150
Srpoš: V kremi.
Tvoj srček je meni vrt prostran,     Le ena ne zraste meni nikdar,
ki rožice v njem so cvetoče. Vse tamkaj rasto in tam cveto, le ena tam rasti noče.
ne zraste do črnega groba, ta rožica je, ta rožica je   — veš, dekle, katera ? —¦ zvestoba.
5.
Tedaj pa zbogom, zbogom, dekle!     To lice tvoje rožno, dekle,
Pri tebi več miru  mi ni,                    pozabim pač težko, težko;
pri tebi ne — po zemlji širni           in te oči, kot oglje  črne,
iskati srce ga želi.                                mi iz spomina ne gredo . .
Vlak žvižga ... In zapustil znance, zapustil rodni kraj sem svoj . . . Le srce, to nemirno srce, le to, le to sem  vzel s seboj . . .
B. Baebler.
V
V krčmi.
krčmo sva zavila s tugo posestrimo, s svetlim zlatom v žepu, ah, in v srcu z zimo.
Pa sva pila,   pila sok ognjene trte, gledala pred sabo same rajske vrte .
Pijva, občudujva svet, o posestrima! Pomlad zdaj je v srcu — v žepu bode zima!
Srpoš.
-;!!
\$ewf.
¦ ~
-                   ;
r\