UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
—«t***——
Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
Štev. 6.	V Ljubljani, 15. marcija 1888. 1. XXVIII. leto.
V brambo in pojasnilo.
Naš nemški šolski list „Laibacher Schulzeitung" z 10. t. m., št. 5 v vvodnem članku „Das neue Gesetz" bljuje žeplo in ogenj nad tiste učitelje na Kranjskem, ki nočejo v nje rog trobiti, oziroma rogoviliti zoper „versko šolo". Najbolje svoj žolč izliva nad „Učiteljskega Tovariša" in njegovega urednika zarad njegove opazke v listu s 15. febru-varija, št. 4, ko pravi: „Iz učiteljišč morajo prihajati značajni učitelji in učiteljice, to je taki, ki so sami versko-nravni vzgojeni". — To veliko pregreho je učinil „Učiteljski Tovariš". Zato ga je oblastna „Laibacher Schulzeitung" najprej (v 4. listu) posvarila in mu očitala „Augendienerei"; v 5. listu pa pravi: „Und Leute, die sich wie der Regenwurm unter den Füssen des Wanderers krümmen und winden und wie das Schilfrohr im Winde sich biegen und beugen, solche Leute wollen auch noch etwas von Charakter und von der Erziehung zu Charakteren reden?!"
V odgovor najpred to: „Kdor ima na svoji hiši stekleno streho, naj nikar kamenja ne luča na soseda, da mu drugi ne bodo strehe ubili". — Pri uredništvu „Laibacher Schulzeitung" se „Učiteljski Tovariš" gotovo ne bode učil značajnosti, in ko bi hotel biti osoben, bi g. uredniku in tudi njegovim gg. sotrudnikom lehko z marsičem postregel, kar pa bode prisiljen storiti, ako taki neosnovani, surovi napadi ne nehajo. — Prav smešno pa je, ko „Laibacher Schulzeitung" piše: „Der krainische Landes-Lehrerverein ist zwar, auch in den ungünstigsten Verhältnissen seinen Grundsätzen treu bleibend, mit mannhaften Worten .... vorangegangen" ....
Kdo je ta „Landes-Lehrerverein", vemo dobro, in svet uže preveč pozna vašo hrabrost. Vas obdaja dvojin oklep: ako je liberalizem uže preveč obrabljen, skrivate se za svojo nemščino, in ta vas je dosihmal vselej varovala; Slovence pa je slovenščina in versko mišljenje dosihmal slabo varovalo; čemu se tedaj bahate z moštvom ? — Pa, zdaj je vaša ura; v slovenskem taboru je prepir; — zdaj, ali nikoli več!
Šolska reformacija bode gotovo prej ali slej predmet v državnem zboru, naj se uže potem imenuje „lex Lichtenstein", ali „Herold", ali „Lienbacher". — Ako tudi vsi trije predlogi padejo, stvar zaradi tega ne bode opravljena. Liberalizem je obledel; kakor je z 1. 1869. kviško lezel, tako mu gre zdaj navzdol. Zato toliko upitja. Kdor je varen in zvest zmage, ne upije toliko; le strašljivec kriči, da si sam daje pogum. Liberalci v Avstriji pa zdaj delajo na to, da bi predlog o verski šoli zavrgli. Zato je židovska-liberalna stranka najela vse, kar se giblje in lazi, da bi preprečila to nevarnost. Zato je tudi „Laibacher Schulzeitung" nabrusila svoje uže skrhano orožje in bi rada v živo
segla slovenskim učiteljem ter maha po stari podedovani navadi po „Učiteljskem Tovarišu", po kranjskih mračnjakih mej učitelji. Da pa toliko bolj gotovo doseže svoj namen, prikriva kremplje pod ovčji kožuh ter govori o naprednih učiteljih brez razločka narodnosti, ki so se izrekli zoper versko šolo. Ako bode dosegla svoj namen, potem bode uže zopet poudarjala svoj nemški poklic.
Slovenski učitelji, ne pustite se varati z lepimi besedami! Kar je minulo, je minulo. Tlake in desetine ne bode več; tudi učitelj ne bode več cerkvenik in orglavec, če ne bode hotel. Kar imamo pravic po šolskem zakonu od 1. 1869., teh nam ne bode nihče jemal in vzel. Čemu bi tedaj delali zdražbe tam, kjer ni treba? Izkušnja pa nas uči, da se značajni ljudje vzgojajo le na verski podlogi. Komur ni vera prva in poglavitna stvar in vodnica v življenji, ta se tudi za narodnost ne bode brigal, kadar pride na razpotje.
Otroška individualnost.
Fr. Gabršek.
IX.
Najočitneje se razodeva individualnost v onih otrocih, katere more vsaka malenkost vzburiti in iz ravnotežja spraviti. Takov otrok se vede popolnem obratno od prejšnjega stanja; viharen je in nestalen; prehaja od jednega afekta k drugemu; malokje pa ne najde svojim čustvom one ugodljivosti, katera bi ustrezala njegovi razburjenosti. Taki individualnosti je kaj težko ustreči. Ako se učitelj protivi trmi takega otroka, postane otrok še bolj vzburjen, ako pa se uda njegovi težnji, potem je nevarnost še večja, da bode skušal pri prvi priliki zopet doseči svoj namen s svojeglavnostjo. Vender imamo tudi pri teh otrocih mnogo stopinj posebnih svojstev. Jednega ni lehko z lepimi besedami prepričati o napačnosti njegovih teženj, uklone pa se ostrim besedam učiteljevim. Drugi pa se ukroti in spravi, ako mu ne odrečeš onega, česar zahteva. Zato je treba vselej natanko preudariti, se li ujema postopanje učiteljevo z nadaljnim vzgojnim namenom, in je li na podlogi tega soglasja dovoljeno, učencu dopustiti, da stori to, kar se mora druzemu iz ravno teh razlogov zabraniti. Največ pa je otrok te vrste, ki radi zapovedujejo in menijo, da jim morajo drugi le dobro delati. Ako bi jim ustrezali v vsem njihovem ravnanji, razvadili bi se tako, da bi bili težko kdaj zadovoljni sami s sabo. Samozadovoljnost pa je velik del človeške sreče; sam s sabo nezadovoljen človek smatra ves svet za takovega, ki mu ne želi nič dobrega; v vsakem človeku vidi svojega sovražnika in pristudi se mu to zemsko življenje. Tak človek ne pozna hvaležnosti in terja, kjer bi imel prositi. Zato velja v obče, da se otrokom ne sme v vsaki malenkosti skazovati ugodljivost; kadar pa meniš, da ne moreš drugače ravnati, uči ga poprej prositi, potem pa se tudi zahvaliti. Tako je tudi pri učenji. Le nerad se poprime kakov otrok knjige ali berila. To naj te ne moti, da bi ga pustil v nemar. Podaj mu v či-tanje kaj zanimivega. S prva bode čital nejevoljno, a kmalu se mu bode prikupila knjiga, in zanaprej bode ljubil poučljive spise. Pri vsem tem pa navadno opazujemo, da tudi takov otrok, ki se noče podvreči volji učiteljevi ali koga druzega, vender le spoštuje učitelja. To je znamenje, da ima pravi ugled učiteljev neoprečno privlačnost. Takov otrok se uveri, da mu učitelj ne nasprotuje iz sebičnosti, temveč le, ker mu dobro želi. Skrbi torej, da si tega ugleda ne zmanjšaš z nepremišljenimi zapovedmi ali prepovedimi in da tega, kar si jedenkrat rekel, ne oporočeš v kratkem zopet brez potrebe.
Iz trmoglavosti izvira često predrznost, iz te pa častihlepnost in gospodoželjnost. Ako se tem lastnostim pridruži še ošabnost, potem imamo otroka, o čegar izboljšanji bi
skoro izgubili potrpljenje. Tu je treba učitelju poprijeti se onih pripomočkov, katere mu podaje otrokova priroda sama. Tak otrok ima navadno krepko voljo. Zato si prizadevaj, da jo ukloneš otroku samemu na korist. Poskušaj v njem vzbuditi nekak ponos za kreposti, katerim je posebno dostopen. S pomočjo tega ponosa in njegove krepke volje ga odvadi nečednosti, in rad se ti bode udajal. S ponosom pa ga tudi navdaj, kazoč mu posnemanja vredne vzore iz zgodovine in iz vsakdanjega življenja. Že častiljubje samo ga bode sililo na to, da posnema kreposti in se privadi rahljejšim in pohlevnejšim čustvom.
Toda živahnost se ne kaže samo v čustvih, temveč v vsem duševnem delovanji. Tako najdemo marsikaterega otroka, ki hitro deluje in se najtežjega dela poprime. Vender so tudi tu razlike. Ta pojmuje le pojedinosti, onemu se gibljejo predstave v širjih krogih; tretji ne opazi važnosti, a drug se briga bolj za bistvenosti. Temu se razvijajo predstave hitro in živo, domišljija mu je živahna, drugi ni vztrajen, dosleden, energičen. Ta najraje sam ustvarja in združuje, oni ljubi reprodukcije, iz katerih plete nadaljne tvorine. Mnogi vidi in pojmuje jasno ter pojme hitro urejuje; zopet drugi postopa previdneje in gleda pred vsem na dejansko uporabo. Ta se navdušuje za prirodo, oni za idejale. Zopet drugi je nagle jeze, hitro je razžaljen; zato ima malo veselih čutov, več pa neprijetnih. Vender se da marsikateri utolažiti in rad odpusti razžaljenje. Ravno tako je temu žal, ako je koga razžalil, sramuje se prenaglenosti, kesa, se učinjenega zla. Nekateri pa ne pozna odpuščanja, hoče se maščevati nad svojim součencem ter mu škodovati. Pri vsem tem bodi učitelj previden, da uporablja vselej primerna sredstva; kajti lehko bi z nepravimi dosegel uprav obratno, kar je nameraval. Pred vsem pa naj otroke natančno in skrbno nadzoruje, da tako zapreči pojavljanje vseh slabih svojstev. Vrhu tega naj kroti naglo jezo, maščevalnost z resno grajo. Navaja naj otrokom stroga nravstvena načela, katera naj ponavlja pri vsaki ugodni priliki. Marsikaj store otroci iz nevednosti, ali ker se jim ni o pravem času razložila nenravstvenost njih ravnanja. Ko pa uvidijo, da taka svojstva ne dopadajo Bogu in ljudem, potrudijo se, da se jih odvadijo ter jih nadomeste z boljšimi in Bogu dopadljivejšimi.
TZjcljigra SloTrearLsJsa,-
§. 13.
Z lastnimi ali posebnimi imeni so slovanski rodovi sedaj na pr.:
Slovenci t. j. Slovani po Kranjskem, južnem Koroškem in Štajarskem, zapadnem Ogerskem in Hrvaškem, po Istri, Goriškem in deloma po Beneškem. Ker se je to naše ime povzdignilo v občno, ima se v knjigah iz raznih časov tudi razno čitati, sedaj v posebnem sedaj v splošnjem pomenu. Prav všeč mi je še zdaj v obliki Sloven - Sloveni, in ker smo za posebni rod poprijeli se imena Slovenec-Slovenci, je razloček gotov, in pisava Sloven-Sloveni, kakor Slovan-Slovani, v občnem smislu „Slave-Slaven" nedvomna. Drugače je zastran pridevnika slovenski, kteri utegne biti dvomljiv; da se temu ognemo, pišimo slo vén ski le v posebnem pomenu „slovenicus, slovenisch", slovanski pa v splošnjem t. j. „slavicus, slavisch". Tudi sosedje Nemci nam sedaj že skorej sploh pravijo „die Slovenen, das Slovenische", ne pa „die Winden, die windische Sprache"; le v kaki nemškutarski srditosti zareži še kdo: „Was wollen diese Windischen, i koa nix bindischl"
Slovaki po Ogerskem imenujejo sami sebe Slovence, besedo in deželo svojo slovénsko ali Slovenčino. Tako jim pravijo še vedno tudi Cehi, kteri nas zahodnje Slo-
6*
vence imenujejo Slovince in jezik naš slovinski, vzhodnjim ali Slovakom pa velijo Slovenci in njih narečje zovejo slovensko. Sicer se nekteri severni Slovani ob Labi po starih knjigah tudi pišejo SI o vin ci in njih govor se zove slovinski (wendisch, slavisch, vensky), in v jugoslovanskih knjigah po Dalmaciji se oblika „slovinski, Slovinci" dostikrat nahaja v tistem smislu, v kterem nam rabi Sloven - slovenski (slovjenski, lingua sla-vica). Slovencem po Ogerskem pravimo sedaj vže pogostoma Slovaki-Slovaci, in jezik njihov je slovaški, v obliki dokaj razločni. V srednjem kotu med nami so Sla-vonci, in Slavonec je še le prav posebno imenovanje po deželi v kraju med Dravo in Savo, vendar se lahko loči od oblik Slovenec-Slovak, slavonski od slovenski-slovaški. Kurelac piše o tem naslovu, da je „S 1 a von a c le izvrnuto ime Slo ven ac", da so Slavonci nekdaj bili pravi Slovenci ter govorili slovenski, in da je sedanja oblika le popačena po tujih latinsko - madjarskih vzgledih (cf. Slavonia, Slavoniae populi s. gentes, sermo Slavonicus . . . Grande munus. Leo XIII).
Slovencem ob jugu sosedje so Hrvatje. Stslov. Hrüvatinü, lat. Croata, madj. Horvat (barät n. brat), česk. Charvat, slov. Hrovat, hrovaški, sedaj obično po narodni obliki Hrvat, hrvatski ali hrvaški. Kakor se različno piše, tako različno se tudi razlaga n. pr.: v lastnem pomenu iz Hrovat ali Horvat, po Karpatih (Chrby, Krapen), ali v občnem od chrbet, hora ali gora, horvät Waldland; chnv truncus, gladius (cf. Cherusker v. henv); hrvati pugnare, certare, hrvanja lucta, stsl. rüvati s§ dimicare, nsl. rvati se rixari; iz kor. chärv (Daničič, dr. Geitler), chärviti braniti se, hrvat branac, branilac, oružanik itd.
Hrvatom sosedje so Srbi. Stslov. Srübinü, sedaj Srb, Srbin, Srbalj, Srbljin, srbski ili srpski. Zovejo se tako sedaj Slovani ob Donavi na jugu in ob Labi na severu (Sorbi, Sorabi), v Lužicah (Wenden), serbska ili serska ryč itd. Izpeljuje se ime njihovo mnogotero po starih pisavah na pr.: V lastnem in občnem smislu, srb venda, unda (Vendi), Sirbi ali Sporoi t. j. razsejani; Servi, Serviani, Sruat - Kruat, Sklave (cliens, der Hörige, Tot); got. hvairban, hvarbon vagari, ire (vandalön, Vandalus, Suevus); iz särv (sar, sarbh) kar härv tueri, servare, defendere, Hrüvatinü ili Sarvatinü (Daničič, dr. Geitler); iz srb natio, gens (Šafafik) t. j. ljudje istega naroda itd.
Jugoslovanom se prištevajo razun Slovencev, Hrvatov in Srbov tudi Bolgari. I njihovo ime se piše mnogotero. Stslov. Blügarinü, nbolg. Bülgarinü, rusk. Bolgar, srb. hrvašk. Bugar, česk. Bulhaf, slovašk. Bulhar, in od tod prilogi bulgarski, bolgarski, bugar-ski itd. Šafarik našteva razne oblike na pr. po Volgi (st. Bovlya) bilo bi Volžan; bol-gar ali boljar; iz bul in gari (gir, guri, gauri t. j. zemlja, kraj, cf. Hungari); iz turšk. bulghär, bular mešanci, raznoteri; bulgamak rovarji (cf. stslov. bukarija seditio, buka turba), češ, Bulgari so Hunci, kteri so po razpadu države svoje umaknili se na vzhod, sorodovinci s Turki itd. (Tomaschek, Vambery cf. Dr. Krek). Kakor slovenimo srb. hrv. vuk, pun sedaj volk, poln; tako smemo bugarski, Bugar pisati po naše bolgarski, Bolgar.
Po jeziku so Jugoslovani še Rusi, vsaj Rus i ni. — Piše se stsl. Rusi coli. Russi, Russia, Rusinü, rusiskü; magy. Orosz Russe, Rusznjak Kleinrusse. — Po nekterih se ločijo sedaj v Malo - Belo- in Velikoruse, po drugih vsled jezika in slovstva le v Malo- in Velikoruse. Malorusom so rekali nekdaj na pr. Poljci, Čehi in tudi drugi sploh Rusini-Ruteni, in v prilogu rusinski - rutenski; toda iz stsl. oblike Rusinü je pridevnik ruski (rusisky, rušisky), kakor iz Slovenin, Srbin, Bolgarin — slovenski, srbski, ne pa sloveninski, srbinski, bolgarinski, ali rusinski, kar je po slovnici nepravilno; nsl. ruski ali rusovski kakor francozovski. Velikorusom rabi sedaj oblika Ross, Rossija, Ros-sijanin, rossijskij itd., in nekteri so že jeli pisariti Ros, rosijski t. j. Velikorus, a Rus,
ruski t. j. Malorus; ali — oblike te so tuje, došle po grško -slavjanskih pisateljih (gr. 'Pcos, 'Pmaaia) itd. — Po sedanjem Rusovskem so bivali od nekdaj mnogi slovanski in neslovanski narodi z različnimi imeni. V 9. stoletju so prišli Normani iz Skandinavije, Varjazi i Rusi, kteri poslednji so raznim ljudstvom onih dežel dali skupno ime. Eni pravijo, da je naslov ta po rodbinskem vladarju (Rus-Rurik), ali vojvodu (Čeh, Leli i Rus); ali rodhsi remiges (cf. Rodhslagen, Rosslagen) veslarji, kraj ali brod njihov; ru-otsi Fincem bližnje pleme Švedsko, kakor Varjagi - Varjazi foederati družina, iz verja braniti, krdelo brambovsko, kakor Hrvati (dr. Geitler). Sicer je stsl. rusu flavus, nsl. rubellus, rusa ali rosa glava, rosin (vol), ital. rosso.
Rusom sosedje so Polj ci ali Poljaki, kteri se v starih knjigah imenujejo Lechi, Lesi ali Lechove, Ljasi - Ljachove. Bil je rod tega imena premožen, in lechû razlagujejo nekteri iz lêha area, lat. lechita t. j. zeman, zemljak (Edelmann mit Grundbesitz). Kakor Vend-Vind, pozgubilo se je nekako tudi ime Lech-Ljach, in ostal jim je sploh naslov stsl. Poljaninu- êninu, mn. Poljane-êne, Poljaki - Polaci. Primeri vendar Lechove-Lesi t. j. Poljanci, nasprot Gorali t. j. Gorjanci. Jugoslovan piše polje, torej poljski, Poljec-Poljak; Severoslovan pa pole, Polak-aci (Poloni).
Kakor Poljci, imajo tudi njihovi sosedje v kraljevini češki sedaj dvojno ime: Boh-men (Pemci, Pemaki) in Čehi. Prvo je vnanje ali tuje, posneto po Bojih, v kterih deželo (Bojohemum, Bojenheim, Boheim, Bohmen) so se bili naselili Slovani, ki so po najbolj premožnem rodu vsem drugim dali ime Čechi-Česi, čechove; Čechy, češka ili češka zem, zemë, ktero je torej domače ali narodsko. — čehi so, ugibajo nekteri, prebivavci Čehov (cacuminum) kakor Poljci lehov ali poljan (camporum); po Čehu, kakor ti po Lehu; iz čajii spero, kakor čakam-čekam, Časlav - Česlav, Čah-Čeh; iz čgti čnu (ken) incipere, češ, da so česi čeli t. j. počeli se seliti prvi ter so peljali seboj druge Slovane, posled-njič Sileze (po-sleze cf. Dobrovsky) itd. !
Pripoveduje se v starih knjigah „o Čehu, Lehu in Mehu ali Rusu", ki so bili bratje, da se kaže sorodovina in bratrija med temi tremi slovanskimi rodovi, med kterimi pa še — žalostna jim majka! — pravega pobratimstva ni, sem pisal 1. 1865 (Jezič. III.). Da bi pač skoro bilo pobratimstvo pravo, po veri v duhu in v resnici, ne le med čehi in Lehi, Srbi in Sorbi, ampak tudi med Rusi in Bolgari, Hrvati in Slovenci, Poljaki in Slovaki, kajti vsi smo Sloveni — Slovani !
§• 14.
Slovani i pismo slovjensko. — Kakor človek sam svoje misli in čute kaže najprej v slikah in stvaréh, poznej v določnih besedah; tako so i narodi svoje misli in želje razodévali stvarno, v slikah, tudi misli in nazore iz duševnega, nadnaravnega življenja, v pomenljivih podobah, in kasneje v gotovih slovih ali besedah s pristojnimi znaki. Prvo pismo veli se figurativno, figurativno - simbolično (hieroglyphi) ali slikovno, drugo fonetično ali glasovno.
Tako glasovno pismo so Grki dobili po Feničanih in Hebrejcih, in po njih Rimljani ter drugi narodi, in ti največ po krščanstvu. Dokler so bili pogani, rabilo jim je pismo slikovno. To se nahaja pri Gotih, v pradomovini Ilirov ali Arbanasov, pri starih IV noncih, pri Germanih in Normanih. Imeli so v ta namen svoje „rune ali runstafre", in njih sostava se je zvala „futhork" t. j. po prvih šestih črkah (f, u, th, o, r, c (k) itd.), kakor se grški alphabet po prvih dveh, latinska abeceda po prvih štirih pismenih.
Tudi stari Sloveni so imeli svoje rune (runir, Wenda-runir). „Pršžde ubo Slovène neimêhij, knigu, nq, črutami i rêzami 5ïtêh% i gataah^., pogani s^šte" — spričuje črno-rizec Hraber. — Dokler so bili Sloveni pogani, niso imeli še knjig ali pismen glasovitih ;
pomagali so si s črtami in čarami, koje so vrezovali v drvo, navadno v bukov les (rov, rovaš, roš, runa (raunen) skrivnostno znamenje v bukev, got. boka litera, buchstab - run-stab) ter so po njih šteli in čitali, vedeževali pa ugibali tajne pomene. S tem so se ba-vili nabožni ljudje, svečenici, ki so bili drugim čarodeji in knjižniki (črno- knižnik) i knezi. Knez bijaše narodni svetjenik i knjižnik, pravi dr. Rački, kteri v „Pismo slov-jensko" 1. 1861 vse to razlaguje ter kaže, da imajo besede „črta, čara, reza, buky ali bukev, knjiga" prvotno isti pojem, in da so vže tedaj knezi ali svečenici bili buditelji i voditelji narodne prosvete.
V prvi dobi so Slovani torej črtami čteli (čisti legere, numerare, honorare) ali šteli, črte so jim bile čisla, številke ali broji, in to celo pomenljivi; iz rez so gatali ali ugibali, njih tajne pomene v nabožnem in narodnem življenju tolmačili ali razlagali. To je bilo v prvi dobi, dokler so lastna znamenja črtali in vrezovali v les, na rovaše, deske ali prote (buchstab) s kakim črtalom ali rezalom. V drugi dobi pa se glagol črtati, rezati umakne glagolu pisati, sanskr. pig pingere, živopisati, got. meljan, malen; črtalo in rezalo zameni se s perom ali peresom, in črta, reza, čara pa s pismenom.
Marsikaj meri na to, da so Sloveni v poganstvu imeli vže tudi neko glasovno ali fonetično pismo; vendar pravo pismo in v njem pismenstvo ali slovstvo dobili so še le po krščanstvu, in jako znamenito je v tem oziru vprašanje, kedaj in kako so se pokristijanili Slovani.
Slike iz narodne vzgoje.
Sestavil Ivo Trošt.
II.
Bog vedi, od kod to, da vsak človek tako rad sam sebe vidi, sam sebe čisla? Vsakdo o sebi vedno najboljše misli, najboljše govori in vedno vse najboljše. Nekateri so tudi taki, da zmeraj in povsodi vtikajo oni osati „jaz" v govor in pogovor. Ta jim je pri vsaki besedi tako gotov, kakor drugim kak originalen „interkalare". Razlika je samo ta, da ga prvi rabi iz objesti, drugi pa iz navade. Oboje je smešno, ali vir in povod enemu in drugemu je različen. „Interkalare" nastane v človeški priprostosti, oni „jaz" pa v oholosti. To mora biti pač nasledek nekega izvirnega napuha. Morda kak ostanek nadutosti onih zavrženih duhov, katere je sv. nadangelj Mihajlo pregnal z neba v pekel.
Kakor je pa vsak greh neka bolezen za našo dušo, tako je tudi ta, tako rekoč podedovana oholost velika bolezen, ki tlači človečanstvo. Tudi v najnižje plasti naroda ima ta svoje korenine. Slavni Emil Zola celo trdi v najnovejšem svojem delu, da je kmet zemlji rob. Naj bo uže to kakor hoče, v romanu „La terre" je žalibog mnogo, da premnogo istine in niti jaz ne trdim presmelo, če rečem, da se vlači nekaj ošabnosti, za-vidnosti in drugih sličnih mačic i po kmečkem ognjišči.
Vsak berač svojo malho hvali.
Marsikdo, premda ubog, ako ima le malo ali prav malo svojine, postavlja se in baba s tem, kakor da nima nikdo take šake zemlje v svoji vlasti. Malo je — opravičuje se naduti vlastnik — a to, kar je, tako je, da nima nikdo sličnega. Ta bolezen — ne morem je drugače imenovati — je pa tudi epidemična. Ne ostane samo na oni „šaki zemlje", kmalu se razširi na vso vlast. Vse premoženje je potem tako, „da nima para". Seveda, ako i ni dobro, sluje barem, da trdi njega gospodar, da je „per excellence". Take ljudi bi pač lehko imenovali „vzvišene".
Te vrste ljudje obično niso in uže po svoji naravi ne morejo biti šoli prijazni. Tu ni in ne more biti razlike.
Deček nima več „učitelja rad", odkar so mu doma povedali, da je bolj priden, kakor kažejo šolske svedočbe. Obudi se v njem trmoglavost do zapovedi učiteljevih in do šole sploh. Kedo je temu kriv? Že slišim v duhu odgovarjati: jaz ne, jaz ne, jaz ne! Dragi moj tovariš, jaz tudi ne. Roditelji hočejo tako, jaz jim ne morem vsega dovoliti. Začne se jeza, strastno sovraštvo, nasprotovanje, in iz vsega tega se izcimi škrateljček v vzajemnem delovanji hiše in šole (katero se dandanes toliko poudarja na — papir).
Henrik, ali kakor mu je uže ime, postal je neubogljiv, samosvoj. Imena imajo obično taka deca samo „nobel". Obžalovaje moram trditi, da, če pojde stvar tako naprej, naših „kranjskih Janezov" kmalu ne bo več. I to je duh časa. — Takemu otroku tedaj vse kaže, ker sliši na nekaj bolj „gosposko" ime, da bi moral biti v marljivosti nekaj več ko drugi, ali neče. Osobito v višjih oddelkih misli, da mu mora kar tako vse priti v glavo. Tudi stariši se čudijo tako „groznemu" talentu, tako dobri glavi; tudi oni menijo, da je fant res tako gorostasna celebriteta. Sorodniki ga hvalijo, bližnji sosedje tu in tam prikimajo „botru", „kumu", in poslednjič so popolnoma vsi prepričani, da je dečko res nenavadna prikazen. Vsi ga hvalijo, vsi občudujejo — le učitelj (pa saj to je tako oseba, kojo lehko uporabljajo liki „marijoneto", če se ne da, onda je pak — ošaben) tedaj le učitelj ni še povedal svojega „parete".
In v ti puhlosti, ki ni nikako osnovana, vzraste, postane od Hajnčka Hajnče, od Hajnčeta Henrik — mož. Kaj naj vam še rečem o njem? Dosti bode, ako le po domače zakrožim: Kar (taka) mačka rodi, vse (slepe) miši lovi.
Tak človek ni nikakor dosegel stopinje omike in olike človeške. (Opomniti moram, da se ta bolezen še dosti laglje širi mej srednje in višešolci). Tak „vzvišeni" ud človeške družbe ne koristi ni sebi, ni drugim. Sebi neče zaradi ošabnosti, da mu nič ne manjka, drugim pa z zavistjo nasprotuje. Ti ljudje so v človeštvu ono, kar vidimo o žetvi na njivah. Prazni klasovi nosijo glave po konci brez vsacega povoda. Da bi se le taki sitneži dali tako lehko odpraviti iz človeške družbe, kakor prazno klasje z njive, o to bi bilo veselje! Ta nadutost ali puhlost je res začetek premnogih pregreh. A malo, prav malo je nade, da bi je kedaj nestalo. Korenine svoje ima zavite v svili in slami, da ne pozebejo. Vrhove svoje nosi po konci v dragi palači, kakor tudi v borni kmetski koči. Kakor pa treba gledati pri drevesci, da mu najpreje uredimo korenine, tako moramo tudi pri tem predmetu paziti in gledati, da imajo korenine zdravo in pravo hrano. In te korenine v palači, kakor tudi v borni koči iste. To so namreč razvijajoče se zmožnosti otroške duše. Te zmožnosti imajo pa dva vrtnarja — dom in šolo. Dokler se pa ne uresniči, da
„Družina in šola sestrici ste dve, Nobena samotno hoditi ne sme", tako dolgo bomo vedno imeli takih značajev.
Dukler ne pojdeta učitelj in roditelji z roko v roki prijateljski naprej, ne bode imela vzgoja željenega uspeha. Le v slogi je moč in baš te sloge trebamo mi, odgoji-telji mladine slovenske. Kjer roditelji doma za redom vse podirajo, kar je učitelj sezidal v potu svojega obraza, tam ni mogoč nikak uspeh v vzgoji, nikak v pouku. Izpod-kopavanje avtoritete učiteljeve je v naših očeh (pravim v naših) največji greh v pedago-giji in metodiki.
Torej kedor si roditelj: roko na srce!	(Dalje prih.)
88 _ Učila.
(Spisal J. Lapajne.)
(Dalje.)
Najvažnejše postavno določilo o učilih je v X. oddelku šolskega in učnega reda od 20. avgusta 1870. L, ki se glasi:
„§. 70. Vsaki učilnici je imeti vsa potrebna učila in samoučila. Da se pripravijo, naj se šolski voditelj zglasi tistej oblasti, katera je po postavi v to odločena.
§. 71. Vsaki šoli naj se po potrebi dade vsaj ta učila:
a) priprava k prvemu uku v čitanji; b) razbistrilni (nazorni) pripomočki k prvemu računskemu uku; c) podobe h kazalnemu uku; d) zemljina krogla (globus); e) na steno po en zemljevid vsake izmej obeh okroglih polovic zemlje na ravni ploskvi (planiglobien), po en zemljevid domače dežele, avstrijsko - ogrske države, Evrope in Palestine; f) vzorni obrazi k nauku v risanji; g) mala zbirka domačih naravskih teles ter najlažjega naravo-slovskega orodja; h) šolska knjižnica.
§. 72. Vsak učenec naj ima v rokah samoučila, kolikor jih vsacemu razredu ali razdelku posebej odloči okrajni učiteljski zbor.
Razen potrebnih šolskih knjig naj po učiteljevi zapovedi ima vsak otrok svojo pisno deščico ter na poznejših stopinjah uka tudi potrebne pisne in risalne sešitke.
Šolske knjige in druga samoučila so otrokom dolžni kupiti roditelji ali njih namestniki in če je uboštvo dokazano, tisti, katere sili postava".
Glede učil so te določbe naj važnejše; na nje se more in mora učitelj opirati, kadar hoče, da ga šolske gosposke (krajni šolski svet, občina) preskrbe s potrebnimi učili in samoučili. Samoučila so dolžni omisliti otrokom stariši, oziroma občina pri ubogih učencih.
Ogromna večina sloveskih šol je preskrbljena z učili, katere najvažnejši ministeri-jalni ukaz zahteva; veliko šol je, katere imajo še vse več učil, kakor jih je v teh §§. navedenih; vender je pa tudi nekaj šol, katere uže skozi 18 let pogrešajo nekaterih tu navedenih učil.
Važne so tiste ministerijalne naredbe, po katerih potrebuje sleherno učilo mini-sterskega potrjenja, enako kakor sleherna šolska knjiga, ki se učencu pri pouku v roko da. Izdajejo se nekaj let sem posebni izkazi, ki se priobčujejo po zakonikih („Verord-nungsblatt" naučnega ministerstva, „Gesetzblatt" iz Pichler-jeve zaloge)" in se dobe tudi pri c. kr. založbi šolskih knjig. V teh izkazih (zapiskih) so od kraja za vse šole (ljudske in meščanske) knjige in učila vseh jezikov, ki so od ministerstva za šolsko rabo pri-puščene.
Slednji zapisnik te vrste je od 28. maja 1887. 1., št. 10.576.
Malo je učil in samoučil, katera sme deželna šolska gosposka odobriti v svojem delokrogu. Taka učila so: zemljevidi posameznih krajev, okrajev, mestnih načrtov in opisov. V delokrog deželnih gosposk spada tudi odobrenje tacih pisank, na katerih so predpisi ali slike, ki kažejo, kako se drži pero, in sploh slike, ki so v zvezi s pisanjem. Pisanke pa, na katerih so obrazi, spadajoči k drugim predmetom (prirodopis, zemljepis, zgodovina) se sploh ne pripuščajo več. Predlagati v potrjenje ni treba le tistih pisank, ki nimajo razun napisa in liniature nikakoršnih druzih črk ali slik.
So še nekatere ministerijalne naredbe, ki se tičejo učil, n. pr.:
Pisanke in tablice s kvadrati (za računstvo) in s prečkami (za lepopis) so prepovedane. (23/6 1885 in 19/12 1885, št. 23.017).
Pisanke in risanke morajo imeti močan in gladek papir.
V enem in istem okraji naj bodo enolični pisni zvezki.
Šolske knjige naj se ne menjajo vedno, marveč naj se obdrže enkrat vpeljane več let. —
Na platnicah šolskih knjig ne smejo biti neprimerni oglasi (anonse), ki niso s šolskimi knjigami v nikakoršni zvezi.
Le v onih krajih, kjer ni trgovcev za to, sme okrajni šolski svet ali šolski sluga naprodaj imeti knjige in druga samoučila, pri čemer ne sme dobička iskati.
Table iz anatomije morajo se previdno rabiti, da se moralno - estetiški duh mladine ne pokvari. Take table ne smejo se staviti učencem pogosto pred oči.
Kakoršne morajo biti šolske table in druga učila, o tem govori §. 25. a ukaz mi-nisterstva od 19. julija 1875. 1. (o skrbi za zdravje po šolah) tako-le:
„Zastran stenskih pisalnih tabel je treba na to gledati, da so popolnoma gladke, dobro črne, in da so medle barve, da se oko varuje. Ako so lesene, naj se v to jemlje primerni trd les, brez grč in dobro posušen. Večkrat se morajo na novo prebarvati. Vse, kar se na stenske table piše ali riše, naj bode očesu vidno in razločivno. Da se stenske table snažijo, ne sme biti v nobeni šoli brez gobe in sklede za umivanje. Da table pridejo v pravi primeri do učenčevega očesa, se priporočajo romi (stojala), ki na prostem stoje, in mogoče store, da se tabla, ki se v njih okoli osi suče, obrne, kamor hočemo. Posebno koristne so stenske table, ki se premikajo v okviru in v špuntu in se s pomočjo protiterja lehko pomikajo gor in dol.
Razen stenskih tabel gre posebno gledati na splošne pripomočke pri nazornem nauku (kalupe, slične in plastične učne pripomočke, predložke za prvi rečni pouk, učne table, računske table, table za note in pevanje, predložke za pisanje in risanje i. t. d.). Ti bodo toliko bolj ugajali poučevalnemu namenu in toliko lože bode varovati oči, v kolikor večji meri so speljane predstave, ki se na njih nahajajo, in kolikor bolje je pri teh razdeljeno pravo razmerje med svetlobo in senco; privzemši žive barve in obdržavši pravo mero pri predstavah in določevanji postanejo dotične slike jasne, določne, lehko umevne in tedaj toliko bolj živo pred oči stopajo. Kadar se izvolijo zemljepisne table, je treba gledati, da niso preobložene preveč s predrobnimi in posameznimi rečmi, kar se tiče imen in znamenj in, da s preobilostjo oči ne kvarijo. Pri risarskih predložkih je treba gledati, da se debelo in veliko najprej risa, vzlasti naj se odlikujejo karakteristični obrisi. Pri učilnih pripomočkih za nazorni nauk pri začetnem poučevanji, ki veliko enoterega izrazujejo, je treba gledati na to, da se posamezno pred drugim posebno razločno odlikuje, da se vzdržuje pravilno velikostno razmerje posameznih stvari med sabo, in da se stvar lože spregleda, ako se različne barve primerno rabijo, ako se stvar, ki se ima poočitati, primerno sestavi (grupira) in praktično uredi.
Tolikanj bolj pa se ima skrbeti za učne pripomočke učencev.
Pri šolskih knjigah gre, določno na to gledati, da je papir dovolj močen, a ne siv, da je natis razločen, močen, ne prebled in ne pretesen, potem, da so črke tim večje, čim mlajši so učenci. Za zemljevide, šolske atlante itd. velja isto, kar je bilo rečeno zastran učnih pripomočkov.
Pisne tablice (naravne, kamenite ali umetne) se imajo rabiti le za najpotrebnejše stvari, in kolikor gre se mora kmalu namesto njih rabiti pisni papir.
Papir, ki se ima rabiti v šoli, mora biti dovolj trden, močen, dobro liman in dosti bel, da se more nanj ali pisati ali risati".	(Dalje prili.)
Opis šolske občine Blagovica
v zemljepisnem, prirodopisnem in zgodovinskem oziru v korist metodiki
domovinoslovnega pouka.
Sestavil Fran Marolt.
II. Zgodovinski opis šole.
Šolsko poslopje, t. j. pare. št. 2. davčue občine Blagovica obsega površino 171 □ sežnjev in obstoji iz šolske sobe, kleti, v prvem nadstropji pa učiteljevega stanovanja, obstoječega iz dveh sob, kuhinje, jedilne shrambe in podstrešja.
Šola stoji v sredi šol. občine, na desnej strani cerkve. Na sprednjej strani vzidana je znamka visočine. Predno je bila postavna šola osnovana, stanoval je tu orglavec.
Ker je bila tu podružnica uže pred 1787. letom in ker so bili tu stalni dušni pastirji, smelo bi se z gotovostjo reči, da je bilo to sedanje šolsko poslopje uže v 18. stoletji bivališče cerkvenikovo. Ta preskrboval je menda poleg „mežnarstva" in druzega posla tudi pouk „za silo".
Stari ljudje pomnijo, da so za šolo vneti (a menda ne preveč!) orglavci uže 1. 1810. poučevali deco v pisanji, branji in „rajtanji" po dve uri na dan skozi šest mesecev na leto.*)
Iz poznejše dobe omeniti so orglavci, kakor Bernard Zupan in neki Janez Ver-zola, rodom Ljubljančan, kateri so tu poučevali „za silo".
Leta 1848. pa je šola — mežnarija -- z nasproti stoječim Bizeljevim mlinom pogorela do tal. Tako priča župnijska kronika. To je bilo važno za šolo!
Do tedaj namreč „mežnarija" ni bila nadstropna; bila je majhna, neznatna. Ker si je ljudstvo želelo še jednega duhovna, zidalo se je na pogorišči novo poslopje z namenom, da bode tu notri in sicer v prvem nadstropji stanoval novi duhoven, pritlično pa orglavec.
Zadnji, proti severu obrnjeni konec (sedaj župnikov hlev!) so dozidali, sprednjega pa zvikšali v eno nadstropje.
Pripravljeno bilo je vse! Stanovanje v prvem nadstropji imelo se je pripravno urediti in skončati koj, ko novi duhovni pomočnik dojde. Pritlično, v sedanjej šolskej sobi pa je stanoval uže orglavec. Imel je dve sobi na razpolago!
A želja radi duhovnega pomočnika se Blagovičanom ni utelesila. Ostalo je pri starem — bil je le en duhoven.
Prvo nadstropje in stene sprednjega konca ostalo je neometano do leta 1857.
Število otrok pa se je menda vedno množilo, kajti vlada pričela se je z občino pogajati radi ustanove šole. Pogajanja ta so dozorela! Prišlo je do osnovanja šole!
Leta 1857. se je cerkvenikovo stanovanje prezidalo v šolsko sobo, v prvem nadstropji pa se je uredilo stanovanje za novo-došlega učitelja.
Učitelj je bil ob enem orglavec in kar k temu stanu spada!
Tako so dobili Blagovičanje 1. 1857. mesto zaželjenega druzega duhovna prvo postavno šolo in s to — učitelja!
Konzistorij poslal je z dekretom v žepu leta 1858. učitelja Andreja Legata, kateri je šolo prvega novembra omenjenega leta otvoril.**) Ta mož je bil rojen v Lešah na Gorenjskem 1. 1837. Meseca oktobra 1. 1861., po triletnem tukajšnjem službovanji bil je v Vrem na Notranjsko prestavljen.
*) Schumi: Archiv 1882/3, zv. I., pag. 200.
**) „Šolska kronika" Blagovice.
Za njim prišel je učitelj Matija Japelj iz Vrema, rojen v Studenem 1. 1833. Poučeval je tu od 1862. — 1864. leta. Koncem šol. leta 1864. pa je bil kot učitelj prestavljen v Košano, iz Košane pa je došel sem učitelj Janez Gajger, roj. v Železnikih 1. 1827.; služboval je tu od 1. 1864. - 1867.
Koncem 1866. leta bil je v Sorico prestavljen, a na njegovo mesto došel je iz So-rice učitelj Henrik Vizjak, roj. v Kranji 1. 1843. Služboval je tu od 1. 1866.— 1867. Koncem leta 1867. bil je premeščen v Cerklje, od tam pa je došel učitelj Valentin P in. Rodil se je v Pečah med Moravčami 1. 1844. Učitelj postal je 1. 1865. ter bil po dveletnem tukajšnjem službovanji (1867. — 1869.) koncem meseca marca premeščen v Cerklje. Službuje sedaj kot nadučitelj v Knežaku.
Vsled dekreta z dne 6. aprila 1869. 1. bil je imenovan učiteljem tukaj Fran Cerar. Rojen je 1. 1845. v Blagovici, v službi za 1864. 1. v Ljubljani (na tedanji c. kr. nor-malki) in v Kočevji, od 1869.— 1882. leta pa v svojem rojstem kraji. Zadnja leta nadlegovala ga je huda bolezen. Dobil je večkrat odpust. Med tem ste ga suplirali učiteljica Katarina Drol, roj. 1863. 1. v Podberdu od 1881. — 1882. in učiteljica Julija Piš, roj. v Ljubljani 1861. 1., suplirala od 1882. —1883.
Učitelj Fran Cerar bil je 1. 1882. upokojen. Dne 30. septembra 1883. došel je od c. kr. dež. šol. sveta imenovani učitelj Makso Ivanetič iz Hotederšice sem. Rojen je 1. 1856. v Radoljici, službuje pa za 1. 1874. sem. Koncem mesesa januvarja 1886. odšel je v Bosno na katoliško šolo v Županjac, v okraj Travnik, a meseca avgusta 1887. dobil je službo v Dragi v Kočevskem okraji.
Vsled dekreta z dnš 1. februvarja 1886. 1., št. 54, prišel je začasni učitelj Fran Marolt iz Mengeša sem.
Šola bila je, kakor vse tedanje stare šole, pred nastopom učitelja Fran Cerarja z učili in drugimi učnimi pripomočki jako slabo oskrbljena. Ko pa je on začel tu poučevati, napravilo se je mnogo! On je oral ledino na tukajšnjej šoli!
Tedaj bila je Blagoviška šola z učili najbolje preskrbljena. V teku let se je mnogo pogubilo in pokvarilo, pokvarilo osobito radi tega, ker je šolska soba jako vlažna.
Šolska knjižnica je ena najbogatejih na enorazrednicah okraja! Šteje 250 knjig in sicer učiteljska knjižnica 120, kmetijska knjižnjica 32 in otroška knjižnica 98 knjig.*)
Temelj tej knjižnici vložil je učitelj Fran Cerar z doneskom 43 knjig 1. 1877.
Pozneje darovali so več knjig:
L. 1878. dr. Josip Pestotnik, rodom Blagovičan, 26 knjig, 1. 1878. Josip Trav-nar, učitelj, Blagovičan, tudi 26 knjig, dr. Fran vitez Močnik 41 knjig in Blagovičan Fran Šumi, poznati izdajatelj „Archiva" 227 knjig.
Leta 1878. štela je šolska (a ne „farna", kakor trdi Šumi**) knjižnica 363 knjig.
Ko pa je prišlo do revizije šol. knjižnice, ste se skoraj dve tretjini izbacnile!
Pozneje darovali so še več knjig šol. knjižnici: župnik Ljudevit Škufca 30, tako da šteje sedaj 222 knjig.
Pravega šolskega vrta (imovina šole) tu ni bilo in ga menda i ne bode!
Vzrok temu je v legi šole in sveta!
Postavno naj bi bil šolski vrt blizo šole. Tu pa ga ni sveta, kateri bi se bil v šolski vrt preobrazil, ker spredaj ležeči Bizeljev travnik preplavi vedno Zlatenšiča, kadar je le nekoliko večja, druzega prostora pa v obližji ni!
Učitelj Fran Cerar (sedaj tukajšnji posestnik) pečal se je mnogo s poukom v sad-jareji. Ker ima lastni obširni posest, odstopil je 200 m2 sveta na travniku pod Ml. Jel-
*) „Zapisnik" šol. knjižnjice Blagovice.
**) Schumi; Archiv, 1882/3, zv. I., pag. 200.
nikorn ležečim v napravo šolskega vrta. Krajni šolski svet pa je prosil za podporo pri c. kr. deželnem šol. svetu. Po poročilu c. kr. okr. šol. sveta Kamniškega*) dobila je Blagoviška šola podpore v znesku 74 gld. in sicer:
za najemščino šolskega vrta 40 gld., za napravo kmetijskega orodja 24 gld. in za napravo kmetijske knjižnice 10 gld.
To vsoto naklonil je c. kr. dež. šol. svet dne 25. nov. 1877. 1. tukašnjej šoli iz-vanredno!
Pozneje, ko je bil učitelj Fran Cerar upokojen, radi najemščine šolskega vrta pa se mu slabi nameni bili podtikali, vzel je zemljišče nazaj.
Tako ga ni šolskega vrta in ga ne bo, ker tu v obližji pripravnega sveta ni dobiti, akopram je sadjarstvo tu gojiti jedna najlepših in najhvaležnejših nalog učitelja.
Sedaj ima šola po posredovanji sedanjega učitelja zopet le začasni sadni vrt; tu vadijo se učenci vsaj dejansko cepiti.	(Dalje prih.)
P o b e r k i
o šolstvu iz minulega zasedanja deželnih zborov.
1.	češki deželni zbor. Upravni odbor deželnega učiteljskega društva češkega poslal je češkemu zboru prošnjo, da naj isti iz razloga, ker je naučno ministerstvo na Dunaji razpisalo 3 nagrade le za nemške mladinske spise, tudi razpiše 3 nagrade za češke mladinske spise. Ali je češki zbor uslišal opravičeno prošnjo, ne vemo.
češki deželni zbor je pa tudi uredil na novo učiteljske plače. Dotični predlog bil je ta-le: Normalna učiteljska plača na vseh občnih ljudskih šolah ustanovlja se po 500 gld., na meščanskih šolah pa 600 gld. Na tej podlogi znašajo petletne doklade na ljudskih šolah po 50 gld., na meščanskih po 80 gld. Učiteljem ljudskih šol v občinah, ki imajo nad 5000 prebivalcev, določijo se aktivne doklade po 200 gld., v občinah od 2000 do 5000 prebivalcev pa 100 gld. Aktivne doklade meščanskih učiteljev znašajo 200 gld. Podučitelji se spričevalom zrelosti dobe 350 gld., oni se spričevalom sposobnosti 450 gld. Funkcijonalna doklada za šolsko vodstvo znaša: na eno - in dvorazrednicah 50 gld., na tro- do štirirazrednicah 100 gld., na pet- in večrazrednicah 150 gld. Šolske občine prevzamejo en del troškov, ki so v zvezi z učiteljskimi plačami.
2.	Gališki deželni zbor sklenil je, da dobe ljudski učitelji petletne doklade, zajedno se pa tudi stanje veroučiteljev materijalno zboljša.
3.	Koroški deželni zbor je tudi povišal plače svojim učiteljem, in sicer dobe te-le: 700, 600, 540 in 480 gld. — kakor na Štajerskem. Razven tega se pa še šolski vodje službojoči na vaških šolah, uvrste po možnosti v tretji plačilni red.
4.	Kranjski deželni zbor je v svoji 8. seji dne 22. dec. 1. 1887. odklonil peticijo, katero je vložilo učiteljstvo litijskega, črnomaljskega in postojinskega okraja za zboljšanje učiteljskih plač. — O tem se je uže mnogo pisalo, zato se nočemo spuščati v daljno razgovarjanje. Kranjske učitelje le opozorujemo: Le trkajte dosledno in složno na dotičnem mestu, in prej ali slej treba bode zadovoljiti vaše zahteve. Pred vsem pa mora vso kranjsko učiteljstvo (ne le posamezni okraji) povzdigniti svoj glas, le tedaj bode uspeh.
5.	Štajerski deželni zbor sklenil je za slovensko učiteljstvo Spodnjega Šta-jerja prevažen in zajedno osodepoln zakon. Rečeni zbor izpremenil je namreč §. 15. za-
*) Laibacher Schulzeitung, 25. nov. 1877, št. 22.
kona od 17. maja 1877.1., št. 15. dež. zak. lista, ter se glasi tako-le: „Pravico, učiteljske osobe kazensko premeščati na druga mesta, obdrži si neomejeno deželni šolski svet. Ravno tako lehko isti ukaže premeščenje učitelja iz službenih ozirov, ako to dotični okrajni šolski svet predlaga ali če za to učitelj sam prosi, vloživši utrjeno in po okrajnem šolskem svetu podpirano prošnjo, kateri tudi deželni odbor privoli. Vender se uradno premeščenje v jednem in istem okraji naj ne ponovi, dokler okrajnemu (mestnemu) šolskemu svetu v tem času ni bilo možno zvrševati svojih predlogov vsaj pri treh nameščajočih se učiteljskih mestih, katera pravica mu gre po zakonu. Vsaka službujoča učiteljska moč ima se udati takemu premeščenju, katero ukaže deželni šolski svet na podlogi popred zvršene disciplinarne preiskave ali iz službenih ozirov. Službeno prestavljene učiteljske osobe dobivajo naprej svoje imajoče plače ter imajo pravico zahtevati, ako niso same prosile za premeščenje, povrnitev troškov povzročenih po selitvi iz deželnega šolskega zaklada. Troške pri selitvi izračuni deželui šolski sv6t v soglasji z deželnim odborom".
Za navedeni tekst postave glasovali so vsi nemški poslanci, mnogi le vsled discipline, akopram so ga slovenski poslanci krepko ali žal brezuspešno pobijali. Hvala slovenskim poslancem za njihov napor! Da je ta zakon naperjen zgolj le proti slovenskim učiteljem, pač ni težko uganiti. Omenjeni zakon bode — kakor upajo Nemci —, poravnal nasprotje mej dež. šol. svetom in slov. učiteljstvom, ustavil hujskanje zoper Nemce (?) in ugodil neki opravičenim željam Slovencev, da se priuči; nemščini. V prvi vrsti zadel bode zakon one učitelje, ki ne dosežejo zahtevanega učnega cilja v nemščini, ter sploh one, ki so razvpiti kot narodni fanatiki (!). Kdor pozna pravičnost Nemcev, umel bode, kako se čuti slovensko učiteljstvo pod Damokljevim mečem. Sapienti sat!
6. Nižje avstrijski deželni zbor pečal se je z vprašanjem, imajo naj li učiteljice pravico do možitve, ali ne. Deželni odbor obrnil se je na okrajne šolske nadzornike, naj izrečejo svoje mnenje vzeto iz prakse o tej stvari. Na podlogi dobivših poročil izveščal je potem dr. Lustkandel ter je krepko zaščital pravice učiteljic. Iz njegovega govora naj povzamemo le to:
„Nikjer toliko ne odločuje kakovost osobnosti, kakor ravno o šolstvu. Zato se lehko dogodi, da sposobna učiteljica, če je tudi omožena, zamore za vzgojo in pouk izročene ji mladine mnogo več pridobiti, nego li za potrebo usposobljen učitelj, če tudi ni oženjen. Ravno tako sposoben, odločen in vešč učitelj mnogo uspešneje poučuje, nego li učiteljica slabe volje, če je omožena, ali ne. Prvi in glavni pogoj za uspešno delovanje vsakega učitelja je, da je z dušo in telom zavzet za svoj poklic. In tako je mogoče, da oženjen učitelj ali omožena učiteljica bolje vzgoja in poučuje mladino od neo-ženjenih; mogoče je pa tudi, da neoženjeni (neomoženi), ki gore za svoj stan, dosežejo mnogo boljši uspeh od zaročenih, katerim je šola šele druga stvar.
Zato je pri imenovanji učiteljskih osob pred vsem gledati na njihovo usposobljenje, a nikdar na to, da se li nahajajo v zakonskem stanu, ali ne.
Šolska uprava mora biti utemeljena na stalnih načelih, ter se ozira naj samo na to, kar se zlaga s strogo pametjo; zato naj uvažava le potrebno in koristno, a nikakor naj se samovoljno v nestalnih nazorih ne premetava iz jedne skrajnosti v drugo. Predno tedaj, dokler se s faktičnimi dogodki ne dokaže, da omožene učiteljice zares le z malo koristjo in uspehom v ljudski, izrekoma dekliški šoli, delujo, ne more se nižje avstrijski zbor vzpodbujen smatrati, da predrugači obstoječi šolski zakon, kateri je po inicijaturi in sklepom vis. zbora ravno za domače odnošaje napravljen. Razun tega treba je še uvažiti sledeče točke: Stariši potrošili so znatno vsoto, dokler se je njihova hčerka šolala ter postala ljudska učiteljica, katera vsota naj bi dekletu zagotovila tak položaj, da ji je osiguran kos vsakdanjega kruha. Ona je to tem bolj zaslužila, ker je morala ve-
liko marljivost razviti, da je dobila dobra spričevala kot učiteljica za nižje ali morda za višje ljudske šole.
V	Nižji Avstriji je še vedno pomankanje ljudskih učiteljev, zato so vedno dobro došle ljudske učiteljice, če tudi omožene.
V	današnjem času ne cveto baš najbolje rože dekletam, in zelo redke so one, katere zamorejo reflektovati, naj so še toli dobre in obrazovane, na pristojno omožitev. Bilo bi tedaj zares grešno, da se onim dekletam, ki zamorejo solidno domače ognjišče ustanoviti, vzame ta sreča samo zato, ker so se posvetile vzgoji mladine, in da se tako napravi novi državljanski colibat.
S prisilnim odpuščanjem omožene učiteljice lehko se izgubi zelo dobra učiteljska moč, katere izguba bi se težko ali nikakor ne mogla nadomestiti s tujim učiteljem.
Dokler je tedaj veliko pomanjkanje učiteljev v Nižji Avstriji in dokler nižje avstrijska učiteljišča dovolj učiteljev ne usposobijo, naj visoki nižje avstrijski zbor to vprašanje nerešenim smatra in predlog, po katerem bi ljudska učiteljica z omožitVo izgubila pravico učiteljevanja, dene od akta".
In zbor je zares rešil, da imajo učiteljice nadalje brezpogojno pravico do omoženja.
— h —
Dopisi,
Iz Gorice. Imenovanje. Okrajnimi šolskimi nadzorniki na Goriškem so imenovani gg.: gimnazijski profesor Josip Cul o t za mestni okraj Goriški; učitelj na učiteljišči v Kopru Josip Pich za ljudske šole z italijanskim učnim jezikom v okraji Gradiščanskem; Martin S i likov i č, učitelj na deški ljudski šoli v Trstu za okraj Sežanski; Fran Vodopivec, profesor na ženskem učiteljišči v Gorici, za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom v šolskem okraji Gradiščanskem; Fran Dominko, vodja ljudske šole in ravnatelj v Kobaridu za šolski okraj Tolminski.
S Krškega. Izjava. Današnji zbor »Pedagogiškega društva«, mnogobrojno obiskan od učiteljstva in slovenskega razumništva, katera činitelja visoko cenita duševno probudo našega naroda na podlogi dosedanjih napredujočih šolskih zakonov in se vsled tega nikakor ne moreta strinjati z Lichtensteinovim šolskim predlogom, preide o tej točki na dnevni red, ker je za trdno uverjen, da bodo naši poslanci in vlada vsled svoje previdnosti in navdušenosti za narodno prosveto zaprečili vsako nevarnost, ki preti s tem predlogom sedanji šoli in samostojnosti slovenskega učiteljstva. Pač pa zbor, poudarjajoč dosedanje vzajemno delovanje slovenskega duhovenstva in učiteljstva šoli in narodni izobražbi na korist, s pedagogiškega stališča jako obžaluje provzročeno agitacijo proti slovenskemu učiteljstvu in sedanji domači šoli, katera je pri nas vseskozi verskokatoliška, a žalibog — premalo narodna.
V Krškem, dne 1. marcija 1888.	Odbor.
— Pedagogiško društvo. Za tekoče društveno leto so nadalje vplačali letnino:
okrajna učiteljska knjižnica v Tominu; — g. Lunder Fran, nadučitelj na Raki; — g. Vrez ic Ivan, učitelj na Kaki; — okrajna učiteljska knjižnica v Kranji; — g. Vrančič Anton, učitelj v Zagradci; — g. Francelj Štefan, učitelj v Studenem pri Planini; —č. g. Vrhovnik Ivan, župnik v Št. Gotardu pri Trojanah. (Dalje prih.)
Iz Postojinskega okraja. Skoraj običajno postalo je uže dandanes, da si razni stanovi snujejo društva in zadruge, da bi potem s združenimi močmi se mogli potczati za pravice, katere pripadajo njihovemu stanu. Tudi slovensko učiteljstvo pričelo se je kaj veselo gibati v tem obziru. Naši sosedni sotrudniki na Primorskem imajo štiri okrajna učiteljska društva in na Koroškem pa osem. Najbolj napredovali s« pa v tem obziru spodnještirski učitelji, kajti ti imajo uže devetnajst učiteljskih društev in ravno sedaj snujejo pa še »privatno podporno društvo slovenskih učiteljev« in »zvezo slovenskih učiteljskih društev«. Da bi pa bila zveza slovenskih učiteljskih društev trdna in mnogobrojna, treba nam je poprej zadostno število okrajnih učiteljskih društev in, žalibog, tukaj smo Kranjski učitelji zadnji. Ne smemo pa še nadalje rok križem držati, ampak posnemajmo marljivo spodnje-štajerske sotrudnike ter ustanovimo si v vsakem
okraji svoje učiteljsko društvo. Ljubljanski okoličani uže imajo tako društvo in ravnokar osnovali so je tudi v Logaškem okraji. Zaostati ne smemo tudi učitelji Postojinskega okraja. Naš okraj je naj večji na Kranjskem in ljudstvo tudi naj bolj zavedno. Ako si ustanovimo »društvo učiteljev in šolskih prijateljev«, smemo biti zagotovljeni, da bode stalo naše društvo prav na trdnih nogah. V to treba nam je le nekoliko resne volje ter določimo si dan za posvetovanje. Pisatelj teh vrstic govoril je uže z marsikaterim gospodom sotrudnikom v tej zadevi in skoraj slehrn bil je za to, da bi napravili shod za posvetovanje na velikonočni torek t. j. dne 3. aprila t. 1. v Št. Petru. Zatorej, kdor je vnet za ustanovljenje novega društva, naj pride dne 3. aprila ob 4. uri popoludne v Št. Peter, da se pogovorimo o začasnem odboru ter o pravilih novega društva, katero hočemo ustanoviti v spomin štiridesetletnega vladanja našega presvetlega cesarja; saj tekmuje dežela z deželo, okraj z okrajem, društvo z društvom, stan z stanom, kako bi najlepši spominek štiridesetletnici cesarjevi postavili. Zato pa tudi učitelji Postojinskega okraja, ki smo poklicani, v srcih naše mladine, nadi prihodnosti gojiti in netiti brezmejno ljubezen do našega preslavnega vladarja in vladarske hiše, ne smemo zaostati, da bi ne postavili spominka na ta srečni praznik, kateri bode gotovo ugajal intenciji premilostljivega, predobrotljivega in ljubljenega našega vladarja.	— mn —
Iz Logaškega okraja. Po večletnem zaporednem zborovanji v Gorenjem ali Dolenjem Logatci določil je naš c. kr. okr. šolski svet za tekoče leto zopet Idrijo, kjer se bodemo v 31. dan julija t. 1. — vsaj upam — polnoštevilno k uradni konferenciji sešli. Poznejša leta bodemo pa šli, če kaj vmes ne trešči, tudi v Cerknico, Planino in potem zopet v Dolenji in Gorenji Logatec. To bode torej neka izprememba, kojo bodo vsaj mlajši učitelji in učiteljice z radostjo pozdravili. Dnevni red letošnje konferencije nam sicer še ni znan, a govori se uže, da bodemo zopet letos pisali vsi »ponitenz«!
Hoja v šolo v našem okraji letos ni nič kaj redna, kajti nalezljive bolezni zapro danes tu, jutri pa zopet tam tempelj omike, in to bode gotovo vzrok, da bode konecletna bilanca o napredku našega šolstva slabejša mimo onih preteklih let. Vsled teh neljubih gostov in pa trdovratnega mraza, kojemu se še nikdar nič kaj ne mudi naših krajev ostaviti, bil je okrajni šolski svet meseca januvarija prisiljen podredjenim oblastvom dovoliti, da smejo ob hudem mrazu šolo še le ob desetih pričenjati in pa imenovanim organom tudi zaukazati, da vzdržujejo v šolskih sobah vedno primerno toploto.
Po vzgledu naših naprednih sobratov v sosednjih deželah smo si osnovali tudi mi prvi dan t. m. »društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega«, kateremu bode namen vsestransko korist šolstva in učiteljstva pospeševati, lepo petje gojiti in pa sadjarstvo po vsem okraji širiti in s tem tudi našemu kmetiču, kolikor le moč k boljšemu blagostanju pripomoči. — Predsednikom začasnega odbora smo izbrali g. Ribnika rja, namestnikom g. In-g 1 i č a, tajnikom g. K e r n c a, blagajnikom g. Benedeka in odbornikom g. P o ž e n e 1 a.
Kakor ravnokar izvem, snujejo tudi tovariši Postojinskega okraja našemu slično društvo; prav takol Pokažimo svetu, da umemo svojo zadačo in tudi svet nas bode čislal! Na noge torej, tovariši, tudi po drugih okrajih, in vkupno plačilo nam ne izostane!
Časi so resni in resno naj bode tudi naše delovanje, da ne podležemo in da dosežemo prej ali slej svoj častni namen!	— k.
Iz Ljubljane. Prihodnje preizkušnje učiteljske sposobnosti za splošne ljudske in meščanske šole bodo pri Ljubljanski izpraševalni komisiji v 30. dan aprila t. 1. in naslednje dneve. Kandidatje in kandidatinje, ki hočejo priti k preizkušnji, naj prošnje za dovoljenje k preizkušnji v smislu ministerskega ukaza z 31. julija 1886. 1., št. 6033 o novem predpisu za preizkušnje učiteljske sposobnosti potom šolskega voditeljstva oddajo pri svoji okr. šolski oblasti, in če niso v službi, pa se svojimi spričali in z uradnim zdravniškim spričalom neposredno pri tisti okr. šolski oblasti, pri kateri so poslednjič služili in sicer o pravem času tako, da bode okr. šolska oblast mogla do 15. dne aprila t. 1. oddati prošnje izpraševalni komisiji. Kandidatje in kandidatinje, ki so svoje prošnje za dovoljenje k preizkušnji o pravem času vložili, naj pridejo k preizkušnji v 30. dan aprila t. 1. zjutraj ob 8. uri na c. kr. izobraževališče za učitelje in učiteljice v Ljubljani — ne da bi čakali še posebnega poziva.
— Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je v seji dne 7. t. m. sklenilo, da pošlje peticijo državnemu zboru za versko šolo z materinim učnim jezikom ter je razposlalo podružničnim načelništvom in državnemu zboru na Dunaj sledečo peticijo:
»Visoki državni zbor!
Družba sv. Cirila in Metoda, razširjena s svojimi podružnicami po vseh deželah, kjer bivajo Slovenci, je pristni izraz želj in postavnih zahtev na šolskem polji, ki jih goji in za katere se poteguje slovenski narod, odkar se veseli ustanovnega življenja. Ker ima to društvo vsled svojih pravil važni nalog: pospeševati slovensko šolstvo na katoliško narodni podlogi, obrača se njegovo vodstvo spoštljivo do preslavnega državnega zbora s ponižno prošnjo:
1.	Slavnoisti naj povodom obravnav o šolskih zakonih blagohotno uvažuje iskreno željo in pravično zahtevo našega naroda, da se postavno zopet vpelje konfesijonalna šola, ker po našem prepričanji more le tako vzgajati nežno mladino v pravem duhu, da vzrastejo iz nje zna-čajni katoličani, zvesti državljani in vrli domorodci. — Slovenci smo pa skozi in skozi katolišk narod, torej nam naravno pristuje katoliška šola.
Ker se pa ta more uspešno razvijati le na jedino zdravi pedagogiški podlogi materinega jezika, uljudno prosimo:
2.	naj preslavna zbornica v dotični zakon privzame določbo sklicujočo se na člen XIX. osnovnih državnih zakonov o splošnih državljanskih pravicah, ki zajamči pravico materinščine — tti naše slovenščine v vseh javnih ljudskih šolali, koder bivajo Slovenci, t. j. po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem.
V slučaji, da biva kje zadostno število inorodnih otrok, naj se poskrbi za dotično manjšino v posebnem oddelku z dotičnim materinim učnim jezikom.
Tako bode veleslavna zbornica pripomogla, da pri nas prenehajo narodnostni prepiri, ko bode imel vsak svoje, kar mu gre po božjih in naravnih pravicah.
3.	In ker je za razvoj slovenske literature ter inteligencijo sploh prevelike važnosti to, da se na naših srednjih učiliščih v večji meri kot dozdaj goji sfovenščina, in dokler ni pravična zahteva slovenskega naroda po lastnih popolnoma slovenskih gimnazijah, realkah in učiteljskih pripravnicah izpolnjena, naj visoka zbornica blagovoli uspešno vplivati na preslavno c. kr. naučno ministerstvo, da se v istini izvedejo vse one resolucije tičoče se naše slovenščine v šolah, ki so bile v zadnjih letih po naših slovenskih poslancih naudušeno zagovarjane in po preslavni zbornici opetovano vsprejete; da naš narod čim preje dospe k uživanju pravic, zajamčenih mu v državnih temeljnih zakonih«.
f G. Luka Sušnik, 86 letni poštenjak, bivši učitelj v župnijski ljudski šoli v Trnovem in pozneje v I. mestni ljudski šoli v Ljubljani, je v 7. dan t. m. umrl v Trnovskem farovžu. V 8. dan t. m. ga je spremljevalo k pogrebu mnogo domačega učiteljstva in meščani kot njegovi hvaležni učenci. Njegovo krsto sicer niso venčali venci, a spremljala so ga udana voščila: »Bog daj vrlemu trpinu mir in pokoj!«
Premene pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. Gspdč. Avgusta Kolnik, zač. učiteljica na Uncu, gre v Stari Trg pri Ložu in na njeno mesto na Unec pride uč. kandidatinja gspdč. Vilhelmina Leskove c.
št 203	Razpisi učiteljskih služeb.
okr. š. sv.	V šolskem okraji Radovljica se razpisujejo nasledne učiteljske službe v stalno,
oziroma začasno umestitev:
1.	Služba učitelja in voditelja na jednorazrednici v Be'gunjah s 450 gld. letne plače, 30 gld. opravilne doklade in s prostim naturalnim stanovanjem;
2.	Služba učitelja in voditelja na jednorazrednici v Mošnjah s 450 gld. letne plače, 30 gld. opravilne doklade in s prostim naturalnim stanovanjem;
3.	Služba učitelja in voditelja na jednorazrednici na Dobravi pri Kropi s 400 gld. letne plače, 30 gld. opravilne doklade in s prostim naturalnim stanovanjem;
4.	Služba tretjega učitelja, oziroma učiteljice na trirazrednici na Jesenicah s 400 gld. letne
plače.
Prošnje, v katerih naj prošnjiki povedo, če jih je volja prevzeti tudi kako drugo učiteljsko službo, ki se po umestitvi zgoraj navedenih učiteljskih služeb morebiti izprazni v tem šolskem okraji, oddajati je po predpisani poti do 5. aprila 1888. 1. pri podpisanem c. kr. okrajnem šolskem sve'tu.
C. kr. okrajni šolski svčt v Radovljici dne 10. marcija 1888. 1.	Gozani, s. r.
Št. 258
okr. š. sv.	Na dvorazrednici v Koprivniku se bode druga učiteljska služba z letno plačo
400 gld. stalno, ali začasno namestila.
Prošnje naj se postavnim potom oddajo pri podpisanem uradu do 8. aprila t. 1.
C. kr. okrajni šolski svet v Kočevji v 8. dan marcija 1888. 1.	Thoman, s. r.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnlk.
Tiska in zalaga J. R. Milice va tiskarna.