GEOSTRATEŠKI POMEN VODNIH VIROV SLOVENIJE
Dušan Plut *
Izvleček:	UDK: 911.3:556(497A)
Avtor obravnava temeljne geografske značilnosti in geostrateški pomen vodnih virov Slovenije. V primerjavi z večino drugih evropskih držav so vodni viri Slovenije obilni. Vendar je hkrati značilna zelo neenakomerna prostorska razporeditev in sezonska nihanja vodnega stanja. Gospodarski in geostrateški pomen vodnih virov zmanjšuje praviloma slaba kakovost tekočih voda. Za vodno oskrbo s pitno vodo slovenske reke niso primerne, kakovost talne vode in vodnoekološko zelo občutljivih kraških izvirov pa ogrožajo praviloma neprečiščene odpadne vode in druge oblike obremenjevanja okolja. Čiščenje odpadnih vod in smotrna raba vodnih virov je tudi strateško pomembna, s ona ravno zasnovana naloga.
Ključne besede: Vodni viri, kraški izviri, onesnaževanje voda, oskrba s pitno vodo, poplave, Slovenija.
Abstract:
The paper discusses basic ge o graph ical featu res and geostrategic interest of water resources in Slovenia. In comparison with other European countries Slovenia has abundant water resources which, however, are unevenly distributed and characteristic of seasonal w ate rtable oscillations. In many cases, the economic and geostrategic interest of water resources is diminished by the poor water quality of streams. Slovenian rivers are not suitable for water-supply, while the quality of groundwaters and karst springs which are very sensitive in view of water-ecology are jeopardized in many cases by the untreated waste waters and other forms of environmental pollution. Waste waters' treatment and reasonable exploitation of water resources are also strategically important and sustainably devised tasks.
Key words: Water resources, Karst springs, Water pollution, Drinking water supply, Floods, Slovenia.
Iz.r. prof. dr., Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Aškerčeva 2. Ljubljana
42
UVOD
*	1000 km3 - leta 1950
*	3000 km3 - leta 1975
*	4400 km3 - leta 1990
43
Dušan Plut
Geostrateški pomen vodnih virov Slovenije
povprečjem kopnega (800 mm), bistveno večji pa je tudi odtočni količnik (kopno - 35 %, Slovenija 59 %). Odtok vode iz ozemlja Slovenije (917 mm) je v primerjavi z evropskim povprečjem (319 mm) skoraj trikrat večji. Slovenija je torej zelo vodnata (Radinja, 1979), saj jo označuje velik odtok iz lastnega ozemlja ter hkrati večje količine vode iz sosednje Avstrije (13,2 k m3 oziroma 41 % pretoka po ozemlju Slovenije). Skupaj se preko ozemlja Slovenije pretoči na leto približno 32 k m3 vode oziroma 32 milijard m3/leto (Kolbezen, 1998a, b). V Sloveniji znašajo letne interne rečne vode 9250 m3 na prebivalca letno, v Evropi pa 4700 m3. Ob upoštevanju vseh vod, ki se pretakajo po ozemlju Slovenije (zlasti dotok rečne vode iz Avstrije), pa je na prebivalca letno na razpolago 16 000 m3 skupne rečne vode.
Slovenija je razvodna in povirna, kjer se tekoče vode šele oblikujejo, kljub veliki namočenosti je vodna mreža drobna in šibka (Radinja, 1979). Ozemlje Slovenije označuje gosta rečna mreža, ki znaša v povprečju 1,33 km/km2 (Kolbezen, 1998a). Razvoj rečne mreže na ozemlju Slovenije je posledica geološkega razvoja, zakrasevanja, poledenitve in pretoči te v. Zaradi velike reliefne razgibanosti Slovenije in njene kamninske zgradbe (prepletanje kraškega in nekraškega reliefa) so tekoče vode kratke. Od skupne dolžine 26 989 km tekočih voda jih je 10 000 km ali 37 % hudourniških. Le 46 slovenskih rek je daljših od 25 km, njihova dolžina pa pomeni petino skupne dolžine tekočih voda (Kolbezen, 1998a, b). Večina rečnega omrežja je vezana na štiri glavne reke: Savo, Sočo, Dravo in Muro. Med mejnimi rekami sta največji Kolpa in Sotla.
Zlasti zaradi padavinskih režimov so za manjše reke značilna zelo izrazita sezonska nihanja vodostajev in pretokov. Večje reke naraščajo in upadajo počasneje, zlasti če imajo v zaledju več kraškega sveta, prodnih ravnin in kotlin ter gozdov. Pri večini vodni tokov maksimalni pretoki za več kot stokrat presegajo minimalne, razen Drave in Mure ter nekaterih kraških rek oziroma izvirov (Krka, Prečna).
Z izjemo Mure in Drave so za vse druge reke značilni zelo izraziti pretočni nižki v poletju, običajno julija in zlasti avgusta, pa tudi septembra. V Pomurju in Podravju lahko tedaj tudi nekateri daljši vodni tokovi zaradi močnega izhlapevanja skoraj presahnejo (Ledava, Pesnica, Ščavnica). Zelo nizki poletni pretoki, višje temperature, skromen strmec manjših subpanonskih, summediteranskih in delno tudi kraških rek alpskega in dinarskega sveta zelo povečajo poletno občutljivost večine vodni tokov in težave vodne oskrbe. Poplave v Sloveniji so zelo različne in odsev pokrajinske pestrosti. Pojavljajo se naslednji tipi poplav (Orožen Adamič, 1992, str. 7; Brilly et al., 1999, str. 10): »nižinske« poplave, hudourniške poplave, poplave na kraških poljih in poplave morja.
Poplave ogrožajo na Slovenskem nad 3000 km2 ozemlja, najpogostejše pa so v ozkih dolinskih dneh vzdolž hudourniških grap ter na okrog 30 obsežnih poplavnih območij v razširjenih delih dolin (Ljubljansko Barje, porečje Dravinje, Krke, Spodnja Savinjska dolina itd.) na kraških poljih (Planinsko polje, Cerkniško polje) in ob morju. Največkrat jih povzročajo siloviti nalivi, pa tudi hitro taljenje snega. Zaradi zelo različnih vremenskih in podnebnih vplivov nastopajo poplave na naših rekah v vseh letnih časih, z viškom jeseni in spomladi (Šifrer, 1983). Zelo velika poplava je bila junija 1954 na območju Celja, v večjem delu Slovenije pa tudi novembra 1990 in novembra 1998. Tako so velike količine padavin v začetki novembra 1990 povzročile katastrofalno poplavo zlasti v Zgornji Savinjski dolini. Ob poplavi se je sprožilo veliko zemeljskih plazov. Pri
44
Podvolovjeku je zemeljski plaz zajezil odtok vode, prišlo je do prelivanja vode in porušitve pregrade (Brilly et al., 1999, str. 10).
Človek je na obseg in pogostost poplav v Sloveniji delno sovplival s krčenjem gozdov, kmetijsko obdelavo, gradnjo naselij in infrastrukrure, obrati na vodni pogon (mlini, žage), gradnjo HE, regulacijami vodni tokov itd. Z najrazličnejšimi posegi je spremenil in gospodarsko rabo na poplavnih območij (Šifrer, 1983; Natek, 1992). V je propadlo nekaj tisoč mlinov in žag, ki so z jezovi stoletja odtok naraslih voda. Za varstvo pred poplavami potekajo že več kot sto let
ode se prenašajo v spodnje dele porečja, kjer se v poplavnih območjih. V obdobju 1973 - 1988 je bilo 63 637 ha vlažnih in zamočvirjenih površin, zgrajeni so bili nekateri zadrževalniki, vendar poplav niso v celoti preprečili (Kolbezen, 1989b, str. 153). Postavljati seje začelo tudi vprašanje o ekološki ustreznosti in vičenosti melioracijskih in regulacijskih ukrepov. V Sloveniji pa se po ugotovitvah K. Natka (1983) zaradi neenakome
in drugih dejavnikov dokaj pogosto pojavljajo
oskrbo z vodo, proizvodnjo električne energije v HE, občutno pa poveča občutlji-
h mest (Ljubljana^Maribor, Celje, Kranj, Murska Sobota, Ptuj itd.).
VODNOOSKRBNA IN ENERGETSKA VLOGA VODNIH VIROV SLOVENIJE
načrpane vode) in kraški izviri (43 %)Je nekaj odstotkov pa se črpa iz površinskih vod (reke). Pomembnejši izviri omogočajo izkoriščanje okoli 26 m3/s pitne vode, podtalnice pa so za polovico skromnejše (12,4 m3/s) (Lah, 1998, str. 38).
m3/s. Dinamične zaloge talne vode (prodno peščene, dobro prepustne rečne naplavine) so 18,8 m3/s ali 37 % vseh podzemeljskih dinamičnih zalog Slovenije. Vodonosniki z medzrnsko poroznostjo skupaj obsegajo 3726 km2 oziroma 18,4 % površja Slovenije (Bat, 1997; Panjan, 1998). Območja podtalnice so kotline in rečne doline, ki so zasute s terciarnimi in kvartarnimi prodnimi ter peščenimi nanosi. V rečnoledeniških nanosih Mure, Drave, Savinje, Save, Soče in nekaterih njihovih pritokih so razmeroma obsežna območja talne vode: Apaško polje, Mursko polje, Dravsko polje, Ptujsko polje, Spodnja Savinjska dolina. Kranjsko polje, Sorško polje, Ljubljansko polje, Brežiško - Krško polje, Soško polje itd.
Talna voda, ki pokriva več kot polovico slovenskih potreb po pitni vodi, je ogrožena predvsem zaradi vse večjih količin odpadne vode in neprimernih dejavnosti nad vodno-ekološko občutljivimi območji. Kmetijstvo in druge dejavnosti pomembno vplivajo zlasti na kakovost plitvih podtalnic (globina do vode manj kot 10 m oziroma 5 m). Apaško, Mursko, Prekmursko, Ptujsko polje in Spodnja Savinjska dolina so bila v prvi polovici devetdesetih let med najbolj ogroženimi (Mikulič, 1992; Brcčko, 1998). Poslabšala se
45
Dušan Plut
Geostrateški pomen vodnih virov Slovenije
je zlasti kakovost talne vode Dravskega polja, Ljubljanjskega polja, dela Sorskega polja in ob Savinji.
Kraški svet obsega v Sloveniji okoli 44 % ozemlja, prisotni so tudi vodnoekološko različno občutljivi tipi krasa, od visokogorskega do nizkega krasa (Gams, 1974; Kunaver, 1984). Kraški izviri so temeljni vir vodne oskrbe s pitno vodo zlasti v alpski in dinarskokraški Sloveniji. Specifičnost gibanja kraške podzemeljske vode podčrtuje-jo tudi podzemeljske razvodnice porečja, ki se pogosto ne ujemajo s površinsko (topografsko) razvodnico. Njihovo ugotavljanje zato temelji predvsem na sistematičnemu sledenju podzemeljskih voda. S pomočjo barvanja ponikalnic so v Sloveniji ugotovili velika odstopanja med površinsko in podzemeljsko kraško razvodnico ter številna podzemeljska križanja in razcepljanja voda. Na našem krasu je bilo po 2. svetovni vojni opravljenih več kot sto sledenj z največjo oddaljenostjo 41 km in večmesečnim potovanjem sledila (Kranjc, 1998, str. 92). Nekateri kraški izviri se ob različnih vodnih stanjih oskrbujejo z vodo iz različnih porečij. Kraška voda lahko torej ob različnih vodostajih teče v različne smeri, kar otežkoča določanje varstvenih pasov in varstvenih režimov za oskrbo s pitno vodo zajetih kraških izvirih.
Onesnaževanje kraških voda je posledica skromnih samočistilnih sposobnosti porečij in vodnih virov ter razmeroma velikih količin pretežno neprečiščenih odpadnih voda. V Sloveniji je okoli 9000 km2 (44 % celotnega ozemlja) kraškega površja, s kraškimi vodnimi viri skromnih samočistilnih zmogljivosti (Habič, 1992). Viri onesnaževanja kraških izvirov so zelo različni, od gospodinjstev, industrije, obrti, kmetijstva, prometa itd. Na krasu še ne poznamo dovolj zaledja vodnih virov, zaradi razlik v površinski in podzemeljski razvodnici pa zelo težko natančno določimo možne vire onesnaževanja. Potrebne so nadaljnje raziskave in sledilni poskusi. Le poznavanje smeri in hitrosti raz-tekanja z določenega kraškega območja, zaledja zajetih kraških izvirov omogoča uspešno varovanje izvirov in pravilno predvidevanje v primeru nesreče. Posledice onesnaževanja z nevarnimi kemikalijami kraških izvirov so dolgotrajne in večplastne, kar kaže primer več desetletij onesnažene belokranjske Krupe s polikloriranimi bilenili (Plut, 1988).
Tudi izvedeni sledilni poskus leta 1997 Inšituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU (Postojna) na območju vojaškega poligona Poček (Javorniki) je pokazal večplastnost problematike občutljivosti in varovanja kraških izvirov. Ugotovljena je bila široka, razvejana mreža podzemeljskih povezav: z Malenščico (Maini pri Planini), podzemno Pivko v Planinski jami in zelo oddaljeno Vipavo (24,6 km), izviri v Rakovem Škocja-nu. pa tudi v Strženu pri Stari vasi in občasnem izviru Škratovke na Planinskem polju. Rezultati sledenja (hitrosti pretakanja in deleži sledila uranina) s pojavljanjem tudi v zajetih izvirih za oskrbo prebivalstva s pitno vodo (Malenščica, Vipava) ponovno opozarjajo na nujnost okoljske previdnosti pri načrtovanju dejavnosti kraških pokrajin. Pozitivno je dejstvo, daje sledenje naročilo Ministrstvo za obrambo RS in sicer v okviru izdelave poročila o presoji vplivov na okolje (v skladu z Zakonom o varstvu okolja) predvsem na zajeti izvir Malenščico v Planini.
Druge analize so pokazale, da vsebnost kadmija, niklja, broma in jodida v prsti Počka presegajo zakonsko dovoljene vrednosti. Hkrati so analize sedimentov izvira Malni (zajet za vodno oskrbo prebivalstva postojnske in pivške občine) v obdobju 1991 - 1993 pokazale občasno naraščanje vsebnosti niklja, kadmija, bakra in cinka. Potencialna vira
46
47
Dušan Plut
Geostrateški pomen vodnih virov Slovenije
ogrožena. Obstajata dve možnosti: črpanje iz bolj oddaljenih vodnih virov (podtalnica, izviri) ali iz bližnjih površinskih vodah po predhodnem čiščenju (Ris m al, 1994, str. 388). Onesnaževanje vodnih virov Slovenije je pereč pokrajinsko degradacijski proces in pokrajinska rezultanta zelo različnih samočistilnih sposobnosti slovenskih pokrajin in vodnih virov ter količin in sestave odpadnih voda. V prvi fazi onesnaževanja so bile z odpadnimi vodami vodnoekološko degradirane površinske, kasneje pa tudi podzemne vode, Velika sezonska spremenljivost pretokov in poudarjeni nižki bistveno vplivajo na skromne samočistilne sposobnosti slovenskih rek v poletnih sušnih obdobjih. V primerjavi s koncem osemdesetih let se je do srede devetdesetih let izboljšala kakovost površinskih vod in delno poslabšala kakovost vode nekaterih podtalnic ter kraških izvirov. Konec 90. let je bila le slaba polovica (48 %) prebivalcev Slovenije priključena na kanalizacijsko omrežje (brez upoštevanja priključenosti na greznice) in le petina na čistilne naprave (primarno in sekundarno čiščenje).
Pogosta uporaba tekoče vode za pogon mlinov, žag, obrtnih delavnic, fužin in glažut je označevala energetsko vlogo naših rek v preteklosti. V zadnjih desetletjih pa je najpo-mebnejša vloga tekočih voda pri proizvodnji električne energije, ki je vse ostale oblike rabe potisnila v ozadje in podrejen položaj. Slovenija je v letu 1996 proizvedla 11,5 milijard kWh električne energije, od tega so hidroelektrarne prispevale okoli 30 %. HE so po 2. svetovni vojni proizvedle 103 milijarde kWh električne energije in tako prihranile 103 milijone ton premoga (Kolbezen, 1998b, str. 157).
Skupna instalirana moč slovenskih HE na večjih rekah je okoli 700 MW, njihova povprečna proizvodnja pa je okoli 3200 GWh (Janežič, Somrak, 1995). Najpomembnejši je sistem osmih HE na Dravi (okoli 500 MW), ki je edina v celoti energetsko izkoriščena reka tudi zaradi energetsko ugodnih najvišjih pretokov v poletnih mesecih. Ob visokih pretokih delujejo dravske HE kot pretočne, ob nižjih pa kot HE s pretočno akumulacijo. Na Soči so tri večje HE ter več manjših s skupno instalirano močjo nad 80 MW. Voda za HE Dobi ar se zbira v akumulacijskem jezeru pri Mostu na Soči, ostali dve soški HE pa sta pretočni (Natek K., Natek M., 1998). Na Savi so zgrajene 4 HE (Moste, Mavčiče, Medvode in Vrhovo), načrtuje pa se gradnja verige HE med Zidanim mostom in Mokricami. Jezovi velikih HE so v času vojaških spopadov ali terorizma pogosto cilj napada.
Na večjih slovenskih rekah bi bilo tehnično možno zgraditi še HE s skupno močjo okoli 1400 MW in srednjo letno proizvodnjo nad 4200 GWh, energetsko najugodnejši potencial za majhne HE pa se ocenjuje na okoli 100 MW (Janežič, Somrak, 1995), tehnično izkoristljiv srednjih in malih vodni tokov (brez Mure, Drave, Save in Soče) pa okoli 500 MW. Vendar bi bistveno povečevanje obstoječih HE (npr. HE Moste na Savi pri Jesenicah), zlasti pa širokopotezna gradnja HE, zahtevala veliko prostora za akumulacije vode, obstajajo pa še številni tehtni naravovarstveni in drugi zadržki (npr. proti gradnji HE na Muri, Radovni, zgornji Soči, Planinskem polju itd.).
V preteklosti je bila tudi vodnoekološko pomembna vloga okoli 4000 bodnih obratov. Jezovi so delno zadržali vode ob povodnjih in povečevali samočistilno zmogljivost (prezračevanje vode). Počasi se povečuje število majhnih HE (njihova skupna moč je okoli 35 MW), vendar graditelji vedno ne spoštujejo naravovarstvenih omejitev. Zlasti vprašljiva je njihova gradnja v občutljivem alpskem svetu.
48
; STRATEŠKO IN SONARAVNO
VODNIH VIROV
UPRAVLJANJA
49
LITERATURA
50
51
Dušan Plut
Geostrateški pomen vodnih virov Slovenije
Exploitation of hydro-power (hydro-power plants contribute one third of electric energy), drainage of waste waters and water supply are the basic modes of exploitation of water resources in Slovenia. Owing to polluted rivers, the karstic springs and groundwaters are the most important sources for the supply of drinking water to people and their activities. These resources, too, are slightly polluted which results from the modest self-purifying capacities and the pollution. The water quality of karst springs and groundwaters slightly impaired during the last ten years, while the quality of surface waters improved in the same period. In the mid-nineties, only a mean half (48%) of the population of Slovenia was connected to public utility (connections to cesspools are not included), and only one fifth was connected to treatment facilities (primary and secondary treatment). Even waste waters from the biggest towns (Ljubljana, Maribor and Celje) are mainly discharged untreated into the rivers. To provide sufficient quantities of qualitative drinking water has already become a very demanding task in numerous regions.
The sustainable strategy of managing water resources in Slovenia should proceed from their availability and self-purifying capacities, which would provide strategically reliable water supply, economic development and functioning of sensitive aquatic and peri-aquatic ecosystems.
52