socialno delo
letnik 44 - ¡unij 2005 - št. 3
fakulteta za socialno delo
ljubljana
socialno delo
Izdaja Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredniši(i odbor
Srečo Dragoš
Mojca Urek
Darja Zaviršek
Svetovaika uredništva
Jo Campling
Uredniški svet
Vika Beve Blaž Mesec
Gabi Čačinovič Vogrinčič Mara Ovsenik
Bojan Dekleva Jože Ramovš
Vito Flaker Pavla Rapoša Tajnšek
Andreja Kavar Vidmar Tanja Rener
Zinka Kolarič Bernard Stritih
Anica Kos Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Naslov uredništva
Topniška 31,1000 Ljubljana, tel. (01) 2809260, faks 2809270
e-pošta socialno.delo@fsd.si, internet www.isd.si/sd
Časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih številk, ki pa sledijo istemu dvomeseč-
nemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v podatkovne baze International Bibliography of the Social Sci-
ences, Linguistics & Language Behavior Abstracts, Mental Health Abstracts, Social Planning/Policy
& Development Abstracts, Sociological Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če
tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Mojca Urek, Fakulteta
za socialno delo, Topniška 33, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan, ga
oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na
enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust,
zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2004).
Časopis finančno podpira Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
Tisk: Dahma, Maribor
Iz urednikove beležlce
Najprej informacija, ki bi morala biti objavljena v prejšnji letošnji številki revije Socialno delo: uredila
jo je Darja Zaviršek. Članke Lene Dominelli, Jelene Jarskaje - Smirnove in Dietke Sanders je prevedla
Polona Mesec.
Revija bo v prihodnjem letu spremenila podobo. Sprememba se nakazuje že tukaj, čeprav bolj zaradi
priložnosti kakor iz estetskih razlogov. Letos namreč obhajamo petdesetletnico izobraževanja za socialno
delo v Sloveniji, jubilej pa je zaznamovan s priložnostnim znakom; ta je v pričujoči številki zamenjal
naš dosedanji znak (iz katerega je sicer izpeljan) in bo spremljal vse letošnje produkte izobraževalne
ustanove, ki je izdajatelj te revije in zares lahko slavi, saj je iz nekdanje višje šole za socialne delavce
najprej zrasla v visoko šolo, danes pa je fakulteta za socialno delo.
France Kresal
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM
DO DRUGE SVETOVNE VOJNE
KOT VIR ZA ZGODOVINO SOCIALNEGA DELA
uvod
Vsebina socialne politike, kakor se je oblikovala
v zgodovini, je načrtno, sistematično in trajno ure-
janje in reševanje socialnih vprašanj v državi. So-
cialna politika je nasprotje gospodarske politike.
Je produkt kapitalizma in svobodnih denarno-
tržnih odnosov meščanske družbe v okviru meš-
čanskega reda. Tak razvoj je na slovenskem ozem-
lju potekal okrog 30 let v okviru Avstrije oziroma
avstrijske polovice avstro-ogrske monarhije in 20
let v okviru Jugoslavije (do druge svetovne vojne).
Drugih oblik reševanja socialnih vprašanj v tej raz-
pravi ne bomo obravnavali. Opozorim pa naj na
ključne razprave s seznama literature, ki obravna-
vajo individualno in kolektivno samopomoč (zava-
rovalništvo, delavsko zadružništvo), dobrodelnost
in vlogo sindikatov in delavskih ustanov (delavska
zbornica, sindikat) pri izgrajevanju socialne poli-
tike (in navajajo vire). To problematiko je obravna-
val inštitut za novejšo zgodovino v okviru razisko-
valnega programa Gospodarska in socialna zgo-
dovina Slovencev. V tem okviru je slovenska aka-
demija znanosti in umetnosti v letih 1970-1980
obravnavala socialno problematiko agrarnih pa-
nog. V zadnjem poglavju članka so predstavljeni
viri za zgodovino socialne politike na Slovenskem
do druge svetovne vojne po ustanovah socialne
politike, ki so bile ob svojem delovanju ustvarjalke
arhivskih fondov. Nakazana so nahajališča
pomembnejših arhivskih virov za zgodovino so-
cialne politike v slovenskih arhivih. Na koncu se-
znama literature so navedeni najpomembnejši
arhivski vodniki.
oris socialnopoliticne
ureditve
do druge svetovne vojne
V drugi polovici 19. stoletja se je po meščanski
revoluciji 1848 razvila ustavna monarhija s parla-
mentarno ureditvijo ob neenaki in omejeni volilni
pravici ter ob vse večjem političnem uveljavljanju
meščanskih strank. Družbenopolitičnim spre-
membam so sledile gospodarske spremembe. Od-
pravljeni so bili fevdalni odnosi. Do leta 1852 je
bilo z zemljiško odvezo odpravljeno podložništvo
in v kmetijstvu so zavladali zgolj denarno-tržni
odnosi, ki jim večina malih kmetov ni bila kos in
mnogi so zašli v veliko revščino. Obrtni zakon iz
leta 1859 je uvedel popolno obrtno svobodo in
odpravil cehovsko ureditev. Svobodna proizvod-
nja je sicer pospešila splošen gospodarski razvoj
neagrarne proizvodnje, razvoj industrije in rudar-
stva, ustvarila pa tudi velik sloj delavstva in obubo-
žanega obrtništva.
Svobodnemu delovanju kapitala v obdobju li-
beralnega kapitalizma so sledile motnje na tržišču
in tudi malverzacije. Za ureditev poslovanja go-
spodarskih družb in ustrezno kapitalsko kritje je
bil leta 1862 sprejet trgovinski zakon, ki je urejal
obliko in delovanje gospodarskih družb; razvile
so se komanditne družbe, delniške družbe in dru-
žbe z omejenim jamstvom. Zadružni zakon iz leta
1873 je omogočil razvoj zadružništva. Naj tu ome-
nim samo kranjsko industrijsko družbo iz leta 1869,
trboveljsko premogokopno družbo iz leta 1873
in številne zadružne organizacije, ki so se na Slo-
venskem razvile od sedemdesetih let naprej. Go-
spodarstvo naj bi pred malverzacijami varoval
konkurzni zakon iz leta 1868.
Kako je družba reagirala na nova socialna vpra-
šanja, ki jih je ustvarjal liberalni kapitalizem? Pred
nastankom moderne meščanske družbe so social-
161
FRANCE KRESAL
na vprašanja reševali na patriarhalni način z me-
todami samopomoči, dobrodelnosti in ubožnih
skladov. Neprijetne zunanje oblike (npr. berače-
nje, prostitucija, upori) so tudi preganjali. Socialna
vprašanja podložnega kmečkega prebivalstva so
reševali v okviru zemljiških gospostev, socialna
vprašanja svobodnega mestnega in obrtniškega
prebivalstva pa v okviru cehovske ureditve. S spre-
membo družbenopolitičnih in gospodarskih raz-
mer v drugi polovici 19. stoletja so nastajali novi
in večji socialni problemi. Ko je bil odpravljen
podložniški sistem zemljiških gospostev, ta niso
več imela obveznosti do svojih nekdanjih podlo-
žnikov v stiski, še vedno pa so imela gospodarsko
oblast v obliki veleposestev, ki so jih obdržala in
naprej izgrajevala na kapitalistični osnovi. Neag-
rarno mestno in obrtniško prebivalstvo pa je po
razpadu prej enotne cehovske organizacije razpa-
dla na stan podjetnikov, industrialcev in veletrgov-
cev in na stan delojemalcev, delavcev, proletarcev.
Patriarhalne cehovske solidarnosti med mojstri-
delodajalci na eni strani in pomočniki in vajenci
na drugi strani ni bilo več, državne socialne poli-
tike pa še ni bilo. Tudi v teh razmerah je bilo prvot-
no reševanje socialnih problemov mogoče samo
z metodami dobrodelnosti in kolektivne samopo-
moči. Poleg cerkvene Karitas so se razvila številna
meščanska dobrodelna društva, delavci in obrtniki
so ustanavljali različna izobraževalna, bolniška in
podporna društva ter razvili delavsko zadružniš-
tvo. Svobodni poklici so v okviru svojih zbornic
ustanavljali podporne in pokojninske sklade. V
delavske podporne in bolniške sklade so plačevali
tudi mnogi podjetniki, vendar neobvezno. Te ob-
like samopomoči so se marsikje ohranile tudi po
izgradnji sistema socialnega zavarovanja in so v
nekaterih tovarnah obstajale vse do druge svetov-
ne vojne.
Odnos med kapitalom in svobodnim delom,
ki se je razvil v neenakopravne mezdne odnose,
je bilo treba zaščititi z delavsko zaščitno zakono-
dajo; to je bil zakon o inšpekciji dela iz leta 1883
in novela obrtnega zakona iz leta 1885. Prvi je
urejal varstvo pri delu, drugi je omejil delovni čas,
nočno delo žensk in mladoletnih, urejal pogodbe
o delu, izplačevanje mezd in delovne pogoje. Del-
no socialno zavarovanje delavcev je uvedel zakon
o bolniškem in nezgodnem zavarovanju iz let
1887 in 1888. Delavci niso imeU vsi enakega sta-
tusa. Rudarji in metalurgi so imeli v okviru svojih
bratovskih skladnic bolniško, nezgodno in pokoj-
ninsko zavarovanje; enako socialno zavarovanje
so imeli tudi železničarji in javni uslužbenci. Do
prve svetovne vojne se je z novelami in novimi
zakoni delavska zaščita še povečala (npr. zakon o
sklepanju kolektivnih pogodb iz leta 1907 in
zakon o pokojninskem zavarovanju privatnih na-
meščencev iz leta 1906). Socialne probleme ne-
delavskih slojev prebivalstva so reševali samo z
upravnimi sredstvi, dobrodelnostjo in kolektivno
samopomočjo.
Prva svetovna vojna in revolucionarno vrenje
po njej sta močno vplivala na razvoj delavske zaš-
čite. Med te okoliščine štejem tudi določbe versaj-
skega mirovnega sistema in mednarodne organi-
zacije dela.
V okviru jugoslovanske države se je takoj po
vojni povečala delavska zaščita. Uveden je bil 8-
urni delovnik, podpiranje brezposelnih, inšpektor-
ji dela 80 imeli velika pooblastila, uvedeni so bili
delavski zaupniki in delavske zbornice. Delavski
sindikati so imeli popolno svobodo delovanja. De-
lavske stranke so imele v prvem jugoslovanskem
parlamentu tretjino poslancev. Vendar se ta trend
ni nadaljeval. Že leta 1920 je prišlo do policijskih
in vojaški intervencij za zadušitev stavkovnega
gibanja. Z Obznano in zakonom o zaščiti države
v letih 1920 in 1921 je bila svoboda sindikalnega
dela omejena.
Po vidovdanski ustavi iz leta 1921 je bilo delo
pod posebno državno zaščito in vlada je imela
ministrstvo za socialno politiko. Ustava iz leta
1931 tega ni imela več, socialno ministrstvo so
priključili ministrstvu za narodno zdravje, kjer se
je zadušilo.
Jugoslovanska delavska zaščitna zakonodaja
iz dvajsetih let je bila že močno omejena. Zakon
o inšpekciji dela iz leta 1921 je z omejenimi denar-
nimi sredstvi onemogočal večje pristojnosti inšpe-
ktorjem dela, po letu 1925 se je njihovo delo za-
dušilo z administriranjem v zvezi z zaposlovanjem
tujih delavcev. Javne borze dela od leta 1922 niso
dobivale več sredstev za podpiranje brezposelnih
in so se morale financirati samo s prispevki od
delavskih mezd, pa še ta sredstva so leta 1927
porabili za stanovanjsko gradnjo. Zakon o zaščiti
delavcev iz leta 1922 je zavrl razvoj delavskih zbor-
nic, ki so do leta 1925 delovale kot začasne brez
rednega financiranja in izvoljenih organov. Delav-
ski zaupniki, ki so bili v posameznih obratih os-
novni zaščitniki delavskih pravic (zlasti v obratih,
kjer ni bilo sindikalnih organizacij), niso mogli
uveljavljati svojih pravic, ker do leta 1927 ni bilo
uredbe o načinu njihovih izvolitev. Zakon o zava-
162
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM DO DRUGE SVETOVNE VOJNE ...
rovanju delavcev iz leta 1922 ni poenotil social-
nega zavarovanja zaposlenih, ampak je ohranjal
vso neenakost pravic, pokojninsko zavarovanje
pa je odložil vse do konca leta 1937.
Sklepanje kolektivnih pogodb je bilo neureje-
no vse do leta 1937, ko je izšla uredba o sklepanju
kolektivnih pogodb, določanju minimalnih mezd,
razsodništvu in arbitraži, ki je odražala odkrito
težnjo po omejevanju sindikalne svobode pri skle-
panju kolektivnih pogodb. Po tej uredbi je država
odločala o minimalnih mezdah, razsojala o sporih
med delavci in delodajalci ob mezdnih gibanjih
in stavkah ter tudi odločala o veljavnosti kolek-
tivnih pogodb.
Za reševanje socialnih vprašanj nedelavskih
slojev je bilo narejeno še dosti manj. Tega prebi-
valstva je bilo še vedno nad polovico, zlasti kme-
čkega prebivalstva, ki se ni moglo preživljati z go-
spodarjenjem svojega premoženja in je bilo več-
krat še v težjem gmotnem položaju kot delavsko
prebivalstvo, ki se je preživljalo z odvisnim delom.
Za izvajanje javnega zdravstva in za reševanje
socialnih vprašanj je imela država ministrstvo za
socialno politiko in narodno zdravje, po bano-
vinah pa ustrezne oddelke. V kriznih obdobjih so
za reševanje najhujših socialnih problemov usta-
navljali bednostne fonde in fonde za javna dela, v
katere so iz državnega proračuna namenjali ome-
jena finančna sredstva. Javno zdravstveno varstvo
in zdravstvena zaščita sta se financirala iz občin-
skih proračunov po zdravstvenih okoliših. Zdrav-
ljenje ni bilo brezplačno, plačevati so ga morali
sami porabniki ali pa bolniške blagajne za svoje
zavarovance. Socialno skrbstvo po občinah je bilo
zelo skromno in odvisno od zmogljivosti občinskih
proračunov. Reševanje socialnih problemov je bilo
zlasti na tem področju izven domene državne
socialne politike in se je reševalo zlasti z metodami
dobrodelnosti, sosedske samopomoči in skladov
podpornih društev, v drugi polovici tridesetih let
tudi z zavarovalniškimi metodami posebnega ljud-
skega zavarovanja Karitas pri vzajemni zavaroval-
nici in življenjskega zavarovanja pri zavarovalnici
Slavija; takih zavarovancev je bilo nad sto tisoč.
V obdobju razvitega kapitalizma do druge sve-
tovne vojne je bilo na Slovenskem reševanje social-
nih problemov pluralno in so ga izvajali:
1.	državne, deželne oziroma banovinske in ob-
činske socialne in socialnoskrbstvene ustanove v
okviru socialne politike,
2.	cerkvene dobrodelne ustanove,
3.	meščanska dobrodelna društva.
4.	bivše stanovske ustanove, ki so se preobli-
kovale v podporne sklade posameznih poklicnih
skupin in dejavnosti v okviru trgovskih in obrtnih
zbornic in tako imenovanih obrtniških zadrug,
5.	delavska podporna društva, ki so reševala
socialne probleme svojih članov v okviru kolek-
tivne samopomoči,
6.	sistem ustanov socialnega zavarovanja in de-
lavske zaščite, ki je bil najpomembnejša oblika
reševanja socialnih problemov.
ustanove za izvajanje socialne
politike in delavske zaščite
Zdravstveno zavarovanje so izvajale bolniške bla-
gajne, ki jih je bilo več vrst: okrajne, obratne, za-
družne in društvene. Pri rudarskih in topilniških
podjetjih so imeli bratovske skladnice. Zavarova-
nje državnih železničarjev so izvajale bolniške
podporne blagajne pri železniških direkcijah. Ena-
ko zavarovanje so imeli tudi železničarji južnih
železnic od 13. januarja 1876. Podjetnik, ki je za-
posloval več kot 100 delavcev, je lahko ustanovil
obratno bolniško blagajno. Sredstva, s katerimi
so bolniške blagajne pokrivale svoje stroške, so
morali preskrbeti delavci in podjetniki skupaj. Dve
tretjini zneskov so morali prispevati delavci, tretji-
no pa delodajalci; vendar prispevki delavcev niso
smeli presegati 3 % njihovih mezd. Bolniške bla-
gajne so dajale zavarovancem v primeru bolezni
denarne podpore v višini 60 % povprečne mezde;
ta podpora je lahko trajala največ 20 tednov. Za-
varovanci so imeli pravico do zdravniške oskrbe,
porodniške pomoči, zdravil in po potrebi tudi pra-
vico do zdravljenja v bolnišnici. Vendar je bilo
zdravljenje v bolnišnici na stroške blagajne časov-
no omejeno na največ štiri tedne in stroški zdrav-
ljenja niso smeli presegati vsote, ki bi jo zavaro-
vanec prejel za bolniško, če bi se zdravil doma.
Ob smrti zavarovanca je znašala pogrebnina 20-
dnevno povprečno mezdo.
Zavarovanje delavcev za onemoglost, starost
in smrt ni bilo splošno. Pokojninsko zavarovanje
so imeli le rudarji v okviru bratovskih skladnic
od leta 1854, državni železničarji od leta 1858 in
železničarji južnih železnic od leta 1876 pri žele-
zničarskem pokojninskem zavodu na Dunaju, na-
meščenci pa od leta 1906. Nameščenci so bili za-
varovani pri pokojninskem zavodu za nameščence
na Dunaju.
Nezgodno zavarovanje je bilo organizirano
163
FRANCE KRESAL
posebej in vse stroške nezgodnega zavarovanja
so morali pokrivati podjetniki. Organizirano je
bilo po panogah. Tovarniški delavci so bili nez-
godno zavarovani pri delavskih nezgodnih zavaro-
valnicah; za Kranjsko in Primorsko je bil sedež v
Trstu, za Koroško in Štajersko pa v Gradcu. Želez-
ničarji so bili nezgodno zavarovani pri železni-
čarski nezgodni zavarovalnici na Dunaju. Rudarji
so bili do leta 1914 nezgodno zavarovani pri svojih
bratovskih skladnicah, potem pa do leta 1918 pri
posebni nezgodni zavarovalnici za rudarje na
Dunaju.
Socialno zavarovanje tudi v okviru Jugoslavije
ni bilo niti enotno, z enakimi pravicami za vse
zaposlene delavce, niti splošno. Rudarji so bili
zavarovani v okviru krajevnih bratovskih skladnic
pri rudarskih in metalurških podjetjih, ki so bile
podrejeni glavni bratovski skladnici s sedežem v
Ljubljani. Zavarovanje železničarjev je izvajal hu-
manitarni in bolniški fond državnega prometnega
osebja pri direkciji državnih železnic v Ljubljani.
Vse te ustanove so za svoje zavarovance izvajale
bolniško, nezgodno in pokojninsko zavarovanje.
Javni in privatni nameščenci so bili bolniško in
nezgodno zavarovani pri trgovskem bolniškem in
podpornem društvu, pokojninsko pa pri pokojnin-
skem zavodu za nameščence v Ljubljani. Državni
uslužbenci so bili zavarovani pri državnem pokoj-
ninskem skladu. Delavci v industriji, obrti in dru-
god zaposleni so imeli samo bolniško in nezgodno
zavarovanje. Pokojninsko zavarovanje za te delav-
ce je bilo uvedeno šele 1. septembra 1937. Za iz-
vajanje zavarovanja je bil namesto prejšnje zveze
bolniških blagajn za Slovenijo ustanovljen okrožni
urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani, ki je imel
sedež na Miklošičevi cesti v lastni stavbi. Imel je
največ zavarovancev (83% vseh), a bistveno manj
železničarjev in rudarjev. Za vzdrževanje in delo-
vanje delavskih zdravstvenih ustanov in za izplače-
vanje bolniških podpor so od zavarovancev zbra-
li letno okrog sto milijonov dinarjev obveznih pris-
pevkov, za pokojnine pa še dodatnih sto milijonov.
Okrožni urad je imel ambulante v Ljubljani, Kra-
nju, Mariboru, Celju in na Ptuju; v večjih podjetjih
so delali zavodski zdravniki v tovarniških ordina-
cijah, drugod pa pogodbeni zdravniki. Imel je tudi
zdravilišča in okrevališča. Svojim zavarovancem
je plačeval zdravljenje v javnih bolnišnicah in dis-
panzerjih. Rudarji in metalurgi so imeli svoje bol-
nišnice v Trbovljah in na Jesenicah, zdravstvene
ambulante so imeli pri vseh krajevnih bratovskih
skladnicah v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju, Ko-
čevju, Laškem, Velenju, Krmelju, Brestanici, na
Jesenicah, v Celju, Štorah, na Mežici, v Prevaljah
in na Ravnah. Železničarji niso imeli svojih bol-
nišnic in sanatorijev. Imeli pa so razvejano mrežo
45 ambulant, oddelke pri zdraviliščih na Golniku,
v Vrnjački banji in v Rogaški Slatini, za klimatsko
zdravljenje železničarskih otrok pa mladinski dom
v Martuljku.
Število zavarovancev je hitro naraščalo; samo
na Kranjskem je od 13.125 zavarovancev leta 1889
naraslo na 32.140 leta 1913. Na vsem slovenskem
ozemlju je bilo pred prvo svetovno vojno okrog
95.000 zavarovancev. Do druge svetovne vojne
je bilo v slovenskem delu Jugoslavije v socialno za-
varovanje vključenih prek 140.000 zavarovancev,
kar je bilo okrog 59 % slovenskih gospodinjstev.
Javna zdravstvena služba je skrbela za zdravni-
ško pomoč, zdravstveno zaščito in omejevanje na-
lezljivih in socialnih bolezni vsega prebivalstva.
Izvajale so jo državne, pokrajinske (banovinske),
občinske in krajevne zdravstvene ustanove in jav-
ne bolnišnice in zdravilišča. V Sloveniji je bilo 113
združenih in 7 samostojnih zdravstvenih občin z
nastavljenimi zdravniki, 12 javnih bolnišnic in 5
zdravilišč. Bolnišnice so bile javne in privatne. Pri-
vatne so bile zlasti bolnišnice bratovskih skladnic,
redovniške (Kandija pri Novem mestu, Ormož)
in bolnišnica Rdečega križa v Slovenskih Konji-
cah. Sanatoriji so bili vsi v privatni lasti. Sanatorij
»Šlajmerjev dom« je bil last trgovskega bolniškega
in podpornega društva, sanatorij »Emona« je bil
last primarija dr. F. Derganca, sanatorij »Leo-
nišče« je bil lasti družbe sv. Vincencija Pavelskega.
V Mariboru sta bila dva sanatorija; enega je imel
dr. Mirko Černič, drugega pa dr. Benjamin Ipavec.
Javne splošne bolnišnice so bile državne, banovin-
ske (prej deželne) in občinske. Vse so v letih do
druge svetovne vojne prenovili in povečali. Na no-
vo so leta 1923 odprli bolnišnico za ženske bole-
zni v Ljubljani in leta 1932 bolnišnico za duševne
bolezni v Novem Celju. Zavetišče onemoglim so
ponujali hiralnici na Ptuju in v Vojniku in več pri-
vatnih in občinskih zavodov. Tudi največja zdra-
vilišča (Rogaška, Laško, Dobrna, Topolšica, Gol-
nik) so bila v javni lasti, bodisi v državni ali v lasti
zavodov zdravstvenega zavarovanja.
Vse javne bolnišnice je leta 1918 prevzela na-
rodna vlada za Slovenijo in jih podredila zdravs-
tvenemu oddelku, kije deloval do 19. aprila 1919,
ko je vse zdravstvo v Sloveniji prevzela osrednja
vlada v Beogradu. V državni upravi so bile do leta
1927, ko so prišle pod pokrajinsko samoupravo.
164
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM DO DRUGE SVETOVNE VOJNE ...
Zdravstvena odbora pokrajinskih samouprav v
Ljubljani in Mariboru sta delovala do 1. januarja
1930, ko je njihove naloge prevzel oddelek za
socialno politiko in narodno zdravje pri banski
upravi Dravske banovine, ki je odslej izvajal javno
zdravstveno službo. V javnem zdravstvu je de-
lovalo 120 državnih zdravnikov po zdravstvenih
občinah, 28 državnih zdravstvenih domov, 2 spe-
cialni šolski polikliniki, 2 samostojni posvetoval-
nici za matere z dojenčki in več protituberkuloz-
nih dispanzerjev, ki jih je do polovice financirala
država, preostalo pa občine. V zdravstvenih do-
movih so bile splošne ambulante, šolska poliklini-
ka, otroški dispanzer in posvetovalnica za noseč-
nice. Zdravstvena zaščita se je financirala iz javnih
sredstev, zdravljenje občanov, ki so ga izvajali javni
in privatni zdravniki, pa za plačilo ustreznega ho-
norarja in materialnih sredstev. Za bolnišnično
zdravljenje je oskrbne stroške določala država.
Občani, ki niso imeli zdravstvenega zavarovanja
(kmetje, obrtniki ipd.), so morali te stroške plače-
vati sami ali s pomočjo socialnega skrbstva. Letni
stroški zdravstvene zaščite so znašali okrog 3,5
milijona dinarjev, stroški zdravljenja bolezni in
poškodb pa okrog 51,7 milijona; slabo tretjino te
vsote so poravnale različne bolniške blagajne za
svoje zavarovance. Nezavarovano kmečko prebi-
valstvo so zdravstveni stroški bremenili skoraj to-
liko, kot so znašali njihovi zemljiški davki.
Socialno skrbstvo občin in mestnih občin je
reševalo socialne probleme vseh občanov. Po vi-
dovdanski ustavi iz leta 1921 je bila za socialno
politiko zadolžena država. Izdajala je zakone in
uredbe, izvajanje socialne politike pa so morale
prevzeti ustanove socialnega zavarovanja z last-
nim financiranjem. Na zakonodajnem in finanč-
nem področju se je država angažirala skoraj samo
pri reševanju socialnega vprašanja delavstva. So-
cialno skrbstvo in reševanje socialnih vprašanj os-
talih ljudi v stiski je prepustila v reševanje banovi-
nam in občinam. Delavci in nameščenci so imeli
zadovoljivo socialno zavarovanje, ki so ga financi-
rali z obveznimi prispevki. Z davkom na delo so
prispevali tudi velik del proračunskih sredstev so-
cialnega skrbstva. Država je finančno sodelovala
samo v izrednih primerih z enkratnimi ali občas-
nimi dotacijami.
Veliko slabše od delavskih so bile materialne
možnosti za reševanje socialnih problemov kmeč-
kega prebivalstva in ostalih kategorij ogroženega
prebivalstva ter za razvoj socialnega skrbstva. To
obliko socialne politike so izvajale občine iz svojih
proračunskih sredstev, iz kreditov (za občinska
stanovanja) in iz ubožnih skladov. Ubožnih skla-
dov je bilo malo, namenjeni so bih oskrbi obubo-
žanih meščanov. Kredite za gradnjo občinskih sta-
novanj so najemale samo mestne občine in zelo
industrializirane podeželske občine Trbovlje, Za-
gorje, Šoštanj, Kočevje, Ruše in Ravne. Glavno
breme socialnega skrbstva je šlo iz občinskih pro-
računov. Občine so za socialno skrbstvo dajale
med 6 in 8 % svojih proračunskih sredstev. Obseg
teh sredstev je bil odvisen od velikosti in gospodar-
ske razvitosti občin. Zlasti pereče je bilo izvajanje
socialnega skrbstva podeželskih občin s prevladu-
jočim deležem kmečkega prebivalstva, ki je bilo
brez vsakršnega socialnega zavarovanja. Revščine
in socialnih problemov je bilo med kmečkim pre-
bivalstvom veliko. Socialnopolitičnih ukrepov ni
bilo, organizirane kolektivne samopomoči tudi ne
(kmetijsko zadružništvo je imelo drugačno vlogo).
Socialne probleme so reševali skoraj samo z do-
brodelnostjo. Socialno skrbstvo podeželskih občin
je bilo zelo skromno. Malo je bilo redno podpira-
nih občanov in še te podpore so bile bolj miloščina
kot pa socialno skrbstvo. V vseh občinskih zaveti-
ščih za onemogle na podeželju je bilo prostora
komaj za 240 oseb. Večina občin takih zavetišč
sploh ni imela. Na podeželju je bila še zelo razvita
oskrba onemoglih občanov po hišah in beračenje.
Beračiti so morali pogosto tudi tisti onemogli ob-
čani, ki so bili v občinskih zavetiščih ali pa so preje-
mali občinsko podporo, ki je bila nezadostna.
Oblike socialnih pomoči so bile različne. Naj-
pogostejše so bile denarne podpore, občasne pod-
pore v obliki hrane, kurjave in obleke, stanovanje
v zavetiščih ali občinskih stanovanjih ali samó
stanovanje, hrana pa pri občanih. Popolna oskrba'
je bila zelo redka. V mestnih občinah je bilo več
sredstev za izvajanje socialnega skrbstva. Vendar
so bile v mestih tudi potrebe večje in življenje dra-
žje. Mestne občine Ljubljana, Maribor, Celje in
Ptuj so imele socialnopolitične urade in organizira-
no obliko socialnega skrbstva. Socialno skrbstvo
je obsegalo starostno oskrbo onemoglih občanov,
mladinsko skrbstvo, delavsko skrbstvo in podpira-
nje socialnih in dobrodelnih organizacij. Po ob-
segu najpomembnejša je bila starostna preskrba.
Po podatkih za leto 1929 je bilo starostnih os-
krbovancev v Ljubljani 1.238, v vseh štirih avto-
nomnih mestih pa 2.556. Za njihovo starostno
preskrbo so ta mesta prispevala 4,851 milijona
dinarjev, največ v Ljubljani. Polovica teh sredstev
je bila porabljena za vzdrževanje mestnih zavetišč
165
FRANCE KRESAL
za onemogle, kjer je prebivalo 422 oskrbovancev.
Za okrog L500 onemoglih oseb so izplačevali red-
ne in izredne denarne podpore, ki so znašale po
1.700 do 2.500 din letno, kar je bilo manj kot
tretjina eksistenčnega minimuma. Poleg teh so bile
še druge oblike starostne preskrbe: obleka, obu-
tev, zdravila, prehrana in drva, oskrba bolnika na
domu, oskrba onemoglega občana v zunanjih za-
vodih (103 primeri).
Mladinsko skrbstvo je obsegalo redne in izred-
ne denarne podpore, obleko in obutev, podpore
za šolske potrebščine, oskrbo v dnevnih zavetiščih
in v zavodih. Manjše vsote in za manjše število
otrok so namenjali počitniškim kolonijam, varst-
vu, rejninam. Iz mladinskega skrbstva je dobilo
pomoč 995 otrok v višini 1,678.305 dinarjev.
Za delavsko skrbstvo so mestne občine name-
nile 445.000 dinarjev. Te vsote niso delili indivi-
dualnim porabnikom, pač pa skladu za brezposel-
ne, za vajence, za delavske izobraževalne tečaje
in za delavsko zatočišče (azil v delavskem domu),
kjer so se lahko brezposelni delavci in iskalci za-
poslitve na potovanju spočili in pozimi ogreli. Do-
brodelne in socialne organizacije so avtonomna
mesta podprla z vsoto 431.500 dinarjev.
Izven socialnega skrbstva so bila sredstva, ki
so jih mestne občine namenjale za reševanje sta-
novanjskih vprašanj socialno ogroženih občanov.
Ta sredstva so do leta 1929 znašala 92 milijonov
dinarjev (samo v Ljubljani 61,933.326) in z njimi
je bilo zgrajenih 960 stanovanj. Občine so po-
magale pri reševanju stanovanjskih vprašanj tudi
na druge načine: jamstvo za stanovanjsko posoji-
lo, prodaja poceni občinskega zemljišča za zidavo,
popravilo starih hiš, denarna podpora, posredo-
vanje pri odpovedi stanovanja, določanje maksimi-
ranih stanarin, zaščita stanovalcev. Poverjeništvo
za socialno skrbstvo pri narodni vladi je takoj po
vojni s posebno odredbo razglasilo občine, za ka-
tere so veljali predpisi o začasnem odvzemu praz-
nih stanovanj (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj,
Jesenice, Tržič in Zagorje). Za odvzem in razde-
ljevanje stanovanj so bili ustanovljeni stanovanjski
uradi. Premožnejši najemniki niso bili zaščiteni.
Stanovanjska zaščita in dodeljevanje stanovanj sta
prenehala 1. novembra 1929. Stanovanjska za-
ščita v povojnem času splošnega pomanjkanja je
bila pomembna in učinkovita.
Samo zaradi primerjave z obsegom dela jav-
nega socialnega skrbstva omenjamo zasebno do-
brodelnost, ki je izvajala podobno dejavnost, ven-
dar v veliko večjem obsegu. V obdobju razvitega
kapitalizma in meščanskega družbenega reda so
pretežni del reševanja socialnih problemov pre-
vzele državne, deželne oziroma banovinske in ob-
činske ustanove. Vendar zaradi tega ni prenehala
zasebna dobrodelnost, niti ni nazadovala. Ohrani-
la je svoje področje dela in ga celo razširila; držav-
na oblast je to dejavnost dopuščala in tudi podpi-
rala. Materialna osnova zasebne dobrodelnosti je
bilo premoženje ustanov, ki se je oblikovalo iz
volil in donacij in iz premoženja verskih skladov
(največji je bil kranjski verski sklad) in ubožnih
skladov ter se je dopolnjevalo tudi iz javnih sred-
stev. Pred drugo svetovno vojno je na Slovenskem
delovalo nad 1.000 dobrodelnih društev, razveja-
na mreža podružnic slovenskega Rdečega križa
in številni zavodi in ustanove verskih kongregacij
s socialno vsebino dela. Večina teh organizacij in
ustanov je delovala že od srede 19. stoletja naprej.
Po prvi svetovni vojni je bil v Ljubljani ustanovljen
slovenski Rdeči križ in več dobrodelnih društev
jugoslovanskega značaja. Po obsegu in razvejano-
sti karitativnega delovanja je bila najpomembnejša
družba svetega Vincencija Pavelskega; za prosto-
voljno oskrbovanje revežev in varstvo mladine je
bila ustanovljena leta 1876 v Ljubljani in leta 1879
v Mariboru. Pred drugo svetovno vojno je imela
ta družba v Sloveniji 34 podružnic in konferenc;
leta 1937 je na primer za podporo 4.000 revežev
porabila 2 milijona dinarjev. Iz bivšega patronata
za mladino te družbe je bilo leta 1918 ustanovlje-
no škofijsko društvo za varstvo sirot v Ljubljani.
Leta 1920 je bila ustanovljena družba svete Eliza-
bete za ljubljansko škofijo s 14 konferencami. Zelo
številna so bila dobrodelna katoliška društva, ki
so skrbela za socialno ogrožene, za mladino in
za ostarele; v njihovem okviru so delovali otroški
vrtci, internati, domovi za socialno in zdravstveno
prizadeto mladino, dijaške in ljudske kuhinje, po-
čitniški domovi, zavetišča za ostarele in onemogle.
Za izseljence je skrbela družba svetega Rafaela.
Za koordinacijo katoliških dobrodelnih društev
sta bili leta 1930 ustanovljeni karitativni zvezi v
Ljubljani in Mariboru. Številne cerkvene ustanove
so vzdrževale svoje bolnišnice, podpirale bolniš-
nično zdravljenje in s svojim osebjem delovale tudi
v javnih bolnišnicah. Obseg dela cerkvenih dobro-
delnih ustanov in društev je bil velik in raznolik.
Med dvema vojnama so samo Vincencijeve in Eli-
zabetine družbe podpirale po okrog 5.000 oskr-
bovancev v višini 3 milijone dinarjev letno.
Posredovanje dela in podpiranje brezposelnih
delavcev so v prvih letih po vojni prevzele občine.
166
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM DO DRUGE SVETOVNE VOJNE ...
Po zakonu o zaščiti delavcev iz leta 1922 so te
pristojnosti prešle na državne borze dela, ki so
se leta 1928 preoblikovale v javne borze dela z
lastnim financiranjem iz prispevkov od delavskih
mezd. Vendar to ni bila zadovoljiva oblika zava-
rovanja za primer brezposelnosti. Brezposelnim
so dajale podpore v denarju, hrani ali v drugi ob-
liki; imele so tudi delavska zatočišča, kjer so brez-
poselni delavci in delavci na poti do nove službe
dobili hrano v delavskih kuhinjah, najosnovnejše
zavetišče v velikih čakalnicah in prenočišče. Delav-
ska zatočišča so bila urejena v Ljubljani, Kranju,
Celju, Mariboru in Murski Soboti. V Ljubljani je
bil to Delavski dom, kjer je bila tudi poslovalnica
borze dela. Oskrba v delavskih zatočiščih je bila
brezplačna.
Inšpekcije dela so dobile velike pravice in dol-
žnosti pri delavski zaščiti. Nadzirale so izpolnje-
vanje predpisov o varovanju zdravja in življenja
delavcev v delavnicah in tovarniških prostorih,
predpisov o zaposlovanju delavstva, delovnem
času in počitku med delom, predpisov o delovnih
redih in o izplačevanju delavskih zaslužkov. Mo-
rale so posredovati v sporih med delavci in delo-
dajalci. Inšpektorji dela so reševali tudi prošnje
tujih državljanov za podaljševanje zaposlitve. Vlo-
ga inšpekcij dela se je pozneje skrčila samo na
ugotavljanje pomanjkljivosti in formalni pregled
industrijskih obratov, ničesar pa niso storile za
zagotovitev pravic delavcev.
delavske organizacije
Delavski zaupniki in delavske zbornice so bile ob-
vezne delavske zaščitne ustanove in ustanove za
zastopanje stanovskih interesov delavcev in name-
ščencev, ki so jih volili vsi zaposleni. Dejavni so
bili tudi na področju socialne politike. Delavski
zaupniki so bili predstavniki vseh zaposlenih de-
lavcev in nameščencev po posameznih obratih.
Slovenska narodna vlada jih je v industrijskih ob-
ratih uvedla z uredbo že 18. decembra 1918. V
razmerah ob koncu prve svetovne vojne in takoj
po njej so delavci na številnih zborovanjih zahte-
vali uvedbo delavskega nadzora tovarniških obra-
tov. Poznejše uredbe in zakon o zaščiti delavcev
iz leta 1922, ki je vpeljal delavske zaupnike v vsa
podjetja, jim je določil le zaščitno vlogo. Imeli so
pravico varovati gospodarske, socialne in kulturne
interese delavcev, sodelovati pri sklepanju kolek-
tivnih pogodb in posredovati v sporih med delavci
in delodajalci. Delavske zaupnike so volili iz svojih
vrst vsi zaposleni delavci obrata (od 2 do 16 glede
na število zaposlenih). Uživali so zaupniško imuni-
teto; delodajalci jih niso smeli odpuščati. Če ni
bilo v podjetju sindikalne organizacije, so bili de-
lavski zaupniki edini zastopniki delavcev in njiho-
vih pravic v posameznem obratu. Splošno stanov-
sko zastopstvo, zaščito ekonomskih, socialnih in
kulturni interesov vseh delavcev in nameščencev
so izvajale delavske zbornice.
Delavska zbornica za Slovenijo v Ljubljani je
bila ustanovljena z uredbo 21. maja 1921; do iz-
volitve samoupravnih organov zbornice leta 1925
je delovala kot začasna. Njene ekspoziture so bile
v Mariboru, Celju, Kranju in Murski Soboti;
prostore so imele v lastnih zgradbah. V Ljubljani
si je delavska zbornica leta 1927 zgradila poslovno
zgradbo na Miklošičevi cesti. V novi stavbi delav-
ske zbornice so dobile svoje prostore še druge
delavske ustanove, in sicer borza dela, inšpekcija
dela, izseljeniški urad, javna kuhinja z delavsko
menzo, knjižnica delavske zbornice, delavske
kulturne in strokovne (sindikalne) organizacije.
Člani delavske zbornice so bili vsi zaposleni delav-
ci in nameščenci, starejši od 18 let. Zbornica je
imela za svoje delovanje lastna sredstva; dobivala
jih je iz obveznih delavskih prispevkov. Z njimi je
financirala tudi delovanje delavskih zaupnikov,
podpirala delavske strokovne organizacije in ob-
časno podpirala brezposelne in delavce v material-
ni stiski.
Meščanske stranke praviloma niso imele večjih
socialnih programov. Delavska socialnodemokrat-
ska stranka je od devetdesetih let 19. stoletja na-
prej gradila svoj minimalni program zlasti na so-
cialnih reformah (socialisti reformisti). Na osnovi
papeške enciklike Rerum novarum iz leta 1891
se je razvil socialni program krščanskega socializ-
ma. Borbeni del za uvajanje in izvajanje socialne
politike pa so bile delavske sindikalne organiza-
cije, ki so vodile delavsko gibanje. Razvijale so se
v okviru treh sindikalnih central. Najmočnejše in
najstarejše je bilo socialistično delavsko gibanje,
nekoliko pozneje se je razvilo šibkejše krščansko-
socialistično gibanje. Narodnosocialne delavske
organizacije so bile manj številčne in tudi uvelja-
vile so se pozneje. Največ članstva so imele med
železničarji in uslužbenci.
Sindikalne organizacije so vodile delavsko gi-
banje za izboljšanje svojega socialnega in mate-
rialnega položaja, za boljše delovne pogoje, krajši
delovni čas, predvsem pa za višje mezde. Poleg
167
FRANCE KRESAL
tega so s sredstvi sindikalne članarine reševali tudi
socialne stiske svojih članov. Slaba polovica teh
sredstev je bila namenjena za solidarnostno po-
moč članom v stiski in za stavkovni sklad, preostali
del je bil namenjen upravnim stroškom, sindikal-
nemu tisku, izobraževanju in agitaciji. Nekatere
sindikate so finančno podpirale tudi politične
stranke. Članstvo v njih je namreč temeljilo tudi
na višjih denarnih podporah, ki jih je tak sindikat
dajal svojim članom ob bolezni, nezgodi in stavki.
viri za zgodovino
socialne politike
Arhivsko gradivo, ki je nastalo ob delovanju uprav-
nih državnih organov in socialnopolitičnih usta-
nov, se hrani v javnih arhivih. Pregled arhivskega
gradiva v arhivih Slovenije vsebujejo različni arhiv-
ski vodniki. Prvi je leta 1960 izšel Splošni pregled
fondov državnega arhiva LRS. Pomembne dopol-
nitve splošnega pregleda je prinesel Vodnik po
arhivih Slovenije, ki ga je leta 1965 izdalo društvo
arhivarjev Slovenije. Leta 1980 je izšel Vodnik po
fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki je v do-
polnjeni obliki izšel še leta 1992. Leta 1984 je v
Beogradu izšel seznam vseh arhivskih fondov in
zbirk v arhivih in arhivskih oddelkih Slovenije, ki
ga je izdala zveza arhivskih delavcev Jugoslavije v
okviru skupne edicije osmih knjig po republikah
in avtonomnih pokrajinah s skupnim naslovom
Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ. Leta 1999 je izšel
Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva republike Slo-
venije v treh obsežnih knjigah enciklopedičnega
formata. Leta 1999 je izšel vodnik po arhivskem
gradivu nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Vsako-
letne nove pridobitve fondov in zbirk arhivov v
zadnjih dveh desetletjih objavlja glasilo arhivskega
društva in arhivov Slovenije z naslovom Arhivi.
Arhivsko gradivo, ki je nastalo ob delovanju
upravnih organov državne oblasti centralnih usta-
nov s sedežem v Ljubljani, je v arhivu republike
Slovenije. Gradivo, ki je nastajalo pri lokalnih or-
ganih oblasti, pa je v pokrajinskih arhivih, in sicer
za Štajersko v pokrajinskem arhivu Maribor, v
zgodovinskem arhivu Celje in v zgodovinskem ar-
hivu Ptuj, za Primorsko v pokrajinskem arhivu
Koper in v pokrajinskem arhivu Nova Gorica, za
osredno Slovenijo pa v zgodovinskem arhivu Lju-
bljana. Zgodovinski arhiv Ljubljana je organiziran
po enotah, in sicer: mestni arhiv Ljubljana, enota
za obljubljansko območje v Ljubljani, enota za
Dolenjsko in Belo Krajino v Novem mestu, enota
za Gorenjsko v Kranju, enota v Škofji Loki in
enota v Idriji. Zgodovinski arhiv Ljubljana se oze-
meljsko dokaj ujema z območjem nekdanje dežele
Kranjske. Za socialno politiko je največ gradiva v
fondih upravnih organov. Vsebuje gradivo za ubo-
žne in dobrodelne zadeve, policijske zadeve (pri-
silne delavnice), zdravstvene zadeve (najdenčki),
zavetišča za onemogle, za reveže, za zadeve mla-
dinskih, šolskih in socialnih ustanov (Marjanišče,
Zavod za usposabljanje Janez Leveč ipd.).
Nadškofijski arhiv v Ljubljani hrani arhivsko
gradivo, ki je nastalo ob delovanju ljubljanske
škofije, njenih uradov, ustanov in župnij. Hrani
gradivo številnih dobrodelnih ustanov in društev.
V arhivu republike Slovenije je za našo razi-
skavo pomembno troje vrst arhivskega gradiva:
primarni arhivski viri s področja državne uprave,
s področja zdravstva in sociale, s področja po-
litičnih strank in sindikatov in posamezne arhivske
zbirke. Arhivsko gradivo, ki je nastalo in se ohra-
nilo v okviru delovanja državne uprave in javnih
služb do leta 1918, je v arhivu republike Slovenije
samo za Kranjsko, in sicer kranjskih deželnih in
državnih (deželnoknežjih) organov oblasti, ura-
dov in komisij dežele Kranjske s sedežem v Ljub-
ljani. Za slovenski del Štajerske in Koroške je to
gradivo do leta 1918 v arhivih v Gradcu in Celov-
cu, za Primorsko pa do leta 1946 v Trstu.
Za Kranjsko je do leta 1918 arhivsko gradivo
za zgodovino socialne politike v arhivskih fondih.
Deželni stanovi za Kranjsko obsegajo gradivo za
starejše obdobje in do leta 1861. Med gradivom
so zanimivi podatki o ubožnih ustanovah in naj-
denčkih. Arhivski fond deželnega zbora in deželne
vlade v Ljubljani obsega gradivo za obdobje od
1861 do 1918. Gradivo vsebuje podatke o ubožnih
zadevah, dobrodelnih ustanovah, o zavodih za sle-
pe in gluhoneme, o prisilnih delavnicah. Deželno
predsedstvo za Kranjsko obsega gradivo za čas
od 1791 do 1918, in sicer o splošni bedi, o usta-
novitvi in o odpravi župnijskih ubožnic. Okrajna
glavarstva vsebujejo gradivo zdravstvenih in ubo-
žnih zadev, tudi dobrodelnih ustanov na lokalni
ravni za obdobje 1849 do 1918. Fondi bratovskih
skladnic in bolniških blagajn vsebujejo podatke o
socialnem zavarovanju.
Po letu 1918 in ustanovitvi Jugoslavije arhivsko
gradivo obsega jugoslovanski del Slovenije. Gra-
divo za zgodovino socialne politike je v arhivskih
fondih državnih upravnih ustanov. Oddelek za
socialno skrbstvo narodne vlade za Slovenijo in
168
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM DO DRUGE SVETOVNE VOJNE ...
pokrajinske uprave za Slovenijo obsega gradivo
za čas od 1918 do 1924. Arhiv vsebuje gradivo o
mladinskem skrbstvu, okrajnih bolniških blagaj-
nah, o vojnih invalidih in o stanovanjski zaščiti
(stanovanjsko sodišče). Oddelek za socialno poli-
tiko velikega županstva ljubljanske in mariborske
oblasti obsega gradivo za čas od 1924 do 1929.
Banski svet Dravske banovine je bil posvetovalni
organ bana in je razpravljal tudi o socialnih za-
devah. V stenografskih zapisnikih njegovih sej je
gradivo za čas od 1929 do 1941. Oddelek za so-
cialno politiko in narodno zdravje kraljevske ban-
ske uprave Dravske banovine obsega gradivo za
čas od 1929 do 1941. Arhivsko gradivo vsebuje
spise inšpekcije dela (nadzorniška poročila, kolek-
tivne pogodbe, minimalne mezde), spise o izsel-
jencih, o sezonskih zaposlitvah, spise sklada za
zidanje delavskih stanovanj in spise o upravljanju
državnih bolnišnic. Državna posredovalnica za
delo in javna borza dela v Ljubljani obsega gradivo
za čas od 1918 do 1941. Gradivo vsebuje zapisnike
sej in poročila o delu in poslovanju, finančne zade-
ve in načrte stavb javne borze dela v Celju in v
Kranju.
Arhivsko gradivo s področja samoupravnih so-
cialnih in delavskih ustanov ima delavska zbornica
za Slovenijo v Ljubljani za čas od 1921 do 1941.
Gradivo vsebuje zapisnike sej skupščine, predsed-
stva in upravnega odbora zbornice, sej tarifnega,
kulturno-prosvetnega in knjižničnega odseka,
splošne upravne zadeve, finance, dopise z ekspo-
ziturami v Celju in Mariboru, z osrednjim tajniš-
tvom v Beogradu in z drugimi zbornicami, gradivo
o socialni zakonodaji, o delavskih zaupnikih, o
mezdnih gibanjih in stavkah, o kolektivnih pogod-
bah, o sindikalnih organizacijah in o drugih de-
lavskih zadevah. Fondi glavne bratovske skladnice
v Ljubljani in 13 krajevnih bratovskih skladnic vse-
bujejo poročila o poslovanju v obdobju od 1854
do 1945. Okrajna bolniška blagajna v Ljubljani
obsega gradivo za čas od 1889 do 1922. Okrožni
urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani in 9 nje-
govih poslovalnic obsega gradivo za čas od 1922
do 1941. Zavod za slepe vojne invalide prve sve-
tovne vojne in zavod za slepe otroke v Ljubljani
in v Kočevju sta predhodnika zavoda za slepo in
slabovidno mladino v Ljubljani, ki obsega gradivo
za čas od 1919 do 1944.
Trije arhivski fondi vsebujejo socialnopolitično
gradivo do druge svetovne vojne, in sicer: jugoslo-
vanska socialnodemokratska stranka, pokrajinska
sekcija socialistične delavske stranke Jugoslavije
(komunistov) in jugoslovanska strokovna zveza.
Viri za zgodovino socialne politike so zakoni
in uredbe, objavljeni v uradnih listih. Letna in ob-
časna poročila ustanov socialne politike in delav-
ske zaščite je v tiskani obliki objavljala večina usta-
nov. Nekatere ustanove so izdajale tudi mesečne
publikacije, ki so bile deloma uradna glasila, delo-
ma pa socialnostatistične revije. Vse tiskane publi-
kacije se praviloma hranijo v narodni in univerzi-
tetni knjižnici. Tiskana letna poročila so o svojem
poslovanju izdajali inšpekcija dela, javna borza
dela, delavska zbornica, pokojninski zavod za na-
meščence, okrožni urad za zavarovanje delavcev
in glavna bratovska skladnica. Vsa okvirna delav-
skozaščitna zakonodaja je izšla v Delovnopravnem
zborniku, ki ga je leta 1940 izdalo društvo Pravnik
v Ljubljani, priredil ga je in opombe napisal dr.
Stojan Bajič.
Radnička zaštita, ki jo je 15. aprila 1919 začela
izdajati Zemaljska blagajna za potporu bolesnih
radnika i za osiguranje protiv nezgodama v Zagre-
bu kot svoje uradno glasilo, je bila tudi socialno-
politična revija, ki je objavljala članke in razprave
s področja socialnega zavarovanja pri nas in v dru-
gih državah. Ko je bil 1. julija 1922 ustanovljen
osrednji urad za zavarovanje delavcev (SUZOR)
s sedežem v Zagrebu, je Radnička zaštita postala
njegovo uradno glasilo in je poleg okrožnic in za-
konov objavljala mesečna poročila o številu zava-
rovanih delavcev po industrijskih vejah, mezdnih
razredih, starostnih skupinah, po spolu in po ok-
rožnih uradih; še naprej je ostala tudi socialnopoli-
tična revija. Izhajala je do leta 1941.
Socijalni arhiv, ki ga je leta 1935 začela izdajati
Središnja uprava za posredovanje rada v Beogra-
du, je bila deloma socialnopolitična revija, deloma
pa uradno glasilo. V prvem delu je prinašala raz-
prave in študije s področja socialne politike doma
in v tujini, v drugem delu pa uradna poročila os-
rednje uprave za posredovanje dela, zakone, pra-
vilnike in uredbe in statistiko o zaposlenosti, šte-
vilu prostih delovnih mest in številu brezposelnih.
Revija je izhajala mesečno do leta 1941.
Zelo koristne so razprave in statistični podatki,
ki jih je prinašala statistična revija Indeks. Revijo
je leta 1929 začela izdajati delavska zbornica v
Zagrabu. Odgovorni urednik je bil Arthur Benko
Grado; napisal je večino razprav in statističnih
študij ter leta 1936 postal tudi lastnik revije. Iz-
hajala je četrtletno do konca leta 1940.
Sindikalna glasila vsebujejo gradivo o socialnih
razmerah delavstva, o njihovem delavskem giba-
169
FRANCE KRESAL
nju za izboljšanje materialnega položaja, zlasti po-
datke o mezdnih gibanjih in stavkah, o delavskih
strokovnih organizacijah. Die Gewerkschaft ]q bil
glasilo avstrijske centralne strokovne komisije in
socialnopolitična revija, ki je izhajala na Dunaju
od 1899 do 1918. Vsebuje izčrpno statistično
gradivo o številu članstva v socialistični strokovni
komisiji po deželah in po strokah, o mezdnih in
stavkovnih gibanjih. Revija je objavljala tudi social-
nopolitične razprave. Podatke o socialnih razme-
rah slovenskega delavstva pred prvo svetovno voj-
no je objavljal Rdeči prapor, glasilo jugoslovanske
socialne demokracije, ki je izhajalo od 1899 do
1905 v Trstu in nato do 1920 v Ljubljani. Delavec,
ki je izhajal od 1914 do 1941, je bil glasilo socia-
listične strokovne komisije za Slovenijo. Strokovna
borba je bila glasilo komunističnih neodvisnih sin-
dikatov in je izhajala od 1922 do 1924. Ujedinjeni
sindikati, ki so izhajali od 1926 do 1940 v Beogra-
du, so bili glasilo socialističnih Ursovih sindikatov,
ki so bili v Sloveniji zelo aktivni pri oblikovanju
delavske socialne politike. Delavska pravica je bilo
sindikalno glasilo krščanskosocialistične jugoslo-
vanske strokovne zveze inje izhajalo od 1928 do
1941.
LITERATURA
S. Anžič (2002), Skrb za uboge v deželi Kranjski. Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja
do leta 1918. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana.
A. Brusatti (1965), Österreichische Wirtschaftspolitik vom Josephinismus zum Ständestaat. Wien:
Jupiter Verlag.
S. Ilešič ( 1939), Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja.
V: Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja / Socialno
ekonomski inštitut v Ljubljani, zbirka študij št.5. Ljubljana: Geografski inštitut Univerze kralja
Aleksandra v Ljubljani.
M. Jerai ( 1995), Slovenski sindikati in socialna politika 1945-1950. Ljubljana: Arhiv Republike Slove-
nije.
V. KisovEC (1913), Delavsko zavarovanje proti nezgodam. Kratek pregled zavarovanja in zavarovalnic
s posebnim otirom na Slovence. Gorica: Socialna matica.
170
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM DO DRUGE SVETOVNE VOJNE ...
F. Kresal (2003), Socialna politika na Slovenskem do druge svetovne vojne. V: O. Luthar, J. Perovšek
(ur.). Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana: Založba ZRC SAZU (297-304).
-	(2003), Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990. V: Zbornik ob
sedemdesetletnici Marije Oblak-Čarni, Arhivi, 26, 1: 145-152.
-	(2002), Dobrodelnost in socialna politika v razmerju cerkve do države v Sloveniji do druge svetovne
vojne. V: A. Šelih in J. Pleterski (ur.). Država in cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki. Ljubljana:
SAZU (197-190).
-	(2002), Zbornice in združenja v Sloveniji 1918-1945. Prispevki za novejšo zgodovino, 42, 1: 33-
44.
-	(1998), Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne
vojne. Ljubljana: Cankarjeva založba.
-	(1997), Gradnja socialnih stanovanj in stanovanjska zaščita v Sloveniji med vojnama. Zgodovina v
šoli, 6, 3: 16-22.
-	(1997), Posestna struktura od zemljiške odveze do agrarne reforme na Slovenskem. Zgodovina v
šoli, 6, 1: 16-25.
-	(1995), Gospodarska politika v Sloveniji v okviru prve Jugoslavije. Arhivi, 18, 1 -2: 30-42.
-	(1985), Sindikati in njihov boj za izboljšanje socialnega in materialnega položaja delavstva v Sloveniji
v obdobju 1918-1941. V: Sindikalno gibanje na Slovenskem. Ljubljana: Delavska enotnost (15-
32).
-	(1970), Delavsko zadružništvo na Slovenskem. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 10,1-2:
67-79.
-	(1969), Pregled razvoja delavsko zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med
obema vojnama. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 8-9, 1-2: 103-190.
F. Uratnik (1938), Poljedelsko delavstvo v Sloveniji. V: H, Maister, F. Uratnik (ur.). Socialni problemi
slovenske vasi, II. zvezek. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani (3-90).
-	(1933), Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije. Ljubljana: Tiskovna zadruga v
Ljubljani.
A. Vogelnik (1940), Poklicna razdelitev slovenskega prebivalstva v razdobju 1890 do 1931. Tehnika
in gospodarstvo, 6, 1-2: 43-48.
Zasebna dobrodelnost (1939). V: J. Lavrič, J. Mal, F. Štele (ur.). Spominski zbornik Slovenije. Ob
dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: založba Jubilej (540).
Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ: SR Slovenija (1984).Beograd: Savez arhivskih radnika Jugoslavije.
Compass: Finanzielles Jahrbuch 1956, Jugoslavi^ien - Financijalni godišnjak 1956, Jugoslavija {\93б).
Wien: Compassverlag.
Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek: Družbena
razmerja in gibanja (1980). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Poročilo delavske zbornice za Slovenijo za leti 1929 in 1950 (1930). Ljubljana: Delavska zbornica za
Slovenijo.
Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS (1960). Ljubljana: Državni arhiv LRS.
Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije (1999).- Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije.
Vodnik po fondih in zbirkah Nadškofijskega arhiva Ljubljana (1999).Ljubljana: Nadškofijski arhiv
Ljubljana.
Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1980). Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana.
171
Ana Kralj
ZAPORI ZA REVNE. TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
globalizaciia
in produkcija revščine
Dobro desetletje je že, odkar je »globalizacija«
postala ključna beseda ne zgolj v družboslovni
akademski tematiki (pojem so si prisvojile številne
discipline od sociologije, politologije, mednarod-
nih odnosov, ekonomije, antropologije, kulturnih
študij, pa še bi lahko naštevali), temveč tudi v mno-
žičnih medijih in v politični sferi oziroma v vsak-
danjem pogovornem jeziku.
Prav zaradi svoje vseprisotnosti tako v strokov-
nem kot v laičnem govoru in vsaj na videz široke
pojasnjevalne moči (globalizacija naj bi bila ideja
oziroma koncept par excellence, s katerim razu-
memo in hkrati pojasnjujemo tranzicijo družbe v
tretje tisočletje) je kratka, enotna definicija kon-
cepta zelo otežena. Na prvi pogled se morda zdi,
da gre za pojem, katerega razumevanje je nepro-
blematično, vsebina pa dokaj jasna. Pa vendar že
začetno proučevanje globalizacije odkrije, da
nekateri avtorji - zlasti v novinarskih tekstih -
globalizacijo uporabljajo kot pojem, ne da bi ga
vsebinsko opredelili, ko da gre za samoumevno
stvar. Nekateri pomembni družboslovci in družbo-
slovke pa o njem govorijo v pomenu konceptov.
A tudi tu se zaplete; obstajajo avtorji, ki zanikajo
obstoj globalizacije ali pa menijo, da gre za površ-
no, nejasno rabo pojma, ki je vsebinsko prazen
ali vsaj še zelo nedorečen, drugi globalizacijo razu-
mejo kot star fenomen, ki so ga sprožili koloniza-
cijski procesi in zgodnji kapitalizem, v dvajsetem
stoletju pa utrdili obe svetovni vojni in tehnološko-
komunikacijski razvoj, tretji pa menijo, da je glo-
balizacija sodoben fenomen poznega kapitalizma
in visoke moderne, katerega korenine ne segajo
dlje kot v sedemdeseta leta 20. stoletja.
Pregled nekaterih pomembnejših teorij nam
odkrije, da je mogoče globalizacijo obravnavati
iz različnih zornih kotov; avtorji navajajo različne
dejavnike globalizacije in ji pripisujejo različne
značilnosti. Vendar je mogoče pri vseh sodobnej-
ših teorijah globalizacije najti vsaj en skupni ime-
novalec, to pa je razširjanje globalne ekonomije
neoliberalnega kapitalizma. Če je tako, potem so
tudi drugi morebitni dejavniki in značilnosti glo-
balizacije podvrženi sistemskim učinkom dinami-
ke politične ekonomije kapitalizma, čeprav ne vsi
enako in ne na enak način. Zaradi tega lahko reče-
mo, da globalizacija ni totalizirajoč, ampak parcia-
len fenomen; po eni strani se globalizira ves svet,
po drugi strani pa obstajajo obsežna področja, ki
se jih globalizacija ni niti dotaknila. Rečemo lahko,
da je globalizaciji imanentna dialektika vključeva-
nja in izključevanja (Mittelman, 2001: 7).
Določili smo torej prvi in najpomembnejši kon-
stituens globalizacije, svetovno razširjanje kapita-
listične ekonomije, vendar je globalizacijo nujno
obravnavati tudi v njeni kulturno-ideološki razsež-
nosti. Z ideologijo globalizacije mislimo na korpus
vrednot, ki jim načeljujejo neoliberalna prepriča-
nja o pomenu svobodnega trga in blagodejnosti
konkurence, ekonomske učinkovitosti, profitabil-
nosti in individualizma. Globalizacija torej ni zgolj
ekonomski, ampak je ekonomsko-kulturni proces.
Če sprejmemo definicijo globalizacije kot raz-
širjanja globalne ekonomije neoliberalnega kapita-
lizma s hkrati potekajočo interpelacijo posamezni-
kov v neoliberalni vrednostni korpus, se moramo
obenem spoprijeti z nekaterimi miti' na tem po-
dročju. Najmočneje vkoreninjen je mit o tem, da
gre pri globalizaciji za nepovraten proces oziroma
da je globalizacija nujen in neizogiben učinek raz-
vojnih smernic, po katerih drvijo demokratične
družbe Zahoda, z večjim ali manjšim zamikom
pa jim je - hote ali nehote - za petami še ves pre-
ostali svet. Loie Wacquant in Pierre Bourdieu poj-
mujeta globaUzacijo kar kot
173
ANA KRALJ
[...] preoblačenje učinkov ameriškega imperia-
lizma v lišp kulturnega ekumenizma ali eko-
nomskega fatalizma in táko prikazovanje med-
narodnega razmerja ekonomske moči, da je
videti kot naravna nujnost. Preoblikovanje dru-
žbenih odnosov in kulturnih praks po ameriški
šabloni, ki je bila naprednim družbam vsiljena
skoz obubožanje države, spreminjanje javnih
dobrin v blago in skoz generalizacijo zaposlit-
vene negotovosti, je sprejeto z resignacijo, ko
da gre za dobesedno neogiben izid nacionalne
evolucije, kadar ga že ne slavijo z ovčjim navdu-
šenjem. Deindustrializacija, naraščanje neena-
kosti in omejevanje socialnih zavarovanj, ki so
daleč od tega, da bi bila - kakor nam nepre-
nehoma govorijo - neogiben rezultat rasti zu-
nanje trgovine, so rezultat domačih političnih
odločitev, ki odsevajo stanje ravnovesja raz-
rednih sil v prid lastnikov kapitala. (Bourdieu,
Wacquant 2003: 59.)
Svetovna kapitalistična ekonomija ni bila nikoli
le »nevtralni« mehanizem menjave dobrin in sto-
ritev na globalnem trgu, ampak je veliko več kakor
to. Najprej in predvsem gre za to, da lahko neneh-
no reproduciramo, se pravi, obnavljamo forma-
tivno matriko, na podlagi katere deluje, to pa je
poblagovljenje delovne sile in reproduciranje raz-
rednih razmerij, v katerih delavci nimajo nadzora
nad proizvodnimi sredstvi. Drugače rečeno, kapi-
talistična globalizacija pomeni, da je treba neneh-
no reproducirati svetovno revščino.
V tem kontekstu je pomembna zlasti protiraz-
vojna strategija, ki so jo ZDA kot nosilke neolibe-
ralne politike sprožile sredi sedemdesetih let 20.
stoletja. Njihova gospodarska dominacija v sve-
tovnem sistemu namreč ni bila ogrožena le zaradi
ostre konkurence njenih najrazvitejših zaveznic,
pač pa še bolj zaradi razvojnih tendenc držav dru-
gega in tretjega sveta, svetovne polperiferije in
periferije, če rečemo z Wallersteinom. Šestdeseta
in sedemdeseta leta so bila obdobje množičnega
oblikovanja postkolonialnih držav, pred katerimi
so bile perspektive - na hitro rečeno - bodisi raz-
voja bodisi uničujočih notranjih in medsebojnih
spopadov. Združeni narodi so sedemdeseta leta
razglasili za »desetletje razvoja«, v tem času se je
veliko govorilo o »novem svetovnem gospodar-
skem redu«, UNESCO je izoblikoval strategijo
»novega mednarodnega informacijskega reda«. V
zgodnjih sedemdesetih letih sta se dogodili obe
naftni krizi, ki ju je sprožil OPEC s strmim zviševa-
njem cen surove nafte. ZDA so se na ta dogajanja
odzvale hitro in učinkovito: z neoliberalno notran-
jo in zunanjo gospodarsko politiko in v/ashington-
skim sporazumom, s podreditvijo mednarodnih
gospodarskih združenj novi neoliberalni politiki,
GATT so spremenile v svetovno trgovinsko orga-
nizacijo (WTO), inavgurirale so festivale neolibe-
ralizma, kakršno je vsakoletno srečanje v Davosu,
in kulturno ideološko producirale sindrom TINA
(»There Is No Alternative«) (Wallerstein 2002).
Tudi obe najpomembnejši svetovni monetarni
instituciji, svetovna banka in mednarodni mone-
tarni sklad, neposredno delujeta v smeri »univer-
zalizacije« neoliberalne vrednostne globalizacije.
V sodobni dolžniški krizi na primer instituciji iz
Bretton Woodsa^ podpirata države donatorke ta-
ko, da nikakor ni ogrožen svetovni monetarni red
in kajpak tudi ne nacionalna ekonomija bogatih
držav. Države dolžnice prejemajo pomoč obeh le,
če izpolnjujejo postavljene pogoje: povečanje izvo-
za, odpravljanje ovir za tuje investicije, zmanjšanje
proračunskih izdatkov in znižanje stroškov za so-
cialnopolitične, zdravstvene in izobraževalne pro-
grame\ Politična odločitev o širitvi ekonomske
globalizacije v nerazvite države navadno sovpade
z zmanjšano sposobnostjo (in voljo) teh držav, da
bi varovale, kaj šele razvijale najbolj marginalizi-
rana področja znotraj svojih meja. Vsa ta dogaja-
nja in procesi so zelo učinkovito demontirali raz-
vojne politike iz sedemdesetih, ki so se bile komaj
dobro rodile. Periferna območja svetovne ekono-
mije so tako ostala, kar so bila; v osemdesetih in
devetdesetih so vse bolj postajala poligon vojaških
in gospodarskih dejavnosti svetovnega centra in
bazen cenene delovne sile.
Realne globalizacijske procese prežema neo-
liberalna paradigma liberalizacije, deregularizacije
in privatizacije; kdor ji sledi, lahko pričakuje dobit-
ke in olajšave. Kdor ji ne zmore slediti ali jo ekspli-
citno zavrača, ima pred seboj težko pot: enklave
revščine tudi v razvitih državah, vrsta obubožanih
držav in celo ves kontinent - taka je danes videti
Afrika -, kjer se globalizacija, razen najvišjih slo-
jev, večine prebivalstva skoraj ni dotaknila.
Učinki neoliberalnega kapitalizma, ki se kažejo
predvsem v razgradnji socialne države in države
blaginje, ekonomski deregulaciji trgov in poveče-
vanju števila negotovih oziroma netrajnih oblik
zaposlovanja, obenem povzročajo vedno bolj in-
tenzivno konsolidacijo in kolaboracijo vladajočih
izkoriščevalskih razredov in njihovih pomočnikov
pri uporabi (novih) instrumentov prisile in moči.
174
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
s katerimi obvladujejo nezadovoljstvo in socialne
nemire, ki nastajajo na spodnjem delu socialne
strukture tako imenovanih razvitih družb.
Regulacija delavskih razredov s tistim, kar Pierre
Bordieu imenuje »leva roka« in je simbolizi-
rana z izobraževanjem, javnim zdravstvom,
socialno varnostjo in socialnim reševanjem
stanovanjskega vprašanja (Bourdieu, 1998), je
odpravljena - v Ameriki - ali dopolnjena - v
zahodni Evropi - z regulacijo njene »desne
roke«, to je s policijo, sodišči in z zaporniškim
sistemom, ki postajajo vedno bolj dejavni in
vsiljivi v spodnjih predelih družbenega pro-
stora. (Wacquant 2003: 66.)
Obenem se v vsakdanjo politično agendo v
zadnjih letih vse bolj vključuje boj proti tako ime-
novanim antiglobalističnim skupinam, tj., borcem
za pravičnejšo globalizacijo oziroma zagovorni-
kom socialnih in ekonomskih pravic. Množične
demonstracije, ki so v Združenih državah Ame-
rike leta 1999 presenetile oblasti v Seattlu, v Evro-
pi pa na demonstracijah med srečanjem vrha os-
mih najbolj razvitih držav sveta in Rusije (G-8) v
Genovi leta 2001, so povzročile strah pred mobili-
zacijskim potencialom gibanja. Oblasti so reagi-
rale z izrazito represijo'* in kriminalizacijo (pripad-
nikov) gibanja, dodaten »argument« pa so iznašle
po napadih na newyorški WTC, ko se je razširila
nenadna in obsesivna »pravica do varnosti«, zara-
di katere so se nekatere organizacije in zlasti anar-
histične skupine nenadoma znašle na listi teroris-
tičnih organizacij, njihovi pripadniki pa se soočajo
z obtožbami terorističnega delovanja in ogrožanja
varnosti države.
od socialne k penalni državi
Neoliberalna ideologija torej pelje v redefinicijo
države, ki se umika iz ekonomske arene in zmanj-
šuje svojo socialno vlogo, po drugi strani pa prek
represivnih aparatov postaja vse pomembnejša
nadzorovalna in kaznovalna funkcija države, kar
se najbolj kaže v skokovitem porastu števila ljudi,
ki so v kazenskem postopku ali za zapahi. Wac-
quant (2003: 66, 67) govori o treh vrstah zapira-
nja in njihovem pomenu v neoliberalnem pro-
jektu^. Treba je namreč razlikovati med »zaporom
zaradi varnosti«, na katerega so obsojeni posa-
mezniki, ki so tako nevarni, da bi lahko povzročali
škodo, »zaporom zaradi diferenciacije«, katerega
namen je izključitev družbenih kategorij, ki veljajo
za nezaželene, in »zaporom zaradi avtoritete«,
katerega cilj je uveljaviti prerogative in moči dr-
žave. Te tri obHke zapiranja ne merijo na isto po-
pulacijo in družbi ne prinašjo enakega sporočila
(Faugeron v Wacquant, 2003: 67).
V nadaljevanju se bom posvetila drugi obliki
zapiranja, torej »zapiranju zaradi diferenciacije«,
katerega primarni cilj je odstraniti z mestnih ulic
najbolj ranljive in obenem najbolj vidne, izpo-
stavljene družbene manjšine, namreč brezdomce
in (ilegalne) imigrante.
»DIFERENCIRANI DRUGI«:
BREZDOMCI IN
(ILEGALNI) IMIGRANTI
Brezdomci na ulicah so najbolj manifesten primer
spodletelega institucionalnega reševanja stano-
vanjskega problema na širšem področju socialne
politike tudi v t. i. tranzicijskih državah.
V nasprotju s prejšnjim socialističnim siste-
mom, ko je bila odgovornost države za stano-
vanjsko oskrbo ranljivih skupin jasna - najbolj
otipljivo se je izražala v dodeljevanju solidarno-
stnih stanovanj, v prednostnih kriterijih za do-
deljevanje družbenih stanovanj in posojil, ki
so upoštevali potrebe (upravičenosti), in v
praktični odsotnosti brezdomstva in prisilnih
izselitev brez nujnega nadomestnega stanova-
nja - so danes pristojnosti države na tem pod-
ročju bistveno manjše. Razširjeno je namreč
prepričanje, da je posameznik sam odgovoren
za lastno stanovanjsko oskrbo, kar da je lastno
kapitalizmu kot takemu, medtem ko sistemska
odgovornost za obstoj primernih in zadostnih
stanovanjskih priložnosti, torej ponudba cenov-
no dosegljivih stanovanj, ostaja spregledana.
(Mandič 1999: 6.)
Pridobivanje neprofitnih in socialnih stanovanj
je v Sloveniji skoraj v celoti zastalo. Leta 2000 je
bilo zgrajenih le 650 socialnih in neprofitnih enot.
Trenutno primanjkuje 8.500 neprofitnih stano-
vanj. Poleg tega ni možnosti za zasilno in začasno
namestitev, ki bi začasno reševale stanovanjski
problem ljudi brez strehe nad glavo. To povzroči
začasno brezdomstvo in zahteva nujne ukrepe za
preprečevanje ali vsaj ublažitev socialne izključe-
175
ANA KRALJ
nosti, še zlasti ukrepe za zaščito družin. Ker manj-
ka socialnih in neprofitnih stanovanj, ni prostora
za začasno reševanje stanovanjskih problemov.
Stanovanj primanjkuje tudi za skupine prebi-
valcev s posebnimi potrebami, vključno s stanova-
nji za prebivanje v skupnosti, na primer za bivalne
skupnosti, invalide in osebe s težavami v dušev-
nem zdravju. Trenutno so v Sloveniji tri zavetišča,
ki dajejo namestitev približno 60 brezdomcem, V
druge programe, namenjene brezdomcem (dnev-
ni centri za pomoč in svetovanje brezdomcem,
razdeljevanje hrane in oblačil, ambulanta za brez-
domce), je vključenih okrog 800 brezdomcev, ve-
liko od teh pa potrebuje namestitev v zavetišču.
Stanovanjski pogoji za Rome, ki jih je v Sloveniji
od 7.000 do 10.000, so na splošno še precej slabši
kot pri preostalem prebivalstvu. V nekaterih skup-
nostih so še vedno v rabi neprimerni stanovanjski
objekti brez sanitarne opreme, elektrike, vodovo-
da, kanalizacije in odvoza smeti. Najemniki, kate-
rih dohodki rahlo presežejo dohodkovni prag za
upravičenost do denarne socialne pomoči, izgubi-
jo pravico do nje in tudi do dodatka za najemnino.
Zato lahko po plačilu najemnine razpolagajo celo
z manj dohodka kot prejemniki denarne socialne
pomoči (CNVOS 2005).
Raziskava, ki so jo v začetku devetdesetih let
opravili v Združenih državah Amerike, je poka-
zala, da 82 % anketirancev meni, da so za problem
brezdomstva krive psihiatrične klinike, ker na pro-
sto spuščajo ljudi, ki niso sposobni za samostojno,
normalno življenje, 90 % vprašanih pa je vzrok
za brezdomstvo videlo v zlorabi drog in alkohola
(Newman 1997: 365). Oba odgovora kažeta na
prevladujoče mnenje, da so brezdomci duševni
bolniki. Brezdomci so torej v očeh »zdravega dela
družbenega telesa« najpogosteje stigmatizirani
kot norci ali pa kot lenobe, ki se ne potrudijo pois-
kati dela kot vsi pošteni ljudje, temveč raje živijo
na račun drugih. Družbena toleranca do brezdom-
cev oziroma brezdomstva postaja - predvsem v
Združenih državah Amerike, ki so prežete z ideo-
logijo, da lahko pridni in prizadevni posamezniki
dosežejo vse, če se le dovolj potrudijo - vse manj-
ša^, na problem brezdomstva pa so se odzvale
tudi državne institucije, seveda ne z ustreznejšo
stanovanjsko oziroma socialno politiko, temveč s
kaznovalno politiko. Britanski predsednik vlade
Tony Blair se je leta 1997 zavzel za politiko »ničel-
ne tolerance« do brezdomcev z besedami: »Po-
membno je, da jasno pokažemo, da ne bomo do-
puščali drobnega kriminala. Osnovno načelo tega
je, da lahko rečemo: da, lahko smo nestrpni do
brezdomcev na ulicah« (Wacquant 2000). Števil-
na mesta tako v skrbi za odstranjevanje brezdom-
cev z ulic uvajajo nelegalne uredbe proti berače-
nju, ki je tudi v Sloveniji označeno kot prekršek,
za katerega je predvideno plačilo denarne kazni.
Najbolj drastični ukrepi so zopet v Združenih dr-
žavah Amerike. V Santa Barbari v Kaliforniji so
oblasti prepovedale brezdomcem spati na javnih
površinah. Leta 1996 so v Atlanti, ki je gostila
poletne olimpijske igre, zaostrili ukrepe, s kateri-
mi so z ulic pregnali brezdomce, ki bi kvarili po-
dobo uspešnega mesta. Mestne oblasti so zato
sprejele novo uredbo, ki je policiji omogočala are-
tirati ljudi, ki se na parkiriščih ter v garažah »ne
obnašajo tako, kot to pritiče posameznikom, ki
ubogajo zakon« (Smothers v Newman 1997:367).
Druga »ciljna skupina«, proti kateri se repre-
sivni aparati države nadvse radi usmerjajo, so tujci
oziroma (ilegalni) priseljenci. Boj proti kriminalu,
zlasti pa proti terorizmu, ki je v zadnjih letih postal
temeljni sestavni del političnih programov tako
levih kot desnih strank, je neločljivo povezan z
bojem proti (ilegalnim) migracijam oziroma kar
neposredno proti (ilegalnim) imigrantom^ Od-
krito nastopanje proti tujcem na podlagi njihove
rasne, etnične ali verske pripadnosti lahko hitro
prikliče nezaželene obtožbe rasizma, nacionaliz-
ma oziroma ksenofobije in s tem trči ob politično
korektnost, ki je v zadnjih letih tako modna v drža-
vah »razvitega Zahoda«. Zato se politiki radi zate-
kajo k priročnemu povezovanju tujcev s krimina-
lom. Trditve, denimo: »Ogroža nas kriminal, tujci
pa so tisti, ki ga povzročajo in spodbujajo, zato
jih je treba poloviti, zapreti, še raje pa deportirati,«
so dnevna govorica političnega nastopaštva. Zyg-
munt Bauman (2003: 120) omenja boj za glasove
volilk in volilcev ob kampanji za predsedniške vo-
litve leta 2002 v Franciji: »Dvoboj med Chiracom
in Jospinom [...] je bil šele v povojih, ko se je že
izrodil v javno dražbo, na kateri sta oba kandidata
tekmovala za volilno podporo s pomočjo obljub
o vse ostrejših ukrepih proti kriminalcem in imi-
grantom, predvsem pa proti imigrantom, ki roje-
vajo kriminal, in kriminalu, ki se redi na imigran-
tih.« Podobne primere srečamo po vsej Evropi;
zlasti stranke skrajno desne politične usmeritve z
agresivno antiimigrantsko kampanjo, cepljeno na
podpihovanje občutka osebne ogroženosti, ogro-
ženosti privatne lastnine in tudi ogroženosti »na-
rodne biti«, dobivajo sedeže v parlamentih in po-
ložaje v vladah®.
176
zapori za revne, taborišča za imigrante?
Tabela 1 : Zaporniška populacija v državah Evropske unije, 1991 -1995
Viri: Prison statistics, England and Wales, 1991 : The Prison Population in 1994 (Home Office Statistical
Bulletin 8/95); Criminal Statistics, England and Wales 1995 (Cm 3421). V: Taylor (1999:188).
Krilatica »napovejmo vojno kriminalu«, ki gre
z roko v roki z obljubami o več zaporih, daljših
zapornih kaznih in večjem številu organov reda
in miru, je v zadnjem desetletju povzročila infla-
cijo zaprte populacije, zapiranje pa je postalo tako
rekoč rutinsko sredstvo za obvladovanje družbene
negotovosti, nezadovoljstva in nemirov. V državah
Evropske unije se je denimo število zapornikov v
zgolj štirih letih (gre za obdobje 1991-1995)
povečalo kar za 23,6 odstotka (Taylor 1999: 187).
Poleg skokovitega porasta števila zapornikov
povsod po državah Evropske unije beležijo tudi
porast tujcev med zaprto populacijo. Delež tujcev,
(ilegalnih) imigrantov in zlasti mladostnikov iz
druge generacije priseljencev, ki se jih nalepka
imigrantov še naprej vztrajno drži, je v evropskih
zaporih glede na celoten delež zaprte populacije
nadpovprečen ter ga lahko v nekaterih državah
primerjamo z nesorazmerno visokim deležem
temnopoltih v zaporih Združenih držav Amerike,
ponekod pa ga celo presega^.
V Veliki Britaniji, kjer so »tujci« postali tako
rekoč sinonim za poulični kriminal, imajo temno-
polte osebe sedemkrat več možnosti kakor belci,
da bodo končale za rešetkami. V letu 1993 so ose-
be zahodnoindijskega, gvajanskega ali afriškega
rodu sestavljale 11 odstotkov vseh zapornikov, če-
prav sestavljajo zgolj 1,8 odstotka vseh prebival-
cev države med 18. in 39. letom. Nadpovprečen
delež »tujcev« bije v oči zlasti v kategoriji zapor-
nikov, obsojenih zaradi posedovanja ali razpeče-
vanja drog, kjer je kar polovica vseh zapornikov
temnopoltih, med tistimi, ki so obsojeni zaradi
vlomov, pa se delež temnopoltih približuje dvem
tretjinam. Podoben trend opažajo tudi v Nemčiji,
kjer je zaprtih dvajsetkrat več Romov, ki izvirajo
iz Romunije, osemkrat več Maročanov in tri do
štirikrat več Turkov kakor domačega prebivalstva.
Na Nizozemskem, kjer se je populacija zaporni-
kov v petnajstih letih potrojila, leta 1993 pa je
bilo kar 43 odstotkov vseh zapornikov tujcev, je
denimo možnost za obsodbe za prvo kaznivo de-
janje, četudi povsem enakega tipa, neprimerno
večja, če je obtožena oseba severnoafriškega ali
latinoameriškega porekla. Leta 2002 je nizozem-
ski parlament na pobudo nekdanjega vodje urada
za imigracije in tedanjega ministra za azilno poli-
tiko obravnaval predlog zakona, po katerem naj
bi tistim tujcem, ki so pridobili nizozemsko drža-
vljanstvo in pozneje storili kriminalno dejanje, od-
vzeli državljanstvo, da bi jih lahko za kazen izgnali
v državo, od koder izvirajo. V Franciji je tujcev 6
177
ANA KRALJ
Tabela 2: Tujci v zaporih držav Evropske unije, 2003
odstotkov celotne populacije, delež tujcev v fran-
coskih zaporih pa kar 26 odstotkov vseh obsojen-
cev. Francoska sodišča za kršilce zakonov, ki
nimajo francoskega državljanstva, praviloma od-
rejajo zaporne kazni, pogojne kazni in javna ozi-
roma družbenokoristna dela pa večinoma doletijo
zgolj »polnopravne« državljane. Poglavje zase je
kazensko pravo, ki zadeva ilegalen vstop na fran-
cosko ozemlje; tri četrtine ilegalnih imigrantov je
zaradi kršitve člena, ki zadeva nelegalen prestop
meje in bivanje v državi, obsojeno na zaporno
kazen, število ilegalnih prehodov meje pa se je v
zadnjih tridesetih letih povečalo skoraj za deset-
krat. Rastoče število tujcev v zaporih je zato pred-
vsem posledica zapiranja zaradi administrativnega
prekrška in ne zaradi same kriminogenosti tujcev,
kakor trdijo nekateri ksenofobni diskurzi v
francoski javnosti (Wacquant 2003: 215, 216).
»ILEGALNI« IMIGRANTI V SLOVENIJI
V Sloveniji se je živahna javna razprava o imigrant-
ski problematiki razvnela jeseni leta 2000, ko se
je število »ilegalcev« in prosilcev za azil povzpelo
na najvišjo raven dotlej. Policijske statistike so leta
2000 zabeležile 35.914 ilegalnih imigrantov,
obenem je bilo vloženih 9.244 prošenj za politični
azil, medtem ko se je v prvih letih po osamosvojitvi
Slovenije število ilegalnih prehodov meje gibalo
okoli 4.000 do 5.000 primerov letno, za odobritev
političnega azila pa je v povprečju prosilo 110 ljudi
(MNZ 2002), V sredstvih množičnega obveščanja
se je - z redkimi izjemami - izoblikoval izrazito
stigmatizacijski in diskriminacijski diskurz, ki je
slovenski javnosti predstavil novo dimenzijo imi-
grantske problematike - tako imenovano »pre-
bežniško krizo«. V poročanju so bili uporabljeni
zlasti taki glagoli: (prebežniki) se gnetejo, begajo.
178
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
navaljujejo, pritiskajo, oblegajo, preplavljajo ...
Nasploh je bila zelo modna metaforika naravnih
katastrof. Opisani so bili na naslednje načine:
ogrožajo varnostne razmere, lulajo po blokih in
zelenicah, objemajo dekleta in jih grabijo za zad-
njico, izdaja jih temna polt, nekateri kradejo po
trgovinah, dobičkarji, med njimi je čedalje več
vlomilcev in tatov, prenašalci bolezni...
Medijsko poročanje pa je bilo zgolj povzetek
drugih diskurzov - tako institucionalnega, ki se
je kazal v izjavah za javnost nekaterih državnih
uradnikov - kot tako imenovanega »glasu ljud-
stva«, ki so ga zastopale pobude nekaterih prebi-
valcev proti naseljevanju prebežnikov. Rezultat
tega so bile številne javne ksenofobične izjave in
zapisi sovražnega govora. Zanimivo novinarsko
spregledovanje dejstev pa je bilo najti na področju,
kjer ga nemara ne bi pričakovali. V članku »Vlada
nad težave bolj sistematično« {Delo, 7. 2. 2001)
so delavci ministrstva za notranje zadeve novinar-
ju potožili, da se sami zaman borijo proti predsod-
kom. Ljudje naj bi bili namreč prepričani, da ile-
galni prebežniki povečujejo kriminaliteto, ogro-
žajo starejše, otroke in dekleta. Po oceni uprave
kriminalistične policije je odstotek kaznivih dejanj
prebežnikov in azilantov zanemarljiv. »Ta dejstva
naj bi po podatkih MNZ v svojih izjavah za medije
predstavili tudi predstavniki policije, vendar pa
žal niso bila objavljena« (ibid.).
Zaradi uvajanja schengenskega mejnega siste-
ma oziroma poostrenega mejnega režima in novih
dopolnil k zakonu o azilu, ki so dodatno zaostrila
postopek za pridobivanje azila, se je število ilegal-
nih imigrantov in prosilcev za azil v naslednjih le-
tih zmanjšalo in se zopet ustalilo na številki z za-
četka devetdesetih let, pozornost javnosti pa se
je osredotočila na »novo vrsto« tujcev, ki ogrožajo
Slovenijo, Slovenke in Slovence
Eden izmed sestavnih delov sodobnih (anti)-
imigracijskih politik povsod po svetu je zapiranje
(ilegalnih) imigrantov in prosilcev za azil v zbirne
centre, prehodne domove in podobne totalne
ustanove, katerih poglavitni namen se je konec
devetdesetih let v slovenskem primeru slikovito
izrazil v poimenovanju ene od teh institucij: center
za odstranjevanje tujcev". »Prebežniška kriza« v
Sloveniji je doživela vrh na prelomu leta 2000,
predvsem v zvezi z dogajanji v azilnem domu in
centru za odstranjevanje tujcev na Celovški 166
v Ljubljani in nato še v podobnih centrih v Vidon-
cih, Prosenjakovcih, Črnomlju in Postojni. V ljub-
ljanskem azilnem domu in centru za odstranjeva-
nje tujcev, katerega nastanitvene zmogljivosti so
250 oseb, se je v prvih tednih leta 2001 nahajalo
med 400 in 800 ljudi. V času najhujše prostorske
stiske je v spalnicah, namenjenih šestim osebam,
prebivalo dvajset ljudi, v tako imenovani dnevni
sobi, ki meri 20 kvadratnih metrov, se je drenjalo
štirideset ljudi, ostali prebivalci doma pa so bili
»nastanjeni« na stopniščih in po hodnikih. Novi
prišleki so bili do zaslišanj in zdravniških pregle-
dov tudi po tri dni nastanjeni v kletnih prostorih
brez postelj in osnovnih sanitarij. Kletni prostori
so zaradi takih razmer postali tudi neke vrste »pro-
stor za kaznovanje«, kamor so zapirali prebivalce
zaradi neustreznega vedenja. Prebivalci azilnega
doma so lahko zaprosili za prost izhod, ki pa je
bil omejen do 22. ure. Če so zamudili »horo lega-
lis«, je sledila kazen: »Ker se nisem pravočasno
vrnil v dom, so me policisti pretepli in me za tri
dni s približno petdesetimi ljudmi zaprli v kletno
sobo brez postelj« (Pajnik, Lesjak - Tušek, Gre-
gorčič 2001: 51).
V nasprotju s prosilci za azil tako imenovani
ilegalni migranti niso imeli prostega izhoda ozi-
roma je bilo njihovo gibanje omejeno na prostore
centra. Zanimiva je razlaga, zakaj prebežniki, ki
so zaprosili za azil in so nastanjeni v prvem in
drugem nadstropju stavbe, lahko zaprosijo za iz-
hod, tisti iz tretjega in četrtega nadstropja pa ne.
»Oni iz zgornjih prostorov niso obveščeni in ne
vedo, da lahko zaprosijo za azil.« Na vprašanje,
kako to, da nimajo teh informacij, je informant
odgovoril: »Slovenija ni tako velikodušna država,
da bi vsakogar seznanjala z njegovimi pravicami«
(Pajnik, Lesjak - Tušek, Gregorčič 2001: 53).
Zgovoren je tudi primer imigranta, ki je zaradi
poostrenih nadzornih ukrepov in neobveščenosti
skočil s četrtega nadstropja centra za odstranjeva-
nje tujcev ter se hudo poškodoval. Sogovornikom
z Mirovnega inštituta je povedal, da je poskušal
pobegniti, ker je bil prepričan, da ga bodo depor-
tirali ali kako drugače odstranili. Policija se je na
dogodek odzvala z mešanico ignorance in arogant-
nosti: »Očitno prebežnik ni bil dobro obveščen.
Pravi razlogi za to dejanje niso znani, kot prosilec
za azil bi namreč lahko zaprosil za dovoljenje za
izhod« (Delo, 6. 2. 2001). Sprenevedanje in pre-
vzetnost sta se kazali tudi v odnosu upravljalcev
azilnega doma in centra za odstranjevanje tujcev
do ljudi, ki so bili tam nastanjeni. Javnost je močno
razburila domnevna arogantnost nekaterih prosil-
cev za azil in ilegalnih imigrantov, ki so odklanjali
hrano. Šlo pa je za obroke, pripravljene iz svinj-
179
ANA KRALJ
skega mesa, katerega uživanje je muslimanskim
vernikom prepovedano. Poniževalen odnos do
imigrantov se je kazal tudi pri tako imenovanem
zdravstvenem pregledu ob prihodu v center, kjer
v prvih nekaj mesecih sploh ni bilo zdravnika,
temveč zgolj medicinska sestra; ta je imigrante
povprašala po nalezljivih boleznih in jim pregle-
dala roke, da bi preverila, ali se drogirajo, s tem
pa je bil pregled končan. Tudi po uvedbi občas-
nega zdravniškega dežurstva ni bilo jasno, kakšno
naj bi bilo osnovno zdravstveno varstvo, do ka-
terega so imeli prosilci za azil in ilegalni migranti
zakonsko pravico. Zakon o azilu je določal, da
mora obseg, obliko in način zdravstvenega varstva
določiti minister za zdravstvo, do česar pa nikoli
ni prišlo (zvočni zapis oddaje Zeitgeist: »Resnične
razmere za zidovi Celovške 166«, Radio Študent,
14. 1.2001).
Naivno bi bilo nasedati sporočilom državnih
birokratov iz represivnih resorjev (notranjega in
pravosodnega ministrstva), da na tako imenovano
»prebežniško krizo« Slovenija ni bila ustrezno pri-
pravljena, zaradi česar naj bi prihajalo do »spo-
drsljajev«.
taborišča za prebežnike?
Tehnike popolne izključitve ljudi iz družbe so se
najprej pojavile v kolonijah in to, kar je evropsko
krščansko meščanstvo najbolj zamerilo nacistom,
ni bil delikt genocida kot tak, pač pa to, da so
pripeljali kolonialne metode v Evropo. Sodobnih
načinov prostorskega omejevanja prebežnikov,
beguncev in iskalcev azila v Evropi najbrž res ni
mogoče primerjati z nacifašističnimi taborišči, a
je represivna matrika precej podobna: zbirni cen-
tri so institucije »družbenega slačenja« (Agamben)
in v njih se nahajajo ljudje ne po svoji volji in brez
kakršnega koli sodnega procesa.
Prebežnike in zbirne centre, v katerih živijo,
označuje temeljna ambivalentnost; so hkrati v dru-
žbi in zunaj nje, begunci/prebežniki/azilanti so
nosilci človekovih pravic in hkrati potencialni kri-
minalci ali vsaj izkoriščevalci »našega« gostoljubja,
so zunaj zakona in so mu hkrati podvrženi. Sled-
nje velja celo za njihovo zasebno in intimno življe-
nje tudi v državah, za katere naj bi veljali najvišji
demokratični standardi. Na Danskem, denimo,
od leta 2002 velja nova imigracijska zakonodaja,
po kateri se prosilci za azil ne smejo poročiti v ča-
su trajanja azilnega postopka, kar lahko pomeni
leta dolgo. V centru za begunce Hanstholm na
Danskem, ki ga upravljajo lokalne oblasti, so be-
guncem odtegnili vso finančno pomoč, do katere
so zakonsko upravičeni, če niso obiskovali tečaja
danskega jezika, kar je formalno prostovoljna de-
javnost (Diken, Laustsen 2003: 2-4).
Novi zbirni center za begunce blizu britanske-
ga letališča Heathrow upravlja francoska tvrdka
Sodexo; novinarji so odkrili, da so begunci v tem
centru za delo, ki ga opravljajo, plačani več kot
desetkrat manj, kakor znaša minimalna britanska
plača, kar je nezakonito. Britanske oblasti so po-
jasnile, da za francosko podjetje britanska zako-
nodaja ne velja, kar dejansko omogoča suženjsko
delo beguncev (Diken, Laustsen 2003: 6). Begun-
ska taborišča (centri, domovi...) so posebni hibridi
pravnih sistemov, kjer je razlikovanje med legal-
nostjo in ilegalnostjo delovanja zabrisano in težko
določljivo. Zapori kot čiste oblike zapiranja in
kaznovanja imajo bistveno jasnejši status, zato ni
presenetljivo, da iskalci azila v avstralskem centru
Woomera poskušajo storiti vse, da bi se prebili
do kaznivega dejanja in s tem zapora, kjer bi imeli
možnost obiskov in druge pravice, ki jih v Woo-
meri nimajo. Paradoksno je, da zelo težko storijo
kaznivo dejanje zaradi popolne geografske izola-
cije azilnega centra, zaradi česar je edina možnost,
ki jim ostaja, da »solidarno« obračunavajo drug
z drugim (Campbell 2002: 27).
Ne glede na raven represivne imobilizacije in
ne glede na to, s kakšnimi imeni so označeni pro-
stori za prebežnike, begunce, azilante (domovi,
centri, taborišča...), jim je skupno to, da jih lahko
v sociološkem smislu označimo kot ne-prostore.
Ne-prostori ne integrirajo drugih socialnih prosto-
rov, pomenov, tradicij, običajev. Drugače rečeno,
so nesimbolizirani, abstraktni prostori, konkretna
je le dejavnost, ta pa je izolacijska in represivna.
Domovi za prebežnike se povsod in kajpak tu-
di v Sloveniji najpogosteje nahajajo na obrobjih
mest ali še raje povsem zunaj urbanih prostorov.
Strategija je tu preprosta: disperzija prebežnikov
(beguncev, azilantov) v lokalno okolje je domala
onemogočena in nadzor je bistveno lažji. Tudi če
prebežniki niso prisilno konfinirani, so zaradi pre-
voznih stroškov omejeni v gibanju; tenzije in fru-
stracije se zgoščajo med njimi samimi in v odnosu
do okoliškega (podeželskega) prebivalstva.
Strategija je tudi ekonomsko utemeljena; ne-
urbana taborišča so cenejša, cenejši je nadzor, sti-
ki z zunajim svetom so minimalizirani, »center«
postane sterilen in monofunkcionalen. Prostorska
180
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
strategija podeželskih begunskih getov je antiinte-
gracijska strategija par excellence: otežen je dostop
do vseh »zunanjih« segmetov življenja (npr. do
trga dela, izobraževanja, kulture ...).
Sodobna begunska taborišča imajo štiri temelj-
ne značilnosti:
•	zelo nizke državne finančne podpore posa-
meznicam in posameznikom, večinoma pa sploh
nobenih'^
•	prepoved zaposlovanja ali otežen dostop do
zaposlitvekar begunce potiska iz legalnega eko-
nomskega sistema v nelegalni črni trg dela
•	kraj bivanja določajo vladne (redkeje lokal-
ne) politike
•	minimalna geografska mobilnost'"*.
Vsakdanje življenje beguncev, prebežnikov in
azilantov zaznamuje radikalna izolacija, ne le fi-
zična, temveč zlasti socialna in kultura. Njihovo
življenje je znosnejše zgolj zaradi podpore in de-
javnosti prostovoljk in prostovoljcev, kar zagotovo
velja tudi v Sloveniji.
sklepna misel
Bolj kot vsi statistični podatki je pomembna in
problematična miselnost (nemara bi lahko rekli
kar projekt), ki leži za procesom »skladiščenja«
ljudi za zapahi in zidovi. Radikalna rast zaporniš-
ke populacije, povečevanje pristojnosti represiv-
nih organov oziroma kar razcvet in vseprisotnost
nadzorovalno-kaznovalne države niso neizogibna
usoda sodobnih družb, kakor bi nas rade prepri-
čale politične elite. Prav narobe, gre za zavestno
politično odločitev vladajočih razredov. Zapiranje
in socialna izolacija nista zgolj sredstvo za omeje-
vanje in preprečevanje kriminala; sta najprej sred-
stvo, s katerim je mogoče regulirati tako imeno-
vani »svobodni trg« (s pomočjo zapiranja revnih
in brezposelnih) in nacionalno/rasno sestavo po-
samezne države (s konfiniranjem tujcev in »ilegal-
nih« migrantov).
OPOMBE
' Rastko Močnik se v tekstu »Globalizaciju u svako selo, granicu na svaku tarabu« (2004) posveča
ravno dekonstrukciji mitov, na katere se opirajo zdravorazumske predstave oziroma razumevanja
globalizacije. Te konstruirata dva medsebojno podpirajoča se mita: »Če hočemo razmišljati o
globalizaciji, se moramo znebiti dveh mitov. Prvi pravi, da naj bi bila globalizacija nekaj novega.
Drugi mit pa meni, da naj bi bila neizogibna. Logična struktura tega dvojnega mita sodobnosti je
zanimiva. Skupaj, kakor delujeta v popularni misli, mita naturalizirata sedanja dogajanja: potapljata
nas v nejasno in zato še toliko trdnejše prepričanje, da naj bi bila globalizacija posebnost in hkrati
neogibnost naše epohe. A če ju zanikamo, kakor nam veleva razsvetljenski refleks, se znajdemo v
protislovju: če je namreč globalizacija že od nekdaj z nami, potem se vsiljuje vsaj z nujnostjo tistega,
kar je bilo že zdavnaj odločeno.«
181
ANA KRALJ
^ V letu 1944 je bila v Bretton Woodsu mednarodna konferenca zahodnih držav, kjer so prvič poskušali
mednarodno reševati ekonomske težave. Dogovorili so se o vezavi zahodnih valut na zlato osnovo in
ustanovili mednarodni monetarni sklad in svetovno banko. Vir: Webster's Encyclopedic Dictionary
1983: 184.
^ Izjemen zgled pavperizacije zapornikov je pravkar ponudila republika Slovenija. Doslej je bila
vključitev zapornikov med zavarovance obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ustaljena,
vendar je bil 24. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ureja obvezno pokojninsko
in invalidsko zavarovanje zapornikov, poleti 2003 brez sleherne strokovne razprave razveljavljen,
kar pomeni, da od 1. 7. 2003 zaporniki v Sloveniji niso več obvezno zavarovani. Črtanje 24. člena za
zapornike ne pomeni le zmanjševanja pravic, ampak nenaden in popoln odvzem večine pravic
pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ta poseg je v popolnem nasprotju z načelom pravne
varnosti. Izguba statusa zavarovanca za zapornike pomeni izpad obdobja opravljanja dela s polnim
delovnim časom iz pokojninske dobe. Tak izpad v vsakem primeru povzroči nižjo odmero pokojnine,
lahko pa celo onemogoči uveljavitev pravice do starostne pokojnine. To so dodatne posledice obsodbe,
ki po prestani kazni znižujejo socialno varnost prizadetih. Ta vnebovpijoči primer diskriminacije ni
imel v javnosti nikakršnega odmeva. »Izbris« zapornikov pomeni nevaren precedens; vključitev v
Evropsko unijo in prevzem evra bosta povzročila zahteve za zmanjšanje javnofinančnih izdatkov.
Verjetnost, da se s podobnimi gestami, ki prizadevajo najbolj ranljive in najbolj »neme« družbene
skupine, bistveno ogrozi njihova socialna varnost, je velika. Način, kako je bilo to storjeno, pa kaže,
da so državni organi spretnejši, saj se jim je očitno uspelo izogniti kritiki strokovne in druge javnosti.
Več o tem v Kavar Vidmar 2004.
^ Spomnimo se le na vdor policijskih specialnih enot v šolo Armanda Diaza, v kateri je prenočeval del
demonstrantov v Genovi. Povod za brutalen obračun z demonstranti naj bi bila molotovka in orožje,
ki so ga našli v poslopju, za katere se je pozneje izkazalo, da jih je podtaknila policija sama. Podoben
primer, pri katerem je šlo predvsem za diskreditacijo in pritisk na aktiviste, se je pred leti zgodil tudi
v Ljubljani z »afero molotovka«, ob kateri je policija preiskala stanovanji dveh aktivistov, profesorjev
na ljubljanski Univerzi, pod pretvezo, da sta pred italijansko veleposlaništvo »podtaknila« (?!)
molotovko.
^ Avtor sicer najprej opravi z mitom, da je zapor nepogrešljiva in nespremenljiva organizacija, ki
obstaja že od vekomaj. Postavljanje ljudi za rešetke, da bi jih kaznovali, je nov zgodovinski izum -
odvzem prostosti je postal kazen sama po sebi in kazenska razsodba par excellence šele, ko je nastopil
moderni posameznik, ki naj bi užival osebno svobodo, prežeto z naravno pravico do telesne
nedotakljivosti, ki je ne moreta odvzeti niti družina niti država, razen zaradi najresnejših motivov.
^ V Vermontu, ki sicer velja za eno najliberalnejših držav v ZDA, je skupina poslovnežev ustanovila
organizacijo z imenom »Westward, Ho!«, ki je lokalnim brezdomcem ponudila enosmerno letalsko
vozovnico, s katero so bili varno dostavljeni zunaj meja lokalne skupnosti (Newman 1997: 367).
^ Primer tega, da politika uporablja tudi najbolj umazane in celo zločinske metode pri povezovanju
(ilegalnih) imigrantov s kriminalom oziroma terorizmom, so dogodki, ki so konec aprila razburkali
makedonsko javnost. Policija je namreč aretirala šest pripadnikov elitnih policijskih enot, odgovornih
za smrt šestih Pakistancev in enega Indijca marca 2002, tožilstvo pa je izdalo obtožnico in mednarodno
tiralico tudi za tedanjim notranjim ministrom. Pakistanci in Indijec so bili ubiti v okolici Skopja,
policija pa je tedaj trdila, da so tujci načrtovali teroristične napade na več veleposlaništev v makedonski
prestolnici. Tujce so policisti ustrelili, ko so zapuščali kombi, v katerem so kasneje zasegli več kosov
orožja. Poznejša preiskava je pokazala, da so bili domnevni teroristi v resnici neoboroženi ilegalni
migranti na poti v zahodno Evropo. Tedanji minister Ljube Boškoski in njegovi sodelavci so organizirali
lažno akcijo, s katero naj bi pokazali zavzetost za boj proti terorizmu in tako pridobili naklonjenost
Združenih držav Amerike (STA, 30. 4. 2004).
® Zgovorni primeri so denimo Bossijeva Severna liga v Italiji, Nacionalna fronta Jean Marie le Pena v
182
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
Franciji, Lista Pirna Fortyna na Nizozemskem, Danska ljudska stranka Pie Kiersgaard in Progresivna
stranka na Norveškem. V Sloveniji v tem pogledu izstopa sicer marginalna Nacionalna stranka dela
Marjana Poljšaka, v kateri je našla svoje mesto tudi slovenska izpostava neonacistične skinovske
organizacije Blood and Honour. Na njihovi spletni strani je mogoče med drugim prebrati, da »liberalne
ideje dovoljujejo vsakemu izmečku ali parazitu enake pravice kot poštenemu, delavnemu in družbeno
ter nacionalno/rasno zavednemu človeku [...] dejstvo je, da so pripadniki drugih ras po Evropi v
glavnem kriminalci, narkomani, ali oboje« (Mladina, 10. 5. 2004).
® Tu se je število temnopoltih zapornikov v obdobju med letoma 1985 in 1995 podvojilo (v letu 1985
je znašalo 3.544 zapornikov na 100.000 odraslih prebivalcev afroameriškega rodu, v letu 1995 pa
6.926 zapornikov na 100.000 prebivalcev) in je sedemkrat večje od števila belcev v zaporih. Statistiki
pravosodnega ministrstva so na osnovi podatkov, zbranih leta 1991, izračunali, da verjetnost, da bo
Afroameričan obsojen na vsaj enoletno zaporno kazen, presega 28 odstotkov, pri Latinoameričanih
znaša 16 odstotkov, za belce pa zgolj 4 odstotke (Wacquant 1999: 215). ZDA so sicer v svetovnem
merilu po številu zapornikov na prvem mestu; zaprtih je nekaj več kot dva milijona ljudi, kar je
četrtina celotne zaporniške populacije po svetu.
Že v izhodišču problema je, da tu v resnici ne gre za tujce, temveč za ljudi, ki so se rodili, živeli in
delali v Sloveniji, pa ne morejo dobiti slovenskega državljanstva, ali za slovenske državljane, ki so jim
zaradi »napačne vere« kratene pravice do verskih objektov; govorimo seveda o izbrisanih in o
državljankah in državljanih muslimanske veroizpovedi. Izbrisani se soočajo z obtožbami, da je med
njimi - v najboljšem primeru - kakšna »nepismena snažilka ali natakar« (ko gre za bolj nedolžne in
naivne primere), velika večina je špekulantov in prebrisancev, ki da želijo izmolsti slovensko državo
oziroma živeti na njen račun in biti deležni socialnih beneficij, nekaj pa je celo kriminalcev in vojnih
zločincev, ki so se v vrstah okupatorske jugoslovanske ljudske armade borili proti interesom Slovenije.
Prebivalci in prebivalke muslimanske veroizpovedi, ki si prizadevajo za izgradnjo verskega središča,
pa so tarča tako slaboumnih obtožb, kot je denimo tista, da »bi izgradnja džamije širila infrastrukturo
Al Kajde in drugih terorističnih organizacij«, služila razpečevanju mamil in podobno.
" Naziv »center za odstranjevanje tujcev« zveni kot slaba šala. Državni uradniki, ki so si ime izmislili,
so odkrito definirali bistveni element svojega odnosa do tujcev. Pojem »odstranjevati« vežemo na
neprijetne, nevarne, škodljive, nezaželene stvari, ki jih je treba umakniti iz »naše« bližine. Navadno
namreč odstranjujemo plevel, škodljivce, umazanijo, jedrske odpadke in rakava tkiva. Tudi v primeru
»centra za odstranjevanje tujcev« se nazorno kaže, da jezik nikakor ni nevtralen mehanizem
označevanja.
V Sloveniji beguncem pripadajo skromni osnovni dnevni obroki hrane, finančno pomoč dobijo le
nekateri in le občasno od dobrodelnih organizacij (npr. Slovenska filantropija).
Urad za priseljevanje in tujce se ne ukvarja z zaposlovanjem beguncev (tujcev), te kompetence
prepušča zavodu za zaposlovanje, ki pa do leta 2003 zanje ni našel niti ene same zaposlitve.
Nič čudnega torej ni, da dajejo begunci izrazito prednost lokacijam v mestnih okoljih tudi tedaj, ko
so mestna taborišča (na primer tisto, ki se je nahajalo v barakarskem naselju na Viču v Ljubljani)
bistveno slabše opremljena od podeželskih. Pred nekaj leti so se begunci iz Ljubljane dolgo, a neuspešno
upirali preselitvam v podeželska okolja. A Slovenija tu ni nikakršna izjema; politike držav, kot sta
Avstrija in Danska, so zelo nazorne. V obeh državah begunci (prosilci za azil) izgubijo vso podporo,
vključno z zdravstvenim varstvom, če nočejo živeti v taboriščih.
183
ana kralj
LITERATURA
Agamben, G. (1995), Homo sacer. Einaudi: Torino.
Bauman, Z. (1999), In Search of Politics. Cambridge: Polity Press.
- (2003), Liquid Love. Cambridge: Polity Press.
Beck, U. (2003), Kaj je globalizacija? Zmote globalizma - odgovori na globalizacijo. Ljubljana: Krt.
BOGOVIČ, A. (ur.) (1997), Pravo in družbene resničnosti. Ljubljana: KUD France Prešeren:.
Bourdieu, P., Wacquant, L. (2003), Neoliberalni novorek: zabeležke o novi planetarni vulgati. Družbo-
slovne razprave, XIX, 43: 57-63.
Campbell, D. (2002), In Woomera. The Guardian Weekly, 25. maj: 25-31.
CNVOS (2005), Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju, http://www.cnvos.si/mreza/
clanki/?id=24&PHPSESSID=635e7713a349e3875f941cae7d2bc9f4
Dicken, P. (2003), Global Shift. Reshaping the Global Economic Map in the 21st Century. London,
Thousand Oaks, New Delhi: SAGE.
Diken, B., Laustsen, C. B. (2003), "Camping" as a Contemporary Strategy - From Refugee Camps to
Gated Communities. AMID Working Papers Series, 32.
Kavar Vidmar, A. (2004), »Izbrisani« zaporniki. Socialno delo, 43, 2-3: 61 -64.
Kanduč, z. (2003), Onkraj zločina in kazni. Ljubljana: Študentska založba.
Mandič, S. (ur.) (1999): Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja ranljivih
skupin. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
MiLOHNič, A. (ur.) (2001), Evropski vratarji: Migracijske in azilnepolitike v Vzhodni Evropi. Ljubljana:
Mirovni inštitut.
Mittelman, j. h., Othman, N. (ur.) (2001), Capturing Globalization. London, New York: Routhledge.
MNZ (2002), Statistika, http://www.mnz.si/si/13334.php (19. 5. 2005).
Močnik, R.(2004), »Globalizaciju u svako selo, granicu na svaku tarabu«. Art, Vijesti (Podgorica), 19.
6. in 26. 6.
Newman, D. M. (1997), Sociology: Exploring the Architecture of Everyday Life. Thosand Oaks: Pine
Forge Press.
Pajnik, M., Lesjak - TušEK, P., Gregorčič, M. (2001), Prebežniki, /cdosfó? Ljubljana: Mirovni inštitut.
Staples, W. G. (2000), Everyday Surveillance: Vigilance and Visibility in Postmodern Life. Lanham:
Rowman & Littlefield Publishers.
Štrukelj, K. (2003), Integracija beguncev v republiki Sloveniji z vidika države gostiteljice. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za družbene vede (magistrsko delo).
Taylor, I. (1999), Crime in Context: A Critical Criminology of Market Societies. Cambridge: Polity
Press.
TouRAiNE, A. (2001), Beyond Neoliberalism. Cambridge Polity Press.
Wacquant, L., "Suitable Enemies": Foreigners and immigrants in the prisons of Europe. Punishment
and Society: The international journal of penology, 1, 2: 215-223.
-	(2003), Penalizacija revščine in vzpon neoliberalizma. Družboslovne razprave, XIX, 43: 65-75.
-	(2000), How Penal Sense Comes to Europeans, http://www.penalreform.org/english/
frset_art_en.htm (19. 5. 2005).
Wallerstein, I. (2002), America and the World: The Twin Towers as the Metaphor, http://www.ssrc.org/
septll/essays/wallerstein.htm (19. 5. 2005).
184
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
Medijski viri:
Delo, 6. 2. 2001: Odgovornejša politika do prebežnikov.
Delo, 7, 2. 2001: Vlada nad težave bolj sistematično.
Radio Študent, 14. 1. 2001: Resnične razmere za zidovi Celovške 166.
STA: 30. 4. 2004, Makedonija: V zvezi z ubojem sedmih tujcev prijeli šest nekdanjih policistov.
185
Irena Rožman, Duška Knežević Hočevar
TISKANI MEDIJI O NASILJU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI
uvod
V skladu s temeljnim izhodiščem ciljno raziskoval-
nega programa Konkurenčnost Slovenije 2001 -
2006, ki si prizadeva za »trajnostno povečevanje
blaginje prebivalcev Slovenije z uravnoteženim
razvojem gospodarske, socialne in okoljske sesta-
vine razvoja« (MŠZŠ 2005), je leta 2002 ministr-
stvo za šolstvo znanost in šport v sodelovanju z
drugimi ministrstvi in naročniki med številnimi
topikami v okviru tematskega področja »Človeški
viri in socialna kohezivnost« razpisalo tudi temo
»Nasilno vedenje v družinah (avtoagresivnost in
heteroagresivnost)« (ibid.). Naslednje leto je mini-
strstvo za delo, družino in socialne zadeve naro-
čilo projektno nalogo za izdelavo raziskovalne na-
loge Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno
toleranco. Na podlagi njihove evidence dotlej v
Sloveniji še ni bila izvedena obsežnejša raziskava
o nasilju nad ženskami, ki bi bila strokovna podla-
ga za oblikovanje primernih ukrepov na tem pod-
ročju (razpisna dokumentacija ministrstva za delo,
družino in socialne zadeve, št. 14/2003,20.3.2003).
Tovrstna razpisa sta potemtakem med konkretnej-
šimi pokazatelji želje slovenske vlade po sistema-
tičnem in kontinuiranem preučevanju pojava na-
silnega vedenja v družini v Sloveniji; izvajalci obeh
projektnih nalog so raziskovalci inštituta za medi-
cinske vede ZRCSAZU.'
Pričujoči prispevek je oblikovan na podlagi
vmesnega poročila Analiza tiskanih medijev o na-
silju nad ženskami v družini (2004) v okviru ciljno-
raziskovalnega projekta Hetero in avtoagresivnost
v družini. Pri tem je nujno poudariti, da metodo-
loško ne odstopa od raziskovalne naloge Nasilje
nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco, v
kateri so izvajalci projekta analizirali obstoječo
slovensko znanstveno in strokovno literaturo in
razpoložljive statistične podatke o nasilju nad žen-
skami v družini od leta 1998 do 2003 Ena izmed
temeljnih ugotovitev te ekspertne naloge je bila,
da je v Sloveniji v obdobju med letoma 1998 in
2003 malo sistematičnih in koordiniranih empirič-
nih raziskav o nasilju nad ženskami v družini in
da se nesistematičnost kaže tako na ravni uporab-
ljenih teoretskih perspektiv kot tudi metodologije.
Hkrati so raziskovalci ugotovili, da je število pub-
likacij o nasilju nad ženskami začelo naraščati po
letu 1999 (Šprah, Šoštarič, Rožman 2003: 107-
108), najverjetneje kot posledica učinkov kampa-
nje boja proti nasilju nad ženskami, ki je dosegla
največjo odmevnost v letu 1999 (Kozmik, Dobni-
kar 1999:6-7).
Temeljna hipoteza Analize tiskanih medijev o
nasilju nad ženskami v družini je bila, da je število
novinarskih zapisov o nasilju nad ženskami v
družini prav tako začelo naraščati po letu 1999.
Da bi bili izsledki obeh raziskav metodološko pri-
merljivi, smo raziskovalci Analize tiskanih medijev
o nasilju nad ženskami v družini preverjali sklad-
nost medijskih vsebin po zgledu raziskovalne nalo-
ge Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno
toleranco. Kot v slednji smo vsebino gradiva raz-
vrstili v sedem delno preimenovanih kategorij',
in sicer: fenomenologija nasilja, zakonodaja o na-
silju, varnostni ukrepi, pomoč žrtvam nasilja, po-
moč storilcem nasilja, ozaveščenost strokovne in
laične javnosti, statistična evidenca o nasilju in
usposobljenost oz. izobraževanje strokovnjakov
za nasilje v družini.
Za preverjanje vsebin tiskanih medijev o nasi-
lju nad ženskami v družini smo izbrali novinarsko
dokumentacijo Dela zaradi razmeroma lahke do-
stopnosti, preglednosti in obsega časopisnih član-
kov, ki jih od leta 1968 dokumentalisti sistematič-
no pregledujejo in klasificirajo po sistemu UDK.
Analizirali smo 113 člankov iz tematskih map Na-
silje nad ženskami, Nasilje v družini in Nasilje -
187
IRENA ROŽMAN, DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR
splošno. Dokumentalisti natančneje obdelujejo le
članke iz časopisov in revij časopisne hiše Delo,
medtem ko članke iz drugih, zlasti regionalnih ča-
sopisov shranjujejo po lastni presoji in zgolj ob-
časno. Tako je glavnina analiziranih člankov (59,3
odstotka) iz časopisov Delo (37,1 odstotka), Slo-
venske novice (15,9 odstotka) in torkove priloge
časopisa Delo, revije Ona (6,2 odstotka). V luči
slovenskih tiskanih medijev so zato rezultati zgolj
indikativni.
predstavitev rezultatov
analize
Slika: Število analiziranih člankov o nasilju nad
ženskami v družini po letih v obdobju 1998-2003
Iz slike je razvidno, da se je v petletnem obdobju
število člankov na temo nasilje nad ženskami v dru-
žini letno povečevalo. Pravzaprav bi lahko govorili
o dveh obdobjih, in sicer pred letom 1999 in po
njem; po letu 1999 je bilo namreč objavljenih kar
106, t. j., 93,8 odstotka vseh člankov. Grafična
podoba povsem realno odseva družbeno dogaja-
nje, ki se nanaša zlasti na delovanje nevladnih or-
ganizacij za pomoč ženskam, žrtvam nasilja. Te
so med drugim prve organizirale kampanjo boja
proti nasilju nad ženskami; prvo že leta 1994, leta
1999 pa so njihove akcije v okviru kampanje po
obsegu in odmevnosti dosegle vrh. Živahno dru-
žbeno dogajanje v tej smeri potrjuje tudi frekven-
čna porazdelitev člankov po mesecih izida. Naj-
večja intenzivnost poročanja medijev o nasilju nad
ženskami se ujema z mesecem kampanje (od 25.
novembra do 10. decembra - 34,6 odstotka) in
neposredno po njej (januar - 10,6 odstotka), se
pa postopoma znižuje in doseže najnižjo stopnjo
v poletnih mesecih (julij - 1,8 odstotka).
Po analizi splošnih kazalnikov, kot so delež pu-
blikacij glede na ime časopisa, mesec izida, disci-
plinarno ozadje referenčnih strokovnjakov in stru-
kturo besedila (vest, poročilo, komentar itd.),''
smo vsebino pregledanih člankov razvrstili v kate-
gorije po zgledu naloge Nasilje nad ženskami ali
kako doseči ničelno toleranco. Po vsebini časo-
pisnih in revialnih izrezkov, ki jih bolj podrobno
razlagamo v nadaljevanju, smo v vseh pregledanih
člankih za obdobje od 1998 do 2003 kar v 32,5
odstotka identificirali fenomenologijo nasilja, v
21,4 odstotka ozaveščenost strokovnjakov in lai-
čne javnosti, v 11,1 odstotka pomoč žrtvam nasilja,
v 4,7 odstotka pomoč storilcem nasilja, v 12,5
odstotka zakonodajo, v 5,8 odstotka usposob-
ljenost/izobraževanje strokovnjakov za področje
nasilja nad ženskami, v 4,7 odstotka varnostne
ukrepe in v 7,3 odstotka statistično evidenco o
nasilju nad ženskami.
FENOMENOLOGIJA NASILJA^
Kot rečeno, so tiskani mediji najpogosteje poroča-
li o vrstah nasilja, dejavnikih tveganja za nasilje
pri žrtvi in storilcu, posledicah nasilja in dinamiki
nasilja. Novinarji so omenjene vidike nasilja pred-
stavili zgolj ilustrativno in nesistematično, največ-
krat v sklopu opisov anonimnih primerov nasilja.
Prav ti primeri so jim rabili kot izhodišče za uteme-
ljevanje večplastnosti nasilja nad ženskami, ki so
ga praviloma povezovali s sistemskim nasiljem.
O nasilju nad ženskami so pisali kot o perečem
družbenem problemu, ki je najhujša oblika in po-
sledica družbene diskriminacije žensk (Panorama
25. 11. 1999, Ona 12.9.2000, Primorske novice
31.12.2002).^ Prav tako so opozarjali na še vedno
prevladujoče stereotipne razlage o nasilju nad
ženskami (Gorenjski glas 16. 11. 1999, 7D 8. 3.
2000), ki navadno locirajo vzroke za nasilje v
»problematične posameznike«, npr. revne, dušev-
no motene, odvisnike od alkohola, brezposelne
in osebe drugih veroizpovedi ali nacionalnosti.
Veliko piscev je poudarilo tudi neugodne osebne
in družbene okoliščine žensk, žrtev nasilja (na
primer ekonomsko odvisnost od partnerja, nizko
samospoštovanje, neprimerno zakonodajo, ne-
učinkovito pomoč žrtvam nasilja itn.), zaradi katerih
se žrtev s težavo odloči, da bi poiskala primerno
pomoč ali celo zapustila nasilnega partnerja (Mla-
dina 26. 4. 1999, Gorenjski glas 16. 11. 1999,
Panorama 25. 11. 1999). Povedano s primerom:
Po evropskem povprečju žrtev nasilneža od
pet do sedemkrat zapusti, preden ga zares
188
TISKANI MEDIJI O NASILIU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI
zmore zapustiti. To se navadno interpretira,
da »še ni imela dovolj«. [...] Če ženska ni dovolj
močna, nima dovolj podpore in sredstev, se
vrne k nasilnežu tudi potem, ko zapusti varno
hišo. (Slovenske novice 14. 2. 2003.)
OZAVEŠČENOST STROKOVNJAKOV
IN LAIČNE JAVNOSTI
Novinarji so »visoko toleranco do nasilja« uteme-
ljevali s specifičnim ideološkim ozadjem (Pano-
rama 2. 9. 2003), kot je na primer »katoliško do-
jemanje sveta, ki na vrh lestvice vrednot postavlja
odpuščanje« (Mladina 26. 4. 1999). Tako ozadje
se najbolj manifestira v še vedno prisotni diskri-
minaciji žensk in v dopuščanju nasilja nad njimi
(Delo 25. 11. 1999), v slabem poznavanju temelj-
nih človekovih pravic samih žrtev nasilja (Delo
28. 11. 1998, Večer 8. 3.2003, Ona 20. 11.2001)
in v brezbrižnosti bližnjega socialnega okolja do
žrtve (Ona 21. 11.2000, Nedelo 25. 11. 2001). To
potrjuje tudi nenehno opozarjanje strokovnjakov
v medijih, da se slovenski državljani sicer zaveda-
jo skrb zbujajoče razširjenosti nasilja v Sloveniji,
hkrati pa so, ko bi morali ukrepati, t.j., prijaviti
nasilje, do nasilja nad ženskami brezbrižni (Ona
21. 11. 2000, Nedelo 25. 11. 2001).
Vzroke za slabo ozaveščenost javnosti o nasilju
nad ženskami so novinarji pripisali odsotnosti pri-
mernih izobraževalnih programov o tovrstnih po-
javih že pri osnovnošolcih (Gorenjski glas 16. 11.
1999, Večer 4. 12. 1999, Dnevnik 24. 12. 1999,
Dnevnik 3.4.2003), premajhnemu številu organi-
ziranih dejavnosti ozaveščanja javnosti o nasilju
nad ženskami (Ona 20. 11.2001, Jana 5.11.2002)
in šibkemu sodelovanju med institucijami, pristoj-
nimi za pomoč žrtvam nasilja. Slednje so razlagali
kot posledico premajhne zavzetosti pristojnih dr-
žavnih ustanov in zlasti pomanjkanja »politične
volje« za učinkovito reševanje posledic nasilja nad
ženskami (Večer 15. 6. 2000, Ona 20. 11. 2001,
Delo 12. 8. 2002, Delo 31. 8. 2002, Panorama 2.
9. 2003). Prizanašali niso niti strokovnjakom, ki
z neprimernim ravnanjem še dodatno viktimizira-
jo žrtve (Delo 21.12.2001, Delo 12.8.2002, Delo
24. 8. 2002, 7D 16. 4. 2003).
POMOČ ŽRTVAM NASILJA
Slaba ozaveščenost o nasilju se torej kaže zlasti v
neprimerni oziroma neučinkoviti pomoči žrtvam
nasilja, ki so zaradi tega vsaj dvakrat viktimizirane,
prvič kot žrtve nasilja in drugič kot iskalke pomoči
(Mladina 26.4. 1999). Zato so novinarji, sklicujoč
se na strokovnjake, apelirali na bralce, da je nujno
čimprej sprejeti nacionalni načrt, ki bi pravno bolj
zaščitil žrtve družinskega nasilja in ne njegove
povzročitelje, kot je bila doslej običajna praksa
(Delo 25. 11. 1999).
Pri razlaganju dejstva, da žrtve nasilja večino-
ma ne iščejo pomoči, so novinarji poudarili nepri-
merno pomoč socialnih delavcev centrov za social-
no delo (Panorama 25. 11. 1999). Ti pri svojem
delu še vedno upoštevajo doktrino, ki ne razlikuje
žrtve od storilca (Večer 4. 12. 1999). Hkrati so
opozorili, da od centrov za socialno delo »preveč
pričakujemo« (Delo 2.4.2003). Neučinkovito re-
šujejo stanovanjski problem žrtev nasilja, med
drugim tudi zaradi prezasedenosti zavetišč za žrt-
ve nasilja (Nedeljski dnevnik 25.4.1999, Mladina
26. 4. 1999, Delo 25.11. 1999, Primorske novice
8. 12. 2001 ) in njihove neenakomerne regionalne
razporejenosti (Primorske novice 8. 12. 2001).
Mediji so opozarjali, da v Sloveniji določene
skupine žensk s težavo pridobijo mesto v zaveti-
ščih, kriznih centrih, materinskih domovih, varnih
hišah in podobnih ustanovah. Mednje sodijo
ženske, ki so odvisne od drog ali okužene z viru-
som HIV (Delo 2. 4. 2003), in take, ki še niso
rodile in hkrati niso najstnice (Delo 2 .4. 2003,
7D 16. 4.2003).
Tiskani mediji so precej prostora namenili
informacijam o pomoči žrtvam nasilja. Največkrat
so obveščali bralce o vrstah in naravi pomoči in o
nastanku in delovanju nevladnih organizacij za
pomoč, kot so Društvo SOS telefon za ženske in
otroke - žrtve nasilja (Panorama 25.11.1999, Delo
26.11.2001), Društvo za nenasilno komunikacijo
(Nedeljski dnevnik 25. 4. 1999), Zatočišče v Lju-
bljani (Mladina 26. 4. 1999), Krizni center v Lju-
bljani (Delo 19. 12. 2000), Ženska svetovalnica v
Ljubljani (Primorske novice 8.12.2001) in Center
za pomoč žrtvam kaznivih dejanj (Slovenske no-
vice 11.3. 2000). Bralci so tako izvedeli, kje lahko
žrtve nasilja poiščejo pomoč, kdo so pristojne
osebe za svetovanje in pomoč, kakšni so uradni
postopki za pridobitev pomoči in kakšno vrsto
pomoči lahko dobijo v določenih ustanovah (Ne-
deljski dnevnik 25. 4. 1999). Novinarji so pod-
189
IRENA ROŽMAN, DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR
robno poročali tudi o prednostih oziroma poseb-
nostih nekaterih vrst pomoči, kot so telefonsko
in neposredno individualno svetovanje, skupine
za samopomoč in zagovorništvo (Mladina 26. 4.
1999, Panorama 25. 11. 1999).
POMOČ STORILCEM NASILJA
Novinarji so pogosto pisali, da je zmanjševanje
nasilja nad ženskami odvisno tudi od organizirane
pomoči storilcem nasilnega dejanja (Nedeljski
dnevnik 25. 4. 1999, Gorenjski glas 16.11. 1999).
Pri tem so se sklicevali na mnenja strokovnjakov,
ki se zavzemajo za zakonsko uvedbo programov
za socialno učenje moških, ki imajo težave z nasil-
nim vedenjem (Dnevnik 24.12.1999, Večer 24. 8.
2002, Delo 12. 4. 2003). Taki programi so nujno
potrebni, ker storilci nasilja po odsluženi zapor-
ni kazni v večini primerov ne spremenijo nasilne-
ga vedenja (Večer 24. 8. 2002, Delo 11.4. 2003,
Jana 11. 2. 2003, Delo 4. 12. 2001). Med institu-
cijami, ki ponujajo pomoč storilcem nasilja, so
omenili le Društvo za nenasilno komunikacijo in
podrobno informirah o njegovem delovanju (Ne-
deljski dnevnik 25. 4. 1999, Gorenjski glas 16.
11. 1999, Svobodna misel 12. 11. 1999).
Na splošno pa so se ocenjevalci dejanskih učin-
kov institucionalne pomoči storilcem nasilnega ve-
denja sklicevali na mnenja socialnih delavcev, ki
so opozarjali, da je v sosednjih državah učinek
dejavnosti svetovanja storilcem nasilnih dejanj
kljub veliki finančni podpori zelo majhen. Storilci
velikokrat prekinejo ponujeno pomoč ali sprejme-
jo terapevtsko obravnavo le pogojno, če bi jim v
zameno znižali zaporno kazen (Večer 20.1.2003).
V uspeh prisilne ali z zakonom zapovedane terapi-
je za storilce nasilja so dvomili tudi strokovnjaki
iz Slovenije (Večer 8. 3. 2003).
1. 1999, Delo 11.7.2001, Ona 3.12.2002), nepri-
merne metodologije zbiranja statističnih podatkov
o nasilnih dejanjih v družini (Delo 15. 12.2001, Delo
2.4.2003), nizkih pogojnih ali denarnih kazni za
storilce nasilnih dejanj (Mladina 26. 4. 1999, Slo-
venske novice 5. 12. 2001, Večer 20. 1. 2003, De-
lo 12.4.2003), zakonskih pomanjkljivostih, ki so
povezane z varnostnimi ukrepi prepovedi približe-
vanja žrtvi (Mladina 26. 4. 1999, 7D 8. 3. 2000,
Delo 27. 11. 2001, Delo 4. 12. 2002, Delo 12. 4.
2003), odsotnosti družinskih sodišč in dejstva, da
se nasilje v družini na sodišču ne obravnava pred-
nostno ter da mora žrtev pričati na sodišču, česar
pogosto ne zmore in od tožbe odstopi (Mladina
26.4.1999, Panorama 25.11. 1999,7D 8.3.2000,
7D4. 12. 2002, 7D 16. 4. 2003).
Hkrati pa so v zadnjih petih letih novinarji po-
ročali tudi o »premikih« na področju zakonodaje.
Tako so na primer bralce seznanili o zakonski
spremembi kaznivega dejanja nasilništva po 299.
členu kazenskega zakona (Mladina 26. 4. 1999,
Dnevnik 25. 11. 2000, Večer 24. 8. 2002), ki po
novem pod nasilništvo uvršča nasilna dejanja, ki
povzročajo zgražanje in prestrašenost tudi v dru-
žini in ne samo v javnosti, kot je veljalo po starem
zakonu. Poudarili so tudi nekatere pomanjkljivosti
zakonske spremembe. V središču njihovih razprav
je bila nenatančna opredelitev pojma družine ozi-
roma njenega članstva (Večer 24. 8. 2002) in ne-
enakovredna obravnava telesnega in psihičnega
nasilja (Delo 26. 5. 1998). Kot največjo pomanj-
kljivost slovenske zakonodaje na področju nasilja
so poudarili odsotnost celostnega sistemskega za-
kona za nasilje v družini; inkriminacija nasilja nad
ženskami v družini je razpršena v kazenski, dru-
žinski, socialni, medicinski in celo šolski zakono-
daji (Delo 23. 1. 1999, Dnevnik 3. 4. 2003).
VARNOSTNI UKREPI
ZAKONODAJA
Že bežen pregled novinarskih besedil o zakonskih
podlagah za reševanje nasilnih dejanj pokaže, da
slovenska zakonodaja prednostno obravnava osu-
mljenca nasilnega dejanja in ne žrtve nasilja (Ne-
deljski dnevnik 25. 4. 1999, Svobodna misel 12.
11. 1999, Primorske novice 30. 11.2002, 7D 4. 12.
2002, Delo 2. 4. 2003). Žrtve nasilja so dodatno
viktimizirane zaradi odsotnosti eksplicitnega zakon-
skega reševanja stanovanjskega problema (Delo 23.
V času, ki ga zajema naša analiza, je prišlo na po-
dročju kazenske in civilne zakonodaje do spre-
memb, s katerimi so slovenska sodišča dobila mo-
žnost izrekanja posebnih varnostnih ukrepov za
zaščito žrtve nasilja. Leta 1999 je stopila v veljavo
novela o kazenskem postopku, ki je uvedla tri no-
ve varnostne ukrepe kot alternative priporu: pre-
poved približevanja določenemu kraju ali osebi
(člen 195-a ZKP), javljanje na policijsko postajo
(člen 195-b ZKP) in hišni pripor (člen 199 ZKP)
(Filipič 1999: 127). Aprila leta 2003 je bila spreje-
190
TISKANI MEDIII O NASILJU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI
ta novela zakona o policiji, ki je v zvezi z ukrepom
prepovedi približevanja določenemu kraju ali ose-
bi dala policiji dodatna pooblastila v postopkih
intervencije v primerih nasilja v družini. Uvedbo
obeh ukrepov prepovedi približevanja določene-
mu kraju ali osebi so novinarji interpretirali kot
»konceptualni premik in napredek na področju
reševanja nasilja«, ne samo zaradi večje varnosti
žrtve nasilja, temveč zaradi jasne določitve krivca
(Mladina 26. 4. 1999, 7D 8. 3. 2000, Delo 27. 1.
2003).
V interpretaciji ukrepa prepovedi približevanja
so se razlagalci navadno sklicevali na mnenja prav-
nih strokovnjakov, ki so opozarjali, da ukrep ni v
skladu s slovensko ustavo, ker krši človekove pra-
vice storilcev, o čemer zgovorno pričajo že naslovi
prispevkov: Nasilnež mora iz stanovanja (Delo 27.
11. 2001 ), Kam z nevarnim nasilnežem? Saj lahko
gre tudi pod most! (Večer 20. 1. 2003), Nasilnežu
kratene človekove pravice? (Delo 11.2. 2003).
Ker je izrekanje varnostnih ukrepov mogoče
le v primeru, ko kdo obvesti policijo o nasilnem
dogodku, so novinarji pisali tudi o učinkovitosti
policijskih intervencij. Prevladovali so zapisi, ki
so ocenjevali, da so posegi policistov na zelo nizki
ravni zaradi neprimernega znanja in predsodkov
o nasilju, žrtvah in storilcih (Mladina 26.4. 1999,
Mladina 15. 11. 1999). Redki so bili zapisi, ki so
pozitivno ocenjevali policijsko delo. Ti so omenjali
predvsem težave policistov: da se od njih »preveč
pričakuje« (7D 3. 3. 1999, Večer 20. 1. 2003),
da imajo odgovorno nalogo in so sami pogosto
tarče nasilja (Dnevnik 20. 9. 2002), da je posto-
pek zbiranja podatkov zaradi težavnih okoliščin
izjemno zahteven in da imajo ob posegu pogosto
občutek nemoči (Večer 24. 8. 2002, Dnevnik 20.
9. 2002).
USPOSOBLJENOSTIH
IZOBRAŽEVANJE STROKOVNJAKOV
ZA NASILJE
Neprimerna usposobljenost strokovnjakov, ki se
pri svojem delu dnevno srečujejo z žrtvami nasilja,
je posledica pomanjkljivega znanja o nasilju (Ve-
čer 30. 5. 1998, Mladina 26.4. 1999, Večer 4. 12.
1999), njihove tolerance do nasilja (Slovenske no-
vice 5.12. 2001) in odsotnosti tradicije specialisti-
čnega študija o nasilju v Sloveniji (Večer 30.5.1998,
Delo 27. 1.2003, Večer 24. 5.2003). Pomanjkljivo
in neprimerno znanje o nasilju so mediji največ-
krat očitali policistom. Neuspešnost njihovega po-
sredovanja v primerih nasilja v družini ni zgolj
posledica omejenih zakonskih pooblastil, temveč
njihove neprimerne strokovne usposobljenosti
(Mladina 26. 4. 1999). Mediji so poudarili zlasti
pomanjkljivo znanje policistov o dinamiki nasilja,
značilnostih obnašanja žrtve in storilca nasilnega
dejanja in primernih načinih posredovanja (Mladi-
na 26. 4. 1999, Mladina 6. 12. 1999, Delo 12. 8.
2002). Hkrati pa so poročali o izobraževanju poli-
cistov na tečajih Društva SOS telefon za ženske
in otroke - žrtve nasilja in Ženske svetovalnice v
Ljubljani, ki so se pričeli izvajati že leta 1999 (Delo
25. 11. 1999, Delo 23. 1. 1999, Delo 31. 8. 2002).
V novinarskih zapisih najdemo tudi ocene o
neprimernem poznavanju večplastnosti pojava
nasilja večine socialnih delavcev na centrih za so-
cialno delo. Očitali so jim predvsem zastarelo dok-
trino, na podlagi katere socialni delavci zagovarja-
jo ohranjanje družine »za vsako ceno« (Delo 27.
1. 2003). Hkrati zvemo, da se je stanje morda iz-
boljšalo po uvedbi specialističnega študija o nasilju
v družini in človekovih pravicah na fakulteti za so-
cialno delo (Delo 27. 1.2003, Večer 24. 5. 2003).
Mediji so pri pojasnjevanju neučinkovitega re-
ševanja nasilja kot enega izmed razlogov omenjali
odsotnost organizirane pomoči za storilce nasilnih
dejanj. Pri tem so poudarili feminizacijo poklica
socialnega delavca in nujnost, da se »v sistem izo-
braževanja in boja proti nasilju vključi čim več
moških« (Svobodna misel 12. 11. 1999).
STATISTIČNA EVIDENCA
O NASILJU NAD ŽENSKAMI
V pregledanih zapisih so novinarji osebne pripo-
vedi o nasilju nad ženskami v družini radi opremili
s podatki o razširjenosti nasilja v družini, a v večini
primerov brez referenc, ki bi bralcem omogočile
korektno interpretacijo statističnih podatkov. Zdi
se, da so avtorji takih zapisov želeli s številkami
prepričati bralce v »znanstvenost« svojih razlag,
ki so bile velikokrat le povzemanje popularnih
predstav o obsežnosti nasilja v družini oziroma
insinuacije, da ga je še več, kot kažejo statistični
podatki: »za temi številkami se razteza veliko črno
polje; koliko je nasilništva v družinah, pri nas ne
ve nihče« (7D 8. 3. 2000); »nasilja je gotovo več,
kot ga kaže statistika« (Dnevnik 25.11.2000). Ven-
dar so avtorji člankov mestoma tudi sami poudar-
jali, da zbiranje statističnih podatkov o nasilju v
191
IRENA ROŽMAN, DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR
družini pri nas še ni urejeno (Delo 15. 12. 2001,
Delo 2.4. 2003), da nimamo pregleda nad dejan-
skim stanjem nasilja v družini in da lahko zato le
ugibamo o njegovi razširjenosti (7D 8. 3. 2000,
Dnevnik 25. 11. 1999, Dnevnik 27. 11. 2001), da
imamo na voljo maloštevilne statistične evidence,
ki jih vodijo posamezne institucije (center za so-
cialno delo, kriminalna statistika, policija, sodi-
šče), vendar zaradi neenotnih definicij pojava ne
omogočajo zanesljive primerjave (Delo 25. 11.
1998).
Zaradi pomanjkanja natančnejših statističnih
evidenc o nasilju v družini so novinarji pogosto
povzemali izsledke tujih empiričnih raziskav, pri
čemer niso dosledno navajali virov. Zato bralec
ne izve, na katero obdobje se objavljeni podatki
nanašajo. Na primer:
V ZDA doživlja partnerjevo nasilje 31 odstot-
kov žensk, v Kanadi 25 odstotkov, na Novi
Zelandiji 20 odstotkov [...]. Na Finskem je 40
odstotkov odraslih žensk žrtev fizičnega in spol-
nega nasilja. (Dnevnik 24.12.1999.)
Na koncu navedka avtorica članka navede vire
takole:
Podatek za Finsko: Marrku Heiskanen, Minna
Piispa: Faith, Hope, Battering, A Survey of
Men's Violence against Women in Finland,
Statistics Finland, 1998. Drugi podatki so po-
vzeti po: Women in Transition, The Monee Pro-
ject, CEE/CIS/Baltics, Regional Monitoring
Report, UNICEF, 1999.
Ti podatki se nato pojavijo še v drugih člankih
v različnih letih in navadno brez navedbe vira (Pa-
norama 25. 11. 1999, Dnevnik 24. 12. 1999, Delo
26. 11. 2001, Delo 24. 8. 2002).
sklep
Temeljni sklep raziskave Analiza tiskanih medijev
o nasilju nad ženskami v družini je ta, da je v ob-
dobju med letoma 1998 in 2003 izšlo največ član-
kov (45, 2 odstotka pregledanega materiala) na
temo nasilje nad ženskami v družini prav v času
trajanja kampanje boja proti nasilju nad ženskami.
Tudi intenzivnost poročanja o nasilju nad ženska-
mi se je v slovenskih tiskanih medijih povečala v
letu 1999, ko je kampanja dosegla največjo
odmevnost, in po njem.
Podrobna analiza tipičnih vsebin o nasilju nad
ženskami v družini pa ponuja tele sklepe. Novi-
narji so najpogosteje (32,5 odstotka pregledanih
člankov) pisali o vrstah nasilja, dejavnikih tveganja
za nasilje pri žrtvi in storilcu, posledicah nasilja
in dinamiki nasilja. Nasilje nad ženskami so prepo-
znali kot posledico družbene diskriminacije žensk
in posledično pojav opredelili kot predvsem dru-
žbeni problem. V javnosti uveljavljene stereotipne
predstave nasilja nad ženskami in splošno neob-
čutljivost ljudi do nasilja so medijski ocenjevalci
pripisali zlasti katoliškemu moraliziranju in tabui-
zaciji govora o nasilju v Sloveniji. Premajhno ob-
čutljivost »slovenske družbe« do pojava nasilja so
videli zlasti v odsotnosti osnovnošolskih izobraže-
valnih programov o nasilju, brezbrižnosti social-
nega okolja do žrtve in storilca nasilja, majhnem
številu organiziranih dejavnosti ozaveščanja prebi-
valcev o nasilju, šibki povezanosti med instituci-
jami, ki se ukvarjajo z nasiljem, in neprimernem
ravnanju strokovnjakov v primerih nasilja.
Kljub dokaj razvejani mreži ustanov za pomoč
žrtvam nasilja so novinarji ugotavljali, da ta ni
učinkovita zlasti zaradi neprimerne zakonodaje
o nasilju v družini in zastarele doktrine pomoči
žrtvam nasilja. Sklicujoč se na argumente strokov-
njakov za nasilje so poudarili, da je v Sloveniji
nujno vpeljati celostni sistemski zakon in specia-
listični študij o nasilju.
192
tiskani mediji o nasiliu nad ženskami v družini
OPOMBE
' Številka pogodbe enoletne raziskovalne naloge Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco
je 2611-03-010078, številka pogodbe triletnega (2003-2005) ciljno raziskovalnega projekta Hetero in
avtoagresivnost v družini pa je 331-02-828800.
^ Za to petletno obdobje so se raziskovalci inštituta za medicinske vede odločili na podlagi poročila
raziskovalne naloge Analiza baze podatkov o družini v Sloveniji, ki so jo za obdobje od osamosvojitve
Slovenije do leta 2001 opravili raziskovalci centra za socialno psihologijo fakultete za družbene vede.
Njihova temeljna ugotovitev je bila, da je raziskav na temo družine v Sloveniji malo, da so naključne
in nesistematične (Ule, Rener, Kuhar, Filipovič, Žakelj 2001). Tudi površinski pregled baz podatkov
sistema COBISS je pokazal, da je število publikacij na temo nasilje v družini začelo naraščati šele po
letu 1999.
' Več o metodi raziskave Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco gl. končno poročilo iz
leta 2003 avtoric Šprah, Šoštarič, Rožman.
Več o rezultatih analize splošnih kazalnikov gl. vmesno poročilo Analiza tiskanih medijev o nasilju
nad ženskami v družini (Rožman, Kneževič Hočevar 2004), ki je dostopno na inštitutu za medicinske
vede pri znanstvenoraziskovalnem centru SAZU.
^ V kategorijo »fenomenologija nasilja«, ki je po raziskavi Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno
toleranco inačica »individualnih in družbenih mehanizmov za nasilje«, smo uvrstili članke, ki so
obravnavali dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvah in storilcih, posledice nasilja za žrtve, storilce in
družinske člane in dinamiko nasilja, ki jo strokovnjaki pogosto imenujejo krog nasilja. Prav tako smo
v to kategorijo uvrstili članke, ki so obravnavali številne opredelitve nasilja.
® Zaradi preglednosti besedila tu navajava le temeljne vire. Vsi viri so navedeni v vmesnem poročilu
Analiza tiskanih medijev o nasilju nad ženskami v družini.
LITERATURA
K. Filipčič (1999), Nasilje v družini: kriminološki in kazenskopravni vidiki. Univerza v Ljubljani:
Pravna fakulteta (doktorska disertacija).
V. Kozmik, M. Dobnikar (1999), Dosje: Nasilje nad ženskami. Ljubljana: Urad vlade Republike Slovenije
za žensko politiko.
MŠZŠ (2005), http://www.mszs.si/slo/aktualno/javni_razpis.asp?ID=829 (18. 5.).
Novinarska dokumentacija Dela, mapa Nasilje nad ženskami, 179.8 (497.12):3-055.2.
Novinarska dokumentacija Dela, mapa Nasilje v družini, 179.8 (497.12):347.61.
Novinarska dokumentacija Dela, mapa Nasilje (splošno), 179.8 (497.12).
L. Šprah, M. Šoštarič, I. RoŽvian (2003), Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco.
Ljubljana: Inštitut za medicinske vede. Znanstvenoraziskovalni center SAZU (poročilo o raziskavi).
M. Ule, t. Rener, t. Kuhar, M. Filipovič, M. Žakelj (2001 ), Analiza baze podatkov o družini v Sloveniji.
Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS (raziskovalna naloga).
193
CE
Darja Kuzmanič Korva
RI ZA SOCIALNO DELO - SPODBUJEVALCI SINERGIJ
NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA
Področje socialnega varstva temelji na socialni pra-
vičnosti, solidarnosti in načelih enake dostopnosti
in proste izbire. Z ukrepi zagotavlja država dosto-
janstvo in enake možnosti ter preprečuje socialno
izključenost. Z nacionalnim programom smo v
državi opredelili programe in dejavnost socialnega
varstva, ki se financira iz državnega proračuna
ali iz drugih javnih sredstev. S sprejetjem v letu
2000 je država določila okvir za pedetni strateški
razvoj celotnega področja socialnega varstva.
Da bi zagotovil kvaliteto življenja posamezni-
ka, družine in skupin prebivalstva, je nacionalni
program določil pet ciljev:
1.	Izboljšati kakovost življenja. Gre za skrb za
povezanost in skladen razvoj vseh tistih razvojnih
področij, ki vplivajo na socialni položaj prebival-
stva, kot so zaposlovanje dohodkovna in davčna
politika, zdravstvo in izobraževanje.
2.	Zagotoviti aktivne oblike socialnega varstva.
Prebivalcem, ki si sami ne morejo zagotoviti naj-
nujnejših sredstev za preživetje, država s sistemom
socialnovarstvenih pomoči zagotavlja preživetje
in si prizadeva za preprečevanje njihove socialne
izključenosti.
3.	Razvijati strokovne socialne mreže pomoči.
Vsem, ki ne morejo skrbeti za svoje osebne in so-
cialne potrebe v okviru primarnih socialnih mrež,
zagotavljajo strokovno podporo javne službe, ki
je dopolnjena z dejavnostmi neprofitno-volon-
terskih organizacij, civilnih združenj, uporabniš-
kih gibanj in posameznikov. V mrežo javne službe
se na podlagi koncesij in izdaje licenc vključujejo
različni izvajalci. Z razvojem mrež se načrtno do-
polnjuje mreža razHčnih storitev - posebni pro-
grami, ki dopolnjujejo in bogatijo ponudbo javne
službe. V okviru tega cilja se postopno razvija sis-
tem individualiziranega financiranja različnih sto-
ritev. S tem je zagotavljena večja izbira med raz-
ličnimi storitvami in večji vpliv uporabnikov na
načrtovanje in izvajanje storitev. Poleg tega se je
država zavezala, da bo skrbela za preoblikovanje
dela obstoječih institucionalnih oblik pomoči v
druge, ljudem prijaznejše oblike, ki omogočajo
čim samostojnejše oblike življenja.
4.	Vzpostaviti in razvijati pluralnost izvajanja
dejavnosti. Na nacionalni ravni nastaja enovit sis-
tem socialnega varstva, ki bo zagotovil možnosti
za pluralen razvoj programov in izvajalcev. Z
vzpostavitvijo enovitega sistema bodo zagotovlje-
ne informacije o možnih oblikah pomoči, s tem
pa bo posamezniku dana možnost izbire. Na regij-
ski ravni bodo vlogo koordinatorja pluralnih iz-
vajalcev in novih programov v okviru javne službe
zagotavljali centri za socialno delo. Njihova naloga
bo strokovna podpora programom, ki jih bodo ra-
zvijali izvajalci neprofitno-volonterskih organizacij
in zasebniki. Tako bodo CSD postali stičišče različ-
nih izvajalcev in usmerjevalci v programe pomoči.
5.	Oblikovati nove prijeme za obvladovanje so-
cialnih stisk. Zaradi vedno novih oblik stisk in težav
in sprememb v načinu življenja je nujno načrtno
razvijati in uvajati nove razvojne (inovativne) pro-
jekte in jim po spremljanju in ob ugodnih rezul-
tatih zagotoviti, da postanejo del redne dejavnosti.
V nacionalnem programu in njegovi operacio-
nalizaciji so določeni obseg javne službe, s katero
država zagotavlja storitve javne službe (socialno
preventìvo, storitev prve socialne pomoči, osebne
pomoči, pomoči družini za dom in na domu,
institucionalno varstvo v zavodu, drugi družini
ali drugi organizirani obliki in vodenje in varstvo
pod posebnimi pogoji), in izvajalci, ki so:
•	javni socialno varstveni zavodi, ki jih usta-
novi država ali občina
•	neprofitno-volonterske organizacije, ki pri-
dobijo koncesijo za opravljanje javne službe
•	druge pravne osebe in/ali zasebniki, ki
pridobijo koncesijo za opravljanje javne službe.
195
daría kuzmanič korva
pogled centrov za socialno delo na zastavliene cilje
IZBOLJŠATI KAKOVOST ŽIVLJENJA
Kaj smo uresničili
•	izvajamo razvojnih in preventivnih
programov
•	razvijamo in spodbujamo skupine
za samopomoč
•	sodelujemo z drugimi službami
(zaposlovanjem, izobraževanjem,
zdravstvom)
Kaj nam še ostaja do leta 2005
•	vzpostaviti mrežo ponudbe različnih izvajalcev
•	razvoj novih programov, ki dajejo odgovore na
specifične težave v lokalnem okolju, kjer nastajajo,
in ni drugih ponudnikov (programi za otroke in
mladino, dnevni centri, šole za zdravo življenje,
učenje medgeneracijskega sožitja...)
•	zagotoviti enako dostopnost do storitev in širitev
možnosti izbire za uporabnike
ZAGOTOVITI AKTIVNE OBLIKE SOCIALNEGA VARSTVA
Kaj smo uresničili
•	vzpostavitev neposredne povezave
in sodelovanje z zaposlovanjem
•	vzpostavitev informacijskega sistema
CSD, prek katerega spremljamo
rizične skupine
•	zagotavljanje dostojnega preživetja
vsakomur, ki nima dovolj sredstev
za dostojno preživetje (minimalni
dohodek)
Kaj nam še ostaja do leta 2005
•	redno analiziranje socialne situacije na lokalnem
nivoju in razvoj novih programov, ki bi jih v mreži
izvajali različni izvajalci
•	priprava strategije nastajanja novih programov in
posredovanje pobud za razvoj novih programov z
namenom, da bi zagotovili enako dostopnost do
storitev in širili možnosti izbire za uporabnike
•	podpora in načrtno usposabljanje izvajalcev novih
programov in spodbujanje uporabnikov za
sodelovanje pri načrtovanju
•	organizacija in koordinacija različnih oblik
skupnostnega dela v lokalni skupnosti
RAZVOJ STROKOVNIH SOCIALNIH MREŽ POMOČI
Kaj smo uresničili
•	razvili smo različne storitve in
dopolnili njihove vsebine
•	sodelujemo v različnih skupinah za
samopomoč kot strokovni sodelavci
ali kot prostovoljci
•	usposabljamo strokovne delavce in
sodelavce (prenos znanja na druge
izvajalce)
Kaj nam še ostaja do leta 2005
•	izdelava ponudbe informacij o socialnovarstvenih
potrebah in prioritetah, ki bodo rezultat skupne
ocene ključnih akterjev v skupnosti
•	izdelava skupne ocene o potrebah in prioritetah
in vzpostavitev sistema za zbiranje pobud o
problemih in možnih rešitvah
•	zbiranje informacij o ocenah socialnovarstvenih
potreb, akterjev iz nevladnega sektorja, uporabniških
organizacij in drugih javnih služb
VZPOSTAVITI IN RAZVIJATI PLURALNOST IZVAJANJA DEJAVNOSTI
Kaj smo uresničili
•	skrb za uveljavljanje etike, strokovnih
norm in vrednot z namenom
zagotavljanja kvalitete storitev
•	sodelovanje in izmenjava izkušenj
z izvajalci mreže socialno varstvenih
storitev v določenih lokalnih okoljih
Kaj nam še ostaja do leta 2005
•	vzpostavitev informacijsko polja o potrebah in
ponudbi storitev v lokalni skupnosti, kjer bi definirati
vsebino, obliko in obseg baze podatkov ter izdelali
predlog protokolov za izmenjavo podatkov o
potrebah, ponudbi in načinu posredovanja podatkov
•	določitev standarda kvalitete izvedbe storitve in
evalvacija programov in podpornih mrež.
196
CENTRI ZA SOCIALNO DELO - SPODBUJEVALCI SINERGIJE ...
OBLIKOVANJE NOVIH PRISTOPOV ZA OBVLADOVANJE SOCIALNIH STISK
Kaj smo uresničili
•	uvajanje novih metod dela, za katere je
nujno vzpostaviti sistem »učeče se«
organizacije, ki pridobiva nova znanja
in jih v praksi tudi takoj uporabi
•	izdelali smo katalog nalog
•	standardizacijo izvajanja javnih
pooblastil in nalog po zakonu, ki
prinaša nove načine in poglede na
strokovno reševanje stisk in težav
posameznika, družin in posebnih skupin
uporabnikov socialnovarstvenih storitev
Kaj nam še ostaja do leta 2005
•	redno dodatno (certifikatno) izobraževanje in
usposabljanje strokovnih delavcev
•	povezovanje sistema na lokalnem nivoju in
organizacija ter koordinacija skupnostnih timov za
posamezna problemska področja
•	prepoznavanje in utrjevanje vlog posameznih
akterjev in neposrednih izvajalcev v pluralnem
sistemu
•	spodbujanje uporabnikov za vključitev in
samoorganizacijoobveščanje in ozaveščanje javnosti
v lokalni skupnosti za ustvarjanje pogojev za
kolektivno akcijo v skupnosti
•	predstavljanje problematike v javnosti in
predstavitev možnosti reševanja; predstavitev
rezultatov dosedanjega dela
•	povezovanje akterjev in programov z namenom
medsebojne izmenjave idej in izkušenj, sinergija
sistema socialnega varstva
•	priprava skupnih akcijskih načrtov in izdelava
skupnih usmeritev in vizij
Mreža javne službe, ki jo sestavljajo različni
izvajalci in je v programu opredeljena:
•	s količinskimi kriteriji, katerih merilo je sto-
ritev na določeno število prebivalcev
•	z organizacijskimi kriteriji, ki določajo sto-
ritve, ki se opravljajo na ravni lokalne skupnosti,
storitve za območje ene upravne enote ali za ob-
močje več upravnih enot in storitve za območje
države
•	s kakovostnimi kriteriji, določenimi kot stan-
dard in normativ za izvajanje določene storitve.
Sama določitev obsega javne službe in možnih
izvajalcev ne zagotavlja sprememb v dopolnjeva-
nju mreže. Zato morajo biti izpolnjeni tudi drugi
pogoji. V letih od 2000 do 2002 se je od štirih za-
stavljenih temeljnih načel (enake dostopnosti do
storitev, pluralizacije izvajalcev in programov, mo-
žnost izbire za uporabnike in zagotovitev enake
kvalitete opravljenih storitev za vse uporabnike)
uresničilo le eno, in sicer pluralizacija izvajalcev
in programov, ki pa med seboj niso povezani v
enovit sistem socialnega varstva.
Večina obstoječe mreže še vedno deluje v okvi-
ru javnih zavodov in na nespremenjen način iz
preteklosti. Neprofitno-volonterske organizacije
in/ali zasebniki zagotavljajo storitve le določeni
interesni skupini, način dela in storitve, ki jih po-
nujajo, njihova kvaliteta in drugo pa niso splošno
znani. Centri za socialno delo, ki naj bi uporabni-
ka (na podlagi njegove inicitaive) usmerili k reše-
vanju njegovega problema in ga seznanili z mož-
nostmi v mreži (ki jih strokovni delavec v danem
trenutku pozna), to le s težavo izvajajo. Da bi za-
gotovili enako dostopnost do javne službe, izbiro
za uporabnike in enako kvaliteto storitve, bi mo-
rali izdelati enovit sistem socialnega varstva, ki
bo zagotavljal:
•	povezovanje akterjev in programov z name-
nom medsebojne izmenjave idej in izkušenj,
•	sinergijo sistema socialnega varstva, kjer je
nujno poudariti produkcijski vidik, s katerim raz-
lični izvajalci sodelujejo pri produkciji enakih sto-
ritev v kombiniranem sistemu blaginje, saj bi s tem
zagotovili izbiro in posledično tudi višjo kvaliteto,
•	institucionalizacijo razmerij med vsemi izva-
jalci in državo ali lokalno skupnostjo, kjer bi dolo-
čili protokole izmenjave,
•	večjo dostopnost do programov in tudi enotne
standarde in normative za vse izvajalce,
•	delovanje partnerske mreže, ki je lahko uspeš-
na samo takrat, če je sposobna premostiti razlike
v vsebini in konceptu reševanja skupnih proble-
mov in če se izvajalci združijo zato, da bi skupno
poiskali načine za oblikovanje in uresničevanje
197
DARIA KUZMANIČ KORVA
skupne vizije in strategije delovanja na področju
socialnega varstva.
Pričakovanja centrov za socialno delo so bila,
da bomo ta vprašanja presegli z operacionalizaci-
jo nacionalnega programa, v kateri bi opredelili
postopke in vsebino sodelovanja ter določili načine
koordiniranja dela med različnimi ponudniki. Po
pregledu operacionalizacije nacionalnega progra-
ma (Ur.l. RS, št. 45/2002) na centrih za socialno
delo ugotavljamo, kaj storitve izvajamo in kako ozi-
roma kam je treba usmeriti pozornost (opredelila
bom le tistih pet storitev, ki so dejavnost CSD):
1.	Socialna preventiva. Centri za socialno delo
izvajajo večje število preventivnih programov, ki
predvsem zagotavljajo sekundarno preventivo,
kar pomeni zgodnje odkrivanje določene socialne
problematike in je usmerjena k aktiviranju samo-
pomoči. To obliko v poročilih o delu prikazujemo
kot storitev in je najpogosteje vezana na otroke,
mladino, medgeneracijsko sožitje ipd. Terciarna
preventiva, ki nujno zajema uporabo strokovnih
metod dela in je usmerjena v rehabilitacijo in
reintegracijo posameznika v njegovo okolje, je os-
novna dejavnost centrov. Glede na letna poročila
o delu centrov za socialno delo obsega celotno
preventivno delo deset do dvajset odstotkov vse
dejavnosti, se pa razlikuje v različnih okoljih in je
vezano tudi na ponudbo drugih izvajalcev v lokal-
nem okolju, zato bi bilo smiselno načrtno razvijati
vsaj primarno preventivno dejavnost v okviru dru-
gih izvajalcev.
2.	Prva socialna pomoč. Na centrih za socialno
delo v zadnjih dveh letih pospešeno in načrtno
razvijamo storitev prve socialne pomoči. Po našem
mnenju gre za strokovno izredno zahtevno stori-
tev in jo lahko zato izvajajo le najbolj usposobljeni
strokovni delavci, ki poznajo mrežo in ponudbo in
zmožnosti drugih izvajalcev. Po operacionalizaciji
nacionalnega programa država razmišlja, da bi
lahko to storitev v mreži izvajali različni izvajalci,
kar pa je po našem mnenju vprašljivo. Centrom
je naložena nova naloga koordinacije pluralnih
izvajalcev dejavnosti na lokalnem nivoju, zato me-
nimo, da bi lahko ob razvitem modelu in poveza-
nosti vseh izvajalcev v enovit sistem še naprej le
centri uspešno izvajali nalogo storitve prve social-
ne pomoči.
3.	Osebna pomoč. Storitev zagotavlja občina.
Čeprav jo zvečine izvajajo centri za socialno delo,
se v mreži zadnje čase pojavljajo tudi drugi izvajal-
ci. Občine plačilo storitve zagotavljajo zelo različ-
no, prevladuje pavšalno financiranje, nekatere pa
plačujejo storitev glede na opravljeno delo. Zaradi
težav, ki so se v zadnjem letu pojavile pri izvajanju
te storitve, je skupnost CSD opravila na centrih
za socialno delo evalvacijo njenega izvajanja. Po-
leg neenotnega izvajanja (predvsem zaradi neena-
ke kadrovske sestave CSD) smo ugotovili, da ima-
jo uporabniki vpliv na izvajanje, saj sodelujejo pri
pripravi načrta in sami izbirajo cilje in poti reševa-
nje. Nekoliko sporen je normativ v pravilniku, saj
po preračunu presega letni delovni čas strokovne-
ga delavca (en delavec naj bi izvajal osebno pomoč
za 50 primerov v 25 srečanjih ali 1.250 urah, za
40 primerov v 55 srečanjih ali 2.200 urah in za
45 primerov v 20 srečanjih ali 900 urah, letni
normativ delovnih ur na strokovnega delavca pa
je 2.088 ur).
4.	Pomoč družini za dom. Skupnost CSD je v
letu 2001 opravila temeljito analizo izvajanja te
storitve. Posebej so bili izpostavljeni programi dela
z družino v primerih, ko ta potrebuje kontinuiteto
in visoko podporo, da bi lahko samostojno fun-
kcionirala. Gre torej za obliko stalnega vodenja,
kot ga sicer pozna storitev osebne pomoči za posa-
meznika. Na tak način so zlasti obravnavani novi
pojavi (npr. področje zlorab), zato so centri izvedli
inovacijo in izvajajo psihosocialne programe pod-
pore družini. To pa pomeni, da je treba spremeniti
standard in ga dopolniti z novimi vsebinami ter
proučiti normativ izvajanja storitve in na tak način
omogočiti vključevanje novih strokovnih in laičnih
delavcev. Na tem področju bi lahko centri kot do-
polnilo vključevali tudi druge izvajalce, zlasti tiste
neprofitno-volonterske organizacije in zasebnike,
ki izvajajo specializirane programe.
5.	Pomoč družini na domu. Pomoč na domu
se je na centrih za socialno delo dolga leta odvijala
kot dodaten program (izvajanje prek javnih del),
pozneje pa kot del redne dejavnosti. V zadnjem
času se programi osamosvajajo, izvajanje prevze-
majo novi javni zavodi ali organizacije. S stališča
centrov in razvoja mreže je tako tudi prav. Poskr-
beli smo za usposabljanje določenega števila izva-
jalcev in razvili program v okolju (pridobili tudi
uporabnike), občine pa morajo ustvariti pogoje
za redno izvajanje dejavnosti (z različnimi ponud-
niki) v celotni mreži.
Poleg storitev je najpomembnejša dejavnost
centrov za socialno delo izvajanje javnih pooblastil
in nalog po zakonu.
Skupnost CSD je izdelala katalog nalog, kjer
je standardizirala postopke izvajanja posamezne
naloge. Katalog je treba preveriti in dopolniti v
198
CENTRI ZA SOCIALNO DELO - SPODBUJEVALCI SINERGIIE ...
praksi. Na podlagi dopolnjenega in sprejetega ka-
taloga nalog bomo dobili standard izvedbe posa-
mezne naloge in tako bomo lahko določili vse osta-
le pogoje za izvajanje dejavnosti (organizacijske,
kadrovske, normativ itn.).
Tako bomo prvič v štirideset letni zgodovini
delovanja centov za socialno delo prišli do doku-
menta, ki opredeljuje izvajanje javnih pooblastil
in strokovnega dela na CSD. To nam je bilo oblju-
bljeno tudi v državnem zboru ob proceduri spreje-
manja nacionalnega programa socialnega varstva
do leta 2005.
Zavedamo pa se, da je poleg kataloga še mno-
žica nalog, ki jih moramo skupaj doreči vsi izva-
jalci na področju socialnega varstva. Gre zlasti za
dogovorjene smernice strokovnega reševanja stisk
in težav, za pretok informacij med vsemi izvajalci
in za zadovoljitev uporabnika, njegovega vpliva,
izbora, skratka, za enovit sistem socialnega var-
stva, ki temelji na sinergiji vseh izvajalcev.
Država se zaveda, da bo mogoče ohranjati
doseženo raven socialne varnosti le s pluralizacijo
področja, zato med najpomembnejša načela šteje
komplementarnost in povezanost v enovit sistem
(v organizacijskem in programskem smislu), glede
na temo, ki jo obravnavam, pa ugotavljam, da je
največja pomanjkljivost odsotnost vizije sodelova-
nja različnih izvajalcev v enovitem sistemu social-
nega varstva.
Država bi morala ustvariti možnosti za dina-
mični trikotnik med izvajalci javne službe (javnimi
izvajalci), neprofitno-volonterskimi organizacija-
mi ali zasebniki s koncesijo in neformalnimi mre-
žami. Zato je pomembna naloga koordinacija, ki
je v dokumentih določena, ni pa operacionalizira-
na. Sama menim, da bi lahko koordinacija poteka-
la v okviru storitve javne službe socialne pomoči,
če bi zdajšnji pomen te razširili z novimi nalogami
in pooblastili in pripravili koordinacijo med vsemi,
ki naj bi pomagali, hkrati pa bi koordinator skrbel
za pretok informacij med vsemi udeleženci. Za
tak način dela je treba razviti standardizirane po-
stopke sodelovanja, ki morajo biti zapisani v doku-
mentih o sodelovanju, v katerih so opisana tudi
načela sodelovanja po fazah. Takega načina sode-
lovanja ne predvideva ne zakon ne nacionalni pro-
gram oz. njegova operacionalizacija. Pri anaUzi
ugotavljam, da oba dokumenta dajeta različnim
izvajalcem na področju socialnega varstva zgolj
možnost izvajanja različnih ali enakih programov,
jih pa ne povezujeta v enovit in pregleden sistem
socialnega varstva. Zato pogosto nastanejo težave,
zlasti na področju razmejevanja javne službe in
programov in projektov drugega kroga mreže iz-
vajalcev, ki so dopolnilo javni službi in jih zato
država tudi financira.
Končni pogoj za uspešno in učinkovito izvaja-
nje programov na področju socialnega varstva bo
izpolnjen takrat, ko bodo vsi trije izvajalci storitev
(če ne štirje - tudi neformalni sektor) uskladili
svoje interese, najprej na lokalni in nato na držav-
ni ravni. Za sodelovanje vseh izvajalcev na pod-
ročju socialnega varstva v javno in skupno korist
uporabnikov mora vsak izmed njih poznati in pre-
poznati potenciale in pomanjkljivosti drugega.
Gre torej za soočenje in oceno, ali imajo posamez-
ni izvajalci dovolj spretnosti, znanja in virov - stro-
kovnega osebja, prostovoljcev in menedžerskih
(organizacijskih) sposobnosti za obvladovanje po-
dročja dela in ustvarjanja sinergije ponudbe.
S temi spoznanji lahko oblikujemo mrežo v
sistemu socialnega varstva, ki bo zagotavljala raz-
novrstnost oblik izvajanja socialnovarstvenih pro-
gramov z različnimi izvajalci in s paleto enakih
ali različnih programov, ki bodo odvisni od okolja,
kjer delujejo, in potreb uporabnikov.
199
darja kuzmanič korva
LITERATURA
Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (2000). Ur. 1. RS, 31.
Načrt za izvajanje usmeritev in nalog iz nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005
(2002). Ur 1. RS, 45.
Pravilnik o normativih in standardih na področju socialno varstvenih storitev (1995). Ur 1. RS, 52.
200
Barbara Kobal, Nino Rode, Liljana Rihter, Jelka Zorn
PRIPRAVA EVALVACIJE IZVAJANJA PROGRAMOV
SOCIALNEGA VARSTVA
uvod
Naloga projekta »Oblikovanje sistema evalviranja
izvajanja programov socialnega varstva« je izdelati
sistem, ki bo omogočal evalviranje izvajanja pro-
gramov socialnega varstva. Temelji za izvajanje
evalvacij so opredeljeni v nacionalnem programu
socialnega varstva do leta 2005 (NPSV 2000).
Vendar so evalvacije eksplicitno predvidene samo
za spremljanje učinkov sofinanciranih programov.
Je pa med drugim predvideno, da je treba storitve
javnih zavodov prilagoditi različnim (in novim)
potrebam uporabnikov, da bi dosegli večjo učin-
kovitost, strokovnost in finančno racionalnost, ter
vpeljati sistem za spremljanje kakovosti. Kot po-
udari Rode (2001: 8), je po nacionalnem progra-
mu socialnega varstva do leta 2005 naloga države,
da omogoči delovanje integralnega sistema social-
nega varstva. Sestavni del te naloge je »nadzor
kvalitete in usmerjanje razvoja organizacij, ki bo-
do ponujale potrebne storitve in zadovoljevale raz-
lične potrebe na področju socialnega varstva. Za
dobro opravljanje naloge mora imeti zanesljive
informacije o delovanju teh organizacij« (ibid.).
Informacije pa zagotavljajo evalvacije. Poleg tega
je med temeljnimi usmeritvami za dograditev za-
konodaje v prihodnosti v NPSV (2000) kot priori-
teta zapisana tudi naloga vzpostavitve evalvatorjev
programov.
Naloge v zvezi z izpolnjevanjem teh temeljnih
usmeritev je ministrstvo, pristojno za socialno var-
stvo, podelilo inštitutu republike Slovenije za so-
cialno varstvo, ta pa je k sodelovanju pri projektu
»Oblikovanje sistema evalviranja programov so-
cialnega varstva« povabil še fakulteto za socialno
delo.
Raziskovalna skupina je vzela za izhodišče pro-
jekta, da je sistem evalviranja izvajanja programov
socialnega varstva smiseln le, če bo omogočal, da
bodo rezultati evalvacije, uporabna podlaga za
odločanje, v kolikšni meri evalvirani projekt zado-
voljuje zastavljene zahteve in cilje, hkrati pa tudi
za ovrednotenje teh ciljev skoz pogled vseh vple-
tenih. Sistem evalviranja bo smiseln, če bodo re-
zultati evalvacij uporabni.
Projekt je trileten. V prvem letu je raziskovalna
skupina pripravila predlog sistema evalviranja na
podlagi študija literature in področne zakonodaje.
Najprej je pregledala programe in storitve na po-
dročju socialnega varstva in ocenila število izvajal-
cev teh programov. Oblikovala je tipologijo progra-
mov socialnega varstva, podala predlog kriterijev
in merskih instrumentov za evalvacijo in nato pred-
stavila še načrt za izvedbo evalvacije. V letošnjem
letu je skupina oblikovala tipologijo programov
socialnega varstva in možne splošne in posebne
kriterije za evalviranje teh programov (Rihter, Ro-
de, Kobal 2004) in predlagala potek evalvacije
(Rode, Rihter, Kobal 2004).
Po oblikovanju in potrditvi splošnega modela
evalviranja izvajanja programov socialnega varst-
va je treba za konkretno izvedbo evalvacije pripra-
viti ustrezne merske instrumente, ki naj bi odgovo-
rili na vprašanji, ali so zastavljeni cilji posameznih
socialnovarstvenih programov doseženi in kakšna
je kakovost dela v teh programih. Zastavljeni cilji
posameznih programov socialnega varstva so
dvojni. Na eni strani so cilji, ki so splošno določeni
po nacionalnem programu socialnega varstva do
leta 2005 (NPSV 2000). Doseganje teh ciljev lah-
ko merimo po splošnih kriterijih normalizacije,
kvalitete življenja in perspektive moči (Rode, Rih-
ter, Zorn, Kobal 2003). Druga vrsta ciljev so kon-
kretni cilji posameznih organizacij, ki so zapisani
v statutih ali drugih uradnih načrtih in dokumen-
tih, in morebitni neformalni dodatni cilji. Te cilje,
za katere predpostavljamo, da so v različnih sku-
pinah programov različni, je mogoče odkriti z
201
BARBARA KOBAL, NINO RODE, LILIANA RIHTER, JELKA ZORN
metodo fokusnih skupin. Najbolje bi bilo, da bi
konkretne cilje posameznih programov socialnega
varstva zbrali za vsako skupino programov
posebej, vendar bi morali v takem primeru
oblikovati najmanj 50 fokusnih skupin, kar je v
času enega leta težko izvedljivo.
V članku predstavljamo model evalvacije Bria-
na T. Yatesa (Yates 1999), načrt izvedbe fokusnih
skupin po posameznih skupinah programov, kate-
rih namen je bil prepoznati kriterije za evalvacijo,
in glavne ugotovitve analize razprav v pilotskih
fokusnih skupinah za programa Prva socialna po-
moč kot krizni centri za intervencije in kratkotraj-
ne namestitve in Storitev institucionalnega varstva
starejših oseb. Iz analize informacij, pridobljenih
v fokusnih skupinah, smo izluščiU kriterije, ki jih
je mogoče uporabiti za izvedbo evalvacije.
model evalvacije
Za potrebe evalvacije je treba analizirati vire pro-
grama, postopke, procese in izide programa ter
ovrednotiti povezave med njimi, kar imenujemo
model CPPOA {cost-procedure-process-outcome
analysis). Osnovni model CPPOA prikazuje slika
1.
Slika: Osnovni CPPOA model (model analize virov, postopkov, procesov in izidov)
Vir: Yates 1999.
Po načelih modela CPPOA je treba pri eval-
vaciji usmeriti pozornost na te točke:
1.	Zbiranje in analiza podatkov o stroških. Ve-
čina podatkov o stroških programa je načeloma
že znana. Naloga evalvatorja je, da zbere informa-
cije o dohodkih izvajalcev programa, o stroških,
povezanih z najemom prostora, o stroških, pove-
zanih z uporabo različnih pripomočkov, o potnih
stroških, stroških zdravil ipd. Pri analizi stroškov
je treba ugotoviti količino stroškov na posamezne-
ga uporabnika programa.
2.	Zbiranje podatkov o uporabnikih. O uporab-
nikih je treba zbrati precej podatkov, ki so pove-
zani z uporabo storitev. Podatki so načeloma na
voljo (razni obrazci, poročila ipd.), naloga evalva-
torja pa je, da jih predstavi na enem mestu.
3.	Ugotavljanje stroškovne učinkovitosti upo-
rabljenih postopkov in procesov. Različne oblike
izboljšanja uporabnikovega življenja kažejo na
učinkovitost programa.
4.	Ugotavljanje razmerja med stroški in koristmi
programa za celotno skupnost. Na ta način lahko
ugotavljamo, koliko program vpliva na zmanjšanje
stroškov celotne skupnosti, na primer, za koliko
se znižajo izključenost, kriminaliteta, brezposel-
nost in stroški zdravstvenega varstva.
5.	Kako izboljšati program. Na podlagi oprede-
litev stroškov in učinkov programa in primerjave
z drugimi podobnimi programi lahko oblikujemo
oceno ustreznosti programa in predloge za
njegovo izboljšanje (Yates 1999).
PRIPRAVA NA EVALVACIJO
Bistvenega pomena za evalvacijo je načrtovanje.
Smiselno je izdelati čim natančnejši načrt nalog
v določenem časovnem obdobju
Treba je identificirati ključne osebe, ki bodo
sodelovale pri procesu ocenjevanja, osebe, ki
sodelujejo pri izvajanju posameznega projekta.
in koordinatorja dela. Opredeliti je treba zainte-
resirano javnost, torej skupine ljudi, ki jih projekt
potencialno zanima, npr. uporabnike, zagovor-
nike uporabnikov, policijo, sodstvo, izobraževalne
ustanove, zdravstvene ustanove, ministrstva ipd.
Na začetku je treba jasno opredeliti načrt zbi-
ranja in vrednotenja podatkov ter pri tem vsako-
mur dodeliti naloge.
Potek dela je treba časovno opredeliti. Roki
so lahko sicer fleksibilni, vendar je nujno postaviti
tudi skrajni rok, do katerega morajo biti zadeve
opravljene.
V nadaljevanju je treba natančno opisati pro-
gram in njegove pričakovane učinke, nato pa se
202
PRIPRAVA EVALVACIJE IZVAIANIA PROGRAMOV SOCIALNEGA VARSTVA
šele lotimo izbiranja podatkov in uporabe različ-
nih analiz, od analize stroškov in analize učinkovi-
tosti programa (v razmerju do stroškov) do analize
skupnostnih koristi programa (ki se seveda tudi
izraža v razmerju do stroškov). Ko so vsi ti koraki
opravljeni, se lahko začne proces kontinuiranega
spremljanja in vrednotenja programa v enakomer-
nih časovnih intervalih (npr. enkrat mesečno)
(Yates 1999).
VIRI, POSTOPKI, PROCESI, IZIDI IN
POVEZAVE MED NJIMI
viri
Za potrebe evalvacije je treba opredeliti stroške
programa. Da bi lahko izračunali celotne stroške
programa, moramo določiti stroške vseh virov
programa. Med vire programa štejemo vsa sred-
stva in osebje, potrebno za izvajanje programa.
Z evalvacijo virov lahko ugotovimo, koliko česa
je bilo vloženo v projekt. Učinkovitejši program
bo s pomočjo danih sredstev dosegal boljše izide
ali za določene izide porabil manj virov. Vire
delimo na:
•	osnovna sredstva, kamor uvrščamo stavbe
in prostore, potrebne za izvajanje programa, opre-
mo in tehnične pripomočke za izvajanje programa
in
•	obratna sredstva, kamor sodijo materialna
sredstva in kadri, potrebni za neposredno delo z
uporabniki in za individualno spremljanje uporab-
nikov, in obratna sredstva, ki niso neposredno po-
vezana z uporabniki, kot so stroški za administra-
cijo, spremljanje dela, predstavitev programa in
stroški vzdrževanja.
Za potrebe evalvacije moramo opisati in ovred-
notiti osnovna in obratna sredstva. Pri osnovnih
sredstvih oziroma virih se osredotočimo na opis
in vrednotenje stavb in prostorov in njihove vred-
nosti, zlasti pa stroškov, ki izhajajo iz najemnin
in amortizacije opreme in tehničnih pripomočkov,
potrebnih za izvajanje programa (vir so računo-
vodski izkazi in podatki popisa sredstev, podatki
o lokaciji in kvadraturi prostorov). Pri obratnih
sredstvih pa se osredotočimo na opis in ovredno-
tenje materialnih sredstev, ki jih uporabljajo za
neposredno delo z uporabniki (vir so računovod-
ski izkazi), število, sestavo in usposobljenost ka-
drov, ki delajo neposredno z uporabniki (vir so
podatki, ki jih priskrbi program oz. organizacija.
ki ga izvaja), opis in ovrednotenje materialnih sred-
stev, kijih uporabljajo za individualno spremljanje
napredka uporabnikov (vir so računovodski izka-
zi), opis, število in usposobljenost kadra, ki indivi-
dualno spremlja napredek uporabnikov (vir so po-
datki, ki jih priskrbi program oz. organizacija, ki
ga izvaja), opis in ovrednotenje obratnih sredstev,
ki niso neposredno povezana z uporabniki, tj.,
sredstev za administracijo, spremljanje dela in
predstavitev programa in sredstev za vzdrževanje
(vir so računovodski izkazi), in opis, število in
usposobljenost kadrov, ki ne delajo neposredno
z uporabniki (vir so podatki, ki jih priskrbi organi-
zacija, ki izvaja program) (Yates 1999).
postopki
Postopki programa so vse dejavnosti in storitve,
ki prispevajo k uresničevanju ciljev programa.
Zelo pomembno je, da program razdelimo na po-
samezne postopke, saj bo natančna evalvacija po-
stopkov pokazala, ali je postopek primeren za
ocenjevan program - ali je postopek smiselno
ohraniti, ga je treba morda izboljšati ali celo opu-
stiti. Za vsak postopek je treba določiti potencial-
ne in dejanske učinke na uporabnika.
Evalvacija postopkov je usmerjena predvsem
v ugotavljanje ustreznosti postopkov za doseganje
nameravanih ciljev. Učinkovitejši program bo
usmeril čim več energije v uporabo postopkov, ki
so ustreznejši za doseganje zastavljenih ciljev in
zagotavljanje ugodnih izidov. Za potrebe evalva-
cije je treba določiti in opisati vse postopke, ki jih
izvajajo v programu, ter ugotoviti namen teh pos-
topkov, se pravi, h katerim ciljem naj bi prispevali
in kakšne učinke naj bi imeli.
Za potrebe evalvacije je treba zbrati te podatke:
•	popis vseh postopkov, ki jih izvajajo v pro-
gramu (vir so dokumentacija programa, intervjuji
z izvajalci, spremljanje delovnega dneva - opazo-
vanje);
•	razlaga namena vsakega postopka (vir so
dokumentacija programa in intervjuji z izvajalci);
•	opis, h katerim ciljem naj bi prispeval in ka-
tere učinke naj bi imel (vir so dokumentacija pro-
grama in intervjuji z izvajalci) (Yates 1999).
203
barbara kobal. nino rode, liliana rihter, jelka zorn
procesi	izidi
Ker enak postopek sproža različne reakcije pri
različnih uporabnikih oz. drugače vpliva na njiho-
ve psihosocialne in druge procese, je treba v luči
postopkov spremljati tudi procese.
Procesi v programu so vse spremembe, doga-
janja in reakcije uporabnikov, ki vplivajo na kon-
čni izid programa. Procesi, ki potekajo znotraj
programa, lahko izboljšujejo izid, lahko pa ga tudi
slabšajo. Učinkovitejši program bo spodbujal po-
zitivne procese in zmanjševal ali odpravljal nega-
tivne procese in tako izboljševal izid. Treba pa je
razlikovati tudi procese, ki jih spodbujajo ali zavi-
rajo v programu uporabljeni postopki, od proce-
sov, na katere postopki v programu ne vplivajo
neposredno.
Za uporabnike so izjemnega pomena psihoso-
cialni procesi, zato je smiselno, da jim posvetimo
posebno pozornost.
Pri evalvaciji procesov se je treba osredotočiti
na nameravane in spremljane procese, se pravi,
procese, na katere poskuša program vplivati s po-
stopki, ki jih uporablja, na dodatne možne proce-
se, ki niso eksplicitno povezani s postopki, ki jih
izvaja program, vplivajo pa na izide, na procese,
ki nastanejo kot stranski proizvod bodisi posa-
meznih postopkov, na kombinacije postopkov ali
drugih dejavnikov, na katere lahko izvajalci pro-
grama vplivajo, ter na procese, na katere izvajalci
programa ne morejo vplivati, vendar spreminjajo
izid programa.
Za potrebe evalvacije moramo zbrati te podatke:
•	opis nameravanih in spremljanih procesov,
na katere poskuša program vplivati s postopki, ki
jih uporablja (vir: dokumentacija programa, zgo-
dovine uporabnikov - dokumentacija uporab-
nikov, strokovna literatura, intervjuji z izvajalci,
intervjuji z uporabniki);
•	dodatni procesi, ki niso eksplicitno povezani
s postopki, ki jih izvaja program, ki pa vplivajo
na izide (vir: zgodovine uporabnikov - dokumen-
tacija uporabnikov, strokovna literatura, intervjuji
z izvajalci, intervjuji z uporabniki):
•	opis procesov, ki nastajajo kot stranski pro-
izvod bodisi posameznih postopkov, kombinacije
postopkov ali drugih dejavnikov, na katere lahko
izvajalci programa vplivajo;
•	opis procesov, na katere izvajalci programa
ne morejo vplivati, vendar spreminjajo izide pro-
grama (Yates 1999).
Izidi programa so psihična in socialna stanja, ki
jih program spremeni, spretnosti in znanja za reše-
vanje ali obvladovanje stisk, ki jih v programu pri-
dobijo uporabniki, in/ali druge spremembe, ki na-
stanejo zaradi programa in so povezane z njego-
vimi cilji. Izide je mogoče ovrednotiti tudi skoz
prizmo zmanjševanja stroškov, ki bi nastali, če pro-
grama ne bi bilo. Evalvacija omogoča ugotavljanje,
kakšen učinek ima program in koliko dosega svoje
cilje. Izidi uspešnega programa bodo ugodnejši
in bolj v skladu s cilji, ki so si jih zastavili izvajalci
programa in drugi vpleteni.
Izidi so vmesni in končni. Pri evalvaciji vmes-
nih izidov, ki nastajajo med samim potekom pro-
grama in na podlagi katerih izvajalci usmerjajo
svoje postopke, razlikujemo vmesne izide, na pod-
lagi katerih izvajalci ocenjujejo uspešnost svojih
postopkov in/ali na podlagi katerih uporabniki
napredujejo na naslednje stopnje programov, in
vmesne izide, na podlagi katerih izvajalci in upo-
rabniki ugotavljajo, kdaj so zastavljeni cilji dose-
ženi in je program končan. Pri evalvaciji končnih
izidov, ki kažejo na uresničenje ciljev, ki si jih je
program zastavil, pa razlikujemo izide, ki nada-
ljujejo in utrjujejo vmesne cilje, in širše psihične
in/ali socialne posledice, ki lahko nastanejo zaradi
vmesnih izidov programa.
Za evalvacijo je treba zbrati podatke o vmesnih
izidih, ki nastajajo med programom in na podlagi
katerih izvajalci usmerjajo svoje postopke (vir so
dokumentacija uporabnikov, strokovna literatura,
intervjuji z izvajalci in intervjuji z uporabniki), in
sicer:
•	opis vmesnih izidov, na podlagi katerih izva-
jalci ocenjujejo uspešnost svojih postopkov in/ali
na podlagi katerih uporabniki napredujejo na na-
slednjo stopnjo programa, in
•	opis vmesnih izidov, na podlagi katerih izva-
jalci in uporabniki ugotavljajo, kdaj so zastavljeni
cilji doseženi in je program končan.
Za evalvacijo je treba zbrati podatke tudi o
končnih izidih, ki kažejo na uresničenje ciljev, ki
si jih je program zastavil (vir so intervjuji z upo-
rabniki, ugotavljanje in preverjanje z merskimi
instrumenti - anketiranje uporabnikov, spremlja-
nje trajanja doseženih ciljev s periodičnim anketi-
ranjem ali z drugo obliko spremljanja), in sicer:
•	preverjanje trajnosti doseženih vmesnih
ciljev in
•	opis in ovrednotenje psihičnih socialnih in
204
PRIPRAVA EVALVACIJE IZVAIANIA PROGRAMOV SOCIALNEGA VARSTVA
ekonomskih posledic, ki so nastale zaradi izidov
programa (Yates 1999).
povezave
Ko so določeni viri programa, postopki, ki se v
njem izvajajo, procesi, ki v njem potekajo, in izidi
programa, je nujno določiti tudi povezave med
njimi. Vsak program za svoje delovanje uporablja
določene vire, ki jih usmeri v izvajanje svojih
postopkov. Postopki, ki jih izvajajo v programu,
sprožajo, podpirajo, zavirajo ali preprečujejo
različne procese bodisi pri uporabniku bodisi v
njegovem okolju. Nekateri od teh procesov so
predvideni, nekateri so stranski produkti
postopkov ali njihove kombinacije ali drugih s
programom povezanih dejavnikov (npr. okolja,
motiviranosti izvajalcev ipd.). Vsi procesi vplivajo
na izide in jih tudi določajo.
Izidi so lahko bolj ali manj skladni s cilji, ki si
jih je zastavil program. Bolj ko so izidi programa
skladni s cilji programa, bolj je program uspešen.
Čim večji je uspeh programa pri določeni količini
in kakovosti porabljenih virov ali čim manjša je
poraba virov za doseganje določene stopnje sklad-
nosti izidov s cilji, tem učinkovitejši je program.
Za ugotavljanje povezav med viri, postopki,
procesi in izidi je treba zbrati podatke iz dokumen-
tacije programa, dokumentacije o uporabnikih,
strokovne literature, intervjujev z izvajalci in inter-
vjujev z uporabniki.
Evalvatorjem se mogoče ne bo posrečilo zbrati
vseh informacij o procesih, ki oblikujejo povezavo
med postopki in izidi. Pomembno je, da evalvacija
ponudi jasno in realistično sliko programa, kako
program deluje in kakšne spremembe programa
je treba vpeljati, da bo program optimalnejši.
Tabela sumarno opredeljuje vire programa,
postopke programa, procese in vmesne in končne
izide programa, kar imenujemo tudi razširjeni
CPPOA model.
pokusne skupine
Pokusne skupine so uveljavljena metoda za zbi-
ranje relevantnih informacij in lahko pomembno
prispevajo k izdelavi kriterijev evalvacije. Izvajalci
storitev in programov in njihovi uporabniki so na
ta način neposredno vključeni v oblikovanje siste-
ma evalviranja.
Tabela: Razširjeni CPPOA model
Vir: Yates 1999.
205
BARBARA KOBAL, NINO RODE, LILIANA RIHTER, JELKA ZORN
NACRT IZVEDBE FOKUSNIH SKUPIN
Namen fokusnih skupin z izvajalci in uporabniki
socialnovarstvenih storitev in programov je dobiti
vpogled v njihove konkretne cilje in oblikovati
kriterije za merjenje kakovosti dela oz. doseganja
ciljev (Rode, Rihter, Zorn, Kobal 2004).
Načrt izvedbe fokusnih skupin je bil sestavljen
iz dveh delov. Najprej smo opredelili programe,
za katere je treba izpeljati fokusne skupine, nato
pa konkretno opredelili sestavo fokusnih skupin,
oblikovali ustrezna vprašanja in določili termine
za izvedbo.
Ker za vsako vrsto socialnovarstvenih progra-
mov zaradi časovnih in finančnih omejitev ne bi
bilo mogoče izvesti fokusnih skupin, se je razisko-
valna skupina odločila, da nekatere programe
združi v eno skupino.
V	prvem poskusu združevanja so fokusne sku-
pine ostale vezane le na eno vrsto programa, v
nekaterih primerih pa je bilo več programov zdru-
ženih v isto fokusno skupino. Gre za programe,
ki bi lahko imeli podobne (skupne) cilje z manj-
šimi variacijami. Pomanjkljivost je v tem, da prvi
poskus združevanja programov predpostavlja
izvedbo še vedno precej velikega števila fokusnih
skupin, saj bi bilo treba tako izpeljati 25 fokusnih
skupin.
V	drugem poskusu smo programe združevali
na podlagi značilnosti uporabnikov (starejši, mla-
di, osebe s težavami v duševnem zdravju ipd.) in
tako dobili 18 skupin, v tretjem poskusu pa smo
združevali programe na podlagi bivanja (storitve
institucionalnega bivanja, druge oblike bivanja
ipd.) in dobili 12 fokusnih skupin. Vendar združe-
vanje programov na podlagi značilnosti uporabni-
kov in na podlagi načina bivanja povzroči, da so
v isti fokusni skupini zelo raznoliki programi,
zaradi česar bi moderiranje fokusnih skupin prav
gotovo postalo izjemno težko. Posledica komple-
ksno sestavljenih fokusnih skupin so lahko tudi
neuporabni ali le delno uporabni rezultati. Če je
namen fokusnih skupin odkriti konkretne cilje
posameznih organizacij in identificirati kriterije
in merila za preverjanje doseganja teh ciljev, si je
težko predstavljati, kako bi to naredili v eni foku-
sni skupini za npr. šest precej različnih programov,
ki imajo povezavo le v tem, da gre za storitve insti-
tucionalnega varstva.
Zaradi teh razlogov smo se odločili, da fokusne
skupine izvedemo na podlagi prvega poskusa
združevanja določenih vrst programov. Vseh foku-
snih skupin ni mogoče izvesti v kratkem času, zato
smo za prvo fazo v letu 2004 predvideli izvedbo
fokusnih skupin na področjih, ki pokrivajo skoraj
celotno širino področja socialnega varstva (pro-
grami, usmerjeni v preventivo, programi, usmer-
jeni v terapijo, trajni in kratkotrajni programi):
•	prva socialna pomoč kot krizni center za
intervencije in kratkotrajne namestitve;
•	storitev pomoči družini na domu;
•	storitve institucionalnega varstva starejših
oseb (varstvo in oskrba v varovanih stanovanjih
za starejše osebe, varstvo in oskrba v domovih za
starejše osebe in organizirano varstvo v dnevnih
centrih);
•	institucionalno varstvo oseb z motnjami v
telesnem in duševnem razvoju, ki so vključene v
programe storitev varstveno-delovnih centrov in
potrebujejo organizirano oskrbo in varstvo; sto-
ritve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi
pogoji;
•	mreža ekip za svetovanje po telefonu otro-
kom, mladostnikom in drugim osebam v osebnih
stiskah;
•	mreža centrov za svetovanje in zagovorni-
štvo za osebe z dolgotrajnimi težavami v dušev-
nem zdravju;
•	mreža terapevtskih skupnosti in drugih pro-
gramov, ki omogočajo nastanitev za uživalce drog,
in mreža centrov za svetovanje in socialno reha-
bilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami, ki
potrebujejo dnevno obravnavo.
Prvi dve (pilotski) fokusni skupini smo opravili
z izvajalci programov »prva socialna pomoč kot
krizni center za intervencije in kratkotrajne name-
stitve« in z izvajalci in uporabniki storitev »insti-
tucionalnega varstva starejših oseb«.
Kjer bo to mogoče, bomo za vsako navedeno
skupino programov izvedli po dve fokusni skupi-
ni, in sicer eno z izvajalci programov in eno z
uporabniki. Udeleženih naj bi bilo med 6 in 10
oseb, in sicer po ena ali dve osebi iz posamezne
organizacije, pri čemer je smiselno, da so v posa-
mezni skupini predstavniki največ petih organiza-
cij. Razgovor z udeleženci predvidoma traja dve
uri.
Cilj razgovorov je zapisati kriterije evalvacije
in ugotoviti, na kakšen način bi najlažje zbrali
potrebne podatke, kar v naslednjem koraku pre-
oblikujemo v protokol za zbiranje podatkov.
206
PRIPRAVA EVALVACIJE IZVAIANIA PROGRAMOV SOCIALNEGA VARSTVA
VPRAŠANJA, NAMENJENA
UDELEŽENCEM POKUSNIH SKUPIN
Od izvajalcev socialnovarstvenih storitev, ki se
udeležijo fokusnih skupin, je treba izvedeti, katere
storitve izvajajo, kako sami opredeljujejo dobro
oziroma slabo storitev in kakšna pričakovanja ima-
jo v zvezi z evalvacijo. Izvajalcem socialnovarst-
venih storitev je smiselno zastaviti ta vprašanja
{ibid.):
1.	Katere storitve opravlja vaša organizacija?
2.	Kateri so cilji teh storitev?
3.	Spomnite se na preteklega pol leta. Kdaj
ste bili s svojim delom res zadovoljni? Opišite na
primeru. Kateri so glavni razlogi za to, da se vam
zdi določena storitev dobra?
4.	Če spet pomislite na preteklega pol leta, kaj
vam je povzročalo največ težav in kaj bi takoj
spremenili, če bi bilo mogoče? Lahko navedete
kakšen primer? Kateri so glavni razlogi, da se vam
zdi določena storitev slaba?
5.	Predstavljajte si, da ste naročniki evalvacije
svojega programa. Kaj vse bi merili in ocenjevali?
6.	Katere povratne informacije bi vam najbolj
koristile?
7.	Kaj vam še pride na misel v zvezi z določa-
njem kriterijev kvalitetne storitve?
8.	Če bi sami odločali o načinu izvajanja eval-
vacije in samoevalvacije v vaši organizaciji, kako
bi organizirali ti dve dejavnosti?
9.	Želite še kaj dodati?
Po vsakem sklopu vprašanj eden od modera-
torjev fokusne skupine povzame temeljne ugoto-
vitve in sproti z udeleženci preverja njihovo vero-
dostojnost. Smiselno je, da drugi moderator vse
temeljne ugotovitve vsakega sklopa vprašanj sproti
zapisuje na tablo, saj je zelo pomembno, da se
lahko udeleženci identificirajo z zapisanim.
Uporabnikov socialnovarstvenih storitev, ki se
udeležijo fokusnih skupin, načeloma ne sprašu-
jemo o morebitni evalvaciji storitev, ugotoviti pa
moramo, kakšni so bili motivi uporabnikov, da
so se obrnili na organizacije, ki izvajajo določene
socialnovarstvene storitve oz. kakšna so njihova
pričakovanja v zvezi s temi storitvami in kdaj so z
njimi zadovoljni. Smiselno je, da pogovor z upo-
rabniki poteka v skladu z temi vprašanji {ibid.):
L Katere storitve so vam na voljo v organi-
zaciji, katere uporabnik ste?
2. Kakšna so bila vaša pričakovanja, potrebe
v zvezi s temi storitvami, ko ste se obrnili na to
organizacijo?
3.	Kaj ste želeli izboljšati v svojem življenju s
pomočjo storitev te organizacije?
4.	Spomnite se na preteklega pol leta. Kdaj
ste bili s storitvami res zadovoljni? Opišite na pri-
meru. Kateri so glavni razlogi za to, da se vam
zdi določena storitev dobra?
5.	Če spet pomislite na preteklega pol leta, kaj
vas je pri izvajanju storitev najbolj motilo in bi
takoj spremenili, če bi bilo mogoče? Ali lahko na-
vedete primer? Kateri so glavni razlogi za to, da
se vam zdi določena storitev slaba?
6.	Želite še kaj dodati?
Tudi pri pogovoru z uporabniki je smiselno,
da po vsakem sklopu vprašanj eden od modera-
torjev fokusne skupine povzame temeljne ugoto-
vitve in sproti z udeleženci preveri njihovo verodo-
stojnost, drugi moderator pa temeljne ugotovitve
vsakega sklopa vprašanj zapiše na tablo.
temeljne ugotovitve
iz že izvedenih fokusnih skupin
Raziskovalna skupina je v juniju leta 2004 v pro-
storih fakultete za socialno delo izvedla tri fokusne
skupine od nameravanih štirih. Kot že omenjeno,
sta bili izvedeni dve skupini z izvajalci socialno-
varstvenih storitev, in sicer z zaposlenimi v kriznih
centrih in z zaposlenimi v domovih za starejše,
ena fokusna skupina pa z uporabniki socialno-
varstvenih storitev, in sicer s stanovalkami doma
za starejše. Na prvi fokusni skupini, ki je potekala
v dveh delih, je bilo sedem izvajalcev iz petih kriz-
nih centrov. Na drugi fokusni skupini je bilo pet
izvajalcev iz štirih domov za starejše, na zadnji
doslej izvedeni pa dve uporabnici enega doma za
starejše, ki sta prišli v spremstvu socialne delavke.
Vsi pogovori so potekali od devetdeset do sto dvaj-
set minut.
Večjih težav pri izvedbi fokusnih skupin za
izvajalce ni bilo. Težave so se pojavile pri izvedbi
fokusnih skupin z uporabniki, saj uporabniki iz
prve skupine niso prišli, iz druge pa sta bili navzo-
či samo dve uporabnici. Zato je bil podan predlog,
da se naslednje fokusne skupine za uporabnike
organizirajo v eni izmed organizacij, ki izvaja do-
ločen program, ker je tako lažje zagotoviti nav-
zočnost uporabnikov.
Na podlagi razprave o kriterijih in načinih mer-
jenja, ki je potekala na fokusnih skupinah, se je
raziskovalna skupina odločila, da za pilotsko eval-
vacijo v kriznih centrih vključi te kriterije:
207
BARBARA KOBAL, NINO RODE, LILIANA RIHTER, JELKA ZORN
•	prepoznavnost kriznih centrov v skupnosti
(na podlagi deleža tistih, ki so se za vstop v krizni
center odločili sami/bili napoteni - kriterij je upo-
raben za evalvacijo storitev kriznih centrov za
mlade);
•	sodelovanje z drugimi institucijami (s kom
sodelujejo, ocena sodelovanja, največji problemi,
prednosti - kriterij je uporaben za evalvacijo sto-
ritev kriznega centra za ženske);
•	spremljanje zastavljenih ciljev in merjenje
hitrosti reševanja problemov (iz individualnega
načrta lahko razberemo, kateri in koliko ciljev je
bilo zastavljenih, nato preverimo, koliko jih je bilo
izpolnjenih, koliko modificiranih, koliko opušče-
nih in koliko neizvršenih);
•	ocena svetovalnega razgovora (uporabnike
po končanem svetovanju prosimo, da izpolnijo
anketni listek in ga oddajo v za ta namen priprav-
ljeno škatlo, saj je že delež tistih, ki dajo povratno
informacijo, določen pokazatelj (ne)apatičnosti
udeležencev svetovalnega razgovora);
•	ocena, ki jo o delu v kriznem centru dajo
uporabniki (ob odhodu iz kriznega centra damo
uporabnikom dopisnico z anketo in jih prosimo,
da jo v določenem času pošljejo nazaj);
•	uporaba perspektive moči (informacije o
tem je mogoče dobiti na podlagi individualnih in/
ali skupinskih intervjujev z izvajalci).
Podatke bo v kriznih centrih torej mogoče do-
biti na podlagi individualnih načrtov, z intervjuji
z izvajalci in z anketnim vprašalnikom za upo-
rabnike.
V tako imenovanih trenutnih oziroma kratko-
trajnih programih evalvacije ne bo mogoče izvesti
po modelu »predhodni test - poznejši test«, am-
pak se bodo podatki zbiraU samo enkrat. V tem
primeru kriterija uspešnosti programa ne moreta
biti sprememba v kvaliteti življenja in normali-
zacija.
Za pilotsko evalvacijo v domovih za starejše
bomo vključili naslednje kriterije:
•	perspektiva moči (intervju z izvajalci);
•	normahzacija (na podlagi vprašalnika za
uporabnike dobimo odgovore v zvezi z odnosi,
možnostjo izbire);
•	ravnotežje med varnostjo in samostojnostjo
(deloma dobimo odgovore iz vprašalnika za nor-
malizacijo);
•	sodelovanje uporabnikov pri načrtovanju ak-
tivnosti (način, kako poteka oblikovanje indivi-
dualnih načrtov, ali se izvajanje individualnih
načrtov spremlja);
•	raznolikost aktivnosti, ki so na voljo (popis
aktivnosti v zadnjem letu);
•	sodelovanje navzven (povezava z okoljem -
z različnimi institucijami, sorodniki);
•	pritožbeni postopki (obstoj in načini pritož-
benih postopkov);
•	kvaliteta življenja (vprašalnik za merjenje
kvalitete življenja);
•	zadovoljstvo uporabnikov (intervjuji in/ali
ankete z uporabniki).
Podatke bo tudi v domovih za starejše mogoče
pridobiti na podlagi individualnih načrtov, z
intervjuji z izvajalci ter z vprašalniki, namenjenimi
uporabnikom.
208
PRIPRAVA EVALVACIJE IZVAIANIA PROGRAMOV SOCIALNEGA VARSTVA
LITERATURA
NPSV (2000), Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005. Uradni list Republike Slovenije,
10,31:3777-3787.
L. Rihter, N. Rode, B. Kobal (2004), Izhodišča oblikovanja sistema evalviranja izvajanja programov
socialnega varstva. V tisku.
N. Rode (2001 ), Možnost evalvacije nevladnih neprofitnih organizacij na področju socialnega varstva.
Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede (magistrsko delo).
N. Rode, L. Rihter, B. Kobal (2004), Uvajanje sistema evalvacije v socialnem varstvu - predlog poteka
evalvacije. V tisku.
N. Rode, L. Rihter, J. Zorn, B. Kobal (2003), Oblikovanje sistema evalviranja izvajanja programov
socialnega varstva: poročilo za leto 2005. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
- (2004), Oblikovanje sistema evalviranja izvajanja programov socialnega varstva: prvo delno poročilo
za leto 2004. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
B. T. Yates ( 1999), Measuring and Improving Costs, Cost-Effectiveness, and Cost-Benefit for Substance
Abuse Treatment Programs: A Manual. National Institute on Drug Abuse, Maryland; US Department
of health and Human Services: National Institues of Health. Dostopno na: http://www.drugabuse.
gov/IMPCOST/IMPCOSTIndex.html.
209
žarko Tepavčević
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST
SVETOVANJA ZAKONCEM NA CSD LJUBLJANA - ŠIŠKA
statistični podatki o razvezah
zakonskih zvez
Za Slovenijo so na voljo podatki o razvezah od leta
1954. Do leta 1983 je njihovo število naraščalo,
potem pa se je do leta 1995 manjšalo, kar lahko
zlasti pripišemo povečanju števila zunajzakonskih
skupnosti na račun zakonskih zvez. Predvideva-
mo, da se bo trend števila razvez nadaljeval v več-
jih ali manjših ciklih naraščanja in upadanja. Šte-
vilo razvez v Sloveniji bom prikazal iz dveh zornih
kotov, in sicer glede na število prebivalcev in glede
na število sklenjenih zakonskih zvez. Na ta način
šele dobimo predstavo, kako se je gibalo oziroma
se giblje število razvez v Sloveniji.
Od leta 1954 (za nazaj ni podatkov) pa do 80-
tih let prejšnjega stoletja je število razvez v Slove-
niji naraščalo in doseglo maksimum leta 1983, ko
je bilo 2.710 razvez. Takrat se je trend obrnil, šte-
vilo razvez je padlo in doseglo minimum leta 1995,
ko je bilo 1.585 razvez. Po letu 1995 pa se je trend
obrnil v smeri naraščanja števila razvez zakonskih
zvez v Sloveniji. Seveda pojav ne more rasti v ne-
dogled, prej ali slej se bo trend spet obrnil navzdol.
Pričakovati je, da se bo v naslednjih letih tako cik-
lično gibanje pojava nadaljevalo.
Tabela 1: Število razvez zakonskih zvez na 1.000 prebivalcev in število razvez na 1.000 sklenjenih
zakonskih zvez v Sloveniji v letih od 1954 do 2003
Viri: SURS 1995; 1997; 2001; 2003.
211
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
Graf 1: Število razvez zakonskih zvez na 1000 prebivalcev in število razvez na 1000 sklenjenih
zakonskih zvez v Sloveniji v letih od 1954 do 2003
Delež zakonskih zvez, ki so se razvezale, je v
povprečju naraščal v vsem opazovanem obdobju.
V posameznih letih so bila večja ali manjša niha-
nja. Od leta 1981 do 1994 se delež razvez skoraj
ustali med petino in četrtino sklenjenih zakonskih
zvez. V letih 1996 in 2002 pa ta delež ponovno
zelo naraste; v letu 2002 se razveže več ko tretjina
zakonskih parov. Upoštevati pa moramo tudi po-
datek, da število sklenjenih zakonskih zvez pada
na račun zunajzakonskih skupnosti.
Podobno ugotavlja tudi K. Boh (1989: 279)
za evropske razmere, ko pravi:
Medtem ko so bile v preteklosti razveze zakon-
skih zvez težavne in jih praktično ni bilo, je v
tem stoletju število razvez izjemno naraslo. Po
relativno kratkem stabilnem obdobju takoj po
drugi svetovni vojni je neizogibno nastopilo
obdobje prilagajanja vsakdanjemu življenju,
tako da so bile naslednje dekade zaznamovane
s pospešenim porastom razvez, višek pa je
njihovo število doseglo v osemdesetih letih.
Število razvez zakonskih zvez je v zadnjih de-
setletjih naraščalo povsod po Evropi in tudi pri nas
v Sloveniji. Menjala so se obdobja skokovitega po-
rasta in obdobja stagnacije pojava. V zadnjih letih
se je to število spet močno povečalo in v letu 2002
se razveže že več ko vsaka tretja sklenjena zakons-
ka zveza. Ob tem postavlja K. Boh (1989: 280-
281) zanimivo hipotezo: »čeprav ne bi bilo nobe-
nih sprememb v zakonodaji v zvezi z razvezo, bi
število razvez verjetno poraslo že zaradi demokra-
tizacije odnosov med partnerjema in naraščajoče
neodvisnosti žensk.«
primerjava števila razvez
zakonskih zvez med državami
evropske skupnosti in slovenijo
Zanimiva je primerjava števila razvez zakonskih
zvez na 1.000 prebivalcev med državami Evrop-
ske skupnosti in Slovenijo v letih 1981 in 1993.
Podatki so prikazani v grafu 2. Število razvez za-
konskih zvez je močno naraslo v obdobju, ko je
prišlo do omogočanja in pozneje do olajšanja po-
stopka razveze (ni več potrebno dokazovanje kriv-
de enega od zakoncev), v zadnjem desetletju pa
se stabilizira. Prvi zakon o razvezi »brez krivde«
je nastal v nekaterih razvitih državah sredi 60-tih
let prejšnjega stoletja (v Sloveniji ZZZDR 1976).
Podatki o številu razvez zakonskih zvez za dr-
žave Evropske skupnosti za leta 1981 in 1993 go-
vorijo, da je povprečni koeficient števila razvez
na 1.000 prebivalcev v omenjenih letih porasel z
1,5 na 1,8. Enak je ostal v Grčiji (0,7) in na Nizo-
zemskem (2,0), zmanjšal pa se je v Nemčiji (z 2
na 1,9) in na Danskem (z 2,8 na 2,5). V istem ob-
dobju opazimo v Sloveniji precejšnje zmanjšanje
števila razvez (z 1,3 na 1).
212
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANIA ZAKONCEM ...
Graf 2: Razveze zakonskih zvez na 1000 prebivalcev v državah Evropske skupnosti in v Sloveniji v
letih 1981 in 1993
Vira: Giddens 1997: 148, Statistični urad Republike Slovenije 1996.
proces (stopnje) razvezovanja
Ko se zakonca razvezujeta, se zanju začne prehod-
no obdobje - spreminjanje življenjskega stila in
navad. P. Bohannan (1970, povzeto po Giddens
1993) razlikuje šest stopenj razveze (razvezova-
nja), ki se med seboj bolj ali manj prekrivajo in s
katerimi se morata zakonca soočiti v tem procesu.
Pri tem nastajajo težave in napetosti, ki vplivajo
na zakonca, njune otroke in sorodnike in prijate-
lje. Te stopnje so:
•	čustveno razvezovanje: naraščanje napetosti
med partnerjema, ki v glavnem vodi v ločitev
•	formalno-pravna razveza: podlaga, na kateri
se zakonska zveza konča
•	ekonomska razveza: delitev skupnega pre-
moženja
•	starševska razveza: določitev skrbništva nad
otroki za enega in pravice do stikov za drugega
roditelja
•	družbena razveza: spremembe v odnosih s
prijatelji in drugih družabnih odnosih, ki sta jih
zakonca vzdrževala
• psihična razveza: vsak zakonski partner se
mora otresti čustvene odvisnosti in se soočiti z
zahtevami samskega življenja.
Zakonska zveza naj bi temeljila na enakoprav-
nosti, spoštovanju, razumevanju, naklonjenosti in
ljubezni obeh zakoncev. Do razvez prihaja zaradi
neuresničenih pričakovanj in želja enega ali obeh
zakoncev. Zaradi bolj tolerantnega odnosa razve-
za ne povzroča več slabšalnega družbenega etike-
tiranja. So pa razveze pogostejše zaradi številnih
dejavnikov, ki so povezani s spremembami v dru-
žbi (smisel poroke ni več v večanju bogastva in
pridobivanju statusa v družbi, ženske postajajo
ekonomsko neodvisne, zato poroka izgublja eko-
nomski pomen, zakonska zveza dobiva pomen
osebne satisfakcije). Kljub temu je razveza v emo-
cionalnem pogledu skoraj vedno stresna. Proces
psihološkega in socialnega prilagajanja poteka za
oba spola podobno. Razveza pa lahko povzroči
velike finančne probleme enemu ali obema zakon-
cema, v tem pogledu so zvečine prizadete ženske.
213
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
vprašanje kakovosti
razvezovanja
Za partnerja sama, zlasti pa za njune otroke, je
zelo pomembno, da se zakonska zveza kvalitetno
in humano razveže. To pomeni, da se zakonca
razideta s čim nižjo stopnjo napetosti in medseboj-
nih konfliktov, kar je odvisno od partnerjev samih
in tudi od širšega okolja, prav tako pa tudi od ti-
pa skupnosti (partnerja sama ali prisotnost otrok)
in tudi od usposobljenosti strokovnjakov, ki vodijo
postopek razvezovanja. Po taki razvezi lahko part-
nerja ostaneta v tolerantnih odnosih, ki omogo-
čajo zrelo starševstvo.
Kvaliteta razveze je odvisna od osebnostne zre-
losti zakoncev in njune konstruktivne komunika-
cije. Zakonske zveze ni enostavno prekiniti. To
je težko in odgovorno delo, ki ga morata zakonca
vzeti resno. Če tega nista zmožna, razveza ni kva-
litetna in ima lahko težke posledice za bivša zakon-
ca in še večje za njune otroke.
Pri razvezi zakonske zveze ni problem le to,
komu bodo dodeljeni otroci in kako bodo določe-
ni stiki z njimi, plačevanje preživnine in razdelitev
skupnega premoženja. Problem je zlasti v načinu
reševanja teh vprašanj in načinu, kako se zakon-
ska zveza konča. Pogosto se razveza spreobrne v
boj za otroke, medsebojno obtoževanje, sovraštvo,
nasilje in prepire za skupno premoženje.
Še dodatno zaplete situacijo, če zakonca osta-
neta še naprej v isti hiši ali istem stanovanju. Iz-
kušnje kažejo, da se tedaj konča še tisto minimal-
no sodelovanje, obzirnost in občutek pripadnosti
družini, ki je obstajalo v času trajanja zakonske
zveze, tudi če je bila nekvalitetna in nezadovoljiva
za oba partnerja. Na ta način starši in otroci seve-
da le še bolj trpijo.
Če zakonca, ki se razvezujeta, nimata mladolet-
nih otrok ali otrok, nad katerimi je podaljšana ro-
diteljska pravica, je postopek razveze bistveno po-
enostavljen, ker zakonca le razdelita skupno pre-
moženje oziroma se, če je eden od zakoncev brez
sredstev za preživljanje, določi preživnina.
prikaz uspešnosti svetovalcev
pri svetovanju
zakonskim parom
v postopku razveze
Zakonski pari prihajajo na svetovanje v CSD na
vrhuncu zakonske krize, ko so na sodišču že vložili
zahtevo (sporazumni predlog, tožbo) za razvezo
zakonske zveze.
Splošno prepričanje je, da se svetovalni proces
začne s prvim razgovorom (sestankom) z zakon-
cema, dejansko pa se začne s prvim stikom med
svetovalcem in zakoncema. Namen svetovalnega
procesa je postopoma spremeniti odnos med za-
koncema, ki je posledica krize in se kaže v nega-
tivnem, pogosto celo sovražnem nastopanju. Ta
odnos med zakoncema se odraža tudi v njunem
odnosu do svetovalca, kar opišemo s pojmom
»odnos v začetnem kontaktu«. Od svetovalca, od
njegove strokovne usposobljenosti in izkušenj je
potem odvisno, kako se odnos med zakoncema
in odnos med njima in svetovalcem v procesu sve-
tovanja spremeni, se pravi, izboljša, tako da se
lahko svetovalni proces nadaljuje v smislu razre-
ševanja družinskih konfliktov, kar lahko ohrani
družinsko skupnost (reorganizacija skupnega
življenja v družini - rekonstrukcija odnosov) ali
pa v partnersko in ekonomsko razdruževanje (or-
ganizacija ločenega življenja - ločitev partnerjev)
s hkratnim razreševanjem čustvenih, pravnih in
ekonomskih zapletov med družinskimi člani. V
obeh primerih velja posebna skrb ohranjanju ak-
tivnega in kvalitetnega starševstva in zagotavljanju
koristi in pravic mladoletnih otrok.
Po A. Kristančič (1995,29-30) lahko razdeli-
mo proces svetovanja na tri osnovne faze: inicial-
no ali zgodnjo fazo, srednjo ali k spremembam
usmerjeno fazo in terminalno ali končno fazo. Med
seboj niso strogo razmejene, vendar se objektivno
razlikujejo, ker vsebujejo različne procese. Večjo
učinkovitost strokovne pomoči zagotavlja usklaje-
nost uporabe določenih spretnosti v posameznih
fazah svetovanja.
Končna faza svetovanja je faza popuščanja ali
spontana faza [letting go phase]. Odvisna je
od predhodnih stopenj. Če sta bili inicialna in
srednja faza uspešno končani, se bo končna
faza pojavila spontano. (Freeman 1985: 65.)
Vse spremembe pri svetovanju zakonskim pa-
rom zahtevajo čas. Če sta zakonca zadovoljna z
doseženim uspehom v svetovalnem procesu, se sku-
paj s svetovalcem odločajo o zaključku svetovanja.
Nosilec svetovalnega postopka zakonskim pa-
rom, ki se razvezujejo, je socialni delavec. Občas-
no se, glede na probleme, ki se pojavljajo v sveto-
valnem procesu, vključujejo tudi drugi strokovni
delavci z različnih področij in poskušajo pomagati
214
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANIA ZAKONCEM ...
pri rešitvi problemov zakoncev (timsko strokovno
delo). Strokovnjaki, katerih mnenje in sodelovanje
je potrebno pri razveznih postopkih glede na pro-
blematiko posameznega primera, so prav tako
redno zaposleni na CSD (psiholog, pravnik, peda-
gog, sociolog). Pri določenih primerih pa se lahko
vključijo oziroma podajo izvedensko mnenje tudi
zunanji strokovnjaki različnih področij.
V pričujočem članku sem na majhni populaciji
(kvantitativni prikaz) raziskal značilnosti zakons-
kih parov, ki se razvezujejo, posebno pozornost
pa sem namenil razveznemu postopku in dejavni-
kom, ki vplivajo na razrešitev zakonske krize ozi-
roma na kvaliteto razveze. Predmet raziskovanja
so vsi zakonski pari (70 zakonskih parov), ki so
bili v razveznem postopku in so šli skoz svetovalni
proces na CSD Ljubljana - Šiška v letu 1995.
metode in tehnike, ki so
najpogosteje v rabi
pri svetovalnem delu
Metode: informiranje, individualno svetovanje, dru-
žinsko svetovanje, skupinsko svetovanje, posredo-
vanje - mirno reševanje sporov, vodenje, interven-
cije, namestitve, denarna socialna pomoč.
Modalitete: izkustvena družinska terapija, trans-
akcijska analiza, integrativna terapija, realitetna
terapija, vedenjska terapija, sistemska terapija,
mediacija.
Skupine tehnik: opis in ocena problema, tehni-
ke svetovalnega dela, tehnike posredovanja za mir-
no reševanje sporov.
Posamezne tehnike: vodenje intervjuja, postav-
ljanje komunikacijskih pravil, aktivno poslušanje,
opazovanje, pojasnjevanje, razumevanje, spodbu-
janje, povzemanje, umetnost postavljanja vprašanj,
definicija problema, postavljanje in preizkušanje
hipotez, sproščanje in odpiranje okvirjev {reframing),
normaliziranje, vizualiziranje, usmerjanje na seda-
njost, fokusiranje na prihodnost, ločevanje čustve-
ne in stvarne ravni, preoblikovanje negativnega v
pozitivno, izbiranje koristnih elementov razgovo-
ra, iskanje pozitivnih formulacij, razvijanje opcij in
alternativ, strukturiranje, pogajanje (dogovarjanje),
poizvedovanje, tehnika zbiranja in vrednotenja
podatkov, tehnika dveh stolov, tehnika praznega
stola, igranje vlog, feedback v komunikaciji (tehni-
ka refleksije), osebno odzivanje, verbalna konfron-
tacija, neverbalna konfrontacija, ohranjanje varne,
prijetne atmosfere, empatija, spoštovanje, spreje-
manje/upoštevanje, trening konstruktivne komu-
nikacije in izražanja čustev, osvetlitev čustev, zrca-
ljenje, energično delovanje, humor kot pomoč za
pomiritev napetih, čustvenih situacij, neposredno
izbiranje fantazij in idej o možnostih rešitve pro-
blema, obHkovanje (socialnodelavskega) odnosa
s sporočanjem svoje osebne izkušnje klientu, risa-
nje, načrti, domače naloge, proučevanje, edukaci-
ja zakonskih parov oz. partnerjev ali posamezni-
kov o zanje pomembnih psihosocialnih vsebinah,
eksploracija.
Metode vodenega učenja in pomoči strokovnja-
kom: evalvacija, konzultacija, timska konferenca,
supervizijska konferenca, intervizija, pripravništ-
vo, praksa študentom, strokovni nadzor.
Naštete metode in tehnike sem dobil z analizo
vprašalnika, ki so ga izpolnili vsi nosilci svetoval-
nega postopka (socialni delavci). Vprašalnik je
vseboval dva sklopa vprašanj.
•	ocene za posamezni zakonski par v procesu
svetovanja pri razvezi zakonske zveze: odnos v
začetnem kontaktu, stopnja zaupanja po fazah
svetovanja, stopnja dvosmerne komunikacije po
fazah svetovanja, kvaliteta razrešitve
•	pomembne značilnosti, ki vplivajo na izid
svetovalnega procesa pri razvezi zakonske zveze:
ugotovitev glavnih vzrokov za razvezo zakonske
zveze, število razgovorov s posameznim parom,
metode dela oz. pristopi in tehnike, ki se uporab-
ljajo pri svetovanju zakonskim parom.
V proučevani populaciji parov (vseh 70 zakon-
skih parov, ki so bili v razveznem postopku in so
šli skoz svetovalni proces na CSD Ljubljana - Šiš-
ka v letu 1995) je glavni vzrok za razvezo zakonske
zveze (po navedbah samih razvezujočih se partner-
jev) neskladnost značajev (57,1 %), kar je zadosten
razlog za razvezo. Poleg tega svetovalci poudarjajo
še številne druge vzroke, med katerimi naj opozorim
zlasti na alkoholizem moža (15,7 %) in na nasilje
nad ženo (8,6 %), ki sta v stalnem porastu. Naj
omenim še zanemarjanje družine (4,3 %) in ne-
zvestobo moža (4,3 %), kar kaže, daje za moškega
samoumevno, da si lahko prilasti več svobode in
pravic v zakonski zvezi, ženski pa ostane dolžnost,
da skrbi za družino. Sledijo še nezvestoba s strani
žene (2,9 %) in problemi pri načrtovanju prostega
časa (2,9 %). Drugi vzroki so zastopani v manjših
deležih.
Iz tabele 3 je razvidno, da pri večini primerov v
svetovalnem procesu zadostuje en razgovor (33 %),
precej pogosta sta tudi dva (23 %). V teh razgo-
vorih poskuša svetovalec sam ali s pomočjo tima
215
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
Tabela 2: Glavni vzroki za razvezo zakonske zveze
strokovnjakov ugotoviti, kaj je pripeljalo do spre-
memb v medsebojnih odnosih zakoncev. Skupaj
odkrivajo možnosti, kako poskrbeti za razvoj in
vzgojo skupnih otrok. O tem poskuša dobiti sve-
tovalec od zakoncev čimbolj podrobna mnenja z
namenom, da vsaj v zvezi s prihodnostjo otrok
najdeta skupen jezik.
Svetovalni proces se pogosto odvija zelo hitro
in je lahko končan po enem samem razgovoru.
Že navzočnost avtoritativne (profesionalne, stro-
kovne, izkušene) tretje osebe, ki se vede nepris-
transko oz. enako zainteresirano za vse partnerje
v konfliktu (vsestranska pristranskost - pozitivna
nevtralnost), lahko pospeši odvijanje tega procesa.
Dostikrat pa se svetovanje konča po dveh ali treh
razgovorih. Več razgovorov je potrebnih le v
težavnejših primerih, vendar se svetovalci v takih
situacijah trudijo, da bi partnerja v čim krajšem
času dosegla razvezo zakonske zveze, saj je kriza
navadno že tako globoka, da pri zakoncih ni več
želje in tudi ne podlage za dogovor in še manj za
dosego sprave. Ugoden rezultat svetovanja je v
takih primerih kvalitetna razveza, kar pomeni, da
sta se zakonca na nek način dogovorila o vseh
bistvenih posledicah tega dejanja.
Tabela 4: Odnos v začetnem kontaktu
Tabela 3: Število razgovorov
Iz tabele 4 vidimo, da je odnos v začetnem
kontaktu po oceni svetovalcev v večini primerov
(70 %) slab, v 17 % primerov pa je zelo slab. V
preostalih 13 % primerov je nekoliko boljši, ven-
dar ne bi mogli reči, da je dober, zato sem uporabil
izraz nevtralen. Svetovalec pa lahko ta odnos s
svojo avtoritativnostjo, nepristranskostjo oziroma
vsestransko pristranskostjo, znanjem in izkušnja-
mi zelo hitro spremeni in je večina zakoncev že v
prvi fazi svetovanja zaupljiva oziroma zelo zauplji-
va in sposobna dobre oziroma zelo dobre dvo-
smerne komunikacije.
Zakonca sta v prvi fazi svetovanja nezaupljiva
drug do drugega in prav tako tudi do svetovalca.
Svetovalec mora postopoma graditi višjo stopnjo
zaupanja do sebe in prek tega povečevati stopnjo
216
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANIA ZAKONCEM ...
Tabela 5: Stopnja zaupanja po fazah
Graf 3: Stopnja zaupanja po fazah
zaupanja med zakoncema. Od strokovne usposob-
ljenosti, načina dela in izkušenj svetovalca je odvi-
sno, kako hitro zbudi pri zakoncih zaupanje do
sebe in končno tudi njuno medsebojno zaupanje.
Po navedbah svetovalcev je v prvi (inicialni)
fazi svetovanja več zakonskih parov nezaupljivih
(44 %) kot pa zaupljivih (40 %), le malo je zelo za-
upljivih ( 16 %). V drugi (srednji) fazi svetovalnega
procesa se stanje izboljša; nezaupljivih je 33 %, za-
upljivih 34 % in zelo zaupljivih 33 %. V tretji (kon-
čni) fazi svetovalnega procesa pa je stanje v pri-
merjavi s prvo fazo ravno nasprotno; večina parov
je zelo zaupljivih (54 %), manj je zaupljivih (30 %)
in najmanj nezaupljivih (16 %).
Stopnja zaupanja se po fazah bistveno spremi-
nja, kar je tudi posledica uspešnega dela svetoval-
cev v svetovalnem procesu.
Kakor se spreminja stopnja zaupanja po fazah
svetovalnega procesa, tako se spreminja tudi stop-
nja dvosmerne komunikacije. Komunikacija je že
sama po sebi dvosmerna. S besedo dvosmerna
želim posebej poudariti, da mora priti pri komu-
nikaciji med zakoncema do aktivnega poslušanja.
medsebojnega spoštovanja, sprejemanja in upoš-
tevanja drugačnega mnenja. Da pa pride do take
komunikacije med zakoncema, mora svetovalec
vzpostaviti najprej tako komunikacijo med seboj
in posameznim zakoncem, na tej podlagi pa po-
stopoma gradi komunikacijo med zakoncema. Po
ocenah svetovalcev je v prvi fazi največ primerov
slabe dvosmerne komunikacije (47 %), v srednji
so kvalitetni razredi bolj izenačeni, v končni fazi
pa prevladuje zelo dobra dvosmerna komunika-
cija (51 %).
Pogoj za dobro in uspešno komunikacijo je, da
zakonca doživljata, da sta v komunikacijskem pro-
cesu v enakovrednem položaju. Pri tem ni zanemar-
ljiva vloga svetovalca, ki vodi svetovalni proces.
Iz tabele 7 se vidi, da so svetovalci CSD Ljub-
ljana - Šiška večino postopkov končali v smislu
zadovoljive (34 %), dobre (21 %) in zelo dobre (16 %)
kvalitete razrešitve krize zakonske zveze. Pri tem
naj pojasnim, da gre v primeru zadovoljive in dobre
kvalitete razrešitve krize zakonske zveze (55 %) za
kvalitetno razvezo, v primeru zelo dobre razrešit-
ve (16 %) pa za spravo med zakoncema. Pri spravi
217
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
Tabela 6: Stopnja dvosmerne komunikacije po fazah
Graf 4: Stopnja dvosmerne komunikacije po fazah
zakonca s pomočjo svetovalca najdeta način, kako
reševati probleme, ki se pojavljajo v zakonski
skupnosti. Pri kvalitetni razvezi pa se zakonca
sicer razideta, vendar se dogovorita o vseh
pomembnih elementih - dodelitev otrok in višina
preživnine, stiki med starši in otroki, delitev
skupnega premoženja. To velja za dobro kvaliteto
razrešitve krize zakonske zveze. Zadovoljiva pa
je, kadar se dogovorita skoraj o vsem (ne moreta
se npr. dogovoriti o višini preživnine, vendar se
strinjata, da jo določi sodišče glede na njune
dohodke in potrebe mladoletnih otrok).
V nekaterih primerih govorimo o zelo slabi
kvaliteti razrešitve zakonske krize (13 %). Takrat
je proces razveze zelo težaven. Tudi po prejemu
razvezne sodbe se problemi nadaljujejo, zakonca
nista pripravljena na nikakršen dogovor, saj se
pogosto med seboj sploh ne pogovarjata več, med
njima vladajo sovraštvo, jeza in potrtost. Taki so
pogosto primeri, ko se eden od zakoncev sploh
noče razvezati (navadno moški) in prihaja do gro-
ženj, nasilja, ugrabitve otrok, manipulacije z njimi
ipd. V sodnem postopku je za razvezo dovolj, da
je zveza nevzdržna za enega od zakoncev, v praksi
pa iz tega izvira cel kup problemov. Med drugim
lahko otroci za vedno ostanejo žrtve nekvalitetne
razveze svojih staršev. V takih primerih tudi sve-
tovanje ni uspešno.
Pri slabi kvaliteti razrešitve zakonske krize (16 %)
je situacija nekoliko boljša, vendar ne toliko, da bi
bila zadovoljiva oziroma da bi izpolnjevala merila
za kvalitetno razvezo (zakonca se sicer pogovar-
jata o problemih, vendar težko oziroma redko pri-
staneta na dogovor).
Svetovalec poskuša svetovati zakoncema, kako
naj rešita nakopičene probleme, in ustvariti v po-
govoru tako vzdušje, da bi bila zakonca čimbolj
odkrita in zaupljiva. Pri tem poudari, da je kvali-
teta pogovora in končna razrešitev situacije odvis-
na od njune pripravljenosti za sodelovanje. Sve-
tovanje je uspelo, če se zakonca dogovorita za
nadaljnje skupno življenje, in tudi, če se kulturno
razideta in dogovorita o dodelitvi skupnih otrok,
o tem, kako bosta v prihodnje sodelovala pri njiho-
vi vzgoji in skrbela za njihovo zdravo življenje, če
dosežeta soglasje o višini preživnine in če v krat-
kem času razdelita skupno premoženje.
Tabela 7: Kvaliteta razrešitve zakonske krize
218
razveza zakonske zveze in uspešnost svetovanja zakoncem ...
ovrednotenje rezultatov
PRIMERJAVA ZAČETNEGA ODNOSA
Z NAČINOM RAZREŠITVE
ZAKONSKE KRIZE
Tabela 8: Primerjava začetnega odnosa z načinom razrešitve zakonske krize
Iz tabele 8 je razvidno, da je način razrešitve za-
konske krize v obravnavani populaciji povezan z
odnosom v začetnem kontaktu. Pri zelo slabem
začetnem kontaktu kar pri 67 % parov pride do
nekvalitetne razveze. Pri slabem začetnem kon-
taktu prevladujejo pari (65,5 %), ki se kvalitetno
razvežejo. Pri nevtralnem začetnem kontaktu pa
je največ parov (44,5 %), ki se kvalitetno razve-
žejo, velik pa je tudi odstotek parov (33,5 %), pri
katerih pride do sprave. Začetni odnos tako na-
pove uspešnost svetovanja v svetovalnem procesu.
VKLJUČEVANJE SPREMENLJIVK
V SINTETIČNO SPREMENLJIVKO
Na uspešnost svetovalnega procesa in obenem
tudi uspešnost svetovalca oziroma tima strokov-
njakov, ki je sodeloval v procesu, kažejo stopnja
zaupanja in stopnja dvosmerne komunikacije po
posameznih fazah in končni način razrešitve. Te
tako imenovane elementarne spremenljivke sem
ovrednotil z vrednostmi O, 1 in 2. Njihove vred-
nosti sem seštel in dobljeno vsoto poimenoval in-
deks uspešnosti svetovanja (lUS).
lUS zelo dobro diferencira obravnavano popu-
lacijo. Kot sem že omenil, so v lUS združene spre-
menljivke, ki so v večji ali manjši meri odvisne od
sposobnosti in usposobljenosti svetovalca. V večji
ali manjši meri pravim zato, ker so po drugi strani
odvisne od osebnostnih lastnosti zakoncev, ki sta
vključena v proces. Uspešnost svetovalnega pro-
cesa je odvisna tudi od začetnega odnosa, a v po-
sledičnem smislu. Začetni odnos ni odvisen od
svetovalnega procesa, zato ga nisem vključil v lUS.
Prav tako nisem vključil v indeks števila razgovo-
rov, ker je bistveno bolj odvisno od zunanjih vpli-
vov (zlasti od števila spornih točk, ki jih je treba v
svetovanju razrešiti) in le v zelo majhni meri od
svetovalnega procesa. Njegova vključitev v lUS
ne bi dala realnih rezultatov.
Tabela 9: Število zakonskih parov glede na in-
deks uspešnosti svetovanja
219
Tabela 10: Primerjava začetnega odnosa z lUS
Graf 5: Primerjava začetnega odnosa z lUS
PRIMERJAVA ZAČETNEGA ODNOSA
Z lUS
lUS in začetni odnos vsak po svoje prispevata k
rezultatu svetovalnega procesa. Med njima v obrav-
navani populaciji ni statistično pomembne poveza-
ve. Na začetni odnos skoraj izključno vplivajo ose-
bnostne lastnosti zakoncev. Tem vplivom se tudi
lUS kljub visoki profesionalnosti svetovalcev ne
more izogniti. Svetovalni proces je uspešnejši v
primerih, ko je začetni odnos na višjem nivoju.
DISTRIBUCIJA OBRAVNAVANIH
ZAKONSKIH PAROV GLEDE NA
INDEKS USPEŠNOSTI SVETOVANJA
Distribucija obravnavanih zakonskih parov
glede na lUS je zelo blizu normalni, ker so
vrednosti aritmetične sredine (7,2), modusa (8)
in mediane (7,2) zelo blizu skupaj. Iz tega lahko
sklepam, da sem lUS ustrezno definiral; prav tako
pa so tudi dobro izbrane lestvice spremenljivk, ki
so vključene v lUS. Po drugi strani pa distribucija
obravnavanih zakonskih parov glede na lUS kaže
tudi, da je bilo svetovanje zakonskim parom v letu
1995 na CSD Ljubljana - Šiška uspešno.
Pogosto zakonci v postopku razveze zakonske
zveze, ko se vključijo v svetovalni proces na CSD,
Tabela 11 : Distribucija obravnavanih zakonskih
parov glede na indeks uspešnosti svetovanja
220
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM ...
Graf 6: Distribucija obravnavanih zakonskih parov glede na indeks uspešnosti svetovanja
preveč pričakujejo od tega procesa. Velikokrat
ima vsak zakonec svojo predstavo o zaključku in
rezultatu svetovanja, vsak ima drugačne želje v
smislu cilja svetovanja, tako da zakonci v svetoval-
nem procesu doživljajo tudi razočaranja. Svetova-
lec ne sme podleči predstavam, željam ali celo
zahtevam posameznega ali obeh zakoncev, ki se
razvezujeta, ampak mora obdržati določeno mero
distance in na ta način ostati nepristranski oziro-
ma vsestransko pristranski.
Uspešnost svetovanja ni le v tem, o čemer so
včasih zmotno prepričani nekateri zakonci, da sve-
tovalec v svetovalnih razgovorih prepriča zakonca,
da uredita medsebojne odnose in da potem ne
pride do razveze zakonske zveze. Uspešnost sve-
tovanja je prav tako v tem, da pomaga zakoncema
preseči konfliktno situacijo do te mere, da se raz-
vežeta na dostojen in kulturen način in ohranita
toleranco v medsebojnih odnosih na nivoju, ki bo
omogočal kvalitetno starševstvo.
Svetovalni proces v razveznem postopku je tež-
ko in odgovorno delo, katerega rezultat ima
daljnosežne posledice za življenje zakoncev, ki se
razvezujeta, in bistveno vpliva na to, kako bosta
kot starša funkcionirala v spremenjenih okoliš-
činah.
sklepna misel
Iz teoretskih in empiričnih ugotovitev izhaja, da
bi morale družbene institucije poiskati načine,
poti in sredstva ne samo za reševanje že nastalih
problemov, ampak tudi za njihovo preventivo v
smislu poglobitve vzgoje in priprave mladih ljudi
za zakonsko zvezo oziroma skupno življenje, ki
vsebuje tudi skrb za otroke in prizadevanje za bolj-
šo kvaliteto partnerskega in družinskega življenja.
Če bi se ljudje poglobili v medsebojne odnose v
svoji družini in prej zaznali prihajajočo krizo, bi
preprečili poglabljanje nesporazumov in utrdili
kvaliteto svojih zakonskih zvez oziroma zunajza-
konskih skupnosti. In kadar ne bi bili sami kos
zakonskemu konfliktu oziroma krizi, bi znali po-
iskati strokovno pomoč na začetku, ne pa šele na
vrhuncu zakonske krize.
221
ŽARKO TEPAVČEVIĆ
LITERATURA
N. Abercrombie, a. Warde, K. Soothill, J. Urry, S. Walby (1995), Divorce, Single People and Alter-
native Households. V: -, Contemporary British Society: A New Introduction to Sociology. Cambridge:
Polity Press (294-311).
K. BoH (1989), European Family Life Patterns: A Reappraisal. V: K. Boh, M. Bak, C. Clason, M.
Pankratova, }. Qvortrup, G. B. Scritta, K. Waerness (ur.). Changing Patterns of European Family
Life: A Comperative Analysis of 14 European Countries. London and New York: Routledge (265-
298).
S. D. Freeman (1985), Social Work Practice with Families. V: S. A. Yelaia, An Introduction to Social
Work Practice in Canada. Scarborough, Ontario: Prentice-Hall (49-68).
A. Giddens (1993), Sociology. Cambridge: PoHty Press.
M. Haralambos, R. Heald (1989), Uvod u sociologiju. Zagreb: Globus.
A.	Kristančič (1984), Metoda i tehnika savjetovališnog rada, Zagreb: SZ.
-	(1995), Svetovanje in komunikacija. Ljubljana: Združenje svetovalnih delavcev Slovenije, AA Inserco.
B.	Petz (1981), Osnovne statističke metode za nematematičare. Zagreb: SNL.
M. Savić (1988), Izbor bračnog druga, brak i bračna kriza, Beograd.
Statistični urad Republike Slovenije (1996), Rezultati raziskovanj št. 664: Prebivalstvo Republike
Slovenije 1994. Ljubljana.
-	(1997), Rezultati raziskovanj št. 685: Prebivalstvo Republike Slovenije 1995. Ljubljana.
-	(1998). Statistični letopis 1997. Ljubljana.
-	(2001). Statistični letopis 2001. Ljubljana.
-	(2003). Statistični letopis 2005. Ljubljana.
K. Zupančič (1993), Zakonska zveza in družinska razmerja. Ljubljana: Uradni list RS.
222
Suzana Kraljić
DRUŽINSKA MEDIAGUA
USPEŠNO STARŠEVSTVO KLJUB NEUSPEŠNEMU PARTNERSTVU
uvod
Ustava RS določa, da imajo starši pravico in dol-
žnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje
otroke. Ta pravica je lahko staršem odvzeta ali
omejena samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja
otrokovih koristi določa zakon (1. odst. 54. člena
ustave RS). S to ustavno določbo je podan temelj
roditeljski pravici, ki je večplastna, saj zajema pra-
vice in dolžnosti staršev, in med najpomembnejše
pravice in dolžnosti sodi prav gotovo pravica star-
šev, da živijo z otrokom. Starši so glede izvrševanja
roditeljske pravice enakopravni. Šele s preneha-
njem skupnega življenja staršev je njihova enako-
pravnost okrnjena. Tisti od staršev, ki mu otrok
ni bil dodeljen, ki torej ne živi z otrokom, ima
pravico do osebnih stikov, kar pa je pogosto prav
točka spora med staršema. Zato je zelo pomemb-
no, da starša ob razvezi zakonske zveze poskušata
rešiti vsa medsebojna razmerja. Če jih ne moreta
sama, se lahko za pomoč obrneta na za to uspo-
sobljene institucije ali strokovnjake. Ena izmed
takih možnosti je družinska mediacija.
posledice razveze
s pravnega vidika
Razveza zakonske zveze in razpad zunajzakonske
skupnosti imata številne posledice: dodelitev otrok
v varstvo in vzgojo, preživljanje otrok, osebni stiki,
preživljanje zakonca in druge. Zakon o zakonski
zvezi in družinskih razmerjih (Ur. 1. SRS, št. 15/
76; 30/86; 14/89; RS 13/94; 82/94; 29/95; 26/
99; 70/2000; 64/2001) določa, da sodišče raz-
veže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma za-
koncev ali na podlagi tožbe za razvezo zakonske
zveze. Vsekakor je sporazumna razveza bolj hu-
man način, saj se zakonca sama dogovorita o var-
stvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, o preživ-
ljanju nepreskrbljenega zakonca, o stanovanju in
o delitvi premoženja (1. odst. 64. člena ZZZDR).
Sodišče mora po uradni dolžnosti preveriti le do-
govor o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter o
tem zahtevati tudi mnenje centra za socialno delo
(3. odst. 64. člena ZZZDR). Kakor hitro se pojavi
sum, da dogovor ne podaja optimalne rešitve, lah-
ko sodišče tak predlog zavrne ter zakonca opozo-
ri, da predlog popravita ali dopolnita. Predlog mo-
ra biti torej v korist otrok. Pri razvezi na podlagi
tožbe pa je zakoncema prav tako primarno prepu-
ščeno, da se sama dogovorita, kako bo po razvezi
urejeno varstvo, vzgoja in preživljanje ter kako
bodo potekali osebni stiki. Če tega ne storita ali
če dogovor ni v skladu z otrokovimi koristmi, odlo-
či sodišče, ki lahko otroke dodeli enemu od staršev
ali dodeli nekatere materi, druge očetu ali pa do-
deli otroke v varstvo in vzgojo tretji osebi ali zavo-
du. Odločitev, da en otrok ostane pri enem, drug
pri drugem od staršev ni najbolj ustrezna, saj lah-
ko negativno vpliva na otrokov razvoj. Marsikdaj
so otroci v času razveze drug drugemu opora in
se med seboj zelo navežejo. Zato ločitev otrok ni
najboljša rešitev. Sodišče naj bi izbralo to možnost
le takrat, kadar res ne gre drugače, pri tem pa naj
bi tudi upoštevalo želje otrok (Mitič 1980: 281;
prim, tudi Kraljic 1997: 86 in si.)
Ko sodišče odloča o dodelitvi otrok ob razvezi
zakonske zveze ali razpadu zunajzakonske skup-
nosti, ugotavlja razmere, v katerih bodo živeli
starši po razvezi oziroma razpadu zunajzakonske
skupnosti. Ugotavlja stanovanjske, materialne,
čustvene in intelektualne okoliščine. Ugotavlja to-
rej, kateri od staršev je bolj primeren, da mu zau-
pajo mladoletne otroke in otroke, nad katerimi
je podaljšana roditeljska pravica. To za nadaljnje
starševstvo ne bi bilo tako usodno, ko bi bilo »manj
primernemu« staršu že od začetka in povsod omo-
223
SUZANA KRALJIĆ
gočeno, da se nemoteno vključuje v skupno skrb
za otroke. V večini primerov ta starš ni motiviran
ali je celo oviran pri izvajanju starševske vloge in
tako počasi izgubi notranji, čustveni stik z otro-
kom ter pogosto tudi neha zanj skrbeti (Udovič
1997:141). Kar v 95% je otrok ob razvezi dodeljen
materam in zelo pogosto je podana obrazložitev,
da otrok, zlasti mlajši, najbolj potrebuje mater. S
to domnevo so očetje takoj postavljeni v drugo
vrsto, saj že sama razveza pomeni fizično ločitev
od otroka, ki ji nato piko na i postavi še sodna
odločba.
Roditeljska pravica starša, ki mu otrok ni do-
deljen, je marsikdaj zreducirana zgolj na plačeva-
nje preživnine in na osebne stike. To ne pomeni,
da je izgubil roditeljsko pravico, ampak da je ome-
jen v njenem izvrševanju, kar je posledica prene-
hanja skupnega življenja staršev. Osebni stiki ko-
ristijo tako staršu kakor tudi otroku. Staršu je tako
z osebnimi stiki omogočeno, da še naprej sodeluje
v otrokovem razvoju ter da se ne pretrgajo čustve-
ni vezi med njim in otrokom (Zupančič 1972:
402). Osebni stiki naj bi torej preprečiH odtujitev
otroka od starša. Vendar pa ne smemo pozabiti,
da je primarna korist otroka in ne staršev. Osebni
stiki torej ne smejo biti v škodo otroka.
Z dodelitvijo otroka v varstvo in vzgojo enemu
od staršev se srečata dve samostojni pravici. Tako
imamo starša, ki še naprej izvršuje roditeljsko
pravico, in starša, ki ima pravico do osebnih stikov.
Pravica do osebnih stikov pomeni omejitev pri
izvrševanju roditeljske pravice, saj je gre za časov-
na obdobja, ki jih otrok preživi s staršem, ki mu
ni dodeljen. Po drugi strani pa se mora starš, ki
ima pravico do osebnih stikov, podrediti staršu,
ki mu je otrok dodeljen, saj so osebni stiki namen-
jeni za stike z otrokom in ne vmešavanju v družino
starša, ki mu je otrok dodeljen, in vnašanju odsto-
pajočih vzgojnih metod (Coester-Waltjen 1994:
1065).
Pravica do osebnih stikov zajema pravico do
obiska otroka, pravico do sodelovanja pri vzgoji,
pravico peljati otroka na počitnice, pravico do
kontaktiranja z otrokom (telefonski razgovori, po-
šta, email) itn. Ko se izvajajo osebni stiki, mora
starš, pri katerem se otrok nahaja v okviru osebnih
stikov, primerno poskrbeti za otrokovo varnost,
varstvo, zdravje in oskrbo. V času osebnih stikov
ta starš torej prevzame celotno funkcijo starševske
pravice, kar vključuje tudi skrb za izvajanje otro-
kovih aktivnosti, morebitnih zadolžitev, šolskih
obveznosti, pomoč pri njih itn. (sodba vrhovnega
sodiščašt. VSI2017 z dne 6.3.1996 - računalniška
baza vrhovnega sodišča RS).
Če osebni stiki niso v otrokovo korist, jih lahko
sodišče odvzame ali omeji. Če otrok do çsebnih
stikov čuti odpor, je treba vsak primer posebej
proučiti ter ugotoviti, kaj je razlog za otrokov od-
por. Center za socialno delo je dolžan raziskati,
zakaj otrok čuti odpor do osebnih stikov. Do od-
pora lahko pride zaradi otrokovih lastnih negativ-
nih izkušenj, ki si jih je otrok pridobil v preteklosti
(npr. strahu, spolne zlorabe, fizičnega nasilja, ne-
zaupanja, razočaranja itn.). Marsikdaj pa se zgodi,
da je odpor do starša, ki mu otrok ni dodeljen,
pri otroku umetno sprožen. Starš, ki mu je otrok
dodeljen, uporabi otroka kot orožje za maščevanje
zoper drugega. Otroku vsadi lastne negativne iz-
kušnje z zakoncem, kar se nato kaže kot negativna
projekcija otroka do drugega starša. Tako rav-
nanje lahko pusti pri otroku dolgotrajne posledice.
Pri osebnih stikih torej ni treba dokazati, da ima
otrok korist od osebnih stikov s staršem, ki mu ni
dodeljen, temveč je treba dokazati negativni vpliv
stikov med staršem in otrokom, če je zahtevana
prekinitev stikov (sodba vrhovnega sodišča št.
VS11190 z dne 2. 3. 1995 - računalniška baza
vrhovnega sodišča RS).
Drugi odst. 106. člena ZZZDR določa, da je
tisti od staršev, pri katerem otrok živi, dolžan omo-
gočiti osebne stike z drugim staršem. To pomeni,
da je treba otroka duševno pripraviti na osebne
stike (Zupančič 1995: 3). Starša, ki ne omogoča
osebnih stikov, bi lahko bil neposredno prisiljen
v izvrševanje osebnih stikov (npr. tako, da bi polici-
ja prišla po otroka in ga odpeljala k drugemu star-
šu, da bi lahko prišlo do osebnega stika). Vendar
morajo biti osebni stiki v korist otroka, prisila pa
to seveda ni. Zato se tudi ne izvršuje in se uporab-
ljajo le denarne kazni, ki so učinkovito sredstvo
le v primeru, kadar onemogočanje ali preprečeva-
nje osebnih stikov izhaja iz sfere starša, ki mu je
otrok dodeljen. Otrok pa lahko odklanja osebne
stike tudi brez vpliva starša, ki mu je bil dodeljen
(to je posebej opazno pri starejših otrocih, ki so
že sami sposobni oblikovati in izraziti svoje želje
in voljo). V takih primerih ni pravično, da je starš,
ki mu je otrok dodeljen in bi moral omogočiti
osebne stike z drugim staršem, kaznovan z denar-
no kaznijo. To lahko vpliva tudi na materialni sta-
tus otroka. Pri višini zagrožene kazni je treba zato
upoštevati načelo primernosti in socialne zaščite.
Višina zagrožene denarne kazni naj bi bila taka,
da je za zavezanca najmilejša, hkrati pa se z njo
224
DRUŽINSKA MEDIAGUA
doseže oziroma želi doseči namen izvršbe (sodba
vrhovnega sodišča št. VS11826 z dne 5. 10. 1995
- računalniška baza vrhovnega sodišča RS). V
skrajnem primeru lahko otrok zaradi neprestane-
ga siljenja in prepričevanja v osebne stike tudi
izgubi zaupanje do starša, ki mu je bil dodeljen.
Zato je v takih primerih, kot rečeno, center za
socialno delo dolžan raziskati razlog otrokovega
odklonilnega ravnanja.
posledice razveze
s psihosocialnega vidika
Družinskopravni spori izvirajo iz osebnih razme-
rij, ki so pogosto posledica čustvenih stisk in vpli-
vajo na povečanje zaostrenosti v sporih. Družin-
skopravni spori vplivajo na vse člane družine, še
zlasti na otroke. Starši žal marsikdaj uporabijo
otroka kot orožje zoper drugega. Pri tem pozablja-
jo, da v taki situaciji najbolj trpi prav otrok, saj je
njegova psihična in emocionalna sposobnost manj
razvita kot pri starših. Otroci na ločitev staršev
reagirajo različno:
•	V obdobju od novorojenčka do treh let se
otroci zelo intenzivno učijo, zato je še toliko bolj
pomemben pozitiven in kontinuiran stik z osebo,
na katero se otrok čuti vezanega. Pomembno je,
da ima otrok reden stik, ki mu omogoči, da ohrani
bližino in pozitivne izkušnje z navezno osebo.
•	Otroci od treh do petih let starosti reagirajo
na razvezo staršev s splošnimi strahovi, motnjami
spanja, močenjem postelje, agresivnostjo in upor-
ništvom. Čeprav so otroci v tej starosti na poti k
večji samostojnosti, še vedno potrebujejo varnost
in zaupanje. Tuja čustva iz okolja pogosto sprej-
mejo za lastna in se identificirajo s čustvi, ki jih
imajo starši drug do drugega. Otroci se počutijo
odgovorne za to, kar se dogaja v njihovem okolju,
torej tudi za nesoglasje staršev. Otroci si pogosto
želijo, da bi starša ponovno prišla skupaj. Starši
jim lahko zelo pomagajo, če jim ločitev oziroma
razvezo predstavijo na enostaven, njim razumljiv
način, pri tem pa poskušajo ohraniti pozitivno
razmerje do drugega starša.
•	V starosti od šest do osem let otroci ne krivijo
več sebe za razvezo staršev, a si kljub temu še
vedno močno želijo stike z obema staršema. Ker
staršev ne morejo več spraviti skupaj, pogosto rea-
girajo z žalostjo. Agresija je pogosto usmerjena
zoper starša, pri katerem živijo. Svoje želje glede
osebnih stikov lahko že zelo jasno izražajo, razen
kadar starši zahtevajo od njih odločitev, s katero
se postavijo na stran enega od staršev (npr. izbira
med počitnicami v gorah z mamo ali počitnicami
na morju z očetom).
•	Za otroke od devet do dvanajst let je zna-
čilno, da se ob razvezi zakonske zveze pogosto
postavijo na stran enega od staršev. Navadno se
postavijo na stran »slabotnejšega« in proti »moč-
nejšemu in krivemu«.
•	Čeprav mladostniki od trinajst do osemnajst
let navadno zelo dobro poznajo spore med starši,
reagirajo zelo čustveno, ko jih starši seznanijo z
njihovo razvezo. Po eni strani se čutijo odgovorne,
da pomagajo staršem v krizni situaciji, po drugi
strani pa pogosto iščejo tolažbo v lastnih partner-
skih zvezah. S težavo prenašajo finančne težave,
s katerimi se srečajo starši ob razvezi (Haynes
1993: 134-138; Fischer 2000: 337).
Starši te reakcije otrok pogosto ne prepoznajo
oziroma jo zaznajo, ko je že prepozno. Starši bi
morali v sporih imeti vedno pred očmi, da še ved-
no lahko dobro sodelujejo na ravni starševstva,
čeprav so odpovedali na ravni partnerstva. Čim
uspešneje bodo v ločitvenem ali razveznem pos-
topku sodelovali, tem bolje bo za otroke. Otroci
so kljub svoji mladosti zelo dobri opazovalci naj-
ožjega okolja in zelo hitro zaznajo nepravilnosti.
Ti negativni dogodki (prepiri med staršema, fizi-
čno nasilje) se v otrokovo zavest navadno vtisnejo
zelo globoko in marsikaterega otroka spremljajo
vse življenje, celo ko si ustvari lastno družino. Zato
je pomembno, da starša sporazumno rešita med-
sebojne spore, saj je od njune odločitve marsikdaj
odvisen otrokov razvoj. Svoj zakon naj končata
na miroljuben in dostojanstven način. Prav družin-
ska mediacija daje staršema priložnost, da se na
dostojanstven način izogneta dolgotrajnemu prav-
danju pred sodiščem, nadaljevanju konfliktnih si-
tuacij, sovraštvu, zlasti pa otroku prihranita vse
to.
družinska mediacija
Mediacija je zunajsodna pot reševanja sporov, kjer
tretja, nevtralna in nepristranska oseba (media-
tor), ki nima lastne moči sprejemanja odločitev,
spodbuja stranke, da sklenejo pravnozavezujoč
sporazum.
V okviru mediacije se družinska mediacija ob-
ravnava kot poseben primer. Metode in potek so
identične kot pri mediaciji na drugih področjih
225
SUZANA KRALJIĆ
(npr. okoljevarstvena mediacija), vendar pri dru-
žinski mediaciji v fazi obdelave predmetov spora
uporabljamo intervencijske tehnike iz sistemske
družinske terapije, vendar ne s cilji družinske tera-
pije, ampak z namenom odstranitve ovir komuni-
ciranja (Bono-Hörler 1999: 29).
Cilji družinske mediacije so:
•	sporazumna rešitev: cilj družinske mediacije
je pravnozavezujoča rešitev, ki jo razvijeta sami
stranki;
•	ohranitev razmerja: cilji so oblikovati raz-
merje do bivšega partnerja po ločitvi oziroma raz-
vezi, spodbujati razmerje med starši in otrokom
ter jih pripraviti na posledice, ki izvirajo iz dogo-
vorjenih ureditev partnerjev; ker starši pri razvezi
marsikdaj niso sposobni komunicirati med seboj,
jim mediator pomaga pri reorganizaciji družine;
•	reorganizacija družine: prenehanje zakon-
ske zveze ne pomeni tudi prenehanje razmerja
med zakoncema, še zlasti če imata skupne otroke;
cilj družinske mediacije je preprečiti psihične teža-
ve otrok in njihovo zlorabo otroka v postopku ra-
zveze (ibid.: 42-43).
Družinska mediacija je namenjena osebam, ki
bodo kljub ločitvi ali razvezi še naprej v razmerju.
načelo varstva
največje otrokove koristi
kot temeljno načelo
družinske mediacije
Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih
pravic (European Convention on the Exercise of
Children's Rights, Ur. 1. RS - MP, št. 26/99) je prva
konvencija s področja družinskega prava, ki je do-
ločila uporabo mediacije, in sicer tako, da v 13.
členu določa, da države pogodbenice spodbujajo
mediacijo v zadevah z otroki, da bi preprečili ali
rešili spore in se izognili postopkom pred pravo-
sodnimi organi.
Načelo varstva otrokovih koristi je zajeto tudi
v konvenciji ZN o otrokovih pravicah (Ur. 1. RS -
MP, št. 26/99). Pri vseh dejavnostih v zvezi z otro-
ki, bodisi da jih izvajajo državne ali zasebne usta-
nove za socialno varstvo, sodišča, upravne oblasti
ali zakonodajni organi, naj bodo glavno vodilo
otrokove koristi (1. odst. 3. člen KOP). Prvi odst.
3. člena KOP ne določa nikakršnih izrecnih na-
potkov glede pravic otrok, priznanih v KOP. Dom-
nevajo, da je 1. odst. 3. člena KOP uporaben v
povezavi z vsako določbo KOP in tudi z učinki, ki
niso zajeti z izrazom dolžnosti v skladu s KOP
(Detrick 1999:90). Ta določba omogoča, da izraz
največja korist otroka dobi konkretno vsebino v
vsakem primeru posebej. Kaj je za otroka v do-
ločenih okoliščinah največja korist, je ocenjeno
in določeno od primera do primera.
Eno izmed temeljnih načel mediacije je načelo
nepristranskosti mediatorja v odnosu do strank.
Ker pa so v družinskopravnih sporih pogosto pri-
sotni tudi otroci, pride do stika dveh temeljnih
načel, načela nepristranskosti in načela varstva
otrokove koristi. Na prvi pogled pride do kolizije,
vendar je treba načelo varstva otrokove koristi
hierarhično dvigniti nad načelo nepristranskosti
družinskega mediatorja, saj že iz priporočila R
(98) 1 o družinski mediaciji izhaja, da mora me-
diator skrbeti za varstvo otrokove koristi. Če želi
mediator zagotoviti varstvo največje otrokove ko-
risti, ne more biti v odnosu do otroka nepristran-
ski. Lojalnost mediatorja do otroka pomeni, da
mora biti v razmerju do otroka pristranski. Media-
tor mora, poleg tega da skrbi za otrokovo največjo
korist, ves čas mediacije opozarjati starše, da ustre-
zno poskrbijo za otroke. Mediator torej ves čas
postopka spodbuja starše, da se osredotočijo na
koristi otroka. Starše opozarja, da je njihova pri-
marna odgovornost povezana z blaginjo otrok in
s potrebo, da obvestijo otroke o dogodkih in se z
njimi posvetujejo (8. tč. 3. člena priporočila R (98)
1 o družinski mediaciji). Mediator naj tako star-
šema kakor otroku pojasni, da se ločujeta oče in
mama, ne oče, mama in otrok, in da starševstvo
kljub prenehanju zakonske zveze traja naprej.
položaj otrok v mediaciji
O vprašanju, ali naj bo otroka vključen v postopek
mediacije ali ne, so stališča ločena. Zastopniki sta-
lišča, naj bo otrok vključen, navajajo, da lahko
navzočnost otroka na posameznih mediacijskih
srečanjih staršem neposredno pomaga, da se bolj
zavejo svoje skupne odgovornosti. Udeležba v me-
diacijskem postopku tudi otroku daje priložnost,
da izrazi svoje mnenje (Haynes 1993: 179). Tako
stališče izhaja tudi iz KOP. Države članice KOP
(torej tudi Slovenija) jamčijo otroku, ki je sposo-
ben izoblikovati lastno mnenje, pravico prostega
izrekanja o vsem, kar ga zadeva (torej tudi pri
družinski mediaciji), o tehtnosti izraženih mnenj
pa presojajo v skladu z otrokovo starostjo in zre-
226
DRUŽINSKA MEDIACIJA
lostjo (1. odst. 12. člena KOP).
Zagovorniki nasprotnega stališča, naj otroci
ne bodo vključeni v postopek mediacije, pa ocen-
jujejo, da je lahko vpletanje otrok v dejanski po-
stopek preveč občutljiva zadeva. Otrok naj bo zato
zaščiten pred konflikti staršev. Kadar je v posto-
pek mediacije vključen tudi otrok, je lahko media-
tor postavljen v položaj otrokovega odvetnika, kar
ni združljivo z vlogo mediatorja. Mediator je tudi
predstavnik otroka, saj njegova mnenja prenese
staršem. Lahko se zgodi, da se mediator identifi-
cira s stališčem otroka, s tem pa tudi s stališčem
enega od staršev. To pa je že vprašanje mediator-
jeve nepristranskosti (Roberts: 141).
Tako eni kakor drugi pa so enotnega mnenja,
da je treba otroka seznaniti z ločitvijo ali razvezo
staršev na način, ki ustreza njegovi starosti, pri
čemer naj sodelujeta oba starša. Namen mediacije
je, da otroci spoznajo, da so starši kljub ločitvi ali
razvezi še vedno sposobni komunicirati in sodelo-
vati med seboj ter da so sposobni najti tako za
starše kakor tudi za otroke najustreznejšo rešitev.
Starši naj otrokom pojasnijo, da razveza ni krivda
otrok in da ne bo vplivala na njihovo ljubezen,
odgovornosti in dolžnosti do otrok (Proksch 1995:
150). Vzroke za razvezo naj otrokom pojasnijo
na razumljiv in pošten način in tako, da otrok ne
bo takoj padel v težke konflikte glede lojalnosti
(Figdor 2000: 111). Ko starši seznanijo otroka z
razvezo, se pri otroku pojavijo vprašanja, na kate-
ra želi imeti odgovore. Če mu starši tega ne pojas-
nijo na razumljiv in sprejemljiv način, si začne
sam odgovarjati na svoja vprašanja. Tukaj stopi v
igro otrokova domišljija: »Oče je odšel, ker me
nima rad in ker nisem bil priden.« Če starši niso
sposobni sami podati odgovore oziroma ustrezna
pojasnila otroku, je to lahko narejeno s pomočjo
mediatorja, ki vodi starše skoz mediacijski posto-
pek, da sama sebi, zlasti pa otroku podata odgo-
vore na izrečena m neizrečena vprašanja.
Menim, da bi bilo treba vključiti otroka v me-
diacijo v tistih zadevah, ki se nanašajo nanj (npr.
dodelitev otroka, ureditev osebnih stikov), med-
tem v zadevah, ki se nanašajo le na odnose med
staršema (npr. delitev skupnega premoženja, ure-
ditev preživljanja nepreskrbljenega zakonca),
otrokova navzočnost ni potrebna.
sklepne misli
Ko pride do razveze zakonske zveze, je to dogo-
dek, ki vpliva na otroke in na zakonca sama, pa
tudi na druge osebe, ki so povezane z njimi (npr.
stari starši). Kaj je za otroka bolje? Je bolje, da
živi v življenjski skupnosti, kjer so odnosi med
staršema že tako skaljeni (npr. vsakodnevno fizi-
čno in psihično nasilje med starši), da ni mogoče
pričakovati vzpostavitve normalnega družinskega
življenja? Je bolje, da se taka življenjska skupnost
staršev prekine in se starši razvežejo? Dokazano
je, da razveza zakonske zveze na otrocih pusti
manj škode kakor dolgotrajno kreganje staršev
(Bono-Hörler 1999:46). Starši naj ne bi zlorabljali
otrok kot orožje zoper drugega, da bi dosegli in
izpolnili lastne cilje. Zato je zelo pomembno, da
ob razvezi zakonske zveze postavijo v ospredje
interese otrok. Za mnoge starše je to zelo težko.
Po skaljenih medsebojnih odnosih jim je težko
najti način komuniciranja, ki ne bo le nadaljevanje
in zaostritev njunih odnosov. Otroci staršev, ki
tudi po razvezi zakonske zveze obdržijo dobre
medsebojne stike, zelo malo trpijo zaradi razveze
zakonske zveze. Zato je zelo pomembno, da star-
ša pozorno uredita vsa vprašanja, ki se nanašajo
na roditeljsko pravico (komu bo otrok dodeljen v
varstvo in vzgojo, preživljanja, urejanje pomem-
bnih zadev, osebni stiki).
227
suzana kraljić
LITERATURA
C. Bono-Hörler (1999), Familienmediation im Bereiche von Ehetrennung und Ehescheidung: Eine
interdisziplinäre Betrachtung unter besonderer Berücksichtigung der Rolle des Rechts und der Rechts-
anwälte. Zürich: Schulthess Polygraphischer Verlag.
S. Detrick (1999), A Commentary on the United Convention on the Rights of the Children. Haag:
Martinus Nijhoff Publisher.
H. Figdor (2000), Die Rache der Geister: Über Abgrenzung und Miteinander von Mediation und
Erziehungsberatung. V: E. Töpel, A. Pritz (ur.), Mediation in Österreich. Dunaj: Orac (109-136).
U. Fischer (2000), Mediation in Famihenrecht, V: M. Henssler, L. Koch Ludwig (ur.), Mediation in
der Anwaltpraxis. Bonn: Deutscher Anwaltverlag (309-355).
J. Gernhuber, D. Coester-Waltjen (1994), Lehrbuch des Familienrechts (4. izdaja). München: C. H.
Beck.
J. Haynes (1993), Scheidung ohne Verlierer: Ein neues Verfahren, sich einvernehmlich zu trennen.
München: Kösel.
S. Kraljić (1997), Dodeljevanje otrok v vzgojo in varstvo ter urejanje osebnih stikov po ZZZDR in
pravu držav bivše SFRJ. V: Novejše tendence razvoja otroškega prava v evropskih državah:prilagajanje
otroškega prava v Republiki Sloveniji. Zbornik referatov in razprav z mednarodne znanstvene
konference z dne 25. in 26. novembra 1996. Maribor: Inštitut za civilno, primerjalno in mednarod-
no zasebno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Mariboru (85-101).
M. MiTić (1980), Porodično pravo u SFR}. Beograd: Novinsko -izdavačka ustanova Službeni list SFRJ
OOUR Knjige.
R. Proksch ( 1995), Praxiserfahrung mit Vermittlung (Mediation) in streitigen Sorge- und Umgangs-
rechtsverfahren. V: Mediaiton: Die andere Scheidung. Stuttgart: Klett-Cotta Verlag.
M. Roberts (1997), Mediation in Family Disputes: Principles of Practice (2. izdaja). Aldershot: Arena.
F. Udovič (1997), Z mediacijo do vzajemnega starševstva. V: Novejše tendence razvoja otroškega
prava v evropskih državah:prilagajanje otroškega prava v Republiki Sloveniji. Zbornik referatov in
razprav z mednarodne znanstvene konference z dne 25. in 26. novembra 1996. Maribor: Inštitut
za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Mariboru
(140-150).
K. Zupančič (1972), Nekatera vprašanja pravice staršev do osebnih stikov z otrokom. Pravnik, 10-
12:398-407.
- (1995), Nekateri problemi izvrševanja osebnih stikov med otrokom in starši. Pravna praksa 1: 2-4.
228
POVZETKI
FRANCE KRESAL
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM DO DRUGE SVETOVNE VOJNE
KOT VIR ZA ZGODOVINO SOCIALNEGA DELA
France Kresal je doktor zgodovinskih znanosti, znanstveni svetnik na inštitutu za novejšo zgodovino in
sodelavec filozofske fakultete univerze v Ljubljani pri podiplomskem študiju za področje gospodarske
in socialne zgodovine.
Socialna politika je umeščena v zgodovinski in gospodarskopolitični okvir. Na pregleden način so
predstavljene ustanove za izvajanje socialne politike, socialnega zavarovanja, javnega zdravstva,
socialnega skrbstva in delavske zaščite z navedbo njihovih osnovnih dejavnosti in pristojnosti. V
obdobju liberalnega kapitalizma so se socialne razmere zaostrile, socialni problemi pa povečali do
tolikšne mere, da jih država in družba nista mogli več reševati samo z metodami socialnega skrbstva
in dobrodelnosti. Z izgradnjo socialnega zavarovanja in ustanov delavske zaščite se je razvila državna
socialna politika, ki ni več samo reševala revščine, pomagala prizadetim in popravljala največje socialne
krivice, ampak je tudi preventivno reševala socialne probleme, in socialna politika je postajala
vzporedna gospodarski politiki. Metodološko so predstavljeni viri za zgodovino socialne politike na
Slovenskem do druge svetovne vojne po ustanovah za izvajanje socialne politike, ki so bile ob svojem
delovanju ustvarjalke arhivskih fondov. Nakazana so nahajališča pomembnejših arhivskih virov za
zgodovino socialne politike v slovenskih arhivih.
Ključne besede: socialno zavarovanje, javno zdravstvo, socialno skrbstvo, delavstvo.
Ana Kralj
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?
Ana Kralj je doktorska študentka sociologije vsakdanjega življenja na fakulteti za družbene vede univerze
v Ljubljani in mlada raziskovalka na znanstveno-raziskovalnem središču univerze na Primorskem.
Globalizacijo razumemo kot svetovno razširjanje neoliberalnega kapitalizma. To ni zgolj ekonomski,
je tudi kulturno-ideološki proces, ki nenehno reproducira svetovno revščino tako v državah svetovnega
centra kot - še toliko bolj - na svetovni periferiji. Eden od učinkov globalizacijskih procesov je
kriminalizacija revščine (v centralnih državah svetovnega sistema) in konfinacija »ilegalnih« imigrantov
(iz svetovne periferije). Diferenciacijo »odvečnega prebivalstva« opravljajo demokratične države
zahodnega sveta, ki krepijo svojo nadzorovalno in kaznovalno funkcijo in slabijo svoje redistributivne
socialnoblaginjske intervencije.
Ključne besede: globalizacija, revščina, ilegalne migracije, penalna država.
Irena Rožman, Duška Knežević Hočevar
TISKANI MEDIJI O NASILJU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI
Irena Rožman, dr etnologije in kulturne antropologije; asistentka z doktoratom na Inštitutu za medicinske
vede ZRCSAZU. Duška Kneževič Hočevar, doc.; dr zgodovinske antropologije; znanstvena sodelavka
na Inštitutu za medicinske vede ZRCSAZU
V Sloveniji je malo raziskav na temo družine. Navadno so nesistematične, celo naključne. Podobno
je na področju raziskav, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini. Šele od leta 1999 jih je več, kar časovno
sovpada z dejavnostjo nevladnih organizacij, zlasti kampanje boja proti nasilju nad ženskami. V tem
pogledu tiskani mediji niso izjema. Tudi večje število člankov zasledimo prvič leta 1999, v letu, ko je
bila v Sloveniji tako v strokovni kot laični javnosti prav tako prvič razpoznana pomembnost kampanje
boja proti nasilju nad ženskami. Med prednostnimi temami medijskih obravnav v obdobju od 1998
229
POVZETKI
do 2003 so bile take, ki so bralsko javnost obveščale o vrstah nasilja nad ženskami v družini, o
dejavnikih tveganja za nasilje tako pri žrtvi kot pri storilcu in o posledicah in dinamiki nasilja. Avtorji
zapisov so med drugim presojali govor o nasilju nad ženskami v družini, pri čemer so poudarjali, da
je ta v javnih razpravah še vedno tabuiziran. Razloge za to so videli zlasti v odsotnosti izobraževalnih
programov o nasilju, šibki povezanosti pristojnih institucij, ki se ukvarjajo z nasiljem, in pomanjkanju
celostnega zakona o nasilju.
Ključne besede: raziskovanje medijev, diskriminacija žensk, dinamika nasilja.
Darja Kuzmanič Korva
CENTRI ZA SOCIALNO DELO - SPODBUJEVALCI SINERGIJE NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA
Mag. Darja Kuzmanič Korva je sekretarka skupnosti CSD - vodja strokovne službe.
Uresničevanje nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005 je pomembna naloga centrov
za socialno delo. Na podlagi tega dokumenta je bila izdelana vizija razvoja celotnega področja, ne le
centrov. V strategiji razvoja je bila opredeljena nova, sodobna podoba Centrov. Izoblikovan je bil
standard izvedbe posameznih nalog, ki se opravljajo z javnim pooblastilom ali po drugih zakonih,
opredeljene socialnovarstvene storitve in definirana vloga koordinatorja dejavnosti na lokalnem nivoju.
V središče je postavljen uporabnik, ki mu je zagotovljen dostop do mreže vseh izvajalcev. Naloge
koordinatorja socialnovarstvene dejavnosti v lokalni skupnosti so opredeljene kot dograditev sistema
storitev. Z vizijo razvoja so centri stopili v novo obdobje. Z zakonom določenih nalog ni mogoče
reševati samo s postopki, zato je poudarjen razvoj strokovnih metod in oblik dela, brez katerih ni
mogoče opravljati javnih pooblastil. Koordinacija mreže na lokalnem nivoju pa je obudila skupnostni
pristop in sinergijo vseh izvajalcev v socialno varstveni mreži.
Ključne besede: nacionalni program socialnega varstva, centri za socialno delo, standard izvajanja
nalog, prenova.
Barbara Kobal, Nino Rode, Liljana Rihter, Jelka Zorn
PRIPRAVA EVALVACIJE IZVEDBE PROGRAMOV SOCIALNEGA VARSTVA
Mag. Barbara Kobal je višja raziskovalka na inštitutu RS za socialno varstvo. Mag. Nino Rode, dr.
Liljana Rihter in dr. Jelka Zorn so asistenti na fakulteti za socialno delo univerze v Ljubljani.
Za konkretno izvedbo evalvacije na področju socialnega varstva je treba poleg modela pripraviti še
ustrezne merske instrumente, ki naj bi odgovorili na vprašanje, ali so zastavljeni cilji posameznih
socialnovarstvenih programov doseženi in kakšna je kakovost dela. Zastavljeni cilji so dvojni, na eni
strani tisti, ki so splošno določeni po nacionalnem programu socialnega varstva, na drugi pa konkretni
cilji posameznih organizacij. Zlasti zadnje, o katerih predpostavljamo, da so v različnih skupinah
programov različni, je mogoče odkriti z uporabo metode fokusnih skupin. Za izvedbo evalvacij
predlagamo model CPPOA {cost-procedure-process-outcome analysis - analiza virov, postopkov,
procesov in izidov) Briana T. Yatesa. Za določanje kriterijev evalviranja v posamičnih vrstah programov
smo razvili načrt izvedbe fokusnih skupin. Fokusne skupine smo izvedli za programe prve socialne
pomoči kot kriznih centrov za intervencije in kratkotrajne namestitve ter storitev institucionalnega
varstva starejših oseb. Na podlagi tako dobljenih rezultatov predlagamo posebne kriterije za evalvacijo
na teh dveh področjih.
Ključne besede: kriteriji evalvacije, fokusne skupine, navodila za evalvacijo.
Žarko Tepavčević
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM NA CSD LJUBLJANA - ŠIŠKA
Mag. Žarko Tepavčević, univerzitetni diplomirani socialni delavec, je višji svetovalec na področju družine
na centru za socialno delo Ljubljana - Šiška.
Analiza populacije vseh zakonskih parov, ki so bili obravnavani na centru za socialno delo Ljubljana
- Šiška v letu 1995, je pokazala, da je odnos med zakoncema (hkrati pa tudi med zakoncema in
230
svetovalcem) je v začetnem kontaktu v 70 % slab in se izboljšuje po fazah svetovanja. Svetovalci CSD
Ljubljana - Šiška so večino postopkov končali v smislu zadovoljive (34 %), dobre (21 %) in zelo
dobre ( 16 %) kvalitete razrešitve krize zakonske zveze. Avtor iz spremenljivk, ki so povezane z delom,
sposobnostjo, strokovnostjo in angažiranostjo svetovalcev, sestavi sintetično spremenljivko - indeks
uspešnosti svetovanja (lUS), ki zelo dobro distribuira (distribucija je blizu normalni) obravnavano
populacijo (vrednosti aritmetične sredine, modusa in mediane so zelo blizu skupaj). Rabi mu kot
kvantitativen kazalnik uspešnosti svetovanja zakonskim parom v razveznem postopku in na njegovi
podlagi ugotavlja, da je bilo svetovanje zakonskim parom v letu 1995 na CSD Ljubljana - Šiška
uspešno.
Ključne besede: kvaliteta, začetni kontakt, vzajemni odnos, faze procesa, zaupanje, komunikacija.
Suzana Kraljic
DRUŽINSKA MEDIACIJA
USPEŠNO STARŠEVSTVO KLJUB NEUSPEŠNEMU PARTNERSTVU
Mag. Suzana Kraljić je mlada razskovalka in asistentka za družinsko pravo in mednarodno zasebno
pravo pri pravni fakulteti univerze v Mariboru
Ob razvezi zakonske zveze pride do različnih pravnih posledic. Še zlasti je pomembna ureditev
razmerij med starši in otroci za čas po razvezi, saj razveza nima le pravnih posledic, temveč na otroke
vpliva tudi s psihosocialnega vidika. Nevednost, nesposobnost in neobzirnost staršev lahko pri otroku
pustijo trajne posledice. Družinska mediacija lahko pripomore k normaliziranju odnosov med
staršema, še posebej v razmerju do otrok. Zato je treba seznaniti otroke z razvezo ter jim dati možnost,
da tudi sami povedo svoje mnenje. Mediator pa mora ves čas postopka mediacije paziti na varstvo
otrokovih koristi. Osrednji problem staršev po razvezi so pogostio prav osebni stiki. Namesto da bi z
osebnimi stiki ohranjali pristne odnose, jih zlorabljajo za lastne cilje. S pomočjo mediacijo starši in
otrok spoznajo, da starševstvo ne preneha z razvezo.
Ključne besede: družinska mediacija, razveza, otroci, osebni stiki.
231
Editor's notes
This information should be published in the previous issue o/Socialno delo; namely, that the major
editorial work was done by Darja Zaviršek. The contributions of Lena Dominelli, Elena larskaia -
Smirnova in Dietke Sanders were translated by Polona Mesec.
Our journal will change its design next year The change is indicated here, although more because
of the occasion than for aesthetic reasons. Namely, this year we celebrate the 50'^ anniversary of social
work education in Slovenia, and the jubilee is marked with a special logo, which has replaced our usual
logo on the cover (from which it is derived). This year, it will accompany all products of the educational
institution that publishes this journal, and which has good reasons to celebrate, as it has grown from a
two-year professional school first to a four-year technical college, and quite recently to a faculty.
232
ABSTRACTS
France Kresal
SOCIAL POLICY IN SLOVENIA UNTIL WW2 AS A SOURCE FOR A HISTORY OF SOCIAL WORK
Dr. France Kresal is a historian, a scientific consultant at the Institute for recent history, and an associ-
ate of University of Ljubljana Faculty of Arts' graduate studies in economic and social history.
Social policy is placed in an historical and economical-political frame. The institutions that carried
out social policies, social insurance, public health, social security, and labour protection are sur-
veyed, and their basic activities and competences are described. In the period of liberal capitalism
social conditions aggravated, and social problems increased to the point where the state and the
society could no longer solve them merely with the methods of social security and charity. Through
building social security and the institutions of labour protections the state developed a social policy,
which not only solved problems related to poverty, aiding the affected and rectifying the greatest
social injustices, but also preventively solved social problems, and social policy became parallel to
economical policy. A methodology is presented to examine sources for the history of social policy
until WW2 in institutions whose tasks included maintaining archives. Finally, the paper indicates
where more important archives containing pertinent material are located.
Keywords: social security, public health, social welfare, labour.
Ana Kralj
PRISONS FOR THE POOR, CAMPS FOR IMMIGRANTS?
Ana Kralj is a doctoral candidate in sociology of everyday life at University of Ljubljana Faculty of Arts
and a junior researcher at University of Primorska scientific research centre.
'Globalisation' is understood as the global spreading of neo-liberal capitalism. It is not only an eco-
nomical but also a cultural-ideological process, which continually reproduces global poverty, in West-
ern countries no less than others. One of the effects of the processes of globalisation is the
criminalisation of poverty (in the central countries of the world system) and the confinement of
'illegal' immigrants (in its 'periphery'). The differentiation of the 'redundant population' is carried
out by democratic Western states, which strengthen their controlling and penalising functions and
weaken their redistributive social welfare interventions.
Keywords: globalisation, poverty, illegal migrations, penal state.
Irena Rožman, Duška Knežević Hočevar
PRINTED MEDIA ON THE VIOLENCE AGAINST WOMEN IN THE FAMILY
Dr. Irena Rožman is an ethnologist and cultural anthropologist, and researcher at the Institute of Medi-
cal Sciences of the Slovenian Academy of Sciences and Arts Scientific Research Centre. Dr. Duška
Knežević Hočevar is an historical anthropologist and Research Fellow at the same Institute.
Studies on family are scarce in Slovenia, and even those are usually random and unsystematic. Con-
sequently, there is little research that deals with violence in the family. Only since 1999, the number
of studies on violence has increased, particularly in the months when the campaign addressing vio-
lence against women took place. The printed media are not an exception. Press clippings on violence
in the family emerged in a greater number in 1999, when Slovenian professional and lay public
acknowledged the importance of that campaign. In their discussions of violence against women in
the family in the years 1998-2003, journalists gave priority to themes like types of violence, risk
factors in the victim and the perpetrator, and the consequences and dynamic of violence. They stressed
233
ABSTRACTS
that the public discourse on violence against women in the family is still a taboo. The journalists
mainly attributed it to the absence of suitable educational programmes on violence in Slovenia, and
to poor connections among the institutions that have jurisdiction over, or are dealing with, violence
in the family. They pointed out that in Slovenia needs a comprehensive legislation on violence.
Keywords: media research, discrimination of women, dynamic of violence.
Darja Kuzmanič Korva
CENTRES OF SOCIAL WORK - STIMULATORS OF SYNERGY IN THE FIELD OF SOCIAL PROTECTION
Darja Kuzmanič Korva, M. A., is Head of the technical service of Community of Centres of Social
Work.
An important task of centres of social work is the accomplishment of the National Programme of
Social Protection until 2005. On the basis of this document a platform for the development of the
whole field (not only of the centres) was elaborated. The developmental strategy defined a new,
contemporary image of the centres. Standards were designed for the achievement of individual tasks
that are carried out by public mandate or by law, and social protection services were defined, as was
the role of local coordinator. The user has come become central and is granted access to the network
of all providers. The task of the coordinator of social protection in the local community is defined as
the completion of the system of services. With the platform, the centres entered a new period. The
tasks specified by the law cannot be accomplished by procedures alone; hence, the development of
methods and techniques is emphasised, without which the public mandate cannot be carried out.
Furthermore, the idea of coordination of the network on the local level promotes community ap-
proach and the synergy of all providers of social protection.
Keywords: national programme, centres of social work, standards of achievement, reform.
Barbara Kobal, Nino Rode, Liljana Rihter, Jelka Zorn
PREPARATION FOR THE EVALUATION OF THE ACCOMPLISHMENT OF SOCIAL PROTECTION
Barbara Kobal, M. A., is a senior researcher at Republic of Slovenia Institute for Social Protection. Nino
Rode, M. A., Dr Liljana Rihter and Dr Jelka Zorn are assistant lecturers at University of Ljubljana
Faculty of Social Work.
What the task of evaluation in the field of social protection calls for, beside a model, are suitable
instruments of measurement, which should reveal whether the aims of individual social protection
programmes are achieved, and what is the quality of their work. The aims are of two kinds: on the
one hand are those that are generally determined in the National Programme of Social Protection,
and on the other hand are the concrete aims of each organisation. The latter, supposed to differ from
one group of programmes to another, may be recognised by the use of focus groups. The paper
presents how focus groups were planned, and sums up the main points from the analysis of discus-
sions in focus groups for the programmes of first social aid, crisis centres for interventions and short-
term placing, and the service of institutional care of the aged.
Keywords: evaluation criteria, focus groups, instructions for evaluation.
Žarko Tepavčević
DIVORCE AND THE EFFECTS OF SPOUSAL COUNSELLING
AT THE CENTRE OF SOCIAL WORK LJUBLJANA - ŠIŠKA
Žarko Tepavčevič, M. A., is a social worker and a senior family counsellor at the Centre of Social Work
Ljubljana - Šiška.
The analysis of the population of all married couples in crisis that were counselled at the Centre of
Social Work Ljubljana - Šiška shows that the relationship between the spouses (as well as between
the spouses and the counsellor) is initially bad in 70 % of cases, but it improves in the later stages of
234
counselling. Counsellors at the Centre have concluded the majority of cases with satisfactory (21 %),
good (21 %) and very good ( 16%) solution of the marital crisis. From the variables related to the work
of counsellors the author composes a synthetic variable, the index of the efficiency of counselling,
which distributes the discussed population very well (the values of arithmetic mean, modus and
median are very close together). It is used as a quantitative indicator of the effects of marital counsel-
ling in the process of divorce.
Keywords: initial contact, phases, index of efficiency.
Suzana Kraljić
FAMILY MEDIATION
SUCCESSFUL PARENTHOOD DESPITE UNSUCCESSFUL PARTNERSHIP
Suzana Kraljić, M. A., is a junior researcher and an assistant lecturer in family law and international
private law at University of Maribor Faculty of Law.
Divorce has many legal consequences. Amongst them, regulation of the relationship between parents
and children is especially important, because divorce also has psychosocial consequences for chil-
dren. Family mediation can help normalise the relationship between parents, and particularly their
relation to children. Children should be fully informed about the divorce, and they should have an
opportunity to express their opinion. The mediator must pay attention to the child's best interests
throughout the process. Contacts with children are often the central problem of divorcing parents.
Instead of maintaining genuine relations with their children, they may abuse them for their own
purposes. Mediation helps parents and children realise that parenthood does not end with divorce.
Keywords: divorce, children, personal contact.
UNIVERSITÄT SIEGEN	UNIVERSITEIT UTRECHT
Prof. Dr. Sabine Hering,	Prof. Dr. Berteke Waaldijk
Dr. Kurt Schilde,
Dipl. Päd. Dagmar Schulte
Weifare beyond the "Iron Curtain"
History of Social Work in Eastern Europe 1900-1960
17th - 18th September 2005
Haus Annaberg, Bonn - Bad Godesberg
Saturday 17/9/2005
14.30 Opening of Conference
15.00 Prof. Dr. Sabine Hering and Prof. Dr. Berteke Waaldijk:
•	Comparing the Welfare History of eight Eastern European Countries
•	Reinterpretation of the "whole" European Welfare History
16.00 Coffee break
16.15 - 18.30 Guided tour through the exhibition: "Never stop looking at the Needy" -
Welfare in Eastern Europe
19.00 Academic Banquet. Dinner Speech: Prof. Dr. Walter Lorenz, Bozen
Sunday 18/9/2005
9.30 - 12.30 Focus Eastern Europe
•	Session 1: Child Care and Child Relief
•	Session 2: Women's Movement and Welfare Education
•	Session 3: Gender Aspects in Social Work
•	Session 4: Different Religions - different Charity-Models
•	Session 5: Welfare in Rural Districts
•	Session 6: Health Care and Social Care
12.30- 13.30 Lunch
13.30 - 14.30 Dr. Kurt Schilde/Dipl. Päd. Dagmar Schulte
•	Presentation of the Publications
14.30-15.00
Prof. Dr. Sabine Hering/Prof. Dr. Berteke Waaldijk
•	Future perspectives
15.00 Coffee and Farewell
For further information please contact: schulte@werknetz.com
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
oddaja
Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali
drugem mediju.
Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate
ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošti.
format
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol avtorske
pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma-
tirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov!
Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (1., 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ...
igra [play]...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi številka
pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj. takih,
katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti.
Grafični materiaU naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
viri
Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim
pravicam, in a vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira.
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem
redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden).
Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v
Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimen-
tal Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
-(1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destrucdon of Reality. J. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
reference
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ali »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a
drugo stran v njem, npr.: »... {op. cit.: 121) ...«
priloge
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka. Ne uporabljajte formulacije dpa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave...« ipd., temveč
te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino.
Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
recenzija
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija
je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če
dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem
roku.
dobrodošli so prispevki vseh vrst!
Za kratka poročila, mini raziskave, razmisleke ipd., namenjene informiranju o praksi, izmenjavi
izkušenj ali stališč ipd., ta navodila niso zavezujoča, saj želimo dati priložnost tudi ljudem (delavcem/
delavkam in uporabnikom/uporabnicam), ki niso vešči akademskega pisanja. Vendar tudi zanje, kakor
za vse prispevke za revijo Socialno delo, velja splošno načelo, naj se izogibajo kopičenju tem, dolgim
uvodom, ki niso neposredno povezani s temo, o kateri govori prispevek, in ponavljanju že znanega,
temveč naj čimprej preidejo k stvari ter jo obdelajo pregledno, a zgoščeno.
social work
Vol. 44, June 2005, Part 3
Published by University of Ljubljana School of Social Work - All rights reserved
Editor-in-Chief
Bogdan Lešnik
Editorial Board
Srečo Dragoš
Mojca Urek
Darja Zaviršek
Consultant Editor
Jo Campling
Advisory Board
Vika Bevo Blaž Mesec
Gabi Čačinovič Vogrinčič Mara Ovsenik
Bojan Dekleva Jože Ramovš
Vito Flaker Pavla Rapoša Tajnšek
Andreja Kavar Vidmar Tanja Rener
Zinka Kolarič Bernard Stritih
Anica Kos Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Tiie Editor's Address
Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia, phone (+386) 1 2809260, fax (+386) 1 2809270
email socialno.delo@fsd.si, Internet www.fsd.si/sd
selected contents
France Kresal
SOCIAL POLICY IN SLOVENIA UNTIL WW2 AS A SOURCE FOR A HISTORY OF
SOCIAL WORK	161
Ana Kralj
PRISONS FOR THE POOR, CAMPS FOR IMMIGRANTS?	173
Irena Rožman, Duška Knežević Hočevar
PRINTED MEDIA ON THE VIOLENCE AGAINST WOMEN IN THE FAMILY	187
Darja Kuzmanič Korva
CENTRES OF SOCIAL WORK - STIMULATORS OF SYNERGY IN THE FIELD OF
SOCIAL PROTECTION	195
Barbara Kobal, Nino Rode, Liljana Rihter, Jelka Zorn
PREPARATION FOR THE EVALUATION OF THE ACCOMPLISHMENT OF SOCIAL
PROTECTION	201
Žarko Tepavčević
DIVORCE AND THE EFFECTS OF SPOUSAL COUNSELLING AT THE CENTRE OF
SOCIAL WORK LJUBLJANA - ŠIŠKA	211
Suzana Kraljić
FAMILY MEDIATION: SUCCESSFUL PARENTHOOD DESPITE UNSUCCESSFUL
PARTNERSHIP	223
EDITO'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS	232
Published in six issues per year
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIšNICP
Članki
France Kresal
SOCIALNA POLITIKA NA SLOVENSKEM DO DRUGE SVETOVNE VOJNE KOT VIR
ZA ZGODOVINO SOCIALNEGA DELA	161
Ana Kralj
ZAPORI ZA REVNE, TABORIŠČA ZA IMIGRANTE?	173
Irena Rožman, Duška Knežević Hočevar
TISKANI MEDIJI O NASILJU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI	187
Darja Kuzmanič Korva
CENTRI ZA SOCIALNO DELO - SPODBUJEVALCI SINERGIJE NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA	195
Barbara Kobal, Nino Rode, Liljana Rihter, Jelka Zorn
PRIPRAVA EVALVACIJE IZVAJANJA PROGRAMOV SOCIALNEGA VARSTVA	201
Žarko Tepavčevič
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM
NA CSD LJUBLJANA-ŠIŠKA	211
Suzana Kraljic
DRUŽINSKA MEDIACIJA: USPEŠNO STARŠEVSTVO KLJUB NEUSPEŠNEMU
PARTNERSTVU	223
povzetki
SLOVENSKI	229
ANGLEŠKI	233
ISSN 0352-795Ó
UDK 304+36