Pod isti prapor! Vedno jačje in globlje sega v našo stanovsko zavednost ukaz sedanjih dni očiščevanja, presnavljanja in prerajanja, da moramo vsi učitelji in vse učiteljice stopiti v eno črto — pod isti prapor! Predvsem moramo osnažiti svojc vrstc, ločiti iz njih, kar nam je bilo doslej v napotje in kar }e oviralo naše uspešno delovanje. Izbrisati moramo vse spomine na utzdivjano, raztrgano, nekolegialno preteklost. Pozabiti rnoramo na vse, kar je umetno ločilo naše mase. Dvagniti moranio na beli dan svoje kreposti, poiskati to, kar nam je skupno in sveto, kar nas druži, enači in krepi. Svojo moč in veljavo moramo razbrati in predramiti sami v sebi, stalno moramo imeti pred očmi edino resnico, da smo in bomo le toliko vredni in upoštevani, kolikor saini vrednote in upoštevanja prisojamo in priznavamo svojemu stanu! Nikoli nas ni motila kriva vera, da nam tuje roke pomorejo na stališče samostojnosti in uvaževanja. Tudi sedaj natn ta kriva vera ne meče deloijubnih rok v komodno brezbrižnost, teniveč stno prepričani danes bolj, kakor smo bili kadarkoli doslej, da je vsa naša bodočnost odvtsna od tega, kako pojmujemo sedanji čas in kako iz njega nakujemo kapital svoje bodoče eksistence. Ustvarjamo bodočnost. Nad nami bo izrečena strašna obsodba zanamcev, ako ne izvršimo najnujnejšega dela sedanjosti: združenja vsega jugoslovanskega učiteljstva! V drugo desetletje nazaj segajo temni spomini našega zasužnjenja, našega izkoriščanja, naše nesamostojnosti. Ves aparat sovraštva je bil vztrajno na delu, da je razdvajal naše vrste, ščuval brata proti bratu in potiskal položaj našega stanu ter kulturno stopnjo našega naroda nazaj in navzdol. Kar sta zlobnega kovala v svojih črnih dušah nemški birokratizem ter samopašni napuh domačih sovražnikov narodne kulture, to sta brezobzirno in brez usmiljenja udejstvovala po metodi razdirajočih elementov, ki so, kakor pogubonosna vihra besneli po naši zemlji! Šusteršič in Kaltenegger sta označba vsega zla, ki je toči in neurju enako morilo in klestilo vsako rast na naši kulturni njivi! Če so že rast zatrli, kako se naj veselimo zlatih plodov?! Gole veje štrle v svobodo, razlivajočo se v kipečih tokovih po domovini! Na te veje mora sad, zakaj po tem sadu se izteza nebrojno hrepenečih rok, tisoči lačnih in žejnih duš hočejo hrane, da se popne njihova moč v novo življenje! Iz nižin v višaVe hoče narodova duša! Kdor je služil satanu, ne more služiti nam, ki smo iskali zavetja svojim idealom v naročju resnice in pravice! šolski oblastniki preteklih dni so bili eksponenti sovražnikov naše narodne kulture. Vsi skupaj so se zamotali v težko klado, ki jo je vihtelo po nas in po našem ubogem šolstvu strupeno-moreče nasilje tujcev po krvi, jeziku, misli in srcu. Kdor je bil slepo orodje v rokah naših sovražnikov, od njih postavljen na vodilna mesta v našem šolstvu, ta ne more biti naš gospodar, vodnik, svetovalec in prijatelj sedaj, ko mečemo iz domače hiše smeti in plevel in hočemo na svojem hiševati po potrebah domačnosti in po zahtevah kulture! Naj nas puste take okamenine z neizbrisno vžganim znamenjem tujega hlapčevanja in domačega zatiranja z mirom božjim, naj ne kvarijo in ne okužujejo naše dobre volje do dela in preobličenja — naj se umaknejo v globoke sence pozabe in doigranja — mi hočemo in moranio brez njih pod skupnim praporotn za istim smotrom: v službi domovine in človeštva klešemo nad svojim domom mogočno kupolo kulturnih dobrin in lepot, ki naj po vsem svetu siplje svojo bleščavo in veličino z odznakom istovrednosti in enakopravnosti našega naroda z vsakim drugim kulturnim ljudstvom! — Dajte nam prosto, svobodno pot, ki je pred nami — tako lepa, vabljiva in daleka! Ne nastavljajte umetnih pregrad m skobcev, volčjih jam in nastav, da se protestujoča nevolja ne dvigne do uporne sile, ki si na vsak način in pod vsakim pogojem ukrči svoboden, neoviran in zmagovit pobod na nerazorano polje našega kulturnega snovanja! Mi hočemo delati, da, delati hočemo! Za svoje pošteno delo pa nečemo biti tepeni in ovajani! Nečemo, da bi nam za petami vohnnili, da bi premetali in pretvarjali naše misli, da bi nam podtikali slabe namene, da bi nam ubijali dobro voljo, da bi nas maltretirali in uklepali v zanke pustolovskih formalnosti, da bi nas stroji brez iniciative, brez poleta in brez duha zopet degradirali s stopnje kulturnih delavcev na ponižujoče stališče nemih robov starega sistema! Nečemo biti podnožek in vzmet nobenemu plazilcu in zajedalcu sa~ mogoltnih ambicij, ampak ob zaščiti de- mokracije in samoodločbe hočemo biti zaveden stan — enakopravno stoječ v vrstah javnih narodnih delavcev! Taka je naša trdna in neomajna volja! Dolžni smo svoji stanovski časti in svojemu iskrenemu rodoljubju, dolžni smo javni morali in blaginji svojega naroda, da to povemo na ves glas.in v polni zavesti brez olepšav in brez strahu! Govorimo ob pravem času in z resnim poudarkom, da odklanjamo vsako odgovornost za vse posledice, ki bi se utegnile razviti po krivdi drugih! Da tudi fonnalno poskrbimo od svoje strani za združenje vsega jugoslovanskega učiteljstva pod enim praporom, hočemo pravočasno poskrbeti za odpravo vsega, kar stoji temu združenju še na poti. Razdružiti hočemo vse podeželne organizacije, kot jedro naj ostanejo le okr. učit. društva, a svoji Zavezi poverimo nalogo, da ustvari našo skupno, enotno, mogočno stanovsko jugoslovansko združenje, ki naj zyeže v zvestobi in bratstvu nas vse od Soče do Vardarja, od Gospe Svete do Kosovega polja, kolikor nas je enega duha in ene tnisli! Dvajsettisoč nas bo in še več! Vse te duše in vse te roke — bratje, iz njih zapolje veličastna moč, domovini posvečena, edino njej namenjena. To je naše rojstno darilo ob zibelki Jugoslavije! E. Gangl.