954                                                                                                                            Igor Gedrih
SLOVENSKO SLOVSTVO V FILMU
Kot 91. zvezek Knjižnice Mestnega gledališča ljubljanskega je v poletnem času izšlo Slovensko slovstvo v filmu. Stanku Šimencu to ni prva knjiga, ki se navezuje na film, prav tako ne prva, ki se osredotoča na povezovanje domačega leposlovja s filmsko umetnostjo. Zagotovo pa je Šimenčeva noviteta najkompletnejša bera v razmerju med literarno predlogo in filmsko realizacijo v okviru slovenskega umetniškega dejanja. Uvodoma je avtor postregel z najbolj splošnimi ugotovitvami o slovenskem filmu, navajajoč tudi, da ta še nima enakovrednega položaja v krogu domačih umetnosti. Navedel je predhodnike oziroma tiste poglavitne vire — ne vseh — ki so pokazali take ali drugačne raziskovalne ambicije, naj gre za posamezna področja filma ali pa za osebnosti. S. Šimenc je storil prav, da se je odločil pregledno zarisati o filmu od informacij do prvih poskusov in poznejših globjih zasnov, seveda je vsaj mimogrede in z mero upošteval tudi fotografijo. Čeprav ni v okviru zamisli knjige, pa ne bi bil odveč pregleden historiat kinematografije in filma domačega izvora na Slovenskem. S. Šimenc se je v skladu z zamislijo odločil za tiste povojne filme, ki temeljijo na leposlovnih predlogah. Od 83 filmov, kolikor jih je posnetih v slovenski produkciji od 1948. do 1982.,
jih je 35 zasnovanih na leposlovnih predlogah, od tega pa je 18 filmov, ki so nastali po knjižnih delih, natisnjenih do 1941, medtem ko je 17 del nastalo po knjigah, ki so izšle od 1945. dalje. Vsi filmi so nastali po romanih, povestih, novelah, le Zarota je nastala po dramskem besedilu Primoža Kozaka. Pri režiji filma se je zvrstilo 17 režiserjev, največ, tj. 7 jih je posnel France Štiglic.
S. Šimenc ugotavlja: »Slovenski film je torej dal svoji nacionalni kulturi še malo tistega, kar označujemo kot trajno vrednost. Po temeljitem kritičnem pretresu, ki ga še nihče ni upal opraviti, bi najbrž veliko laže sestavili antologijo sekvenc, kot pa izbrali nekaj celovečernih filmov neposrednih umetniških kvalitet.« (Str. 22.) Avtor je dovolj jasno povedal, da kritika ¦— ne le tista, ki sprotno spremlja film — ni doslej opravila izdelanega, kritično izostrenega pregleda nad slovenskim filmom toliko, da bi to dejansko objektivizirano izražalo tako estetske dosežke kot pomanjkljivosti. Historiat o estetiki slovenskega celovečernega filma je še zadeva študioznega dela in, upajmo, bližnje prihodnosti. Pri tem se ne da zatajiti, da pri takem spoznanju avtor ni imel vselej zanesljive opore pri virih, po katerih pa se je hotel ravnati, ko je želel objektivno vključiti časovne odmeve na filme. Zares pa je škoda, da sam ni dosledno dopolnil tisto, kar je pri kritiki pogrešal, saj pozna kritični in-štrumentarij in je že zanesljivo potrdil estetski čut.
Očitno je pri S. Šimenčevi noviteti prevladalo mišljenje o osi literatura— film, čeprav je jasno, da je avtor vendarle dosegel več. Če zelo poenostavimo, je v osišču razglabljanj res leposlovna predloga v svoji najbolj osnovni sporočilni specifiki, pa zatem filmska realizacija s svojimi filmskimi izrazili. Šimencu je pomembna tudi dokumentacija, podatki,  ki spremljajo
955
primerjave, zgodovinski drobci, publicistika. V svoji knjigi avtor ne kaže posebnega zanimanja za filmsko teoretične   probleme,   četudi   vmes   kdaj navrže kak preblisk, niti ni imel glede tega ne posebnih predhodnih možnosti ne posebnih virov. Avtorju tudi ne gre za   »tujo   učenost«,   marveč   za   prepričljivo   podajanje,   ki   je   vsakemu dostopno. Drugače povedano, avtorju ni do tega, da bi posebej razglabljal, kaj velja za specifiko besedne umetnosti in  kaj  za filmsko  izražanje.  Vendar se   dodobra   zaveda   različnosti   obeh področij   umetnosti in to izpričuje v svojih izvajanjih pri posameznih filmih oziroma poprej pri literarnih delih. Ce je potrebno, posega tudi v širši prostor, navaja    tudi    splošno    jugoslovansko usmerjenost pri filmu ipd. Včasih je precej različen obseg obravnavanja posameznih    filmov,    npr.    pri    prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji je avtor  sila širok  v  obravnavi,  v primerjavi s tem pa je npr. pri Baladi o trobenti in oblaku vendarle skromen, morda bi kazalo upoštevati poprejšnjo dramsko prireditev te C.  Kosmačeve kratke zgodbe, čeprav je tudi res, da to nujno ne sodi v začrtan profil obravnave. S. Šimenc je sistematičen in osredotočen v izvajanju, pozna se mu, da dodobra pozna tako literarno gradivo   kot   filmski   medij.   Edina   pomanjkljivost   Slovenskega   slovstva   v filmu je:  izpust glasbe kot izraznega elementa pri dominantni sliki in besedi. Pri     koncu     knjige     najdemo     kar nepogrešljivo bibliografijo s slovenskimi filmskimi scenariji,  pa z ocenami in drugimi zapiski. Lahko rečemo, da je vse poglavitno moč najti v bibliografiji, le kak drobec se je izmuznil. Šimenčeva knjiga Slovensko slovstvo v filmu je lep dosežek za slovensko filmografijo, namenjena   pa   gotovo   ni   le   ožjim strokovnjakom za film, pač pa šolnikom,   zlasti  prikladna  je  za  filmsko vzgojo.
Igor  Gedrih
Slovensko slovstvo v filmu