68 Anton Medved: Najdražji zaklad. najvišji meri. Česar se jasno zavedamo, to nam je določeno in trdno. Navedeni zakoni so najvišji v našem mišljenju. Mišljenje samo pa je jako raznovrstno in tudi zapleteno. Koliko predmetov, koliko potij ima, kako se bogati od dne" do dne naš spomin! Vendar se ne more resnično mišljenje nikdar izneveriti onim zakonom. Ko bi hoteli modroslovje razložiti vsestransko, morali bi tudi mišljenje razložiti na dolgo in Široko. A v kratkem pregledu najpotrebnejših modroslov-nih naukov ne govorimo o tem. In tako izpu-ščamo skoro vso tisto vedo, ki jo imenujejo logiko. Čeprav je lepa, ne bi mnogo obogatila našega duha za ta namen, za katerega je pisano to delce. Le splošno rečemo, da nas vodi dosledna logika do popolne resnice. Logičnim zakonom smemo zaupati, kakor zaupamo vidu in sluhu. (Dalje.) Najdražji zaklad. iT oklical slavni kralj je Aleksander Apela k sebi, slavnega slikarja. Pogledal milo ga, on ,bog' človeka Ter mu govoril l&skave besede: „Ime je tvoje tudi meni znano. Ti Grecije si prvi živopisec, Pozv&n od samih si bogov umetnik. Ti umeš boje v ogenj sam snovati, Ti znaš življenje vdihniti v podobe, Da glasno z molkom govore skrivnostnim. In Čuj! Na dvoru jaz imam devico, Ki lepše ni ta svet je morda videl. Beseda je ne more opisati, Opeti lira je ne zna pristojno, Nje kip ostal bi vendar hladen kamen. A ti bi, morda, ti jedini mogel Obraza rože in oči plamene, Nasmehe usten, las mehkobo svilno, Vratu belino snežno pogoditi. Bogato plačam jaz, kar plačam, vedi! Razgrni platno, vzemi kiste, gledi, Če pogodiš nje lice, dam ti rad Najdražji, kar jih hrani dvor, zaklad." Tedaj zakliče rahlo kralj: »Kampaspa!" Z roko odgrne pisano zaveso. — Ko v jutru zarja, ki nad goro vsplava, Zardela nežno na zemljo posije, Kot luna, kadar med borovjem temnim Čarobno-svetla v jezero utone, Kot solnce, ki na nebesnem oboku Mogočno vstane, vso temo prežene — Kampaspa mlada stopi pred Apela, In otemni ga in obsije hkrati, Da prebledi on h krati in zardf se. — Vladar odide nem. Kampaspa sede. Apel razproji platno na stojalo, Prebere mehke kiste rok drhtečih, S sodečim duhom vrsto boj pregleda, Razdaljo zmeri mednjo in med sabo., V desnico spretno vzame droben Čopič, Zamakne v njo se ¦—¦ roka pa njegova Odmrje delu, misel vsemu svetu. — — Le nekaj časa — in v globino srca Podoba nje se živo mu zazrca, Razplameni mu ogenj zlatočist — Apel se vzdrami in zastavi kist. Na zlatem vozu hitro se prepelje Nebeško solnce stokrat preko zemlje, Apel pozove kralja Aleksandra, Pred njim odkrije sliko na stojalu. Kot pod grobovi — zdajci vse zamolkne, Srce zakuje v dvojih prsih huje. Kampaspa čarni pogled k tlom povesi, In Aleksander gleda . . . Njega lice Objame čuden svit — pred sliko zdrzne, K Apelu stopi, reče mu razburjen: „Kaj hočeš zdaj od mene, kaj, govori! Zaklad najdražji, kar jih dvor premore, Poslušaj, tvoj je, tvoj je, pri bogovih." Apel odvrne: „Pri nesmrtnem Divu Kleče te prosim, divni Aleksander, Zaklad najdražji daj mi, daj — Kampaspo!" Kot pod grobovi — zdajci vse zamolkne, Srce zakuje v dvojih prsih huje, Kampaspa čarni pogled h kralju dvigne. A kralj Apelu: „Ž njo naj bi te združil? Ž njo tebe? Ali si premislil prošnjo? Mar veš, da sem za dnevi dneve čakal, Kdaj iz nebes mi stopi bog kateri In jo zasnubi z mednimi slovesi, Odvede v dvore neminljive sreče, Tja, kjer lepota nje ima izvirek?" Apel vzravna se, mirno stopi k sliki, Da bi napeto platno v zvitek zganil, A kralj tedaj ga oberoč ustavi: „0 čakaj, čakaj in poslušaj dalje, Kaj Aleksander tebi zdaj poreče! Pogodil si, kot nihče, nje obličje, Apel, duh višji v tvoji glavi seva. Bogovom samim bi se lahko družil, Kampaspo torej s sliko si zaslužil. Kar sem obljubil, to naj, bog, storim: Zaklad najdražji tvoj je — pojdi ž njim!" Anton Medved.