GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE 1925 Št. 2 VSEBINA: RAZPRAVE: Str. CHATAIGNEAU. prof. Y. (Paris): Les tendances acluelles de 1’ čcole geographique frangaise.................................. 81 TUMA, dr. H. (Ljubljana): Toponomastika.............................86 HINTERLECHNtR, unit), prof. dr. K. (Ljubljana): Premoško bogastvo posameznih držav in njih medsebojno razmerje............97 RUS, dr. J. (Ljubljana): Morfogenetske skice iz notranjskih strani: , II. Ljubljanica in notranjska polja. III. Razmerje geološke zgradbe do geneze kraških polj (z 1 kartico v tekstu) . . 105 HORVAT, dr. I. (Zagreb): O vegetaciji Plješevice u Lici (sa 1 karlicom u tekstu i 7 slika u prilogu)..........................1Ü. KRANJEC, prof. S. (Ljubljana): Iz naše šolske geografije ...........123 MANJŠI ČLANKI: TOMAŽIČ O. (Ljubljana): N. Košaninova rastlinskogeografska raziskovanja Južne Srbije v letih 1911 do 1925 .......................... 130 BAŠ F. (Maribor): Nove železnice v Jugoslaviji......................136 REJA O. (Ljubljana): Potresna opazovanja v Sloveniji................140 GEOGRAFSKE NOVICE.............................................141 KNJIŽEVNOST.................................................. 142 SAVN/K, dr. R. (Celje): Pregled doslej izdanih jugoslovanskih zemljevidov države SHS in Balkanskega polotoka (Konec) . . • 148 GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI ..............................160 IZDAJA IN ZALAGA GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI UREDNIKI: dr. VALTER BOHINEC, dr. ROMAN S A V NIK, dr. IVO RUB1Č, Ljubljana. Celje. Split. BULLETIN DE LA SOClffi DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA (ROYAUME DES SERBES, CROATES ET SLOVENES) 1925 NO 2 TABLE DES MATIERES. Page Y. CHATAIGNEAU: Les tendances actuelles de 1’ ecole geographique fran^aise . . 81 H. TUMA : La Toponomastique......................................................86 K. H1NTERLECHNER: Der Kohlenreichtum der einzelnen Staaten und ihr Verhältnis zueinander....................................................... 97 J RUS: Etudes morphogčn£tiques dans la Carniole intčrieure. II. La Ljubljanica et les polyes de la Carniole intčrieure ... 105 I1-I‘iLe!S.xela,ions de la struc,ure g^ologique des polyös de la Carniole interieure et de leure genese 8) L. c. Vhdl. Geol. R.-A. 1897. ,a) Wasserversorgung im Karstgebiete, Mitt. Mus.-Ver. f. Krain 1907, p. 138 s., 151. Poglavitna oznaka apnenca v hidrografskem in morfološkem pogledu je njegova velika votlikavosl20) Ta pa povzroča ono propustnost svoje vrste, ki je identična s skrasovalnostjo. Silno izprevrtanost logaškega Ravnika,21) ki ga sestavljajo kredni apnenci, smo že poudarili. Tudi notranjskemu dolomitu se ne more dostopnosti za skrasovanje absolutno odrekati. Vendar segata njegova votlikavost in skrasovalna propustnost po večjem delu neznatno pod površje; kajti razpok, ki bi ga delale votlikavega globoko v notranjost, notranjski dolomit v splošnem nima.-2) Tako nam bo tudi razumljivo, da naš dolomit ob kemijskem razkrajanju na površju ne more ostati kompakten. Njegovi delci se namreč pod vplivi letne in dnevne zmrzali ter drugih sil odločijo od žive skale in med seboj, torej še predno se morejo kemijsko razkrojiti. Že od daleč izgleda dolomitsko površje pesknato, v nasprotju z gladkim apnenčevim površjem. Če hodiš po njem, čutiš pod vsako stopinjo njegovo raskavo drobirje. Kemijsko razkrajanje, ki toliko prevladuje na apnenčevih tleh, je torej na dolomitskem svetu le znatna pomoč mehaniškemu razpadanju na površju. Zato se na dolomitih tudi niso mogle izobraziti tako številne in globoke vrtače ter okoliševke kakor n. pr. na logaškem Ravniku ali Postojinsko-rakovskem Krasu. Vrtače na notranjskih dolomitih so kaj redke in plitve. Koder so bolj pogoste, je to znak, da imamo tam globlje segajočih razpok ali vsaj poči, ki odvajajo padavine s površja do prve lezike (razora) med skladi. Na takih mestih so tudi mogoči ponori sredi dolomitskih tal. V splošnem pa je dolomitsko površje na široko neznatno izglobano, valovito. Od razkrajanja in preperevanja dolomitovega drobirja preostaja žolti ilovak.23) Koder je v kotanjah tega ilovaka zbranega na debelo, tam so tla navadno bolj vlažna (lokve).21) Svojstva, kot mala trošnost in propustnost ter krasu slično površje na dolemitskem svetu, vendar ne nudijo možnosti, da bi se na njem izobrazile večje vodotečine. Studenci, ki hranijo majhne potočke, slabotni solzaji ali obdobni kaliči, vse to so neznatni pojavi, ki naj označajo dolomit kot pospeševalca vodnatosti na Notranjskem krasu. Vsi imajo svoja povodja (Sammelgebiet) prav tesno odmerjena. Kljub temu je marsikateri solzaj ali kalič dal povoda, da se je ob njem naselil človek. Da nevedemo samo Gornje Poljane (1060 m), najvišje stalno bivališče na gorskem obodu Loškega polja, ter vas Vrh, koje odvisnost od solzaja je tako mikavno opisal Schollmayer.25) Drugače je, če dotekajo na dolomit obilnejše vode iz absolutno vodo-držnih hribin (alogene reke). Tedaj so njegova tla izložena rečni eroziji 30) Grund, 1. c. (2) p. 172. 2‘) G. V. 1925, p. 31 s. !J) Schollmayer, 1. c. p. 139. 23) Fr. Tučan, Terra rossa, deren Nalur und Enlsfehung, Neues Jahrb. f. Min. etc. 1912, Beilage = Bd. 34. 2<) Schollmayer, 1. c. p. 135 s. “) L. c. p. 134, 138 s., 140 S., 151. prav lako kakor vsaka druga nekraška hribina. Bližnja Iška se je v svojem srednjem toku od izliva Zale dalje zarezala globoko in tesno („Iški Vintgar“) v trijadne dolomite Krima (1107 m) in Mokrca (1058 m) ter se vzdržuje v njih, ne da bi iz njih dobivala večjih dotokov. Tudi Cerkniščica, ki prihaja od istih krajev, Vidovskih Rovt, vztraja od Begunj do Cerknice med kremenastimi dolomiti Slivnice (1115 m) in Menišije („Pretiska“) brez vsakega dotoka, od Cerknice dalje pa po svojem znošaju do Rakovskega mostka. Rakovski mostek je ime enega prvih ponorov, ki se na gosto vrstč na skrasovanem obodu Cerkniškega polja od Želš oziroma Dolenje vasi proti vznožju javornikov. Do njega vrši voda svoje normalno erozivno, oziroma akumulativno delo po površju. Tu pa se začno ob predjamski prelomnici razrahljana apnenčeva tla26) in številne votline skrasovanega javorniškega podgorja. Od Rakovskega mostka proti zahodu je radi tega odtakanje Cer-kniščice kakor tudi drugih točajev Cerkniškega polja odvisno od razmerja, ki vlada med količino dotekajoče vode na eni ter kapaciteto odtočnih votlosti na drugi strani. Spomladi in jeseni, t. j. v času dolgotrajnih nalivov, podzemne odtočine daleko ne zadoščajo, da bi se mogla vsa voda sproti odtekati. Tedaj zastaja večji del vodovja v cerkniškem dnu, povzroča v njem poplave in se navadno za več mesecev ojezeri. Mehki, trošni in manj propustni dolomit trpi pod erozivnimi in ab-razivnimi vodnimi silami, ki ga razarjajo ter poglabljajo in izravnjujejo njegovo zemljišče, danes celo še bolj kakor v predkraški dobi ravniške Ljubljanice, dočim zaostaja apnenčev svet v okolici po večjem obsegu v svojih ravniških višinskih legah. In kakor je bila izobličila v predkraški dobi rečna erozivnost zemljiško obliko dolge linearnosti, Notranjski rečni ravnik, tako so v spremenjenih okolnostih, t. j. v tesni zvezi s skrasovanjem posameznih ploskev ravnika, ustvarile rečna in inundančna erozija ter jezerska abrazija in akumulacija nize izoliranih, na dnu izravnjenih „kraških polj.“ Iz priložene kartice je razvidno, da je planinsko dno, in tudi logaško, izobraženo v dolomitskih tleh. Primeroma premočrtni obrisi njunih vhodnih obodov so našli svoje predispozicije na dveh prelomnicah, idrijski in logaški. Ob njih je dolomita konec, tam se že dviga skrasovani rob logaškega Ravnika. Če na drugi strani prelomnice ne bi bilo skrasovanega apnenca, ampak bi imeli tudi tam dolomit, tedaj bi Ljubljanica še danes tod zarezavala normalno dolino, kakršno je imela nekdaj v višinah ravnika in jo ima srednja Iška. Tako pa je prisotnost apnenca z njegovo včliko skrasovalnostjo pretrgala rečno črto ter spremenila povrhnjo erozijo v podzemno. A s tem je obenem na sosednjih dolomitskih tleh preostalemu torzu reke neprimerno pojačala, okrepila povrhnjo erozivnost. Zato moramo na tem mestu posebno poudariti dejstvo, da je prisotnost apnenca pogoj, ki brez njega na sosednjih dolomitskih tleh ne more nastati obsežna izolirana globel kraškega polja. M) W. Pulick, Der Zirknitzer See und seine geologischen Veihäilnisse, Festschrift Realschule Brünn 1912, p. 273. Medlem ko je torej radi spuščanja hidrografske cone skrasovala apnenčeva plasa logaškega Ravnika, so vsled lega nasiale vodne zastave mogle uničevati dolomitska tla po površju in nemoteno ter neprekinjeno na široko globati od predkraške dobe dalje do danes. Zraščanje vrtač in uval, njih poglabljanje proti hidrografski coni ter podori jamskega slropovja so še drugi procesi, katerih efekt imamo v oblikah ravne poljske globeli. Na pravkar omenjeni način se da razlagati, da je seglo poljsko dno v Cerknici celo daleč na apnenčeva tla v podnožju Javornikov. Po delovnih silah je torej kraško polje efekt povrhnje rečne inundačne in lakustrijske destrukcije dolomitskih in le v manjšem obsegu apnenčevih tal, destrukcije, ki pa je vedno v najtesnejših zvezah s podzemno erozijo v kraški apnenčevi okolici. Vrlače so bolj oblikovni izraz kraške erozije na tleh trdega, a vollikavega apnenca, polja pa produkt pisanih kombinacij zgoraj naštetih sil in pojavov na progah manj propustnega, a bolj trošnega dolomita, ki leži ob skrasovalnem apnenčevem zemljišču. Resume, Dans la premiere esquisse, 1’auteur decrit les cours d’eau du Karsl et de ses poly es excaves dans la peneplaine fluviale prepontique. Par suite de 1’abaissement de la zone hydrographique, la longue riviere, la Ljubljanica prediluviale, s'est karstifiee dans sa peneplaine ä partir de ses sources jusqu’ä Vrhnika. Par lä, elle fut trongonnee en six cours d’eau karstiques: la Trbuho-vica, pres de Prezid; le Loški Obrh, dans le p o ly e de Lož; le Jezerski Obrh et son pro!ongement periodique nomme Stržen, dans le poly e de Cerknica; le Rak, dans le ravin de Škocjan; le Unec, dans le p o lye de Planina, et la Ljubljanica, ä partir de Vrhnika. Cheque cours d’ eau, commengant au fond de son poly e par des sources vauclusiennes, termine son existence superficielle dans des ponors. Seul, le Rak longe l’ouvala Rakek-Unec ä la distance d’un km. La hauteur absolue des poly es qui se succedent graduellement diminue dans cheque fond suivant ä vau 1’eau. Seul, le poly e de Logatec, surmontant un peu son voisin de Planina, n’est parcouru par aucun des susdits troncs de la Ljubljanica. ♦ Dans la deuxieme esquisse, 1’ auteur s’ attache ä montrer, par 1’ exemple des trois polyes de la Carniole Interieure, que leure genese depend da la relation qui existe entre dolomites et calcaires du Karst. Ceux-ci vu leur grande et pro-fonde porosite et leur dissolubilite etant permeables, paraissent absolument ac-cessibles ä la karstification. Ceux-lä, au contraire, ne possedent ces qualites que dans une mesure restreinte on qui ne penetrent guere loin de la surface. Voilä purquoi les do lines karstiques ici sont rares et peu profondes. Contrai-rement aux calcaires, les dolomites se trouvent etre relativement aqueux ainsi que soumis au pouvoir erosif de l’eau courante. Leur resistance est nolamment petite quand ils sont arroses par des fleuves allogenes assez forts. Et si ä la suite de la capacite insuffisante des ponots, situes sur le sol calcaire, les eaux sont forcees de stagner, le pouvoir erosif de 1’ eau atteint des superficies etendues des polyes karstiques. A trois dislocations, sur le sol de la peneplaine de la Carniole Interieure, le terrain dolomitique alteme avec le terrain calcaire. Le long de celles-ci se sont formes, comme effet de 1’ erosion et de 1’ abrasion superficielles, les bassins des polyes qui, sur les terrains calcaires attenants, peuvent etre aussi un produit de 1’ erosion souterraine. Ju o Horvat : O vegetaciji Piješe vice u Lici. 113 IVO HORVAT: O VEGETACIJI PLJEŠEVICE U LICI. (Sa 1 karficom u tekstu i 7 slika u prilogu). Na medji Hrvalske i Bosne, u dugom Iancu od 100 km brazdi Plješe-vica od Priboja i Petrova sela na sjeveru do Popine na jugu i sastaje se na tromedji s ograncima Dinare i Velebita. Na istočnoj su joj strani na domaku bosanske planine Grmič i Osječenica, a na zapadu Kapela. Tako Plješevica geografskim položajem pruža posebne geobotaničke probleme: s jedne je Strane vezana sa sistemima bogatim borealnom florom, a s druge strane s klasičnim planinama ilirskih endema. Orografskom razgranom pruža toliko različitosti za razvoj flore i vegetacije, da na usku terenu nosi naj-heterogenije lipove. Napose se odlikuju značajnom florom i vegetacijom u sjevernom dijelu Gola Plješevica (1649 m), Gredoviti vrh (1431), Trovrh (1622), Debeli vrh (1606) i Ruda poljana (1616), u srednjem Brusnič (1431), a u južnom dijelu Lisac (1336) i Poštak (1430). Prošlo je više od stotinu go-dina1). što je poznati isfraživač Paul Kitaibel u pratnji grofa Walds teina posjetio sjeverni dio planine i opisao iz Gole Plješevice, Vilene i Frkasič drage veliki broj novih vrsta. Mnoge su od tih vrsta nadjene kasnije i drugdje na Bal-kanskom poluotoku, tako Myosotis suaueolens, Scrophularia laciniata, Laserpitium marginatum, Lathyrus laevigatus, Heliosperma 'pusillum i druge. To su ponajviše ilirski en-demi tercijernoga podrijetla. Znatan je dio od novo opisanih biljaka ustanovljen i na Apeninskom polu-oloku. Linum capitatum, Scabiosa silenifolia i slične vrste upučuju na tercijernu vezu izmedju oba poluotoka. Ima napokon i lakvih biljaka u flori Plješevice, koje nijesu nigdje drugdje nadjene. Tako primjerice Lathyrus alpestris dolazi jedino na Goloj Piješevici i Mrsinju, a najbliži mu srodnici živu istom u Sibiriji. ‘) Isporedi L j. Rossi: Die Plješivica und ihr VerDindungszug mil dem Velebil in botanischer Hinsicht. Magyar Bol. Lapok, XII, 1913, pp. 37-106 i tamo navedenu litera-luru. Literatura, u koliko nije posebno naznačena, nalazi se u Rossijevoj radnji. 11IHAC 7AVAUE 53 KORENI CA LIČKA PLJEŠEVICA 5JEVFRKI DIO Dakako, osim ovoga novoga, do fada nepoznatoga bilja, našli su spo-menufi islraživači i veliki broj drugoga bilja, kojc je bilo od prije poznalo iz eurazijskih planina. Dugo iza ovih uspjelih istraživanja podjoše na Plješevicu u fri navrafa Šlo ser i Vukotinovič i sabraše velikom porrmjom znatan broj zanim-ljivoga bilja, tako da „Flora croafica“ sfalno navodi nalazišta sa Plješevice i Mrsinja. Tada su zaredali razni drugi islraživači (Zelebor, Schiller, Stark, Boiler i dr.), jedni s večim, a drugi s manjim uspjehom, i činilo se, da je flora planine prilično točno poznata. Ni vegetacija nije ostala zanemarena. G. Beck2) uspeo se godine 1898. na Plješevicu s koreničke Strane i prikazao vegefaciju na torne obronku tako točno, da njegova pregledna istraživanja mogu vlasfitim opažanjima potpuno potvrditi. Pa uza sve to, osim glavnoga vrha sve je drugo ostalo nepoznato, cio onaj dugi lanac sa više od 90 km slajao je gotovo bez ikakvih data, dok nije Ljudevit Rossi zašao u te nove krajeve. Rossi je prvi bota-ničar, koji se uspeo na Ozeblin, Rudilisac* Brusnic, Kremen, Bukovi vrh i Lisac. On je sabrao sve do tada poznalo i publikovao u dva maha zajedno sa zanimljivim rezultatima svojih istraživanja (Centaurea atropurpurea, Astragalus carniolicus, Serratula nitida i dr.). Tako če Rossijeve radnje ostati trajnom osnovom za svaki daljnji rad. Medjutim sam Rossi izričito yeli: „Trotz alledem muß ich konstatieren, daß die Flora des Plješivica Gebirgszuges noch lange nicht hinreichend erforscht, und daß noch sehr vieles nachzulragen ist, um ein annähernd vollkommenes Vegetationsbild desselben darzustellen...“ Razlogom je torne udaljenost i nepristupačnost planine, koja je prije izgradnje ličke željeznice bila svijet za sebe. Imao sam dovoljno prilike, da se osvjedočim o svim pofeškočama nadasve divljega terena, koji je več u 15. vijeku dobio ime „vražji vrtal“, a još i danas narod pozna „vražja raštela“. Prvobitno sam namjeravao, da floristički istražim do tada posve nepoznati dio izmedju previje Škipine i Bijelih potoka, t. zv. Malu Plješevicu, a u ostalim djelovima da proučavam vegetaciju. Medjutim, več po prvi puta, kad sam u svrhu orijentacije prošao terenom, uvjerio sam se, da treba svagdje i detailnih florisfičkih študija. Primjerice, na Goloj Plješevici, kojoj su svi islraživači posvetili največu pažnju, našao sam medju ostalim vrste Juncus monanthos, Listera cordaia i Goodyera repens, a ipak su ove vrste važne za prosudjivanje flore i vegetacije. ]oš više sam se o lome osvjedočio, kad sam kasnije na Žestikovcu, Trovrhu, Debelom vrhu i Rudoj poljani našao vrste Rhodiota rosea, An-drosace lactea, Carex atrata, C. firma, Primula Wulfeniana, Bartschia at-pina, Selaginella selaginoides, Gnaphalium leontopodium, Bupleurum Ion-gifolium, pa prijeporni Rhododendron hirsutum, sve to u večim količinama. J) G. Beck, Die Vegefationsverhällnisse der illyrischen Länder, Leipzig 1901. Svi ti lipovi i još mnogi drugi pokazuju vezu s Alpama i sa znatno višim bosanskim planinama, te su važni za pro-sudjivanje geneze flore nesamo Plješevice, več i drugih su-sjednih planina. Posve razumljivo, da to isto, šlo je rečeno za floru, vrijedi još mnogo više za vegelaciju Plješevice. lstraživanjima sam započeo godine 1922. i namjeravam ih nastaviti. Na ovome mjestu želio bi pružiti samo preglednu sliku vegetacije sjevernoga dijela Plješevice, koja može da zanima stručnjake iz srodnih područja geografije i šumarstva. Skupne rezultate mojih geobola-ničkih islraživanja objaviti ču na drugom mjestu. Prikazano područje obasiže dva sistema sjevernoga dijela: sistem Velike Plješevice i sistem Male Plješevice, koji ču zvali sistemom Trovrha. * * * Vegetaciju Plješevice dijeli Beck3) u dvije regije: 1. šumsku regiju, od donje granice šume (raskidana i devastirana krška šuma) do gornje granice šume (Picea excelsa 1516m), i 2.alpinsku regiju, iznad gornje šumske granice. Šumska je regija prema dolje jasno omedjena. Donja granica šume najstrašnija je i najporaznija slika, šlo je svaki laik opaža. Uzroci su dvo-vrsni, klimatski i biotski. Beck4) drži, da suha klima krških plaloa ne pogoduje razvilku šume, navlastilo crnogorice. Drugi je faktor čovjek, koji unišlava, gdje god može. Malo se gdje vidi tako zajednički utjecaj obiju faktora, kao na Plješevici. lugozapadni obronci na koreničkoj strani pokazuju pomak za čitavih 250 m više nego kordunska, sjeveroisločna zavaljska strana. Uz-ekspoziciju glavnim je razlogom ovoj razlici sječa, koja je bila od uvijek na ličkoj strani jača nego na bosanskoj. Osobifo je stradala crno-gorica (Abies, Picea i Taxus), koja u nižim zonama gotovo manjka, a ipak stari panjevi upučuju na to, da su se ovdje prostirale još nedavno i crno-gorične sastojine. Podjemo li iz Zavalja mimo Gizdina vrha (788) na Trolokvicu (1079) a odavle preko Džakuline krčevine (1179) i Zelene lokve (1100) na Golu Plješevicu (1649), to čemo na usponu od 1150 m opažati velike promjene u vegetaciji. Kulture i pašnjaci sežu do višine od 550 m i prestaju ispremješane sa šikarom bukve, ljeske, gloga, lipe, bazge i drugog grmlja. U višini od 600 m učestaju bukve, bivaju sve više i več nakon stotinu metara uzdiže se visoka bukova šuma, kojoj se pridružuju pojedinačne jele. Višim usponom jela učestaje, njoj se primješa smreka i tako je več u višini od 890 m procenat crnogorice dosta velik. Zalazimo u mješanu šumu svih lriju elemenata. Takva se šuma po-vlači duž cijele Uvale i seže na isfočnim obroncima glavnog bila do po- >) G. B c c k, 1. c. pp. 287-288. <) G. B e c k, L c. p. 314. prečne višine od 135C m. Uspnemo li se više, to se crnogorica gubi, a bukva zauzima posve teren, i samo na krševitim mjestima koče se smrekova stabla. Čista se bukova šuma proteže sve do gornje granice šume, gdje se opet pojavljuju pojedine smreke. Napose je zanimljivo raširenje i sastav mješane šume. Impozantne prašume, kuda nije doprla kultura niti je sjekla sjekira osim male čobani-nove, pokrivaju u svemu svome bogatstvu i veličini ogromne komplekse. Silna stabla u neprohodnim gudurama dosižu višine i starost, koja daleko nadvisuju srednje-europsko mjerilo. Be c ko v opis bosanskih prašuma može se posve primijeniti na plješevičke prašume. Zanimalo me imade li kakva zakonitost u njihovu sasfavu. Več mi se na prvi pogled činilo, da su postoci, u kojima su zastupane pojedine vrste, odredjeni po višini i ekspoziciji staništa. Brojčani podaci, koje mi je stavio na raspolaganje gosp. šumar. pristav inž. Walter Muck za procjenivani pojas u visinskoj zoni od 850—1350 m, potvrdili su posve moje mišljenje i utvrdili zakonitost u promjeni odnošaja pojedinih elemenata, U prvi pogled udara odmah u oči promjena u omjeru crnogorice i bjelogorice, prema usponu. Dok je u višini od 1170 m kod Zelene lokve sa-stavljena šuma od 23‘9% sfabala bukve (javorova imade 2—3 po jutru), a od 63'1 % crnogorice, to je u višini od 1350 m crnogorica zastupana samo sa 23,8%. a bukva sa punih 76‘2%- Poredimo li omjer bukve i jele na dosta velikom broju pokusnih ploha u višinama od 850-1350 m, to dobivamo rezultat, da je maksimum bukve 92‘8% ujedno minimum jele 43%. a minimum bukve 31-4% maksimum jele 54%- Posve je zaseban položaj smreke prema ostalim komenzalima. Najbolje če to ilustrirati skrižaljka, koja pokazuje rezultate taksacije na 4 po-kusne plohe u bližini Zelene lokve na istočnim obroncima Gole Plješevice. Iz skrižaljke se vidi procentualna promjena u sastavu šume: Br. Višina Crnogorica Fagus Abies Picea 1. 1170 m 67i 32-9 37-0 30-1 2. 1200 , 468 53-2 36-4 10‘4 3. 1300 „ 39'2 60 8 241 15i 4. 1350 „ 26-8 76 2 4-2 19-6 U pokusnoj plohi br. 2 vidi se, da je procenat crnogorice razmjerno blizu procentu bjelogorice. Posve je to drugačije na pokusnoj plohi br. 1, koja leži na krševitu terenu u bližini ponikava, gdje dugo za ljeta ostaje snijeg. Ovdje se postotak bukve naglo umanjuje na 32-9l)/o i leži u bližini minimuma bukve u mješanim sastojinama. Procenat jele ostaje gotovo konstanlan, dok postotak smreke nenadano skače na 30i %, šlo se približava maksimumu smreke u mješanoj šumi. Smreka se ovdje širi na račun bukve-Posve je obratno u pokusnim plohama br. 3 a osobito br. 4. Vidi se jasno opadanje crnogorice pri usponu, a s druge strane veliki porast bukve. Promolrimo li odnošaj izmedju smreke i jele, to vidimo, da jela pada na minimum svoga raširenja na 42%, dok smreka rasle od 104% na 19-6 °/0. Smreka se širi ovdje na račun jele, a isto tako i bukva. Uz ovaj primjer, iz koga se vidi ufjecaj višine na odnošaj pojedinih elemenata, prikazati ču dvije pokusne plohe, koje leže u isfoj višini, ali su različno eksponirane Obje leže na pribojskoj strani Gole Plješevice, prva je izložena na sjever, a druga na jugozapad. Br. Ekspozicija Višina Crnogorica Fagus Abies Picea 1. N 1250 42-9 57-1 5'4 37'5 2. SW 1250 26-5 73‘5 209 5*6 Na sjevernoj ekspoziciji zastupana je crnogorica vrlo obilno i to po smreki, kojoj je ovdje maksimalan postotak s 37'5%> dok je jela vrlo slabo zastupana. Na jugozapadnoj ekspoziciji raste procenat bukve znatno, ali raste uz to i procenat jele na 20-9%. dok smreka pada na 5'6%. Nekoliko ovih brojeva doneseno je, da se vidi zakonitost u raširenju pojedinih elemenata mješane šume. Potrebno je, da se u torn pogledu provedu poredbena istraživanja uva-živši i starost stabala. Takva istraživanja trebati če provesti i u ostalim di-jelovima Plješevice i u susjednim planinama, da se ustanovi, u koliko se mogu ovi rezultati generalizirati ili vrijede samo lokalno. Istom, kad se ova istraživanja provedu moči če se odrediti sukcesije u našim šumama. Mješana šuma pokazuje velike razlike i u sastavu vegetacije nižega rašča i pokazuje nekoliko izrazitih lipova, koji se fizionomski i florisfički bitno razlikuju. Spominjem samo neke od njih. U prvom je redu to zadruga borovnice, Vaccinium Myrtillus, zatim dolazi Erica carnea, Oxalis acetosela sa Listera cordafa i Goodyera repens, a posebno se ističe zadruga paprafi Blechnum spicani, koja nastava položiti teren. Uz rubove manjih čistina i na pojedinim svjetlijim mjestima u samoj šumi u cijelom pojasu mješane šume dolazi Rhamnus fallax. Njemu se osobito u višim zonama, na-pose u subalpinskoj pridružuje Telekia speciosa, prekrivajuči često u masama svojim velikim liščem i žulim cvjetovima čitave komplekse. Mješana šuma prelazi prema usponu sve više u čislu bukovu sa-stojinu, koja se posebnom fizionomijom i posebnim florističkim sastavom razlikuje od brdske bukove šume. Zato luči Ada mo v i čr>) formaciju brd ske i formaciju predalpinske bukove šume. Stabla su u predalpinskoj bu-kovoj šumi niška i tanka, pri dnu više ili manje sabljastog rasta, a na sedlima, šlo ih tvore, porasli su glatki, tamno zeleni buseni mahovine Die-ronum Sauleri. U toj šumi dižu se pojedinačne smreke nešto povrh krošanja bukve. Smreke su pri dnu vrlo debele, a prema vrhu se brzo utanjuju, tako da je stablo posebna oblika. Predalpinska je bukova šuma svjetla i poprima s) L. Ada m o vic, Biljnogeografske formacije zagorskih kradeva Dalmacije, Bosne. Hercegovine i Črne gore. Rad Jug. Akademije, knj. 195, p. 113, vedi broj subalpinskih elemenata. Pri večern usponu biva sve niža i prelazi tako postepeno u klekovinu bukve, da se granica ne može pravo odrediti, jer tiije lako nači mjerilo, šfo je još šuma, a šfo klekovina. U bližini gornje granice učesfaju ponovno smreke i izdižu se vrhovima iznad bukava. Biva li to u večoj mjeri, tada se razvija povrh zone bukove šume subalpinska smrekova šuma. Najljepše je razvita takova šuma na sedlu Žestikovca i Trovrha. Iznad Dugih Luka, velikih livada, koje se prosfiru povrh Medjudražja u vis od ca. 800 m, nalaze se ogromni kompleksi ravna ili nešto položita terena, koji je obrašfen mješanom prašumom. Sastav je njezin posve isti kao u Uvali, jer su te šume njezin fakfički nasfavak. Na istočnim i sjeveroisfočnim obroncima podno Trovrha seže mješana šuma do višine od 1350 m i prelazi u čistu bukovu šumu, koja prestaje tek pod velikim stijenama, koje su nastale lomom na čitavoj duljini od Žestikovca do Rude poljane. Pečine su visoke 50—150 m i obrasle su lokalno nižim raščem, kako se to razablre iz slike br. 2. Iznad ovih pečina diže se manjim usponom vrh Trovrha (1622). Ove krševite obronke u širini od 50—80 m pokriva subalpinska smrekova šuma. Stabla su smreke visoka 6—8 m i gdje su razdaleko smještena, pru-žaju povoljne uvjete za razvoj niške vegetacije. Dovoljna količina svjetla, a napose zaštičenost od vjetra razlogom su bogatom florističkom sastavu šume. Od grmlja dolazi bukva V»—1 m visoka, Lonicero reticulata. zanim-Ijiva sa genetskog gledišta6) i Rhamnus fallax (žesfika) u tolikom mnoštvu, da je susjedni vrh dobio po njoj ime Žesfikovac. Osim toga raste Sorbus aucuparia, Ribes pallidigemmum, Geranium sihaticum,Ranunculus platani-folius, Solidago alpeslris i drugo. Na sfrmijim miestima nalazi se zadruga obiju borovnica, Vaccinium ni tis idaea i V. Myrtillus, vrijesa Erica carnea i vrbe Salix grandifolia. Gdje god tektonske prilike dopušfaju, uspinje se takva šuma do vrha. Gornja je granica šume uvjefovana klimatskim i tektonskim faktorima. Na onim vrhovima i sljemenima. koji ne sežu do višine, u kojoj bukova šuma prelazi u klekovinu, primjerice na Uskovači (1449). dopire bukva u eksemplarima od 6—8 m sve tik pod sljeme i ovdje zastaje. Porub čine kadikad smreke ili Acer obtusatum. Sljeme je ili golo ili pokriveno sub-alpinskim šibljakom, koji je sastavljen od grmova Rhamnus fallax, Ribes pallidigemmum, Rosa sp., Sorbus aucuparia i jedne vrste žutike, Berberis spJ) i mnogo zeljanoga rašča. Gdje su pečine veče i obronci strmiji, na-stupa na liticama Daphne alpina, a u krševima Spiraea cana. Posve je drukčije u spomenufom slučaju, gdje je granica šume uvje-tovana visokim usponom vrha. Visinom se mijenjaju živofne prilike bilja, °) Dolazi jedino u ilirskim zemljama i [apanu. ’) Ovaj Berberis, koji naslupa u večim količinama kao stalni praljoc šibi jaka, na* Jazi se momenfano 11 obradbi i vjerovatno se radi o posebnoj vrsli. a uvjeti za razvoj drveča padaju pod minimum. Duga zima, veliki snijeg, ekstremi u temperaturi dana i noči a napose žestoki vjetrovi priječe razvoj šume. Utjecaj se tih faktora opaža več u višinama od 1400 m, ali uza sve to ne prestaje šuma svagdje u istoj višini. Granica je ovisna u prvom redu o tektonici Plješevice. Pogled na sliku br. 1, koja predstavlja Golu Plješevicu, gledanu s južne strane, opravdava u punom opsegu ovu tvrdnju. Na jugozapadnom obronku vidi se sistem pečina, koje se uzdižu iz-medju dvaju kompleksa sipina. U tri jezika uzdiže se šuma na zaštičenim mjestima vrlo visoko, a na otvorenim prestaje kao odsječena. Bukva zastaje posve, a na izločenim krševitim obroncima koče se samo osamljena smrekova stabla. Niška su, krošnje su im pri dnu široke, a vršci utanjeni. Na rubovima ovečih sfijena često su posve okljaštrene, jedino na zavjetrini šire gratičice. Na drugoj strani, na jugoistočnom obronku, nema sipina i niška bukva seže znatno više. Važan je pri torne i utjecöj vjetra. Vjetrovi duvaju na Plješevici s dvije strane. Sa sjeveroistoka, bura i sa jugozapada, jugo. Na stanovitim lokalitetama sila je vjetra neopisivo jaka i zato na tim mjestima šuma brzo prestaje, i u koliko to dopušta konfiguracija tla, pokriva veče komplekse klekovina ili se razvijaju niški grmiči i niške zeleni. Klekovinu čini bukva 1 planinski bor. Planinski bor, Pinus mughus, dolazi u čitavoj Plješevici samo na dva mjesta. Prvo je velika enklava na sjeveroisfočnom obronku Gole Plješevice u višini od 1500-1630 m, a drugo na Debelom vrhu u višini od 1603 m ograničena na kompleks od nekoliko kvadratnih metara. Na Goloj Plješevici nastava bor gotovo isključivo sjeveroistočni obronak. U donjim je zonama pomješan sa bukvom i smrekom. Bukva se brzo gubi, a pojedine smreke uspinju se pače više od bora. Klekovina se bukve i bora ne razlikuje floristički. Razlika je više u torne, da li je zadruga rjedja ili gušča. U gustoj dolazi Sorbus chamae-mespilus, a naokolo bora čini obrub Vaccinium uitis idaea. U rjedjoj sa-stojini stalni SU pratioci Gentiana symphyandra, Erica carnea, Ranunculus scutatus, Helianthemum obscurum, Erynpium alpinum, Lilium carniolicum i Geranium sihaticum. Juniperus nana dolazi jedino na Goloj Plješevici, Debelom vrhu i udaljenom Poštku. Značajni pratioc klekovine Alpa, sleč Rhododendron hirsutum, ne dolazi u čifavom sistemu Velike Plješevice, naprotiv je bogato razvit na sje-veroistočnim i istočnim obroncima u sistemu Trovrha. Tu nastava lomne stijene od Žestikovca do Rude poljane. S njime je vezan veliki broj eleme-nata planinske flore, koji su posve ograničeni na ove lokalitete. Pod Uticama i izmedju njih, gdje je strmina samo nešlo manja ili su se stvorile manje terase, razvija se Rhododendron hirsutum u velikom mnoštvu posve inlaktan, uspinje se pomalo i na okomite lilice priljubivši se uz kamen i prelazi lagano u firmetum, zadrugu šaša Carex firma. Sasfav zadruge sleča vrlo je nalik na onoga u Alpama, s razlikom, šlo stanoviti dio alpskih elemenafa manjka, a nadomješčuju ih endemički lipovi. Uz grmiče Sorbus aucuparia, S. chamaemesnilus, niške smreke i zasebne male bukve saslavljaju zadrugu sleča dominantni Rhododendron hirsutum, borovnice vrste Vaccinium (rjedje Erica carnea) i Allium uicfo-riale. Pojedine se vrste lokalno jače razvijaju i posve prevladavaju. Od ostalih pratioca dolazi Bartschia alpina, Rhodiola rosea, Carex atrata, Arabis sco-poliana, Hylocomium splendens i Selaginella selaginoides. Firmetum, vrlo raširena zadruga šaša Carex firma, u vapnenim Alpama i zapadnim Karpatima gubi se postepeno prema jugoistoku od julskog i Savinjskog masiva. Dolazi na Snježniku, u neznatnom opsegu na Kleku i dosiže na Plješevici jugoistočnu granicu. Ograničena je na sistem Trovrha kao i Rhododendron. Floristički razlikuje se znatno od one u Alpama, jer je siromašna na elemenfima. Znatan dio u sasfavu zauzimaju endemi Arabis scopoliana, Edraeanthus graminifolius, Scabiosa silenifolia, dok od alpinske družbe dolazi Poten tilla Clusiana, Androsace lactea, Pedicularis verticil lata, Sesleria tenuifolia, Polygonum viuiparum, Bartschia alpina, Rhodiola rosea, jedna vrsta iz roda Pinguicola i dr. Pod busenima, gdje se cijedi voda, razvija se higrofilna vegetacija mahovina, medju ostalim Orthothecium rufescens, Campylium sp. i drugi lipovi, a uz njih zadruga soldanele. Zadruga je šaša ograničena na sjeveroisfočne ekspozicije, gdje duvaju hladni vjetrovi. Uopče večina ovih tipova alpinsko g, alfajskog i arktičkog podrijetla ograničuje se na razmjerno niskoj Plješevici na sjeveroistočne ekspozicije, odakle bura donosi sluden i tako nadomješta alpinsku klimu. Svili elementi manjka ju na Goloj Plješevici, a jedan če od razloga biti svakako i taj, što su sistemi pečina na Goloj Plješevici nakrenuti prema jugozapadu, a manji je dio iz-ložen na sjeveroistok, dok su sistemi pečina na Trovrhu eksponirani posve na sjeveroistok. Kolika je razlika u ekspoziciji vidi se po lome, da u neposrednoj bližini od nekoliko metara one stijene, koje su samo lokalno izložene na jugo-islok, nose posve drugu zadrugu kserofitskoga karaktera. Tu dolaze dlakave vrste Achillea Clavennae, Cerastium lanigerum (C. decalvans Šlos. et Vukot.-i Gnaphalium leontopodium, a uz njih kserofitski Carex laevis, Dianthus bebius, Kernera saxatilis, Allium ochroleucum i dr. Velika Plješevica, sa vrhovima Gola i Mala Plješevica, razvija drugi tip vegetacije. Ona je fizior.omski i scenski mnogo impozanfnija, a tekfo) nikom pruža najpovoljnije uvjete za alpinske livade, suvati. Sav onaj teren iznad šume, u koliko nije pokriven klekovinom, predstavlja suvati i kamenjare. Suvati su mjestimice posve zatvorene. dok su na drugim mjestima tako otvorene, da prelaze u koturinje i krševe, 1. Gola Plješevica (1649 m), južni obronak. Granica šume uvjetovana ekspozicijom i leklonikom. Šuma i klekovina bukve (Fagus siloalica) sa zasebnim smrekama (Picea excelsa). Ostalo suvati i kamenjare. ■ '' ■ 2. Trovrh (1646 m); sjeveroisločni obronak. Podno pečina predalpinska šuma bukve (Fagus silualica), iznad pečina subalpinska šuma smreke (Picea excelsa). Na stije-nama i terasama zadruga niških grmiča, najviše sleča (Rhododendron hirsulum) i oštrog šaša (Carex firma). 3. Gola Pljcševica (1550 m); jugozapadne sli jene. Na liticama smreka (Picea excelsa, na zaklonjenim mjestima pojedini grmiči (Fagus sihatica). Uz slijenu Arctoslaphy-letum i suvati, sprijeda koiurinje. 4 .Gola Pljcšcvica (1600 m), južne slijene -goiovo bez vegetacije; uz njih zadrugž vrsta Dryas oclopelola, Arctostaphylos uva ursi i Carex laeuis. 5. Gola Plješevica (1649 m) ; sjeveroistočni obronak. Klekovina bora (Pinus mughus), ostalo otvorene suvati, sastavljene od vrsta Scabiosa silenifolia, Carex laeuis, Helianlhemum alpeslre i dr. 6. Sljeme Male Plješevice i Črnog vrha (1450 m); kamenjare iznad šume: Cera- stium lanigerum, Semperowum sp. 7. Mala Pijesevica (1563 in); suvali, otvoreni lip na zapadnim obroncima. Linum capitatum u cvijelu, Gentiana svmphvandra slerilna, Chrysanthemum mnnlanum, Bromus sp. Na zapadnim obroncima Gole Plješevice i vrha Male Plješevice razvila se posebna dosta ofvorena zadruga sastavljena od velikog broja elemenata. Uz žufu sirištaru Gentiana symphyandra i Anthyllis alpestris raste modra Centaurea montana i Satureia atpina, a izmedju gusfoga pokrova globu-larije dižu se bijeli cvjefovi vrste Saxifraga Malyi, raste Asperula longi-ftora, Chrysanthemum montanum, Genista sagittalis i prekrasni Linum ca-pitatum (sl. br. 7) uz obilje drugih lipova. Gdje je teren sfrmiji i kamenje labavo, naseljuje se Rumex scutatus i Peltaria alliacea. Posve drugi tip suvati, koji pokriva u glavnom ekspozicije izložene buri. reprezenfira zadruga vrste Scahiosa silenifolia. Na Goloj Plješevici i vrhu Male Plješevice pokriva ova niška zadruga velike komplekse, dok je na sistemu Trovrha, na vrhovima Žesfikovca, Debeloga vrha i Rude poljane znatno ograničena. U nepreglednoj množini uzdižu se za vrijeme cvafnje iz famno zele-noga lišča izmedju bijeloga kamenja ljubičasfo - modre glavice skabioze, a uz nju se priključuje Dianthus bebius, Anthyllis alpestris, Carex laeuis i Helianthemum alpestre, a svaki od njih stvara lokalno i čišče zadruge. U formaciju suvati ubrajamo i zadrugu puzavoga grmiča Arciostaphylos una ursi, koji je lokaliziran na vrhove Gola i Mala Plješevica, Ozeblin i Poštak. Zadruga ima večinu elemenata iz zadruge skabioze, a osim toga obično je tu stanište zanimljivoga endema Lathyrus alpestris. Ima još jedna zadrug?, koja je u alpskim i borealnim krajevima na daleko raširena, a na Balkanu biva sve rjedja, to je zadruga grmiča Dryas octopetala. U cijelom sistemu Plješevice poznat je jedino iz Gole Plješevice. Tu su ga našli več Kifaibel i Šloser. Dolazi lokaliziran na dvije pečine na južnom dijelu Gole Plješevice ali na mjestima izloženim buri. Na sl. br. 4 vidi se takva stijena, koja je sa strane i odozgo pokrivena sa zadrugom biljaka Arciostaphylos uva ursi i Dryas octopetala. Čudno je, da Dryas nijesam našao na sistemu Trovrha, koji imade inače bogatu borealnu floru. Zadruga drijasa sastavljena je u glavnom iz vrsta Carex laeuis, Genista pilosa i Phytheuma orbiculare. Uz suvati razvite su u sistemu Velike Plješevice bogate kamenjare, sastavljene navlasfifo od tercijernih ostafaka. Najljepši je ukras krševa i stijena zadruga, što ju tvori na otvorenu terenu Cerastium lanigerum (Cerastium decaloans Šlos. et Vukot., sl.br. 6). U velikim krasnim busenima viri iz pukofina i škrapa stotina velikih cvjetiča-ukrasujuč golo kamenje. Uz njega buji u najljepšem modrilu Myosotis sua-veolens, a u dubljim škrapama Scrophularia laciniata, i Asplenium fissum. Kamenje pokriva tu i tamo Saxifraga Malyi i jedan crveni Semperoioum, uz zelene busiče mahovine Distichium cappilaceum. Mjesfimice su čifave pečine obrasle s biljkom Edraeanthus graminifolius, a one koje su izložene buri, ukrašene su velikim busenima vrste Potentilla Clusiana, dok u škrapama raste jedna malena vrsta roda Campanula, 122 Ivo HorvatO vegetaciji Plješevice u Lici. Ositn toga fipa krševa i pečina ima i vlažniji, koji dolazi u zoni smrekove klekovine. Tu dolaze zadruge vrsta Juncus monanthos, Sesleria tenuijolia. Aster beliidiastrum i drugih nekih lipova. Prvi je od njih lokaliziran samo na dvije sfijene na isfočnoj slrani Gole Plješevice. Tolika je mnogolikosf u ra-širenju pojedinih oblika. Vegetacijska slika ne bi bila potpuna, kad ne bismo spomenuli neke zadruge, koje su nastale ufjecajem kulture. Na svakom se koraku može konstatirati, da je vegetacija u glavnom neutjecana. U zoni je m j e š a n e šume čovjek samo u najdonjem dijelu promijenio prilike, u največem dijelu terena nije tako rekuči zasjekla sjekira. Zato se utjecaj ograničuje u glavnom na pašu. Livade se kose samo u brdskoj i predalpinskoi zoni, a kako one potonje ne pokrivaju večih kompleksa u sjevernom dijelu Plješevice. to je utjecaj košnje posve lokalne prirode Mnogo je važniji faktor paša. Pase se u Plješevici od pamtivijeka, u glavnom gone marvu sela Željava i Petrovo selo. Nekolicina pokupe sva goveda u selu (bikove i volove, jer krave ne gone) i dolaze početkom lipnja u pianinu. Ostaju obično samo do polovice srpnja. Često se vračaju i prije radi suše, ali obično silaze, čim počinje u nižini doba košnje. Pasu marvu ili šumom ili sljemenima, gdje su suvati i kamenjare. Stoku čuvaju u toro-vima; to su odabrana mjesta, koja su zaštičena od bure. Na tim mjesfima, gdje leži marva, razvija se posebna nitrofilna flora, koja se razlikuje od alpinske samo po florisfičkom sastavu, dok je fizio-nomski posve ista. Sastavlja ju Rumex obtusifolius. Chrysanthemum macro-phyllum, Gentiana asclepiadea i neki senecijo. Na drugim mjestima pokrivaju silne komplekse razne vrste iz roda Aspidium. Pod utjecaj kulture idu i paljevine, u koliko nastaju iskorjenjivanjem šume pomoču vafre, da se stvore pašnjaci. Medjutim do paljevina dolazi i i nepažnjom čobana 1 bez utjecaja čovjeka, uslijed udara groma. Na garištima i paljevinama uzraste u brzo posebna flora sastavljena iz svojta Fragaria, Atropa, Samhucus i Senecio. U mnoštvu se raširi vrsta Rubus idaeus. Več iza kratka vremena razvija se na tim mjestima čista smrekova šuma. Zanimljivo je, da su mnoga mjesta, označena na specijalnoj karti kao gole paljevine, danas posve pokrivena čistim smrekovim sastojinama i to bez obzira na ekspoziciju i visinu, a ipak je jedva prošlo pedeset godina, šfo je Plješevica kartografski snimana, Utjecaj je kulture na Plješevici malen i može se s pravom govoriti o prašumama i poštedjenim livadama. Zato je i istraživanje njezino od posebna interesa i omo-gučuje »spravne zaključke na živutne prilike u prošloslj i sadašnjosti. Zagreb. Kr. sveuč. botanički zavod. Resume. Über die Vegetation des Plješevica-Gebirges in der Lika. Die vorliegende Arbeit gibt ein informatives Bild über die Flora und die Vegetation des Gebirgszuges Plješevica im südöstlichen Kroatien, welcher vom Autor geobotanisch erforscht wird. Zuerst wird die Wichtigkeit der älteren und neueren floristischen Entdeckungen für die Beurteilung des Floracharakters behandelt und zugleich werden auch die Befunde des Autors erwähnt, (n der darauf folgenden Schilderung der Vegetation wird die untere Waldgrenze ausführlich besprochen, ferner die Breite des Waldgürtels und seine Zusammensetzung, die Gesetzmäßigkeit in der Verteilung der einzelnen Komponenten des Mischwaldes, sowie die obere Waldgrenze und die Krummholzregion. Betreffs der alpinen, an Endemen besonders reichen Matten und Triften wurde eine strenge Lokalisierung der einzelnen Typen festgestellt. Die geobotanische Erforschung der Plješevica beansprucht ein ganz besonderes Interesse, da es sich um ein Gebiet handelt, welches von jeglicher Kultur fast unberührt ist und daher noch sein ursprüngliches Pflanzenkleid trägt. SILVO KRANJEC: IZ NAŠE ŠOLSKE GEOGRAFIJE. Začetkom lanskega šolskega lefa smo slednjič dobili vse učne knjige zemljepisja za nižje razrede srednjih Sol, dočim jih za višje, zlasti za Vlil. r. še vedno nimamo. Čakali smo jih po prevratu celih šesf lef, dasi je Odsek za zgodovino in zemljepis Društva slov. profesorjev že na prvih sestankih 30. XI. in 23. XII. 1918 ter 26.1.1919 poudarjal, „da je glavna naloga slovenskih zgodovinarjev in zemljepiscev, da v najkrajšem času spišejo potrebne knjige za srednje šole* in se je poverilo delo posameznim članom.1) Najprej je že 1.1919. izšel Pajkov „Zemljepis za I. razred srednjih šol“ v 2. izdaji, predelani po ]. Kržišniku (Ljubljana, Jugosl. knjigarna, 94str.)* ki je v političnem delu mogel seveda biti le provizoren. L. 1922. je prav l3tn izšla 3. izdaja na 98 straneh, ki se od prejšnje razlikuje razen v političnem delu, ker so se tačas po večini uredile nove meje, zlasti v tem, da sta odstavka o dozdevnem gibanju solnca in o podnebju prestavljena na konec knjige kot dodatek. S tem sta tako rekoč izločena iz učne snovi I. razreda, ki je itak preobširna za dve tedenski uri; kajti občni zemljepis je radi močnih prvih razredov in abstraktne snovi zavzemal doslej večino leta in je ostalo za pregled zemljin le malo časa. To ni bila posebna škoda, ker se je itak začel v II. razredu podroben opis izvenevropskih zemljin, le da vsa štiri leta nismo imeli zanj učne knjige. Šele pred letom smo dobili „Zemljepis za srednje in njim sorodne šole, II. del.“ Sestavil prof. Milan Pajk. Izpopolnil in priredil prof. Karel Prijatelj (Ljubljana 1924, Kr.zaloga šolskih knjig), ki obsega na 140 straneh <) Prim. Izvesfja Društva slov. profesorjev, 1.1919, p. 34. „Razširitev in poglobitev osnovnih zemljepisnih pojmov“ (str. 1—20) ter pokrajinski opis Azije, Afrike in Južne Evrope. Prvi odstavek z 10 slikami nazorno razlaga osnovne pojme matematične geografije in klimafologije kot razširitev in poglobitev v 1. razredu predelane snovi, kar po novem učnem načrtu žal odpade. Potrebno pa je, saj vemo, kako težki so še prvošolcu abstraktni zemljepisni pojmi in če jih ne dobi sedaj, mu manjkajo tja do Vlil. razreda, kjer tudi v fiziki za „osnovne pojme astronomije“ navadno — zmanjka časa, iz višjih razredov je pa doslej geografija z eno tedensko uro tako rekoč izločena. Vsako zemljino uvaja splošen pregled in nato sledi opis pokrajin, ki je razdeljen dosledno v dva dela, „pokrajinsko sliko“ in „kulturno sliko“ v smislu Beckerjeve zahteve.’) Knjiga opisuje v preprostem, lahko umljivem slogu, navaja malo števil in po večini zaokrožena (čemu pri Afriki ravno 139 mil. prebivalcev, ko je znana nezanesljivost teh cenitev in bi bilo 140 mil. enako pravilno?) ter prinaša vse podrobnosti, zlasti mnogo zanimivih gospodarskih podatkov, v drobnem tisku, tako da je glavni, učenju namenjeni tekst jasno viden in pregleden; tudi naglas in izgovarjava tujih imen sta točno podana. Metodična prednost knjige je zlasti, da navaja učenca k samostojnemu opazovanju in uporabljanju zemljevida; mesto suhega naštevanja imen in števil se začne n. pr. odstavek o Afriki z vprašanjem : „Imenuj afriške skrajnike, rtiče, zalive in otoke!“ Na koncu opisov posameznih zemljin pa stoje vprašanja v pregledno ponovitev, n. pr.: „Kaj služi v sev. Afriki kot občilo, kaj v južni in kaj v notranji ? ]e mogoče prepotovati Afriko z železnico, oz. s parnikom in kje? Kje pade v Afriki največ dežja? Katere kulturne rastline so v Aziji? Kod? Katere domače živali so tam?“ Lahko trdimo, da je Pajk - Prijateljev Zemljepis naš najboljši in skoz in skoz moderen zemljepisni učbenik, ki ne zaostaja — če abstrahiramo od zunanje opreme in slik, kar je seveda le denarno vprašanje 1 — za tovrstnimi nemškimi (Miillner, Becker-Mayer itd.). Zato se je priljubil tudi učencem in zemljepisen pouk je po njem lahek in uspešen. Žal ne moremo tega trditi o 111. delu „Zemljepisa“, ki ga je sestavil prof. Jožef Kržišnik (v Ljubljani 1924, Jugoslovanska knjigarna) in je v marsičem vprav nasprotje Prijateljevi knjigi; občuti se to tem neprijetneje, ker moramo po novem programu obe - tako različni - knjigi v 11. in 111. razredu hkrati rabiti. Ta del obsega na 106 straneh vso Evropo razen južne ter Ameriko, Avstralijo z Oceanijo in Antarktiko. Vsebina je pri malem obsegu knjige naravno zelo zgoščena in pravzaprav le kratek tekst k posameznim kartam Kocenovega atlanta, ki jih pod črto citira. Prav zato bi pa lahko izostalo vse prepisovanje zemljevida, n. pr. „Irski otok leži med 51 7»° in 55 7»° N ter 10° 30’ in 5° 25’WG“ (p. 1) ali odstavek o legi Amerike (p. 70) ter na-Števanje skrajnih točk, kar mora že prvošolec brati s karte Davno je že ■) A. Becker, Melhodik d. geograph. Unterrichtes, Leipzig u. Wien 1905, p. 30 sl. dejal E. v. Sydow : „Wozu brauchen denn im Buche die äußersten Parallelen und Meridiane eines Landes, wozu die Namen der Vorgebirge, Flüsse, Gebirge usw. angeführt, wozu gar der geometrische Verlauf der Grenzen besprochen zu sein? Das alles liest man ja auf der Karte.“ (Einige Worte über den Wert und die Verwendung der Karte im geograph. Unterrichte, 1847, cit. poBecker-ju, Methodik, p. 60). Skrajno zgoščeni tekst s številnimi lastnimi imeni in množico natančnih števil napravi knjigo suhoparno in za tretješolca naravnost težko. Statistični podatki so vzeti iz „Prof. Hickmanns Geograph.-statist. Atlas 1924“, kjer so seveda čim natančneje našteti, a da spada v učne knjige, zlasti nižjih razredov čim manj števil in še ta zaokrožena, je davno priznana osnovna resnica. A. Becker je 1901 v „Zeitschrift f. Schulgeographie“ (p. 1 ss.) postavil 39 principov za spisovanje geografskih učbenikov ter otvoril anketo, ki so se je tekom štirih let udeleževali odlični strokovnjaki. Njene rezultate je priobčil 1904 v istem časopisu (p. 201 ss.). Med drugim beremo tam tudi sledeče: „Was aus der Karte abzulesen ist, hat das Lehrbuch nicht in zusammenhängender Darstellung zu bringen. Das Lehrbuch enthält vielmehr nur dasjenige, was aus der Karte nicht zu entnehmen ist.“ Dalje: „Die Zahlen müssen auf Tausender, bzw. Hunderttausender abgerundet werden“ — značilno je, da so se v tej točki strinjali vsi udeleženci ankete! In tudi poslej so vsi pedagogi in geografski metodiki istih nazorov; naj navedem le Kirchhoff-Günther-jevo „Didaktik u.Methodik d.geograph.Unterrichtes“ (München 1906 '), ki pravi: „Nicht dem multa, sondern dem multum haben wir nachzutrachten. Nicht möglichst viel Namen und Zahlen sollen gemerkt, aber klare Vorstellungen erzeugt werden“ (p. 29). Sličnih citatov bi lahko navedel iz že omenjene Becker-jeve metodike (p. 25 s.), P. Wagner-ja (Methodik d. erdkundl. Unterrichtes, Leipzig 1919, 1. p. 177), A. Matthias-a (Praktische Pädagogik, München 1908 \ p. 52) in drugih. Kakšen smisel naj tudi ima pripovedovati učencu, da meri Madjarska prav 91.714 km2 in ima 7,946.000 prebivalcev, ko bi za primerjanje (in le zato gre — „alle Zahlen haben nur einen Vergleichswerf“ pravi Becker) bolje služili zaokroženi števili 92.000 knr in 8 mil. preb., pameten učitelj pa še teh ne bo zahteval od otroka. Ali kaj naj mu koristi, če izve v knjigi, da meri Puerto Rico 9314 km2 in da je Št. Gotardski predor natančno 14.990 m dolg? Še bolj čuden vtis pa napravi na ednice km2 natančno naštevanje velikanskih ploskev Rusije ali Sibirije (10,784.894 km21), ko pri nesigurnosti kart Sev. Azije ter planimefričnega merjenja niti za 10.000 km2 ne moremo jamčiti!3) Isto vrednost ima na 1000 natančno navajanje števila prebivalcev ali na decimalke natančno navedeni odstotki, ker že ne odgovarja več resnici, ko gre knjiga v tisk in se v par letih lahko prečej izpremeni. Dovolj je, da pozna učenec glavne statistične podatke najbližje okolice in .domače države kot merilo, s katerim primerja tuje, ki naj bodo zato a priori za- 5) Prim. H. Wagner, Lehrbuch d. Geographie I, 1908s, S. 783. okroženi; tako si najlažje ustvari nazorne predstave o velikosti ploskev, višinah, številu prebivalstva itd. Števila naj ne služijo spominu, ampak ponazoritvi 1 Pohvalno je omeniti, da je tujim imenom pridejana v oklepaju izgovarjava in tudi oblika v narodnem jeziku, kjer smo bili vajeni doslej tuje, zlasti nemške oblike, a neumestno se mi zdi rabiti „ljudovlado“, ko pozna že vsak kmet republiko 1 Gdansk vsekakor ne spada med karpatske države, kamor bi tudi Češkoslovaške ne uvrščali, saj je v vsakem oziru bistveni del države izven Karpatov. Podkarpatska Rusija bi zaslužila več kot le zadnji stavek odstavka „Češkoslov. ljudovlada“, tako niti ne izvemo, kje in kaj je ta dežela in odkod njeno ime (p. 48). Za IV. razred je izšel že začetkom 1.1923. A. Melikov „Zemljepis kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev“ (Ljubljana, Jugoslov. knjigarna), ki ga moramo še vedno rabiti tudi v Vlil. razredu. Obsega na 131 straneh najprej splošen pregled državnega ozemlja in prebivalstva, opis posameznih pokrajin in na koncu še pregled narodnogospodarskih razmer. Pridejani sta dve statistični tabeli s podrobnimi števili, dočim so v tekstu vsa primerno zaokrožena. Seveda je ta del knjige danes že deloma zastarel in bi že zato rabili nove izdaje, kjer bi želeli tudi več podatkov o cerkveni razdelitvi in zlasti o šolstvu s statistiko analfabetov. Mnogo preskromen je tudi odstavek o ustavi in upravi, sicer je pa knjiga v vsakem oziru posrečena, brez dvoma bolj kot oba zgodovinska učbenika istega avtorja. Učna knjiga pa ni, ali bi vsaj ne smela biti pri zemljepisnem pouku prvo, kajti tudi najboljši opis ne more biti bolj nazoren kot predmet sam ali njegova slika in slika zemeljskega površja je le zemljevid. Ta je glavno učilo in zato smo mogli poučevati par let brez knjig, da smo le imeli atlante, čeprav s tujim besedilom in zastarelimi političnimi mejami. Pri pouku domoznanstva pa ti naravno niso zadoščali in tako smo dobili za prvim slov. af-lantom, ki ga je 1870—1877 izdala Slov. Matica in po Rutarju in Orožnu prirejenim Haardfovim atlantom za ljudske šole tudi prvi slov. atlant za srednje šole in menda sploh prvi, ki je v vsakem oziru domače delo. To je „Zemljepisni atlas Kraljevine S. H. S., izdalo Društvo slov. profesorjev v Ljubljani (?), izvršil ing. Viktor Novak, založila jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1923. Litograf. 1. Blasnika nasl. v Ljubljani. Obsega 7 zemljevidov: pregled Evrope z novimi mejami v merilu 1: mil., dve pregledni karti naše države (polit, pregled in železnice, oro- in hidrografska karta) v merilu 1:2'5 mil., tri karte države (1:1 mil.) ter karto Slovenije in Istre (1:750.000), poleg teh pa še ob straneh jezikovno karto (1:5 mil.) in karte Beograda, Zagreba in Ljubljane (1:100.000). Format novega atlanta je žal nepriročen, prevelik; šolski atlant mora iti v šolsko mapo, pred učencem na klopi odprt ne sme jemati preveč prostora in motiti njegovega soseda ali prednika ; za maksimalno mero postavlja P. Wagner4 27X32 cm. Karle naj bi bile tudi vse pokončne, kajfi obračanje allanla, da more učenec uporabljali ludi počez obrnjene (v našem atlanlu št. 6), pri čemer nasloni polovico allanla na prednika ali pa drži prosto v roki, zelo moti pri pouku. Pogrešamo tudi seznama ali kazala kart, kjer bi poleg merila izvedeli še za način projekcije, ki mora zanimati vsaj realne gimnazije. Razlikovali bi bilo dalje na železniški karti normalne in ozkotirne proge, neumestno je vendar označiti dvotirno progo Špilje — Rakek z enako rdečo črto kot bosanske železnice ali celo obe južnosrbski 70 cm-ski „furunici“ 1 Pri vseh kartah bi rabili tudi izobate, vsaj plitvi in globoki Jadran naj bi se ločila po barvi, kar nujno rabimo pri obravnavanju obale in morja. Poleg jezikovne karte, ki bi bila lahko manjša, bi spadale v aflant še karta kon-fesij, gostote prebivalstva in padavin, vegetacije (razširjenost gozda!) razdelitev države na oblasti, geološka karta, karta rudarstva in industrije... (Prim. Marinkovič-evo karto kulture kraljevine SHS 1). Označba terena s šestbarvno lestvico je prav posrečena; za naselbine vidimo različne znake, a z nobene tabele ne izvemo, kaj pomenijo, ceste pa tudi na karti z največjim merilom niso označene. Karte so v celoti lepe in pisava za razne objekte spretno stopnjevana, tako da ostanejo kljub velikemu številu imen pregledne. Tako je novi atlant izpolnil občutno vrzel in zelo dvignil domovinoznanski pouk, — tudi nove hrvatske izdaje Kocčno-vega atlanta ga v tem oziru ne morejo nadomestiti, dočim sta Radova-nič-ev in zlasti Marinkovič-ev atlant (prvi ima dve karti naše države v merilu 1:3 mil. in tri v merilu 1:2 mil., drugi le eno v merilu 1:25 mil.) za domoznanstvo nezadostna. Ker je naš atlant menda edini te vrste, bi mogel v eventualni spopolnjeni novi izdaji in priročnejši obliki služiti šolam v celi državi ali vsaj onim z latinico. Poleg zemljevidov rabi nazoren zemljepisni pouk zlasti slik. Če ne govorim o filmu, ki ima drugod že velik pomen v šolah, je najboljša pač projicirana slika; saj današnji aparati ne projicirajo le diapozitivov, ampak celo slike v knjigah in razglednice. Pri siromaštvu naših geografskih kabinetov, ki večinoma nimajo še niti nujno potrebnih stenskih zemljevidov (n. pr. Evrope z novimi mejami), sicer zaenkrat ne moremo misliti na taka učila, a vsaj obstoječe zbirke stenskih slik (kot Lehmannove i. dr.) bi morali izpopolniti s slikami domačih geografskih predmetov. Naravnost čudno je, da se v šestih letih ni našel podjeten založnik, ki bi izdal serijo stenskih slik naših gora od Triglava do Kajmakčalana, naših jezer in slapov, narodnih tipov in noš in zlasti naših mest, tako da moremo še danes pokazati učencem n. pr. Beograd le na razglednici, dočim so včasih po vseh šolskih kotih visele slike Dunaja! (Isto velja — mutatis mutandis — tudi za slike iz naše domače zgodovine). Treba bi bilo le napisa v latinici in cirilici in laka učila bi se rabila v vseh šolah cele države in bi vsaj toliko pripomogla k enot-nosti pouka kot zenačenje učnih načrtov. ') P. Wagner, 1. c. I. p. 151. S 1. januarjem 1925 smo namreč dobili za prva dva razreda realnih gimnazij začasen enoten učni načrf za celo državo5) in s šolskim letom 1925/26 tudi za III. razred. V vsem so odločene zemljepisju tri tedenske ure, toda ker imajo slovenske srednje šole en predmet (srbohrv. jezik) več od onih v ostali državi, sta oslali v 11. in 111. razredu zemljepisju le po dve uri, dočim je prvi k dosedanjim dvem pridobil eno, kar so gotovo vsi geografi z veseljem pozdravili. Tudi te tri ure bo treba dobro izrabiti, kajti novi učni načrt zahteva deloma še več - poleg osnovnih pojmov iz matematične, fizične jn antropogeografije — pregled vseh zemljin in naše države posebej. V matematični geografiji n. pr. predpisuje obravnavo rotacije in revolucije z razlago dolžine dneva in noči, letnih časov in podnebnih pasov. Ta zahteva je pač previsoka za prvošolca; nemški 19. „Geographentag“ v Straßburgu je sprejel od prvih geografov in šolnikov predlagani vzorni načrt za srednje šole, ki v 1. in 11. letu operira le z navideznim gibanjem solnca in šele v 111. letu (Quarta) se obravnava resnično gibanje zemlje, a Schwarze je celo hotel to preložiti v IV. šolsko leto"). V tem smislu so napravljeni tudi učni načrti nemških držav, ki izhajajo vedno od opazovanja najbližje okolice in navideznega gibanja solnca ter začenjajo tudi specijalni zemljepis dosledno z ožjo domovino, prehajajo k celi Nemčiji, Evropi in nato šele k ostalim zemljinam. Ta sintetični učni postopek ali — kot ga imenuje Stiibler7) — centrifugalni, ki prehaja od bližnjega k oddaljenemu, od znanega k neznanemu, je pač najnaravnejši in ga je za Komenskim zahteval tudi C. Ritter, dasi ne sme iti v ekstrem in se da zagovarjati tudi nasprotna pof). Naš učni načrt pa gre od zemlje kot nebesnega telesa in fizične celote k posameznim zemljinam, in sicer je treba že zemljepisni pregled v I. razredu začeti z Avstralijo, preiti k Afriki, Aziji, Južni in Sev. Ameriki in končati z Evropo. V istem redu se vrši opis zemljin v II. razredu in v III. sledi Evropa, katere opis se naj začne s Švedsko in Norveško ter konča z našimi sosedami Grško, Albanijo in Bolgarijo; končno pride v IV. razredu na vrsto naša država. Vedno torej analitično ali centripetalno, vedno od daljnega k bližnjemu, od manj znanega k znanemu, postopanje, ki je pač priporočljivo le za višjo stopnjo! Novi načrt tudi ne navaja nobenega učnega smotra zemljepisnemu pouku in drugim predmetom, a vendar mora imeti vsaka učna ura, vsako leto, vsak predmet neki cilj, učni načrt naj pa kaže pot do njega („Das Ziel muß man früher kennen als die Bahn“ pravi ]ean Paul v „Levani“ 1). Geografijo posebej obravnava nekam zastarelo v duhu „statistike in državo-znanstva“ 18. stoletja, ko so bile politične meje vse, ne govori o naravnih •’) Nastavni programi za 1. i II. razred srednjih škola u Kraljevini S. H. S., Beograd 1924, pp. 11-13. 6) P. Wagner, 1. c. p. 275 s. ’) Sl übler, Zeitschrift f. Schulgeographie 1903, p. 81. *) K i r c h h o f f - G ii n 1 h e r, 1. c. p. 27. n. pr. (rdi, da učenca ravno tuji kraji in ljudje najprej zanimajo. zemljepisnih enotah in pokrajinah, ampak le o državah. Tako naj se v II. razredu po splošnem pregledu vsake zemljine opišejo „najprej vse neodvisne države, polem kolonije, zaščitne zemlje in interesne sfere posameznih evropskih držav in sev.-amer. Unije“; na ta negeografski način pridejo n. pr. pri Afriki najprej na vrsto Abesinija, Liberija in Tanger (Egipet šteje načrt med angleške kolonije) 1 Čisto svoje vrste je tudi razporedba držav v Evropi, ki naj se obravnavajo v teh skupinah : I. Švedska, Norveška, Finska, Estonija, Letonija, Lifvanija, Danska, Island, Holandska, Belgija, Luksemburg, Španska, Portugalska, Andora ; II. Anglija, Nemčija, Švica, Liechtenstein, Francija, Monako, Rusija, Poljska, Gdansk; III. Češkoslovaška, Romunija, Madžarska, Avstrija, Italija, San Marino, Turčija; IV. Grška, Albanija in Bolgarija.1’) Severne, Južne itd. Evrope torej nimamo več; a ker naravnih celot ne moremo trgati in obravnavati Estonije, Letonije in Litvanije brez zveze z Rusijo, Rusije pa šele kasneje za kneževino Monako, se šolska praksa pač ne bo smela slepo držati načrta, tem manj, ko imamo vse učbenike (in komaj izdane) sestavljene v smislu naravne razdelitve zemljin in že uporaba dveh hkrati (v II. in III. razredu) povzroča ležkoče. Naloga geografov — šolskih in teoretikov — pa bo, da na podlagi praktičnih izkušenj ta vprašanja razčistijo, preden dobimo definitivni učni načrt našega predmeta, pri čigar sestavi moramo sodelovati tudi po našem Geografskem vestniku. Dvoje novosti nam pa prinaša učni načrt, ki pomenita vsekakor napredek, a žal jih radi malega števila ur ne bo mogoče dovolj izrabiti. Za vse tri razrede predpisuje najprej poleg učbenika geografsko čitanko, ki naj „reliefneje predstavi življenje, kulturo in ostale geografske objekte.“ S smotreno uporabo take dobre čitanke bo zemljepisni pouk veliko pridobil na zanimivosti in uspešnosti, kajti tudi najboljši opis postane suhoparen in se ne more kosati z umetniškim orisom (prim. Fr. Ratzel, Über Naturschilderung!). A ne moremo ga zahtevati od vsakega geografa, ker bi moral biti poleg znanstvenika tudi umetnik, predvsem bi pa moral sam veliko videti; a kako redkemu je danes dano priti le malo dalj po Evropi, kaj šele izven njel Lepi orisi, zlasti potopisi iz svetovnega slovstva (Humboldt, Darwin, Geikie, Sven Hedin i. dr.) in primerni odlomki slovenskih pisateljev (Vrhovec, Stare, Lavtižar, Knific i. dr.) bi tvorili čitanko, ki bi ne zaostajala za Radivo-jevič-evo ali Šenoino in sličnimi nemškimi zbirkami (Grube, Volz, Wütschke, Lampe i. dr.) Druga hvalevredna novost so nemi zemljevidi „za vežbanje učencev za vpisovanje predelane geografske snovi“, predpisani v vseh treh razredih. S tem bi bilo toliko obravnavano vprašanje risanja pri geografskem pouku za naše šole z neko srednjo potjo rešeno in bi se tudi nekoliko približali novi delovni šoli. O pomenu in metodični uporabi nemih zemljevidov (Ein- Uradni list ljubljanske in mariborske oblasli, VII, šl. 81. zeichenkarten,Ergänzungskarten) so strokovnjaki že mnogo pisali11’); pri Nemcih so izdali zbirke takih kart Debes, Sydow-Haack, Rothaug, Sobalik i.dr. Poudarjajo, da se učenec šele tako navadi čitati s karte dejstva, t. j. geografske objekte, njih obliko in lego, ne pa imen („Kartenlesen soll nicht Namenlesen sein 1“ pravi Harms). „Popis“ neme karte v šoli zaposli tudi manj pazljive in raztresene učence in jih prisili k delu, ki vzbuja zanimanje; dobro mora opazovati karto v atlantu, primerjati in fiksirati lego posameznim objektom. Doma ga tako delo odvrača od učenja knjige na pamet; topika, oblika obale in površja se mu nekako igraje vtisnejo v spomin. Ker učenci radi pretiravajo, je paziti, da karta ne bo preobložena z znaki in imeni ter bo ostala snažna in pregledna. Pri nas imamo doslej na razpolago le Vlado Marinkovič-a „neme karte“ (izdanje Sveslovenske Knjižare — Beograd), ki jih je osem- Evropa v merilu 1:16 mil., ostale zemljine v merilu 1:36 mil., Balk, polotok 1:5 mil. in Kraljevina S.U.S. 1:2-5 mil. Prvih šest je lepih in preglednih, le za Evropo bi nujno rabili karte posameznih delov, zlasti Srednje Evrope v večjem merilu. „Karakteristične geografske slike“ (n. pr. pri Evropi slike fjorda, Gibraltarja, Bospora) so majhne in z enolično rjavo barvo tako malo učinkujejo, da bi jih bolje opustili pa napravili karte v večjem merilu. Karta Balk, polotoka ima med vodovjem s črtami vrisane glavne gorske vrste, pri čemer so z barvami ločena posamezna gorstva, kljub temu je brez plastičnosti in nepregledna. Najslabša pa je žal karta naše države, ki je le odtis prvih barvnih plošč istega zemljevida v Marinkovičevem Atlasu in koje relief je zgoščen do nepreglednosti. — Tako bi tudi ta učila rabila še marsikatere nujne izpopolnitve in ravno tu bi boljše in — cenejše z lahkoto izpodrinilo dobro, kajti uporaba takih kart ni omejena po nikakršnih ozirih na pisavo, ker so pač — neme. Resume. Sur la geographie dans nos ecoles. — L’auteur donne un apergu critique des livres et des moyens d’ enseignement de geographie parus au dernier temps en langue slovene. D’ une vue methodique il nous fait remar-quer les cötes bons et mauvais du nouveau plan d’ etudes pour les ecoles moyennes dans le Royaume SHS en ce qu’ il concerne 1’ enseignement de la geographie. GABRIJEL TOMAŽIČ: N. KOŠANINOVA RASTLINSKO - GEOGRAFSKA RAZISKOVANJA JUŽNE SRBIJE V LETIH 1911 DO 1925. Po pokrajinah južne Srbije je v zadnjem stoletju potovalo sicer več botanikov, n. pr. Grisebach, Dörfler, Wettstein, Bouč, toda radi ve-like nesigurnosti v teh krajih so bila njihova potovanja nagla in zato 10) Becker, 1. c. p. 64; Harm s, Die Bedeutung d. slummen Handkarle i. die Un- terrichtsmethodik u. d. Unlerrichlserfolg, Zlschrfl f. Schulgeogr. 1893, p. 326; Rofhaug, Stumme Karten u. Kartenskizzen, Kartograph, u. schulgeogr. Ztschrft 1912, p.9; Sobalik, Das Landkartenskizzieren auf stummen Flußkarten im Qeographieunterricht, isiotam, 1917, p. 137 s. opazovanja nezadostna, da bi mogla služiti pri rastlinsko-geografski opredelitvi pokrajine. Fitogeografske karte imenovanih avtorjev so na ozemlju današnje Južne Srbije netočne, napačno so začrtane meje mnogih rastlinskih vrst, zlasti pa meja med srednjeevropskim in mediteranskim rastlinstvom. Grisebach in Adamovič1) sta oddelila srednjeevropsko rastlinstvo od mediteranskega potom ruševe (Pinus montana), smrekove, jelkine in borovčeve (Pinus sifoestris) južne vegetacijske meje. Omenjeni iglavci pa najdejo v Južni Srbiji na svoji južni meji razprostranjenosti le lokalno ugodne življenske pogoje in nastopajo zato le sporadično. Primitiven način gospodarstva je omejil njih razširjenost še bolj. Ohranili so se do danes le na nepristopnih in neobljudenih krajih, ki jih naglo in nesigurno potujoči botaniki seveda niso obiskali. Iz navedenih vzrokov ni našel Grisebach smreke in pritlikavega bora na Jakupici in Šari in je izločil obe planini iz srednjeevropskega rastlinskega predela. Na enak način je narisal tudi Adamovič to važno vegetacijsko črto. Njegova srednjeevropsko-mediteranska meja poteka po strugi Črnega in Belega Drima čez Prizren na Kosovo polje in je že na prvi pogled nemogoča, kajti struga reke ni nikjer klimatska meja, torej ne more biti niti fitogeografska. Zasluga N. Košanina je, da je izsledil na Šar planini in Jakupici ruš in smreko in prikazal pravo razširjenost jelke (Abies alba) Proučil je tudi razprostranjenost mnogih drugih drevesastih in grmastih iglavcev Južne Srbije5). Šel je dalje, tolmačil rastlinsko odejo teh krajev in jo skušal spraviti v sklad z geološkimi spremembami od tercijera do danes, z vplivom ledene dobe in prirode tal, z možnostmi rastlinskih selitev in njihovo smerjo; končno je vpošteval tudi kulturne vplive B,7,8). Vsebina njegovih spisov je v glavnem sledeča : Rastlinstvo Južne Srbije se odlikuje po velikem številu predstavnikov indigene tercijerne flore, mnogih mediteranskih elementih, večjem številu rastlin iz Grške, Male Azije, Kavkaza in precejšnji množini doseljencev pontijskih step, vendar prevladujejo srednjeevropski elementi zlasti severno do Šare planine, mnogo jih je tudi v višjih legah med Drimom in Vardarjem. >) L. A d am o vi č : Die pflanzengeographische Gliederung der Balkanhalbinsel. Wien 1907. 2) H. KoiuaHHii: UlyMCKH neTHHapa Ha LUapn n Kopa6y. Tjiac. Cpn. Teorp. flp. I. Beorpa?; 1912, pp. 19-27. 3) „ HajieT Ha JaKynnu,y. Ibid., p. 99. 4) » BereTau,Hja iwamiHe JaKynnu,e y MaKeAOHHjH. Hiac. Cpn. Aioa. 85, p. 186. 6) , HeTHHapH ]y>KHe Cpönje. r^acHHK CKoncKor Hay^Hor/JpyuiTBa I, 1. CKonjbe 1925. °) „ O BereTau,njH pyr0BCK0-MeT0xnjcKnx nyiamina. T/iac. Feorp. P,p. Cb. 7, 8. Eeorpaß 1922, pp. 49-62. ’) » BmbHH noKpuBa«! ruiaHHHa JyjKHe h 3anaAHe MaKeAOHnje. Ibid. Cb. 6. Beorpa« 1921, pp. 62-72. 8) „ TeojiouiKH h reorpa4)CKH MOMeHTii y pa3Bnfcy (J^ope JywHe Cpßnje. 36opHHK PaROBa nocBekeH J. U,BHjniiy. BeorpaA 1924. Celo prave nordijske doseljence izza ledene dobe najdemo tja do Niče-planine. Tercijerni relikti so zastopani med nižinskim in planinskim rastlinstvom, kar kaže,- da je bila tercijerna flora izdiferencirana v elemente nižjih in višjih absolutnih višin. Med njimi najdemo take, ki so še danes zelo razširjeni in segajo daleč na sever. Sem spadajo predvsem mnogi listovci, n. pr. črni gaber, mali jesen (Oslrya, Fraxinus ornus), kostanj, cer (Quercus cerris), granica (Qu. confertu), tisa (Taxus), kranjska krhljika (Rhamnus fallax) i. dr. Te listovce najdemo fosilno ohranjene v fercijernih slojih Spodnje Štajerske, dandanes pa segajo nekako do črte Loire-Pohorje-Slo-venske Gorice-Karpati. Proti jugu so mnogo bolj ohranjeni kot ob svoji severni meji, zato je v južnejših pokrajinah število vrst v okvirju posameznih rodov večje. V južni Srbiji je zlasti rod javorjev, gabrov in hrastov bogato razvit. Drugi tercijerni elementi pa niso splošno razširjeni, klimatske in edafske prilike so najbrž že v fercijeru zabranjevale njihovo splošno razširjanje. Lepo se to še danes vidi v razprostranjenosti dveh endemitskih borovcev, munike (Pinus leucodermis) in molike (P. Peuce), ki segata v notranjost le do črte: Bjelašnica-Komovi-Prokletije-Šar-Galičiča -Perister-Niče-Rodope. Do te črte gre proti vzhodu tudi vres je (Erica) in žiženjpanj (Juniperus Sabina), proti zahodu pa Bruckenthalia; podobno se ponaša še cela vrsta zelnatih rastlin. Rastline prilagojene na etezijski klimatski tip ne morejo, oziroma niso mogle, preiti v kontinentalnejšo srednjo Makedonijo, ki ima ostrejše zime, manj in drugače razporejene padavine. Razprostranjenost molike in munike kaže tudi, kako veliko vlogo igrajo pri razširjanju rastlinstva priroda tal in orografske prilike planin. Munika prebiva na strmih, suhih, prisojnih apnenih skalah in pobočjih od Bjelašnice do Galičiče, odkoder krene do Olimpa in v lužno Italijo. Molika pa ljubi silikat in škrilje ter živi predvsem na severnih, vlažnih in bolj hu-moznih mestih od Komov do Peristera, na Niči in Rodopah. Tercijerni relikti so vezani poleg tega na speciiične življenske pogoje, katere v današnji geološki dobi le malokje najdejo. V konkurenčnem boju z današnjo floro so slabiči, zato najdejo le malo mest, kjer jim je omogočen obstoj. Taka mesta so predvsem zaklonjene, kamenite tesni, kjer je radi plitve podloge skoro onemogočen obstoj drugih dreves. Atmosfera je radilega tu prosta, menjavanje atmosferskega stanja ni naglo, obenem pa so taka mesta nedostopna človeku, njegovi živini in drobnici. Mnogo terci-jernih rastlinskih ostankov je tudi v hladnih sencah gozdov, kjer so zavarovani pred suhim, vročim makedonskim solncem9). Splošno vidimo, da ljubijo relikti tercijerne flore vlažno, toplo podnebje, zato jih je tem več, čim južnejša je lega kraja, čim jačji je morski vpliv. Poleg autohtonih tercijernih reliktov najdemo v Južni Srbiji tudi take rastline, ki so se doselile semkaj 9) H. KoiuaHHH: >Khbot Tepu,njepHnx 6iiJi>aKa y «aHaiiiH>H $jiopn. Tjiac. Aksr. 107. cb. 10. Beorpafl 1923. šele inferglacijalno in posfdiluvijalno. Sem spadajo vsi oni elementi, ki naseljujejo nižje predele ob Vardarju, kjer je bilo še v ledeni dobi jezero, n. pr. makedonski hrast (Qu. macedonica), zelenika (Buxus semperuirens), foja (Juniperus excelsa). Autohtoni niso dalje termofilni elementi in tercijerni relikti, ki žive dandanes na ledeniških morenah. Pravtako so se doselili v Vardarjevo kotlino stepni elementi šele po ledeni dobi. Makedonski hrast in zelenika rasteta ob Vardarju do pod Šare odnosno Suhe gore, ob Črnem in Belem Drimu do Žuri, oziroma Suve Reke pri Prizrenu, ob Ohridskem in Prespanskem jezeru. Zelenika sega na apnencu do višine 900, da celo 1000 m, na serpentinih pa se ustavi že pri 750 m višine. Foja raste le ob Vardarju nekako do Velesa, je torej vzhodno-medi-teranska vrsta. Vse navedene rastline ne prestopijo levega Vardarjevega brega ali pa le lokalno. V Drimovi kotlini nastopa na serpentinih še For-sythia europea, ki raste tudi na Gubavcu pri Peči. Tercijerni relikti Drimove kotline so na nekaterih mestih lahko autohtoni, možno pa je tudi, da so se doselili šele interglacijalno ali celo postdiluvijalno čez nizka albanska sedla semkaj (Cafa San, 1015 m, nosi še danes makedonski hrast). Autohtoni pa so gotovo tercijerni relikti višjih rastlinskih pasov, n. pr. Ramondia ser-bica, ki je ohranjena na ozemlju južno od Suve in Šare planine ter Drela v klisuri Pečke Bistrice. Sorodna, planinska Ramondia Nathaliae raste na Niči, Suvi in jakupici. Tercijerne spremljevalke iglavcev Gentiana dinarica, Pančičia serbica, Plantago reniforme so gotovo autohtone na planinah Južne Bosne do Prokletij in Kopaonika, Wuijenia pa nastopa na Prokletijah in na Koroškem. Podobno kot tercijerne se ponašajo tudi mediteranske rastline, ki jih najdemo v večjem številu le v dolinah Vardarja in Drima, pri Debru, ob Ohridskem in Prespanskem jezeru. Segajo nekako do višine 300-500 m, na prisojnih apnencih celo do 900 m in še višje. Različne vrste gredo različno daleč v notranjost, kjer se mešajo s tercijernimi relikti in srednjeevropskimi elementi in tvorijo prehodna ozemlja v smislu Beck-ovem, mediteranske zalive po Košaninu. Quercus coccifera in Punica segata do Demirkapije, Juni-perus excelsa do Velesa, odpornejše rastline, n. pr. Juniperus oxycedrus do pod Šare planine. Pravo zimzeleno lesovje je razvito ob Ohridskem jezeru od Sv. Nauma do Trpejcev. Tu nastopa tudi črničevje (Qu. Ilex). V kotlini Črnega Drima rastejo: Phillyrea media, Ruscus aculeatus, jasmin, mandelj, smokva (do Prizrena), Juniperus oxycedrus, Pistacia Terebinthus, Saluia officinalis i. dr. Sestav je podoben onemu mediteranskih prehodnih ozemelj dalmatinskega Zagorja, Istre, Vipave, pristopajo le še nekatere južnejše oblike, mnogi tercijerni relikti, n. pr. Buxus, Forsythia, Quercus macedonica ob Drimu, ob Vardarju pa vzhodnomediteranski elementi Juniperus excelsa, Quercus coccifera, Morina i. dr. Lep razvitek zimzelenja ob Ohridskem jezeru je povzročen po blagodejnem vplivu vodene mase. Ohridska mediteranska oaza pa tvori obenem prehod med mediteranskim rastlinstvom jadranskega predela in vzhodno-mediteranskim. Tu nastopa vzhodna Juni-perus excelsa in Morina poleg Quercus Ilex. Kakor tercijerni relikti so tudi mediteranske rastline deloma autohtone, deloma pozneje doseljene, natančna opredelitev v tem smislu pa je težavna. Ob Drimu sega mediteranski zaliv do Prizrena, le Colutea in Pirus amvgdaliformis segata v Metohijo. Ob Vardarju gredo sredozemeljske rastline do Kačaniških tesni in Tetova; ob pritokih na njegovem desnem bregu ob Treski do Poreča, ob Crni Reki do Oradešnice, ob Velotinci do Roždena, na levem bregu do Kočan. Važna je smer gorovij in dolin pri rastlinskih selitvah. Meridijo-nalna smer Dinaridov do Prokletij in Šare je nudila ugodno pot nordijskim planinskim vrstam na jug, odnosno grškim na sever, enako v vzhodnem delu Južne Srbije niz Stara planina, Strešer-Osogovo. Nasprotno pa so bila gorovja meridijonalne smeri ovira seljenju z vzhoda na zahod. Ekvatorialno brazdanje Prokletij, Šare planine, Niče, Belasice, je ustavljalo selitev s severa na jug, bilo pa je ugodno za izmenjavanje rastlin med zahodom in vzhodom. Munika, granica, makedonski hrast so na ta način dospeli v Dalmacijo in deloma celo v ]užno Italijo. Enakega pomena kot gorovja za planinske so doline za nižinske elemente. Gorovja in doline so določile smer rastlinskim selitvam in vplivale tako na horizontalno razprostranjenost rastlinskih vrst. Do Prokletij, Rogozne in Kopaonika nastopa rastlinstvo, ki sliči popolnoma onemu v severozahodnem delu Balkanskega polotoka. Alpske višave krasi tu ruš v strnjenih formacijah, v gozdnem pasu tvori smreka lepe in obsežne komplekse. V nižjih gozdnih legah nastopa med hrasti še navadno brinje. Če prekoračimo sleme Prokletij proti Metohiji, vidimo smreko le sporadično; srečujemo že prve predstavnike mediteranskih rastlin in številne tercijeme relikte (n. pr. Ramondia serbica). Na Šari planini in Jakupici poteka zopet meja mnogih severnih in južnih elementov. Do jakupice sega Ramondia Nathaliae proti severu, do Šare, Koraba, Djaliča pa asprica (Daphne oleoides). južno od Šare planine in Kačaniških tesni raste v hrastovem pasu poleg navadnega brinja (Juniperus communis) tudi Juniperus oxycedrus. V višjih delih gozda vidimo tu severnjaško smreko kot osamljeno drevo, na Djaliču in v Poreču pa vzhodno-mediteranski Juniperus foeiidissima, ob Radiki še brezo. Planinski pas Šare krase še Rhododendron Jerrugineum ali rjasti sleč, Salix herbacea, ruš, ki nastopa tudi na Jakupici, planinski pas Koraba, Djaliča, Šare pa Valeriana Pančičii, Rumex nivalis, Empetrum nigrum. Vsi ti ne gredo dalje na jug. Tretja važna vegetacijska meja južnih in nordijskih elementov je črta Ga-ličica-Perister-Niče. Na Galičiči rasteta grški rastlini Acantholimon echinus in Prunus prostrata poleg nordijske vrste Sibbaldia procumbens, vzhodno mediteranski element Juniperus foetidissima poleg munike, ki je tu na svoj» vzhodni meji. Do tu segata i grška jela (Abies Apollinis) i južni javorji. Na Niči najdemo v bujnem razvitku Arctostaphylos uva ursi in gozdni bor. Poleg teh horizontalnih vegetacijskih mej je važna tudi že imenovana črta munike in molike in vegetacijska meja makedonskega hrasta, foje in zelenike, ki se ujema v glavnem z levim Vardarjevim bregom. Vertikalno nastopajo v južni Srbiji sledeče razlike v rastlinstvu: najnižji je pas kultur, ki se krije nekako s hrastovim pasom. Sega približno do 1000 m, lokalno gre hrast zlasti na prisojnih apnencih višje, na severnih podankih in v globelih pa se spušča bukev in jela celo do 600 m navzdol. Isto sliko vidimo v tesneh. Na humoznih mestih dominirajo hrasti (granica, graden, medunec, cer, Quercus bruiia ob Drimu), na suhih kamnitih mestih pa šibljaki hrastov, črnega, belega, orijentalskega gabra, malega jesena, srebrne lipe, paklena, klena itd. Hrastove formacije odgovarjajo Becko-vemu kraškemu gozdu, vendar vsebujejo gotove elemente, ki so tipični za hrastovje Posavja. To ni čudno, saj je z njim v direktni vezi. V hrastovem pasu se nahajajo mediteranski zalivi in nižinski tercijerni elementi. Čim višje gremo, tem več je bukve, območje maksimalnega razvitka bukve pa leži v višini 1200—1800 m. V tem pasu nastopajo sporadično tudi iglavci: jela (od 1000—1700 m), munika (lokalno 800,1200—1900 m), molika (900,1500—1800, grmasta do 2000 m), na pobočjih Karačice in Dautice ter na Niče planini pa se je ohranil edini iglavec nižjih predelov, črni bor. Sega do višine 1500m,drevesasti lokalno celo do 1700 m. Dominantno drevo je povsod bukev, sega v grmasti obliki celo do 2000 m. Nad prirodno gozdno mejo (ca. 2000 m) je razvit planinski pas pašnikov. Klimatski faktorji so gotovo v celi južni Srbiji ugodni za razvitek gozda. Veliko pomanjkanje gozdov je torej posledica človeškega vpliva. Človek je požigal gozdove v bližini naselj in ob gornji gozdni meji, da dobi potrebnih pašnikov. Najprej so izginili iglavci, toda tudi bukvi in hrastu ni prizanašal. Iglavci so ponekod sploh izginili, bukov gozd pa se je pretvoril v šumarico poganjkov, južna Srbija bi se dala povsod pogozditi, trdi Košani n, ki preide končno tudi na praktične sklepe. Bodočnost južno-srbskih gozdov je v jeli, moliki, muniki in gozdnem boru, v nižjih legah pa v črnem borovcu. Smreka bi najbrž tu ne uspevala, škodoval bi ji mrčes zlasti zato, ker bi tudi sicer ne našla ugodnih klimatskih pogojev, konkurenco bukve bi težko prenesla. Ruš bi lahko vse tja do Šare pokril gozdne vrhove in onemogočal kamene lavine, tako da bi se lahko pogozdili nižji predeli. V toplejših legah bi bila foja dober pijonir na golem, izluženem svetu. Kakor vidimo, so Košaninove ugotovitve važne i fitogeografsko i praktično, važne so tudi za nas Slovence, ker pojasnujejo deloma razna podobna fitogeografska vprašanja v pestri mešanici rastlinstva Slovenije. Resume. Les recherches phito - geographiques de N. Ko-šanin dans la Serbie meridionale dans les 1911 ä 1925.— Le compte rendu precedent donne un resume du travail important accompli dans les der-nieres annees dans la Serbie meridionale par le phyto -geographe de 1’uni- versite de Beograd, le professeur N. Košanin. Le merile de ce savant est, d’ avoir trouve sur la Sar planina et sur la Jakupica le pin nain (Pinus montana) et 1’ epicea (Picea excelsa), et d’ avoir montre la vraie extension du sapin (Al-bies alba) et du pin sylvestre (Pinus siloestris) ; ainsi il a elimine les erreurs des botanistes anterieurs qui ne passaient que rapidement par la Serbie meri-dionale, de sorte qu’ ils ne visitaient point les lieux plus difficilement accessibles. Košanin au conlraire a etudie aussi la vegetation de la vallee du Drim, dela Metochie, de la Macedoine d’ ouest, centrale et meridionale, et sa dependence, des changements geologiques de la region du tertiaire jusqu’aujourd’hui, de 1’ influence des variations climatiques surtout dans 1’epoque glaciale, et de la nature actuelle du sol. 11 a etudie egalement les migrations des plantes et enfin les influences de la civilisation. FRANJO BAŠ: NOVE ŽELEZNICE V JUGOSLAVIJI. Dejstvo je, da pogreša jugoslovanska železniška mreža vsako sistematičnost. To se izraža ne le v različni širini tira (1 '435, 1'00, 076 in 0'60 m) ter kapaciteti tračnic, ki često ne odgovarja prometnim potrebam, temveč predvsem v razporedbi železniških prog, ki so bile zgrajene z vidika Soluna in Beograda, Budapešta in Dunaja ali pa poslednjih dveh skupaj (v Bosni in Hercegovini). Morfološka struktura naše države je to desorijentiranost le še podpirala. Medtem ko odvajajo z obalo vzporedni grebeni Dinarskega sistema reke in z njimi promet po sinklinalah in predornih dolinah proti severu, se naša obala od Sušaka proti jugovzhodu vse bolj oddaljuje od središča države. Tako je bil pod vplivom gospodarsko jakega severa velik del naše države — ravnina in pretežni del južnega savskega pritočja — do danes v službi tujih luk, zlasti Reke ter madjarskih in nemških gospodarskih središč; le v Srbiji združujeta Morava in Vardar sicer razkosano ozemlje. Dinarske reke torej dovajajo promet svojega ozemlja na zahodu in severu na savsko, centralno-balkanske pa na moravsko-vardarsko črto, odkoder se odteka proti morju na Reški oziroma Solunski zaliv. Tretja naravna prometna črta bi bila dravska; ta pa je z izgubo proge Barč-Kotoriba dejansko izgubila ta svoj značaj. Strma gospodarsko večinoma nerazvita jugoslovanska obala s pravtako gospodarsko šibkim zaledjem in predvojni politični položaj, ki je vpošteval le strateške momente, sta onemogočala z obalo vzporedne, smer dinarskih gub pa tudi vertikalne prometne črte. Izmed treh prehodov Una-Zrmanja, Bosna-Neretva in Zeta-Drina se je izrabila le črta Bosna -Neretva za zgraditev železnice s šibko kapaciteto, ki pa se konča v vojaško važni južni Dalmaciji. Kot državni koncentracijski in mednarodni prometni črti ostaneta torej le savska črta in moravsko-vardarska brazda. Z ozirom na to, da je enotno železniško omrežje predpogoj gospodarskega razvoja, je nastala v naši državi potreba spojitve ločenih železniških sistemov ali njih tesnejše združitve, zveze z morjem in graditve'prog v pokrajinah, ki so bile doslej še brez stika z glavnimi prometnimi žilami. Poprava že obstoječih prog pa naj bi dvignila razvojne možnosti posameznih pokrajin do viška. Pregled novo otvorjenih prog nam odgovarja na vprašanje, kam se je usmerila graditev novih železnic. Največ je prog, ki vežejo povsem ločene ali le na redkih mestih spojene železniške mreže. Proga Niš-Knjaževac (otvorjena 1922, dolga 69 km) otvarja promet med Timoško in Moravsko dolino proti jugu ter ga odvaja na sever na Donavo. Beograd (Topčider)-Mala Krsna (1923, 70 km) tvori izravno zvezo Požarevca z Beogradom ter je obenem člen še nedodelane „železnice 45. vzporednika“ Bordeaux -Odesa, ki ji pa utegne odvzeti zračni promet važnost mednarodne proge za osebni promet. Ormož-Murska Sobota (1924, 38 km) spaja dvoje ločenih obmejnih prog, ki ju priključuje k našemu železniškemu omrežju. Še nedodelana proga Titel-Orlovat (nedodelan mostl 27 km) pa bo spajala železnice južne Bačke in Banata, ki so bile doslej zvezane le preko Sente. Kot spajata progi Gospič-Gračac (1922,45 km) in Gračac-Knin (1925, 67 km) doslej ločeno hrvatsko in severnodalmatinsko omrežje, tako vrši isto vlogo spajanja doslej ločenega bosanskega in srbskega železniškega sistema 79 km dolga ozkotirna proga Užice - Vardište (1925), ki vpo- stavlja obenem tudi zvezo Srbije z jadranom. Vendar pa ta zveza z morjem radi šibke kapacitete zobne železnice na Ivan-planino ne zmore večjega tovornega prometa in za Srbijo še nima večje praktične vrednosti; bruto-kapaciteta nove proge znaša komaj 100 t. Že itak preko mere obremenjena proga Sarajevo - morje svoji novi nalogi ne bo kos in bo dejanska zveza severne Srbije z morjem vpostavljena šele z otvoritvijo novega predora pod Ivan planino ter z zvišanjem kapacitete proge same. Vprašanje pa ostane, ali bo za Bosno in del Srbije zadostovala le ena ozkotirna železnica na morje in ne bo morda baš to dejstvo izsililo le še bolj prometno-geografsko nujnost, da se izgradi več jadranskih prog. V tem oziru se še ni mnogo storilo, kajti struktura gorovja stavlja tehniki zelo velike težkoče. Projektirani progi, unska ter zetsko-drinska, pogrešata izrazito gospodarsko in geografsko osnovo vsled prevladujočega vpliva savske črte in smeri prometa. Jugoslavija izvaža v Italijo, Avstrijo, Češkoslovaško, Nemčijo, Švico in Francijo — predvsem na celinski zahod, odkoder tudi največ uvaža, s čimer je poleg severozahodne podana glavna prometna smer Savi odgovarjajoča vzhod-zahod. Kajti čeprav je dolnje savsko ozemlje od dalmatinske obale manj oddaljeno, je vendar promet usmerjen proti zahodu, na morje pa na reški ali tržaški zaliv, kamor vodijo železnice po tehnično ugodnem ozemlju. Radi smeri prometa bi te železnice samo razbremenjevale preobloženo savsko črto, ki bi odslej usmerila le del prometa na naše morje. Pospešile bi pa gospodarski razvoj njihovih izhodišč na morje in bogatega hrvatsko-bosanskega rudnega in gozdnega ozemlja na zahodu (er srbskega na vzhodu. Pri (em finančno in tehnično težkem delu je prevladovala doslej misel ene same zveze središča z morjem, ki je našla svoj izraz v načrtih Beograd-Kotor in Beograd-Splif, dočim so tretji celo smatrali za zadostno dograditev unske železnice do Knina. Ako pa se izrabijo geografsko najugodnejši prehodi med Uno in Zrmanjo ter vzporedno z železnico Bosna-Neretva še črta Zeta-Drina — ostali vzhod gravitira na moravsko-vardarsko črto—, bi naravno navezal Split na sebe osrednje Dinarsko ozemlje, obala okoli Sionskega rata srednjo in vzhodno Bosno, južni rob našega morja najvzhodnejšo Bosno, del Vojvodine, Srbije in Črnogoro; Solun obdrži Južno Srbijo, Sušak pa ravni severni del naše države. Tudi Slovenijo je možno navezati na Sušak z upravnimi in tehničnimi ukrepi, čeprav spada promefno-geografsko, razen Bele Krajine in ozemlja pri Brodu, v območje Trsta. V skladu z geografsko zahtevo dostopa do morja v smeri proti Splitu znači korak dalje otvoritev proge Krupa-Bihač (1924, 33 km). Z obalo vzporedna proga Gospič-Gračac + Gračac-Knin ima — če se ne oziramo na strateško važnost — svoj osnovni pomen kot obalna proga. Primorsko pogorje s svojo plastiko onemogoča izrazito obalno progo, ki ima svoj splošni pomen v spajanju primorja s primorskimi prometnimi središči ter v osebnem prometu na večje daljave. Nova proga Knin-Gospič veže po celini severna dalmatinska prometna središča s kvarnerskimi, obenem pa kot celinska proga celino in notranjost zahoda države s severno Dalmacijo. Morfološki sistem kvarnerskega zaledja, zlasti še severne dalmatinske obale omogoča novi železnici ne le v pogledu osebnega, temveč tudi tovornega prometa tehnično konkurenco progi na Sušak. Edino tovori en masse, kot les bodo imeli še radi bližine, nižjih cen in boljše organizacije prometa v Kvarneru svoj naravni izhod na Sušak. Tudi v prometno nedotaknjene, malo razvite pokrajine se je znatno razširila naša železniška mreža. Normalnofirna proga Veles-Štip (1924, 52 km) pospešuje izdatno razvoj bregalniškega ozemlja. Ozkotirni (0'60 m) železnici Gornje Skoplje - Ohrid (1920, 233 km) s stransko progo Pod-mokli-Struga (1920, 8 km) in Gradsko-Bilolj (1920,131 km) sta bivši vojaški progi, ki priključujeta k moravsko-vardarski dolini gospodarsko še nerazviti jugozahodni del Južne Srbije. Proga Konjice-Žreče (076m, 1920,6km) znači neznaten podaljšek ozkotirne železnice v gozdno ozemlje Krvavega Pohorja. Ta dva tipa ozkotirnih železnic-črpalk zadoščata le trenutnim potrebam njihovega ozemlja, a ga ne moreta dvigniti do viška gospodarskega razvoja. Proga Niš-Prokuplje (22 km, 1925) pa otvarja historični topliški pot ter kliče Toplico k novemu razvoju. V smislu graditve enotne jugoslovanske železniške mreže se je obenem tudi že izvajala cepitev starih sistemov. Tako se je opustil na mnogih mestih promet čez državno mejo, n. pr. v Sloveniji pri Hodošu in Dolnji Lendavi, predvsem pa v Vojvodini, kjer posredujejo promet le še važnejše proge kot Subotica-Budapešf, Horgoš-Szeged, Velika Kikinda-Temišvar in ena v Baranji. Na nekaterih mestih so porušili danes brezpomembne dele prog od državne meje do obmejnih postaj1), tako pri Dolnjem Miholjcu, Ridžici, Boki-Šurjanu i. dr. ter so tračnice uporabili drugje. Tako nastaja polagoma ne le z gradnjo novih prog, temveč tudi s krhanjem starih sistemov enotni jugoslovanski železniški sistem, ki mu pa je še vedno šibka stran ne-dostatna zveza z morjem, različnost širine tračnic, preobremenjenost savske črte in pomanjkanje prog na jugu. Po prevratu je železniška uprava predala prometu 853 km, ob državni meji pa so porušili 28 km železnic. Dejanski prirastek našega železniškega omrežja po prevratu znaša 825 km, dolžina vseh železnic pa 9983*8 km (6729'2 km normalnotirnih z 1'435 m, 183 5 km z 1 m [v Slavoniji], 25252 km z 076 m in 545‘9 km z 0-60 m širine). 1 km železnic pride na 24*94 km3 površine in na 1204 državljane. V sosednjih državah znaša odnosno razmerje: v Italiji 15 km2 in 1896prebivalcev, v Avstriji 11-9km" in918preb., na Madžarskem 10-8 km2 in 930 preb., v Romunij i 24 km2 in 1328 preb.( v Bolgariji 34'8 km2 in 1664 preb., na Grškem 51'9 km2 in 2047 preb. Splošna razvitost prometa in prometnih sredstev za Italijo in Grško se z ozirom na razviti pomorski promet v teh državah poveča, z ozirom na Romunijo in Bolgarijo pa ostane ista. Resume. Les nouveaux chemins de ferenYougoslavie. — Au ter-ritoire de la Yougoslavie contemporaine it y avait avant 1914 cinq systemes de chemin de fer: le systeme autrichien, le systeme hongrois, le systeme Losnien, le systeme serbe et le systeme ture. Avec 1’ union politique des Serbes, Croates et Slovenes commengait äse former un nouveau systeme de chemin defer: le systeme yougoslave. Apres l’annee 1918 on eonstruit 853 km de chemin de fer nouveau. Les directions Niš - Knjaževac, Beograd-Mala Krsna, Ormož-Murska Sobota, Užice - Vardište, Gospič - Gračac - Knin retient les reseaux de chemin de fer autrefois mal relies. La ligne Užice - Vardište ouvre !e contact de ia Serbie, la ligne Gospič - Gračac - Knin de la Croatie et Slovenie avec le mer, pendant que la ligne Krupa -Bihač annonce des nouvelles liaisons du territoire centrale avec le mer. Les lignes Niš - Prokuplje, Veles -Slip, Gornje Skoplje - Ohrid avec les lignes locales Podmolj - Struga, Gradsko ■ Bitolj et Konjice - Žreče, elles etendent le reseau de chemin de fer yougoslave aux rayons peu developpes. Para-lellement avec la construction de ces nouveaux lignes on demontait ä la frontiere du nord de Yougoslavie 28 kilometres de chemin de fer. L’ aeroissement de notre reseau de chemin de fer contient alors 825 km. Les chemins de fer ont maintenant une longueur totale de 9983 8 km. ^Službene Novine saobračajnih uslanova Kraljevine SHS, Beograd 1925, br. 2, p. 6. 140 Oskar Reja: Potresna opazovanja v Sloveniji. OSKAR REJA: POTRESNA OPAZOVANJA V SLOVENIJI. Kakor meteorološka opazovanja (glej članek o meteoroloških postajah v 1. štev. Geogr, vestnika), tako segajo tudi potresna opazovanja pri nas daleč nazaj; vendar pa je šele 1. 1895. dunajska akademija znanosti pričela s sistematičnim opazovanjem potresnih pojavov. Referenti posameznih kronovin so organizirali enotno opazovalno mrežo za celo takratno Avstrijo, potresna poročila iz te dobe pa je do prevrata izdala v 11. zvezkih dunajska akademija. Koncem 1. 1920. je prešla organizacija za Slovenijo v delokrog takrat ustanovljenega „Zavoda za meteorologijo in geodinamiko“ v Ljubljani, ki je obenem prevzel tudi mikroseizmična opazovanja s potresnimi aparati nekdanje ljubljanske „Erdbebenwarte“. Geodinamski oddelek imenovanega zavoda ima torej dvojno nalogo : a) opazovanje s seizmografi in b) opazovanje potom poročevalcev na deželi. Pri opazovanju pod b) je najvažnejše, da je mreža opazovalcev kolikor mogoče gosta. Zato je zavod skušal prejšnjo mrežo kolikor mogoče izpopolniti. V prvi vrsti poročajo upravitelji meteoroloških postaj, katerih je v Sloveniji 184. Poleg teh so organizirani vsi voditelji osnovnih in meščanskih šol, vsa župnišča, v mestih pa profesorji srednjih šol. Vsak poročevalec dobi večje število tiskanih formularjev s potresnimi vprašanji, ki jih ob priliki potresa izpolni in pošlje zavodu. Zavod si pa pomaga še na drug način. Ob vsakem pomembnejšem potresu prosi potom dnevnega časopisja vse one, ki so potres čutili, da to javijo zavodu. Na ta način je število poročevalcev narastlo na 1500, od katerih redno poroča 80%- Vsa poročila se potem hranijo v arhivu zavoda, kjer tvorijo važen materijal za proučevanje tektonike potresnega ozemlja. Potresna opazovalnica se nahaja v kleti univerze, 3 m globoko pod zemljo, kjer sta na betonski podlagi, ki je vlita še 2'80 m globoko pod kletinim dnom, montirani dve pokončno stoječi, prožni, jekleni lameli. Vsaka nosi maso v obliki 300 kg tehtajočega kvadra. Ena masa leži po svoji dolžini v smeri sever-jug, druga v smeri vzhod-zahod; to sta EW- in NS-komponenti. Obe sta med seboj v organski zvezi, ena izpopolnjuje drugo. S to maso je zvezana steklena pisalka, rahlo sloneča na vedno se vrtečem cilindru, ki ga goni posebna ura. Na krog cilindra nalepljeni in s sajami nakajeni papir prenaša pisalka potom kotastih vzvodov gibanja zemljine površine. Pri naših seizmografih je prenešeno gibanje petdesetkrat povečano. Pisalko dviga početkom vsake minute kontaktna ura potom električnega toka tako, da nastane na papirju eno sekundo trajajoči prekid. To so takozvani časovni znaki, potom katerih lahko natanko ugotovimo začetek potresa in njegove poedine faze. Časovni znaki se pri analizi seizmogramov vedno korigirajo s pravim astronomskim časom. V ta namen služi precizno izdelan kronometer, katerega dnevno korekcijo dobivamo potom radijo-felefonske postaje vsak dan iz Nauena pri Berlinu ali pa s pariškega Eiffelovega stolpa. Na tem mestu se zavod iskreno zahvaljuje g. ing. Osani, ravnatelju tehničnega oddelka poštne direkcije, ki gre zavodu v vsakem oziru na roko in mu je tudi brezplačno uredil radijo-felefonsko postajo. Zavod razpolaga še z mnogo večjim seizmografom z maso 1000kg, a ga vsled denarne neprilike ne more montirati. Finančne težkoče, povzročene vsled premajhne državne dotacije, žal tudi sicer ovirajo še uspešnejši razvoj zavoda. Resume. Les observations sismologiques en Slovenie. — En Slovenie, les observations sismologiques sont dirigees par 1’ Institut de Meteorologie et geodynamique de Ljubljana. It y a 1500 observateurs environ qui sont repartis dans te pays. Sont organises: les administrateurs des stations me-teorologiques, tous les directeurs des ecoles primaires et tous les cures. Les observations microsismiques se font ä 1’ aide du pendule horizontal d’ une masse de 300 kos. GEOGRAFSKE NOVICE. Šestdesetletnico svojega rojslva sla v zadnjem času praznovala odlična geografa prof. Jovan Cvijič v Beogradu (* 12. okt. 1865) in prot. Vžclav Sva m bera (* 10. jan. 1866) fer etno-graf prof. Lubor Niederle (* 20. sepl. 1865) v Pragi. Znanslveni svet, zlasli slovanski, ki so mu bili vsi (rije jubilanti pravi pijonirji v svojih strokah, jih je počastil s posebnimi njim posvečenimi publikacijami (prof. Cvijiča že k 35 letnici njegovega znanstvenega delovanja), častnimi odlikovanji itd. “}• Krum Drončilov. Na posledicah težke nesreče pri znanstvenem raziska-vanju ob vznožju Vitoše je dne 11. nov. 1925 umrl mladi bolgarski antropoloq Krum Drončilov. Rojen 1.1889., je posvetil vse svoje delo bolgarski antropologij'. Bil je nekaj časa asistent berlinske univerze, nato je deloval v etnografskem muzeju in končno kot docent na univerzi v Sofiji. Njegova študija o Makedoncih in opis zahodnobolgarske pokrajine Burel mu bosta ohranila v znanstvenem svetu trajen spomin. Naj bo še omenjeno, da je na I. kongresu slovanskih geografov in etnografov v Pragi 1924 referiral o svojem predmetu in si kmalu pridobil simpatije zbora; zelo se je tudi zanimal za slovenske razmere. Nova znanstvena društva. V Skop-lju se je ustanovilo .Skopsko Naučno Društvo*, ki je že izdalo lep zbornik pod naslovom fjiacHiiK CKoncKor HaynHor /JpyuiTBa (Bulletin de la Socičtd Scien-tifique de Skoplje) 1/1, 1925; urednik mu je na čelu širšega uredniškega odbora dr. Radoslav M. Grujič. V Glasniku nahajamo več geografskih in drugih za geografa zanimivih razprav. — V januarju 1926 so se tudi sarajevski geografi združili v »Geografsko društvo*, ki je podružnica Geografskega društva v Beogradu. Pozdravljamo oba bralska društva z najboljšimi željami za uspešno delovanje v prid čim temeljitejšemu spoznavanju naše domovine, obenem pa aajamo izraz našemu upanju, da sledita Skoplju iti Sarajevu kmalu tudi Zagreb in SptiH Bolgarski črnomorski institut. Na 1. kongresu slovanskih geografov in etnografov v Pragi 1924 se je med drugimi sprejela po prof. A. Gavazzi-ju — Ljubljana predložena resolucija, da ustanovijo vse slovanske države, ki imajo izhod na morje, primerne oceanografske institute. V naši državi pripravljajo sedaj ustanovitev takega zavoda v Splitu, v Bolgariji pa so ga ustanovili že 1.1925. pod imenom „Cernomorski naučen Institut*. Zavod, ki je v najožjih stikih z vseučiliščem v Sofiji, izdaja tudi „Trudove na černo-morskaja blgarski naučen institut* ter upravlja obenem vseučiliščni akvarij v Varni^ Priključili mu bodo tudi že obstoječi Črnomorski muzej. Naša trgovačka mornarica. Iz publikacije „Trgovačka Mornarica*, šlo je ii’dalo Ministarstvo Saobradaja (Direkcija pomorskog odsjeka u Splilu 1925) donosimo slijedeču zanimljivu stalistiku naših trgovačkih lada korigirajuči pri lomu neke krivo zbrojene sume. Broj Tonaža MomJad Ko"|,s,klh Lada duge plo- s,la viibe ... 34 76.113 981 45.364 Velike obalne plovitbe . . 15 3.785 175 4.707 Male obalne plovitbe ... 787 20.600 2.331 42.400 Ukupno . . . 836100.498 3.487 92.471 Lada ribarica . 3.560 6.111 11.140 626 Brojem ozna- čene lade i čamci . . . 3.588 7.098 5.696 869 Ukupno . . . 7.148 13.20916.836 1.495 Svega . . .7.984 113.707 20.323 93.966 1. R. Mreža meteoroloških postaj v Sloveniji. Dodatno k izčrpnemu poročilu prof. dr. A. 0 a vazzi j a v 1. Sl. Geografskega vestnika 1925 nam sporoča Zavod za meteorologijo in geodinamiko, da je v 1. 1925 opustil 3 meteorološke postaje III. reda (Dobrna, Gornji grad, Marenberg) in 2 postaji IV. reda (Goriče in Št. Go-tard), a na novo ustanovil 3 III. reda (Koprivnik v Bohinju 980 m, Kranjska gora 812, Krvavec 1693) in 22 IV. reda (Cankova 214 m, Davča 1060, Gorjanci 680, Gorica nad Dravogradom 1106, Kamniška Bistrica [Uršič] 601, Nova Oselica 802, Nova Štifta pri Gornjem gradu 608, Osilnica 296, Poljčane 271, Prosenjakovci 235, Radovina I [Fužine] 630, Radovina II 505, Remšnik 686, Ruše 309, Sv. Ana na Plazu [Tržič] 673, Sv, Lenart-Laško 588, Sv. Vid - Zavodnje 1065, Sv. Vid nad Cerknico 848, Sv. Planina 985, Sv. Valentin [Limbarska gora] 773, Trdkova390, Zgornja Bela 475). Hidrografični oddelek jev 1. 1925 opustil 2 postaji III. reda (Lješe in Mislinje) in 3 IV. reda (Luče pri Višnji gori, Sv. Križ pri Litiji In Velika Nedelja), ostalih 57 postaj pa preide s 1. jan. 1926 v oskrbo Zavoda za meteorologijo in geodinamiko. Z istim datumom ozir. s 1. febr. 1926 se opusti postaja I. reda v Bohinjski Bistrici in se izpremeni v postajo IV. reda, Bled, Celje in Kočevje pa iz postaj III. v take I. reda. Na novo se ustanove 4 postaje III. reda (Dolnji Logatec 481 m, Iga-vas [Slari trg pri Rakeku] 582, Ljubljana Sv. Križ [pokopališče] 299, Senovo pri Rajhenburgu 209) in 2 postaji IV. reda (Plešivec 585 m, Srednja Bistrica 170). Š 1. febr. 1926 bo torej delovalo v Sloveniji 5 postaj 1., 1 II. in 255 111. in IV. reda, vse pod okriljem Zavoda za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Geografska predavanja na jugoslovanskih visokih šolah v zimskem semestru 1925/26. (Število tedenskih ur v oklepaju.) Beograd, Univerza: r. prof.J.Cvijič: Morfološki lipovi krečnjačkih terena (3). — Geografski seminar (2, s prof. B. Ž. Milojevičem). — Kartografska i geografska vežbanja. — R. prof. P. Vu j evi č: Osnovi matematičke geografije (2). — Atmosfera (toplota, pritisak vazduha, vetrovi, 2). — Geografski seminar (2). — Izr. prof. B. Ž. M i I o j e v ič : Osnovi Opšte Geografije I (3). — Geografska vežbanja (2). — Dinarska ostrva i primorje (1). — Geografski seminar (s prof.]. Cvijičem, 2). Ljubljana, Univerza : r. prof. A. G a-vazzi: Matematična geografija (2). — Seminar: vaje (2). — Navodila za znanstveno delo (4). Skoplje, Filoz. fak.: izr. prof. P. ] o-vanovič: Fizička Geografija i Geomor-fologija (2). — Geografske 1 kartografske vežbe (1). — Geografski seminar (1). Zagreb, Univerza: r.prof. M. Šenoa: Geografija Europe (nastavak, 3). — Hi-storija geografije (1). — Kartografske vježb: (2). — Repetitorij (2). — Izr. prof. V. S. Radovanovič: Antropogeografija (2). — Geomorfologija (2). — Seminar (1). - Vježbe (1). Zagreb: Visoka škola za lrgovinu i promet: r. prof. F. Lu k a s : Gospodarska geografija (I. letnik 3, III. 2, V. 2). — Hi-storija trgovine (V. 1). Slike z Ličke Plješevice, ki jih prinašamo na prilogah 5, 6 in 7, so reprodukcije izvirnih posnetkov avtorja razprave »O vegetaciji Ličke Plješevice", g. dr. Ivo Horvata — Zagreb. KNJIŽEVNOST. Giotto Dainelli, Fiume e Dalmazia. Sa 2 grografske karte, 6 tabla i 171 slika u tekstu. Zbirka: La Patria, geografia d’Italia br. 18. Strana 224. Unione Tipografico - editrice, Torino 1925. Cijena: L 40. Dainelli, profesor geografije universe u Pizi izdao je god. 1918. u Novari atlas sa 66 karata uz knjigu : „La Dalmazia. Cenni geografici e «tatistici“, pa je zato talijansko geografsko društvo njemu povjerilo zadaču, da napiše geografsku monografiju o Rijeci i Dalmaciji. Ali zašto je Dalmacija uvrštena medju provincije Italije, koju obradjuje ova zbirka u 1° svezaka? Politički, kako znamo, Dalmacija nije talijanska, ali kraljevsko geografsko društvo kao i pisac drže, da je po svim pravima njihova, te zato oni hode da nju dobiju i več je ubrajaju medju svoje provincije. Knjiga je dakle tendencijozna. Rijeku obradjuje pisac u 30 stranica. Govori o njezinom položaju, po ko-jemu nije zasebna cjelina, več dio zaledja; o njezinom klimalu, flori, historiji, stanovništvu, jeziku i ekonomskim prilikama. Po raspravljanju vidi se, da pisac hoče da bude popularen te izostavlja vas znanstveni aparat. Zanimljivo je, kako dokazuje italijanitet Rijeke. O flori govori, da je ona „mediteranskog tipa, talijanska, sa kojim elementom balkanskim“ (p. 11). lli je sve talijansko, što je mediteransko? — Kao geograf nije trebao da govori onoliko o historiji Rijeke, ali otale on izvadja dokaze o talijanstvu grada. Za Rječane je »sveto zemljište“ (p. 12) onaj kraj, gdje su našli u svom gradu rimske izkopine. To mu dokazuje latinitet (p. 20), čiji su nasljednici Taljani. Piscu sigurno nijesu poznate stadije svoga državljanina M. Bartolia, koji je napisao djelo: „Das Dalmatinische, altromanische Sprachreste von Veglia bis Ragusa und ihre Stellung in der apennino-balkanischen Romania“ (Schriften der Balkankommission, linguist. Abt. IV, V. Wiener Akad. d. Wiss.); pa K. Jirečeka: „Die Roma ten in den Städten Dalmatiens während des Mittelalfers“ (Denkschriften der Wiener Akad. d. Wiss., hist, philol. Abt., 1901—1904) i P. Skoka: „Pojavi vulgaro-latinskog jezika na nat-pisima rimske provincije Dalmacije“ (Zagrebačka akademija znanosti 1915), gdje naučenjaci dokazuju, da talijanski jezik nije nastavak latinskog, več jedan od ogranaka romanskih jezika, kao što su francuski, portugiski i. t. d., a Taljani nijesu nasljednici Rimljana na našoj obali, več su tek 1000. god. počeli da nju naseljuju. Dakle dokazi Dainella o kakovom kontinuitetu Taljana ne vrijede. Rijeka je bila sigurno u povijesti više hrvatska nego talijanska. Talijanski se elemenat utvrdio u Rijeci pomoču Madžara, koji su se bojali Slavena te su zato pomagali Taljane. Otale premoč Taljana na Rijeci nnd Slavenima. Slične dokaze za talijanstvo Rijeke navadja pisac, kad hoče da imenima mjesta kao Laurana, Segna, Castua, Veglia podupre svoju tvrdnju. Ali ga pobiju pisci, koje sam naveo. O ekonomskim prilikama grada slabo raspravlja. Malo podupire statistikom svoje tvrdnje, kad govori o lokalnom, generalnom i laleralnom prometu, kao i o onom zaledja. Topografski je opis Rijeke još slabiji, jer samo impresionistički opisuje ono, što vidi u jednoj šetnji po gradu, a ne raspravlja o ostalim geografskim faktorima. Po svemu se dakle vidi, da je o vaj prikaz Rijeke letimičan i tendencijozan. Iza Rijeke prelazi na opis Dalmacije. U njoj se nalazi Zadar, koji je samo jedan njezin dio, a „za koji se može reči, da je po prirodi i geografiji talijanski kraj — u najširem smislu „prirodna Italija“ (p. 34). To dokazuju „neki djelovi teritorija kopna i otoka, koji čekaju talijansku državu* (p. 33). Dakle Dalmacija čeka, da je Italija spasi!? Rasprava o Dalmaciji razdijeljena je u tri poglavlja: Dalmacija u svojoj fizičkoj konfiguraciji; Dalmacija u povijesti i životu svojih Stanovnika; te otoci, gradovi i sela. U prvom dijelu govori pisac o imenu Dalmacije, geologiji, morfologiji, hidrologiji, klimatskim prilikama, flori i fauni. Dobro raspravlja o imenu i ekstenziji pokrajine, dok morfologiju slabo tumači. Mnogo se zadržao na tumočenju Velebita i Dinare, koji zatvaraju obalu od kontinenta „kao zid“ (p. 51.), odakle za- Književnost. ključuje, da Dalmacija pripada i orografski Italiji. Razvedena obala je, po mišljenju pisca (p. 64.), duga 570 km. Ta mjera ne stoji. Dalmacija ima razvedene kopnene obale 1319'6 km.1) Mnogo je bolje pisac obradio hidrologiju, osobito rijeke. Stanje flore ne veže uz klima, vec navadja karakteristične vrste bilja, iz kojih opet dokazuje, da je flora talijanska kao i kod Rijeke (p. 93). Slično i po fauni dokazuje, da je Dalmacija talijanska (p. 95), jer je slična onoj Italije. Ovaj dio fizikalne geografije završava poglavljem : „Prirodni italijanitet Dalmacije“. Onda rekapitulira sve rezultate navedenih poglavlja te zaključuje, kako „za ovu tvrdnju govore sve razprave“, da je Dalmacija „talijanski kraj“ (p. 98). To mu dokazuje i historija. Tim prelazi na drugi dio rasprave, u kojem opširno obradjuje historiju i antropogeografiju Dalmacije; zaključuje ga mišlju: „Dalmacija dakle, kako po svojoj prirodi, tako po svojoj historiji, bitno pripada Italiji“ (p. 110). Tomu dokazu pomažu mu i imena mjesta. Iza kako je nabrojio sve narode, kaže, da su Romani i Taljani najduže vremena bili na našoj obali (a Slaveni?), zato da su oni i najviše tragova ostavili. Na str. 114. navadja ta talijanska imena, od kojih je polovica prevod od slavenskih. Ako je pak Austrija po kartama pisala naša imena talijanski, to još nije dokaz, da su mjesta talijanska. Onda govori pisac o zanimanju stanovništva. Najbolje je opisao ribarstvo, samo je malo pregledno raz-vrstio statistiku. U poglavlju .o nacijonalitetu* zadržava se opet na talijanstvo pokrajine. Za bazu uzimlje statistiku austrijsku iz god. 1910. Po njoj je bilo u Dalmaciji 2'8% Taljana, a ostalo Hrvata i Srba. Ovaj mali percent, koji pobije sve njegove argumente o italijanitetu Dalmacije, hoče da popravi tvrdnjom, da je Austrija „metodičnom mortifikacijom i uništavanjem talijanstva“ (p. 148) uni-štavala njih u Dalmaciji, a pogodovala Slavenima. Ali ovdje upada u kontradikciju sa onim, što je več prije rekao. Ili gospodarske koncesije, koje je Austrija dale Italiji u ribarstvu i industriji, pa škole Lege, pa favoriziranje opčina talijanskih, postavljanje Talijana za namjesnike Dalmacije, pa naredjenje da talijanski jezik bude obligatan za sve urede i službe, ne pokazuje, da je Austrija favorizirala Tatjane na štetu večine naroda ? Pisac onda kaže, da su centra Dalmacije talijanska i navadja daleko veči broj Taljana po našim gradovima nego zbilja postoji (p. 151). Odakle toliko Taljana po centrima? Statistika je austrijske brojila Taljanom svakoga, koji govori talijanski. Za Dalmaciju je to načelo neispravno, jer za naše vjekovne komunikacije sa Ifalijom malo je gradjana, koji ne znaju talijanski. Nacijonalitet se očituje po uvjerenju, a ne srmo po jeziku. Onda bi čovjek mogao da pripada trima ili više njih nacija, kad jezikom tih nacija govori. Pa i Zadar morao je da postane kula talijanstva, jer je Austrija zahtijevala, da se službuje talijanski, Ali ako je u gradu večina govorila talijanski, dosta je bilo poči u najbližu okolicu grada, pa da se vidi, kako je stanovništvo čisto slavensko po jeziku, tipu, običajima i nošnji. Pisac drži, da je jak ovaj njegov argumenat o centrima Dalmacije, a okolicu nijesu mogli naseliti, jer su nju bili več Slaveni zasjeli. Slaveni dolaze na ove obale početkom VII., a Taljani početkom XI. vijeka. Dakle četiri vijeka prije smo mi Slaveni okupirali ove krajeve. Prema tomu mi imamo više prava na ovu zemlju nego Taljani. I zaključuje pisac ovo poglavlje razmatranjem o Jugoslaviji. Kaže, da je sada za Taljane znatno pogoršao položaj u Jugoslaviji, te o našoj državi, koja je osnovana na temelju naših vjekovnih želja, on drži, da če propasti, jer Srbi, Hrvati in Slovenci nijesu jedan narod. Zaključek je ovog drugog dijela pod naslovom: „Kulturno stanje.“ Nigdje nije pisac iskalio svoju mržnju prema Slavenima, nigdje izrekao toliku slavu Italiji i talijanske imperijalistične težnje kao u ovom poglavlju. Najprije točno nabraja ’) I, Rubič: „Dužina obale, broj otoka i luka države SHS“, G. V. 1925, p. 52. udruženja politička, prosvjetna i novine, što su ih imali Taljani u Dalmaciji, a danas Vič od toga nemaju ni polo vicu. Naravski da sve njihovo hvali. Je li onda Austrija šikanirala Ta!jane u Dalmaciji, kako tvrdi pisac na sir. 148.? A Slaveni su mu „brutalan“ narod (p. 162); „narod prost, primitiven i surov“ (p. 161). To dokazuje ističuči odnos muškarca prema ženi (p. 162); plandovanje muških, a naporan rad ženskih (p. 162) i slavenske pijane pirove (p. 164). Ali uza sve to Slaveni „bi bili pokorni podanici Italije“ (p. 162). Drukčije je sa Slavenima po gradovima. Oni »radi instinkta svog inferioriteta, čuvstvo podložnosti obračaju u žestoku mržnju prema Taljanirna“ (p. 165). Ali njih bi šilom prigušiii, te bi postali krotki janjci tako, da bi dapače počeli cijeniti talijansku kulturu, jer „ta-lijanska civilizacija može da u svom zagrljaju obujmi sve bez razlike roda“ (p. 166). Dakle sve, što je njima korisno. to je i dobro. To je macchiavellizam, u tomu leži njihov nacijonalizam. Naša je kultura dakle potpuno talijanska, „nema jedne dalmatinske civilizacije, koja se razlikuje i razlučuje od talijanske“ (p. 167). Zato pisac enfazom kliče: „O ljudi, koji se usudjujete nijekati italijanitet Dalmacije, a da je ne poznate; koji se niti ne usudjujele spoznati je; ljudi, tako zle vjere!" (p. 167). Zato se čudi još J. Cvijiču, „koji je bez sumnje jedan od največih živečih geografa* (p. 168), kako može nijekati talijanski karakter Dal- macije. Mi se pak čudimo, kako G. Dainelli, inače poznat geograf, može ustvrditi, da je Dalmacija talijanska, a u njoj je 98% Slavena; kako može reči Cvijiču, da ne zna Dalmaciju, njemu, koji je najbolji baikanolog. Nijesu li tu očitc kontradikcije? Dainella je obuzela nacijonalna strast, koja ga zaslijepljuje. Najslabiji je dio knjige bez sumnje treči, gdje nijesu opisani, več brzim okom pregledani otoci i mjesta Dalmacije. U Rabu opisuje samo crkve. O Pagu raspravlja, kad je utemeljen. O Ninu kaže, da tu nije ništa hrvatskoga (p. 173); a natpisi hrvatskih knezova, crkvica sv. Križa; sijelo Grgura Dobre, glagoljaša, ne go\ori li protivno? U Zadru opet opisuje crkve. U Šibeniku se nešto ustavlja na Krci, pa spominje Drniš i Skradin, dok u mjestu tumači samo crkve. Trogir isto tako. Po svemu se vidi, da je „svukud tuda Italija“ (p. 191). Slijedi „kašte-lanska rivijera, koja je po prirodi i u svemu talijanska" (p. 193). Split je još najbolje obradjen, ali samo postanek i umjetnost na dugo raspreda, ostalo na-pušta. Od Splita do Neretve nije tragova talijanske kulture, jer je tu oslalo „barbarstvo“ (p. 204). Tu, gdje se suzuje kopnena Dalmacija, raširuje se otočna. Brač, največi otok Dalmacije, nema velikog naseljn, jer su Split, Trogir i Kaštela privukli stanovništvo, ali malena mjesta na njemu su „tipično talijanska“ (p. 204). Isto je tako Hvar „ u svemu talijanski grad . . . dapače talijanski po blagom kli-matu i južnoj vegetaciji“ (p. 205). Dubrovnik je opisao kao Baedeker, umjetnine su mu glavno; on je isto tako talijanski grad. „Manje je veneejanski, ali po prirodi talijanski, tako da ga često zovu dalmatinska Firenze“ (p. 218). Dubrovnik okružuje pas bujne vegetacije; „uprav talijanski je i ovaj okvir zelenila“ (p. 218). Kao svi zalivi i gradovi, tako je i Boka Kotorska silno mršavo opisana; svjedok talijanstva ovog kraja je lav sv. Marka, što je nad vratima grada. Reagirati na ove tvrdnje; korigirati njegova poleografska pomanjkanja; uporediti ih sa opisima Njemaca, Engleza i ostalih naroda ; nadopuniti, što manjka; sve bi to obuzelo jedan opsežan rad, što na ovom mjestu ne možemo da napravimo. Svi mi Jugoslaveni znamo, da je Primorje po naturdnom, historičkom i etnografskom pravu naše. Paradoksno je dakle, kad se ima dokazivati ono, za što smo sigurni. A ipak nama ne ostaje drugo nego da izdamo knjigu o našem primorju, da oštrinu njihovih imperialističnih pohlepa pobijemo jakošču razloga razuma. Nama če ova knjiga inače silno škoditi. ho Rubič. Pcvalek L: Geobotanička i algološka istraživanja cretova u Hrvatskoj i Sloveniji. (Rad Jugoslavenske Akademije znanosti i umjeinosti u Zagrebu, Sv. 230, p. 29—117, 1924). Ova monografijska obradba cretova Hrvalske i Slovenije važna je radi genetskih rezultata za geografa, a radi alg otoških rezultata za botanika, ti našoj botaničkoj literaturi znači ona veliki napredek u poznavanju naših dez-midijaceja (Desmidiaceae) kao specifičnih Stanovnika cretova (slovenski „močvirje“ ili „barje“, a srpski „tresave“), a obzirom na ekologijsku (socijološku) obradbu njihovu ima važnost i za opču botaničku nauku. Naročito pako mo amo istaknuti, da ova rednja nakon pokušaja nekih autora (Bnldt, West, Rabanus, Steinecke), da se i algama a naročito dezmidiacejama dade geobotaničko zna-čenje, pokazuje novi odrješiti smjer geobotaničkog ispitivanja. Pevalek je od-lučno uzeo stanovište, da se metode ispitivanja vaskularnih ftornih tipova može uspješno primjeniti i na algološke florne tipove, te je na tome putu došao do znatnih genetskih rezultata. Dok su cretovi Slovenije bili djelomično u florističkom pogledu poznati i ako ne u algološkom, to su cretovi susjedne Hrvatske i u florističkom i u algo-loškom pogledu bili potpuno nepoznati. U radnji je prikazano jedanaest cretova. Ponajprije su prikazani nadignuti cretovi (Hochmoore) na Pokljuki i na Pohorju, a djelomice i nekadašnji ljubljanski cret (Ljubljansko barje). Na osnovu florističkih podateka rekonstruira Pevalek vegetacijsku sliku nekadanjeg Ljub-ljanskog creta. Zatim su prikazani prel a zni cretovi (Ubergangsmoore) i to oni brežina tipa (Ljubljanski cret i Blatuša), to oni crnogoričnog tipa (Sungerski lug, Sundjer i Fužina), te manji prelazni cretovi u Topuskom, Mrzloj Vodici i Jelši (vidi preglednu kartu cretova na str. 32). Prvi se dio radnje (p. 33 — 58) bavi opisom navedenih cretova obi rom na vegetaciju a napose u algološkom pogledu. Drugi dio „Sistematski prikaz flore alga cretova u Hrvatskoj i Sloveniji“ (p. 58—90) samo je od botaničkog interesa. Tu je opi>ano mnogo novih i zanimivih oblika dezmidiaceja. Treči dio radnje posve je originalen „Prikaz sinekologije alga cretova Hrvatske i Slovenije“ (p. 90—110), dok četvrti dio „Genetski izvodi iz algoioških istraživanja* (p. 110 —117) od posebnog interesa i za geografa. Naročito je važna konstatacija montanih i arktoalpinskih tipova dezmidiaceja, po kojima možemo zaključivati na početak stvaranja naših večih cretova u doba neposredno iza glacijala. Kako je izvadak ove rasprave štampan u akademijskom „Buileti u“ (Vol. 19.—20, p. 25— 38) u njemačkom jeziku, a pod naslovom „Geobotanische und algologische Erforschung der Moore in Kroatien und Slovenien“, to su rezultati pristupni i svjetskom naučnom forumu, pred kojim obzirom na metodu i opčene izvode i ako se tiču specijalnih naših krajeva, po mojem uvierenju ne mogu, a niti ne smiju ostati nezapaženi. Ovaj če izvadak u drugu ruku doči dubro i sva-kome tko se želi upoznati sa obradjenim predmetom, a da ne ulazi u specijalna istraživanja, k®ja su od interesa za stručnjaka specijalistu. y Vouk Pevalek I.: Prilog poznavanju alga Jezera i Poljane kod Dednog polja u Julskim Alpama. (Ex G B. De Toni „Nuova Notarisia“ ser. XXXVI, pag. 283—295 anno XL. ab inchoata „Notarisia“), 1925. Ova je radnja po svojem naslovu čisto botaničkoge karaktera, ali je po svojim rezultatima od jednakog interesa za geografa kao i gore referirana monografija o hrvatskim i slovenskim cretovima. Autor nastavlja svojom metodom primjene genetskog značenja algoioških ispitivanja na manjim cretovima u Julskim Alpama. On i ovdje nalezi osim nekih novih botaničkih interesantnih tipova (Euasfrum elegons var. Poljanae, Cosmarium formulosum var. Poljanae, Cos-marium Speciosum var. slooenicum, Holopedia dednensis) neke izrazite arkto-alpinske tipove dezmidiaceja (Desmidiaceae) kao Cosmarium Willei, C. ere-nalum, C. Pokornyanum, po kojima izvodi ovai zaključak: .Navedene dezmi-diaceje vele nam ioš pouzdanije i jasnije nego fanerogame, da ovdje prikazana staništa imadu veliku starost. te da neki njihovi biljni elementi potječu iz davnih hladnih vremena, kad su iz Julskih Alpa počeli uzmicati ledenjaci.“ Ova je radnja štampana u hrvatskom jeziku u svečanom svesku 40te ob-Ijetnice znamenitog algološkog talijanskog časopisa, koji je izlezio pod uredništvom profesora De Tonia u Modeni, a koji je medjutim upravo u vrijeme redakcije ovoga svečanog broja umro. Radnji je dodan i kratki izvadak rezultata u njemačkom jeziku. y Vouk M. Ljubša, Slovenske gorice. Opis. Sesfavil —. Maribor 1925. V naši geografiji ie bila vzhodna in severna slovenska Štajerska najmanj uvaževana in raziskana, radi česar je (a knjižica za geografa razveseljiv pojav. Opis nima znanslvene lendence, radi česar znanstvene kritike (udi ne prenese; priložen mu ni nikak zemljevid in je čifatelj primoran študirati delce na osnovi Matičnega .Zemljevida slovenskega ozemlja“, kt pa odpove. Poleg morfološke, florislične pa tudi (opoorafske nesistematičnosti odpre knjižica v zvezi z Matično karfo problem toponomastike v Slov. goricah. Uvod bo znanslveniku dobro služil vsled navedbe slovstva, osfalo pa vsakomur kol poljuden vodnik po Slovenskih goricah. Pogrevamo ktimafologijo, manjka pa pravzaprav tudi morfolooi’a, zoogeografija in krajepisje. Terminologija, določevanje srednjih višin, merjenje areala, vpliv glacija'ne dobe na izoblikovanje opisane pokrajine tvori vprašanje zase in sploh ne odgovarja današnjemu stanju slovenske geografije. Navedba, da gre po Krebsu čr^z sredino Slovenskih goric meja med panonsko in srednje-evroDsko floro, bi nuino zahtevala opis lozadevnega geografskega pasu, ker je črta nemogoča. Isto velja glede prehodne cone med kranjsko - koroškim in vzhodnoštajerskim narečjem. Avtorjev zagovor v začetku in na koncu spisa ni osamljen. Srečujemo ga v mnogih naših .geografskih* knjigah, navzlic njega pa ostane delo p?č tališ — gualis. Formalno onemogočuje stvarno kritiko; geograf pa bo vsebino sodil po njenih zaslugah za razvoj znanosti in ne po okolnostih, ki jih vpošteva brez zagovorov. Kljub vsemu ima Ljubšev opis svoj pomen in ga toplo priporočamo. Franjo Baš. A. Mrkun, Homec. Ljubljana 1925. Samozaložba. Str. 131. Cena 20 Din. Knjiga predstavlja specijalno monografijo Homca in njegove bližnje okolice. V geografskem odstavku posveča pisatelj večio pozornost antropogeografskim odnošajem, pri čemur ne popisuje le šeg in n^vad, kol je bilo doslej običajno v lakih monografijah, temveč zlasti značaj prebivalstva, zdravstvene razmere, hrano, nošo in lip kmelske hiše. Oprema knjige je prav lična, krasi jo več slik v lekstu in na posebnih prilogah. Vsaj skromen zemljevid Homca in okolice bi bravcu olajšal pregled in razložil zlasti anfropogeografu naselbinski tip Homca, kar bi lepo zaokrožilo podrobni opis homške hiše v geografskem delu knjige. j r Carinlhiacus: riojiowaj CjiOBeHaua n o r AycTpiijoM h nonowaj HeMai;ay KpajbeBHH« Cp6a, XpBaTa h CjiOBeHaua. Sir.32. — JbyÖaaHa 1925. Manjšinski inslitut v Ljubljani je izdal la spis z namenom, da pouči zlasti inozemstvo o resničnem položaju Slovencev v Avstriji in Nemcev v Jugoslaviji; zato ga je priredil obenem fudi v francoskem, angleškem in nemškem jeziku. Kljub temu, da avtor ne zasleduje drugega namena, bo vendar našel fudi geograf nekaj važnih mest v knjigi, kajti razmotrivajoč politično, gospodarsko in duševno stanje Slovencev in Nemcev, in navajajoč ločno statistiko narodnih šol, gospodarskih ustanov, izobraževalnih društev, narodno-cerkvenih razmer in časopisja, daje knjiga vpogled v kulturno stanje dveh narodnih manjšin v Evropi. r Savnik. B. C. PaflOBaHOBiih: ByjiKaHCKH neneo y naraoj 3 e m jb h h h a B a ji -k a h c k o m nosyocTpsy on epynu.nje Becyßa 1631. rocuiHe. Poseben odtis iz TjiacHHKa CKoncKOr HaynHor JXpvunm I. 1. CKonn>e 1925. Str. 11. Ta zanimiva študija ne prinaša le suhoparne konstatacije zgodovinskega dejstva, da je 7. dec. 1631 padla ob vzhodni obali jadranskega morja od Dalmaciie do Epira in celo daleč v notranjosti Balkanskega polotoka velika množina pepela, izvirajoča z istočasnega izbruha Vezuva, temveč izpopolnjuje pomanjk'jive historične vire z bistroumnim študijem takratnih razmer v atmosferi, iz česar sklepa avtor končno na smer, moč. hitrost in razširjenost zračnih struj, ki so nesle pepel čez morje. Medtem ko vejejo vetrovi v sredozemeljskem območju pozimi splošno od kopna proti morju, je pri erupciji izvrženi pepel dosege! nad Vezuvom višino 4-5 km in prišel tako v zračne plasti, v katerih veje obratno konstanten zahoden veter. Ta se seveda ne drži vedno iste smeri, temveč veje enkrat proti severu-, enkrat proti jugovzhodu, a glavna smer mu je proti vzhodu. Prav v času po izbruhu je vel najprej proti SE z brzino do 40 km na uro, potem se pa tekom istega dneva obračal proti NE, tako da je v smeri proti Plevlji imel hitrost le 18‘5 km na uro, dalje proti severu pa še manjšo. Le iz tega varijiranja visoke zahodne zračne struje se da razložiti veliki obseg s pepelom obsutega ozemlja. Ta vzgled dobro služi tudi študiju zračnih struj nad sredozemeljskim svetom sploh. y Bohinec. Časopis vlasteneckčho spolku musejniho v Olomouci. Redakčni rada Fr. Doucha, Dr. M.Remeš, Dr. B. Vy b i ra I. Roč XXXVI. Čis. 1 —4. Rok 1925. — V Olomouci 1925. 36. letnik glasila Muzejskega društva v Olomoucu kar najlepše priča o izredno živahnem delu na vseh poljih znanosti od strani moravskih duševnih delavcev. Na 165 straneh se vrste številni lepi doneski, ki obravnavajo predzgodovinsko dobo Moravske, njeno politično in zlasti kulturno — gospodarsko zgodovino, njene hidrobiološke in botanične razmere; geologa, a tudi geografa pa bosta zanimala zlasti članka Dr. Ket-tnerja; PfispSvek k poznäni sfavby severni časti svrafecke Klenby (z dvema priloženima profiloma) in j. Kouteka : PrispSvky k poznani drobn^ch ložisk na Českomoravskč vysocinS. A če se razprave nanašajo izključno le na lokalne moravske razmere, se nahajajo v letniku najraznovrstnejše ocene in referati, ki poročajo ne le o češko-slovaških, ampak o slovanskih publikacijah sploh. Nas zanimajo zlasti referati slovenskih oubli-kacij: F. Erjavec, Siovinci (prevel B. Vybiral); Časops za zgodovino in narodopisje (1. XIX.), Slovenske narodne pesmi (16. snopič, uredil dr. j. Glonar, 1923), Slovenski bijo-grafski leksikon, — laskave ocene, ki jih ie vse razjn prve napisal B. Vybiral. Pohvalno je omeniti to posebno zanimanje tudi za nas Slovence; naj bi bilo to pobuda tudi nam, da se enako zanimamo za svoje severne brate! /? Savnik. ROMAN SAVNIK: PREGLED DOSLE] IZDANIH JUGOSLOVANSKIH ZEMLJEVIDOV DRŽAVE SHS IN BALKANSKEGA POLOTOKA. (Nadaljevanje in konec.) 5. V. Novak: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, kdalo „Društvo slov. profesorjev v Ljubljani“. Litogr. I. Blaznika, Ljubljana. — Doslej dve izdaji, prva. večinoma še brpz državnih mej (1920), druga z državnimi mejami, a sicer nespremenjena (1921). Karta predstavlja skromno domače delo, ki pa je še v vsakem pogledu površno in netočno. Teren označujejo zgolj izohipse, toda njih potek navadno niti približno ne odgovarja dejanskim razmeram. Več ali manj je izkažen tudi tek nekaterih rek, s tem v zvezi pa obenem še lega krajev. Sicer je železniško omrežje precej popolno, toda povsem pravilno ni označen po'ek niti ene proge. V vsakem oziru nezanesljiva, je karta pomanjkljiva zlasti v tem, da imenoma «ploh ne navaja nikakih gorovij ali višin, tako da v ničemer ne daje pravilne slike o naši državi. Na mnogih mestih je nepravilno označena nadmorska višina ozemlja, n. pr. med Krškim in Zagorjem, med Radovljico ter Bledom in Bohinjem, ob Kolpi, okrog Kamnika, med Rogatcem in Ormožem Itd. Manjka železnica Novo mesto - Straža, napačna je lega Novega mesta in Murske Sobote. Nekatera imena so slabo čitljiva. 6. V. Marinkovič-R. Tomič: Velika zidna karta kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Mjerilo 1:800.000. Naklada ]os. Čakloviča, Zagreb (1921). — Zemljevid je izšel tudi v cirilici. Teren je podan zgolj hipsometrično, a v nelepih barvah. Sicer so izohipse za tako veliko merilo morda preredke, vendar so točne in prav jasno razvidne. Tudi označbe višin so pravilne. Pregledno so označene reke in ceste. Državne meje so v splošnem pravilne. Kljub svoji velikosti in naslovu karta ne izpolnjuje pogojev, ki jih stavlja stenski zemljevid. Temu ne odgovarja niti način prikazovanja hidrografskega, železniškega ali cestnega omrežja, niti velikost signatur in krajevnih imen. Tudi kot ročna karta bi bil zemljevid mnogo preglednejši, če bi ne bil tako preobložen z imeni, ki imajo vrhu tega še vse polno tiskovnih pogreškov. Napačen je izvir Kokre in Poljanščice. Označena je železniška zveza Rogatca s Krapino. Mnoge ceste so na zemlievidu nepravilno označene kot državne; ni pa zarisana državna cesta med Mursko Soboto in Dobrovnikom. Z ozirom na število prebivalstva je napačna klasifikacija Kočevja, Ribnice, Velikih Lašč, Kozij, Konjic, Šoštanja, Vranskega, Slovenjgradca, Save in Dolnje Lendave. Napačno je zarisana lega Novega mesta; brez signature so ostali Sv. Križ, Kostanjevica in Gradac. Pogrešna so zlasti sledeča imena: Vel. Kope (Velika Kopa), Rečička vas (Rečica ob Paki), Dol'nec (Dolenci), Slov. Kretur (Križevci), Pogorje (Pohorje), Bobor (Bohor), Uned (Unec). Cirilska izdaja nima vseh teh pogreškov, zato pa nekaj drugih: rioropj (lloxopje), Bo3je (Ko3je), Ma3epH (rpnaprnje) i. dr. 7. (A. Gavazzi): Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca. Mjerilo 1:3,000.000 (1921). Teren je jasen in pregleden. Označeni so le najvažnejši kraji in železnice, dočim cest vsled premajhnega merila ni na kaiti. Ozemlje ob Sotli je označeno preveč hribovito; zdi se celo, kot da bi baš kraj reke, ki je ni na karti, potekala kaka večja razvodnica. Nepravilno so lokalizirane Karavanke, netočna je višina Grintavca 2569 m (2559 m). V primeri z drugimi pokrajinami je v Sloveniji označenih premalo gorovij, rek in krajev; a še zarisani kraji niso vsi važnejši. Železnice so ponekod le približno vertane (proga Ljubljana-Postojna gre kar preko Barja in Vrhnike). Označena je tudi železniška zveza Rogatca s Krapino. Napačna je na karti lega Rimskih toplic, medtem ko se Metlika nahaja celo na Hrvatskem. 8. (A. Gavazzi): Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca. Mjerilo 1:4,000000 (1921). Tudi na tej terenski karti je jasno izražen teren. Ker je število imen in signatur v skladu z merilom — zato se omeju'e le na najvažnejše —, nudi karta dober pregled. Označene so vse važnejše železnice, ki spajajo Slovenijo s sosednjimi pokrajinami. Državna meja je netočna zlasti na Štajerskem. 9. Bjiaa. MapHHKOBHfc: ATJiacHa KapTa KpajbeRHHe C p (5 a, XpBaTa h CJiOBeHaija 3a reorpacjiCKy h HCropHicKv HacraBy IV. h VIII.p. rHMuasHje. M3flaH>e : Cßec^oßeHCKe KfbHwapHHue M.J. UjTe^aHOBHfca h flpyra — Beorpaji. — 1921 r' Poleg kart zgodovinskega razvoja naše države je dvoje večjih terenskih kart in sicer a) KapTa 6a;iKaHCKor nojiyocTpBa. Pa3Mep 1 :5,000.000. Teren je potom višinske lestvice in črtk prav dobro prikazan; vendar je izvedena prevelika generalizacija, tako da terenske razmere na karti cesto niti približno ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Tudi niso vpoštevane bistvene stvari povsod v enaki mf’ri. Velik del Gorenjske in Prekmurja je označen preveč gorato. Tudi ni prikazana niti Ljubljanska kotlina, nit! julijske Alpe, ki na karti ne presegajo višine 1500 m. Vrha ni imenoma označenega nobenega, od gorovij pa le Karavanke. Zarisana je manj važna proga Pragersko-Kotoriba. a manjka neprimerno važnejša Ljubljana-Jesenice-Beljak. Razpored označenih krajev v posameznih pokrajinah ne odgovarja pravilnemu razmerju. V Sloveniji sta označena le dva, a n. pr. v Črni gori 6, v Albaniji celo 9. Meje so v glavnem pravilne. b) KapTa KpajbeBHHe Cpßa, XpBaTa h C;ioBeHau,a. Pa3Mep 1 :2,500.000. Teren je podan po isti metodi, le mnogo pravilnejše. Zarisane so važnejše reke in kraji ter večina železnic. Razen nekaj tiskovnih pogreškov je karta točna in za šolsko uporabo prav primerna. Od gorovij in vrhov je označeno le Pohorje in Gorjanci ter Triglav z navedbo višine. Niso torej imenovane ne Karavanke, ne Julijske Alpe, kar je v primeri z označenimi gorskimi skupinami v drugih pokrajinah velik ne-dostatek. Manjkajo železnice Jesenice-Podroščica, Poljčane-Konjice, Murska Sobota-Hodoš in Novo mesto-Straža. Nepravilen je potek dolenjske železnice z ozirom na lego Višnje gore. Od imenoslovnih napak navajam zlasti Brnika (Burnsa ropa). c) KapTa n JiaHHHCKHX c n c T e M a brez navedbe merila ima shematski prav pregledno prikazano lego in smer glavnih gorskih sistemov ter njih razprostranjenost v državi. 10. Milan Šenoa: Kraljevina Srba, Hrvaia i Slovenaca. Kozennov(f) Geografički atlas br. 44., F. Heiderich. Mjerilo 1 :2,500.000. St. Kugli, Zagreb (1922). — Karta je izšla tudt samostojno. Teren je potom črtk prav plastično prikazan. Radi majhnega merila ni zarisanih cest in nekaterih železnic. Karta je sicer prav pregledna, a pomanjkljiva in nedosledna v toliko, da prinaša nekatera prav nepomembna gorovja, vrhove, železnice in kraje, medtem ko mnogo važnejših sploh nima označenih. Potek železnic je često izkvarjen, kraji pa so večinoma točno lokalizirani. Alpska gorstva v Sloveniji so v primeri z gorskimi skupinami drugih pokrajin premalo izrazito prikazane. Tudi niso razen Pohorja in Gorjancev imenoma označene Julijske in Savinjske Alpe, Karavanke in Slovenske gorice. Razen Triglava, Kepe in Ljubelja ni na karti nobenega vrha. Za najvišji vrh Pohorja je navedena višina 1348 m (1543 m). Od večjih rek manjkajo Kokra, Sora, Meža, so pa zato vrisane n. pr. Tržiška Bistrica, Iška in Mislinja. Isto velja za železnice in kraje. Od važnejših železnic so izpuščene obe v Prekmurju in proya Jesenice-Trbiž (zarisani sta celo konjiška in tržiška proga!), od važnejših krajev pa Novo mesto, Bled, Murska Sobota (na karti so celo Motnik, Višnja gora in Stari trg ter signatura za Turjak brez imena!). Zlasti je netočna lega Litije. Državne meje so v podrobnostih večinoma nepravilne. 11. n. E. HaBoeB: YHHBepcajiHa KapTa KpajbeBHHe Cp6a, XpBaTa h CjiOBeHaita. IlpeMa CTaTHCTHiiKHM h KapTorpa^CKHM o<})huh-ajiHHM noflaTUHMa H3 1922 roß. Ms^afie CBecjioBeHcxe KH>HHeBCTBaCXC. Pa3. 1:1,400.000. Penp0,n,yK0BaH0 y KapTorp. pa/;. Tonorpacj). Oflejb. - JaHyapa 1920 ro«. Zemljevid je tvoril nekako osnovo poznejšim političnim kartam, čeprav ima še vrisana stara predvojna upravna okrožja. Tudi državne meje so še napačne. Označena je železnica Rogatec-Krapina, manjkata pa progi Jesenice -Podroščica in Poljčane - Konjice. Korak dalje znači 3. KapTa KpajbeBHHe Cp6a, XpßaTa h CiioBenaua ca hobom aflMHHHCTparHBHOM no^ejioM. Pa3Mep 1 :1,500 000. — M3Rait>e npBor cpnCKor BeuiTaMKor 3aB0fla h jiHTorpai})Hje IleTpa M. MapKOBHfca, Eeorpas (1923?). Zemljevid je navidez precizno izdelan, v resnici pa ima mnogo hib in pomanjkljivosti. Sicer ne vpošteva terena, vendar navaja nekaj višin ter glavna gorovja in vrhove. Železnic je zarisanih celo več kot jih je v resnici. Netočno so označeni nekateri kraji. V raznih barvah so prikazane naše upravne oblasti. Državne in administrativne meje so še precej nepravilne. Hidrografsko omrežje je podano tako podrobno, da so označeni celo neznatni potoki, na drugi strani pa manjkajo reke kot Sotla, Mislinja itd. Napačno je vrisan izvir Lahinje in tek Temenice; pri kraških ponikalnicah nahajamo sploh same nepravilnosti. Netočen je potek železnice med Mariborom in Dravogradom, Ljubljano in Postojno, Novim mestom in Bubnjarci. Posebna proga spaja Št. Janž z Radečami, Rogatec s Krapino, Litijo z novomeško progo. Bohinjska proga se odcepi v Radovljici, železniška zveza Jesenic s Podroščico pa vobče ni vrisana. Večinoma netočno je označena lega krajev. Z ozirom na število prebivalstva imajo napačno signaturo Ljubljana, Vrhnika, Cerknica, Kočevje, Novo mesto in Maribor. Vse polno je tiskovnih hib, ki jih pa poznamo že iz Dedijerovega zemljevida. Na karti je vrisana višina za Grintavec 259 m (2559 m). Doslej najboljša karta te vrste pa je 4. n e t p a Maijapeuiiha: K a p t a Kpa;beBHHe Cp6a, XpBaTa h CiioneHaua. Pa3Mep 1:750.000. EeorpaA 1924. Večinoma brezhibno so začrtane državne, pokrajinske, oblastne in srezke meje. Jasno se po barvi ločijo posamezne županije. Napake so le malenkostne, tako da ne kvarijo lepega vtisa. Napačno je včrtan gornji tek Kokre, Temenica in Lahinja. Manjka proga Poljčane -Žreče, je pa že označena žel. zveza Rogatca s Krapino. Redke imenoslovne napake so razen Jezera (Jezersko) le malenkostne. Napačna lego imajo na karti Špilje, Novo mesto in Prevalje. Potek državne meje je mestoma netočen, zlasti pri Ratečah. • • * MapHHKOBHfc: KapTa KyjiTypa KpajbeBHHe CXC. Geološka karta naše države je sicer pravilna, je pa merilo (1:2,500.000) za raznolikost geoloških razmer na Balk, polotoku premajhno. Na oro- in hidrografski karti, kjer so označene tudi važnejše toplice, je teren podan precej nejasno. Vrisano je ime Pojur (v cir. Rojič) (PorauiKa CjiaTHHa), napačna je lega Topolšice, Radenci in Čatež pa nista označena. Rudarska karta je zelo pregledna in točna. Nepravilno je vrisana lega Slovenske Bistrice in Novega mesta ter proga Ljubljana - Postojna. Karta glavnih industrijskih centrov je povsem nepregledna in površna. Za Lorkovičevo znatno zaostaja. Prometna karta v merilu 1:1,500.000 sploh nima označenih cest. Začrtane so iste paroplovne zveze kot pri Deroku. Tudi številne tiskovne hibe spominjajo nanj. Napačno je vrisana lega Rosalnic. Železnice so podane pregledno, imena postaj pa so radi predrobnega tiska slabo čitljiva. Karta gostote prebival.stva vpošteva že zadnje ljudsko štetje z dne 31.1.1921. Gostota naseljenosti je označena z barvo za vsako sodno okrožje, kar pa ne daje verne slike dejanskih razmer. Tudi razne barve, ki prikazujejo različno gostoto prebivalstva, niso dobro izbrane. Naravneje to podsja istobarvna lestvica. Sploh pa je tak način prikazovanja relativne naseljenosti dandanes večinoma že opuščen in se uporabljajo za to boljše metode. Prav dobra je karta narečij. Okolica Metlike in jugo-vzhodni del Prekmurja pa spada že v območje hrvatsko -kajkavskega dialekta. Karta prosvetnih centrov prinaša v barvah še staro upravno razdelitev. S posebnimi znaki so vrisane srednje in strokovne šole ter vseučilišča. Toda ni označena univerza in srednja tehnična šola v Ljubljani, gimnaziia v Št. Vidu, žensko učiteljišče v Škofji Loki in bogoslovnica v Mariboru; vrisana pa je trgovska šola na Vrhniki. Karta nove administrativne razdelitve države prinaša meje velikih županij in srezov ter njih upravna centra. Poedine velike županije se jasno ločijo po razni barvi. Na karti se mi ja med ljubljansko in mariborsko oblastjo ne krije z današnjo. Karta vojnih oblasti ima z razno barvo označena poedina vojaška področja z upravnimi sedeži. Slična karta prikazuje teritorije pravoslavnih škofij, ne da bi se ozirala tudi na katoliške, kar bi bilo pričakovati z ozirom na nadpis karte. — Končno sledi še načrt Beograda v merilu 1:17.000. Vse karte razen zadnje in prometne imajo merilo 1:2,500.000. V splošnem je vse hvale vredna zamisel Marinkoviča prikazati našo državo z najrazličnejših vidikov. To mu je na dvanajstih kartah prav dobro uspelo. Le škoda, da so karte nanizane druga poleg druge tako, da vse skupaj tvorijo nekak večji stenski zemljevid, ki je že radi pestrega števila kart prav nepregleden. Karte bi prišle do polne veljave le takrat, če bi tvorile vse skupaj kulturni atlas in ne zemljevid Jugoslavije. Zato je želeti, da ne bi ostalo pri tem osamelem poizkusu! • * • Iz tega kratkega, gotovo tudi nepopolnega pregleda naših zemljevidov moremo posneti, da nam je kratka povojna doba poklonila ne le veliko število kart, temveč tekom časa tudi znatno napredovanje kartografije (zlasti privatne). Sicer so se naše izdaje kart naslanjale bolj ali manj na tuje predvojne kartografske proizvode ter je bilo doslej le malo poizkusov popolne osamosvojitve. V prvi vrsti so šolske potrebe izzvale odlično število zlasti fizikalnih kart od velikih stenskih zemljevidov do male priročne izdaje, pri katerih moremo kljub nekaterim manj častnim izjemam zabeležiti viden napredek. Praktične potrebe so ustvarile častno število prometnih, predvsem železniških in poštnih kart — poleg nekaterih političnih, ki so že prav lično izdelane. Kar se tire gospodarskih kart, smo najbolj zaostali in preko prvih poizkusov sploh še nismo došli. Bodoča naloga naše kartografije bodi predvsem nadaljevati započeto delo v smislu izboljšanja zemljevidov. Zelja nas geografov je, da ne bi ostalo le pri prvih, ne baš posrečenih poizkusih popolne osamosvojitve od tujine, da bi se nadaljevalo zlasti še komaj započeto delo izdaj gospodarskih kart po zgledu Modja-reviča, kar naj bi končno uresničilo misel izdaje velikega atlasa o naši državi, misel, ki jo je tako boječe in osamljeno prvi praktično izpovedal Marinkovič z izdajo svoje „KapTe KyjiTypa flpwaße C. X. C.!“ Naša nova spccijalna karta 1:100.000. Med balkanskimi državami je bila Srbija prva. ki je po berlinskem kongresu izmerila svoje ozemlje v merilu 1:50.000 in na tej podlagi potem izdala več znamenitih kart. Delo je bilo že od 1.1879. poverjeno geografskemu oddelku generalnega štaba, ki se je tekom časa preobrazil v današnji Vojni geografski institut. Prva srbska oficijelna karta je bila „Topografska karta kraljevine Srbije“ v merilu 1:75.000, fotolitografija z barvnim tiskom (gozdovi zeleni, glavne ceste rdeče, teren z rjavimi izohipsami) na 97 listih, izvršena v letih 1885—1888. Ni sicer odgovarjala vsem zahtevkom tedanje kartografije, vendar pa je geografu marsikatero prej malo ali sploh neznano po- krajino tako rekoč šele odkrila in zato znatno pripomogla k spoznavanju Balkanskega polotoka. Na isti osnovi sta izdelani poznejši dve generalni karti kraljevine v merilu 1:200.000 (1893) in 1:250.000 (1906), obe na 9 listih, tudi litografiji s črtkanim terenom. Novejši čas je ustvaril več novih kart, kakor n. pr. karto Stare Srbije v merilu 1:150 000 in med svetovno vojno takozvano Avto-grafsko karto 1:200.000, ki pa ni izšla v tisku. Starejše karte so bile, kakor je bilo pač naravno, v marsičem pomanjkljive in zato se je že kmalu po izdaji druge generalne karte začelo misliti na novo merjenje, celo ker so topografsko sicer precej točne, a v nomenklaturi zelo izkvarjene avstrijske generalne in spe-cijalne karte zlasti inozemstvu služile večkrat kot edina informacija o teh pokrajinah. Z novim merjenjem se je začelo že 1. 1911., vendar je balkanska in potem svetovna vojna prekinila vsako urejeno delo. Po osvobojenju pa je Vojni geografski institut — deloma s pomočjo ruskih maperjev v emigraciji — začel delovati s podvojeno silo: danes imamo pred seboj že 12 sekcij nove jugoslovanske specijalne karte v merilu 1:100.000 in sicer liste Zaječar, Niš, Pirot, Vranje, Prizren, Debar, Gostivar-Kičevo, Skoplje, Ohrid, Resan-Kruševo, Prilep-Bitolj, Plačkovica. Zlasti geografi bodo te karte pozdravili z velikim veseljem, ker bodo v svoji znanstveni in tehnični dovršenosti odslej najzanesljivejša podlaga za študij geografskih razmer naše kraljevine. Vsaka karta obsega po 30’ geografske širine oziroma dolžine, le obmejni listi prekoračijo ta format, v kolikor to pač zahteva meja. Tisk je izvršen v litografiji in sicer v več barvah tako, da je pisava in ogrodje črno, hidrografska mreža — ki je zelo natančna — modra, gozdovi, kulture itd. so zelene, v rjavi barvi pa so izrisane višinske črte, ki izražajo v razmaku od 20 —20 m relief. Vsaka stota višinska črta je debeleje izvlečena, kar pregled zelo olajšuje Označevanje terena z izohipsami, ki ga je uporabljala že prva srbska specijalna karta bržkone pod vplivom francoske in zlasti angleške kartografije — sicer ni v stanu izraziti najmanjših morfoloških oblik, vendar pa je za merilo 1 :100.000 zadostno in dovoljuje bolj pregledno vrisavanje topografskih objektov, kultur itd., kot je to bilo mogoče n. pr. na črni avstrijski specijalni karti. Zanimiva je risba izobat, pri keterih je uporabljen Penck - Richt erjev princip, namreč da se izobate priključijo izohipsam kopna in se torej štejejo globočine od morske gladine (površina Ohridskega jezera leži 695 m, njegova najgloblja točka pa 410 m nad morjem, faktična globočina znaša torej 285 m). Pri tem moti nekoliko razvrstitev barv, ker si te sledijo obratno kot pri Richterju od temne za plitve dele do najsvetlejše za največjo globočino, čemur se mora nevajeno oko šele priučiti. Topografska risba je točno izdelana in imamo za nekatera mesta (Bitolj, Skoplje, Leskovac, Prilep itd.) v karti prave načrte en miniature, ki kljub mnogim podrobnostim vendar soglašajo z merilom karte, v svoji lepoti pa pričajo o vestnem delu prvotnega merjenja. Zelena barva vegetacije je nanešena v svetlem tonu, tako da harmoničnega vtisa karte ne kvari, ttmveč ga celo povzdiguje. Gozdni areali so omejeni z zeleno črto in kažejo ponekod popolnoma drugačen obseg kot na tozadevno prav površni avstrijski generalni karti 1:200.000. Praktično uporabo karte olajša navedba sosednjih listov na robovih in obeh meridijanov, pariškega in greenwichskega, kar je zlasti važno, ker so bile dosedanje srbske karte orijentirane vse po Parizu. Merilo 1:100.000 je prav srečno izbrano, ker je s tem olajšano primerjanje s kartami drugih evropskih držav, ki so si večinoma osvojile to merjlo za svojo oficijelno karlo (Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Norveška, Švedska); tudi za projektirano mednarodno svetovno karto istega merila bo nudila dobro podlago. Pisava karte je v cirilici, kakor pa poroča P. S. ] o v a n o v i č v 11. zv. Glasnika Geografskega društva v Beo- gradu 1925, se pripravlja tudi izdaja v latinici, kar bo zlasti za inozemske interesente od največjega pomena. Želeti je, da bi Vojni geografski institut h karti kmalu izdal tudi tolmač konvtncijonalnih znamenj, kakor so to napravili n. pr. v Avstriji že vzporedno s prvimi tremi sekcijami svoje nove specijalne karte 1:50.000. Doslej obdelano ozemlje obsega približno 27.000 km2 in je s tem že velik del naše kraljevine, gotovo prav njen najtežji in najmanj znani teren točno karto-grafiran. Naj bi kmalu sledile še ostale sekcije; če bodo tako skrbno in lepo izdelane kot dosedanje, bo karta 1:100.000 naši mladi državi v pravo čast in P°n0S’ V. Bohinec. R. Badjura: Pregledna karta Slovenije s sosednimi pokrajinami. Merilo 1:750.000. Izvršil in tiskal: Kartografski prej Voj. geografski zavod. Wien (1925). S tem zemljevidom, ki sicer ne odgovarja popolnoma naslovu, ker ne vsebuje več vsega Prekmurja, nam naš delavni turistovski pisatelj sicer ne poklanja novega izdelka, ker je o>novna risba terena, hidrografije in deloma prometnega omrežja prevzeta iz karte bivšega dunajskega vojnogeografskega zavoda: Übersichtskarte von Europa 1:750.000. Vendar pa je ta podlaga prav srečno izbrana. Nahajamo na njej le nekaj deloma netočno vrisanih rek (napačen je n. pr. izvir Kokre, Save Bohinjke, Voglajne, Sotle); višinske označbe, cestno in že dopolnjeno železniško omrežje je pa docelo točno. Glavna zasluga avtorja je, da prinaša pravilno slovensko nomenklaturo skoro brez vsakih tiskovnih hib. Nikakor pa ne moremo odobravati, da nahajamo na Koroškem in Štajerskem izven mt-j naše države dosledno le nemška krajevna imena. Ce velja danes tam nemška uradna nomenklatura, vendar slovenski domačini nazivajo kraje drugače; zato naj bi bila vpisana naša narodna imena vsaj poleg nemških. Tega pogreška tudi ne opravičuje dejstvo, da je zemljevid izš. 1 obenem kot priloga k pisateljevemu, Nemcem namenjenemu „Kleiner Führer durch Slovenien“ — s tem je celo še večji. Z isto „pravico“ bi lahko pisali tudi le italijanske nazive slovenskih krajev v Italiji, kar se na tem slovenskem zemljevidu vendar ni zgodilo. Le nekatera večja mesta in kraji imajo tu poleg slovenskih imen dostavljena še italijanska. Kljub omenjenim nedostatkom, ki jih bo mogla druga izdaja z lahkoto popraviti, je karta zelo lična in pregledna. _ _ K. Savnik. Splitski almanah i adresar za godinu 1925. Sa kartoni splitske opčine. Split 1925. Str. 305. "B y p h h, JI. M., MeTeopojiornja. Mh-HHCTäpcTBO BojcKe h MopHap»u,e, OAe-jieite aa Ba3«yx0n;i0BCTB0, Hobh Ca/v 1925. Str. 192. TjiacHHK TeorpaijiCKor A P y-uit s a. CßecKa 11. Beorpa« 1925. J. IjBH-jHh: KapcT h mobck. — V. Apfelbeck: Zur Charakteristik der Höhlenfauna des Königreiches der Serben, Kroaten und Slovenen. — J. HBHjwh: Hctophjckh npennea o HcnHTHBafty Kapcra. — M. Marge!ič: Nove jame i pečine srednje Dalmacije. — B. >K. MajiojeBiih: O npiiBpeffH h Hace^>HMa y flo;inHaMa Ue-THHe h KpKe. — M. C. H^HnoBHh: Bhcoko. — P. JepeMHfc: Xac Xona. — j. Poljak: lstraživanja pečina u hrvat-skom kršu. — M. C. PajOBaHOBuk: AeBHCOB npiiKas pa3BHTKa reorpa(}>Hje y Caee3HHM J^pwaBaMa CeBepHe ÄiwepHKe. — B. >K. MHflojeBHfc: Me^yHapoAHH reorpatficKH KOHrpec y KajHpy. lzvješča bota ničk o g z a v o d a kr. sveučilišta u Zagrebu, 1,1925. K. Bošnjak: Psunj. Priiozi flori jugozapadne Slavonije. Sbornik Československč spo-lečnosli zemžpisnč XXXI. 3/4. V Praze 1925. C. PurkynS: ]an Krejčf. — B. Ho rak: O novž nalezenč mapč Kolumbove. — ]. H rib ek: Hospodärskd pomery Persie. — ]. Mrk o s: Bora Vy-sok^ch Tater. — R. Cicvžrek: Obchod a bankovniclvi v Čine. — Z. Lepaf: Slatis'ka Židu vČeskoslovenskčrepublice. — F. Š t ü 1 a : Atlantsky oceän. — L i 1 e-ralura: Zborn k radova posvečen Jovanu Cvijiču ild. (j. V. D a n e š). — G. Weigand : Ethnographie von Makedonien (Kril). —Mapy a atlanli: Nemeckčnži-zory o topografick^ch näzvech na mapäch (Čk.). — 5/6. 1925. V. Dedina: ]ovan Cviiič, jeho živol a diio. — B. Horäk: Lubor Niederle. — V. Suk: ZemSpisnč rozšfrenf chorob. — K. Domin : Kritickč poznämky o zemžpisnčm näzvoslovi Tater. — F. Rfkovsk^: Vliv tväfnosti püdy na sržžkovč pomžry na Moravč a v našem Slezs^u. — Z. Lepaf: Statistika Židu v Československč republice. — R. C i c v ä r e k : Obchod a bankovniclvi v Čfnž. — F. S tula: Atlantski oceän. — Literatura: Geografski vestnik. GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI. Dosedanji sestav Geografskega društva je prepuščal vse društveno delo in vodstvo samo slušateljem geografije na ljubljanski univerzi. Na izrednem občnem zboru 19. oktobra 1925 pa se je delokrog znanstvenim ciljem in novim prilikam, ki so nastale z izdajanjem glasila, primerno razširil. Društvo naj pritegne k sodelovanju vse prijatelje geografije in prizadevanja posameznikov smotreno vodi, ureja in poglobi. Nova pravila dajejo aktivno in pasivno volivno pravico ne le slušateljem (rednim članom), ampak tudi vsem akademsko izobraženim geografom (starešinam), izredno članstvo pa ostalim sodelavcem, ki želijo priti v društvo. Da omogočijo delež pri visokem kulturnem delovanju društva tudi najširšim slojem, zlasti onim, ki mu morejo nuditi malerijalno podporo, imenujejo pravila za podporne člane tiste, ki preplačajo članarino in za ustanovne vse, ki naklonijo društvu 500'— Din. Članarina znaša 10'— Din na leto, dosmrtna članarina pa 100'— Din. Na letnem občnem zboru dne 5. decembra 1925 so že prevzeli vodstvo v pretežni meri starešine in odbor seje konstituiral sledeče: predsednik dr. V. Bohinec, podpredsednik prof. A. Melik, tajnik M. Miklavčič, blagajnik dr. ]. Rus, knjižničar O. Reja, odbornika prof. S. Kranjec in P. Blaznik. Revizorji so : prof. d r. R. Savnik, prof. Fr. Baš in I. Rakovec. Uredništvo .Geogr, vestnika“ je ostalo prejšnje. Odbor je zasnoval širji delovni program, ki ga že izvršuje. Poleg izdajanja „Geografskega vestnika* se bodo vršila mesečna javna znanstvena predavanja na univerzi. Prvo od teh, ki ga je imel dr. Fr. Kautsky dne 8. januarja 1926 (Die Beziehungen zwischen Erdbeben und Schwereanomalien) je zelo uspelo in bilo izredno obiskano; druga bodo sledila po načrtu. Društvo zbira gradivo za slovensko geografsko bibliografijo in misli tudi na sestavo enotne slovenske geografske terminologije. Nanovo so se uvedle za društvene člane čifalniške ure v geograf, institutu, in sicer vsak pondeljek in petek od 5.-7.; na razpolago so najnovejše revije in knjige. javnost je naprej podpirala društveno delo; tako je zadnji čas darovala Trboveljska premogokopna družba 2000-— Din in g. I. C. Oblak kot ustanovnino 500‘— Din. Novi dosmrtni člani so postali gdč. dr. V. Vabičeva in gg. dr. V. Peterlin, I. Rakovec, dr. V. Rožič in dr. ]. Rus. Knjige in zemljevide so naklonili društveni knjižnici: Manj-šinjski institut, gg. dr. V. Bohinec, A. Kokelj, A. Mrkun, I. Rakovec, O. Reja, R. Stroj in dr. H. Tuma. Odbor izreka vsem iskreno zahvalo! V zameno za .Geografski vestnik* so nam pošiljali svoje publikacije: Bolanički zavod kr. sveučilišta v Zagrebu, Comitč d’ organisation de 1’ Institut slave v Pragi, Česko-slovenska-jihoslovenskä Liga v Pragi, Geografsko društvo v Beogradu, Manjšinski institut v Ljubljani, Redakce Časopisu Vlasteneckčho spolku musejmho v Olomoucu, So-clčtč de Gčographie de Lille, Vojni Geografki Institut v Zemunu, Geographisch-Ethnographische Gesellschaft v Zürichu. / GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI Zahvala in vabilo našim članom, naročnikom in sotrudnikom. Dovršili smo 1. letnik „Geografskega vestnika“. V skromnosti svoje oblike in obsega je zrcalo težkih časov, v katerih živimo, s svojo vsebino pa — tako vsaj upamo — odločen korak naprej v razvoju naše domače znanosti. Društvo in uredništvo sta si bila že od začetka svesta velikih težkoč, kt so pri nas zvezane z izdajo znanstvenega lista: računala pa sta zlasti z idealnostjo svojih sotru-dnikov in s požrtvovalnosto svojih članov oziroma naročnikov in drugih vnetih podpornikov. Našega pričakovanja niso varali in njim gre naša najprisrčnejša zahvala in priznanje l Njih delo in izredna požrtvovalnost sta nam vedno iznova krepila pogum, da smo prve težkoče premagali z lahkoto in da je „Geografski vestnik“ že danes važen faktor v našem kulturnem življenju. Društvo in uredništvo lista bosta, svesta si svoje velike naloge, svoje delo nadaljevala v prepričanju, da jima člani, naročniki in so-trudniki ostanejo zvesti. Prisrčno jih vabimo, da nas podpirajo še nadalje in nam pridobe novih članov, naročnikov, sotrudnikov. Kakor v prvem, bomo tudi v drugem letniku skušali nuditi le najboljše, zlasti se pa bomo potrudili, da objavimo Čim več doneskov k našemu domovinoznanstvu. Informacijsko delo o tujih geografskih slovstvih bomo nadaljevali (1. štev. prihodnjega letnika prinese članek o nemški geografiji). Ker pripravlja društvo slovensko geografsko bibliografijo, bomo v njeno razbremenitev odslej prinašali sproti čim popolnejšo bibliografijo, počenši s l.jan. 1926. Tudi naši šolski geografiji, terminologiji in toponomastiki bomo posvečali posebno pažnjo, z ocenami knjig in zemljevidov pa skušali regulirati domače znanstveno delo. Kartografske in druge priloge bomo izpopolnjevali čim bolj. Da ta lepi program uresničimo tem lažje, bo izšel „Geografski vestnik“ odslej letno v 4 številkah, pri čemer bomo pomnožili obseg letnika za eno polo. Cena mu ostane kljub temu nezvišana, 50 Din na leto, ki se jih lahko vplača v dveh obrokih. Vabimo pa vse naročnike in prijatelje, da pristopijo tudi društvu samemu kot člani. Članarina znaša 10 Din na leto; za podporne člane smatramo tistey ki ta znesek preplačajo; dosmrtni člani plačajo 100 Din, ustanovni pa 500 Din enkrat za vselej. GEOGRAFSKO DRUŠTVO IN UREDNIŠTVO ..GEOGRAFSKEGA VESTNIKA i i^dvT^iižig o> ; ■ «wfii^fcrN ;-»*«*<** ,w*A*\wrfV **'* .* orn, A*«wtt ' , l0mWi«: fcv.wA a *ow* AWSaVoVy« *\ ****** w -lMvV> 'nu!U n *»«* ^ \»** "*»* ■ • ** ^ . te vV «A»rfe9W w m\hw*3 ttaotww • - - . öl -■ ' - ■■ ".....................' ’** '■ . . v . a ■-: ■ • v ate ff *^T!1TI ■ m«« „V :,, -o - ..v.-, *v«<^ v-^,v . ,■ , vH^v>n **m «^si 1U n ^ ' .mo iw- »V, m: ;.VA ,wVy*" ‘ ?*r' ^>’“‘-’T’V‘‘'-”* . . ,- ... • » '■ •"•-'•'■ ' ' ■ .***»« SAW i0 ^ te *-,* ^ ; ■ * ^ ^svo;. ^ o - -V' ,t>{r,y‘'".»i ■•', cn*v-,‘\ .v,-^- o^.n uh • ' «KtMwto? .•«ifiv.te'i« ,«ov--.Sb Amor 'K\iv no nw« « *' •--'»» '9iiJo#n &nl«Ä «&^;ra3^! >1« OM • ' ' . ilMrfvol« HLielß^oso Am c " - \ ‘‘ ' ' 1 ' ' ' "' ,tf ‘ -,p. . . ■• , • '.. . - v..,-,.W'.- mV> V > ■• ■• «'AVy^.A-- •....- 4 w*« •*;>* H*IOŽ *«** .«,*,* , V-«a'iCH\ ,n^«o‘v' '/V ttV4en SV» - ■ • W» ' " 4 '■- on^enw, ..WuAAi - ■ •'" ■■ ■• .-.---■ ■ » ■ ■ ' »P :.\\cd ntA WlAtÄOqoP,^ WMOÄ i»eK*vi« -IM** »' ••••».» . Vwrä oA MVi>'i W'.'. twAw^w *A^y”"\ 'V* lA '*a ž4* O ' ■ ■ •■ ' ' " ■ ■' ■ •Si\ fjt ö'J'VA w« ,v.j\ »>«« ■••' f* ■'«x'rt.vAAcM .A\W« ?Wjb «i »Ti»\*x« ■•'■'•■ VrroV-- H-3, n^v-^.b W.vrt -v- im ^ v'-- -•» '•— ■ ••.•-. , ^ I« •'**u,< ■ üt . ' : Y.vV=--^!* %y, :Uv^>mv» wk\ •-•■ t>n v~l\ r‘.W\i\:Vm vA\ OM'V^AA'Aa (.VA^Af.V.-V. V \V> AW\Yt&} > • v.-va^; '1! ‘Ashvm >.. TISKARNA BRATA RODČ & MARTINČIČ ŠTAM PILIJE CELJE, RAZLAGOVA ULICA, St 15 AV tijpk —* LASTNA MODERNO UREJENA STEREOTIPNA KNJIGOVEZNICA JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI Veliki stenski zemljevid za urade, šole, pisarne in lavne lokale sploh: Stenski zemljevid Slovenije po pro« wrginu pnrcon Om Ivan «BpilCIBr« Važne prednosti zemljevida so : Veliko merilo 1:130.000, —• jasen, od daleč čitljiv tisk krajevnih imen, — zemljevid vpošteva najnovejšo politično razdelitev: predvsem najnovejše državne meje, pa ludi notranjo razdelitev Slovenije v okrožja (sreze), česar ne nudi še noben drug zemljevid, je pa zelo važno za urade, — znamenja za Iraje so popravljena po rezultatih zadnjega ljudskega šleija, —vrisane so tudi nove železnice in ceste — krajevna imena so v skladu z uradno vpeljanimi imeni, — visočine so točno označene. Zemljevid je sestavljen iz šestih listov in velja nenalepljen Din 120-— nalepljen na močnejši papir s platnenimi pregibi. 240’- na platno nalepljen s palicama pa ... .......... 360‘— Zemljepisni atlas kraljevine S. H. S. (Ing. V. Novak). Cena Din 48 — Dobe se tudi posamezni zemljevidi po Din 8-— Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Za višje razrede srednjih šol seslavil profesor Anion Melik. Cena vezani knjigi Din 56 — Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sestavil profesor Silvo Kranjec. Din 24'— (Za nižji in višji tečajni izpit zelo priporočljiva knjižica.) Gospodarska geografija. (Dr. Vinko Šarabon). Cena vezani knjigi Din 48'—. Zelo važna in koristna knjiqa za učitelje, šole in trgovce. Ceniki lcnjlo btezpIaCno na razpolago! LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA USTANOVLJENA L. 1900. Delniška glavnica: ihomäuii Skupne rezerve ta.: Din 50,000.000*- J«?“!!!. Din 10,000*000- PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi sad, Ptuj, Sarajevo, Split, Gorica, Trst. Agencija: Logatec. Brzojavni naslov: Banka Ljubljana. — Telefon štev. 261, 413, 502, 503 in 504. SE PRIPOROČA ZA VSE BANČNE POSLE. LITOGRAFIJA ČEMAŽAR IN DRUG LJUBLJANA, MASARYKOVA C. Telefon 569. IZDELUJE vsakovrstne zemljevide, načrte, bančne papirje, etikete, umetniške lepake i. t. d. po najnižjih cenah; Tiskana Brala Rode & Martinčič v Celju. /