202
Soneti
Bogomil Fatur
L
Vsak dan na nebu solnce blagodarno stvarem sveta svoj mili žar razdaja, omamlja jih brez konca in brez kraja, poveličuje z glorijo viharno.
Ko pride noč, samotni mesec sveti, in kakor da za dragim drugom blodi, ni ga nikjer in zopet je povsodi, najtišji čari v njem so razodeti.
Ti solnce si in jaz sem mesec bledi, in kakor sva na istem svodu vžgana, vsak zase kroži po neskončni poti.
Ko mine dan, zastonj ti grem nasproti,
svetloba vsa mi je od tebe dana,
in vendar v revi mreni in večni bedi.
II.
,J' aime les nuages, ... les nuages qui passent, ... la-bas, ... les merveilleux nuages!'                          (Baudelaire.)
Oblak, togotni romar brez počitka, podoba verna mojega življenja, vse ure dneva, vse minute bdenja polnočnega te spremljam poln očitka.
Brez cilja, brez miru in brez užitka ženo te nenasitna hrepenenja, a v nič razblinjajo se vsa hotenja, še tvoj zanos je zgolj himera bridka.
Usodi taki, glej, je moja slična,
in strast enaka me na križ razpenja,
in družen tvojemu je moj poklic.
Čemii stremljenja daljna, nebotična?
Življenje tvoje vse prenaglo jenja,
in jaz korakam zmeraj s smrtjo vštric.
III.
Strahotno lepa je usoda naša, ko trosi siv pepel na gole glave in žge z žerjavico v dlani krvave in z bičem trnjevim ne prizanaša.
Ko v smrtni vihri žar oči ugaša, lažnivih upov ginejo pojave kot sled fatamorgane sred puščave, med gromom tromba sodbe se oglaša.
Tedaj iz dna noči skovir zakliče, in tisto uro se nič več ne mudi, ne teži si srca in se ne trudi,
lepo ponižno stopi med mrliče. — Čemu potem vse sanje in veljave? Iz tebe vstane steblo grenke trave.
203