•Castiljubje in njega poinen za vzgojo In pouk v Ijudskt šoli. Lastne in tuje misli o konferenčnein \prasanju z dnevnega reda uradnih sknpščin za šolske rkraje Ptuj, Ormož, Bogateo, Ljutotner in Gornja Radgona. PriobSil Anton Kosi Središče. (Konee.) III. Otrok teži v šoli po ueiteljevem pa tudi po priznanju svojih součencev. Ves njegov nagon časti meri na to. Ta nagon pa je v šolskem delovanju in pri vzgoji sploh jako važen. Zakaj on ponuja učitelju, ako ga prav izkorišča, najboljše sredstvo, s katerim zbuja v ucencih veselje do učenja. Pri skupnem delovanju v šoli stori nagon časti, da začno učenci tekmovati med seboj, se izkušati. Kjer otroci svojpga učitelja spoštujejo iu ljubi.jo, se kar izkušajo, kdo mu bolj ustreže z marljivirn učenjem in lepim vedenjem in si tako pridobi njegovo zadovoljnost in prizuanje. Učitelj naj torej le pridno neguje nagon časti in modro naj ga vnema, vodi in uporablja a skrbno naj pazi, da se ne prevrže v častilakomnost in pohlep. S častiljubljem sta v prav tesni zvezi plaeilo in kazeu ali hvala iu graja. Pri tem se je učitelju držati previdno kolikor mogoče srednje poti, zakaj zaradi prepogoste hvale se v boljših in nadarjenejših učencih eastiljubje kaj lahko izprevrže v precenjevanje samega sebe, dočim more v slabo nadarjenih, lenih ali porednih otrokih prevelika graja (zmerjanje itd.) ali preostra kazen učiteljeva zadiišiti še zadnjo iskrieo častiljubja. Učitelj naj nadarjenerau, marljivemu otroku sicer ne vzkrati zasluženega priznanja, toda omejuj se samo na dotično storitev ali delo, nikar pa ne hvali učenea kar vobče. čim manj izrečnega priznanja izkazuje vzgojitelj gojencu, tem lepše se razvija v njem čuvstvočastiljubja, takega otroka se polasti polagoma nehote zavest, da je vsakega človeka dolžnost, delati dobro zaradi dobrega, ne pa zaradi hvale in priznanja. Ako opazi učitelj pri kakem učencu, da se bliža poti, ki vodi k preceiijevanju samega sebe, naj mu dokaže, kako pomanjkljivo je še njegovo znanje in kako slabotna njegova rooč. Dobro je tudi, ako izkuša učitelj čuvstvo časti nasloniti na versko podlago, opozarjajoč učence, da je to človeku prva in prava čast, ako ugaja Bogu. Kdor bi le ljudem ugajal, a bil zaradi svojega življenja in ravnanja zopern Bogu, njemu bi človeška hvala in zemeljska čast celo nič ne koristila za večnost. Take in slične opombe lahko opira ucitelj na razne primerne pregovore, izreke in pametnice, kakršuih nam ponujajo nekaj naše šolske knjige, nekaj pa jih je raztresenih po raznih naših mladinskih knjižicah. Tu navedera samo nekatere: 0 elovek, spoznaj, da veliko si vreden, a svoje veliojo imaš od Boga, le bodi ponosen, a v tem, da si zgleden — gorje mu, kdor sebe ceniti ne zna. ,.Internus.u Med vsemi cedncstmi je ponižnost najlepša, ker ne želi svoje easti in slave, a je veudar iina obilo. Ponižnost je krasna evetica, ki evete na skrivnem, a njen duh se razsirja daleč naokrog. Ponižnost gre pred eastjo, napuh preJ padeem. Ponižnost j» Bogu in ljudem ljuba. Kdor sam sebe prevee ne ljubi, tega ljubijo drugi. Ošabnost vodi v zMiioevanje in sovrastvo. Frevzetnost iina gnile stebre. Napuh, trmoglavost in tako zmes rodi navadno isti leg. Ne daj prostora napuhu ne v svojem sreu, ne v svojih beselah, zakaj napuh je zaoetek vsega pognbljenja. Otroku je treba tudi pojasniti, da ne kaže iskati si priznanja in časti zaradi takih reči, pri katerih on niraa uikakega zasluženja, n. pr. zavoljo deuarja ali bogastva staršev, zaradi lastne nadarjenosti, telesne lepote itd. Prava čast je ona, ki smo si jo pridobili z lastnim prizadevanjem, delom in trudom. Znana resniea je, da brez grajanja in kaznovanja učitelj v šoli ne itiore izhajati. Zdaj zadene to tega, zdaj onega otroka. Pri tem je treba učitelju zopet previdnosti in pravega pedagoškega takta. Vedeti mora, da neprestana graja ne dožene nikoli svojega namena, marveč otroka le zbega. Vsaka neopravičeno stroga ali kruta, poniževalna sodba učiteljeva oskruni otrokovo častiljubje, zlasti pa velja to o psovkah. Ucitelj, ki mu je do časti pri otrokih, naj se čuva kolikor Ie mogoče vsake nedostojne besede — psovke — s katero bi utegail žaliti otroka ali pa tudi ujegove starše. Pozaal sem učitelja, ki je imel slabo navado, da je otroke v šoli pri vsaki priliki grozno ozmerjal ia ošteval, pri tem pa si privoščil tudi starše. nTvoj oče je falot, potepuh in pijanec, in ti boš še hujši od njega itd." Take in slične besede so slišali otroci skoraj vsak dan. Mož je imel gotovo najboljše namene, a ko je prišel v ogenj, je segel po sredstvu, s katerim ni dosegel nič drugega, nego nakopal si je med prostini ljudstvom svojega šolskega okoliša vse polno sovražnikov; ti so se zvezali z nekaterimi nveljaki" ter potem temu učitelju izkopali — prezgodnji grob. Mož bi še lahko danes živel in deloval v šoli, a je umrl že pred 15. leti. Brez telesnega strahovanja vzgojitelj časih ne more izhajati, in najsi je v šolski odgoji prepovedano, so poslediee te kazni često vendarle čudovite. Toda ako se rabi to sredstvo prepogosto, izgubi bolj kakor^ vsaka druga kazen svoj učinek ter vpliva celo pogubno, ker stori otroka apatičnega ter zamori v njem še zadnjo trohico častiljubja. Sploh pa gre pomniti: Ako pri otroku moč udarca izda več nego resai opomin učiteljev, tedaj gojenževo častiljubje gotovo ni najbolje razvito, in vzgojitelji bodi to opomin, da resno preudarja, kako dovesti tega otroka na pravo naravno pot, kako ga storiti sprejemljivega za sodbo in mnenje njegove okolice. Kako je učitelju v tem oziru postopati? Odgovor na to vprašanje je kajpada težji nego vprašanje saino. Predvsem je zbuditi v takem otroku samočutje, zavest njegove lastne moči, in sicer po občutku znanja. Preštudiraj temeljito otroka ter prični pri pouku z njim ondi, kjer najdeš zalogo (in najsi je ta še tako majhna) njegovega znanja. Zgled eestnega jarka, ki ga je deček preskočil, ti bodi migljaj za postopanje v tera oziru. Daljava za skok ne sme biti prevelika, marveč primerna otrokovi moči. To da pogum, to zbudi samoeutje. A pri tem naj ne manjka po storjenem delu tudi primerne pohvale. Tukaj je na mestu! Ako bomo v tem oziru postopali taktno in vztrajno, dovedemo tudi takega otrokaprej ali slej gotovo do tega, da svojih dolžnosti ue bo izpolnjeval iz strahu pred kaznijo: izpodbujevalna in priznalna beseda učiteljeva mu postane gonilna raoč pri njegovem prizadevanju iu delu, in ako smo pri gojencu dosegli to, smo zbudili v njem tudi samočutje in iz njega izhajajoče častiljubje. Kdor se peča s šolsko odgojo, se je gotovo uveril, da se nahaja v šoli poleg otrok s premalo razvitim samočutjem in častiljubjerci (takšni so navadni dečki!) tudi mnogo takih, ki imajo na videz premočno razvit eut čabtiljubja. To so izvečine deklice. Neizmerno so občutljive, vsaka najmanjša opomba, bodisi da pride iz ust učiteljevih ali pa jo izgovori kaka součenka, jih neizrečeno užali. Tej preveliki občutljivosti je tieba nasprotovati z vsemi mogočimi sredstvi, sicer jim ta slaba lastuost povzroči v poznejšem življenju marsikatero neprijetno uro. Tukaj je treba počakati treuutka, da taka občutljivka sama razžali katero svojih tovaršic — taki slučaji pri teh naravah niso redki — potem se jo opozori na to, da ni lepo, ako se kdo kaže zaradi vsake malenkosti užaljenega, sam pa z namenom druge žali. Toda ne le pri otrokih, marveč celo pri odraslih se dobe često narave, katerih čuvstvo časti je bolestno občutljivo. Dvoboji so navadno tudi posledice bolestno občutljivega častiljubja. Naj še končno omenim onih preriapetih sredstev, s katerimi so v pretekli dobi po šolah zbujali in gojili v otrokih na umetni način častiljubje. Sem sodi več sredstev. Navada je bila, da je učitelj razvrstil otroke po klopeh z ozirom na njihovo večjo ali manjšo nadarjenost, pridnost in marljivost. Vsaka šola (često tudi vsak razred) je imela nadalje svojo nZlato", pa tudi nčrno knjigo". V »zlati knjigi" so stala imena pridnih, v ,,črni knjigi" pa imena porednih otrok. V roko mi je prišla taka rčrna knjiga"; v nji sem našel med drugim opombo: nV črno knjigo sem se moral vpisati, ker sem pred naukom na šolsko tablo napisal besede ,,jaši te vrag" in šolsko uro sem naprej poriuil. N. N". Nekaka izpodbuja k častiljubju so bile v prejšnji dobi tudi javne izkušnje in z njimi v zvezi razdelitev daril. Za javne izkušnje (katere pa novi šolski in učni red prepoveduje) sem vnet s polno dušo, ker take prireditve na lep način zbujajo v starših zanimanje za šolo in za njeno delovanje. Poudarjam pa izrečno: Take izkušnje je treba prav voditi in gojiti, ne pa tako, kakor so se vodile in gojile nekdaj. Za darila sem le v toliko, da se lahko ob koncu izkušnje porazdele med vse otroke primerni ^Spomini" v obliki lepih in koristnih knjižic. Pri koneu sem! Ker sem podal samo glavne misli o gojitvi častiljubja v ljudski šoli, zato nisem tvarine obdelal tako korenito, kakor bi si morda marsikdo želel. Tuintam sem zabredel časih tudi nekoliko v stran, a mislim, da so bile i one opombe kolikortoliko v zvezi z mojim predmetom. Vprašanje o negovanju častiljnbja v ljudski šoli je važno, pa tudi zanimivo, in marsikaj bi se dalo še o njem povedati. Morda se loti te naloge še kdo drugi, jaz sem se, sestavljaje svoje poročilo, opiral na te-le tocke: I Castiljubje, ki sloni na pravilno razvitem samočutju, se pojavlja v naši duši, kadarkoli se uverimo, da našo osebo priznavajo drugi ljudje. II. Dokler ostane nagončasti v pravih mejah, jako izpodbuja človeka k dobremu terganavdušuje za blaga dela. III. Pri vzgojnem in poučnem delovanju v šoli je nagon časti jako važen faktor, ker je vzrok, da učenci pri skupnem delovanju začno tekmovati med seboj, karje gotovo le v interesu pravega šolskega napredka. IV. Zaradi tega in pa z ozirom na dejstvo, da je 6ast uajvažnejši temelj človeške družbe, bodi učitelju skrb, da pridno neguje, vodi in prav uporablja nagon časti. V. Ker se pa uagon časti kaj lahko prevrže tudi v častilakomnost iri pohlep, zato naj učitelj pazi — uporabljaje ves svoj pedagoški takt — strogo na to, da častiljubje ne dobi bolestnega značaja. Da pa ustreže tej zahtevi, naj se 1. pri hvali in graji drži vedno le srednje poti, zakaj prepogosta hvala lahko dovede gojenca v precenjevanje samega sebe, preostra graja (kazen) pa more zadušiti v njem še zadnjo trohico častjljubja. 2. Učitelj naj daje nagonu časti versko podlago, opozarjajoč gojence na prvo in pravo čast, ki j e, ugajati Bogu. 3. Dovesti je učitelju otroke do spoznanja, da prave časti ni iskati v rečeh, pri katerih nimamo sami nobenega zasluženja, n. pr. v bogastvu staršev, v nadarjenosti itd., marveč, da donaša pravo čast le lastno prizadevanje, delo in lastni trud. 4. Vsako pretirano, nenaravno sredstvo za vzbujo in gojitev častiljubja se naj v ljudski šoli opusti.