ACTA IHSTRIAE • 11 • 2003 • 2 prejeto: 2003-10-09 UDK 341.234:811.163. JEZIKA. 2.15-261 slovenske narodne skupnosti je odobrila nekaj finančnih virov za slovenske športne m kulturne organizacije. Dežela je ustanovila tudi posvetovalno komisijo za financiranje slovenskih kulturnih ustanov, v kateri večino članov sestavljajo pripadniki slovenske manjšine, in Službo za deželne in manjšinske jezike. Nedavni zakon za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki gaje parlament sprejel leta 2001, le deloma izboljšuje položaj. Po eni strani priznava slovensko narodno skupnost v videmski pokrajini in tudi zasebno dvojezično šolo v Špetru Slo-venov, po drugi strani znižuje finančna sredstva za dejavnost slovenskih organizacij, še brez rešitve pa ostaja vprašanje javnih napisov v manjšinskem jeziku, ker je uporaba marsikaterih členov odvisna od krajevnih uprav, in je torej povezana z njihovo politično usmeritvijo. Leta 2002 seje v pokrajini Trst razvila obsežna in žolčna razprava na pravni ravni o legitimnosti dvojezičnih izkaznic v štirih manjših občinaSi pokrajinskega ozemlja. 2. Konkretna situaci ja Čeprav omenjeni zakoni določajo teoretične možnosti za rabo manjšinskega jezika in bi morali jamčiti njegovo vsakdanjo rabo. bodisi na pasivni kot na aktivni ravni na kateremkoli področju skupnega življenja, je stvarnost povsem drugačna. Veliko ustanov in organizacij, ki bi morale gojili in posredovati slovenski jezik, mora upoštevati državne zakone ali usmeritve, ki so pogosto v nasprotju z zakoni o zaščiti; včasih je tudi njihova dejavnost omejena zaradi pomanjkanja oziroma krčenja sredstev. Na primer usmeritev za združenje več šol je velika nevarnost predvsem v okviru manjšinskega šolstva; Slovensko stalno gledališče je že dolgo časa deležno manj, če ne celo nič sredstev; televizijska postaja v Trstu, kije začela oddajati šele dvajset let po odobritvi zakona, dela samo 30 minut dnevno in ne dosega vedno celega območja tržaške in goriške pokrajine, katerima je namenjena; vprašanje rabe manjšinskega jezika v javni upravi še ni dočakalo dokončne rešitve; toponomastika z jezikovnega vidika Še ni urejena. Poleg tega je skupna delovna, gospodarska in kulturna dejavnost slovenske manjšine povezana s sistemom večine, in to seveda vpliva na jezikovno raven. Končno, pripadniki manjšine ne dobijo nujno službe v slovenskih ustanovah oziroma organizacijah, se pravi, da je delovni jezik za mnoge jezik večine. V službi se razvijajo tudi prijateljska razmerja, ki seveda potekajo v italijanščini. Tudi za tiste, ki delajo v slovenskih okoljih, je stik z italijanščino pogost in močan: banke, šole, sindikati, gospodarska in prosvetna društva so nujno povezani z državnim kontekstom in aktivna ter pasivna raba italijanščine je precej običajna. To močno vpliva na materinščino, kjer se pojavlja veliko interferenc. Seveda je ta nevarnost prisotna pri vseh manjšinah: stiki z državnim kontekstom so neizogibni tudi za francosko govoreče v dolini Aosta in za nemško govoreče na AOTA HISTRIAE • II ■ 2003 • 1 rairijiu vAseorro-. pravica do jezika. Južnem Tivolskem. Kljub temu je položaj slovenske manjšine razmeroma slabši, ker jc na našem ozemlju raba materinščine precej skromna iti omejena predvsem na formalne situacije. 3. Totalna dvojezičnost Možna rešitev, z jezikoslovnega vidika, bi bila tako imenovana totalna dvojezičnost, a to je - po mojem mnenju - zelo oddaljena hipoteza: iz zgodovinskih in političnih razlogov je na Tržaškem skoraj neuresničljiva. Ni treba spomniti na mržnjo, ki je tu značilnost v medsebojnih odnosih, čeprav je to bolj razvidno pri določenih družbenih in političnih skupinah. Treba je namreč poudariti, da ta pojav ni splošen: če bi trdili, da so vsi Italijani šovinisti m vsi Slovenci nacionalisti, bi sprejeli Čisto nekoristen stereotip (iti stereotipov ter predsodkov imamo pri nas že preveč). Kljub temu je politična manipulacija dejansko zmeraj živa ter je v zadnjih letih žal močnejša tudi zaradi nekaterih odnosov iavne uprave na Tržaškem. To seveda ne bo izboljšalo razmer in bo, nasprotno, pustilo negativne posledice, ki bodo verjetno trajale dalj od samih uprav. Skratka, italijanski prebivalci se. ne bi nikoli strinjali in ne bi nikoli sprejeli totalne dvojezičnosti. Poleg tega se mi zdi pomembno še drugo pedagoško in psihološko razmišljanje: siljenje ne vodi nujno k pozitivnemu cilju. Seveda, če bi vsi italijansko govoreči v Trstu znali slovenščino vsaj pasivno, bi bil ta jezik uradni jezik v vseh situacijah, a to ne bi nujno jamčilo harmoničnega in ravnotežnega sožitja in niti spoznavanja in razumevanja drugega ali zavestnega sprejemanja manjšine kot bogastvo tudi za večino. Kljub temu iz tega ne sme nujno izhajati pesimistično predvidevanje napovedane smrti manjšinskega jezika, saj je jezik manjšine posebna naložba, posebno bogastvo, ki mora ne samo črpati iz pripadnikov same manjšine, temveč tudi iskati podporo v skupnosti in ustanovah države, kjer je ta jezik državni jezik. Prispevek matične domovine je bistven, kot je bistveno priznanje države, kjer manjšina živi. Res pa je tudi, da slovenska manjšina v Italiji Slovenije ne pojmuje nujno kot matično domovino, vsaj vsi pripadniki manjšine je ne priznavajo kot tako. Analize, ki so jih v zadnjih časih opravili psiholingvisti, kažejo nove zanimive interpretacije samoidenti-fikacije Slovencev v Trstu, ki se čutijo drugačni tako od Italijanov kot od sonarod-njakov čez mejo. 4. Stališče posameznika Poleg vseh zakonov, ki jamčijo rabo manjšinskega jezika, je zelo pomembno tudi stališče posameznika, njegov odnos do jezika in njegov občutek pripadnosti skupini. V notranjosti manjšine se seveda oblikujejo skupne podobe in skupna prepričanja, s katerimi se vsi pripadniki čutijo povezani in Čutijo potrebo po njihovem upoštevanju 258 ACTA H ISTRI AE -II- 2B03 ■ 2 Piltriria VASCCTTO: PRAVICA DO JEZIKA. 2JJ-261 in ohranjanj«. Iz tega izhaja skupna potreba po lojalnosti: govorci se sami prepričajo, da ima identifikacija s skupnostjo prednost pred čemerkoli drugim, da morajo njihove izbire biti koherentne s pričakovanji skupnosti, da sla njihova vloga in cilj v zaščiti skupnosti pred konkretnimi in morebitnimi napadi od zunaj v kakršnikoli situaciji Ta shema vodi do obrambnega stališča, ki se pogosto spreminja v zapitost in getizacijo. Na osebni ravni to implicira, da so delovne, družbene in čustvene izbire povezane z bistveno izbiro, tj. jezikovno, ki je najpomembnejša za identifikacijo s skupnostjo. Shema postane tem bolj stroga, čim večje ogroženosti, in to je razumljivo. Na tržaškem ozemlju je današnja situacija posebno težka. Ne smemo pa pozabili, da naš čas sledi razmeroma stabilnemu obdobju, v katerem se je postopoma razvil proces normalizacije, sodelovanja in medsebojnega upoštevanja. Poleg tega so politične, družbene in kulturne spremembe, ki so se razvile v zadnjem desetletju na svetovni ravni, usmerile človeštvo h globaliz3ciji, ki jo moramo razumeti tudi kot pozitivni pojav, ker prinaša širše stike, lažje povezave in hitrejše dialoge tudi s stvarnostmi in kraji, ki so zelo daleč oziroma zelo različni od našega. V ta proces so vpletene seveda tudi manjšine in to lahko povzroča veliko krizo v sistemu referenčnih modelov. Izbire posameznika ne izhajajo več na strog, konsek.venten način samo iz skupnih podob in prepričani. Na jezikovni ravni to pomeni bolj sproščeno rabo večinskega jezika, ki ga govorci ne čutijo več nujno kot preteč, konkurenčen in vsiljiv, temveč zelo pogosto kot alternativen in komplementaren kod. V določenih kontekstih ali za določene funkcije ga govorci uporabljajo ne samo, ker je lahko koristen aii nujen, temveč tudi, ker jim ugaja. Raba večinskega jezika ne implicira samoumevno priznanja, da je materinščina šibkejša v primerjavi z njim, in ne zanika pripadnosti govorca njegovi izvirni skupnosti. Utegne biti znamenje novega oblikovanja pripadnosti, različnega ali novega občutka pripadnosti prek drugih sredstev. Biti dvojezičen pomeni doživljali dvoje jezikov, ne pomeni bili dvoje ljudi. Skupnega razumevanja in skupnega priznanja kulturnih, družbenih in razmemiii modelov govorec nujno ne opušča z rabo večinskega jezika in njegove jezikovne izbire ne moremo soditi kot izraz večje ali manjše lojalnosti do skupine, kateri pripada. 5. Še druga razmišljanja Seveda ne moremo iz tega sklepati, da zaščita manjšinskega jezika v javni rabi ni nujna. Brez dvoma jezik ohranja svojo digniteto samo, če lahko izraža vse funkcije, ki jih skupnost rabi, in predvsem če se lahko pojavlja na vseh ravneh skupnega življenja. Prisotnost jezikovnih napisov, ki označujejo strukturo določenega ozemlja, je za 259 ACTA HJSTRIAIC • 11 • 21)03 • 2 Poli lita VASCOITO PRAVICA DO JEZIKA, 255-162 posameznike in za skupnost bistveni eiement, ki dovoljuje proste izbire, ne da bi posameznikom ali skupnosti nalagal breme občutka, da so edini nosilci lastnega bivanja. Vloga javnih ustanov je v tem primeru bistvena, saj lahko le te ustrezno rešijo vprašanja pravice do rabe jezika. Kljub temu je treba preoblikovati parametre, ki to pravico določajo in urejujejo, ker bi bila totalna dvojezičnost - kot smo že rekli - v glavnem nekoristna in neučinkovita. Uveljavljanje javne podobe neke skupnosti na nekem ozemlju je osnovno vprašanje, .lavna raba pisnega jezika potrjuje navzočnost skupnosti in je za njene pripadnike potrdilo lastnega bivanja in za pripadnika večine znamenje, da obstaja v istih prostorih še druga skupnost; poleg tega dovoljuje in jamči rabo manjšinskega jezika, ki bi bila drugače samo naključna in neobičajna. Raba slovenščine v javnih ustanovah je tudi bistvena, ker prizna jeziku določen status, ki ni več samo zaseben, oseben in neformalen, temveč tudi formalen, uraden in javen. Pot k zaščiti manjšine gre nujno prek vzgoje večine, ki mora imeti možnost, da pozna drugo skupnost in njeno izražanje, da ga ovrednoti in da ga čuti kot bogastvo, iz katerega lahko črpa. Takšna "vzgoja" bi morala biti rezultat smergije javnih ustanov večine in manjšinskih ustanov, a bi morala upoštevati posameznikove izbire. Poznavanje, ovrednotenje in eventualno osvajanje kulture manjšine za večino ne sme biti obvezno. Samo vzgoja v smeri medsebojnega upoštevanja lahko vodi k zavestnemu sprejemu pravic neke manjšine kot Človekovih pravic, in ne kol privilegijev, ki lahko škodujejo pravicam drugih Brez dvoma je pozitiven odnos javnih ustanov večine bistven za uresničitev takšnega cilja. Poleg tega bi državni zakon mora! predvidevati in vključiti načine in sredstva za podporo, razširjanje in uveljavitev manjšinske kulture. V tem smislu je zadnji zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji pomanjkljiv, čeprav se na podlagi deželnih zakonov zdaj začenjajo posamezne pobude, kot sta na primer tečaja slovenščine in furlanščine, ki ju organizira deželni sedež italijanske radijske postaje v Trstu. 260 ACTA HÏSXK1AK ■ U • 2003 • 2 Padilla VASCÜTTO: PRAVíCA DO.ÍEZIK'A. 255-2Í2 DIRITTO ALLA UNGI JA CoTidízioni tcoricíie, condizioni reali e altre irnplicazioni. viste da fuori Patn-ja VASCOTTO JT-3-lûf2 Trst- Trieste, Trcbío~ Trebiciano ¡88 e-mail: otto.pai@tiscaliiKt.it RIASSUNTO L'obíettivo di questo contributo è di verificare la situazione lingüistica delta minoranza slovena a Trieste, alia luce dette normative che dalla fine del la seconda guerra mondiale a oggi garanüscono Tuso delta lingtta materna sut territorio. Nonostante numeróse norme stabiliscano la possibilità di utilizzare la lin g ua materno in contesti diversi, privad e pubblici, ctdturali, lavorativi, economici, la reaîtà dimostra che molti di questi ambití offrono ¡imítate possibilità e soprattutro non conseníono né lo sviluppo delta lingua di minoranza in misura piene né la concreta liberté di uso in qualsiasi contesto. Vambiente di maggioranza cit costante è infatti non solíante eoncorrenziale ma in molti casi del tutto complementare e insostituibile. La soluzione potrebbe essere individúala nelt'appiic.azione del cosiddetto "bilingüismo totale", ipolesi moho remota che, per ragioni storiche e polinche, appare quanto mai poco realizzabile s id territorio di Trieste e che sul piano antropológica e didattico puo essere altamente opinabile, relativamente al concetto di obbligatoriet.à e di coercizione. I! pessimistico disegno che ne deriva, e cioè la prospectiva di morte annunciata o estinzione piu o meno prossima delta lingua di minoranza, non è pero Túnica possibile mierpreiazione delío status altiuile e dei suoifuuin sviluppí. Si natía di analizzare la posizione del singólo apportenetue alia comunitci di minoranza, le sue scelte individuali e il sito senso di appartenenza, idetüificazione e adesione al gruppo. Si tratta di interpretare in modo nuovo le dinamiche interne del gruppo e le irnplicazioni che le scelte individuali sottendono nel rapporta tra individuo e. gruppo. Si tratta ancora di imboccare una strada diversa netla vatutazione delta didattica e del contatto lingüístico. La formazione dei parlante bilingue implica una condivisione di universi cultu-mli. sociali e umaní che non puo essere messa di fronte alla necessità di una scelta marcara in termini di maggwre o minore leaUà verso il gruppo di appartenenza. Sut piano strettamente lingüístico, la tendenza alta lingua di maggioranza in de-terminait contesti non rappresenta necessariamentc Tabbandono delia lingua materna o il riconoscimento più o meno consapevole di un confronto insostenibile destínalo a evolversi ai danni delia lingua di minoranza. La presenza tuttavia di precísi segnoli linguistici indican/i la stranura del ter- 261 ACTA HISTRIAE • 1 i • 2003 • 2 P;;iri7i;t VASCOTTO. PRAVICA DO ;T.7-IK A- 255 262 riloiio rappresenta per il singóla e la colleitività un punto di nferimento indispen-sabile per poier operare delle scelre libere senza sentiré il peso del ruólo di unid sostenitori e interpreti deüu propria esistenza. II molo delle isiituzioni in quesro campo è fondamentale per riso!vere il nado del diritto alia lingua. II códice lingüistica in quemo massima espressione delt'itniverso di una collettività de ve essere tutélalo in futre le sue forme. Tu novia, considerando la siiuazione oggettiva del territorio - sottoposto a condizionamenti. pressioni e mani-polazioni di tipo político, peraltro eredi di processi siorici difícilmente cancetlabili o neutralizzabili ncll'arco di una o due generazioni ~ appare inevitab'de la necessitá di riformulare i parúmetri di appiicazione del diritto alia lingua. puntando non soltanto alia salvaguardia degli strumenü già in possesso, ma anche - e con forza -alia realizzazioni dell'iinmagiite pubbhca delta, presenta. In questo senso i! ruólo dell'intera maggioranza è determíname. La sit ada per la tutela di una »¡moranza passa nece.tsariam.eme attraverso l'educazione delta maggioranza. Da questo punto di vista l'ultima normativa sulle minoranze è decisamente carente. Parole chiave: sloveui, Italia, lingua slovena, lingua madre, minoranze nazionali, bilingüismo, diritri minoritari