Majda Pajer M U Š N I C E S O L E P E Knjigo posvečam svojim bralcem Pravijo, da življenje slehernega od nas piše svoj roman ... Se strinjam, hkrati pa pristavim, da je vsako življenje sestavljeno iz nešteto kratkih zgodb, ki so si med seboj podobne le toliko, kolikor so omejene na notranjo širino vsakega človeka, drugače pa zelo, zelo različne. Če se človek zaveda svoje pestrosti, zna prenesti kritiko in jo izkoristiti v svoje dobro, je hvaležen usodi in premore radovednost v pravi meri – takrat mu tu in tam uspe ujeti nekaj zgodbic in jih zbrati v celovitih bukvicah ... No, eno od takih mojih bukvic imaš v rokah, dragi bralec, peščico utrinkov iz mojega otroštva, prgišče spominov, nepogrešljivega zavedanja sedanjosti in tu in tam kratek skok v moj miselni svet, kjer – kot na starem podstrešju - najdeš prav vse... predvsem to, kar je, morda le na videz, odloženo in že odsluženo, a nikoli pozabljeno – šolski zvezki in knjige, kakšni rdeči copatki, listek z nekoč dobro naučeno pesmico za šolsko proslavo, ostanki kalejdoskopa, čevlji, kos lignita, košara z zelišči, računalniška tipkovnica, čudovite rdeče mušnice z belimi pikami ... Pa ljudje in dogodki, posebni vsak zase, ki so mi kot taki zaznamovali življenje ... Hvaležna sem jim za to ... Majda Pajer PET CENTIMETROV NAD TLEMI To je zgodba, ki se je začela z naslovom daleč pred svojo vsebino. Ne vem … morda ni potrebovala pisatelja ne izbranih besed in se je hotela vreči na papir kar sama od sebe … Dejstvo pa je, da je bila prisotna že nekaj časa in samo vprašanje pravega trenutka je bilo, kdaj se pokaže v vsej svoji resnici in veličini … In kdaj v človekovem času je tista meja, ko nehaš sanjati … P i š e s e m i, bi rekla zdajle. Vsebina kar narašča v meni, bojim se, da bo kar tako brez reda bruhnila na papir. Res, nabralo se je ... a z žalostjo se zavedam, da ne smem napisati vsega. Ne morem si privoščiti, da pred svetom razgalim svoje najbolj skrite občutke, doživetja, domišljijo in sanje. Ne smem. Pomisliti moram na svoje bralce, ki že željno čakajo na nekaj novega, ki se bo preko urnih prstov izvilo iz moje duše. Saj ne, da so moji najgloblji, najintimnejši občutki obsojeni na večno zatajevan počitek v globinah mojega srca, le za nedoločen čas jih moram pustiti v mirovanju, v zorenju tako rekoč. Z njimi bodo zoreli tudi moji bralci in ko bo prišel primeren čas, ko bom skupaj z njimi pripravljena na to … potem jim bom vsekakor dovolila na plano. Prej pa ne. Vendar … V nasprotju s to se pojavlja neka druga bojazen … kaj če svojim bralcem ne zdaj ne kasneje ne bom mogla dati tistega, kar želijo in pričakujejo od mene? Ne znam si predstavljati, da ne bi imela bralcev, saj potem nima smisla prekladati besed sem in tja, če tako ali tako ostajajo pri meni … P i š e s e m i – zjutraj, ko se poslavljam od sanj … Ne, ne izpustijo me kar tako, vztrajno me vlečejo nazaj in se pulijo za pozornost mojih misli in besed, ki bi rade druga za drugo poskakale na »papir«, a to ne gre tako. Počakati je treba na pravi trenutek, na njihov čas, to pa zagotovo niso jutra. Potrebno se je nekako pretolči skozi dan, če ne drugače, pa po sili razmer. P i š e s e m i – ko pijem jutranjo kavico. Pravzaprav ne gre za kavico, temveč kar za konkretno kavo, nekako se vendar moram prebuditi. Naredim prvi požirek in popustijo še tiste najbolj vztrajne sanje, ki se jih dotlej nisem uspela otresti, ter se užaljeno odpravijo nazaj v posteljo - med ostale sanje, čakat na svoj čas … Naredim še drugi, tretji požirek, življenje se mi razlije po žilah, misli o pisanju pa se potuhnejo nekam na dno, ne vem česa … tudi te so se morale sprijazniti s čakanjem. P i š e s e m i – ko se prebijam skozi dan. Vse mogoče se dogaja, med dogajanjem in razpoloženjem pa begajo čustva. Ja, predvsem čustva so tiste sile, ki bi rade sklepale vezi v verzih, stavkih, belih, popisanih straneh. Ne še, jih mirim, ne še … a prihaja vaš čas, čutim ga. Čim se umakne sonce, ki je v mojih najbolj občutljivih, ranljivih, zato pa ustvarjalnih trenutkih popolnoma odveč, takrat nastopi vaš in moj čas. Ko se končno umakne svetloba sonca in začutim zmagoslavno moč teme, se m i p i š e spet. Kje ste zdaj tiste sanje, ki ste ves dan ždele nekje v ozadju in skupaj z mano nestrpno čakale na naše skupne trenutke? Kje ste, čustva življenja in razpoloženja dneva - mar vas moram res vsakokrat, ko vas potrebujem, iskati in loviti naokoli? Ah, saj so … previdno, tipaje preizkušajo, če je »zrak čist« in lahko zapustijo svoja skrivališča, čeprav me žalosti, da se nikoli, prav nikoli ne vrnejo vsa … Ravno tako je s sanjami - tiste najlepše, najbolj dragocene so se razbežale na vse strani, saj niso zmogle sprejeti moje zavrnitve. Res obžalujem, da nisem izkoristila tistih edinstvenih in posrečenih trenutkov, ki so se mi ponujali, ter sem čakala na »ugodnejši čas«. Ugodnejši čas je morda vendarle prišel, a radost in nestrpnost ob čakanju nanj ne odtehta izgubljenih sanj, ki bi jih lahko prepletla s komaj ulovljenimi čustvi in ustvarila zavidljivo lepo mojstrovino besed … Nekaj pa vendarle nastane in mi je zelo ljubo, iskreno in moje. Moja pesem, moja zgodba, moje razmišljanje … pa čeprav pet centimetrov nad tlemi … POGREŠAM TE, JESEN Vse okrog mene se veseli … končno je prišla pomlad! Ljudje, željni pomladnega sonca, se nastavljajo božajočim žarkom. Iz kleti, drvarnic in garaž vlačijo kolesa, ki so po dolgih mesecih le dočakala čas in priložnost, da se s svojimi lastniki zopet zapodijo po ulicah, hribih, kolesarskih stezah. Gospodinje nestrpno opazujejo svoje zgodnje posevke na vrtu in mlade rastlinice s pogledi skorajda vlačijo iz lepo negovanih gredic. Pa otroci … kakor da so jim zrasla krilca … šola je kar naenkrat postranska stvar, čim pridejo domov, odvržejo šolske torbice in se lahkotno zapodijo v pomladni objem, ki jih čaka zunaj … Nazaj v stanovanja jih nažene šele tema, saj se v svojem veselju in objestnosti ne zmenijo za klice mamic in očetov, da je na poti v nov dan treba še povečerjati, se umiti in naspati. Ja, živahno je v tem času, kakor pač vsako pomlad. Pa lepo … narava je kar naenkrat, praktično čez noč, zacvetela, in omamni, dražeči vonji se širijo vsepovsod naokoli … Gledam, opazujem … živim … in se trudim v sebi potrjevati razloge, da bi pravzaprav morala uživati. Morala ja … vsi obožujejo pomlad in ne vem, zakaj jaz … Joj, nos mi naenkrat preparajo strelice kihanja. Vse me boli, telo se upira vsiljivemu pelodu, ki ga zaznavam na vsakem koraku. Nenadoma imam polno glavo alergije, oči se solzijo, po grlu me praska … Aha, leska je na delu, pa zvončki, pa mačice … vse mehke in nežne, ena sama lepota, a uničujoče za mojo dobro voljo. Zavéje pomladni veter, kar močan je… in od nekod mi prinese na pot nekaj suhega listja. Pozabljeno jesensko listje … Le od kod se je vzelo, kje je tičalo vso dolgo zimo in se zdaj prepustilo pomladnemu vetru, da mi ga je prinesel na pot … Zelo občutljiva sem v tem času, pa ne samo zaradi alergije … prevzame me močno čustvo, ko se mi suho listje drobi pod nogami … Naenkrat začnem pogrešati jesen, nje toplino, barve, razpoloženje … jesenske sprehode v gozd, pozni veter, poslednje žarke sonca … vztrajne a nevsiljive občutke minevanja, počitka … zrelosti, blaginje … hvaležnosti … tudi tesnobe in neke neznane žalosti … Močna želja po doživljanju tistih dni me preplavi célo, vso ... A ne morem kar preskočiti te pomladne svežine, brstenja, cvetenja, prebujanja … Ni mogoče kar preždeti neke mladosti, časa sejanja, da bi v času zrelosti čimprej posegli po sadovih … Ne da se prehitevati življenja, kajti življenje zahteva samodejno razporejanje svojega časa, mi pa smo mu popolnoma prepuščeni. Pogled mi pritegne rožnato-cvetoče parkovno drevo. En sam cvet ga je … z eno besedo - prekrasno. Vem pa, da od tega mogočnega cveta ni pričakovati sadežev. Ko bo odcvetelo, bo za leto dni odslužilo svojemu namenu - paša za oči in srce. Pač, vzbrsteli bodo listi in morda bo kdaj pa kdaj ponudilo senco kakšnemu sprehajalcu v vročih poletnih dneh, ki sledijo, ali pa ob toplih poletnih večerih zavetje kakšnemu zaljubljenemu parčku, ki si bo hotel izmenjati nekaj poljubov, stran od tujih oči … To pa je verjetno tudi vse … kratkotrajna lepota, cvetoče opozorilo na minljivost, odhajanje … začetek poti proti jeseni … Ah, kakor vzameš … Jaz sem ga opazila, marsikdo ga ne bo … mene se je dotaknilo, morda se bo še koga, nekateri bodo dovolili svojemu razmišljanju ob pogledu na to drevo globlje vase … A jaz ne, moje doživljanje sedanjosti je kratkotrajno, kot je sedanjost sama. Res, da se morda preveč predajam razmišljanju vnaprej, medtem ko se mi lepi vtisi in občutki sedanjosti skušajo približati, vendar se nato razočarano odmikajo od mene. Zavedam se tega, sem pa tudi zadovoljna, da se mi ne vsiljujejo, saj vendar vedo, da jih ne želim zanemariti in odriniti predaleč od sebe. Spoštujem pomladni del sedanjosti, medtem pa hrepenim po jeseni … Kdor more, naj razume … IZPOVED TETE PEHTE Ljudje se sprašujejo, kako živim ... kaj jem, kako spim, kakšna je videti moja jutranja toaleta – brez stranišča na izplakovanje, brez tekoče tople vode ... brez, brez, brez ... Ja, takšni so, vse mogoče jih zanima, predvsem odgovor na vprašanje KAKO BREZ ...? Malokdo se vpraša, kaj sploh imam in kaj počnem s tistim, kar imam ... Seveda se znajdem ... ljudje dajejo prevelik poudarek tistemu, česar nimajo, medtem ko njihovo materialno in duševno imetje kot IMETJE v pravem pomenu besede ostaja ob strani, se nabira kot vodni kamen ob robu straniščne školjke ... ne, drugače moram povedati – kot sveže delikatese pred očmi potencialnega vegana, ki globoko v sebi še ni prepričan, da to v resnici je, pa že skoraj umira od lakote, obilju navkljub. Kvaliteta življenja pa ... kot bi jo molji požrli ... Vsako jutro odhajam na svoja potovanja ... po hribu navzgor, po hribu navzdol, naravnost bolj malo ... Moji podplati niso vajeni uhojenih, utrjenih poti. Z veseljem puščajo stopinje po skrivnih stezah in jih spreminjajo v odkrite in varne. Mogoče bo kdaj še kdo prišel za mano, morda jih pride več ... morda ne bo nikogar. Trava bo prerasla mojo sled in verjetno bom celo sama pozabila, kje sem utrgala kakšno čudovito zelišče ali rožo, ki je ali bo nekoč, nekomu znala olajšati bolečino, prepoditi težke misli ali pa samo narediti drobno veselje ob pozornosti ljube osebe ... Si za čaj? Domač, iz zelišč? Meta ali raje materina dušica? Rožice in zelišča nabiram od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Začnem s prvimi nežnimi, rumenimi cveti lapuha ter trobenticami, nato pa se na vsakem od mojih pohodov v veliki pleteni košari, včasih pa kar v košu, znajdejo še: smrekovi vršički, robidovi listi, ozkolistni in širokolistni trpotec, koški drobnih marjetic, listi gozdne jagode, brin, bezeg, rman, materina dušica, akacija, listi borovničevja, cvet kostanja, cvet bele detelje, lipa, šentjanževka, arnika, njivska preslica, tavžentroža ... Joj, kako pestra in radodarna je narava ... Sveže pobrane rastlinice sproti romajo v mojo staro, obrabljeno, a še vedno zelo uporabno košaro. Ko je le-ta napolnjena, moje noge utrujene od hoje, hrbet razbolel od napora vzpenjanja na normalnemu človeku skoraj nedostopne kraje ter sklanjanja pri jemanju žlahtnega rastja čudovitemu stvarstvu, roke utrujene od dela, časa in let – potem se napotim proti domu. Moj dom je skromna, lesena kočica, na prvi pogled prej nekakšen ostanek davnine kot bivališče za staro zeliščarko. Vsepovsod po edinem prostoru, ki ga kočica premore, so razprostrti veliki pladnji iz šibja, na katerih se sušijo cvetovi in zeli, malo prej še vsi polni svežega sonca in dežja, zdaj na poti k svojemu namenu – za čaje, napitke, tinkture, mazila, zeliščne likerje ... Vsaka roža, vsaka zel ima svoj namen; nikoli pa ne bi utrgala rože samo zato, da bi jo vtaknila v kakšno vazo in postavila na sredo mize na ogled. Pravzaprav mize v pravem pomenu besede sploh nimam – to je tisto, kar pogrneš z lepim, čistim prtom in na sredo postaviš vazo z ukradeno lepoto narave, misleč: tu naj bo, lepa ... dokler bo lepa ... jaz jo bom pa gledala ... Moram povedati še to, da tudi vaze nimam ... Danes pobiram drobne, rumene cvetove srčne moči. To je poslednja rožica v sezoni izdelave mojega značilnega zeliščnega likerja. Res je tako drobna in skromna ... ni je težko najti, le nabiranje tistih drobcenih cvetk zahteva nekaj napora in obilico potrpljenja. Kar nekaj časa potrebujem, da naberem pest rožic, saj čim je cvetka odtrgana, ločena od svoje roditeljice, kakor v žalosti povesi glavo, še več – stisne se skupaj, pa ne veš, ali v bolečini, sramu, ponižnosti ... ali pa v spoštovanju do življenja, ki ga je pravkar zapustila in se pridružuje novemu smislu in namenu, kateri se začenja med mojimi prsti. Že je polna pest in slap skrčenih cvetk roma v žep večkrat zakrpane halje, ki je v dolgih letih postala prava uniforma stare zeliščarke. Moji shojeni, a še vedno trpežni čevlji krasno pristajajo k obleki, prav tako velik, slamnat klobuk, ki je postal moj zaščitni znak. Vem, da nisem lepa ... danes se niti počesala nisem ... a komu mar? Dandanašnjih otrok ne strašijo več z divjo in strašljivo podobo stare samotarke ... današnji otroci se bojijo drugih stvari ... Večkrat, ko me lastna koča utesnjuje, ko je noč topla in prijazna, se spravim prenočevat kar pod milo nebo. In takrat poslušam ... Ne potrebujem radia ne televizije. Poletni nočni veter mi prinaša zgodbe in dogajanja z vseh smeri. Slišim deklico, ki hlipa v bojazni, da se starša razhajata in bo postala živ predmet delitvene vojne ločitve. Dečka je strah, ker je sam doma, starša pa sta oba zaposlena s službo in študijem in se vrneta šele zvečer. Nekje drugje, morda celo v isti soseski, morda daleč stran, mali ne more zaspati in s strahom pričakuje pijanega očeta, da se vrne domov in bo spet priča njegovemu razgrajanju, maminemu joku, prepirom … Druga deklica joče v bolniški postelji in sanja v upanju na čas, ko bo spet lahko hodila v šolo, si oblačila pisana krilca in bluzice, mamica pa ji bo ob jutrih spletala ponovno zrasle dolge lase v kitke ali čop. In takemu otroku naj bi pokazali mojo sliko, rekoč: »... če ne boš pridna …« Poslušam takšne in drugačne zgodbe in vedno bolj se mi dozdeva, da se je moj lik spremenil. Čutim, da sredi sodobnega kaosa postajam zaželena, nekakšna utvara … in moj dom pribežališče za tiste, ki so v stiski in potrebni tolažbe. Lahko bi jim ponudila svoj dom, kjer še vedno vlada mir in spokojnost narave, daleč proč od sveta. Moja zelišča lajšajo, pomirjajo, krepijo … po potrebi … vsaka rožica je za nekaj. Moje noge poznajo poti do njih, oči zagledajo in prepoznajo, roke izberejo, odlomijo, odtrgajo, izkopljejo, skratka – vzamejo tam, kjer je in polagajo tja, kjer ni. Nimam veliko prostora, a imam veliko moč … sprejela bi vsakogar, ki bi našel do mene, ki bi mi zaupal … ki bi tudi meni dovolil do sebe in si priznal, da me potrebuje. Ne delam si več utvar, da je morda nekje nekdo, ki me ima rad … Ne, to sem »prerasla«. Je pa človek lahko tudi srečen, če mu ljudje dajejo občutek, da je »potreben«, »koristen«, dobrodošel … Mislim, da sem zdaj jaz na tisti »drugi strani«. Zdaj je strah mene ... Večkrat ob stikanju za zelišči naletim na hribolazce – posamezno ali v skupinah grizejo kolena v hrib, se šibijo pod težkimi nahrbtniki ... Takrat se skrijem za kakšen prav posebno velik in gost grm in jih opazujem... Če imam srečo, tu in tam koga vidim v oči. Res, pogled izdaja marsikaj. Ob vseh tistih »ju … ju … juhuhu …« vidim stisko in bolečino ... pa precejšnjo mero nestrpnosti ... in breme, precej težje od tistega hribovskega nahrbtnika. Prav smešni so ljudje, da prenašajo nepotrebni tovor za dosego še manj potrebnega cilja! Pod večer se bodo vrnili v dolino, tu in tam bo kdo odnesel s seboj nekaj mojega – kakšno zelišče, rožico …ali pa samo lep občutek ... ne vedoč, da vse to pripada mojemu svetu - svetu tete Pehte … KALEJDOSKOP DOMIŠLJIJE Pravkar sem prišla iz gozda, polna vtisov, ki mi jih je podarila narava. Saj nisem potrebovala veliko - malo samote, malo miru, malo poletnega večernega hladu, malo družbe, malo drobeče suhljadi pod nogami, malo … Tam sem bila sama, med še ne dozorelimi borovnicami. Res sem potrebovala mir, bila sem zelo hvaležna gozdnim prebivalcem, da so razumeli mojo željo po samoti, saj nisem videla nobene ptice, niti srne ali zajca. Kako včasih dobro dene, da si sam. Milina … Spominjam se, da sem že kot deklica večkrat začutila potrebo po gozdnem miru. In sem šla. Pogosto sem zahajala v gozd za domačo hišo, legla v travo in s pogledom na mogočne smreke, kajti teh je bilo od vsega gozdnega drevja v okolici največ, začutila moč stvarstva, sveta in domišljije. Predvsem moja bujna domišljija mi je ravno v času odraščanja odpirala skrivnostna vrata v svet, ki pa je kljub svoji razsežnosti vendarle ostajal samo moj. Nad mano so se dvigale smreke in zaradi svoje višine dajale vtis, da se sklanjajo k malemu človeku, ki je ležal pod njimi. Navidez so mi zastirale nebo, a vseeno puščale dovolj odprtega prostora mojim zasanjanim in zvedavim očem, da sem iz preprostih belih oblačkov na modrem nebu krojila neverjetne podobe za mojo zbirko otroške fantazije. Kot otroku mi je nekoč prišel v roke kalejdoskop. Sicer je bil malce pokvarjen, šel je skozi veliko rok, premnogim očem je v svojem obstajanju podaril čudovite, svojevrstne in neponovljive slike, pa vendarle se v svoji umetniji ni iztrošil. Zunanje steklo je bilo počeno, mehanizem za vrtenje je nagajal, a čarovnija je kljub temu delovala. Prislonila sem napravico na desno oko in zavrtela obroč na drugem koncu tulca. Pred mano se je odprl poseben, čaroben svet. Pisani kamenčki so z vrtenjem ustvarjali čudovite podobe in nerada sem kalejdoskop prepustila drugemu. V našem otroškem besednjaku nismo poznali imena te naprave, kalejdoskop smo imenovali »televizija«. Funkcija te napravice v resnici ni odstopala daleč od »prave« televizije. Že odraslemu človeku ta igrača pričara veliko občudovanja presenetljivo lepih slikc, ki jih ustvari sožitje pisanih kamenčkov in zrcal, toda otroške oči v teh podobicah vidijo veliko več kot to. Podobe skozi otroške oči izrišejo čarobno dogajanje v barvah, živo lepoto in pravljične občutke. Tista naša »televizija« je po nekaj dolgih trenutkih navdušenja, prehajanja iz rok v roke in lovljenja svetlobe ter barvitih podob, nato pristala v kotu, pozabljena, zavržena. Napravica se je, ne vem, kdaj in kako, do konca pokvarila, otroške oči pa so preusmerile pozornost in radovednost na druge stvari. Kasneje, čez čas sem brskala med ostanki polomljenega in zdaj popolnoma neuporabnega kalejdoskopa. Našla sem koščke stekla, plastike in nekih drugih, meni neznanih materialov. Nisem mogla verjeti, kako so ti preprosti, pisani koščki nekoč lahko ustvarjali tolikšno lepoto, ob kateri se je prebujala moja domišljija in sem se počutila, kakor da skozi ozek tulec zrem v en sam čudovit, pisan svet. Nekoč mi je bila namenjena lepa misel: Lepe stvari so še lepše, če jih delim s teboj. Ob misli na to se včasih zavem svoje žalosti in moram ugovarjati tisti, sicer tako lepi napisani misli – najlepših stvari, ki jih nosimo v sebi, pogosto nismo sposobni deliti, čeprav bi to radi. Najlepše stvari se ne ponovijo. Najlepše stvari, ki se dogodijo samo globoko v nas in nikjer drugje, so enkratne, a nam včasih le dopuščajo možnost vsaj za nekaj časa sebično obdržati jih v sebi, se izživeti v njih, v samotnosti naužiti se tiste lepote … A potem jim moramo dovoliti oditi od nas, kajti, če se to ne bi zgodilo, bi bile izgubljene … in ne bi bilo ljubezni … MALA ROMKINJA ZAFIRA (Prvonagrajena zgodba razpisa Društva za ZN za Slovenijo na temo milenijskih razvojnih ciljev) Ob robu majhnega mesta stoji lepa, nova šola. Odeta je v žive barve – malo oranžna, malo rumena in malo vijolična. Danes je še posebej ponosna v vsej svoji svežini; prvi šolski dan je namreč in zjutraj je sprejela veliko učencev vseh starosti, med njimi kar nekaj malčkov, ki so prvič prestopili prag prave, pravcate šole. Tudi v višjih razredih je nekaj novincev … Za ograjo, tik pri enem od stranskih vhodov, stoji deklica. Čisto sama je tam, njene lepe črne oči jo izdajajo, da ji kljub prešernemu vrišču ostalih otrok ni preveč prijetno. »Zafira!« Zdrzne se, ko zasliši svoje ime in se ozre na desno, od koder prihaja glas. Njen starejši brat Mirko priteče do nje, jo prime za roko in skupaj odideta proti domu. Za njima ostaja blišč, ki ga oddaja nova šolska stavba, polagoma potihnejo glasovi otrok. Bolj, ko se oddaljujeta od šole, revnejša in bolj zapuščena je pot proti domu. Mirko si na tihem požvižgava pesmico, Zafira molči. Deček trdno drži deklico za roko, v ušesih mu še vedno odmevajo mamine besede od jutra, ko ju je pospremila del poti: »Držita se skupaj! Mirko, ti si starejši, odgovoren si za sestro. Čuvaj jo … nekateri ljudje znajo biti zlobni… ne ozirajta se nanje …« Ja, Mirko razume, o čem je govorila mama. Nekateri ljudje ne marajo Romov … Kako rad bi Zafiri prihranil vnovične boleče izkušnje ponižanja in žalitev, ki jih je bila njihova družina deležna v kraju, v katerem so bivali prej! Zafira nenadoma zavzdihne: »Jutri imam rojstni dan.« Mirko zamahne s prosto roko, rekoč: »Pa kaj potem, boš pač stara osem let, nič posebnega ni to …« Zafira molči in Mirko v napetosti njene dlani, ki jo s svojo levico še vedno trdno drži, začuti prihajajoče solze. »Kaj potem, kaj bi rada… jaz sem imel pred mesecem dni trinajsti rojstni dan, pa kaj … prava reč.« Zafira izvije svojo dlan iz Mirkove, obstane sredi poti in se začne cmeriti. Debele solze zalivajo njene velike temne oči. »Pa kaj bi rada zdaj!« se razhudi Mirko, jo zgrabi za ramena in jo tako močno strese, da se mala začne dreti na ves glas. »Nikar ne joči no ... ne maram solz,« nadaljuje z omiljenim glasom. »Učiteljica je pred vsemi povedala, da imam jutri rojstni dan! Tako rada bi povabila sošolke domov na praznovanje in na torto …« Zdaj se Mirko zamisli … Zasmili se mu sestrica, razume, da ji je hudo, a želje ji ne more izpolniti. Žalosten pomisli na razmajan bivalnik, v katerega so se v začetku šolskih počitnic vselili on, Zafira in njuna mamica, ki je v pričakovanju novega dojenčka. Očeta že lep čas niso videli, nihče ne ve, kje je. Mirko je zdaj edini moški v družini, čuti se odgovornega tako za Zafiro kot za mamo, a v tem trenutku ostaja brez moči. Sestrici ne more izpolniti želje in ji kar pričarati nečesa, kar v realnem življenju ni izvedljivo. S tem se bo morala sprijazniti. Deklica in deček tiho, vsak s svojimi mislimi ob žalostnem spoznanju, da tako pač je, nadaljujeta pot proti domu. Zvečer mamica Zafiro pokrije s pisano odejo, se stisne k njej na ozkem ležišču in ji na tihem zapoje pesmico. Pesmica govori o čarobni, prijazni srebrni luni, ki se ponoči prikotali v sanje majhnih deklic in dečkov, ter jim izvablja smeh na speče obrazke. »... Pa pride luna, debela luna, srebrna hči noči ... Tankih nog okrog zapleše, da v sanjah se otrok smeji ...« Zafirina mamica zna to pesmico tako lepo zapeti ... Deklica objame mamičin napeti trebuh in ob čarobno nežni uspavanki sladko zasanja ... »Ej, vstani Zafira,« naenkrat zasliši neznani glas in zdi se, kot da prihaja iz okrogline mamičinega trebuha. Zafira odpre oči in na pol prestrašena, na pol presenečena zagleda okroglo, srebrno luno poleg sebe. Joj, kako hecna je in velika! »Daj, obleci se, greva! Vsi te že čakajo.« Zafira je zmedena. Le kdo bi jo čakal, kaj se dogaja? Ob vznožju ozkega ležišča zagleda lepo pisano krilo, srebrno suknjico, na tleh poleg postelje pa so pripravljeni čedni rjavi škorenjci. Debela luna deluje prijazno, a je že nestrpna, saj nervozno cepeta s svojimi drobnimi nožicami, komaj vidnimi izpod debelega srebrnega trebuha. Zafira ubogljivo skoči iz postelje ter se obleče in obuje. Vzame glavnik in si razčeše dolge, goste, črne lase. Zdaj je pripravljena. Malce jo je še strah, zaradi občutka tesnobe zapre oči. Luna jo ovije s svojimi srebrnimi rokami, se z njo vred dvakrat zavrti okoli in že odplavata skozi majhno okno bivalnika. Ko se ustavita, se Zafira opogumi in odpre oči. Še vedno je noč in nešteto zvezd razsvetljuje naselje, sredi katerega stoji velikanski pisan šotor. Luna postavi Zafiro na tla. Zdaj jo prime za roko, deklica se pusti voditi skozi vrata velikega šotora. Joj, tam ima kaj videti! Na okroglem odru stoji Mirko s prijatelji iz naselja in iz svojih gosli izvablja čudovito melodijo. Tudi ostali fantje imajo glasbila v rokah. Sredi šotora stoji velika rumena miza, na njej pa izbor najrazličnejših jedi in pijače. Na majhnih stolčkih okrog mize pa posedajo Zafirine nove sošolke in sošolci, tudi učiteljica je zraven. Videti je, da se vsi prav lepo zabavajo. Ko zagledajo presenečeno Zafiro med vrati šotora, se veselo zapodijo proti njej, jo vzamejo v krog in zaplešejo okoli nje. Luna se spet pojavi, vključi se v krog in zapleše skupaj z otroki, ki se ob pogledu na njene tanke, gibčne nožice ne morejo nehati smejati. Rajanje Zafiri v čast traja in traja ... Deklica je presrečna. Ko potihne glasba, spet vsi posedejo okoli mize. Mamica in še ena ženska iz naselja pripeljeta voziček, na katerem se šopiri velikanska torta z napisom VSE NAJBOLJŠE ZA ROJSTNI DAN ZAFIRA! Že čez nekaj trenutkov se vsi sladkajo z okusno torto, Zafira pa se smeje, smeje, smeje ... Čez čas spet priplava srebrna luna, ovije Zafiro s svojimi tankimi rokami in skupaj se zavrtita. Zafire ni več strah, prav prijetno ji je zdaj. Zapre oči in se z lički stisne k obilni luni ... »Zafira, vstani že vendar,« zasliši Mirkov glas. Deklica odpre oči. Lune ni več videti, iz kota bivalnika pa čudovito diši po zajtrku, ki ga pripravlja mamica. Nad seboj zagleda širok Mirkov nasmeh. »Pokonci, zaspanka! Vse najboljše za rojstni dan! Pohiti, da ne zamudiva pouka. Popoldne pa ti zaigram na gosli, da se boš tako lepo smejala, kot si se v sanjah. Lepe deklice, kot si ti, bi se vedno morale tako smejati ...« »Prijazni bratje, kot si ti, bi venomer morali igrati na gosli svojim sestram, ne le na rojstnodnevnih zabavah, ko se vsi vrtijo z debelo srebrno luno ...« reče Zafira in nagajivo plane zmedenemu Mirku v objem. Nihče ne opazi srebrne krogle, ki kotaleč se v jutranje nebo postaja vedno manjša. Še preden pa ji uspe umakniti se med oblake, se na vzhodu že dvigne mnogo večja, zlata krogla, ki poumno izteguje v vse smeri svoje prve jutranje žarke. MOJA POT V ŠOLO Ne vem, zakaj se mi je v tistih časih zdela tako velika, tako mogočna. Ko se zdaj, po mnogo letih peljem mimo, jo vidim kot majhno, sivo, skoraj neznatno. In tako “tiha” je videti … morda zato, ker počasi izgublja otroške glasove … Velika pa je bila včasih verjetno zato, ker smo v njej doživljali „velike stvari“ … ali pa zato, ker smo bili mi tako majhni … To je bila moja prva šola. Spomini so še zelo živi - najprej na prvi razred, ko sem v začetku potrebovala kar nekaj časa, da sem se sprijaznila z nekaj dejstvi: k pouku je treba prihajati točno, brez zamujanja, pri pouku je treba sodelovati in narediti to, kar ti rečejo, pri nekaterih zadolžitvah ne kaže preveč pretiravati … a lahko si tudi kaj privoščiš … in te razumejo ... Natanko se še spominjam moje poti v šolo, z vsemi podrobnostimi vred. Najprej je bilo treba iti kakšnih tristo metrov po strmi podeželski cesti navzdol, nato kakih sto metrov po strezici do potočka, potem preko ozke brvi, nato nekaj metrov po od številnih korakov do korenin zlizani gozdni stezi navzgor, potem po gozdni cesti navkreber še kakega pol kilometra, potem po stezi ob robu travnika, nato pa še po beli makadamski cesti do šole. Vsega skupaj je bilo torej za poldrugi kilometer, male otroške noge pa so za to pot potrebovale približno dvajset minut. Ja, dvajset minut bi bilo ravno dovolj, če se ne bi ob poti dogajalo toooooliko zanimivega. Mama me je odpravila od doma vsaj pol ure pred začetkom pouka, da mi ne bi bilo treba hiteti. To, da mi ni treba hiteti, sem vzela zelo resno. Uživala sem na vsakem koraku, moje otroške oči so opazile vsak cvet, ki se je razvijal ob poti, vsako žuželko, vsakega martinčka ali močerada, vsak kamen … Najbolj sem uživala ob dežju. Mama mi je iz plastične folije sešila rjavo pelerinco s kapuco, ki me je dobro varovala pred mokroto, hkrati pa mi omogočala svobodno gibanje med grmovjem, če je bilo treba kdaj skreniti z glavne poti in opazovati dežne kaplje, kako polzijo po širokih listih gozdnih rastlin. Ko sem se naužila dežja, sem polglasno zapela pesmico, ki smo se jo učili že v mali šoli: „Sij sončece, sij …“ In glej, skoraj vedno se je zgodil čudež. Dež je pojenjal, posijalo je sonce, jaz pa sem zadovoljna, da imam naravo tako pod nadzorom, nadaljevala pot proti šoli. V garderobi sem najprej slekla vrhnja oblačila, če je bilo kaj za sleči, se preobula v šolske copate in vstopila v razred. Ob vstopu sem glasno pozdravila z običajnim „zdravo“, sedla na svoje mesto in se takoj vključila v dogajanje pri pouku – in prav nič me ni motilo, da se je pouk že zdavnaj začel, saj sem redno zamujala kakih deset ali petnajst minut. Pač pa je motilo mojo učiteljico in nekega dne mi je po koncu pouka izročila zalepljeno, modro kuverto z besedami: „Tole daj mamici, ko prideš domov.“ Ubogljivo sem vzela kuverto in jo vtaknila v šolsko torbico. Mama jo je našla čez nekaj dni, ko mi je reševala knjige in zvezke pred maščobo šolske malice, saj sem kos kruha z nekim čudnim namazom na hitro skrila v torbo, da me kuharica in učiteljica ne bi silili pojesti tistega, ki je že po videzu spominjalo na … ne bom rekla, na kaj. No, mama je odprla tisto kuverto, v njej pa je bilo obvestilo, naj svojega otroka pravočasno odpravi od doma, saj sleherni dan zamuja prvo šolsko uro in tako s svojim zakasnjenim prihodom zmoti druge učence, ki sledijo pouku že od začetka. Ne maram zamujanja … a verjetno sem potrebovala tisti čas, da sem to osvojila. Še vedno v prvem razredu - učiteljica nam je prebrala zgodbico o medvedu in čebelah, nato pa smo pri likovnem pouku morali naslikati vsak svojo predstavo zgodbice. Vsa vživeta v zgodbo sem se poigrala z barvami in bel risalni list pred mano je v nekaj minutah postal slika. Narisala sem velik, pisan čebelnjak, vsaka panjska končnica je bila druge barve. Poleg čebelnjaka pa je stal velik medved in se oblizoval ob misli na sladki med. K meni je pristopila učiteljica in enako, kot jaz v mislih, glasno občudovala mojo mojstrovino. “Zelo lepo si narisala, res … že zdaj je lepo, kako bo šele potem, ko bo slika gotova …” Kako to misli - ko bo slika gotova - saj je že gotova, sem si mislila. Učiteljica je naredila še en obhod po razredu, se tu in tam ustavila pri katerem od učencev, dodala kakšno pripombo, nato je spet prišla do mene. “Kaj ne boš narisala čebel?” Ker je njen glas zvenel umirjeno in prijazno, sem ji v enakem tonu odgovorila: “Ne.” “Ne? Kako to misliš - k čebelnjaku vendar spadajo tudi čebelice, a ne?” Njen glas je postal za spoznanje ostrejši, za ravno toliko se je zaostrila tudi moja trma. “Nekaj čebel je v panjih, ostale so na paši. Tu zunaj jih pa ni.“ Meni se je zdelo, da sem bila ob tej obrazložitvi dovolj prepričljiva in sem pričakovala, da je učiteljica razumela, kako je z mojimi čebelami. A sem se motila. „Nekaj čebel mora letati okoli panjev, takoj jih nariši, če ne, boš dobila slabšo oceno, kar bi bilo pa škoda, ker si drugače lepo narisala!“ Ta ukaz je zame pomenil izsiljevanje zaradi ocene, pa tudi neke vrste poraz, saj učiteljica ni hotela razumeti mojega umetniškega vtisa glede vsebine in sporočila slike. Z velikim gnevom sem pograbila debelejši čopič, ga pomočila v vodo in nato v temnorjavo barvo ter skorajda v enem zamahu narisala nekaj orjaških čebel, ki so bolj spominjale na jato netopirjev, ki so oblegali pisani čebelnjak, poleg katerega je nemočno in na videz neprizadeto stal lep medved iz zgodbice. Ocena pa - trojka. Veselila sem se pomladnega dne v tretjem razredu, ko bi naj pouk potekal v naravi. Učenci bi se naj naučili z grabljami otrebiti zelenico odpadlega listja, vejevja in drugega odpada, ki ga je na okolico šole nanosila zima, potem pridobiti izkušnjo s sajenjem sadnega drevca ter obrezati obstoječe sadno drevje okoli šolskega poslopja, velik ponos našega učitelja. Učitelj nas je razdelil v tri skupine, mene je določil za obrezovanje. Najprej je zaposlil tiste, ki so grabili. Nato je naši skupini pokazal, kako se strokovno obreže jablana. Videti je bilo zelo enostavno in skoraj boleče sem si zaželela, da bi dal edine obrezovalne škarje, ki jih je imel, meni v roke. In ravno to se je zgodilo. Ostalim v skupini je rekel, naj poberejo vejice, ki so bile na tleh po obrezovanju jablane, meni pa je pokazal eno od hrušk, češ, vsakdo bo obrezal eno drevo, ta hruška je tvoja. Dal mi je škarje in odhitel k tretji skupini pomagat sadit drevesce. Škarje so bile težke in nerodne, moje drobne roke niso bile vajene držati česa takega oziroma celo delati z njimi. Tako kot učitelj prej, sem si tudi jaz najprej „strokovno“ ogledala drevo, nato sem prijela škarje z obema rokama in uspešno odrezala prvo vejico. Čudovito! Po nekaj rezih sem z lahkoto obvladovala škarje le z desnico. Tako dobro mi je šlo, da sem se potem, ko sem porezala vse manjše poganjke, lotila še večjih, ko je teh zmanjkalo, pa kar celih vej … Če ne bi učitelj s svojim pravočasnim prihodom ustavil moje dejavnosti, bi od mladega drevesca ostalo samo še deblo. No, hruški kljub temu ni bilo usojeno živeti dalje, posušila se je ... škoda ... Čim sem začela posamezne črke abecede vezati v besede in mi je uspelo z razumevanjem prebrati prve stavke, sem začela osvajati šolsko knjižnico. Sprva so z menoj romale domov slikanice, kasneje pa vse ostale knjige. Konec tretjega razreda šolska knjižnica ni več premogla knjige, ki bi je jaz ne prebrala in učitelj me je začel zalagati s knjigami iz knjižnice centralne šole. Nisem brala … pravilneje - hlastno sem „požirala“ besedila in odkrivala do tedaj meni skrivnostni, a čudoviti svet besed. Sleherni prost trenutek sem izkoristila za branje. Ko sem v šoli dobila v roke novo knjigo, nisem mogla počakati, da pridem domov. Brala sem že med šolskimi odmori, pa potem še na poti iz šole domov. Spominjam se, da sem nekega dne med odmorom za malico, ko so sošolci zaigrali partijo šaha ali igre Človek ne jezi se, vzela v roke knjigo. Malce sem se obotavljala začeti brati, saj sem se zavedala, da je čas odmora za malico omejen in da kmalu nato sledi ura matematike. A želja po branju me je premagala. Odprla sem knjigo pri prvem poglavju in se zasanjano poglobila v neskončno privlačno in zanimivo zgodbo … Prvemu poglavju je sledilo drugo, nato tretje … Nisem slišala šolskega zvonca, ki je naznanil začetek nove šolske ure, nisem zaznala, da so se po hrupnem odmoru sošolci umirili, se vrnili na svoja mesta in se posvetili matematiki. Jaz sem bila v svojem, njim čisto tujem svetu. Obračala sem stran za stranjo, podoživljala zgodbo junakov v knjigi in se skoraj s telesno prisotnostjo prebijala med besedami, željna srečnega konca. Ne vem, kaj se je zgodilo, da sem za hip odvrnila pozornost od knjige in se na kratko zavedla, da se v resnici nahajam v čisto drugem svetu, v zadnji klopi med uro matematike. Zdrznila sem se in se kradoma ozrla na svojega učitelja, ki mi je vse leto prinašal knjige iz centralne šole. Komaj opazno se mi je nasmehnil, a se delal, kot da ni opazil, da me ni na mojem mestu v prvi klopi. Še danes sem mu hvaležna. Morda je moja šola na videz osamljena in zapuščena, a jaz vem, da temu ni tako. Obstajajo večne vezi in najlepši spomini ... MOJA POT IZ ŠOLE Prebudim se v hladno zimsko jutro. Spala bi še, čisto zares. Ko bi mi le, še preden odprem oči, nekdo prišepnil - kar sanjaj še … A to se ne zgodi, vstati je treba, ni druge. Saj, čim skočim pokonci, že se sprijaznim z dejstvom, da noči ni več, da je topla postelja odigrala svoje in da se začenja dan. Ko opravim v kopalnici in se oblečem, me v kuhinji že čaka mama z zajtrkom. Joj … zakaj ne more razumeti, da zjutraj ne morem jesti. Saj se trudim, žvečim in žvečim, zalivam s kavo ali čajem, a komajda gre. To ni užitek, to je mučenje. Mamo opomnim, da je moj prvi in najbolj prijazen obrok šolska malica ter kmalu za njo kosilo. Mama zavzdihne … saj razume, tudi jaz razumem njeno skrb, pa vendar … Morda boš lačna, nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi … Ne, hvala za skrb mama, a ne bom lačna, brez skrbi. Čas je za odhod. Mama še preveri, če sem dovolj toplo oblečena. Seveda sem, mraz mi ne bo prišel do živega. Žametne hlače so tople, pa pulover, ki ga je spletla mama. Tudi debele volnene nogavice so delo njenih rok. Obujem podložene zimske škornje. A ne bi bilo bolje, da bi danes obula gojzarje, saj je prejšnji dan precej snežilo, tudi za danes tako kaže … Gojzarje - lepo te prosim mama, no … Na koncu je na vrsti bunda s kapuco, pa kapa in rokavice. Zdaj pa le pojdi, da ne zamudiš avtobusa … Ja, mama, hvala za skrb! Preko ramen si oprtam še šolsko torbo in se podam na pot. Gazi ni več, zabrisalo jo je sneženje včerajšnjega dne. Sneg je težak in moker, s težavo se prebijam po gozdni poti. Kje je idila poti skozi zimski gozd, ko je snežec bel, lahek kot puh in je hoja po njem eno samo igranje in poplesavanje! Tale pot ni nič kaj idilična in moja drobna postava jo komaj zmore premagovati. Zdaj se začnem zavedati, kako majhna sem in šibka in kako omejene so moje otroške moči. Nenadoma v levem škornju začutim mokroto. Kako je to mogoče? Škornji so topli, podloženi in ata mi jih je na debelo namazal s kremo za čevlje. Nosila sem jih že prejšnjo sezono in res, da lani snega skorajda ni bilo, pa vendar … Vlaga se je uspešno prebila skozi spoj podplata in gornjega dela škornja, debele volnene nogavice, tople hlačne nogavice in zdaj imam moker podplat. Ojoj … tudi k desni nogi že prihaja mokrota … Ah, bo že. Sem že na avtobusni postaji, vožnja ne traja več kot petnajst minut, v šoli se pa tako preobujem v šolske copate in bom na toplem. Ne vem, koliko je ura, nimam je in na postaji še ni nikogar. Stojim in čakam nekaj minut, v noge me začne zebsti, da se moram prestopati z ene noge na drugo, tako mi je malce topleje. Končno pride še sošolka Alenka, jaz pa si kar oddahnem, saj me je že zaskrbelo, da sem zamudila avtobus. No, tudi avtobus je na vidiku in vse bo še v redu. Še sreča, da je vsaj glavna cesta splužena. Šofer ne odzdravi, ko z Alenko vstopiva, očitno je slabe volje zaradi vremena ali pa česa drugega. Na poti poberemo še nekaj šolarjev in avtobus nas odloži pred šolo. Ko s sošolkama Franjo in Alenko stopam proti vhodu v šolo, me spet zazebe. Seveda, noge imam premočene, na avtobusu je bilo kar toplo, a zdaj sem spet stopila v hlad malega, sicer prijaznega mesta. Na poti srečamo nekaj učencev, ki se vračajo iz šole. Govorijo nekaj v smislu, danes ne bo pouka, lahko gremo domov! Ne razumem, kaj se dogaja. Skupaj s sošolkami nadaljujemo pot proti šoli in končno vstopimo skozi šolska vrata. Notranjost pa je hladna, v poslopju je temno. Pri vhodu notri stojijo tri učiteljice, oblečene v zimske plašče, in usmerjajo vstopajoče učence nazaj. Pojdite domov, danes ne bo pouka. Cevi so popokale … Do jutri se bo že popravilo … Me tri še kar stojimo tam, ne morem verjeti, da me je šola pričakala v hladu in temi, da nimam nobene možnosti, da sezujem premočene škornje in se pogrejem v prijaznem objemu šole, kamor tako rada zahajam. Pride še sošolka Dalija, ki stanuje v mestu, skorajda v bližini šole. Povabi nas k sebi domov, češ, pridite na obisk, saj imate čas, ko ni pouka. Imam nekaj pomislekov. Seveda bi z veseljem šla k Daliji, a ob kaki drugi priložnosti, ko ne bom imela premočenih in ozeblih nog. Seveda gremo. Franja in Alenka me kar povlečeta za sabo in čez nekaj minut smo doma pri Daliji. Tu se končno sezujem, a pogreti se nikakor ne morem, čeprav je v stanovanju prijetno toplo. Malo se pogovarjamo, popijemo kozarec soka, se zabavamo … na videz smo vesele, da ni pouka, čeprav meni ni preveč prijetno, saj vem, da me čaka še dolga pot domov. Le zakaj nisem obula tistih grdih gojzarjev! Skoraj proseče pogledam Alenko in Franjo, češ, gremo zdaj proti domu? Franja je za, a Alenke mi ne uspe prepričati. Na svoje uboge, od hladne mokrote otrple noge, navlečem vlažne nogavice ter obujem škornje. S Franjo se nato podava na - zame dve uri - dolgo pot, prijateljica ima še dobre pol ure dlje do doma. Spet je začelo snežiti. Najprej so prišle posamezne snežinke v nekakšno izvidnico, za njimi sneg z nekaj dežnimi kapljami, po nekaj minutah hoje pa celi kosmi snega. Čez kapo si povlečem še kapuco od bunde, da mi vsaj zgoraj mokrota ne more do živega. Hodiva, hodiva, hodiva … in molčiva. Utrujeni sva že, moji škornji so premočeni, oglašati se začne lakota. Pomislim na zajtrk, ki ga zjutraj nisem mogla pojesti. Kako z užitkom bi zdajle ugriznila v slastni kos peciva ali kruha, namazanega z maslom in medom ali s pašteto! Zdajle bi pa pojedla dve jajci, pečeni na oko, z ocvirki! To ni moj glas, pač pa Franjin. Tudi ona je lačna. Tudi jaz imam rada pečena jajčka, z ocvirki … Hodiva, govoriva … govoriva o hrani. Ne vem, katera omeni čebulo. Čebula s soljo in domačim kruhom. Pa nič drugega. Zaželim si krožnik lepo narezane čebule s soljo in kosom domačega kruha. Pa domač slivov sok zraven. Ne razumem, zakaj doslej nisem marala domačega slivovega soka, a krasno bi se podal k čebuli … Sneženje ne poneha. Vse okoli naju je megleno, midve pa kot dve pikici na mokri, nič kaj romantični snežni poti. Ena pikica je modra – to sem jaz, druga je zelena - to je Franja. Končno prispeva do odcepa, kjer se morata najini poti ločiti. Jaz zagazim na desno, ona nadaljuje pot naravnost. Čaka me še pol ure navkreber. Res sem utrujena, močno utrujena … premočena in lačna. Skorajda padem čez domači prag. V hiši je prijetno toplo, mama kuha kosilo. Preoblečem se in se zavijem v odejo, da se pogrejem. A kljub preteklim sanjam o ocvrtih jajcih in čebuli, zaradi izčrpanosti ne morem jesti. Skozi okno vidim, da je sneženje pojenjalo, posijalo je celo sonce in preko poldneva se je razvil prijazen zimski dan. MUŠNICE SO LEPE Moje vsakdanje potovanje iz službe proti domu. Uporabim izraz »potovanje« in ne pot, saj ne gre le za cesto, vožnjo, čas v trajanju pol ure … Res, da gre za vsakdanjik, rutino, a to moje potovanje ima svojo vsebino, dogajanje na isti poti, a v drugi smeri kot zjutraj. Ne gre le za vračanje domov, ne gre le za drugo smer – poleg utrujenosti se na tej poti prepletajo različna stanja, ki jo bogatijo in ji dajejo poseben pomen. Danes imam srečo – res, da sem utrujena, a utrujenost spremlja zadovoljstvo zaradi uspešno opravljenega dela in to mi veliko pomeni. Razmišljanje o dogajanju delovnega dne, ki je za mano, z vsakim metrom poskušam pustiti za seboj in v utrujenih, a rahlo zmedenih možganih že gradim hišico z načrti, kako se bo moj dan nadaljeval v pozni popoldan. Ob prihodu domov bo najprej treba narediti nekakšen obrok – v trenutku si izmislim pravšnje ime zanj – »kosičerja«. No, to je pravzaprav nekaj vmesnega med poznim kosilom in zgodnjo večerjo; brez dodatne razlage bi se lahko imenoval »kosičerja«. Ko bo torej to opravljeno, me čakajo še nekatere znane in zaenkrat še neznane zadolžitve. Treba je malo pogledati na vrt; ne pomnim namreč, kdaj sem se nazadnje divje spopadala s plevelom in med travjem in šavjem iskala žlahtno in užitno rastje. Treba je porezati slez, meto in šatraj, vse to očistiti, osmukati listke z bilja, ter razporediti po pladnjih, da se potem posuši. Treba je pregnati množice pajkov iz stanovanja – saj ni problem, le odločitev mora pasti, vzeti je treba omelo v roke in … Treba je deklici pogledati domačo nalogo, treba je odrezati in zarobiti nove kavbojke, treba je do konca prebrati knjigo, saj ji že poteka rok izposoje. Treba je zagnati računalnik in malo počvekati z znanimi in neznanimi prijatelji … no, tega ni ravno treba, je pa fino in človeka kar razvedri. Potem je treba še … Avto je parkiran, jaz sem preoblečena in »kosičerja« je na mizi. Ko pojémo in pospravim, se v moji možganski hišici z načrti tega popoldneva razmere bliskovito spremenijo. Začnem se zavedati, da sem v resnici utrujena bolj, kot bi si hotela priznati. Najprej izključim vrt – če ne bom gledala skozi okno na vrt, ne bom videla vsega tistega plevela, ki je zagotovo tam. Kar ne vidiš, ne moreš vedeti in kar ne veš, ne boli. Tudi vse ostalo bo počakalo. Obstaja sicer še ena možnost – morda se bo vse postorilo samo od sebe, a te verjetnosti ne vidim. Prvi jesenski dan je. Če ga ne bom kot takega izkoristila danes, bom zagotovo zamudila nekaj izjemnega, kar ima pripravljeno zame in bom morala celo leto čakati nanj … Vzamem svojo malo gobarsko košarico in že me kar potegne proti gozdu. Moram v tisti skrivnostni svet, ker sem globoko v sebi še vedno deklica, ker verjamem v pravljice in sem sama nase ponosna, da me kljub temu ni strah gozda, njegovih nevidnih pasti, mraka, tišine in samote. Ne moti me, če se kdaj vrnem s prazno košarico – gobe so le razlog, da imam v tem času priložnost iskati se v objemu tega drugega sveta. In potem jih zagledam … pravo njivico rdečih mušnic z belimi pikami. Osupla obstanem, saj ne morem doumeti te nenadne lepote, ki se mi ponuja pred očmi. Prekrasne so … domišljija mi skorajda podivja. Nekoliko strah vzbujajoč pogled na gobe, ki veljajo za strupene, nevarne, osovražene, se preliva v neko spoštovanje, skrivnostnost … Z lahkoto bi napisala pravljico. Morda pravljica ni pravilen izraz, prej bi bila kar zgodba, resnična zgodba … V mislih se vrnem nekaj let nazaj. Ne vem, če je tudi zdaj prvi jesenski dan, ne vem, čemu botruje neznanska želja po sprehodu v gozd. In ne vem, zakaj si tokrat zaželim sopotnika. Zanimivo, res … v gozdu sem rada sama, a včasih me je nekoliko strah samote in tisti gozdni mir mi je odveč. To se mi sicer dogaja redko, a vendarle … Pogledam malega, ki se igra v pesku pred hišo. Ga smem iztrgati iz njegove igre? Poskusila bom … »Greš z mano v gozd?« Opazim, da me je slišal, vendar je še vedno zatopljen v igro. »Nabirat gobice?« Odkima z glavo in se spet zakoplje v peskovnik. Poskusim še zadnjič: »Veliko živali je v gozdu, morda bova videla zajčka …« Spet nič … No, vsaj poskusila sem … Nekoliko razočarana in žalostna se sama napotim čez dvorišče in po nekaj metrih zavijem na gozdno pot. »Mama, počakaj!« Mali priteče za mano in s svojo od peska umazano ročico prime mojo dlan. Res mi je naredil veselje, da se je nenadoma odločil iti z mano … Prešerno stopava po gozdni potki. Navdušeno mu pripovedujem, kakšne čudovite živali bova srečala, kake krasne gobe bova nabrala … Malo me zanese in že si začnem izmišljevati … da sem zadnjič tam nekje blizu videla hišico gozdnega škrata in če bova imela srečo, ga bova videla … Vse mogoče čvekam, da bi vzpodbudila otrokovo zanimanje v prikriti bojazni, da se bo naveličal in bo hotel nazaj. Mali me molče posluša in nadaljujeva pot. Ta gobarska sezona je slaba. Oziram se naokoli, a pogled mi ne zajame ničesar uporabnega, niti drobnih rumenih lisičk ni videti, čeprav jih običajno najdem na tem mestu. Treba se bo povzpeti po poti navkreber, a zdaj se mali upre. »Jaz ne grem gor. Tu bom nabiral gobice.« Res, nima smisla, da ga vlačim tja gor in za nekaj trenutkov ga lahko brez skrbi pustim tukaj. Ne grem daleč, mali pa se zna krasno zaigrati. Spusti mojo roko, hitro najde suho vejo in že dreza v luknjo na starem štoru. Sama naredim nekaj korakov navkreber in se oziram za gobami. Gobe so, a jih ne poznam. Ne vem, če so užitne in nočem tvegati. »Mama, mama!« Obrnem se in se napotim po poti nazaj. Le kaj je našel mali? »Mama, poglej, kako lepo gobico sem »nabral«, najlepša v vsem gozdu je!« Zagledam ga, kako se navdušeno prebija po strmi potki in v roki drži veliko rdečo mušnico! Prizor je tako presenetljivo simpatičen, da nimam besed … »Mama, za tebe je ta lepa gobica, jaz sem jo našel …« Končno prisopiha do mene in mi pomolí mušnico. Počutim se kot Prežihova mati … no, verjetno se je tako počutila, ko ji je mali Voranc zgodaj zjutraj prinesel šopek šmarnic iz Peklá … A pri Prežihu je nevarnost predstavljal strah, s katerim se je spopadel fant, ko je nabiral rožice za mamo v tisti osovraženi globočini, tu pa gre za strupeno gobo, ki mi jo podarja moj otrok, ves srečen, ker je našel nekaj lepega za mamo … Opomorem si od osuplosti in mu na kratko razložim, da se ta lepa goba ne sme pojesti, ker je zelo strupena. Ko pa opazim na obrazku odkrito razočaranje in žalost, me spet prevzame potreba, da si začnem izmišljevati: »Prekrasno gobo si našel, reče se ji mušnica. Vendar je ne smeva vzeti s seboj, ker je to najljubša jed za prijazne gozdne čarovnice. Če bi jo jedli ljudje, bi se zastrupili in grozno bi jih boleli trebuščki, čarovnicam pa mušnice predstavljajo pravo poslastico …« Nakladam in nakladam, deček mi verjame. Dogovoriva se, da bova mušnico postavila nazaj na njeno mesto, kjer bo nato počakala, da jo najde kakšna gozdna čarovnica. Predstavljava si njeno veselje in užitek, ko bo ugriznila vanjo … Mali je navdušen, razume, da morava takoj domov umiti si roke, saj bi z vonjem in okusom mušnice lahko zašle v usta, kar pa ne bi bilo dobro, saj otrok vendar ni čarovnica … Vsakokrat, ko zagledam skoraj strah vzbujajoče rdeče mušnice, z belimi nogicami in belim venčkom okoli, ter z belimi pikami, kot bi jih nekdo posul po klobučkih, me obide otroško veselje. Z nasmehom pomislim na gozdne čarovnice, kako jih veselo trgajo s svojimi krempljastimi rokami in z užitkom zasajajo vanje svoje škrbaste zobe. Če hočemo, lahko verjamemo v pravljice. Če hočemo, lahko gledamo tudi z drugačnimi očmi. Če hočemo, lahko občutimo veliko veselje tudi ob pogledu na strupeno mušnico. Če hočemo, lahko doživljamo srečo v vsaki najdbi, pa čeprav iščemo nekaj drugega. Vse na svetu je z namenom, vse nam je podarjeno, je na dosegu naših rok, oči, srca … Kadar ne moremo imeti tega, kar iščemo, bi morali biti zadovoljni s tistim, kar imamo. Morda je vredno več, kot tisto prvo, kar smo iskali. Kadar najdem rastišče čudovitih rdečih mušnic, ki jih je neka roka pred mano populila, neka noga pomendrala … me zaboli. Žal mi je tistega človeka, ki ni znal iti drugače mimo … RUDARJEVA HČI »Kje si bil danes?« »V jami …« »In kaj si videl v jami?« »Kako premog raste …« »Kar naj raste … to je kruh …« »Nisem Loretta Lynn, vendar imam rada country glasbo. Ni mi zelo blizu, je neobičajna za naše kraje, pa vendar … neobičajne, oddaljene in redke stvari imajo svojstven čar, neko posebno moč, da nas pritegnejo … zlasti v posebnih, že kar čarobnih trenutkih, ko smo občutljivi in ranljivi … Rada imam glasbo, pa ne samo country, tudi drugo, rada jo poslušam, tudi zapojem si. A bom poštena ... sem slaba pevka. Če se malo pošalim na svoj račun – ne pojem lepo, pač pa glasno! Doma pod tušem tega ne prakticiram, saj imam ob številni družini skoraj ves čas precej možnosti, da se ob nepravem trenutku, kar tako mimogrede, pojavi kak »nebodigatreba«, naključni poslušalec, ki zmoti mojo vznesenost in od katerega ni pričakovati kakšnega odobravanja mojega petja. Preverjeno. Pač pa si to privoščim ob redkih priložnostih, ko sem sama v prostoru, najpogosteje v avtu. Takrat si dam duška, glasnost navijem do konca in se trudim, da preglasim originalnega izvajalca. Takrat mi je lepo … Pravzaprav sploh ne poznam glasbe Lorette Lynn; vem le, da izvaja country in da je ta ameriška pevka, prav tako kot jaz, rudarjeva hči … V jutru, ko se pripeljem v mojo dolino, me pozdravi znan, sladko trpek vonj premoga. Včasih ga skorajda ni zaznati, oziroma me od njega odvrnejo druge misli, iz različnih virov dobljene, pomešane z idejami, čustvi, razočaranji, pričakovanji …, ki jih ves čas nosim s seboj. Pogosto pa je vonj tako zelo intenziven, da nepričakovano, skoraj neusmiljeno udari v moje nosnice. Vendar me to ne moti, ravno nasprotno. Še malo prej zmedene misli se zdaj ljubeče zberejo skupaj in složno stečejo v najlepše spomine … Ustavim pred semaforjem. Na svoji desni zagledam žensko. Ujeti hoče zeleno luč pri prehodu za pešce in se bliskovito ozira – levo, desno in spet levo, medtem pa že teče čez cesto. Z levico si vleče čez usta in nos ovratnik tankega plašča, z desnico drži ročico majhne deklice. Mala jo komaj dohaja s svojimi nožicami, pravzaprav skoraj ne hodi, ampak lebdi nad tlemi. Aha, babica pelje vnukinjo v vrtec, na hitro presodim. Mudi se jima. In … verjetno je prehlajena, veter piha, pa nima šala, da bi si zaščitila obraz … Ne, kje pa – premog ji smrdi. Ob tem spoznanju se čutim prizadeto, kajti spomini so nekje v meni že našli svoje mesto. Zdaj se tudi zame prižge zelena, a utrinki spominov se še kar zbirajo … »Kje si bil?« »Zunaj … je nizek pritisk … slabo vreme bo …« »Kako veš, da bo?« »Ker premog smrdi ko k…« »Meni ne …,« rečem čisto potihem, sama pri sebi … in sem žalostna … Prvi utrinek: »Za domačo nalogo napišite spis o premogovniku, rudarjih … Najboljše bomo poslali na uredništvo; objavili jih bodo v glasilu Rudar in jih tudi nagradili.« Pišem o tem in onem, podajam svoje razmišljanje, opišem dogodek po pripovedovanju, resnično zgodbo o podgani v jami, ki je knapu pojedla malico … In moj spis je izbran. »Prinesi eno svojo fotografijo, ki bo objavljena poleg spisa …« Tu nastane problem, nobene primerne fotografije nimam. Tistih, na katerih sem še dojenčica oziroma majhna deklica, vendar ne morem dati za objavo. Pri hiši ni fotoaparata, da bi me odpeljali v mesto k fotografu in nato štirinajst dni čakali na fotografije – ne pride v poštev. Je premalo časa. Nobene primerne fotografije … pač, eno pa imam. Odnesem sliko, na kateri sem kot pionirka, fotografirana za pionirsko izkaznico, s pionirsko čepico in rutico, črno bela seveda. Spis je objavljen, prav tako fotografija male pionirke. Niti ne izpade tako slabo. Dobim še nagrado – knjigo z naslovom Momo, s posvetilom … Drugi utrinek: V šoli se učimo o najpomembnejši dejavnosti v naši dolini. Med drugim omenjamo premogovnik, rove, podpornike, lignit, rudarje in … voziček v jami, ki služi za prevoz premoga: »… no, ta voziček se imenuje tudi »cicka« …« Ta podatek se mi zdi na moč smešen, takoj po prihodu domov moram preveriti resničnost tovariševe razlage – res imate v jami »cicke«? Kakšne cicke, kaj naj bi to bilo? Pa, neki vozički … Kakšni vozički neki, kakšni cicki! Hunte imamo, hunti se reče, ne pa neki cicki! Zamišljena, skeptična, v dvomih … molim, da ne bi bila vprašana o vozičkih v jami … za nič na svetu ne bi več izgovorila besede »cicki«, tudi za oceno ne! Tretji utrinek se začne s tako imenovano »koln karto«, ki ji sledi iskanje prevoznika, nato pa se na dvorišču pred hišo pojavi ogromen črn kup. Potem pride sobota in z njo delovna akcija. V delo je vključena celotna družina. Začne se prebiranje kosov premoga. Največji kosi romajo posamič v kurilnico, medtem ko je manjše treba naložiti v velike plastične vreče, le-te pa nato odpeljati – nekaj v kurilnico za potrebe centralne kurjave, ostalo na drugo mesto - za kurjenje v kuhinjskem štedilniku. Izločijo se še odpadki, na koncu počistimo še šoto. Vsi smo črni kot pravi knapi in ni nam treba paziti, da se obleka ne bi umazala. Spravljanje premoga otroci razumemo predvsem kot igro, starša si po končanem delu zadovoljno oddahneta. Dan zaključimo s posebno žehto črnih cunj, kopeljo in konkretno večerjo. Zdaj smo čisti, zadovoljni, a v nosnicah še nekaj dni ostaja dražestni vonj lignita … In ob tem vonju se začno plaho oglašati še drugi spomini: na »colnge« petnajstega v mesecu, na občasne knapovske malice, ki se niso mogle pojesti na »šihtu« oziroma konzerve in sladkarije kot zamenjava za bloke, na popoldneve, ko je naš knap želel za kakšno uro zadremati, preden je šel na nočno, pa je bilo tako zelo težko biti tiho tisti čas, na mamo, ki ji je ob obilici dela in skrbi za družino uspela vsa organizacija ob različnih turnusih, na praznično vzdušje ob rudarskem prazniku, na velike, težke in črne dlani, ki so znale tako nežno pobožati in objeti, na toplo peč pozimi, v kateri so tleli kosi črnega premoga in v svojo okolico oddajali minljivo toploto, a neminljivo toplino, na velike hlebe svežega in dišečega polbelega in belega kruha, ki ga nikoli ni zmanjkalo, čeprav so ga težko »pridelale« tiste črne roke … »Vedno, ko začutim ta vonj, se počutim, kot da sem prišla domov …« »Saj si ... si naša, veš …« »Seveda sem »naša«, kaj pa drugega, rudarski otrok …!« POZABLJENI ČEVLJI Danes moram nekam … da si odpočijem od zmedenih misli … da se osvežim zaradi vročine pasjih dni … da se vsaj za kakšno urico preselim v drug svet. Pa ne želim si samote, vsaj tokrat ne. Rada bi imela družbo, a ne za pogovor; le da bi šel kdo z mano v tisti drugi svet in se po določenem času prav tako z mano vrnil domov. Z mislimi že vsa tam nekje zapeljem na domače dvorišče. V nekaj korakih, ki jih potrebujem za prehod od avta do hiše, zaradi teh svojih misli prestanem skoraj lebdeča, zanemarjam dejstvo, da se še držim tal pod nogami. Odklenem vhodna vrata in vstopim v blagodejni, temačen hlad predprostora, saj moram svojo nenavadno, a ne nemogočo idejo čimprej predstaviti ostalemu prebivalstvu te hiše. Razočaranje … samo mala dva sta doma. Tok mojih misli, besed in pričakovanj presekajo vprašanja - kje, kam, zakaj, kako … Odgovarjam … Šele zdaj se zavem, kako zelo sem utrujena. Zaenkrat je videti, da bom ostala brez družbe, da bom odšla sama na kraj sproščujočega raja, ki sem si ga bila zamislila na poti iz službe domov. A vendarle … mala pristane, da gre z mano. So pa pogoji - da greva prej v trgovino. Neeeeeee …ne bo šlo. Nobene trgovine danes … niti pomisliti nočem na kakršnokoli nakupovanje … ne, niti soka niti sladoleda … Danes ni trgovine … Oblečem kratke hlače in majčko, se opremim z malo torbico, v kateri so zlasti stvari, ki jih zagotovo ne bom potrebovala, pa jih moram vzeti s sabo - za vsak primer namreč. Poleg tega vzamem še dve plastični skodelici s pokrovčkom – če bi slučaaaaaajno naletela na kakšne prve zrele plodove brusnic, pa vrečko in nožek, če bi slučaaaaaajno našla še kakšno gobo. Neverjeten optimist sem, že nekaj dni namreč ni deževalo, temperature se že ves teden držijo krepko nad trideset, jaz pa bi šla gobarit! Čez kratke nogavičke obujem roza športne copate, ki se krasno skladajo z mojo majčko. Kljub razočaranju, ker odhajam sama, se dobro počutim, saj sem lepo pripravljena za današnjo sproščujočo pot proti cilju, ki ga še sicer nisem natančno definirala, le smer je že izbrana. Mi pa zaigra srce, ko odhajam skozi vhodna vrata hiše in za mano po stopnicah priskaklja naša ta mala! Najraje bi jo tesno objela od veselja in navdušenja, pa me nekaj zadržuje … Kako čudni smo ljudje, kako težko izražamo svoja čustva … Saj, včasih se celo posreči, a treba je nekaj treninga, da se osvobodiš nepotrebnih zadržkov in storiš nekaj, kot na primer - silovito objameš svojega otroka. Tokrat se ji samo hvaležno nasmehnem, ko prisede na prednji sedež v avto. Premajhna si še, ji potiho očitam, a ne vztrajam in je ne podim sedet nazaj. Svoji mali sopotnici pomolim rezervna sončna očala, ki jih ves čas vozim v avtu – prav tako za vsak primer. Odpeljeva, medtem ji prepustim tudi izbiro cedeja. Kako lepo, da imava podoben okus glede glasbe … Gladek tek koles po asfaltu se kar kmalu spremeni v poskakujočo vožnjo po makadamski cesti skozi gozd. Mala póje, pripoveduje, sprašuje … Sodelujem, no, vsaj trudim se biti dokaj zbrana. Vesela bi morala biti, da imam družbo. Čeprav se neverjetno dobro znam zaposliti s svojimi mislimi, bi mi sami bilo vendarle malce tesnobno voziti se po tej, skorajda neznani poti. Po tričetrt ure vožnje prispeva na cilj in parkirava. Peš nadaljujeva pot v hrib. Prijetno mi je. Mala ves čas nekaj čeblja, jaz oprezam za brusnicami in čutim božajoče sonce, ki mu že pojema moč. Kmalu ugledam prve drobne rdeče plodove in jih začnem nizati v dlani. Tako drobne so, a moje oči so jih zagledale … Ljudje se res premalo zavedamo, kako srečni smo lahko, da vidimo, otipamo in čutimo celo najneznatnejše dele lepote stvarstva. Brusnice nabiram z vsem spoštovanjem, jih jemljem njihovi okolici, jih dojemam kot darilo … Tako drobne so … jaz pa tako srečna. Deklica nima obstanka. Opreza za borovnicami, a nima velike sreče. Njihov čas je za to leto pretekel, narava je že zaprla vrata do tega bogastva in preko domišljije je čutiti, kako kot debela gostilničarka prijazno odslavlja poslednje goste, češ, zapiramo … pridite spet jutri … ja, pridite prihodnje leto, borovnice vas bodo čakale, čim nastopi njihov čas … Mama, greva … daj, greva no … glej, tema bo … izgubili se bova … lačna sem … žejna sem … mama, me sploh poslušaš … ej, mama, glej, kaj je tam … mama, greva no ... Jaz pa kar ne morem zapustiti tega čara, ki me obdaja, bojim se, da ga prihodnjič ne bom mogla ali znala takole doživljati, čeprav zagotovo spet pridem na ta kraj. Sonce je še iztegnilo nekaj močnih žarkov, zdaj pa obupuje in se umika. Tudi midve se morava umakniti. Tu sva samo na obisku, ne sodiva semkaj ves čas. Pa vendar je tako težko zapustiti nekaj, kar te veže z nevidno nitko … Naredim par korakov navzdol, pa moram spet postati in se ozreti nazaj. Težko je odhajanje, težka odločitev … kljub temu, da ne gre za večnost, temveč za izmenjavo trenutkov … Mama, greva vendar, mrači se že … veš, da se hitro izgubiš, jaz pa sem še majhna in ti nisem v veliko pomoč … Oh, ko bi vedela, v kako veliko pomoč si mi mala … Šele zdaj se pravzaprav začenjam zavedati, da se res že hitro mrači. Pohiteti morava, da se še pred trdo temo pripeljeva v dolino. Ne smeva si privoščiti, da se izgubiva tu v gozdu, ki mu po nenadnem umiku sonca tema brez lune in zvezd daje že kar grozljivo podobo. Kmalu sva pri avtu. Usedeva se vanj in se zagledava druga v drugo. Obe sva razmršenih las, a sijočih oči in zardelih ličk – to je opaziti celo v temi. Čudovito se počutim, vidim, da moja pomanjšana izvedba tudi. Obrnem in že se peljeva proti dolini. Pot nazaj je veliko krajša, prej sva se malce izgubili, pripeljali sva po drugi poti. Prehitro sva pač skrenili s poti in kar za četrt ure podaljšali vožnjo Nič zato, bilo je vredno … in kako očitno je svet okrogel! Ni namreč poti, ki bi vodila nikamor ... Nobeni od naju zdaj ni do petja, a male utrujenost ne ustavi, da ne bi postavljala svojih večnih vprašanj. Mama, zakaj to, kako to, zakaj ono … kako je bilo, ko si bila ti majhna … kako bi bilo, če ne bi … Spet odgovarjam, kolikor pač znam, a deklica s svojimi vprašanji zna presenetiti in večkrat celo spraviti v zadrego … Spominjam se, ko smo se dobro leto dni nazaj z otroki peljali s hribov, ravno tako, kot se peljeva midve sami zdaj. Takrat so vprašanja bombardirala mojo utrujeno domišljijo kar s treh strani, podkrepljena tudi z umestnimi ali neumestnimi komentarji. Ponovno doživim vprašanje – mama, kakšen praznik bo jutri? Jutri? Velika gospojnica, Marijino vnebovzetje. Aha … in kaj pomeni ta praznik, kaj se je zgodilo takrat? Marija je šla v nebesa z dušo in telesom. Bog jo je vzel célo gor … Aha … Kako je pa šla gor? A je bila oblečena? Se je vsaj sezula? Joj, kakšne imaš … A v istem trenutku, ko sem se na tihem čudila bujni otroški domišljiji, smo nekako vsi hkrati ob gozdni cesti, nekaj metrov stran od tamkaj parkiranega avtomobila, zagledali par ženskih črnih čevljev s precej visoko peto. Na hitro sem sklepala, da se je kakšna „mestna hribovka“ potem, ko je parkirala avto in preden se je naprej v hrib podala peš, preobula v primernejšo obutev, salonarje pa pozabila pospraviti v avto in so jo lepo čakali ob cesti. Tako sem sklepala jaz, naša ta mala pa je vzkliknila ob pogledu na pozabljene čevlje – jaaaa, tukaj se je sezula, potem pa šla v nebesa! V svojih enoletnih spominih ponovim glasen smeh, ki mi privre naravnost iz srca. Mala za hipec obmolkne in v mraku prav začutim njen začuden in hkrati očitajoč pogled … Spet me ne poslušaš mama … Poslušam, poslušam … kaj si že vprašala … Zamahne z ročico in si zabrunda pesmico, mene pa je malce sram … Ko bi le vedela, kako zelo jo imam rada … to mojo malo, ki pri dobrih osmih letih bere že šesto, precej zajetno knjigo, Harryja Potterja … in postavlja vprašanja meni nevednici, ki še tega ne ve, ali je bila Marija vzeta v nebesa bosa ali obuta … RDEČI COPATKI »... in tako so vsi skupaj srečno živeli še dolgo, dolgo dni …« Pravljica se je iztekla, otrokove oči so se še enkrat, dvakrat potrudile, da bi ostale odprte, nato pa so le popustile, omagale … in sklenjena je bila pot resničnosti ter sanj. Mali se je potopil vanje kot desertna žlička v topel puding. Ko je s čarobnim nasmeškom nakazal, da je ravnokar prispel v novi svet, je mamica zaprla knjigo s pravljicami. Ugasnila je luč in zaprla vrata otroške sobe. Pohitela je do omare, kjer je v lični košarici hranila klobko živo rdeče volne in pletilke. Zavzdihnila je zaradi napora, ki ji je zdaj že precej težko okretni in utrujeni povzročal majhne, sladke bolečine, ter sedla v širok, udoben stol. Najprej si je pobožala napet trebuh in deklica v njej se je premaknila. Pripravljena je na svoj prihod na svet, je pomislila mamica. Že ves dan je namreč čutila, da se bo, sicer malce prekmalu, »zgodilo« v tej noči. Božiček ne sme pozabiti nanjo, zato mora pohiteti. Oh, največji vseh čudežev je čudež življenja! Začetka pravzaprav ni, ne priznava načrtov ne priprav. V nekem skrivnostnem trenutku, še preden pride želja, te prevzame misel, nevidna, neskončno fina in trenutek trajajoča lahna sapica, ki se je niti ne zavedaš. Pač, verjetno se vidi v očeh, v izrazu; izjemen opazovalec bi zaznal spremembo … ali pa tudi ne. Pomembno pa je vedeti, da pride pred prvim pogledom, pred prvim dotikom moške roke, zlasti pa veliko prej, preden se pojavi želja… In ko le-ta pride, je nasnuta prva zankica … Ja, ženska je pletilja novega življenja. Ko so prsti pripravljeni, da začnejo svojo drobnogradnjo, je samo še vprašanje časa, kdaj … kako dolgo … kako dolgo še … kdaj spet … Rdeča volnica je mehko zdrsela med njenimi prsti, ko je začela nizati zanke na pletilke – ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem ... in spet ena, dve ... osem. Počasi je začela nastajati nogavička za zaenkrat še skrito nogico, in se je proti koncu oblikovala v čeden copatek. Mamica je pretrgala nitko ... Nitke se trgajo. Včasih rečeno kruto, a priznati si je treba, da ne morejo teči v nedogled. Pletenina življenja nikoli ni gladka. Na več mestih se pojavljajo vozli, tek níti zmotijo in prekinejo trpeči trenutki, preizkušnje, bolečine.. vprašanje smisla nadaljevanja, bojazni, da se morda že neusmiljeno bliža konec, pa nismo pripravljeni nanj … Vedno pa se níti iztečejo. Saj, trudimo se, vpletamo še zadnje končke, da bi podaljšali pletenino … A obstaja zadnji centimeter, ne glede na to, da smo pred njim vpletli še kanček upanja in drobtinico vere … Mamica si je vzela le kratek trenutek za počitek. Globoko je zavzdihnila, ko jo je deklica spet opozorila nase, na svoj skorajšnji prihod. Spet je nanizala zanke – ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem … in spet ena, dve … osem. Postopek je vselej enak, pa čeprav bi želela izdelati čisto drugačno pletenino. Pletenine se na videz seveda razlikujejo med seboj. Nekatere so polne vozlov, druge so bolj gladke. Razlikujejo se po barvi, po debelini níti, po namenu … Tudi če obstaja želja, izdelati dve popolnoma enaki pleteninci, kot so na primer copatki, to ni mogoče. Pri prvem sta še roki bolj nerodni, zankice so lahko preblizu ali nasnute preveč narazen vsaksebi, tek níti je pogosto neenakomeren. Pri drugem pa je lahko pletenje za spoznanje rahlejše, četudi se potrudiš, da je vsaj število zank in vrst pletenja enako. Pa še čas te lahko preganja … Tudi drugi copatek je bil gotov in mamica je spet pretrgala nitko … Kot da bi pretrgala popkovino! je pomislila in prevzel jo je tesnoben občutek hkratne radosti in pričakovanja. Skozi luknjice na obeh copatkih je naglo vpeljala svetlomodra trakca ter ju zavezala v pentljici. Bilo je že pozno. Deklica je spet začela najavljati svoj prihod. Ves čas, dokler je mamica pletla copatke, se skorajda ni zganila – kot bi čutila, da ji mora pustiti še nekaj časa. Mamica ji je bila za to zelo hvaležna. Nove, rdeče copatke je dala v darilno vrečko in jo položila pod sijoče okrašeno smrekico poleg malo večjega darilnega zavitka, ki je že čakal na radosten otroški krik čarobnega božičnega jutra. Tako, napočil je čas, treba je na pot … SUPERBABICA Babica stoji pred prehodom za pešce, na semaforju gori rdeča luč. Pride mlad fant in stopi poleg babice, da bi počakal na zeleno luč. “Mladenič, te lahko prosim, da me pospremiš čez cesto?” Mladenič prijazno: „Seveda gospa, samo da se prižge zelena, potem pa greva.“ „Oh, pri zeleni si upam tudi sama čez …“ odvrne babica. To je starost … in ne gre le za starost, temveč za nekaj višjega, doživetje modrosti, osvojitev časa, izkušnje, poznavanje življenja … Mislim, da podcenjujemo starost … Še eno babico „opazujem“ … v mislih … Pravkar je prišla iz trgovine. V eni roki nosi cekar, v drugi vrečko, oboje napolnjeno z artikli iz trgovine. Počasi in previdno, a vztrajno stopa po poti proti domu. Med množico ljudi “vidim” fanta, najstnika. Z rokami v žepih postopa po trgu, očitno se dolgočasi. Pred očmi se mi odvrti nekaj navideznih scenarijev: Fant opazi babico in ji brez pomišljanja ponudi pomoč pri prenašanju bremena. Fant sicer opazi babico, a se dela, kot da je ne vidi, ni mu mar, da je breme videti precej težko za utrujeno starko. Fant vrže opazko za babico, ki z bremenom v roku stopa mimo njega, češ, „kaj je stara …“ A recimo, da se udejanji prvi scenarij - fant ponudi babici pomoč. Spet imamo več scenarijev - bo hvaležno sprejela pomoč? Se bo zahvalila za pomoč, a če bo fant vztrajen, mu bo vendarle prepustila breme? Bo morda celo odklonila pomoč? Ne vem, naj mi bo oproščeno zaradi mojega razmišljanja, a mislim, da “vidim” zgodbo po drugem oz. tretjem scenariju. Gledam s stališča babice: Vse lepo in prav, v šoli in doma so te naučili, da smo starostniki skoraj popolnoma nemočni, zelo krhki in se zdi, kot da smo že skoraj sami sebi v napoto. Lepo, da bi rad pomagal, morda ti bo tole, da neseš starki stvari iz trgovine, polepšalo dan - TVOJ bolj kot moj. Poglej, vsak četrtek prenašam stvari iz trgovine, vedno po tej poti. Danes mi ponujaš pomoč, a kje si bil vse prejšnje četrtke skozi zadnjih nekaj let? Zakaj ravno četrtki? Živim namreč sama in moja skromna pokojnina komajda zadošča za moje življenje. Ker sem ženska “stare šole”, ob petkih ne hodim po nakupih, petke sem vajena preživeti skromno in doma. Sobote so namenjene družinskim nakupom, jaz sem sama in mi je takrat neprijetno hoditi po trgovinah. Nedelja je „Gospodov dan“, takrat grem samo v cerkev in greh bi bil nakupovati na dan počitka. S svojim četrtkovim nakupom sem preskrbljena do naslednjega četrtka. Takrat mi zaloge, večinoma hrane, poidejo in treba je v trgovino. Spravim se in grem. Stopam počasi, pot je sicer kar dolga zame, a se zavedam, da imam veliko srečo, da lahko grem sama in peš. Nikogar mi še ni treba prositi za pomoč, zadovoljna sem, da še zmorem. Nikoli ne nakupim več, kot potrebujem oziroma več, kot bi mogla nesti. S pomilovanjem gledam mlado damo, ki je prosila prodajalca, da ji zanese gajbico z jabolki do njenega lepega športnega avtomobila, zdaj pa se je izkazalo, da gajbica ne gre v njen premajhen prtljažnik. Vidite, to je tisto, s čimer se ponaša starost - premišljenost, preudarnost … To razmišljanje me ponese kar nekaj let nazaj, v čas, ko sem bila še najstnica, smrklja takorekoč. V enem od tedanjih tedenskih časopisov, ki smo ga imeli doma naročenega, sem zasledila zanimivo akcijo, pod naslovom „Izbiramo superbabico“ ali tako nekako. Z zanimanjem sem nato vsak teden spremljala, kakšne babice so se prijavljale na razpis, oz. so jih prijavljali drugi. Šlo je za razmeroma mlade ženske, ki so se že lahko „ponašale“ s funkcijo babic, zaposlene še, urejene, make-up, frizura in vse, kar sodi zraven. Naziv babice jih ni privezoval za štedilnik ali med klobke volne in pletilke, kot aktivne in zaposlene ženske so vse to opravile po sistemu „maggi juh“. Tako jim je ostajalo dovolj prostega časa za izlete, potovanja, aerobiko in razne druge aktivnosti, katere so značilne za sodobno žensko, ki ima odrasle otroke in se lahko ponaša z vnuki. Kandidatke za t. i. „superbabico“ so tako bíle hude bitke za naklonjenost bralcev tega časopisa kar nekaj tednov zapored. Skupaj z domačimi smo se zabavali ob predstavljanju množice superbabic v za to namenjeni rubriki. A še preden se je natečaj zaključil oz. je prišlo do izbora treh finalistk za superbabico, se je v meni nekaj premaknilo. Pomislila sem na svojo staro mamo, ki je umrla nekaj let pred tem in z žalostjo ugotovila, da tudi, če bi še živela, ne bi izpolnjevala pogojev za superbabico … Pred očmi sem imela najprej megleno sliko stare mame, ko je v dolgem in širokem krilu ter pisanem predpasniku, obvezno s pisano ruto na glavi, še hodila po hiši, ko smo jo obiskovali. Spominjam se, kako je nam otrokom delila bonbone. Pozneje, ko smo še vedno zahajali k njej, nas je sprejemala v svoji mali izbici. Vedno se je razveselila obiska svojih vnukov in toliko moči je še premogla, da se je dvignila iz postelje. V svoji nočni omarici je poiskala škatlo z bonboni in nam jih ponudila. Takrat je nosila samo še flanelasto spalno srajco. In spet kasneje … bolna in izčrpana od dela ter življenja je ležala v postelji, pokrita z odejo. Za takrat ne vem, kaj je imela oblečeno, verjetno spalno srajco, a je nismo mogli videti, ker ni mogla več iz postelje. Ko je zagledala svoje vnuke, so se ji zasmejale oči in na ustnicah smo opazili utrujen nasmešek … Komaj je še zmogla nekaj besed: „O, ste prišli … vzemite si bonbone, tu nekje so … v omarici … kar vse vzemite …“ Oh, stara mama … kaj vse si prestala v življenju … Rodila si osem otrok, izgubila prvega moža, izgubila otroka … Tvoja rekreacija in aktivnosti so potekale ob delu na polju, ob delu v hlevu pri živini, ob delu v hiši ob družini, ob delu, ob delu, ob delu … Nisi si delala problemov s frizerji, dolge temne lase si si spletla v kito, jo ovila okrog glave in pokrila s pisano ruto. Studenčnica in grobo, domače milo, to je bil ves tvoj make-up. Ne vem, kako si imenovala svoj prosti čas … a takrat si se ukvarjala z umetnostjo, ki si jo zelo dobro obvladala. S kolovrata so se preko tvojih delovnih dlani stekale najfinejše niti, tvoje pletenine so bile daleč naokrog najlepše, najnatančneje izdelane … Za čas svojega življenja si šla le na eno potovanje… in nisi se več vrnila. Trpljenje, delo in bolezen so naredili svoje … Še preden sem se te začela dodobra zavedati, spoznavati, še preden je iz otroške ljubezni zraslo spoštovanje, si razdelila bonbone in na tiho odšla … Ne, stara mama … nikoli nisi izpolnjevala pogojev za superbabico, a v mojih očeh si bila vredna veliko več … Nekaj mi je reklo … povej jim to, napiši … In sem napisala zgodbo svoje stare mame, imenovala sem jo “Babica iz neke druge pravljice - življenja”. Potem sem jo poslala v uredništvo tistega tednika, kar tako … In nisem mogla verjeti, da je bil članek objavljen v eni od naslednjih številk časopisa – v celoti, ničesar niso izrezali, nič spremenili, pa z mojim imenom, priimkom in naslovom. Čez nekaj dni sem dobila dve dopisnici. Na prvi je bilo izpisano nekaj v smislu čestitk za razmišljanje najstnice, kakršna sem bila takrat, podpisan je bil nek gospod. A druga … Iz celotnega konteksta pisanja se spomnim nekaj besed: „Domišljava smrklja, nikoli ne boš znala ceniti starosti … razen morda, ko boš sama stara in boš imela obraz shujšan od lakote …“ Drobna, slabo čitljiva pisava, brez podpisa … Ni se me preveč dotaknilo, le žal mi je bilo človeka, ki je napačno razumel moje spoštovanje starosti. Morda je dopisnico poslala celo katera od kandidatk za superbabico in jo je moje pisanje osebno prizadelo … Seveda moj namen ni bil tak, ljudje smo pa povečini tako narejeni, da imamo radi, kadar nam laskajo, nas hvalijo … in nočemo vedeti, da obstajajo še drugačne zgodbe. Škoda, da se je moj članek, izrezan iz tistega časopisa, izgubil, prav tako obe dopisnici. Kakorkoli že … Na svojo staro mamo imam lep spomin. Čeprav malo, a del spoštovanja smo starim staršem izkazovali tudi z vikanjem. Tako so nas učili, ko smo bili še majhni. Današnji čas je drugačen. Bliskovito se približuje čas, ko bom sama postala ena od “maggi babic” in z nasmeškom si predstavljam vnuka ali vnukinjo, ki me kara: “Babi, ti kosmiči niso dobri, drugič kupi one druge!” Verjetno je tako prav … Glavno, da so zdravi, bom rekla takrat … Ah, moja stara mama, vi ste bili prava superbabica … TITO IN JASLICE »Mama, kaj je to pionir?« »Ne vem …« Misli so drugje, ušesa slišijo vprašanje, toda razum ga ne dojame … saj ne nalašč, a v danem trenutku nisem pripravljena na tovrstna vprašanja, ki zahtevajo razlago in pol. Mali se ne da … »Kako, da ne veš … daj povej, kaj je to pionir?« Nekje na podstrešju je našel slikanico, kjer je opisan in narisan postopek sprejema cicibanov med pionirčke. Slikanica je lepa … a nastala je v nekem drugem času, namenjena novopečenim pionirčkom … Le kako razložiti otroku iz tega časa, kakšen je bil pravzaprav pomen pionirske organizacije in zakaj je ta čast doletela ravno malčke, ki so komaj začeli guliti šolske klopi? Misli so prisiljene zapustiti svoj prostor v trenutnem razpoloženju in se ozreti nazaj, daleč nazaj. Pred mojimi očmi kar naenkrat v vsej svoji veličini zaplapola belo-modro-rdeča zastava s peterokrako zvezdo na sredini, v ozadju pa je četica malčkov z modrimi titovkami na glavi in rdečimi ruticami okoli vratu. Iz njihovih otroških grl se v zanosu razliva znana melodija… »Mi smo slovenski pionirji …« Deklica nosi temno modro krilce, belo bluzico in bele, nagubane hlačne nogavičke, dečkova čepica leži nevarno postrani, a on stoji strumno, resno, z nogami tesno skupaj in stegnjenimi dlanmi togo ob bokih. Potem je tu še svečan sprejem cicibanov med pionirčke, ki se zaključi s pionirsko zaprisego: »Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo … da bom vesten in iskren tovariš …. Da bom stopal po poti najboljših …« Dogajanju sledi še pogostitev – par hrenovk z gorčico, katere nenapisano pravilo je, da se je treba vsaj malo popackati z njo, čaj in tortico … potem je tu še tovarišica, ki je za to priložnost oblekla frfotajočo rožnato obleko; vsa živčna teka naokoli v bojazni, da bi se zgodila kakšna neprijetnost in pokvarila veselo razpoloženje. Kdo ve, koliko dela, truda in skrbi je vložila v vso organizacijo prireditve! Ja, lepo je bilo takrat, za malčke, ki so postali pionirji in dogodek zabeležili v svoji knjigi življenja kot nekaj velikega, izjemnega, za njihove ponosne starše, za vse ostale, ki so bili tam … spomini, spomini … Naj vse to razložim malemu, svoje občutke z vso nostalgijo vred, ki me je popadla v tem trenutku? Naj mu povem: »Zelo srečni in ponosni smo bili, da smo smeli postati pionirji …« In še odgovor na vprašanje, ki bo gotovo sledilo: »Ti ne boš nikoli pionir.« In še dodatno, v radoživih očkah se že nekaj nevarno blešči … »… takrat je bil pač naš čas in nam je dal te vtise in spomine, tudi tvoj čas ti namenja lepa doživetja in posebnosti … vsakomur svoje namenja njegov čas …« Sprejemi med pionirčke so sovpadali z veliko prireditvijo ob takrat največjem državnem prazniku, devetindvajsetem novembru, dnevu republike. Krasen praznik, vsepovsod so vihrale zastave, na radiu se je vrtela partizanska pesem, med ljudmi je vladalo odkrito veselje, obenem pa velika mera spoštovanja zaradi spominov na temačna in krvava leta, ki so doprinesla k svobodi in blaginji. Poleg tega pa je bil ta praznik obeležen še z visokim odstotkom tako imenovanih »svinjskih smrti«. Ta dan je bil namreč dela prost in takrat je na vasi skorajda pri vsaki hiši krulilo in cvililo v smrtnih mukah – to je bila namreč krasna priložnost za domače koline. Velika proslava ob prazniku je deklici ostala v živem spominu. Tovarišica je natipkala več partizanskih pesmi na matrice in tovariš jih je natisnil. Nato je tovarišica razdelila listke z natipkanimi besedili med otroke drugega, tretjega in četrtega razreda. Saj ne moremo reči, da čisto nič ni gledala na stopnjo zahtevnosti besedil, naključje je pač hotelo, da je drugošolka dobila – najprej v učenje, nato v deklamacijo eno zahtevnejših besedil – tisto lepo, ki nosi naslov Jesenska, delo partizanskega pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Res lepa pesem, takole gre: Še pomnite tovariši, kako bilo je sleherno jesen, kako smo verovali v tistih dneh … Ja, čudovita pesem, človeku dá misliti … a človek mora biti že starejši in bolj zrel od osemletne deklice, ki se je komajda naučila brati. Deklica je bila presrečna, ker ji je tovarišica zaupala dolgo pesem za deklamacijo, skrbno je hranila listič v šolsko torbico, a ga je že na poti domov vzela ven, nekajkrat prebrala pesem in v nekaj minutah do doma osvojila že prvo kitico, v naslednjih dneh pa še preostale tri. Komaj je čakala na prvo vajo. Tovarišica, uboga reva, je bila spet nervozna, ni bila zadovoljna s postavitvijo odra, razjezilo jo je pa tudi, ko je peterica deklic skušala ponazoriti tisto partizansko pesem – Šivála je deklica zvezdo, oj, zvezdo, rdečo kot kri, in zraven si pela je pesem, oj, pesem svobodnih je dni … Deklice bi morale med pesmijo z rdečo vrvico »narisati« peterokrako zvezdo, a se je vmes nekaj zapentljalo in zavozljalo; ena se je znašla sredi kroga povita z vrvico, in s pomočjo tovarišice se je komaj izmotala ven. Naposled je bila na vrsti za vajo deklica z Jesensko. Pogumno je stopila na oder, ter tekoče recitirala: »Jesenska. Še pomnite tovariši, kako bilo je sleherno jesen, kako smo verovali v tistih dneh – spomladi se vzdramílo bo v ljudeh. Tako smo vselej hrepeneli, brez hrepenenja ne bi doživeli jeseni, jeseni …« Tovarišica si je globoko oddahnila, češ, vsaj nekdo se je naučil tako, kot je treba, in jo z odobravajočim nasmehom in zamahom roke prekinila že pri »hrepenenju«. Deklica je morala oder prepustiti še drugim, ki so prav tako morali pokazati, koliko so se pripravili za prvo vajo. No, na drugi vaji je tovarišica deklico z Jesensko kar preskočila, saj se je zanesla nanjo, da ona vendar zna in ni treba izgubljati dragocenega časa z vajo lepo naučenega. Pa je napočil veliki dan s svečano proslavo. Dvorana je bila nabito polna, v prednji vrsti so sedeli pomembni občinski možje in drugi povabljeni gostje. Prireditev je stekla in po uvodni pesmi ter uspešnem šivanju peterokrake zvezde z rdečo vrvico, so napovedali tudi malo drugošolko s Kajuhovo Jesensko. Deklica se je pogumno postavila sredi odra in, čeprav vsa drobna, s prav močnim glasom vzneseno tekoče deklamirala Jesensko. Pesem je bila tako lepa in tekoče recitirana, da so marsikomu v dvorani stopile solze v oči. A na koncu … »…ne bi doživeli jeseni, jeseni, ki prihaja zdaj, jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj, kot vse do zdaj. Od vsepovsod, z gora, gozdov, porušenih domov in iz grobov kriči – zaupajte tovariši, verujte … V jeseni tej ni hrepenenje kalna voda, kot divji, hrzajoči hrošč prihaja k nam svoboda!« Kako je lahko tovarišici med tipkanjem hrošč zamenjal konja, ni znano. Ubožica je prebledela, vendar je menda ona edina opazila napako. Recitaciji je sledilo odobravajoče ploskanje, saj je Kajuhova Jesenska res lepa pesem, taka vznesena, občutena … V tistem času so bili prazniki in počitnice redkejši kot dandanes, zato pa polnejši v pričakovanju, preživeti bolj intenzivno, skratka, lepši so bili. Bila pa je še ena razlika – državni prazniki so se praznovali z velikim pompom, cerkveni pa skromnejše, tiho, skrivnostno. Tisti čas pač ni bil preveč prijazen do verujočih. Še svetniki so delovali skrivnostno, pritajeno. Miklavž je prišel nevidno, v tihem pričakovanju, ki se je že več tednov pred tem odražalo v posebnem sijaju otroških oči s kančkom strahu in vznemirjenja. Nikjer ga ni bilo mogoče videti, nikomur se ni sanjalo, v katerih trgovinah je kupoval. Prišel je sredi trdnega spanja, zagotovo skozi ključavnico ali pa kar skozi steno, saj je vendar svetnik, odložil darila na vnaprej nastavljene krožnike z imeni in izginil tako, kot je prišel – neslišno, skrivnostno. Prav tako je bilo skrivnostno Miklavževo jutro, skrivnostno in s posebnim čarom je minil dolgo in tiho pričakovan Miklavžev dan. Otroške ročice so se pred spanjem sklenile v nedolžni molitvici k svetemu angelu in preden so se srečne oči zaprle, so še šepetaje izrazile zahvalo svetemu Miklavžu. A v nasprotju z Miklavžem so otroke v šoli glasno spodbujali k pričakovanju dedka Mraza. V čast na njegov prihod so pripravili veselo zimsko prireditev in ob glasnih vzklikih otrok »dedek Mraz, dedek Mraz …« je končno priropotal na oder v vsej svoji veličini, z glasnim »oooooo, oooooo«. Vsako leto znova se je nato pohvalil, kako dolgo in težavno pot da ima za sabo, saj so ga sani z vpreženimi jeleni in spremljevalci v podobi palčkov in snežink pripeljale kar z daljnega severa. Potem je povabil najpogumnejše otroke na oder, da so zapeli kakšno pesmico, po nastopu pa dobili pomarančo ali celo čokolado v dar. Deklica je bila takrat še premajhna, da bi šla sama na oder, zato jo je k dedku Mrazu odnesla soseda. Dedku Mrazu je bila deklica očitno všeč, ponudil ji je pomarančo in jo za nameček še poljubil na zardela lička. A deklica, nehvaležen otrok, je dedku Mrazu prisolila eno krepko, da se mu je odlepila bela brada … Tako, kot je prišel, je tudi odšel … glasno, na vse strani mahajoč s svojimi orokavičenimi rokami, v pozdrav tako otrokom kot odraslim. Božični večer. Hiša je pripravljena za praznovanje. Pridne roke so več dni čistile, pometale, drgnile, prale … Prostor napolnjuje prijetna toplota krušne peči, v kateri se je še malo prej veselo pekel kruh, zdaj pa dišeči hlebci spokojno počivajo na belem prtu. Iz pečice je vzeta orehova potica. V dnevnem prostoru je postavljena smrečica, družina jo krasi in postavlja jaslice pod njo. Malce zmede je okrog poimenovanja tega drevesca, vzetega iz zimskega naročja širnega gozda. Pri smrečici se najbolj vidi, da v tem času obstajata dva svetova. V enem ima smrečica posebno mesto kot božično drevo, v drugem prav tako, le da ji pravijo novoletna jelka. V prvem svetu božično drevesce nudi zavetje hišici, simbolu za hlevček, ki predstavlja rojstno mesto novorojenemu Jezusu, a v drugem svetu se novoletna jelka bohoti nad praznim prostorom, namenjenim za novoletna darila. V obeh svetovih pa je okrašena smrečica simbol veselja, vznemirjenja, pričakovanja, praznikov. Družina v teh trenutkih torej deluje in praznuje v prvem, notranjem svetu. Postavlja jaslice, obeša pisane okraske na veje drevesca in si v čakanju na polnočnico na tihem prepeva božične pesmi. Brez smisla je prižgati radio, kajti tam bi zaman čakali na Sveto noč, blaženo noč … ali pa Glej, zvezdice božje … Radio v tem času spada v drugi, zunanji svet … Deklica je zdaj že srednješolka. Medtem ko ostala družina v dnevnem prostoru pripravlja domek za Jezuščka, se deklica uči. Za naslednji dan, na sam božični praznik, je tovarišica napovedala šolsko nalogo. »Vam bom že izbila polnočnico in ostale neumnosti iz glave!« No, čez nekaj let, ko sta se oba ločena svetova zelo tesno približala drug drugemu, je ta tovarišica menda postala zavzeta pevka na koru v cerkvi. Zakaj pa ne, če ima lep glas in rada póje … Listam po albumu s fotografijami … moj pogled pritegne fotografija, kjer je na božični večer zbrana družina za mizo, v kotu stoji božično drevo iz notranjega sveta ali novoletna jelka iz zunanjega, pod njo pa so jaslice. Na steni, na levi strani pa visi slika tovariša Tita. Najprej me zbega, da je fotografija že precej porumenela … Je to mogoče, da rumeni zaradi starosti, saj mi je tisti čas v spominu, kot da bi bilo včeraj … Titova slika bi pa morala viseti na desni, saj bi Tito tako gledal proti jaslicam in ne proč od njih. To je takrat kljub vsem razlikam med notranjim in zunanjim svetom vendarle spadalo skupaj in na svoj način oblikovalo naš takratni čas … Ah, mali … vse ti bom povedala – kdo so bili pionirji, kdo je bil Tito … in zakaj visi na steni njegova slika, poleg nje pa okrašeno drevesce z jaslicami pod seboj piše zgodbo o srečnih letih našega otroštva. TRI Prva. Sedi za mizo in jé lubenico. Vzame si že četrti ali peti kos in z užitkom hlastno zagrize v sočno rdeče meso. Cmokaje pripre oči od trenutnega užitka. Rdečkast sok se ji cedi po bradici. Ne jej vendar tako grdo! je okarana. Ne vidiš, da ti vse teče! Užitek je prekinjen, za nekaj trenutkov preneha žvečiti. Komaj opazno zardi. Oh, žalost … če je začela zardevati, počasi zapušča svoje zgodnje otroštvo. Zdaj, zdaj bo razširila svoje lepe, velike oči, odložila reženj lubenice, trmasto prekrižala ročici na prsih in skoraj izstrelila srep pogled, stisnjenih ustnic in nagubanega čela. Morda bo celo zalučala tisti kos sadeža na mizo, nalašč bo zgrešila krožnik, ter nato jokaje stekla ven iz prostora. Ali pa ne … a če bo zardela znatneje, nato pa nadaljevala s svojo priljubljeno pojedino, bo jasno, da je najnežnejših let nepreklicno konec in nekdo si bo zaželel, da bi še naprej cmokala pri jedi, da bi ji teklo od ust in bi na previsokem stolu bingljala z nogami nad tlemi. A ne … niti pomisliti ni na to, da bi morala ostati mala, medtem ko jo je življenje dalo le na izposojo in da bo kmalu prišel čas, ko jo bo treba vrniti … ko ne bo več deklica … Druga. Dve podobi – ena v ogledalu, druga pred njim. Ona gleda, kritično opazuje … ni ji všeč, kar vidi. Tam nekje mozoljček, ušesa … groza… da ne govorimo o laseh … Pa debela je, zelo … nekam čudno se je napihnilo tistih oseminpetdeset kilogramov … Res, ni ji lahko, pomilovanja vredna … A druga podoba je skrita njenim očem, je pa živa in izrazita. Za trenutek, gledano objektivno, kot da je zelo posrečen izdelek, smisel, ponos … z eno besedo – lepa … Vse na njej je ljubko, pravilno – tako, kot mora biti, posrečena umetnina … Namrščene obrvi zaradi nezadovoljstva ob videnju prve podobe v ogledalu ne morejo pokvariti njenega bistva, katerega odsev sega na vse konce sobe, kajti, to spada zraven, v ta trenutek, v ta čas, v ta neponovljivi del njenega življenja. In rahlo zardi, ne da bi se sploh zavedla, da je skrivoma opazovana … Verjetno jo je v tem trenutku prešinila misel na prvi poljub … Seveda, zato je zardela, ena drobna misel ji je narisala komaj opazen, a sladek nasmešek na ustnice … Oh, ta se že vrača, ne moreš ustaviti časa, le droben utrinek, podobo nežnih dekliških let si vtisneš v spomin. In jo pustiš tam. Tretja. Zbira in izbira besede … tip … tip … tip … Iz vseh kotičkov srca in duše vleče misli, jih sestavlja, presoja … tip … tip … tip … spet prebira, raziskuje … tip … tip … tip … Neuporabljene tlači nazaj, spet koplje, brska, išče … Tu in tam ji ob kakšni vzcveti smehljaj, ali pa jo popade otožnost. Spet brska, razporeja … Prelaga sem ter tja skrita hrepenenja, drobce bolečine, ostanke žalosti in čez vse to razpredeno neizpolnjenost in neizživetost … Tip … tip … tip … Ne, tega ne sme uporabiti, to mora ostati v njej, vsaj še nekaj časa … En krepak »tip«, nato vse skupaj stlači nazaj, čisto na dno – da je ne bi kakšna hitra skušnjava, trenutek slabosti, pripravila do tega, da to privleče nazaj … Ah, saj je na razpolago še kar nekaj uporabnega materiala. Lepa zbirka vedrine ter prešernega razpoloženja se kar sama ponuja tam ob strani … Tip … tip … tip … pa malo ironije in humorja … tip … tip … tip … pa za spoznanje čiste sreče, ki se je kdo ve kdaj in od kod prikradla vanjo … tip … tip … tip … Pa spomini … o, veliko se jih je že nabralo … tip … tip … tip … tip … tip … tip … In sanje … Za nekaj trenutkov zapre oči, saj gre za lepe sanje in jih mora še enkrat presanjati sama v sebi, preden jih preda naprej. Zaveda se namreč, da je to najdragocenejše, kar ima – čim jih bo prelila na papir, ne bodo več njene. Je previdna, a ne boji se, da bi jih kdaj koli zmanjkalo. Saj je vendar pisateljica. TRIJE Prvi. Leži povprek na postelji, ena noga spodvita, druga iztegnjena. Na videz sproščen položaj, že skoraj malomaren, a ve se, da ni tako. V najstniški glavici se dogaja, dogaja, dogaja … Vidi se po izrazu njegovih svetlih oči, po mimiki obraza, celo v trzanju las … Le kaj razmišlja, od kod ta trenutno nevidni nemir, ki divja v njem? V njem je vse polno konfliktov, vprašanj, ugibanj, sklepanj … pa omahovanja, žalosti, razposajenosti, občudovanja, zgražanja … pa upanja, veselja … in spet razočaranja, prizadetosti … vsega po malem, pomešano, brez vsakega reda … Res, ni mu lahko, v tem obdobju mu ne more biti … A pomagati se ne da, čeprav se ti trga srce … Najstnik je, velikega srca in mizernih možnosti za pravilne odločitve. Ja, življenje je vedno zahtevnejše zanj. Iz drobnih vsakdanjih obveznosti bodo kmalu zrasle potrebe za pomembne odločitve, ki mu bodo naravnavale življenje … Kdo mu lahko zagotovi, da bo njegovo ravnanje, kakršnokoli že, pravilno in odločilno za njegovo prihodnost? Medtem ko njegovo odraščanje spremlja veliko nevidnih skrbi drugih, pokroviteljstvo, spodbujanje, včasih kljubovanje njegovi trmoglavosti, tudi kakšna kazen, očitki, čez vse pa se razprostira krilo njegovega angela varuha – skozi vse ovire in tegobe se bo navsezadnje moral prebiti sam … Pri tem ga bo tepel njegov nemirni značaj z vsemi drugimi lastnostmi vred, ki so mu bile položene že v zibelko in je nanje nemogoče vplivati … Oh, da bi mu le uspelo … Drugi je že prebrodil tisto, kar pravkar doživlja prvi. Tako mirno in tiho je šel skozi … upati je le, da za vsem tem ni negativnega ozadja, temveč sreča zaradi vseh prednosti, ki so mu olajšale prehod v odraslost … Mogoče pa temu ni tako … mogoče obstajajo enake stiske in bolesti, vendar jih je ves čas znal prikrivati pod masko neprizadetosti in trdnosti svojega značaja. Vsaj na videz se odraža tista zdrava zrelost, ki vzbuja zaupanje, neko spoštovanje … ja, in tisti občutek, da se je tu in tam dobro zateči k njemu, ker zna poslušati, ker razume, ne očita, ne ugovarja … Le včasih se zdi zaskrbljujoče preveč miren, skorajda naiven in obstaja bojazen, da se utegne kdo, kdaj, nekje, iz kakršnegakoli razloga okoristiti zaradi teh njegovih lastnosti … Drugače pa – iz drobnih trenutkov spominov se druga za drugo nizajo podobe iz prvega občutka polnosti naročja, prvega nasmeška, prvih korakov … vse prvo, prvo, prvo … in s polno upanja, da ni zadnje … Vsekakor si zasluži vso srečo tega sveta, tega življenja, tega bivanja v tem do skrajnosti čudnem času, ki mu ne gre zaupati. Tretji … Zakaj včasih daje vtis, da je prezgodaj utrujen od življenja oziroma predčasno zadovoljen z vsem, kar mu je bilo dano doživeti, izživeti, osmisliti? Da je naredil že dovolj … zdaj pa je žalosten, ker mu nasprotne strani ne izkazujejo dovolj priznanja in hvaležnosti za njegov trud, pripadnost, prizadevanja, dobroto … Čutiti je, kako ga boli, njegov grenak nasmeh ga izdaja … Ne, ne, dragi moj, veliko je še pred tabo. Dobro bi bilo priznati, da imaš za seboj prehojene komaj pol poti, da cilj še ni in še dolgo ne bo dosežen, kar boš moral vzeti kot prednost in vodilo za naprej. Dobršen kos tega časa je namenjen samo zate, hočeš, nočeš, ostal boš v njem in samo od tebe je odvisno, kakšna bo njegova kvaliteta. ZIMSKA POT Morala sem biti še zelo majhna, a moja prva in edina izkušnja s konjem je še vedno živa. Ničesar takega se ni zgodilo, kar bi morda vplivalo na kasnejše dogajanje v mojem življenju in pravzaprav ta zgodba nima niti svojega začetka niti konca. Vse dogajanje pod tem naslovom je ujeto v utrinku – kot da je vpeljano v vrvico, odrezano na obeh koncih … Tipičen zimski dan je, bel, hladen, snežen … tisti pravi. Znajdem se na vozu, v katerega je vprežen konj. Kljub hladu in naletavajočem snegu me ne zebe. Toplo sem oblečena in poleg tega še zavita v odejo. Greje me tudi otroško vznemirjenje, saj me čaka neko posebno doživetje – potovanje po močno zasneženi poti, ki skoraj na nobenem delu ne vodi po ravnini, temveč vselej po hribu, izmenjaje navzgor in navzdol. V večji meri navzgor. Oče drži za vajeti in stopa ob konju. Tudi on je toplo oblečen, celo kučmo ima na glavi, le da je brez rokavic. Ne razumem, kako da ga ne zebe, a nikoli ga nisem videla, da bi nosil rokavice. Ne poznam namena te poti. Ne vem, čemu si je oče sposodil konja in voz, ne vem, kaj se je poleg mene še peljalo na vozu, niti ne vem, če se je kaj peljalo na poti tja ali nazaj … ali pa morda v obe smeri. Saj bi lahko vprašala … takrat, kasneje, zdaj … kadarkoli … toda čemu? Ta podatek nima bistvenega pomena za vtise, ki sem jih dobila na tej poti in ohranila v sebi do danes. Pomembnejše je dejstvo, da mi je bilo dano doživeti nekaj posebnega … Vsako potovanje združuje več stanj. Nekatera od njih prinašajo pričakovanje, vznemirjenje, morda celo strah … a druga predvsem žalost zaradi odhajanja, saj vsako odhajanje pušča nekaj za sabo. Toda otroška odhajanja so po večini drugačna od ostalih. Vsaj moja so bila taka, saj sem odhajala s katerim od staršev, redko z obema, a taka odhajanja so me osrečevala. Takrat sem imela vse – pričakovanje, vznemirjenje, radost … vendar brez žalosti in strahu, saj nisem odhajala sama. Kot da bi na svoja kratka potovanja jemala s seboj dom, kar pa ni mogoče v kasnejših odhajanjih, ko ti nenadoma postane jasno, da nisi več otrok. Oče in konj vztrajno gazita skozi snežno odejo, jaz sedim na vozu in se ponosno oziram naokoli v upanju, da me kdo vidi. Toda nikjer ni žive duše. Ljudje so v varnem in toplem zavetju svojih domov; iz dimnikov, ki kukajo izpod debele plasti snežne odeje na strehah redkih hiš ob poti, se prijazno kadi. Mi pa … mogoče bi le morala vprašati, kakšen je bil namen našega potovanja. Na obeh straneh poti je neskončna belina. Snežinke se sicer redčijo, a se še vedno vztrajno nalagajo na že tako obtežene zelene veje smrek ter skoraj golih macesnov, mi pa se prav tako vztrajno molče prebijamo naprej skozi zimsko idilo in zdi se, da bo še trajalo in trajalo … Cilja poti se ne spominjam … niti se ne spomnim vračanja. Nazaj grede je bil ob kratkem zimskem dnevu že mrak in verjetno sem zaspala ob prijetnem pozibavanju voza, ki ga je neumorno in ubogljivo vlekel velik rjavec, poleg pa je skozi zimski hlad molče stopal oče, toplega pogleda in neorokavičenih dlani … KAZALO PET CENTIMETROV NAD TLEMI POGREŠAM TE, JESEN IZPOVED TETE PEHTE KALEJDOSKOP DOMIŠLJIJE MALA ROMKINJA ZAFIRA MOJA POT V ŠOLO MOJA POT IZ ŠOLE MUŠNICE SO LEPE RUDARJEVA HČI POZABLJENI ČEVLJI RDEČI COPATKI SUPERBABICA TITO IN JASLICE TRI TRIJE ZIMSKA POT Majda Pajer: Mušnice so lepe Avtor: Majda Pajer Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Kratka proza Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2011 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 74597635 ISBN 978-961-95470-5-2 (ePUB)