74 Kranjec : Slika z Dunaju.
Slike z Dunaja.
Piše Kranjec.
I.
Oče.
Bil je mrzel zimski dan. Mraz je bil tak, da je .škripalo pod
nogami hitrih pešcev. Postrežčeki, zaviti v težke suknje, so
stopicali sem ter tja, da bi ne premrznili.
Ob voglu univerze je stalo nepremično mlado dekle, kakor da
ji ne more ostri mraz do živega, dasi je bila le lahno in borno oprav-
ljena. Toda od mraza zarudeli obraz in — dejal bi — trdi njeni
udje so pričali, da tudi njej ne prizanaša kruti spremljevalec ostre
zime. In vendar, zakaj stoji tu? Prosjači li? Ne. Saj ji je ponudil
stari gospod v dragem kožuhu nekaj drobiža, — toda ona ni vzela
malega daru. Ne, nekaj druzega, nekaj hujšega nego je strupeni
mraz mora težiti srce ubogemu dekletu, da je brezčutna proti mrz-
lemu vremenu. Saj ji gleda temno oko srepo tja v daljavo in glo-
boke gube na visokem lepem čelu pravijo, da prenaša mlado dekle
bol, ki bolj boli, nego najhujši sibirski mraz, bol, ki ni prispodobna
nobenemu telesnemu trpljenju.
V rokah je imela podolgasto culo. Ne bi se bilo znalo, kaj je
zavitega v gorke cunje, da se ni slišal sem ter tja tanek glasek, po-
doben glasu jokajočega deteta.
Potniki, ki so hiteli mimo, so se ozirali po lepem kmetskem
dekletu, migali z rameni in sožaljuje odhajali. Vsega tega pa zala
Čehinja ni videla.
Otli zvoki vojaškega bobna udarijo na uho ; hreščeči g'lasovi
medenih godal se razlegajo po široki cesti. Dekle se premakne, oči
se ji zablišče, otroka pritisne tesno na prsi ter vpré pogled na ono
stran, od koder prihajajo glasi vojaške godbe. (Hej, tu je vojaško
krdelo s svitlimi godali . . .
Kakor ranjena srna, skoči dekle proti vojakom . . .
«Tu imaš dete! Ti si njegov oče, redi ga! Ti si gospod, lahko
ga vzrediš; na, vzemi sina, kojega mati ne more rediti. . .»
Koščena roka mestnega redarja potegne izmed vojakov ubogo
dekle. Postopači, ki so spremljevali vojaško godbo, so obkrožili
mlado mater . . .
Vojaki so korakali svojim korakom naprej. Visok, močan vojnik
se je ozrl le za hip v mlado ženo, potem pa je zopet pihal v svoj
rog kakor poprej.
75
Povprašal je, kaj se je zg-odilo. Malce je pomišljal, potem pa
je mignil ne daleč stoječemu izvoščeku ter se odpeljal z otrokom in
materjo izmed osuple množice.