68
Anton Medved: Najdražji zaklad.
najvišji meri.  Česar se jasno zavedamo, to nam je določeno in trdno.
Navedeni zakoni so najvišji v našem mišljenju. Mišljenje samo pa je jako raznovrstno in tudi zapleteno. Koliko predmetov, koliko potij ima, kako se bogati od dne" do dne naš spomin! Vendar se ne more resnično mišljenje nikdar izneveriti onim zakonom. Ko bi hoteli modroslovje razložiti vsestransko, morali bi tudi mišljenje razložiti na dolgo in  Široko. A
v kratkem pregledu najpotrebnejših modroslov-nih naukov ne govorimo o tem. In tako izpu-ščamo skoro vso tisto vedo, ki jo imenujejo logiko. Čeprav je lepa, ne bi mnogo obogatila našega duha za ta namen, za katerega je pisano to delce. Le splošno rečemo, da nas vodi dosledna logika do popolne resnice. Logičnim zakonom smemo zaupati, kakor zaupamo vidu in sluhu.                                                      (Dalje.)
Najdražji zaklad.
iT oklical slavni kralj je Aleksander
Apela k sebi,  slavnega slikarja.
Pogledal milo ga,  on  ,bog'  človeka
Ter mu govoril  l&skave besede:
„Ime je tvoje tudi meni znano.
Ti  Grecije si  prvi živopisec,
Pozv&n od samih si bogov umetnik.
Ti umeš  boje v  ogenj  sam snovati,
Ti  znaš življenje  vdihniti  v  podobe,
Da glasno z  molkom   govore   skrivnostnim.
In  Čuj!  Na dvoru jaz imam  devico,
Ki lepše ni ta svet je morda videl.
Beseda je ne  more  opisati,
Opeti lira je ne zna pristojno,
Nje kip ostal bi  vendar hladen  kamen.
A ti bi,  morda, ti jedini  mogel
Obraza rože in  oči plamene,
Nasmehe  usten,  las mehkobo svilno,
Vratu  belino snežno pogoditi.
Bogato  plačam jaz,   kar plačam,   vedi!
Razgrni platno, vzemi  kiste, gledi,
Če pogodiš nje lice,  dam ti rad
Najdražji,  kar jih hrani  dvor,   zaklad."
Tedaj  zakliče rahlo  kralj:  »Kampaspa!"
Z  roko  odgrne pisano  zaveso.   —
Ko v jutru zarja,  ki nad goro vsplava,
Zardela nežno  na zemljo posije,
Kot luna,  kadar med borovjem temnim
Čarobno-svetla v jezero utone,
Kot solnce,  ki na nebesnem  oboku
Mogočno vstane,  vso temo prežene —
Kampaspa mlada stopi pred Apela,
In  otemni ga in  obsije hkrati,
Da prebledi  on h krati in zardf se.   —
Vladar odide nem.  Kampaspa sede.
Apel  razproji platno na stojalo,
Prebere mehke kiste rok drhtečih,
S sodečim duhom  vrsto boj  pregleda,
Razdaljo zmeri  mednjo  in  med sabo.,
V desnico spretno vzame droben Čopič,
Zamakne v njo se  ¦—¦  roka pa njegova
Odmrje delu,  misel vsemu svetu.   —   —
Le nekaj časa  —  in v globino srca Podoba nje se živo  mu  zazrca, Razplameni  mu ogenj  zlatočist — Apel se vzdrami in zastavi kist.
Na zlatem vozu  hitro se prepelje Nebeško solnce stokrat preko  zemlje, Apel pozove  kralja Aleksandra, Pred  njim  odkrije sliko  na stojalu. Kot pod grobovi   —   zdajci  vse zamolkne, Srce zakuje  v  dvojih prsih  huje. Kampaspa čarni  pogled  k tlom   povesi, In Aleksander gleda  .  .  .  Njega lice Objame čuden svit —  pred  sliko   zdrzne, K Apelu stopi, reče mu razburjen: „Kaj  hočeš zdaj  od  mene,  kaj,  govori! Zaklad najdražji,  kar jih  dvor premore, Poslušaj, tvoj je, tvoj je,  pri bogovih." Apel  odvrne:   „Pri nesmrtnem   Divu Kleče te  prosim,  divni Aleksander, Zaklad najdražji daj mi, daj — Kampaspo!" Kot  pod grobovi   —   zdajci  vse zamolkne, Srce zakuje  v  dvojih prsih  huje, Kampaspa čarni pogled  h kralju dvigne. A kralj  Apelu:   „Ž njo  naj  bi te združil? Ž njo tebe?  Ali si premislil prošnjo? Mar veš,  da sem za dnevi dneve čakal, Kdaj  iz nebes mi stopi bog kateri In jo  zasnubi z  mednimi slovesi, Odvede v dvore neminljive sreče, Tja,  kjer lepota nje ima izvirek?" Apel  vzravna se,  mirno stopi k sliki, Da bi napeto platno v zvitek zganil, A kralj  tedaj ga oberoč ustavi: „0  čakaj, čakaj  in poslušaj  dalje, Kaj  Aleksander tebi zdaj  poreče! Pogodil si,  kot nihče,  nje obličje, Apel, duh višji v tvoji glavi seva. Bogovom  samim  bi  se lahko družil, Kampaspo  torej  s  sliko  si zaslužil. Kar sem obljubil, to naj, bog, storim: Zaklad najdražji tvoj  je —  pojdi ž  njim!"
Anton Medved.