 
ograjo. Pred paviljonom Flore je ležal Prinčev dvor pred središčem 
Kraljev dvor, največji med vsemi ; dalje je bil Švicarski dvor, kateil 
je bil napolnjen s hlevi za orožništvo na konjih in s kolibami za naše 
vojake, in zraven mali dvor Marzan ter Brionski hotel, ki je bil za 
brambo zelo nepripraven. 


Vojake smo spravili čez noč v omenjene kolibe . Ko je napočil') 
dan, je zbral Galiot de Mandát, začasni višji poveljnik narodne brambe , 
hraber in odločen mož, častnike k nekakemu vojnemu posvetu in na m 
razložil svoj načrt. Upornikov ni pustiti pred grad, marveč razkropiti 
jih že na poti. Zato je namerjal zapreti most čez Seno s topništvom , 
da bi tako preprečil združenje predmestij na obeh bregovih . Glavna 
moč naj bi se postavila na Grevski trg, kamor vodi ulica iz predmestja Sv. Antona. Dobro razpostavljeni oddelki pa naj bi iz stranskih ulic prijeli napadavce od strani . Načrt je bil dober in pričakovati je bilo uspeha, če se je Mandat mogel zanesti na svoje ljudi . 

To pa je bila težava, kakor se je potem pokazalo . Od 20.000' 
mož narodne brambe, ki jih je imel postaviti pariški mer (župan) z a 
varnost javnega reda, jih je prišlo komaj 2 .000 in med temi je 

bilo največ nezanesljivih . Le en bataljon je bil popolnoma zvest kralju. In tudi od 2000 plemenitnikov, katerim so bili razdelili vstopnice, 
jih je prišlo zdaj v uri nevarnosti komaj 200 . 

Med njimi sem zagledal prvega vrlega marquisa Valdouleurja . 
Oprt na palico, je težavno krevsal gori po stopnicah . Hitel sem k njemu in mu ponudil pazduho. 

„Ah, medved”, je rekel. „Ni se ti treba opravičevati ! Kraljev a 
služba l Vojska je vojska ! Tudi kapucinarja ni bilo . In starega pisač a 
ravno tako ne . Da bi ga zlomek ! ” 

„In kaj hočete vi tukaj ?” sem ga vprašal . „Saj se komaj držite 
pokoncu l ” 

„Tega ni treba za -moje opravilo, medved ! Poišči mi stol, če 
mogoče kak naslonjač, slišiš ? In postavi ga blizu kraljevih vrat. Jaz 
sedem v naslonjač in položim v naročje oba samokresa in palico čez 
kolena. Potem pa naj pride ta drhal! Za Boga in lilije ! Le čez naj 
manj šest trupel, čez pet, ki jih upam podreti, in čez moje pelje po t 
v kraljevo sobo ! Še nekaj, medved ! Imam tudi neko pismo zate t u 
v žepu, — vzemi ga sam ven — neki list od Izabele . Lepo si jo 
užalostil s svojim pisanjem ! Pojdi, medved, kdo bi zamenjal lep o 
Francosko s švicarskimi gorami ? Tako . Tu sva na mestu. Tu hočem, 
umreti za svojega kralja, če je božja volja . In slišiš, medved, zaupam tvoji in Redingovi časti, da bosta spoštovala mojo voljo, uaj s 
je podpisana' in zapečatena ali ne, in da osrečita moja otroka . Zdaj 
pojdi, kamor te kliče dolžnost l ” 

Pustil sem ga tedaj na stolici nasproti kraljevim sobam in sto 

pil k bližnjemu oknu, kjer sem prečital Izabelino pisemce . Ljubezniv 


30 1 

Tile je imenovala poredneža in rekla, da bi niti ne odgovorila na tak o 
grdo pismo, ko bi me imela tako strašno rada. Kako morem pač 
misliti, da bi zupustila lepo Francijo ? To je neusmiljena prošnja, in 
oče ima prav da mi pravi medved . Gotovo bi umrla radi domotožja 

to bi mi pač vendar ne bilo všeč ! Toda predlagati mi hoče sporazumljenje, ker me tako ljubi . Ce bodo kralja res odstavili in zavladajo za vedno ti trašni ljudje — kar je seveda neumno misliti 
-tedaj hoče v božjem imenu oditi z menoj v Svico in umreti od domotožja. Če pa zmaga kralj in se zopet vpelje lepi stari red, tedaj 
pa se moram jaz žrtvovati in živeti ž njo v Parizu ali Versaillesu . To 
bo prekrasno ! Dala bo napraviti posebno, prijetno kočijo, nekako po 
steljo na kolesih in zmeteh'', in v njej lahko spravim svojo bolno mater v Pariz. Ali ni tedaj dobra ? Naj bom zato tudi jaz malo ljubezniv in naj ji ne pišem več takih pisem, kakor zadnje, ki ji je sto 
rilo jokati. V tem tipanju je moja zvesta nevesta Izabela Valdouleur . 

Potisnil sem pismo v žep . Ali se je vdala moji zahtevi ? Le 
napol. Vedel sem sicer, da bo kralj odstavljen, a tudi potem bi j e 
cne mogel siliti, da bi šla zmano tja, kjer bi se čutila nesrečno . 

Te misli so mi šle po glavi, ko 8-ern se napotil k stražnic i 

pri velikem stopnišču. Začudil sem se, ko sem našel tam starega polkovnika D'Afrija . Prinesli so ga bili tja v nosilnici in zabičeval je navzočim častnikom in vojakom, da naj nastopimo z orožjem šele na 
pismen kraljev ukaz, ali pa na ukaz poveljnika narodne brambe 
ali mestnega svetovalstva, in tudi tedaj naj se ne bojujemo sami, marveč naj le podpirajmo narodno brambo. 

Nekam jezno je pripomnil stotnik Erlach, da je pisala včeraj 
bernska vlada, naj storimo vse, kar zahteva kraljev blagor in čast 
,polka. Saj je jasno, kako izdaja kralja narodna b‘ramba in celó plemstvo. Kaj takega ne sme nihče kdaj reči o švicarskem polku. Ce ne 
&brani kralja nihče drugi, hočemo ostati mi zvesti prisegi. Tako so 
rekli tudi drugi častniki. Bili smo veseli, da je stari mož, ki ni hote l 
priti z nikomer navskriž, odšel, ker smo se bali, da ne bi premoti l 
,naših vrlih vojakov . 

Med tisoč razburljivimi novicami je prešel dan . Proti večeru 
.smo razpostavili straže. Rezerva 300 mož je stala v Švicarskem dvor u 
in v bližnjem Brionskem hotelu . Ostali so stražili veliko stopnišče i n 
,kraijičine stopnice . »Sinovi sv. Tomaža", edini zanesljivi bataljon 
.narodne brambe, so patruljirali po tuilerijskem vrtu . Kraljevska vrata, 


302 

ki vodijo s Karuseljskega trga v Tuilerije, so zaprli in močno zastražili. Ob enajsti uri sem še spremljal majorja Bacbmanna od straže . 
do straže, in našla sva vse v redu . 

Soparno, oblačno nebo se je spenjalo nad gradom in mestom . 
Na dvoriščih ni bilo čuti ničesar kot le korakanje straž in udar kakega 
kopita na tlak. Od mesta sem se je oglašalo zamolklo bučanje itf 
včasi v daljavi ropotanje bobna in zmešano vpitje . Ali prihajajo ? 

Potem se je vse zopet pogreznilo v navadno valovanje in šumenje velikega mesta. 

V gradu vse tiho . Med središčem in paviljonom Marzanom ni 
bilo razsvetljeno skoro nobeno okno. Le prostori južnega dela, kjer 
je bivala kraljeva rodbina, so bili svetli . Ko sva prišla pred kraljeve 
sobe, sva našla vrlega marquisa Valdulerja na njegovem mestu . Stisnil 
mi je roko in rekel : „Ali že prihajajo iz predmestij ? ” 

Tedaj je prišel naš nadpoveljnik Mandat z Mailfardozom in ne 
katerimi gospodi po stopnicah navzgor . Bili so neki vojaški dostojanstveniki in nekateri mestni svetovalci. Maillardoz je pozval mene, Bach

manna, majorja Glutza in nekaj drugih častnikov, naj gremo za njimi . 
Tako smo se napotili v dvorano, v kateri se je za mladoletnosti Ludovika XV. zbiral regentski svet. 

Tam smo našli vso kraljevo rodbino razun obeh otrok, ki s o 

ju bili spravili počivat. Kralj in kraljica sta bila čudovito zbrana i n 

sta izkušala tolažiti dvorjanke. 

Mandat in Riiderer sta stopila k mizi in sta poročala o položaju . 

Oba sta se pritoževala nad Pétionom, pariškim mérom, da je pre-
malo poskrbel za varnost gradu. Vendar, je mislil Mandat, bo tud i 
tako opravil s predmestrio drhaljo . Kralj je ponovil svojo željo, da 
naj se kolikor mogoče ognemo prelivanju krvi. Mandat pa je rekel po 
pravici, da bi se Santerre in drugi kolovodje varovali prelivanja krvi, , 

če bi bil grad zavarovan z močno posadko ; tako pa postajajo predrzni, ker vedo, da smo šibki. 

Konečno je prišel Pétion, kateremu je Mandat že ponovno poročal, da ga je treba v Tuilerijah. Srečal ni prijaznih pogledov, kakor 
si je lahko misliti, in v zadregi ni vedel, kako bi se držal . 

„Zdi se, da je v mestu veliko razburjenje”, ga je nagovoril 
kralj ne prav prijazno . 
„Da, gospod, veliko”, je rekel Pétion in hinavsko pristavil, d a 

je čutil radi tega za svojo dolžnost, priti osebno v kraljevo bližina , 
da poskrbi za njegovo varnost . 


Mandat je pripomnil, da bi bil to bolje storil, če bi mu pripravil zahtevanih 10.000 mož meščanske brambe; komaj petina teh je 
prišla in še tem manjka streliva. „Kako je to”, se je zadrl na méra , 
„da niso. dobili ljudje več kot štiri, pet nabojev, nekateri celo nobenega, dočim so Marsejcem razdelili streliva v izobilju? ” 

Pétion si je obrisal pot s čela . To je morala biti kaka pomota„ 
je jecljal. Potem je dejal, da je v dvorani »zelo-soparno", in je prosil za dovoljenje, da se sme odstraniti. Pričakoval sem, da bo kralj 
tega moža, ki je tako strahopetno cincal zdaj k revolucijonareem zdaj 
h kralju, dal takoj prijeti. A pustil ga je, da je odšel. Pétion je pa 
čakal na vrtni terasi, da bi ga poklicali v postavodajalno skupščino , 
kakor je bilo dogovorjeno, da bi ga po revolucionar nem sklepu n a 
videz odstavili od županstva . Tako je bil „krepostni” Pétion varen , 
naj bi se naskok na Tuilerije posrečil ali ne. 

Sicer pa je bilo tudi drugim „junakom” revolucije to noč »soparno". Barbaroux je imel strup pri sebi ; Robespierre se je skril ; Ma-
rat je tičal v neki kleti pri Dantonu. Vse se je balo peščice Švicarjev l ' 

XXXIX . 
Odločilni boj . 

Malo pred polnočjo, ko se je kraljeva rodbina že odpravila k: 
počitku, mi je Bachmann zapovedal pregledati straže na vrtni strani . 
Storil sem to z Gibelinom in nekaj drugimi našimi grenadirji. Vse je 
bilo v redu. Neki častnik iz bataljona sv. Tomaža mi je še rekel : 
„Ne upajo si priti l” Tedaj je bilo dvanajst, ko srno ravno stopal i 
po stopnicah v središču poslopja . Brneč zvon se je oglasil skoz i 
noč. 

„To je plat zvona pri sv . Roku !” je rekel Gibelin . In takoj so 

se pridružili zvonovi mnogih, mnogih cerkva in so začeli klicati, n e 
k spravni daritvi, ampak h krvavemu uporu . 
„Sedaj zvone nagrobnico več kot enemu izmed nas,” je rekel 
Reding, ki je stražil na stopnišču . 

„Vedno isti črnogled !” sem mu odgovoril . 

Zdaj so tudi naši bobnarji udarili generalno koračnico . Brata 
Jost sta bobnala tako krepko in živo poleg starejših tovarišev, 15akor


304 

da bi šli k slavnostni paradi. Ko sem šel mimo Jožka k veliki m 
-vratom, me je ta drzno pogledal z zvitim nasmehom, kakor bi hote l 

reči : „Kaj ne, jaz -se ravno tako malo bojim ko drugi !” Vse je bilo 

v orožju. Stražo pri kraljevskih vratih smo ojačili. Ropotanje bobnov , 

rezgetanje konj, zamolklo drčanje topov, vpitje neštevilne množice i n 

nad vsem tem brneče zvonenje s skoro vseh mestnih zvonikov j e 

donelo v noč. Bilo je grozno in ob enem lepo. Z neba pa je tisoč 

in tisoč zvezd v mili krasoti, kakor bi bila na zemlji le mir i n 

edinost, gledalo na tisoče in tisoče, ki so se pripravljali na krva v 

boj. 

Toda ure so še prešle, predno je boj začel . Bilo je to le zna, menje za sovražnikovo zbiranje . V mirnem pričakovanju so stali naši 
možje v bojnem redu. V gradu je skoro vse bedelo . 

Plemenitniki so se uvrstili v dve stotniji . Zdaj pa zdaj sem šel 
pogledat k staremu Valdouleurju. Sedel je še vedno na svojem mestu . 

Mandat in njegovi častniki niso radi videli prostovoljcev in bi jih bil i 

radi spravili iz gradu ; bali so se namreč, da bi slabo oboroženi go

spodje napravili več zmešnjave kakor pa pomagali. Toda kraljica je 

branila te stare, zveste služabnike prestola rekoč : „Bojevali se bodo 

pred vašimi vrstami, v sredini, ali pa za vami, kakor boste ukazali .” 

Slednjič je napočil dan s krvavo-rdečo zarjo. Sel za slom je 

prišel klicat Mandata, naj gre brzo v mestno hišo . Končno se je 

vendar pustil pregovoriti, ker je upal, da bo lahko » komuno," ki j e 

kakor revolucijska oblast nadomestila magistrat, pripravil do miru . 

Istočasno smo v naši stražnici podpisali poziv na postavodajaln o 

skupščino, da naj posreduje . Vedno bolj se je videlo, kako nezanes

ljiva je narodna bramba, posebno pa topničarji, ki so v zadnji uri 

prinesli šest topov ; sneti so stali v Kraljevem dvoru z žreli proti Ka,ruseljskemu trgu . Toda moštvo pri njih se je pokazalo kralju tako 
sovražno, da je Bachmann ukazal, postaviti pred nje številne straže , 
ki so imele nalogo zabraniti, da bi topničarji topov ne prepustil i 
sovražniku. 

Da bi navdal narodno hrambo z boljšim duhom, je sklenil kralj, 

da sam pregleda čete . Najprej se je pokazal nad balkonom nad velikimi vrati proti Karuseljskemu trgu . Glasen „živio” ga je pozdravil. 
S tem opogumljen je stopil doli na dvor. Hodniki, po katerih je šel 
«s svojim spremstvom, so odmevali od klica : „Živio kralj!” Veliko 
-spremstvo se mu je pridružilo. Toda že v stopnišču so ga sprejeli 


topničarji s temnimi pogledi in molče. Pogumno pa je ukazal spremstvu, naj ostane zadaj, ker je hotel, da so okoli njega samo častnik i 
llarodne brambe. Tako je stopil med vrste narodne brambe, ki je 
izpočetka navdušeno pozdravljala kralja . Kraljica, nadvojvodinja Eliza-
beta in druge dvorjanke, ki so v strahu zrle z oken za kraljem, so bil e 
zelo oveseljene radi pozdrava prvega bataljona in so dobile mal o 
upanja. Toda kmalu se je obrnilo na slabše. Čim dalje je nadaljeval 
/kralj svoj ogled, tem pogosteje je bil sprejet s kljubovalnim klicem : 
„Živi() narod !” In zdaj so ga pozdravile ravno došle ojačevalne čet e 

grozeče, vihteč sablje in puške : „Živio Pétion! Doli s kraljem ! 
2ivio narod ! Živeli jakobinci ! ” 

Mirno, kakor je bil navajen, obrnil se je kralj k našim četam , 
ki so ga sprejele v strogem pozoru . Potem se je napotil proti vrtni 
strani, odkoder smo kmalu začuli podobne klice in celo grožnje njegovemu življenju. Vseeno je kralj prekoračil s hladnim pogumo m 
vrste bataljona iz predmestja Saint-Mareau, ki mu je tako grozil . Dru'hal pa, ki je skozi odprta vrata postavodajalne skupščine vedno bol j 
silila na vrt, ga je primorala, da je končal svoj ogled. Slabe volje in 
žalosten se je vrnil Ludovik XVI. v grad. Duha narodne brambe ni 
mogel premeniti ; spoznal je le še jasneje, da se na večino narodne 
obrambe ne more zanesti . 

Tedaj je prišla iz mestne hiše novica, da so zavratno ustrelil i 
nadpoveljnika Mandata, po nakani Dantonovi . »Komuna" je Mandat a 
lkot »sovražnika ljudstva" odstavila in oklenila ; potem so ga na stop

nicah umorili poleg njegovega sinčka in truplo vrgli v Seno . Revolucijska oblast je tedaj izročila nadpoveljstvo narodne brambe Santerreju . 

S tem je izginil zadnji dvom, da se napad izvrši. Mestna 
svetnika Leroux in Borie, ki sta bila v Tuilerijah, sta posamezni m 

oddelkom prečitala bojno postavo in sta sporočila Mandatovemu namestniku povelje, z orožjem zavrniti ljudsko množico, ki bi napadla 
grad . 

Tedaj se je prvikrat izrekla misel, naj se kraljeva rodbin a 

umakne iz boja v postavodajalno skupščino . Zdi se mi, da jo j e 
predlagal mestni svetovalec Leroux. Po moji misli je mož nameraval 
dobro ; toda ni bil vojak. Bachmann je rekel prav : „Kralj je izgubljen, če se uda.” Po malem obotavljanju se je kralj res odločil za to , 
,ker ga je spet navdajala misel, da tako lahko prepreči prelivanje krv i 

n bolj gotovo reši življenje žene in otrok. 20 


Zato smo morali sestaviti v stopnišču številno, stražo, ki naj bi 
krila kraljevo rodbino na poti v postavodajalno skupščino . Tvorili so. 
to stražo grenadirji zvestega bataljona sv . Tomaža in Švicarji. V 
dvojni vrsti so se postavili oni na desni, mi na levi strani. Poveljeval je Erlach. Za kraljem in njegovim dvorjanstvom so šli le kraljica 
otroka in nadvojvodinja Elizabeta . Pridružili so se jim še ministri, 
mestni svetovalci, d' Hervilly, Maillardoz in Bachmann. Seveda so se 
hoteli takoj vrniti k nam, kakor hitro bo kraljeva rodbina na varnem . 
Med tem časom je poveljeval Henrik Salis, najstarejši polkovnik . 
„Kaj bo pa s temi vrlimi možmi tukaj zgoraj ?” je rekel, ko se je 
začel pomikati sprevod Mislil je plemenitnike, „Vsi imajo civiln e 
obleke,” mu je odgovoril R~derer . „Naj odložijo meče in naj mirn o 
skozi vrt odidejo iz grada.” Kralj je pritrdil . 

Major je ukazal meni, naj to kraljevo željo sporočim plemičem . 
Velika večina je poslušala . Njih vodja pa in ž njim še nekaj drugih , 
niso hoteli zapustiti svojih mest . Seveda je bil Valdouleur med njim i 
„Tu sem in tu ostanem, dokler ali ne zmaga kralj, ali pa me smr t 
spravi z mojega mesta! ” 

Bilo je zaman, prigovarjati mu, naj se umakne . 

Velik šum s Karuseljskega trga me je zvabil k oknu in vide l 
sem, kako je glavni tok ustašev zavil iz ulice Saint-Nicaise na trg . 
Eni so tulili novo pesem Marsejcev, drugi so rjuli : „Doli s kraljem ! 
Smrt tiranu! Smrt Švicarjem!” V hipu je bil trg preplavljen . Peljali so veliko število topov s seboj ter njih žrela obrnili proti velikim vratom . Nato so začeli upiti, naj takoj odpremo veliko železno > 
ograjo, in ne da bi počakali odgovora, so jo poskušali s silo zlo 
miti. Glasno so zazvenela na njo kovaška kladiva, in že so začel i 
predrzneži na desni in levi plezati na grajski zid. 

V istem času sem v strahu videl, kako so bataljoni narodn e 
hrambe zapuščali svoja mesta. »Kralj je proč," so rekli; „mi nimamod 
tukaj nič več opravila .” Mnogo jih je prestopilo kar k sovražniku , 
pred vsemi topničarj i, ki so takoj obrnili topove proti gradu. Tedaj 
so zarožljala krila velikih vrat in padla iz tečajev na tla . Kriče se je 
valila množica v kraljev dvor. 

»Izgubljeni smo!" sem rekel ter hitel proti velikim stopnicam . 
Še enkrat sem zaklical Valdouleurju, naj se reši . Ko je hrup naznanja l 
prihod ustašev, je bil prišel k meni do okna .. Mesto odgovora je napel svoje samokrese in molče položil pred se na rob okna . 


30 7 

Ko sem došel v stopnišče, je maršal Boisseu baš ukazal Švicar 
jem in maloštevilnim narodnim brambovcem, ki so bili še ostali n a 
svojem mestu, da naj se umaknejo iz dvorišč v grad . Komaj, komaj 
se je to posrečilo polkovniku Diirlerju in njegovemu oddelku . Rame 
ob ramenu so se postavili na stopnice pred portalom, v stopnišču i n 
v vseh oknih pritličja in gornjih nadstropij . Celo visoki balkoni i n 
strešni obzidki so bili napolnjeni s strelci, Boisseu je zapovedal Diirlerju, naj se ne pusti pregnati s svojega mesta . Trdna odlocnost naših mož, bliščeči bajoneti in puškine cevi so zadrževale ustaše nekaj 
časa ; niso si upali udariti. Porabili smo te trenotke in zagradili stop-
nice s tramovi. 

Še enkrat je poskusil maršal Boisseu, pogoditi se. Toda upitje 

drhali, ki je zahtevala, naj jo puste v grad, je prekričalo njegov e 
besede. Tedaj so tudi orožniki, ki so še bili v stopnišču, prestopili 
k sovražniku. Nataknili so klobuke na svoje bajonete in zaklicali : 

» Živio ljudstvo !" Vriskajoč jih je sprejela drhal. Naši možje so 
škripali z zobmi razsrjeni nad takim izdajstvom . Tedaj so začeli jakobinci, naj storimo isto kot orožniki, in ko ni bilo nobenega odgovora, je ustrelil neki Marsejec s samokresom proti nekemu oknu . Seržant Léndi je brž dal nameriti puške, da odvrne to izzivanje . Polkovnik Diirler mu je branil, ker nihče ni maral začeti moritve, ki j e 
morala priti . 

Tedaj je stopil Westermann, vodja enega dela ustaških narodnih 
brambovcev, pred nas — » hrabri" Santerre se je nalašč mudil v mestni 
hiši in je prepustil vrhovno poveljstvo prejšnjemu občinskemu tajnik u 
iz Elzacije. Westermann je prijel Diirlerjevo roko in rekel : »Pridružite 
se nam : Nič se vam ne zgodi! Morate se udati narodu!" jezen j e 
zavrnil Diirler to ponudbo : isto so storili Reding, Glutz in vsi drug i 
častniki, ki smo stali tam blizu. Tedaj je Elzačan potegnil svojo sabljo, 
zmerjal in grozil. Mirno je rekel Diirler vojaku, ki je stal zraven, pa 
nemško : » ee me mahne, ustreli ga!" Westermann je razumel to i n 
sklonil sabljo. Potem se je obrnil k našim možem in jih pozval, naj 
položijo orožje ; saj je vendar vsak boj zastonj . Stražnik Blaser mu 
je ponosno odgovoril : » Švicarji smo, in Švicarji dajo orožje le s 
svojim življenjem . Take sramote nečemo. Če nečejo imeti našega polka 
več v službi, naj nas postavno odslovijo . Svojih mest pa ne zapustimo in ne položimo orožja ." 

Divji se je obrnil Westermann od nas in kmalu nato se je zače l 

boj. Povzdolžema ob zidu so se splazili nekateri Marsejci in s kiju


308 

kami, ki so jih bili pobrali z ladij bližnje Sene, so skušali poriniti 
naše straže od glavnih vrat . Grenadirski Iajtnant Kastelberg, velika n 

po postavi, pa je razčesnil pri tem glavo nekemu vstašu ; tedaj so 
počili s Karuseljskega trga prvi streli, in krvavi ples se je pričel. 

Smrtno zadet je padel Filip Glutz poleg mene ; kroglja iz topa 
je zdrobila Kastelbergu nogo . Takrat je počilo tudi iz grajskih oke n 
in dobro namerjena salva iz stopnišča je pobrala svojo žetev. Rjoveč 
so bežali Marsejci in Westermannovi možje . Brzo so se uredile naše 
vrste, da udarijo ven ; z Dirrlerjem na čelu smo prodrli, kakih 20 0 
mož močni, z nasajenimi bodali v Kraljev dvor. Hej, kako so junaki 
pokazali pete pred nami! V hipu je bilo šest topov na dvoru v naši h 
rokah. Bili so nam žal brez koristi, ker nismo imeli streliva. Brž tedaj 
konce nabijalnih palic v prižigalne luknjice in odlomiti ! Naprej prot i 
Kraljevskim vratom! Zopet salva v hrbet bežečim ! Kako teko in se 
poskrijejo v ulicah na drugi strani Karuseljskega trga, ki je z jeklen o 
metlo pometen, kakor bi mignil . Tudi tu zaplenimo topove in lih za-
žebljarno ; Kraljevska vrata zastražimo s 60 možmi. V drugih dvorišči h 
smo zaplenili še tri nabite topove, Vriskajoč so jih privlekli vojak i 
pod stopnišče . Zdaj naj pa še enkrat poskusijo napasti! Ko smo tak o 
udarili ven, smo ujeli kakih 20 Marsejcev . Capini so se bili vrgli n a 
zemljo in se delali mrtve. Dtirler jim je pustil življenje ter ji h 
izpustil. 

V istem času kakor mi je udaril polkovnik Henrik Salis n a 
vrtni strani in drzno prodrl do vrat jezdarne, kjer je ravno tako za 
plenil tri topove. Toda njegov oddelek je izgubil radi ognja z bližnj e 
terase veliko mož. Poslal je po ojačenje, da bi mogel privesti naza j 
zaplenjene topove. Bili smo na naši strani baš tako daleč, da sm o 
mu Reding, Glutz, Gibelin in jaz mogli hiteti s kakimi 100 možm i 
pomagat. Tedaj so veselo zažvižgale kroglje okoli ušes. Hoteli sm o 
spraviti v ogenj enega naših zaplenjenih topov . Reding, Gibelin, Glu c 
in jaz smo sami prijeli z rokami za prečke . Takrat je Reding zaklical : ,.Moja roka." Kroglja mu je zlomila nadkomolec. Podprl sem ga , 
On pa je rekel stisnivši zobe skupaj : „Ne de nič! Dajte jim salvo , 
prijatelji!” Streli so počili in ljudje na terasi so udarili narazen . Hotel 
sem peljati Rudolfa v pritličje paviljona Flora, kjer so se ukvarjal i 
naši vojaški ranocelniki . Toda ni pustil : „Ti, zaveži mi žepno rut o 
prav trdo nad lahtom. Tako. Zdaj se vendar še lahko z lev o 
bojujem !” 


Do takrat smo zmagovali na vseh straneh . A sovražnik si j e 
oddahnil po prvem strahu in zopet začel prodirati . In nam je pričelo 
prirrianjkavati streliva! Preiskali smo žepe za naboje pri padlih i n 
ranjenih, morali smo pri našem izpadu izgubiti gotovo kakih sto mo ž 

— in kar smo našli, razdelili smo najboljšim strelcem . 
„Ko postreljamo te naboje, se moramo zanesti na svoja puškina kopita in bodala l” sem zaklical možem . » Hranite torej prah za 
napad!" 

„Bodal kopit ni treba basati !” je zaklical dolgi Stofel i z 
Melsa. „Naj le pridejo, svojo kožo hočemo precej drago prodati! ” 

Videlo se je, da stvar ne more končati drugače. Sovražnik je 
zdaj okolic grad od vseh strani . S Karuseljskega trga so streljali n a 
nas s kartečami . S Kraljevskega mostu so udarjale kroglje skozi pritličje paviljona Flora in ubijale zdravnike z ranjenci vred . S terase in 

z drugih poslopij onostran nje je sovražnik obsipal vrtno stran s 
svincem, konec ni mogel biti daleč . 
Takrat je pritekel skozi svinčeni dež brez k'obuka in brez sape 
stari maršal d' Hervilly. Mahal je in klical ter vihtel nek papir v roki . 

„Na kraljevo povelje!” je hripal „Naglo! Švajcarji morajo k 

njemu v narodno skupščino i Požurite se! Rešite kralja ! ” 

Tako in podobno so se glasile njegove besede, ki jih je krepk o 
mahaje z rokami ponavljal na desno in levo . Kal' nam je moglo biti 
prijetneje, ko to povelje ? 

' Poskusiti rešiti kralja in pri tem umret' to je vsaj imelo kak 

pomen ! V Tuilerijah bi bila naša smrt čisto brez koristi. Tudi maršal 
Hervilly nam je zaklical : „Pojdite, hrabri Švicarji, in rešite kralja ! 
Vaši pradedi so to storili več kot enkrat ! ” 

Polkovnik Salis je tedaj ukazal bobnarjem sklicati vojake skupaj . Brata Jost sta stala neustrašeno in vrtela palčice . Kdor je slišal 
boben, je prihitel in se postavil sredi dežja krogelj, kakor pri paradi . 
Kakih 200 máž se je zbralo v stopnišču . Polkovniki Salis, Diirler, 
Reding, Pfiffer in več častnikov je uredilo vrsto, ki je potem z zaplenjenimi topovi med ropotanjem bobnov zapustila grad . 

Jaz sem dobil povelje brzo zbrati može, ki so bili v gorenjih 
nadstropjih in so pri grmenju topov preslišali bobnanje . 2 njimi naj 
bi odšel za Salisovim , oddelkom za zadnjo stražo . Malega Josta s o 
mi dali za bobnarja. Eden nabitih topov in nekaj dobrih strelcev naj 
bi krilo naš odhod. Ukazal sem jim top šele takrat prižgati, če bi 


310 

Vesterman poskusil napasti stopnišče, in hitel sem z Jožkom v gornj o 
nadstropja. Od vseh strani so pridrli naši ljudje na bobnov glas, ki 
je zamolklo brnel po dvoranah in hodnikih . Kar sem jih dobil, sem 
poslal doli, da pomnožim oddelek v stopnišču . 

Stopila sva v dvorano Oeil Boeuf. Tu in tam so ležali ob okni h 
mrtvi in ranjeni, ki so jih podrle sovražnikove kroglje . Tudi marsi

kakega plemiča sem zagledal poleg naših mož . Moj pogled je iska l 
mesto, kjer sem bil pred eno uro pustil starega markisa Valdouleurja . 
Z bolestnim vzklikom sem skočil tja . Starček je ležal s prestreljenim i 
prsi na tleh in poleg njega je' klečal oče Sekundus, ki ga je mazili l 
s svetim poslednjim oljem . Še enkrat je umirajoči odprl svoje oko : 
„Za Boga in Lilije !” je zamrmral . Poznal me je in mi ponudil roko . 
„Stori svojo dolžnost in pozdravi moja otroka!” je rekel s pojemajočim glasom . V resnici nisem smel izgubljati trenutka in sem hitel 
naprej proseč patra Sekunda, naj tudi on odide z nami iz grada. » K o 
končam svoje delo," je rekel mirno in korakal dalje, da podeli š e 
drugim umirjočim tolažilo svete vere . 

Forestirja in Miillerja iz Urija, ki sem ju bil dobil zgoraj, sem 
prosil, na se požurita s svojimi ljudmi in naj odidejo tudi predno 

dojdejo ostali dol, če jim ni več lahko braniti stopnišča . Pod streho, 
za obzidki na strehi, povsod sem dobil naše ljudi, ki so še hrabr o 
streljali na sovražnika . Grof Disbach, zadnji častnik, ki sem ga dobi l 
na najvišjem balkonu tik pred kupolo središča, je baš pozival svoj e 
može, naj porabijo zadnje naboje le za topničarje, ko sem prinesel 
povelje, da je treba iti iz gradu. » Škoda," je rekel, „morali bi pač 
prej počistiti te umazane topničarje toda kakor je ukazano! ” 

Hitel sem še na drugo stran, kjer so na strešnih zaslonih isto 
tako stali strelci, Tedaj sem zaslišal, kako so spodaj izprožili top, k i 

je branil dohod v stopnišče. 

„Naskakujejo !” sem rekel svojemu malemu spremljevavcu, k i 
je še vedno živahno bobnal poleg mene . „Zdaj morava dol, če rečeva umreti v gradu. ” 

„Le pojdite dol,” je odgovoril hrabri deček . Jaz hočem tu 
gori še malo pobobnati. Švicarje, ki so morda še gori, že pošljem 
dol l" 

„Ti zaslužiš Ludovikov križec, Jožek l” sem rekel . „A zdaj je 
dosti. Mogli so slišati vsi in zamuditi ne smemo trenutka . ” 
Zares je bilo že prekasno. Ko sva prišla do stopnic drugega 
nadstropja, pribežalo nama je naproti nekaj mož iz Disbachovega od


31 1 

Belka. „Tu ne uidemo”! so klicali . „Preddvor in stopnišče je vzeto . 
Polkovnik in naši tovariši so ubiti . Stopnice, kapela in preddvor, vse 
je polno mrtvih. Pojdite, gospod l Hočemo se skriti pod streho ali na 
strehi, dokler ne preneha moritev ! ” 

Hotel sem s silo doli po stopnicah . Toda trdno so me pridržali. „Brez vse koristi drvite v smrt,” je rekel Brunner, ki je bil med 

bežečimi*. „Pomislite na svojo mater in otmite sebe in nas, če je 
mogoče! ” 

Prav je govoril. Šel sem ž njimi. Bežali smo najprej na najvišji 
balkon na vrtni strani in zaprli vratica za seboj . 

XL . 
Med nebom zemljo. 

Balkon, kamor smo stopili, je ploščata stran portalne gradbe, 
moleče več metrov ven iz glavnega poslopja, dvigajoče se v tre h 
silno visokih nadstropjih do vznožja kupole . Njena štiristranska, obočlena streha se je dvigala tik za nami, in obkrožal jo je precej visok 
zaslon, tako da je bilo moči iti brez nevarnosti okoli kupole in prit i 
na balkon nad dvoriščem, kjer sem prej dobil grofa Disbacha . Strehe 
severnega in južnega krila Tuilerijske palače so ležale več sežnjev globoko pod nami, in njih slemena se niso neposredno dotikala osrednje stavbe, tako da se je zdelo nemogoče doseči jih, če bi nas zasledovali . 

„Tu smo med nebom in zemljo,” sem rekel, ko sem z groz o 

pogledal v omotično globočino. „Kako se hočemo umakniti, če pridejo morivci sem gori za nami ? ” 

„Zdaj bodo najprej imeli opraviti zdolaj,” je dejal Brunner . 

„Mislim namreč, dá nečejo le moriti, marveč* tudi ropati . In jasno je , 
da je tukaj zdolaj mnogokaj za zmikanje. Sodim, da pojdejo v 
klet, predno pridejo na streho. Če pa so se enkrat pošteno napili , 
bi jim ne svetoval laziti tod okoli po strehi . In ko bo noč, se bom o 
gotovo lahko splazili doli . ” 

To je bila videti v resnici edina rešitev . Zadelali smo vrata, vo

deča na balkon, in postavili stražo pred nje potem smo šli ob strešn i 
balustradi na balkon na dvoriščni strani in srno tam napravili isto . Zdaj 


312 

smo lahko prežali med stebrički balustrade doli na dvorišča in na vr t 
in si pripovedovali krvave dogodke, ki smo jih doživeli to jutro . 

Na vrtni strani smo videli veliki drevored do mostu pokrit z 

mrliči in ranjenci v rdečem švicarskem kroju ; videli smo, kako so 
moški in ženske morili z bodali in sabljami, kar je bilo še živih . 
Onostran mosta na trgu Ludovika XV . streljanje, upitje, konjica z bli . 
ščečimi sabljami . 

»Kaj pa tisti boj tam ?" sem vprašal . „Naše brate sečejo,” je 
odgovoril Wirz iz Unterwaldna . »Prišel je namreč sel s kraljevim poveljem, da mora polk v vojašnico nazaj . Bilo je očitno, da je to nemogoče. In zdaj jih žalostno pobijajo." 

»Bog odpusti kralju !" je zamrmral narednik Kristan . „Nameraval je dobro, kakor vselej, a je slabo zadel .” 

„Ali ne bi zmolili ene češčenamarije za njih uboge duše ? Mo j 
brat je tudi zraven I” je dejal Jožek Jost solznih oči . Odgovoril se m 
mu, da prav pravi . Pokleknili smo tedaj in molili z razprostrtim i 
rokami pet očenašev in češčenamarij ter pristavili : „Gospod, dah 
jim večni mir,” kakor je katoliška navada pri mrličih . 

A našo molitev je spremljala groza. Streli, kletve, smrtni vsklik i 

nete v vrtu, na dvoriščih, terasah, tik pod nami, temveč tudi po , 
hodnikih in grajskih sobanah, koder so divjaki morili vse, kar so 
našli : ranjene in umirajoče Švicarje in plemiče, kraljeve služabnik e 
in lakaje, kakor sem slišal pozneje, celo desetletnega kuharskega pomagača, ki so ga zverine živega sparili v kotlu . Skozi razbita okna s o 
metali mrliče in žive v globočino ; za njimi je šlo pohištvo, mize , 
zrcala, in razbito dragoceno opravo so naložili v kupe in zažgali . Potem so zbesnelci privlekli naše ubite brate in jih metali v plamene, in pijani krvi in vina začeli so ženske in moški plesati okol i 
teh ognjev tuleč s hripavimi glasovo svoje pesmi . Bila je prava podoba pekla . Odreveneli smo obrnili proč svoje oči . 

Vroči avgustov dan, ki ga ni hotelo biti konca, se je slednjič nagni l 
k večeru in solnce, ki je gledalo toliko strašnih grozovitosti, je potonilo za drevesi Elizejskih polj. Zdelo se je, da so na vrtu in po dvoriščih divja kanibalska pirovanja ; čisto dobesedno so onečaščal i 
mrtvece in žrli njih drob. Grozote so se nadaljevale ob svitu ognje v 
noter v noč. In tedaj so zublji zajeli hleve in lesene kolibe na dvorišču Švicarjev. Kmalu so začeli vrtinčasti plameni lizati paviljon Marzan in ob bližnjem krilu palače navzgor. Grozna slika požara Valdouleurskega gradu mi je stopila pred oči .. 


„Za božjo voljo!'” sem zaklical. »Izgubljeni smo . Za četrt urebo gorel grad. Kaj bo potem z nami ? " 

Prestrašeni so . pogledali moji tovariši na požar, ki j e naglo 

naraščal. Iz hlevov, kjer je bilo naloženega dosti sena, se je dvigni l 
črn, gost dušeč dim in veter je gnal ta teman steber dima naravnos t 
proti nam . „V četrti ure se udušimo, če ostanemo tu,” je rekel Brunner. „Tudi najbolj zvita lisica udari ven, ko jo začno smoditi . ” 

„Glejmo, kako pridemo odtod,” je pritrdil Wirz . „Tu gori ne 
moremo ostati . ” 

Posyetovavši se na kratko, srno sklenili poslati malega jožka_, ., 
ki se je pogumno ponudil za to, doli po stopnicah za predstražo. 
„Le do bližnjega nadstropja,” sem rekel . „Ce pridemo do tega, upam , 
da najdem blizu paviljona Flora neke stranske stopnice, ki jih poznam. 

In skozi te se bomo mogli rešiti . ” 
Slekli smo Jožku njegovo vojaško suknjo, da bi ga takoj n e 
spoznali, potem smo odvalili kamenje, ki smo bili ž njim zadelal i 

vrata na balkon, ter spustili dečka na stopnice. Pridržali smo sapo 

* in poslušali. Toda že za malo trenutkov je Jožek prihitel nazaj . 
»Gredo l" je zašepetal . „Najmanj 20 mož z bakljami in vedri gre p o 
stopnicah navzgor ! ” 
Brzo zopet zapremo in zadelamo vrata in se po prstih splazim o 
v stran. 
„Kaj sedaj ?” sem vprašal . „Zdi se, da so mestni gasilci, kakor 
sodim po vedrih . Se jim-li hočemo podati ? ” 

,, Za nobeno ceno !" so rekli moji tovariši . „Ako nas sami ne umore , 
pomore nas zlodeji spodaj . Rajši se tu gor zadušim ali zgorim, kako r 
pa da bi prišel v roke tem pošastim,” je menil Wirz . 

„Tu je še samo en izhod, o katerem sem že prej razmišljal,” 
dejal Brunner. „Hitro vsi za mano na ono stran! ” 

Sli srno za njim in zaslišali smo odznotraj trkati in tolči p o 
balkonskih vratih . 

» Predno jih odprejo," je rekel Brunner, » smo mrtvi, ali pa na, 
varnem." 

Ko srno dospeli na nasprotno stran, nam je iznajdljivi dečko 
razložil svoj načrt. Tik pod balkonom se je nahajalo veliko trioglatočelno polje, tvoreče vrh portalne gradbe, postavijene iz treh redi stebrov, dvigajočih se druga vrh druge . Oba na vrhu poševno se dr– 


.,31 4 

žeča okrajka čelnega polja sta vodila do gornjega arhitrava nad ste

bri, in potem se je zdelo mogoče priti do balustrad, ki so obrobljal e 

streho obeh velikih krilnih gradeb . Seveda, omotice ni smel človek 

meti. Okrajek je bil komaj tri čevlje širok . 

„Gre prav dobro,” nas je pregovarjal Brunner. „Če smo enkrat 
tu zdolaj na ravnem obrobku, potem je- zelo lahko . Saj je širok ka,kor kolovez. Le v globočino ne smete gledati. Obrnite obraz k zidu , 
in kdor si ne upa iti pokoncu, naj leze! ” 

Wirz in Kristen sta bila brž voljna. V Untervaldnu sta pri lov u 

na divje koze preplezala mnogo strmejših čeri . Tudi mali Jožek iz 
-Graubiindna se nič ni bal. Meni se je že zdelo nekoliko nevarno , 
in zadnja dva, neki Argauec in Entlebušan, sta zmajala z glavo i n 

menila, da to vendarle ne gre . Argauec je rekel, da rajši poskuša sko 
,čiti nekaj sežnjev globoko na streho . 

„To moreš storiti pač ti, tak lahek dečko !” je rekel Entlebušan . 

„Toda težak mož kakor jaz, bi v najboljšem slučaju lahko obležal n a 

strehi s polomljenima nogama! ” 

»Tu ne pomaga nobeno dolgo posvetovanje," sem dejal . „Kdor 

čvrsto tvega, je že pol dosegel! Krepko se prekrižajte in priporočite 
se angel-varihu, potem pa naprej ; saj gre za naše življenje ! ” 

Že se je bil Brunner vspel na zaslonek in se spustil na vr h 

čelnega polja. To prvo mesto je bilo pač najnevarnejše na tem vratolomnem potu ; ni bilo namreč moči doseči z nogo roba čela marveč moral si se z rokama okleniti strebrička na balustradi ter s e 
odzunaj spustiti doli nekaj čevljev globoko . Toda velikanska krona i z 
,pozlačenega bakra, ki sta jo držala dva človeška kipa čez čelo tja 
ven, je ravno tu tvorila nekako ograjo, da te ni tako mamila omotica . 

Brunner je skočil in zaklical : „jaz stojim tu popolnoma varno . 
Poda!te mi Jožka doli !” Ves pogumen je hotel deček skočiti . A nismo 
mu dovolili, marveč smo ga spustili z rokami v globino . „Dobro!” s e 
'je oglasilo navzgor . »Zdaj pa ni tukaj več prostora za tretjega. jaz 
hočem naprej in poiskati pot tukaj skozi za temi kipi. Jožek gre za 
,mano, in kadar zakličem, spustite se, le brez strahu doli na okrajek. 
,Pa ne glejte v globino I " 

Človeška kipa, izklesana iz belega mramorja in gotovo trikra t 

Fali 

štirikrat večja kakor kak človek, sta stala deloma na okrajku , 
, deloma so moleli njiju udje v prost zrak . Bila sta priklenjena k zidu 
,z železnimi kljukami in drogi, ki jih ni bilo videti odzdolaj . 


315


„Zdaj !” je zaklical Brunner . 

Priporočil sem se blaženi Devici Mariji in svetemu angel-varihu 
in stal sem po nekaj tesnih trenutkih na vrhu čelnega polja. Če bi 
se ne bil opel na krono, mislim, da bi bil padel v globočino . 

Moral sem se najprej nekoliko zbrati . Potem sem zlezel čez železne droge, ki so držali enega izmed obeh kipov, in pod njegovimi 
dvignenimi peroti naprej. Ta pot ni bila težka, ker mi je kip zapira l 
pogled v globino . Ko pa sem prišel do spodnjega kraja kipa, postalo 
je nevarneje. Kaka dva sežnja dalje se je končaval poševni obrobe k 
čela obenem s fronto portalne gradbe . Tam je bilo treba okoli nje 
nega naprej strlečega ogla prestopiti na arhitrav, ki je peljal ob ozk i 
strani čelnega preozidja, dalje ob desni tretini osrednje gradbe i n 
končno okoli njenega ogla na strehe palačinega krila . 

Obotavljajoč se, sem se oklepal noge kipa in tudi Jožkovo i n 
Brunnerjevo opogumljevanje bi me ne pregovorilo, da bi šel dalje . 
Tedaj mi je prišel pomagat Wirz . Neustrašni lovec divjih koz ni moge l 
imeti, kaj je na tem nevarnega . Ponudil mi je roko in sam prijel za 
nogo kipa, ki sem jo zdaj jaz izpustil. Tako sem ž njegovo pomočj o 
srečno prišel na ravni precej široki venčasti arhitravov obrobek. Istotako 
sta Wirz in Kristen čez to mesto pomagala Entlebušanu, ki sta g a 
vzela med se. Argavec se ni mogel odločiti za nevarno pot . 

Že sem se oddahnil meneč, da sem premagal težave ; kajti 
-res ni bilo tako vratolomno plazeč in z obrazom k zidu obrnjenim 
spraviti se dalje. Tako smo srečno dospeli na desno stran središčnega poslopja . 

„Glej!” sem zaslišal Brunnerjev glas . »Tu nam je napoti eden 
teh neumnih kipov . A ni tako nevarno . Postavi desno nogo na pod 

stavko, primi kip za roko in zaženi se na ono stran — tako! Hoče m 
ti pokazati" . 
„Sem že čez”, je zaklical deček. „Le srčno pojdite za nama, sa j 
-ni nič nevarno” . 

„Karyatidi” ! sem se ustrašil. Te kipe ki so na desni in Levi od 

portalne gradbe krasili gorenje nadstropje središča, sem že večkrat ogledoval od spodaj ; zdaj pa se jih nisem spomnil ; sicer bi se bil težko 
odločil za pot . Toda obrniti se ni bilo več mogoče, in čutil sem, d a 
si bom tam manj upal, čim bolj bom premišljeval ,,Torej naprej v 
božjem imenu ! Vzravnal sem se, postavil nogo na podstavek, prije l 
upognjeno roko nadčloveško velikega kipa, ki se je upiral z rokama v 


31 6 

bok, in utripajočega srca sem srečno prišel na drugo stran . Vedel sem , 
da še ena karyatida zastavlja pot in hitel sem, da premagam še t o 
zadnjo oviro . 

Tedaj pa sem doživel trenutek, ki me strese, če se le spomni m 
nanj Pravkar sem prišel do karyatide, ko zaslišim glasove na balkonu . 

„Tu plezajo po Gkrajkih prokleti rdečesuknježi, ki so nam pre d 
nosom zadelali balkonska vrata!” je zaklical eden. „Postreliali ji h 
bomo kakor kavke, ki sicer gnezdijo tod . ” 

Na tej strani kipa sem bil njihovim krogljam odkrit ; da, še 
zgrešiti bi me ne mogli od tako blizu . Naglo sem tedaj postavil nog o 
na rob in se zagnal okoli kipa. Med tem pa sta mi zabrenčali dv e 

kroglji mimo glave in tretja je zadela mramornati kip . Toda jaz sem 

bil že na njegovi varni strani ter se potuhnil poleg njega tresoč s e 
na vseh udih in krepko objemajoč njegovo roko . Videli so bili le 
mene. Brunner in Jožek sta bila že prekoračila na drugo stran pavijo-
Iona, in oba Untervaldnovca sta stala z Entlebušanom tik pod njimi , 
da so jih mogli videti le, če so se sklonili čez zaslonek balkona . 

Ko so počili s treli je imel Wirz prvi kip baš za sabo in je ho 

tel s Kristenom pomagati Entlebušanu preko nevarnega mesta . Tedaj 
pa je v pravični jezi za trenotek pozabil previdnosti . „Prihulita se 
nekoliko k zidu”, sem slišal kako je tiho rekel tovarišema, ki sta bil a 
še onokraj karyatidinega kipa . Šolobardam tu zgoraj, ki ne zadenejo moža deset korakov daleč, hočem povedati nekaj na uho." To 
rekši je potegnil puško, ki jo je nosil kakor lovci na divje koze če z 
rame, ter pomeril, in predno sem mu mogel le zaklicati, naj za božj o 
voljo neha, počil je njegov strel Seveda je zadel, kakor je priča l 
smrtni vsklik njegove žrtve . Toda trop na balkonu nas je zdaj za 
čel obsipati z ognjem in tudi njih tovariši na dvoru, ki so doslej 
obračali pozornost na ogenj skednjev, so pogledali kvišku in ustrelil i 
nekolikokrat na dobro srečo proti nam . 

„Kristen, daj mi sem čez tvojo puško, od tam jih ne morešzadeti”, je zaklical Wirz, in takoj je počil drugi strel in zadel . Tedaj 
sem potegnil svoj dvocevni samokres in naglo sprožil oba petelin a 
na naše zasledovavee. Zdi se mi, da sta tudi moji kroglji zadeli ; na 
vsak način je naše naglo streljanje prisililo tolpo, da se je preklinjaje odmaknila od zaslonka , 

,,Zdaj brž čez, predno malopridneži zopet ne pošljejo salv za nami ! " 
sem zaklical tovarišem ter opazoval okoli svojega kipa, kako bosta Uri


tervaldnovca spravila Entlebušana, ki ga je upitje in streljanje z dvorišča
še bolj omotilo, mimo mramornate podobe. Wirz mu je hotel ponuditi
roko na ono stran in Kristen podpirati ga. Toda pošteni mož je dejal 
:
„Ne ! Če se mi kaj zgodi, potegnem vaju oba brez koristi v globo
čino. Sam moram poskušati !” Videl sem še kako je postavil nogo n 
a
podlago potem sem čul, kako je poltiho rekel: „Gospod, bodi moji
ubogi duši milostljiv l” — in koj nato je brez glasu strmoglavil v glo 
bočino ! — Ali ga je zadela kaka kroglja z dvorišča, ali ga je hi
poma premagala omotica — ne vem. Toda njegov padec me je
-tako ostrašil, da bi gotovo strmoglavil za njim, če bi se ne oklepa 
l
kipove roke. Tresel sem se ko trepetlika. Če bi oba Untervaldnovca
ne skočila k meni, mislim še danes, da bi delil usodo z Entlebuša
nom. Vzela sta me med se in srečno me spravila za varni strešni


naslonek.


Brunner in Jožek sta nas tam že čakala. Tudi Argavec se je
privlekel s spahnjeno nogo do nas ; v resnici je bil skočil z balaustrad 
e
na streho. Ko smo se za nekaj trenutkov odpočili, splazili smo s 
e
vzdolž zaslonka proti paviljonu Flore, da bi kolikor mogoče naglo
ušli krogljam, ki so jih tu in tam še vedno na dobro srečo pošiljal 
i
za nami.


Dospeli smo zdaj do tistega dela palače, kjer je prej bivala kraljeva rodbina. „Tu moramo najti kako strešno lino ali pa predret 
i
streho, če je treba,” sem rekel. „Če le kje drugje, morajo tu biti kake


stranske stopnice, ki nam ponudijo izhod . ” 

Brunner in Unterwaldovca so iskali in ob rdečem odsvitu po 

žara, ki je medtem mogočno vzžarel, našli so kmalu neko lino, ka 

-tero so pač rabili streharji. Seveda je bila od znotraj zaprta toda 
kopita Unterwaldovcev so ju kmalu odprla. Stopili smo v veliko podstrešje. Naše oči so so se morale šele nekoliko privaditi temi, ki je 
vladala tu. Potem smo previdno tavali dalje. 

Po kratkem času je mali Jože plašno vskliknil ; spotaknil se je 
bil ob nekaj in zaklical : „Mislim, da tu leže mrtvi”. Tako je bilo . 
Brunner je potipal malo strašno okence in, ko je dvignil pokrov, je 
svit požara osvetil grozoten prizor. Bojevanje in klanje se je preneslo 

do tega podstrešja . Večje število kraljevih služabnikov je padlo tu . A 
več jakobincev, ki so mrtvi ležali med svojimi žrtvami, je pričalo, d a 
ni šlo brez boja . 

Brunner je nasvetoval, naj svoje vojaške suknje zamenjamo s 
krvavimi oblačili ubitih sovražnikov in naj si nataknemo njihove rdeče 


318 

čepice ; le tako se nam posreči, da pridemo živi iz grada . Nasvet je. 
bil dober ; sem bil že mislil na to . Toda zdaj, ko sem videl krvav a 
trupla pred seboj, godilo se mi je kakor malemu Jožku, ki se ni hotel dati vtakniti v obleko kakega mrtveca . Slednjič sem se le dal pregovoriti, da sem oblekel vsaj jopo na svojo obleko in se pokril z 
rdečo čepico. 

Tedaj srno začuli v neki sobi pod nami zmeden hrup . „Pijanci, k i 
praznijo steklenice,” rekel je Brunner pritisnivši uho k podu . »Cujte, kako 
tulijo s hripavimi glasovi pesem marsejcev! Zelo me mika, da bi ji h 
obiskal ; od davi že nisem okusil kapljice in skoro umiram od žeje" . 

„Da”, je rekel tudi Kristen, „tudi z mano je tako, in če je 
krčma boš ob poti, bi jim dobro zaslužen požirek lahko plačali ka r 
na mestu”; pri tem je pokazal s svojimi pestmi, kako misli to plačilo . 

Še predno sem mogel reči kaj proti temu, je našel Brunne r 
neke stopnice, ki so p'eljale ravno pred vrata, za katerimi so jakobinski vinski bratci peli in upiii. In res, on odpre vrata in stopi z obem a 
Unterwaldnovcema noter . Jaz sem z Jožkom in šepajočim Argauce m 
obstal na stopnicah. 

„Živio domovina !” zarjovejo jakobinci . 
„Živio domovina!” odgovori Brunner in kar zgrabi steklenic a 
z mize in krepko potegne iz rije. Potem jo poda Untervaldovcem a 

in jima v svoji neumnosti reče po nemško : „Nekaj boljša kapljica, 
kakor naša kislica v Švici! ” 

Jakobinci in marsejci, ki niso še bili vsi docela opiti, so na

tegnili ušesa in začeli opiti : „Kaj ? Niste Francozi ? Nazadnje še cel o 
kaki prokleti. . . Svicarji ? Da, le glejte — temu gledajo še njegove voja 
ške hlače izpod ukradenih jakobinskih !” V hipu je bil ogenj v strehi . 

Seveda nisem mogel pustiti svojih rojakov na cedilu . Skočil 
sem jim tedaj z golim mečem na pomoč. Moglo jih je biti kakih dvanajst proti nam šestim — štejem tudi Jožka ; ker bil se je tudi on 
hrabro ko drugi. Toda več izmed sovražnikov je bilo pijanih, in kmalu 
srno bili na boljšem . Brzo sta Unterwaldovca prekucnila mizo in tak o 
polovico sovražnikov deloma pokopala pod njo, deloma jih ločila o d 
drugih. Nato sta tako silno udrihala s kopiti okoli sebe, da jih je za 
malo minut ležalo več zelo pobitih na tleh . Nekaj marsejcev se je 
obupno branilo v nekem kotu in imel sem dosti dela, da sem prestrezal njih mahljaje. Tedaj me hipoma od strani s steklenico v roki napade visok dolgin, ki se je bil spravil izpod mize. Udarec, ki mi ga 


319' 

je zadal ob -sencu, bil bi gotovo smrten, če bi se baš isti hip mal i 

ožek ne zagnal besnežu med noge ter mu tako izpodmaknil tla, d a 
ni imel udarec iste moči. Vendar me je steklenica zadela še dost r 
hudo. Zadela me je v nosno kost in obrv ter se razbila nad moji m 
levim očesom . Kri me je oblila, bolestno sem vskliknil in se opoteke l 
k steni. Mislil sem zagotovo, da je oko izgubljeno ; tako grozno me 
je bolelo, in videl sem iskre in zvezd. . 

Tovariši so mi priskočili na pomoč. Pobili so marsejce in jakobinca, ki me je bil udaril Drugi so prosili milosti in so jo dobili , 
četudi je niso bili vredni. Potem je Kristen odstranil steklene koščke 
ki so se mi zadrli v lice in morda tudi v oko. Zadnjega mi ni vedel 
povedati trepavnica je bila polna krvi, ki je curljala z obrvi, in vse 
je oteklo tako naglo, da se mu ni posrečilo, da bi odprl veko . Ker 
je manjkalo vode, izpral mi je rano z vinom in mi tudi ukaza l 
izpiti požirek ; kajti malo, da se nisem onesvestil od slabosti . Nato 
mi je del obvezo krog glave in poskusili smo priti iz gradu . 

Za našimi premaganimi sovražniki smo zaprli vrata in šli p o 
zavo itih stopnicah navzdol. Opiral sem se na Kristenove rame. Srečno, 
smo dospeli v pritličje in splazili skoz neko okno ven na vrtno te 
raso, da smo se . tako ognili velikih cim-i in dvorišča, kamor je poža r 

zvabil množico . 

» Kam hočemo sedaj ? so vprašali tovariši . 

,,Vi pojdite vsi v predmestje Saint-Martin k velikemu sodniku , 
Kayserju. Brunner pozna hišo. Mene pa naj kdo spremlja v moje stanovanje v ulico Saint:Honoré " 


VIII. KNJIG 
A
SN



XLI . 
Dve različni sestri. 

Čez oplenjena in grozno razmesarjena trupla smo slednjič dospeli do oranžnega gaja koncem terase v najzadnjem kotu vrta . Ob 
železni ograji, ki ga obdaja, je slonela ženska postava . Ko je v bled i 
mesečini zapazila naše jakobinske čepice in razcapane suknje, hotel a 
se je umakniti za visoke oleandrove grme, ki so rastli v velikanski h 
kadeh tam ob vznožju terase. Toda v istem hipu je čula, kako sem,, 
dal Brunnerju neko naročilo, in ,poznala je moj glas . 

»Damian l" je zaklicala in naglo stopila proti nam, „sam Bog 
in njegova sveta mati te pošiljata ! Brž, pomagaj mi spraviti Rudolfa 
domu ! 

Bila je Marta Valdouleurska . 

Ko so bili začeli grmeti topovi in pokati od Tuilerij puške, ni , 
moglo njeno hrabro srce prestati več doma. Spravila je bila v košarico obvezila in sama hitela na bojišče njena sestra, ki je pač jokal a 
in jedikovala, ni imela poguma, da bi jo spremljala . „Psovali na jug 
bodo, umorili, brž ko spozna druhal najin stan”, je rekla Izabela . „Tedaj se oblečeve kakor priprosti ženski”, je predlagala Marta . Toda 
zastonj ona je jokala in se ni mogla odločiti . Tedaj je bila vrgla Marta 
nase neko staro kuharičino obleko in si nadela širokokrajen slamnik, " 
ki je zakrival obličje, in odhitela je bila proti Tuilerijam . 

Ko je bila došla tja, je bil pravi boj že končan, in začela se j e 
bila grozna moritev neoboroženih in ranjenih. Najprej je skušala priti 
v grad s strani Karusejskega trga . Toda tam je bila v ozkih mali h 
ulicah taka gneča, da se ni mogla preriti niti na dvorišče . Nosili so, 
mnogo ranjencev mimo nje, same sankilote in narodne brambovce, ter 
nekaj marsejcev, in bila je prisiljena streči jim po samaritansko, četud i 
se je njenemu srcu studila divjost teh ljudi hi stvar, za katero so dobili svoje rane. Niti enega ranjenega Švicarja ali plemiča niso prinesl i 
iz grada, pač pa njih okrvavljene iIde in glave na sulicah in drogovih. Dasitudi je bila pogumna, ni si upala gledati nanje, ker se je 
bala, da ne bi ugledala med njimi glave svojega dragega starega 
očeta ali Rudolfa . 

Več ur se je tako moralal muditi v nekem pritličju ulice Saint-
Nicaise. Šele kasno popoldne se ji je posrečilo, zapustiti ranjence pod 


324 

pretvezo, da gre po novo platno za obveze . Neki častnik narodne 
hrambe ji je pomagal ; drugače bi bili suroveži s silo pridržali »lepo 
državljanko". Potem pa se je morala še truditi, da se je otresla častnika, ki se je zdaj postavljal za njenega variha . Slednjič se ji je posrečilo, da mu je ušla, in poskušala je priti v grad od strani Mar 
sanskega dvora. Sankiloti, ki so stali tam, so se ji smejali, ko je rekla , 
da hoče obvezovati ranjence. 

„Tukaj ni ničesa več za obvezavanje, srček”, je rekel eden. 
»Toda tu zraven v Švicarskem dvoru plešejo veselo, če hočeš plesat i 
tudi ti — ajdimo ! " 

Res so se tam ti divjaki, pojoč svoje divje pesmi, vrteli okol i 
visoko plapolajočega ognja, v katerega so metali — z grozo je Mart a 
rekla, da ne more ponoviti, kaj . Po lužah krvi in čez mrtva trupla j e 
konečno prišla v veliko stopnišče. Stopnice same so bile z mrtvec i 
čisto zagrajene ; do osemdeset Švicarjev je bilo tam padlo jamo ob 
rami. Videla je bila do zdaj toliko strašnega, da si je upala pogledat i 
mrtvim častnikom v obličje, znova se boječ pri vsakem, da je mord a 
njen ženin. Vedela je, da mora svojega očeta iskati v kraljevi predsobi, in tako se je opogumila, splaziti se gori po okrvavljenih stopnicah . 
Toda ni ga našla več in je šele od mene izvedela gotovo poročilo o 
njegovi junaški smrti . 

Upajoč tedaj, da se je morda rešil, odšla je doli v vrt in j e 
tam začela med mrliči iskati svojega ženina. Mračilo se je že, ko ga 
je slednjič našla blizu stopnic, ki vodijo na teraso Feuillantov . Dva naša 
vojaka sta se bila nanj zgrudila in ga tako deloma pokrila . Toda roka, k i 
je krčevito držala meč, je imela poročni prstan na prstu in Marta 
ga je takoj spoznala. Izprva je mislila, da je zaročenec mrtev, in jokajoč se je vrgla na tla poleg njega . Ko pa mu je brisala kri s čela 
in poljubila blede ustne, je začutila, da še živi. Ker je izgubil mnogo 
krvi, se je onesvestil, kakor bi bil mrtev . 

Z oddelkom, ki ga je d' Hervilly pomotoma odposlal v legislativ o 
za brambo kralja, je bil Reding prodrl do teh stopnic. Tu pa se je 

z mnogimi tovariši zgrudil v vročem boju že oslabljen od težke rane 
'na roki, dobiyšl čez glavo še tri udarce s sabljo. Kaj se je pozneje 
zgodilo njim, dokler se ni po prizadevanju svoje neveste zopet 
zbudil k življenju, o tem ni vedel ničesa povedati. 

Marta je potem zastonj skušala spraviti Redinga iz vrta . Komaj, 

komaj se ji je posrečilo do smrti oslabelega zaročenca skriti za olean


drove grme, kjer je bil nekoliko varnejši pred zdivjano druhaljo, ki 
se je še vedno klatila po vrtu in prisegala » maščevanje za padle 
brate" . Skoro čudež je bil, da je niso zasledili . Morem si to razložiti le s tem, da je vzplamteli požar v Švicarskem dvoru za nekaj časa 
pritegnil nase pozornost morivcev . 

Seveda mi Marta ni mogla takrat tako natančno pripovedovat i 
svojih in Redingovih doživljajev, kakor sem jih izvedel pozneje in ji h 
tukaj sporočujem. V kratkih besedah mi je povedala, da je težko ranjen in me je vedla k njemu. Reding mi je dal roko in se veselil , 
da sem se tudi jaz rešil. A istotako ranjen", je rekel, namignivš i 
na obvezo krog moje glave . »Hudo, kali?" 

„Ne, sreča, da ni huje!” sem odgovoril. „Ob takem dnevu 
treba zahvaliti Boga, če si človek reši življenje in eno oko. ” 

Marta se je tako brigala za bolečine svojega ženina, da je šel e 
zdaj opazila moje stanje. Toda ni bilo ne časa ne kraja za dolgo pogovarjanje . Naglo sta Unterwaldovca napravila iz nekaj kolov, ki ji h 
je prej rabil vrtnar za rastline, in iz vrbja nekako nosilnico in polo 
žila sta nanjo Redinga, ki ga je Brunner pogrnil s svojo jakobinsk o 
suknjo. Potem smo oprezno šli skozi vratica oranžnega gaja in došl i 
v nasproti ležečo ulico . Tu pa nas je srečala patrulja narodne hrambe ! 

„Stoj ! Kaj imate tu, državljani ?” je vprašal njih vodja . 

„Ranjenega brata !” je drzno odvrnil Brunner, ki je z zaviha

nimi rokavi šel spredaj. 

,Ha, prokleti Svicarji so ga tudi žalostno zdelali!" je zaklical 

eden iz njihove trume. 

„Da, zelo žalostno !” ie odgovoril Brunner . „Rad bi poplačal 

paglavcem, ki so to storiti . ” 

„Le zanesite se nato, državljani, se jim že unese. Nobeden ne 

uide živ. Stražam v nekaterih pariških vojašnicah smo danes že po

kazali in jutri zjutraj pridejo drugi na vrsto . Saj pojdete z nami, dr

žavljani ? ” 

„Seveda! Če morajo Švicarji v krtovo deželo, moram biti n a 
vsak način zraven.” 

„Dobro! Živio narod l” in patrulja je odšla dalje . 
Vesel sem bil, da je šlo tako gladko, in po stranskih ulica h 
smo brez kakih dogodljajev dospeli v Malteški hotel . 

V sobi, kjer je drugače stanoval stari markis, pripravili so po-
steljo za Redinga. Sedel sem na naslonjač poleg njega ker oko me 


je tako bolelo, da nisem mogel stati več pokonci. Brunnerja in Jožka 
smo obdržali v Malteškem hotelu, da bi nam kaj pomagala ; druge 
sem poslal z listkom k velikemu sodniku Keyserju. 

Moja zaročenka Izabela je bila tako prevzeta od bolesti rad i 
smrti svojega očeta in pač tudi radi moje in Rudolfove nezgode, d a 
nisem slišal iz njenih ust druzega ko tožbe in jadikovanje . Bila je 
kakor iz uma, vila je roke in mrmrala nad božjo previdnostjo, da j e 
poslala tako nesrečo nad njo, njeno sestro, naju in kralja . Nisem za

,meril ubogemu dekletu, marveč se mi je zelo smilila in mislil sem , 
da je taka radi prevelike ljubezni do očeta in tudi do mene. Čisto 
drugače se je vedla duševno močna Marta . Tudi ona je tiho jokal a 
pred se, a od nje ni bilo čuti nobene besedice tožbe ; mesto tega je 
skrbela za najine rane kolikor je mogla, dokler ni prišel zdravnik, p o 
katerega je bila takoj poslala. Najpreje je previdno izprala Rudolfove 
rane z mehko gobo in čisto vodo. Mali Jožek ji je držal skledo ; 
kajti njena sestra, ki je izpočetka to hotela, ni mogla strpeti pri pogledu na krvavo vodo, ki jo je iztiskala iz gobe . Na roki, ki je bil a 
še obvezana s platnom, ki sem ga bil ovil, si ni upala nič početi ; 
najmanjše gibanje je ranjencu povzročalo hude bolečine . 

Zdaj sem prišel jaz na vrsto . Marta je previdno odvezala prevezo, ki mi je zakrivala oko. Ko je zagledala mojo rano, se je tako 
zavzela, da ni mogla zadržati tihega vsklika. Takoj je prihitela Izabela, 
in ko je videla moje debelo zateklo, s strjeno krvjo zamazano oko , 

prav za prav oteklino, ki je zakrivala očesno jabolko, se je ubog o 
dekle onemoglo zgrudilo . Marta jo je morala z Brunnerjevo pomočj o 
peljati v bližnjo sobo in jo tam s kisom zopet obuditi k zavesti, 
predno se je dalje brigala zame. Medtem ko je Marta umivala 
tudi mojo rano, slišal sem, kako je Izabela tožila in zdihovala, d a 
me ni mogoče več spoznati ; da to ni njen lepi Damian, ki ga j e 
ljubila tako spačenega obraza da ne more niti gledati. Marta je skušala sestro opravičevati, češ, da je otrok in se bo jutri sramoval a 
svoje šibkosti. Danes sploh nima nobenega razsodka ; nezgoda, ki na s 
je vse zadela, jo je popolnoma zmešala toda se bo že zopet zbral a 

i. t. d. Jaz sem se grenko smehljal predse in rekel, da si že lahk o 
tnislim, da me udarec na oko ni olepšal in da ne bom gospodičn e 
Izabele nikdar silil, da bi se poročila z enookim . 
Med tem ko sem to govoril, je venderle prišel zdravnik . Bil je 

mazač od »bežeče smrti", ki je svoj čas za prvo silo obvezal markisa Valdouleurja . Ni bilo mogoče najti drugega . 


32 7 

Možicelj je godrnjal in robantil, kako da smo prej ravnali ž 
njim v teh prostorih. Samo čista ljubezen do človeštva — ne krščanska ljubezen kajti veliki Voltaire, ki počiva zdaj v Panteonu, je po 
metel s krščanstvom — torej čista človečanska ljubezen ga nagiblje, 
da še enkrat v teh sobah posveti svojo visoko umetnost v službo trpečemu človeštvu . 

Po tem govoru, ki ga je govoril v predsobi, vstopil je ponosn o 
k nama ranjencema . Ko naju je zagledal, je vskliknil : „Kaj ? To sta 

pač Švicarja? Da, poznam tega dolgina z modrimi očmi — levo j e 
skoro modrejše ko desno : Toda kdo bo od mene zahteval, da ohranim s svojo umetnostjo življenje tem ljudem, tem morivcem, mora m 
reči, ki so streljali na vrlo ljudstvo ? To bi bil Zločin proti narodu ! ” 

„No, ,vrlo ljudstvo' je prvo streljalo na nas in potem mesarilo 

neoborožene umirajoče in mrtve, da bi se divjaki sramovali tega”, 
sem mu odvrnil. 

Gospodična Marta pa je znala bolje zavrniti moža. Dela je na 
mizico poleg bolniške postelje dva luisdorja in rekla : „Kaj pomaga 
prerekanje, gospod doktor? Vaša čista človečanska ljubezen gotovo 
ne bo gledala na narodnost teh dveh ranjencev in bo videla v nji h 
le človeka, ki potrebujeta njene pomoči . ” 

Doktor se je globoko poklonil proti Marti in rekel : » Če od te 

strani primete, lepa gospodična, potem me zmagate . V imenu človečanstva naj se nihče zastonj ne sklicuje name l" Nato je oba zlatnik a 
potisnil v žep pri telovniku zamrmravši : „Zdaj pa na delo ! ” 

Zavihal si je rokave svoje suknje in začel preiskavati Redingov e 
rane. Udarci na glavi se mu niso zdeli docela smrtni . »Če se ne vnamejo in se ne pritakne to in to" — imenoval je celo vrsto latinski h 
ali grških imen, ki sem zelo dvomil, da se dobe v besednjak u 

„bo lahko v štirih tednih vse zopet zdravo”. Nato je rano z nekaj 
šivi sešil in jih zalepil. Z roko je bilo huje. Kost se je bila zlomila , 
morda zdrobila . Skušal jo je naravnati, in to je povzročalo Rudolfu 
najhujše bolečine, ker je bilo vse oteklo in vneto . Konečno je roko 

ovil s platnom in jo trdo zavezal. Tudi to se lahko zboljša, je meni l 
z mnogimi » če" in »pa". 

Potem je mazač preiskal moje oko. Delal mi je grozne bolečine , 
ker je z vso silo skušal dvigniti zateklo in ranjeno trepavnico. Že 
je mislil, da se mu je posrečilo in vprašal me je, 'ée kaj vidim . »Ničesa l" ' sem rekel. Potem je oko izgubljeno", je odgovoril. Slišal 


328 

sem, kako je Izabela v bližnji sobo glasno vskriknila . »V :ostalem rana 
ni nevarna. Nosna kost že zopet ozdravi, če bo tudi malo kriva in 
grčasta. Vreze na licu ni vredno niti zašiti. Treba še poskrbeti, da se 
vnetje pokvarjenega očesa ne loti tudi zdravenega . Dalje morate ostati 
nekaj dni v temni sobi . Tako upam, da rešimo vsaj eno oko" . 

S -tem se je doktor poslovil. 

Hotel sem nato, naj me Brunner pelje v ulico Salnt-Honoré, kamor sem bil namenjen, ko sem naletel na Marto in Redinga. Tega 
pa ni pustila Marta Valdouleurska. Rekla je, da ste še dve sobi v gorenjem nadstropju, ki jih gospodinja prepusti meni in mojemu tovarišu. In ker je tudi Reding orosil, naj ostaneva pri njem, sem se uda). 

Bilo je dosti čez polnoči, ko sem konečno ležal v sobi na d 
Redingom v svoji postelji . Hude bolečine, ki sem jih skušal olajšati z 
mrzlimi obkladki, me niso pustile zaspati ; tudi me je motilo stokanje Redingovo, ki sem je slišal čisto razločno . In kake misli so šle skozi moj o 
dušo ? Vse grozote strašnega dne, potem negotovost moje osode . Ali 
bom spet videl domovino ? Eno oko — slep ? Seveda brez Izabel e 
Valdouleurske ! Bo li takrat Verena v samostanu ? Bo li mogla tudi on a 
ljubiti enookega, če se ni že zaobljubila Bogu ? Nisem si mogel misliti! Toda tudi prvega utisa o Izabeli nisem hotel imeti za pravi cut 

njenega srca. Hotel sem ž njeno sestro verovati, da se zopet zbere , 

da se njena ljubezen do mene, v katero sem veroval, poveliča in oplemeniti. Bolelo me je, da me je morda ljubila le radi moje postave i n 
radi mojega gladkega obličja . Kako drugačna se je izkazala Martin a 
ljubezen do Redinga ; kako nizko je stala Izabela pod svojo velikodušno sestro ! 

Spominjal sem se tudi svojih vrlih tovarišev, ki so pač vsi našli smrt in sramoval sem se, da se moram sredi te grozne nezgode , 
ki ji je postal žrtev naš lepi in hrabri polk, pečati s samim seboj i n 
s svojim razmerjem do Izabele Valdulerske Kaj se je zgodilo z moji m 
očetovskim prijateljem, majorjem Bachmannom ? Kaj z vrlim polkovniko m 
Dúrlerjem ? Kaj z veselim Gibelinom ? Kaj z vsemi temi lepimi mladimi častniki, ki so včeraj zjutraj stali zraven mene še polni poguma ? 
Govorilo se je, da so vse ali skoro vse posekali . Tedaj mi je jeza in 
bolest i'itisnila grenke solze, dokler nisem slednjič prijel za rožni venec, ki mi ga je dala mati na pot, in v molitvi za še živeče kakor z a 
mrtve našel nekaj več miru in udanosti . 


329


XLII. 
Tiha poroka. 

Tekom naslednjega dne so bolečine precej odlegle, in moge l 
sem nekaj ur spati. Ko sem se proti večeru zbudil, bilo mi jo toliko 
bolje, da sem lahko obiskal Redinga . Šlo mu je še dobro vendar ga 

je bila prijela navadna otožnost, in govoril je o svoji bližnji smrti, k o 
naju je Marta pustila za hip sama . Skušal sem ga osrčiti, č'etudi t 
sem pač vedel, da nikakor še nismo ušli smrtni nevarnosti . 

Brunner mi je že sporočil grozne stvari . Straže, ki smo jih bili 

pustili v treh parižkih vojašnicah, je druhal premagala in jih na vozovih tirala na Grevski trg, kjer so jih vseh 85 posekali. Isto se je 
zgodilo s posadkami v Rueilu in Courbevoie, kakor tudi s stražami v 
Sain-Cloudu in drugih kraljevskih gradovih . Tudi izmed moštva, ki je 
na kraljevo povelje izročilo narodnim brambovcem orožje in ki so je 
bili najprej zaprli v cerkev Feuilantov, so jih mnogo pobili . Druhal je 
bila celo tako divja, da ni bil noben, ki je nosil švicarsko ime, varen življenja. Če bi nas tedaj kdo izdal, morali smo biti pripravljeni 

na najhuje, in s strahom sem mislil na mazača, ki naju je zdravil . 
Zdelo se mi je, da je ta pač zmožen predati nas divjemu ljudstvu . Rekel 
sem o tem besedo Marti Valdouleurski, in obljubila mi je, da bo z denarjem in obljubami skušala kupiti njegov molk . 

Izabela se ni še bila zbrala . Ni prišla iz svoje sobe, češ da jo . 
zelo boli glava. Mislim pač tudi, da jo je zelo bolela očetova smrt . 
Enkrat sem jo srečal na stopnicah . Hotel sem ji podati roko in izpregovoriti z njo prijazno besedo Toda zakrila si je oči z rokami in , 
izginila v vratih hlipaje jecljajoč : „Kaka nesreča! Kaka nesreča ! ” 

V teh dneh, ko je bilo za nas smrtno nevarno prikazati se n a 
cesti, bil nam je mali Jožek za dobrega sla . Po njem sem sporočil . 
velikemu sodniku, kako je z nami, in sem ga prosil, naj nas nikako r 
ne čaka, marveč naj zapusti mesto, kakor hitro bo imel prildnost. 
Reding in jaz bova z božjo pomočjo že pozneje sledila, brž ko bodoti 
najine rane zdrave . Naj nama samo preskrbi potne liste, če more . 

Keyser je bil tako dober — in to je še povečalo njegovo zaslugo, , 
ker je bil drugače tako zelo previden — da je naslednjo noč sa m 
prišel k nam v Malteški hotel . 

Ko je izrazil svoje srčno počutje radi nezgode in nama obenem , 
čestital, da sva se sloro čudovito rešila, pripovedoval nama je, kar 


330 

je izvedel o usodi najinih tovarišev. Padla je torej v boju skoro po

lovica častnikov, in kakih 12 jih je bilo v vojnem jetništvu . Tudi 
kraljevo rodbino so odpeljali v » Tempelj", star grad nekdanjih templjarskih vitezov, in jo tam strogo zaprli . Medpotoma so suroveži na 
Vandomskem trgu nalašč vstavili voz,. da je kralj lahko gledal, kako 
so vrgli s podstavka jezdarski kip njegovega pradeda Ludovika XIV . , 
mojstersko delo Ziiriškega livarja Ivana Baltazarja Kellerja. 

„Kraljeva stvar je izgubljena”, je končal Keyser svoje pripovedovanje. „Tudi če pride Braunšvajški vojvoda zmagovno v Pariz, Francozi ne bodo hoteli več tega kralja. Manjka mu za take čase potrebne odločnosti. V mirnem času bi bil pač najboljši kralj, kakor b i 
si ga Francija lé mogla želeti . Posledica tega bo, da nas švicarske 
vlade odpokličejo morda bo celo legislativa že prej odpustila švicarske polke. Potem zadobijo svobodo tudi ujeti častniki in vojaki. Zanje 
me ne skrbi. Tudi zame ne. Jaz mislim skrit mirno počakati, da na s 
odpokličejo ali odpuste. Tedaj nam morajo dati potne liste in z varnim spremstvom v varstvu mednarodnega prava zapustimo Francosko ” 

Pritrdila sva mu in rekla, da Švice ne bodo silili, da bi se zve 
zala z Avstrijo in Prusijo ter napovedala Franciji volno. Veliki sodni k 

je prikimal, pomenljivo ponosljal in rekel nato vrteč srebrno tobačnico 
med prsti : » Čisto prav. Saj imajo dovolj dela s Prusi in Avstrijci . 
Tudi poročila z bojišča niso nič ugodna za Francoze. Nimamo se 
tedaj bati skoro ničesar . Toda za enega se vendar le bojim — z a 
dragega prijatelja majorja Bachmanna, ker ga Jakobinci osebno sovražijo . 
tRobespierre, Marat, Danton hočejo njegove glave . Njihovi listi trdijo, d a 
je hotela neka zarota zanetiti državljansko vojsko. Bachmann da je 
bil eden izmed njenih glav in je ukazal moriti . Tudi namigujejo nekaj 

o imenovanju posebnega revolucijskega sodišča, pred katerim naj s e 
zagovarja z drugimi častniki. 
Za d' Affry-ja se ne bojim ta je bil vedno dober prijatelj z jakobinci . Toda Bachwann bo postal žrtev njih maščevanja in ljudsk e 
.divjosti . Seveda se lahko sklicuje na to, da srne Švicarje soditi l e 
>njih lastno vojno sodišče . A bojim se, da se ne bodo brigali zato 
in — sila je nad pravico! Moramo poskusiti rešiti ga iz njih rok — 
in zato sem prišel sem" . 

Reding in jaz sva ga zvedavo pogledala. On pa je nekaj 

časa molčal in vrtel po svoji navadi tobačnico med prsti . „Majo r 
IBachmann l” sem konečno vskliknil : ,,Ni ga moža v polku, ki bi ne 


33 1 

dal krvi in življenja zanj ! A kaj hočeva storiti midva sedaj v te m 
položaju?" 

„Nekaj, česar ne morem storiti jaz”, odgovoril je veliki sodnik . 
„Vidva, zlasti vi, gospod Muos, lahko pridobite zanj vplivnega zagovornika, ki je baš sedaj v Parizu — polkovnika Salisa ! ” 

Salis l Zdaj sem se naenkrat spomnil , da je major Bachman n 

malo pred začetkom boja govoril o njem ž njegoviffi stričnikom polkovnikom Salis-Zizerskim . V bojni zmešnjavi in sledečih dogodkih 
sem čisto pozabil na to . 

„Pravijo, da je na vašo obtožbo tu, gospod sodnik, da bi pre d 
vojnim sodiščem odgovarjal radi prelomljenja prisege, ki jo je dal kralju”, sem rekel . 

„Ni tako!” odvrnil je Keyser. „Jaz ga nisem zatožil. Res se 
je dogodilo nekaj podobnega, a že pred enim letom ; takrat, ko so 

nesrečnega kralja privedli nazaj iz Varennes-a, podpisal je neko ,priseg o 
narodu', ki so mu jo predložili njegovi ložini bratje, a v tej priseg i 
ni bil kralj omenjen. Moral se je radi tega opravičiti pred stotnijo in 
izpregledali smo mu, ker je pač pesnik in sanjač . V resnici ne verujem, da mu je pri tem sploh prišlo misel, da se s tem utegne pregrešiti zoper vojaško prisego ; za kaj takega je preplemenit. Toda 
blazne svobodnjaške in prekucuške ideje, ki prinašajo toliko slabeg a 
na Francosko, so ga popolnoma omamile — Ne kakor toženec , 
marveč kakor tožnik je prišel v Pariz. Oberstlajtnant Bachmann, brat 
našega majorja, je njega in nekatere njegove enako misleče tovariš e 
pozval pred polkom na odgovor radi teh svobodnjaških sanjarij . Mož, 
ki se docela drži starih naredeb, ni mogel z nekaterimi strogo katoliškimi častniki v polku molčati, da se je Salis dal javno sprejeti v lož o 
v Arras-u. Mislim, da bi njegov brat, naš major, tudi ne trpel tega: In 
zdaj je prišel Salis in hoče pri d' Affry-ju doseči, da dobi javno zadoščenje. Ne verujem, da to doseže. A pravijo, da je odločen, obrnit i 
se do- vojnega ministra, in če treba, celo do legislative ; zato je 
tukaj” . 

„In zdaj naj ga prosimo, da se zavzame za brata tistega, ki 
ga smatra za smrtnega sovražnika”, rekel je Reding . » Preveč bi zahtevali od njega l " 

» Preveč od mnogih drugih, a ne preveč od Salisa!" sem 
vzkliknil. „Poznam ga . Skozi in skozi je plemenita duša . Njegov razum 
je po novih idejah zaslepljeh in se lahko moti, njegovo srce ne !” 


„Tako mislim o njem tudi jaz”, je sklenil Keyser „Zato se m 
prišel sem in vas tedaj prosim, gospod Muos, prosite njegove po

moči za dobrega gospoda Bachmanna. Rekel bi : zanj in za vse 
ostale vjetnike. Toda zahtevati, da bi vse izpustili, bi ne bilo modro 
in tudi ni treba, ker ostalim ne grozi smrt. Bachmann pa je izgubljen, če pride pred nameravano revolucijsko sodišče . Požurite se i n 
Bog blagoslovi vaš trud! ” 

S tem se je hotel Keyser posloviti. Jaz pa sem ga poprašal še , 
kaj se je zgodilo s temi in onimi tovariši. O nekaterih je vedel, d a 
so skriti v tem ali onem kotu mesta ; o večini pa mi ni vedel povedati nič gotovega. Kakih 12 častnikov, ki jih je naštel po imenih , 
je bilo zaprtih v opatiji Sain-Gerrnain, med njimi nadporočnik Maillardozin major Bachmann . Potem sem poprašal po patru Sekundu Loretanu , 
ki sem ga bil zadnjič videl pri umirajočem markizu Valdouleuriu v 
Tuilerijah. 

„Vrli kapucinec se je rešil skoro na čudežen način”, j e 
pripovedoval Keyser. „Ko je odhajal zadnji veliki oddelek n a 
kraljevo povelje iz Tuilerij, tolažil je umirajoče v stopniščih . Tedaj 
so ga vzeli naši vojaki med se ter ga tako skoro snoma rešil i 
gotove smrti. Ko so jih potem na trgu Ludovika XV. skoro do 
zadnjega postrelili in posekali', pustili so mu morilci uteči, ke r 
ni nosil uniforme, in so ga radi tega imeli za meščana, ki je 
slučajno zašel med bojujoče . Tako je utekel oče Sekundus če z 
še ne dovršeni most Ludovika XVI . v predmestje Saint-Germain . 
Vem za njegovo stanovanje v ulici Grenéelle . ” 

Cudili srno se, ko je gospodična Marta prosila za patrov naslov. Nato je šla z velikim sodnikom do stopnic in zdelo se je , 
da je zunaj govorila nekaj važnega ž njim, ker trajalo je prece j 
časa, da se je vrnila . 

Jaz sem takoj sedel in napisal Salisu-Seviškemu pismo, v 
katerem sem ga nujno prosil, naj nas drugi večer obišče . To 
pismo je drugo jutro — bilo je 15 . avgusta, Vnebovzetje Marij e 
Device — mali Jožek odnesel. Nestrpno sem čakal, da se vrne. 
Dečka tako dolgo ni bilo nazaj, da sem se bal, da se mu j e 
kaj pripetilo. Slednjič je vendar le prišel in se opravičil s tem , 
da je moral tudi za gospodično Marto napraviti dolgo pot go

spod, kateremu je nesel moje pismo, pa bo prišel o mraku . 
Cez dan sem govoril z Marto nekaj besedi o Izabeli . Re

kel sem, da je prvi utis nesreče, ki nas je zadela, že prešel, in 


prašal sem, ali je njena sestra zdaj postala mirnejša in ali m e 

bo slednjič morda le ljubila, kljub moji poškodbi, ali pa se m i 
.za vedno odrekla . Zakaj nikdar mi ne pride na misel, da bi Iza 
belo silil k zvezi, v kateri bi se ne čutila srečno. „Rad bi ji to 
povedal sam”, sem sklenil, „toda ubogo dekle se me tako bo 
ječe izogiblje, da nisem dobil priložnosti za to”. 

Marta je skušala z veliko ljubeznijo opravičiti svojo sestro ; 
je pač še otrok in ne more gledati mojega ranjenega obličja . 
Naj v božjem imenu še malo potrpim . Ko se rane zacelijo i n 
bo košček platna zakrival izgubljeno oko, ' bo že obvladala svoj a 
čustva in me ljubila kot svojega moža. Seveda je res zelo grdo , 
da je tako mala reč, kakor poškodba zunanje lepote, mogla l e 
za hip omajati »večno ljubezen in zvestobo", o kateri je Izabela vedno sanjarila . Toda ona je bila že kot otrok taka ; najmanja pega na obrazu nje punčike je že bila kriva, da je vrgl a 

jubljeno igračko od sebe. 

Prosil sem Marto, naj za Boga ne sili v sestro z očitanji . 
.ko se mi njeno srce iz lastnega nagiba ne nakloni, je njen a 
roka zame brez pomena . Nato sem odšel v svojo sobo . „To j e 
bilo! Marta jo je imenovala po imenu l” rekel sem ne popolnoma brez trpkosti . ,,Visoko vzrasli častnik z lepo uniformo, k i 
naj bi se kmalu izpremenila v še ponosnejšo z zvezdami i n 
odlikami, če bi se njene sanje uresničile, ta je bil njena obo 
-ževana igračka, njena punčika ! In zdaj je ta lepa punčika do 
bila grdo pego, izgubila eno lepih modrih oči . Seveda ni mogla punčike sedaj več gledati in jo je vrgla proč ! Kako sem s e 
mogel jeziti nad ubogim otrokom ? Ne ona, punčika je bila ven 
dar kriva ! ' 

Ko se je zmračilo, prišel je Salis . Pisala sva si sicer včasih , 
toda videl ga nisem že čez tri leta . Ni se dosti izpremenil . 

sta visoka, vitka po'stava, isto fin& začrtano, bledo obličje z 

duhovitimi potezami in otožnimi očmi . Seveda ni nosil uniforme, 

a njegova meščanska obleka je bila pri vsej priprostosti odličn a 

n je izdajala plemiča. Na prvi pogled je očaral Isabelo, ki j e 
bila s svojo sestro v sobi . Kaj je morda že našla novo pune'iko ? 
prašal sem sočutno samega sebe kajti Izabela ni nič skrivala občudovanja, ki ji ga je zbujal tujec ; zaman )o je Marta karal a 
s pogledi . 


Salis je seveda najprej poprašal, kakó je z Redingom in 
z mano. Nato je na našo prošnjo pripovedoval, kar je pre d 
kratkim doživel. Govoril je zelo trpko, kako je ravnal z njim 
njegov predstojnik, in vsaj načina gotovo ni bilo moči odobravati . 
Njegovi koraki pri d'Affry-ju pa so ostali brez uspeha. Zdaj se bo 
obrnil do vojnega ministrstva in, če je treba', de legislative, kje r 
ima dobre prijatelje. Skušal bo na vse kriplje, da dobi polkovniško mesto v francoski armadi . K prejšnjemu. polku pa se ne 
vrne več, kakor hoče d'Affry. 

Pustili smo, da je končal govoriti . Nikdar ga nisem videl 
takega. Toda baš taki sami na sebi tihi, boječi ljudje, kakor j e 
bil mirni Salis navadno, lahko v razdraženju napravijo take korake, ki bi jih prej gotovo grajali. Ko je dal duška svoji nevolji, povedal sem mu Keyserjevo in našo prošnjo . »Priložnost 
imaš, da nasuješ žarečega oglja na oberstlajtmantovo glavo s tem , 
da rešiš njegovemu bratu življenje", rekel sem h koncu. „Obenem si pridobiš srčno hvaležnost nas vseh ; kajti majorja Bachmanna ljubi in spoštuje ves .polk kakor očeta”. 

Salis je ostrmel za hip, nato pa je zmagala njegova plemenitost. „Major Bachmann je častitljiv mož”, je rekel . »Bog ve, 
da bi ga rad rešil, ako bi mogel ! Toda ne bo mogoče! " 

„Puskusi, Gaudenc !” sem prosil. „Ti imaš mnogo uplivmh 
prijateljev v ministrstvu in med poslanci. kakor si ravnokar povedal . Poskušaj enkrat, kaj zmore njihovo prijateljstvo” . 

» Da, mnogi so člani „blagotvoriteljne lože”, h kateri spa-
dam sam. In mi si drugače vzajemno pomagamo. Toda zdaj 
vlada neki fanatizem za svobodo med raznimi ložami, da ima m 
malo upanja doseči kaj v stvari, ki mora biti svobodnjaški m 
gorečnežem neprijetna. Zdaj je vsak sumljiv, ki se poganja za 
pomiloščenje moža, ki je razkačjl divje ljudstvo . Moj strični k 
Rudolf je tudi v vojnem jetništvu . Prosil sem zanj Dantona, k i 
je zdaj Iwstal vojni minister. Samo divje me je pogledal in m i 
namesto odgovora svetoval, naj kar najhitreje zapustim Pariz , 
ker bližajo se slabi dnevi za ,aristokrate‘. Že bi bil odšel, če b i 
me ne potreboval moj drugi stričnik Henrik, ki se skriva kako r 
vidva". 

Nato je Salis nekaj časa molčal in žalosten gledal pred se .. 
Z izrazom najgloblje žalosti je pot~m dejal : »Ideali in vzori, za 


katerimi sem bil šel, so varljive vešče, kakor se bojim l Strašnega dne 10 . avgusta, ko so nesli Erlachovo glavo in glavemnogih mojih prijateljev mimo mojega okna, začelo mi je pa 
dati z oči, kakor luskine ! Mislil sem si francosko svobodo tako 
lepo, tako plemenito l Prinesla naj bi bila sreče in miru . Dozdaj 
je prinesla le kri in gorje in težke suženjske okove ! Njena čista podoba je strta, umazana od krvi željnih psov, in komaj si 
upam nadejati se, da se bo dvignila iz blata, v katero so j o 
vrgli naši svobodnjaki v jakobinskih čepicah. Da, da, vedno > 
bolj žalostna je Francoska! " 

Slednjič se je zdramil kakor iz sna in je dejal : „Vendar ho-
šem poskusiti rešiti Bachmanna . Zadnjič naj vidim, ali znajo moji 
„bratje” rned svobodnjaki kaj več kakor le razdirati in uničevati". 

»Hvala, Gaudenc !" sem rekel. „Da si mislil s svobodo pošteno, nisem nikdar dvomil. In tudi tvoja plemenitost se je krasna pokazala . Bog blagoslovi tvoje prizadevanje l ” 

** * 

Salis se je hotel sedaj posloviti . Toda Reding ga je pro

sil, naj počaka še malo hipov, ker pričakuje obiska in ga žel i 
imeti za pričo pri važnem opravilu. Mislil sem, da je morda 
poklical kakega pisarja, da bi napravil svojo oporoko ; kajki če 
tudi mu splošno ni šlo slabo, spremljale so ga vedno in vedn o 
njegove mrke slutnje . 

Sestri, ki sta v začetku našega pogovora o Bachmannu odšli ven, prišli ste nazaj . Začudil sem se videč, da ste bili odložili žalna oblačila ter v predsobi ukazali Brunnerju in Jožku , 
pogrniti mizo. Pecivo, gladko brušene čaše ter steklenice s o 
stale na njej. Cemu to ? 

Reding je razrešil uganko. Ker je jasno, da bo moral še 

dolgo Iežati v postelji in potrebuje skrbeče roke, rekli je šale č 
se napol, zato je sklenil pridobiti si pravico do nje . Z eno besedo — Marta Valdouleurska je pripravljena poročiti se ž njim i n 
sicer še to uro, brž ko dojde oče Sekundus. Pač ve, da ni po 
sebno pripraven čas, tako naglo po smrti očeta njegove ljube 
neveste, toda rajnik je izrecno želel, da bi njegova smrt niti za & 
en dan ne zakasnila te njune združitve . 


Tako je rekel Reding, in jaz sem si mislil, da je Mart a 

sama silila, in sicer iz rahločutja, ker se ji je zdelo oranje pri

merno, da streže svojemu ljubljenemu Rudolfu kot nevesta . Ve

liki sodnik Keyser mi je rekel pozneje, da sem popolnoma pra v 

ugibal. Prašala ga je za svet brž ko je izvedela, da ve za ka

pucinovo stanovanje — kajti častitljivi mož ji je zbudil veliko 

zaupanje — in Keyser je prav odločno odobraval ta nagib, ki 

ga je navedla . 

Salis in jaz nisva imela dosti časa, da bi se čudila i n 
izrazila svoja voščila. Dobri pater Sekundus je prišel in pričel 
,poročati, ko je oba zaročenca poprej izpovedal . 

Ker za vreden sprejem svetega zakona in za milosti, ki s o 
,združene ž njim, je dosti bolj treba, da je duša okrašena s sva

tovskim oblačilom, kakor pa telo . Vrli kapucin je vedel to mise l 

v otroški priprostosti in s kratkimi besedami, toda tako presun

jivo priporočiti zaročencema, da nista bila le onadva, marve č 

tudi Salis in jaz globoko ganjena . 

Obred je bil seveda zelo priprost. Vendar je blagoslovi l 

prstana, ju nataknil v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha n a 

prsta ženina in neveste ; prisegla sta si zvestobo on je skleni l 
njuni roki, ovil štolo okoli in ju blagoslovil. „Tako, zdaj sta 
mož itn žena in nič vaju ne more več ločiti kakor smrt. Ljubita 
°se kakor je Kristus ljubil svojo cerkev in se za njo žrtvova l 
smrti. Kajti tako opominja sv. Pavel krščanske zakonske”. Tedaj 
je dohovnik zaključil sveto opravilo . 

Zdaj smo drugi stopili k novoporočencema ter jima po 
-dali roke, srčno želeč jima sreče . Nato srno nalili kozarce in trčil i 
,ž njima na srečo in dolgo življenje ter srno hoteli, veseli kolikor so dopuščale žalostne okoliščine te svatbe, sesti okoli mize , 
ki jo je Brunner porinil k postelji . 

Pater Sekundus pa je rekel, da ima še mnogo važni h 
!opravkov, in ni se pustil zadrževati niti za hip . 


XLIII. 
Napovabljeni gostje . 

Moja sreča je bila, da se oče Sekundus ni dal zadržavati ! 

Ko sem ga spremil z Marto — ne, gospa Menard mora m 

reči zdaj, ker z Redingom sta bila sklenila, da bosta nosila t a 
priimek, dokler se ne vrnejo boljši časi — do stopnic, zaslišal i 
srno zdolaj hripave glasove : „V imenu postave! Tukaj se skrivajo švicarski častniki. Ce nam jih takoj ne izročite, se vam bo 
slabo godilo, državljanka !a 

„Oho, kaki nepovabljeni svatje so to !” rekel je kapucinec . 

»Brzo, gospod Muos, stopite z menoj v ta temen kot, dokler n e 
odidejo. In vi, ljuba gospa, skušajte rešiti vašega moža in gospoda Salisa" . 

Mesto da bi poslušal dober svet očeta Sekunda, plani l 
sem z Marto nazaj v sobo in jo za seboj zaklenil . Z nekaj besedami sem naznanil bližnjo nevarnost. Kaj storiti? Ranjenca 
skriti ni bilo mogoče ! " 

»Reši sebe l" dejal je Salis meni . „Mene jutri izpuste, četudi 
bi me utegnili danes zapreti . In ranjenca š' tudi ne bodo upal i 
dotakniti . ” 

Brunner me je kar prijel in me potisnil v spalnico obe h 
sester in vrata naglo zaprl za menoj . „Bodite mirni ! Ce ulomijo vrata, skrijte se pod posteljo ali v omaro . Zaklenite druga 
vrata odznotraj„,in ne hodite ven na hodnik, ker gotovo bod o 
zasedli hodnik in stopnice,” rekel je Brunner. Nato je pograbi l 
oba kozarca in krožnika, ki sva jih rabila s kapucinom, ter jih 
je kar vrgel skoz okno, in porinil še ne odprto drugo steklenico v globoki žep svoje suknje in mrmral ; „Tako, ta je tud i 
na varnem. Ne smejo mi je izsesati ti grduni l ” 

V bližnji sobi sem lahko razumel vsako besedo, ki so j o 
govorili . Zdaj so začeli glasno trkati in zahtevati v imenu postave, naj odprejo . Slišal sem, kako so odprli vrata . 
Salis je vstopivše sprejel z vprašanjem, kdo da so in čes a 
da želijo. 

„Komisarji mestnega oddelka Butte-de-Mouiine,” glasil se j e 
odgovor. Da so uradniki, se lahko spozna na njihov h trobojni h 
22 


338 

pasovih. Iščejo dva častnika Švicarjev, ki se tu skrivata pred 
roko pravice. 

Salis je prašal po imenih tistih, katere iščejo . Imenovali so, 
Redingovo in moje ime ; bila sva tedaj izdana najbrž je t o 
storil mazač od »bežeče smrti." 

» Reding leži težko ranjen, kakor se državljanski komisarj i 

lahko prepričajo, Muosa pa ni tukaj. Niti misliti ni, da bi ranjenca spravili iz njegove postelje ali celo iz hiše. Sicer pa 
hoče biti on porok zanj", rekel je Salis . 

Tej ponudbi so se porogljivo zasmejali . Kdo pač je, da 
ponuja poroštvo za takega ljudskega morivca ? Naj se lepo valuje, drugače lahko zgrabijo tudi njega za vrat . 

Salis je rekel, da je znanec Dantonov, prijatelj Gensonnésovin nekaterih ministrov . Nato je stopil k enemu izmed kotni

sarjev, mu stisnil, kakor sem videl skozi ključavnico, roko n a 
poseben način in mu pošepetal neko besedo na uho . Takoj jepostal mož milejši in zelo uljuden proti Salisu. Toliko robatejepa sta se vedla druga dva komisarja, pri katerih je Salis po 
skusil isto. Že leta da ga nista videla v nobeni loži več nit i 
pri jakobincih ; najbrže je jeden uskočivših aristokratov, ki s o 
se potuhnili, ko so videli, kam pelje pot do svobode, V nobenem slučaju ne pripustita, da bi ju on zadržaval pri izvrševanju 
njune dolžnosti. Reding, ki je 10. avgusta streljal na pariško, 
ljudstvo, je s tem prijet, in morajo ga na povelje justičneg a 
ministra takoj prenesti v opatijo Saint-Geamain . 

Salis je živahno ugovarjal. Tako barbarstvo proti težk o 

ranjenemu je zločin na človečanstvu, je vskliknil . Takoj se na 
poti k Dantonu in zahteva, da se to povelje prekliče. 

Toda prvi komisar je ostal pri tem, da se ukaz izvrši .. 

„Kdo bo pri tem ničvrednem Švicarju gledal na toliko stvari ? ” 
je vskliknil in udaril ob mizo . „Mrtev ali živ pride danes po d 
ključ in zapah. Če potem jutri pri Dantonu dosežete, da tega 
ljudskega morivca izpuste, nas to malo briga . Toda pri moji 
duši, mislim, da zapre Daliton vas k njemu — kljub krinki , 
pod katero bi se radi skrili ! Državljani, primite ga ! Nesite tega 
človeka tu na posteljnjaku, na katerem leži, če hočete, doli p o 
stopnicah in proč ž njim l ” 

Zdaj ste zagnali obe sestri glasen jok . Marto so moral i 
sitoma odtrgati od ranjenega moža. Salis je bil ves razkačen_ 


in je grozil, da bo tožil pri ministerstvu, pri legislativi, da b o 
tako barbarsko surovost ožigosal v javnih listih . Nič ni pomagalo. Videl sem in slišal, kako so biriči vlekli ubogega Redinga 
na njegovem posteljnjaku skozi vrata . 

Nato sem zaslišal glasen ropot s stopnic in pretresljiv bolesten vskrik. Divjaki so iz neprevidnosti ali nalašč iz hudobnosti izpustili posteljnjak na stopnice, in pri tem se je Redingov a 
ranjena roka iznova zlomila, 

l ako sern se razburil, da sem planil skozi vrata, ki s o 
vodila na hodnik, ven na stopnice in tako priletel v roke komisarjem, ki so baš tudi prišli iz sobe. Eden izmed njih, ki je 
bil proti Saiisu posebno surov, me je tudi brž zgrabil za ram e 
in lile hotel zajeti . Toda na pravega je naletel! Kaj me je brigal njegov trobojni pas? Kar kvišku sem ga dvignil in ga s 
pasom vred vrgel v svoji jezi doli po stopnicah, ki so se baš, 
izpraznile. Polomil si je pač nekaj reber in kosti, vsaj tulil j e 
kakor bik od srda in bolečine . No, njegov tovariš, ki ga j e 
Brunner takoj treščil za njim, in ki je padel nanj nekoliko bol j 
na mehko, ga je lahko potolažil. Tretji je glasno prosil milosti ; 
kajti Brunner je hotel tudi njega poslati za onima . Toda Salis 
je skočil vmes in zaklical : „Kaj delaš, nesrečnež ? Sebe in nas 
vse pogubljaš ! ” 

Uvidel sem, da je nespametno to, k čemur me je bila zapeljal a 

moja jeza radi ravnanja z Redingom . A zdaj ni bilo moči nič ve č 

izpremeniti. Komisarju, ki je še klečal pred menoj, rekel sem, da j e 

moj prijatelj z obema ženskama popolnoma nedolžen pri tem, kar s e 

je zgodilo njegovima tovarišima in obljubil je tudi, da bo to tudi iz

pričal. Nato me je Brunner potegnil za roko in mi pošepetal : »Zad

nji čas je za naju ! " 

Res sem slišal, kako so biriči na krik obeh komisarjev drli gor i 

po stopnicah. Ker pa sva bolje poznala stanovanje kakor najini za

sledovavci, dospela sva z Brunnerjem do nekih zakotnih stopnic in 

po njih sva prišla med . skladišči in hlevi, ki se nahajajo za hotelom, , 

v neke zapletene male ulice, skozi katere sva končno dospela v 

ulico Svete-Ane . Za eno uro sva bila že v hišici velikega sodnika n a 

varnem in pripovedovala njemu ter mnogim rojakom, ki so se bil i 

tja zatekli, kako kruto so ravnali z Redingom in kako sva srečno ušla . 

Naslednje dni nismo dobili nobenega poročila o Redingu, Sa

lisu in o obeh sestrah. 18. avgusta pa je prinesel mali Jožek pisemce 


od Salisa z žalostno vsebino, da ni ničesar opravil pri Dantonu, k o 
je prosil za Redinga . Odgovorili so mu, da že skrbe zanj v Opatij i 
kakor za druge ranjene častnike, ki jih je več tam . Radi Bachmann a 
da ni storil še ničesar. Obrniti da se hoče drugam, kjer je mord a 
kaj upanja. 

Tudi od Marte je Jožek prinesel nekaj vrstic. Dobila si je s 
sestro drugo stanovanje, prav blizu Opatije v ulici De Bussi, ker Mal

teški hotel ni več varen za nju in ker hoče biti kolikor mogoče blizu 
svojega dragega moža. Salis ji je pri iskanju zelo pomagal. Zelo ga 
je hvalila radi njegovega viteškega srca in ni mogla dovolj obžalovati, da so blodnje časa premamile moža tako plemenitega srca i n 
duha. V pripoTnnji konec pisma — ženske pišejo vedno glavne stvar i 
v pripomnji — je prosila, naj ji pošljem za nekaj dni svojega služabnika, ki je tako iznajdljiv. Rada bi se ž njim dogovorila o nekem 
malem načrtu. Če morem priti tudi sam, ji je seveda še ljubše ; toda 
naj se ne izpostavljam nevarnosti. Kako je z mojim očesom ? 

Z očesom je šlo na bolje . Dobil sem namreč pri velikem sodniku našega polkovega zdravnika Triosona, ki me je takoj začel zdraviti. Zelo je klel mazača, ki rane ni bil niti zadostno preiskal . Izvlekel mi je iznad trepavnice tanek a precej dolg steklen košček, ki m i 
je povzročal zelo hude bolečine . Dal mi je upanje, da očesno jabolko ali vsaj očesni živec nista ranjena, kar pa se zdaj še ne d a 
dognati Ko mi je bil odstranil stekleni košček, se je oteklina v dve h 
dneh toliko ulegla, da se je zdravniku, baš predno je Jožek prinese l 
Martino pismo, posrečilo nekoliko pridvigniti trepavnico. In o veselje ! 
videl sem, četudi me je svetloba, ki je padala v oko, strašno skelela . 
Trioson je bil zelo zadovoljen ; oko je sicer še zelo vneto, a upa, 
da je reši, je rekel . Vendar moram ostati še nekaj dni popolnoma v 
temi in pridno rabiti hl&i.ne obveze in obkladke . 

Naj bi li to upanje sporočil Izabeli ? Premislil sem si in 
sklenil, da za zdaj še s tem počakam . 

Temoto, v katero me je obsodil zdravnik, sem toliko laže prenašal, ker nas je previdni veliki sodnik vse ves dan skrival v kleti . 
Bilo je jasno, da bi morali vsi v zapor, če bi nas kdo videl. Keyser 
pa je dal zapreti vsa okna in prilepiti na vrata listek z oznanilom , 
da se stanovanje z vrtom itd. odda v najem, ker je lastnik odpotoval. Ako je potem prišel kdo, želeč ogledati si stanovanje, je stara 
Blanchet povedala tako visoko najemnino, ki se mora plačati za celo 


34 1 

leto naprej, da so smejoč odšli, češ, da se je lastniku gotovo zmešalo. Seveda tudi ni smela Blanchet netiti ognja v kuhinji, in vsi 
smo si pomagali z mrzlo hrano, ki jo je ponoči donašala Blanchetina hči . 

Poročila, ki smo jih dobivali te dni, so bila obupljiva . 17 . avgnsta so res postavili revolucijsko sodišče in že dan prej so popra 
vili giljotino na Karusejskem trgu . To izjemno sodišče naj bi vse „izdajavce” na debelo obsodilo in usmrtilo. Za »izdajavce" so veljal i 
vsi aristokrati, vsi duhovniki, ki niso hoteli priseči na ustavo, vsi , 
ki so bili na strani ujetega kralja, in o katerih so mislili, da bod o 
pomagali Prusom in Avstrijcem za obnovitev kraljestva . Slaba poročila 
z bojišča so še bolj razkačila Marata, Robespierresa, Dantona i n 
vso druhal. Takoj je pričela giljotina svoje krvavo opravilo . Collenot 
d' Angremont je bil prva žrtev ; sledila sta mu Laporte, kraljevski upravitelj, in Durosoy, ki je v » Pariškem dnevniku" zagovarjal kralja. 
Četrti naj bi prišel na vrsto naš vrli major Bachmann . 

Salis je sporočil, da je bil ves njegov trud popolnoma bre z 
vspeha. „Zdaj hočejo s potoki krvi ostrašiti plemenitaše, da bi dobili 
pri bližnjih volitvah večino, ki bi razglasila republiko . Zelo se boje, 
da podležejo v volivni borbi, ker ljubezen do kralja še krepko korenini v srcu pravega naroda . Z grozo se obračam od Pariza, kje r 
zapuščam ideale, za katere sem se navduševal . Mesto države, 
očiščene starih napak in temelječe na svobodni ustavi s kraljem ko t 
očetom naroda na čelu, puščam za seboj tolpo krvi žejnih tiranov, k i 
kujejo Francijo v težje okove, kakor jih je nosila kdaj prej” . 

„Da, da”, je rekel veliki sodnik, ko mi je prebral to pismo . 
„In on ter njegovi ložini tovariši so pripravljali te težke okove, ko 
so hoteli raztrgati lažje, ki jih je dal po Bogu upostavljeni red . — 

Jaz sem sicer že nekaj dni sem pričakoval, da bodo njegovi korak i 
zaman. Moj edini up je sedaj ta, da nam kak ječar pomore . Zlat 
ključ je odprl že marsikako ječo . Ne grem iz Pariza dokler ni Bachmann ali prost ali mrtev”. 

Tedaj je prinesla Blanchet vest domu, da bodo prihodnjo no č 
iskali po vsem mestu za orožjem in osumljenci . Oglasi po ulicah s o 
oznanjali, da se ne sme od četrte ure popoludne nihče ganiti z doma . 
Nobeden voz ne srne voziti in nihče ne sme iz mesta. Kogar dobe 
zunaj stanovanja, ga kot osumljenca primejo istotako vse, pri kateri h 
najdejo orožje, » Noč splošne moritve bo," je zdihovala starka . » Glasno 
govore po cestah, da mislijo pomoriti vse kraljeve privržence . In rdeča 


Babette mi je na potu grozila s pestjo ter dejala, da že vedo, da j e 
tukaj skrit moj gospodar z drugimi sovražniki naroda, in da jih najdejo . 
In potem lahko stegnem svoj vrat »skozi okence" — tako pravijo 

temu strašnemu stroju, viseči sekiri, na Karusejskem trgu". 

Keyser jo je tolažil in dejal, da nas ne dobe . Kar je sumljivega , 
je že davno skril v podzemskem hodniku, in mi vsi pojdemo vanj, 

ko napoči noč. 

Popoludne se je vrnil Brunner iz ulice Bussi . Zviti dečko je rekel, da mu je dišalo, da je pri nas dobra mišja luknja, in ker mislijo 
prihodnjo noč iti vsi pariški mački lovit miši, se mu je zdelo pametno , 
da prenoči pri nas. Obe gospe bosta brez njega to noč bolje opravili. Ker živita tam prav ponižno pod imenom „sestri Menard”, j u 
gotovo puste v miru ; navzočnost tako brhkega služabnika, kakor j e 
on, pa bi ju kljub navadnemu imenu osumila za aristokratinji . Tako 
je brez slovesa odšel na dopust. Trajalo bi predolgo, in gotovo bi ga 
obremenile z najnevarnejšimi pismi name – ne sicer mlajša, ki skuš a 
zdaj ujeti gospoda polkovnika Salisa, temveč starejša, ki jo je že par 

krat spremljal k Redingu . 

Tako je pravil dečko . Kar je rekel o Izabeli, me je jezilo, d a 
povem odkrito. Poznal sem Salisa predobro, da bi bil mislil, da se 
suče okoli deklice. Veljal je med svojimi tovariši vedno za resnega 
človeka, ki mu v tem ni nobeden ničesa očital . Tudi mi je bila dobr o 
znana njegova zvesta ljubezen do Ursine Pestalozzi, ki jo je opeval v 
svojih pesmih . Ne, če je bilo kaj na tem, kar je pravil Brunner, bila 
je krivda edino-le na strani Izabelini. In to se mi je zdelo zelo verjetno. Salis je imel nekaj očarujočega na sebi in je moral uplivati n a 
tako dekle kakor je bila moja nevesta. „V njem vidi novo, veliko 
lepšo punčiko”, sem rekel sam pri sebi . „Ubogi otrok ! ne sluti, d a 
je nikdar ne dobi, ker Gavdenc ostane zvest svoji Ursini! ” 

Seveda sem se zelo čuval, da bi te misli ne izdal Brunnerju , 
ali da bi ga ne uprašal le besedico o gospici Valdouleurski, četudi s e 
je zdelo, da tega pričakuje . Mesto tega sem ga izpraševal o obiski h 
pri Redingu, in tedaj sem izvedel komaj verjetno novico ! Marta m u 
je bila naročila, da je za oba kupil uniforme narodne brambe pri ne 
kem kramarju, in z nekim pisanim dovoljenjem, ki jima ga je napravi l 
Salis, sta tako preoblečena že večkrat prišla v opatijsko ječo . Iz početka sem komaj veroval in mislil, da Brunner zopet pripoveduje kako 
svojo izmišljotino. Toda ne, bilo je tako. In v resnici prilegalo se je 


to moškemu Martinemu pogumu in njeni zvestobi . Kar se mi je iz

prva zdelo nežensko, spoznal sem, da je res v čast junaški ženi . 

Brunner mi je nato pripovedoval, kako sta našla Redinga . Ležal je na bornem slamnatem posteljnjaku v kotu obokanega prostora , 
ki je prej služil kot zakristija pri nekem stranskem oltarju, ko so še 
benediktinci bivali v opatiji Saint-Germain . Ni mu šlo tako slabo ; 
rane na glavi so se mu skoro zacelile in tudi laket, ki so mu ga zopet uravnali, mu ni povzročal preveč bolečin. Bil je seveda še zelo 
slab, ker je bil izgubil toliko krvi . 

„Ko bi mogel le nekoliko uporabljati roko”, je dejal Brunner , 

„ne bila bi čarovnija pomoči mu, da ubeži . Sestavil sem si že čisto 
lep načrt. Zakristijino okno ne stoji preveč visoko nad nekim dvoriščem, kamor je z lest% lahko priti iz vrta, ki se ga dotika . Dala 
sva mu že dobro pilo . Če se mu posreči prepiliti eden ali dva drog a 
železne mreže, lahko ptička v temni noči izpustimo . In njegova žena 
mi je obljubila veliko napitnino, če se posreči . Toda počakati moram o 

še nekoliko, da vsaj malce pomore z roko” . 

To je bil tedaj grunnerjev in Martin načrt! To je bil vzrok , 
ki je nagnil Redingovo ženo k nevarni igri, da se je preoblekla , 
ne le samo obisk ! Toda morala sta še „počakati” z rešitvijo . In kdo 
je mogel biti porok za to, da jima ostane še teden, da, še en da n 
časa, predno udari vedno bolj grozeče se bližajoča katastrofa ? 

XLIV . 
V ulici de Bussi. 

Napočila je grozna noč med 29. in 30. avgustom. Patrulje so 
korakale po mestnih ulicah. Od hiše do hiše so hodili odposlanc i 
raznih sekcij (mestnih oddelkov) - in spremljali so jih 'oboroženci kje r 
so imeli le senco suma o prebivavcih, razmetavali so vse navprek, razbijali vrata s kopiti, lomili zaboje in kovčeke in kljub joku žensk i n 
otrok so zgrabili vsakega „osumljenca” ter ga vlekli v zapor . Čigar 
ime je stalo na listi sekcijskega odbora zaznamenovano s križem , 
temu je že bila določena smrt. Noč 29. avgusta pa ni zadostovala, 


in zato so se te hišne preiskave nadaljevale še ves 30 . avgust in vso 

naslednjo noč. Kakih 8000 oseb so vrgli v ječe in večji del teh so 
pomorili naslednje dni . 

Mej tem ko so se ta grozodejstva vršila, čakali srno v podzemeljskem obočju, pripravljeni na beg, če bi slučajno zasledili vrata v 
klet. Dne I. septembra pa se je slednjič Pariz na videz nekoliko umiril, in upali srno si zopet nazaj v klet in konečno tudi gori v hišo . 
Kaj nam je vedela povedati dobra stara Blanchet ! Kako je od strah a 
skoro umrla, ko so malo pred polnočjo zaropotali udarci puškini h 
kopit na vrata, in so ji z golo sabljo grozili, ako takoj ne izda sta 
rega Švicarja in njegovih pajdašev, ki jih skriva . Toda natančno se j e 
držala besed, katere ji je bil zabičil gospod veliki sodnik, in rekla , 
da je pripravljena sveto priseči, da ga ni v hiši . Peljala je natoa komisarje po vseh prostorih in kotih, vse so prevrgli in razmetali, in 
v kleti je šele prestala smrten strah, ker tu so našli nek star gum b 
vojaške obleke s kraljevim znakom ter jo radi tega grozno nahrulili . 
Njeno življenje da je viselo le na tankem lasu . »Moj Bog, moj Bog! » 
klicala je venomer. „Ako dočakam sto let, česar mi v tem hudem 
času Bog ne daj učakati, ne pozabim te noči l ” 

Blanchet je s tem povedala to, kar je čutilo tisoč in tisoč Parižanov. Toda ta noč je bila le začetek poznejših grozovitosti . 

V soboto dne l . septembra sem si upal poslati malega Jožk a 
poizvedovat. Pozno zvečer se je vrnil, a ne sam . V veliko našo radost je privedel s seboj svojega nekaj let starejšega brata, ki ga p o 
boju v Tuilerijah ni bil več videl. Vedno je pravil, da ga bo zopet 
našel, ker moli vsak dan k sv . Jožefu, naj mu pomaga iskati izgubljenega brata . „In vedel sem, da usliši mojo prošnjo”, se je veselil sedaj. „Ko sem šel čez most sv. Mihaela in sem baš zopet molil očenaš k svojemu patronu, ki je tudi tako žalosten iskal malega Jezus a 
in ga tako veselo našel, tedaj mi je prišel, nasproti Benedikt . Ah, 
kako sva radostno vskliknila, da so ljudje obstajali in govorili : ,Dva 
Savojca, ki sta se bila izgubila !‘ Haha, najino frančoščino so imeli z a 
savojsko narečje!” 

Sedaj pa je moral Benedikt pripovedovati svoje zgodbe. Ne-
glede na njegovo mladost, hoteli so ga posekati, akotudi je na kolenih 
s povzdignjenima rokama prosil, da bi mu prizanesli. „Tudi on je 

Švicar ! tudi on mora umreti!” kričali so krvoločneži . Toda neki vrli 
mož po imenu Tasset iztrgal me je z lastno smrtno nevarnostjo mo


rivcem iz rok, in neki usmiljen lasuljar rne je sprejel za učenca, " 
pravil je Benedikt . 

V veselju, da sta se brata zopet našla, sem za hip pozabil p'oprašati za kovice iz ulice de Bussi. Sestrama se pri hišnem preisko

vanju ni pripetilo nič hudega . Jožek mi je prinesel pisma od obeh . Odprl sem najpreje Martino. Prosila me je nujno, naj pošljem svojega 
,bistrega služabnika", ko napoči noč, ali pa naj pridem sam, ak o 
morem. Svoje namere ne more odlašati priloLeni izrezek iz lista , 
„Ljudski prijatelj” dokazuje to. — V njem je Marat pozival ljudstvo , 
naj pomori vse sumljive, vse aristokrate, vse farje, ki nočejo priseči , 
in najprej vse Švicarje v ječah. Ko poči topov strel, naj pribo .' Ko 
bodo uničeni notranji sovražniki, pojdejo vsi proti zunanjim sovragom . » Švicarji", je bilo pisano, „so smrt več ko zaslužili njih častnike je treba razsekati na kose” . 

Na drugem mestu lista je bilo objavljeno, da bo izdajalski kolovodja major Bachmann 2. septembra — torej že drugi dan — sta l 

pred revolucijskim sodiščem . „Oltar maščevanja, giljotina, z gotovostjo 
čaka tega prokletega ljudskega morivca” . 

Pokazal sem to mesto velikemu sodniku. Žalosten je prikimal . 
» Pričakujem še vedno rešitve od ostrega opomina naših vlad ; saj 
tem ministrom vendar ne more biti vse eno, ali se tudi Švica zvež e 
z Nemčijo in Savojsko za vojno ali ne. Francija ima sovražnikov ve č 
ko dovolj, in naše čete so vedno upoštevali . Toda zdaFse bojim, d a 
opomina ne bo, ali pa prepozno, četudi sem tako nujno pisal v Bern . 
In tudi drugi načrt je brez upanja . ječarski paznik, ki sem ga dobil po svojem odposlancu, zahteva, naj mu naprej plačamo 10 .000 
liver v zlatu . Rad bi dal to vsoto za svojega prijatelja ; toda sam moj 
posredovalec mi pravi, da bi mož vtaknil denar v žep in se nar n 
izrezal. Bilo bi naravnost neumno. Hočem mu dati 50 luisdorov kct 
zadnjo ponudbo. 

Keyser je imel prav. Ni bilo nič drugega početi. Da bi sami 
poskusili z dvanajstimi pogumnimi možmi izpeljati to stvar, kako r 
sem mislil jaz, zdelo se mu je blazno početje . Nato sem ga vprašal, 

o stvari, ki me je klicala v ulico de Bussi . Ker je Redingova žena ž e 
našla dostop k svojemu možu, je tam več upanja, menil je on. Svetuje 
pa, da bi tudi tam rajši podkupili kakega čuvaja, kakor pa da bi po — 
skusili nevaren beg. Vsekako postavim svoje življenje že s tem v ne — 
varnost, da zapustim varno skrivališče . Toda noče grajati tega, kar 

34 6 

delam z namenom, da bi rešil prijateljevo življenje. Kako je z mojim 

očesom ? 

Dobro. Izvrstno. Zadnjih 14 dni, odkar me zdravi Trison, obr

nilo se je čudovito na bolje . Rane so se zacelile, oteklina skoro čist o 
izginila. Le koža je bila še barvana v vseh bojah. Toda to se 
je moralo izgubiti samo po sebi . Glavno, za kar ne morem dovolj 
zahvaliti Boga, je bilo, da sem videl, in baš tisti dan se mi je prvikrat posrečilo, da sem brez pomoči privzdignil trepavnico za neka j 
kipov. 

Keyser mi je iz srca želel, da bi mi oko ozdravelo in je menil , 

da sedaj se gospica Valdulerska tudi ne bo več branila, postati moja 
žena. 

„Ona morda ne, pač pa jaz”, sem odgovoril. „Tako jasno mi 
je pokazala, da me je izvolila (,,ljubila” ne morem reči) samo radi zunanjih, ničevih lastnosti, da sem se popolnoma odločil, opustit i 

ZVEZO` . 

»Moram vam dati nekoliko prav", rekel je veliki sodnik. „Na 
drugi strani pa ima vaša nevesta precejšnje premoženje . Tudi se morda 
kot omožena žena povzpne do globokejše in plemenitejše ljubezni . 
Premislite to” . 

„Sem premislil. Upam pač še, da pridobim drugo dekle, ki me 
bolj vredno — vašo hčer, spoštovani, očetovski prijatelj I ” 

Keyser mi je ganjen stisnil roko . „Bojim se, da je propozno . 
Brž po 10. avgustu sem pisal domu, da ste izgubil eno oko. In ne 

čudil bi se, če je ta novica pospešila, da je Verena vstopila v samo 
stan” . 

„Upam, da ne”, sem odgovoril . „Toda tudi v tem slučaju b i 
se ne mogel odločiti, da bi se za vse življenje zvezal z gospodičn o 
Valdouleursko. Sicer pa mi je poslala po malem Jožku pisemce, ki ga 
še nisem prečital . Bomo videli, kaj piše” . 

Radi važnih sporočil od njene sestre, sem popolnoma zabil n a 
to pismo in sem je moral šele iskati po žepu . Naglo sem je preletel. 
V pismu je bilo mnogo javkanja o nesreči, ki nas je zadela, in v 
umetno zavitih besedah me je prosila, da bi jo odvezal zoročne 
obljube, ker se ne more odločiti, da bi šla za mano ven iz dežele , 
in ker i. t. d. pisanja nisem čital do konca, marveč dal sem pismo 
velikemu sodniku s pripomnjo, da mi je gospica Valdouleurska sam a 
olajšala pretrgati zvezo . Naglo sem se poslovil od Keyserja, naročil 


mu pozdrave za mater, botra in Vereno, ako bi se mi kaj pripetilo , 
in odšel sem. Šele pozneje sem se domislil, da je danes l . september, baš Verenkin god , 

Brunner in jaz sva se oblekla kakor prava saskilota . Razcefrana 

suknja, neizogibna rdeča čepica, zraven téga ne prev snažen rde č 
žepni robec, ki je zakrival moje obvezano oko in več ko pol obličja , 
vse naju je dobro skrivalo. V rokah vsa nosila dve grčavi, z železo m 
okovani palici, in sva bila povsem pripravljena rabiti ju, če bi bila sil a 
ter prodati svojo kožo kolikor mogoče drago . 

Brez ovire sva prišla do Notrdamskega mosta, kjer nama je 

gruča kot, midva oblečenih možakarjev zaklicala, h kateremu mestnem u 
oddelku, da spadava . 

„Buttes-de-Moulins,” odgovoril je Brunner ter grdo zarobantil . 
„Zlodja!” je odgovoril eden . „Ta je čvrst dečko! A kakše n 
mestni oddelek je to ? ” 

» He — Kraljevska palača!" mu je odgovoril eden izmed gruče . 
„Vrli državljani tega oddelka niso po 10 . avgustu več marali za umazano ime ,kraljevski', kakor se tudi naš oddelek ne imenuje več ,Tr g 
Ludovika XIV.,' marveč, ,Du Mail' . Toda, državljana — sanskilota , 
vidva nimata vajnih sulic pri sebi ? ” 

„No, imava pa ta dva kola — prav dobra sta za razbijanj e 

buč”, in Brunner je zavihtel svojo palico, da je zažvižgalo . 

„In koliko dobivata od vašega oddelka za delo ? Mi dobivam o 
le 6 liver na dan. Hudič in njegova mati ! Če bi ne bilo to tako ve 
selo opravilo, jaz bi ostal doma ! Toda neznansko me veseli razbijati obrite farške glave pri Karmelitih ! ” 

„Midva hočeva iti v opatijo”, je odvrnil Brunner. »Plača ni 

kdove kaka, a treba je kaj storiti za domovino ! " 

„0 navihanca ! Hočeta se držati Švicarjev in plemenitašev — 
kaj? Ti imajo boljše ure in debelejše mošnje — ne res? O vajina , 
,domovina' l Dobro srečo ! Jutri udarimo ! ” 

Bnmner me je vlekel za seboj in baš o pravem času, ker vrel o 

e v meni ! 

V ulici Bussi sva šele imela težave, da bi prišla k sestrama . Vratarka naju kar ni hotela pustiti noter . Šele ko je Brunner približal 
svoj obraz svetilki, spoznala ga je žena . „Oh poredni služabnik gospic !” je vskliknila, „ki je zadnji teden ušel . In kakšnega dolgega 
tovariša vodi s seboj? Gospici se bosta da smrti prestrašili, ker sta 
tako opravljena” . 


Šla naju je naznanit, in vstopila sva . Marta me je vsprejela zel o 

prisrčno. Izabela v veliki zadregi. Kakor sem slišal pozneje, je brž", 
ko mi je odposlala pismo, izvedela, da Salis ni več prost . Mislim , 
da bi preklicala svojo odpoved, ko bi ji bil razodel, kako je z moji m 
očesom. Toda zdelo se mi je bolje molčati o tem in sem ji poveda l 
s kratkimi, uljudnimi besedami, da sem njeni	 prošnji rad in že 
vnaprej ugodil, ker nisem nikdar hotel siliti njenih čustev . Jecljala je 
nekaj, kakor da bi me prosila za oproščenje, zmagal jo je jok in odšl a 
je v bližnjo sobo . 

Marta me je skušala potolažiti rekoč, da je Izabela prizadela sebi sami več bridkost ko meni . Ni me vredna. Upanje pa 
je, da jo bo ozdravila grenka današnja izkušnja (povedala j e 
tedaj, kako ji je Salis pripovedoval o svoji ljubezni do Ursine .) 

Salisov prihod je prekinil ta pogovor. Poklicali smo v 
sobo tudi Brunnerja in vsi štirje smo se posvetovali, kako b i 
v zadnjem hipu vendarle morebiti mogli rešiti Redinga . Povelje , 
naj se ujetniki pomore, je komuna (revolucijski mestni svet) v 
sporazumu s pravosodnim ministrorn Dantonorn že izdelala, 

morilce so že pripravili in plačali — tega ni moči izpremeniti . 
Poskusiti to noč z begom, lat bilo popolnoma brez upa, kako r 
se je pokazalo po daljšem prevdarjanju. Podkupiti straže je 
bilo že radi tega zelo dvourno, ker jih bodo nadomestovali o d 
komune najeti morilci, kakor je slišal Salis . Kaj tedaj storiti ? 
Lomili srno si glave ! 

Končno smo sklenili ta načrt, ki ga je predložila Redingova žena in ga je iznajdljivi Brunner nekoliko popravil . Brž 
ko bodo s topom dali znamenje za moritev, naj bi se mi drzn o 
javili pri Redingovih stražnikih in rekli, da imamo naročilo , 
ranjenca takoj peljati v justično palačo, kjer ga morajo zaslišati za pričo v procesu proti majorju Bachmanu. „V grozni zmešnjavi, ki mora ob pričetku morenja vladati v zaporu, ne b o 
nihče natančneje preiskoval, kdo nas je pooblastil,” srno rekl i 

„Ali poskus uspe, odvisi od tega, kako nastopimo ; koliko r 

drzneje in pogumneje ravnamo, toliko več upanja je . ” 

Zdaj je bilo treba razdeliti uloge . Brunner je dobil nalogo 
v sanskilotski obleki meni pomagati nesti Redinga ven. Ob 
voglu ulice Saint-Benoit, niti 20 korakov ne od stranskih vrat, k i 

vodijo do male zakristije, kjer je ležal ujeti Reding, naj bi čakal 


kočijaž. Brž ko bi ga srečno spravili v voz, moral bi eden iz 
med naju s komisarjem stopiti noter, drugi pa sesti h kočijaž u 
na kozla in naprej! — seveda mesto k jiistični palači mim o 
nje v predmestje Saint-Germain . Kdo naj bi igral kočijaževo ulogo , 
kdo komisarjevo ali sodnijskega sla ? Zadnja je bila očitno nevarnejša in Marta je trdila, da pritiče njej to mesto, ker j e 
Redingova žena. Ali pa bo mogla tako spremeniti svoj glas , 
da se bo zdelo, da je moški? Poskusila je, toda ni se ji hotel o 
posrečiti. In kočijaža tudi ni mogla sprejeti ; za tega je bil Salis 
kakor ustvarjen. Tako je moral eden izmed naju igrati sodnij 
ega sla, in končno smo se zedinili, da ima Brunner prav i 

pogum za to, jaz pa sem se ponudil, da ponesem ranjenca 
-tudi sam iz ječe v voz. Brunner je zahteval najprej lep trobarven pas, kakor ga nosijo ti pariški „komisarji,” kakor je dejal ; 
drugič papir z velikim pečatom od spodaj in s kolikor mogoče 
nečitljivim podpisom, Drugače naj je na papirju kar hoče, ke r 
ječarji znajo čitati baš tako malo kot on, in bi tudi ne imel i 
časa za to ; tretjič že v naprej obljubljeno napitnino, da n e 
pojde zastonj v ta skopec . 

Vse to smo mu obljubili, in že smo se hoteli ločiti, ko 
nas je Brunner opomnil, da ni zadosti, če smo se posvetovali , 
kako i)riti noter, marveč tudi kako priti ven . „Hočem reči,” j e 
pojasnil, „da moramo tudi premisliti, kako se rešimo, če s e 
ponesreči . ” 

» Prebiti se moramo, ker če nas dobe, nas je konec. Ti 
audenc pa, rekel sem Salisu, odpelješ gospo Menard, kako r 

hitro začuješ, da zažvižgam, Ona in njena sestra najbolje, d a 
zapustita Pariz, če se ponesreči, česar Bog ne daj, ter počakati 
boljših časov v mirnem zatišju v Etampesu. Tudi midva odbeživa 
v Švico, brž ko nama bo mogoče" . 

S tem so bili vsi zadovoljni, in ločili smo se za to noč . 

Brunnerja in zame so pripravili v hiši ležišče ; Salis, ki j e 
moral poskrbeti za konja in voz, ter za „papir z velikim peča 
lom in nečitljivim podpisom,” odšel je v svoje stanovanje . 
Gospa Menard pa je ponoči še šivala trobojen pas . 


XLV. 
V Opatiji. 

V celem življenju se rni nobena nedelja, počenši od prv e 
jutranje zore, ili zdela tako žalostna kakor nedelja 2. septembra. 
Od vseh mnogoštevilnih cerkva v Parizu nič pobožnega zvonjenja. Vse zvonove so bili tekom zadnjega tedna spravili z zvonikov, da bi jih prelili v topove, kakor je ukazala legislativa . 
Le plat zvona naj bi odslej bilo v Francoski! Nobeden ni še l 
k božji- službi, kjer jo je opravljal kak tak duhovnik, ki je bi l 
prisegel na brezbožno ustavo . Zamolkel mir je zjutraj ležal na d 
mestom kakor pred grozno nevihto. Še meni, ki sem bil drugače vesel, postajalo je tesno da, celo Brunner je pripomnil, 
da mu danes ni nič kaj prav, in da je taka nedelja slabša ko , 
vsak delavnik. 

Legel je zopet na posteljo in skušal je prečmeti celo 
jutro. Jaz- sem nekaj molil. Nato sem pisal pismo dragi mater i 
in Vereni Keyser, da bi vsaj še nekaj dobili iz moje roke, ak o 
bi me tisti dan doletela smrt ! 

Končno je prišel poldan, in slednjič je došel Salis in sporočil, da je voz pripravljen . Tedaj smo se napravili, ker topo v 
strel bi nas utegnil vsak hip poklicati v Opatijo . Ko si je Brunner nadel neko zeleno Salisovo suknjo in trobarven pas poče z 
ter se pokril s klobukom z veliko narodnjo pentljo, bil je zope t 
dobre volje kakor navadno . Pustil je, da mu je papir z veliki m 
pečatom dva prsta gledal iz žepa . Nato se je zravnal in tak o 
mogočno meril sobo gor in dol, da se je celo resna Marta 
trpko nasmehnila . 

Bilo je dve in top je zagrmel. »Dalje v božjem imenu!' 
rekla je Marta. 

Kočija je stala tako blizu hišnih vrat, da mimoidoči niso a 
mogli dobro videti, kako sta stopila vánjo Marta in Brunne r 
Salis se je kot kočijaž povspel na kozla, in voz je zdrdral dol i 
po ulici de Bussi in krog vogla v ulico Saint Benoit. Jaz sern 
v svoji jakobinski suknji in s težko, železom okovano palicoo + 
odkorakal po krajšem potu skozi ozke male ulice k določeni m 
vratom in prišel sem tja skoro baš takrat ko voz . 


35 1 

Prostor pred starim benediktinskim samostanom s staro 

davnimi romanskimi stolpovi je bil natlačen ljudi iz najslabši h 
mestnih okrajev in še vedno je dohajalo nešteto druhali . Vse . 
se je rilo h glavnemu vhodu ; stranska vrata, tudi tista k zakristiji stranske kapelice, bila so zaprta . Zdelo se je radi tega 
že naprej, da ne bo moči izvršiti našega načrta, ker krog glav 
nega vhoda je stala cela četa jakobinskih suličarjev . Tedaj so 
prišli morilci, ki jih je bila komuna označila kot » sodnike," i n 
množica jih je pozdravila s kriki „Smrt farjem ! Smrt plemenitašem ! Smrt Švicarjem, živio narod V' 

Ko so vstopili v samostan, vdrlo je za njimi velika, število s sabljami in sulicami oboroženih sanskilotov. Brzo sem se 

odločil in se pridružil tem divjakom. Slišal sem, kako so tisti 
pred menoj proti straži rekli besedo : » Sila l”, in brž sem razumel, da je to geslo. Kakor sem kmalu slišal, so res z besedo 
»sila" začeli moriti žrtve. »Sila!" sem rekel tedaj tudi jaz in 
brez težave sem dospel skozi veliko vežo in lepo križno hodišč e 
v glavni oddelek samostana , 

V krasno obokani jedilnici je sedel predsednik s svojimi 

čednimi sodniki za opatovo mizo, ravno pod veliko na pozlačeno steno naslikano razpelo, ki je s podobami sv . Benedikta , 
Mavra in drugih svetnikov grozeče gledalo doli na morilsk o 
druhal, ki je napolnjevala dvorano mesto nekdanjih pobožnih , 
menihov. 

Sodniki so se med seboj pričkali, ali hočejo pričeti, ali 

ne, ker manjkalo je še več komisarjev . Slednjič je dejal eden : 

„Toliko slabše zanje, če se nečejo udeležiti ljudske osvete . Ob 

tožimo jih pri komuni. Sicer pa kaj nas briga, ako ta ali on i 

manjka? Osveta ljudstva nam je poverjena . Truma narodnih , 

zločincev je zaprta tu! Začnimo s farji ; ti so največ krivi l ” 

Z rjovenjem so pohvalili te besede, predsednik je namig

nil, in del suličarjev je odšel po vjete duhovnike . Pridružil sem 

se tej tolpi, ker sem bil * slišal, da so največ duhovnikov zaprl i 

v tnali kapelici, poleg katere je ležal vjeti Reding . 

Šli smo čez kos samostauskega vrta, po različnih hodnikih, stopnjicah, ki so šle vse križem sem in tja . Pot sem si 
skušal zapomniti po svetniških podobah v hodnikih . Bila j e 
zame grozna pot, ker mislil sem, da me vsak hip premaga srd 


352 

ko so nesramneži udarjali in suvali s svojimi cepini po vsak i 
nabožni podobi . Ko je slednjič eden, ki je šel poleg rnene konec vrste, sunil neko čudovito lepo podobo Marije sedem žalosti, zagrabil sem ga z obema rokama tako naglo o koli vrat a 
in ga stisnil za grlo, da niti glasu ni mogel dati od sebe . Hod

nik je baš pri tej podobi zavil na desno in ker je tolpa p o 
sreči že ovila okrog vogla, mogel sem onečaščevalca božji h 
-reči pošteno kaznovati, ne da bi me odkrili . Potisnil sem ga v 
prazno celico in ga krepko s pestjo prismodil okrog glave, d a 
je omamljen obležal . Nato sem za seboj zaklenil vrata ter hite l 
za njegovimi tovariši in jih došel, baš ko so dospeli d o 
kapelice. 

Že pred njo so divjaki zagnali svoje morilsko rjovenje , 
`Ne morem in ne maram ponavljati groznih kletvin in bogokletstev, s katerimi so pozivali duhovnike k smrti . K sreči so jih 
vsaj deloma preglasili bobneči udarci na vrata, na katera s o 
pričeli udrihati s svojimi cepini, ker se jim niso odprla dovol j 
naglo. Končno so se odprla in nudil se je pretresljiv prizor . 
Več ko sto duhovnikov je ležalo na kolenih in častitljiv sivola s 
starček jim je dajal zadnjo odvezo. Na prvi pogled sem ga izjpoznal : bil je častitljivi župnik od Saint-Jean-en-Greve, k i 
sem ga tolikrat videl pri slikarju Perinjanu . Celo morilci s o 
ostrmeli za hip, predno so planili na svoje žrtve. Nato pa so 
vdrli z divjim rjovenjem v kapelico, da odženejo duhovnike k o 

,Čredo klavne živine v jedilnico, kjer jih je čakala že sklenjena 
smrtna obsodba. 

V grozni zmešnjavi, ki je nastala, bilo mi je lahko priti v za 
'-kristijo, ki je bila tam zraven . Tu sem našel Redinga napol pokoncu 
na njegovem slamenjaku . 

„Usmrtite me tu, pod nogami Križanega I” mi je zaklical . „Čemu 
sme prej vleči pred te ,sodnike', ki ne poznajo ne pravičnosti ne 
usmiljenja? ” 

„Ne smrti, mm-več svobode bi ti rad prinesel, Rudolf . Samo 
ne vem še, kako? ” 

„Ti, Damian! Za božjo voljo! Brez koristi žrtvuješ svoje 
.življenje ! ” 
„Mislim, da ne . Čakaj, naj prej preiščem tale vrata .” odru 
gnil sem težke železne *zapahe in odprla so se. Nekaj stopnjic je pe


353 

ljalo na malo dvorišče, iz katerega sem našel neki prehod v veliki 
vrt in v križno hodišče. Od tu ni bilo daleč do glavnih vrat. Toda nisem si upal nesti prijatelja brez kakega izkaza mimo straže, ki j e 
stala tam. Vrnil sem se k Redingu, ukazal mu, naj bo dobre volj e 
ter rekel, da pridem kmalu nazaj s tovarišem in upam ga potem rešiti njegova zvesta žena čaka zunaj . 

Rudolf me je zaklinjal, naj zaman ne žrtvujem svojega življenja in svojih tovarišev. Še danes se je izpovedal pri nekem duhovniku in je tako pripravljen, da se ne boji smrti . 

Jaz pa sem se odločil, da ga poskusim rešiti . Vrata iz zakristij e 
v kapelico sem bil zapahnil koj v začetku . Bil sem tedaj precej go 
tov, da bodo morilci, ki jim ni manjkalo drugih žrtev, pustili za zda j 
Redinga v miru . To je bilo moje upanje, ker moral sem čakati noči , 
da izvršim novi načrt . 

Bratski sem mu stisnil roko in mu bodrilno zaklical „na svi

denje,” nato sem se ločil od njega. Vrata sem previdno prisloni l 
in hitel čez dvorišče v vrt . Na zavarovanem mestu sem našel poleg 
neke lope prostor, kjer je bilo lahko splezati na samostanski zid po 
nekem drevesu. Z vrha sem videl v malo ulico, ki je peljala med 
zidovi mimo, in v ugodnem trenutku sem se spustil z zida doli. S 
kamenom sem zaznamoval mesto in hitel nato okoli samostana k 
voglu ulice Saint-Benoit, kjer sem našel voz in namignil Salisu, na j 
pelje naprej . Druhal se je rila k velikemu vhodu in vratarskemu vrtu , 
ker tam se je bilo že pričelo grozno klanje . 

V neki bolj oddaljeni ulici smo se na kratko sporazumel i 

ter se nato po ločenih potih vrnili v hišo v ulici de Bussi, kje r 
smo v božjem imenu morali čakati, da napoči mrak . Bile so grozne 
ure. Smrtni krik žrtev je prihajal do nas. In že so drdrali mimo našega okna celi vozovi napolnjeni s krvavimi trupli . 

Slednjič se je dovolj stemnilo. Brunner in jaz sva poiskala 
mesto med vrtnimi zidovi in srečno sva prišla v vrt . Zdelo se nam 
je namreč varneje, poskusiti srečo pri straži na vratih le enkrat neg o 
dvakrat. Nekaj minut pozneje sva 'bila v zakristiji, in jaz sem dvigni l 
Rudolfa, ki še zmerom ni mogel hoditi, na svoja krepka ramena. Bil 
je tako shujšal, da sem ga lahko nesel kot otroka . 

Prekoračili smo kapelico, ki je bila zdaj vsa prazna in zapuščena. Duhovniki, ki sem jih pred nekaj urami videl tukaj, bili so že 
23 


v večnost okrašeni z mučeniško krcno ; zakaj radi svoje vere in svoje 
vesti so prestali krvavo smxt, Priporočil sem se njih priprošnji i n 
stopil v temne samostanske hodnike . Nekaj sveč, ki smo jih vzeli z 
oltarja v kapelici, nam je skromno svetilo. Brunner, ki je stopal pre d 
menoj, skušal jih je z roko varovati pred nočno sapo, ki je sunkom a 
pihala skozi razbita okna. Tedaj je naenkrat sredi temnega hodnika 
potegnil veter tako močno, da se je sveča upihnila . 

„Za božjo voljo l” sem vzdihnil. „Kako naj najdemo zdaj prav o 

pot v temi po teh brezkončnih, zavitih samostanskih hodnikih ? ” 

„Saj sem že rekel, da se brez koristi žrtvujete zame . Denita 
me na tla in rešita sebe,” prosil je Reding. 

Brunner je zaman poskušal svečo zopet užgati s kresilom i n 
žvepleno vrvico. Tedaj sem naenkrat začul v neki bližnji celici ropotanje in kričanje . »Aha"' sem rekel, „tu je tisti, ki je hotel prebosti podobo Marije sedem žalosti! In zdaj najdem tudi v tem i 
pot. Tu navzdol po tem dolgem hodniku, ki nas privede v križn o 
hodišče, kamor pada precej svetla mesečina ! ” 

Res smo brez težave dospeli v križno, ki je bilo odprto n a 

prijazen čebelni vrt, in mesec je lepo sijal med stebri in skozi 
okrogla romanska okna . 

„Zdaj še skozi hodnik do jedilnice in skozi velika vrata in rešeni smo. Pogum, dragi prijatelj ! Brunner, zdaj se pokaži s svojim 
pasom l” 

Rudolf se je oglasil : „Da, mislim da pot ni več dolga. Skozi 
temna vrata gre — in potem nam ljudje ne morejo nič več storiti ! ' 

Razumel sem ga dobro . Mislil je vrata v večnost. V križnem 
hodišču sem za trenotek počil, nato sem Redinga zopet zadel na 
rame. »Naprej ! ” 

Stopili smo v hodnik, ki je peljal do jedilnice ; iz njega nam 
je zadonelo nasproti divje vpitje množice . Moten svit bakelj ga je 

razsvetljeval s svojo temno rdečo svetlobo. Hodnik je bil natlačen 
ljudi, ki so pili vino iz velikih vrčev, in vsakikrat, ko se je zaslišal i z 
odprte jedilnice klic : Sila!, zavpili so tudi ti : Živio narod ! Skozi 
neko okno mi je bilo moči pogledati na dvorišče. Tja so pehali iz 
jedilnice skozi stranska vrata k smrti obsojene žrtve, ki so jih nato 
takoj posekali s sabljami in cepini . Mesec je obseval cele kupe mrtvecev, kri je curjala v majhnih potokih doli po stopnicah in se zbirala v mlakuže. Odkar sem bil v Tuilerijah nisem videl kaj takega . 


Obrnil sem Redinga tako, da sem mu zakril grozni prizor in rekel 

sem Brunnerju : „Naglo dalje l” 

„Prostor, državljani, v imenu postave!” klical je on . 

Do vrat smo prišli . Tu pa je bila gneča prevelika, in Brunner 
je zaman izkušal odpreti nami pot . „Hej, državljani, pozor pred trobojnim pasom l” klical sem tudi jaz in skušal z roko, ki mi je bil a 
prosta, odriniti par opitih mož. 

„Kam pa z bolnim ptičkom ?” jecljal je eden . 

„V sodnijsko palačo! Tam mora pričati -- dajte prostora, 
državljani l ” 

„A, kaj rabijo tam pričanja !” smejal se je drugi . „Mi tukaj n e 
rabimo pričanja in vendar gre od rok, tako čudovito gre od rok , 
bratec l ” 

, .In čemu se ti je treba truditi in vlačiti tega aristokratskeg a 
psa, tovariš ?" zavpil je tretji . »Hočem te rešiti bremena. Lahko javiš , 
da je ptiček nehal peti, in oni naj si sami zazvižgajo njegovo priče 
vanje, ha, ha, ha ! Tako I" 

In predno sem mogel le z eno roko zabraniti, prerezal je morile c 
Rudolfu vrat . 
Od groze sem bil kakor omamljen . Ako bi ae bilo Brunner-j a 
ali prav za prav, ako bi me ne bil varoval moj angel varih, pra v 

gotovo bi se bil izdal in se izročil gotovi smrti . Brunner me je, sam 
ne vem, kako, spravil še z mrtvim prijateljem na ramenu v križn o 
hodišče in v bližnji samostanski vrt. Pijana tolpa se radi umora tudi 
ni nič razburila ; ti ljudje so bili danes vajeni vse drugih krvavih prizorov. 

V tihem kotičku na vrtu sem odložil dragega mrliča na travo . 
Obraz se ni izpremenil. Moje solze so počasi kapljale nanj . Z Brunnerjem sva pókleknila ter zmolila očenaš za njegovo dušo . Nato me 
je Brunner opomnil, da je zadnji čas, da ubeživa . Mrtvecu sem, potegnil s prsta zaročni prstan in vzel njegovo okrvavljeno žepno rut o 
za spomin s seboj . 

Ne da bi naju kdo ustavil, dospela sva v hišo v ulici Buss i 

kjer so naju pričakovali. Najina zunanjost in najini pogledi so povedali vse. Mesto dolgih besedi sem podal njegovi ženi prstan rekoč : 
»On je pri Bogu l" 

* 

* * 


Isti čas ko v opatiji, klali so žrtve tudi po drugih ječah . Cenili 
so njih število na pet do šest tisoč. Najgroznejša je bila moritev duhovnikov pri karmelitancih v dveh urah so spravili ven 185 mrtve 
cev. V La Force je zadela smrt lepo princesinjo Lamballe z drugim i 
dvornimi damami vred . V Conciergerie so umorili našega oberstlajtnanta Maillardoza in lajtnante Rudolfa Salis-Zizerskega, Ludovik a 
Zimmermanna in druge. Salis-Zizers se je proti svojim morilcem branil 
kakor lev in jih nekaj pobil, predno so ga premagali . Baš tačas je 
stal vrli major Bachmann v dvorani sv . Ludovika pred krvniki, ki so 
ga obsodili k smrti. On pa naj bi ne umrl v zaporu marveč na javnem morišču, in sicer nasproti Tuilerijam, ki jih je s svojim polko m 
tako hrabro in zvesto branil . 

Salis-Seewisa so te grozne novice popolnoma potrle . In Danto n 

ter Pétion, ki sta bila glavna povročitelja teh brezprimernih moritev, 
bila sta njegova Tožna brata, kakor tudi Camille Desmoulins in drugi 
revolucijski junaki. »Damiam I" dejal mi je, „prav sl imel, ko si s e 
takrat branil pristopiti k naši zvezi! Neizrekljivo gorje je prinesla če z 
Francosko. ” 

Sklenili smo še, da bo Salis, kakor hitro se Pariz zopet nekoliko 
pomiri, spremljal obe sestri na njun gozdni dvor v Etampes-u . 
Nato sem se poslovil od Marte. Izročila mi je dragocen prstan svoj e 
rajne matere »za roko nevesti, ki bi jo kedaj osrečil." Izabela me je 
po svoji sestri še enkrat prosila za oproščenje, a ni imela poguma , 
da bi se poslovila sama. Potem sem se še ponoči vrnil s svoji m 
spremljevalcem, ki je nesel s seboj dobro natlačeno mošnjo, v predmestje sv. Martina. 

Naslikal sem velikemu sodniku grozne dogodke, ki sem jih prav

kar gledal na lastne oči, on pa mi je pripovedoval o sodnijski obravnavi Bachmannovi, pri kateri je bil sam navzoč, ker se je z nevar 
nostjo svojega življenja spravil na tribuno med najprostejšo sodrgo. 

„Naš prijatelj je stal kakor pristoji junaku pred temi pobalini , 
ki delajo sramoto imenu „sodnik”, rekel je Keyser . „Skliceval se je 
na držalno pogodbo, po kateri nima to sodišče nobene pravice do 
njega. Zakrohotali so se temu ugovoru ter ga obsodili na smrt pod 
giljotino, češ da je zasnoval zaroto, ki je 10, avgusta razvnela držav 
ljansko vojsko. Dokaz je bil smešen in obenem vnebo vpijoč . Ne da 
bi trenil z obličjem, je Bachmann obsodbo sprejel. Jutri pojdem s patrom Sekundom, ki mu za smrtno pot podeli zadnjo odvezo, gledat 


g57 

kako ga umore. Vas prošim, da mejtem tu vse pripravite za odhod , 
ker odrinemo brž ko se vrneva s patrom Sekundom" . 

Zelo sem ga prosil, da bi ga smel spremljati . Toda nič ni hote l 
čuti o tem in je dejal, da moram ostati v hiši ter rešiti prebivalce , 
akó bi se njemu kaj pripetilo. Za ta slučaj mi je dal na kos papirja 
skrbno zapisana natančna navodila. Potni listi za nas vse bili so pripravljeni. Tudi polkovi zapisniki so bili že več dni spravljeni na majhnem vozičku in oba Unterwaldnovca sta jih stražila . Tako je po svoji 
navadi vse modro in skrbno uredil, da ni moglo biti bolje . 

Ko je Keyser drugo jutro odhajal na Karusejski trg, dejal je : 
„Ob deveti uri mora Bachmann umreti . Ako naju s patrom Sekundom 
ne bo do enajste nazaj, zapahnite hišna vrata ter pojdite vsi v pod 
zemeljski rov . Ne čakajte dalje na naju, ako vam po dečku ne pošljem drugega sporočila, marveč rešiti sebe, ljudi in zapisnike . 

Nato je z malim Jožkom odšel . Mi smo pripravljali zadnje stvari. 

Dobra stara Blanchet ni mogla kljub vsem prošnjam in solzam doseč i 
pri velikem sodniku, da bi ji dovolil iti z nami . To bi pač tudi ne 
šlo, a ni hotela razumeti. Zato sem ji dajal upanje, da pride v Zug 
kakor hitro se mi posreči, da si ustanovim lasten dom. Mnogo upanja 
na to seveda nisem imel ; vendar ta misel jo je nekoliko potolažila, i n 
tako se je končno bridko jokaje poslovila, da poišče hišo svoje hčere 
v ulici Taitbout. Dobra žena se ni mogla več sprijazniti s Parizom i n 
Parižani, ki so ji bili prej višek lepote, dobrote, ljubeznivost in olike . 

Počasi so tekle ure. Ko je bilo devet, molili smo skupno e n 
rožni venec za našega dragega majorja . Uro pozneje se je vrnil mal i 
Jožek ter nam solznih oči pripove4oval, kako je Bachmann umrl. 
»Nadeli so mu rdeč plašč in v njem je stal na odru tako vzravna m 
kakor pred polkovo vrsto. „Umrjem nedolžen! Bog bo sodil !” zaklical je. Nato se je prekrižal ter spustil plašč na tla . Privezali so ga 
na desko in jo porinili pod sekiro, ki je takoj padla in ga ubila . 
Ljudje pa so vpili : Živela svoboda! Živio narod! Smrt tiranom ! I n 
dobri major gotovo ni bil kak tiran, marveč mož dobrega srca ! " 

Ganjeni smo poslušali ; nato pa sem vprašal, kje da sta Keyser 

in pater Sekundus . » Keyser mi je ukazal, naj tečem naprej", je de

jal ! „kmalu morata priti” . 

Toda bilo je enajst in ni ju bilo še . Že sem hotel poriniti težki 

zapah za vrata ter bil v hudi zadregi, ali naj naročilo velikega sodnik a 
izvršim, ali naj še dalje čakam, tedaj pa je pridrdrala kočija . Pater 


Sekundus in Keyser sta skočila iz nje in planila v vežo. Brž ! Za nama 
so! Zaman sem skušal biriče po ovinkih spraviti na napačno sled! " 
sopihal je veliki sodnik. V trenutku so bila vrata z brunom zapahnjena . 
I-Iiteli smo v klet. Ko smo bili na stopnicah smo že zaslišali bobneč e 
udarce na vrata . 

„Drže-li vrata par minut ?” prašal je oče Sekundus. 

„Dvakrat ali trikrat tako dolgo, kolikor potrebujemo, da pridem o 
na varno l” sem odgovoril . 

„Bog in njegova sveta mati bodita zahvaljena ! Zdaj hočemo skupaj moliti zahvalno pesem, ki so jo peli trije mladeniči, ki jih je Go 
spod v Babilonu rešil iz ognjene peči .” 

„Dobro”, rekel je Brunner. »Toda prej lestvo doli. Sicer gred o 
lahko za nami." 

XLVI. 
Zopet w" domovini . 

štirinajst dni po teh dogodkih smo srečno prekoračili švicarsko 
mejo. Legislativa je odpustila vse švicarske čete na Francoskem i n 
jim preskrbela potne liste ter jih odposlala v domovino. To nam je 
olajšalo potovanje, ki bi sicer gotovo ne poteklo brez velikih nevarnosti . Seveda smo se pač čuvali povedati, da smo pripadali kraljevi 
straži, o katere „grozovitostih” so jakobinci kričali po vsej deželi. 

Do Luzerna smo potovali skupaj . Tam sta se od nas poslovil a 
Wirz in Christen, ki sta odšla v Unterwalden, odkoder sta bila doma , 
prej pa sta hotela iti k Materi božji gori v Marijo Rickenbach . Tudi 

oče Sekundus, veliki sodnik in jaz smo sklenili, da gremo na zaobljubljeno božjo pot k milostni kapelici v Maria-Einsiedeln, predno s e 
vsi skupaj napotimo v Zug. Brunner in brata Jost so šli z nami . 
Tako smo se napotili okoli gore Rigi in skozi krasno Goldausko dodlino v Steinen. Tja nam je iz kantona Švica prišel nasproti gospo d 
Alojz Reding, Rudolfov brat. Zelo rad bi nas peljal s seboj v svoj o 
gostoljubno hišo v Švico . Toda nismo mogli več zavlačevati vrnitv e 
in odšli smo dalje čez goro, ko smo mu prej sporočili, kako ganljive 
smrti je umrl njegov hrabri in blagi brat . Tudi v samostanu Einsiedeln je dobri gospod zaman skušal pridržati Keyserja in mene za 


35 9 

nekaj dni . Vleklo nas je v 2,ug . Ko smd tedaj v kapelici milosti iz

polnili svojo zaobljubo in srno si en dan nekoliko odpočili, napotili srno se peš, kakor pritiče romarjem, proti domu . Brata Jost pa je 
dobri gospod opat pridržal pri sebi . Neki pater jé kmalu imel iti v 
Disentis, in bi ju vzel s seboj domov . 

Bil je čudovito lep jesenski dan in dospeli srno v zgodnji popoldanski uri v krasen bukov gozd, ki je do polovice pobočj a 
ovijal goro nad mestecem . 

Ko smo skozi med sivimi debli in pisanim drevesnim vejevjem . 
ki se je blestelo v jesenskih barvah, zagledali modro jezero in nat o 
vitki vrh zvonika pri sv . Ožbaldu, ni postalo le meni mehko pri srcu , 

marveč tudi mojemu starejšemu tovarišu, kakor sem opazil. Celo 
živahni Brunner, ki je drugače vedno kaj čebljal, je utihnil . Mirno je 
stopal nekaj korakov pred nama poleg kapucina, ki je molil večerno 
molitev . 

Tedaj sem se opogumil in dejal : „Gospod veliki sodnik, predn o 

pridemo domov, vas moram nečesa prositi. Že veste, za kaj. Dovolite mi, da jasno prosirn za roko vaše hčere. ” 

„Ta prošnja mi seveda ni nepričakovana,” je odgovoril . „Da 
očitno povem, ko ste prvič prišli s to mislijo v glavi v Pariz, nisem 
bil voljan obljubiti vam . Toda od tedaj ste se zelo izpremenili i n 
sicer na dobro . Iz nekoliko vihravega mladeniča je y viharju teh pa r 
let postal mož, ki mu lahko zaupam svojo Vereno . Seveda, ako on a 
hoče !” 

Vesel sem prijel Keyserjevo roko in ga zahvalil . »Prizadeval si 

bom, kolikor je v moji moči, da Vereno Osrečim, ko bi mi bilo delat i 
noč in dan. Ker premoženja nisem prinesel iz Pariza nikakega, kako r 
pač veste . " 

Keyser se je nagajivo namuznil in nato dejal : „Kaj pa, če tud i 
Verena, ne bo hotela ,enookega' kakor neka druga ? ” 

„Tega se ni bati,” sem odvrnil jaz . »Sicer pa je moje oko 
skoro docela zdravo in, hvala Bogu, vidim Z' njim kakor prej . Ob

vezo, ki je še pokriva, vzamem proč še predno pridemo v mesto ." 

„Za nič ne! Želim, da, ukazujem, da jo obdržite in da 
ste ,enook‘, dokler ne vidim, kak utis napravi to na mojo hčer . Tudi 
patra Sekunda in Brunnerja sem naprosil, da prej ne zineta ničesar .” 

Skoro bi se radi preskušnje jezil, ker tako prepričan sem bil, 
da je Verenkina ljubezen čisto drugačna od Izabeline naklonjenosti, 


da nisem niti najmanje dvomil o tem . Toda Keyser je ostal pri svoj i 
zahtevi, in moral sem se udati . 

Tedaj smo stopili iz gozda in pred nami je stal s prijaznimi , 

košatimi orehi obsenčeno celico pri cerkvici sv. Verene. Sivobradi 
brat samotar je sedel ob potu in pletel iz slame panj . Pozdravil nas 

je s katoliškim pozdravom : „Hvaljen bodi Jezus Kristus !” .i ko je 

n oče Sekundus, zaprši svoj brevir, odgovoril

: „Na veke, amen ! Brat 

Anton l” je glasno kriknil veselo preplašen in popustil panj, da j e 
odtrkljal doli po potu . Nato je spoznal tudi naju, in radostno sm o 
se pozdravili . 

Nakrat pravi samotarec : » Gospod Keyser, neke ženske so v 

kapeli, in vse se mi zdi, da je tudi naša hči mej njimi. Kaj ne, da 
jih takoj pokličem ?" 

„Pusti jih. Ne motilno njihove pobožnosti . Rajši sedimo na klopico pod bukev, dokler ne pridejo iz kapele” . 
In tako smo storili . Slišal sem dobro znan glas, ki je napre j 

molil lavretanske litanije, in srce mi je jelo tolči tako silno, kako r 
da mi hoče počiti. Končno je odzvenel zadnji „Kristus usliši nas! ” 
in pobožne molivke so prišle iz cerkvice Prva je šla botra v svoj i 
nagubani avbi ; Verena ji je sledila ter ji ponudila roko . Zahajoče 
sonce je ožarjalo njene zlate lasi ; zdela se mi je lepša, nego kdaj 
poprej. -Složno sta stopali za prvima zvesti stari dekli, Katra in Veronika . 

Že so obrnile korake proti mestu, ne da bi nas opazile, teda j 
je zaklical p. Sekundus : „Tu smo tudi nekateri romarji, ki bi radi z 
vami . In če se lepo uredimo, in brat Anton ponese naprej svoj križ , 
nas bo lepo procesija” . 

Pogledale so k nam, in Katra, ki je imela za svoja leta še pra v 

dobre oči, je vskliknila : „Jezus, oče Sekundus! ” 

Ali tudi Verenka je imela nič rnenj dobro oko ; tudi ona nas 
je spoznala, če tudi smo se držali nekoliko zadaj, ter zaklicala : »Damian in oče!" Skočila je k nama in skoro bi me bila objela pre j 
nego očeta. 

A o pravem času se je še ovedela, pozdravila očeta v solzah 
od veselja, nato meni podala roko in ni prav vedela, naj i reče 
,ti' ali ,vi'. 

Sklenil sem, narediti konec zadregi, ter sem kratko povedal, da 

je moja zaroka z Izabello Valdouleursko razdrta, in če me zdaj hoče, 


36 1 

kakršen pred njo stojim, za moža imeti, prosim pred temi pričami 
za njeno privoljenje . 

Hitro se je vmešal veliki sodnik ter rekel : »Otrok, moža z enim 
'

očesom vendar ne boš jemala ! " 

Tedaj me je s svojimi velikimi očmi tako sočutno in ljubezniv o 
pogledala, da mi je hotelo srce raznesti, ter je dejala : „Ali si res ok o 
izgubil. Revček! Kako te je moralo boleti i ” 

Tedaj se nisem več zdržal ; strgal sem obvezo in zaklical : 
..Tako te vendar rajši z obema očesoma gledam" . In ona se je 
veselja jokala in smejala ter me kregala, da sem njeno ljubezen tak o 
brez potrebe stavil na poskušnjo . 

Pristopila je tudi botra s starima deklama ; ko smo se tudi z 

njimi pozdravili, in so se dovolj načudile, smo se odpravili na po t 
proti mestu. Jaz in Verenka sva se vodila pod pazduho . Koliko sva 

si imela povedati ! 

Baš pred nočjo smo dospeli do vrat pri smodniškem stolpu. Tu 
je odšla moja Verenka s svojim očetom ob obzidju navzdol prot i 
Frauensteinu ; pater Sekundus, Veronika in jaz pa smo stopili v mestece. Brunnerja sem odposlal na Zurlaubenski dvor, da tudi bote r 
takoj izve o naši srečni vrnitvi. Tri minute pozneje smo šli čez brv 
in stopili v hišo moje drage mamice . Oh, veliki Bog, kako veselje b o 
pač nekdaj svidenje v nebesih, ko napolnjuje že na zemlji srce s tako 
blaženostjo ! Smejali in jokali srno se od same radosti in ko se m 
šele izvedel, da ji mladi doktor Hes, naš sosed, daje upanje, da bo 
njeno hromost popolnoma ozdravil, in da že more s pomočjo palic e 
stopiti nekaj korakov, in ko je od mene čula, da mi je Verenkin a 
roka že zagotovljena, in kako se je zame vse srečno izteklo : tedaj 
sva se skupaj zahvalila Bogu in njegovi ljubi Materi za vso milosti 
polno pomoč, brez katere bi se nikdar ne končalo tako srečno . 

Zurlauben, kateremu sem potem drugega dne vse pripovedoval , 

je uvidel, da sem prav ravnal naproti gospodični Valdouleurski, in pri 
volil je v mojo zvezo z Vereno Keyser . » Samo gledati morata, s či m 
bosta živela", rekel je in vzdihnil . »Prodaja mojih knjig in dragoceni h 
rokopisov opatu pri St . Blasien-u je že sklenjena . Lahko bom živel o d 
skupička ; tudi tahko prebivata pri meni, dokler sem jaz živ ; toda pomoji smrti ne bo mnogo ostalo . No, gospod veliki sodnik bo neka j 
storil za svojo hčer in posreči se nam pač, da te postavimo za mest


nega pisarja in pozneje morda tudi za deželnega pisarja (ravnatelj a 
deželnih uradov), da prideš tako do službe in kruha . 
Medtem ko sva še govorila, naznanil je stari vratar, da je prišel gospod veliki sodnik Keyser . „Ce o volku govoriš, pride !” zakli

cal je Zurlauben in vesel hitel naproti mojemu bodočemu tastu. 
»Baš o vas sva gorila, gospod stričnik, in o srečni zvezi obeh mladih. In kako moralno Damiana spraviti do službe za mestnega pisarja in tako do kruha. Kajti z mojimi financami gre slabo, in cepec 
je prinesel iz Pariza komaj svojo kožo celo nazaj" . 

„No, tako brez novca le ni prišel domov”, rekel je v moje za 

čudenje Keyser in izvlekel svojo listnico . „Zdi se, da ste docela pozabili na tistih 1000 kraljičinih luisdorjev, ki ste mi jih pred dvem a 
letoma dali shraniti . Nisem jih puEtil rjaveti v skrinji, marveč sem ji h 
dobro naložil, kakor vidite iz tega računa. Z vsemi dosedanjim i 
obrestmi dajo lepo letno svoto, s katero lahko izhaja skromen mla d 
parček, če se pristavi še plača mestnega pisarja. Tudi bom svoji Verenki dal nekaj okroglega za silo . In tako ne vidim proti zaroki no-
bene zapreke. Ako je tedaj gospodu baronu všeč, bomo malo slavnost o sv. Mihaelu praznovali do tedaj bo tudi moj Karli-Franc doma” . 

Pri tem je ostalo. In na bližnji praznik sv. Mihaela, Zuškega mestnega in deželnega patona, je združil moj dragi boter vso 
žlahto in prijatelje h gostiji v veliki Zurlaubenski dvorani . Verenka in 

jaz sva sedela na častnem mestu na obeh straneh patra Sekunda . Nato 
je sledila moja ljuba mati in gospod veliki sodnik na desni, Zurlauben in moja botra na levi, nato Karli-Franz, in tako na obeh straneh ob mizi vsi stričniki in nečakinje v svojih najboljših lasuljah i n 
najlepših trakovih ter pečah. Tudi moji dve sestrici, lepi, dobro vzgojeni mladi deklici sta bili prišli iz samostanskega zavoda domov te r 
sta se veselo mencajoč sladko pecivo, kazali v svojih nedeljskih obla 
čilih izmed dolge vrste . Prav doli na koncu praznično okrašene miz e 
je sedel Brunner med Katro in Veroniko . Ljubko naslikani fantički s o 
gledali s stropa dvorane smeje nizdoli na nas : že dolgo niso videli 
tako veselega omizja in ga tudi dolgo niso več učakali ! In h konc u 
se je dvignil moj boter, in vsi so trčili z nama ter nama voščil i 
sreče in blagoslova . Midva pa sva si obljubila zvesto ljubezen n a 
veke .