688   Cvetko Slavin: Jesenska romanca. — Anton Medved: Izraz in posoda. — Leo Levic: Srečanje.
je bil prizor „za bogove!" Drzen, grbast kakor je, silno dolgonog in dolgorok a kratkotrup — je plaval po zraku ter veslal z rokama. Popolnoči enkrat je nas trojica ostavila dvorano; blodeč po dunajskih ulicah proti domu smo sreča vali razne vesele družbe, semtertja se je oglasila kakšna nočna „ptica" z mamljivim glasom, a Vilko je modroval, kako  zdravo je to ljudsko  gibanje na Du-
naju, kak6 grozne rane je vsekal tuji zivelj nam vsem, in da bi bilo treba tudi doli pri nas začeti delati v tem zmislu ...
Prav radoveden sem, kaj Vi, dragi oče, sodite o tej stvari; o počitnicah upam, Vam povem več podrobnosti. Do tedaj zdravi vsi!
Vaš
Ivan.
(Dalje.)
Na vrtu v tihi  utici, tam Mimica sedela je, ko v svet s koraki mokrimi jesen mimo hitela je.
Jesenska romanca.
Nagnila se je k deklici in ji v oči pogledala: „Ti zlata moja dušica, kaj  bom ti zdaj povedala!
Ej, majnik fantič je prelep, kako si ti  ljubila ga! A skril se je, še preden ti si enkrat poljubila ga!
Ej,  majnik fantič je vesel med rožami deklicami! A žal — prehitro je odšel s prebelimi meglicami . . .
Pa če ti že sedaj solze* drhte za njim, ti Mimica, ah, kaj pa, ko Črez trudno noč bo tiho vzklila zimica!" . . .
Cvetko Slavin.
zraz in posoda.
Nebeški dar, izraza moč, edino, kar imam  na sveti! Ta ogenj, ki za mrzlo noč življenja plamenico neti!
Pa Če me ne razume svet, če trdo sodi moje speve, kadar sem te moči prevzet, vsaj jaz pozabim bridke dneve.
Pač majhen dar uživam jaz, zahvaljam vendar zanj Gospoda. Četudi slab je moj izraz, srce mu vendar je posoda.
Anton Medved.
Z mano je rajala in me napajala sreče sladkost,
S r e č a n j e.
ko  me je vnemala, vsega prevzemala tvoja mladost . ..
Mimo korakala, bridko je plakala moja prostost!
Leo Levic.