197uPorabniška PersPektiva oPuščanja Psihiatričnih zdravil UsERs' PERsPEctIvEs on comIng oFF PsychIatRIc dRUgs Helena Grbec, mag. prof. soc. ped. Slovenska filantropija, Cesta Dolomitskega odreda 11, 1000 Ljubljana hgrbec@gmail.com iZVLEČEK Prispevek obravnava proces opuščanja psihofarmakov z vidika uporabnikov. Namen raziskovalnega dela je bolje spoznati, kako osebe, ki uporabljajo psihofarmakološka zdravila, le-ta opuščajo, in to ne glede na to, ali imajo pri tem podporo psihia- trov in drugih strokovnih delavcev ali pa so se na to pot podali sami (brez podpore). Uporabljen je bil kvalitativni pristop. Izvedenih je bilo osem intervjujev, ki so bili vsebinsko ana- lizirani. Ugotovitve kažejo, da gre pri odločitvi za opuščanje psihofarmakov za kompleksen preplet različnih dejavnikov, ki proces bodisi omogočajo bodisi ovirajo: osebna naravna- nost, pretekle izkušnje z opuščanjem, strahovi, pritiski okolice, oblike podpore itd. KLJUČNE BESEDE: psihiatrija, duševne težave, psihofarmaki, opuščanje uporabe psihofarmakov, zmanjševanje škode, okrevanje, psihosocialna podpora aBSTracT The subject of this paper is the process of coming off psychi- atric drugs from the user's point of view. The purpose of the research is to better understand how people who use psychi- atric drugs come off them, regardless of whether they have the support of psychiatrists and other professionals or have set out on this path themselves (without support). We used qualitative approach. Eight interviews were conducted and analyzed in terms of content. The findings of qualitative work show that the decision to come off psychiatric drugs is a complex intertwining of various factors that either enable or hinder the process: personal orientation, past experiences with coming off drugs, fears, environmental pressures, forms of support, etc. KEY WOrDS: psychiatry, mental health issues, psychiatric drugs, coming off psychiatric drugs, harm reduction, recovery, psychoso- cial support Uvod Uporaba psihiatričnih zdravil je v zadnjih letih v porastu. Veliko je govora tudi o tem, da narašča število duševnih motenj. V socialno- pedagoški praksi se pogosto srečujemo z osebami, ki uporabljajo psihiatrična zdravila. Predpisujejo jih otrokom, ki imajo zmanjšano pozornost, osebam, ki jih mučijo hude duševne stiske, z njimi pa se srečamo tudi v zaprtih institucijah, kot je na primer zapor. Psiho- farmaki, psihiatrična oz. psihotropna zdravila so kemično različna zdravila, ki vplivajo na duševno aktivnost in človekovo vedenje (Kores Plesničar, 2008). Iz tega izhaja, da je psihofarmakoterapija oblika terapije oz. zdravljenja s psihiatričnimi zdravili. Mednje štejemo predvsem antidepresive, nevroleptike (antipsihotike), socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 198 anksiolitike in hipnotike, antiepileptike oz. antikonvulzive, psi- hostimulanse idr. Psihofarmaki in njihova uporaba so srž polemike mnogih avtorjev in zdi se, da je edino stališče, ki ga lahko zavzameš, zgolj to, da si za uporabo ali proti njej. Podobno težavo prepoznava tudi Hall (2016), ki pravi, da »izključujoč način razmišljanja ali/ali pred- stavlja velik del težave, ko govorimo o zdravilih« (str. 8). Tudi sama se distanciram od črno-bele slike in iščem vsaj delež odtenkov med poloma. Četudi ne verjamem, da psihofarmaki zdravijo vzroke in/ali predobstoječa biološka stanja, iz katerih je vznikla duševna bolezen, jih prepoznavam kot mogočo obliko podpore, ki osebam v stiski (predvsem v času hudih in intenzivnih doživljanj) lahko nudijo uteho. Poleg tega da jih razumem kot mogočo obliko podpore, opažam, da so pogosto tudi edina ponujena oblika podpore znotraj sistema skrbi in podpore osebam s težavami v duševnem zdravju. Če stopim še korak naprej, lahko rečem, da so psihofarmaki mnogim osebam predstavljeni tudi kot edina mogoča rešitev za lajšanje nji- hovih težav. Poleg tega je alternativnih in dopolnjujočih se možnosti v slovenskem prostoru malo in sestojijo bolj ali manj iz plačljivih storitev s področja psihoterapije, alternativne medicine idr. Psihi- atrična zdravila lahko marsikomu dobro služijo, ga podpirajo, ne povzročajo neželenih učinkov in z njimi dobro živi. Oseb s teža- vami v duševnem zdravju ni smotrno predstavljati kot homogeno skupino, ki ima eno skupno stališče do uporabe psihiatričnih zdravil. Uporabniki zasedajo različna stališča, ki se s časom in izkušnjami tudi spreminjajo (Russo, 2018). Terminologija, ki jo uporabljam, je izbrana s kritično distanco, z zavedanjem, da ljudje z izborom diskurza konstruiramo in razu- memo svoj svet. Pri tem, kot pravi tudi Russo (2018), ne želim raz- mejiti pojmov na prave in napačne, zagotovo pa izbor pojmov, ki se povezujejo s temo opuščanja psihiatričnih zdravil, predstavlja moje stališče do obravnavane teme. V splošnem uporabljam pojem psihiatrična zdravila, čeprav sem do tega poimenovanja kritična, saj sugerira, da psihofarmaki zdravijo, delajo nekoga, ki je bolan, zdravega. Ustreznejši termin, ki se sklada z mojim izhodiščem, bi bil psihofarmaki, ki pušča odprt prostor za identifikacijo posameznika (ga ne postavlja v vlogo bolnika, pacienta) in presega dihotomijo 199 navodIla avtoRjEm bolezen – zdravje. Za uporabo pojma psihiatrična zdravila sem se odločila zato, ker gre za pogovorni izraz, ki ga srečamo tudi med uporabniki psihofarmakov. Pri pojmu psihiatrična zdravila gre sicer za laičen izraz, saj psihofarmake lahko zdravniki predpisujejo za različna stanja, najpogosteje pa jih uporabljajo pri zdravljenju duševnih motenj. Še do nedavnega je veljalo, da se težave ob opuščanju poja- vljajo le v primeru ukinjanja uspaval in pomirjeval. Kompleksne življenjske izkušnje, kot so izkušnje duševnih težav, se pogosto razlikujejo od znanstvenih dognanj. Tako so na težave ob opušča- nju antidepresivov, nevroleptikov in drugih psihofarmakov prvi opozorili uporabniki le-teh. Proces opuščanja psihiatričnih zdravil je povezan s psihiatrijo in pojmovanjem duševnega zdravja. Psihiatrija kot stroka in poj- movanje duševnega zdravja sta neločljivo pogojena s specifičnim sociokulturnim kontekstom v nekem zgodovinskem obdobju. Na začetni točki je pomembno izpostaviti, da psihiatrija ni enotna veda (Rose, 2019), temveč poznamo znotraj nje različne šole misli, npr. fenomenološko, psihodinamsko, sociodinamsko, biološko idr. (Makovec, 2019). Podobno kontekstualizirano je tudi pojmova- nje duševnega zdravja. V literaturi velikokrat zasledimo definicijo duševnega zdravja, ki so jo pripravili v Svetovni zdravstveni orga- nizaciji. Ta pravi, da je duševno zdravje stanje dobrega počutja, v katerem posameznik lahko uresničuje in razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresnimi situacijami v vsakodnevnem življenju, učinkovito dela ter lahko prispeva k svoji skupnosti (World Health Organization, 2018). Že sama definicija nam poda uvid v trenutni sociokulturni kontekst: živimo v svetu, kjer je pomembno dobro počutje, stres je del vsakdana in delo je pomembna vrednota ter deluje kot vključevalni element v družbo. Čeprav gre pri duševnem zdravju za kontinuum različnih izkušenj, ga današnji svet pogosto interpretira zgolj skozi nasprotje duševno zdravje – duševna motnja, brez vmesnih odtenkov. Linija med enim in drugim polom pa je izjemno tanka. socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 200 Raziskovalni problem V času naraščajoče medikalizacije družbe in porasta uporabe pred- pisanih psihiatričnih zdravil se pri delu z ljudmi vse pogosteje sre- čujemo s problematiko opuščanja psihiatričnih zdravil. Uporab- niki psihiatričnih zdravil in storitev tožijo nad pomanjkanjem podpore pri opuščanju le-teh ter nad stranskimi in odtegnitvenimi učinki. Obstaja veliko raziskav, ki raziskujejo učinke psihiatričnih zdravil (predvsem v fazi testiranja učinkovine na kliničnih študi- jah), le malo pa se jih osredotoča na to, kako jih osebe uporabljajo, s kakšnimi težavami se srečujejo, na kakšen način jih opuščajo in kakšni so konteksti opuščanja. Namen empirične raziskave je bolje spoznati, kako osebe, ki uporabljajo psihiatrična zdravila, le-ta opuščajo ne glede na to, ali imajo pri tem podporo psihiatrov in drugih strokovnih delavcev ali pa so se na to pot podali sami (brez podpore). Pridobljeni podatki lahko pripomorejo k razvija- nju boljših podpornih sistemov za ljudi z izkušnjo uporabe in opu- ščanja psihiatričnih zdravil. V zvezi s tem si zastavljam naslednja raziskovalna vprašanja: 1. Kakšni so začetki in okoliščine uporabe psihiatričnih zdravil? 2. Kateri so razlogi za pričetek opuščanja psihiatričnih zdravil? 3. S katerimi težavami in ovirami se srečujejo osebe, ki upora- bljajo psihiatrična zdravila, ob njihovem opuščanju? 4. Koga ali kaj osebe, ki uporabljajo psihiatrična zdravila, pre- poznavajo kot podporne ob opuščanju psihiatričnih zdravil? Raziskovalna metodologija V izvajanju empiričnega raziskovanja, ki je potekalo v okviru izde- lave magistrskega dela (Grbec, 2020), sem kombinirala dva pristopa. S kvantitativnem sem z internetno anketo zajela 124 responden- tov, vendar o tem delu v tem članku ne poročam. S kvalitativnim pa sem izvedla poglobljene polstrukturirane intervjuje z osmimi osebami, ki so imele izkušnje z opuščanjem rabe psihofarmakov. Izbrala sem jih med tistimi, ki so v spletni anketi odgovorili, da bi 201 navodIla avtoRjEm bili pripravljeni na poglobljen pogovor. 31 takih oseb sem razdelila v podksupine po treh kriterijih: po trajanju uporabe psihiatričnih zdravil (do 5 let ali nad 5 let); ali so že opustili vsa psihiatrična zdravila ali jih opuščajo sedaj oz. so jih opuščali v preteklosti; ali so jih opuščali ob podpori psihiatra ali ne (glej Preglednico 1). Na osnovi te preglednice sem na neslučajen način izbrala 8 oseb, in sicer tako, da sem izbrala po 4 osebe moškega in 4 osebe ženskega spola; 4 osebe so uporabljale psihiatrična zdravila manj kot 5 let, 4 pa več kot 5 let; 4 osebe, ki so že opustile vsa psihiatrična zdra- vila, in 4 osebe, ki so opuščale nekdaj, pa jih zdaj uporabljajo, ali pa psihiatrična zdravila opuščajo danes. Ob tem sem bila pozorna še na zagotovitev zadostnega starostnega razpona izbranih oseb. Intervjuvanke in intervjuvanci so bili v času intervjuja stari od 23 do 55 let. PrEgLEDNica 1: Značilnosti oseb, ki so izrazile pripravljenost za intervju na temo opuščanja psihiatričnih zdravil (podatki v celicah preglednice se nanašajo na spol in starost osebe v letih. Podčrtane so osebe, ki so sodelovale v intervjujih). Vzorec in trajanje uporabe oziroma opuščanja uporabe zdravil: so jih opuščali s podporo psihiatra so jih opuščali brez podpore psihiatra že opustili vsa zdravila uporabljali zdravila do 5 let Ž19, Ž23, Ž25, Ž27 M25, M49 Ž24, Ž44, Ž49 / uporabljali zdravila nad 5 let Ž43, Ž55 Ž23 jih trenutno opuščajo uporabljali zdravila do 5 let Ž25, Ž27, Ž30 M42 / uporabljali zdravila nad 5 let Ž34, Ž51, Ž61 M69 Ž26, M82 so jih nekoč opuščali, a jih sedaj redno jemljejo uporabljali zdravila do 5 let Ž19 Ž24 uporabljali zdravila nad 5 let Ž29, Ž34, Ž44, Ž54, Ž70, M35, M41 socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 202 S polstrukturiranim intervjujem sem obdelala naslednje teme: • okoliščine pričetka uporabe psihiatričnih zdravil, • prednosti in slabosti uporabe psihiatričnih zdravil, • razlogi za opuščanje psihiatričnih zdravil, • potek opuščanja psihiatričnih zdravil ter • strokovna in neformalna podpora. Pri tem je proces opuščanja psihiatričnih zdravil predstavljal osre- dnjo temo intervjujev. Obenem sem eksplorirala tudi različne kon- tekste, ki bi lahko bili pomembni za odločitev in potek opuščanja psihiatričnih zdravil. Intervjuje sem izvedla na različnih lokacijah po dogovoru z intervjuvankami in intervjuvanci; praviloma sem se z vsakim dobila zgolj enkrat, le z eno osebo dvakrat. Intervjuje sem snemala in jih zatem dobesedno transkribi- rala. Intervjuvanim osebam sem kasneje v branje poslala zapis pogovora ter jih povabila, da ga preberejo, podajo svoje pripombe in morebitne spremembe. Na željo nekaterih intervjuvancev sem transkribirane citate popravila v skladu s pravili slovenskega knji- žnega jezika in pri tem skušala ohraniti pomen originalnega bese- dila. V petih primerih sem imela še dodatna vprašanja, ki so se mi porodila ob pisanju transkripta, zato sem intervjuvance bodisi prek elektronskega naslova bodisi prek telefonskega klica povabila, da odgovorijo nanje, ter tako dopolnila zapise pogovorov. Pri kvalitativni analizi sem si pomagala s programom Atlas.ti 7.5.7 po načelih oblikovanja utemeljene teorije. Vnaprej sem imela že pripravljenih nekaj kod, ki sem jih zaznala med pogovori in so sovpadale z raziskovalnimi vprašanji, druge kode pa sem osnovala na podlagi črpanja iz gradiva. Tako sem kombinirala induktivno in deduktivno kodiranje. Kodiranje sem izvedla na dveh ravneh: kode prvega reda in kategorije. Zaradi pretežnega deduktivnega pristopa h kodiranju nisem pripravila definicij kategorij. Ena od kategorij, ki ni sovpadala z zastavljenimi raziskovalnimi vprašanji in sem jo oblikovala na podlagi induktivnega kodiranja, je povezo- vala vse ostale tematike, ki so jih izpostavljali moji sogovorniki in sogovornice, zato sem se odločila, da jo po odgovorih na razisko- valna vprašanja predstavim kot temo, ki preči vse ostale. 203 navodIla avtoRjEm Rezultati Ugotovitve iz intervjujev prikazujem v štirih podpoglavjih, ki ustre- zajo štirim raziskovalnim vprašanjem, ter v dodatnem podpoglavju, ki se nanaša na novo oz. dodatno kategorijo odgovorov, do katere sem prišla na osnovi induktivnega kodiranja. ZaČETKi iN OKOLišČiNE UPOraBE PSihiaTriČNih ZDraViL Moji sogovorniki so pričeli jemati psihiatrična zdravila različno dolgo nazaj, zato so spomini na pričetek uporabe nekaterih bolj medli. Šest od mojih sogovornikov jih je pred iskanjem pomoči v zdravstvenem sistemu občutilo hudo stisko, ki je bila pogosto posledica nakopičenih stresnih dejavnikov, s katerimi se niso zmogli spoprijeti, zato so sami iskali strokovno pomoč. Dva inter- vjuvanca sta se pred vstopom v službe pomoči tudi srečevala z različnimi stiskami, vendar sta se z njimi spopadala na bolj alter- nativne načine: z bioenergetsko pomočjo in duhovnim življenjem. V Sloveniji lahko psihiatrična zdravila predpisujejo psihiatri in zdravniki splošne medicine. Slednji so tudi najdostopnejši za posameznika, saj so to običajno zdravniki v lokalnem okolju, s katerimi se osebe poznajo že dalj časa. Pri iskanju pomoči ob težavah v duševnem zdravju pa je ravno tako pomemben subjek- tiven občutek dostopnosti. Ambulante zdravnikov splošne medi- cine so razmeroma nestigmatizirane, torej je občutek potencialne stigmatiziranosti oseb, ki iščejo pomoč, bistveno manjši kot pri ambulantah, ki jih vodijo specialisti psihiatri. Pri osebnem zdrav- niku so se s psihiatričnimi zdravili prvič srečali trije sogovorniki, trije pri ambulantnem psihiatru, dva pa ob prvi hospitalizaciji. Psihiatrična zdravila so precej enostavno dostopna, Russo (2018) pravi, da redkokomu ob stiku s službami s področja duševnega zdravja niso vsaj ponudili, če ne že predpisali psihiatričnih zdravil ali pa so uporabniki celo prisiljeni k uporabi. Občutki prisile lahko izhajajo tudi iz uporabnikovega subjektivnega zaznavanja okoliščin, kot npr. pravi Gregor: »Zato, ker nimam izhoda, ker drugače bom v bolnici končal«. Sedem intervjuvank in intervjuvancev je psihiatrična socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 204 zdravila ob prvem stiku s psihiatrom prejelo razmeroma hitro, ob prvem obisku. Le eden izmed intervjuvancev se je s psihiatrom pred pričetkom uporabe pogovarjal o mogočih rešitvah, ki bi mu pomagale olajšati stisko, obenem pa si je psihiater vzel čas za posta- vljanje psihiatrične diagnoze. Za intervjuvanke in intervjuvance so značilne pogoste menjave psihiatrov. Le dva intervjuvanca sta bila ves čas vodena pri istem psihiatru, pri katerem sta pričela obravnavo, ostali pa so psihia- tre zamenjali večkrat. Razlogi za menjavo so bili različni: neza- dovoljstvo, hospitalizacije ali pa zunanji dejavniki, nad katerimi niso imeli vpliva. Štirje intervjuvanci, ki so se sami odločili, da (večkrat) zamenjajo lečečega psihiatra, z njegovo obliko podpore niso bili zadovoljni: niso se čutili slišani, čutili so, kot da so v nekaj prisiljeni, ali pa so tožili po pomanjkanju sodelovanja s psihiatrom, ki jim je predpisoval psihiatrična zdravila, kot ilustrira naslednja izjava: »[…] [o. p. psihiatrinja] pravi, da sem najbolj pasiven pacient, da ne upoštevam nobenih navodil psihiatrične stroke« (Ana). Kaplan, Greenfield, Gandek, Rogers in Ware (1996) so ugotovili, da pacienti zapuščajo tiste zdravnike, pri katerih ne čutijo, da jim je dovoljena aktivna soudeležba pri zdravljenju. Mnogi avtorji zagovarjajo načelo informirane odločitve ob pričetku uporabe psihiatričnih zdravil (Hall, 2016; Lamovec, 1999 Russo, 2018 idr.), kar pomeni, da ima vsak uporabnik pravico do informacij o učinkih zdravil ter koristih in tveganjih uporabe, na podlagi katerih se lahko informirano odloči, če bo z uporabo pričel ali ne. Razen enega intervjuvanca, intervjuvanke in intervjuvanci niso prejeli veliko informacij oziroma so bile te omejene na infor- macije o mogočih neželenih učinkih ob pričetku uvajanja zdravil. Iskanje informacij je tako prepuščeno posameznikom: na spletnih straneh, uporabniških forumih in znotraj njihovih socialnih mrež. Intervjuvanci so prepoznali različne koristi uporabe psihi- atričnih zdravil. Te so bile predvsem možnost spanca, počitka, dala so jim energijo ali pa so jih pomirjala. Trije intervjuvanci so izpostavili tudi, da so jim pomagala funkcionirati, kar si lahko raz- lagam tako, da jih učinki zdravil podprejo na ta način, da se lahko spoprijemajo z vsakdanom. Moja je bila sicer do te storilnosti, ki predstavlja korist, tudi kritična: »V bistvu si storilen. V bistvu si 205 navodIla avtoRjEm avtomat. Pol-avtomat. In za sistem je to čisto dovolj, da funcioniraš, da hodiš v službo […]«. Sedem intervjuvank in intervjuvancev se je srečalo z nežele- nimi učinki, ki so pri nekaterih sčasoma izzveneli, ena intervju- vanka pa pravi, da niso izzveneli nikoli: »Ok, ja, res je, da je dejstvo, da sem pač manj tesnobna, odkar jemljem zdravila, ampak vseen mi še zmeri povzročajo hude slabosti, vrtoglavice in vse […]« (Ana). Navajali so: bolečine v trebuhu, zmanjšan libido, slabost, zmanjšan apetit, bruhanje, prebavne težave, samomorilne misli, depresijo, izgubo energije, vrtoglavico, luščenje kože na rokah, potne roke, izpuščaje, težave z zaprtjem, nespečnost, tesnobo, pridobivanje telesne teže, alergijo na mraz, upočasnjeno motoriko, povečan apetit, izgubo refleksnih odzivov, čustveno otopelost, nihanje razpoloženja. Obču- tenje neželenih učinkov je bilo pri vsakem izmed njih različno, saj so se nekateri z njimi srečevali dlje časa, drugi manj, obenem pa so bili nekateri neželeni učinki bolj moteči, drugi manj. raZLOgi Za PriČETEK OPUšČaNJa PSihiaTriČNih ZDraViL Moji sogovorniki so se v večini primerov za opuščanje odločili sami. Le ena sogovornica je že večkrat opuščala na predlog psihiatra, sama pa ni imela te želje. Proces opuščanja psihiatričnih zdravil tudi ni enkraten dogodek; sogovorniki pogosto spregovorijo o tem, da so opuščali že nekajkrat, sploh pa, če je prišlo do več menjav psihofarmakološke terapije. Pet sogovornikov se je za opuščanje psihiatričnih zdravil odlo- čilo zaradi neželenih učinkov, ki so omejevali njihov vsakdan: »Ja, pol je blo pa tud tko, da sm jest tret letnik sem še zvozila s tableti, k se je pa matura začela, je blo pa tok stvari, da sm rekla: Ti, tole pa nau šlo skos, a ne. […] Sej takrat sem mela pol Leponex pa še neki, še en anti- depresiv. Ampak še zmer dost močne doze. In sem jes enkrat odločla: Ti, js bom šla pa s tega dol, zto kr drgač ne gre« (Jessi). Drugi najpogostejši razlog je bil izboljšanje počutja: »Za opu- ščanje sem se preprosto odloču zarad tega, ker sem vidu, da so se stvari, rečmo temu, zelo izboljšale, glede na tist podn, če lah temu tak rečem, aam, ki sem ga doživljal tista dva mesca. […] Ne vem, se mi zdi, da je socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 206 to neko logično zaporedje nekih dosežkov, nekih ciljev. To so osebni cilji, nimam nobenega programa, da bi mi kdo govoril«(Denis). Luka je kot poglaviten razlog za opuščanje prepoznaval strah pred odvisnostjo: »[…] Ampak dal sem vedet, da js v seb prepoznam, da mam neko obsesivno osebnost in da me je ful strah, da bom ratal odvisen od Helexa. In da tud nočm bit od tablet odvisen […] Ni pa imel v mislih zgolj fizične odvisnosti, temveč tudi psihološko: Ne odvisen fizično, ampak da bo to neka bergla, na katero bom projeciral vse dobre stvari v mojem lajfu, da brez tega pa js ne morem«. Pomemben dejavnik, ki je vplival na Mojino odločitev, je bilo dejstvo, da sta bila njena otroka že dovolj stara, da center za socialno delo zaradi opustitve psihiatričnih zdravil verjetno ne bi posegal v skrbništvo: »V bistvu je bilo takrat dovolj varno zame, otroka sta bla stara 16, 17 in sem že vedla, da se center ne more vmešat, da bi kar koli blo, ne.« Njen razlog je torej bil pogojen precej tudi s tem, da je bilo zanjo varno. Najpomembnejši dejavnik, ki je vplival na Marinino odloči- tev za opuščanje psihiatričnih zdravil, je bila osebna zdravnica oziroma psihiater. Marina je že večkrat stopila na pot opuščanja: Potem je pa moj psihiater nekako predlagal, da to že toliko časa jem, in kaj naj na tej bergli zdaj živim, da je treba nekaj ukrenit. »[…] Potem po dveh letih je rekla: A mislite, da bi lahko brez? Pa sem rekla: Bom poskusila. Pa sem res«. S strani psihiatra je čutila velik pritisk: »Ampak ta psihiater me je toliko pritiskal, da sem vedno znova rekla: Okej, no.« TEžaVE iN OVirE, S KaTErimi SE SrEČUJEJO OSEBE, Ki UPOraBLJaJO PSihiaTriČNa ZDraViLa, OB NJihOVEm OPUšČaNJU Najpogostejše ovire, s katerimi so se srečali intervjuvanke in inter- vjuvanci, so neprijetni učinki, ki so jih pripisali bodisi odtegnitve- nim simptomom bodisi povratku prej obstoječih težav, pomanjka- nje (strokovne) podpore pri opuščanju psihiatričnih zdravil, izbor neprimernega obdobja za opuščanje ter ovire, ki se tičejo oblike psihiatričnih zdravil, ki onemogočajo postopno opuščanje. 207 navodIla avtoRjEm Z odtegnitvenimi učinki se je srečalo sedem intervjuvank in intervjuvancev. Navedli so splošno slabo počutje, tesnobo, glavo- bole, nespečnost, fizični kolaps, čustvena nihanja, učinke v glavi (»brain zaps«) in prebavne težave. Štirje intervjuvanci, ki so imeli izkušnjo s popolno opustitvijo psihiatričnih zdravil (četudi jih danes zopet uporabljajo), so se večkrat srečali s poslabšanjem počutja v roku nekaj tednov, kar so pripisali ponovitvi težav. Kot razlaga Moncrieff (2006), psihiatri poslabšanje v večini primerov pripišejo ponovnemu povratku težav, zaradi katerih so uporabniki sploh pričeli uporabljati psihiatrična zdravila. Nenehno opuščanje, ki mu sledi ponovna uporaba Moncrieff (2008), poimenuje s pojmom »pacient vrtljivih vrat«. Intervjuvanci, ki so zaradi poslabšanja stanja po opustitvi psihiatričnih zdravil spet pričeli uporabljati terapijo, pa so imeli različne razlage za to: prenagljena odločitev za opuščanje, občutki, da je telo že vajeno antidepresivov, občutek, da so njihove težave kronične, ali pa prehitro manjšanje doze. Jessi je kot edina intervjuvanka pripovedovala tudi o dolgoročnih učinkih, ki jih je pripisala uporabi psihiatričnih zdravil (alergija na mraz). S strahom in negotovostjo tekom opuščanja psihaitričnih zdravil so se srečali štirje intervjuvanci. Strah je pri intervjuvancih predstavljal izraz negotovosti, kaj bo, če bodo opustili psihiatrična zdravila, ali se bodo težave vrnile itd. Rufer (2002) pove, da strah pred vrnitvijo bolezni predstavlja težavo, ki lahko ovira proces opuščanja, Hall (2016) pa dodaja, da mnogo ljudi »poroča, da je strah največja ovira na začetku procesa« (str. 34). Drugo oviro lahko predstavlja pomanjkanje podpore s strani psihiatrov. Zaradi odločitve o opuščanju psihiatričnih zdravil je ena izmed intervjuvank izgubila podporo psihiatrinje, dve intervjuvanki sta opuščanje skrivali pred svojimi psihiatri, dva intervjuvanca pa se nista počutila slišana. Trije intervjuvanci so izpostavili, da so usmeritve psihiatrov nerealne (prehitro opuščanje), premalo ori- entirane na posameznikove želje in potrebe oziroma enostavno preveč splošne. Oblika psihiatričnih zdravil (tablete, kapsule, tekočina, depoji) lahko zagode pri postopnem opuščanju psihiatričnih zdravil, saj je skorajda nemogoče postopno manjšati odmerek zdravila. Dva intervjuvanca sta se srečala s kapsulami, kar je zanju pomenilo, da socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 208 sta morala odpirati kapsule in z umikanjem manjših delcev, ki jih vsebuje, zmanjševati dozo. Kot zadnjo težavo, ki lahko ovira proces opuščanja psihia- tričnih zdravil, dva intervjuvanca navajata izbor neprimernega trenutka za opuščanje. Oba sta prepoznala neugodno obdobje šele kasneje in ugotovila, da na opuščanje nista bila dobro pripra- vljena. Izbor pravega trenutka za opuščanje je nedvomno velikega pomena, saj lahko dodatni stresni dejavniki otežijo proces opušča- nja (Hall, 2016). KOga aLi KaJ OSEBE, Ki UPOraBLJaJO PSihiaTriČNa ZDraViLa, PrEPOZNaVaJO KOT PODPOrNE OB OPUšČaNJU PSihiaTriČNih ZDraViL Kot podporne osebe so intervjuvanke in intervjuvanci prepozna- vali zdravstveno osebje (psihiatre, osebne zdravnike, zaposlene v referenčni ambulanti), terapevte, osebe z izkušnjo opušča- nja psihiatričnih zdravil in bližnje (družina, partnerji, prijatelji). Štirim intervjuvancem so psihiatri nudili podporo predvsem s sve- tovanjem glede načina opuščanja, obenem pa so ti intervjuvanci psihiatre prepoznavali kot sebi pomembno podporo v splošnem. Podporo so nekaterim intervjuvankam in intervjuvancem nudili tudi bližnji, predvsem starši ali prijatelji. Nekatere intervjuvanke in intervjuvanci so kot podporen element prepoznali tudi infor- macije, ki so jih z njimi delile osebe, ki so imele lastno izkušnjo z opuščanjem psihiatričnih zdravil. Drugo skupino podpornih dejavnikov predstavljajo smernice, ki so jim sledili intervjuvanci in intervjuvanke, da je bilo opušča- nje psihiatričnih zdravil zanje lažje ali bolj obvladljivo. Te so bile: • postopno zmanjševanje doze psihiatričnih zdravil; • zaupanje lastnim občutkom; • grajenje občutka varnosti, sigurnosti in (za)upanja; • prepoznavanje opozorilnih znakov oz. sprožilcev; • razvijanje novih strategij spoprijemanja s stiskami; • možnost ponovnega pričetka uporabe psihiatričnih zdravil. 209 navodIla avtoRjEm Posamično so navajali še druge oblike podpore, kot so izku- stveno znanje, naravni pripravki, šport, struktura (urnik) in menjava psihofarmakološke terapije. Psihiatrična zdravila so lahko intervjuvancem in intervjuvan- kam predstavljala obliko podpore, ko so jih uporabljali. Učinki so bili lahko zanje koristni, saj so jim pomagali pri spoprijemanju z duševnimi stiskami, vsakodnevnih opravilih ipd. Z opuščanjem pa je ta oblika podpore umanjkala, kar je lahko za nekatere intervju- vanke in intervjuvance pomenilo ponovno duševno krizo. Zdi se, da lahko umik farmakološke terapije ustvari luknjo v podpornem sistemu, ga zrahlja, zamaje, če ni dovolj močan. Večina intervjuvank in intervjuvancev je med uporabo psihiatričnih zdravil iskala, sou- stvarjala in gradila take oblike podpore, ki so jim lahko posredno služile tudi pri procesu opuščanja psihiatričnih zdravil. Navedbe o oblikah podpore, strategijah, nemara bi lahko rekli tudi o načinih, kako živeti, so bolj ali manj predstavljale posebno vezno temo pri vseh intervjujih. PrEČNE TEmE – OKrEVaNJE Intervjuvanke in intervjuvanci so v pogovorih o opuščanju psihia- tričnih zdravil spontano odpirali dodatne teme, ki jih mnogi avtorji in avtorice razumejo kot (osebno) okrevanje. Julie Gosling (2010) pove, da mora definicija okrevanja ostati v rokah oseb z izkušnjo duševnih stisk, kjer sami povedo, kaj pomeni »počutiti se dobro«, in v definicijo ne smejo posegati zunanje osebe, ki odločajo, ali so okrevali ali ne. Pomembna je torej subjektivna izkušnja uporab- nika in ne zunanji faktorji. Tu lahko prepoznamo bistveno razliko od pojma kliničnega okrevanja, ki okrevanje razume kot končno, merljivo in objektivno stanje, ki ga oceni zdravnik in se med posa- mezniki ne razlikuje (Slade, 2009). Pripovedi so prišle na plano spontano in so delovale kot nekakšna vez med opisi življenjskih izkušenj in dogodki intervjuvank ter intervjuvancev. Govorili so o prepoznavanju točk preobrata, sprejemanju, boju zase, prese- ganju nepodpornih vlog in vzorcev, ustvarjanju novih strategij spoprijemanja s stiskami, postavljanju meja, odkrivanju notra- njih virov moči, prepoznavanju sprožilcev, iskanju virov podpore, socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 210 spoznavanju odnosov v družini in ne nazadnje samo-spoznavanju v najširšem smislu. Intervjuvanke in intervjuvanci so o upanju spregovorili na različne načine; govorili so o ključnih trenutkih v svojem življe- nju, ki bi jim lahko rekli tudi točka preobrata in jo je eden izmed intervjuvancev opisal tako: »In mi je blo tko, nek moment jasnine mi je bil, ko sem sam zaštekal, kok neumno stvar js delam. In je bil res tak šok in pol sem tko ful jezno zaprl laptop in šel pod tuš. Js se spomnem, kako sem se s ful namenom tuširal in pol nasledn dan mi ni ratal, sem šel nazaj v ta ritem. Ampak tko, uno tuširanje je bil en upor, pol sem počas začel …« (Luka) Osebe, ki imajo izkušnjo z duševnimi stiskami, pogosto inter- nalizirajo sporočila okolice, da zanje ni upanja ter da so žrtve svoje diagnoze (Mead and Copeland, 2000). Okolica daje taka sporočila pogosto tistim, ki so imeli težje in dolgotrajnejše težave ter so bili dlje časa vpeti v sistem podpore s strani služb duševnega zdravja. V intervjujih sem pogosto zasledila izjave o upanju in sprejema- nju: »In da ne gledaš za nazaj pa obžaluješ, ampak v bistvu sprejmeš novo realnost in jo sprejmeš, kakršna je, in gledaš korak naprej« (Moja). Najpogosteje so svoje delovanje reflektirali na podlagi odnosov v svojih primarnih družinah, pri čemer so prepoznavali, da so prejeli določene vzorce vedenja in čustvovanja, ki zanje niso bili več funkcionalni: »In tudi v odnosu se je to ful poznalo. Recimo partnerko sem vsa ta leta čakal, da bova skupaj šla na kolo, šla na plesne … In tek je bil ena prelomnica pri meni, k sem to začel delat pa brez nje. In je bla neka osvoboditev nekega vzorca, ki v bistvu v resnici nima nobene veze z njo, ima pa veze z vzgojo, moja mama, moj fotr. In tudi to spoznanje je blo tako uno uau, tak rush po telesu« (Denis). Ločevanje od vlog in identitet, ki jih niso več prepoznavali kot svoje, so izvedli tudi s postavljanjem meja, kjer so ubranili tisto, »kar je njihovo«, in se ločili od vlog, kjer se niso več prepo- znavali. Nekateri intervjuvanci so se prepoznali v vlogi žrtve in ugotovili, da jim to ne prinaša koristi, zato so zavestno izstopali iz nje: »In to na seb isto delam, sam se poberem, ne čakat, ne bit žrtev, res. Js sem bil žrtev cel življenje. Zakaj se to men dogaja, kaj sem komu js naredu, usem delam use tko, k oni hočjo, pa se mi useen to dogaja, sebe razdajam, se žrtvujem, vse živo. Pa sem depresiven, a veš.« (Bojan) 211 navodIla avtoRjEm Ohranjanje svojega bistva in postavljanje meja je bilo bistveno tudi za Denisa: »Kako pomembno je, da ne zgubljamo stika s samim sabo. Kok je to pomembno in kok se danes tut borim, da ne dovolim, da mi kdorkol to odvzame«. Pripovedovanje zgodb in deljenje izkušenj je način komunika- cije, ki omogoča, da ljudje razumemo drug drugega (Cohen, 2008). Deljenju izkušenj pripisujejo velik pomen tudi intervjuvanke in intervjuvanci. Nekateri so sprva zaradi stigmatizacije duševnih težav svoje stiske skrivali. Weinstein (2010) meni, da je okreva- nje mogoče predvsem takrat, ko sta osebam z izkušnjo duševnih težav prihranjeni stigma in diskriminacija. S pripovedovanjem o svojem življenju so aktivno oblikovali pomene svojih zgodb, jih osmišljali in v mnogih primerih tako tudi zmanjšali moč stigme. V pripovedih se je odslikavala tudi njihova notranja moč: »V bistvu sem ogromne energije porabla, da sem to čim bolj skrivala pred okolico pa v službi, ker je to taka stigma pri nas. Čeprav zadnja leta jaz v bistvu že lahko tudi o tem govorim in mene ni več sram povedat, da imam težave z depresijo pa da jemljem zdravila. Sem v bistvu prišla preko tega, ampak to je toliko let trajalo. V tistih časih, ko mi je blo najtežje, nisem ... […] Če bi se lahko o teh stvareh odprto pogovarjali, bi blo vsem veliko lažje.« (Marina) Čeprav se mogoče zdi, da osebe okrevajo predvsem na podlagi lastne iniciative, je pomembno opozoriti, da se spremembe laže zgodijo v podpornem okolju. Na ta vidik okrevanja opozori tudi Masten (2015, v Rose, 2019), ki pravi, da je okrevanje pot, kjer preko neformalnih mrež, sistemov podpore in pomoči posameznik išče vire v sebi in v skupnosti, da si ustvari novo življenje. Anthony pa pravi (1993, v Škraban, 2019), da je okrevanje »proces, v katerem posameznik najde življenje, ki ga je vredno živeti, navkljub ome- jitvam, ki jih prinašajo duševne težave in stiske« (str. 37). Okolje lahko okrevanje posameznika podpira tako, da mu omogoča večjo vpetost v odločanje o svojem zdravljenju in oskrbi, nagovarja pro- blematiko stigme in socialnega izključevanja, s krepitvijo uporab- niških skupin in s preizpraševanjem medicinskega modela (Wein- stein, 2010). Uporabniki, ki se upirajo stigmi, ki je nastala kot odziv okolice na njihove duševne težave, imajo večjo možnost za okre- vanje (Firmin idr., 2017). socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 212 sklepi Opuščanje psihiatričnih zdravil lahko obravnavamo kot proces, ki je razpet med več vidikov, ki ga bodisi onemogočajo bodisi omogočajo. S tem ne impliciram, da je vstopanje v ta proces ključno za vsakega uporabnika psihiatričnih zdravil, temveč raziskujem tiste dejavnike, ki osebe, ki se za to odločijo (ali pa se strinjajo z odločitvijo, ki jo je naredil nekdo drug, npr. psihiater), podpirajo in motivirajo, ter tiste, ki jih ovirajo ali pa celo onemogočajo samo odločitev. Podporne, motivacijske in ovirajoče dejavnike pri opuščanju psihiatričnih zdravil, ki sem jih na podlagi raziskovalnih vprašanj razbrala iz pripovedi intervjuvank in intervjuvancev, sem razvrstila v grafičnem prikazu (SLiKa 1). Shema je nastala na podlagi manj- šega vzorca (osmih) oseb in verjamem, da je lahko v mnogih prime- rih opuščanja psihiatričnih zdravil nepopolna oz. pomanjkljiva, saj se različni ljudje srečujejo s kompleksnim sistemom motivacijskih in podpornih dejavnikov ter ovir. Shemo predstavljajo tri dimenzije: 1. Prvo dimenzijo predstavljajo krogi, ki v centru locirajo posa- meznika, ki ga razumem kot strokovnjaka na podlagi izkušenj. Prvi krog predstavljajo motivi, ki so lastni posamezniku, drugi krog predstavlja nabor dejavnikov, ki so nastali kot posledica uporabe psihiatričnih zdravil, zunaj krogov pa so nanizani zunanji dejavniki. 2. Drugo dimenzijo predstavlja delitev na motivacijske dejav- nike in ovire, kjer na desni strani sheme prevladujejo tisti, ki so intervjuvanke in intervjuvance podpirali ali motivirali pri odločitvi za opuščanje ali samem opuščanju psihiatričnih zdravil, na levi pa ravno obratno – tisti, ki so ta proces zavi- rali ali ovirali. 3. Tretjo dimenzijo pa predstavljajo možnosti za strokovno podporo posameznikom, ki se odločajo ali pa so se odločili za zmanjševanje ali opuščanje psihiatričnih zdravil, ki izhajajo iz detekcije motivacijskih, podpornih in ovirajočih dejavnikov. 213 navodIla avtoRjEm Prvo in drugo dimenzijo slikovnega prikaza predstavljajo motiva- cijski oz. podporni in ovirajoči dejavniki, ki vplivajo na proces opu- ščanja psihiatričnih zdravil. Večina intervjuvank in intervjuvancev se je z opuščanjem srečala večkrat in s tem pridobila izkušnje, ki pa jih različno pojmujejo. Nekateri so si na podlagi izkušenj ustvarili SLiKa 1: Grafični prikaz ovirajočih in motivacijskih dejavnikov za opuščanje psihiatričnih zdravil socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 214 svojevrstno prvoosebno izkustveno znanje, ki so ga lahko upora- bili v naslednjih poskusih opuščanja: »Sedaj že ima izkušnje s tem in verjame, da bo, če se bo za to odločil, bolj pripravljen na opuščanje, kot je bil pripravljen ob prvem poskusu. Pravi, da ima zdaj več informacij o opuščanju psihiatričnih zdravil, hkrati pa tudi (prvoosebno) znanje iz lastne izkušnje« [povzetek telefonskega klica] (Denis). Lahko pa so prepoznali, da so se njihove težave vrnile, zato te izkušnje pojmujejo kot slabe. Obenem pa gre lahko za kombinacijo različ- nih dejavnikov, kjer nekateri intervjuvanci prepoznavajo izkušnjo opuščanja kot slabo, vendar so jo tudi zaradi drugih dejavnikov prepoznali kot pomembno in kot izkušnjo, ki jim bo služila pri omogočanju bolj podprtega opuščanja psihiatričnih zdravil v pri- hodnje. Pomembni motivacijski dejavniki izhajajo tudi iz samega pristopa osebe do življenja: občutenje moči za delovanje, občutki upanja in načrti za prihodnost lahko vplivajo na to, ali se je (bo) oseba odločila za opuščanje ali ne. Drugi krog predstavljajo dejavniki, ki so nastali kot posledica uporabe psihiatričnih zdravil. Opuščanje lahko motivira obstoj motečih stranskih učinkov, strah pred učinki dolgoročne uporabe ter učinki psihiatričnih zdravil, ki lahko ovirajo življenjski vsakdan intervjuvank in intervjuvancev. Intervjuvanke in intervjuvanci, ki ne doživljajo neprijetnih stranskih učinkov, uporabe psihiatrič- nih zdravil načeloma ne zaznavajo kot moteče: »Ampak men se zdi manjše zlo, da js to jemljem, ker nimam nekih stranskih učinkov blaznih, mislm tko, da bi reku, da bi me kej omejeval sploh« (Bojan). Na drugi strani pa ovire predstavljajo npr. težavne posledice nejemanja. To so lahko dolgotrajni odtegnitveni učinki, ki intervjuvanke in inter- vjuvance lahko ovirajo pri vsakdanjem življenju, opravljanju nalog in izpolnjevanju pričakovanj, ki se tičejo različnih socialnih vlog. Posledice nejemanja lahko prepoznam tudi v strahu pred hospi- talizacijo, pred izgubo skrbništva nad otroki in izgubo podpore psihiatra. Pomemben dejavnik, ki lahko vpliva na to, ali se oseba odloči za opuščanje ali ne, so tudi koristi, ki izhajajo iz vloge upo- rabnika psihiatričnih storitev in/ali zdravil. Oseba lahko zaradi svojih težav iz okolice prejema več podpore in pozornosti, kot jo je prejemala prej (ker nje ali njenih težav niso jemali resno ipd.). Korist vloge uporabnika psihiatričnih storitev prepoznavam tudi 215 navodIla avtoRjEm v tem, da lahko do nekaterih (finančnih) virov, npr. invalidske pokojnine ali bolniškega staleža, dostopajo samo osebe, ki imajo postavljeno psihiatrično diagnozo. Tretjo oviro lahko predstavljajo tudi stališča intervjuvank in intervjuvancev do psihiatričnih zdravil. Opažam, da se intervjuvanci, ki psihiatričnim zdravilom pripisujejo veliko moč nad svojim življenjem, težje odločijo za opuščanje kot pa tisti, ki psihiatrična zdravila vidijo zgolj kot enega izmed vidikov podpore. Denis pa pravi: »Ampak, da ti omogoča, da ti pomaga, da se lahko postaviš nazaj na noge […], ker to ni čudežna tabletka«. Zunanje dejavnike predstavlja (ne)dostopnost informacij o delovanju psihiatričnih zdravil in opuščanju. V intervjujih se je izkazalo, da so pogosto nezadostne, pomanjkljive ali pa preveč gene- rične: »Tudi, ko ti rečejo, da opusti, ne. Moj psihiater je meni rekel: 14 dni jemljete tako, 14 dni jemljete tako pa 14 dni tako. Mislim, to se ubiješ, če tako narediš« (Marina). Oviro lahko predstavlja tudi pomanjka- nje ali nedostopnost neformalnih in formalnih virov podpore ter alternativnih in dopolnjujočih se možnosti. Mnogi formalni viri podpore so v slovenskem prostoru plačljivi, takšna je npr. psiho- terapija. S psihoterapijo so se srečali štirje intervjuvanci, od tega jo dve intervjuvanki prepoznavata kot dobro obliko podpore, za druga dva intervjuvanca pa je psihoterapija predstavljala bodisi začasno obliko podpore bodisi je bila pomoč nezadovoljiva. Čeprav se psihoterapija, svetovanje ipd. ponujajo kot alternativna, dopol- njujoča, včasih celo bolj ustrezna oblika podpore napram psihia- tričnim zdravilom, za intervjuvance v tej raziskavi tega ne morem trditi. Podobno kot psihiatrična zdravila lahko tudi psihoterapija predstavlja eno izmed mogočih oblik podpore, ki pa ravno tako kot ostale oblike ne deluje po principu »one-size-fits-all«. Tretjo dimenzijo predstavljajo mogoče oblike strokovne podpore posameznikom, ki se odločajo ali pa so se odločili za zmanj- ševanje ali opuščanje psihiatričnih zdravil, ki izhajajo iz detek- cije motivacijskih, podpornih in ovirajočih dejavnikov. Najbolj neposredno lahko z vidika strokovne podpore vplivamo na tiste dejavnike, ki so nanizani v tretjem (zunanjem) krogu: omogočati podporo, raziskovanje alternativnih ali dopolnjujočih možnosti ter nuditi informacije ali dostop do njih. Verjamem pa, da posegi v ta polja sprožijo spremembe tudi v ožjih krogih, saj so dejavniki med socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 216 seboj v neprestani interakciji. V nadaljevanju prikazujem nekatere možnosti strokovne podpore. Podobno kot drugi avtorji (npr. Cohen, 2007; Hall, 2016; Lamovec, 1999 Russo, 2018 idr.) prepoznavam pomen informirane odločitve o uporabi psihiatričnih zdravil. Z izjemo enega intervju- vanca so bili ostali v splošnem nezadostno informirani o delovanju in učinkih psihiatričnih zdravil. Opuščanje psihiatričnih zdravil je bilo za vsakega izmed intervjuvancev edinstven proces, ki je prepletal tako biološke, psihološke, socialne in druge dejavnike v nekem določenem časovnem obdobju, ki je neponovljivo. Načrti za opuščanje bi tako morali biti individualizirani za vsakega upo- rabnika, da bi bil uporabnik tisti, ki snuje svoj načrt, medtem ko ga strokovni delavec podpira. Drugi pomemben vidik, ki omogoča podprto opuščanje psihiatričnih zdravil, je raziskovanje že obsto- ječih podpornih sistemov, ki posameznika že podpirajo ali pa ga lahko podpirajo pri opuščanju, ter omogočati prostor za razvijanje novih, alternativnih in/ali dopolnjujočih oblik podpore znotraj sku- pnosti. Ne nazadnje prepoznavam možnosti za strokovno podporo v tem, da se z osebami, ki se odločajo za opuščanje psihiatričnih zdravil, odkrito pogovarjajo o njihovih strahovih, skrbeh in ovirah, ki jih zaznavajo, ter uporabnikom omogočajo okolje, kjer jih lahko premagujejo. V splošnem pa se ne morem izogniti dejstvu, da gre pri dušev- nih težavah navsezadnje za, kot bi rekla Lamovec (1999), probleme življenja: »Edina pot, ki vodi iz stiske, je skozi 'simptome' k odkritju pravega problema, to pa je problem življenja« (str. 24). V širšem smislu uporabnike, ki se odločajo iskati nove, druge poti za lajšanje svojih stisk, podpiramo pri njihovem osebnem okrevanju, ki je pa dolgotrajen, če ne celo celoživljenjski proces, ko skušamo ugotoviti, kdo smo, kaj potrebujemo, kako živimo, v kakšne odnose vsto- pamo itd. Lahko ga omogočamo tudi strokovni delavci in delavke, ki sodelujemo z osebami, ki imajo težave v duševnem zdravju ali pa se srečujejo z drugimi življenjskimi tegobami. Vera v človeka, 217 navodIla avtoRjEm optimizem in pozitivna naravnanost so navsezadnje ključni ele- menti, ki omogočajo taka okolja, kjer lahko posameznik raste, raz- iskuje in išče različne spoprijemalne strategije, nabira moč in ne nazadnje išče odgovore na najbolj zapletena življenjska vprašanja. LiTEraTUra Cohen, D. (2007). Helping Individuals Withdraw from Psychiatric Drugs. Journal of College Student Psychotherapy, 21(3/4), 199–224. Cohen, M. Z. B. (2008). Mental Health User Narratives. New Perspecti- ves on Illness and Recovery. Palgrave Macmillan. Firmin, R. L., Luther, L., Lysaker, P. H., Minor, K. S., McGrew, J. H., Cornwell, M. N. in Salyers, M. P. (2017). Stigma resistance at the personal, peer, and public levels: A new conceptual model. Stigma and Health, 2(3), 182–194. https://doi.org/10.1037/sah0000054 Gosling, J. (2010). The ethos of involvement as the route to recovery. V J. Winstein (ur.), Mental Health, Service User Involvement and Recovery (str. 30–44). Jessica Kingsley Publishers. Grbec, H. (2020). Uporabniška perspektiva opuščanja psihiatričnih zdravil. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. Hall, W. (2016). Vodnik za opuščanje uporabe psihiatričnih zdravil v skladu z načeli zmanjševanja škode. Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, Mesto znanja - Društvo za izobraževanje in svetovanje, Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, Šent, Slovensko združenje za duševno zdravje; Ilirska Bistrica: Zavod moja pot – Zavod za psihoterapijo in svetovanje. Kaplan, S. H., Greenfield, S., Gandek, B., Rogers, W. H. in Ware, J. E., Jr. (1996). Characteristics of physicians with participatory decision- -making styles. Annals of Internal Medicine, 124(5), 497–504. https://doi.org/10.7326/0003-4819-124-5-199603010-00007 Kores Plesničar, B. (2008). Osnove psihofarmakoterapije. Ljubljana: Medicinska fakulteta UL. Lamovec, T. (1999). Kako misliti drugačnost. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Makovec, T. (2019). Medicina je padla na glavo. Ljubljana: Buča. socIalna PEdagogIKa, 2020 lEtnIK 24, štEvIlKa 3–4 218 Mead, S. in Copeland, M. E. (2000). What recovery means to us: consumer's perspectives. Community Mental Health Journal, 36(3), 315–328. https://doi.org/10.1023/a:1001917516869 Moncrieff, J. (2006). Why is it so difficult to stop psychiatric drug treatment? It may be nothing to do with the original problem. Medical hypotheses, 67(3), 517–523. https://doi.org/10.1016/j. mehy.2006.03.009 Moncrieff, J. (2008). The Myth of the Chemical Cure: A Critique of Psychiatric Drug Treatment. Palgrave Macmillan. Rose, N. (2019). Our psychiatric future: the politics of mental health. Polity Press. Rufer, M. (2002). Creating fear/Removing fear. When you wish to withdraw, the opinion of your doctor is dangerous. V P. Lehmann (ur.), Coming off Psychiatric Drugs: Successful Withdrawal from Neurolep- tics, Antidepressants, Lithium, Carbamazepine and Tranquilizers (str. 197–209). Peter Lehmann Publishing. Russo, J. (2018). Through the eyes of the observed: re-directing research on psychiatric drugs. McPin Foundation. Slade, M. (2009). Personal Recovery and Mental Illness: A Guide for Mental Health Professionals. Cambridge: Cambridge University Press. Škraban, J. (2019). Koncept okrevanja. V B. Dekleva in J. Škraban (ur.), Svet, ki se sliši (str. 36–51). Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. Weinstein, J. (2010). Mental Health, Service User Involvement and Recovery. Jessica Kingsley Publishers. World Health Organization (30. 3. 2018). Mental health: strengthening our response. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/ mental-health-strengthening-our-response IzvIrnI znanstvenI članek, prejet novembra 2020 219 navodIla avtoRjEm