Slovenski GLASNIK
Lepoznansko - podučen list.
Štev. 8.      V Celovcu l. avgusta 1866.    IX. tečaj.
V noči.
(Zložil J. Gomilaak.)
V terdi hladni noči Vlada sveti mir, Nebo odpre tisoč oči, Svitle luči vir.
Kar živi in diha, Vživa vse pokoj, Zemljo skriva tema tiha
V mračni svoj zavoj.
Iz višav višave Večni Gospodar Gleda priče svoje slave, Vsako svojo stvar.
Vidi velikanov Nebnih tek in pot. Gleda tudi na Zemljanov Borni terpki rod.
V roki vsemogočni Celi svet derži, i
Vsemu v milosti neskončni Blagoslov deli. t
Črtice iz življenja na kmetih.
(Spisal Andrej čekov Jože.)
II. Kako je Pekec lovcem pete odnesel in med cigane prišel.
Zvečer me je čakalo zopet novo veselje. Brž ko odvečerjamo v stročji fižol, kakoršni je Pekec najraji jedel, odrineva jo z očetom k Luku nekoliko povasovat ; da Pekca nisva doma pustila, to se tako ve. Pod velikanskim orehom, ki širi svoje, z mahom poraščene veje čez slamnato streho Lukove hiše, sedel je že Janez, krepek domač sin, na hrastovem tnalu in grozno srdito vlekel iz svoje pi-pice. Oče in Pekec se poležeta kar pod oreh na travo, jaz pa se vsedem na tnalo k Janezu, s kterim sva bila že od mladih nog najboljša prijatelja. Tudi Lukova mati slišavši, da smo sosedje zvunaj, Glasnik IX. tečaj. 22
282
popuste kuhinjo ter počenejo na vezni prag, da bi se vdeležili važnih pogovorov, ki so se dolgo casa pleli le okrog lepega vremena in gospodarstva.
Mesec je priplaval izza sv. Valentina ter čarobno osvetljeval* s svojo bledo svitlobo unkraj ležeči Županov gozd in belo domačo cerkev z visokim zvonikom. Nehote so se mi vsilili spomini na preteklost, ko sem še deček pasel živino po le-unem gozdu s svojimi tovarši. Dolgo bi bil morda še sanjavo zrl v dolino, kjer se je šum-Ijaje vil potok med jelšami in dolgo vej imi vrbami proti ^ vasi, ko bi-me ne bil Pekec zbudil iz te zamišljenosti.
„Ravno tako-le lep večerje bil, ko sem prvikrat prenočil med cigani," jel je pripovedovati ter si prižgal natlačeno pipo. „0 saj pravim, česa vsega človek na svetu doživi!"
„Kaj ste že tudi med cigani bili?" popraša ga Janez, ki je bil ravno tako željen, zvedeti Pekčeve dogodbe, kakor jaz.
„Tudi sem bil tudi," odvrne Pekec, „le čakite, bom pa povedal vse, kako se mi ]e to pripetilo, vem, da bi ta-le študent rad slišal. — Takrat, ko sem bil še jaz mlad, niso tako lehko vojakov dobili, kakor sedaj, morali so vsacega posebej loviti, preden so ga vtaknili v vojaško suknjo. Nekega dne, že pozno popoldne, bilo je ravno proti kresu, pride k nam Ceškov Janez. Jaz sem delal ravno skrinjo tisti Kropilčevi Urši, še sedaj dobro vem ¦—ravno podložnike sem porezaval, ko stopi Janez v hišo. „Miha," pravi mi, „pusti delo, vzenli največe pleče, ktero imate nad mestejami ter beži z menoj v goro, če nočeš nositi teleta na hrbtu; jutri zjutraj začno loviti, ravno kar mi je povedal župan."
Jaz premišljujem nekaj časa, ali bi prej končal delo, ali bi Janeza ubogal, pa oče mi vzamejo porezilnik iz rok, rekoč: „Le rasti to, škrinji se nič ne mudi, bom že jaz naredil, česar manjka, le !?:ar brž se odpravi in beži v hosto, da te ne poženo tje na Laško." — Mati so jokali in tarnali, da nikoli tega, oče pa so mi prinesli veliko gnjat in pol hleba kruha ter mi vse to zatlačili v rokave pri' pruštahu. Predno je minulo pol ure, koračila sva že z Janezom, preskrbljena z živežem in debelimi palicami, skozi vas.
„Kam pa hočeva nocoj iti?" vprašam ga.
„Proti sv. Mohorju jo bova mahnila, gori naju bodo še drugi fantje čakali. Nocoj prenočimo pri Jozeljnu, jutri pa jo potegnemo v lurašnjiške hribe."
Pri sv. Mohorju je bilo res že celo krdelo fantov. Peli in ukali so; kajti nocoj je bila zadnja noč, ko smo bili še prosti. Ranjki Jozelj nas pelje v zgornjo sobo ter nam napravi posteljo iz otepov^ in sena, potem nam pa še prinese poliček bezgovca, kakoršnega j^ on navadno kuhal, in pa nekaj suhih klobas. „Nate, fantje," reče nam, „le pijte in jejte, saj morda ne bomo več vsi skupaj, kakor smo sedaj; jaz vas imam rad, če prav včasih po noči krog hiše vriskate, saj vem, kako je bilo, ko sem bil jaz mlad. Le kar mirno zaspite, nič se vam ni treba bati, jutri vas bom že poklical, preden bo dan."
283
Mirno poležemo na slamnato postelj, kar eden kraj druzega, in preden je bilo četrt ure, smo že vsi trdno spali.—Ura je v zvoniku ravno dve natolkla, ko se prebudim; drugi so še vsi smrčali. „Le spite," pravim sam pri sebi, „saj morda ne boste kmalo tako pokojno, kakor nocoj; kedar Jozelj pride klicat, bomo pa odrinili, on vem da celo noč ne spi." •— Odprem počasi malo linico in gledam na nebo, da bi videl, kakošno bode kaj vreme, kar zaropoče na gornji strani hiše: „bunk, bunk, bunk," po vratih. „Kaj hudirja," mislim si, „kdo pa tolče po vratih, menda vendar ni stara Jozeljna-ven zaprla, ker sta se sinoč nekaj kavsala." — „Jozelj, odpri!" oglasi se močni glas, „lovci smo; ti imaš, kakor se nam zdi, nekaj blaga za nas. Pokaži nam svoje goste, bodemo videli, če bode kteri dober za cesarsko službo!" Tako se je drl znan glas ranjcega Ma-kovca, jaz pa ko bi trenil jamem drezati tovarše ter jim trobiti na uho, da so lovci prišli; med tem pa priteče tudi Jozelj gori in jame-tarnati^ „0h fantje, kaj bo pa sedaj, lovci so tu!" — ;;Nič se ne bojte," jravi Češkov Janez, ki je bil prvi na nogah. „Le odprite jim, naj e gori pridejo, če jih je kaj v hlačah." Pri tej priči vzeme pištolo iz mavhe ter jo nabije s ščetinami. Zdaj zaškripljejo vezna vrata in lovci prihrumé v vežo; mi pa se postavimo k lestvi, kjer so imeli gori prilezti, z namerjenemi gorjačami, najprvi pa Češkov Janez^ s pištolo. -*
„Jozelj, ali jih je kaj veliko?" vpraša Makovec. — „Le gor? idite pogledat, boste že videli," odvrne mu Jozelj moško ter gre v sobo.
„Kdo poj de najprvi gori?" začne Makovec lovce izpraševati. „Ti Martinec idi, ti si močen, mi gremo pa za teboj." — Črta nastranjska, idi pa ti gori, saj si župan," začne se Martinec Jeziti. „Misliš, da sem neumen, bom-Ii nosil svojo glavo batom podkladat, da bi mi jo razbili, saj mi je ni samo za danes Bog vstvaril."
„Gošpere, idi pa ti !" — „Ej, oče le sami iditeodvrne ta nekako bojazljivo. — „I no bom pa sam šel, preklete babe babaste, ki niste vredni, da hlače nosite." Začne robantiti in poprime kar na krat dva klina pri lestvi ter pokaže svoj širokokrajni klobuk proti nam.
„Stoj !" zagrmi Janezov glas, „kam te pes nese gori ; koj sel mi poberi od tod, če ne bo druga. Ali si slišal ? !" „Prej ne, da tv na hrbtu roke zvežem," odvrne moško Makovec. Ali revež se je bil spekel. Janez sproži in ko bi trenil, zdrdra, Makovec po lestvi v vežo. „Možje, jaz imam že dovelj," začne stokati po veži. „Ta hudič me je vstrelil s ščetinami v ramo ; oh kaj bo sedaj, kako me skeH!"     _      ,        ^ J
„Hajdi fantje sedaj pa le v gore !" reče nam Janez, „da jih več ne pride." Moško smo koračili za vrstjo skozi vežo, lovci pa so stali na strani in nas milo gledali, kakor mačka klobaso, storiti si pa ni nihče nič upaL — Prišedši na Trdinov hrib, zagledamo od-Žikovca sem vse črno lovcev, bili so Kompoljci in Gradiščanje, sv. Mohorja sem jo pa primahajo oni, ki so nas bili zjutraj zasačili,
22*
284-
samo da jih je bilo še nekoliko več, nego prej. — Ko blisk jo ravsnemo po Veselovem gozdu proti cesti in potem naravnost v Ci-celj. Ondi-le, kjer je sedaj pokopališče, bila je rž celo gori do pota,-kjer se pride z gozda, „dvbe fantje," pravim jaz, „skrijmo se v to rž, da si nekoliko odpočijemo; jaz sem že ves spehan, pa čevlji me tudi žulijo, oddahnimo si toliko, da lovci dalje odidejo in pa da čevlje prerežem na ogljinkih, sicer ne morem več dalje!" Res zle-, zemo vai-no v sredo rži, da bi sledu za seboj ne puščali ter se vie-; žemo v razor. Ne dolgo potem prihrumé lovci od Premca sem pot poti, ter jo mahnejo naravnost v Simenčev gozd. Bili so ravno tisti prtenolilačniki kakor zjutraj, samo Makovca je manjkalo, ker mule bil Janez ščetine vsadil v pleča, mesto njega pa je bil ranji Céne,: ki je posebno zato sovražil fante ter jih vedno lovil za vojaščino, ker so hodili včasih njegove Maričke klicat. — Tiho smo ležali v! rži, kar začne vpiti Martinec: „Črta, beži, lovci gremo, kje pa si,> beži, — skrij se, skrij, hoj!" Tako je kričal, mi pa smo se smejali,) da bi bili kmalo popokali. i
„Jože," pravi Céne, „tiho mi bodi in nikar ne nagajaj, sajf veš, da moramo gosposki pokorni biti, s takimi ljudmi je najbolje,! da človek lepo ravna."— „Crta, če ni za-te, pa mi domu reci, mis-? liš, da rad letam po grmovji lačen, kakor pes.   Fantov pa ne bom> lovil ne, pa še domačih."   In zdaj je začel zopet vpiti, da je vse; vprek letelo. — To je bil mož, da malo tacih; kolikokrat nam je povedal, kod naj bežimo, da nas ne bodo lovci dobili ! — Lovci soi odšli dalje proti Kranjebrdu, mi pa smo ležali do trde noči vrži./^ Drugi dan smo obletali še vse hribe in gošče,  pa povsod smo srečno ušli.
Nekega večera prideva z Janezom domu, mati so ravno ve-t čerjo kuhali, oče so pa v hlevu živini kladli. „0h Miha," djali so. mati, „ali si še vendar srečno odšel, pri nas so bili noč in dan lovcii ter vse kote steknili, da bi te bili našli." — „Nič se ne bojte mati," pravim jim, „prej morajo iineti vse buče razbite, preden me ženoi proti Ljubljani." Sedaj pridejo tudi oče v hišo. „Miha," djali so,I „ne vem, če se boš mogel še dolgo odtegovati lovcem, strašno bi tet radi v pest dobili. Makovec je obljubil tistim, ki vaji z Janezom{ prižene, dva bokala žganja, zato ker sta ga obstrelila. Vesta kaj, na Štajerskem, pravijo, da ptujih ne love. Idita nekaj časa tjet doli služit, da se ta brklarija nekoliko poleže, potlej pa lehko zopetr domu prideta." „Saj res," pravim jaz, „ta ne bo slaba," in tudii Janez je bil zadovoljen. — Navečerjava se prav do dobrega in tudi^ svoje mavhe preskrbiva z obilnim brešnom: meni so dali mati veliko! svinjsko uho, nadelano z mesom in pšenom, ravno kakor nalašč ??? bilo vstvarjeno za mojo mavho.
„Veš kaj, Janez," pravim jaz, ki sem bil vedno vseh ??? poln, „narediva, narediva Makovcu še kakošno za odhodnjo, postra-šiva ga nekoliko, on ima vsako reč za spomin, če se tudi misnica v kašči sproži.   Grotovo bo mislil, da je prišla smrt na vrata trkat." — Proti polnoči se res priplaziva med njivami proti Makovčevemu
285
hlevu. — Takrat je kramarila po vasi tista Kraševka, ki so jej rekli „zmuckana Jera," — ti Andrejček, ne vem, ce si jo poznal, jaz sem jo pa, včasih sem še kak nožiček od nje kupil. — Tisto noč je bila ravno sreča nanesla, da je pustila svojega oslička, ki jej je prenašal po svetu njeno robo, pod Makovčevim kozelcem, ter mu napulila detelje v star gnojni koš, sama pa je zlezla na osek ter se zarila v mrvo. Jaz ne premišljam dolgo, skočim za hišo in odtrgam pest kopriv ter jih vtaknem oslu pod rep, potem pa ga ženem pred hišo. Nekaj časa je brcal in brcal, kazal stare, kakor branjike dolge zobe, slednjič pa, ko ga začno koprive vedno huje žgati, potegne navskriž svoje suhe čeljusti in jame strašno tuliti: „ia, ia, ia, ii, ii, ha, ha."
„Slišiš Matevž?" začne v hiši stari Makovec sinu, ki sta skupaj spala. — „0 ježešta, oče, kaj pa je to ?" — j,Veš kaj Matevžek spomin je spomin. Kaj praviš, kje je le?" — „Ovbe, oče, tam pod sklednikom je; kaj le hoče?" — „0h smrt je prišla po mene, smrt,' Matevžek!" Pri teh besedah je Makovec grozno milo vzdihnil, midva pa sva pustila „Spomina" pod steno, ter jo mahnila proti Štajerskemu.
Velike ceste sva se ogibala, kolikor sva se mogla. Šla sva skozi Lošce, mali Jelnik, Prevoje in tako sva obirala skozi in skozi bolj stranske vasi. Prideva do Podmil, ko se je jelo ravno daniti. Mimo Jurgeljnove hiše grede, zagledava na pragu starega Jurgeljna, zavitega v ves razcapan kožuh. Prav muhasto naji je pogledoval, in meni se je začelo koj nekaj dozdevati, da nisva prave poti nastopila. Bila sva še nekaj korakov od hiše, ko stopi stari pod okno in zavpije: „Matice, idi, idi ven, tukaj le sta dva tiča, ki bi menda rada vojaščini pete odnesla, idi, prašala ju bova, če imata „pos." To rekši stopi stari k nama, ali midva ne pomišljava dolgo: Janez ubere starega za vrat ter ga trešči v skladavnico, da so kar drva na kup zdrdrala, jaz pa sem že tudi stegnil pest, da bi bil srišlemu Matičetu goltanec izdrl; kar se vsujejo iz hiše lovci, in kaj ludirja — bili so Moravčanje. Moral jim je gotovo kdo povedati o najinem begu, da so naju prišli tako daleč čakat. „Miha," pravim sam pri sebi, „sedaj pa le udrihaj, kar se da, če ne, je po tebi," in pri tej priči zgrabim bukovo poleno, mahnem krog sebe, in koj jih je pet ležalo. — „Miha," pravi Janez, kterega je imelo že pet lovcev pod koleni, „beži kolikor moreš, mene ne rešiš več, — le srečno hodi, saj vem, da se več ne vidiva." — Sam nisem vedel, kaj bi storil. Težko mi je bilo prijatelja pustiti, videvši pa, da ni drugače, mahnem še parkrat krog sebe ter si naredim prostor do steze, potem pa jo vderem, kar morem, proti cesti. — Takrat sem bil, Bog mi grehe odpusti, ranjcega Céneta res tako loputnil po glavi, da ni bil nikdar več zdrav. — Janeza nisem res nikdar več videl. Pri vojakih je jel vedno huje in huje bolehati in poslednjič je umrl v LJubljani. Lovci so ga bili takrat tako pretlačili, da je jel kri pij evati. —
„Da imam že le enkrat št. Ožbolt za hrbtom," pravim sam pri sebi, ko jo maham doli proti Konfinarju, 7,sedaj sem pa že dober,"
286
— Gori v tistem preklicanem grabnu je vedno dosti potepuhov; komaj bi bilo, da bi človek na prazne žepe tiščal; jaz sem pa takrat imel precej denarja seboj ; ranjca mati so mi bili dali šest šmarnih tolarjev, oče pa polno pest petič, nekaj sem imel pa tudi sam, kar sem si bil prislužil z mizarijo. Da bi te hudirja, ne bi bil slabo ogrénil, kdor bi se me bil lotil." — Na Vransko prišedši, se dobro nakosim in napijem pri Gorograncu, potem pa jo maham naravnost proti Celju in odtod proti Ptujem. Kajti mislil sem si: čem dalje sem od doma, tem bolje ^bo. V Ptujem sem pa že začel nekoliko popraševati po službah. „Ce se najde kaka taka," djal sem, „da bo meni všeč, bom pa poskusil, če ne preveč svojih denarjev potrosim." V neki gostilnici poprašam starega moža, ki je sedel pri poličku rumenega Štajerca, če bi mi vedel povedati za kako službo.
„Službo, hm," namrdne se starec ter me jame meriti s svojimi majhnimi očmi od nog do glave.   „Ali znaš kako rokodelstvo?"
„0 to pač to," pristavim jaz, „mizar sem in pa tesar, kar kdo hoče."
„Mizar in tesar, — nu potlej bi ti pa svetoval na Ogersko hrasti obrezovat. Tamkej si lehko več prislužiš; nego tukaj med nami, kjer je že polno mizarjev."
„Sment" mislim si, „saj to-le res ni slabo. Cez zimo ostanem na Ogerskem, s pomladi pa se vrnem domu, tačas se bodo vojaške homatije ravno nekoliko polegle," in res jo mahnem še tisto popoldne proti Ogerskemu^ Ali vrag te plentaj ! Nekaj časa je še bilo, dokler sem hodil po Štajerskem, potem pa je jelo prihajati čedalje bolj puščobno. Vasi so bile vedno bolj poredkoma, vročina huja in huja, drevesa pa nikjer nobenega, da bi se bil mogel v senco vleči. Žeja me je trla, pa pomagaj si, ker ni bilo nikacega studenca in krčme, se za cesarsko podobo nisem mogel pijače dobiti. — Tako sem hodil tri dni lačen in žejen, in če sem prišel do kake vasi ter sem popra-šal, kje hrasti sekajo, vedno so mi dalje veleli. „Menda so v sami peklenski luknji tisti gozdi," rentačil sem vedno bolj nevoljen, „da ne morem do njih priti; pes vendar, da bi mi pri vojakih ne bilo-moglo slabeje biti, ko mi je tu."
Nekega večera, ko je že solnce zašlo in mi je večerni hlad 30t nekoliko zlajseval, sklenil sem dalje potovati, da bi prišel do take hiše in si lakoto in žejo nekoliko potolažil, ki ste me že ze\6 trli.   Kakor sem že prej rekel, ravno tako-le lepo je svetil mesec, kakor nocoj.   „Lej Miha, djal sem sam pri sebi, „kako je bilo prijetno včasih doma, ko si zvečer po vasi hodil s fantini in prepeval:
Nocoj je pa prav svitla noč, ^ Ker mesec sveti celo noč,
' ¦  Ker mesec sveti celo noč
^ In men' zaspat' ni moč.
Nocoj bi pa rad zaspal, če prav mesec lepo sveti, ko bi se imel le kam vleči." Tako premišljevale krevsal sem dalje po planjavi.   Ne dolgo potem zapazim v daljavi luč.   „Gast bodi jBogu,"
287
pravim, „sedaj bom vendar prišel do kake hiše," in delal sem pol vece korake, da bi bil prej tam. — Pa kaj mislite, kaj sem zagledal, ko pridem blizo? Krog velicega ognja so skakali nagi ljudje, veliki in majhini in grozno grdo kričali. ,,Ali sem prišel na Klek med copernice, ali kaj-li," pravim sam pri sebi, „kaj tacega pa zo-. pet nisem videl svoje življenje. Včasih sem slišal doma o Pesjanih, ti bi jim bili po glasu popolnoma podobni, samo ušes nimajo pasjih, kakor so rekli ranji stric, da je imajo Pesjani." Strah me je bilo, da nikoli tega, in mislil sem jo že v stran zaviti, kar mi priletita dva krepka hrusta nasproti ter me ustavita. Gobezdala sta nekaj in vpila nad menoj, da Bog nas varuj ; videvša pa, da ju ne razumem, jameta govoriti po slovenski, toliko da sem ju za silo razumel; izpraševala sta me, kdo da sem, in mi velela, naj grem ž njima k ognju. „Ko bi jaz imel le tisto poleno v rokah," mislim si, „kakor sem je imel vPodmilih, jaz bi vama že pokazal, kdo da sem, pa sedaj sem v vajinih rokah." — Krog ognja je stalo nekaj vozov in zraven po trati se so pasli konji, suhi, kakor sami gredeljni, krog pota pa je ležala odrta mrha. Debelo sem gledal to čudno derhal, oni pa mene. Bili so razmršeni in črni kakor sami peklenščeki; le malo jih je bilo zavitih v stare zamazane cunje, drugi pa so skakali krog ognja, kakor jih je Bog vstvaril, kar v Adamovih hlačah. Babe so dojile otroke, nektere so pa kuhale v velikih kotlih; moški so mesarili tisto odrto merho, ktero sem imel v začetku za tele, videvši pa konjska kopita, sem koj spoznal, da je mlado žrebe, ki jim je menda na poti krepalo. Ker sem bil zelo lačen in žejen, zaprosim jih, da bi mi dali kaj jesti in piti. Koj mi prinese stara zgrbljena baba kos špeha in v čutari nekaj pijače; mislil sem, da je voda, pa ko poku-sim, bilo je žganje. Špeh sem položil na stran; kajti nisem ga mogel jesti, če tudi sem bil lačen, ker bil je ves umazan in osvalkan. Videvši, da mi špeh ne diši, izvleče zraven mene sedeči rujavokožnež iz kotla velik jezik ter mi ga da, Špeh pa je sam kaj slastno po-vžil. Nekoliko zavoljo lakote, nekoliko pa tudi zavoljo zvedavosti pokusim jezik, da bi vedel, kakošno je konjsko meso. Ni bilo slabo, samo nekoliko je dišalo, torej sem vsega pohrustal. — jjNaj si že-bo," pravim sam pri sebi, „nocoj ostanem v tej druščini, če so prav cigani, ker vem, da me ne puste dalje; zjutraj zgodaj pa, ko bodo še trdno spali, pobegnem jo s tega satanskega prebivališča. Pa ni bilo tako, kakor sem mislil. Cigani me spravijo na voz, v kterem je bilo nekaj slame in me trdno privežejo k lestvam, potem pa se spravijo otroci k meni, mi preiščejo vse žepe, ter poberó do zadnjega bora vse, kar je bilo v njih. Najrajši bi bil podavil to go-mazen, pa se nisem mogel ganiti. — Celo noč nisem zatisnil očesa, ; vedno sem premišljeval, kako bi se rešil teh pošasti.
Drugo jutro me zopet odvežejo. Véhk, ves poraščen cigan stopi k meni in pravi: „Brate, sedaj si naš; če te je volja, pristopi k naši druščini in prisezi nam zvestobo, če ne, pa te kar poturčamo," pri tej priči pokaže mi velik nož. Kaj sem hotel storiti, moral sem se vdati.   „Naj bo," djal sem sam pri sebi, .,ker ni drugače, bom
288
pa poskusil to službo. Saj zato mi Bog ne bo zameril, če sem to storil; saj krast ne bom hodil, le nosil bodem za njimi, ko pa domu pridem, bodem se pri gospodu fajmoštru ali pa pri menihih v Kamniku do čistega vsega izpovedal, pa bo." Sedaj prinese neka baba dva lesena klinčka, položi ju navskriž, mi veli položiti desno roko na-nju, potem pa zamomlja nekaj besedi nad njimi ter mi ju da, rekoč, naj ju denem v žep, ker to je znamenje prisege, ki sem jo storil. „Ti in tvoja klinca, grda copernica," pravim sam pri sebi, „preč ju pomočem pa bo, kedar se mi bo zdelo, potlej me pa v uho pisi, če me hočeš."
Cel teden smo se vlačili po planjavi, pa prišli nismo nikjer do nobene hiše. Jaz sem se bil že dobro navadil žganje piti, špeh jesti in tudi konjsko meso mi je dišalo. Bil sem že, tako rekoč, popolnoma cigan, samo da nisem na pol nag hodil.
Nekega jutra odideta dva naših tovaršev nekam, povedal mi ni nihče kam. Zvečer prideta nazaj in se pogovarjata dolgo z našim glavarjem, kteremu so reki Jenö. — Zvečer nismo šli spat, kakor druge krati; pili smo in jedli, otroci pa so gnali svoj „vija, vaja, uja haja," da je kar po ušesih zvenelo; mislil sem, da sem v hosti, kjer je polno čukov. Proti polnoči naprežemo konje in gremo dalje. Med potjo stopi k meni Jenö in pravi: „Danes se moraš skazati, da si vreden naše druščine. Kmalo srečamo nekega bogatega mesarja, kterega moraš ubiti in obropati." Meni je začelo mrzlo prihajati. „Ljudi pobijati," mislim si, „Bog in sveta mamka božja tega pa ne !" — Nismo dolgo hodili, ko se prikaže po planjavi sem človeška podoba. Glavar pošlje mene in še nekega druzega cigana, s kterim sva bila najbolj prijatelja, ker je bil nekako bolj človeški, nego • drugi, naprej. Približava se mesarju. „Ubij ga ti," pravim tovaršu, „jaz ga ne morem." — „Le ti ga ubij, jaz ga ne smem, mi kratko, odgovori. — Dolgo sva se pričkala, tdo bi ga ubil, slednjič pa se vendar pokaže nekaj vozov sem po planjavi, ki so me rešili zadrege. Sam Bog je je bil takrat poslal. Mesarja smo pustili pri miru ter šli dalje, Jenö pa je grozno klel, ker nam je spodletelo.
Cez tri dni potem pridemo v Zagreb. Spravili smo se v neko krčmo, kjer je bila ravno godba. Pili in plesali smo, da je vse v prek letelo. Jaz sem se vrtel z neko še precej zalo natakarico, da je vse z mene. teklo, in delal sem se kakor bi mi vse drugo ne bilo nič mar, v glavi pa sem si jo bil že iztuhtal. Ko vidim, da so cigani že zelo pijani, in da se več ne zmenijo za me, spustim urno babo iz rok ter jo poberem skozi duri in bežim na cesto, kjer so bili vozniki. Kmalo jih dobom nekaj, ki so šli v Ljubljano ; povem jim, kaj se mi je zgodilo, ter jih prosim, da bi me skrili kam na voz. Vtaknili so me bili v „prično" in me zametali s plahtami in tako sem prišel srečno domu.
Tako sem jo bil uvihnil ciganom, paše dandanašnji, pri moj-ruha, ko bi me dobili, sem mertev."
Pekec je končal svojo povest, mesec je prilezel ravno nad hišo, v vasi pa so začeli fantje peti:
289
Nocoj je pa prav svetla noč, Ker mesec sveti celo noč, Ker mesec sveti celo noč In men' zaspat' ni moč.
Jaz pojdem pa k svoji ljubci v vas, Da bodem imel kratek čas, Da bodem imel kratek čas Bom šel k svoji ljubci v vas.
Krasno se je razlegala pesem, jaz sem pa vzdihnil: „beatus ille, qui procul negotiis &c." . ^
Narodne pesme. *)
(Priobčuje M. Valjavec.)
1. (Iz Zamlađinca.)
Spravljajte sc, devojčice, Sprek Dunaja na rožice. 'Se su rože spotehnule, (?) Samo jedna zaostala; Nju pitaju druge rože : Kaj je tebi lepoj roži, Kaj si tako zaostala?
Malo sem se spozadela Za očkeve bele noge, Za majkina bela krila, Za sestrine žute kite, Za bratcove ostružice, Za ljubove svetle sable.
2.
(Iz Zamlađinca.)
Višnice su obrodile Više više neg je lista. Nje mi čuva devojčica, Onud jaše star katana: Pomoz bože, devojčica.
Bog pomagaj, star katana.C Bi li meni višen dala? Ne bi tebi višen dala,      *; Da bi višna zahman išla. ^
Višnice su obrodile J
Više više neg je lista. ^^:^^ Nje mi čuva devojčica, Onud jaše mlad katana: Pomož bože, devojčica; Bog pomagaj, mlad katana. Bi li meni višen dala ?     i. Ja bi tebi višen dala, Da bi višne kupuvala.
3.
(Iz Zamlađinca.)
Bele vile kolo vile Okol grada grofovoga, Grofi su se spominali, Š čim bi vile daruvali i^^^ ®^ * • Hočemo je z lepem darem Z lepem darem cvancigarem. Pala fala, ma gospođa , Nad tem njevem lepem darem * *)
•) Večidel teh pesmi se poje na kresu, ki ga kurijo pastirji, počemsi od sv.Jorja do sv. Ivana kresnika. Pesmi, pri kterih je zapisano: Iz Zamlađinca, je zapisal marljivi nabiratelj Jože pl. Šatrak.
**) Njevem — njihovem; darem m. darom. — Na Ivanje idu po kresnicah. Lepo se opraviju i idu cel den po selih puce i dečki i pevaju pri 'saki hiži a 'saki im mora nekaj dati jajec, sira, masla, melo ali penez. Kaj goder naprosiju, s toga si napraviju gosti na Petrovo.
290
Ki su dali, daruvali, Podaruj nje mili bože Mili bože i Marija I Marija milostima I denešni sveti Ivan. Sveti Ivan pomozi nam ! I mi od vas i bog pri vas, Vam na domu dobre zdravlje, Nam na putu dobru sreču.
4.
(Iz Zamladinca.)
Gjurek nam je kres naložil j'*^''*
Na Gjurgjevo na večer *) Z jednom rukom kresek kuril, Z drtigom rukom venek vijal, Nestalo mu malo zlata Malo zlata za dva lota, Ide si ga k očku prosit: Dej mi, oček, malo zlata, Malo zlata za dva lota. Ne dam , ne dam, sinek Gjurek, Mene zlato drago stoji, 'Saka loca dva dukaca.
Ide si ga k majki prosit:
Dej mi, majka, malo zlata,
Malo zlata za dva lota.
Ne dam, ne dam, sinek Gjurek,
Mene zlato drago stoji,
'Saka loca dva dukaca.
Ide si ga bracu prosit :
Dej mi, bratec, malo zlata
Malo zlata za dva lota.
Ne dam ne dam, bratec Gjurek,
Mene zlato drago stoji,
'Saka loca dva dukaca.       s;
Ide si ga sestri prosit: Dej mi, sestra, malo zlata Malo zlata za dva lota.
Ne dam, ne dam, bratec Gjurek,
Mene zlato drago stoji,
'Saka loca dva dukaca.      ( ???
Ide si ga k ljubi prosit: Dej mi, ljuba, malo zlata, Malo zlata za dva lota. Dala ljuba malo zlata Malo zlata za dva lota. Bolsa ljuba neg 'sa družba.

- 5.
^   : (Iz Zamladinca.)
Oj zelena šipkoviua,
Bog Marija * *) Ne rasti mi blizu puta Blizu puta blizu kola: Junaci se zagrozili, -Da te hoču spotrgati,    j ;   ? Za klobuke nametati,    -*     "ss -j Onak k mesi pošetati   '^-: K rani mesi majki boži.^      *
Oj zelena šipkovina,    ^ Ne rasti mi blizu puta Blizu puta blizo kola: Devojke se zagrozile. Da te hoču spotrgati,   ^       ^ Za partice nametati, Onak k mesi pošetati K rani mesi majki boži.
Oj zelena šipkovina. Ne rasti mi blizu puta Blizu puta blizu kola : Snešice se zagrozile. Da te hoču spotrgati, Za pečice pometati, Onak k mesi pošetati, K rani mesi majki boži.
*)   Ta stih se poje za vsako vrstico. — loca, dukaca, braca ?. lotca, đukatca, bratca.
**) Ta stih se pripeva za vsako vrstico. — Parta, pa rtiča je pokrivalo, ki jo na glavi nosijo samo dekleta, dokler so device.   Ktera devistvo zapravi, ne w;'-   sme več parte nositi.   Ženske oženjene, kterim se sploh pravi sneha ali sne-Sica, nosijo peče ali pečice.
291
6.
(Iz Zamlađinca.)
Mili sinek, dragi Ivek, Gde si sinoč bil?
Mila majka, draga majka, S konji na paši.
Mili sinek, dragi Ivek, Jel' si kaj videl ?
Mila majka, draga majka, Jesem tri ženske.
Mili sinek, dragi Ivek, ' ' Kaj su delale?
Mila majka, draga majka, Srce vadile.u???? «la *
Mili sinek, dragi Ivet,^^ ' Koja najprva?
Mila majka, draga majka Vi ste najprva.
Mili sinek, dragi Ivek^' Koja zada mnom?  '
Mila majka, draga majka Sestra za vami.
Mili sinek, dragi Ivek, * ^ • Koja za sestrom?
Mila majka, draga majka Ljuba za sestrom.
7.
(Iz Zamlađinca.) ,
Zima me tere , mamica,      t Za jenu mlađu devojku, Koju sem videl na sejmu Pri svetem Gjurgju na Drnju ; Čin'te mi, majka, mrtev glas, Da dojde mlada devojka , Koju sem videl na sejmu Pri svetem Gjurgju na Drnju. Došla je mlada devojka. Idu mu zubi na posmeh.
Idu mu oči na pogled, Idu mu noge na pohod, Idu mu ruke na posel, Idu mu vusta na kušec.
kib 8.
(Iz Zamlađinca.)
Lepoj Tomi kolo igra, Vu dolini zelenini. Toma ima verne sluge Verne sluge domišlene : Vrane konje osedlaju Osedlaju, obuzdaju. Sede Toma na jednoga,   ^ Sede Kata na drugoga ^ Onak jašu malo dalje,:   f^j Nju zapita lepi Toma : Gde kaj vidiš, lepa Kata ? Ja ne vidim nigde nikaj Samo jedne lepe grade. Ako budeš dobra, Kata, Onde budeš ključarica, Belem kruhem filjarica, Rusem vincem krčmarica.
9.
(Iz Zamlađinca.)
Lepoj Gjuro šaltvu igra *) Saltvu igra, svate zbira. Nazabral je svatov dosta Vnogo dosta sedemdeset, Još ih fali oni' sedem Oni' seđem muzikašov, Muzikašov, trumbetašov. Onak išli po devojku Po devojku Medjimorku. Međjimorke zle devojke: Nit su prele, nit su tkale, Nit su tkale, nit su svele, Nit na domu čuvarice, Nit na polju težačice, Nit na vrtu plevačice. Nit vu gori pastirice. Neg vu flađu počivale.
*)   Saliva je neksa žvegla ali piščalka iz javorovine ali klenovine.
292
Budeča suknja.
(Poljski spisal M. Čajkovski, poslovenil Podgoričan.)
(Dalje)
„To je bilo prve dni septembra meseca 1811. leta. Francoska vojska z rusko ni bila vec skrivna, ta čas je bila že vsemu svetu znana vest. Naša mladež je kar skrivaj zapuščala svoje domove in drla v vojake v Varšavo ; ali jaz ne tajim, da-si to ni na čast mi : ljubil sem res svojo domovino, toda ker sem že od nekdaj zmerom slišal, da se Poljska ne more ničesar nadjati od Francoske, le nesreče, zato me je skelela ta vojna; bolelo me je, da Poljaci prijem-Ijejo za orožje, in le zato mi vojska tudi ni bila na mar, temuč samo ženitev. Jaz sem bil odkritosrčen in sam svoj že, torej nisem nikomur tajil svojega mnenja o vsem tem; sestra in ??? sta brž raz-trobila to po soseščini, in izvedel sem potem, da sta še povečala stud, ki sem ga imel na to vojsko, in da sta razupila me, kako da sem hladen do svoje domovine. Pavlina bi bila po vsej sili rada spremenila moje misli, in nastopek tega so bile pogoste razprtije in naposled mil pomirek, dolžila me pa vendar ni, zato ne, ker je videla: čeravno napek sodim, da mi srce vendar-le gori za očetnjavo. Sosedna mladež ni marala za-me, hladna je bila do mene in zmerom je kuhala skrivnosti ; mene pak, da-si me oča nikoli ni pustil med to mladež, vendar me je peklo to, ker so bili tako mrzli moji vrstniki, to me je bolelo prav res; njihove skrivnosti mi pa niso bile nič na mar, za tiste sem se zmenil toliko, kolikor za sneg poprej to leto. Ravno ta Čas je prišel k grofinji Dziedušicki nek mlad človek lepe postave in precej imenitnega rodu: Vladislav Boski po imenu. Vse njegovo življenje je bilo zavito v neko megleno skrivnost, vzlasti meni. Pavlina je večkrat prišla k gospej Dziedušicki, zato sem tudi jaz pogosto zahajal tjekaj. Gospod Vladislav je bil nenavadno ponosen vpričo mene, in nekako zaničeval meje rad, z mojim svakom je bil pa dober in prijazen. S tem skrivnostnim in meni zagovednim človekom sem se le nekolikrat menil, in že sem bil namenjen, da se osvetim ali z železom ali pa s svincem; toda Pavlina je zaslutila to, da-si jaz nisem ni besedice zinil o tem, in na kolenih mi je ubranila to. Kar Pavlino zadeva, to pa ni bilo nič skrivnega meni, ker sem jo poznal, kako gori za domovino, in ker sem vedel, da je Vladislav poslanec iz varšavske kneževine."
„Sestra je zmerom tožila, kake rane jej seka očina smrt. Nekega dne pride k meni, prime me za roko, in zapazil sem jej solzo v očeh.   Djala je: „„Tomaž, ti si nesrečen!""
„Draga moja, zakaj?" ?
„„Ne smem povedati, zakaj."" ¦
„Povedi, zakaj sem nesrečen, ali me imajo ne mara za nevernega Poljaka?"
„„0 ne, tega ne tega.""
„Ali je ne mara ta Vladislav kaj spredel o meni?"
293
„„0 tudi ne ... Ta gospod Vladislav..— in stresnila se je..
„Govori, za Boga vendar!" .iV/     „„Ako hočeš... Vladislav ima rad Pavlino.""
„Ali je to tako čudno, kaj? Pavlina je krasna, tako dobra.":
„„Ali tudi Pavlina ima rada Vladislava.""
„To ni mogoče!" — Kakor bi me bila strela zadela, tako^ slanem po konci; kakor besen, tako sem dirjal po sobi. — To je. až;^ to je prevara! to ni res! — Onemogel sem in sedel nazaj na blazinjek; sestra je sedla k meni in začela poljubljati me."
„„Tomaž, pomiri se, saj si sam hotel to; da mi ni do tvoje bodočnosti, nikoli bi ti ne bila povedala tega.""
„Kaj? zavpijem, še zmerom ti roji to po glavi, ali mi moreš dokazati to?"
„„Zakaj ne, samo poslušaj me, da dir in deja ne zbudiš v. Dziedušickinej hiši."" tw. .wra
„No, govori." '        . ¦ ,/
9V     „„Ali mi prisežeš na materino ljubezen?"" ,,;5
??%    „Prisezam ti na-njo, le povedi, kar hočeš, samo prepričaj me." ,m      Žalostno je zmajala z glavo: „„Rada, na tem je tvoja sreča, tvoja bodoča osoda, le čaki malo tu-le"" — in odšla je.
„0h, ne moreta misliti, kaj se je godilo z menoj : kakor peklenski ogenj , tako me je žgala žarljivost, sramota me je rudila, ko se je zbudil v meni sum na Pavlino, na mojega angelja ; ta pot se^ je moja ljubezen borila s strašno pošastjo, in dušo je ognjusila ne-i. vera; ali vendar, majhen žarek nade je posijal v mé in šepnil mi > na uho: vse to ni res.  Začnem misliti, kaj bi, ali naj se prepričam ali kar v nemar pustim svoj sum, ko je bila sestra stopila v sobo : „ „Vstani, idi z menoj ! toda rotim te na spomin na našo mater, ne, žugni ne besede."" i
„Vstanem in grem za njo ; ali na smrt obsojeni zločinec ne i gre na morišče s takim strahom, ne tako bolesten, kakor sem bil V jaz, ko me je srce gnalo za sestro, da se prepričam, ali je res kaj ali ne.   Prijel sem se sestri za suknjo tako, kakor se grešnik svo- f jega izpovednika prime za obleko, in zdelo se mi je, da se držim i svojega rabeljna.   Dala mi je znamenje, naj grem po prstih, tiho; ko sva bila prišla k durim pred sobo, kjer je bival gospod Vladislav, vprem oko skozi špranjo. Gospod Vladislav sedi na naslanjaču,. Pavlina pri njem, Vladislav jo poljublja, gladi jej svitle lase. Stem-1 nilo se mi je pred očmi; zgrabi me jeza; hotel sem duri razbiti;., vskriknem in zgrudim se.   Kakor bi se mi bilo sanjalo, slišal sem duri, da so se odprle, in glas tistega Vladislava: „„To je sramota, Poljak — kteri je hudoben, tak je tudi zalezovavec!"" — Jaz pia-, nem po konci; Vladislav je odšel mimo mene, rekši: „„Pavlina, bodi zdrava, ali molči."" — Hotel sem skočiti za njim in ubiti ga, ali nezvestnica je stopila pred-me: „„Tomaž!"" —jaz sem jo pai pehnil od sebe : poberi se izpred mene, izdajna kukavica ! — V tem. pa prihitita moja sestra in zet; sestra je po sili odpeljala jokajočo; Pavlino v sosednjo sobo in ihtila se in kričala: „„Tomaž! Tomaž !""-cti
294
Jaz se kakor v omedlevici zgrudim v naročje baronu, in ko sem se zopet zavedel, potlej sem se satanski zasmejal iz same obupnosti in zavekalsem: idimo za tem Vladislavom! Moj zet je pritrdil: „„Idiva, moj voz je že pripravljen, Katarina se popelje pa v tvojem."" Razšli smo se, pa nič poslovili ne ; prepričal sem se, da je izdajica moja ljubljenka; česa mi je bilo več treba? Nczvestnica! ali vendar me je bilo strah, nisem je klel, čutil sem, da jo imam še raji nego sem jo imel poprej vedigabog kdaj. Na poti mi je djal baron, da bi zastonj iskala gospoda Boskega, ker se gotovo ne pokaže več, in potlej je dodal še: „„Ljubi moj Tomaž! saj veš, kako Poljke gore od same ljubezni do svoje očetnjave, ti pa nečeš na to vojsko, in prav je to ; ta Vladislav nek da je častnik v poljskej vojski; nič čudnega torej , če se je v tega viteza zagledala Pavlina — mlada, žive fantazije, nestanovitnega srca; ženske imajo rade viteze. Jaz sem Kurlandec, a ne Poljak, in kdo ve, morebiti poj dem na poljsko vojsko, ako Napoleon prihruši v našo domovino; tudi Katarina je Poljka, ali te vaše Poljke so čudne čarodejke."" — Te baronove besede so mi odprle oči, blagoslovil bi je bil, ko bi bil le kaj mogel blagosloviti takrat; sklenil sem sam za-se: kar na vojsko poj dem, tamkaj se ali povitezim ali pa slavno padem, naj potlej vsaj žaluje 30 meni ta nezvestnica, zakaj bi neki doma ostal? ali mar zato, da A mi zmerom pred očmi bila ta nevernica, zmerom na misli? ali zato, da bi dihal tisti zrak, kterega ona diše? o ne! boljše, da poginem, da vse dokončam, potlej poreko ljudje: škodafzlFToj,^ to je bil dober Poljak, — ona morebiti vendar kdaj pojoče po meni: vreden je bil moje ljubezni, umrl je za domovino."
„Na večer, ko je bila sestra prišla domu, povedal sem, da nečem več na dalje iskati gospoda Boskega, da grem raji v Varšavo, zato da se v vojake zapišem tamkaj. Sestra je jokala, baron bi me bil rad odvrnil od tega namena ; menil sem, da me iz same ljubezni odvrača, da ne, in srčno sem bil hvaležen obema, kajti milo se zdi človeku to, če so v nesreči ljudje, kteri nas imajo radi. Naposled odrečem, da nič in nihče ne spremeni moje namere. Sestra in baron sta se začela posvetovati, kaj in kako z našim premoženjem. Rad bi bil videl Pavline, samo enkrat še; tega me ravno ni bilo tako sram, samo govoriti mi ni dalo o tem, zato sem ves žalosten kar naj lože moč odšel v Kamenec. Tamkaj sem si za novce dobil krstni list, polnoletnost sem le kupil, namreč da sem štiri in dvajset let star. Kar je bilo mojega, to sem vse prodal baronu Aj-denbaumu. Dobil sem bil priče, te so se podpisale, da-si so bili pri izplačanji vsi, potlej sem pa odšel skozi Galicijo v varšavsko kneževino."
„Dva meseca pozneje sem že imel hulansko monture petnajstega polka, in 1812. leta pod Mirom sem bil že poln krvavih ran. Konj je poginil, mene so pa^Rusi vjeli ; gnali so me z mnogo drugimi zalótenci vred v Novo-Cerkasko, od ondi pa v Gruzijo, v veliko mesto, Tiflis po imenu. Ves ta čas me ni ne enkrat zapustila misel na nezvesto Pavlino ; kakor senca za osobo, tako je bil njen obraz

zmerom v mojej duši. Na vojski sem neprenehoma gledal, kje je^ ta prokleti Vladislav Boski, pa nikjer ga nisem mogel najti; da bi = bil vprašal, ali ve kdo za-nj , tega se pa nisem upal. Bolj in bolj sem se ogibal svojih znancev, menil sem, da vsakdo že ve za mojo' nesrečo in da vse govori o njej. Sklenil sem trpeti vse in molčati,^ le natihoma sem vsako minuto, vsak trenutek na misli imel nezvest-' nico in svojo ljubezen, da mi le svet ni nič govoril o tem." i
„Ves holen, reven, bos, polunag sem z drugimi zalotenci vred sedel v tifliškej trdnj avi; žalosten sem premišljal minolost, na pri-« hodnjost se pa še zmislil nisem; kar stopi v ječo nek ruski častnik,' konjik; imel je ostroge in sabljo; zdelo se mi je, da sem ga že^ \T.del nekdaj; pogledam dobro, — prav ta je, Abas-Išmil, moj pri-i jatelj iz Odese; nisem ga hotel, ali prav za prav, sram me je bilo,' da bi ga bil ogovoril.   Hodil je gori in doli med zalotenci in gledal; tako, kakor bi bil iskal koga;  stopil je k meni, in spoznal sem mu na očeh, da me pozna, ali dal mi je znamenje, naj nikar ne izdam tega.   Poklical je častnika, ki je stražil nas in vpričo njega vprašal^ mene:   „„Ali si častnik ali prostak?""   — Jaz mu odgovorim: prostak."
„„Ali bi šel k meni v službo?"" -S     „Zakaj ne, odgovorim zopet.   Prijatelj se obrne k častniku: „„General mije dovolil, da smem enega Poljaka izbrati za svojo službo, in ravno tega-le bi rad"", — meni pa je djal: „„Hajdi z menoj!""   Častnik nekako grozno pogleda kabardinskega kneza, a» jaz sem kar odšel za svojim gospodom.   Ko sem bil prišel v Abas-f Išmilovo stanovališče, zgrudi se mi Abas-Išmil v naročje in začne* objemati me: „„Jazloviecki, srečen sem, da sem te otel iz nesreče,' še danes po noči moraš od tu!""
„Zakaj ?" _    .
„„General je dobil zapoved, da vas mora nekoliko poslati vs Sibirijo; ti si pa prvi tistih eden; jaz sem prečital zapoved, in izA vedel sem, da si tukaj. General je oženjen z mojo teto; dovolil je,i da smem enega Poljaka, kterega hočem, vzeti za svojo postrežbo;/ idi, tukaj pri meni je nek tvoj krajan, drugo izveš od njega,"" —b in peljal me je v sosednjo sobo, ali koga sem tam zagledal ? OtaremJ si oči, pa jim nisem mogel verjeti; na, zopet ta prokleti Vladislavl Boski; že sem hotel planiti na-nj in zmahati ga s pestmi. Abas-^> Išmil me je suplo pogledal v obraz; Vladislav se približa mi : „„Go-i spod Jazloviecki, meni se nič čudna ne zdi tvoja besnost, ali vendar,d znaj, da sem jaz Vladislav Zagorski, Pavline Zagorske, tvoje drage —i brat."" — Moja besnost se je spremenila v otroško veselje, planil' sem mu okoli vrata in začel jokati od samega veselja. — Vse ti je odpuščeno; mnogo žalosti ste učinili mojemu in njenemu srcu; Pavlina me je ljubila, Pavlina mi je bila zvesta."
„„Ljubila te je in ljubi te še zmerom, zvesta je bila ti in zmerom ti je še in bode ! Da nisi nič vedel, kdo sem jaz, to ni moj greh, temuč tvoje sestre in tvojega svaka; ona dva sta te nam črnila , da nisi pošten, celo, da si nevaren človek, ki bi utegnil vs0
296
razodeti vladi. Pavlina ti je hotela povedati vse, ali jaz sem jo rotil, ; da tega ne tega, zadnji čas že je pa tvoja sestra s silo ubranila jej to. Ko si bil ti odšel, potlej je nehala svakova prijaznost do naše . Poljske; vsled njegove tožbe jih je že mnogo vjetih, ki morajo na tuje, in tadi tebe iščejo danes."" ¦— Bolestno mi je bilo vse to o mojej sestri in o tem ničemnem človeku, ki se je bil oženil ž njo, ali sladko mi je bilo vendar vrhi tega tudi zato, ker mi je bila milka še zmerom zvesta. — Govorila sva o Pavlini jaz in Vladislav in tešila se z nado, da bodeva že zopet videla Dnjeprove obale. — Na večer je prišel Abas-Išmil: „„Alo, zdaj je treba oditi, zdajci, če ne, lehko se kaj izve; jaz porečem, da je moj sluga pobegnil, pred vrati imaš konja in vodnika, na, tu imaš pa suknje"" — dal mi jih je na izbor, čerkeskih. Poslovim se, poljubim še enkrat svoja najboljša prijatelja, potlej sem pa odjezdil in jezdil dalje svojo pot, na to pa nisem nič mislil, kaj se mi utegne pripetiti po nekoliko urah ali i dnéh, le negotova daleka bodočnost mi je bila na misli, tisti čas, ko bodem Pavlino gledal."
„Ne bodem vama pravil tega, koliko nevarnosti sem prebil napoti, predno sem prišel čez Terek k čečenskim Črkesom.   Ti divji | vojščaki me niso vprašali za rod, niti za ime, le to, ali imam srce — pogumno za boj, močne roke za bitev, bistro oko, da bodem sovražniku hitro za petami, ali imam čutljivo uho, zato da zaslišim precej, vsako nevarnost, ali imam krepko telo za trud, in ko so se prepričali, da imam vse to, sprejeli so me za svojega brata. Napadal sem Z' njimi vred bogate gruzijske vasi in dugestanske ravnine; klatili smo-; se po karabških gorah in pridivjali smo na erivansko planoto ; več-1 krat smo slišali zvonove ečmelzinskega samostana; Armen nam je > plačal harač (glavnino), in ko smo prepluli vodo Araks, gonili smo i sem ter tje bojezljive Kurde tako, kakor bi bili igrali; velikrat smo z Lezgi napojili konje v valovih kaspiškega morja, večkrat smo z Avarinci nesli strah in smrt drbenškej pokrajini; orali nismo, sejalii tudi ne, zlata in drugega blaga smo imeli pa na kupe. Nikoli nismo vedeli, kje prenočimo, kje in kako bode jutro, samo to smo vedeli, da leno ne preživimo nobenega dné, ni žalostno naše noči; pa to je; bilo prijetno, to razkošno to na pol viteško, na pol razbojniško živ-i ljenje, vzlasti takemu človeku, ki čutje strastno igrajo v njem. Moji^. čutje so strastno igrali, kajti ljubil sem; nisem jih mogel uživati v L ljubezni, užival sem je v bojnej slavi, v svojem ponosu; kedar semt bil ognjen, takrat se mi je vselej zdelo, da moja milica gleda vse : to, da me čaka z darili za bojne čine.  Bratje Cečenci so me nada-rili, dali so mi ime Arslan-Han, to je: silni lev.   Od njih sem se naučil po levje boriti, a moje srce se je že kdaj znalo po levje ustavljati vsakemu." " (Konec prih.) y
:?       o-t
297
O narodnih pesmih srbskih.
M <        (Srbski spisal dr. J. Kaznačid.)
DomaČe kreposti so ona čvrsta korenina, iz ktere se plodi in razcvita vsako veselje, vsaka korist meščanskega življenja. Kakor-šna je družina, tak ima biti tudi narod; po nji naj se vedno ravna stran in nada ljudska. Toča pobija vejevje, jesenski v^eter raznaša listje, ali ako ostane deblo krepko, kmalo dobi hrast zopet svojo izgubljeno lepoto.
Tolažilo je veliko za nas, ko vidimo med tolikimi žalostnimi prikaznimi, da je ohranilo ljudstvo vsaj v onih krajih slovanskega naroda, kterih še niso pokvarile tiije navade, še neoskrunjene svoje ljube in svete šege. Zato se ima po mojem mnenji velik del lepote srbskih pesem pripisovati moči domačih čutil. Tih mir se razliva po njih, podoben svitlosti vedrega neba, pa cisto različen od sevanja in grmenja, kakor buči in zabliskuje pesništvo strasti omikano živinskih , pesništvo, ki se ne more povzdigniti do plemenitih želj, pesništvo ničemurnega veselja.
Narodnim pesmim je ime matere ime sveto. Mati je kakor so visoke stopnice, po kterih se ljubav in spoštovanje vzvišuje od-zemeljskih na nebeške stvari. Lepa in nježna je prislovica, ki se ???^??1? čuje v pesmih in v govoru Srbov, ki pravijo, kedar čejo komu reči, daje srečen ali nesrečen: Vesela mu majka! Žalostna mu majka! On in mati sta eno bitje; je-li mati daleč kje, je-li mrtva, ona vendar pri njem živi, se veseli in žalosti ž njim, in kakor teče materna kri po njegovih žilah, tako seva tudi v mislih njegovih ljubezen materna.
Ime sestre je tudi sveto v narodnih pesmih; sestra, ki jo ljubeče srce postavlja med mater in ženo; ona, ki nam je prva to-varšica v letih otročjih, ki nam je čista radost v letih deviških, podobna danici, ki najprva posije po razvitem cvetji; sestra, ki se nam zdi nekaka druga mati, ako je stareja, ako pa je mlajša kakor hči; sestra, ki se čuje v domači hiši, da bi postala kedaj hči in mati druge družine, da bi združevala eno hišo z drugo, en kraj z drugim, da vzame ime tuje, da lastnega ne opusti. V narodnih pesmih kaže se nam sestra v različnih podobah, pa skoraj vselej v Iju-beznjivih: prisrčna je, potrpežljiva, prijateljica tašči, pokorna tastu, dobrovoljna, ubogljiva, pomirljivka.
Kakor v pesmih, tako se tudi v narodnih šegah veliko bolj česti žena, kakor se sploh misli. V pokvarjenih društvih, kjer velja lice za srce, besede za djanje, spoštuje se žena samo z jezikom, v djanji pa se prezira. Priprosti narodje, ki še niso pokvarjeni, se ravno zato ne priklanjajo ženi, ker jo spoštujejo; ne trpe, da bi bila lena, brez posla, ali da bi se pečala le s praznim lepotičenjem, ampak ž njo delé imetek in trud, uče jo pokorščine, da zna potem zapovedovati, in da se nauči zelo se radovati, uče jo gorko trpeti.
Glasnik IX. tečaj. 23 ^
298
Kako zares spoštuje narod srbski ženstvo, vidimo med drugim tudi pri svatbinih običajih. Oni opisi, ki je nahajamo večkrati, ki bi se onemu, kdor jih ne pozna, na prvi pogled nemara zdeli malo važni, imajo nekaj pobožnega na sebi, da se smejo šteti za zgodo-jisne spominke. Kakor se komu v pesmi vedno povrača na irvave boje, tako tudi Srbi na svatbine svoje šege. Toda ljubav Srbov ni še izgubila svoje moči in kreposti, kakor je oslabela pri mnogih omikanih narodih; — zakaj vzdihljeje nevestine zaglušuje streljanje pušek, varujejo jo zastave, okoli nje vihrajoče, in pogo-stoma se meša veselje z žalostjo, in kopje starega svata koplje grob zraven ženitne postelje. Mnoge te zapreke med upanjem in nevarnostjo, med svatbo in smrtjo, delajo ljubezen bolj gorečo in močneje, ohranjevajo jo vedno budečo, spodbadajo jo vedno, ter ji postavljajo zraven postelje hrabrost za prijazno čuvajko.
Tudi žena je v pesmih mnogokrati hrabra. Zmoči ve nevarnost z desnico in ogniti se ji z razumom; poštenje njeno je brez madeža, junaška in previdna njena ljubav, Srbinja ne govori mnogo, kakor ravnajo ženske v nekterih romanih in pesmih, ona več misli. Ker je njena ljubav premišljena in izbrana, zato je tudi stanovitna in verna. O zakonski zvestobi nahajajo se premnogi primeri v narodnih pesmih; nezvestobo pak tako na kratko pripovedujejo, da se očitno vidi, kako jim je zoperna; tudi je ne opravičujejo, in strašna sramota, ki jo zadene, kaže nam svetost običajev.
Domača ljubav razprostira se pri srbskem narodu na bratran-stvo in na vso rodovino, ki je do sedaj pod eno streho živela, in bila eno družinsko pleme. Samo ime bratranstvo razprostira do tretjega rodu pravice in dolžnosti bratovske in očetovske. Tast je bil med svati, in v spomin stare ljubezni ostalo je še danes to ime enemu svatu. Prijateljstvo je posvečevalo ime pobratimstvo, in vezala je tako rekoč ena sveta vez pred Bogom prijatelje do smrti. Povest-nica nekaj podobnega pripoveduje samo o germanskem narodu; ali pri Slovanih je ta zveza še bolj sveta in tim ljubeznjiveja, čim manj je narod potreboval pomoči v boji, ker se ni toliko bojeval nego stari Grmani, čeravno ni bil manj hraber v boji.
Gostoljubje, druga prelepa lastnija našega naroda, ki nam kaže plemenito zaupanje človeka človeku, je krepost, ki se približuje domači ljubavi, ki tujim in nepoznanim vdana z isto iskrenostjo ves svet si dela v eno veliko družino : krepost patriarhalska in krščanska, ktera vodi in približuje mladi svet k izobraženju. Že beseda, ki izrazuje ono milosrčno delo, kaže plemenitost čutenja. Srbin ne pričakuje samo gosta, ampak ga tudi dočaka in željno po-vablja. Nikdar mu gost v neprilike ne pride; preden ga sprejme v hišo, sprejme ga v srce. Imeniten mu je, in večkrati se povrača narodu ko radostna misel ona vrstica : „Ruke šire, u lice se ljube," vrstica mile ljubeznjivosti, ktero bi vsaka starinska ali sedanja književnost lehko zavidala siromačnemu kmetu ^rbskemu in dalmatinskemu. Ali omika večkrati žali svoje varhe. Čim bolj se množi premoženje, in čim laglje se morejo pričakovati gostje, tim bolj
299
slabi gostoljubnost : kakor, če se izsekajo dobrave in poboljša poljsko obdelovanje, tičja gnejzda ginejo, in kola škripljejo, ker je prej strnad pel.
Srbi ljubijo gosta tujca, rekel bi, da ga spoštujejo kakor z nebes poslanega; domačemu neprijatelju ne mrze, ampak ga prezirajo; in celo v sužnjosti se stavijo nad-i, in ravno to, da se čutijo vece, dokazuje nam, da mrzeti se ne znajo. Celo preziranje njihovo izvira bolj iz tega, da jim ni mar za tuje mrzenje, kakor iz neblage oholosti. Toliko samo se oddaljujejo od nepravde, kolikor je dosti,^ da jih ne preslepé. Opeharjeni dajejo povračilo, zmagujejo in pre-; zirajo.
Marko Kraljević je v tem in v mnogih drugih ozirih živi. izgled svojega naroda. Celo Ahil ne kaže tako verno nravi grške o času junaštva, kakor Marko našo slovansko po turškem podjarmljenji. Marko poprime samo prisiljen za orožje. Uklanja se, in časi iz šale, pravi, da se ne bori rad ; a potem začne na enkrat in do\TŠi boritev. Car, s pogubami obdan, kliče ga na pomoč, in on, iskren in milosten proti krivičniku samemu, ker ga je prosil in mu djal, da mu je treba zmaganega džavra, pride in ga osvobodi. Junakom srednjega veka je bila slava braniti ljubico, bojevati se tudi za neznane žene, a 'srbski junak hodi na boj celo za sovražnikove žene. Njegova neoglajenost je plemeniteja in velikodušniša od izobražene vljudnosti srednjega veka. Če ima srbski junak braniti mogočnega in: prijatelje, raji brani prijatelja.
čudno in edino v slovstvih, kar je meni znanih, je pa spoštovanje, ktero veje v pesmih proti svetemu stanu^siromaštva, in^ velikodušno preziranje nepristojnega bogastva. Če tudi časi pesmf omenjajo bogastvo, davajo je le v kinč in službo lepoti, ljubezni^ milosrčnosti in junaštvu. Zato se v onih pesmih vidi mnogokrati, da se zlatu in biserju pridružuje ali proti njemu stavlja venec ali* kaka lepa dišeča cvetica: trem kraljem podobno, ki so zraven zlataj prinesli Odrešitelju tamjana in mire. '\
In ravno zato, ker Srbi ljubijo siromaštvo, ljubijo tudi ponižnost nježno, belemu naličju podobno, ktera brani in lepša vsa ljudske kreposti, po kterih budi hrepenenje. Srbski junak je ponosen, pa ni ohol. Njegove neprijatelje pa kaže pesem kot nesramne in neprevidne lakomneže, kterim brezočanstvo budi v srcu meseno čutje jeze in razžaljenja. Pa tudi bahač ni srbski junak, brez razloga ne dere v nevarnost, ne prezira je bedasto, a kedar ga dolžnost in sila na to pripravijo, postavi se ji hladokrvno na čelo. In ker ni smel niti boječ, tudi ni neusmiljen. Ve, kako je težko pošteno zmagati; in zato vsako zmago pripisuje bolj Bogu kakor svoji desnici.
Ce tudi je jak in previden, dogodi se, da časi pade v roko neprijateljske, da je v ječi, kjer mu je smrt pred očmi, in da so ima osvoboditi ne z močjo, ampak s hitrostjo. Marko je kakor Ahil^ ki časi ostane za Ulisom, in se pesem junaška spremeni v šaljiv prizor, kakor se navadno godi pri priprostih narodih.
23*
300
Enkrat je zdihoval Marko v ječi črnega Arabca. Hči Arab-čeva, va-nj zaljubljena, obeta mu, da ga hoče osvoboditi, samo ako se ji zaroti, da je ne bo nikdar zapustil. On pa vrže kapo na koleno in se kapi zaroti: Nikdar te nečem zapustiti. Osvobojen prestraši se njenega črnega lica, umori jo koj. Umori jo, a potem zida cerkve, da opere dušo; dar plemeniteji kakor morije Rodomonte ve, ktere je ukazovala za maščevanje ubite Izabele.
Velikodušna odkritosrčnost srbskega naroda vidi se v. tem, kako si slika svojega ljubljenega Marka z vsemi njegovimi napačnostmi in pogreški. Ono pesništvo, ki po sili veličuje male stvari,, da lepša, kar ni lepo in visoko stavlja, kar je nizko, ono pesništvo je pokvarila umetnost. Dovolj je, da se pege ne skrivajo, da se pogreški ne opravičujejo; naj je junak in pesnik pove moško in vestno; zakaj iz odkritega razodenja greha izvira dobro vedenje, ki je pozneje tim koristniše, čim manj je bilo prej znano.
Zato se časi tudi pošali srbski junak; zakaj v naravi je pomešano življenje z dobrim in hudim, s smehom in plakanjem; saj' zmir enaka resnost, zmir ena šala, niso nič druzega nego netečna hinavščina in smešna krinka. Kakor velike glave, ponižavši se do tuje slabosti, odkrivajo v priprosti besedi globoke svoje misli, ravno tako velikodušni skrivajo pod veselim licem skeleče rano svojo.
O Marku so se raznesle pripovedke naroda, kakor tiče različnega glasa in perja letajo po vrhovih zelenečih se visokih planjav. Marko je predmet žalosti in radosti, slave in nade narodove mnoga stoletja. Marko kot kraljevič (kraljev sin) mrzi se oblasti nepošteno pridobljeni. Nesrečen v svojem domu, slaven zunaj doma, je v službi pri neprijatelju, ali neprijatelj se boji temnega njegovega pogleda in strahovitih njegovih šal. Ta edini izgled verno podložne moči in posluha, ki strahom napolnjuje, služi na čast umetnosti in človeštvu. Oni pa, ki prezirajo ime Markovo, ali se mu mrze, ko čujejo, da ga v pesmih opevajo po krčmah, pustinjah in brdih, in sicer ubogi, siromašni ljudje, ki niso nikoli videli di-plomov akademskih, taki niso vredni, da bi čitali pesniška dela.
Res je, da v teku časa čutenja narodoA^a, izgubivša zavoljo robstva prejšnjo svojo plemenitost, pripisujejo Marku običaje, ne vselej dostojne. Ona neprestana hvalisanja, ki kažejo junaštvo njegovo v pijači, čeravno nas spominjajo požrešnosti junakov Homerje-vih in so na hvalo telesni moči, ki se ne straši nikake protivnosti' in premaguje vsako nevarnost, vendar mislim trdno, da v starih^ pesmih takih hvalisanj ni, ampak da so prikrpana dve stoletji po-; zneje, in da so še pozneje nastale napitnice one, ktere ponižujejo pesništvo v prazno poklanjanje.
Junaki drugih narodov se bore in zmagujejo, bore se in gi-nejo, a srbski junak, preživevši vsakega drugega umrlega vojaka, ne umrje ni od meča ni od slabosti, timveč zaspi tiho in pokojno v sladkem spancu. Ne želi, da bi mu na zadnjo uro priča bili svitli dvori, niti truma vojnikov, pokritih z zlatom in svitlim orožjem^ nego vedro nebo in pa gora zelena.   Svojega milega šarca ubije in
301,
toži po njem, ki mu Je tovarš bil v težkih bitvah in hudo pia-, čanih zmagah.   Zlomi m v morje vrže nepridobljivo svoje kopje, da ga tuja roka ne oskruni z nepravičnimi in nejunaškimi deli. Piše svojo najposlednjo voljo; in v polni moči zdrave pameti skle-, ne oči v dolgo, a ne večno počivanje.   Piše svojo najposlednjo. željo; zapušča del svojega bogastva cerkvi, del slepim goslarjem,' da poslavé pevajoči po vsem svetu ime njegovo.   Iz ust  siroma-kovih želi biti poslavljen, ker ve, da glas siromakov izhaja iz' srca, laglje se razširja po svetu in ljubši pride k Bogu. Marko premišljuje o dobrih delih in o slavi.   JPa priprosti človek če zadobiti si vse, kar je nesmrtno: nesmrtno slavo, neminljivo nado, nesmrtno oko in junaško desnico.
„Ona ni mrtva, nego spava."   Tem besedam Odrešenikovimi so se smejali modrijani, ki so v množici zmir in povsodi pripravljeni odvzeti ocvetelemu srcu uteho nade. Smejali so se, zakaj vedeli so dobro, da je umrla deklica.
Odrešenik jo vzame za roko.   „Vstani!" reče in duh jo oživlja zopet, duh se v njo povrne, starši se čudijo, in modrijani,« ki so jo imeli za mrtvo, umolknejo.
On ni mrtev, nego spava; kraj njega mu leži meč, na pol potegnjen iz mečnic, in ko ga bo potres nadzemeljski popolnoma iztrgal, bo zvek njegov prebudil našega Marka, in vzdignil se bo pokrepčan s stoletnim počivanjem, stoletnih spominov prepoln, in prišel bo kakor reka, pojena v teku z mnogimi vodami, prigrmi iz daljnih krajev. On spava in sanja o pretekhh junaških delih in ne-, srečah, o tolažbah in žrtvah prihodnjih. Zares slika visoka in polna riade, slika nesmrtnosti narodov in pravic. Bog je ukazal, da se, morejo okrepčati pozemeljski narodi, in da ne zginejo, če se samovoljno ne pogube.
Pravica počiva tiho in spava do namenjenega dné, ali ne umrje nikdar. Ta narodna povest je basen polna resnice, povest, izvirajoča bolj iz trdne vere, kakor iz pesništva, v ktero še danes ves narod veruje.   Pred nekim časom pride siromašen kmet iz Poknovnika v Šibenik.   Poln veselja reče svojemu gospodarju: Dobra novica,^ gospodar! Marko kraljević se je prebudil; videli so ga v Hrvaški. In pravil mu je na tanko, kako se je to prigodilo.   Tega glasu, ki se je nenadoma vzdignil v kmetu dalmatinskem, sanjam enak, ki na^ lahko prihajajo in odhajajo, ne bo zasmehoval nikdo, ki ve, da je pesništvo beseda stoletja živeča, in da se odsevajo v domišljijo ljud-. sko prikazni nebeške, sencam mimo gredočim podobne.
Pravim, da je pesništvo beseda stoletja preživeča. Kakor dan^ oznanuje dnevu glas Večnega, in tiha noč priobčuje znanost Neizmernega: tako po pesmih govori zarod zarodu, duše dušam od enega* kraja do drugega razdeljene domovine.   Pravijo, da so se nedavno neki dalmatinski hajduki pevaje pogovarjali, po dolgem težavnem,; pregrešnem in divjem junaštvu vjeti, in v ječo zaprti. Tako ravnajo nesrečni narodi, da si olajšujejo svojo nesrečo. (Konec prih.)   j
" » ^ -
303
Misli tuje in lastne.
(Spisal Ivan Tom sic.) i*l
1) Ne zavidaj brezbožnikom sreče; stalnost prave sreče brez-božnikov je le — kratka.
2) Tudi šala greni prijaznost. Že večkrat si je, kdor ne more imeti jezika za zobmi, nakopal veliko zamero na vrat.
3) Ne upaj vsacemu, predno se nisi prepričal njegove zvestobe; pa zopet ne sumi od vsacega hudobno brez vsega tehtnega vzroka, ker to bi bilo brez vse krščanske ljubezni.
4) Norec ni vselej nesrečen; pa tudi modrijan ni vselej srečen ; vendar pa ni še nobeden norec prave sreče imel, kakor tudi modrijan ni še nikdar v največo nesrečo zagazil.
5) Spomin je pekoča srajca Herkulova; ne da se drugače odpraviti, nego z življenjem.
6) K veri, k največemu blagru človeštva, mora se človek povzdigovati ; vera mu mora oživljati duha in telo.
7) Pri vseh razlikah človeških zaumkov in pri različni vna-nji izomiki imeli so vendar vsi sloviti in modri možje vseh dob le en verozakon, kije nagibal duha od zemskega k nebeškim višinam, in le ena moč je bila, ki ga je uterjevala: vera in ljubav.
8) Vrata našega kratkega življenja so — grob, ključ je pak
vera.
9) Namen vsacega človeka je — izobraževanje samega sebe. Qg      10) Modrost je edina, ki človeka osrečuje.
11) Naše življenje je dnevnik. — Piši samo dobro va-nj iij razveselil te bode vselej. ,      L>!???>?
12) Vse si moreš kupiti, le prijateljev in veselja ne. fcviV^
13) Kdor se je ženstvu prikupil, ta nosi svet v svojem žepu.
14) Čas mladosti je čas setve; po setvi se ravna žetva — ??^ koršno delo, takošno plačilo.
15) Kaj je človek brez ljubezni? Svetilnica brez luči; oko brez vida.
 Značaji iz življenja našega naroda,    ?
(Spisuje F. Ko če var.)
I.  Biitelj - Matevž.
(Dalje.)
Na mesto šolskega učitelja dobi zdaj domačega, in ta so oča, strogi in resni mož. Oni ga uče kmetovati; pa ne po Virgiljevem Georgikonu, in tudi ne po Zalokarjevem „umnem kmetovanji," ampak tako, kakor so „naši stari delah, pak so vsega dosta imeli." Oča mu pokažejo, kako treba za vojke potegniti na „hoti" in kako na „tibo ;"
303
kako se mlat in kako toporisče suce ; kako se mora žvižgati, kedar konj pije in kako, kedar se oceja, in še več enakih bitnih in nebitnih stvari. Mati pa, skrbna mati, povedo mu skrivnost, od česa muhe cepajo, pri kterem koncu se začne repa lupiti, s čim se copernice od krav in bolhe od zelja preganjajo in Še več drugih skrivnosti, ki bi mu utegnile danes ali jutri od koristi biti.
Med tem zraste naš hlaČiČek do hlačona, Butljiček do Butljona, da sam ne ve kako in kdaj.
Fantovska leta so za Butelj-Matevža najkrasnejši, najveseliši čas. Ta cvet njegovega življenja je za-nj pa še posebno zato velike važnosti, ker je za njim zgolj vse samo „mizerija." Za fanta Butelj-Matevža je celi svet vrt, on pa vrtnar na njem. Koder gre in hodi, uka in popeva, žvižga in vriska vesel svojega zdravja, svoje moči in svoje mladosti; zraven pa ima „korajžo in šnajt," celo kedar v krčmi s svojimi tovarši pri poličku sedi. Za-nj ni prave zabave, če se ne stepe. S svojim sovražnikom ne menja dolgo diplomatičnih not! Predno pa se sprime ž njim, se s pestjo po prsih lopari, da kar bobni, in s tem kaže svojo moč, svoje junaštvo in svojo pripravnost na boj. Pri njem je že tak običaj, da kjer se vino skozi grkljanec vliva, mora se tudi kolikor toliko na žilo puščati. -j ^r-.
Ce hoče biti pravi fant, mora imeti tudi svojo ljubico. Ž njo se baha in ponaša, kedar jo v krčmo pripelje in napaja. V ljubezni, je pravi vitez, on je vsak Čas pripravljen stepsti se za svojo ljubo drago. Naravoslovci in lovci pravijo, da se bojda jeleni, kedar se mrestijo, strašno rukajo za košute; ravno tak jelen je naš Butelj-Matevž v svojih fantovskih letih, kedar se mu prvi mahec pod nosom prikaže. Kaj je proti njemu hrvaški „cifrasti dečko," ali pa srbsko „momče mlado?" Nič, kar se tiče viteštva v ljubezni. V tem obziru mu ni ne eden ne drugi pristojen vrstnik.
Veseli časi fantovanja pa skoro minejo. Oženiti se mora, oča to hočejo, ki so za-nj že nevesto izbrali, in proti očetovi volji ni nobenega ugovora. Hočeš, nočeš, moraš. Naš Butelj-Matevž se strašno šumno in hrumno ženi. Ce bi zmešal bobnenje Savicinih slapov in pis Nanosove burje, dobil bi po priliki tisti hrum, ki ga pri Butelj-Matevževem ženitovanji gostje ženo. Jedi in pijače je toliko, da imajo svatje vsaj štirnajst dni dosti prežvekovati. Butelj-Matevžu ženinu lica gore kakor paprika, od same radosti ne ve, kaj bi počel. Z nogami cepeta, ko da bi bil bos v koprive ali na mravljišče zašel, z rokami ploska, s prsti pocka, z jezikom brlizga in blecka in se suče v kolobarji in vrti okoli sebe, kakor nikdar ne poprej ne pozneje. Cisto zmočen je, kakor divji petelin, kedar se pripravlja nad svoje pute. Klobuk po glavi v eno mer sem ter tje pomika ; zdaj ga porine v znak, zdaj ga potegne nad oči, zdaj na to, zdaj spet na drugo uho, kakor mu volja pride, in s tem razodeva svoje notranje občutke. Pa kaj ne bi rajal, saj so si še celo stari resni oča preveč naložili, da jim glava noče več po koncu stati ! Še-le kedar se pipa v kleti osuši, vleže se burja in piš, in svatje se eden za drugim z bolnimi ,
304
želodci zgubljevajo. Nie ni ostalo, kakor kravja koža pod kozolcem, ki so jo do bocnika pojedli.
Od tega časa se pa začne za Butelj-Matevža drugo novo življenje. Stopil je v tretjo in zadnjo šolo, v šolo vsakdanjega življenja. Učiteljev v tej šoli je mnogo in jako strogih. Ti učitelji so : sila, nadloga, pomanjkanje, stiska, zadrega, skrb in še več drugih, ki se jim še za ime ne ve. Vsaki dan ima skušnje ž njimi, vsaki dan reveža hudo muštrajo in motajo, dokler ga na zadnje sam ravnatelj : smrt na veliki obrajt pred sé ne pokliče. In še-le na smrtni postelji spozna : „da njemu sreče dar bila je klofuta," kakor je naš Prešerin popeval.
Butelj-Matevž kmet je večidel trpin vse svoje žive dni. „Skrbi in huda leta more ubozega kmeta." Siromak je, in star pregovor pravi, da siromaka povsod tepó, in da za siromakom vsak pes laja. Njega je bolj kakor druge zadelo božje prokletstvo, da si mora s potnim obrazom „ljubi kruhek" služiti. Dvoje je, kar mu še kolikor toliko življenje sladi, eno je „ljubi vinček" cfrugi pa „ljubi tobaček," za ktere slaščice včasih zadnji kebarček izda. Rajši je neslan in ne-zabeljen močnik, da le ima polen „pajkelc" in požonec vinca. — Na svoje zemljišče je priraščen kakor polip na skalo. Le redkoma se primeri, da bi prodal svoje ognjišče, in šel z bisago čez pleča po svetu si druge domovine iskat, lako je bilo do teh dob, kako bo pa odslé, to sam bog ve ! O božiču in o veliki noči, kedar mu „ta stara" kaj boljega ocvre in na mizo prinese, ta čas se mu srce zelo raz-blaži, zgovoren postane, in pri takih prilikah zna reči : „Bog nam daj pa še k leti dočakati današnjega dne zdravim in v božjej gnadi."
Če kdo njegove pridelke, n. pr. njegovo vino hvali, daje dobro, prec se oglasi: tega sem jaz pridelal. Ce pa kdo reče, da je kislo, pa dé : kaj morem jaz zato, takošno je, kakoršnega je Bog dal ! —
Prej ko so grajščine svoje pravice imele, odkril se je naš Bu-telj-Matevž že na dvorišču, kedar je v poslih v grajščino prišel. V kancelijo pohlevno in počasno stopivši, da ne bi gospodov škricarjev pri pisariji zmotil, položil je klobuk pod klop blizo vrat, ali pa v tisti kotič, kamor je gospoda navadno pluvala, ter mirno in potrpežljivo sred izbe stoje čakal, kedaj se bodo gospod „Ferboltar" nad njim zadrli. Ferboltarja, beriča in pa hudiča — te tri gospode je v eno vrsto postavljal. In ta strah pred kancelijo ga še dan danes ni čisto prešel. Le poglejmo ga, kako se mu roka trese, kedar v kanceliji kako nemško pismo podpisuje.
Sploh le dvoje pisem pozna, ki jih redno iz kancelij dobiva. Eno, na ktero mora davek plačati, in drugo — tako zvani „cegelc" — ki ga v vojnike kliče. Rad plačuje odmerjeni davek, samo da ima s čim. Enako radovoljno stopi v vojnike, kedar ga cesar pokliče. V prejšnjih časih je po štirnajst let moral za bobnom hoditi; stopal je verno in zvesto za njim; v vsaki bitvi se je skazal hra-« brega junaka.
Nikjer na svetu nima oblasti zapovedovati, ž njim pa hoče vsakdo komandirati. Le doma, do koder njegov kap pada in do koder ograja
305
njegovega dvonsca sega, tam ga sluša vse, kar uhla nosi. Ustavnosti in parlamentiranja on ne pozna in ne trpi. Med svojimi štirimi mejniki in nad svojo družino še vse huje zapoveduje in ukazuje, kakor samodržec ruski cesar. Kedar on zarenči, da se mu zobje do zadnjega kočnika pokažejo, ta čas poskačejo otroci v zapeček in omolk-nejo, kakor bi se bil škanjec med vrablje zaletel. Samo „ta stara" se včasih predrzne kaj malega besedo vati in ugovarjati, pa boje se, da ne bi mahom Jupiter tonans pretvoril se v Jupitra fulminatrixa, tudi ona rajša jezik mirno za zobno ograjo drži.
Otrok ima naš Butelj-Matevž, kolikor zajec mladih. Njegova ta stara ga redno v treh letih štirikrat za očeta postavi. Okoli njegove bajte je vse živo samih mladih Butelj-Matevžkov. Iz vsega tega pa se more sklepati, da Butelj-Matevževega roda še ne bo tako brž konec, čeravno bi ga nekteri radi na kisli juhi posrkali.
Kar pa ves svet ne more Butelj-Matevžu utajiti, je to, da je hudo pobožen. Vsaki dan se po trikrat prekriža, vse začenja v božjem imenu in končava v božjem strahu. Rad hodi v cerkev, in še rajši v procesiji za križem, kedar ga ob veliki suši po polji okrog nosijo. Večkrat gre tudi z bisago na božje pote, na Višarje, na Sveto goro, k Mariji na jezeru, v Bistrico na Hrvaškem itd. Rad daje v božjem imenu revežem in cerkvi, in spolnuje božje in cerkvene zapovedi vse po redu na tanko in točno kakor malo kteri.
Kar je velika nesreča za našega Butelj-Matevža, je to, da ima^ le malo dušne hrane. On je sicer bistra glavica, če niso gospod fajmošter krste ga preveč s „sal sapientiae" cincarili. Ali kaj mu pomagajo vse dušne zmožnosti, če so pa zakopane v njem kakor zlato sredi gore. On je kakor divji konj, moči ima, voziti pa vendar ne zna. Tista pridiga, ki mu jo fajmošter vsako nedeljo s prižnice naredé, to je vsa in edina edincata hrana, po kteri se njegova duša pase.
Enkrat so mu fajmošter Novice priporočili rekši, da se bo iz njih mnogo koristnega naučil. Pokazali so mu je in za branje ponudili. Vzel je je, ali samo zato, da se ne bi gospodu fajmoštru zameril. Ogledaval i e je z ravno tistim veseljem, s kterim rekrut ogleduje svi tlo puško, ki mu ima življenje in domovini čast braniti. Iz prva je kaj trda šla z branjem, očala in vse ni nič pomagalo, )ismenke so le skakale druga vrh drugo. Bral je naš Butelj-Matevž, takor bi voz čez kamenje trkal, zdaj se je spotikal, zdaj zastajal. Pa vsaka cesta se s časom ugladi, in tako je tudi naš Butelj-Matevž na zadnje prav točno bral. S časom so se mu Novice tako prikupile, da si je je sam na svojo roko naročil, in eden najzvestejih njenih naročnikov ostal. Hranjeval je je v posebnem omarnem predalu, ki je bil za vsakega in slednjega „nollime tangere". Fajmoštru pa ni vedel dosti hvale zato, da so ga na Novice napotili.
Prebral je pa naš Butelj-Matevž vsak noviški list od konca do kraja, še celo astronomične in mitologične sestavke, da-si ravno lih ni razumel. To je pa storil iz tistega razloga, iz kterega štrue kamenje požira, da najme druge stvari bolje in laglje prekuhava. Plod branja Novic ni dolgo izostal, Butelj-Matevž je postal najpre-
306
vidneji mož, najumneji gospodar cele soseske. Naučil se je iz Novic, kako treba z gnojem ravnati, kako se hlevi čistijo, in kako se z ma-Šinami, in sicer z manjšim stroškom, zemlja obdeluje. Pozvedel je iz njih marsičesa, kar se po svetu godi in je svojim sosedom pripovedoval." Po noviških svetih je raslo njegovo blagostanje od dne do dne. Novice so zbudile v njem spečo čut narodne svesti, da sam ni vedel kedaj, postal je slovenski domorodec.
Na zadnje se je zmožil in sklenil tudi enkrat kot „kmet" v Novice pisati. Prilika se mu je v kratkem ponudila. Bilo je konec šolskega leta. Naš Butelj-Matevž je imel več svojih frkolinov v šoli, in šel je pražnje oblečen k skušnji, da se sam prepriča napredka svojih fantov. Počastili so skušnjo s svojo nagočnostjo tudi „Bezirk-Forštear", sploh znani veliki neprijatelj slovenskega naroda. H koncu so se tako daleč ponižali, da so nekoliko besed na mladež v slovenskem jeziku polomili. Oča Butelj-Matevže vo slovensko srce se je kar to-3Ilo o sreči, ki je s tem slovenski narod doletela, še solze so je 3Ile skoro od samega veselja posilile. Lejte si vendar, tako so si mislili, tak gospod, ko so „Forštear", pa slovenski govore! To bo pa že dobro za slovensko reč v našem becirku! Predno je še nem-škutarski Forštear" zadnjo besedo izgovoril, že je naš oča Butelj-Matevž široko zeval, kakor bi si hotel dati zob izdreti, da na vsa usta zakriči trikratni „Živio" in „Slava"! To vse je lepo spisal in Novicam poslal. Nazadnje je pa zdihnil v svojem dopisu: o da bi Bog dal veliko takih Forštearjev Slovencem!
Odsehmal je redno Novicam dopisaval. Opisoval je nove orgle in zvonove, javil kakošna bo letina, tožil o ognji in toči in o enakih pripetljejih. Fraze kakor: razume se kalcor zajec pri bobnu; njegova beseda je glas vpijočega v puščavi; da se pravica prav spozna, treba je čuti oba zvona; to je toliko kakor bob v steno, ta in enaka besedila ima vsa v mezincu. Ravno tako ve na pamet postavo o požiganji ljubljanskega maha in o pogozdovanji Krasa, o kterih stvareh se je pri nas razmerno že ravno toliko pisalo, kakor pri Nemcih o Slezvik-Holsteinu.
Prišle so volitve srenj skih županov. Butelj-Matevž je znal edini „pisati in brati" in se z gospodo pristojno razgovarjati. Koga drugega bi bili izvolili kakor njega ! In res postal je „župan mož neslan."
Obrazi iz narave.
(Spisal Milko.)
ra.
Kakor med ljudmi, je tudi v kraljestvu živalskem nekoliko tacili postopuhov, ki se jim bolje zdi uživati kakor pa delati, sploh pa bolj po gosposko živeti in pametno rabiti to, kar si drugi s trudom pridobe.   Da si tega tujega blaga ne prilasté po pošteni poti.
307
ampak z zvijačo in silo, to jim je malo mar. Kdor je močneji, ta ima tudi več pravic. Zvitemu lisjaku se priljubi umetno prebivališče neke kune in vzame ga v posest; ali je kuna s tem zadovoljna ali ne, o tem ne praša. Pa uboga pregnana kuna tudi ni dosti bolja ; najde prostorno veveričino gnjezdo in meni nič tebi nič se vleže va-nj. Pač čudno gleda gnjezdo pošteni gospodar, ko najde v svojem domu nepozvanoga in nepričakovanega gosta, pa revež si pomagati ne more. Vsemu svetu nadležni vrabec opehari s silo in zvijačo za gnjezdo nedolžno lastavico itd. Najhuje pa v tem oziru ravna ku-kovica, ona ni zadovoljna z enim samim gnjezdom — se ve da tujim, ker svojega nobenega nima — in zidati je ^— kdo bi se toliko trudil •— ampak poišče in porabi jih toliko, kolikor se jej ravno zdi.
Ze Aristotel piše: „Kukavica leže vgnjezdu, ki si ga ni sama zidala, ampak v gnjezdu kacega manjšega tiča. Ako je našla že kaka druga jajca, požre je in znese svoja." Nekoliko ima Aristotel prav, pa jo vendar sodi prehudo, tujih jajcet vendar ne je, v tem jo moramo zagovarjati.
Kukovica ima grličino velikost, le kljun njen je gladek in malo zakrivljen, noge kratke pa kremplji kaj ostri, in en prst obrne lahko naprej in nazaj , kakor se jej ravno poljubi. Dolga je skoro 14 palcev, toda polovica te dolgosti pride na rep. Barve je pepel-nate, le spodaj je belkasta in počez temno pasasta; rep je črnkljast z belimi pegami, noge žolte.
Gibčna postava in maroge na spodnjem životu spominjajo na* jastroba, zato je imelo ljudstvo tega za spremenjeno kukovico.
Na spomlad, še meseca aprila, pride k nam iz južnih toplejih krajev, pa vendar bolj zadnja med vsemi selivkami. Saj tudi prej nima kaj delati; ona lepo počaka, da napravijo druge bolj marljive tiče čedna gnjezdeca za njene mlade in pa da se izleže'dosti gosenic, ki se njenemu želodčeku nekak najboy' prilezejo. Svoj prihod naznanja okolici z glasnim krikom. Toda samo samec kuka, samica kvaka. Vsak parek si izbere svoje lastno stanovanje blizo gaja ali gozda in v svojem okolji uro ali vsaj pol ure na daleč ne terpi druge kukovice. Kaj prikrito leta z drevesa na drevo, zbiraje črvad vsake vrste, zlasti pa jej diše gosenice in čem bolj so kosmate, tem rajša je ima. Po deblih pa vendar ne pleza, ampak seda na veje ali pa zaletuje do žita. Od začetka junija do srede julija znese samica vsak teden eno jajce, pa nikoli v svoje gnjezdo, ker ga nima, ampak v gnjezda malih pevcev: sternadka, škrjančka, slavca, penice, treso-repke ali pastaričice, da, celo v gnjezdo malega kraljička.
Samica leta v tem času pri zemlji okrog in kakor mačka se plazi okoli najdenega gnjezda in ko nobenega domačih gospodarjev ni doma, se vsede v gnjezdo in znese svoje jajce k drugim. Kuko-vičino jajce je v primeri k njeni velikosti zelo majheno, nič vece ni kakor vrabčevo. Gasi pa se zgodi, da hoče znesti v gnjezdo, ktero je našla v kaki drevesni duplji. Ako sta votlina in gnjezdo maj-lena, znese jajce na tla, po tem je vzame v kljun in položi v gnjezdo.
308
Samo od sebe se nam vriva prašanje, zakaj kukovica svojih jajček ne izleže sama? Odpoved je lahka, saj je dokazano, da kukovica ne znese vseh jajec na enkrat, to je, kmalo eno za drugim, ampak na die časa tako, da bi za vsako jajce posebej morala staviti gnjezdo.
Kako pa pozna kukovica gnjezda svojih dobrih rednikov? Kako pozna, da se tudi oni žive s tacim merčesom, s kakoršnim se njej pristreže? Kako more zaupati svoja jajčeka tako različnim gnjezdom, toplim in merzlim, suhim in vlažnim?
Najde se kukovičino jajce v gnjezdu, spletenem iz suhe trave in narejenem le bolj po vrhu, nezavarovanem proti dežju in vetru, ?? tudi v gnjezdu skrbno spletenem iz mahu, mehke trave in istja, znotraj vloženim z volno in perjem, na verhu pokritem in okoli in okoli dobro zavarovanem, da noben veterček ne more do njega. V tacem gnjezdu mora biti meseca junija zelo vroče. Najde se pa tudi v vse drugačnem in ravno nasprotnem gnjezdu poleg močvirja, ki ni druzega, kakor izdolbena jama v vlažno zemljo, nastlana z nekoliko rastlinskimi bilkami. Pa vendar se v vseh teh gnjezdih razvije kukovica čila in zdrava. Kako čudna je ta tica, da se v mladosti tako malo zmeni za mraz in gorkoto, za sušo in mokroto, potem pa, ko je dorasla, se mraza in moče tako boji.
Moglo bi se misliti, da se tiče, ktere če kukovica s svojo zalego počastiti, temu ustavljajo in branijo, pa ravno narobe Je. Tički ti veselo obletavajo kuko vico in imajo veliko radost nad toliko častjo, ki se jim skazuje, akoravno njihovemu lastnemu zarodu v pogubo. Zavolj ene kukovice pogine navadno 5—6 drobnih pevcev. Kukovica položi namreč svoje jajce v gnjezdo k unim in male rednice izležejo vse skupaj. Lastni mladiči ostanejo se ve da majheni. Kukovica pa raste grozno hitro in kmalo posede tako rekoč celo^gnjezdo. Stari reditelji imajo na tako vspešni rašči veliko radost. Čim bolj kriči, tim več mu znašajo hrane; na uboge lastne mladiče pa se pozabi, velikan v gnjezdu jim tako rekoč vso hrano iz kljuna izterga in ko še bolj doraste, je pa še iz gnjezda pomeče.
Brž ko dospela kukovica iz gnjezda izleti in na bližnje drevo sede, pusti slišati svoj jasni in zvočni glas in hipoma se zberó vsi manjši tički iz okolice okrog njega in donašajo mu iz vseh krajev gosenic in črvičkov. Prav lahko se zgodi tu, da kukovica, ker ima tako velik in oster kljun, malemu tičku, ki mu prinese piče, glavo razkljuje in zato, mislim, se je raznesla med ljud povest o nehva-ležnosti kukovičini.
Ginljiv zgled marljivosti in skrbljivosti kukovičinih rednikov nam pripoveduje sloveč natoroznanec, ki se je zlasti s ticami veliko pečal. V pozni jeseni, pravi, ko so že vse druge selivke zapustile naše kraje, videl sem še večkrat dve pastaričici, ko ste posebno marljivo^ nabirali mnogovrstne črviče, ki pa so bili že tudi težko najti. Čudno se mi je to zdelo, jel sem ji opazovati in videl sem, kako ste s hrano v kljunih letali k enemu drevesu. Gr ein bliže, kar zagledam veliko kukovičino glavo moleti iz tesne votline.   Notri je
309
bilo gnjezdo, luknja je Jbila premajhena, kukovica je dorasla in ni mogla več ven. Rednika, drobni pastaričici, se nista mogla odločiti, zapustiti svojega rej enea, kajti moral bi lakote poginiti. — Milosrčni mož je odprl votlino in velika kukovica je zletela na svobodo. Rednika sta zagnala radostni krik; še nekaj časa so se vrteli nad okrajino, kmalo pa so odleteli vsi trije skupaj v topleje kraje.
V Afriki ima kukovica čez zimo mnogo sorodnikov, več ali manj njemu podobnih.
Kukovica je pri Slovanih sploh v slabem imenu, vendar pa dostikrat zelo pomembna. Kdo še ni štel spomladi, ko jo je prvikrat zaslišal, njenih glasov: saj nam naznanja, kako dolgo življenje nam je še odmenjeno na zemlji; kdo ni pogledal o ravno tej priložnosti v žep, če je kaj cvenka? saj ima biti vse leto tako: in gorje lepi deklici, ko bi jo oponašala — ob svojo lepoto bi bila.
Narodne stvari: priče, navade, stare vere.
(Nabral in razglasil M. Valj a vec.)
(Dalje.)
X. Hajduki (velikani)J
Gda je rod Hajduški skoro zumrl, bila je samo jedna devojka ostala i gda je ta bila na smrtni posteli, reče, naj joj daju prst deteta, a ljudi joj daju železni klin. Ona ga vzeme inprogrizne pa reče: i ov rod bu jak i moguč, nu tak no, kak smo mi bili   Bednja.
XI. Pozoj.
1. Pozoj je veliki kojn s kreluti, leti po zraku a ž njega letiju strele i veliki vetri. Živi vu velikih mlakah vu mlaju. Takvi su djaki, ki ga zajašeju in onda ideju vu harapinsku zemlu ; tam ga kupuju. Bednja.
2. Pozoj postane od ribe; ako se riba v zemljo zamulji, na-vek vekša rase i onda postane kak kuščar; gda se pak on počme pod zemljom gibati, postane v onem kraju veliki potres. Prelok v Medjimurju.
3. Pozoj je tak velika živina, da od jednoga varaša vu zdencu ima rep a vu drugom varašu glavu. Veliju, da su takvi pozoji, kaj imaju devet glav. Kreluti ima takaj pak se zdigne vu zrak i odleti si pak drugam luknju iskat, gda si je vre jedne zadovoliL Koprivnica.
fßi 4. Pozoj se najde v velikih berekih i v takših mlakah, gde voda navek zvira, ali pa pod cirkvami ali pa pod gradi. V keroj mlaki je on, s tiste se vsako utro kadi prie, kak sunce gor pride. On je globoko notri v zemlji pa dere črne škole dijak zanjga zezvé,i
310
te hodi vsako leto nad njim molit pa vsakokrat, gda moli, te malor više pride,   Gda pa se zgodnja, te pa pride pa tak dugo moli, kaj. glavo vün pokaže. Te moli tri molitve pa pri vsakoj molitvi se malo. vtin potegne, a pri tretjoj celo vün pride, te "pa črne škole dijak nanjga viizdo dene, te pa ga jaše v litrno deželo, kaj tam se od; jega hladijo, tam ga zakolejo pa ga te tržijo. On je več klafti4)v dug, zgledi kakti velka kača, samo kaj peruti ma, ka škržabec. Ci on v zemli z repom gene, te se \"se strosi, kak da bi potres bio. Prie kak ga ti dijak vün spela, te hodi po veséh okoli prosit za kiselo mleko ; či mu nič né dajo, te on tam pozoja jaše, te pa vse toča potere pa» viher vse šume no hiže spodere,   Lidjé, či ga poznajo, te mu vsei^ radi dajo, kaj želi; ali on se rad preobleče, kaj ga nišče ne pozna; pa te prosi, Či pa je pozoj pod gradom ali cirkvoj, te ga lidjé ?????. prosijo, da ga ne bi vün^spelo, kajti te on cirkvo ali grad podere^ pa vejko škodo napravi, Či pa se preveč zgodnja, te živino celo guta, či se tam pase, gde je on.   Za tega volo ^ga črne škole dijaki vün gonijo z naše dežele, da kvara ne dela.   Crne škole dijak more biti trinajst škol vučen,   V črno školo jih samo dvanajst ednok vzemejo te pa na zadnjo, gda škola mine, donese jihov profesar edenejst knig te pa ih hiti med je; keri knige ne dobi, tisti te more pozoja goniti,. Keri je ne dobjo knige, tisti dobi knigo drugo, v keroj je zapisano, kak se pozoj goniti more, — Ednok je črne škole dijak dva pozoja na enem mesti vün spelo a poleg je en pastir paso, te pa mu reče črne škole dijak, naj gre jahat. On pa je šo. Da so že jahali, opadne mu klobuk od velkoga vihéra dol.   Pastir pove dijaki, da mu je klobuk dol opo, a on mu reče, da sta že strašno daleč od tam, gde^ mu je klobuk dol opo. Oneja sta dojahala v ütrno deželo, tam sta. te spat šla, a gda se je pastir v utro zbüdjo, bio je pri svojoj živini a klobuk poleg jega, — Hum str.
Pazi: Skržabecrz topir; pótros, genet. petrósa~ potres.
XII. Torka, Torklja.
1. Jeden večer on tork pred kvatrnom sredom prele su prele dogo do polnoči i bile su vre gladne. Počmu se spominati, kaj bi jele i veli najstareša: koja bi išla na najže po slaninu? Najmlajša veli, da bu ona išla. Kak je došla na najže slanine rezat i vre je odrezala i štela z najža dole iti, pokazala se je od rafanjka bela velika žena i veli: „Torka ima doge noge, oglable oglable i tebe o-globle." One dole su ju čekale, kaj tak dogo dela, kaj je nega dole. Na jen put hiti ruku oglabanu, zatem nogu dole i tak je 'se kosti metala. One su se prestrašile i pobegle. Drugi den su išli gore gledat pa nisu nikaj najšli. Varaždin.
2. Kakšna je glih Torkla, to se ne ve; samo to, da hodi ru-žit po noči na nahižih, a najbole ruži okoli rola. Deca se je naj bol bojijo, z joj se strašijo, da nebi hodili na nahiž suhoga sada krast. — Tak je ednok ena mati s svojoj kčerjoj prela. Materi je kodila zmenjkala.   Mati reče kčeri, naj joj gre na nahiž po kodilo.
311
No jo je bilo strah, zato si je mati sama šla po kodilo na nahiž pa ga ne jako dugo dol ne bilo, zato gre kči viin pa jo zezove: mati, mati, kaj ne donesete kodile? A na nahiži je nekaj odgovorilo: hr-dam, hrdam ! Kči to posluša pa jo strah grata pa odide nazaj v liižo. Matere še ga le ne bilo, zato še gre ona enok vün pa zove matere a joj nekaj odgovori kak prie pa hiti eno kost dol.   Na to ona se ' prestraši pa odbiži k sosidi. Drugi den so šli gledat pa najdejo kosti % vse obglodane od matere, kajti jo je Torkla pojela. — Hum str. Pazi: lirđati ~ glodati.
.it*
Xlil. Mura, Mora, Mula, Truta.
1. Mura hodi ljudi cecat. Ona je zlobna ženska, more se čez klučenicu prevleči. Onomu, kojega ceca, postane mučno, čuti samo težko breme na sebi a nemre govoriti niti vikati. -- Tak su bili dva detiči, koji su skup spavali. Jednoga je mura cacat hodila i nikak se ne je mogel je obraniti. Jeden put je na kraju spal ß pak kre zida, ali vso zahman, ona ga je ipak mučila. Cecki su mu nabrekli tak, da je imel skoro tak velilce kak devojka. Na jeden put sezmisli i reče pajdašu: čekaj, ja bum ovu noč na nož moju spavačicu dočekah Leže si na hrbet a nož je držal nad prsamivuvis špicom. Mura dojde, nalegne na njega ali na jeden put zapišči i opadne z njega -ženska, a to je bila suseda ne daleko od njega, kojoj se je on zameril,
a ljudi držali su ju za coprnicu. Varaždin.
2. Mora naliči mački i ima pet nog. Ona najrajši sisamužke. Grda dojde človeka sisat, onda joj telo vani ostane, samo ide para nutri. Ako človek jako zaspi in na hrbtu leži, dojde mura pa ga tak dugo sisa, dok ga čisto ne izmuči. Gda na človeku leži, strahovita je težka, da se človek nemre ni meknuti in da komaj diše. On, kojega sisa, postane jako suh i kaj god je ali pije, da bi postal debel, nikaj ne hasni a prsa dobi kak dojkinja. Veiiju, da se coprnice pretvaraju vu mure pa da se moreju tak tenke napraviti, da čez kakvu god malu luknjicu v hižu dojdeju. — Bili su dva detiči. Ovi su hodili vu štagel spavat. Jednoga je hodila mura saku noč cecat pa je jako suh postal. Pita ga njegov pajdaš, da kaj mu je, da je tak suh a predi je bil debel. On njemu ni štel nikaj kazati. Nu jen put, kad je bil vijen (pijan), pita ga pak mu onda pove, da hodi saku noč na njega nekakova stvar tak žmehka, kaj si niti nemre predehnuti. Onda rugali su mu se 'si : govorili su mu, da hodiju mački morti na njega ležat. Nu za nekuliko vremena dojde jedna baba tam i pita njega, da kaj mu je, da je tak bled i suh. Ovi pak njegvi pajdaši su mu se smejali pak govorili, da mački imaju na njem sležišče. Ova pak baba odide i reče, da dojde za jedno šest danov i da mu onda pove, š čim si bude to odpravil. Ov njegov drug ide pa mu reče, da naj si na njegovo mesto leže. On to včini nu mura je i na onem mestu njega naj šla. Na to mu reče, da naj, gda dojde mura, njega zbudi, da ga on vre obrani. Nu tak je to bilo. Kad je mura došla, onda je on išel pak ga je durnul. Ov mam skoči, prime njega i peta po njem,
312
nu nikaj ne je mogel prijeti, i tak odide pa si nazad leže i zaspi. Kesneše delali su kajkaj : mursku tacu su risali, nu nikak nisu mogli osloboditi ga. Dojde ta baba i kaže mu, naj ovu noč ne spi i naj 30sluša, kud bu mura po lojtri gori išla; onda naj se stane i naj ojtru hiti doli. Tak on včini. Kak je mura išla gori, mam skoči i hiti lojtru i tak se je ona prestrašila, da je več ne došla. Za kratko vi'erae bil je on pak tak crven kak i predi. — Jen put bili su dva čizmarski detiči. Jeden je bil jako bled. Onda ga drugi pita, kaj mu je. On odgovori: dragi moj, da bi ti znal, kak mene saku ?^???? ???? sisa! tak, da nemrem niti rukom niti nogom krenuti. Onda si je večer on drugi tam legel i čakal, jeli bu mura došla. Došla je i išla ga je cecat. On nju pograbi i ju tak drži, damu se ni mogla iz ruke zmeknuti. Onda su triput luč donesli, ona ju saki put vgasne. On, koj je nju držal, kriči: saka lukna božja, saka lukna božja! Mura mu se izmekne i tak je smradno zakadila, da je tri dni hiža smr- . dela. Varaždin.
3. Mora vidi se više put z vilami i ako koj vumre, kojega je ona sisala, izvadi mu srce pa ga da vilam, koje iz njega dragu mast napravljaju. Varaždin.
4. Ako moru vidi človek, dok još ne spi, onda odmah znikne. Tak je negdo imel pri sebi pušku, da ju streli, nu mora, kak dojde i spazi pri njem pušku, odmah znikne.   Varaždin.
5. Odpravi se mura tak, da si on, kojega sisa, metne pod glavu melnato vreče, ili da metne kre sebe metlu, da ju ž njom natera ; ali tu metlu mora si načiniti od božiča pa 'se do velikoga petka pred suncem saki den nekaj ; ili de se opaše z uzetom, koje melin na vodi drži; ili da napravi na vrata njejnu tacu. — Kojega hodi mura sisat, on se mora, gda spi, pokriti vrečami i pred vrata metnuti metlu. Varaždin.
6. Veliju, da su takvi ljudi, kaj ima mura na nje vlast, da hodi saku noč k njim pak iž njih krv sisa. Mura more k sakomu Človeku dojti, ali saki mora paziti kak spi: ne smi nigdar na pieci' spati i ruke od sebe hititi, drugač dojde mura k njemu spat. On ne vidi niš na sebi, samo mu je težko. Grda takov človek muru s sebe stira pak ju zapre v hižu a on pobegne van, onda čuje kak javče z ženskim glasom. Mura je kak žena v beloj opravi jako tenka. Kojega mura sisa, naj napravi na vratih murinu nogu i to v jednom i več nigdar k njemu ne dojde.   Vuk o v ci.
7. Mora je stara zakleta puca, ako ju gdo vubije, onda je zveličena. B e d nj a.
8. Mora najrajši dojde malo deco po noči cecat, pak gda dojde čez zaprta vrata, leže se na dete tak da se genoti nemre, pa ako očeju deco od nje osloboditi, moreju pod dete deti vreče i praproti, onda odide.   Sobo ti ca v Medjimurju.
9. Koga dojde mora cecat, naj se samo drugi večer žaklom pokrije ali si namaže šmrklom cecke, pa ne de več nigdar prišla. Sv. Ana str.
313
10. Mura hodi takaj na svinje i kudgod hodi, cmu6e i od svinje se odpravi, ako se triput z vrečom svinče vudri.  Varaždin.
11. Grda ma to nevoljo, kaj ga mora ceca, nariše na vratih i na oknih njejno peldo i gda gre spat, vzeme metlo pa jo prisloni kre sebe. Gda mora pride, pograbi metlo, vudri jo tri pot. Zdaj skoöi mora v okno glin v svojo peldo i tak se vudri, da mrtva opa-de.   Sv. Ana štr.
12. Mura (blizu Lepeglave govori se Truta) ne nikaj drugo, nego nočna ženska, samo redko gda mužka glava. Mura je velika i težka žena, tenka i visoka kak jena žrd. Gda leže na človeka, tak je žmeka, da se ne more krenuti niti genuti i ako bi samo j e den frtal vure na njem bila, bi moral mreti od težkoče njejne i naj jakši človek. Mura hodi človeka cicit a više put i žene ali žene samo ledične, a mužke i oženite, i hodi tak dugo, dok ju človek ne odpravi. Taj bes je tak žmehek, da, ako hodi na koga samo mesec dan ga cicit, prehudi tak jako, da je tak suh kak je na sem svetu trta.   Zamladinec.
13. Mura postane saka ona žena, koja si napravi, da ne more zanositi dete a z mužkim živi i sudjeno joj je bilo, da bi bila morala decu roditi. Gda takova žena mrne, mora po smrti hoditi na ov svet druge ljudi cicit i mora se treti po ovem svetu i mučiti tu-liko let, kuliko bi bila morala dece roditi, i na drugom svetu tuliko dece roditi, kuliko bi bila morala na ovem svetu imati, ali mora sako i sledne pravo svoje dete pojesti. Nekoje žene bog vre na ovem svetu kaštiguje, da moraju iti druge'cicit, a to su one, za koje ga moliju sudjenice. Dojde k njim smrt pak jih vodi bog zna kud i kak daleko. One se pretvoriju v nekakvu drugu stvar, da moreju vuhižu dojti, kaj ne odpreju vrat i postaneju isto tak žmeh-ke kak i one, koje hodiju z drugoga sveta na ov svet. Zamladinec.
14. Bila si je jedna žena vu Starem Pogorelcu to činila, da ne mogla dete nikak zanositi a z mužkom glavom je živela. Bila je zela bogatoga človeka. On je navek prosil boga, da mu bog daj barem jedno dete. Ona se je držala nanje (gizdavo), gda su morale druge žene decu prati i snažiti i k njim se stajati, i hodila je tak čista kak kakva pavica. Gda su se znale tak žene spominati med sobom, pak je ova rekla, da ima jako rada decu, onda su joj više put rekle: bos ti vre rada decu imela samo da boš barem dvoje ali troje imela, vre ti se zameriju. Nu je jezik prenesel pak je rekla;" nigdar za nigdar nete vidle vi mojega deteta. One su se mam zar šupile: kak bi to moglo biti, da ti ne bi deteta imela? pak je tvoja, mati barem imela više dece; muči muČi, am boš i ti imela, naj se. bojati za decu. Ali se je ona bognala, da njejnoga deteta ne bu nigdar nigdo videl na ovem svetu. A više put se tak skuplju i muž-ke glave ovak svetek pod kakovo drevo v 'lad (izgovori: flad) pak se spominaju i noriju delaju, pak su se smejali i s toga človeka, koj je imel takovu ženu pak su mu rekli: ti ali ne živiš ž ženom, ali kaj drugo more biti, da nemaš baš nijednoga deteta? A on je
Glasnik IX. te&j. 24
314
rekel: ja bi rajši imel jedno dete, ako ne bi bilo vekše kak palček, nego jezero forinti, samo da bi barem nekaj i ja imel.  A drugi mu je rekel: ti ja dam jedno pak si je zemi. A on reče: ne ču ja tak, nego ja velim, da bi ga moja žena porodila, to bi ja rad.   A drugi mu odgovori: to je tvoja muka, kaj bom ja s tem.   Na to su pa-inetno rekli ovi ljudi, ar su bili sami oženiti: morti ne tebi sudjeno ž njom nikaj imeti, pak zato ne more zanositi, da bi gdo drugi ju . bil zel, morti bi imela onda.   Na to je rekel: težko, ar sem sejnal nedavno, da si je ona 'činila pak zato ne more zanositi.   Pital sem ju ali ona je rekla, da to ne nigdar niti pomislila, ne da bi si to išče napravila.   Delali su si noriju išče jen čas tak dugo, da je on rekel: kaj mene briga, gdo goder bil bi otec, samo da bi ja imel sina ali čer, išče bi mu piti dal; vuk zakoli bika, samo da je doma tele i krava.   I sneha je z drugim kojim pregrešila, ali ne ipak mogla zanositi.   Vezda je bilo i njoj žal, ar je prvo on nju krivil a ona njega. Vezda se je setila, kaj je to napravila i za koga skrbi, a muž joj je više put rekel : a ma draga žena, slaba ti je ona zemlja, na kojoj ne rodi kruh.  — Gda Je tak cele mlade dane prevodila, došla je malo po malo i starost, ali išče ne bila stara, gda Je mrla, tak četrdeset i osem let.   Gda je bila vre na smrtnoj posteli, rekla je mužu, da je njejna vura došla i da bu mrla pak mu je povedla, kak naj živi : kak se naj vlada.   On joj dopela popa, da bi se spo-vedla, ali ne štela ni popu povedati.   Nu ne mogla mreti.   Onda je muža nazad k sebi zvala pak mu je rekla: naj me, naj me, moj dragi mož, ostaviti do moje skradne vure.   Mož se je razplakal, onda i ona pak mu je počela pripovedati, kak su oni gospodarili skupa i kak im je falcio jednoga deteta i rekla je: jesem, Jesem ja kriva to, kaj mi nemamo nijednoga deteta, ar su me 'putile k. ... babe, da naj tak probam, pak sem probala i je prava živa istina 5ak nisem mogla zanositi.   Oprosti mi, moj dragi ljubljeni mož i mšveni, oprosti mi ti, morebiti bi mi i bog oprostil; ja te lepo prosim i molim, oprosti mi i povedaj slobono.   On joj je rekel: draga žena, ja ti opraščam 'sega srca i bog ti naj oprosti.   Kak je to rekel i za ruku Ju prijel, mam je dušu spustila.   On se je počel pla-^ kati i 'sega grla narekati.   Mam su 'si došli vu hižu, pokleknuli si i molili za dušu.   Jeden je išel popu, drugi su ju išli 'mivat i oblačit.   Gda su ju oblekli, onda opet su joj za dušu boga molili.   On ju je dal lepo pokopati i sprevod napraviti po običaju. Nu ov doveo oženil se je drugi put i svojom drugom ženom živil krepostno i poj božno i za kaj je boga prosil, da bi mu dal barem jedno dete, zbilđ mu je bog i dal.   Dobil je jednoga dečeca i navčil ga je pametno živeti i pošteno, da je tak pošteno 'se znal, gda je bil star samo dvanajst let, kak kakov starec prek šestdeset let. Nu ova žena, koja si je bila 'činila, ne jeno mesec dan nigdar hodila v Stari Pogore-lec.   Med tem toga morebiti, da je hodila po drugi' seli'. i
' (Dalje prih.) 3
315
^ Narodne pripovedke. 
(Zapisal F. Plahtarič)
3.  čuden strah. .
Neki oce je zmerom zdehal. To se je dozdevalo njegovemu sinu Čudno in neko nedeljo ga vpraša, kaj da je to? Oče mu odgovori: „To je strah". Ali radovedni sinček ni bil zadovoljen in prosi očeta, naj mu vsaj pove, kakošen je strah? Oče mu pravi: „Bei je, pa rumen kljun ima." Sinček prosi očeta, naj bi mu dal nekoliko novcev, da si poj de iskat strahu. Oče mu da šmarno petico. Sinček se napoti po daljnem svetu in pride tretji dan do jezera, po kterem je plavala žival, ki je bila bela in je imela rumen kljun. On skoči v vodo, jo zgrabi, stisne in pravi: „aa, sedaj te pa imam! Ti si bel in imaš rumen kljun!" Urno ga nese očetu in mu pravi: „Vidite ga,» oče! Pa še živ je in poje!" „Jurček!" mu odgovori oče, „to je gos,~ a ne strah". „Saj ste rekel, oče", reče sinek, „da je strah bel inima rumen kljun ; ta je pa ravno tak. To je že pravi strah in spra-, vim si ga dobro !"
   4. Trojih dobrih svetov.
Imel je oče tri sine in ženo, premoženja pa nič. Skrbe in premiŠljevaje, kako bi živil ženo in sine, sklene iti po svetu, da si česa prisluži in prihrani. Potovaje po tujih deželah, pride v nek grad. Prosečemu službe pravi grajščak, naj ostane pri njem, ker nima hlapca. Služil je pridno. Čez nekoliko let prosi grajščaka, naj bi mu dovolil, da gre domu, ker bi rad vedel, kako se imajo sinovi in žena. Grajščak ga vpraša, koliko hoče plače? On mu odgovori: „Ničesar nisem bil prinesel in ničesar nečem odnesti; dajte mi, prosim, dober svet, in bodem vam zadovoljen." „Dobro!" pravi grajščak. „Prvi svet je: hodi zmerom po stari cesti; drugi: ne bodi radoveden; tretji: stori rajši jutri, kar bi rad storil danes." Pred odhodom mu da grajščak še rumen kolač, v kterem je bilo polno suhih zlatov; ali veli mu, naj ga ne načne pred, nego pride domu. Oče se poda proti domu. Na poti se mu pridružita dva kmeta in ga nagovarjata, naj bi šel ž njima po novi cesti, ker je stara grda. Prišli so namreč do razpotja. „0 ne," pravi on, „jaz pojdem rajši po stari cesti, ker mi je gospodar to svetoval." Knaeta gresta po novi cesti, on pa po stari. Ali, glej ! kmalo zasliši glasove, „dajta nam novce, ali vaju pa ubijemo!" Reveža sta se branila, in razbojnici ju ubijejo. Napadli so ju bili namreč tatje. „Prav sem storil," misli si oče, „tudi meni bi se ne bilo bolje godilo. Prvi svet je dober." Potovaje dalje, pride v mraku v neko vas in prenoči v bližnji krčmi. ]^ri večerji zapazi, da pije krčmarica vino iz človeške crepine. Mikalo ga je, da bi je vprašal, zakaj pije iz nje; ali spomni se drugega grajščakovega sveta: ne bodi radoveden. O zori odpotuje* dalje. Kmalo ga dohiti krčmar in mu veli: „Prijatelj, zakaj niste vprašal moje žene, čemu pije iz človeške crepine vino? Doslé jo je
316
se vsakdo vprašal, samo vi ne." „Kaj mi je to mar?" odgovori potnik, „naj le piJe, iz česar jej volja!" Krčmar govori: „Vi ste rešil mojo ženo; Bila je vkleta. Tako dolgo bi morala piti iz crepine, dokler bi ne prišel mož, ki bi je ne vprašal, zakaj pije iz me. Vi ste tisti. Hvala vam." Drugi svet je bil torej spet dober, ro-slednjič pride oče v svojo vas. Najprej gre v krčmo, iz ktere se je videla njegova hiša. Pogledovaje, kje bi zagledal svojo ženo; zapazi jo, da se pogovarja z nekim drugim možem in ga je celo poljubila. Popade ga jeza, in urno napne puško^ da jo ustreli; kar se spomni tretjega grajščakovega sveta: stori raj še jutri, kar bi rad storil danes. Bile so pa ravno tisti dan v vasi tri nove maše; imeli so jih trije sinovi, kterim je šel oče po svetu, da jim prisluži živeža. Ko so se svatje gostovali, gre tudi naš mož v gostje. Sprejeli so ga gostoljubno; ali poznal ga ni nihče. Poslednjič jim sam pove, daje oče tem sinom. Koliko veselje sinom! Potem jim da kolač, naj si ga razdelé. Ko ga prerežejo, zakatalicajo se iz njega suhi zlati. Tudi bogastvo ! Mati je pa skoro veselja umrla, ko je spoznala svojega moža. v-^,.
Slovansko berilo.
L Tri ptičice.
(Srbska narodna pesem.)
??? ??????? ???? ?????????, €???? ???? ? ?????? ??????^^: ???? ???? ??????^ ??^? ???????, ????? ???? ?????? ??????, ????? ???? ??????-? ? ?????*: ??? ???? ??????^? ??:? ?????1|?, ??? ???? ?? ?? ????? ?????, Te e ????? ?????'? ????????; ??? ???? ?????? ??????, ??? ???? ?? ?????? ??????, Te 6 ?????? ?????? ????????; ??? ???? ??????1^ ? ?????-h, ??? ???? ???? ?? ?????? ?& ?????? ?????? ? ?????? !
?. Tiskarska umetnost.
(Iz češke Čitanke.)
Za Btary^ch času meli jen psané knihy.   Opisovanim zanaseli se*) zvlasté 2) klastemici. Pfepisy takove pozadovaly^) vsak mnoho
¦ I. >) Miza,
317
času a prace ; *) psané knihy byly tedy velmi drahé a vzacné. Sv. pismo staio mnoho set zlatych. Knihy tehda mivali jen'') knezi') a bohati lidé.
Pozdéji vyfezavali do dfevénych desk vselijaké®) obrazky, natirali je barvou, a vytiskovali je na papire neb na pergamente. Takove dfevofezy byly s počatku velmi hrubé. Brzo začali i jedno-tliva slova a prupovédi z pisma svatého rezati do dfeva, posléze i cele stranv. Melo-li se tisknouti, muselo byti prave tolik dfevénych desk, kolik kniha mela stran. Takova trapliva^) prace darila se arci velmi zdlouhavé.
?. PregOYori.
.sjj (Iz poljske čitanke.)
Wesolosó umyslu, ') miemosé i spokojnosé ^) zamykaja ^) drzwi przed lékarzem.
Ranne wstawanie a pózne leganie powraca utraconc*) dobra.
Aksamit i jedwab' ^) gasza ogien na kiichni.
Przyjaciel w potrzebie — przyjaciel przy smierci — przyjaciel za plecyma, — sa trzy siine mosty.
Milczenie i myslenie nikomu bolu nie sprawuja. ^)
Usta zamkniete in oczy otwarte nikomu jeszcze nie zaszkodzily.
Mlodošć i madrose nie siadaja na jednym stoiku.
Wprzód uczynione, a potem rozwazone, ') nie jednemu wiele ciérpien sprawilo.
lY. Moskva. \???
(Ruski.)
????-? ') ????????1??'? Poccin, ?????? ???«?? ?? ???????^ ^) ??1>???'? ?????? ??* ?????1? ???????????? ^), ?1>????!? ?????? ?????????, ??? ???????????1? ????: ?* ??????? ??????????? ??-??????????? ??????????? ?? ????-? ????????????* ??????^, ?????-???????? ? ??]»???????!? ; ?% ?????^ ???^? ??????? ?????? ????????? ??????????, ??????^??^ ^) ?????? ?? ????? 11?.1?????% ????* ^) ???????? ??? Poccih , ?????? ??????? ?????? ????, ????????????????? ????????? **) ?????????. ?????? ???????? ') ??^ ??? 11?????1{??% ????^????? Kieei ? ??????? ??????????? ! ?* ?????* ???? ??????1? ???????? ??????. ?-? ?????* ??????-???? ???????????? , b% ?????? ??????? ????^ ?????1? .... ? ero ????????? ???????????? ^) ???????????? ?? ?????*.
?. ') Pečati se; ") sosebno; Q zahtevati; *) delo;      vželčen, redek;  *) samo; ') dnbovni ; *) vsakovrsten ;  ^) težaven.
?. ') Dobra misel; ') zadovoljnost;  ^) zapirati; '') izgubljeno;  ^) žamet in svila; *) bolečine ne delati;  ') premišljeno.
IV.  ^) Postavši; ') daven; ') iznajdba, naprava;  ') rešitev;      homatija; ®) pomiriti;     osvoboditi; *) prepir o rojnem predstvu;     končevati se.
318
književni obzor.
Zgodovina slovenskega naroda. Spisal Janez Trdina. Izdala in založila slovenska Matica. V Ljubljani 1866. — Slovenska zgodovina se je bila — ako g. Trstenjakovih in Hicin-gerjevih preiskav naše stavodavnosti tu v misel ne vzamemo — pri vsej njeni važnosti doslé skoraj popolnoma vnemar pustila; s toliko večim veseljem pozdravljamo pričujoče delo, v kterem se nam slika z živo besedo zgodovina našega naroda od naj starših časov do konca francoskih vojsk. V prvih sedmih oddelkih (str. 1 — 56) je govorjenje o starih Slovencih sploh, kako so se borili z Grki, kedaj so se vselili v sedanji domačiji in pokristjanili in kako se jim je godilo do 15. stoletja. V naslednjih osmih razdelih (str. 56—117) se popisujejo razni boji Slovencev s celjskimi knezi, z Benečani in sosebno s Turki, ki so našemu narodu še vedno v živem spominu ; v teh bojih so se ska-zali naši miroljubni predstarši o raznih priložnostih prave junake, med kterimi slove sosebno Kacijanar, Herbart Turjaški, Jost Turn in Andrej Turjaški. V poslednjih dveh oddelkih (str. 117 — 144) se nam podaja pregled slovenske zgodovine do konca francoskih vojsk, ki so našemu narodu tudi marsikaj zlega prizadjale. Vse dogodbe se pripovedajo sicer bolj na kratko, pa jasno in tudi priprostomu bralcu lahko umevno, da ne dvomimo, da postane pričujoča zgodovina s časom prava narodova lastina. Vrh jako zanimivega predmeta pi-i-. poroča knjigo Slovencem tudi prelična vnanja oprava in nizka cena (60 nkr.). Sklepamo pričujoče oznanilo — presojo tega v mnogem oziru imenitnega dela prepuščamo našim zgodovinarjem — s srčnim voščilom, da si najde pričujoča zgodovina slovenskega naroda v najkrajšem času pot tudi med priprosti ljud slovenski, kteremu jo je g. pisatelj sosebno namenil.
* V Mariboru so prišle na svitlo „Drobtinice za leto 1865—66", napolnjene z raznovrstno nravno-podučno tvarino za cerkev, šolo in dom. Kar smo o raznih priložnostih izustili v hvalo prejšnjim tečajem, to velja v popolni meri tudi letošnjemu: Drobtinice so najboljša ljudska knjiga slovenskemu narodu in vredne, da bi se hranile in prebirale v vsaki slovenski hiši. Cena jim je po bukvarnicah 1 gld. 20 nkr.
* V Jeretinovi založbi v Celj i je prišla na svitlo izvirna vesela igra v dveh činih pod naslovom „Kteri bo?"; spisal jo je mladi slovenski pisavec Bogoslov Rogacki. „Kteri bo?" — pravijo „No-vice" je burka polna zdrave Šale, ki bode gotovo dopadla povsod, kjerkoli se bode igrala."
* Srbsko-hrvaško dramatično polje je obrodilo čvetero novih dramatičnih del: V Belem gradu je prišla na svitlo izvirna tragedija v 5 razdehh, ki jo je spisal znani pesnik M. Ban pod naslovom „Cvieti srbske" v slavo petdesetletne svečanosti, kar se je bila Srbija turškega jarma oprostila; — na stroške srbske Matice se tiska nova, tragedija „Maksim Crnojević" od L. Koštica; — v „Vili" se tiska
319
drama „Elisaveta knjeginja crnogorska" od Dj.Jakšića— v Zagrebu je izšla izvirna vesela igra iz zagrebškega življenja „Ljubica" od ^ A. Šenoa.
* Pariška mednarodna knjigarnica izdava zbirko narodnih poezij v francoskem prevodu ; v tej zbirki so prišle doslé na svitlo nektere epopeje in drame Indov, Nibelungi in Edda, nektere junaške pesmi starofrancoske, narodne pesmi vlaške; najnovejši zvezek pa obsega prvo popolno prestavo „Kraljedvorskega rokopisa" od L. Legera, ki se sosebno peča z življenjem in jezikom slovanskih narodov.
* Češke glediščne biblioteke so prišli štirje novi zvezki na svitlo : ' 57 zv. obsega: „Slepi mladeneč", činoigro v Sdjanjihod J. Tylain veselo igro v enem djanji „Vezen", ki jo je preložil Polensky, 58. činoigro v 5 djanjih „Ctizadostivy aneb ministerska krise", iz francoskega prestavil Vojta z Broda, 59. znano Machačkovo veselo igro „Ženichove", Benedixovo veselo igro v 1 djanji „Proces", veselo igro „Tresne" in dramatično šalo „Branibofi v Čechach" od J. Stankovskega in 60. veselo igro „Inserat" od K. Sabine in „Anjela" melodrama poleg Benedixa.
Besednik.
Iz Celovca. JNa sv. Mohora dan, t. j. 12. julija je imel odbor družbe sv. Mohora svojo glavno sejo, v kteri se je sporočevalo o letošnjem , na vse strani lepem napredku tega prekoristnega zavoda. Iz poročila posnamemo, da šteje družba letos 3980 udov, kakor smo že unkrat naznanili; med njimi jih je 706 iz goriške, 769 iz krške, 1143 iz lavantinske, 1162 iz ljubljanske, 158 iz tržaške in 42 iz drugih škoiij. Vsi prejemki za leto 1866 iznašajo 4208 gld. 42 kr. ; stroški ?? 4166 gld. 74 kr. ; po tem takem je ostalo gotovine za prihodnje eto še 41 gld. 68 kr. Družbina matica šteje zdaj 4850 gld. v obligacijah in 42 gld. 58 kr. v gotovih denarjih. — Tiskanje vseh druž-binih bukev za prihodnje leto se je prepustilo sloveči Blazniko\a tis-karnici v Ljubljani, ki je med vsemi poprašanimi tiskarnicami bukve najbolj po ceni tiskati obljubila. Smemo se torej nadjati skoz in skoz prav lične vnanje oprave, česar se, n. pr. pri letošnjih „Večernicah", v Kleinmayrjevi tiskarnici tiskanih, sem ter tje pogreša. — Kar se tiče g. Raičevega nasveta, da bi Matica in družba sv. Mohora koledar skupaj izdajali, bilo je na tajnikov nasvet sklenjeno, da družba tudi v prihodnje sama svoj „Koledarček" izdaja, ker bi skupna izdava utegnila iz več vzrokov na škodo biti družbi in tudi Matici sami, ki ste si toliko različni po svoji osnovi in po svojem namenu. — Med bukvami, ki se najprvo za natis pripravljajo, so: „Umni vino-rejec" od Fr. Jančarja, sloveča Wiesemanova povest „Fabiola", „Življenje in nauk našega Gospoda Jezusa Kristusa po čveterih cA^ange-listih v kratkih premišljevanjih za vse dni celega leta"; sestavil o Miki. Ovancin, poleg latinskega poslovenil St. K., duhoven goriške više škofije itd.   Natis družbinih bukev za leto 1867 se prične že v
320
nekoliko tednih z „Vinorejcem" in „Življenjem svetnikov"; kdor je družbi za prihodnje leto kaj namenil, naj pošlje vsaj do 1. decembra, s kterim dnem poteče tudi obrok za razpisani darili po 120 in 100 gld.
Iz Ljubljane. (Vesele in žalostne prikazni v narodnem življenji meseca julija 1866.) — c — „Inter arma silent musae" je star pregovor, ki ga je z nova potrdilo letošnje šolsko leto, kajti skoro za 14 dni so zavoljo vojskinega hruma in napovedane, toda nam na veliko veselje zopet preklicane črne vojske, utihnile srednje naše šole in to brez vseh navadnih slovesnosti. Darila so se delila v dotičnih razredih, in šolska mladež se je razšla natihoma. Ko to pišemo, došli ste nam v roke le dve letni sporočili naših učilnic. Eno nas je jako razveselilo, in to je sporočilo izvrstne mestne glavne šole pri sv. Jakobu, ktero stavimo v izgled zlasti starokopitni naši normalki, pa tudi realki in gimnaziji, ktere naj bi se od nje učile ravnopravnosti in pravilne pisave slovenskih priimkov in krajinih imen; to sporočilo kinča tehten sestavek o „kazavnem nauku"; spisal ga je staršem v poduk izvrstni učitelj Matej Močnik, kteri si je v kratkem času, kar biva v Ljubljani, pridobil ime, da je pravi oče šolski mladeži. — O druzem, in to je sporočilo više naše realke, se pa kar nič ne moremo veseliti, kajti o slovenskem življu ni ne duha ne sluha v njem. Menda vodstvo ni hotlo žaliti 81 (? !) nemških učencev, ki so obiskovali to učilnico ; a da se bi bilo ozrlo na 126 (gotovo jih je bilo pa več) Slovencev, to bi bilo, se ve da, že prevelika milost. Žalostna nam majka ! — Da so nas šestere knjige sv. Mohora družbe jako razveselile, mi ni treba praviti; o njih le toliko povem, da se toliko in tako krasnih knjig nikdo ni nadjal; da-si ljubljanska dekanija šteje največ udov, vendar pa v njej pogrešamo nekoliko imen, ki smo jih pričakovali najti v imeniku, vendar je pa ne bi stavili med dekanije sirotice, kterim jo prišteva „Slovence'," kajti izmed vseh dekanij šteje ona največ udov, namreč 266.   Z Bogom !
Uganjka skakalnice o 6. listu.
Življenje nase je Na srcu zvestem se ogreli,
Pregnanstvo tužno le; Že neka čudna grozna ???
Ker komaj smo veseli Nam zapove: odbeži proč!
Osoda nam je, da se ločimo, ^
Tolažba, da se zopet vidimo. Drag. Sauperl.
Imenik čast. naročnikov. Za celo leto so plačali: 239. L. Strel v Idriji; 240. č. Löwowa kavarna na Dunaji; 241. J. Ažman, Šolski vodja v Kočevji; 242. Fr. Peterlin, kapi. v Cerknici; 243. V. Gasperin, kapi. v Kočevji; 244. J. Benigar, sedmošolec v Zagrebu : 246. Ign. Stupica, c k. dn, respicient v Postojni; 246. sL Vipavska čitalnica; 247. J. Majnik, fajm. v Žireh. (Dalje prih.)
Listnica. Č. g. J. V. uč. v C. Plačano še le za pol leta; g. A. P. v Pl. Po kom se je naročnina poslala?; g. K. D. uč. v P. Plačilo za tekoče in preteklo leto iznaša 6 gld.; g. J. J. v M. Prepoznoj v kratkem pismeno; g. L. G. v K. Hvala; kmalo pismeno. i.
Vredil in založil A. Janežič v Celovcu. Natisnil Jož. Blaznik v Ljubljani.