26 Iz upravne prakse.
Iz upravne prakse.
K uporabi zakona z dne 18. marcija 1878, št 31. drž. zak. in odmeri hišno-razrednega davka.
Delniška družba I. poseduje dve hiši v vasi Z. in sicer ima jedna h. št. 30., druga pa h. št. 34. Prva dogotovila se je uže leta 1872., v drugi priredila pa so se iz skladišča stanovanja uže 1. 1849.
Iz upravne prakse. 27
Okrajno glavarstvo R a d o v 1 j i .š ko naložilo je z odredbo z dne 23. decembra 1892, št. 15682 družbi, da mora plačati za prvo hišo, ki se je uvrstila v XIV. razred hišnega davka od leta 1873. do 1. 1892. skupaj 37 gld. 81V2 kr., dalje od hiše št. 34, ki se je uvrstila v XIII. razred od 1. 1844. do 1. 1892. skupaj 199 gld. 44'/2 k''- to opiraje se na § 22. pat. z dne 23. februvarija 1820 (gub. nar. z dne 15. septembra 1821, št. 12560 p. z. z. III. zv.) oziroma § 8. zak. z dne 9. februvarija 1882, št. 17. drž. zak. Vrh tega seje naložila družbi v smislu naj v. sklepa z dne 29. majnika 1835, dvor. pis. dekr. z dne i. julija 1835, št. 1994 in naj v. sklepa z dne 24. februvarija 1846, dvor. pis. dekr. z dne 3. marcija 1846, št. 7057, gub. nar. z dne 12. marcija 1846, št. 6127 (p. z. z. XXVIII. zv.) še kazen v višini petletnih davčnih zneskov skupaj v znesku 10 gld. 50 kr. oz. 24 gld. 50 kr. —
V rekurzu, kateri je vložila družba I. proti tej odločbi, sklicuje se na sledeče točke: Navedla je v napovedbah najemščine, katere so se predložile omenjenemu glavarstvu, vsako leto obe hiši ter naštela dele. S tem pa je zadoščala svoji dolžnosti glede naznanila novih stavb. — Dalje je pa vsled tega bilo davčnim oblastvom mogoče, poučiti se o eksistenci obeh hiš — Ker se je dejanski odmeril hišni davek po teh napovedbah najemščine, se je gotovo tudi plačalo od njih vse, kar predpisujejo preje navedeni zakoni. Sklicevala se je družba tudi na zakon z dne 18. marcija 1878, št. 3. drž. zak., po katerem (§ a i. in 2.) je zastarala državna pravica odmeriti davek za dobo od 1889. 1. nazaj računjeno. — Kazen pa sploh ni bilo naložiti, ker sta se hiši vsako leto naznanili. Družba postala je šele leta 1869. lastnica hiše št. 34.; torej je tu tudi uporabljati dvor. dek. z dne 15. aprila 1828, z dne 16. septembra 1825 in 14. februvarija 1840, št. 2089 oz. 2132 in 409. z. j. z., po katerih ostane zemljišče oz. hiša za davek v obvezi le tri leta, potem postane dolžnost le osebna.
Dne 24. junija 1893 pod št. 9147 je na to odločilo finančno ravnateljstvo v Ljubljani, da se odpiše za hišo št. 34. predpisana kazen 24 gld. 50 kr., ker ni bila družba I. za časa prireditve te stavbe v stanovanja njena lastnica. Torej tudi ni zadela nje dolžnost, naznaniti to prireditev. Kar se pa tiče hiše št. 30., popravila se je na podlagi poizvedbenega zapisnika z dne 12. majnika 1893. 1. odmera davka od nje, ker sta se v njej  na-
28 Iz upravne prakse.
hajali od leta 1872. do 1. 1887. le dve sobi, potem pa napravile štiri; — in sicer na ta način, da se je predpisalo za leto  1873. do incl. 1. 1881. po I gld. 631/3 kr. na leto, od 1. 1882. do incl. 1. 1887. po 2 gld   10 kr., od leta 1888. naprej pa po 4 gld. 90 kr. Glede ostalih t o ček se je pa  rekurz  zavrnil,  ker izhaja iz poizvedbenega zapisnika z dne 12. majnika  1893. 1., da se stanuje v hiši št. 30. uže od 1. 1872., v hiši št. 34. pa več kakor 50 let. Torej sta hiši podvrženi v smislu § ov i , 3., 15. in 17. pat. z dne 23. februvarija   1820, potem  § ov  i. in 6. navodila k klasifikaciji stanovanjskih hiš. (dvor. pis. dek. z dne 6. decembra 1821 p. z. z. III. zv. št. 170.) in §-ov II. in  17. navodila gledd katastra z dne 9. julija 1841 hišno razrednemu davku od leta 1873. oz. od vpeljave stabilnega  katastra  t. j. od leta   1844. naprej. —  Odmera kazni 10 gld. 50 kr. je pa utemeljena v najv. sklepu z dne 29. majnika 1835, dvor. pis. dek. z dne i. julija 1835 (p. z. z. XXIV. zv. -št. 75. V.) Družba ni namreč 1. 1872. naznanila premembe stavbe št. 30. radi odmere hišno-razrednega davka.   To naznanilo pa se vsled jasnih določeb §-ov ii. in  16. navodila  za  razvidnost stavbinskega  katastra, dvor. pis. dek. z dne  25. majnika 1841, št. 14077 (p. z. z. XXIII. zv. št. 92) ne  more  nadomeščati s tem, da se navede hiša v napovedbah najemščine, katere je  predložila družba za odmero najemninskega davka od vseh svojih hiš. — Radi tega pa tudi ni pravilna trditev rekurza, da je zastarala pravica, odmeriti davek od 1. 1889. nazaj računjeno.   Ker je družba zamudila dolžnost naznaniti podlage za odmero davka, je za to vprašanje merodajen §. 2. zakona z dne  18. marcija 1878, št. 31. drž. zak. Ta pa pravi,  da se prične doba zastaranja šele s končanim upravnim letom, v katerem si je pridobilo oblastvo podlago za odmero in predpis davka. — Na daljni ugovor rekurza, da se gled^ hiše št. 34. ne sme več odmeriti davek z ozirom na odst. 3. § a 2. nav. zakona,  ker je preteklo več  nego 30 let od leta, v katerem je  nastala dolžnost plačevanja dotičnega davka, se pa sploh ni oziralo, ker se da iz odst. 2. in 3. tega §-a posneti, da se tu govori le o  listinah itd., o katerih se niso plačale postavne pristojbine.   Dvorni dekreti z dne 16. septembra 1825, št. 2132 z. j. z. itd. pa ne spadajo sem, ker razpravljajo le o razdelitvi skupil sodnim potom prodanih nepremičnin.   — Okolnosti pa, da je družba stavbi pridobila še le leta 1869., se zadošča s tem, da se izreče gled6 davčnih zneskov
Iz upravne prakse. 29
zapalih pred 1869. letom, da ni družba gled6 njih osebno zavezana, a le stvarno. —
V daljnem rekurzu sklicevala se je družba I. še na to, da ne zahteva zakon z dne 18. marcija 1878, št. 31. drž. zak., za pričetek zastaranja, da bi stranka podala davčnemu oblastvu podatke za odmero, da se zastaranje temveč prične od upravnega leta, v katerem je bilo oblastvu objektivno mogoče, poizvedeti davku podvržene reči in ga predpisati. Inače ne bi imel § 2. odst I. nobenega smisla. Dvorni dekret z dne i. julija 1835, št. 1994 (p. z. z. XXIV. zv. št. 75. V. str. 206) ne predpisuje oblike, v kateri se mora vršiti naznanilo stranke. Družba je navedla hiši v svojih napovedbah najemščine, torej je zadoščala zahtevam tega zakona. — Zakon iz leta 1878. govori uže po svojem nadpisu tudi o direktnih davkih. Torej veljajo vse njegove določbe tudi o direktnih davkih, če ni to izrecno izključeno v dotičnem §-u. § 2. odst. 3. ne izključuje svoje veljave glede direktnih davkov. 1) Sicer pa davčno oblastvo ni ovrglo družbene trditve, da je plačala davek za ti hiši vsied tega, ker jih je vstavila v svoje vsakoletne napo-vedbe najemščin.
Finančno ministerstvo jena ta rekurz z odredbo z dne 25. septembra 1893, št. 37044 dovolilo, da se odpiše še za nepravočasno naznanilo hiše št. 30. naložena kazen v znesku 10 gld. 50 kr. ter isto tako hišno-razredni davek za hišo št. 34., a le za dobo od leta 1844. do 1. 1869. Dalje je znižalo davek hiše št. 30. za dobo od leta 1882. do 1. 1887. od zneska 2 gld. 10 kr. na I gld. 70 kr. ter odredilo, naj se odpiše dotična preveč predpisana svota. Kar se pa tiče ostale tvarine izpodbijane odločbe finančnega ravnateljstva, potrdila se je le-ta iz tam navedenih razlogov, ne da bi se kaj omenilo o ugovoru družbe I. tičočem se zastaranja davčnih tirjatev v smislu navedenega zakona. — Dr. S.
') Da velja ta odstavek tudi gled^ direktnih davkov, trdita tudi dr. Goldberger *u Freiberger v svojih knjigah »Haudbuch der direkten Steueru.« —