Uvodnik 
dr. Marko Pavliha: Iskanje soglasja o temeljnih vrednotah .............. 1425 


Pogovori s sodobniki 
Simona Kopin{ek s Suzano Tratnik .................................................. 1438 


Sodobna slovenska poezija 
Miha Pintari~: Soneti ........................................................................ 1451 
Bernarda Jelen: Mo{ki mojih sanj..................................................... 1460 


Sodobna slovenska proza 
Milan Vinceti~: Razirka .................................................................... 1470 


Tuja obzorja 
Ivan Land`ev: Pesmi ......................................................................... 1482 

Razmi{ ljanja o (b) knjigah 
Marjan @iberna: Tek in `ivljenje v teku ............................................ 1490 


Sprehodi po knji`nem trgu 
Agata Toma`i~: ^esar ne more{ povedati frizerki 
(Lucija Stepan~i~) .......................................................................... 1499 
Tomo Podsten{ek: Tiho`itje z mrtvo babico (Ana Ger{ak) .............. 1502 
Milan Kle~: Lep pozdrav (Milan Vinceti~) ....................................... 1505 


Mlada Sodobnost 
Milena Mileva Bla`i}: Nagrada izvirna slovenska slikanica 
– prilo`nost za redefinicijo? ........................................................... 1508 
Lila Prap: Kraca (Tatjana Pregl Kobe) .............................................. 1513 


Gledali { ki dnevnik 
Matej Bogataj: Sence biv{ih bojevnikov........................................... 1516 


Sodobna slovenska dramatika 
Ivo Svetina: ABC oder KRIEG ......................................................... 1526 
Ale{ Berger: Dve radijski ................................................................. 1571 

dr. Marko Pavliha 

Iskanje soglasja o temeljnih vrednotah 
Non est enim in rebus vitium sed in ipso animo. 
Napaka ni v stvareh, temve~ v mi{ljenju. Seneka 
Od vseh sklepov me najbolj bolijo tisti, 
ki sem jih sprejel, pa ne uresni~il. 
Spaceman 

Dobro se (skoraj) vedno vrne z dobrim 
ali druga~e in bolj pragmati~no: 
izpla~a se biti po{ten. 
dr. Marko Ile{i~, sodnik Sodi{~a EU 

I. Denar je svetá in {entflorjanskih logov vladar 
Najhuj{i virus ~love{tva je denar s hudi~evimi mutacijami. Ljudi je razkosal na trpe~e, povpre~no `ive~e in Coelhov malo{tevilni Super­sloj, ki ukazuje celotnemu planetu. O moralnih mejah trgov, nepravi~ni razporeditvi bogastva na ban~nih ra~unih razvpitega ”enega odstotka” in vladavini transnacionalnih korporacij oziroma o vzponu nelegitimne oblasti in zatonu demokracije kakor tudi o morebitnih re{itvah, na primer 
o globalni progresivni obdav~itvi kapitala, argumentirano pi{ejo {tevilni ugledni tuji avtorji, denimo Naomi Klein, Michael Sandel, Thomas Pi­ketty, Joseph Stiglitz, Robert Solow, Paul Krugman in Susan George, pa tudi na na{ih zape~kih bi se kdo na{el. Toda zdi se, da govorijo sami sebi in somi{ljenikom, glavnih krivcev za vrednotno razsulo pa se o~itno prime le premo`enje in kdaj pa kdaj kaka sankcija brez haska. 
Šestina svetovnega prebivalstva je {e vedno skrajno revna; po podatkih Eurostata `ivi v Evropski uniji kar 122 milijonov ljudi pod pragom ”tve­ganja za rev{~ino ali socialno izklju~enost”. Razpasel se je kult opevanja zale mladosti in ~rtenja grde starosti, ki je vse bolj z nesnago zasut vrelec modrosti. Obsedenost z u~inkovitostjo – tako Renata Salecl – je obliko­vala nov diskurz morale, ki zajema pravila obna{anja, obla~enja, odnosa do hrane in predvsem do lastnega telesa, kar kajpak slu`i zlasti interesom kapitala. Stopnjuje se proces poneumljanja ljudi z ogromnimi koli~inami informacij, od katerih prete`na ve~ina sodi v ko{ za digitalne odpad­ke. Tudi najpogumnej{i ustvarjalci se slej ko prej znajdejo v krempljih samocenzure, razen ~e so pripravljeni `rtvovati popolnoma vse, imetje in `ivetje. Zasvojenost z opojnimi substancami je degenerirala v internetno histerijo, odrsko puritanstvo pa je za spu{~enim zastorjem najve~krat hipokrizija. 
Kot lucidno razmi{lja Yuri Yatsko, fizik, psiholog in znanstvenik, ki raziskuje skrajni domet (para)znanosti in ezoterike, civilizacijo upravljajo strukturni mehanizmi, recimo vlade, parlamenti in druge institucije, ter nestrukturni, ki posedujejo usodno mo~. Med te uvr{~a vojno oziroma agresijo, genocid (ki se dogaja tudi na mehák na~in, denimo s tobakom, alkoholom, gensko spremenjeno hrano, zdravili in drogami), finan~no­ kreditni ban~ni sistem, medije, ideologijo, zgodovino (znanje o preteklo­sti) in sistem vrednot (kultura, jezik, pisava itd.). 
Mar je etika v tej igralnici ni~elne vsote, v hi{i iz kart, kjer pusto{ijo par­titokracija, patokracija, surov pragmatizem in manipulacija, res nemo~na? Kaj se je v dobi tehnike, kibernetike in ob~e digitalizacije pripetilo kr{~anski in lai~ni morali ter morali odgovornosti, what is the price of unpriced values? So res vrednote v glavnem iste, samo tehnologija se spreminja? 
”Zli vrlino bolj preganjajo, kakor jo dobri cenijo,” je neko~ pripomnil Don Kihotov o~e Miguel de Cervantes, pa {e prav je imel. 
Nemara velja v tem kontekstu omeniti Nialla Fergusona, ki je menda ”najbriljantnej{i zgodovinar svoje generacije“ (The Times), njegova knjiga 
o vzponu in skoraj{njem zatonu zahodne civilizacija (Civilization: The Six Killer Apps of Western Power) pa je mojstrovina, saj ”fascinantna dejstva kipijo z vsake strani” (Sunday Times). Ferguson se spra{uje, zakaj zadnjih 500 let Zahod dominira svetu in za odgovor ponuja ”{est ubijalskih aplikacij”, ki smo jih razvili na tej strani planetarne poloble, primanjkovale pa so Vzhodu. To so konkurenca, znanstvena revolucija, vladavina prava s predstavni{ko oblastjo (demokracija), sodobna medici­na, potro{ni{ka dru`ba in protestantska delovna etika. Konkurenca se je razvijala, ker je bila Evropa politi~no razdrobljena na okoli 1000 ve~jih ali manj{ih pravnih entitet, ki so med seboj tekmovale. Ker je sleherna `elela biti bolj{a v voja{kem in trgovinskem pomenu, je to vplivalo na kakovost izdelkov in storitev. Zato za Fergusona ni presenetljivo, da so se vsa najpomembnej{a odkritja 17. stoletja v matematiki, astronomiji, fiziki, kemiji in biologiji utrnila v zahodni Evropi, skoraj vsi poglavit­ni dose`ki 19. in 20. stoletja v zdravstvu, vklju~no z obvladovanjem tropskih bolezni, pa so rezultat prizadevanj zahodnih Evropejcev in Severnoameri~anov. V angle{ko govore~em svetu je vzkalila optimalna dru`bena in politi~na ureditev, pognojena s spo{tovanjem zasebne lastnine in pravico do zastopstva lastnikov premo`enja v izvoljenih zakonodajnih telesih. Potro{ni{ka dru`ba je omogo~ila industrijski revoluciji razcvet povsod tam, kjer sta obstajali ponudba naprednih tehnologij za izbolj{anje storilnosti in povpra{evanje po vse ve~ bolj{ih in cenej{ih izdelkih, za~en{i z bomba`nimi obla~ili. Reformacija je botrovala protestantski delovni etiki, saj so Zahodnjaki prvi povezali ekstenzivno in intenziv­no delo z vi{jimi stopnjami var~evanja, kar je omogo~ilo akumulacijo kapitala. To naj bi tudi pojasnjevalo bistveno vi{jo stopnjo razvitosti in demokrati~nosti v Severni Ameriki, ki so jo prete`no zasedli Britanci, in druga~no situacijo v Ju`ni Ameriki, ki so jo zavzeli Španci in Portugalci. 
Zdaj je o~itno ~as za spremembe. Po Fergusonovem mnenju Kitajska nezadr`no pridobiva prednost pred Vzhodom tudi zaradi ”uva`anja” protestantske delovne etike, ki ji lahko o~itamo – tako na primer Ali @erdin – le sebi~en odnos do okolja oziroma narave. Na Kitajskem danes `ivi okoli 40 milijonov protestantskih kristjanov, po mnenju nekaterih celo od 75 do 110 milijonov; za primerjavo: leta 1949 jih je bilo milijon in pol. Skupaj z 20 milijoni katolikov je tam torej 130 milijonov kristjanov, ki so bolj pobo`ni od njihovih evropejskih bratov in sestrá, saj se redneje udele`ujejo bogoslu`ja. Kitajci tudi cerkve gradijo z najhitrej{im tempom in natisnejo ve~ Biblij kot jih v drugih dr`avah. 
Bo vse to vplivalo na skoraj{njo druga~no podobo sveta? Zelo verjetno. 
Francesco Rocca, podpredsednik Mednarodne federacije Rde~ega kri`a, je nedavno takole opisal bistvo begunske krize, ki je eden najhuj{ih aktual­nih primerov ~love~anskega razsula: 
”Ilegalen je odziv vlade, ki ne poskrbi za ljudi, ki prosijo za za{~ito. Ilegalen 
je lahko pravni status, ~love{ko bitje pa ne more biti ilegalno in je treba z njim 
ravnati spo{tljivo.” 
Mar niso migranti, prebe`niki, azilanti in vsi ostali be`e~i posledica Za­hodnega izvoza ”demokracije” na Vzhod? Kaj pa demografska dogajanja v Evropi, ki ka`ejo, da bo najstarej{a celina nekje do leta 2050 potrebovala dodatnih 20 milijonov parov pridnih rok? Kaj se dogaja s ~love~nostjo in ~lovekovim dostojanstvom? 
Globalne krivice {e bolj peklijo zaradi lokalnih (j)eti~nih klic, kajti kot je `e Lev Nikolajevi~ Tolstoj krstil Ano Karenino, so si vse sre~ne dru`ine podobne, vsaka nesre~na pa je nesre~na na svoj na~in. Slovenija ni sre~na dru`ina, ~eravno bi lahko bila radostna buti~na dr`avica na morski strani Triglava. Ideolo{ki vrag nas pehá narazen na bolestno raz­maknjena bregova, na na{e in va{e, cerkvene in brezbo`ne, {entflorjanske plebejce in patricije, sociopate, psihopate in bojda normalne, partizane in domobrance, komuniste in opore~nike, Jan{eve in Ku~anove, rde~e in ~rne, geje in heteroseksualce, tiste iz Murgel in one iz Lepene, nihiliste in optimiste – vse to zaradi tako imenovane polpretekle zgodovine, ki je najbr` vsaj delno skriven~ena in prikazana tako kot ustreza posamezni interesni skupini. Unescov umetnik za mir Marko Poga~nik je neko~ lucidno pripomnil, da Slovenija potrebuje tretjo osamosvojitev, ki bi nas osamosvojila pred lastno nesamostojnostjo. Toleranca je po slovenski navadi ignoranca, ki jo ~lovek ka`e ~loveku z molkom in neodzivnostjo, najve~krat zaradi prezira, zavisti ali surove nevzgojenosti, pri ~emer ima dovolj brun v lastnih o~eh, da jih lahko me~e pod noge ali zasaja drugim. Smo kot pobegli vlak, na katerem se v gne~i pehamo za mesto vlakovodje, toda ko odpademo kot ”knof od gat”, se premnogi ne zmorejo sprijazniti s pomo`no ali potni{ko vlogo, zato se obesijo na silno zavoro ali, {e bolj uni~evalno, se`ejo po kretnicah. Zategadelj tako kot navidezno modra Zemlja tudi na{a prelestna zemljica potrebuje globalni etos, spo{tovanje vsaj tistih osnovnih vrednot, ki so nam skupne tiso~letja; osrediniti se moramo na povezovalno namesto na razdru`evalno. 
Tolikokrat izgovorjena, zapisana, ~islana in zlorabljena beseda sprava bo resni~no prava ne le brez svoje prve ~rke, marve~ {ele tedaj, ko jo bomo do`ivljali iskreno, so~utno in ~love{ko dostojanstveno. Etimolo{ko nam veleva, da popravimo, uredimo, izbolj{amo, pospravimo in obvladamo moralni kaos v na{ih glavah in srcih. 

II. Iz pradavnine prek Mezopotamije do ~lovekovih pravic in svobo{~in 
Humani zametki prava, morale, etike in etosa segajo v prazgodovino k na{im daljnim prednikom, ki so `iveli dru`no zaradi obrambe pred plenil­ci, pokopavali so svoje mrtve, skrbeli za bolne in si medsebojno pomagali. 
@e starodavni mezopotamski zakoniki so zagotavljali sve`enj temeljnih ~love~anskih vrednot, denimo nedotakljivost `ivljenja, zdravja, telesne integritete in svobode, kakopak na na~in, ki se dandanes zdi barbarski, tedaj pa je bil `e zaradi vnaprej{nje javne razgla{enosti pravi~en. Tamkaj najdemo tudi skrb za starej{e in onemogle, spo{tovanje obljub oziroma pogodb in {e marsikatero vrlino. Spiritus agens najstarej{ih kodifikacij se je s pridihom naravnega prava skozi stoletja krepil v gr{ko­rimskih izro~ilih, religijah in filozofskih naukih, med renesanso in razsvetljen­stvom vse do moderne ere, ko se v ospredje pririne pragmati~nost eti~nega obna{anja. 
Individualne in kolektivne pravice in svobo{~ine kot konkretna mani­festacija prava in etike so bile prvi~ zapisane med francosko revolucijo v Deklaraciji o pravicah ~loveka in dr`avljana (1789), ki je vsaj papir­nato (da ne re~emo brez­glavo) priznavala ljudem, da se rodijo in `ivijo svobodni ter enaki v pravicah, dru`bene razlike pa smejo temeljiti samo na splo{nem interesu. Cilj vsakega politi~nega zdru`evanja naj bi bila ohranitev naravnih in nezastarljivih ~lovekovih pravic, ki so svoboda, lastnina, varnost in upor proti zatiranju. Svoboda je v tem, da lahko stori{ vse, kar ne {kodi drugemu, zato izvr{evanje naravnih pravic slehernika nima drugih omejitev kot one, ki zagotavljajo drugim ~lanom dru`be, da u`ivajo enake pravice. Te meje sme dolo~iti le zakon, ki lahko prepove zgolj dru`beno {kodljiva dejanja. Vse, kar z zakonom ni prepovedano, je dovoljeno, zatorej nikogar ni mogo~e prisiliti k ne~emu, kar ni zakono­dajno zapovedano. 
Dve leti pozneje so na zahodnem obre`ju Atlantskega oceana po fran­coskem vzoru spisali Listino pravic (1791), ki jo sestavlja prvih deset amandmajev ameri{ke ustave. 
Za tlakovanje sodobne demokracije in humanizma so klju~ni pravni akti prej{njega stoletja s podro~ja varovanja ~lovekovih pravic in svobo{~in, denimo Ustanovna listina Zdru`enih narodov (1945), ki `e v preambuli poudarja vero v temeljne ~lovekove pravice, v dostojanstvo in vrednost ~love{ke osebnosti, kakor tudi enakopravnost mo{kih in `ensk ter velikih in malih narodov. Ta svetovna organizacija naj bi ustvarila pogoje, kjer bi obveljali pravi~nost, spo{tovanje mednarodnopravnih obveznosti, strpnost in skupno `ivljenje v miru oziroma dobri sosedski odnosi. Pripomogla naj bi k socialnemu napredku in bolj{im `ivljenjskim pogojem v ve~ji svo­bodi, med cilji Zdru`enih narodov pa so izrecno poudarjeni mednarodni mir in varnost, prijateljski odnosi med narodi ter mednarodno sodelova­nje z re{evanjem mednarodnih problemov ekonomske, socialne, kultur­ne ali ~lovekoljubne narave. Razvijali in spodbujali naj bi spo{tovanje ~lovekovih pravic in temeljnih svobo{~in za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero. 
Tudi Splo{na deklaracija ~lovekovih pravic (1948) izhaja iz priznavanja prirojenega ~love{kega dostojanstva vseh ~lanov ~love{ke dru`be in njiho­vih enakih in neodtujljivih pravic, ki so temelj svobode, pravi~nosti in sve­tovnega miru. Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje. Vsakdo ima pravico do `ivljenja, prostosti, osebne varnosti, pravne sposobnosti, enakosti pred zakonom, zasebnosti, dr`avljanstva in nekaterih drugih stanj in polo`ajev. Na dostojanstvu, ki je prirojeno vsem ~lanom ~love{ke dru`ine, in priznanju njihovih enakih in neodtujljivih pravic, temeljita tudi Mednarodni pakt o dr`avljanskih in politi~nih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966. 
Po Evropski konvenciji o varstvu ~lovekovih pravic in temeljnih svo­bo{~in (1950) je bistvena pravica do `ivljenja, ki ji sledijo prepoved mu~enja, su`enjstva in prisilnega dela, pravica do svobode in varnosti, pravica do po{tenega sojenja, svoboda vesti, mi{ljenja in vere, svoboda izra`anja in vrsta drugih pravic in svobo{~in. Iz (vsaj meni) neznanih razlogov ne konvencija ne njeni protokoli izrecno ne zagotavljajo varstva ~lovekovega dostojanstva. Le zakaj? 
Plemenitej{a je Lizbonska pogodba oziroma pre~i{~ena Pogodba o Evropski uniji (2007), ki krepko pod~rtuje vrednote spo{tovanja ~love­kovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne dr`ave in spo{tovanja ~lovekovih pravic. Te vrednote so skupne vsem dr`avam ~la­nicam v dru`bi, ki naj bi jo ozna~evali pluralizem, nediskriminacija, strp­nost, pravi~nost, solidarnost ter enakost `ensk in mo{kih. Unija in dr`ave ~lanice se morajo na podlagi na~ela lojalnega sodelovanja medsebojno spo{tovati in si pomagati pri izpolnjevanju pogodbeno predpisanih nalog. Unija priznava pravice, svobo{~ine in na~ela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah iz leta 2000 in 2007, ki ima enako pravno veljavnost kot omenjena Pogodba o EU in Pogodba o delovanju EU. Tudi tu so na prvem mestu ~lovekovo dostojanstvo, pravica do `ivljenja, pravica do spo{tovanja telesne in du{evne celovitosti, {tevilne svobo{~ine, enakost, solidarnost, pravice dr`avljanov in sodna varnost. 
Evropsko in mednarodno pravo se hvalevredno zrcali v Ustavi Repub­like Slovenije (1991), vklju~no z nedotakljivostjo ~lovekovega `ivljenja, varstvom osebne svobode in varstvom ~lovekove osebnosti in dostojan­stva, ki bi po vzoru evropske listine sodilo na za~etek drugega poglavja o ~lovekovih pravicah in svobo{~inah in ne nekam na sredino. Pomembna je dolo~ba, da so ~lovekove pravice in temeljne svobo{~ine lahko omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih dolo~a ustava. Na{ vrhovni predpis je napreden tudi glede uzakonitve pravice do zdravega `ivljenj­skega okolja in dol`nosti dr`ave, da skrbi za njeno uresni~evanje, kar skozi prizmo Lizbonske pogodbe pomeni dodatno obveznost izbolj{evanja kakovosti okolja, ne le varovanja pred onesna`enjem. 
Bomo tem pravicam dodali vsaj {e tri, recimo pravico do ~iste pitne vode, pravico do mobilnosti, pravico do dobrote in pravico do ob~e sre~e, ki jo omenja ameri{ka Deklaracija o neodvisnosti iz leta 1776? 

III. Projekt svetovni etos (Weltethos) 
Vrednotno vezivo citiranih pravnih aktov je vsebovano v Deklaraciji svetovnega etosa parlamenta svetovnih religij (1993), ki se je rodila po zaslugi profesorja Hansa Künga in je namenjena vsem ljudem, na Zaho­du in Vzhodu, vernim, agnostikom, panteistom in ateistom, ne glede na intimno prepri~anje. Religija in dr`ava naj bosta lo~eni, ampak za bo`jo in civilno voljo, naj ne delujeta druga zoper drugo! Temeljne vrednote in na~ela svetovnega etosa so ~love{kost, zlato pravilo, nenasilje, pravi~nost, resnicoljubnost in partnerstvo. Primarna humana zahteva je, da z vsakim ~lovekom ravnamo ~love{ko, da ima sleherno ~love{ko bitje nedotakljivo dostojanstvo navzlic morebitni druga~nosti, da se do soljudi obna{amo so~utno, kar veleva zlato pravilo domala v vseh religijah in filozofskih naukih. Iz tega na~ela izhajajo pradavna vseobsegajo~a pravila za kul­tiviranje nenasilja in spo{tovanja `ivljenja, solidarnosti in pravi~nega gospodarstva, strpnosti in resnicoljubnosti, enakih pravic in partnerstva med mo{kim in `ensko. Svetovni etos ni kr{~anska in zahodnja{ka iz­najdba, ampak je skupna vrednotna dedi{~ina ~love{tva, katere bistvo sta metana~eli ~love{kega dostojanstva in tolerance, ergo strpnosti do druga~nih nazorov. V tem duhu so predstavniki, lastniki in upravitelji gospodarskih dru`b ter drugih organizacij oktobra 2009 na sede`u OZN podpisali {e Manifest za globalni gospodarski etos – posledice za svetovno gospodarstvo, ki bi ga moral znati na pamet sleherni mened`er. 
Junija 2012 je bilo z Manifestom Gibanja svetovni etos Slovenija v Küngovi navzo~nosti ustanovljeno gibanje, ki si znotraj globalne eti­ke prizadeva `iveti kot eti~na vest na{e domovine, zato ~lanice in ~lani po svojih najbolj{ih mo~eh stremimo za tem vzorom, in sicer z eti~nim ravnanjem tako v mi{ljenju kot v konkretnem delovanju. Kot civilna dru`ba vklju~ujemo vse ljudi dobre volje v projekt humanizacije sveta in utrjujemo vrednote svetovnega etosa s predavanji, sre~anji, ~lanki in raz­pravami, knjigami, prek svetovnega spleta, z mednarodnimi povezavami in drugimi oblikami javne komunikacije. ^e bi se izkazalo, da bi na{a prizadevanja la`e uresni~evali v pravno formalni obliki, bomo ustano­vili dru{tvo in kasneje krovno zvezo, ki bi zdru`evala tudi druge eti~no naravnane civilno­dru`bene organizacije v Sloveniji. Dosedanje izku{nje ka`ejo, da za uresni~evanje na{ih prizadevanj pravno­formalna oblika ni potrebna, {e zlasti pa ne `elimo ustanoviti politi~ne stranke. Gibanje podpira vse podobne oblike civilne dru`be, ki krepijo svetovni etos, zato jih vabi(mo) k sodelovanju. Med drugim pozdravljamo prizadevanja Mednarodnega kolegija za preoblikovanje mednarodnega prava v splo{no, skupno pravo ~love{tva, za uveljavitev na~ela planetarne intersolidarnosti in sprejetje univerzalne deklaracije o soodvisnosti v okviru Organizacije zdru`enih narodov. Svetovni etos pa~ zahteva svetovno pravo, ker eden brez drugega ne moreta zares zacveteti. Pripadniki gibanja smo zasebno in javno anga`irani, zagovarjamo in utrjujemo eti~ne zapovedi manifesta za globalni gospodarski etos. 
Zavedajo~ se dejstva, da je bil slovenski prostor skozi zgodovino vselej na kri`i{~u razli~nih idejnih in kulturnih tokov, `elimo samozavestno in tvorno prispevati k oblikovanju in uresni~evanju globalne ideje humanosti ter poglabljanju medkulturnega in medreligijskega dialoga doma in v sve­tu. Zato na{a eti~na skrb velja tudi soustvarjanju zdravega, utemeljenega in vzajemno spo{tljivega dialo{kega duha znotraj slovenskega kulturnega prostora, da ta ne bo bogat samo v mi{ljenju in udejanjanju razlik v nji­hovi razli~nosti, temve~ tudi v mi{ljenju in udejanjanju razlik v njihovi enotnosti. Idejo svetovnega etosa mislimo in uresni~ujemo kot osrednjo vrednotno paradigmo, ki omogo~a ohranjanje in negovanje razli~nosti na temelju enotnih vrednostnih izhodi{~, ki so v njihovi elementarni ~love~nosti skupna vsem religioznim in sekularnim kulturam. 
Za pozitivno preobrazbo svetá je neizbe`en preporod slehernega po­sameznika. Vsakdo naj slu`i kot val morjá, ki se ponosno zaveda svoje individualne gibkosti, slanosti, toplote in vsebnosti ter isto~asne simbioze v vesoljnem oceanu. 
Pape` Fran~i{ek svari pred ideolo{kim ekstremizmom, pred katerim ni imuna nobena religija. ”Vemo, da nas odstranjevanje sovra`nika zunaj nas lahko zapelje, da hranimo sovra`nika znotraj nas,” pravi, kot naj bi po in­dijanski legendi v nas bivala dobri in slabi volk, prevlada pa tisti, ki ga bolj negujemo. Eno klju~nih idej svetovnega etosa je v svoji ~udoviti knji`ici Neverjetna Japonska preprosto razlo`il pater in misijonar Pedro Arrupe, potem ko je skoraj trideset let deloval v de`eli vzhajajo~ega sonca: 
”Kadar koli se sre~am z ljudmi, o kakr{nih sem pravkar govoril, a takih je ne{tevilno, pomislim: bo`je usmiljenje bodo dosegli tudi tisti, ki imajo res dobro voljo in poznajo Boga toliko, kolikor morejo po naravnem zakonu, ~etudi `ive in umirajo dale~ od njegove vidne Cerkve.” 
Svetovni etos je identi~en posvetni etiki, ki jo oznanja {tirinajsti dalajlama Tenzin Gyatso s klicajem na so~utju do vseh `ivih bitij, narave in veso­lja. Na podlagi znanstvenega preu~evanja zahodnih in vzhodnih kultur se je do podobnih ugotovitev dokopal moralni psiholog Jonathan Haidt s pluralisti~no teorijo prirojenih moralnih matric. Na prvo mesto postav­lja skrb za so~loveka in vzajemno varovanje pred {kodljivimi vplivi, kar br`kone zaobjema tudi gostoljubje, kajti kot lepo pravi Lenart Škof, je to ”eden najstarej{ih zakonov ~love{tva in spada med tako imenovane na­ravne zakone, ki ne potrebujejo utemeljitve”. Haidt na{teva {e pravi~nost in po{tenost, ravnanje s so~lovekom v sorazmerju z njegovimi dejanji, svobodo, nasprotovanje tiranstvu in zatiranju, lojalnost do dru`ine, do­movine in vsake skupine, v kateri se osmi{ljamo, avtoriteto, spo{tovanje tradicije in legitimne hierarhije, nasprotovanje prevratni{tvu in svetost ali ~istost, izogibanje odvratnosti in gnusu. 
Podobno dokazujeta psihologa Adam Grant z razpravo o dajalcih, je­malcih in ujemalcih (pomo~ drugim poganja na{ lastni uspeh) ter Dan Ariely s smelo tezo, da je nepo{tenost mogo~e zmanj{ati tudi z nadzorom in moralnimi opomniki – eti~nimi kodeksi (halo, poslanci, je kdo doma?). 
Pred ve~ kot {tirimi desetletji je znameniti socialni psiholog Stanley Milgram {okiral svet s knjigo Poslu{nost avtoriteti, v kateri je dokazal, da se v dolo~enih okoli{~inah lahko vsakemu dogodi, da slepo sledi in izpolnjuje navodila, povelja in zahteve, ne glede na njihovo moralnost. To se ujema s prirojenim ~islanjem avtoritete, o katerem govori Haidt, toda ne more in ne sme opravi~evati zavr`enih dejanj, ker zanje po Karlu Jaspersu odgovarjamo kriminalno, politi~no, moralno in metafizi~no. Slednja oblika krivde izvira iz solidarnosti med ljudmi kot ~love{kimi bitji, zaradi katere je vsakdo soodgovoren za vsako krivico in krivi~nost na svetu, {e zlasti za najhuj{e zlo~ine, ki se zgodijo v njegovi navzo~nosti ali z njegovo vednostjo. 
Generalna skup{~ina OZN je nedavno sprejela sedemnajst ciljev oziro­ma ukrepov, s katerimi bi bilo mo`no v relativno kratkem ~asu odpraviti ekstremno rev{~ino in izbolj{ati `ivljenje milijardam ljudi. Med njimi so tudi vzgoja in izobra`evanje, mir in pravi~nost ter sodelovanje. @e René Descartes je navzlic svoji dualisti~ni zablodi pravilno trdil, da kdor `eli ~im bolj izpopolniti svoj um, se mora manj u~iti in ve~ razmi{ljati, torej samega sebe vzgajati ter se altruisti~no in eti~no samouresni~evati. Mi{ljenje bi moralo biti po Edwardu de Bonu znatno bolj lateralno (pre­bojno, out of the box), ne zgolj logi~no (linearno), kar bi moralo odlikovati celostno vzgojo in modrostno inteligenco. 
Howard Gardner in Umberto Galimberti menita, da bo prihodnost zah­tevala usklajeno delovanje petih pojavnih oblik inteligentnosti. Prva je urejajo~a inteligentnost, s pomo~jo katere razlikujemo med resni~nim in la`nim, med dejstvi in domi{ljijo, med abstraktnim in konkretnim. Na tej podlagi se razvije sinteti~na inteligenca, ki omogo~a zbiranje informacij iz razli~nih virov in zdru`evanje v enotno sintezo. Potem mora um izuriti {e ustvarjalno inteligentnost, ki se zbrusi predvsem s postavljanjem nena­vadnih vpra{anj; ta z nepri~akovanimi re{itvami zahtevajo spo{tljivo, du­hovno naravnano inteligenco, ki se ne brani razlik in druga~nosti, zatorej je v globaliziranem svetu bistvena. Prav tako je treba spodbujati eti~no inteligentnost, ki se ne opira le na lastno vest in interese, marve~ skrbi za potrebe skupnosti. Mar ni za razsvetljenega ~loveka najhuj{a kazen prav pekljenje vesti? 
Holisti~na vzgoja je klju~na za prevrednotenje vrednot, kajti kot je `e pred desetletji u~il Franc Pedi~ek, mora biti sodobna paideia vzgo­ja v naj{ir{em pomenu besede in najprej funkcija ~loveka z namenom u~love~evanja, da je zatem lahko funkcija dru`ine, dru`be, dr`ave, ideolo­gije, gospodarstva in politike. Podobno je Karl Ozvald zagovarjal kulturno pedagogiko kot “ka`ipot za umevanje v~love~evanja”, dalajlama pa {e dandanes verjame v izobra`evanje glave in vzgojo srca. Temu bi lahko dodali pristavek, naj besede meso postanejo oziroma da je skrajni ~as za konkretizacijo in implementacijo zapisanega. 

IV. Soglasje o temeljnih vrednotah za prihodnost slovenske dru`be 
Gibanje Svetovni etos Slovenija je oktobra v Cankarjevem domu orga­niziralo `e tretji posvet, in sicer v Kosovelovi dvorani, ki je potrdila pesnikovo prepri~anje, da je ~lovek poslanec celote, zatorej ”kar ~uti, da mora napraviti, mora napraviti za celoto”. Na prvem dogodku smo govorili o svetovnem etosu globalno in lokalno, na drugem o pomenu holisti~ne vzgoje in na tretjem o iskanju soglasja o temeljnih vrednotah za prihodnost slovenske dru`be. @e drugi~ je bil pokrovitelj predsednik vlade Miro Cerar, ki se je zadnji hip opravi~il, saj je zaradi begunske krize vlada zasedala do petih zjutraj, ~ez nekaj ur pa so najvi{ji politiki menda `e nadaljevali sestankovanje v parlamentu. Metafori~no po Borutu O{laju torej ko~ija`a trenutno ni bilo na na{i ko~iji, na kateri sedimo pot­niki dr`avljani, vle~ejo pa jo parlamentarni, vladni, sodni, gospodarski, upravni, zdravstveni, ob~inski in drugi konji, ki imajo poleg enotnega zamegljenega cilja tudi vsak svojega, vklju~no s specifi~no moralo, zato vozimo slalom, {kripljemo in se nevarno nagibamo. Med ~astnimi gosti je bila tudi na{a prva pokroviteljica Vlasta Nussdorfer, varuhinja ~lovekovih pravic, ki je v svojem nagovoru poudarila pomen dru`ine, {ole in pozitiv­ne naravnanosti, da v vsaki stvari vidimo tudi dobro, da kdaj pose`emo tudi po knjigi pohval namesto prito`b. 
K sodelovanju smo `eleli pritegniti tudi predsednika republike, z njim smo se pred meseci celo sestali, a se je nadaljevanka za~ela in kon~ala pri prvi epizodi, kdo ve, zakaj. @al sta povabilo na okroglo mizo ”vljud­no” odklonili kar dve ministrici, izobra`evalno­znanstveno­{portna in razvojno­strate{ko­kohezijska, menda zaradi drugih nujnih obveznosti, pri ~emer se spra{ujem, kaj je lahko za vodilnega politika {e pomembnej{e kot etika, morala in vrednote. No, vsaj namesto druge se je posveta udele`il njen dr`avni sekretar, zato smo ji v svojih du{ah brez zadr`kov opravi~ili odsotnost. 
Na posvetu so aktivno sodelovali vplivni predstavniki najve~jih verskih skupnosti, civilno­dru`benih gibanj, znanstvene in umetni{ke sfere, uni­verz, gospodarske zbornice, sindikatov, ustavnega sodi{~a, rednega sod­stva, medijev in politike. Zvrstilo se je petnajst imenitnih govorcev, ki si skupaj z naslovi prispevkov zaslu`ijo omembo v samem pri~ujo~em ”tele­su” besedila, saj bi jih v opombi pod ~rto neupravi~eno potisnili v ozadje: Borut O{laj (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), Janek Musek (In{titut za etiko in vrednote Jo`e Trontelj), Lenart Škof (Act Tank – Deja­nje), Anton Stres (Rimskokatoli{ka cerkev), Nevzet Pori} (Islamska ver­ska skupnost v Sloveniji), Geza Filo (Evangeli~anska cerkev Augsbur{ke veroizpovedi v Sloveniji), Peran Bo{kovi} (Srbska pravoslavna cerkev v Sloveniji), Mojca Savski (Budisti~na kongregacija Dharmaling), Jakob Po~ivav{ek (generalni sekretar Konfederacije sindikatov Pergam), Janja Roblek (predsednica Slovenskega sodni{kega dru{tva), Metka Penko Natla~en (Gospodarska zbornica), Marko Poga~nik (Unescov umetnik za mir), Janez Krek (Pedago{ka fakulteta), Ne`a Kogov{ek (Mirovni in{titut) in Bo`idar Volj~ (predsednik dr`avne komisije za medicinsko etiko). Na­stope sta ve~inoma povezovala Ma{a Gedrih in pater Silvo Šinkovec, ki sta se tudi sicer izjemno potrudila za odli~no organizacijo posveta. 
Prisluhnili smo vrednotnim mantram, ki so teoreti~no skorajda ne­sporno harmoni~ne, prakti~no pa si jih trmasto, vzvi{eno, hinavsko in egoisti~no razlagamo po svoje: dostojanstvo ~loveka, duhovnost, vera, vzgoja, dru`ina, {ola, mediji, umnost, humanost, evropskost, rast, sobi­vanje, upanje, pravi~nost, spo{tovanje, sprejemanje, poslu{anje, dialog, druga~nost, nepristranskost, so~utje, skrb za ~loveka, prijaznost, pravna in socialna dr`ava, ~lovekove pravice, socialni dialog, neodvisnost sod­stva, delo, pridnost, ustvarjalnost, po{tenost, narava, ve~dimenzionalnost, zdravje, medicina, ljubezen, praznovanje, po~itek, fair play, kultura, umetnost … 
Dogodek smo zaokro`ili z okroglo mizo, na kateri smo sodelovali pravnik in predsednik ustavnega sodi{~a Miroslav Mozeti~, profesor teologije Vinko Poto~nik (namesto mariborskega nad{kofa metropolita Alojzija Cvikla, ki je zbolel), novinar in urednik Sobotne priloge Dela Ali @erdin, pisateljica, publicistka, performerka in ~lanica Dru{tva slovenskih pisateljev Nina Kokelj ter moja malenkost kot moderator. Ker je pravo zgodovinsko povezano z univerzalnimi vrednotami, ki so njegovo pogla­vitno hranilo in gibalo ter hkrati vezivo sleherne dru`bene zgradbe, smo razglabljali o retori~nih in hkrati dejanskih vpra{anjih, na primer, v ~em je problem, zakaj se kvari tolikanj opevana pravna dr`ava (vladavina prava) in se mali~i v oksimoron? Je za slovenski narod res tako usodna polpretekla zgodovina, da se ne more(mo) izkopati iz njenega uni~ujo~ega prime`a? Kak{en je prispevek ustavnega sodi{~a – sodi{~a vseh sodi{~ in vse bolj prve veje oblasti – h krepitvi osnovnih vrednot slovenske dru`be, ki naj bi nas povezovale namesto na oddaljene bregove pehale? Kako lahko mediji, ki so neko~ veljali za sedmo silo, potem za ~etrto, vse bolj pa dominirajo kot najpomembnej{a sila, v ve~ji meri vplivajo na pozitivno prevrednotenje vrednot? 
Brez umetnosti, literature in nasploh kulture ne bi bilo ve~ niti slo­venskega jezika niti samostojne dr`ave. Besede imajo ~arobno mo~ in mitolo{ko celo premikajo gore, kar metafori~no pomeni revolucije in preobrazbe. Bi se morali recimo knji`evniki ali vsi umetniki zopet tesneje povezati, tako kot `e nekajkrat v zgodovini slovenskega naroda, in kot civilna dru`ba odlo~neje pose~i v zakonodajno in izvr{ilno oblast? 
Sleherna v­red­nota bi morala zveneti kot prava nota, ki spravlja v red razgla{eno dru`bo. Zakaj je torej veli~astna beseda ”morala” morasto ostala brez zadnjih dveh ~rk in postala dnevna môra, zakaj je etika vse bolj jetika? Vrednote bi morali `iveti, ne samo sanjati, najhuj{a sankcija za dobrega, umnega ~loveka pa bi moralo biti pekljenje vesti. 
Ali je na{ posvet uspel, je bil izpolnil pri~akovanja? Da in ne. Pisati in dejati je dobro, {e bolj{e pa bi bilo dobro udejanjiti. Preve~ je bilo mono­logov, po katerih so govorci zapustili dvorano, domnevno zaradi drugih opravkov, skorajda v stilu veni, vidi, vici, pri ~emer ni nih~e zmagal, kajti premnogi so zgolj pri{li, povedali in od{li. Razprava je bila `ivahna, a s(m)o bolj ali manj prepri~ani {e naprej prepri~evali `e prepri~ane. Pri tem je `alostno in skrb vzbujajo~e, da velika ve~ina medijev sploh ni pri{la, kar ka`e na neverjetno ignoranco in nenaklonjenost ~emur koli spodbudnemu in povezovalnemu. Mar je {e prezgodaj za iskren Dialog in odkritosr~no iskanje soglasja o minimalnih skupnih temeljih in nadaljnjih nujnih Opekah za izgradnjo prizidka slovenske dru`be? 

Suzana Tratnik 


Simona Kopin{ek s Suzano Tratnik 
Kopin{ek: Suzana, kaj trenutno pi{ete? 
Tratnik: Nedavno sem kon~ala mladinski roman, tako da bom v kratkem nadaljevala pisanje nove kratkoprozne zbirke, ki je `e skoraj narejena. Vmes, torej prav zdaj, pa prevajam roman ameri{ke pesnice in pisateljice Eileen Myles. Vedno znova z veseljem in hvale`nostjo ugotavljam, da so mi ravno prevodi neizmeren vir navdiha. 
Kopin{ek: @e obisk spletne strani Mylesove je do`ivetje. Sta se spoznali? In seveda, kateri njen roman prevajate? 
Tratnik: Prevajam roman Inferno, ki nima klasi~ne strukture, to je zares roman pesnice, kot pi{e v podnaslovu, jezik je prefinjen, avtorica plava med temami, opisuje odra{~anje v pesnico in lezbijko v New Yorku, svoja do`ivetja na potovanjih, vmes se znajde tudi njen predlog, s katerim je zaprosila za {tipendijo. V{e~ mi je njena ironija v prevpra{evanju mesta `enske v dru`bi, v umetnosti ter kriti~no pretresanje odnosa ameri{ke dru`be do “nerentabilnega” umetnika, umetnice, tistega, ki se ne prodaja v komercialnem smislu. Myles je `ivela v newyor{kih sedemdesetih in osemdesetih, ko je bilo tam veliko znanih umetnikov in umetnic. Na za~etku svoje poti tako omenja tudi Patti Smith, Debbie Harry in {tevilne druge. Ob takih knjigah vedno za~utim lastne za~etke odkrivanja pisanja, lezbi~nega aktivizma in uporni{tva, ko sem se kot {tudentka preselila v Ljubljano – ~eprav je moja osebna zgodovina veliko skromnej{a od kulturnega vrve`a v New Yorku. 
Kopin{ek: Mladinski roman, ki ga omenjate, predvidevam, tematsko ostaja na marginalnem robu? 
Tratnik: Hm, te`ko re~em. Je zelo druga~en od prej{njega romana Ime mi je Damjan, ki, mimogrede, ni povsem mladinski. Junakinja novega roma­na i{~e svojo pot, a se ne najde ne v {oli ne v slu`bi, zaljubi se v napa~nega fanta, sita je maminih nasvetov, povsem nerealno pa obo`uje odsotnega o~eta, ki ve~inoma `ivi v tujini, tako reko~ eksoti~no `ivljenje, kakor trdi sam. Njegova h~i polaga vse upe le {e v sre~o pri loteriji, ker verjame, da denar re{i in kupi vse, tudi bolj{o `ivljenjsko {tartno pozicijo. Koliko ji sploh lahko oporekamo? Tokrat je margina premaknjena drugam, te`i{~e ni toliko na vpra{anju spolne usmerjenosti, pa~ pa na socialisti~ni pre­teklosti, ki je sicer precej simbolizirana, na skromnem `ivljenju, ki nikoli ne pade povsem na raven rev{~ine, na sanjah ljudi v majhnih mestih v sedemdesetih in osemdesetih … Vse to je kar dovolj za margino, se mi zdi. Sicer pa je va{e vpra{anje zanimivo {e z nekega bolj splo{nega vidika, vsaj zame. Ali bi sploh kdaj napisala delo, ki bi se ukvarjalo s sredi{~em, z glavnim tokom … Zagotovo ne. Morda pa je tudi tako, kot je Matej Bogataj `e pred leti naslovil svoje literarne eseje: Obrobje brez sredi{~a. Res pa je, da sama poi{~em sredi{~e in te`o prav na obrobju, zato tak{na dela sploh nastanejo in se berejo. 
Kopin{ek: Ko `e stojiva na obrobju, lahko torej sedeva, bova tukaj ostali. Roman Ime mi je Damjan so v {olskem letu 2014/2015 v sklopu projekta Rastem s knjigo Javne agencije za knjigo v dar prejeli dijakinje in dijaki prvih letnikov. Projekt ob darovanju knjige vklju~uje tudi gostovanje avtorice oziroma avtorja. Kako je bilo na literarni turneji po slovenskih srednjih {olah in knji`nicah? Sploh glede na dvojni odziv. ^loveku se verjetno milo stori in hkrati v sebi besni ob ponavljajo~em se dviganju prahu prav s problemsko literaturo. 
Tratnik: Kakor pravite, odziv je bil res dvojen, z dveh razli~nih polov, tako reko~. Povsod, kamor sem bila povabljena, je bil odziv zares kra­sen, kajti Damjan odpira {tevilna vpra{anja in nudi veliko mo`nosti za pogovor, manj pa daje pravilnih, instant odgovorov, kakr{ni so nekaterim o~itno najbolj pri srcu. Seveda vem tudi za negativne, du{ebri`ni{ke od­zive tako versko (ne)navdahnjenih spletnih strani kot nekaterih u~iteljic in knji`ni~ark, ki so grmele s svojih pri`nic in niso “dovolile”, da bi se ta roman sploh razdelil in prebiral. Namesto tega so ponujale knjige, ki govorijo o “druga~nostih” prek nedol`nih galebov in malih princev ter seveda odra{~ajo~emu in radovednemu ~loveku premalo povedo. Ko je knjiga prvi~ iz{la leta 2001 v specializirani zbirki Škuc­Lambda, ni nikogar preve~ zanimala, gotovo ne v smislu, da bi se proti njej izvajal moralni pogrom. Ko pa je bila izbrana za projekt Rastem s knjigo za srednje{olce, je bilo poleg navdu{enja tudi nekaj odzivov v smislu mo­ralne skrbi o kvarnem vplivu na to ubogo, ob~utljivo mladino. Kot po navadi gre v takih primerih zlasti za ob~utljivost nestrpnih odraslih, ki se vse preve~ vtikajo v to, kaj otroci smejo brati, gledati in spoznavati, ~eprav ti otroci `e zdavnaj vedo veliko ve~ od njih. Menim, da ti odzivi o “nevarnosti” problemskih knjig ka`ejo na dru`beno slepoto za dolo~ene teme oziroma predvsem na vztrajanje pri tej slepoti. Sli{ala sem za pri­mere, ko so u~enci v {oli odklonili dolo~ene knjige za doma~e branje, ker “niso bile v{e~” njihovim star{em! Meni je to nepojmljivo, kot otrok sem `ivela v obdobju, ko so bili odrasli kar zadovoljni s tem, da si rad hodil v {olo in bral, doma mi nih~e ni prepovedal nobene knjige, ~e{ da ne bi bila primerna zame. Saj v resnici mora{ vedno vsaj poskusiti brati knjige, ki te po izku{njah in znanju presegajo. Samo to je u~enje. Spomnim se, kako me je kot mlado najstnico iztiril in tudi razsvetlil britanski roman Peklenska pomaran~a o nasilju angle{kih band {tirinajstletnikov, ki ga je leta 1961 napisal Anthony Burgess. In ve se, kako mo~na je v tej knjigi osnovna ideja o nasilju dru`be nasploh. Ali sem morda zaradi te knjige kdaj pomislila, da bi {e sama ustanovila nasilno bando ali da so nasilne`i kul? Nikakor ne. In prepri~ana sem, da ve~ina tistih, ki prakticira nasilje v vsakdanjem `ivljenju ali pijan~uje in `ivi tjavendan, {e pozna ne tega romana. 
Kopin{ek: Omejevanje, {e huje, prepre~evanje pridobivanja znanja v {oli je res skrb vzbujajo~e … Pisateljevanje je (po)klic(anost). 
Tratnik: Preprosto je: Ne la`em. Kot ustvarjalec, ustvarjalka ne more{ lagati, kar seveda ne pomeni, da si dokumentarist ali da morajo biti v fik­ciji resni~ni dogodki. Tako je moje izhodi{~e. @e zdavnaj sem spoznala razliko pri sebi; kako ob~utim, ko pi{em to, kar ho~em in znam povedati, ali pa ~e sem poskusila napisati nekaj, kar je bilo morda obrtni{ko dobro izpeljano, a ni zarezalo. Za slednje je res {koda izgubljati energijo in ~as. Pi{em o tistem, kar me gane, premakne, razjezi, kar se samo od sebe poraja in napleta v mojih mislih in o ~emer bi ne nazadnje `elela sama brati, a tega nisem nikjer zasledila. Kakr{no koli samoomejevanje tu ni na mestu – kot pisatelja, pisateljico te `e tako omejujeta lastna domi{ljija in ustvarjalna mo~, ve~krat bi si `elel iztisniti {e veliko ve~ iz obeh –, zato bi bilo res {koda pristajati na samocenzuro. V~asih niti ne vem, ali pa se k sre~i ne zavedam, kaj vse lahko nekoga zmoti. Damjan je po sla­bih {tirinajstih letih {e vedno mote~ tudi ali predvsem zato, ker svojega spola ne do`ivlja tako, kot so mu ga ob rojstvu dolo~ili. Veste, v~asih kar pozabim, da du{ebri`niki ob taki tematiki raje vidijo avtorsko (samo) cenzuro, in se iskreno ~udim, pa kje ti ljudje `ivijo in zakaj ne mislijo zunaj svojih okvirov. 
Kopin{ek: Kak{na vpra{anja so vam na gostovanjih z Damjanom najpo­gosteje zastavljali? So bili dijakinje in dijaki zadr`ani? 
Tratnik: Vpra{anja so bila zelo razli~na, odvisno je bilo tudi od tega, koliko jih je knjigo prebralo in kako so se oziroma so jih pripravili na sre~anje. Ponekod so v sodelovanju s profesorji in profesoricami `e vna­prej pripravili vpra{anja, marsikje pa so jih postavljali sami, neposredno meni. Zanimalo jih je, denimo, zakaj je Damjan fizi~no tako mo~an, ~e pa je “punca” – tu smo veliko govorili o tem, da Damjan do`ivlja svoj spol druga~e, kot so mu ga pripisali ob rojstvu. Nekateri so bili zgro`eni, ker mu star{i niso stali ob strani, zakaj so ga krivili, namesto da bi ga posku{ali razumeti in priznati svoje napake, drugi so menili, da bi moral biti Damjan bolj “priden”, manj popivati in poslu{ati o~eta, pri ~emer so spregledali o~etovo spolno in {e druga~no nasilje v Damjanovem otro{tvu. Zanimivo pa je, da smo skupaj s profesoricami in knji`ni~arkami ve~krat ugotavljale, da Damjana prej po{tekajo dijaki iz problemati~nih dru`in, hitro razumejo, da je bil zlorabljen na ve~ na~inov in da se upira nasilnemu o~etu ter si i{~e mesto in spo{tovanje v dru`bi, dijaki in dijakinje, ki doma nimajo ve~jih te`av, pa so bili bolj nagnjeni k mnenju, da je Damjana treba disciplinirati in “popraviti” oziroma da bi vsi njegovi problemi izginili, ~e bi se kon~no prilagodil `eljam star{ev in okolice. Seveda smo se po­govarjali tudi o transseksualnosti in transspolnosti, o LGBT­pravicah in podobno. Moram pa re~i, da se mladi bralci in bralke niti niso pretirano ukvarjali z vpra{anji spola in spolne usmerjenosti, ker jih to ({e) ne zani­ma oziroma so vsaj v osnovi z vsem tem seznanjeni, se pa ne poglabljajo toliko, ~e se jih osebno ne ti~e. Na neki {oli so mi rekli, da imajo tudi sami enega takega “Damjana”, ki pa si potem ni upal priti na pogovor o knjigi. O teh temah bo treba o~itno {e veliko govoriti in jih poimenovati neposredno, s pravimi besedami. Zato je {koda, da zaradi zadr`kov po nekaterih {olah veliko dijakov in dijakinj ni imelo mo`nosti govoriti o knjigi, ki je problemska in zato {e bolj zahteva pogovor. Marsikomu bi lahko pomagala tudi v osebnem smislu. Nikomur pa ne koristita spreneve­danje in pometanje pod preprogo. Prav slednje velikokrat vodi v uni~ujo~e `ivljenjske navade, tudi zapijanje, ki je marsikoga tako zelo zmotilo, ~e{ da knjiga nekriti~no popisuje in skoraj zagovarja popivanje – presene~a me, da nekateri ne vidijo prek tega `uriranja junakov in junakinj, ki je bolj simptom, nikakor pa ne bistvo. Realnost je zelo pogosto nev{e~na, tudi v prozi seveda, mi pa imamo mo`nost, morda dol`nost, da se vpra{amo, zakaj je tako in kaj bi lahko bilo druga~e. 
Kopin{ek: Dru`ina je celica dru`be in vsaka vrata skrivajo skrivnosti. Slo­venski narod je zelo vajen mol~anja in sklanjanja glave na eni ter pogosto prepoznega ali nepremi{ljenega vika in krika na drugi strani. 
Tratnik: Kajpada, za~elo se je `e z Zofko Kvedrovo. Kako je bila osovra`ena, ker je v svojih ~rticah odkrito pisala o nerazumevajo~ih in grobih star{ih. V naturalisti~nem romanu Njeno `ivljenje je popisovala alkoholikovo uni~evanje vsega okoli sebe, a izid je bil tudi ta, da so ji du{ebri`niki zamerili pretirano opisovanje. Vedno je kriv tisti, ki na nekaj poka`e brez olep{av. 
Resda niti ne vem, zakaj govorimo o “skrivnostih”, saj so neprijetnosti del `ivljenja, dru`inskega ali partnerskega ali samskega. Po drugi strani pa so te tako imenovane sramotne podrobnosti dobro izkori{~ane za najrazli~nej{e resni~nostne {ove, kjer pa so seveda le vedno znova bana­lizirane in razprodane. Za histerijo, vikom in krikom vedno znova pride le molk. 
Kopin{ek: Zakaj se leta 2015 nekdo boji knjige oziroma literature? Dobre literature? Soo~anje je resda mukotrpno delo. Se s~asoma ~lovek navadi na brezglavo spro`ene bitke, ki temeljijo na govoricah in nepoznavanju knji`ne vsebine? Ali postajate jekleni? 
Tratnik: Ne vem, ali gre ravno za strah pred literaturo, ker knjige zve~ine demonizirajo ljudje, ki jih ne berejo in ne vedo, kaj je dobra literatura – zanje je morda dobra tista literatura, ki pocukrano govori o dobrih ljudeh in kjer se vse kon~a lepo in prav, torej navaden {und. Res pa te ljudi vodijo mo~ni ideolo{ki razlogi in potreba po totalnem socialnem nadzoru, ki se mora za~eti `e zelo zgodaj. Zato ho~ejo, da predvsem otroci in tudi drugi odrasli vidijo in gledajo samo tisto, kar de`urnim nadzornikom samim ustreza. Najbr` je to strah pred tem, da bodo morda uvideli ali spoznali kaj druga~nega. Toda – ali se ni v zgodovini to `e stokrat in tiso~krat zgodilo, da smo prebrali nekaj, kar nam je dalo misliti druga~e, videli in sli{ali stvari, tako v `ivljenju, kakor znanosti in umetnosti, ki so premaknile na{e mentalne meje? Se ne dogaja to tudi zdaj? Seveda se. Ravno zato pa nekateri ves ~as bijejo plat zvona, ki ga sli{ijo samo {e sami. Seveda pa z veseljem naredijo {kodo {e komu. Tako z govoricami kakor z na~rtno kreiranimi la`mi, denimo, o literarnem junaku Damjanu, ki “se po opera­ciji spola zadovoljno opazuje pred ogledalom”, kot sem prebrala v nekem spletnem kvazimediju. ^eprav v romanu ni nobene operacije nobenega spola in Damjan nikjer ne govori niti o `elji po operaciji – zgodba ni za­stavljena tako; ne gre za to, kaj ho~e narediti junak, da bi ustregel okolju (se spremenil na kakr{en koli na~in), ne, on kratko malo ve, kdo in kaj je, in “se ne bo ni~ spreminjal, saj ni noben transvestit”. 
Kopin{ek: Kot ka`e, `ivimo v ~asu izrazito usmerjenih dru`benih kazal­cev. Medvrstni{ko nasilje je tudi pogosta tema problemske literature. ^e se lahko vrednost posameznika dolo~i `e zaradi pri~eske, tetova`e ali stila obla~enja, kar je v ~asu kapitalizma, ki je s stopali {e vedno v socializmu, vse bolj prisotno, se mi zdi ne le odziv na roman, ampak tudi sprejetje Damjana v dogovorjeni dru`beni resni~nosti, v nekem okolju, razredu, doma, tudi izrazito dvojno. Literatura je zares ~isto dru`beno zrcalo. V Mariboru sem pred leti do`ivela stra{ljiv napad na skupino Lingsium. Ampak v prestolnici `ivite vi … 
Tratnik: Tudi ta na{a prestolnica je majhna. Ve~krat me v tujini vpra{ajo, ali je varno hoditi po Ljubljani kot gejevski ali lezbi~ni par z roko v roki. Moj odgovor je: Ne. Ravno za toliko primerov uli~nega nasilja nad druga~nimi vem, da se po~utim preve~ odgovorno, da bi rekla, da je varno nositi glavo na prodaj – to namre~ po~ne{, ~e se preve~ “razkazuje{”. Ne more{ kar tako biti to, kar si – to je lepa floskula na kak{ni majici, ne pa dosti ve~. 
Na dan dr`avnosti leta 2009 je v okviru Tedna Parade ponosa v Cafeju Open potekal literarni ve~er z mladimi gejevskimi avtorji in lezbi~nimi avtoricami, ki sem ga vodila jaz. V trenutku, ko so dogodek napadli za­maskiranci z baklami in s kamni, je pisateljica Ur{ka Sterle govorila o Jamesu Baldwinu, izjemnem ameri{kem avtorju, ki je bil ~rnec in gej. Oboje odkrito in ponosno. Koliko naj {e sploh povem, da se ne ponavljam kot papiga? Kdo mi bo {e zatrjeval, da “ni pomembno, kdo si in kaj si, ampak kako pi{e{”, kar pomeni, da no~ejo, da se “poudarja” druga~nost in da se literatura bojda izkori{~a v aktivisti~ne namene. Slabe literature ni mogo~e izrabiti za ni~. 
Ravnokar berem o Frlji}evi tribuni @enske v vojni v re{kem gledali{~u, pred katerim so se zbrali tisti, ki “merijo vi{ino koruze”, torej nacisti~no pozdravljajo in grozijo gledalcem, nastopajo~im in re`iserju, pretepli so novinarja … To so za{~itniki morale in nacije in dr`ave oziroma njihovi uli~ni zastopniki – nasilne`i, ki v ospredje vedno postavljajo vrednote dru`ine, mo{kosti in `enskosti, otrok … Narobe svet. Bolan svet. 
Kopin{ek: Je po va{ih izku{njah pode`elsko okolje glede tovrstnih vpra­{anj {e vedno stereotipno zaprto? 
Tratnik: Pravzaprav nimam izku{enj s pode`elskim okoljem, katerega miselnost je tudi sicer del mestne mentalitete – sploh ni tako velike razlike med obema, kot bi mi to radi videli. Vedno me je bilo strah malih, nadzo­rovanih okolij in zaprtih skupnosti, kjer vsak vsakogar pozna in kjer nisi nikoli dovolj “normalen” – to je znano idealno okolje v klasi~ni grozljivki (smeh). Mnogi moji znanci in znanke za~enjajo v odrasli dobi sanjariti o idili~nih hi{kah v vasicah na robu gozdi~ka, o miru, ki ga bodo menda tam na{li. Jaz `e ne. Jaz no~em nazaj k naravi, ampak nazaj h kulturi – drugega niti nimamo, saj je koncept naravne narave popolna iluzija. 
Kopin{ek: Se vam zdi, da se u~iteljice in u~itelji zavedajo mo~i svojega dela? In seveda je to vpra{anje treba zastaviti tudi o star{evskih vlogah. Star{evstvo sploh ni lahka naloga. Je naloga `ivljenja. Vi nimate otrok … 
Tratnik: To je bila moja izbira, da sem “child­free woman”. ^eprav seve­da poslu{a{, kako pa to, da nima{ otrok, kaj pa potomci, pa kdo bo skrbel zate na stara leta, a ti ne tiktaka biolo{ka ura, mar ni materinstvo naravna potreba vsake `enske … Zadnje ~ase se seveda tudi veliko lezbijk in gejev odlo~a za star{evstvo. Ta boj seveda podpiram, ampak to ni revolucija, na katero bi jaz pri{la. 
Te`ko je biti star{, gotovo, ni~ bolj ali manj, kot biti otrok. Samo sami smo odgovorni za vloge, ki smo si jih izbrali ali pa (so nam jih) zgolj naprtili. Biti u~itelj/­ica pa je poklic, ki so mu nekateri predani bolj, dru­gi manj, pa tudi sicer izgublja vrednost, avtoriteto, precej slednje se jim tudi jemlje na ra~un pravic in zahtev star{ev in otrok. Zanimivo je tudi, koliko je stokanja o tem, da feminizacija u~iteljskega poklica {kodi zlasti fantom, ker da jih preve~ vzgajajo `enske. Po drugi strani pa je povsem jasno, da za mo{ke to podro~je o~itno ni dovolj presti`no, zato se tudi malo vklju~ujejo vanj – razen na najvi{jih ravneh, seveda. Mislim, da je problem v prepri~anju, da je vzgoja majhnih otrok nekak{no podalj{anje “naravnega” poklica `enske – matere. 
Kopin{ek: Ste prebirali knjige o mo`ganih? @enskih in mo{kih? @enske naj bi bile zaradi mo`ganskega centra za komunikacijo bolj nagnjene k dru`abnim poklicem, mo{ki naj bi zaradi njih zmogli opravljati bolj samotarska dela. Pisateljevanje je samotarsko po~etje. Biti z vsemi in hkrati z nikomer … 
Tratnik: Ne berem knjig o mo`ganih, genih, hormonih, berem knjige o psihoanalizi, berem dru`benopoliti~ne analize – kar se ti~e t. i. strokov­ne in stvarne literature. Literatura in t. i. raziskave, ki mrzli~no i{~ejo biologisti~ne dokaze, da bi kon~no “znanstveno” utemeljili, denimo, raz­like med spoli ali med rasami, sodijo v 19. stoletje. Seveda pa se nekateri nad 19. stoletjem mo~no navdu{ujejo {e v 21. 
Nisem tako prepri~ana, da je biti umetnik/­ica tako zelo samotarsko – morda je tudi to romanti~na iluzija. Sama resda nimam veliko stikov z ljudmi, jih pa zato ve~inoma lahko izbiram. Vidim, kako se nekateri prito`ujejo nad osemurnim delavnikom, nad slu`bami, kjer se mu~ijo in trpin~ijo, ko pa pridejo domov, so brez energije in – osamljeni. Samota ni samo fizi~na, ne nastopi samo takrat, kadar nisi obkro`en z ljudmi. Je pa res, da v samem aktu pisanja ne potrebuje{ zraven sebe nikogar ve~, vse je `e v tvoji glavi, in v tem procesu ni nobene samotnosti, je samo delo, ki ne razmi{lja o tem, kak{no je v o~eh drugih … 
Kopin{ek: Nadaljevanje vpra{anja bi bilo morda primerno za za~etek pogovora: Katera knjiga, ~e se spomnite, vas je nagovorila tako zelo, da ste prijeli za pero? Ali je bil svin~nik (smeh)? In seveda, kdaj ste prvi~ zapisali vrstice, ki so za~ele va{o literarno pot v dru`bo? 
Tratnik: Teh trenutkov ne morem izlu{~iti, ne spomnim se jih ve~. Ni bila samo ena knjiga. Rada sem brala `e v otro{tvu, ko sem se nau~ila brati in pisati, ~eprav {e knji`ne sloven{~ine nisem razumela zelo dobro niti vsebine vseh knjig. Moj prvi jezik je bil prekmur{~ina. A rada sem pisala, kar koli, ker je bila to ve{~ina, ki se mi je zdela skorajda magi~na. Nekaj misli{ in to da{ takoj ven – s pisano besedo in tako nespodbitno to sporo~i{ tudi drugim, materializira{. To je ~arovnija. Morda je bila zame `e to pot v literaturo. Morda moje prve zgodbice o petelinu, psu, zajcu, vesoljskih ladjah …, moji spisi v {oli …, osebnoizpovedni izlivi, poskusi dadaisti~nega pesnjenja … Vedno sem pisala, a ne prav veliko, dokler ni moje pisanje postalo profesionalno – takrat, ko sem uradno dobila status samozaposlene pisateljice, takrat sem si rekla, zdaj pa imam mo`nost in dol`nost, da res pi{em. Tako banalno je to. 
Kopin{ek: Bi se morebiti zdaj pogovarjali o heteroseksualni literaturi in problemih heteroseksualcev (smeh)? Malce provociram. Neko~ sem do`ivela, ko je novinarski kolega snemal televizijsko anketo o gejih in lezbijkah, pa mu je nekdo z ~ez obraz narisano zaskrbljenostjo, pravza­prav ogor~enostjo odgovoril z vpra{anjem: Vi ste heteroseksualec? Kolega je obnemel … in dojel. @ivi in pusti `iveti je preprosto vodilo. 
Tratnik: Neko~ je novinar na cesti spra{eval ljudi, ali jih motijo hetero­seksualci – ve~ina se je zmedla, misle~, da se govori o homoseksualcih, in zatrjevala, da nima ni~ proti njim – proti heteroseksualcem. A to so igrice za pred (skrito) kamero. V svetu vlada globoka samoumevnost glede tega, kaj je prav in normalno, to so stvari, ki jih branimo brez argumen­tov, ~e{, tako pa~ je, da je ve~ina ljudi heteroseksualnih, ker se moramo razmno`evati, da je `enska naravno ne`na in bolj predana, mo{ki bolj za{~itni{ki in promiskuiteten … Vse te zlajnane “resnice” prodajajo tudi `enske in druge pogro{ne revije, ki se po drugi strani sprenevedajo, da so namenjene t. i. moderni `enski, ki pa je “ni sram povedati, da doma kuha marmelado”. Pa koga sploh briga ta marmelada? Še vedno gre za slabo prikrito vsiljevanje miselnosti, naj bo le sram tiste `enske, ki niso dovolj `enstvene. To pa seveda nikoli niso in nikoli ne bodo, ker se potro{ni{tvo mora hraniti z ideologijo “pravih” spolov. 
Marsikoga zmotijo t. i. specializirani literarni ve~eri, na katerih berejo geji in lezbijke ali pa samo `enske. A sama sem bila navzo~a na mnogih branjih in kulturnih dogodkih, ki so bili izklju~no mo{ki, `enske pa so se­dele v publiki in ploskale, a to ni nikogar zmotilo. To je ta samoumevnost, npr. trije ali {tirje mo{ki nastopajo na literarnem ve~eru zato, ker so pa~ dobri, ne zato, ker bi bil to “mo{ki ve~er”, ker to tako in tako ne obstaja. ^e pa v enem ve~eru da{ na oder deset `ensk ali petnajst oseb LGBT­po­pulacije, je to “program”, ki menda {koduje literaturi in nastopajo~im. A najve~ {kode naredijo tisti in tiste, ki taka prepri~anja {irijo. 
Kopin{ek: Kako po{ten pa je po va{ih izku{njah in mnenju literarni “boj” v knjigah? Se vam kdo zdi privilegiran? 
Tratnik: Privilegiji so vedno, so tak{ni, ki se delijo direktno nepo{teno, in tak{ni mehki, na katere je te`e pokazati s prstom. Ko sem pri{la v Ljub­ljano {tudirat, sem se po~utila zelo provincialno in neuko v primerjavi s kolegi in kolegicami na faksu, ki so bili za {tudij dobro pripravljeni, {e zlasti tisti iz Ljubljane, katerih star{i so `e imeli univerzitetno izobrazbo. ^e pa po znanju in izku{njah in aspiracijah prese`e{ okolje, iz katerega izhaja{, si na svoji poti sam – kar je lahko hkrati prekletstvo in prednost. 
Pri nas je {e vedno zelo mo~an vpliv dru`inskega okolja in prevladuje nepotizem pri zaposlovanju, gradnji kariere in podobno. 
Najbr` pa imam sre~o, ker `ivim malo odmaknjeno od tukaj{njega literarnega sveta oziroma dru`enja in trgovanja v tem svetu. Marsi~esa enostavno ne vem. Preseneti me, ko sli{im, da nekateri avtorji in avtorice znajo postaviti visoko ceno za svoje delo ali zahtevati protiusluge od zalo`nika, ki si `eli izdati njihovo knjigo. Meni je to nepojmljivo. Ker nisem “zraven”, nimam dovolj insajderskih informacij, in to me veseli, ker me ne more obremenjevati tisto, ~esar ne vem in ne po~nem. Prav tako zelo malo sodelujem z drugimi pisci in piskami pri nas, najbr` zato, ker smo si zelo razli~ni, ker se gibljemo v razli~nih svetovih. Neka ko­legica me je neko~ o{vrknila, ker po njenem nisem bila dovolj kriti~na do privatizacije na literarno­zalo`ni{ki sceni, ampak sem celo rekla, da mi veliko mo~i pobere ukvarjanje z lastnim delom in drugimi vpra{anji v mojem `ivljenju. Še najbolj se po~utim doma na LGBT­literarni sceni, ~eprav lezbijke in geji, ki pi{emo, ne nastopamo kot dobro organiziran krog in med seboj nismo vedno prijateljski in solidarni. 
Kopin{ek: ^lovek ste. Tudi drugi. Z razlikami v potrebah, seveda, a s strinjanjem in nestrinjanjem v odnosih … Ves ~as ~akati na varovanje jate se verjetno prej kot slej izka`e za utopi~no bolj ali manj za vsako skupino posameznic in posameznikov, ki jih dru`ijo skupni interesi … 
Tratnik: Ne strinjam se, da smo ljudje kot vsi, {e manj, da smo “samo” ljudje. Te kategorije ne obstajajo in ne veljajo za nikogar. Pre~ijo nas real­ne razlike, sekajo nas in (raz)dru`ujejo, tudi plemenitijo in izolirajo. Se­veda ne diham druga~e, zato ker sem lezbijka, ampak `ivim z nekak{nim dru`benim oklepajem. Ko hodim po cesti, gledam reklame, panoje, izlo`be, poslu{am radio, gledam filme, prislu{kujem mestnim {umom in hrupu …, vem, da vsaj 90 % tega sveta utripa v drugem ritmu, v katerem sama ne ple{em, moram pa v njem vsaj znati hoditi, in ta svet se gradi na izku{njah, ki jih ne do`ivljam kot svoje, jih pa seveda poznam, ker so samoumevne in ve~inske, ne velja pa tudi narobe: ve~ini ni treba razumeti manj{inskih izku{enj oziroma je vseeno, ~etudi jih razume povsem naro­be. Zato je zame vitalnega pomena, da obstaja lezbi~na scena, kjer mi ni treba biti lezbijka, kjer moje izku{nje niso v oklepaju. 
Kopin{ek: Vrniva se k va{i literaturi. Ko sem za pripravo pogovora prebi­rala va{ opus, sem opazila, kako otro{ko je va{e pisateljsko oko. Z izjem­no usmerjeno pozornostjo v detajliziranje in ~utenje okolja. Pri branju Rezervata sem kar vohala “knji`ne rezervate”. 
Tratnik: Izku{nja otro{tva je ena najpomembnej{ih v `ivljenju, to je na{ start v `ivljenje, ki je lahko nizek, visok, te`ek, nezahteven … Seveda pa zdaj pi{em zgodbe iz otro{ke perspektive, ki je povsem realizirana v perspektivi odraslih izku{enj. Brez mojih znanj in izku{enj iz odrasle dobe teh zgodb iz otro{tva nikoli ne bi bilo. Preprosto re~eno, zanimalo me je zdru`iti pogled odraslih in otro{kih o~i, mi{ljenje velikih in malih, vsevednih in malovednih. @elela sem poiskati tudi to~ke, kjer otrok in odrasel mislita isto, le da odrasli ~lovek tega ne bo pokazal tako odkrito, morda se bo celo sramoval kak{nih nenadzorovanih besed in ob~utkov ter jih preoblekel v nekaj drugega – in to preobla~enje mala junakinja v mojih zgodbah ostro zaznava. A da bi znala to povedati in izraziti, potrebuje tudi pripovedovalsko zrelost. 
Pri tem moram poudariti, da je veliko stvari v teh zgodbah izmi{ljenih, dodanih, fikcionaliziranih, v~asih tako zelo, da {e sama kot verjamem, da poznam vonjave in okuse in ljudi, ki jih sicer v `ivljenju nisem sre~ala. 
Kopin{ek: Rada bi spomnila na slikanico Zafu{kana Ganca. Leta 2011 je bila nominirana za desetnico. Mimogrede: odli~na zgodba za animacijo. @e dolgo vas `elim vpra{ati, pa mi oprostite morebiti presplo{no vpra{a­nje: zakaj podgana in kura? Tukaj sta osrednja junaka prebivalca margi­nalnega `ivalskega sveta: sicer zelo inteligentna podgana kot del smrd­ljivega in smeti{~nega, kanalizacijskega sveta ter neumnosti obto`ena kura, ena od `ivali, s katerimi se ~lovek najpogosteje prehranjuje. 
Tratnik: Podgane kar dobro poznam, imela sem tudi dve beli hi{ni ljub­ljenki, Thelmo in Louise. V tistem obdobju sem o njih veliko brala, gle­dala dokumentarne filme ter ob tem povsem pozabila na primarni gnus, s katerim se odzovemo nanje. Podgane so prijateljske in komunikativne `ivali. Kure pa poznam {e iz otro{tva, poznala sem jih po osebnih imenih, ki sem jim jih dala, veliko ~asa sem pre`ivljala z njimi v kurniku in na dvori{~u, spoznala sem njihovo kurjo govorico in obna{anje. In sploh ne vem, od kod neumno prepri~anje, da je katera koli `ival “neumna”, morda je to opravi~ilo za to, da se z njimi najpogosteje prehranjujemo, kot ste napisali. 
Morda sta si mi podgana in kura zdeli dobra lika tudi zato, ker {e nista tako izrabljena v `ivalskem pripovedni{tvu. Opazila sem, da so na pred­stavitvah slikanice star{i svojim milim otrokom avtomatsko razlagali, da je to zgodba o podgani in “mi{ki” – nekateri ne opazijo, da gre za drugo vrsto glodavca, drugi podgano “prevedejo” v sprejemljivej{o mi{ko. 
Sicer me ni {e nih~e vpra{al, ali je zgodba o prijateljstvu med podgano Ganco in kuro Kokojem resni~na, zato naj povem, da ima njun odnos podlago v realnem prijateljstvu in ljubezni – in sploh si ni bilo treba veliko izmisliti (smeh). 
Kopin{ek: Vas je prejetje nagrade Pre{ernovega sklada, naj se znova zapi{e, da ste jo prejeli za zbirko zgodb Vzporednice, za{~itilo (pred ~im)? 
Tratnik: Dobro vpra{anje – pred ~im? Morda pred nespo{tovanjem. Upala sem, da me bo za{~itilo pred rev{~ino na stara leta, a `al se izrednih po­kojnin za umetnike in umetnice, seveda, ne podeljuje ve~. Zato upam, da bom lahko delala in tako tudi `ivela do smrti. 
Dr`avna nagrada je vsekakor zelo pomembna, nanjo se sklicuje{ tako sama pred sabo kakor pri pro{njah za {tipendije in v CV­ju. Še zlasti zato, ker je to edina nagrada, ki sem jo prejela za svojo literaturo. 
Kopin{ek: Kaj najbolj pogre{ate v doma~em literarnem oziroma kultur­nem prostoru? 
Tratnik: Ne vem, ali {e sploh kaj zares pogre{am. Seveda se mi zdi na{ prostor mnogokrat premajhen, tako fizi~no kot mentalno. Ne moremo se ravno prito`evati, da se na podro~ju kulture in literature ne bi veliko dogajalo, ogromno je festivalov in prireditev z zelo dolgo tradicijo, ki {e vedno delujejo po preverjeni in uspe{ni formuli. A vse ve~ je tudi novih prirediteljev, ne vem pa, ali to nujno prina{a tudi ve~ bolj{ih, kvalitetnej{ih in ve~ unikatnih dogodkov. Kar si `elim, je morda manj predvidljivosti, manj furanja me{~anskosti, ve~ `enskih, manj{inskih tem, ki ne bi bile le sporadi~na in dobrodo{la popestritev “prave” kulturni{ke scene in srenje. In potem ugotovim, da je to, kar si `elim, bolj ali manj zunaj `e ute~enih kulturnih tokov in dogajanj pri nas. Me pa vsekakor veseli, da je veliko literarnih iniciativ in prireditev v Sloveniji povezanih s podobnimi v tujini. Tako sodelovanje na mednarodni ravni, `ivahno prepletanje in zoper­stavljanje razli~nih kulturnih tradicij, zgodovin, izhodi{~ in perspektiv je nujno in je naravno zdravilo proti zatohlosti. 
Miha Pintari~ 

Soneti 
Pogled 
Moj pogled, otopél, je predse zazrt, levo in desno me ni~ ne zanima, `e leta mi nih~e ve~ ne pokima, edino s seboj sem lahko {e sprt 
in dokler me od sebe ne lo~i smrt, bom krevsal, dolgo~asen kakor zima, naprej po ulici, kot da vse {tima, z bole~im kri`em, revmati~en, zaprt. 
Od sveta ni~esar ne pri~akujem, zato moje o~i uprte so v tla, sicer pa ni~esar ne potrebujem, 
ko sivo barvo tako razkazujem, da ta neodvisnost kri~i do neba: “Je mar kje kdo, da mi roko poda?” 

Kairos 
^akam te, ~akam, tebe od nikoder. Trenutek za ves ~as, za vse `ivljenje, edini za veselje in trpljenje, za ~as, ko bi bil nor in bi bil moder. 
Na petah krila in na ~elu koder, v roki tehtnica, britev, pa hitenje, ~akal sem za vratom tvoje sopenje, a nisi in nisi stopil na oder. 
Mogo~e pa si le {vistnil mimo kot poletje, ki ga nisem opazil, ker mi je po prstih {lo skozi zavest, 
bele soline spomina, kjer spimo in ne vemo, kje si medtem se plazil, ~ez kak{na brezpotja in no~i brez zvezd. 

Sneg 
Po poljih, gozdovih, dobravah sne`i, po mestnem asfaltu in po strehah hi{, a ti gleda{, pada{, nemo strmi{, od beline se ti pred o~mi mra~i. 
Zmrznjen ~as ti na koncu nosu zaspi in, kot da bi ga nosil ledeni pi{, ki v luknjo pre`ene {e poslednjo mi{, zarine vsak hip ti v premrle kosti. 
Sne`i po licih, laseh in po rokáh, ko trenutek se te mrzlo dotakne in se razleze pod ko`o, te je strah, 
da se ti `ivljenje {e ne izmakne, vsaj ne {e takoj, ne tukaj, ne na mah, bo {e pomlad, ko v ve~nost se umakne? 

Ognjena kup~ija 
V uho zdaj ta, zdaj ona melodija mi je {la, tam ostala ni nobena. Edina, kakor vame polo`ena, je ritem srca, ki mi ~as odbija. 
Ta pa gre kot Phaeton ali Elija, ki mu je pot po nalogu odobrena, onemu prvemu pa zare~ena; kako ve{, kdaj bo ~as kravja kup~ija? 
Ko na pomlad rastejo votle o~i iz nemih ust, ki kli~ejo pravico, cvet usmiljenja na svojo gredico, 
ko je sonce dale~ in duhovi zli `rejo mo~ iz njega kot vampirji kri in ga ovijajo v temno tan~ico. 

Prtljaga 
Te~emo skozi ~as, brisano polje, padamo, da nas je vedno manj (mar ne bo nih~e pri{el na drugo stran?); cepajo slabe in `idane volje, 
s prtljago, pa~ v veri, da jim bo bolje, ali brez, ker so jo bili vrgli stran, kov~ke spomina in nahrbtnike sanj, tak{ne nas nekdo nesmiselno kolje. 
Iz prtljage se stresajo besede, izgubljeni, pozabljeni jeziki, za vsakim pa, ki se, zadet, sesede, 
ugasnejo `e tiso~letni kriki: “Ti vzemi, nesi, koder smrt ne veje!” In te~emo vedno hitreje … Puf! 

Mon Dieu 
Mon Dieu, s teboj bi se kregal, ~e bi znal, kot nekdaj, ko sem vedel, v ~em je problem, ja, tista samoumevnost pustnih {em, z obrazom zraslih mask in pogled nor~av, 
`ivljenje ~isto, ~e ga nisi igral, kar je te`ko, ker si na voljo o~em (razen ~e si neviden, slep, gluh in nem), zato sem se kregal s teboj in nergal. 
Zdaj sem tiho, zadovoljen, srednjih let, zate, upam, pa ~im bolj neopazen, da ne bom `rtev tvojih nebe{kih ~et 
in da ne padem, od ljubezni zadet. Kregal bi se, pa sem tiho, prijazen, me bo{ maral, ~eprav sem tako prazen? 

Siva ulica 
Pod sivim nebom stoje sive hi{e, v teh hi{ah prebivajo sivi ljudje, pred njimi pa, kot iz kartona, sede sivi psi, tiho, ne bi mogli ti{e. 
“Ulica sivih dreves”, tako pi{e na tabli hi{e na vogalu, mimogrede jo zaradi sivine pe{ci zgre{e, saj se ulica v njej skoraj izbri{e. 
Sivi ljudje s sivim ognjem kurijo in odhajajo v sive postelje spat, nikdar si sivih duhov ne burijo, 
~e ima ali nima kdo koga rad. Otrók pa, ki so {e mavri~no `ivi, ne vidijo, ko postajajo sivi. 

Nedelja 
Nedelja. Vonj po kadilu izginja, sicer pa ga nih~e ve~ ne doume in jezika zvonov ve~ ne razume, kajti vse te~e in vse se spreminja. 
Zvonovi glu{e, kadilo zaplinja, tako verjetno razmi{ljajo trume, ki poznajo vonj izpuha in gume, vse ostalo pa, kot da jih zaklinja. 
Jezika simbolov, lepote ni ve~, Adamov spomin za imena je pre~, imena, ki so, kar so, in kar niso, 
zaletava se v zid, ker ne vidi ~ez, a zidu ni, razen v njegovi glavi, in na drugi strani bi bil pri pravi. 

Jutro 
sonce vzhaja velika rit si sla~i pretesne hla~e no~ jih je pustila luni naj nosi dokler izgubila ne bo treh svojih faz na vsaki kra~i ali naj sama s temó se naga~i mendax luna bo sonce nau~ila (ko kot Fortuna bo kolo vozila) kako se vendar sla~i in obla~i postoj! vse za trenutek je zastalo in opazovalo popoln lunin mrk zraven pa soncu v brk se je re`alo onkraj obzorja da bo de`evalo frk, so te prikazni jutranjih meglic v sonce izginile kot jata pla{nih ptic 
Bernarda Jelen 


Mo{ ki mojih sanj 
Z enim samim predmetom 
spremeni na~in, kako se stvari izte~ejo. Zamahne: 
jaz sem mo{ki tvojih sanj. 
Zavre vodo za ~rno kavo, 
{ine skozi talno ogrevanje 
in razume, 
zakaj pes razcefra gobo. 


Stopa po liniji 
roza preproge, ovohava, prebija vogal, brusi kremplje: 
kje ima{ no`, da ga nabrusim? 
^e ne bo umaknil repa, mu balkonska vrata od{~ipnejo ravnote`je. 

Pojavi se kot ma~ek 
in re~e: kaj je ma~ka, 
natakne japonke 
na strgano desno nogavico, 
leva je cela. 

Odpre vrata 
in pokrije vrtno garnituro. 

De` {kropi 
s sivim polivinilom. 


Videti je kot v pozi 
obzirnega zadr`evanja po~itka. Kadar pokli~e, stresem dlako: 
kli~em brez razloga za prihod. 
Megleno telo, 
obe{eno na rokopis, 
ostane pokrito v pene~i kadi. 
Namili me. 


S strelnim oro`jem 
razlaga: ti{ina, streljam! 
Pijeva vino 
na pogubno pot nazaj. 

V razpokah povabil 
ne zdravi domoto`ja, 
ne pu{~a klju~a v nabiralniku. 


Ni potrpe`ljiv. 
Ko se odpravlja v kopalnico, {epeta po hodniku: 
odhajam na mori{~e. 
Iskreno ga prosim, naj vzame seboj odmerek mojih las. Svoje ~rne kodre skriva pod ko`o. 

Po operaciji o~i 
zavr`e ostudno obleko in re~e: 
grem `ivet k tebi. 
Na manjkajo~i ko{~ek varnosti polagam sve`e bankovce in stavim. 

Prej ali slej se pri mizi, 
kamor tla~iva 
glavna okna, 
za~ne pokrivati 
s sceno otro{kega mol~anja. 

Kot drobna uganka 
ostane v statvah: 

ne bom fukal s tabo, ima{ predolg jezik! 
Prt je pikast, 
vidim ga tridimenzionalno. 


Z zgodbo o `enskem pogledu 
naniza vpra{anja in precej hladno, s kozarcem vetra v roki, preu~uje, 
kako se krepijo boki, ~e na njih uprizarja resni~ne glasove: 
noro dobra si! 

Postane slaven, 
ko sredi sobe pri`ge lu~ in prizna, da nima mnenja: 
sem le `elja. 
Tla so iz temnega lesa. Zabila sem `eblje in jih obarvala. 
Milan Vinceti~ 



Razirka 
Najbolj se je bal, da bom staknil volka v riti. Moj stric namre~, sicer `upnik, pri katerem sem `e vrsto let po~itnikoval. Vedno znova me je zalotil, kako se predevam po kamnitih stopnicah in mi navil uro, da sem skrem`en vstal ter ga o{inil z bogaboje~im pogledom. Kajti strica, ki je bil zame dober kot namazan kruh, sem se vseeno bal, pa ne zato, ker je bil velik kot gora in ker je hla~al kot grizli, temve~ zaradi njegovega glasu, ki me je {e najbolj spominjal na kontrabas. “^e ti enkrat zleze v rit, se ga nikoli ne re{i{, Ángelo,” me je vlekel za uho, dokler nisem popustil. 
In odtlej zmeraj sedal na karton ali celo na predpra`nik. Da sem lahko spustil glavo med kolena in odpotoval, kamor najbr` ne se`e niti njegov gromki glas. Kaj {ele mrmranje kuhinjske pomo~nice, bojda vdove iz sosednje vasi, za katero sem sli{al, da se ji je obesil mo`. 
“Je tudi on imel volka v riti, stric?” 
“Ne, v grlu, Ángelo,” me je pogladil, “takega, ki zmeraj moli jezik iz gobca …” 
Razumel sem: pripekalo je in tudi psom, ki sem jih sre~eval med pohaj­kovanjem, so nemarno viseli jeziki iz gobcev. Pes pa je bojda bratranec volka, mi je razlo`il stric, ki ni bil pou~en samo v bo`jih stvareh. 
“Kot je tudi opica na{a sestri~na, stric,” sem se pova`il. 
“U{,” me je o{vrknil, “kaj vse dandanes u~ijo {ole! Da smo se izvalili iz opice, kot se pi{~e iz jajca. Mi smo vendar delo Bo`jih rok, Bo`jih z veliko za~etnico,” je po`ugal nekam kvi{ku, “Vsevi{njega, ki je vi{e, kakor ti se`e tako pogled kot pamet …” 
Zaplaval sem med oblake. Bilo jih je komaj za vzorec. Ali pa mi jih je stric s svojim velikanskim telesom zakrival. Bilo je visoko poletje, de`ja komaj za vzorec, verniki so ga rotili, da bodo, za bo`jo voljo,  prosili zanj v procesiji, kot so ga priprosili pred vojno, ki pa jim je, predvsem zaradi Njegove milosti, prizanesla. 
A moj stric ni bil pobo`njakar. Res je, da se je pred vsako jedjo pokri`al in se zahvalil Bogu za dar, mene pa tu in tam oplazil z belim, ~e sem pograbil meso z rokami ali ~e sem preve~ glasno srebal juho. Kuharica Magda, ki sem jo imel za teto, je ve~inoma stala v kotu in nemo zrla v naju, {e posebej vame, ki me je najbr` imela za vnuka. Kajti svojih ni imela; sina mojih let ji je namre~ zbil avto, kar je menda njenega mo`a tako dotolklo, da se je zadrgnil, ona pa se zaklela, da se je nikoli ve~ ne bo dotaknila mo{ka roka. ^eprav se je menda {epetalo, ~emur pa nisem verjel, da z mojim stricem globlje prijateljujeta. Kaj je to globlje, se mi takrat {e ni sanjalo, le ob ve~erih, ko je za~ela polglasno nabirati ro`ni venec, sem pomislil, da se je poglobila njuna skupna vera v Boga, ki nas je v jedilnici motril z velikega kri`a, ki je segal do stropa. V za~etku sem se ga bal, kri`anega namre~, saj me je posinjelo gledal, levo oko pa imel ves ~as priprto, kot da me `eli okarati. Kot da mi `eli re~i, detece moje, zate se {ele za~enja to, kar se je na meni `e dovr{ilo. Ne spomnim se, ~e sem to sli{al iz stri~evih ust ali od tete Magde, ki ga je vsako jutro umila z nakisano krpo. Da ga ne bodo ~rvi, detece moje, se je obrnila, ko sem se leno prekladal na stolu, tega si {e najmanj zaslu`i. 
“To si zaslu`imo samo mi,” si je popravila lase. 
“In to samo na{a gre{na telesa, Magda,” se je kot duh postavil stric med vrati. 
“Samo na{a gre{na telesa, gospod,” je prikimala teta Magda. 
Stric se je moral skloniti, ~e je hotel skozi vrata. @upni{~e je bilo namre~ precej staro, poleti pa prijetno zaradi debelih zidov in majhnih oken ter nizkih vrat, ki se jih je stric komaj privadil. @upnik, ki ga je bil nasledil, je bil drobne rasti, leta pa so ga {e bolj zgubala, zato mu je svetoval, naj povi{a vrata na vsaj dva metra, kajti ljudje so dandanes vi{ji, pa tudi precej obilnej{i. Kar pa za mojega strica ni veljalo: ni imel pove{enega trebuha, malce se je sicer zredil ~ez pas, bil pa je ple~at in dolgih rok, da je prej spominjal na drvarja kot na du{nega pastirja. Zato mu je moral {kofijski kroja~ dvakrat pomeriti sutano in pustiti dvojni slepi rob, saj je bil prepri~an, da namesto navzdol z vsakim letom zraste za prst navzgor. 
“Vi ste {e zmeraj mladika, gospod,” ga je podra`il, ko mu je meril vrat. 
Bilo ga je, za razliko od strica, za naprstnik, skakljal in brkljal je kot pal~ek ter, ko mu je meril prsni obseg, primaknil stol. Nikoli ga nisem videl, predlani mu je namre~ moj stric dal poslednje olje, in ko mi je pri­povedoval, da bi bila zanj {e otro{ka krsta prevelika, sem se spomnil na Magdinega sina, ki je bil najbr` tudi tako drobi`ast kot ona. Zato se mu ne bi bilo treba sklanjati kot meni v moji podstre{ni sobi, v kateri sem se, ~e sem se nemarno stegnil, udaril v tram. 
Moja podstre{nica je {e najbolj spominjala na meni{ko celico: {iroka hrastova miza, dvoje stolov, eden s pobitim naslonjalom, omara, v katero sem moral po voja{ko zlo`iti kup srajc, kratke in dolge hla~e in spodnje perilo, troje brisa~, vetrovko pa obesiti na klin za vrati. Na pragu so me zmeraj ~akali copati, v spodnjem predalu omare pa lavor, krema za ~evlje in pribor za britje. Ki ga je menda pozabil neki preno~evalec, ker da je zamujal na jutranji vlak. Sobica je di{ala po starem, po lesu, ki je pono~i {kripal in se podajal, po firne`u, ki se je `e za~el lu{~iti, po sve`i posteljnini, ki jo je teta Magda potrpe`ljivo stresala skozi okno, s katerega sem, ko sem se naslonil na polico, imel krajane ve~ kot na dlani. Ob po­poldnevih, ko si je stric privo{~il zajeten dreme`, teta Magda pa je od{la domov, sem slonel na oknu z voja{kim daljnogledom, ki sem ga bil na{el v knji`ni omari. Stric mi je strogo zabi~al, naj se ne dotikam njegovih knjig, kajti bo`ja beseda ni za vsake roke, zato sem le s pogledom oplazil po velikosti in barvi zlo`ene knji`ne hrbte, ni pa mi dalo miru, da ne bi pokukal tudi za njih. Na moje veselje sem staknil poleg daljnogleda tudi mad`arski bajonet, ki pa si ga nisem upal izvle~i iz no`nice, ob njem pa damsko beretto, o kateri stric nikoli ni ~rhnil. 
Najraje sem daljnogled obrnil: vse, kar je bilo blizu, se je odmaknilo in stokrat pomanj{alo ter dobilo ostre robove. Nekajkrat sem ujel tudi strica, ko je krevsal proti cerkvi, bilo ga je za bolho, zdelo se mi je, da se je, {e preden je odrinil vrata, celo obrnil in mi po`ugal, zato sem se nagloma potuhnil za steno. Zve~er se je kujalo k nevihti, pa se je stric ob koruznih `gancih, ki si jih je za`elel vsaj dvakrat na teden, le dvakrat pokri`al, nekam neu~akano povzdignil pogled proti kri`anemu, naj `e vendar, kot se spodobi, prej blagoslovi ve~erjo kot obvaruje `upni{~e pred strelo. 
Tudi teta Magda se je, kot zmeraj, mol~e pokri`ala, prisedla pa ni ni­koli, ~etudi je jed {e tako di{ala. Najbr` si je privo{~ila nekaj gri`ljajev kar v kuhinji, kjer si je `gance gotovo zabelila s smetano, jaz pa sem se trudil, ~eprav se mi je pra`ena ~ebula {e kako upirala, narediti kar se da zadovoljen obraz. 
“Ne boj se, Ángelo, ne bo jih zmanjkalo,” je mljaskal stric, kar je po­menilo, seveda na mojo nesre~o, da bo teta Magda zdaj zdaj pristavila novo skledo `gancev. 
Zanj sem bil Ángelo od prvega dne. ^eprav me ni krstil pod tem imenom, kar svoji sestri, torej moji materi, brez dvoma ni nikoli oprostil, ~e{ da ne gre zgolj za italijansko ime, temve~ za pravega angela, ki da po izro~ilu, o ~emer pri~a tudi sveti evangelij, prina{a novice kot nebe{ki glasnik. 
“A moj sin, Velimir, ne bo nikoli tvoj nebe{ki glasnik,” mu je oporekala, moj o~e pa je le odmahnil z roko, ker da Boga tako in tako ni, ~e{ da ga tudi Gagarin, ki se je nekaj mesecev pred mojim rojstvom vrnil z vesolja, 
ni videl niti od dale~. 
“A Gagarin je vendar komunist,” je stric dvignil glas. 
“Navsezadnje so tudi komunisti bo`ji otroci,” se ni vdal moj o~e. 
O katerem pa me moj stric ni nikoli pobaral. Kot da ga zanj sploh ne bi bilo. Najbr` mu je bilo globoko v du{i `al, da je sestra vzela tega krivo­verca, ki je sicer po{tenjak, da je malo takih, ima pa rde~o du{o, ki se je ne bi razveselil niti sam peklen{~ek. 
Stri~eva rjava simca 1307 je v`gala {ele v drugo. Potem pa kar posko~ila, da je stricu, ki si je svoj sede` potisnil globoko nazaj, zapelo v o~eh. Dovo­lil mi je, da sem se imel za sovoznika, gledal sem ga, kako je prestavljal samo s kazalcem in sredincem, kako je zmeraj prisluhnil, ~e je motor potihnil, preden je spustil sklopko, gledal, kako je z mezincem vklopil smernik, ko je zavijal na makadamko, na kateri se je, ~e se je le dalo, izognil {e tako neznatni udarni jami. Vsak drugi teden je namre~ obiskal kaplana Rajka, ki da ga bo, ker je od mladih nog vajen mestnega vrve`a, slej ko prej pokon~al dolg~as. 
“Tam, kamor greva, so namre~ vsi `upljani kot tvoj o~e, Ángelo,” je pristavil vsaki~, ko se je zred~il promet. 
“Kak{ni, stric?” 
“Taki, ki jim ni preve~ do Boga, Ángelo,” je dvignil prst. “Komur pa ni do Boga, pa tudi Bogu ni zanj,” je nabral ~elo. 
Bil sem prezelen za tega njegovega Boga. Predstavljal sem si ga kot svojega strica, obilnega, sede~ega na nebe{kem tronu, s ko{ato brado ter z odprto knjigo v krilu, v kateri so vpisane in popisane vse du{e in du{ice. Zase sem verjel, da imam du{ico, pazil sem, da se nisem pregre{il, poleg tega pa sem stricu tako zvesto ministriral, da so mi verniki, ko sem nabiral v pu{ico, ve~krat, seveda brez njegove vednosti, stisnili kak kovanec v ro­ko. V mojih o~eh pa je zrasel do neba, ko se je povzpel na pri`nico, ko se je stotine pogledov uprlo vanj, ~akajo~, da jih bo bo`ji blagoslov, ki jim ga bo na koncu podelil od zgoraj, odre{il vseh muk in tegob, s katerimi nas preizku{a tukaj{nje `ivljenje. 
“Kajti, dragi bratje in sestre, dober je klju~, ki odklene vse klju~avnice, slaba pa je klju~avnica, ki jo odklene vsak klju~,” je pripeval njegov bariton. 
Ki se je zmeraj oglasil tudi med vo`njo. Ko se je na radiu zavrtel kak{en zimzeleni napev, mu je, ne mene~ se zame, z veseljem pritegnil, ~eprav je bilo videti, da ga ravnica, ki ji ni bilo videti konca, spravlja v slabo voljo. 
Ko sva dospela do polja z bu~ami, je silovito potegnil ro~no in planil iz avtomobila. Še preden je zakrilil z rokami, se je gru~ica otrok moje starosti urno razbe`ala na vse strani. 
“Saj so vendar samo sedeli na bu~ah, stric,” sem pripomnil. 
“Preklemani vragolini, Ángelo,” je vzrojil, “niso sedeli, temve~ kakali. Saj vendar nisi slep, imeli so vendar spu{~ene hla~e! V teh krajih se ti vragolini zmeraj gredo te igrice: pri peclju izre`ejo kvadratno luknjo, torej pokrovko, da z njo, potem ko se v bu~o one~edijo, zadelajo svoj kakec.” 
Tak{nega ga {e nisem videl: dobesedno je okamnel. Brezdu{no je sledil cesti, nekajkrat ga je celo zaneslo na rob, in ~e ne bi dvignil glasu, ko sva sekala oster ovinek, bi naju zmlel nasproti voze~i gozdarski priklopnik. Prav tako se mi je zdelo, da se ni preve~ vzradostil, kot vsaki~ doslej, ob znanemu ka`ipotu, pod katerim je bil pritrjen znak za omejitev hitrosti, le bentil je nad vsakim neprevidnim pe{cem, {e posebej nad starej{o `ensko z otro{kim vozi~kom, na katerem je vozikala veliko kartonsko {katlo. Po mojem pravkar kupljen televizor. 
Brat Rajmund, kakor je klical kaplana Rajka moj stric, pa je bil, za razliko od same `upnije, res filmski. Kot bi bil izrezan iz ameri{kih `urna­lov: iskre, modre o~i, lasje, po~esani na pre~o, skrbno negovana bradica, sivkasta srajca s kratkimi rokavi, na katero si je pripel po{krobljeni kolar, na ~rto zlikane hla~e, na desnici pa srebrn prstan v obliki trnove krone, s katerim je vsake toliko potrkal po mizi. @ivel je menda na veliki nogi, ~eprav naj bi bila njegova `upnija revnej{a kot oskubljena koko{. 
Zmeraj me je bil vesel. Na mizi me je ~akal hladen sok s slamico, ob njem pa v porcelanasti posodici, ki je spominjala na pleteno ko{arico, nekaj pomaran~ ter dvoje banan. Vrh tega pa je kraljeval ananas, s katerim me je `e prvi~ pridobil. Ter seveda s svojimi na videz nedol`nimi dovtipi, ki jih je nenehno stresal iz rokava. Po eni strani se mi je zdelo, da je bra­co Rajko, kakor sem ga klical, ker naj bi beseda braco pomenila bratec, ~eprav me je `e ve~krat opomnil, da sem zanj zgolj Rajko, zgre{il poklic. Da bi mu {e najbolje pristajalo, ~e bi bil sladoledar. Stavim, da bi si vsak dan izmislil nov okus, da bi skupaj s kepicami delil svojo dobrovoljnost, ki sem jo pri stricu kajpak pogre{al. 
“Brat Rajmund,” je za~el stric, medtem ko je pomo~il kazalec v vino, da je braco Rajko zavil z o~mi, “marsikaj se `e sli{i … In ~e pride, brat Rajmund, do …” 
“Na{a vera, brat Velimir, je namre~ eno samo veselje, zakaj bi si po nepotrebnem kratili …” ga je prekinil. 
Stric se je popraskal po bradi, brat Rajmund pa je zaplesal z o~mi, v ka­terih so se, vsaj zazdelo se mi je, presedali oni stri~evi vragolini. Trkljal je s ~lenki po mizi v ritmu meni znane popevke in nenehno dolival stricu v kozarec, na katerem je bil vgraviran grb {kofije, ki je mojega strica, kadar ga je poklical {kofijski tajnik, zmeraj spravila v slabo voljo. 
“Pokazati moramo svojim ov~icam pokornost in poni`nost, brat Raj­mund,” je ~ez ~as prilil stric. 
Vedel sem, da se bo stric po nekaj po`irkih omeh~al, da bosta pozabila na glasove iz {kofije, ki so ga, ker mu je bil predpostavljeni, vselej begali, vedel, da bo stric ~ez slabo uro dobil motna zrkla, da bo me~kal med prsti svoj s ~rnim obrobljen rob~ek, v katerega bo vsake toliko poka{ljal. Kajti mojega strica je dajala sapa, zato ga je braco Rajko prijateljsko posvaril, naj vsaj enkrat na leto prezra~i cerkev, ker da je zrak prepoln bacilov in prahu, prav tako pa naj verniki prispevajo za ozvo~enje. 
“Bodi vesel, brat Velimir, da ima{ tak{nega angela,” me je potrepljal po ramenih. 
Srame`ljivo sem povesil pogled, braco Rajko pa je predme polo`il velikansko ~okolado. Švicarsko, s prismuknjeno kravo z velikanskim zvoncem, za katerega sem bil prepri~an, da ne zvoni, temve~ gluho ro`lja. Kot je bil gluh moj stric, ko sem ga pobaral, medtem ko se je braco Rajko spustil v klet po nov vr~ek, kaj le pomenita tisti klju~ in klju~avnica iz njegove v~eraj{nje pridige. 
“Najbolj{e bo, da vpra{a{ brata Rajmunda, moj Ángelo, ima bolj mlade mo`gane in hitrej{o misel,” je nekam odsotno odvrnil. 
Brat Rajmund pa je kar za`arel. 
“Saj tvoj stric vendar s tistim klju~em in klju~avnico ni mislil na Boga, mio Ángelo,” se je na videz skesano obrnil proti kri`anemu, ki je bil za dobro ped manj{i od stri~evega. 
“Na koga pa, braco Rajko?” sem bil ves na trnih. 
“Bi res rad vedel resnico, mio Ángelo?” je s praznim pogledom o{inil strica. 
“Edina prava resnica je od Boga, brat Rajmund,” je stric pre`e~e dvignil kazalec. 
“Edina prava resnica je samo v `enski, monsignor Velimir,” je zarobil braco Rajko, stric pa si je, kot bi ga za~elo du{iti, odpel kolar. 
In se ~ez nekaj minut kar pobral. Zvi{ka je meril brata Rajmunda, ki mu je vseeno pomagal oble~i suknji~, meni pa je skozi spu{~eno {ipo, {e preden se je stric zbasal za volan, podal novo, {e nena~eto {vicarsko ~oko­lado ter dvoje napolitank, s katerimi se je stric sladkal vse do glavne ceste. 
“Stric, kaj je mislil braco Rajko s tisto edino resnico, ki da je samo v `enski,” mi ni dalo miru. 
“Preklemani vragolin,” je siknil stric, do doma, ki ga ni in ni hotelo biti, pa se mulil kot kisla jera.            
V celem okro`ju, kjer bi lahko hi{ne telefone pre{teli na prste ene roke, sta si samo stric in kaplan Rajko privo{~ila prenosne slu{alke. 
“Zate je,” mi jo je nejevoljno pomolil pod nos, medtem ko sem se prekladal na dvori{~u. 
Skoraj mi je u{lo. Seveda zaradi nadevanih bu~, ki da so se kar namno­`ile. Stricu je menda pri{lo na uho, da so vragolini pone~edili kar zajeten kos dr`avnega posestva. ^e je `e Bog tako milosten kot moj stric, sem prebledel, ki mi kar mimogrede odpusti male barabije, pa dr`ava z vese­ljem pri{krne tudi nedol`ne. 
“No, bo `e kaj,” me je nejevoljno podrezal.   
“Halo,” sem zajecljal v slu{alko, ki sem jo dr`al kot poleno. 
“Tukaj braco Rajko, mio Ángelo, ves ~as mi namre~ ni dalo miru tisto s klju~em in klju~avnico,” je sope~ nabiral, “sli{al sem,” me je polilo, “da si si tudi ti na{el klju~avnico. Hehe, mio Ángelo, vtakni `e svoj klju~ v tisto njeno klju~avnico, pa bo{ videl, kako na {iroko se odpirajo nebe{ka vrata …” 
Prav gotovo je bil v ro`icah. Kar brbotalo je iz njega, nekje v ozadju pa so podrsavali koraki, ki so se trudili, da ne bi bili sli{ni. 
“Pravzaprav, braco Rajko,” sem ga komaj dohajal, “nobene nimam. Res ne, z Blanko, katere mama poje v cerkvenem zboru, se {e komaj poznava …” 
“Bog vse vidi, Bog vse ve in bracu Rajku vse pove, mio Ángelo,” je po~il v smeh. 
Zmrazilo me je. Kajti Boga sem se resni~no bal. Ker je tako osorno {kilil. Ker je bil tako skriven~en, kajti tisti, ki so trpe~i, so tudi hudobni. Kot je hudobna Blankina mati, ki poje drugi glas, saj jo venomer o{teva, ~e se zmuzneva v zakristijo. Pa se med nama ni~ ne dogaja. Pravzaprav se {e ni ni~ zgodilo. Razen da sem jo poljubil na lice, ~eprav mi je ona nastavila ustnice. Ta vragolinka, bi dejal moj stric, ~e bi naju zalotil, kajti zanj so bile vse `enske spe~ane s hudi~em, ki da si na njih kremplje bru­si. A moja Blanka je imela mehke prste in tako postri`ene nohte, da so mi lica kar cvetela, kadar me je pobo`ala. Bilo jo je za sini~ko, pod belo bluzico z birmansko veri`ico, pa so ji `e klile breskvice. Kak{ne so~ne breskvice ima{, sem ji dejal pred dnevi, pa mi jih ni dala pobo`ati. Braco Rajko pa mi je med tem, ko se je stric mudil na strani{~u, za{epetal, da imajo `enske ~e{pljice, ki da so mnogo bolj so~ne kot breskvice. Blanka je samo srame`ljivo povesila pogled, ko sem jo nagovarjal, naj mi le poka`e ~e{pljico, in mi odvrnila, da {e ni zrela, da pa~ morava po~akati do jeseni. A mene jeseni ne bo ve~, sem jo prepri~eval, ona pa mi je, kot prava vragolinka, vseeno dovolila, da sem jo poljubil na pre~o. 
“Se bova pa~ {la druge igrice, ki niso za odrasle, Blanka,” sem ji za{epetal. 
“Da bova nadevala bu~e?” se je smeje zavrtela. 
Takoj je bila za. Ne vem, ~e jih je tudi sama nadevala, saj je niso nikoli za­lotili, a tudi mene ni mogla pregovoriti. Stric bi mi prav gotovo slekel ko`o. 
“Kaj, mio Ángelo, si zmrznil?” je hu{knil braco Rajko. 
Preprosto nisem pri{el do besede. Odgovarjal sem le z da in ne, in {e to nepovezano, sli{al, kako je nato~il v drugi kozarec, zdelo se mi je, da se je vme{al `enski glas, ki pa ga je seveda zmeraj preglasil ali zavrnil, a mu je ta vseeno kljuboval, in ~e se ne motim, sem sli{al poljub, glasen cmok, zatem pa stri~kovo hehetanje, ~e{ pusti me, {~egeta me, da me bo kar razneslo. Po`rl sem slino in plaho uprl o~i v strica, ki mi je besno iztr­gal slu{alko ter zarobantil vanjo nekaj kot, brat Rajmund, pusti `e vendar mojega Ángela, jaz pa sem se ves polulan zavlekel v svojo podstre{nico, se naslonil na okensko polico, misle~ na Blanko, ki je mama, ~eprav jo je stric pokaral, `e nekajkrat ni pustila na ve~erno ma{o.   
Tokrat je za debel dan zamujala. Razirka, za katero skoraj nih~e ni vedel, da je Alena. Porinila je svoj zelenkasti volkswagnov kombi T2 s po­temnjenimi stekli v prvo senco, odprla zadnja vrata in na glas navila radio. 
“Stric, cirkus je pri{el!” sem ga potegnil za rokav. 
“Cirkus, ki ni cirkus, a bo {e pravi cirkus, Ángelo,” je stric nejevoljno odlo`il jutranjik in pridrsal k oknu. 
Kot senca sem se postavil za njim. Pomignil mi je, naj se vendar podvi­zam po daljnogled, stopil na teraso in nekam predolgo iskal pravo ostrino. 
“Nagnala ga je, nagnala, kot vsakega doslej,” mu je podrgetavala bra­da, “le kateri bi lahko zdr`al pri njej … Pri tej Razirki, moj Ángelo,” je spustil pogled, “takole,” je s prsti opona{al {karje, “takole,” je ponovil, “pa mali gre …” 
Vzpel sem se na prste, a mi je vise~a veja, pod katero je stal njen kombi, zakrivala pogled. Šele v moji podstre{nici mi je bila Razirka ve~ kot na dosego roke: sedela je bila na ribi{kem trino`niku s son~nimi o~ali, ki so ji ukradle pol obraza, zdolgo~aseno predevala noge ter vsake toliko segla po termovko. Razlo~no sem videl njene na{obljene ustnice, ki si niso dale miru, nos, ki si ga je namazala s kremo za son~enje, ter debel uhan, ki je lenaril pod rjavkastim kodrom las. Vedela je, da je vsem na o~eh, da se bodo zdaj zdaj priplazili iz svojih lukenj, vedela, da bo kar trajalo, preden se bo prvi ojuna~il in sedel na njen vrte~i se brivski stol v kombiju, ki bo ostal tu {e kak dan po pro{~enju. Vedela, da bodo do zadnjega pred njo na kolenih, ko bo, brundajo~ si popevko, tako dolgo brusila britev, da ne razpolovi sramne dlake po dolgem, vedela, kako bodo predli, ko jih bo natrla s peno, in kako bodo trznili, ko bo britev zaplesala po podbradku. 
Po stri~evem pa je, vsaj doma, grobo hrskala. Skrivaj sem ga opazo­val, kako si je z levo roko nategoval ko`o in ravnal gube, kako je stisnil ustnice, ko se je prikazala kri, na katero je zmeraj nalepil cigaretni papir. Nergal je, da so dana{nje britve slab{e kot kose, da pa `iletke pu{~ajo za sabo visoko strni{~e, pa vendar ni nikoli zavil v mestno drogerijo, ki se je pona{ala z najbolj{im brivskim priborom. Po britju se je natrl s pitralo­nom, po katerem so se mu skoraj vedno pokazali izpu{~aji, ki pa so ~ez nekaj ~asa poniknili. Šele zatem je opral britev, jo pomo~il v {pirit in jo spustil v veveri~jo rit. Pravzaprav v preparirano veverico, ki je z glavo navzdol visela nad umivalnikom. Za ni~ na svetu se je ne bi dotaknil, saj smo se u~ili, da je vsaka crkovina ku`na, {e posebej, ~e ji ne more{ postaviti repa pokonci. 
“Stric, zakaj si vendar ne pustite brade, saj so tudi vsi svetniki in tudi Bo`ji sin bradati?” sem ga neko~, ko se mu kri ni in ni hotela ustaviti, kar naravnost pobaral. 
Malo je manjkalo, da me ni klofnil. S ~lenkom sredinca, kar je najbolj bolelo. 
“Moli Boga, da bo{ {e dolgo goli~,” je prose~e uprl pogled v strop. 
Kar pa brez dvoma ne bi bilo v{e~ moji Blanki. Zaupala mi je, da se nekateri fantje njenih let `e brijejo, kar jih dela odrasle. Prave mo{ke. Odslej sem se v njenih o~eh zmeraj videl kot mle~nozobec, ~eprav mi je pred kratkim dovolila, da sem jo malce po ritki. Zahihitala se je in me za kazen hudo u{~ipnila v ta zadnjo. Nakrem`il sem se, kar jo je {e bolj pod`galo. Za~ela me je {~ipati kot osa, da sem poskakoval kot kozli~ek in po nerodnosti prevrnil stol. Dobro, da naju stric ni ujel, najbr` je kramljal s teto Magdo, ki je na stranskem oltarju menjavala vodo v vazi. 
Razirka pa je bojda ni nikoli. Celo ve~: kar ~ez no~ je pu{~ala zapacan ~opi~ v medicinski ledvi~ki, ki jo je zjutraj le splaknila z mla~no vodo, nikoli pa razku`ila. Ker da je imela preve~ opravka sama s sabo pa tudi z no~nimi strankami, ki da njeno britev bolj zatopíjo kot nabrusijo. 
Racali so kot {tirje bu~mani: spredaj moj stric, za njim {kofijski vikar, debelinko, ki sem ga prvi~ videl, za njim bogoslovec, za katerega bi bilo najbolj{e, da bi si svojih pet {trle~ih kocin kar izpulil, zadnji pa je poska­koval braco Rajko, ki mu je stric strogo zabi~al, da mora dr`ati jezik za zobmi, pa tudi z rokami naj nikar ne opleta. 
“Druga~e ti bo odrezala, ~e ne drugega, vsaj uhelj, kot si ga je oni nori slikar,” je namr{~il ~elo. 
“Van Gogh,” je pristavil vikar. 
“Pravi trpe~i kristjan,” se je pokri`al bogoslovec. 
“Babjek, samo babjek, dragi mladi brat,” je ~iknil braco Rajko. 
“Bog mu je to, pa tudi, da je dvignil roko nadse, vseeno odpustil,” je bogoslovec zavil z o~mi. 
“Kajne da je bil le jalov vragolin, brat Velimir?” mu je pome`iknil brat Rajmund. 
Meni pa se ni niti sanjalo, o katerem uhlju bi se du{ni pastirji skorajda sporekli. Zami{ljal sem si, da je bil tisti nori slikar {e najbolj podoben bracu Rajku, saj mi je do potujo~ega brivskega salona, pred katerim jih je kri`em rok ~akala Razirka, nalo`il, da je menda tisti van Gogh zavil svoj odrezani uhelj v ~asopis in ga poslal svoji babi v kupleraj. Kaj je kupleraj, mi ni `elel povedati, rekel mi je le, da v tam gorijo rde~e lu~i, ki pa jih, za razliko od ve~ne rde~e lu~i v cerkvi, po potrebi uga{ajo. 
Prvi se je ojuna~il, ker je bil pa~ najstarej{i, moj stric. Godel je kot sit ma~ek, ko mu je nana{ala brivsko peno, videl sem, kako je stegnil vrat in pocmokal z ustnicami, ko mu je stisnila nos in prvi~ potegnila z britvijo, ki je zaplavala kot po svili. Ve{~e mu je zgladila gube ter pobrala grmi~ek okoli bradavice, ki si jo je ve~krat porezal. ^e ne bi ~ez dobri dve uri ma{eval, bi jo prosil, naj mu jo kar odre`e, saj se mu je zdelo, da njene ro­ke delajo ~ude`e. O ~emer je pri~al tudi njegov sijo~i obraz, ko ga je natrla s kolonjsko vodico, ki je di{ala, kot je sama dejala, po poko{enem senu. 
Drugi se je na njen stol zvalil {kofijski vikar. Spominjal me je na mro`a, ~eprav si ni pu{~al brkov, ko pa si je snel klobuk, se je zable{~ala njegova pobrita lobanja, ob kateri braco Rajko, ki je stal pred mano, ni mogel zadr`ati smeha. 
“Kak{na bu~a, mio Ángelo,” me je pocukal, “ve~ kot prav{nja za na­devanje … Hk, hk,” se mu je za~elo spahovati, ko se je lotila britja vikar­jevega temena, “bo{ videl, mio Ángelo, vsak hip mu bo odprla to bu~o bu~asto, potem pa …” 
Braca Rajka je zadnje ~ase resda nosilo. Ve~krat sem bil vlekel na u{esa njegove telefonijade, polne stri~evega rotenja in pro{enj, ki pa, na moje veselje, niso zalegle. Kajti braca Rajka sem imel res rad. Kaj bi dal, da bi me vsaj za nekaj dni vzel k sebi. Menda moj braco Rajko daje odveze v spovednici z rde~o lu~jo, kar mu je tudi oponesel {kofijski vikar, kate­rega sve`e pobrita lobanja se je svetila kot polna luna. 
Za bogoslovcem, pri katerem so ji zadostovale le {karje, je pokazala name. 
^util sem njeno vro~o sapo, parfum, ki ji je vel izpod pazduh, kukal v dolinico v, vsaj za strica, preglobok izrez, na katerega se je brez sramu obesil braco Rajko, ki je, naslonjen na vrata, `iv~no topotal s peto. Po­mislil sem, da si ga je pustila za konec, ker da bo imela z njim najmanj dobre pol ure opravka, saj si bo za`elel tudi masiranje obraza, kar se je seveda {telo za dodatno storitev. Razirka je bojda lani z njo, seveda poleg globokega izreza, obnorela vse mo{ke, se pa zanj prav gotovo ni zmenil brkati tur~in na plakatu, ki mi je, o tem sem {e danes prepri~an, privo{~ljivo pome`iknil. Medtem ko me je natirala s peno, ~e{ da le bri­tev najde, kar oko ne vidi, je zavrtela stol proti svetlobi in mi, kot da bi opona{ala tur~ina, zapopevkala v uho: 
“Moje musta~e 
z medom se ma`e 
in z drekom gnoji, 
da ven jih ti{~i. 
In to dvakrat. Zabubil sem se v plakat, zdelo se mi je, da se je brkate` tudi vame, da je celo dvignil kazalec, da ja ne pozabim, na kak{en na~in se ~im prej postane mo{ki. 
Stric, bu~man s {kofije in bogoslovec najbr` tur~ina niso niti opazili, se je pa nad njim razhudil braco Rajko, ki mu ni in ni {lo v glavo, da ga je po nekaj minutah odslovila, ne da bi se ga sploh lotila. Ji je pa zato porogljivo drezal s komolci med stegna ter ji vsaki~, ko se je sklonila nadenj, pihnil v dekolte. 
“Glej, tvoj braco Rajko ima prav gotovo volka v riti, niti za trenutek ji ne da miru,”  je, ne da bi jo opazil, pristopila Blanka. 
Zaradi okroglastega krila, ki se ji je nabiralo pod koleni, me je spomi­njala na `elod. 
“Ojej, kak{na dojen~kova ritkica,” me je pogladila, jaz pa sem, kljub temu da me je poljubila na lica, od sramu zardel kot kuhan rak. 
^udna so pota Gospodova, bi dejal moj pokojni stric, ~e bi vedel, da so postavili na njegovo mesto tistega kozavega bogoslovca, s katerim je Razirka opravila le s {karjami. Tudi Magda se je poslovila kmalu za njim, bojda od prevelike `alosti, kajti s stricem Velimirjem sta si menda res delila tako mizo kot posteljo, o ~emer mi je pri{epnil zdaj{nji `upnik, ki da je na{el njeno perilo zlo`eno med njegovimi spodnjicami. Sicer pa ima sedanji `upnik Miki Pavel {e zmerom de{ko brado, zato mi je silno hvale`en, da si vzamem zanj toliko ~asa kot za krta~arje. Tako jim sam pravi, ker jim zavida, {e najbolj pa mojemu tur~inu, nad katerim zmeraj dvigne glas, ~e{ da je pravi la`nivec, la` pa da je najve~ji smrtni greh. 
Je pa `upnik Miki Pavel, kot se govori za njegovim hrbtom, prava baba. Kdo ve, najbr` razna{a te svoje ~en~e kar iz spovednice. 
“Ne uide mi nobena nespodobnost,” mi zaupljivo {epeta, ko mu zave­zujem brivski slin~ek, “za vsako vem, s kom in kako se, vendar, mojster,” zavije z o~mi, “to naj ostane med nama.” 
Kot je ostalo med nama, da sem se u~il britja na bu~ah, kot mi je sveto­vala Razirka, ki da se je takoj po kon~ani ma{i prilepila na kabriolet brata Rajka. @upniku Mikiju Pavlu je prav tako pri{lo na uho, da sta spotoma parkirala na lovskem privozu v gozdi~ku, v katerem da je celo izgubila nedol`nost tista moja Blanka, ki se je predlani preselila ~ez lu`o. 
“Ker je imela, kot vsi in vse, volka v riti,” je dvignil glas. 
“Zato pa sem s soboljevino oblazinil stol, gospod,” sem ga pomiril. 
Zmeraj je po~akal razna{alca ~asopisov, ki jih je kar s praga zalu~al na klopco pod obe{alnikom. Nikomur niti na misel ni pri{lo, da ne bi `upnik Miki Pavel prvi posegel po njih. Na `upni{~u bojda ni smel imeti naro~enih nespodobnih ~asnikov, tisti bu~asti vikar, ki je medtem postal {kof, jih je dr`al zelo na kratko, zato pa si je, ker je vedel, da nisem ~veka, v mojem salonu dajal du{ka z obskurnimi novicami. 
“Kak{na predrznost,” se je pokri`al, ko je preletel naslovnico, “poglejte, kaj pi{e, in to z mastnimi ~rkami ~ez celo stran,” ni mogel priti k sebi, “z britvijo mu je odrezala penis,” je dvakrat ponovil, kot da ne verjame napisanemu. 
Troje ~akajo~ih strank, `ivinozdravnik, kroja~ in mestni svetnik, so, kot tudi jaz, onemeli, medtem ko je `upnik preganil ~asopis ter za~el drdraje brati: 
“Mermol, 23. 8. 2011. V zgodnjih urah je re{ilec pripeljal na urgenco mo{kega R. Z., ki je okoli medno`ja hudo krvavel. Po navedbah policije, ki primer {e raziskuje, zato ne daje podrobnej{ih izjav, naj bi mu partnerica 
A. L. pred spolnim aktom v navalu ljubosumnosti z brivsko britvijo odre­zala penis, ga zavila v ~asopisni papir ter s spremenjenim glasom – na slu{alko naj bi polo`ila `epni rob~ek –, poklicala na re{evalno postajo. Storilko, za katero se je izgubila vsaka sled, {e i{~ejo, zato bralce prosimo, da sporo~ijo na najbli`jo policijsko postajo, ~e bodo osebo na fotografiji prepoznali ali jo sre~ali. 
Kot je izjavil de`urni kirurg, bolnik dobro okreva, ~eprav je izgubil precej krvi, iz zanesljivih virov pa smo izvedeli, da je nadaljnje spolno `ivljenje pacienta kljub uspe{ni operaciji zelo negotovo.” 
Kroja~ je moral na zrak, `ivinozdravnik je skrknil, mestni svetnik pa le `ve~il, da jo je treba, kot v srednjem veku, raz~etveriti, le tur~in si je tako navihano gladil svoje mustace, da je `upnik besno zme~kal ~asopis v kepo in ga zalu~al v kot. 
Kjer ga je zve~er na{la moja metla. 
“Kaj, za hudi~a, ti je bilo treba volka v riti, Razirka, tebi, braco Raj­ko, pa tistega tvojega klju~a, ki si mi ga {e zmeraj dol`an?” sem stresel smeti{nico, ne da bi stopil pod lu~, ki sem jo pustil vso no~ goreti. 

Ivan Land`ev (1986) je bolgarski pesnik, scenarist, esejist in prevajalec. Diplomiral je iz filozofije in kulturologije na sofijski univerzi in doktoriral iz ruske knji`evnosti 19. stoletja (pozna proza Leva Tolstoja). Leta 2009 je prejel bolgarsko pesni{ko nagrado Veselin Han~ev. Leto pozneje je objavil pesni{ki prvenec Po krivdi Bobbyja Fischerja (.. .... .. .... .....) in bil nominiran za najbolj priznano bolgarsko pesni{ko nagrado Ivana Nikolova. Pesmi, eseje in ~lanke (tudi znanstvene) objavlja v {tevilnih bolgarskih literarnih revijah in ~asopisih. Leta 2011 se je udele`il festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju. Leta 2014 je iz{la njegova druga pesni{ka zbirka, Po meri mansarde (... ...... ..........), iz katere je pri~ujo~ih {est pesmi. Njegova dela so prevedena v angle{~ino, slova{~ino, italijan{~ino, nem{~i­no, arab{~ino. Land`ev prevaja iz angle{~ine v bolgar{~ino in narobe. 
Da bi razumeli Land`eva, moramo omeniti njegovo posebnost: je estet, discipliniran in zaprise`en, oziroma izbir~en in “razva­jen” ~lovek. “Razvaja” ga krog pesnikov in mislecev, ki si ga je sam izbral in ki je oblikoval tudi njegov zna~aj in pogled na svet, Brodski, Eliot, Pound, Auden, Naess, Konstantin Pavlov, Georgi Rup~ev, Dostojevski, Šestov, Berdjajev, Tolstoj in Joyce. Land`ev se iz spo{tovanja do avtoritete svojih vzornikov izogiba mnogim slabostim ponarejenih junakov na{ega ~asa, vse od pretiranega medijskega izpostavljanja, prek profanacije sloga, do cenene samozadostne poze “mentorja”. 
Ljudmil Dimitrov 
Ivan Land`ev 

Pesmi 
Prav v tistem trenutku je dirigent kihnil. 

Njegova palica je poletela, 
zarisala ~udovito parabolo 
in zadela enega od reflektorjev. 
Iskra je bila kratka, a zadostna. 
Zavesa se je navdu{ila in v`gala, 
cis­mol je umolknil, 
orkester je spustil in{trumente, 
publika je zapustila najdra`ja mesta. 

Nastal je po`ar sredi scene. 
Sredi po`ara so nastale scene. 

Prve `rtve so padle pred izhodom, 
pomendrale so jih druge. 
“Nekoga bodo odpustili,” 
je pomislil

 smrkajo~i
 dirigent. 

In 
med tem, ko je nosilna stena pokala, 
pokala, 
pokala 
hrupoma, 
na drugem balkonu kritik v meni 
ni nehal ploskati. 

Nesporazum 
Oprosti, ker ti jemljem dragoceni ~as (kaj pa lahko 
po~ne{ drugega z dragocenim ~asom, kot da ga jemlje{). 

Oprosti, ampak ali si ga videla? Si opazila 
Marianski jarek med nama in 
tisto gigantsko tropi~je nad njim, 
vise~i most, ~ez katerega ne bom {el ne jaz ne ti? 

Za tisto, kar se je zgodilo, gotovo obstaja ime. 
Kak pretanjeni poznavalec vsega bi temu rekel: 
da se je “nekaj zalomilo”, da sva kar naenkrat 
“za~ela govoriti v razli~nih jezikih”. 

Pa nisva. Preprosteje je. 
Jezik se je pogovarjal z mano 
ves ta tvoj dragoceni ~as. 
In ve{, nisva te omenjala. 


Poskus datiranja 
To je 
`alostno: 
kot da gleda{, kako gori knji`nica. 

To je 
nemogo~e: 
kako zmede{ ogledalo? 

To je izumetni~eno 
(zelo literarno): 
tako nekateri pripisujejo modrost ribam. 

To je nekak{no … 

Priznamo, da ne vemo 
veliko o izvoru zadeve, 

a nam je kljub temu uspelo 
dolo~iti obdobje: 

to je davno. 
Pribli`no 
od tebe sem. 


Plo{~ica na vhodnih vratih 
Najbolj{e, ~e je iz inoksa, da ne zarjavi. 
Ali iz medenine, da se sveti, a ni ki~asta. 
Material spoliramo, da je videti gladek. 
Imena obeh vgraviramo z laserjem, da bosta obstojni. 
Pritrdimo jo na vrata. 
^ez tri leta je plo{~ica kot nova. Samo napis je napa~en. 

Druga proga 
… obo`eval sem te polna tri leta Ezra Pound, Mlada dama1 
Bilo je poletje, 
na balkon je prihajal golob 
in prepeval v nekem dialektu. 
Potem je od{el. 

Medtem ko sva z njo vse bolj dalj{ala 
razdalje v stanovanju, 
so se pod nama kraj{ale poti do Upanja2 . 
Stroji in mo`je so kopali, 
nisem jih videl, a jih je napu{~, 
vrtali so pod njenimi novimi ~evlji, 
pod mojimi dobrimi namerami. 
Pri{li so skoraj do Aherona, 

tu, v petem nadstropju pa 
je ~as `ve~il prostor 
in ga razvlekel s porumenelimi zobmi 
do neprepoznavnosti. 
Stanovanje je postalo 
popolna slika 
neskon~nosti. 
Ogromna osmica je legla na naju. 
Njen trup je razmazal najino kratkost 
in naju razvlekel. 

Konec avgusta 
je bila druga proga gotova 
in je drzno svetila pod asfaltom 
(nekdaj sem na tem asfaltu le`al z njo). 
Vsi so `e lahko pri{li do Upanja. 

Takrat sva midva potovala drug k drugemu 
od hodnika do kuhinje, 
od postelje do kopalnice, 

1 Prevod Vena Tauferja (V. Pound, zbirka Lirika, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973, str. 34). 2 V izvirniku Nade`da, kar je mestna ~etrt v Sofiji. 
od Leva Šestova 
do njenega u~benika za fotografijo 
in niti enkrat nisva prestregla drug drugega. 
Potovala sva mesece in mesece, 
~eprav ni in ni bilo konca 
avgusta. 

“Vse ob svojem ~asu,” 
je rekel prismojeni ~as 
in spomnim se, da sem ga vzel resno. 

Odlo~il sem se vrniti na za~etek, 
to pa je vselej vselitev: 
kako si je za`elela paravana 
in sem si ga umislil – zlo`ljivega. 
Nikakor ni bilo slabo: 
lo~iti najino posteljo 
od vseh novic, 
blebetanja gostov, 
njihovega poceni tobaka 
in mojih knjig. 
Paravan je bil nesporno re{itev. 
Nesporno je bil zraven od za~etka. 
Stala sva z obeh strani. 

Zadnje ~ase se ukvarjam s tem: 
sku{am remontirati svoj spomin. 
Vrtam progo. 

Po{iljam uradna vabila golobu, 
ki pa naju menda nikoli ni obiskoval. 
Da raz~istimo – bil je 
paravan, ni pa bilo nobenega goloba. 

Zakaj ne bi zdaj, 
ko se ona u~i voziti 
in se opremlja, 
vsak dan se opremlja, 
odklenil 
in se spustil 
do podzemnih rek. 

*** 
Bajkalsko jezero, 2012 
Ne zanikajva – 
nobene mo`nosti nimava, 
kot kamen~ki na nabre`ju, ki jih 
najprej opazimo in zato ne ostanejo tam dolgo. 
Vedno jih kdo pobere, jim odvzame tla: 
radovedni otrok si jih naba{e v `ep 
ali pa jih vsevedna voda povle~e nazaj, 
ker je tako prav.  
Pla~ala bova za sre~o, ki naju zaznamuje. 
Oholo stojiva pod sibirskim soncem. 

In ne zanikajva – 
najino naravno nagnjenje k propadu 
je lep{e od na~ela dobrote v naju. 
Ho~em re~i, da je vse v redu – naj bo krivda 
najin dom. 
Najgloblje jezero je danes odklenjeno. Zato 
primi mojo ko{~eno roko in pojdi z mano 
v prijetno hladno sobo na dnu. 
Doli pri amfipodih bova o{inila tudi njega – 
na~elo dobrote v naju. 

Prevedla Namita Subiotto 
Marjan @iberna 


Tek in `ivljenje v teku 
V vro~ih avgustovskih dneh, ko se spravljam k pisanju o knjigah o teku (na pisalni mizi jih imam majceno skladovnico), se mi misli vra~ajo v ne­ke druge ~ase in kraje. Natan~neje v Sarajevo, kjer je avgusta 1991, ko je bila slutnja poznej{e tragedije `e v zraku, potekalo {e zadnje atletsko prvenstvo Jugoslavije; dr`ava je `e za~ela razpadati, a njene nekdanje dele je v tistem med~asju nekaj stvari {e povezovalo. Zelo jasno imam pred o~mi ogrevanje poleg velikega stadiona Ko{evo, kjer smo se zna{li trije tekmeci, ki smo se skupaj pripravljali na nastop. Pripadali smo trem razli~nim narodom, ki se takrat med seboj niso ve~ posebej lepo gleda­
li. Prvi je bil Srb, ki je potarnal, da je bil zadnje mesece zaradi voja{ke slu`be (v JLA seveda) njegov trening zelo okrnjen. Drugega, Hrvata iz Vara`dina, ki je bil tako kot jaz {tudent, se nemiri niso neposredno dotak­nili, a vzdu{je na Hrva{kem je bilo tako, da so nekatera tekmovanja, na katerih bi se lahko dokazal, bodisi odpadla bodisi bila mo~no okrnjena. Sam sem kot mlad rezervist nekaj tednov pre`ivel kot udele`enec tako imenovane slovenske vojne in se zaradi pomanjkanja gibanja poredil in polenil. Vsi smo torej imeli svoje razloge za morebiten slab nastop. Po­vedano druga~e – bili smo atleti, ki jim je vse drugo pomenilo manj kot {port, s katerim smo se ukvarjali. In ker smo se z njim ukvarjali malone obsedensko – na nobenem podro~ju udejstvovanja, kjer ho~ete iz sebe iztisniti ~im ve~, druga~e niti ne gre –, smo bili vselej prepri~ani, da nismo trenirali dovolj, da nismo postorili vsega tistega, kar bi morali, da bi bili zares pripravljeni na nastop … 
Bili smo razli~nih narodnosti, vsak s svojim maternim jezikom, izhajali smo z razli~nih koncev neko~ sorazmerno velike dr`ave, na{i pogledi na njeno razpadanje so bili druga~ni, a veliko bolj kot nas je vse to lo~evalo, nas je dru`ila neka druga identiteta – teka{ka. Kolega iz Srbije bi brez pomisleka pustil voja{ko slu`bo, midva s Hrvatom pa {tudij, ~e bi le videli mo`nost, da postanemo poklicni teka~i in se s tekom v razli~nih vlogah ukvarjamo vse `ivljenje. No, `ivljenje se je v naslednjih letih zasukalo po svoje, nih~e od nas teh mladostnih `elja ni mogel uresni~iti, vsi pa smo, kot mi pove brskanje po spletu, s tekom ostali povezani. In smo br`kone vsi presene~eni nad dejstvom, kako priljubljen je od tistih ~asov postal. Tako zelo, da smo pri nas zadnja leta pri~a, vsaj tako se zdi, tudi mali poplavi knjig o teku. 
Klemen Lah, moj dolgoletni teka{ki znanec z doktoratom iz knji`ev­nosti, je zapisal, da v nobenem {portu, s katerim se je seznanil, ni imel prilo`nosti spoznati toliko “homerjev” kot prav pri teku. Kar niti ni pre­senetljivo. Med lahkotnim jutranjim tekom ali med napornim ve~urnim gorskim maratonom se lahko ~loveku mota po mislih vse mogo~e. Da bi se mu kaj takega dogajalo med ve~ernim rekreacijskim malim nogo­metom, ni prav veliko mo`nosti; pozornost zahtevajo tako `oga kot soigralci. Še veliko bolj kot tek razmi{ljanja in premi{ljanja po mojem mnenju omogo~a alpinizem – med dolgimi vzponi pod visoke vrhove in med drhtenjem v zasilnih bivakih pod seraki, ki se vam lahko vsak trenutek zru{ijo na glavo, je prilo`nosti za (samo)premi{ljevanje {e nepri­merno ve~. Zato tudi ne manjka knjig, ki govorijo o enkratnosti intimne alpinisti~ne izku{nje. 
A ostanimo pri teku. V sloven{~ini sta doslej iz{la kaka dva ducata poljudnih in poljudno­strokovnih knjig o njem, med njimi so priro~niki, (avto)biografije, dnevni{ki zapiski, pa tudi nekaj romanov, v katerih ima tek pomembno mesto. Pribli`no polovica jih je iz{la v zadnjih nekaj letih in pribli`no polovico teh jih je izpod tipkovnic doma~ih avtorjev; 
o kak{ni poplavi bi torej te`ko govorili, dr`i pa, da jim je v medijih in nasploh namenjenega sorazmerno veliko prostora. Za tak, zelo pogojno re~eno, izbruh se lahko zahvalimo precej prozai~ni okoli{~ini – delova­nju na~ela ponudbe in povpra{evanja. V zadnjih desetih, petnajstih letih smo pri nas pri~a velikemu porastu {tevila rekreativnih teka~ev, tako mno`i~nemu, da se mu celo ljubitelji, ki so na za~udenje in neredko ob posmehu okolice tekli `e prej, v~asih le ~udijo. Imamo torej kar {tevilno skupino potencialnih kupcev in bralcev tovrstnih knjig. ^isto mogo~e, da bi teka{ki navdu{enci z enakim zanosom pisali knjige, a rokopisi {e vedno `deli v predalih, ~e ne bi zalo`niki tudi pri nas ugotovili, da imajo z njimi mo`nost nekaj zaslu`iti – kar je seveda tudi popolnoma legitimen motiv. 
Zgodba, ki je pripeljala do tako mno`i~nega zanimanja za tek, ima precej dolgo brado, dalj{o in bolj sivo, kot si najbr` ve~ina predstav­lja. Da se ovija okoli planeta, celo med teka~i ni prav splo{no znano. Povsem slu~ajno je za~ela poganjati v pribli`no istem ~asu, kot je iz{la prva slovenska knjiga z motivom teka. A o tem malce pozneje. “Teka{ka zgodba” se tako za~enja v drugi polovici petdesetih let prej{njega stoletja v Novi Zelandiji. Arthur Lydiard, po poklicu ~evljar, sicer pa teka~ in atletski trener, je tedaj za~el uveljavljati svojo teka{ko filozofijo, ki je nekaj Novozelandcev pripeljala do naslovov najbolj{ih teka~ev na svetu, predstavlja pa tudi temelj, na katerem {e vedno slonijo sodobni na~ini treniranja teka na srednje in dolge proge. Legendarni Lydiard pa se ni ukvarjal le z vrhunskimi atleti, temve~ tudi z ljudmi, ki so okrevali po boleznih srca, vodil je namre~ skupino takih rekreativnih teka~ev. Leta 1962 je Lydiarda obiskal Bill Bowerman, zelo uspe{en atletski trener iz Oregona, in z navdu{enjem sprejel idejo o rednem lahkotnem tekanju kot sredstvu za izbolj{anje zdravja. Posledi~no je v {estdesetih letih v Zdru`enih dr`avah vzniknil jogging. Tekanje je s~asoma postajalo vse bolj mno`i~en pojav. 
Pri tem je z roko v roki hodilo ve~ dejavnikov. Na eni strani je bil Bowerman, podjeten mo`, ki je skupaj s svojim varovancem Philom Knightom osnoval podjetje Nike, sprva usmerjeno le v prodajo, pozneje pa tudi v proizvodnjo {portnih copat in druge opreme. Na drugi strani so bili Frank Shorter, ki je leta 1972 po zmagi na olimpijskem marato­nu v Münchnu postal v doma~ih ZDA izjemno priljubljen, in nekateri vplivni mnenjski voditelji, ki jih je tek povsem prevzel. Eden od njih je bil pokojni James Fixx, ki je s svojim medijskim pojavljanjem in knjigo The Complete Book of Running rekreativni tek mo~no populariziral. (Po ironiji usode je Fixx umrl zaradi sr~nega napada pri dvainpetdesetih letih, s ~imer pa je krepko pre`ivel svojega o~eta, ki je iz enakega razloga umrl pri triin{tiridesetih). 
Tek je v ZDA s~asoma postal subkultura – ~e je dejavnosti, s katero so se ukvarjali belci iz srednjega razreda, mogo~e re~i subkultura. Število teka~ev je raslo in z njim {tevilo tekmovanj, na katerih so se ti lahko po­merili med sabo; tekmovalnost je ~loveku tako lastna kot dve nogi, zato se je lahkotno tekanje za mnoge kmalu prelevilo v vse hitrej{e in dalj{e teke, kar je nazadnje vodilo v tekmovanja. Leta 1970 je pe{~ica teka{kih zanesenjakov denimo organizirala prvi newyor{ki maraton, ta pa je z leti prerasel v institucijo, ki v svetu {porta skoraj nima primere. Na njem je leta 2013 nastopilo ve~ kot 50.000 teka~ev z vsega sveta (mnogi prijav­ljeni zaradi kvot niso mogli tekmovati). Pri tem pa so se obrnili milijoni dolarjev. 
V osemdesetih letih je za~el rekreativni tek svoj osvajalni pohod po Zahodni Evropi. Teklo je vse ve~ ljudi, rojevale so nove in nove teka{ke prireditve, kjer je pe{~ica atletov tekla za visoke uvrstitve in nagrade, mno`ice po~asnej{ih teka~ev pa so merile mo~i na svojem nivoju. V teku se je za~elo vrteti vse ve~ denarja. Prav denar je, posredno in neposred­no, razlog, da je tek na prelomu tiso~letja za~el postajati priljubljen tudi v Sloveniji. Z bogatenjem slovenske dru`be, z nara{~anjem kupne mo~i in spreminjanjem `ivljenjskega sloga, je tudi pri nas za~elo postajati po­membno ne samo, kaj dati vase in nase, pa~ pa tudi dati kaj od sebe – kuhi in modi se je pridru`ilo {e gibanje. Tisti, ki so tekli `e prej, so za~eli tek navdu{eno popularizirati, na povabilo medijev so za~eli o njem govoriti in pisati teka{ki strokovnjaki, bodisi pravi bodisi samooklicani, in tudi zdravniki; koristi zmernega vzdr`ljivostnega gibanja kot protiute` v mno­gih pogledih zelo napornemu vsakdanu sodobnega ~loveka so nesporne. Nastopila je era rekreacije. 
Športna industrija se je z metodami, dodobra preizku{enimi `e v ZDA in na evropskem zahodu, tudi pri nas lepo vklju~ila v igro. V resnici obi~ajen rekreativni teka~ potrebuje komaj kaj ve~ kot ene copate, majico in pozimi trenirko, a vsi zelo dobro vemo, kako otro{ko dovzetni smo za oglase, posredne in neposredne, ki v nas vzbujajo ob~utek, kaj vse da potrebu­jemo. Tek, v svojem bistvu res poceni {port, je tudi pri nas pomenil lepo poslovno prilo`nost za ponudnike {portne opreme, prehranskih dodatkov in {e ~esa, s tem pa tudi za ogla{evalsko industrijo in medije, saj je bilo po­tencialnih teka~ev (in jih je {e vedno) celo v `epni Sloveniji na desettiso~e. K njemu se je v zadnjih letih veliko ljudi obrnilo tudi zaradi gospodarske in finan~ne krize, ki dragim {portom ni prav naklonjena. Tako je v preple­tu okoli{~in tek postal ne samo koristna, pa~ pa tudi modna re~. No, vsaj za ve~ino je tek koristno po~etje; za obsedensko ukvarjanje z njim, kot to po~nejo posamezni rekreativni {portniki, ki jim je, kljub temu da toza­devno niso ve~ v najbolj{ih letih, postal `ivljenjska prioriteta, ni kriv tek per se, pa~ pa najbr` osebnostna struktura, zaradi katere bi se na enak na~in lahko lotili katere koli druge dejavnosti. Ali pa kriza srednjih let, ki pre`i na slehernega od nas. Ampak pustimo ta vpra{anja raje psihologom. Velja pa se {e za trenutek pomuditi ob nekem drugem vidiku razmaha rekreativnega teka (in drugih oblik rekreacije), ki s temo tega zapisa, teka{kimi knjigami, nima neposredne zveze, a se mi zdi pomemben. Tek je, ne nazadnje ali celo predvsem, sredstvo, s katerim se sku{amo re{iti ene ne`elenih posledic na{ega na~ina `ivljenja – debelosti. Za mnoge, vklju~no s podpisanim, je tek oblika huj{anja. Seveda je {e marsikaj drugega – ~as, ki je namenjen premisleku in mentalni higieni; oaza ti{ine v hrupu hekti~nega vsakdanjika; dolgoro~na skrb za zdravje; priprava na tekmovanja, ki bogatijo `ivljenje –, a za ljudi srednjih let, in takih je ve~ina rekreativnih teka~ev, je izguba kilogramov iz estetskih razlogov, 
vsaj sprva, glavni motiv. Tudi v rekreativnem teku se tako odseva realnost sodobnega sveta: na eni strani smo ljudje, ki jemo preve~, na drugi obstaja svet, kjer poln `elodec ni samoumeven. Pa tudi med nami, ki imamo hrane v (pre)obilju, so razlike o~itne. Le da se ka`ejo na druga~en na~in – debe­lost je v razvitem svetu najbolj raz{irjena in najbolj ekscesna med revnimi sloji. S skrbjo za lastno zdravje, kamor sodi tudi redna telesna dejavnost, bi se morali najbolj ukvarjati prav ti ljudje. A ukvarjanje s samim sabo je privilegij, luksuz, ki si ga privo{~imo ljudje srednjega sloja v dru`bah materialnega blagostanja. Pred nedavnim sem se z dru`ino potepal po Romuniji in na prste ene roke bi lahko pre{tel rekreativne teka~e, ki sem jih videl; bilo jih pribli`no toliko, kot jih je bilo pri nas pred kakimi pet­indvajsetimi leti. Na evropski vzhod bo mno`i~ni rekreativni tek morda {e pri{el – ~e seveda te de`ele ne bodo trajno ostale na evropski periferiji. 
No, kakor koli `e, z velikim {tevilom novope~enih teka~ev se je tudi pri nas, tako se je to `e prej dogajalo v ZDA in na evropskem Zahodu, poja­vilo zanimanje za knjige o teku. Polovica od kak{nih dveh ducatov le­teh, kolikor jih imamo v slovenskem jeziku, je iz{la v zadnjih nekaj letih. A prva knjiga, v kateri ima tek pomembno vlogo, Mladost na stopnicah, je pri nas iz{la `e leta 1962. Ciril Ogrin, njen glavni protagonist, ki je odkril svojo teka{ko nadarjenost in vneto treniral, je svoj trud okronal z zmago z velikim simbolnim pomenom – v Leipzigu, nedale~ od Buchenwalda, kjer je v koncentracijskem tabori{~u umrl njegov o~e, je premagal vse nem{ke tekmece. Da je tek kot motiv prisoten v tem Ingoli~evem mla­dinskem romanu, najbr` ni naklju~je – njegov sin Borut, poznej{i glavni urednik pri Mladinski knjigi, je bil vrhunski teka~, ki je leta 1960 na olimpijskih igrah v Rimu nastopil v teku na 800 metrov. 
V naslednjih dveh desetletjih knjig s teka{ko motiviko, z izjemo stro­kovnih, pri nas ni bilo. Leta 1982 je Janez Penca iz angle{~ine preve­del poljudno knji`ico U`ivaj v teku, {est let pozneje pa je iz{el njegov priro~nik Trideset tiso~ korakov, ki je po prepri~anju mnogih starej{ih teka~ev {e vedno neprese`ena knjiga o treniranju maratona. Penca, ~igar prispevek v zakladnico slovenskega {portnega znanja je po ve~ kot {tiri­desetih letih prevajanja {portne literature neprecenljiv, je bil, zanimivo, vrhunski teka~ na 400 metrov z ovirami in ne dolgoproga{. 
Prav Penca je konec devetdesetih let prevedel tudi knjigo, ki med dana{njimi teka~i ni posebej poznana, a bi jo najbr` morali prebrati – Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto. V njej je teka~ Toby Tanser, ki je treniral skupaj s Kenijci v njihovem doma~em okolju, popisal njihove skromne `ivljenjske razmere in njihov na~in treniranja. V Keniji in sosednji Etio­piji, od koder `e desetletja vrejo novi in novi rodovi teka~ev, ki jim v svetu ni para, tek kot oblika rekreacije ne obstaja. Tu teka~i, navdah­njeni z uspehi starej{ih generacij, z napornim treningom brusijo svojo naravno nadarjenost z bolj kot ne enim samim motivom – na evropskih in ameri{kih cestah in stadionih zaslu`iti zase in za svoje dru`ine. “Ko boste knjigo prebrali, boste namesto izgovorov poznali odgovore,” je zapisal prevajalec. 
Prva med “novodobnimi” knjigami o teku, ki je vzbudila veliko pozor­nosti, je bila Murakamijeva avtobiografsko obarvana O ~em govorim, ko govorim o teku; naslov si je, kot je povedal, “sposodil” pri Raymondu Carverju in njegovi zbirki kratkih zgodb O ~em govorimo, ko govori­mo o ljubezni. Sam sem jo prebral s precej{njim zanimanjem. V njej se mi je Murakami, ki `ivi ve~inoma na Japonskem, kjer je rekreativ­ni vzdr`ljivostni tek `e dolgo zelo priljubljen, predstavil kot ~lovek, kakr{nega sem si lahko naslikal `e ob branju njegovih romanov – iskren in skromen, discipliniran in potrpe`ljiv, samotarski in nekoliko samosvoj, najbr` tudi malo pu{~oben. Knjiga pa je bila razo~aranje, ni~ novega nisem izvedel iz nje. Pisal je o osredoto~enosti, disciplini, potrpe`ljivosti, vztrajanju – o vsem tistem, kar potrebuje ~lovek tako pri teku kot pri pi­sanju romanov. Najsvetlej{i stvari sta se mi tako zdeli Murakamijeva od­sotnost mesijanstva – pravi, da ni nikoli nikomur svetoval, naj se ukvarja s tekom, in njegovo prepri~anje, da otrok ne bi smeli siliti te~i – z njim delim mnenje, da jim ga lahko s tem za dolgo priskutimo. 
Zlahka sem si predstavljal, da bi Branko Gradi{nik, velik ljubitelj teka in eden “o~etov” Ljubljanskega maratona, s pomo~jo urednika, ki bi znal obrzdati in usmeriti vrelec njegove kreativnosti, napisal kaj precej bolj zanimivega. A s~asoma se mi je posvetilo, da sem mu, Murakamiju, delal krivico. ^e se z ne~im, tako kot se sam s tekom, desetletja ukvarjate iz pristnega zanimanja, ne morete ve~ pri~akovati, da boste na vsakem kora­ku odkrivali nove in nove vznemirljive re~i. To je pa~ privilegij novincev. Ko se mi je to posvetilo, sem svoja pri~akovanja ob prebiranju teka{kih knjig primerno prizemljil. 
Kratko se ozrimo {e po drugih teka{kih knjigah, ki so bile v zadnjih letih prevedene v sloven{~ino, pri ~emer bom priro~ni{ke pustil ob stra­ni. Ve~inoma gre za knjige ultramaratoncev, ljudi, ki nastopajo v kateri od razli~ic tekov na zelo dolge razdalje. Dean Karnazes, Ameri~an, ki je vsaj tako dober samopromotor kot teka~, je avtor knjige z naslovom Ultramaratonec. Ultramaratonec, ki pa veliko bolj ljubi zasebnost, je tudi Scott Jurek, ki v knjigi Jej in teci med svojimi spomini in popisi tekov niza {e veganske recepte. Scott Jurek je tudi eden od stranskih likov knji­ge Rojeni za tek, ki jo je o Tarahumarih, mehi{kem “ljudstvu teka~ev,” napisal ameri{ki novinar Christopher McDougall; `al ima avtor poleg razgledanosti, duhovitosti ter smisla za suspenz in dramatiziranje tudi smisel za odbiranje stvari, ki govorijo v prid njegovim pogledom oziroma za zamol~evanje tistih, ki se jim ne prilegajo. Te~i ali umreti pa je naslov knjige mladega katalonskega gorskega ultramaratonca Kiliana Jorneta, izvrstnega teka~a, ki priznava svojo nenehno potrebo po nadzoru. 
Ena od dveh knjig, ki govorita o teka~ih na obi~ajnej{e razdalje, je kratka romanizirana biografija legendarnega ~e{kega dolgoproga{a Emila Zatopka, naslovljena Te~i. Napisal jo je Francoz Jean Echenoz in bil po mojem mnenju do Zatopka, ki je bil resda svojevrsten ~lovek, po nepotrebnem pokroviteljski, mestoma pa celo posmehljiv. Druga, Krvavi teka~, je malce dalj{i roman britanskega pisatelja Jamesa Riordana, ki temelji na osebni zgodbi Josiaja Thugwaneja, ki je z maratonsko zmago na olimpijskih igrah leta 1996 postal prvi temnopolti ju`noafri{ki {portnik z olimpijskim zlatom. 
Sprehodimo se {e med teka{kimi knjigami, ki so jih napisali Slovenci. Leta 2012 je iz{la knjiga, ki je – po omenjeni Murakamijevi knjigi – za~ela utirati pot danes prisotnemu ob~utku, da je knjig o teku skorajda ve~ kot vseh drugih – Delaj, teci, `ivi Sama Ruglja. Rugelj, ki so ga za~ele pestiti posledice dolgih let trdega dela, se je odlo~il, da bo po ve~ kot ~etrt stoletja, ko je v Radencih kot najstnik z o~etom pretekel maraton, svojo kondicijo spravil na nekdanjo raven. Na spletu je poiskal ne prezahteven program priprave in ga po najbolj{ih mo~eh, kolikor mu je ob slu`bi in dru`ini uspevalo, izpolnjeval. Svoje priprave na dunajski maraton, pri­prave “slehernika”, ki ima zgolj `eljo izbolj{ati kondicijo in prete~i 42 kilometrov, ne da bi to postavil pred vse drugo in druge v svojem `ivljenju, je skrbno popisal. Prav to, “zgodba slehernika”, je v ~asu priljubljenosti rekreativnega teka najbr` eden od razlogov za tr`ni uspeh knjige. Drugi (ali prvi) pa je verjetno v trudu, vlo`enem v promocijo. Rugelj se kot (samo)zalo`nik seveda dobro zaveda, da je izdana knjiga {ele napol oprav­ljeno delo, ki ga je treba “verificirati” s prodajo na trgu. 
Ultramaraton, natan~neje nastop na 100­kilometrskem teku, je tudi tema Ultrabluesa, v soavtorstvu napisane druge Rugljeve knjige o teku. Potem ko je po dunajskem pretekel {e nekaj maratonov, novih izzivov ni iskal v izbolj{evanju maratonskega dose`ka ali v nastopih na najve~jih maratonih sveta (London, Berlin, New York …), kot to po~nejo mnogi teka~i, pa~ pa v ultramaratonski tekmi, ki poteka v narodnem parku Zion na ameri{kem zahodu. Svoj zasebni teka{ki na~rt je zdru`il z zalo`ni{kim projektom in k sodelovanju povabil {e dva pi{o~a, javno prepoznavna ljubitelja teka, Bo{tjana Videm{ka in @igo Gomba~a. Tako je nastal 450 strani dolg zapis o ve~mese~ni pripravi na tek in o teku samem. Izmenje­vanje treh piscev, treh od energije prekipevajo~ih, hiperdejavnih, asketskih mo{kih (na pragu) srednjih let, treh mo~nih osebnosti (oziroma (pre) mo~nih, kot je zapisal Videm{ek), je knjigi vdahnilo dinamiko. Dolge po­pise tekov lahko ~lovek, ki ga to ne zanima, presko~i, in se osredoto~i na njihovo razgibano poklicno, malo pa tudi zasebno `ivljenje. Knjiga, v ka­teri dotedanji znanci postanejo tovari{i, ki jih medsebojni odnos bogati, ima na koncu svoj zaplet. Po sposobnostih med seboj precej razli~ni teka~i se resda dogovorijo, da bodo na tekmi tekli skupaj, da bodo nastopili kot ekipa, saj so se kot ekipa tudi pripravljali, a se stvari zapletejo in obrnejo druga~e. Pa tudi s~asoma razpletejo – sicer knjiga ne bi nikoli iz{la. 
Ena od njenih odlik je gotovo ta, da protagonisti nikoli prav zares ne izgubijo distance do lastnega po~etja. Zavedajo se, da je tek, na katerega se pripravljajo, kot intimna ~love{ka izku{nja zanje izjemno pomemben, saj sicer v priprave ne bi vlagali toliko truda, ne delajo pa si nobenih utvar glede {portne vrednosti lastnih dose`kov – to je preizku{nja, na kateri pri­zadevno trenirajo~ (rekreativni) {portnik zlahka pade. Kako pomembna je priprava na ta tek z osebnega vidika, nemara najbolj ponazori citat enega od avtorjev, ki med sklepnim dejanjem, nastopom na 100­kilometrskem teku, pravi: “Ja, sedaj sem pozdravljen egocentrizma. Sedaj lahko naredim to.” Govora je o pro{nji za roko, ki jo namerava po kon~anem teku izre~i svoji dolgoletni partnerki. Kar drugega akterja knjige tako gane, da skri­voma zajoka. Okrog teka odvijajo~e se dogajanje se o~itno lahko odrazi tudi v osebnostni transformaciji. 
Rugelj je kot zalo`nik botroval {e eni “teka{ki” knjigi, Beli dami. Jasmina Kozina Praprotnik je napisala biografijo Helene @igon, ki je za~ela na teka{kih tekmovanjih nastopati leta 1945 in nastopa {e da­nes, ko se bli`a devetdesetemu letu. Spomini teka~ice, ki ji `ivljenje ni prizana{alo in ki je pravzaprav {e raje plesala kot tekla, so vpeti v poglav­ja, zamejena s posami~nimi kilometri na polovi~nem maratonu, ki se ga je @igonova udele`ila lani spomladi. Tek za `ivljenjem je tudi pomenljivi naslov knjige Mitje Duha, nekdanjega zapornika, odvisnika od mamil in psihiatri~nega bolnika, ki je popisal svoje skoraj uni~eno `ivljenje in nov za~etek, pri katerem je tek postal eno mo~nih oprijemali{~. 
Zaenkrat edina {portna biografija slovenskega teka~a je Tek – moja norost, ki jo je ob pomo~i novinarja Bo{tjana Fona pripravil Du{an Mravlje. Knjigi morda manjka literarne rafiniranosti, dramatur{ke do­mi{ljenosti, suspenza in {e ~esa, a ima nekaj lastnosti, ki te manke odtehtajo. Prva je gotova ta, da gre za zgodbo svoj ~as enega najbolj{ih ultramaratoncev na svetu, ki brez slehernega “filozofiranja” premi{ljeno zasleduje svoje tekmovalne cilje. Mravlje je ~lovek nepopustljive vztraj­nosti, ki zmaguje v te`avnih in samotnih preizku{njah, kot je skoraj pet tiso~ kilometrov dolg tek ~ez ZDA, ter hkrati zgovoren in ekstravertiran tip, je prostodu{en pripovedovalec, ki mu nista tuja ne robati humor ne “ljudskost.” V knjigi se Mravlje razkriva kot ~lovek, ki je v marsi~em utele{eno nasprotje stereotipnega teka~a – nima nobenih posebnih pre­hranskih praks, ki tako privla~ijo mnoge, in piva, {e raje dveh ali treh, ne zvrne samo ob `ivahni debati, pa~ pa tudi med tekmovalnimi nastopi. 
^e nisem katere spregledal, so to bolj ali manj vse nepriro~ni{ke “teka{ke” knjige, ki so v zadnjih letih iz{le pri nas. Zastavimo si lahko {olsko vpra{anje, a ~loveka ob branju teka{kih knjig prime, da bi si obul copate in {el te~ ali da bi se iz neteka~a prelevil v tekajo~e bitje? Odgo­vor je da in ne. Kdor `e te~e, si bo morda res z novim navdu{enjem obul copate in {el te~. Najbr` se najde tudi neteka~, ki zaradi prebrane knjige s teka{ko tematiko za~ne te~i – ~e je ta namera v njem `e tlela in je po­treboval samo {e tak ali druga~en impulz. Da pa bi ~lovek, ki ga tek ~isto ni~ ne zanima, ob branju teka{kih knjig postal “konvertit” in za~el te~i, pa te`ko verjamem. Konec koncev jih niti ne bo {el prebirat … 
Knjige o teku so praviloma `anrsko ~tivo, ki ga novope~eni teka~i z veseljem sprejemajo. Ljudje smo “bitja zgodb”, ki morda res samo pritrjujejo tistemu, o ~emer smo `e tako ali tako prepri~ani, a tudi gre­jejo in navdihujejo. Verjetno si prav iz tega razloga sam `elim, da bi se na prodajnih policah slovenskih knjigarn s~asoma zna{le tudi biografije Mirka Vindi{a, Romana Kej`arja in Helene Javornik, najbolj{ih sloven­skih dolgoproga{ev. Ljudi, ki so premogli dovolj talenta z vsem, kar ta vklju~uje, in neupogljive volje, da so uresni~ili na za~etku omenjene sanje mnogih mladih teka~ev – postati vrhunski in s tem poklicni {portnik. S kresnikom nagrajeni Tadej Golob, alpinist, ki je med drugim stal na vrhu Everesta, pravi, da je prete~i maraton eno, ~isto nekaj drugega pa ga je prete~i v dobrih dveh urah. Kot nekdanji atlet, ki za neskon~nimi nizi rezultatov v tako imenovanih atletskih tablicah vidi zgodbe popolne osredoto~enosti, truda in odrekanj, zgodbe razo~aranj in osebnih izpolni­tev, mu seveda pritrjujem. Vsak bera~ pa~ svojo malho hvali … 
Lucija Stepan~i~ 
Agata Toma`i~: ^esar ne more{ povedati frizerki. 
Novo mesto: Goga, 2015. 
“V `ivljenju nikoli ne bi smeli po~eti ali trpeti stvari, o katerih ne more{ govoriti v frizerskem salonu. In ~e se ti take stvari za~nejo dogajati, se ti mora pri`gati alarm … Frizerke so spodobne in se dr`ijo mej, ki jim jih za~rtajo stranke. Ljudje so nasploh spodobni.” Oh, seveda. Prvenec Agate Toma`i~ starta v okvirih, ki se, vsaj na videz dr`ijo tihega dogovora. Samo zato, kajpada, da bi prav iste tihe dogovore postavil na la`. Tako kot niti ni treba se~i prav po{teno pod povr{ino, da bi odkrili blaznost, ki brbota pod samoumevnostjo. 
Za vsako osebo, nastopajo~o v teh zgodbah, je kar hitro jasno, da drvi v karikirano vrsto katastrofe. Ne samo `igolo, ki je pri{el na idejo, da bi z izsiljevanjem latentnega homoseksualca, sicer ugledne osebnosti, lahko zaslu`il {e precej ve~ kot s striptizom na dekli{~inah. Tudi vrla zakonska polovica, ki upo{teva vsa na~ela zdrave prehrane, rekreacije in pravi~ne trgovine, se kmalu, ~eprav nereflektirano, sre~a z absurdnostjo svoje situacije (zgodba je napisana iz zornega kota, ko ima bralec veliko bolj{i pregled nad situacijo kot sam lik). Tako kot se tudi vse, kar je izre~enega, hote ali nehote kmalu spremeni v nekaj povsem drugega. Ne le gro`nje, nazadnje so nadvse zlove{~e `e navidez dobronamerne geste, med ka­tere v prvi vrsti sodijo materinski nasveti. “Nikoli ne zaupaj dekletu z nali~enim obrazom, mu je govorila, tak{na dekleta nekaj skrivajo, in po vsej verjetnosti je to kak{na huda hiba, pohlep, pohota ali kratko in malo pomanjkljiva inteligenca.” Da o ljubezenskih izjavah in zagotovilih ne govorimo: pihanje na du{o je v tem kontekstu {e prav posebej podobno vojni napovedi. “Ne jokaj, saj ima{ mene. Name vedno lahko ra~una{. Vedno. Sorodnikov si ne more{ izbirati, mene pa si si izbrala. In jaz tebe. Za vedno.” Bolj sladko ko se ponuja neka oseba, podlej{e pasti nastav­lja. No, in v horizontu pri~akovanja, kakr{nega ustvarjajo te zgodbe, je grozljiv `e kuharski recept (oziroma mala skrivnost velikega kuharskega mojstra: “Skrivnost mehkih zrezkov je v tem, da jih da{, ko so `e pe~eni, {e malo v ponev. ^e na primer dela{ plju~no pe~enko, kose mesa pobere{ iz ponve, na srednje mo~nem ognju pa {ele zatem pope~e{ malo naseklja­ne {alotke, ki ji, ko se razpusti, prilije{ portovca. Potem ogenj ugasne{ in zrezke zlo`i{ v ponev, pokrije{ in pusti{ kak{nih pet, deset minut, da se prepojijo s sokovi.”) 
Nesre~nost je pri teh osebah {e edino, kar jih lahko naredi vsaj za silo ~love{ke, in pani~no brskanje po lastni notranjosti spada med njihove bolj{e trenutke. “^isto mogo~e je, da sovra`im tudi sebe. Svojo nevtral­nost in poniglavo lovljenje ravnovesja, previdno stopanje po minskem polju in izogibanje opredeljevanju, sovra`im pozitivno naravnanost, ki po slu`beni dol`nosti in iz ~iste nuje po zaslu`ku veje iz mojega mehkega glasu in pomirjevalnih pogledov, sovra`im usmerjenost k iskanju skupnih to~k in optimisti~ne zaklju~ke. Ampak ~e smo ~isto natan~ni, pravza­prav ni mogo~e, da bi se sovra`ila. Ker jaz sploh ne obstajam. Obstajam kve~jemu kot belo platno v sen~nem gledali{~u, na katerega padajo odsevi lutk: kot zvo~na izolacija, ki vsrka vase zvoke in katere edino poslanstvo je skrbeti za znosno ti{ino; kot zra~ni meh, ki omili udarce. Kot prete`no nema kulisa, pred katero se preigravajo prizori iz `ivljenja drugih.” Osebe, ki si zaslu`ijo na{o empatijo, da ne re~em simpatijo, je mogo~e pre{teti na prste ene roke, pri ~emer pa je najbolj grozljivo to, da se v njih pre­poznavamo. In to brez vsakega so~ustvovanja. 
Protagonisti v teh zgodbah u~inkujejo skoraj izklju~no kot vrh ledene gore, morda celo kot simptom in mnogi so bolj kot ~loveku podobni maligni tvorbi. Resni~nost, ki jih je ustvarila in ki je iz njih potegni­la najslab{e ali vsaj najbolj banalno (ki pa je enako pogubno), pa je resni~nost, ki si jo vsi skupaj delimo. Temeljita deziluzija je na tem mestu podlaga za plehkost, ki posku{a nadomestiti izgubljene sanje, pri ~emer jih zgolj groteskno karikira, medtem ko odtujeno bivanje zrcali degradi­ranost okolja. In zgodba se lahko za~ne. 
Rastlinski in `ivalski svet sta `e zdavnaj skvarjena po meri ~love{kega in ne ponujata ve~ niti iluzije nepotvorjenega in zdravega, `e zdavnaj nista ve~ zeleno naro~je, kamor bi se kak{en poslednji romantik lahko zatekel, ampak le {e pritrjujeta bolehni sfi`enosti ~love{kega sveta. Pa ~eprav gre za manj kot za metamorfozo prenapihnjenega poslovne`a v krasta~o in pogovarjanje s pticami, ki ubogo punco spravi v nori{nico. Odrezana mi{ja glava, odtrgan martin~kov rep, odrte lisi~je ko`e. Pohabljena `ival­skost govori sama zase, a tudi z rastlinskim svetom ni dosti ve~ sre~e. Tujerodne invazivne rastlinske vrste so kot nala{~ za to, da simbolizirajo parazitizem med~love{kih ({e posebej ljubezenskih) odnosov, zanimivo pa je, da je dobronamerna borba proti njim enako zlove{~a kot njihovo nebrzdano razra{~anje. Kot da njihovo seme ne bi zabredlo k nam iz daljnih krajev, ampak iz na{ih glav, da ne re~em du{. 
Poudarjena ploskovitost likov je sicer povsem skladna s plehkostjo okolice in prignana prav do absurda, strastno ukvarjanje z malignimi zna~aji pa povzro~i, da zgodbe pogosto u~inkujejo bolj kot portreti, da ne re~em klini~ne slike. Izjemno gladko se iz svoje navidezne normalnosti pripeljejo naravnost v iztirjenost, kot da druge mo`nosti tako ali tako ni. Zna~aj kot usoda? Avtorica se problema o~itno zaveda, saj bi na mnogih mestih o~itno rada dogajanje vsaj nekoliko upo~asnila. Razpleta se sicer ne da odvrniti, vsak poskus, da bi ga akterji preusmerili po svoji volj, pa se izjalovi. Neuspe{ne`i se zatekajo v premnoge in resni~no nadle`ne podrobnosti iz dru`inskega `ivljenja, v materinske pripombe in prepire, ki ne vodijo nikamor, v naveli~ana premlevanja mo` in o~etov: “Vsi sli{ijo samo tisto, kar ho~ejo. In govorijo samo o tem, kaj ho~ejo. Nove obleke, ~evlje, ra~unalnike, avtomobile, izlete v Pariz in Barcelono in London in smu~anje v Saas­Feju in son~enje na Floridi in Mauritiusu in denar, denar, denar, denar, ogromno denarja.” 
Posamezniki, ki se `e spravijo v akcijo, pa se odlo~ilnih dejanj lotevajo na na~in, ki je `e vnaprej obsojen na neuspeh. Tako kot brezposelni kra­jinski arhitekt in razo~aran dru`inski o~e, ki gre vlivat solno kislino v {obe za ~i{~enje vetrobranskih stekel. ^uda{tvo se zdi {e zadnje pribe`ali{~e za raz~love~ene: star{i v zrelih letih, ki {e pred odraslo h~erjo igrajo zaljubljeni par~ek. Fina dama, ki se odlo~i, da ji v `ivljenju zado{~a navaden lisi~ji ko`uh in se ob sanjarjenju o novem pla{~u odlo~i, da bo zaradi manjvrednega krzna mo`u kar sistemati~no odpu{~ala sumljive eskapade. Avtorica, vedno na sledi skriti intenzivnosti, pa najde izhod v komi~nih kontrastih: tu je matemati~ni genialec, ki se doma vede kot copatarski tepec. Tu je stara coprnica, ki v trenutku hlinjene slabosti {e kako prisebno skuje spletko proti resni~no nemo~nemu. Edina resni~no cenjena so tvegana dejanja v smeri (`enske) emancipacije. In sanjarjenja, kako v najve~ji gne~i izstopiti iz avta in dru`inskega `ivljenja obenem. 
Ana Ger{ak 


Tomo Podsten{ ek: Tiho`itje z mrtvo babico. 
Zavod Droplja, Maribor, 2015. 
Alternativni naslov Podsten{kove pete knjige in ~etrtega romana bi se lahko glasil tudi Memento mori – ker za to namre~ gre: za preplet `ivlje­nja in smrti, za sopostavljanje sveta `ivih in prizorov iz onstranstva, za zavedanje minljivosti in za spoznanje, da bomo v grob lahko odnesli le sebe, za materializem proti transcendenci in kar je {e podobnih opozicij. Medtem ko se Tone in njegova dru`ina prepirajo, kaj storiti s podedovano nepremi~nino – prenoviti ali prodati, to je zdaj vpra{anje –, Krni~nikova babica, Tonetova mama, ali bolje tisto, kar je od nje ostalo, iz poglavja v poglavje po~asi razpada. Ve~ so~utja kot odtujena babica pri Krni~nikih po`anje ostareli pes, ki ga morajo zaradi rakavih tvorb uspavati, zara­di ~esar se vname dru`inska drama, ki skoraj zasen~i razprtijo okrog nepremi~nine, nih~e pa ne pomisli na usodo udoma~enega divjega ma~ka s pode`elja in to je potem `e druga `ivalska smrt v romanu, {e en opomnik bivanjske krhkosti in poseganja ~love{ke roke v naravne zakone. Kakor v srednjeve{kem plesu; gospa s koso nikomur ne prizana{a in ne glede na to, ali je kdo v gozdu sli{al padec osamljenega drevesa ali ne, je stanje spremenjeno vsaj s perspektive tistega ubogega kosa lesa. Va`no, da se rod nadaljuje, kakor v romanu darvinisti~no pogrunta podgana. 
V opisovanju smrti ter predvsem razkrajanja trupla je Podsten{ek prav medicinsko naturalisti~en, mrtva{ki izrazi pa se ne omejijo le na pokoj­no Antonijo Krni~nik. Roman je prere{etan z “macabre” besedi{~em, in ~e razkosavanje pi{~anca glede na tematiko {e nekako ostaja znotraj horizonta pri~akovanja, zveni ve~ina novoskovanih sintagem bolj kot ne deplasirano (na primer “v zraku je lebdel vonj rastlinske krvi”). Bolj kot na samo smrt se roman osredoto~a na njene, recimo, prakti~ne posledice. Nepremi~nina, ki dru`ino Krni~nik razdeli na dve bojni polji, je le vrh ledene gore in metafora za nematerialno dedi{~ino, tudi trk generacij. S stali{~a romana je Tonetov odnos do doma~ije nostalgi~en, pa tudi tradicionalisti~en: brez vpra{anj sprejema to, kar je prejel od svojih pred­nikov, in se pripravlja, da bo njihovo dedi{~ino prenesel na svoje otroke. 
Pri tem se ne zaveda, da je vzdr`evanje nepremi~nine oziroma vztrajanje v dedi{~ini za mlaj{o generacijo predvsem nepotreben stro{ek. Hi{a je vre~a brez dna, vanjo je treba nenehno vlagati, toliko bolj, ~e je v okraju, kjer je urejena zunanjost pomembnej{a od notranjega reda. V Tiho`itju z mrtvo babico je ve~krat poudarjena tema~nost doma~ije, zlove{~ zadah, ki se vije iz prostorov. V tem smislu je dedi{~ina prikazana predvsem kot breme, prevzemanje odgovornosti za mrtve, ne da bi pri tem mislil na `ive. “Kako ne razume{, da ne morem prodati? Da je moja dol`nost, da hi{o ob­novim,” pravi Tone in nadaljuje: “Pa saj to delam za vas!” Odgovor, ki sle­di, ne preseneti nikogar: “Dol`nost do koga? Do star{ev? Kaj pa dol`nost do mene? In do Tine in @ana? @ivi so pomembnej{i od mrtvih. /…/ Kako dela{ to za nas, ~e pa tega nih~e no~e!” Na tem mestu stopi v zgodbo tudi trk s preteklostjo neobremenjene generacije. Za Tonetova otroka, @ana in Tino, je nepremi~nina re{itev finan~nih te`av – teh pa v ~asu krize ni malo. Po Sodbi v imenu ljudstva (in delno V pajkovi mre`i) se Podsten{ek znova dotakne pere~e dru`bene tematike. Vpra{anje nepremi~nine je pa~ vedno vezano na denar; ~e gre za dolgoro~no nalo`bo, je vanjo smiselno vlagati, v te`avnih ~asih pa lahko prodaja nanese lep znesek. V romanu je problem zastavljen kot izbira med dvema ognjema in s tem `e v startu onemogo~i morebitno tretjo, spravljivej{o pot. 
Anga`irana plat romana pride do izraza v opisovanju razmer, v katerih `ivita Krni~nikova otroka, pri ~emer je Tinina zgodba bolj zanimiva, pa tudi bolj verjetna od @anove, ki pri triindvajsetih (!) `e velja za izgublje­nega, ker v dveh letih (!) {e vedno ni diplomiral in je tako prva literarno zabele`ena `rtev bolonjskih dvostopenjskih mahinacij. Njegova starej{a sestra `ivi na videz urejeno `ivljenje, vendar je njena dilema aktualnej{a: izbirati mora med svobodo, ki jo simbolizira njen poklic slikarke, in var­nostjo, utele{eno v njenem pragmati~nem partnerju Igorju. Tina ima pa~ oprijemljivej{e te`ave, ki jih je te`e pregnesti v prepri~ljivo zgodbeno tkivo, in morda ji je prav zato odrejenega manj prostora kot bratu. Njene dileme obvisijo v zraku, tako kot {e nekaj slepih ulic romana, na primer @anove `enske in vsi tisti signali, ki obljubljajo preklop v horror `anr, a ne vodijo nikamor. Razbito kuhinjsko ogledalo skupaj s tropom antropomor­fiziranih podgan vpelje zlove{~e vzdu{je, ki ga le {e podpihuje izbira kraja dogajanja – slovenska idila je vse od filma dalje jako sumljiva. Skrivnostni pogovor o `upnikovi domnevni pedofiliji se izte~e v Tonetovo zaprepa­denost nad porejenostjo nekdanje ljubice, za Moj~inimi vede`evalskimi sposobnostmi in skrivnostno emo {toparko pa se tudi kmalu izgubi vsaka sled, kot da bi spadale v neko drugo zgodbo. Tako kot ma~ja smrt romanu ni~ ne doprinesejo, razpr{ijo pa fokus na glavno pripovedno linijo. 
Ne glede na vse slogovne in strukturne pomanjkljivosti, ne glede na vse kli{eje in stereotipe, je Podsten{kovo prozo do zdaj zaznamoval ravno ob~utek za zgodbo, `elja po pripovedovanju, neredko zapakirana v kate­rega od pri nas spregledanih `anrov tipa srhljivka, visokoprora~unski socialni anga`ma (visokoprora~unski, ker je {tel veliko statistov in vklju­~eval tudi kak{en bombni napad) in psiholo{ka drama, pri ~emer so se `anri pogosto prekrivali. Imeli so pa~ tisto “nekaj”, kar je pripoved poganjalo naprej z vsemi vrzelmi vred. Tiho`itje z mrtvo babico je pred­vsem z naslovom zelo eksaktno povzeta vsebina: roman je tiho`itje. Še najla`e bi ga opisala kot atmosferni tekst. Opisuje prizore iz `ivljenja stereotipne slovenske dru`ine (z vsemi stereotipnimi {ovinizmi vred), ki jo za~ne raz`irati tipi~no slovenski problem, dedi{~ina, na podlagi katere za~ne avtor graditi vpra{anja o mrtvih (preteklosti), ki du{ijo `ive, o odnosu med tradicijo in progresivnostjo, o medgeneracijski proble­matiki in krizno tematiko. Kljub problemskim nastavkom roman ne razre{i nobenega konflikta. Predolgo se pomuja pri ekspoziciji, ne zna se osredoto~iti (Dru`inski odnosi? Pes Zagi? Va{ka podgana? Morda pa kar ma~ek Ris.), njegova smer ni povsem jasno zastavljena, dokler v zgodbo ne vstopi vsevedni pripovedovalec in pojasni, kaj in kje in kdo in zakaj. ^isto po nepotrebnem sicer, saj so tako dejanja likov kot njihov miselni svet dovolj zgovorni, ~e ne `e kar gostobesedni. Tiho`itje {e vedno nekaj poganja, ~e ne drugega radovednost, kam vsa ta kolobocija pelje. Kon~na vdaja ene od sprtih strani in nauk, da `ivljenje te~e dalje in da vsak spi, kakor si postelje, pa se zdi po vseh tistih meandrih in opcijah in {irokih nastavkih klavrn izkupi~ek. Vzdu{je je, zgodbeni elementi tudi, umanjka pa dramatur{ki lok, ki bi vse skupaj bolj smiselno povezal, in poudarki na tistih mestih, ki so v romanu zares vredni ve~je pozornosti. 
Milan Vinceti~ 



Milan Kle~: Lep pozdrav. 
Ljubljana: Cankarjeva zalo`ba, 2014. 
Na zadnji platnici najnovej{e Kle~eve pesni{ke zbirke, tudi leto{nje nomi­niranke za Jenkovo nagrado, pomenljivo stoji: “^ez skoraj vse strani je svojo senco narisala smrt”. Dosedanje Kle~eve pesni{ke zbirke so namre~ `ivahno preigravale bolj vitalisti~ne plati `ivljenja, tokratni nabor pa nam prina{a sosledja poslavljanja in minevanja, ki ni lastno le planetariju vsega `ivega, saj se z enako lahkoto pola{~a vsega, kar je o(b)stalo tako v spominu kot v pozabi. Kajti oboje je v bistvu isti (zamejeni) prostor, govorica in molk, ljubezen in osama, ki ji le “smrt da (pravo) obliko”. “Pri{la bo smrt in imela tvoje o~i”, je zapisal Cesare Pavese, torej smrt kot metamorfoza ljubljene `enske, ki je, kot sama beseda smrt, presenet­ljivo, v slovanskih jezikih `enskega spola, vizualizirana pa kot `enski (ne mo{ki!) okostnjak s koso. V pri~ujo~i Kle~evi pesni{ki zbirki pa se smrt ogla{a predvsem skozi diapazon spomin(janja), ki presega pri~akovano `alovanje in pieteto. Spominske reminiscence, ki jih naniza, so tako hkrati mimeti~ne/veristi~ne kot fantasti~ne, ki jih po`lahtni z nenadnim preobra­tom v zadnjih verzih. Pesmi se namre~ prebirajo kot listanje/komentiranje do`ivetega, ki mu pesnik prida svoje videnje, svoj odnos, ki marsikje preide v polje ironije, groteske ali celo absurda, s ~imer {e kako prese`e banalnost splo{nih resnic o smrti in minevanju. 
@ivalski svet, predvsem pikapolonice, ponazarjajo kratkost, hipnost, naklju~nost in minljivost ~love{kega `ivljenja/ljubezni, hkrati pa simbo­lizirajo predvsem `enski svet, pa naj bodo le­te deklice, ki ne smejo sesti za {ahovsko mizo, kopalke ali navsezadnje `enske njegovega `ivljenja, ki so “dobro vedele, kar rad odla{am”, o ~emer pomenljivo pristavi v eni najbolj{ih pesmi z naslovom Moja mati, ki jo hote navajam v celoti: “Moja mati je `e zdavnaj umrla / in umrla si tudi ti. / Sedaj me preganja obraz ma­tere, / ki me je zalotila s tabo. / Njene osuple o~i, / ki postajajo kar moje. / Bila je tudi edina, / ki me je videla, / kako se ljubim z `ensko.” Trikotnik mati­ljubljena `enska­sin razkriva prastaro (pod)zavestno travmati~no relacijo med sinom in materjo, ki se projicira v ob~utje sramu/krivde in zaprepadenosti. @enske, od katerih se lirski subjekt poslavlja ali se je od njih `e poslovil, imajo namre~ obraz matere, torej o~i smrti. ^lovek, predvsem pa mo{ki lovec, prosto po Freudu, se zatorej venomer vra~a v (pra)rodníco, v kateri “naj si zraven / predstavlja druge `enske / tudi v postelji ali pa predvsem v njej”. Postelja kot tradicionalna komparacija za grob mora biti, tako po pesnikovem kot v vsakdanji lu~i, “lepo urejen grob”, torej le`i{~e, ki privablja s svojo mra~no lepoto in z nami{ljeno predstavo, da “so ostale v njem mlaj{e, / kot so bile v resnici”. Kle~ev zapik o smrti zatorej ni kr{~anski, je zgolj nelagodno nehanje, ki se kon~a s pogrebci v podobi brezosebnih “kovinskih igra~, / ki pokopavajo igra~e, /…/ medtem ko se te mrtve / sploh ne morem nagledati”. 
Prav zato je njegovo `alovanje del uhojene igre, ki je lahko tudi na meji srame`ljivosti, razo~aranja in iskrive posmehljivosti, ~e{ “vedno si se zmrdovala nad posteljami, / v krsti pa daje{ ob~utek, / da ti je udobna”, ~esar se ne more otresti niti ob o~etovi smrti (O~e, Izpoved). Vmes pa se z nepredvidljivo dramaturgijo vrti kalejdoskop anekdoti~nih prizorov, ki jih ponekod za~ini celo z naklonom k promiskuiteti. Tako v pesmi Opeva­nje med drugim pravi: “Kon~no sem bil vedno zaljubljen / v sestro pokoj­nice, / ki so ji tekle solze. / Vedno bolj goste so bile / in zazdelo se mi je, / kot da nazadnje le / tlakujejo pot do nje.” S smrtjo pretrgani medosebni odnosi, ki so temeljili na intimnem razmerju, se praviloma ne razrastejo v malignost, saj lirski subjekt temu, ne da bi se izmikal, nenehno kljubuje predvsem z igrivostjo (Tvoja h~erka, Ti in pal~ki, Potok …) ter z lucidno (avto)refleksivno noto (Še drugi~, Je to ljubezen?, Grob, Jug …). V pesmi Sonce sije tako pravi: “Kar na nekaj pogrebih sem bil. /…/ No, saj nisem iskal vzorcev. / Sonce je bilo v redu, / zmedlo pa me je, / da so moje biv{e pokopavali / v enakih krstah. / Na tem mestu sem pa `e nemo~en. / Ne upam si niti naprej razmi{ljati.” 
Zanimivo je, da se tudi v pri~ujo~i zbirki, podobno kot v Kle~evih zgodnjih knjigah, pojavljajo majhne deklice in majhni de~ki, ki v sicer temno obredje slovesa dodajo nanos svetlega dvoma, pravlji~nosti ali celo ljudsko­baladne mi(s)ti~nosti. Zbirko namre~ uvaja “strah pred starostjo”, ki se je porodil `e z retori~nim vpra{anjem, “zakaj sva se sploh slekla”, ~e sem ti “govoril, / da bo{ lep{a, / ko bo{ umrla” (Mrtve `elje), sklepajo pa prizori zadnjega slovesa z `e omenjenimi majhnimi de~ki/deklicami, ki se ogla{ajo kot priklici znova obujenega otro{tva. Bolje re~eno: obdobja ne­vednosti in zvedavosti. Lirskemu subjektu zatorej ne ostane drugega, kot da se na vse to odziva z bolj ali manj intuitivno/infantilno dr`o ter po lastni notranji logiki, ki mu jo narekuje dana situacija, ob kateri se sicer “spet zamisli”, obenem pa se ji tudi nezadr`no prepusti. “Smrt / ni drugega / kot poljub, / ki potrebuje / razli~no dolgo, / da pripotuje / skozi steklo”, stoji v pesmi z naslovom Smrt, poljub, v pesmi, v kateri z lapidarnimi verzi ne prestavi smrti v polje erotike, temve~ v impulzivnost zadnjega dotika/ dra`ljaja, ki mora prepotovati dalj{nice in bli`njice do “pokopali{~, (ki) se jih iz zraka / sploh ne vidi”. Na{a mala dejanja, pa najsi bodo no{enje “{tuporamo mrtve `enske po mestu” ali srhljivo pole`avanje ob ribniku v zadnji pesmi, zato ne (od)re{ujejo sveta, kaj {ele ljubezni, ki prav ob svojem zatonu/smrti poka`e nali~je, ob katerem zmeraj “utihne{, / ker se je vame za`rlo nekaj neznanega”. 
Zlata nit pri~ujo~e pesni{ke knjige je druga~no dojemanje smrti, ki v velikem loku hote obide filozofsko­religiozno­znanstveni logos, {e ve~, Milan Kle~ se brez zadr`kov prepusti lastnim (ob)~utenjem o minljivosti, zato smrt “ni ve~ nekaj, kar pripada mrtvim, ampak jo je treba `iveti”, kot tudi stoji na hrbtu knjige. Zbirka, ki pretrese predvsem z zrelo in hkrati neznosno lahkostjo ~udenja in zrenja v potemnjene vrtince na{ega bivanja. Brez dvoma vrh Kle~evega pesni{kega ustvarjanja. 
Milena Mileva Bla`i} 


Nagrada izvirna slovenska slikanica – prilo`nost za redefinicijo? 
Nagrada izvirna slovenska slikanica je bila ustanovljena leta 2004 pri Zbornici knji`nih zalo`nikov in knjigotr`cev. Leta 2011 so jo upravi~eno povezali z imenom Kristine Brenkove, avtorice, ki je podpirala vse tri bistvene stebre mladinskega literarnega sistema, saj je bila avtorica, preva­jalka in urednica. Njen prispevek k sistemati~nemu razvijanju mladinske knji`evnosti prek revije Ciciban, Knji`nice ^ebelica, Zlate ptice, Velike slikanice idr. je res neprecenljiv. 
Sama nagrada se je v preteklih dvanajstih letih dodobra uveljavila in postala nepogre{ljiva v slovenskem in tudi {ir{em literarnem sistemu. Nedvomno bi bil projekt izvirne slovenske slikanice relevanten tudi za promocijo slikanice v znanstvenem prostoru, saj je produkcija slikanic izjemno kakovostna. 
^e pogledamo dosedanji izbor izvirnih slovenskih slikanic, opazimo, da je bera zelo raznolika: 
2004 – Charles Perrault, Zvonko ^oh: Obuti ma~ek 
2005 – Liljana Praprotnik ­ @upan~i~: Mednarodni `ivalski slovar 
2006 – Andreja Peklar: Fant z rde~o kapico 
2007 – Anja Štefan, Jelka Reichman: Sto ugank 
2008 – Peter Svetina, Peter Škerl: Klobuk gospoda Konstantina 
2009 – Nina Mav Horvat, Suzana Bricelj: O kralju, ki ni maral pospravljati 
2010 – Matja` Schmidt: Slovenske pravljice (in ena nem{ka) v stripu 
2011 – Andrej Rozman Roza in Zvonko ^oh: Ur{ka 
2012 – Vitomil Zupan, Damijan Stepan~i~: Pravljica o ~rnem {ejku z rde~o ro`o 
2013 – France Pre{eren, Damijan Stepan~i~: Zdravljica 
2014 – Huiqin Wang: Ferdinand Avgu{tin Hallerstein: Slovenec v Pre­povedanem mestu 
2015 – Maja Kastelic: De~ek in hi{a 
Od svojih za~etkov leta 2004 se sicer odli~en projekt soo~a s te`avami, 
kot so iskanje identitete, ambivalenca (o`ja ali {ir{a definicija slikanice), 
nedore~ena klasifikacija (doma~i in tuji avtor ter ilustrator) ter problemi 
sistematizacije (razvrstitev po dolo~enem sistemu). Namen pri~ujo~ega 
razmi{ljanja je redefinicija kriterijev in meril za nagrado izvirna slovenska 
slikanica. 
^e dileme pogledamo podrobneje: 

1. 
Definicija – odprta je definicija slikanice, o`ja (slikanica v pravem pomenu besede) ali {ir{a (ilustrirana knjiga). 

2. 
Naslovnik – ali se nagrada za izvirno slovensko slikanico podeljuje de­lom za otroke/mlade in/ali odrasle? Omenimo Pravljico o ~rnem {ejku z rde~o ro`o Vitomila Zupana z ilustracijami Damijana Stepan~i~a. Pri tej slikanici niti uredni{ko niti recenzentsko delo ni bilo odgovorno opravljeno. Prvotno je bilo namre~ delo namenjeno izklju~no zasebni rabi (darilo za bodo~o soprogo), nikakor ni bilo namenjeno knji`ni iz­daji oziroma javnosti, kaj {ele mlademu naslovniku. Gre za uredni{ko in zalo`ni{ko precej nedomi{ljeno potezo, saj je bil osnutek besedila predstavljen kot zaklju~eno besedilo brez prepotrebne literarnozgodo­vinske umestitve v kontekst ~asa nastanka pravljice leta 1939. Nedvom­no je ni~ejansko in izjemno zanimivo besedilo vredno izdaje, vendar kot literarnozgodovinski artefakt, s kriti~nimi opombami, za odrasle naslovnike. Zaradi nedomi{ljenosti koncepta je besedilo namesto tehtne literarnozgodovinske obravnave do`ivelo kriti{ki sprejem kot delo za mlade, predvsem pa je neodgovorno otroke prepri~evati, da je ta slika­nica namenjena njim; otrokom v branje ne dajemo surovega materiala, ki ga avtor in/ali urednik in/ali zalo`ba ni umetni{ko predelala. Vpra{anje dvojnega kodiranja, pri katerem je tekst namenjen otrokom, kontekst pa odraslim, se pojavi tudi ob nekaterih nominiranih slikani­cah, npr. Pun~ka in velikan Neli Kodri~ Filipi~ in ilustratorja Tomislava Torjanca. Bralcem se ob tak{nih delih zastavi vpra{anje, kdo je naslov­nik, otrok ali odrasel? 

3. 
Umetnost: literarna in/ali literarizirana slikanica. Slikanica Hallerste­in: Slovenec v Prepovedanem mestu Huiqin Wang je, strogo gledano, pravzaprav biografija v besedni in likovni govorici. Zastavlja se tudi vpra{anje, ali gre za slikanico, ilustrirano knjigo ali celo za katalog multimedijske razstave slovensko­kitajske ilustratorke, ki je bila kot del evropskega projekta predstavljena v Slovenskem etnografskem muzeju. Vsekakor gre za odli~no pou~no slikanico, ki temelji na raziskoval­nem projektu in spoznanjih medkulturnih razse`nosti ter je vrhunsko strukturirana, napisana in ilustrirana. Za slikanico, ki sicer je izvirna, 


medkulturna, a je, bolj kot ne, slikanica za odrasle. Odrasli berejo manj kot otroci, zato tudi potrebujejo slikanice, ~eprav svoje `elje maskirajo, kot da je “za otroke”. Spremenila se je tudi bralna koda, iz verbalnega branja smo pre{li k vizualnem branju, sedaj pa {e k digitalnemu. 
4. Jezik slikanice: sloven{~ina in/ali dvojezi~nost oz. ve~jezi~nost. @e omenjeni Hallerstein je napisan v kitaj{~ini in sloven{~ini. Ne gre za omejevanje kriterijev, ampak za raz{irjanje. Slikanica je lahko tudi brez besed, torej le v likovnem mediju, tak{en primer je De~ek in hi{a Maje Kastelic. Nebesedno besedilo (angl. visual text) slikanice se intertekstualno navezuje na delo Ruth Brown: A Dark Dark Tale ter 
t. i. formule zgodbe (angl. formula tales) po H. J. Utherju (The Types of International Folktales), ki temeljijo na tipi~nem vzorcu potovanja glavnega junaka. Slikanica privzema vsebinsko strukturo razvojnega romana (Buildungsroman), saj tematizira razvoj junakove osebnosti, ki poteka v skladu z avtorsko, morebiti avtobiografsko idejo, zna~ilno za romane oziroma v sodobnem ~asu tudi za romansirane slikanice. Vizualna pripoved je bogata, vsebuje {tevilne intertekstualne prvine in motivno­tematske elemente. 
5. 
Izrazno sredstvo: besedno in vizualno ali zgolj vizualno? @e omenjena, letos nagrajena slikanica De~ek in hi{a je odli~en izraz vizualnega bra­nja ali branja nebesednih besedil. Tradicija slikanic brez besed je sicer dolga in sega vse od stvaritev Maru{ka potepu{ka Marjana Amaliettija iz leta 1977, Brundo se igra Marjana Man~ka, Dvanajst mesecev M. Lucije Stupica pa do Zgodbe o sidru Damijana Stepan~i~a. 

6. 
Sinhronost in/ali diahronost avtorja in ilustratorja. Opredelitev izvirna slovenska slikanica pomeni, da sta tako besedilo kot ilustracija izvirna oziroma sodobna ali so~asna (sinhrona) po ~asu nastanku, ne pa dia­hrona kot v primeru slikanic Obuti ma~ek, Zdravljica idr. Pri slednji velja poudariti, da je izdaja nacionalne himne na{ega najve~jega pes­nika v slikani{ki obliki nedvomno smiselna, vendar gre hkrati tudi za favorizirano dr`avotvorno dejanje, ki v podrejen polo`aj postavi vse slikanice v konkurenci. 

7. 
Avtorstvo. Definicija izvirna slovenska slikanica pomeni, da sta oba, tako avtor kot ilustrator, Slovenca, zato se pojavi vpra{anje, ali v repre­zentativno kategorijo sodi `e omenjena slikanica Obuti ma~ek Charlesa Perraulta z ilustracijami Zvonka ^oha. Gre za besedilo francoskega avtorja iz davnega leta 1697, ki bi ga bilo za sodobne mlade bralce nemara treba posodobiti. Poleg dvojnosti glede avtorstva se postavi vpra{anje, ali je besedilo, ki je v resnici “tajkunska pravljica”, res za otroke, saj legitimira makiavelizem oziroma na~elo, ki za dosego cilja 


(postati prvi minister in napredovati v najvi{ji socialni in ekonomski razred) zagovarja uporabo nemoralnih sredstev (dogovorjena poroka, kraja, la`, lepore~enje, podkupovanje, uboj, umor, ustrahovanje). V resnici je to politi~na pravljica, ki je postala “izvirna slovenska sli­kanica”. Pri tem je nemara izvirno le to, da na simbolni ravni izra`a dejansko stanje sodobne slovenske “zgodbe o uspehu”. Mlade bralce tudi desenzibilizira, ker promovira geslo, da “cilj opravi~uje sredstvo”. 
8. 
Avtorska slikanica – avtor besedila in ilustracij je ena oseba, na primer Lila Prap (Mednarodni `ivalski slovar) ali Andreja Peklar (Fant z rde~o kapico). Slednja je najbolj izvirna slovenska (avtorska) slikanica in artefakt, ki pa ima `al {ibko literarno vrednost. Ravno pri tem vrhun­skem izdelku se je pokazal strukturni manko, recenzentski in uredni{ki. Potem sta tu {e stripovska predelava pravljic Matja`a Schmidta Sloven­ske pravljice (in ena nem{ka) v stripu ter `e omenjeni Hallerstein. 

9. 
Prvenec, na primer Nina Mav Horvat, Suzana Bricelj: O Kralju, ki ni maral pospravljati. Ta kratka sodobna pravljica v slikani{ki obliki po vsebini uresni~uje @i`kovo teorijo “patolo{kega narcisa” kot dru`beno nujne forme subjektivnosti. @i`ek kritizira (slovensko) dru`bo, ki jo vodijo 1) patolo{ki narcisi in 2) permisivna dru`ba. Oboje skupaj, pravi @i`ek, je recept za katastrofo. 


Vsa odprta vpra{anja definicije, klasifikacije in sistematizacije so zna~ilna tudi za sam razvoj slikanice. Sandra Beckett v monografiji Crossover Picturebooks: A Genre for All Ages slikanico `e definira kot odprt `anr ali vrsto knjig za vse naslovnike (angl. crossover genre). Tudi njena klasifikacija je druga~na, npr. slikanice kot presegajo~i `anr, umetni{ke slikanice, nebesedne slikanice, umetnostne slikanice (slikanice z aluzijami na umetnost), ve~generacijske teme, slikanice slavnih. 
Geneza nagrade izvirna slovenska slikanica je bila dolga, vendar ni dokon~ana. Po dvanajstih letih je potreba po njeni redefiniciji o~itna, za~en{i s samo definicijo, merili za klasifikacijo (leposlovna in/ali po­u~na), z naslovnikom (otrok in/ali odrasel) ter pojmovanjem izvirnosti, odprta vpra{anja pa ponujajo mo`nosti za izbolj{anje. Pretresti bi kazalo tudi, kako velik dele` letne slikani{ke produkcije naj bi ocenjevali, leta 2015 je bilo vseh pet nominiranih slikanic izdanih pri isti zalo`bi, kar bi lahko pomenilo favoriziranje dolo~ene zalo`be … 
Mogo~e bi v nazivu nagrade izvirna slovenska slikanica veljalo izpusti­li pridevnik slovenska, takrat ne bi bila nujno uresni~ljiva oba pogoja, slovenski avtor in ilustrator; namesto izvirna pa bi bil morda primernej{i atribut sodobna. Nekoliko protislovno je, da nagrado podeljuje Zbornica knji`nih zalo`nikov in knjigotr`cev, ki nima strokovnjakov, ~eprav jih vabi v obliki komisij s kompetencami, referencami in z dolo~enim fak­torjem vpliva ali brez tega. Vidno je, da se Pravilnik o podeljevanju tudi spreminja. Mogo~e se motiv Zbornice (prodajna promocija) razlikuje od motivov, ki bi poganjali razvoj slikanice na Slovenskem, reflektirali tudi lastno dejavnost in jo postavili v kontekst ter {e na vi{jo, ne le komerci­alno, ampak tudi razvojno raven. 
Tatjana Pregl Kobe 

Lila Prap: Kraca. 
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Velike slikanice), 2015. 
Slikanice so pomembno podro~je likovne umetnosti, saj vsebujejo prve predstave o svetu, v katerem je sleherni od nas neko~ bil. Tudi ilustratorka in pisateljica Liljana Praprotnik Zupan~i~ – z umetni{kim imenom Lila Prap – vsebino za vse svoje knjige ~rpa iz otro{tva. Tako v knjigah kot v slovenskih revijah za otroke domi{ljijo in znanje najmlaj{ih bralcev vznemirja z ilustracijami, literarnimi prispevki in lastnimi humornimi domislicami. Vse to ka`e tudi najnovej{a slikanica Kraca, kot vse doslej bogato opremljena z barvnimi ilustracijami, preprostimi in namenjenimi najmlaj{im otrokom, ob {tiri­ do osemvrsti~nih avtori~inih pesmicah, ki so tokrat {e posebej izvirne, igrive. Kraca je bila uvr{~ena med pet nominira­nih del za nagrado Kristine Brenkove 2015 za izvirno slovensko slikanico. “Tak{na slikanica 'prerezanka' v besedilno iz~i{~eni in minimalisti~ni ma­niri, ki lahko spreminja recepcijske lege (pesem, uganka, zlo`enka itd.), ponuja premi{ljeno igriv poligon predvsem za najmlaj{e bralce,” med drugim pi{e v obrazlo`itvi tega pomembnega priznanja. Pri~akovali bi, da naslov Kraca duhovito ponuja otrokom knjigo, ki se je ne da (enostavno) brati. Saj veste, v smislu besede kracati: nerazlo~no pisati ali pisati tako grdo, da se ne da brati. Res je sicer, da najnovej{a slikanica Lile Prap ni zgolj enostavno branje, a je avtorica do naslova pri{la druga~e. Nenavadna simbolika in nonsensna duhovitost na literarnem in likovnem podro~ju sta vse od za~etka ustvarjanja avtorskih slikanic njeni stalni spremljevalki. 
^udenje, ki bralca prevzame vsakokrat, ko stopi v svet naslikanih po­dob v knjigah za otroke, ima v avtorskih slikanicah Lile Prap skoraj od samega za~etka izvirno nahajali{~e. Zelo kmalu se je, sicer arhitektka po izobrazbi, odlo~ila za samostojno pot umetnice, za svobodno ustvarjalno delo, ki ji je omogo~alo ohranjati stik z naravo, ki jo je v zaprtih prostorih pogre{ala. Ob sinu Izidorju je za~ela ustvarjati knjige za otroke in temu ostala zvesta vse do danes. Najprej je za~ela risati {aljive risbe za otroke in pisati pravljice, ki jih je ilustriral njen mo` Dalibor Bori Zupan~i~. Z nje­govimi ilustracijami je opremljena tudi prva knjiga Zgodbe in nezgodbe (1993), za katero je napisala besedilo, ki ga je navdihnil njen sin in je namenjeno desetletnim bralcem. Najmlaj{im otrokom, ki sami {e ne bere­jo, so bile namenjene uganke v drobni slikanici To je … iz knji`ne zbirke ^ebelica, ki jih prav tako {e ni ilustrirala sama; njene domiselne verze je v ilustracije prevedla Jelka Godec Schmidt. Pred ve~ kot dvema desetlet­jema pa je zbrala dovolj poguma in se podala na samostojno ilustratorsko pot. Prvi knjigi z naslovom Resni~ne pravljice in pripovedke (1999), ki jo je napisala in v celoti ilustrirala, so sledile slikanice za najmlaj{e, ki so kmalu postale uspe{nice. Tudi te je najprej ponudila zalo`nikom kot obse`nej{e delo, a jo je urednik pri Zalo`bi Mladinska knjiga Andrej Ilc prepri~al, da je naredila kratke zgodbe in jih v slikanicah in s svojimi ilustracijami ponudila mladim bralcem. Odtlej avtorica sodeluje s to zalo`bo (najve~ njenih slikanic je iz{lo v zbirki @labudron), ilustracije, literarne prispevke in {aljive domislice objavlja tudi v razli~nih sloven­skih revijah za otroke, poleg tega pa je ustvarila tudi nekaj otro{kih iger za gledali{~e, plesni teater in radio (Zaljubljeni ~arovnik, Kosmata `aba). 
Za svoje ustvarjanje je prejela {tevilne doma~e in tuje nagrade, od nagrade Hinka Smrekarja in Levstikove nagrade, nominacije za ve~ernico, nagrade izvirna slovenska slikanica pa vse do mednarodnega priznanja IBBY za ilustracije, nominirana je bila za Andersonovo nagrado in za nagrado Astrid Lindgren in {e bi lahko na{tevali. 
Vsaka nova avtorska slikanica Lile Prap je tudi v tujini velik dogodek (iz{le so v 36 dr`avah na vseh celinah sveta). S prevodi se njene knjige uvr{~ajo med najbolj priljubljena dela za otroke po svetu, tako po likovni kot po literarni strani. Ker v svojih delih ohranja otro{ko radovednost in je z minimalisti~no preprostostjo likov blizu primarnim zaznavam otrok iz katerega koli dela sveta, ima stik z njihovim svetom in vsem, kar jih obdaja v razli~nih kulturnih okoljih. 
Fenomen Lile Prap je v tem, da se je pojavila v pravem ~asu na pravi na~in. S preprosto linijo, virtuozno duhovitostjo in prepoznavno druga~nostjo je postala zanimiva za ves svet, v povezavi s sodobnimi mediji pa je na Japonskem naravnost zablestela. Po mednarodni uspe{nici Zakaj? je na Japonskem nastala serija animiranih risanih filmov, ki so si jih lahko ogledali tudi na{i otroci na RTV Slovenija. Knjiga Zakaj? je v japon{~ini po dveh tednih `e do`ivela ponatis, na Japonskem je bilo tako prodanih skoraj sto tiso~ izvodov. Tam je Lila Prap dobesedno ikona. 
Kraca je slikanica premetanka (KRA/VA in OPI/CA = KRACA) za najmlaj{e otroke med ~etrtim in osmim letom, ki jih zabava nenavadno odkrivanje novih oblik `ivali, njihovih opisov in imen s sestavljanjem razli~nih polovic strani v knjigi. Avtorica je slikanico tehni~no inovativno in hkrati igrivo oblikovala tako, da je vsak list prerezan na polovico, knjiga pa ni klasi~no vezana, temve~ jo dr`i skupaj mo~na ~rna spirala. @ivalski liki so tako predstavljeni na na~in premi~ne knjige. S kratkimi pesmicami je avtorica opremila osemnajst dvodelnih podob `ivali, ki jih najmlaj{i bralci lahko odkrijejo le, ~e hkrati obra~ajo obe polovici prerezanih strani. Na desno stran knjige s trdimi listi so postavljene razli~ne ilustracije, na levo pa kratke pesmice in njihovi naslovi. ^e mladi bralec razli~ne strani med seboj pome{a, odkriva kopico popolnoma neznanih primerkov z no­vimi imeni in nadvse ~udnimi opisi. Recimo, prvi trije verzi pesmice o kravi in {tirje drugi verzi iz pesmice o pingvinu, ponudijo novo pesmico z naslovom Kravin: “Velika / prijazna / rogata gospa // za otro~i~em / hodi / z majavim / korakom.” Na zabaven na~in lahko tako otroci izvedo tudi, kak{en bi bil, denimo, potomec delfina in `abe, ki bi se mu tako lahko reklo tudi – delba. Ogledamo si na primer lahko pingveda, ki se v ~rnem fraku sladka z medom. Iz hobotnice in bobra nastane hobober, iz opice in pol`a opi`, iz slona in medveda sloved … In tako naprej. 
Avtorska slikanica Kraca, v kateri so prepoznavne podobe `ivali izsli­kane s kredo na ~rni podlagi, dokazuje, da postaja s komplementarnostjo besede in podobe bolj dinami~en tudi odnos med njimi. Nonsens, humor, celo absurd, presene~enje in poeti~nost mlade bralce zabavajo, jih dr`ijo v igrivi napetosti in v veselem pri~akovanju razli~nih spreminjanj in {aljivih dvoumnosti – tako iz dveh pesmic sestavljenih verzov kot iz dveh nenavadnih, a kompatibilnih polovic risb `ivali – vse do konca knjige. Lahko pa mladi bralci razli~ice ponavljajo v nedogled, kajti slikanica je zami{ljena kot igra, ki se z vselej razli~nimi pogledi odvija tako dolgo, kot se otroku ljubi. To je Lila Prap s pravim mojstrstvom ob domi{ljenem besedilu prepri~ljivo dosegla s ~isto slikarskimi sredstvi, z barvnimi kre­dami na papir, ki kljub intenzivni barvitosti (paradoksalno) u~inkujejo minimalisti~no ploskovito. Prav to pa je tisto, kar privla~i otroke. In seveda zalo`nike. 
Matej Bogataj 


Sence biv{ ih bojevnikov 
Thomas Bernhard: Pred upokojitvijo. Re`ija Mateja Kole`nik. PG Kranj, 2. oktober 2015. 
Mogo~e ravno primerjava obeh uprizoritev Pred upokojitvijo, “kome­dije o nem{ki du{i”, razkrije razliko med dvema na videz realisti~nima re`ijskima pristopoma, ki oba polno upo{tevata predlogo in ji verjameta: Du{an Mlakar in Mateja Kole`nik sta se v razmaku dvajsetih let lotila tega besedila, za katerega nastanek in nekolikanj tudi neposrednost je kriva sama resni~nost. Ta je priskrbela alibi, da se nam zgodba o retardi­ranih in nikoli denacificiranih kriegskameradih ne zdi do konca groteskna, neprepri~ljiva in preganjavi~na; ko so intendanta gledali{~a, ki je upri­zarjalo Bernhardove igre, zaradi dejstva, da je doniral za normalno zobno normo ~lanici “strelske skupine” Baader­Meinhoff – ki so oboro`eno delovanje prikrili kot ljubitelji oro`ja in kot da zagovorniki pravih domo­vinskih vrednot –, metali s stol~ka, so se razkrili nacisti~na preteklost in la`i njegovega preganjalca, visokega politika in pravnika. Bi rekli, da je takrat {e veljal pregovor, da kdor drugemu jamo …, ki se je danes zvrnil v repliko, da kdor drugemu jamo …, sam splava nekam blizu vrha. 
Potem se je razkrilo, da je vidni aktivni politik sodeloval kot sodnik v nacisti~nem re`imu in obsojal na smrt, po takrat veljavni zakonodaji, in se izgovarjal, da je samo izpolnjeval ukaze nadrejenih, nakar {e, da ni {lo samo za `e pobegle in justici nedostopne dezerterje, temve~ je pri eni od usmrtitev tudi osebno sodeloval. Exit kot politik, exit kot {ef sodi{~a. 
Zato pa je toliko bolj produktivno nastopil kot model za me{anico Hössa in Himmlerja kot {ef sodi{~a Höller pred upokojitvijo v Bernhar­dovi “komediji”. Ta se odvije nekako od poldneva, ko ga v stanovanju ~akata sestri, na invalidski vozi~ek priklenjena Clara, ki jo je po{kodoval tram ob zavezni{kem bombardiranju {ole nekaj dni pred koncem vojne, in iz povsem drugega gradiva zgnetena sestra Vera. Njiju vidimo, ko se pripravljata, vsaka na svoj na~in in po najbolj{ih mo~eh, na prav poseben dan, na veselo praznovanje Himmlerjevega rojstnega dne, ki ga nosi njun brat, steber dru`be, {e prav posebej v srcu. Se mu jako dopade kot ~lovek in nosilec zgodovinskega poslanstva za kon~no re{itev vpra{anja, odkar ga je Himmler obiskal v zakotnem poljskem koncentracijskem tabori{~u in mu izrekel nekaj pohval za predano in po`rtvovalno delo. Pozneje mu je taisti priskrbel tudi potni list oziroma dokument, s katerim se je lahko umaknil domov in prebil deset let, deset mu~nih let, skrit ~ez dan v kleti, da se je denacifikacija, kakor koli `e (ne)temeljita, po~asi umaknila dru­gim stvarem in prioritetam dru`be in etike. 
@e sestri nam povesta o zo`anem `ivljenju dru`ine dovolj; o tem, da je Clara nekak{na levi~arska aktivistka, ki se posku{a informirati o svetu in pi{e pisma bralcev, da simpatizira z levico in sovra`i o`ivljanje nacizma doma, vendar je nemo~na, obsojena na pomo~ obeh pokretnih. Vidimo, da so vsi trije obsojeni drug na drugega, v nekak{ni pat poziciji, ki jo najbolj razkrije prav praznovanje veselega dne; praznovanje v lu~i skoraj{nje upo­kojitve, ki bo {efu sodi{~a seveda odvzela nekaj njegove nedotakljivosti, `e zdaj te levi~arske podgane in kar je nevarnih in domovini sovra`nih elementov nekaj stikajo in kopljejo po preteklosti, barabe, kaj bo {ele po tem, ko bo ostal brez zvez in brez skoraj imunitete, pridobljene s funkcijo in krogom, v katerem se giblje. 
Tudi praznovanje je bolj tako tako, ni~ kaj veselo. Höllerju pripravljajo ~rno esesovsko uniformo, zraven imajo za vsak slu~aj {e tabori{~ni{ko, ~e bi si, kot o~itno prej{nje leto, za`elel {e bolj plasti~nega v`ivetja v svojo vlogo boga in batine in bi med te `elje sodilo tudi {ikaniranje so~loveka, ki ga mora, zaradi konspirativnosti, odigrati pa~ nekdo iz notranjega kroga, v tem primeru njegova hendikepirana sestra Clara. Druga se namre~ pri­pravlja na ljubavno avanturo, ko bo po gledanju fotografij iz tabori{~a in ob~udovanju velikega Himmlerja za~util mladost in mo~, ki mu polje po `ilah, kadar se dvigne nad pritlehen svet sodi{~ in banalnih umorov in pre­rekanj okoli kemi~ne tovarne v bli`ini in za~uti samozavest in potentnost. Vse tisto skratka, kar je ~util v letih, ko je vestno in predano izgoreval za stvar domovine, kot so za isto stvar izgorevali njegovi varovanci, no, tisti nevredni ljudje, ki {e vedno vodijo svet iz ozadja, ki se vedno spravijo, pod raznimi krinkami, nad razne po{tenjake, ki jim je klic domovine ~ez vse, pa naj stane, kar ho~e. 
Prvi del je torej ogrevanje, sestri se pripravljata na bratov prihod, in ko ta pride, se komemorativna slovesnost in vzburjanje ob gledanju fotografij lahko za~ne. In ravno tu nastopi inovativnost Kole`nikove. ^e so bili pri Mlakarju in njegovi postavitvi v MGL pred dvajsetimi leti vsi nekako veseli in potentni, odlo~ni in malo osme{eni, manj zaznamovani, Höller recimo visoko artikulirani Boris Ostan, kolikor se spomnim, pa vemo, kako varljiv je spomin, potem je v kranjski uprizoritvi preteklost prisotna {e kako druga~e kot skozi spomin in fotografije. @e prvi del, ko sta sestri sami in vidimo slabo prikrit sadizem Vere, ko recimo umika skodelice na rob dosegljivega ali mu~i sestro z ignoranco, z odtegnitvijo pomo~i, se zgodi v natla~enem prostoru, kjer so drug drugemu v napoto, enako kot so past za prost prehod pohi{tvo in lega vrat, odpiranje navznoter in podobno. Ne le za Claro, zanjo samo bolj izrazito. Stisnjen vogal po di­agonali prerezane sobice – scenografija je delo Mojce Kocbek Vimos –, tesen, klavstrofobi~en prostor, ki ne nudi zasebnosti, dnevni prostor, v katerem se tisti, ki ne berejo (ali ne zrejo v tablico ali kak{no podobno tehnolo{ko zadevo za prikrajanje in pospe{evanje ~asa), ne morejo dobro po~utiti, vsem na o~eh, vse to postane neznosno, ko vstopi brat Rudolf. On bega iz kota v kot, se obra~a, nervozno, s togimi rokami, z ob~asnim pogledovanjem navzven, ki ni brez sledu preganjavi~nosti. Slutimo, da gre pod briljantno retoriko o `rtvovanju za domovino v te`kih ~asih tudi za spomin na v kleti pre`iveta leta, za skriva{tvo, za nemir, ki leze vanj zaradi vseh ne~ednosti, o katerih ga bodo v zvezi z njegovo preteklostjo spra{evali tisti, ki jim domovina ne pomeni ni~, ~e niso `e ravno pla~anci semitskih in podobnih organizacij, ki si ho~ejo prilastiti ~isto vse in zraven vse uni~ujejo, tudi po{tene in samo ukaze izpolnjujo~e upravnike koncen­tracijskih tabori{~. ^e vidimo pri Clari mo~no telesno prizadetost – Darja Reichman jo ves ~as igra z na stran obrnjeno glavo, s pokr~eno desnico in komaj okretno levico, s katero potem nemo~no sega ~ezse, kadar mora narediti kak{nega od manevrov z vozi~kom –, potem je Rudolf Höller Boruta Veselka samo stopnjevanje Vere. Vesna Jevnikar nam slednjo predstavi kot obvladano, skoraj preve~ obvladano in hladno osebo, ka­tere resni~no razpolo`enje in nelagodje, tudi seveda zaradi incesta, to je vsakomur v zadnjih tiso~letjih od Ojdipa sem jasno prepovedano po~etje, takisto z bratom kot z o~etom in otroki, se ka`e predvsem v tikih. V glas­nem vdihavanju zraka, kot da bi s tem poudarjala svoje stavke, kot da bi jih sicer govorila brez diha, brez globine, na povr{ju, dihi so poudarki in hkrati to~ke premora, kot koncentracija in premislek, kak{no ne~ednost bo sestri u{pi~ila naslednji trenutek. Vera je dobro ute~en stroj, bratova ugodnica, ki ji je to za~elo goditi, to je vsa ljubezen, ki jo {e lahko dobi. To in obramba pred ~udnimi levi~arskimi nagnjenji invalidne sestre, pa vzdr`evanje videza pred svetom, pred katerim skrivajo svoje mra~ne in perverzne obi~aje, to daje smisel njenemu življenju. Kot je zna~ilna tudi prav posebna grimasa, ki jo ob~asno pre{ine, trd, napet vrat in zategnjena ~eljust se v~asih sprostita s tikom, s stiskanjem ustnic, kar jo dela {e za stopnjo bolj odljudno. Vendar skoraj {e znotraj ~love{kega, ~esar brat Ru­dolf nima ve~ dosti; od mehani~ne hoje, premikanja, podobnega beganju ujete zveri, od ~udnega obotavljanja pri prehajanju med prostori, kot da bi bile med vrati re{etke – koreografinja je Magdalena Reiter – in ~udnih, otrplih poz, vse na njem je mehani~no, avtomati~no. Kot bi se potla~eno za velikimi besedami kazalo v fizisu, v kr~evitosti in nespro{~enosti, v upognjenosti in pre{~ipnjenosti v trebuhu, kar poudarja tudi kostumo­grafija Alana Hranitelja, nekako ro`nata, kot barva zmrznjenega penisa, ~e citiramo Du{ana Makavejeva oziroma enega od njegovih filmov, ko govori o Stalinu ali naga~enem, no, balzamiranem Leninu. Breme zgo­dovine pritiska nanj in mu ne pusti, da bi se vzravnal, njegov vrat je trd in upognjen, on sam pa bolj ali manj lupina tistega, ki ga vidimo z zmago­slavnim in {armantnim nasme{kom ob boku Himmlerja. 
Mateja Kole`nik je mehani~nost `e nekajkrat uporabila, na primer pri re`iji Ibsenovega Johna Gabriela Borkmana, tam vse nekaj ti{~i, v hi{o lutk in grozljivi `anr jih zapira ravno nepo{tenost, bankrot hi{nega gospo­darja, zaradi katerega so vsi samo {e ostanki samih sebe, lupine. Zdi se, da je to samo stopnjevanje in radikalizacija tistega, kar smo videli v Smrti trgovskega potnika, kjer je bil Vlado Novak kot Billy Loman nekak{en Gustav iz mad`arske risanke, izgubljen sredi vrtenin, stati~en, medtem ko se okoli njega vse premika. Vendar je trgovski potnik izgubljen in v strahu pred prehitrim svetom, ne pa {e izvotljen, ~eprav se mu potem prikazujejo travmati~ni prizori iz preteklosti, lastna varanja in podobno. Zdaj, Pred upokojitvijo, vidimo izmozgane, napol ubite in samo po inerciji {e delujo~e ude dru`ine, ki jih preteklost pritiska in so od tega pritiska `e ~isto pokve~eni. Ob mehani~nosti in avtomatizmu, po Bergsonu dveh temeljnih zna~ilnostih komi~nih karakterjev in sploh izvora sme{nega, je tako kranjska uprizoritev ohranila nekaj sledov {e drugih `anrov, groteske in grozljivke. Posledice, ki jih ima prikrivanje preteklosti za vse vpletene, so stra{ne. Postali so zombiji, nespro{~eni, zategnjeni, v njih je `ivljenja komaj {e v sledovih. Upokojitev bo zadevo samo poslab{ala in tola`ijo se lahko, da bo kon~na (od)re{itev pri{la verjetno kmalu, vsaj glede na stanje, v katerem so. ^eprav se jim bo ~akanje potegnilo. 

Simpozij Umetnost kritike: vrednote, mnenje, stil. Cankarjev dom, Ljubljana, 28. in 29. oktober. 
Medtem ko sem bil na dolgem in vremensko, ob~asno pa tudi socialno pregretem dopustu, je umrl Andrej Inkret. Teatrolog, profesor na Aka­demiji, predvsem prvi med enakimi – ob Venu Tauferju, Vasji Predanu, Ale{u Bergerju in {e kom –, katerih kritike smo vneto in sproti prebirali, v~asih enako kot sami ustvarjalci pre`ali na izid in se ga veselili. Se ob tem posku{ali od njega in njegovih vrstnikov ~im ve~ nau~iti, predvsem 
o pristopu in na~inu pribli`evanja umetnini, o gledanju samih predstav, ter se izogniti nekaterim napakam in dr`am iz preteklosti, ki so jih on in sodobniki napadali in uspe{no demontirali, razkrivali njihovo ideolo{kost in opozarjali na ohlapnost njihovih presoj. 
Andrej Inkret bi moral sodelovati na ve~eru, ki ga je knjigarna Modri­jan priredila ob stodvajsetletnici rojstva Josipa Vidmarja, zalo`ba je pred leti izdala tudi izbor Vidmarjevih besedil, ob nenadni smrti pa je spomin nanj po~astila s tem, da je bil ob Vidmarju ve~er posve~en tudi Inkretu. Z malo nelagodja sem ga vodil, `al je drugi sogovornik ob Kri{tofu Jacku Kozaku Ivo Svetina, ki zelo dobro pozna in je ob~util posledice proglasa Demokracija da, razkroj ne!, zaradi obveznosti umanjkal. Kot sodelujo~i sem imel vnaprej nekoliko slab ob~utek, saj sem Vidmarja najprej spoznal in si o njem ustvaril mnenje ravno ob besedilih, s katerimi so se postavili v bran in zase njegovi nasledniki in najve~krat opore~niki z Inkretom na ~elu; spor imanentistov z normativno kritiko je bil tako zavezujo~, da je Inkret {e v zadnji knjigi Izgubljeni ~as v poglavju z ironi~nim naslovom Avtopsija, gre za avtobiografske in osebne bele`ke, popisal nestrinjanje z Vidmarjem. S katerim je bil v tesnem znanstvenem stiku tudi zato, ker je bil spor med Vidmarjem in Kocbekom tisto, ob kar je pogosto tr~il pri raziskovanju in urejanju Kocbekovega dela in pojasnjevanju konteksta. Ni nas zapustil samo strokovnjak za Kocbeka in Pirjevca, temve~ tudi kritik in sopotnik modernisti~ne generacije, ki smo ga strastno brali in se posku{ali iz njegove odlo~ne, nepopustljive, pa vendar tudi nekako skromne, v kon~nost presoj in same metode skoraj dvome~e dr`e ~im ve~ nau~iti. 
Ve~er je bil kar primeren za premislek o kritiki. Vendar je bil predvsem posve~en Vidmarjevi bogati kulturno­politi~ni zgodovini, njegovi ne­dvomni kriti{ki avtoriteti, odnosu do sopotnikov in oponentov, manj pa kritiki nasploh in vsemu tistemu, kar se s kritiko dogaja v zdaj{njem ~asu. O tem bi se lahko pogovarjali samo v {ir{i dru`bi in z ve~ sodelujo~imi. Je bil pa temu scela namenjen simpozij literarnih kritikov, ki je pokazal na razhajanja pri ocenah kondicije in perspektive dana{nje literarne kri­tike. @e besedili prve in zadnje referentke drugega dne mednarodnega simpozija, Mojce Pi{ek in Anje Radaljac, je pokazal kar najve~jo mero nestrinjanja okoli tega, kak{no je stanje v dana{nji kritiki, {e ve~ razha­janja glede usposobljenosti in dometa kritike. Gre za predstavnici dveh zaporednih generacij, koliko ve~je razlike bi bile {ele ob konfrontaciji recimo moje generacije s to najmlaj{o! Ta nam, morda upravi~eno, o~ita anahronizem, kompromisarstvo in pritrjevanje obstoje~im razmerjem mo~i, servilnost do oblasti, neizobra`enost v stvareh teorije, da kritika k teoriji nezadostno prispeva – in nam, starinam, potem ni jasno, kako naj sploh bi. Vsem po~ez, v nekem drugem in kriti{kem tekstu pa meni osebno {e prav posebej nemogo~ stil, slabo mi{ljene in {e slab{e zapisane misli, pa nekak{no politiziranje in anga`ma, ki da v literaturo in kriti{ki diskurz nikakor ne sodita. In da ne pozabim; nepoznavanje `enskih {tudij, feminizma, queer {tudij, novega historicizma in vsega tistega, kar bi nekdo potreboval za ukvarjanje s kritiko, ~e bi se hotel izogniti konformisti~nemu pritrjevanju neoliberalnemu sistemu in vsesplo{no razpasenemu pritrjevanju obstoje~emu. 
Simpozij omenjam samo zato, ker sem v besedilu o zagatah pri vredno­tenju literature malo pred tak{no finalno in terminalno analizo omenjal zadrege sestrskega zdru`enja. Na nacionalnem festivalu, ki se je ravno kon~al, so za najbolj{o predstavo Dru{tva gledali{kih kritikov in teatro­logov Slovenije (DGKTS) izbrali Repnikovo Luftballon 2.2, predstavo brez igralca, nekak{en lu~ni {ov, za katero sem rekel, da je v gledali{kem smislu analogna Zagori~nikovemu Opus ni~. Knjigi s praznimi stran­mi. Nastali oziroma iz{li 1967. leta. Ker je Repnikovo predstavo zaradi manj{ega {tevila ponovitev videlo razmeroma malo publike, je bil mogo~ ogled posnetka in kolegi/kolegice iz sestrskega zdru`enja so se (verjetno) na podlagi tega in nekih vnaprej{njih prepri~anj, da ne re~emo (pre) sodkov odlo~ili, da je svetlobna instalacija tisto najbolj reprezentativno v zadnji sezoni, da je to njihovo skupinsko priporo~ilo. Ker nisem pla~al ~lanarine, se mi je zdelo nespodobno sodelovati pri glasovanju, pa itak upam, da bi me diskvalificirali. Zaradi ~lanarine. 
Ob tem sem se po~util malo podobno kot ob izboru kresnikove `iri­je, ki se je odlo~ila, da je roman leta Telesa v temi Davorina Lenka; ta v svojih pripovednih in fragmentariziranih strategijah spretno oscilira med Zadovoljstvom v tekstu Rolanda Barthesa in metafikcijskimi prijemi manifestativnega postmodernista Johna Bartha; kresnik kot nagrada, ki naj pripomore k popularizaciji romana ali vsaj kot varovalka pred '~asom kratke zgodbe', kot se je glasilo prevladujo~e imenovanje takratnega obdobja po naslovu kratkozgodbarskega cvetobera Toma Virka in so se takrat morda nekateri ustra{ili tudi tega, da ni ve~ 'velikih zgodb', in so se postavili v bran slednjim, je tako nekako zgre{il svoj namen. Odvrnil od branja – verjetno – prenekaterega naivnega in z naratologijo premalo oboro`enega bralca, ki si je zadal za nalogo, da ~e bo `e bral slovenski roman, bo to ravno kresnikovec. Izbor je obenem pokazal, kaj si `irija sama oziroma njeni udi pravzaprav `elijo brati – prozo, ki je kar najbolj naslonjena na teorijo, ki jo ne samo parazitira, temve~ iz nje raste in v njej ponika. Pa s tem ne odrekam Lenkovemu romanu nobene od kvalitet, kot tudi ne Repnikovi svetlobni gverilski postavitvi. 
Vendar ta nenavadnost, da ne re~emo anomalija, ni prva in ni edina zadrega trenutne kritike; ~e tokrat zamrznemo obi~ajni repertoar, ~e torej ignoriramo obi~ajne sovra`nike in osumljence za slabo stanje kritike in {e bolj za finan~no podhranjenost kritikov, katerih spisek sega nekje od ministrstva do medijev, ima kritika {e druge probleme.
 Malokdo ali vse manj bralcev jo {e jemlje resno. 
Vse ve~ jih je, ki se ji upajo zoperstaviti, se o njej izklju~evalno in psova{ko izra`ati, jo diskvalificirati, tudi in predvsem njene nosilce/ nosilke, ji oporekati in osebno in fizi~no groziti kritikom/kriti~arkam. To niso ve~ samo sporadi~ni pojavi, ki imajo dolgo zgodovino in ka`ejo, da je avtorski narcisizem v~asih in od nekdaj mo~no ranjen in stisnjen v kot, problem se je zaostril na ve~ podro~jih. 
Med klju~nimi problemi sta neu~inkovitost kritike in njena vse ve~ja marginalnost nasproti ostalim `urnalisti~nim `anrom, intervjujem, medij­skemu oblikovanju fenomena, {e preden je predstavo kdor koli videl, agresivnemu in o~itno u~inkovitemu piarovstvu gledali{kih hi{ in zalo`b. Podobno kot ve~krat preberemo, da nekdo – ki je bil `e prej kako uspe{en pri tem, ~eprav samo z naklado – pi{e knjigo in je to `e kar dogodek, je vse ve~ uprizoritev a priori predstavljenih kot prese`nih. Vsa ta pozor­nost seveda godi ustvarjalcem in gladi njihov ego, zato je vsakr{en post festum in kriti{ki premislek razumljen kot osebni anga`ma proti, kritika pa eksces, saj je nekateri o~itno ne (z)morejo jemati druga~e kot osebno. In temu (ne)primerno reagirajo, pa~ v skladu s splo{no razpaseno kulturo nestrpnega in izklju~evalnega govora. Tako je Toma` Pandur v enem od intervjujev po uprizoritvi Fausta omalova`ujo~e spregovoril o kritiki in njenih nosilkah, predvsem pa o skoraj pregovorni spodleteli in nenav­dahnjeni (ne)kreativnosti faliranih umetnic in padlih na sprejemnih na AGRFT, ki potem pa~ delajo netalentirano, kar edino znajo, torej slabo in po~ez kritizirajo. Pa saj smo o zaplankanih in nevednih kreaturah nasproti pravemu genialcu kaj sli{ali tudi `e ob njegovi priredbi v zagreb{ki upri­zoritvi Krle`evega Michelangela, kjer genij vnaprej razoro`i morebitne pritlehne`e in njihove ugovore proti lastnemu delu, saj ne morejo dose~i njegovih vi{av, to so bedne zavistne kreature iz obmo~ja megle in somra­ka. Direktorja Mini Teatra je razjezila kritika predstave umetni{kega vodje tega istega gledali{~a, ki jo je re`iral v sestrskem gledali{~u, pri kateri je direktor tudi sam sodeloval. Še bolj pomenljiv je izpad Mitje Rotovnika ob Iliadi v re`iji Jerneja Lorencija; okrcal je kritiko, ker ni bila sposobna spregledati blefa re`iserja, neizkori{~enosti odra oziroma ni prepoznala ali vsaj ubesedila neuspe{nosti predstave. Njegova pisarija, ~eprav se v nekaterih elementih lahko morda z njegovim zapisom celo strinjamo, je neprimerna predvsem zato, ker je bil sam predstavnik enega od kopro­ducentov. Kot (takratni) direktor Cankarjevega doma je imel mo`nost vse pomisleke izraziti ravno kot koproducent, predvsem pa pred vsemi rednimi in izrednimi ponovitvami. Še najmanj primerno je udrihanje po kritiki, ki in ker ni zapisala tistega, kar si intimno o uprizoritvi misli sam. Veliko primernej{a bi bila objava opravi~ila iz zdaj{nje upokojenske distance oziroma samokritika v stilu: res je, bil sem zraven, vendar je med za~etnimi dogovori o projektu in njegovo finalizacijo nastala tak{na vrzel med mojimi pri~akovanji in kon~nim rezultatom, da bom zdaj pred vami pisno posku{al prikazati, kje so se pri~akovanja osula in se spustila na trdna tla. Kaj smo pri~akovali in kaj dobili, s poudarkom na dejstvu, da je kljub – po njegovem mnenju – neuspe{nosti uprizoritve to veselo prodajal publiki, brez zadr`kov, potem pa bil razo~aran, da nih~e ne deli njegovega skritega in prikritega mnenja. Namesto samokritike je tako nastopilo nekriti~no kritiziranje tistih, ki bi morali opraviti pravzaprav njegovo delo. Ti so morda bili, kot {e pri kaki drugi predstavi, o kateri smo 'vedeli' in prebrali vse, {e preden smo si jo ogledali, vsaj malo pod vtisom velikih pri~akovanj. Vem, da je treba brati primerjavo kar najbolj ohlapno, pa vendar: ko so v Auschwitz (se zavedam usodnosti originala in banalnosti ponovitve, kot vedno, kadar uporabljamo prete`ke primer­jave) poslali delegacijo Rde~ega kri`a, o tem na podlagi dokumentov pi{e v svojem romanu ^asovna pu{~ica tudi Martin Amis, je lepo in in{pekciji prirejeno predstavo z za to prilo`nost ~istimi in nahranjenimi izbranimi in natreniranimi tabori{~niki zmotilo dejstvo, da je bila ura na `elezni{ki postaji narisana. Ni kazala ~asa. Narisali so sicer polo`aj kazalcev prihoda in{pekcije, kar je ta, ker odhodni ~as ni bil ve~ to~en, ugotovila. Ko so vodjo delegacije iz ene skandinavskih dr`av, v poroznem spominu mi je ostal kot Šved, po vojni vpra{ali, kako da so kljub jasnim indicem, da je vse skupaj zre`irano, za upravo tabori{~a – in njihove nadrejene in sno­valce holokavsta – napisali tako ugodno poro~ilo, je ta flegma izjavil, da se tem ljudem tako ali tako ni dalo pomagati. Da je bilo to o~itno, oni pa so zamol~ali in pritrjevali uprizorjenemu, ker ni bilo mogo~e ni~ (ve~) narediti. 
V podobnem polo`aju je danes kritik, ki se s svojim vrednotenjem in druga~nim, nedirigiranim mnenjem izpostavlja ne samo mr`nji ustvarjal­cev, temve~ razkriva tudi senzacionalisti~na in neosnovana pri~akovanja svojih {efov, urednic/urednikov kulture in celo njihovih {efov iz uprav in menagementa. Tistih, ki recimo dve plahti (neko~) osrednjega dnev­nika posvetijo fenomenu vrhunskega alpskega smu~arja kot pripravi na premiero predstave o njem, tistim, ki z intervjuji in napovedmi, izpostav­ljanjem kvalitete vnaprej, pred ogledom, omogo~ijo, da je predstava – ali knjiga ali film ali razstava ali kateri drug umetni{ki in kulturni fenomen – kvantitativno pokrita in pohvaljena v nekajkrat ve~jem obsegu, kot ga bo imela morebitna kritika. Ta potem k trezni presoji in odlo~itvi za ogled ali proti temu ne prispeva ve~ prav veliko, njeni pomisleki padejo v praz­no, kot pohvale ne zmorejo ve~ privabiti k ogledu ali branju. Kot je na literarnem kriti{kem pogovoru opozorila Petra Vidali, urednica na Ve~eru in na{a kolegica, ponekod so slavilni in piarovski ~lanki zgoraj in na bolj izpostavljenih straneh, kritika pa potem ~isto spodaj na kulturni strani. Nick Davies se je lotil analize britanskega in svetovnega novinarstva, raziskavo in zbrane, skrb vzbujajo~e podatke pa objavil v imenitni knjigi Zgodbe s plo{~ate Zemlje, v kateri zatrjuje, da je pribli`no 70 % tistega, kar se ka`e kot objektivno, v resnici predelan piarovski nateg. Bo{tjan Videm{ek, vsaj z mojega gledi{~a eden mlaj{ih vojnih poro~evalcev, nekje pojamra, da to ni ve~ to, da hodijo v bli`ino bitk in v vojne slabo pripravljeni in slabo pla~ani poro~evalci, slabo opremljeni z znanjem in logistiko, kot (primerjava je moja) nekak{ni zlatokopi, ki jim ves ~as grozi, da jih bo zasulo; na lovu za zgodbo so pripravljeni tvegati in red­kim potem pade sekira v med. Splo{no siroma{enje in padec standardov se ne dogajata samo v kulturnem segmentu, o~itno sta posegla v samo delovanje refleksije, reporta` (tudi tistih o bralnem ali gledali{kem do­godku). Medijski prostor v hlastanju za novico in {okantnim razkritjem, v iskanju srceparajo~ih podob in zgodb izgublja nepristranskost, ~e si `e ne prizadeva ve~ za objektivnost. To je zamenjala `elja po podobi in zgodbi, ki nam bo izmed mno`ice podobnih segla pod ko`o in v srce; ~e ne druga~e s simuliranim in simultanim poro~anjem s terena. Vse pa zato, ker je o~itno ~love{ki um len, konformisti~en, padec standardov pa slej ko prej pomeni, da bolj poglobljenih reporta` – ali gledali{kih kritik – razen srenje tistih, ki jih pi{ejo ali jih kako druga~e zanimajo, kmalu tako ali tako nih~e ve~ ne bo razumel. Da vse bolj pi{emo zase in za vse bolj zo`an krog, ki si {e uspe vzeti ~as zanje, saj podoba pove ve~ kot tiso~ besed, ali kako `e, in s podobami, pretresljivimi, napetimi, krvavimi in ovitimi v znoj, spermo, dim in blato, nas zasipavajo na vsakem koraku, da smo `e popolnoma izgubili vsakr{no ob~utljivost. 
 Kritik je v poplavi mnenj in priporo~il, tudi tak{nih s strani slavnih in podobnih oblikovalcev javnega mnenja kar tako, postopoma vse manj uspe{en varuh potro{nika, ki naj preveri, ali je med platnicami res tisto, kar ogla{ujejo na zavihku in spletnih straneh zalo`be. Vse manj se sli{i njegov glas, kadar opozarja, da je cesar nag. Kve~jemu lahko kak{no dobi, pa ni nujno fizi~no, od samega presvetlega cesarja ali katerega od gardistov, da ne re~emo od batina{ev iz spremstva. 
Zaradi raznih kr~enj in rezov pa zaradi stanja v devastirani medijski kra­jini smo kritiki vse (pre)ve~krat v dvojni vlogi, saj moramo za pre`ivetje sodelovati z vsemi stranmi, kar krni kriti{ko ostrino in sili k sklepanju kompromisov. Vendar pa odgovor na to stanje nikakor ne more biti zapi­ranje in hermetizacija kritike; ~e se je v tak{en geto, ki nima neposrednega vpliva na publiko in vse preve~krat samozadostno prou~uje gledali{ke fenomene, najprej zaprl del teatrologije in poglobljene publicistike o gledali{kih fenomenih, se zdijo zdaj nekatere poteze kritike (in njenih piscev) na tej sledi. Z dolgoro~no enakimi posledicami. Marginalizacija kritike ob vsesplo{ni demokratizaciji okusa, ki smo se je nalezli iz social­nih omre`ij in vsakodnevnega sva{tarjenja, pri katerem se nepoklic(a)ni populisti~no opredeljujejo do vsega, se bo z odmikom od publike in z vztrajanjem v getoiziranem in varnem samozadostnem in zaprtem oko­lju {e nadaljevala. Kmalu bodo jamranja, da so krivi samo tisti zunaj, mediji, publika, ki refleksije ne potrebuje, vrednostni relativizem in po­dobno, nepomembna: nih~e ne more narediti kritiki ve~je {kode, kot si jo lahko z razli~nimi, tudi kolektivnimi odlo~itvami povzro~i sama. 
Ivo Svetina 


ABC oder KRIEG 
Quasi una fantasia 
OSEBE: 
Jernej Kopitar, monstrum scientiarum Vuk Stefanovi} Karad`i}, Srb z leseno nogo Mina Karad`i}, njegova h~i, slikarka Matija ^op, Pre{ernov rojak in prijatelj France Pre{eren, ^opov rojak in prijatelj Antonija pl. Höffern, sestra misijonarja Barage Petar Preradovi}, general in hrva{ki pesnik 
Dogaja se na Dunaju okoli leta 1834. Glavno prizori{~e je Dvorna knji`nica, kjer uraduje Jernej Kopitar kot glavni cenzor. 
Prolog 1 
Pre{eren in ^op. Pisarna odvetnika Crobatha. Julij 1836. 
^OP: No, kdo je zdaj dihur? Jaz ali ti? 
PREŠEREN: Saj ve{, Matija, koliko dela imam. 
^OP: Ob takem vro~em popoldnevu sedi{ v tej zatohli kancliji ... Greva se kopat k Savi. Nimfe naju `e ~akajo. 
PREŠEREN: Do jutri moram pregledati tale kup papirja ... 
^OP: Le ~emu se tako `ene{, France! Pusti te paragrafe ... 
PREŠEREN: Res ne morem! Verjemi mi! 
^OP: Še `al ti bo! 
PREŠEREN: Se dobiva ob devetih pri Metki. 
^OP: Ja saj vemo: Ich arbeite sieben Stunden bei dem Herrn dr. Crobath, und zwei Stunden bei alte­Metka Trunken zu können. 
PREŠEREN: Z ne~im moram splakniti ta prah. ^OP: Sava bi te prerodila. 
^op odide. 
ZBOR SAVSKIH NIMF: 
Kar zdijo se skale srebrne, 
golo naro~je nimf je. 
Kar v vrtincu peni se, 
to nimf je hladen objem. 
Kar temno se zrcali, tolmun je, 
kamor, razgreti kopalec, le`e{. 

Prolog 2 
Klet arhiva Dvorne knji`nice na Dunaju. Mina in V. S. Karad`i}. 
KARAD@I]: Golobica moja, kje si? MINA: Le kje bi bila? Tu, kamor si me, papa, priklenil, da brskam med temi gorami zapra{enega, plesnivega papirja. 
KARAD@I]: Saj vem, saj vem ... ampak edina si, ki mi lahko pomaga{. In to, kar i{~eva, je zelo zelo pomembno. Od tega je odvisna zgodovina. Ne le na{a, srbska zgodovina ... 
MINA: Pa moje slikanje? Obljubil si mi, da bom lahko v galerijah preri­
sovala stare mojstre, jih kopirala in se u~ila njihove ve{~ine. KARAD@I]: Saj bo tudi za risanje {e ~as, golobi~ka moja! MINA: Za umetnost mora biti vedno ~as. KARAD@I]: Sedaj je zgodovina pomembnej{a od umetnosti, Mina, 
zapomni si to. Gre za eno najpomembnej{ih odkritij ... MINA: ^e pride do odkritja! Je sploh kaj upanja, da najdeva iglo, izgub­ljeno v kopici sena? Da jo najdem?! 
KARAD@I]: ^e je kje, je tu! In ni igla, ampak dama{~anska sablja, in ni kopica sena, ampak zgodovina na{e Srbije, trpe~e pod otomanskim jarmom (Premolk). In tudi evropske ... 
MINA: Med temi kupi rokopisov in vseh mogo~ih pisarij ... KARAD@I]: Ta pisarija, kot pravi{, golobica moja, je edina prava sled zgodovine. 
MINA: ^e sem tvoja golobica, papa, me izpusti iz te temne kletke. Da odletim ven, v pomlad, in se spreletavam po parkih in bulvarjih, pod sinjim dunajskim nebom. In si `ejo pote{im pri {umljajo~ih vodometih. 
KARAD@I]: Saj ne bo{ ve~no tu notri. Še nekaj dni, morda teden, dva, 
pa bo delo opravljeno ... MINA: Pa bom delo opravila. KARAD@I]: Saj ve{, da jaz tega ne bi zmogel. Ta moja noga ... MINA: Bom `e potrpela, papa, ni~ ne skrbi, samo v~asih se mi zazdi, da 
je ves moj, najin trud zaman. KARAD@I]: Ne bo zaman, golobica moja, Mina moja! ^e kje, je tu shra­
njen in pozabljen dnevnik vélikega vezirja Kare Mustafe. Zagotovo je tu. MINA: Ko bi bili ti foliji vsaj urejeni! Ko bi bila vsaj kak{na sled. KARAD@I]: Sled je papir, kot sem ti `e dejal. Vezirjev pisar je uporabljal 
prav poseben papir, ki se lo~i od vseh drugih tedaj poznanih papirjev. 
Pa tudi pisava je razpoznavna, saj je vendar otomanska, torej arabska. MINA: In v vezirjevem dnevniku bo{ odkril ... kaj? KARAD@I]: Ko bo odkrito, bo tudi razkrito. Vsem! 
1. prizor 
Jernej Kopitar sam v Dvorni knji`nici. 
KOPITAR: Kaj mi pomaga, ~e me je slavni Grimm poimenoval za mon­strum scientiarum, ko sem v domovini brez prijateljev. Dokler sem bil pri Zoisu varuh njegove zbirke mineralov, se je {e kdo zmenil zame, pa {e tedaj so mi o~itali, da sem napadalen. (Premolk.) Na moji mizi pristajajo – kot nekak{ni eksoti~ni pti~i – na stotine strani, popisanih z lepimi slovanskimi besedami, a kot da se nih~e od njih ne spra{uje po vsebini! Ljubezen in domovina! Je to vse, o ~emer je danes vredno pi­sati? In jaz naj sodim, katera ljubezen je silnej{a; ljubezen do domovine ali do izbranke, ki niti ne ve, da je izbranka? (Premolk.) In ti kranjski trdobu~ne`i niso ni~ druga~ni: mislijo, da je slovnica nekaj popolnoma nepotrebnega. Da bodo z ljubezenskimi pesmimi kultivirali jezik ... Sami svedra~i! S ^opom na ~elu. In {e prevzetni Pre{eren, ki kot da je pozabil, kako poni`no mi je neko~ izro~il svoje prve nedozorele pesni{ke poskuse! (Premolk.) Spet ti ^ehi! Kollár in Mácha! Ko opevajo izvoljenko svojega srca, pojejo o domovini, `e v naslednjem stihu pa je domovina utele{ena v ljubljeni! In jaz naj to zagovarjam pred notranjim ministrom Sedlickym! Ali naj pojejo o svoji nesre~ni ljubezni – koga sicer to zanima! – ali pa naj slavijo na{o skupno domovino, okronano z modrostjo na{ega cesarja. (Premolk.) 
Še dobro, da imam tega srbskega volka. Sicer sem si ve~ obetal od njega, a njegova predanost delu je brezmejna, ~etudi nima dovolj znanja, ima pa naturno intuicijo. Njegovega Rije~nika sicer ne bi bilo brez mene, to je res, a {e bolj je res, da to zna ceniti! Brezmejno hvale`en mi je za vse, kar sem storil za njega. Vdan mi je in spo{tuje me. In tu ga imajo za pravega junaka, ki se je uprl Turkom! Dunaj~ani `e vedo, kaj pomeni otomanska nevarnost! ^etudi ne vedo, kako je v resnici izgubil nogo. No, jaz bom o tem mol~al. Naj mislijo, da jo je izgubil v prvem srbskem ustanku. (Premolk.) 
Ta preseneti Mácha! Le kaj si misli! Koketira s karbonarji, nosi pla{~ z rde~o podlogo, v Ljubljani je pijan~eval s Pre{ernom – ravno pra­va dva! –, pi{e stihe, ki jih celo njegovi rojaki ne razumejo ... Jaz pa naj bi jih blagoslovil in jih branil pred oblastjo, ki ne dovoli tak{nih ekstravagantnosti! (Premolk.) 
Kopitar bere. 
Tam prazdno pouhe – nade mnou, 
a kolem mne i pode mnou 
pouhe tam prazdno ziva – 
Bez konce ticho – zadnjy hlas ­
bez konce misto – noc – i ~as ­­­
to smertelny je mysle sen, 
tot, co se “nic” nazyva. 
A nez se pristi skonci den, 
v to puste nic jsem uveden ­­­“ 
Vezen i hlas omdljiva. 

Mistika! Sentimentalna mistika! Slab poskus byronizma. Kak{en “ni~”! In praznina? Novo poganstvo, ali kaj! 
No, vsaj Vuk mi zvesto sledi; ~e bi bil hudoben, bi celo lahko rekel, da mi jé iz roke! Pridno zbira srbske narodne pesmi, ker v njih je bogastvo, ki ga nih~e od teh “romanti~arjev” ne zmore niti posnemati. Ne zaveda se, da je branik Slovanov v monarhiji pred otomanskimi brezbo`ne`i. A ne le to: njegovo delo, njegovo prizadevanje za poenotenje jezika, srbskega in hrva{kega, pomeni – slej ko prej – tudi branik pred ruskim pravoslavjem. Zato je tudi stoi~no vzel nase prekletstvo pravoslavnih patriarhov, ker se je poro~il s katoli~anko! In sovra{tvo kneza Milo{a. Prav zaradi tega je vélik ~lovek, ta moj zvesti Volk! 

2. prizor 
Matija ^op in Antonija pl. Höffern. 
ANTONIJA: Dolgo ste se potikali po svetu. Pripovedujte mi, kako je tam, kjer je ve~ prostora, ve~ zraka, ve~ svobode. Na{a Ljubljana je tako, kako bi rekla, zatohla, nikdar ne potegne mo~an veter, da bi razpihal na{o zaplankanost. 
^OP: Kar pet let sem bil ... na Poljskem, v Lvovu. 
ANTONIJA: In kako je tam? Pripovedujte mi, tako radovedna sem. 
^OP: Poljaki so vélik narod. Bogato kulturo imajo ... 
ANTONIJA: Ne pa tako kot tu pri nas ... 
^OP: Lvov je lepo, veliko mesto ... 
ANTONIJA: Ste se dobro nau~ili poljsko? 
^OP: Seveda, saj sem bil gimnazijski profesor in nato univerzitetni suplent. 
ANTONIJA: Suplent? 
^OP: No, asistent, pomo~nik. 

ANTONIJA: Kak{ne so pa Poljakinje? Zagotovo so ~edne. So lep{e kot ... 
^OP: Poljaki so zelo ponosen narod. 
ANTONIJA: Pa Poljakinje? So samo ponosne ali tudi ... 
^OP: Saj veste, kako pravijo: vsake o~i imajo svojega malarja. 
ANTONIJA: In va{e o~i, dragi prijatelj? 
^OP: Moje o~i, gospa Antonija, moje o~i ... 
ANTONIJA: Kar recite! Ne bodite tako ... zadr`ani. 
^OP: Prijatelj Pre{eren pravi, da no~ in dan `rem samo knjige ... 
ANTONIJA: In si tako kvarite o~i, namesto da bi si jih spo~ili na lepem `enskem obli~ju. 
^OP: Draga gospa, ne spravljajte me v zadrego. Mislil sem, da vas bolj kot “moje o~i” zanima, kako je tam v velikem svetu. 
ANTONIJA: Seveda, kar pripovedujte mi. Saj bi tudi jaz rada {la neko~ kam stran iz te majhne Ljubljane. Se mi zdi v~asih, da je Ljubljana kot premajhen ~evelj; lep sicer, a ~loveka kaj hitro o`uli. 
^OP: Lepo ste to povedali, {e zlasti, ker `enske daste veliko na to, da ste lepo opravljene. 
ANTONIJA: No, tudi mo{ki radi daste kaj ~ednega nase. Ali pa vsaj poleg sebe ... 
^OP: Veste, draga gospa, ~lovek je v svetu vedno sam, pa naj si najde {e toliko prijateljev; vedno je tujec med njimi. Še najbolje sem se po~util, ko sem bral prelepo poezijo Adama Mickiewicza. 
ANTONIJA: Potem ima ta va{ pesni{ki prijatelj prav, ko pravi, da samo `rete knjige. 
^OP: Ja, da sem dihur, pravi! 
ANTONIJA: No, to je zelo grdo od njega! Saj je dihur tista `ival, ki smr­di, kajne? Ta Pre{eren pa res ne zna paziti na svoj jezik. O njem sli{im govoriti marsikaj ... tudi spotakljivega. 
^OP: Pesnikom je treba odpu{~ati, ker so izbranci neba. 
ANTONIJA: In ~igava izbranca sva midva, dragi ^op, ki nisva pesnika? 
^OP: Vi ste izbranka tistega, ki ste mu zaupali svoje srce, draga gospa Antonija. 
^op vstane in se odpravi. 
^OP: Kli~ejo me opravki, moram {e v licejsko knji`nico. 
ANTONIJA: Spet med knjige ... 
^OP: Saj sem vendar dihur! Lep ve~er vo{~im in prisr~ne pozdrave va{emu spo{tovanemu gospodu soprogu. 
ANTONIJA: Pa pripeljite `e enkrat tistega svojega pesnika ... da ga malo izpra{am. 

3. prizor 
Mina Karad`i}, France Pre{eren. Mina portretira Pre{erna. 
MINA: Naj vam re~em gospod pesnik ali gospod advokat? 
PREŠEREN: Kar France mi recite. O mojih pesmih sodi Kopitar, strogi cenzor. Pro{njo za samostojno advokaturo pa so mi `e tretji~ zavrnili ... 
MINA: V va{ih besedah je precej grenkobe ... O~e mi je veliko pripove­doval o vas. Ceni vas. Pravi, da ste najve~ji slovenski pesnik. 
PREŠEREN: ^udno ... 
MINA: Zakaj ~udno? 
PREŠEREN: Ker ~esa takega ni mogel sli{ati od Kopitarja. 
MINA: Mar mislite, da si moj o~e ne more sam ustvariti sodbe? 
PREŠEREN: Nikakor ne, se opravi~ujem, ~e sem netakten, ampak ... 
MINA: France, malo se obrnite proti meni, zaradi svetlobe ... Ampak kaj? 
PREŠEREN: Znano je, kolik{en vpliv ima Kopitar na va{ega o~eta; no, na njegovo delo. 
MINA: In moj o~e mu je iz dna du{e hvale`en za to. 
PREŠEREN: Vem, vem, `al besede ne bo izrekel o na{em cenzorju ... 
MINA: ... ki nadvse vestno opravlja svoje zahtevno delo. 
PREŠEREN: Lahko bi temu rekli tudi “vestno”, celo “nadvse vestno”, a jaz vseeno mislim, da ovira razvoj na{e literature. 
MINA: Bo`je iskre v pesniku ne more zatreti prav nih~e. 
PREŠEREN: Le ~e se nekdo sam okli~e za boga! 
MINA: @e velikokrat sem vas hotela vpra{ati, France, kako pesnik slika portrete ... z besedami? 
PREŠEREN: Portret cesarja? Ali portret svoje muze? 
MINA: Pesnik, ki slika portret cesarja, to verjetno ne dela zaradi svojega srca. 
PREŠEREN: So tudi taki stihoklepci, ki bi si radi s hvalnicami vladarjem lovorov venec nadeli na glavo. 
MINA: Pustiva te klepce, ali kako se jim `e pravi. Kako lahko pesnik naslika osebo, ki jo ljubi? 
PREŠEREN: Z uporabo prispodob. To so znali `e stari trubadurji, ko so opevali svoje dame. ^elo je kot iz marmorja, v o~eh nebesna modrina, ustnice kot vrtni~in cvet, lica ro`nata kot jutranja zarja, vrat sne`no bel, prsi kot dve golobici ... 
MINA: Lepo, ampak ~e bi jaz tako slikala, bi nastala kaj ~udna podoba. Kot so ~udne tiste italijanskega slikarja, ki je slikal portrete tako, da je upodabljal sadje. 
PREŠEREN: Sade`i so morda spomin na davno izgubljeni paradi`. 
MINA: Še malo bolj proti meni se obrnite, France ... Tu je svetloba nekako pritajena, pla{na. Vse te knjige udu{ijo lu~ in radost. A obraz vedno `ari sam od sebe, kot pri Rembrandtu ... 

4. prizor 
Kopitar in Karad`i}. 
KOPITAR: Habsbur{ka monarhija bi se morala imenovati slovansko ce­sarstvo. Tri ~etrtine njenega prebivalstva smo Slovani. @e na{ Linhart je izrazil to mnenje. 
KARAD@I]: Jaz sem bil rojen v Otomanskem cesarstvu. Kaj sem potem, dragi Kopitar? Sem Otoman? Jani~ar nisem. Poturica tudi ne. Boril sem se proti tem brezvercem ... 
KOPITAR: In vsi mislijo, da si v boju zgubil nogo. Le midva veva, kako je v resnici bilo. 
KARAD@I]: Moj dragi prijatelj, ve~no ti bom hvale`en za tvojo pomo~. Dr. Scwartzmüller me je pozdravil ... in vem, da tega ne bo{ nikomur izdal. To je najina skrivnost, kajne? 
KOPITAR: Dragi moj Vuk, saj menda ne dvomi{ o moji mol~e~nosti? 
KARAD@I]: Seveda ne, dragi prijatelj, in ko bom imel dovolj sredstev, upam, da kmalu, ti bom tudi vrnil, kar si pla~al za moje zdravljenje. 
KOPITAR: Ti si ne le meni, ampak vsem nam, ki se zavedamo pomemb­nosti jezikovnih vpra{anj, s svojim prizadevanjem za normiranje srb­skega jezika `e zdavnaj vse popla~al! Tvoj dele` je neprecenljiv. Celo Dobrovsky, ta monarh slavistike, te kuje v zvezde. Da ne govorim o tvoji zbirki srbskih ljudskih pesmi, nad katerimi se navdu{uje Goethe. 
KARAD@I]: Je res, da je nekdo iz Pre{ernovega kroga prevedel Hasa­naginico? 
KOPITAR: Res je! Jakob Zupan je to storil dovolj dobro, ~eprav je ~udak. 
KARAD@I]: Mar nismo mi vsi nekak{ni ~udaki, prijatelj moj? 
KOPITAR: ^udaki? Morda res, a na{e delo, moje in tvoje, bo dokon~no ustoli~ilo sloven{~ino in srb{~ino med evropske, med svetovne jezike! 
KARAD@I]: Kaj pa ilirizem? Tisti Hrvatar Gaj, ki ho~e kar vse na{e jezike povezati v eno culo? 
KOPITAR: Kadar je pri{el na Dunaj, sem z njim debatiral dolgo v no~ ... Zum Weissen Wolfen. Trmast je in ne prav razumen. Predvsem pa zavra~a vsak argument, da so jeziki glas narodov in da z dekretom ne more{ zdru`iti ne narodov ne njihovih jezikov. 
KARAD@I]: Svojo Mino sem vzgajal v tem duhu: vsak jezik je odsev narodove du{e zgoraj na nebu ... Celo tur{~ine se je u~ila. 
KOPITAR: Sli{im, da portretira Pre{erna. 
KARAD@I]: Med nama, prijatelj, mislim, da jo bolj kot potret zanima model ... 
KOPITAR: Tudi med jeziki se razvija posebna simpatija, nemara celo ljubezen, a ne zato, da bi nastal nov jezik, ampak da se medsebojno bogatijo. 

5. prizor 
^op in Pre{eren. 
^OP: Tole s Kopitarjem postaja resno. Sploh ne gre ve~ za cenzuro po­sameznih prispevkov v Kranjski ^belici. On ho~e sedaj poveljevati tej ... ~rkarski pravdi. 
PREŠEREN: Bi rekel kar vojni ... 
^OP: Ja, ABC Krieg! Njega tvoje pesmi ne zanimajo ve~. Njegova pre­okupacija je, da s srbskim Volkom uvaja ortografsko na~elo pi{i, kakor govori{, ki ga je, mimogrede, pobral od nem{kega filologa Adelunga. 
PREŠEREN: In midva naj na tem vro~em, pustem in zatohlem Dunaju ~akava, da naju njegova milost sprejme? Jaz grem nazaj domov, pa ~etudi ... 
^OP: Pa ~etudi portret ne bo dokon~an? 
PREŠEREN: Gospodi~ni Mini sem posodil svoj obraz, da se na njem u~i, da izostri tako svojo roko kot oko. 
^OP: Ni~ se ne boj, France, saj ji je o~e `e na{el `enina. 
PREŠEREN: Menda ja ne misli{ ... Ti Grosser Maulmacher! 

6. prizor 
^op in Kopitar, kasneje Karad`i}. 
KOPITAR: Dragi rojak, kolikokrat moram {e ponoviti, da se moram rav­nati po cenzurnem kodeksu. 
^OP: Seveda, vsak uradnik, kaj {ele na tako visokem polo`aju, kot si ti, mora delovati skladno z zakoni. Vendar ... 
KOPITAR: Vendar, dragi Matija, tudi ti se mora{ ravnati po predpisih, ki so veljali na univerzi v Lvovu. ^etudi si v pismih to`il o tem, kako te ovirajo, si hkrati imel prilo`nost, da si spoznaval poljsko poezijo, mar ne? 
^OP: In neskon~no sem hvale`en usodi, da je bila mila z menoj. A da ti takoj povem, dragi Aristarh, na{ Pre{eren ni ni~ slab{i od Mickiewicza. 
KOPITAR: To nikakor ne more biti strokovna, znanstvena sodba. Matija, ti si zagledan v Pre{erna, kot kme~ka nevesta zardeva{, ko ga ugleda{. Tvoje sodbe o njegovi poeziji res ne morejo biti veljavne! 
^OP: Raje kme~ka nevesta kot pa mo` kopitni! 
KOPITAR: Ohraniva akademski nivo diskusije. 
^OP: Seveda, saj si dosegel najvi{jo stopnjo v Dvorni biblioteki. Prvi kustos in generalni cenzor za slovansko literaturo. Prava evropska ce­lebriteta. 
KOPITAR: Ni pomembno moje mesto tu na Dunaju. Saj bi ostal v Ljub­ljani, a so me tako reko~ izgnali, sicer pa si tudi ti moral najprej na Reko nato pa {e v tisti daljni Lvov. Bistven je tvoj vpliv na Pre{erna. Ti si ga zapeljal ... 
^OP: Zapeljal? Saj nisem kak{na koketa! 
KOPITAR: Da, prav kot kak{na koketa, ~e `e uporablja{ to besedo, da ti je slepo sledil in za~el uporabljati romanske pesni{ke oblike, sonete, romance, stance ... Tako tuje slovenskemu jeziku, {e bolj pa slovenske­mu duhu. Da ne govorim o gazelah, o tistih izumetni~enih igrarijah ... 
^OP: Kaj pa Goethe? 
KOPITAR: Kaj naj tu z vélikim Weimarcem? 
^OP: Vzhodnozahodni divan? 
KOPITAR: Olimpijski duh si lahko, celo sme si privo{~iti vse ... 
Vstopi Karad`i}. 
KOPITAR: Dragi Vuk, kje si se plazil, da si ves zapra{en? 
KARAD@I]: Saj ve{, u~itelj dragi, da se zaradi moje specifi~ne fizi~ne podobe ne morem plaziti. Od zgodnjega jutra sem bil v oddelku, kjer je shranjeno {e nepopisano knji`ni~no gradivo. 
^OP: Me iskreno veseli, dragi Karad`i}, da se znova sre~ava ... Vse ka`e, da bom {e nekaj ~asa tu. Seveda je vse odvisno od na{ega dragega cenzorja. 
KOPITAR: In kaj si iskal med tistimi zapra{enimi policami? 
KARAD@I]: Tam je toliko {e neodkritih skrivnosti. Ko bodo enkrat razkrite, ko jih bo neko~ obsijala lu~ na{ega védenja, se bo zgodovina spremenila ... 
^OP: Zgodovina ... spremenila? 
KARAD@I]: Prisegam pri bogu, da bo tako! Od drugega tur{kega oble­ganja Dunaja se je za~ela evropska zgodovina nekako zvijati, vijugati po neznanih soteskah ... kot da bi se spremenila v ka~o, krvavo ka~o, ki se nikdar ne bo zlevila. 
^OP: Vidi se, da ste poznavalec ljudske pesmi. Ne da bi hoteli, se va{ govor prelije v ljudski verz ... ritem in metrum. 
KARAD@I]: Dragi gospod Matija, ne gre za pesni{tvo! Gre za zelo uso­dne zgodovinske dokumente, ki bodo, ko bodo o~i{~eni prahu, razkrili popolnoma nov pogled na zgodovinsko dogajanje. 
KOPITAR: Vuk, na ~em temeljijo tvoje tako dokon~ne sodbe? 
KARAD@I]: Ne pozabite, da sem se rodil v Otomanskem cesarstvu. Da sem tako reko~ podlo`nik vélikega sultana, pa {e vezirja zraven! 
^OP: In da vas knez Milo{ ~rti ... 
KARAD@I]: Pustimo tega nazovi kneza. Z okupatorjem sklepa sporazu­me, ki dopustijo, da Otomani ravnajo s Srbijo kot s satrapijo. Njemu ni mar, ~e vsak dan pobijejo ve~ sto Srbov. Ob vstaji, ki sem se je udele`il in ji bil pripravljen darovati `ivljenje, je knez, ne glede na premnoge `rtve, podpisal mirovni sporazum. 
KOPITAR: No, pa vendar ... Kak{ni naj bi bili ti tako usodni dokumenti? 
KARAD@I]: Ko je poljski kralj Jan Sobieski premagal vojsko pa{e Kara Mustafe, je bil, preden so se pobrali spred dunajskega obzidja, Kara Mustafa za nekaj dni zajet v ujetni{tvu. Odvzeto mu je bilo oro`je, znamenita dama{~anska sablja in jatagan, celo oklep je moral prepustiti, poni`an, zmagovalcem, svileno bandero, na kateri so bili izpisani sveti izreki iz Korana, so pred njegovimi o~mi za`gali in tudi dragocen izvod Korana, ro~no vezanega v maternico breje koze. 
^OP: ^lovek bi lahko rekel, da je bil pora`enec dvakrat pora`en. 
KOPITAR: In {e poni`an! 
KARAD@I]: Ne le to! Tudi eksekutiran. In to v Beogradu, kjer je imel formalno oblast knez Milo{. Obsodili so ga na smrt. Po stari otomanski {egi so ga zadavili s svileno vrvico. 
^OP: Barbarsko. 
KARAD@I]: Ali je bilo obglavljenje Zrinjskega in Frankopana kaj bolj humano? 
KOPITAR: Še vedno nama nisi zaupal, Volk moj, kaj i{~e{ med zapra{eni­mi arhivi Dvorne knji`nice? 
KARAD@I]: Kmalu, prijatelja, prav kmalu pride ~as, ko izvesta. Tudi Zlato mo{ejo so na~rtovali ... 
^OP: Zlato? Kje? Saj `e Modra krasi Stambul! 
Intermezzo 
Pre{eren in ^op. Pisarna odvetnika Crobatha. Julij 1836. 
^OP: No, kdo je zdaj dihur? Jaz ali ti? 
PREŠEREN: Saj ve{, Matija, koliko dela imam. 
^OP: Ob takem vro~em popoldnevu sedi{ v zatohli kancliji. Greva se kopat k Savi. Nimfe naju `e ~akajo. 
PREŠEREN: Do jutri moram pregledati tale kup papirja. 
^OP: Le ~emu se tako `ene{, France! Pusti te paragrafe. 
PREŠEREN: Res ne morem! Verjemi mi! 
^OP: Še `al ti bo! 
ZBOR SAVSKIH NIMF: 
Kar zdijo se skale srebrne, 
je golo naro~je nimf. 
Kar v vrtincu peni se, 
to nimf je hladen objem. 
Kar temno se zrcali, tolmun je, 
kamor, neusli{ani ljubimec, le`e{. 

7. prizor 
Pre{eren in Mina. 
Mina portretira Pre{erna. 

MINA: Še malo bolj proti meni se obrnite, France ... Tu je svetloba nekako pritajena, pla{na .... vse te knjige udu{ijo lu~ in radost. A obraz vedno `ari sam od sebe, kot pri Rembrandtu. 
PREŠEREN: Prepustil sem se vam, Mina, va{i desnici ... 
MINA: Mi ne zaupate? Ali ste srame`ljivi? 
PREŠEREN: Ne gre za srame`ljivost, ampak ... @e prijatelj Langus me je hotel portretirati, pa se mu nisem dal. 
MINA: To lahko razumem kot kompliment. Moje pro{nje niste zavrnili. Sicer pa je portretiranje ~as, ko ~loveka kar najbolje spozna{. 
PREŠEREN: Tudi ~e bolj ali manj mol~i? 
MINA: Tudi, morda celo bolj, ker potem samo iz obraznih potez, iz svet­lobe njegovih o~i in barve las razbira{ njegovo bistvo. In v ~em pesnik i{~e in najde – ~e najde – bistvo ~loveka? 
PREŠEREN: Pravijo, da je srce kraj, kjer prebiva bistvo ~loveka. Drugi temu re~ejo du{a, tretji ... 
MINA: Blagor vam, pesnikom ... 
PREŠEREN: Hvala prija, a kaj, ko je dale~ od resnice. 
MINA: Kako? Saj ste objavili `e vrsto pesmi, ki so v javnosti spro`ile veliko zanimanja. Predvsem, ker so ljubezenske ... In mar ni ljubezen bistvo ~love{kega bitja? 
PREŠEREN: Da, veliko zanimanja predvsem pri cenzorju Kopitarju. Prav zaradi tega sva s ^opom pripotovala sredi vro~ega poletja na Dunaj, da prepri~ava tega hudega mo`a, tega {krata, da dá dovoljenje za tisk na{e ^belce. 
MINA: In je kaj upanja? 
PREŠEREN: Trdoglav in nepopustljiv je; saj druga~e ne bi mogel biti cenzor. On je slovni~ar in jezikoslovec; poezija se mu zdi nekaj nepo­trebnega. 
MINA: Mojega o~eta je raziskovanje jezika spodbudilo, da je za~el zbirati srbske narodne pesmi. In vsi, ki so jih brali, so jih hvalili. 
PREŠEREN: Tudi Kopitar meni, da bi bilo bolj{e, ~e ne `e zbirati ljudsko blago, kar po~ne moj bratec Andrej, pa vsaj pisati v duhu ljudskega izro~ila. 
MINA: Pa bi mi povedali kak{no svojo pesem, France? Ali vas preve~ prosim? 
PREŠEREN: Mar niste dejali, da je bolje, ~e portretiranec mol~i? 

8. prizor 
^op, Pre{eren. 
^OP: Ne bo dovolil natisa. Pravi, da si {el predale~! 
PREŠEREN: Res sem {el dale~, s soneti. In to je tvoja zasluga, Matija, ti si mi razkril to najlep{o pesemsko posodo. 
^OP: Ne gre za sonete, ~etudi ima tudi glede njih pomislek. Gre za Novo pisarijo, predvsem pa za Apela. U`aljen je in pravi, da se nor~uje{ iz njega, ga devlje{ v ni~, on pa je toliko storil za nas. 
PREŠEREN: Slovni~ar. In ker ga je Ernestina zavrnila, je {e bolj hudoben, kot je bil! 
^OP: Vsakdo od nas je `e do`ivel kak{no zavrnitev, France moj! Tudi ti. A ti si namesto neveste dobil venec pesmi. 
PREŠEREN: Hvala za tako tola`bo. 
^OP: Sicer pa je Kopitarju trenutno najva`nej{a ~rkarska pravda. 
PREŠEREN: In ti? Ti kar mol~i{. Mora{ se oglasiti, Matija! Mora{ mu odgovoriti. Druga~e bomo res jedli samo {e Metelkovo ka{o! Tebe spo{tujejo, cenijo, tvoje besede bodo zalegle in prekinile to pravdo o oslovi senci! 
^OP: Ko se vrneva v Ljubljano, ti obljubim, da se spopadem s temi novo~rkarji. 
PREŠEREN: Da bo{ dr`al besedo! Druga~e te bom znova razglasil za dihurja. 
^OP: Tega dihurja, ki no~ in dan `re knjige, od sebe pa ne da najmanj{e fige, ti {e nisem odpustil. 
9. prizor 
Vuk, Mina. 
KARAD@I]: Odpotovati bom moral v Göttingen. Po~astili me bodo s sprejemom v tamkaj{njo akademijo znanosti. 
MINA: Papa, kako sem vesela! Bom lahko {la s teboj? 
KARAD@I]: Pot je dolga in naporna. In v tej vro~ini ... Zdravnik dr. Schiller ti je priporo~il po~ivanje in izogibanje vro~ini in z njo pre`arjenim zrakom. 
MINA: Tako rada bi {la s teboj. 
KARAD@I]: Razumem, zate bi bilo to veliko do`ivetje, ampak ... Ali {e vedno ri{e{ Pre{erna? 
MINA: Še. Te`ko je ujeti tisto, kar se skriva za njegovim obrazom. Zad­nji~ mi je recitiral eno svojih pesmi ... Morala sem se zadr`ati, da mi niso solze navrele v o~i. 
KARAD@I]: Ne vem, zakaj mu Kopitar ni naklonjen. Nemara so ga prizadele pesmi, v katerih se iz njega nor~uje. A Pre{eren pozablja, da je Kopitar sredi{~e slovanske duhovnosti tu na Dunaju. Ugleden in spo{tovan u~enjak. Saj druga~e ga cesar ne bi po{iljal v Pariz in v Rim, da v njegovem imenu ureja zadeve. Ve{, da je cesarju celo predlo`il, da bi Avstriji pridobil slovanske rokopise, ki jih hranijo na Atosu! Tudi tiste v cirilici. Kako nesebi~en ~lovek! 
MINA: A Pre{erna ne mara! 
KARAD@I]: Ne, da ga ne mara, ampak preprosto ne verjame, da je mogo~e s poezijo kultivirati slovenski jezik. S poezijo, ki je namenjena le pe{~ici izobra`encev in me{~anom; preprosti ljudje pa te poezije ne razumejo. Treba je zbirati narodno blago! 
MINA: Kaj pa drugi evropski pesniki? Mickiewicz, Słowacki, Mácha, Goethe, Lamartine, Byron? Mar ti pi{ejo za preproste ljudi? 
KARAD@I]: Mina, vse preve~ te zanima umetnost! @ivljenje ni nedeljski sprehod. Samo izbranci so, ki nam s svojim umetni{kim delom ka`ejo pot. V tistih letih si `e, ko bo treba misliti na ... 
MINA: Misliti na kaj, o~e? 
KARAD@I]: Na ... dru`ino. Na poroko, mo`a, otroke ... 
MINA: In ti si verjetno `e vse razmislil in mi izbral `enina? A ~e ne bo lep in pameten, ga no~em! 
KARAD@I]: Tudi bogat je. Iz ugledne dunajske dru`ine. 
MINA: In sem ga `e kdaj sre~ala? 
KARAD@I]: Ne {e. 
MINA: Torej si `e pripravil sre~anje. 
KARAD@I]: Ko se vrnem iz Göttingena, se bova o vsem tem pogovorila. In sre~ala se bo{ z ... 
MINA: Lepim, pametnim in bogatim dunajskim ugledne`em. 
KARAD@I]: Do tedaj pa le kon~aj Pre{ernov portret. In ne pozabi: tvoje roke se bodo prve dotaknile … razkrite skrivnosti. Zato ne izgubljaj preve~ ~asa z risanjem; `al mi je, ampak tvoja, ne le tvoja, moja, najina naloga je, da najdeva dnevnik, da svetu razkrijeva skrivnost ... 
MINA: Seveda bom storila vse, kar si mi ukazal, papa; kljub temu da sem od tega brskanja po arhivu `e vsa zapra{ena. Zadnji~ me je France ... gospod Pre{eren vpra{al, s kak{nimi pripomo~ki si svetlim obrvi in tre­palnice – a je bil le prah, ki me zasipa vsakokrat, ko se spustim v klet, da ... Zdaj moram nositi `e rokavice, da mi ne razjeda rok. 
KARAD@I]: Mina, h~i moja! Vem, da za dekle, kot si ti, ni primerno, da dneve in dneve pre`ivlja v kleti Dvorne knji`nice, ampak vedeti mora{, da sva na sledi velikega odkritja. 
10. prizor 
^op in Antonija. 
^OP: Imate kaj novic od brata? 
ANTONIJA: Seveda, kljub temu, da dela od jutra do ve~era, mi vsak teden napi{e pismo. 
^OP: Le kak{no mora biti tam `ivljenje? Kar te`ko si predstavljam. 
ANTONIJA: Zdaj gradi cerkev. Bo`jo hi{o zida. Celo do pape`a so pri{le novice o Friderikovi predanosti. 
^OP: Kon~no imamo Slovenci vélikega ~loveka tam preko oceana. In ne le tistih ubo`cev, ki so {li s trebuhom za kruhom. 
ANTONIJA: Njegova pisma so tako zanimiva. O vsem mogo~em mi pi{e. Zadnji~ mi je pisal o sanjelovcih. 
^OP: Sanjelovci? Kdo so pa to? 
ANTONIJA: To niso ljudje, dragi Mathias. To so mre`e, s katerimi O~ipvejci lovijo sanje. 
^OP: No, sedaj razumem {e manj. 
ANTONIJA: Med Indijanci obstaja vera, marsikdo tu pri nas bi rekel, da je to prazna vera, praznoverje, ampak oni verjamejo, da je no~ polna dobrih in zlobnih sanj. Zato izdelujejo posebne lovilne naprave. Na obro~ napnejo mre`o, ki jo okrasijo s pti~jimi peresi. Nad postelje, zla­sti otrok, obesijo te lovilce sanj, ki nihajo~ v no~nem vetru lovijo tako dobre kot hude sanje. 
^OP: Pri nas pa na zibke ri{emo trutamore, ki odganjajo zle duhove. 
ANTONIJA: No, vidite, da razen barve ko`e med nami ni nikakr{ne razlike. 
^OP: In se kaj ujame v te lovilce? 
ANTONIJA: Seveda, saj druga~e ne bi imeli nobenega pomena. Dobre sanje najdejo pot skozi sredi{~e mre`e, slabe pa se ulovijo v mre`o ... in jutranji svit jih razblini. 
^OP: Zelo poeti~no. 
ANTONIJA: Pa tudi prakti~no, kajne? Sicer pa pti~ja peresa niso le za okras, ampak se prek njih sanje spu{~ajo v spe~ega. Nad de{kimi po­steljami visijo orlova peresa, ki predstavljajo pogum, nad dekli{kimi pa sovina, ki predstavljajo ... 
^OP: Da imajo velike o~i, s katerimi zapeljujejo pogumne ... 
ANTONIJA: Dragi Mathias, sedaj pa ste zgre{ili. 
^OP: Nikdar nisem bil natan~en strelec ... 
ANTONIJA: Še dobro, da Kupidove strelice nikdar ne zgre{ijo! Sova nima le velikih o~i, gospod profesor. 
^OP: Vso no~ ima odprte, ob zori pa jih zapre, mar ne? 
ANTONIJA: Sova, gospod profesor, je simbol modrosti, ste mar pozabili? 
^OP: Te dni mi hodijo po glavi same neumnosti ... 
ANTONIJA: Kaj res? Pa mi vsaj eno zaupajte. 
^OP: Ah, kaj bi vam pravil! 
ANTONIJA: ^e mo{ki `enski zaupa, da mu gredo neumnosti po glavi, ne govori resnice. 
^OP: Potem me imate za la`nivca. 
ANTONIJA: Ne za la`nivca, ampak za bojazljivca. 
^OP: To je {e slab{e. 
ANTONIJA: Ne gre za glavo, ampak za ... srce, kajne Mathias. 

11. prizor 
Karad`i}, Pre{eren. 
PREŠEREN: Dragi srbski prijatelj, Vuk ... kako nenavadno ime. Pri nas Kranjcih ni v navadi. Je pa v germanskem okolju to dokaj pogosto ime. 
KARAD@I]: Veste, kako sem dobil to `ivalsko, tako reko~ zversko ime: star{i so me hoteli obvarovati pred smrtjo, saj so moji bratje in sestre drug za drugim umirali. 
PREŠEREN: Ime amulet. @al mene moje ime ne varuje ne pred viharjem ne pred sovra`no sre~o ne pred kamnitim srcem ljubljene ... 
KARAD@I]: Napo~il je nov ~as, Pre{eren, ~as, ki ga imenujejo roman­tika. In ne le pesniki, tudi tisti, ki se ukvarjamo z razvojem narodnih jezikov, smo izpostavljeni vsem mogo~im napadom, celo izob~enju. 
PREŠEREN: Pridobili ste si evropsko slavo, Vuk! Goethe in Grimm vas hvalita, va{e srbske narodne pesmi prevajajo v druge evropske jezike, celo v angle{~ino. In ali veste, da je na{ Jakob Zupan, na{ ~beli~ar, prevedel va{o Hasanaginico? To mogo~no izpoved trpljenja srbskega naroda pod tur{ko oblastjo. 
KARAD@I]: Res je, a to je v glavnem zasluga gospoda Kopitarja ... Gospodu Zupanu sem globoko hvale`en. A vi ne veste, da je sam sultan protestiral ob izidu moje zbirke narodnih pesmi. @e tako meni mrzkemu knezu Milo{u je izro~il pisni protest. 
PREŠEREN: Le zakaj? 
KARAD@I]: Ker so Otomani menili, da z zbirko narodnih pesmi hujskam na{e pogumne vstajnike k stoletnemu terorju. A to ni dovolj: tu, v Avstriji, me imajo za ruskega agenta, v Rusiji pa za nasprotnika pravoslavja. Celo v Srbiji so mene in tudi Kopitarja, pomislite, razglasili za jakobinca! 
PREŠEREN: Kopitar vas vseskozi podpira brez vsakega pridr`ka. 
KARAD@I]: Iskreno hvale`en sem mu, da je za na{e, srbske zadeve, izpostavil svoje ime. Njegove zasluge so neprecenljive. 
PREŠEREN: Ena od njegovih zaslug je tudi, da ovira razvoj slovenske poezije. Ne dovoli izdaje na{e ^belice. Celo moj prevod Burgerjeve Lenore se mu zdi problemati~en! Ho~e, da jo priredim, nategnem na kopito slovenske ljudske pesmi. 
KARAD@I]: Kako pa napredujeta z mojo Mino? 
PREŠEREN: Napredujeva? 
KARAD@I]: No, z va{im portretom. 
PREŠEREN: Ure in ure sedim pred njo, okoli naju spokojni mir knji`nice, skozi okna prodira svetloba, zdi se mi, da lebdim v zlatem prahu, ona pa sklonjena nad platno, njena roka nesli{no, ne`no drsi po platnu ... Ni mi {e dovolila, da bi pogledal, kaj je ustvarila do sedaj. 
KARAD@I]: Moram vam zaupati, prijatelj moj slovenski, dragi pesnik. Mina se bo na zimo zaro~ila in nato poro~ila. Saj razumete, da je dol`nost nas o~etov, da poskrbimo za svoje h~ere. 
PREŠEREN: In kaj ima to opraviti z mojim portretom, Karad`i}? Saj je ne mislim zaprositi za roko. 
KARAD@I]: Opravi~ujem se vam, dragi moj Pre{eren. Ni~ takega nisem hotel re~i ... le, kaj pa vem, zdelo se mi je primerno, da vas ... opozorim. 
PREŠEREN: Opozorite? Res vas ne razumem! Zdi se mi, kot da bi se pogovarjal s Kopitarjem. Oprostite, z vsem dol`nim spo{tovanjem, a ta pogovor je zame kon~an. 
KARAD@I]: Ne govorim kar tja v tri dni. Zadnji~ mi je povedala, da ste ji recitirali eno svojih pesmi. 
PREŠEREN: Ja, sem ji, saj me je prosila ... 
KARAD@I]: Da ste jo pripravili do tega, da je jokala ... 
PREŠEREN: Hvala bogu, njen jok potrjuje, da je bila pesem, ki sem jo recitiral, dobra. A napisana je bila ob neki popolnoma druga~ni priliki. 
KARAD@I]: Sprejemam va{ ~ustveni odziv, a moram vam povedati, da je Mina zadnje ~ase v nekem ~udnem, meni nepoznanem razpolo`enju. Nekak{na melanholija jo zapreda v svoje mra~ne mre`e. 
PREŠEREN: O tem ne morem ni~ re~i. Res pa je, da opa`am, da je postala negotova in v~asih celo nekoliko zbegana. ^opi~ kar drhti v njeni bledi roki ... Na svidenje, gospod Vuk. 
Intermezzo 
^OP: V takem vro~em popoldnevu sedi{ v zatohli kancliji. Greva se kopat na Savo. Nimfe naju `e ~akajo. 
PREŠEREN: Do jutri moram pregledati tale kup papirja. 
^OP: Le ~emu se tako `ene{, France! Pusti te paragrafe ... 
PREŠEREN: Res ne morem! Verjemi mi! 
^OP: Še `al ti bo! 
PREŠEREN: Se dobiva ob devetih pri Metki. 
ZBOR SAVSKIH NIMF: 
Kar zdijo se skale srebrne, 
golo naro~je nimf je. 
Kar v vrtincu peni se, 
to nimf je hladen objem. 
Kar temno se zrcali, grob je, 
kamor polo`e te nimfe. 

12. prizor 
Kopitar, Karad`i}, ^op, Pre{eren. 
KOPITAR: Neposredno sem odgovoren notranjemu ministru! 
^OP: In on od tebe zahteva, da branite cesarstvo s tem, da cenzurira{ pesmi? 
KOPITAR: Cenzura je v slu`bi dr`ave; njenih zakonov, ki zagotavljajo red in mir. Saj verjetno pozna{ Montesquieuja, ki je dejal, da mora sodobna dr`ava temeljiti na zakonih ... 
^OP: In ne na samovolji vladarjev! 
KARAD@I]: Tu v izgnanstvu sem, ker me srbski knez ~rti! 
PREŠEREN: Kak{na dr`ava pa je to, ki jo pesmi ogro`ajo? 
KOPITAR: Ste pozabili na Platona? Iz umno urejene dr`ave je izgnal pesnike, ker je vedel, da kvarno vplivajo na ~ustva ljudstva. 
^OP: A se je motil, modri Helenec! To danes vsi vemo! 
KARAD@I]: Ta umno urejena dr`ava, ki cenzurira poezijo, me ima za vohuna. Zasledujejo me in o vsakem mojem koraku poro~ajo notranje­mu ministru. 
KOPITAR: Daj no, dragi Vuk, saj sem ti `e ne{tetokrat povedal, da so to samo tvoje ... Res pa je, da me nenehno spra{ujejo, kaj ima{ toliko opraviti v arhivu Dvorne biblioteke. 
KARAD@I]: Ho~e{ re~i, da so vse to le moje blodnje? 
KOPITAR: Zagotavljam ti, da nih~e ne vohuni za teboj! 
KARAD@I]: Odkar sem se poro~il z Avstrijko, s katoli~anko, sem sum­ljiv {e svojim Srbom! Vohunijo za menoj. 
^OP: Mar res tako mislite? 
KOPITAR: Toliko zaslug ima{, dragi prijatelj, za Srbe in sploh za ju`ne Slovane, da tudi ~e bi kdo vohunil za tabo, si to lahko {teje{ samo v ~ast. 
PREŠEREN: Vpra{anje ~asti, da! Gospod cenzor, vse bolj se mi zdi, da je ~ast ~loveka, ki je neposredno odgovoren notranjemu ministru, pod vpra{ajem! 
^OP: Daj no, France, malo se brzdaj. 
KOPITAR: Nobene potrebe ni, da bi se doktor pesnik brzdal. Naj tudi govori tako, kot pesni! 
KARAD@I]: Odkar si mi, dobrotnik moj, uredil rusko pokojnino, me zasledujejo tudi tukaj{nji ovaduhi. Uslu`benci prav tega istega notranje­ga ministra. 
KOPITAR: Vuk Stefanovi}, priznajva, da ti ruska pokojnina omogo~a mirno `ivljenje, predvsem pa mo`nost dela. Ne meni se za ~en~e! Dunaj je tako ali tako gnezdo ~en~. Sicer pa, priznaj, da tudi ti notranjemu ministrstvu priskrbi{ marsikatero dragoceno informacijo o rojakih, ki so sicer res bolj tvoji sovragi. 
PREŠEREN: Dunaj je cesarsko mesto sovra{tva do Slovanov. 
^OP: Ne gre za sovra{tvo. Tu gre za veliko usodnej{e zadeve. Zaustaviti naj bi bilo treba ruski vpliv. 
KOPITAR: Ne gre za ruski vpliv, gre za jezik! Naj znova poudarim: Slo­vani, tako katoli~ani kot pravoslavci, govorijo isti jezik. Cilj reforme srbskega jezika je, da izlo~i uporabo staroslovenskega jezika, ki ga {e kar uporablja pravoslavna duhov{~ina. 
^OP: In s tem bo dose`ena asimilacija pravoslavnih kristjanov? 
KARAD@I]: To je mrtev jezik! In z mrtvaki gremo lahko samo v nebesa, {e bolj gotovo pa v pekel. 
PREŠEREN: Pa smo na samem za~etku. 
KOPITAR: Na kak{nem za~etku? 
PREŠEREN: Pri nasilnem, krvavem pokristjanjevanju. 
KOPITAR: Sli{al sem, da na~rtujete nekak{en ep ali tragedijo o tem. 
PREŠEREN: Ga `e pi{em. 
KOPITAR: No, saj ga tako ali druga~e dobim v roke. 
^OP: Bodi odkrit, rojak moj, so tvoja prizadevanja res samo prizadevanja enega najuglednej{ih evropskih jezikoslovcev? 
KOPITAR: Na kaj cilja{, ^op? 
KARAD@I]: ^e prav razumem, Matija, tudi vi sumni~ite o mojih dobrih namenih? 
^OP: V va{e nikakor ne, dragi Vuk! 
PREŠEREN: V namene gospoda cenzorja pa~! 
KOPITAR: ^udim se vam, gospod doktor, zaklinjate se na ljubezen, ki naj bi poezijo povzdignila v nebe{ke vi{ave, hkrati pa nenehno politizirate. 
PREŠEREN: Politika ste vi, gospod Kopitar, saj ste v slu`bi dr`ave in njenih zakonov. 
KOPITAR: Politizirate `e, ampak politike ne razumete. Le pesmi pi{e naj pesnik, bi morda {lo takole, gospod Pre{eren? Kot glavni cesarski cenzor nisem le tisti, ki mora prebirati nabuhle romanti~ne stihe, ampak mora predvsem iskati – in najti! – protiavstrijske ideje. 
KARAD@I]: Sam sem opozoril na knjigo Dositeja Obradovi}a, v kateri so ideje, ki bi bile lahko smodnik. 
^OP: Ves ~as se su~emo okoli neizgovorjenega ... 
KOPITAR: In to je? 
^OP: Ideja avstroslavizma. 
PREŠEREN: Ki je privid ... 
KARAD@I]: Zatorej tudi nasprotujete, da bi se ju`ni Slovani poimenovali za Ilirce? 
PREŠEREN: Pri nas doma ne govorimo ilirsko! 
KOPITAR: S pesniki je te`ko razpravljati o resnih zadevah. 
PREŠEREN: Seveda, saj poezija je le igrarija, igra~kanje z besedami, cinglanje z rimami ... 
KOPITAR: Zlata posoda tvojega imena. 
^OP: France je dokazal, da je sloven{~ina zelo speven jezik. Veliko bolj kot nem{~ina. 
KOPITAR: Ni~ novega. O tem je pisal `e Linhart. 
PREŠEREN: In kje naj bi, spo{tovani cenzor, iskali tisto, kar je bistvo narodovega jezika? 
KARAD@I]: V narodni pesmi! Kajne, dragi prijatelji? 
PREŠEREN: @e mogo~e, a brez umetne pesmi, lirske ali epske, se ne more noben jezik dvigniti znad brazde doma~e grude. A vedite, gospod cenzor, zaradi va{ega nasilnega poenotenja ju`noslovanskih jezikov bodo {e vnuki na{ih vnukov govorili, da smo Slovenci krivi za svajo med ju`nimi Slovani! 

13. prizor 
Kopitar, Karad`i}, ^op, Pre{eren. V daljavi se sli{i mo{ko petje. Vsi mu prisluhnejo. V globini odra se pojavi Petar Preradovi}, v generalski uni­formi, s ko{atimi brki. 
PETAR PRERADOVI] (prihaja bli`e in poje): 
Polno} prodje – {to me búdi 
U to doba iz sna moga? 
@ice same zaigra{e 
Na guslama dieda moga, 
Zaigra{e iz tihana: 
Zora puca, bit }e dana! 

PREŠEREN: Kdo je pa ta vojak? 
KARAD@I]: General! 
PREŠEREN: General? 
KOPITAR: In pesnik. Hrva{ki pesnik! 
PREŠEREN (^opu): O njem pa mi nisi ni~ pripovedoval. 
PRERADOVI]: Pozdravljeni, gospoda moja! Vam na uslugo! 
KARAD@I]: Dragi brat ilirski, saj nismo v general{tabu! 
PRERADOVI]: Navada `elezna srajca, ob nogi me~, na glavi kapa. 
KOPITAR: Z gospodom Preradovi}em sva `e marsikatero rekla – ne o 

voja{kih, ampak o jezikovnih zadevah. PRERADOVI]: O porodnih kr~ih ilirskega jezika. PREŠEREN: Tudi mi smo `e veliko razpravljali o tej ponesre~eni, {e 
ve~ – {kodljivi zadevi. PRERADOVI]: Gospod pesnik slovenski, pa vendar ne mislite, da je ilirizem {kodljiv? ^OP: Slovanski jeziki resda imajo skupen izvor, sedaj je ~as, da se osa­mosvojijo ... KOPITAR: Da se izoblikuje znanstven, to je gramatolo{ki temelj vsakega jezika. 
KARAD@I]: Prijatelji! Ni~ se ne bojte, z mojim hrva{kim bratom Petrom sva ugotovila, da je jezik sredstvo, ki ljudi zdru`uje, ne pa lo~uje! Tako Srbe kot Hrvate. 
PRERADOVI] (poje): Polno} prodje – jo{ pokriva Mir preblagi dol i goru, Ali lagan vietri} {aptje 
Od iztoka k sinjem moru, 
Šaptje sladko iz tihana: 
Zora puca, bit }e dana! 

Da, bit }e dana, bratje moji slavljanski. I zora }e puknit za vse nas! 
PREŠEREN: Dovolite mi, prijatelj hrva{ki, da si vas ogledam. Prvi~ vidim generala. 
PRERADOVI]: Kar oglejte si me. Ni bilo lahko, povzpeti se tako visoko. 
KARAD@I]: Odpovedati se je moral veri svojih star{ev. 
PREŠEREN: Kako? Zakaj? 
KOPITAR: V avstrijski vojski lahko v vi{je ~ine napredujejo le katoliki. 
^OP: Ste bili rojeni kot pravoslavec, gospod general? 
PRERADOVI]: Seveda, o~etu in materi pravoslavcema. 
KARAD@I]: Vemo, da je vera na{ih star{ev sveta. A v~asih jo je treba zamenjati. Mar ni va{ Linhart rekel, da spremeniti vero ne pomen za­menjati srca, ampak samo obleko? 
^OP: S tem je opravi~eval svoj odhod iz samostana. 
PREŠEREN: Je bila `elja po slu`enju bogu Marsu mo~nej{a od tihe vere v Boga? 
PRERADOVI]: Dragi pesnik kranjski, veliko sem trpel in v srcu mi {e vedno kljuva ein bischen dvom. 
KOPITAR: Pomembno je, da je prijatelj Preradovi} za~el pisati pesmi v svojem rodnem jeziku, ki ni ne pravoslavni ne katoli{ki. 
PREŠEREN: Le v katerem jeziku nam bog govori? 
KOPITAR: Bog nam vsem govori v enem jeziku. 
PRERADOVI]: Zahvaljujo~ mojemu prijatelju Ivanu Kukuljevi}u Sak­cinskimu, ki mi je odkril lepoto materinega jezika. 
KARAD@I]: A moj brat Petar je napisal tudi nekaj odli~nih pesmi v nem{~ini ... 
PRERADOVI]: Brat Pre{eren, sli{al sem, da tudi vi pi{ete pesmi v nem{~ini. Kako to? Ko se ~lovek enkrat odlo~i za svoj jezik, mora tujega pokopati. 
PREŠEREN: V nem{~ini pi{em pesmi za tiste, ki slovenskega jezika ne znajo! 
^OP: Na Kranjskem je pe{~ica {olanih ljudi dvojezi~na. 
PREŠEREN: Prav zaradi tega je ilirizem velika zabloda. Vsak jezik se mora razvijati po svojih zakonitostih, pa ~etudi je med njimi velika sorodnost, kajne Matija? 
PRERADOVI]: No pa mi {e malo prisluhnite. Ta pesem je bila objavljena v prvi {tevilki Zore dalmatinske: 
Polno} prodje – uspavana 
Le`i morska okolica; 
Ali jedna od iztoka 
Probudjena leti ptica, 
Pjeva sladko iz tihana: 
Zora puca, bit }e dana! 

PREŠEREN: ^estitam. Zelo spevno. 
KOPITAR: Morda celo preve~, saj se jezik podreja pesni{kemu ritmu ... 
^OP: To je predpogoj, da se pesem sploh lahko rodi. 
KOPITAR: Ja seveda, ta dana{nja, romanti~arska poezija, Byron, pa Mickievicz, pa Mácha ... 
PREŠEREN: Pa Pre{eren ... 
KOPITAR: Kak{na samozavest! 
PRERADOVI]: Sem posku{al prevajati prav te velike dana{nje, jaz jim re~em kar moderni pesniki ... Mácha na primer je izjemen pesnik. 
PREŠEREN: Pa tudi pivec! 
PRERADOVI]: Kako? 
^OP: Je {el skozi Ljubljano, ko je pe{a~il iz Italije na ^e{ko. In sta z na{im Pre{ernom ugotovila, da ju dru`i ne le poezija, ampak tudi `eja! 
PRERADOVI]: Mar res? Pripovedujte mi o Máchi. To mora biti zanimiv ~lovek. 
KOPITAR: Jaz sem svoje `e povedal: Mácha je vsekakor nadarjen pesnik, a svojega daru ne zna pravilno uporabiti. Pi{e stihe, ki jih celo njegovi rojaki ne razumejo. Ena sama ekstravagantnost! 
KARAD@I]: Dragi Petar, ne `eni si k srcu. Gospod cenzor je res strog, v~asih celo prestrog ... 
PREŠEREN: Saj zato pa je cenzor! Sicer pa, z Mácho sem jedel poto~ne rake in jih zalival z rebulo, o poeziji sva kaj malo rekla. 
KOPITAR: Tisti, ki mislijo, da poezija ustvarja jezik, so v veliki zmoti. Slovnica ... 
KARAD@I]: Slovar! 
PREŠEREN: Pa smo spet tam. 
^OP: Slovnica le normira jezik, slovar samo popi{e besede, ki `ivijo med ljudstvom. 
PRERADOVI]: In to je zame velika te`ava. @e skoraj vse `ivljenje `ivim v tujini, med nem{ko govore~imi. In prav zaradi tega mislim, da je re{itev v illirische Sprache, v jeziku, ki bi bil en sam za vse nas, ju`noslovanske brate. 
KOPITAR: No, tako preprosto sicer ni; je pa Kollárjeva ideja slovanske vzajemnosti – panslavizma – vredna prou~itve. Saj, to moramo priznati, imajo vsi slovanski jeziki skupen praizvor. 
PREŠEREN: Jaz sem Vrazu svoje povedal! 
^OP: Nevarnost za vse slovanske jezike, {e zlasti za ju`noslovanske, je v njihovi navidezni, poudarjam, navidezni podobnosti! 
PREŠEREN: In zaradi tega va{ega nasilnega poenotenja jezikov bo {e tekla kri. 
KOPITAR: Spet nekaj metaforizirate, gospod Pre{eren. 
PREŠEREN: @al nas ve~ ne bo na svetu, ko bo metafora postala resni~nost. 
PRERADOVI]: Vuk, o tem sva, kot ka`e, premalo govorila. Ali pa te nisem pravilno razumel. 
KARAD@I]: Nisi me napa~no razumel, brat Petar. Jaz pravim, da ~im ve~ ljudi uporablja en jezik, toliko mo~nej{i je! Zato sem tudi sestavil slovar ... 
^OP: Slovar srbskega in ne ilirskega jezika! 
KARAD@I]: Prav imate, prijatelj ^op! Prav zaradi tega sva se z bratom Petrom dogovorila, tu v srcu na{e stroge matere Avstrije, da sta srbski in hrva{ki jezik en jezik v razli~ni pisni obliki. 
^OP: Ne vem, ~e je tak dogovor dovolj, da se pomirijo strasti ... 
PRERADOVI]: Kak{ne strasti? 
PREŠEREN: Tiste, ki bodo izbruhnile, ko bo napo~il dan in se bo zasvi­tala zora. 
PRERADOVI]: Vidim, da vam je v{e~ moja pesem. Sta {e dve kitici ... Dovolite mi, da vam ju predstavim. 
PRERADOVI] (poje in se po~asi oddaljuje v ozadje odra): 
Polno} prodje – jo{ u tmini 
Nebo, zemlja jest i voda, 
Ali sieva od iztoka 
Sjajna vila Slavskog roda, 
Glasi ovamo iz tihana: 
Zora puca, bit }e dana! 

Zora puca, bit }e dana! 
Okreni se k zlatnom vedru, 
Slavna zemljo Dalmatinska: 
Evo Zore u tvom njedru, 
Da odkrije zakopana 
Blaga tvoja – evo dana! 


14. prizor 
Mina in Pre{eren. 
PREŠEREN: Pripovedujte mi, Mina, o slikarstvu. Priznam, da nisem ravno poznavalec. Ko sem {tudiral tu, sem ve~krat obiskoval galerije, vedno me je pritegnila, pravzaprav kar posrkala vase kak{na slika in sem nato pred njo stal kot za~aran; brez misli strmel in strmel ... 
MINA: Tudi sama sem bolj ob~udovalka vélikih mojstrov kot poznavalka, kaj {ele, da bi vam lahko kaj pametnega povedala o slikarstvu. Od njih se je treba u~iti, mar ne? 
PREŠEREN: Pa vendar ste se posvetili slikanju. 
MINA: V~asih se mi zazdi, da slikam le iz ... kaj pa vem, dolgo~asja. Ne, ko slikam, izgubim ob~utek za ~as. Nekak{na pozaba me ovije, kot kak{na svilena obleka ... in nato ... 
PREŠEREN: Tudi pisanje pesmi ~loveka iztrga iz realnega prostora in ~asa. 
MINA: Ut pictura poesis, je rekel Horac. Je imel prav? 
PREŠEREN: S ~imer je mislil, da tako v slikarstvu kot v pesni{tvu veljajo ista na~ela. 
MINA: In katera so to? 
PREŠEREN: Zagotovo so na prvem mestu harmonija, somernost, urav­note`enost ... prava mera za detajle kot za celoto ... 
MINA: Potem je vendarle imel prav stari Latinec. 
PREŠEREN: A kako lahko primerjava sliko pokrajine z opisom pokraji­ne? Slika je sestavljena iz barv, senc, svetlobe ... 
MINA: Pesnik slika z besedami. 
PREŠEREN: Mislite? Kako? Besede niso barve; beseda no~ ni temno modra, beseda zvezda ni zlata ... 
MINA: In ljubezen? Kak{ne barve je ljubezen? Rde~a? 
PREŠEREN: To je obrabljena prispodoba. Pri poeziji je napomembneje, da ne uporabljamo znanih, `e tiso~krat uporabljenih besednih zvez. 
MINA: Kak{ne barve bi bile vrtnice, ki bi jih podarili osebi, ki bi jo lju­bili? Rde~e? 
PREŠEREN: Saj poznate Shakespearovo `aloigro Romeo in Julija? Tu na Dunaju so jo pred kratkim uprizorili. 
MINA: @al ne. 
PREŠEREN: Mojster dramskega pesni{tva je v tej igri pojasnil, s pri­spodobo seveda, da beseda ne more izraziti nekega bistva. What's in a name? That which we call rose, by any other name would smell as sweet. 
MINA: Morate mi prevesti, moja angle{~ina je bolj ... 
PREŠEREN: Kaj je ime? Tisto, kar imenujemo vrtnica, bi prav tako sladko di{alo, ~etudi bi imelo druga~no ime. 
MINA: To je poezija, tega slikarstvo nikdar ne zmore. Lahko naslikam vrtnico, rde~o, belo, rumeno, ro`nato, a vonja ne morem prebuditi. 
PREŠEREN: Jaz pa re~em vonj in ... kaj se zgodi? Mar kaj zavonjate? 
MINA: Ne, ampak vseeno ... kaj vem … Ob verzu, ki ste mi ga povedali, sem za~utila ne eno, ampak cel ro`ni grm, razpirajo~e se ro`nate cve­tove, ki omamno di{ijo ... 

15. prizor 
Kopitar in ^op. 
^OP: Stre{ice? 
KOPITAR: Stre{ice! 
^OP: Za {umevce? 
KOPITAR: Zakaj ne? 
^OP: Kot ^ehi? 
KOPITAR: Bolje kot ve~~rkje. 
^OP: Šumevci? 
KOPITAR: Š, ~, `! 
^OP: Sch, tsch, sh ... kot drugi zahodnoevropejci! 
KOPITAR: No vidite, saj je isto! 
^OP: Ko govorim, ne pa ko pi{em! ... kot drugi Zahodnoevropejci! 
KOPITAR: Mi smo Slovani. 
^OP: Tudi Rusi. 
KOPITAR: Oni imajo cirilico. 
^OP: Pravoslavci. 
KOPITAR: Mi pa katoliki. 
^OP: Pripadamo latini~ni skupnosti. 
KOPITAR: A nismo Latinci! 
^OP: In kaj potem delajo pri Metelku, ki ga zagovarjate, cirilske ~rke, celo gr{ke? 
KOPITAR: Vsak glas mora imeti svoj znak. 
^OP: A o lepoti ~rkopisa, o tem pa ni~! 
KOPITAR: Estetika in jezikoslovje sta dve razli~ni stvari. 
^OP: No, ~e odmisliva lepoto ~rkopisa, pa mora ostati vsaj preprostost lika. 
KOPITAR: In prav mi naj bi med vsemi evropskimi narodi imeli najbolj popoln in razumen ~rkopis? Poglejte Angle`e, kak{no sra~je gnezdo je njihov ~rkopis. 
^OP: To so Mengesprache ... me{ani jeziki, malo po francosko, malo po germansko, malo po romansko ... Ali naj ~rka ugaja ali naj bo udobna za pi{o~ega? 
KOPITAR: Ne eno ne drugo. Pi{i kot govori{ – to je na{e na~elo! ^rkovna pisava ni hieroglif. Zaznamuje glasove, ne pojmov. ^e imata dve besedi iste glasove ... 
^OP: ... jih je treba pisati z istimi ~rkami? 
KOPITAR: Pa naj bosta njuna pomena {e tako razli~na ... 
^OP: Greh – {el; sta e­ja v obeh besedah enaka? 
KOPITAR: Gre za meh~anje, za jotiranje ... po{ast, {ega, {iba, {ola, {um ... 
^OP: Je to kak{na posebna znanost: {umevec pred samoglasnikom. 
KOPITAR: Se zmeh~a. 
^OP: Kaj pa: `ena – poni`na, ve~ – preve~; pa ~e – ~ep, ~en~a – ~elo? 
KOPITAR: Pa vrât/ Hals in vrát/der Tore ... 
^OP: Kosîli/gemaht, kósili/gespeist ... 
KOPITAR: Pes – kmet, temen – tema … 
^OP: Zdaj nas boste vi, jezikovedi, {e dodatno sprli, da se bomo {e zaradi ~rkopisov lo~evali, vse bolj drug od drugega oddaljevali. Mar nas ni `e protireformacija razdvojila, za stoletja sprla? Trubar in njegovi so med 1550 in 1600 napisali, prevedli in izdali kak{nih petdeset slovenskih knjig in s katekizmom, slovnico in prevodom Biblije postavili temelje jeziku in s tem slovenski knji`ni misli. Od 1600 do 1740 ni iz{la nobena izvirna slovenska knjiga, menda samo {tirje ponatisi cerkvenih bukev. 
KOPITAR: Mar res verjame{ tej proticerkveni propagandi, dragi moj rojak? 

16. prizor 
Mina sama. 
MINA: Nikdar ne bom kon~ala njegovega portreta. Ne morem. Roka postaja vse bolj okorna. ^opi~ no~e pustiti barvne sledi. On pa sedi tam, mogo~en v svoji skromnosti, obraz mu `ari, kot da bi bil izklesan iz marmorja, o~i `are~e, lasje, voljni in valoviti, skoraj vranje ~rni ... Ko bi le zmogla vstati izza platna in stopiti do njega, da bi se mu ~isto pribli`ala, se ga dotaknila, da bi bile moje dlani ~opi~, ki bi za vedno v mojem srcu naslikal njegov obraz. Ne morem ve~. A nih~e, niti on ne opazi tega. Papa me `ene, da se plazim po zapra{enih arhivih knji`nice in i{~em neke otomanske dokumente, za katere {e sam ne ve, ~e sploh obstajajo! Prah minulosti lega name, moja ko`a postaja suha kot papir, rde~kasta, kot da bi jo napadla rja, plesen. Najraje bi zbe`ala od tod. Iz tega mesta, kjer se po~utim, ko bi bila v pe~i: zrak je tako gost, da se ne da dihati. Iz Donave se dvigujejo zelenkaste meglice, drevje v parku je o`gano, pa je {ele junij. Zadnji~ sem opazovala cigane, ki so si ob Škotskih vratih postavili {otor; nekak{en cirkus ali mene`arija, kaj jaz vem. Tudi `ivali so bile tam. Medvedi in levi in ka~e in ... ne, slona ni bilo ... Gledala sem jih, v pisanih cunjah, temne polti, vesele, nor~ave, nenehno na poti, romarje do konca sveta, brez cilja, brez poslanstva, a sre~ne in nasmejane ... Ljudje narave, njihov duh se {e ni oku`il z evrop­sko kulturo, civilizacijo ... Mi tonemo, mi se pogrezamo ... Pripovedoval mi je o Orfeju in Evridiki. Seveda je on Orfej, o tem ni nikakr{nega dvoma, in jaz? Jaz sem potemtakem Evridika. In ~e me ne pogleda, ~e mi kar naprej ka`e hrbet, jaz pa hodim za njim iz podzemlja v svetlo son~no lu~? A ~e me pogleda, ~e se ozre prek rame, me ni ve~. Umrem. Taka je zgodba o Orfeju in Evridiki. In zakaj mi jo je pravil? Zato, da bi povedal, da se lahko iz podzemlja vzpnem v `ivljenje samo, ~e mu sledim, ~e grem za njim, za njegovim ~ude`nim glasom, za njegovo pesmijo, ki o`ivlja stvari in mrtve. 

17. prizor 
Antonija, Pre{eren, ^op. 
ANTONIJA: Kon~no, dr. Pre{eren! Sedite tu poleg, da si vas ogledam. V gledali{~u vas velikokrat vidim, a takole od blizu ... Prijatelj Mathias pravi, da vas je te`ko zvle~i od dela, a v gledali{~u ste redni obiskovalec. 
PREŠEREN: Gledali{~e je eden redkih krajev, kjer ... 
ANTONIJA: Kjer se lahko izmenjujejo pogledi brez velike {kode. A opazi se jih ... 
^OP: Saj kaj pa naj po~nemo zve~er v tej na{i Ljubljani, ~e ne gremo v gledali{~e? 
PREŠEREN: No, Matija, saj ve{, kje pre`ivljamo mi, kar nas je pre{ernih, ve~ino na{ih ve~erov. 
ANTONIJA: Pri Metki, kot sli{im. 
PREŠEREN: Ob kozarcu postajajo re~i veliko la`je, obla~ijo se v pri­jaznej{o opravo. 
ANTONIJA: Brala sem va{e pesmi. So stvari, ki jih te`ko razumem, ~etudi ... 
PREŠEREN: Koliko pa sploh poznate poezijo, milostljiva? 
ANTONIJA: No seveda, prebiram jih ... pesmi ... 
PREŠEREN: ^igave? 
ANTONIJA: Znamenitih pesnikov ... 
PREŠEREN: Nem{kih? 
ANTONIJA: Tisto, kar je pa~ treba poznati, ~e ho~e biti ~lovek kulturen. 
PREŠEREN: Kak{nega Klopstocka verjetno radi prebirate ? On je zelo ... kulturen. 
ANTONIJA: Ah, seveda, kako ga ne bi. Pa Goetheja ... 
PREŠEREN: Pa kak{nega Koseskega tudi? 
ANTONIJA: Tudi njega, saj velja za na{ega prvega pesnika. 
^OP: Koseski je prav poseben pojav, slovenski pojav. 
PREŠEREN: Pi{e verze, kot bi nekdo `eblje zabijal. Ali kot pravijo na na{em gorenjskem koncu, se opravi~ujem za robato prispodobo mojih rojakov, kot bi koza scala na pleh. 
ANTONIJA: V na{em ljudstvu `ivi {e toliko domiselnosti, kaj ne, Mathias? ^e prav razumem, Koseskega ne marate, gospod doktor? 
PREŠEREN: Mislim, da bi bilo bolje re~i, da on ne mara mene, da me ne marajo tisti, ki Koseskega slavijo in ga postavljajo na oltar. 
^OP: France je ~lovek novega ~asa, njegov ~as {ele prihaja. Kranjci so ... 
ANTONIJA: Kranjci vam osle ka`ejo, ~e sem si prav zapomnila? 
PREŠEREN: No, to so tak{ne drobne zbadljivke ... 
ANTONIJA: ... in slep je, ki se s petjem bavi ... 
^OP: Ukvarja ... 
PREŠEREN: Zadnje ~ase bi res potreboval o~ala. 
^OP: To je le prispodoba. 
PREŠEREN: Da umrem brez d'narja, pa je ~ista resnica! 
ANTONIJA: Kaj pa ljubezen? 
PREŠEREN: Kaj ljubezen? 
ANTONIJA: Deklica, ki jo opevate ... 
PREŠEREN: Deklica? 
ANTONIJA: No ja ... Prim~eva Julija, saj vsi vemo .. 
^OP: Beatrice, Lavra ... 
ANTONIJA: Julija, pomeni, da se bo to dekletce vpisalo med muze? 
PREŠEREN: Poezija je ... kako bi rekel, draga gospa, je nekaj, kar ne raste na gredi z ostalimi ro`ami. 
ANTONIJA: Kako lepo. A vendar, mar se vam ne zdi, pre{erni doktor, da spravljate tega dekli~a v zadrego, ko javno razgla{ate svojo ljubezen do nje? 
^OP: Gospa Antonija, prosim vas ... 
PREŠEREN: Ne, je `e prav, dragi Matija, da kon~no sli{im odlo~no be­sedo poznavalke ne poezije, ampak `enske du{e! 
ANTONIJA: Se opravi~ujem, ~e sem vas s tem prizadela, ampak res sem razmi{ljala, da mora biti deklica Julija v dokaj neprijetnem polo`aju, ko vsa Ljubljana ve, da jo doktor Pre{eren opeva v svojih sonetih. 
PREŠEREN: Srce se ne meni za mestne ~en~e. 
^OP: Pesnik je vendar Orfej ... 
ANTONIJA: Saj prav to: Orfej, zaradi katerega je Evridika pahnjena v podzemlje, ~e se prav spominjam te gr{ke zgodbe. 
^OP: A jo Orfej gre iskat, da jo odre{i ve~ne pogube in trpljenja. 
ANTONIJA: Seveda, a vemo tudi, kaj se je potem zgodilo. 
PREŠEREN: Le kaj, milostljiva gospa, ki ste dobro pou~eni o literarnih re~eh? 
ANTONIJA: Ker Orfej, saj je bilo tako, Mathias, popolnoma ne zaupa Evridiki, da mu iz smrti sledi v `ivljenje, se kljub prepovedi obrne in jo pogleda ... 
PREŠEREN: In jo tako izgubi, za ve~no pogubi ... 
ANTONIJA: Mar to pomeni, da Orfej ni le pevec, ki vse o`ivlja, ki mu ne prisluhnejo le ljudje, ampak tudi kamni in ro`e kot tudi – ah, kako poeti~na sem postala! – `ivali, pti~i in srne, ampak svoje najdra`je bitje pahne v smrt? 
PREŠEREN: Milostljiva, gospa, presene~ate me s svojim vpogledom v mitolo{ke in literarne zadeve. 
ANTONIJA: Kaj pa naj po~nem v tej zatohli Ljubljani, kot da se dru`im s prijateljicami knjigami. 
^OP: Ko bi le bilo ve~ tak{nih gospa, ki bi se posve~ale bolj knjigam kot modnim `urnalom! 
ANTONIJA: Ni~ mi ne laskajte, dragi Mathias. 
PREŠEREN: Mislim, da niste dokon~ali svoje interpretacije mita o Orfeju. ANTONIJA: Res je, spra{ujem se, koliko sre~e lahko pevec podari ope­vanemu bitju, ~e se njuna ljubezen dogaja na meji `ivljenja in smrti. 
^OP: Zanimivo vpra{anje. 
PREŠEREN: Jaz pa mislim, da ne gre za zanimivost, ampak za namigo­vanje milostljive gospe Antonije, da je moje opevanje Julije nekaj, kar lahko gre tudi prek meje, ki deli ... 
ANTONIJA: Oprostite gospod doktor, nikakor vas nisem hotela raniti, ampak nenadoma se mi je zazdelo, da s to re~jo ni tako enostavno ... 
^OP: Seveda ne, nikakor ne, saj ne gre le za ~en~e, gre za poezijo. 
ANTONIJA: ... ki ljubljeno bitje povzdiguje in tudi pahne v prepad. 
PREŠEREN: Oprostite milostljiva gospa, res me presene~ate s svojim razmi{ljanjem, ampak postal sem `ejen, in ker nam niste ponudili ni~esar razen ~aja in pi{kotkov, grem k Metki, da poplaknem vso to va{o u~enost. 
ANTONIJA: Samo {e malo, samo {e malo po~akajte, gospod doktor! Prosim vas! Zadnji~ sem vas videla na predstavi Grillparzerjeve Sapfe. 
PREŠEREN: Saj nisva bila sama v gledali{~u. 
ANTONIJA: Iz te ~udovite igre smo se marsikaj lahko nau~ili. 
PREŠEREN: Še ve~ bi se, ~e bi bila prevedena v sloven{~ino! 
^OP: Tudi to pride na vrsto, France, ne bodi neu~akan. Igra nas je pou~ila, da poezija zahteva svoj davek, ki je celo `ivljenja vreden. 
PREŠEREN: Grillparzerjeva igra je odli~no delo, a ne vem, kaj ima opraviti z menoj. 
ANTONIJA: Ne samo z vami, ampak tudi z gospodi~no Julijo Prim~evo ... 
PREŠEREN: Ne razumem vas. 
ANTONIJA: Mar ni neuresni~ena ljubezen pesnico pahnila v smrt? 
^OP: Sama se je odlo~ila, da se vr`e s pe~in. 
PREŠEREN: Jaz nisem ne Sapfo ne brodnik Faeton! Zbogom, milostljiva gospa! 
^OP: France, po~akaj no .... 
^op in Pre{eren sama, pred hi{o gospe Antonije. 
PREŠEREN: Le zakaj si me zvlekel k tej prekleti babi? 
^OP: France, pomiri se, saj ni tako hudo. 
PREŠEREN: Seveda ni hudo, {e huj{e je, ker tako kot ta tvoja gospa razmi{ljajo tudi drugi ... vsa prekleta Ljubljana. 
^OP: Predvsem gospa Antonija ni baba, ampak zelo kultivirana gospa, sestra na{ega Irineja Barage. 
PREŠEREN: Tistega, ki pokristjanja Indijance! Dolenjska zalega! 
^OP: Ali misli{, da smo Gorenjci kaj bolj{i? Dragi moj France, so `enske, ki se jih pa~ ne da opevati ... 
PREŠEREN: Pa tudi ljubiti ne, dragi moj Matija, ker so ... ker so mo~nej{e od nas. 

18. prizor 
^op, Kopitar, Pre{eren, pozneje Karad`i}. 
^OP: @e kar nekaj ~asa sva tu, pa se nam {e ni uspelo dogovoriti o usodi ^belice. 
KOPITAR: Saj Dunaj je vendar prijetno mesto. Nudi vrsto zabav, ki jih v Ljubljani ne poznate. In dr. Pre{eren se dru`i s Karad`i}evo h~erko, v vseh pogledih zanimivo mladenko. 
PREŠEREN: Nisem tu, gospod cenzor, da bi poslu{al va{e ocene gospo­di~ne Mine. 
KOPITAR: Va{a preob~utljivost vam {kodi, Pre{eren. Tako pri pisanju pesmi kot pri ob~evanju z ljudmi. 
PREŠEREN: Zanimivo je poslu{ati slovni~arja, ko govori o preob~utlji­vosti. In kako bi kot slovni~ar definirali pre­ob~utljivost? 
^OP: Pustimo zdaj ob~utke. ^etrti snopi~ Kranjske ~belice je pred teboj `e kar nekaj ~asa in ~as je, dragi rojak, da izre~e{ svojo dokon~no sodbo: kaj naj se ~rta, kaj naj ostane. 
KOPITAR: Dragi prijatelj, ~etudi sva se ob izbruhu te nepotrebne ~rkar­ske pravde zna{la na nasprotnih bregovih, ti moram, pa tudi vam dr. Pre{eren, razlo`iti, da je cenzorsko delo zelo odgovorno. Zagotovo vama je jasno, da so se pod Metternichom zadeve zaostrile. Ne gre le za cenzuro, gre za ... kako naj re~em? ... za nadzorovanje in ... kaznovanje. 
PREŠEREN: Ho~ete re~i, da je policija budna od mraka do dne, od zore do mraka? 
KOPITAR: Ne policija; mi, dvorni uradniki, moramo dosledno upo{tevati navodila, ki usmerjajo na{e delo. 
PREŠEREN: In kje v navodilih pi{e, spo{tovani cenzor ... 
KOPITAR: Mo` kopitni, ste me zasmehovali. 
PREŠEREN: ... da pesnik danes ne sme stopiti po poti, ki jo je utrl Petrarka? 
KOPITAR: Ljudski duh, Volksgeist in Naturpoesie, ali kot pravi Herder: die singende Natur. Ljudski duh, ki nezavedno snuje. 
^OP: Pesnik in njegove pesmi, ~etudi se napajajo pri izviru ljudskega izro~ila, so umetni{ki, torej umetelni izdelek; artefakt! 
PREŠEREN: Saj sem povzemal duha ljudske pesmi, gospod Kopitar. Brali ste moje mladostne pesmi, ki mi resni~no ne morejo biti v ponos. 
KOPITAR: Pod preobleko ljudskega metra in metaforike ste izra`ali svoje individualisti~ne te`nje. Tradicijo ste izrabili, da ste zelo neposredno izra`ali svoje svetovnonazorsko prepri~anje. Sicer pa, rojaka, jaz se ravnam po bene{ki meri: Niente contra buoni costumi et principi. 
^OP: Kopitar, ti misli{, da je poezija tako reko~ subverzivna dejavnost, ki lahko omaje stoletno cesarstvo! Kak{na prepro{~ina, oprosti! Samo s poezijo se bo lahko jezik razvijal, postajal gib~en in primeren kot glina za oblikovanje. 
KOPITAR: Nobene potrebe ni, dragi ^op, da me pou~uje{ o stvareh, ki sem jih dognal, {e preden sem napisal slovnico. Moje vodilo je – in upam, da ga bosta razumela in tudi spo{tovala –, da se {e noben narod ni iztrgal iz barbarstva z matematiko: narava ne spreminja svojega teka in Grki ter vsi drugi véliki narodi so se kultivirali z lepimi umetnostmi in znanostmi, z dobrimi pisatelji in pesniki. Ali kot pravijo Francozi: beaux arts, belles lettres! 
PREŠEREN: Eno je slovnica, kot ste zapisali, ve{~ina, kako pravilno govoriti in pisati. A poezija ni slovnica! In vi ne ocenjujete na{ih pes­mi kot slovni~ar, ampak kot cenzor, slepo vdan svojim gospodarjem, Avstrijcem, temu germanskemu plemenu, ki nam milostno dovoli, da na Kranjskem pi{emo po na{e! 
KOPITAR: Vi, pesniki, res ni~esar ne razumete, razen sr~nih viharjev, v katerih nastajajo va{e to`be, no, da sem natan~nej{i, Sonetje nesre~e! 
^OP: Kopitar, tvoje mesto cenzorja gor ali dol, ~e ne zmore{ v Pre{erno­vih sonetih prepoznati vrhunske lirike, ki se lahko meri z drugimi evrop­skimi poezijami, ne morem re~i druga~e, kot da si, oprosti, omejen. 
KOPITAR: Ne razumem vaju! Ne morem razumeti, da ne doumeta moje­ga skrajnega napora, da Slovencem normiram jezik, s ~imer bi Slovenci bili edini sre~ne`i v Evropi, v Evropi!, ki bi imeli popolno in razumno, zakonom ~rkovnega pisanja docela ustrezno abecedo. Tako kot so to imeli Grki, ko jim je Jonec Herodot lahko bral svojo zgodovino vseh plemen. Tako bi lahko slovenska nare~ja, tako kot gr{ka neko~, `ivela dalje druga ob drugem, dokler ne bi, kakor pri starih Grkih, nazadnje najvrednej{e postalo splo{ni knji`ni jezik. 
^OP: Ne morem ti oporekati, vendar zato {e ni nikakr{ne potrebe, da se spreminja ortografija in da si dva Štajerca, Metelko in Dajnko, izmi{ljujeta nova ~rkovna znamenja! 
KOPITAR: Ni~ napa~nega nista storila; sledila sta moji tezi, da se slo­ven{~ina skupaj z nem{~ino in gr{~ino uvr{~a med izvirne jezike, ki jih je ustvarila ~lovekova sposobnost za oblikovanje jezika. 
PREŠEREN: In zato naj bi se ka{a pisala kaßa? Da bi bila bolj okusna? 
KOPITAR: Poznam va{ sonet. Te`ko bi rekel, da vam je v ~ast. Nor~ujete se iz znanstvenih prizadevanj, da bi uredili vso to ~rkopisno zme{njavo. 
^OP: Jernej, vpra{anje jezika ni le vpra{anje ~rkopisa. Poezija ima druga~­ne, vi{je naloge: predvsem ne sme biti abstraktna, a tudi ne morali~na, mora biti plasti~na, ne pre`eta s skrajnim subjektivizmom, mora biti uravnove{ena; skratka: dana{nja poezija mora biti klasi~no romanti~na. In tak{na je Pre{ernova, pa ~e se, gospod cenzor, postavi{ na glavo. 
Vstopi Karad`i}. 
KOPITAR: ^op, na{o debato si znova zaobrnil v popolnoma drugo, napa~no smer ... Ja, dragi moj Vuk, kaj pa ti tukaj, moral bi vendar biti v Göttingenu ali vsaj na poti tja? 
KARAD@I]: Tri dni so me zadr`evali ... mar ni~ ne veste? 
^OP: Kaj pa naj bi vedeli? 
KOPITAR: Govorite `e vendar! 
KARAD@I]: Karantena ... `e nekaj okrajev so zaprli; nepredu{no ... morda samo podganam uspe, da ... 
KOPITAR: Kolera? Kolera! O, moj mili bog! Usmili se me! 
KARAD@I]: Usmili se nas vseh! 
PREŠEREN: In zdaj, Matija? Zdaj bova ostala zaprta na tem prekletem Dunaju! 
KOPITAR: Saj ne more biti res! Ta vro~ina, brezvetrje, Donava miruje, kot bi umrla. 
^OP: Tej bolezni pravijo tudi modra: ~lovek pomodri, medtem ko gre vse od njega. 
KOPITAR: Moja mati, moj o~e ... sta ... oba podlegla koleri, ko je bila na Kranjskem epidemija kolere. 
KARAD@I]: Iz Indije prihaja ta smrtna bolezen. Od tam, kjer so propadle vse starodavne civilizacije, danes pa vlada barbarstvo. 
PREŠEREN: Iz Indije? A kako se {iri? S ~im se prena{a? 
KARAD@I]: Pravijo, da z ne~isto~o, s postano vodo, z morskimi ribami, {koljkami .... 
KOPITAR: Zdaj smo ujetniki ... Ujetniki nevidnih sovra`nikov. Turkov smo se lahko obranili z ognjem in me~em, kako naj se preklete kolere? 
KARAD@I]: Ne le Turkov, dragi prijatelji, tudi Zlate mo{eje! 
PREŠEREN: Zlate mo{eje? 
KARAD@I]: Da, Otomani so hoteli sredi zavojevanega Dunaja zgraditi Zlato mo{ejo in tako povezati zahod z vzhodom. Islam s kr{~anstvom, v Stambulu Modra, na Dunaju Zlata mo{eja. Niso nameravali po`gati prestolnice monarhije, le v njenem srcu zgraditi mo{ejo s kar osmimi minareti, z dvema ve~, kot jih ima Modra. 
KOPITAR: O, bog, kolera! Kolera! Kolera ... 

19. prizor 
Mina, Karad`i}. Klet Dvorne biblioteke. 
MINA: Papa, papa, hitro sem! 
KARAD@I]: Saj `e grem. 
MINA: Nekaj sem na{la ... mislim, da je to ... 

Mina dr`i {op papirja, povezanega v zvitek. 
KARAD@I]: Kaj? Poka`i, golobica moja, poka`i mi .... 
Karad`i} vzame liste v roko, jih razve`e in za~ne listati. 
KARAD@I]: Mina moja, moja Mina! Saj ne morem verjeti! Res sva na{la ... res si na{la! Golobica moja. 
Karad`i} bere. 
KARAD@I]: Res je, dnevnik Kara Mustafe! Vedel sem, da ga bom na{el, da ga bom jaz na{el. 
MINA: ^igav dnevnik? 
KARAD@I]: Vélikega vezirja. 
MINA: Vezirja? 
KARAD@I]: Lale Kara Mustafa Pa{e. 
MINA: In zakaj si si ga tako `elel najti, papa? 
KARAD@I]: Ker so v njem zapisane nepoznane stvari. Zdaj se bo zgodo­vina druga~e pisala! Vezir Kara Mustafa je vodil obleganje Dunaja in bil pora`en. Ves ~as obleganja je narekoval pisarju dnevnik, iz dneva v dan, in v njem je zapisanih ne{teto skrivnosti, za katere je Kara Musta­fa mislil, da bodo na veke vekov ostale skrivnosti. A ko je njegova vojska klonila, ko je bil otomanski prapor razcefran in vezirjev turban okrvavljen, se je eden od avstrijskih poveljnikov polastil vezirjevega dnevnika. 
MINA: In ga shranil kar v arhiv Dvorne knji`nice? 
KARAD@I]: Nikakor ne. Dolgo ga je skrival, eden od zajetih tolma~ev mu ga je, v zameno za `ivljenje, prevedel, ~etudi je vedel, da mu za tako dejanje sledi ve~no pogubljenje v mohamedanskem peklu. 
MINA: A od tedaj, papa, je minilo `e poldrugo stoletje ... 
KARAD@I]: Ni~ zato! V dnevniku se skriva skrivnost, ki bo zahtevala, da se na novo napi{e zgodovina Evrope. Predvsem pa vloga na{e matere Srbije in nas, njenih otrok, ki nas obto`ujejo, da smo ... da smo Otoma­nom hoteli prodati Evropo! 
MINA: Pa nam bo danes tako odkritje res pomagalo? Nas bodo ti tujci gle­dali zato bolj prijazno? Saj ~etudi smo katoli~ani, o nas govorijo kot o ... 
KARAD@I]: ... kot o pravoslavcih. Tistih, ki smo se juna{ko uprli Tur­kom! In nogo sem daroval za na{o svobodo. Zdaj pa se tam doli moji srbski bratje znova klanjajo turbanom. 
MINA: Ah, papa ... 
KARAD@I]: Povsod sem sumljiv, tako tu na Dunaju kot v Srbiji. Zasle­dujejo me, vohunijo za menoj. 
MINA: Kaj bo z nami? Kaj bo z na{o dru`ino. Zadnji~ me je nekdo na cesti sem v knji`nico tako ~udno gledal ... Sem se kar malo bala. 
KARAD@I]: Ni~ se ne boj, golobica moja. Saj imamo gospoda Kopitar­ja. On ima tu velik vpliv, celo k cesarju hodi na avdience. Ve{, da ga je cesar poslal v Pariz, da bi se tam dogovoril o vrnitvi za ~asa Napoleona ukradenih dragocenosti. In jaz mu vra~am njegovo naklonjenost in {iro­kogrudnost s tem, da sem se lotil reforme srbskega, na{ega jezika, da ga o~istim vse navlake starocerkvene slovan{~ine in rusizmov. 

20. prizor 
Pre{eren, ^op, Kopitar. 
PREŠEREN: Gospod cenzor, rekli ste, da danes na Kranjskem `e vsak pisari, celo o {u{marjih ste govorili, in uporabili ste hude besede, ko ste pisanje verzov povezali s sleparijo. Upam, da pri tem niste imeli v mislih ~beli~arjev? 
^OP: Treba je biti kriti~en, se strinjam, vendar je treba na{im pisate­ljem dati ustrezne zglede, jih pou~iti ne z uni~ujo~o kritiko, ampak jim pokazati, razkriti tisto, kar se je `e povzpelo na vrhove, kjer vlada lepota. 
KOPITAR: Draga rojaka, saj sama vesta, da so vsi moji “nauki”, kot jih imenujejo moji sovra`niki, v resnici le dobronamerni nasveti tistim, ki se {e lovijo tako na polju jezika kot stihoslovja. Zato in samo zato sem opozarjal na nepotrebno uporabo tujih besed, pa tudi pred tako imeno­vanim “navdihom”, ki so ga izna{li tisti angle{ki sanja~i, romantiki, kot se jim pravi, sem svaril, saj pesem ali proza, da, tudi proza, ni odvisna od meglenih domislekov, ampak mora zasledovati neki cilj ... 
PREŠEREN: Torej naj bo, poezija, nekaj takega kot nasveti za kmetoval­ce, ki se morajo ozirati gor v nebo, da vidijo, ali se pripravlja na nevihto in ali je `e polna luna?! 
KOPITAR: Dragi Pre{eren, zakaj se nenehno nor~ujete iz mojih – ponav­ljam – dobronamernih nasvetov kranjskim ~astilcem muz. 
^OP: Vendar, dragi cenzor, ne more{ zanikati, da so se tvoji dobronamer­ni, nemara celo dobrohotni ... 
KOPITAR: Prav ima{, dobrohotni ... 
^OP: ... nasveti spremenili v cenzuro. 
KOPITAR: To je moj poklic. Cesarju odgovarjam za svoje delo, ki mora biti vestno! 
PREŠEREN: Vestno? Tako, da ste ~rtali tiste verze, tudi moje, spo{tovani gospod cenzor, ki so sku{ali opevati lepoto. 
KOPITAR: Deklice, ki ... 
PREŠEREN: Vsak pesnik, to `e morate priznati, ima – kot pravijo – svojo muzo ... pa naj ji bo ime Lavra, Beatrice ali Francka. 
KOPITAR: A zdaj ji je pa Francka ime? 
^OP: Zdi se mi, Jernej, da so tvoji “nasveti” bili pri nas doma napak razumljeni ... 
KOPITAR: Zagotovo! Saj ravno v tem je problem! Vi, doktor Pre{eren, ste mi o~itali, da si `elim, kaj `elim, da zahtevam, naj na{i pesniki “gor­jansko zarobijo”, naj po “rovtarsko” ve`ejo “otrobe” in da bodo tako nastale na{e, “rovtarske Atene”. 
PREŠEREN: Mojo Novo pisarijo ste brali tako, kot bi jo bral kak{en dvorni uradnik, zadol`en za zemlji{ko knjigo, ne pa kot eden najbolj u~enih Kranjcev, ~etudi v slu`bi cesarja! 
^OP: Poznavalec sodobne evropske poezije ... 
KOPITAR: Tiste, tako imenovane ... romanti~ne! 
^OP: Da, romanti~ne, saj kaj pa so Byron, Mickievicz, Mácha, Słowacki, Leopardi, Lamartine, Goethe drugega kot romantiki! Mar tudi zanj misli{, da je ekscentrik, sanja~, lovec na oblake? 
KOPITAR: Vem, vem, dragi profesor, da si se kot malokdo seznanil z evropsko poezijo, {e zlasti, ko si bil profesor v Lvovu, ampak povem ti, da na Kranjskem {e niso dozorele razmere, da bi lahko posnemali te ekscentri~ne pesnike. O vélikem Weimarcu pa res ni treba zgubljati besed; vsi vemo, kak{na je njegova cena! 
PREŠEREN: Povem vam, gospod cenzor, nikdar ne bodo pri nas “dozo­rele razmere”, ~e boste vi tu, na Dunaju, razsojali kot tista gospa z za­vezanimi o~mi in tehtnico v desnici. Poezije se ne da meriti, kot se meri koli~ina zrnja v ka{~i! Poezija ni bolj{a tedaj, ko je letina bogatej{a; jezik je tisti, ki naredi poezijo, da je poezija ... 
KOPITAR: Sedaj pa vas je malo zaneslo, prijatelj, kot da bi pozabili nauke starih mojstrov, Latincev, ki so opozarjali na mero! Na mero! Ki je in mora biti edina vodnica pri pisanju pesmi; nobenega pretiravanja, nobene ekstravagance, nobene megle .... Mera, dragi moj poet, pomeni zmernost! 
^OP: Strinjam se, a lahko tu zatrdim, da prav vseh teh “slabosti”, ki jih omenja{, v poeziji na{ih ~beli~arjev ni najti. 
PREŠEREN: Dovolite mi, gospod cenzor, ~etudi vam te`ko re~em ce­njeni, saj ... 
KOPITAR: Od vas, gospod doktor, sem `e vsega vajen ... 
PREŠEREN: Tudi sami ste obilno prispevali k temu, da se danes na Kranj­skem kregamo o tem, kako pisati, s kak{no abecedo, in ne o tem, kak{na naj bi bila na{a mlada literatura! Kaj nam bodo koristile te neumne novotarije, ki jih je Metelko razglasil za re{itev slovenskega jezika! Jaz jem ka{o, pa naj se pi{e tako ali druga~e. In vi ste, res ne vem, zakaj, podprli ta jalova prizadevanja, da bi se uveljavil nov ~rkopis! 
KOPITAR: Krivi~ni ste, gospod Pre{eren, zelo krivi~ni! In to zaradi tega, ker, kot ka`e, ne razumete, v ~em je problem novega ~rkopisa, ki nam ga je dobrohotno ponudil spo{tovani gospod jezikoslovec Metelko! 
^OP: Tudi jaz ne vidim pravega vzroka za uveljavljanje, celo za normira­nje metel~ice. Baje se `e tiskajo knjige, celo {olske, v novem ~rkopisu. 
KOPITAR: Seveda se, in tega se lahko le veselimo! 
PREŠEREN: ^e se bomo veselili le novega ~rkopisa, potem se nam ne pi{e dobro! ^etudi se pi{e v metel~ici! Gospod Kopitar, dovolite mi, da vam povem takole: naj bo ~rkopis tak ali druga~en, pri ~emer so te Metelkove grabljice popolnoma neustrezne naravi slovenskega jezika in na{emu pesni{kemu duhu, na{ jezik se mora razvijati tako reko~ brez slovni~nih, {e manj pa cenzorskih omejitev! Mi moramo tekmovati z evropskimi narodi, z evropskimi jeziki, tako, da bomo pisali romance, balade, sonete ... vse te romanske pesemske oblike, o katerih kar naj­ve~ ve moj prijatelj Matija! Saj te pesemske oblike so posode, v katere moramo naliti na{ jezik, da se obogati in oplemeniti. 
^OP: Jernej, o tem sva govorila `e pred leti. In bil si sila nezaupljiv do teh, kot si rekel, tujih vzorov in vzorcev, ki {e slovenskega imena nimajo! 
KOPITAR: Da, o tem sva `e govorila in `e tedaj nisva na{la skupnega jezika ... 
^OP: ^etudi sva govorila po na{e ... 
KOPITAR: A povem vama, draga rojaka, da ne bom popustil. Ker nisem le dvorni cenzor, jaz sem tisti, ki skrbi, da se bosta slovenski jezik in literatura razvijala po naravnih zakonitostih, pri ~emer nikakor ne sme­mo pozabiti, da smo del velike slovanske jezikovne skupine. 
PREŠEREN: Recite z mojimi besedami, gospod varuh slovenskega jezika in literature: “Od mene pesem vsaka je prekleta, ki nima prav sloven­skega imena, naj {e tako prijetno bo zapeta ...”. 
KOPITAR: Zelo samozavestni ste, gospod doktor Pre{eren, da ob teh tako pomembnih vpra{anjih, o katerih se bomo morali kon~no vendarle poenotiti, citirate svoje verze iz Nove pisarije, v kateri me poimenujete za Pisarja in se iz mene nor~ujete! 

21. prizor 
Pre{eren sam. 
PREŠEREN: Kaj sploh po~nem tu? ^op me je zapeljal, kot vedno, da sem {el z njim. Enega samega verza nisem napisal v teh dneh, ~etudi se mi nekaj ... nekaj nenavadnega su~e ves ~as v mislih ... Naj {e naprej objokujem, pa ~etudi postanem Petrarka, njo, ki se ne meni zame?! Še najve~, morda sploh najve~, kar je mogo~e, da ustvari ~lovekov duh, je pesem, ki opeva tisto, ~esar sploh ni! Kaj pa sploh vem o nji? Kaj ona o meni? Ko sem ji dal svoje vezane pesmi, se je vljudno zahvalila, kot se zahvali slu`kinji, ki od {ivilje prinese novo obleko, nato pa je rekla ... kaj `e, kako `e? Naj ne oviram njene ljubezni? Ne, naj ne stojim na poti njene ljubezni?! Vse to je ni~, ni~, ki ga vlivam v jezik, nad katerim bdijo slovni~arji, filologi in ~rkarji, ti trapasti Abderiti, ni~ vrednej{i od oslovega govna. Kaj pa tisti Metelko ve o poeziji?! Morda je kdaj sedel v gostilni, ko so pijani va{ki fantje zapeli kak{no pijansko {tajersko! Kopitar ... ja, ta Kopitar, rde~elasi {krat, zvest sluga metternichovega policijskega re`ima, ki ... Znova, `e spet ta nenavadni zven, besede, ki se povezujejo v kito, v cvetni venec, ven~ek, s katerim nevesta okrona svo­jo nedol`nost ... Znova: beseda za besedo, ki {e ni~ ne pomeni ... kar je ... be`i ... kdo? Tisti, ki ga ni. Sem to jaz? ... ne be`im, saj beg ni Bog ... ki vodi nas ... le kam? V nebo? ^e je ni~, potem tudi nebo ni nebo, ampak ne­bo. In potem ... kaj pa je potem? Kar je, je, ampak tisto, kar je bilo? In kar bo? (Dalj{i premor.) Mina ... Mina ... skoraj Otomanka, temne polti, kot da bi pod marmorjem `dela no~ ... Kako me je gledala, {e nikoli me ni ne `enska ne deklica gledala tako ... Njen pogled ... z desnico in ~opi~em v njej se me je dotaknila, ~etudi je sedela pet metrov od mene. 
Vsak gib, vsaka poteza njene roke in njenega {estega prsta, ki je ~opi~, je ... Ah, kaj bi s tem ... Znova postaja{ sentimentalen, Pre{eren! Tu nisi zaradi neke lepe napol Srbkinje, tu si zaradi svojih pesmi, s katerimi mo` kopitni preizku{a svoje lastno potrpljenje ... 

22. prizor 
Mina in Karad`i}. Mina le`i v postelji. 
KARAD@I]: Mina, golobica moja! 
MINA: Moja krila so zlomljena ... nikdar ve~ ne poletim ... 
KARAD@I]: Ne govori tako, edina moja! Moj dobrotnik Kopitar je obljubil, da po{lje k tebi najbolj{e zdravnike, kar jih premore Dunaj. 
MINA: Poglej me, papa. Poglej moj obraz, moje roke, mojo ko`o ... 
KARAD@I]: Gledam te, Mina moja, gledam, in v tebi vidim {e toliko `ivljenja. 
MINA: A tega ne vidi{, da sem vsa pomodrela. Je to znak, da je v meni {e veliko `ivljenja? To je znak, da `ivljenje iz mene odhaja. Odteka: z drisko in bruhanjem. 
KARAD@I]: Zaupaj mi, otrok moj! Pozdravili te bodo. Kopitar je oblju­bil! 
MINA: In kako me bodo zdravili, ~e niti ne vedo, kak{na bolezen je to?! 
KARAD@I]: Govoril sem `e z dr. Schillerjem; pravi, da se imenuje mod­ra bolezen. Ker se ... 
MINA: Ker sem postala vsa modra, kot da bi se umivala z indigom. Papa, ~utim v sebi, tu notri ~utim, da se je nekaj naselilo v meni, kar me grize in najeda in srka iz mene vse teko~ine ... samo pila in pila bi, a kaj, ko potem vse izbruham. 
KARAD@I]: Mina moja, {e danes pride dr. Schiller. Je najbolj{i zdravnik, on ti bo pomagal. Ozdravela bo{ in {e pred veliko no~jo se bo{ znova sprehajala po Belvederu. 
MINA: Papa, ali misli{, ali misli{, da ... 
KARAD@I]: Vpra{aj, Mina, edina moja, vpra{aj me ... 
MINA: Ali mili{, da me je bolezen napadla, ker sem toliko ~asa brskala po tistih starih, zapra{enih, plesnivih papirjih? 
KARAD@I]: Mina, kako sploh more{ pomisliti na kaj takega! Saj to je vendar arhiv Dvorne biblioteke. 
MINA: Bog ve, kaj vse se skriva v tistih kupih papirjev ... Morda je bila prav v tistem dnevniku, ki si si ga tako `elel najti, skrita kak{na bole­zen ... kak{na otomanska bolezen .... ki je tu sploh ne poznajo ... 
KARAD@I]: Mina, h~i moja, vro~ica te obliva, tvoje misli so kot pre­stra{eni jagenj~ki ... Nikakr{ne bolezni ni bilo tam v tistem dnevniku! Pozabi na to. Le veliko razodetje, ki je spremenilo zgodovino. Zaspi zdaj, in ko se zbudi{, bo dr. Schiller `e ob tvoji postelji. 
MINA: Saj bi spala, pa ne morem ... Saj bi sanjala, pa ne morem ... 

23. prizor 
Matija ^op in Antonija pl. Höffern. 
^OP: Resni~no sem vesel, da vas znova vidim. In sr~no upam, da se med nama ni ni~ spremenilo, ne glede na to, da se nekaj ~asa nisva videla. 
ANTONIJA: Mathias, ni~ se ni spremenilo ... In se, `al mi je, tudi ne bo. Spo{tujem vas, stali ste mi ob strani, ko sem ostala sama ... Nekateri tam doli so celo namigovali ... Saj dobro poznate na{e ljubljansko gnezdo ... 
^OP: Draga Antonija, v nobenem primeru vam nisem `elel {kodovati ... 
ANTONIJA: No, vendar ste mi izkazovali precej{njo naklonjenost ... ^etudi sem bila {e v ~rnini. 
^OP: To naklonjenost do vas {e vedno ~utim. In v mesecih, ko vas nisem videl, se je ta naklonjenost samo {e .... okrepila ... poglobila ... mislim, da bi lahko rekel ... 
ANTONIJA: No, kar recite, dragi Mathias. Ne bodite kot cesar Klavdij! 
^OP: Res nisem kak{en Don Juan, a vseeno ... 
ANTONIJA: A vseeno me ... me ... ljubite ... Saj ste to hoteli re~i. 
^OP: Da, ljubim vas. In `elim si, da bi se najini `ivljenji zdru`ili. 
ANTONIJA: Dragi Mathias, moj prijatelj ste, prijateljstvo je lepa stvar, a ljubezen je nekaj popolnoma drugega. 
^OP: Kmalu se bom vrnil v Ljubljano, tam mi ponujajo ugledno slu`bo ... 
ANTONIJA: Do vas moram biti popolnoma odkrita ... ker ste moj prija­telj ... Odhajam ... 
^OP: Odhajate, kam za bo`jo voljo? 
ANTONIJA: Za bratom Friderikom v Ameriko. 
^OP: Med Indijance? 
ANTONIJA: Med Indijance. 
^OP: Kako? To je popolnoma brezumno dejanje. 
ANTONIJA: Mar po va{e tudi moj brat ravna brezumno, ko opravlja misijonarsko delo med Indijanci in se u~i njihovega jezika in jim pi{e prvo slovnico? 
^OP: Nikakor ne! Friderik Baraga se bo zapisal v zgodovino kot nadvse pomemben mo`. In tako se bomo Slovenci vpisali na zemljevid sveta. In kdaj se vrnete? Za koliko ~asa greste k bratu? 
ANTONIJA: Ne bom se vrnila. Tam ostanem, bratu bom pomagala ... da mu bo la`je med tistimi ... rde~eko`ci. Saj so vendar {e divjaki, ki jih bo kr{~anska vera spremenila v bo`je otroke in na{e brate. 

24. prizor 
Mina v bolni{nici. 
MINA: Zagrnili so me s temi belimi rjuhami ... belina vse naokrog ... so jo mar angeli stkali? ... Kdo se je naselil vame? Ogenj? @eja! Tako sem `ejna, a ne dajo mi niti praznega kozarca! O bog, zakaj? So me zastru­pili tisti stari, zapra{eni sve`nji, ki sem jih dan za dnem premetavala v kleti biblioteke? A pomo~nik, gospod, kako `e? Niederbücher? Tako nekako ... Je tudi on zbolel? Prav gotovo. Saj zakaj bi pa samo jaz! Vode, dajte mi vode, vsaj dve, tri kapljice; kot da bi bila vrab~ek, ki se od`eja v lu`i, ki jo je `e sonce popilo. In roke, moje roke? Zakaj so vse modre? Komaj, da jih {e ~utim ... a ~opi~ je {e vedno med mojimi prsti ... tisti ~opi~, s katerim sem osen~ila njegovo ~elo ... Kako me je gledal! In rekel je, da je postal ujetnik mojih o~i ... Jaz pa vem, da sem postala ujetnica njegove podobe ... Kje ste? Je sploh kdo tu? Odgrnite te bele plahte! Dajte mi vode! Peljite me k studencu, da le`em na njegovo dno in me voda spremeni v cvet ... da postanem Ofelija ... ~etudi utopljena, vsaj nikdar ve~ `ejna .... Spet gre vse iz mene ... kolikokrat {e? Saj ni ni~esar ve~ v meni ... samo teko~ina ... ki je ne morem piti! A vsaj ne smrdi ve~ ... Zdaj sem vsa ~ista, vse me je zapustilo ... {e malo, pa me bo zapustilo tudi telo in bom samo {e ... le kaj? Du{a, pravijo ... Kaj pa je du{a? Kje je? Morda pa je ona prva zapustila moje telo in za seboj pustila samo to stra{no, peklensko `ejo! Voda, pridi, voda moja, sestrica, da te poljubim, da me poljubi{, da pogasi{ ogenj na mojih ustnicah ... Voda, vodica moja, poto~ek, studen~ek, de` ... saj je vseeno, samo obi{~i me blagoslovljena v mojih mukah ... 

Epilog 
Pre{eren sam v ^opovi knji`nici. Krog njega kupi knjig, vseh skupaj je 2000. V roke jemlje knjigo za knjigo in zapisuje naslove. Kasneje vstopi Antonija, ostarela. 
PREŠEREN: Essai sur l'Homme, Alexander Pope, Geneve 1745, Odissea di Omero, Livorno 1823, Homeri Odissea, Theodossius Richelius, Iliade di Omero, Milano 1820, Nouvelles de Jean Boccace, Mirabeau, Paris 1802, Titi Livii Patavini, Historiarum liber primus, Pindari Carmina, Organum Aristotilis, Basileae 1545, Aschili Agamemnon, Leipzig 1823, Albius Tibulus, Gedichte, Wien 1801, Wieland, Satiren des Horaz, Wien 1794, Moses Mendelssohns Philosophische Schriften, II. Band, Karl­sruhe 1802, Rime di Petrarka, Firenze 1822, Hesiodi carmina, Leipzig 1818, Jurij Japej, Proprium Sanctorium, Laybach 1781, Voyage du Jeune Anachris en Grece, Paris 1791, Aristoteles de Poetica, Leipzig 1780, Herodians, Lebensbeschreibung der röm. Kaiser, Leipzig 1791, Satire Rime di Ludovico Ariosto, London 1716, Les Nuits Peruviennes ou le dictaionaire la mode, Lima 1771, Victor Hugo, Repertoire du Théâtre Francais Berlin, Berlin 1833, The works of Thomas Moore, Leipzig 1826, Thomas Paine, Rights of Man, London 1791, The Selected Poetical Works of Lord Byron, Paris 1835, The Eternity of the Universe, London 1827, Stara Powest a Stogmyrowi, Praha 1827, Sir John Bier­ley, The British Writers With Biografical and Critical Preface, London 1822, Don Juan by Lord Byron, Jones et Co's Correct University Edi­tions of British Classic Authors, London 1826, John Moore, A View of the Case and Progress of the French Revolution, London 1795, Daniel Defoe, The Thrue Born Englishman, London 1821, Serbissch – Deut­sch – Lateinisches Wőrterbuch, Wien 1818, Mali besednjak, Laybach 1834, Josef Dobrowski, Entwurf zu einem allgemeine Etymologikon der Slavischen Sprachen, Praha 1813, Ilirski Slovenci, Narodne pesme, Agram 1840, Kranjska Zhebeliza, Lybacch 1830, Stanko Vraz, Djula­bije, Agram 1840, Varh, Komedija v 2 dejanjih, Laybach 1840, Stanko Vraz, Gusle i Tambure, Praha 1845, Stanko Vraz, Glasi iz Dubrave @erovinske, Agram 1841, Slovenski vertnar, Laybach 1848 … (Dalj{i premolk) No tega mu pa res ni bilo treba polo`iti med svoje zaklade … 
J. V. Koseski, Devica Orelanska, Laybach 1848 ... 
Vstopi Antonija. Pre{eren se zdrzne, prekine delo. Strmi vanjo. Ne ve, ali je privid ali je resni~na. Antonija je oble~ena v indijansko no{o. 
ANTONIJA: Gospod doktor, {e ti dve knjigi vpi{ite na seznam. Mathias bi se ju bil zagotovo zelo razveselil. 
Pre{eren vzame ponujeni knjigi in {e vedno strmi v `ensko prikazen. 
ANTONIJA: Gospod doktor, se me ne spominjate ve~? Baragova sestra sem, vdova po plemenitem Höffernu, Mathiasova prijateljica ... brezbo`nica, ~etudi misijonarjeva sestra ... 
PREŠEREN (bere): A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language, A Dictionary of the Otchipwe Language ... Saj to je delo va{ega brata Ireneja Friderika? 
ANTONIJA: O~ipvejcev ni slepil z nebesi, niti jim ni grozil s peklom, napisal je slovnico njihovega jezika in sestavil slovar. Pri tem se je dr`al pravila, ki sta ga Matijas in vi zagovarjala v abecedni vojni: en glas ena ~rka. Ne z me~em, ne s kri`em, z jezikom jim je pribli`al na{ega Boga, ~etudi je spoznal, da so njihovi bogovi prav tako resni~ni kot na{ Jezus. Za tri Ljubljane jih je krstil z lastno roko, roko poni`nega slu`abnika, roko o~eta in brata ... in bili so njegov bratje in sestre, ne le v veri ... 
PREŠEREN: Matije ni ve~ ... izdalo ga je srce ... 
ANTONIJA: ^igar srce ostane samo, ne more biti izdajalec. Ustavi se, ker nima za koga bíti, saj je tako, gospod doktor? 
PREŠEREN: Voda nam ga je ukradla ... 
ANTONIJA: Sedaj govorite kot domorodec tam ob Gornjem jezeru. Voda je mati, gospod doktor, O~ipvejci mrtve polo`e na ~olne in jih darujejo vodi, da jih, mati, sprejme vase. 
Antonija se obrne in odide brez slovesa. Pre{eren dr`i v rokah knjigi. 
Odhajajo~a Antonija poje pesem v o~ipvej{~ini. 
ANTONIJA: 
Angvamisin mino bimadisin, 
bimadisin mino angvamisin, 
mino, mino, 
angvamisin bimadisin, 
kvivisems, ikvesens, 
min, kin, gvana~, seniba, ninid`, 
seniba, seniba, ikve, nind`, 
abinod`i, endaigánga, nos, minga. 
Angvamisin mino bimadisin, 
bimadisin mino mino angvamisn ... 

Ale{ Berger 


Dve radijski 
Poker 
A: A nehamo? 
B: Ne, gremo {e eno. 
A: Partijo ali rundo? 
B: Kakor bo ~as. 
C: Seveda gremo, kaj naj drugega zdaj. 
B: Najbr` bo kar ta zadnja. 
A: Jasno, vsak ~as bo {est. (Natakanje vode v kozarec.) 
B: Ampak zvi{amo tarifo, ~e je ta zadnja, vsaj za {e enkrat. 
C: Kaj nisi zadosti nagrabil? 
A: Mu je zadi{alo. 
C: Res je imel krompir, od polno~i naprej ves ~as. 
B: Kaj krompir, znanje. 
A: Pa blefiral si, da se je kar kadilo. 
B: Zakaj si pa nasedel? To je {pil. 
A: Je, ja, ampak si preve~. 
B: Kaj preve~? V tem je {tos. Nasede{ ali ne. Za stotko ali za sto jurjev. 
A: Ja, ampak ti klinc bi si {e zlata navlekel. 
B: A si ga ti nisi, kadar si lahko? Spomni se prej{nji teden, prec po malici, iz sto{estindvajsetice. 
C: Nehajta, brez veze se je kregat. Daj `e delit, Ante. 
A: A jaz? 
B: Ne reci, da si pozabil. 
C: Spi se mu, ne vidi{? 
B: Saj je res `e pozno. (Tudi sam zazeha.) 
C: Misli{ zgodaj, anede? 
A: Koliko je torej vlo`ek? 
B: Vsaj {e enkrat ve~, sem rekel. Dvesto. 
C: Zaradi mene. Imam {e rezervo. 
A: Jaz tudi. Ne misli, da se bom usral. 
B: Tako. In dvesto za vsako karto. 
C: Zdaj pa pretirava{, Brane. Zakaj bi toliko denarja na mizo metali? 
B: Ker u`ivam, Cenc. U`ivam, ko ga me~em. 
A: Ko ga pobira{ pa {e bolj. 
B: 
To~no res. ^im ve~ ga je, tem bolj u`ivam. Takole v sve`njih, lepo povezanih. (Šelestenje bankovcev.) A ti ne? 

A: Manj kot ti, bi rekel. 
B: Ker ga manj pobere{, haha. 
C: No, dobro, vsak ima svoje veselje, ko pride njegov ~as. Recimo dvesto, pa sto za karto in za vi{anje potlej. 
A: Okej. 
B: Naj vama bo. V~eraj nista bila tak{na pezdeta. 
C: Ne gre za to, Brane. Ni isto vsak ve~er, ni isti filing. 
A: V~asih je pomalem dolg~as, celó tak {pil. Se le vle~e vse skupaj. 
B: V redu, ni isti filing, v~asih malo dolg~as, ampak zdaj pa `e raztalaj, Ante. 
A: Kdo privzdigne? 
B: A si pozabil? 
C: Ne vidi{, da blefira? 
B: A zdaj pa on? Bo {e zblefiral, da je zaspal … No, dajmo, evo vlo`ek. 
A: Zakaj pa {vicarje? Smo rekli, da danes ves ~as za evre. 
B: Ker so mi pa~ {vicarji pri{li pod roke. Nisem vedel, da so tudi noter. 
C: Glej, da jih bo{ znal pospravit. 
B: Cenc, a jih kdaj nisem? 
A: Nimam {vicarjev, na mizi. 
B: Pa pojdi ponje. 
A: Se mi ne ljubi do sefa, ~e po pravici povem. Ko je `e skoraj konec. In {e rado se zame{a, ti bankovci. 

B:
 Eh, Ante moj dragi, si pa res en {pilferderber. 


C: Nehajta, ne bom {e enkrat rekel. ^e se mu ne dá, mu res ni treba. Gre­mo pa ena za ena, sto {vicarjev, sto evrov. 
A: Prav. In ~e mu kak{en dolar pod roke pride, je ista pa{ta. (Deli.) Dve, dve, dve. 
B: Hehehe. Me ni~ ne mara{, ampak karte mi da{ pa za ku{nit. Dvigam. (Sve`enj bankovcev tlesne na mizo.) 
A: Smo rekli, da ne bomo komentirali. 
B: Kako da ne? To spada zraven. In kaj je narobe, ~e re~em, da si mi dal krasno karto? 
A: Blefira{. 
B: Kdo to pravi? A gre{ zraven ali ne? 
A: Grem. 
C: Jaz tudi. In dvigam. 
B: Cenc, tako se govori. Ena~im. 
A: Ena~im, in {e dvojno. 
B: Zdaj pa ti blefira{. (Natakanje teko~ine, pitje.) 
C: Ena~im. 
A: No, kaj bo, Brane? 
B: ^akaj, da se odlo~im. (Ukre{e v`igalnik.) 
C: Daj mir, saj ve{, da tukaj ne sme{ kadit. 
B: V redu, saj nisem mislil zares. (Po preudarku.) Grem zraven, ~e lahko dam noter vse. 
A: Vse tole z mize? 
B: Ne, vse iz sefa, grem iskat. 
C: Pa se spla~a, Brane? Saj bo vsak ~as konec. 
A: Madona, temu se res ljubi. 
B: Vse dam gor, in ~e sem zmagal, sem vse vajino dobil. (Odrine stol, koraki, odpiranje sefa.) 
C: Mater, si otro~ji. Pomisli, kaj je bilo v sredo, kak{na {tala potlej, smo komaj zrihtali, da je bilo vse prav nazaj. 
A:
 In bo spet hotel, da pospravljava za njim. 

B (me~e na mizo): Evo, {tiristo, pet tau`ent, obveznice Glaumauter, zlata ura, pi{tola, {katla porno filmov, en tajni zapisnik s komiteta. 

A:
 Pa ta je res spraznil cel sef … 


B: No, kaj imata, kaj? Si ne upata pokazat, a? No, dajta sem, vse svoje! 
A: Se bo zame{alo … 
C: Zdaj ga res serje{, Brane. Pomiri se, {e par minut, dol se usedi. Resno ti re~em, in poslu{aj me, brez vica, smo prjatli, ampak sem le tvoj {ef. (Premor.) 
B: Mogo~e me je res zaneslo, Cenc. Res me kdaj. Tako fino se mi zdi, ~e vi{am, vi{am in vse poberem. 
A: Pospraviti bo treba, je vseeno preve~ razmetano. 
B: In prima karto sem imel, ne blefiram. – Mogo~e sem res idiot. 
A: Ma, ti bova pomagala, a smo ekipa ali ne? (Pospravljanje.) Nazadnje si vse iz istega vzel, ne res? 
B: Ja. Tristopetnajstica. Prej pa tisti dvojni spodaj na levi, saj vidi{, sem ga odprtega pustil. 
A: Mora biti lepo nazaj zlo`eno, ~im prej, in zaklenjeno. – Kdo je za nami? 
C: Darko, Evgen pa Frane. 
A: Fejst fantje, ampak bolj{e, da ne vidijo, kaj se gremo. 
B: A misli{, da se oni ne? 
C: Me ne briga, kaj po~nejo, in upam, da tudi njih ne, kaj mi. 
B: ^e bi enkrat skupaj za{pilali, mi trije proti njim. 
C: Eh, Brane, si ti en zasvojenc. Naj kar lepo med nami ostane. – Kako, gremo na brzino zunaj na en pir? 
A: Lahko. Potem pa spat. Do dveh popoldne, ali do treh. 
C: Blagor tebi. Pri meni bojo spet vnu~ki razsajali. Ne vem, ~e bom kaj spal. 
B: Ob desetih se pa spet dobimo, ane? 
A: Seveda, kaj ho~emo, slu`ba je slu`ba. 
B: Daj no, na toplem smo, v tej kleti. ^e to ni terna za no~nega ~uvaja. 
Rezek pisk oznani, da je izmene konec. Takoj zatem odpiranje vrat. 
C: A smo vse zrihtal? So `e tu. Gremo, fanta. 

Zadetek 
GLAS, `enski: … kot smo vam, spo{tovani in cenjene, obljubili pred enim mesecem, na radiu Plus spet “zasledujemo in podarjamo”! Na{i zvesti in zveste seveda vedo, za kaj gre, a naj ponovim: na{ sodelavec na terenu bo v `ivo spremljal avtomobil in ga opisoval, in ~e se bo voz­nik prepoznal in pravo~asno ustavil, da se skupaj oglasita v program radia Plus, prejme nagrado v znesku 1000 evrov. Predlagam, da kar za~nemo. Mirko, se sli{imo? 
GLAS, s terena: Dober dan, studio, tu zasledovalno­darilna akcija radia Plus, z vami sem Mirko. Da, danes bomo spet podarili 1000 evrov vozniku, ki ga bomo dohiteli, mogo~e bo to njegov sre~en dan. 
GLAS, `enski: Pozdravljen, Mirko. Pa za~nimo: nam zaupa{, kje se tre­nutno nahaja{? 
GLAS, s terena: Naj to zaenkrat ostane skrivnost; povem le, da sem na bolj oddaljenem koncu Slovenije in da se vozim – {e v precej{nji raz­dalji nekaj ovinkov – za modrim telesakijem, ki je, kot ka`e … 
SINKO: O~i, o~i, modri telesaki! … 
O^E iz kuhinje: Ja, ja, Poldek, takoj pridem! Samó juha da zavre. 
SINKO: Avto, avto, na{! 
O^E: Ja, tudi moder avto imamo, mami~in avto je plav. 
SINKO: Ne, na radiu! 
O^E: Na radiu ni avta, Poldek, saj ve{, kako sva se zmenila, pridni fantki nimajo igra~ na radiu in na televiziji. 
SINKO: Na radiu, od mamice! 
GLAS, s terena: … ~esar seveda {e ne vemo. Naj izdam {e to, da na mod­rem telesakiju ne sveti – kar mu seveda ni v ~ast – desna zavorna lu~, kar pa bo lahko, ~e prejme … 
SINKO: Lu~ ji ne dela, mamici, ta zadnja, `e stokrat si ji rekel… 
O^E pride v prostor: Kaj dela{, Poldek, a se igra{? Ja, kje pa ima{ avto­mobil~ek? 
SINKO: Nimam, gor je avto, mami~in, na radiu, in ne sveti lu~ od za­daj! … 
O^E: Ja, priden, Poldek, res ji ne dela, res sem ji `e stokrat rekel, ji bom povedal, ko pride iz slu`be, kako lepo skrbi{ zanjo … 
GLAS, `enski: … in je, mislim, `e ~as, kolega Mirko, da nam pove{, kje danes poteka akcija “zasledujemo in podarjamo”, ki jo vsak mesec pripravlja radio Plus … 
GLAS, s terena: … na{i poslu{alci bodo sami uganili, ~e vam zaupam, da zasledujem modri telesaki po de`eli belih brez, vigredi in mnogih ljudskih obi~ajev … 
GLAS, `enski: Modri telesaki torej, s pokvarjeno zavorno lu~jo, in voz­nik – ali voznica, kajpada – ima le {e sedem minut ~asa, da ustavi in skupaj pokli~eta radio Plus. 
SINKO: Kaj je vigred, o~i? 
O^E: Ne vem, Poldek, ena taka stara beseda, v {oli smo se u~ili, pa sem pozabil, nekaj zelo slovenskega, se mi zdi. – Katera lu~, si rekel, ne 
dela na tistem telesakiju? 
SINKO: Ta zadnja. 
O^E: Seveda zadnja, ~e vozi za njim, ampak katera, leva ali desna? 
SINKO: A mamici? 
O^E: Ne, tistemu avtu. Kaj so rekli? 
SINKO: Ne vem, sem pozabil; da ni v ~ast. Kaj je ~ast, o~i? 
GLAS, `enski: …V Beli krajini torej seveda. Je kaj novega tam, Mirko? 
GLAS, s terena: Ne, studio, {e zmeraj vozim za modrim telesakijem, v ka­terem {ofer, kot ka`e … 
GLAS, `enski: … ali {oferka, Mirko, odprte moramo pustiti vse mo`­nosti … 
GLAS, s terena: … ali {oferka, kajpada … trenutno ne poslu{a na{e radijske postaje, za kar mu utegne biti ~ez nekaj minut prebito `al … Zdaj se mu pribli`ujem, `e razlo~im njegovo registrsko {tevilko, naj jo preberem … STR 15… 
SINKO (prevpije glas iz radia): 15 312, 15 312, sem rekel, da je od ma­mice!… 
O^E: Nehaj, Poldek, mami je v slu`bi, mami je danes v Kranju, na se­minarju. 
SINKO: Ja, ja, v Krajini … v Krajni belih brez! … 
GLAS, `enski: … kar je bilo {e zadnje opozorilo in pomo~ radia Plus pred iztekom na{ega ~asa. Sre~no, Mirko, {e ve~ sre~e pa `elimo tistemu – ali tisti! –, ki vozi pred tabo! 
GLAS, s terena: Se sli{imo! 
Telefon v prostoru. 
O^E: Ja, mama, jaz sem, ja … Poldek je poslu{al, ja … Ne, Jo`ica je v Kranju, zjutraj je {la … Z avtom, jasno … s telesakijem, ne z mo­jim … Ne, niso ga ukradli … Pa ~e ne more bit tam … Jo bom poklical, prav, ja, ta hip. 
Pritisk na telefon~ek, brnenje. ODZIVNIK: … pokli~ete kasneje ali pustite sporo~ilo. O^E: Jo`ica, kje si? Po radiu te i{~ejo … Oglasi se `e, no! SINKO: Mami, mami, lu~ ti ne dela v de`eli obi~ajev! 
Telefon v prostoru. 
O^E: Ja, mama … Tiso~ evrov, vem … Ampak ~e je v Kranju … A ~e mogo~e ni? … Ja, kaj naj pa dela v tisti vigredi tam? Kaj zaboga naj tam po~ne? 
Premor. 
Pritisk na telefon~ek, brnenje. 

O^E: Jo`ica, Jo`ica, plav telesaki, STR 15… 
SINKO: 312, 312! 
O^E: … pa brez zavorne lu~i, to si ti, to ni nobeden drug tam v Beli krajini bogu za hrbtom, to ni noben seminar v petek opoldan, to je druga~en team­building, se mi zdi, ampak Jo`ica, zdaj ko vem, ko vem, kje si, vsaj ustavi, te prosim, ustavi tistemu za sabo in poba{i tau`ent evrov, naj pla~ajo, ~e `e gobezdajo …, ~e so mi morali oni povedat, ne ti … naj mi pla~ajo tvoj seminar … 
SINKO: A pla~ali ji bojo, ker lu~ ne dela? A bom dobil en avtomobil~ek? 
GLAS: Zveste in najdra`ji, dana{nja akcija radia Plus “zasledujemo in podarjamo” se je pred nekaj trenutki kon~ala in vse nas zanima kako. Kolega Mirko? 
GLAS, s terena: Da, studio, akcija je kon~ana, tokrat na prav nenavaden na~in: voznik – ali voznica – modrega telesakija je manj kot pol minute pred iztekom ~asa za nekaj trenutkov zmanj{al hitrost in sem pomislil: Kon~no!, potem pa bliskoma pospe{il in z vso naglico, krepko nad omejitvami, zdrvel po regionalni cesti. Res ~udno, kajne, dragi in drage? Kakor koli `e, akcija radia Plus se nadaljuje prihodnji mesec, upajmo, da bo takrat za nekoga od vas ve~ sre~e. 
SINKO: O~i, o~i, kaj je ve~ sre~e? 



Razpis 
za nagrado Slavka Gruma 2016 in nagrado za 
mladega dramatika 2016 

Pre{ernovo gledali{~e Kranj kot organizator 46. tedna slovenske drame objavlja razpis za nagrado Slavka Gruma za najbolj{e slovensko dramsko besedilo in nagrado za mladega dramatika. 
Za nagrado Slavka Gruma tekmujejo slovenska dramska besedila, pred­lo`ena strokovni `iriji v letu 2015, in na 45. tednu slovenske drame nominirana besedila, za nagrado za mladega dramatika pa nova slovenska dramska besedila avtorjev, starih do trideset let, predlo`ena strokovni `iriji v letu 2015. 
RAZPISNI POGOJI 
1. 
Avtor, ki konkurira za nagrado za mladega dramatika, ne more isto~asno poslati istega besedila na nate~aj za nagrado Slavka Gruma. 

2.
 Dramsko besedilo mora biti namenjeno gledali{ki uprizoritvi za odraslo ob~instvo. 

3. 
Avtorji lahko popravljeno ali spremenjeno razli~ico dramskega bese­dila, ki je `e konkuriralo za nagrado Slavka Gruma ali nagrado za mladega dramatika, na razpis prijavijo samo {e enkrat. 

4. 
Avtorji poslanih dramskih besedil morajo svoje osebne podatke (ime in priimek, naslov in po{tno ter telefonsko {tevilko) predlo`iti posebej, v zaprti kuverti. 

5. 
Avtorji s prijavo organizatorju dovolijo objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v sklopu prireditev Tedna slovenske drame in se v ta namen odre~ejo avtorskim pravicam. 


Rok za oddajo dramskih besedil za nagrado Slavka Gruma in nagrado za mladega dramatika je 30. november 2015. 
Dramatiki naj po{ljejo tipkopis besedila v {estih (6) vezanih izvodih na naslov: Pre{ernovo gledali{~e Kranj, Glavni trg 6, 4000 Kranj, s pripisom “za nagrado Slavka Gruma” ali “za nagrado za mladega dramatika”, ter en (1) izvod na elektronski naslov pgk@pgk.si. 

Nagrada Slovenskih dnevov knjige 
za najbolj{o kratko zgodbo 
2016 

Dru{tvo slovenskih pisateljev in revija Sodobnost razpisujeta nate~aj za nagra­do Slovenskih dnevov knjige za najbolj{o kratko zgodbo. Nagrada zna{a 1000 evrov in bo podeljena ob izjemni pozornosti medijev v navzo~nosti uglednih gostov na slovesnem odprtju 21. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Nagra­jeno zgodbo in {est nominiranih besedil bo objavila revija Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala tri~lanska `irija. Avtorji, ki `elijo sodelovati, naj po{ljejo 
s {ifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2016 na naslov: Dru{tvo slovenskih pisateljev (za nagrado SDK), Tom{i~eva 12, 1000 Ljubljana. Besedilu naj v posebni zaprti ovojnici (ozna~eni z isto {ifro) prilo`ijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, telefonsko {tevilko, lahko tudi elektronski naslov. Zgodba ne sme biti dalj{a od ene avtorske pole (30.000 zna­kov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati samo z enim besedilom. 

Nagrada 
za najbolj{i slovenski esej 
2016 

Revija Sodobnost razpisuje nate~aj za najbolj{i slovenski esej leta 2016. Zma­govalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov. Podeljena bo v navzo~nosti najvi{jih predstavnikov slovenske kulture in dr`ave na slavnostnem odprtju 
21. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Do {est najbolj{ih esejev (vklju~no z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost. Besedila, ki jih bo ocenjevala tri~lanska `irija, je treba poslati v treh izvodih do 10. marca 2016 na naslov: Sodobnost, Suhadol~anova 64, 1000 Ljubljana. Besedila avtorjev, ki ne bodo upo{tevali vseh pogojev, bodo izlo~ena. Pogoji so: a) besedila je treba opremiti s {ifro, b) v posebni ovojnici, ozna~eni z isto {ifro, je treba prilo`iti ime, priimek, naslov, telefonsko {tevilko in morebitni elektronski naslov, c) esej naj bo splo{ne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami `irija ne bo upo{tevala, ~) avtorji smejo sodelovati z najve~ tremi prispevki, ki morajo biti poslani lo~eno, d) avtorji ne smejo biti ~lani uredni{kega odbora Sodobnosti, e) eseji ne smejo biti kraj{i od 20.000 in ne dalj{i od 40.000 znakov s presledki. Nagrada vklju~uje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.