Cerkveue zadeve. V spomin f Jakobu Črncu. »Žetev je sicer velika, a delaveev je malo«, tako smo vzdihnili dne 28. oktobra, ko smo telesne ostanke č. g. Jakoba Grnca, bivšega kaplana na Pilštanju, hladni zemlji izročili. Ako umrje duhovnik-starček se človek Se potolaži, ker človeškemu življenju so meje postavljene, a če smrt pokosi duhovnika mladenča, ki je komaj začel delovati v vinogradu Gospodovem, se v resnici raora srce od žalosti krčiti. Tako zgodilo se je z gosp. Jakobom Črncem. Gosp. J. Grnec se je porodil na Prihovi dne 12. julija 1865, torej bil je še le v 32. letn. Začetne Sole je obiskoval na Prihovi in v Konjicah, a latinske v Celju in Mariboru. Kot dijak in bogoslovec je silno veliko prepotoval. Obhodil je skoraj celo Avstrijo, Bavarsko in severno Laško in o teh krajih je znal ;narsikatero zanimivo povedati. Leta 1892. je poatal duhovnik in prvo daritev je opravil na Prihovi dne 21. avgusta. Vendar poznalo se mu je že tedaj, da nosi v sebi smrtno klico — menda se je kje na potovanju prehladil. Zato so ga poslali na lahko župnijo Polzelo, kjer je blizu štiri leta deloval in si pridobil srca vseh župljanov. Letošnjo spomlad se mu je bolezen ponovila. S 1. majnikom je prišel na Pilštanj za kaplana, vendar ni mogel druzega, kakor maševati in spovedavati. Bolezen se mu je vidno hujšala in je s 15. avgustora stopil v začasni pokoj. Jedino željo je imel, iti na jug blagega podnebja čez zimo iskat. Pa kaj, da človek obrača, Bog pa obrne. V soboto 24. oktobra moral je ostati v sobi, ker je teško dihal, in poklicani zdravnik mu tudi nevarnost naznani, a on nikakor ni mogel verjeti, da bi umrl. Še le v ponedeljek po kosilu, pol ure pred smrtjo spozna, da bi utegnilo zadnje biti. Domači g. župnik ga spove, obhaja, a pri sv. poslednjem olju je začel že umirati. Pogreb je bil v sredo 28 oktobra. Veličasten sprevod so vodili preč. g. kanonik iz Kozjega. Sv. mašo za ranjkega in cerkveni govor je imel domači g. župnik M. Tomažič, ki je omenil, da bi ae sicer pristojalo, da bi kateri sosednih gospodov to nalogo prevzel, a ker mu je on pri sv. novi maši na Prihovi pridigoval, hoče še mu zdaj v slovo govoriti kot svojemu ljubemu tovarišu v duhovniški službi. Bog daj pokojniku sladko spati med pilštanjskimi ovčicami! Harlenštajnaki. f Grregor Smogavec, kmet v Tinjah. Na vernih duš dan smo izročili materi zemlji truplo moža, katerega so čislali daleč okoli. Pokojni Gregor Smogavec je bil rea mož čistega značaja, na katerem ni bilo najti zvijače: pravi poštenjak stare dobe. Zato menim, da mi častiti bralci »Slov. Goapodarja« ne zamerijo, ako jim kaj več o tem sicer priprostem kmetiču povem. Izza njegovih mladih let mi je le to znano, da je bil vedno pobožen, pohleven raladenič, kateri je avoje stariše s svetim strahom spoštoval in jih rad ubogal. Štirindvajset let staremu so izročili stariši gospodarstvo, ter mu izbrali pošteno devico za nevesto in gospodinjo, s katero je v srečnem zakonu živel celih 48 let do svoje smrti. Svela ljubezen in ljubi mir sta kraljevala v hiSi Gregorja Smogavca. Kar se njegovih dolžnostij do Boga tiče, veljajo zanj besede sv. pisma: »In veroval je v Boga on in vsa njegova hiša«. Bil je skrben, moder in varčen gospodar. Vse, živež in obleka, je bilo priprosto in le iz domačega pridelka. Za gizdavo obleko, za kavo, tobak ali smodke Smogavec ni imel denarja. Zato mu ga tudi nikdar ni zmanjkalo, kadar je bilo treba kaj vložiti za cerkvene ali druge dobre namene. Takrat je pač globoko segel v raošnjo, in če mu je pri tem desetak ali petdesetak med prste prišel, se mu ga nikdar ni mililo dali. Za popravljanje cerkvenih streh in šole daroval je Smogavec iz svoje planine navadno največ in najlepših smrek. Tudi za pogorelca ali kakega drugega siromaka, ki si je poslopje stavil ali popravljal, ae je zmirom naSlo kako lepo bruno v Smogavčevi gošči. S svojimi sosedi in vsemi drugimi ljudmi je živel v miru in lepi slogi. Nikdar ni bil pri kakem pretepu. Vse svoje življenje — in bil je 72 let star — ni nikogar tožil, pa tudi on ni bil tožen. Pač pa je bil gotovo sto otrokom za botra in šiiridesetkrat starešina na poštenih goatijah. Po krčmah ni posedal in zapravljal. Ge se je primerilo, da je prišel v druščino mirnih sosedov in botrov, tedaj je pa tudi rad dal za bokal »starince«, ter je radostno zapel kako veselo zdravičko. Zaradi omenjenih čednostij ga niso aamo domači občani jako spoštovali, temveč je slovel daleč okoli v sosednih župnijah kot vrli poštenjak. Bil je mnogo let občinski svetovalec, ud krajnega šolskega sveta in cerkveni ključar pri župnijski cerkvi in podružnici sv. Treh kraljev. Iakreno je ljubil slovenski narod in svoj mili materni jezik. Ako je slišal Slovence kje v gostilni ali na ženitnini nemški govoriti, jih je vselej šaljivo pokaral, rekoč: »Gospodinja, denite za te-le Nemce kaše kuhat!« Rad je prebiral »Drobtinice«, knjige družbe sv. Mohora in >Slov. Gospodarja«, kateremu je bil naročnik celih 30 let. Ker je zmirom priproato in trezno živel, bil je vedno trdnega zdravja, le zadnji dve leti je jel na pljučih bolehati. Poalednje leto je večinoma prebil v bolniškej poatelji. V tej dclgej, mučnej bolezni se ni nič pritoževal, temveč v božjo voljo udan je prenašal bolečine. NaislajSo tolažbo je zajemal v svetih zakramentih, katere je v avoji bolezni večkrat prejel. Zadnji dan oktobra, ki je posvečen kraljiei sv. rožnega vebca, je izdihnil svojo blago dušo. Ker je rad molil sv. rožni venec, katerega je vedno seboj nosil, zato upam, da mu je Devica Marija sprosila to milost, da je že god vseh svetnikov obhajal v preveselem raju med nebeškimi duhovi. — Daj Bog, da bi naš narod vedno imel prav veliko tako vrlih kmetov!